[                                               F. L.:
Ministrant Viktor.
»Vsak začetek je težaven.« To bridko resnico je moral občutiti tudi ministrant Viktor.
Kolikokrat je sanjal: »Ko bi smel tudi jaz...!« ko je videl ob nedeljah svoje starejše tovariše, tudi svojega brata, v belordeči ob]eki prčd oltarjem, pre-našati velike zlate bukve z belimi, rdečimi, modrimi in zelenimi trakovi, prinašati in odnašati vrčke, zvončk-ljati itd. Ni se več mogel otresti te želje, ko se je enkrat zbudila v njem. Končno se je vendar opogumil — bilo je po uri verouka — in stopil pred gospoda kateheta, nagnil svojo drobno glavico proti desnemu ramenu in zaprosil: »Prosim, ko bi ... ko bi smel ministrirati!«
»Ja, dušca, če boš priden in vedno vse znal...« mu je stavil gospod katehet za pogoj.
In Viktor je korajžno, pred celim razredom, hitel slovesno obljubljati, da se bo vse naučil. Od veselja si je mel roke, ko je gospod katehet zapustil razred: »Ministrant bom!«
Takoj drugo uro je pokazal, da misli resno s svojo službo in zato tudi z učenjem. Ker je res dobro znal, mu je gospod katehet dal knjižico »Angelska služba«.
Sedaj se je začelo učenje in z njim težave. Imel je mali Viktor sicer »dober jeziček«, kakor je to — sicer malo častivredna — odlika več ali manj vseh njegovih tovarišev in tovarišic, toda sedaj se mu je nekam ustavljal. Ko je govoril po domače, da, takrat se je gibal, da ga je včasi še stroga beseda gospodične učiteljice komaj ustavila, toda pri teh latinskih bese-dah — nak, tu je bil pa neroden in neokreten kakor polž, ko si naloži svojo hišico.
• Po prihodnji uri verouka se je že moral javiti gospodu katehetu, da pokaže, koliko že zna. Pa se je samozavestno postavil bodoči ministrant in odločno odgovarjal:  »Et introbio ad ...«
»Nič ne boš trobil pred oltarjem, ampak molil boš!« ga je strogo zavrnil gospod katehet. »Lepo se nauči, sicer ne bo nič!«
45                             |
Ob marsikateri besedi se mu je lomil jezik in proti volji zamenjaval črke, a Viktor je hotel postati ministrant, zato je moral premagati vse take težave. Uro za uro je stopal pred gospoda kateheta in molil in lomil molitvice, dokler ni šlo gladko. Največje težave mu je delal »konfiteor«. Tega si je prihranil za ko-nec. Ni se ustrašiL ker je tako dolg: saj se mu je zdelo, da sta obe polovici precej podobni. Preglavice mu je začel delati, ko je spoznal, da sta kljub svoji podobnosti vendar. tudi različni. No, končno je trdna volja premagala tudi to težavo.
Približal se je dan, ko naj Viktor prvič nastopi kot ministrant. Zaželel si je, da bi bila polna cerkev, da bi vsi videli, da bo on, mali Viktor, ministriral. S tovarišem Joškom, ki je že skoraj dve leti ministri-ral, sta bila blizu doma. Domenila sta se, da ga pride Joško drugo jutro poklicat in. gresta skupno v cerkev. Viktor je imel pomislek: »Joško, ampak tema je zju-traj  in strah naju bo!«
»Ah, beži, beži, kaj bo strah!« mu je delal ko-rajžo Joško. »Saj vzamem svetilko s seboj, pa si bova svetila.« To je Viktorja poinirilo.
Drugo jutro — bilo je še čisto temno — je pri Viktorjevih nekdo potrkal. Viktor se je takoj spom-nil, da bi utegnil biti Joško. Smuk torej v hlače in k vratom:  »Joško, ali si ti?«
»Seveda sem! Daj brž, da greva!«
»Takoj, takoj!« je odgovarjal Viktor, in z naglico, do kakršne ga ni mogla nikdar pripraTiti niti lepa beseda mamina, niti stroga zapoved očetova, se je tokrat opravil.
