Gregor Strniša
Invisibilia
DELIRIUM TREMENS
Sneži, sneži v jasni večer glas oddaljenih kitar — isti spev, ki je snežil ves ta dolgi sončni dan.
Dan sam je bil glas kitar: iz melodij, ne iz reči, reči iz samih jasnih barv, jasne barve iz melodij.
Iz melodij je bil ta dan, iz pesmi, žalostne tako, da sta v sneženju teh kitar zginila zemlja in nebo.
II    Ne bo, ne bo prestopil vrat! Korak, in dva, in tri, v temi. Kdo šepeta? Kaj šepeta? Sta dva, so tri, jih več preži?
522
Gregor Strniša
Preži, na kaj? Preži, zakaj? Zakaj preži! Zakaj grozi!
—  Kako zeleno je bilo tiho polje za goro:
za goro sonce je zašlo, v zarji žari temneči gozd, zelena praprot nad potjo, nad praprotjo jasno nebo.
III     Nebo, nebo: stropa ni, sredi noči jasen dan, kako se mož iz steklenic v sončnih žarkih lesketa,
žvenklja, žvenklja, zleti po tleh, iz tal spet prizvoni nazaj, nazaj razpade, vstane spet, spet drug možak zrase iz tal:
iz tal šviga črna noč, črna noč v ta jasni dan, zažvižga, da gre skoz uho, iztegne prazno, mračno dlan.
IV     Dlan na steklu, noč za njo,
na tleh sto senc sto jasnih sonc, sto zvezd, ki v ladjo v praznem zro, kako leti skoz samo noč:
kakšen jasen mir je tu,
le hlasten, strasten ritem ur.
—  Tik-tak, tik-tak, sem debeljak! skače v zrak vesel možic.
Možiček bel, čokat kvadrat, za stolom skrit, preži, grozi, grozne reči veli, pozna, ta glas, ta tih, kot če sneži.
V    Sneži, sneži v nevidni svit bližnjih, skritih orgel glas — isti spev, ki bo snežil, dokler ne ostane sam.
Invisibllia
523
Sam postane mračen dan: iz reči, ne iz melodij, me/odije iz mračnih barv, mračne barve iz kladiv.
Iz samih kladiv bo ta dan, delavnic, žalostnih tako, da bo mogočnih orgel dan zmlel v sneg vse, kar je kdaj bilo.
MAČKE
Mačka izmed vseh živih reči vidi, kar ni dano videti. Kar ne zagleda opica le črv ne oko jastreba.
K.aj gleda mačka, ko sedi rtot sreda sveta, ki je bil? vlačje minute nazaj teko, načka strmi v prazen kot.
Tam ni nič. Ne ptič ne miš. Kaj tako strmo srepiš? Je tam lina v davni svet? Kaj je za lino, mačka ve.
II
m
Vse stvari gledajo mačko. Teh oči psi ne zaznajo. Hiše, sobe in pohištvo ji neslišno govorijo.
Nema sedi sredi sobe in prestreza vse glasove. Mize lega, stanjša ušesa. Šume v stenah rajska drevesa?
Naredi le tri korake, obsedi, z repom ne gane — se ni ta hip zvila konica? Psi niso slišali svarila.
Pes leže na rogoznico, zamahne z repom gor in dol. Iz pasje ute v noč strmi. Zvezde žare. Zapre oči.
Gregor Strniša
Če je bil na vrtu sam,
ko ga vzame v sanje pasjeglav,
kar spi na rogoznici,
ni pasja glava, taca ni.
Znana hiša, utica postaja neznana očem sveta. Ko ni več nobenih odprtih oči, so v hipu drugačne vse reči.
Čez trato, na strehah, v molk svetlih večerov neubrano odmeva jok črnih klavirjev. Ta glasba spineta odmeva neubrano za pasja ušesa, za petje kanarčkov.
Čez sivo dolino, smehljaj polne Lune, zvenijo, ihtijo natrgane strune. Na žlebih, na strešnih slemenih, v senci, v prelepih spinetih zvene druge pesmi.
V srebrnih spinetih zvene pesmi druge, ne v slavo psov, makov, rojenih iz Lune. So srečni napevi zato razglašeni nekoč s pomočjo davne Lune rojenim?
51
Mačka zapoje prelepo, Luna zaplava na nebo, davna sanjska babica pri rojstvu maka, rojstvu psa.
A mačka je, neslišnih stopinj, sama prišla z druge strani. Ona ni od tu doma, vidi skoz psa temno stran sveta.
Davno je videla, česar psi ne bodo nikoli videli. Zato bridko jokajo psi v svetle mesečne noči.
524
IV
V
Niso prijatelji ljudi — ljudje so stvarniki stvari, stvari se, odkar stoji svet, puntajo očem, dlanem.
Omara se včasih sama odpre, plašč se odpne, da te požre, šal, kot kača udav pod njim, čaka, da te zaduši.
Vtakneš ključ v ključavnico, pa se vrata sama odpro: lačna hiša, votel strah, oken lačnih, lačnih vrat.
V prazni kamri strastna slika se spreminja in premika. Ko je izba tiha, sama, zginja iz okvira dama:
zdaj za srebrom ogledala, daljna za zaveso praha — zdaj beži po mizi v travnik, zamiži ob vitki vazi.
Lice potopi v cvetlice. Vzdigne kletke krinoline, pleše z belimi nogami menuet nemih piščali.
Ležiš na postelji zaspan, vrtiš palca lastnih stopal. Skoz okno v sobo noč strmi z zvezdami. Zapreš oči.
Če si bil v sobi sam,
ko te vzame v sanje opičjak,
kar zaspi na postelji,
ni tvoja glava, noga ni.
Znana soba, postelja postaja neznana očem sveta. Ko ni več nobenih odprtih oči, so v hipu drugačne vse reči.
525
Invislbllla
STVARI I
II
III
526
Gregor Strniša
IV    Letijo letala in bube železne
spustijo iz zraka na igračkaste strehe. Sirene, Ulikses je davno plul mimo, sedanji mornarji pod zemljo srepijo!
V nadzemskih letalih, z očmi za očali, bedijo, živijo sanjavi mrtvaki — neslišno vzletijo metulji pod njimi. Ljudi ni pod zemljo: polipi v globini,
možic ni: je le zmršen ptič v ruševinah ljudi strah začara, jih groza spreminja. A v zraku, kjer ni pod stopali prsti, možje so postali te mrtve stvari.
Kje smo mi, ko smo bili, kje bomo, ko nas nič več ni? Nečutna dlan, nevidno oko zazna, kar je bilo, kar bo.
Iz veka vekov davnih let strme mrtvaki na naš svet. Iz tisoč let prihodnosti strmi v ta hip odblesk oči.
Sto, milijon oči v stvareh, v strešnikih streh, v listih dreves. In vse dlani, ki so bile, stopinje, ki bodo prišle.
V