Gregor Strniša
Gregor Strniša
JESENSKA PESEM    še vedno je nekje, poletje temno, tiho poletje s tvojimi očmi.
Odšlo je, kakor stara karavana,
čez reko časa. Zdaj sedi
na drugem bregu, med zamolklimi
drevesi — mirna, sklonjena postava.
Kot da so tam velika, temna vrata
iz brona, ki so vrezani na njih
nejasni liki drevja in neznanih ptic —
tih, bronast gozd. V njem pa še vedno čaka,
ujeto v nežno kretnjo, kot da spi, temno poletje s tvojimi očmi.
811
812                                                    Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
VRBA     I
Ti ne boš nikoli umrla, ker tudi vrba ne umre. — Tu je nekoč stala vrba, pravi kdo in gre naprej.
Ampak ob neskončni reki, ki za njim temni, šumi, v lastni lepi listni kletki ista vrba še stoji.
To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.
II
Smo v začaranem kraljestvu zveste zemlje, strogih zvezd. — Bela hiša v belem mestu, ne, palača do nebes.
Kjer stoji vitka palača, je nekoč raslo drevo. Ne, skoz stene, okna, vrata, hrast še zmeraj sega v noč.
In zato plava palača v noči včasih ko privid. Trd in zelen želod hrasta ruši, ropa beli zid.
III
Kdaj pa kraj v deževni pomladi, ko greš po mestu naokrog, zaznaš bežen dotik živali, v dlani za hip začutiš rog.
V  sami senci tvoje mize
— pazi, da ne stopiš vanj — stoji iglasto mravljišče in za tabo skorjast strah.
Teče starodavna reka, stara kakor hrib nad njo. Tudi ta roka in ta kretnja bo, ko te nič več ne bo.
IV
To je strašna čarovnija zemlje, vode in neba.
V  zimski noči kdaj iz zida hrast komu zašepeta.
Včasih komu sredi dneva, ko je med drugimi ljudmi v sobi, svetli od poletja, veja hrasta zašumi.
Vstane, seže k čelu z roko, pogleda dol na ulico — samo ti, ki odidejo skoz okno, ti za zmeraj umrjejo.
V
Ta roka, prsti tega giba bodo, ko te več ne bo. Ti boš, vsa boš, ista, živa, tudi ko te ne bo več nekoč.
Je Trnuljčica živela? In če ni, vendar živi. Vstaja iz trnja in pepela kakor luna iz noči.
Ko pa sonce gori gre, kako bi še umrla vrba? Niti lista ne vzame jesen. Ti ne boš nikoli umrla.
813
Gregor Strniša