Nato sta stopila z Joškom v temno, komaj se vzbujajoče jutro. Ta dan je bila maša pri podružni cerkvi svete Ane. Pot ju je vodila navkreber, kake četrt ure skozi temen smrekov gozd. Korakal je tesno ob svojem tovarišu. Pravkar sta prekoračila prožno, zibajočo se brv preko potoka in začela stopati na-vkreber. Na smreki, tik ob njima, je zavreščalo s tako presunljivim. glasom, da je Viktorja zazeblo do kosti. Sreča, da sta bila že preko brvi, kajti sicer bi se to jutro navsezgodaj najbrž že kopal, tako se je
44
prestrašil. Pograbil je hitro Joška za roko in se stis-nil k njemu.
»Joško!«
Joško pa ni bil tak strahopetec. Korajžno je dvig-nil svetilko, da bi videl, kaj je. Tedaj je zašumljalo med vejevjem. »Prismoda!« je pokaral Viktorja, >>sraka je bila.«
Šele ko ga je Joško nekoliko pomiril, je prišel Viktor zopet do besede. »Veš, tako sem se ustrašil, da se mi zdi, da sem ves konfiteor pozabil.«
»To bi pa ne bilo dobro; pa saj ko prideva iz hoste, se boš že zopet spomnil,« ga je tolažil Joško in uiu pripovedoval, kaj je že vse doživel t teh temnih jutranjih urah, odkar hodi ministrirat.
Preden so pristopili k oltarju, je gospod katehet odločil: »Viktor bo nosil knjigo in zvonil.« In Viktor si je pokorno naložil težke bukve. Sam ni mislil, da so tako težke. Komaj jih je dvignil in položil na oltar.
Sedaj je nastopil zanj ta veliki, tako težko priča-kovani trenutek, da je pri oltarju, da bo nosil knjigo in vrčke, da bo zvcmčkljal... Toda ni imel časa ve-liko misliti na svojo čast, ker je moral vestno paziti na besede in kretnje gospoda kateheta. Dobro je šlo, čeprav so se mu pri poklekovanju tresla kolena ka-kor da bi bil v osemdesetem in ne v osmem letu, čeprav so mu vrčki drgetali v roki kakor dedu žlica.
Lepo je zložil robček, s katerim si je gospod ka-tehet obrisal roke. Pred oltar grede pa je ubral naj-bližnjo pot preko stopnic. Pri tempa je pozabil, da je tam veliki zvonec. Ni moglo biti drugače, kakor da je lninistrant Viktor  zadel  z nogo ob  zvonec, in
10  s toliko silo, da se je ta zvalil po stopnicah. Seveda pri tem ni bil tih, ampak je zvonil od stopnice do * stopnice. To je Viktorja tako zmedlo, da je le prav raalo manjkalo, da ni še on telebnil  za zvoncem po tleh. Prestrašen je pogledal Joška, ki so mu ustnice silile v smeh. Kljub resnosti in strahu se sedaj tudi
011  ni mogel zdržati, da ne bi buhnil v smeh. Tisti trenutek pa se je spomnil, kaj mu je obljubil gospod katehet:   »Ako  pa se  boš   pred  oltarjem  sraejal,  bo kar kmalu konec tvoje službe.« Zresnil je svoj obraz
45
in z vso spoštljivostjo spravil zvonec nazaj. Ta ne-rodnost mu ni šla več iz glave. Povrh. se je spomnil še svojega stralru y gozdu in si dejal: »Nak, danes pa ni sreče!«
Je inisli ga niso zapustile niti v najsvetejšem trenutku, pri povzdigovanju. Kakor bi jih hotel za-dušiti v sebi, je vihtel veliki zvonec s toliko silo, da je odmevalo po vsej cerkvi, kakor bi inežnar Tona s  »ta velikim«  trnjančil.
Bolj ko se je bližal konec svete maše, bolj je skrbelo Viktorja, kaj bo, ko pridejo v zakristijo. »Kaj bo rekel gospod katehet? Zvonec sem prevrnil, smejal sem se. Lepo bom obljubil, da ne bom več-tako neroden, posebno pa, da se ne bom več smejal. Ko bi le smel od oltarja naravnost domov.«
Toda knjigo, ki jo je prinesel k oltarju, je moral odnesti tudi nazaj. S še večjim strahom, kakor jo je pred mašo jemal v roke, jo je po maši odlagal. Pa ni dolgo trajal ta strah, kajti kmalu ga je pregnala pri-jazna beseda gospoda kateheta: »Sva bila malo ne-rodna, kaj? No, pa jutri zopet pridi, da boš popravil, kar danes ni bilo v redu!«
Viktor si je oddahnil. Imel je težave, toda sedaj je — ministrant.