Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. ■ II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
i
Leto V. - Štev. 46
Gorica -12. novembra 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Slov. kršc. demokracija na Goriškem in njene naloge v sedanjosti
V	vrsti člahkov, ki smo jih objavili pretekle mesece, smo hoteli v glavnih obrisih prikazati, kako je nastala pri Slovencih krščanska demokracija in kako se je razvijala do današnjih dni. Posebej smo se ustavili pri nastunku in razvoju krščanske demokracije med Slovenci na Primorskem. Videli smo, da je od prvega katol. shoda v Ljubljani pa do današnjih dni ideja krščanske demokracije med Slovenci na Goriškem bila zelo živa ter da je s po-močjo tedanje slovenske ljudske stranke vplivala na celotno življenje slovenskega naroda. Katoliška politična misel je vlivala primorskim Slovencem moč in pogum tudi takrat, ko je v dobi fašizma morala stranka kot taka v podzemlje.
Zato je bilo pač naravno, da je krščanska demokracija med Slovenci na Goriškem zopet stopila na dan takrat, ko smo tudi goriški Slovenci dobili vrnjeno svobodo. V uvodniku z dne 10. sept. 1953 »Nekoliko koristnih spominov« je člankar pou-<daril, da so koncem meseca avgusta leta 1945 slovenski duhovniki začeli izdajati katoliški tednik »Slovenski Primorec«, ki pomeni prvo javno svobodno izpoved katoliške in tudi slovenske misli med nekomunističnimi Slovenci na Goriškem in Tržaškem po 20 letih prisilnega molka. Danes lahko povemo še nekaj več: misel izdajati katoliški tednik, ki naj vodi naše ljudstvo po potih katoliških resnic in demokratične svobode, se je rodila že meseca junija 1945, takoj poleni ko je odšla iz Gorice tedanja jugoslovanska u-pravna oblast. Sredi junija je že bil zasnovan načrt, da hočemo izdajuti svoj katoliški tednik. Do konca avgusta so trajale potem priprave, ki s o bile tako dolge, ker je bilo treba vse začeti iz nič. Ta nagli začetek s katoliškim tednikom nam priča, da smo nekomunistični katoliški Slovenci čutili živo potrebo po svojem glasilu in da smo bili tudi dovolj pogumni ter izvedli svojo zamisel v onih časih, ko je še povsod kraljevala diktatura KP, OF, SIAU, AFŽ itd.
Vendar »Slovenski Primorec« ni bil politično glasilo, temveč je le načel ledino, v katero so nato zaorali politiki. Ti so v januarju leta 1947 osnovali Slov. demokratsko zvezo v Gorici z lastnim glasilom »Demokracija« za Goriško in Tržaško. SDZ je bila politična organizacija, v katero so pristopili nekateri nekomunistični politiki iz nekdanje SLS in liberalne stranke. SDZ ni bila torej nova stranka, temveč le zveza dveh strank. Obe skupini, tako liberalna kakor katoliška, sta ohranili svojo organizacijo in idejno samostojnost v mejah skupne zveze.
Od takrat naprej katoliška skupina v Gorici ni samo očuvala svojo samostojnost v okviru SDZ, temveč jo je sčasoma še bolj poudarila, čeprav ni nikoli izstopila iz Slov. dem. zveze. V okviru SDZ je nastopila na vseh dosedanjih volitvah, bodisi občinskih kot pokrajinskih, ter skupaj z napredno skupino postavila svoje kandidate.
Katoliška politična skupina ima svoj program, ima Svoj odbor, ven-dir se do sedaj izven okvira SDZ potHično ni veliko udejstvovala, saj
‘ 'ti ni bilo toliko potrebno. Skupne narodne in politične interese Slovencev v Italiji je pač uspešnem braniti, če sta obe skupini povezani v skupni zvezi, kakor pa če bi nastopali ločeno. Kljub temu bi večja politična delavnost v slovenski katoliški politični skupini
bila zelo zaželena. Ni dovolj, da se katoličani udejstvujemo na verskem in kulturnem polju, tudi v politiki bi morali biti bolj razgibani. V sled lega se nam zdi potrebno 'in tudi nujno, da se katoličani na Goriškem tudi politično bolje organizirajo, posebno na deželi, kjer naj se ustanovijo po vseh vaseh sveti zaupnikov, kjer jih še ni. Ti naj bi skupaj s centralnim vodstvom v Gorici tvorili ogrodje naše katoliške demokratične stranke, ki bi zastopala med nami Slovenci na Goriškem podoben političen program, kot ga zastopa na Južnem Tirolskem nemška Volltspartei. Mi moramo dati razumeti svojemu ljudstvu in tudi svojim sodeželanom, da kot katoličani in Slovenci imamo pravico, da vodimo svojo narodno manjšinsko politiko, kot nam jo jamčijo zakoni italijanske republike. Vsled tega nismo in nočemo biti tu le zato, da po potrebi glasujemo za ital. krščansko demokracijo, katera nas do sedaj ni še prav v ničemer nič upoštevala, temveč le želela imeti naše glasove, kot so pokazale zadnje volitve v mesecu juniju. Krščanska demokratična misel je med nami stara 60 let, dve generaciji je preoblikovala, zato bi bilo prav grdo, če bi se mi odrekli svoji samostojnosti na korist nikomur. Saj je jasno, da bi slovensko ljudstvo zapustilo katerokoli stranko oni dan, ko bi ta zatajila svoj slovenski program. Iz tega sledi, da krščanska demokracija med Slovenci more biti le slovenska, kakor je med Italijani italijanska, med Nemci nemška.
Seveda pa mora biti in ostati njen program tudi katoliški tako kakor je bil do sedaj 60 let, le prilagoditi ga je treba sodobnim razmeram. Po vojni so v vseh deželah in pri vseh narodih vstale prenovljene stranke katoličanov. In te so, ki danes vodijo evropsko politiko (Adenauer jeva stranka v zapadni Nemčiji, republikansko politično gibanje v Franciji, krščanska demokracija v Italiji, v Belgiji itd.). Tudi med našo manjšino mora zato vzrasti krepka in delavna stranka katoličanov, ki bo branila naše verske in narodne svetinje. Upajmo, da bomo našli mož, ki bi jo vodili.
Krvavi tržaški dogodki
Potek dogodkov
Pisati o zadnjih krvavih dogodkih, ki so se vršili pretekli teden v Trstu in ki so zahtevali šest smrtnih žrtev in okoli 80 ranjenih, je zaradi pristranskega pisanja krajevnega tiska zelo težka stvar. Ker pa moramo vsem tistim našim bralcem, ki ne čitajo dnevnega časopisja, vendar nekaj povedali, se bomo držali v tem članku v glavnem poročila, ki ga je prinesel »L’Osservatore Romano« in ki se nam zdi še najbolj nepristransko. Pripombe političnega značaja so seveda naše.
Povod, ki je dovedel do krvavih dogodkov preteklega četrtka in petka, ni povsem jasen. Agencija »An-sa« trdi, da je prišlo do prvih incidentov že v sredo popoldne, ko je civilna policija razpršila neko gručo mladincev, ki so se vračali iz Sredipolja, ter jim zaplenila italijansko trobojnico. Italijansko u-radno poročilo pravi, da je bilo vsega skupaj kakih 300 oseb, ki so se ustavile pred županstvom ter zahtevale, da se izobesi italijanska trobojnica na mestni hiši. Naj omenimo, da je dalo tržaško županstvo že prejšnji dan razobesiti italijansko zastavo, a da jo je moralo na ukaz zavezniškega poveljstva zopet sneli.
Drugo jutro so se srednješolski dijaki kakor na en ukaz začeli zbirali v večje gruče ter demonstrirati po mestnih ulicah med prepevanjem patriotičnih pesmi. Že pri tem je prišlo do raznih incidentov s policijo, ki se je posluževala svojih tolkačev.
Okoli desete ure je postal položaj zelo nevaren. Gruča kakih 200 dijakov se je zbrala namreč na Trgu sv. Antona Novega, kjer popravljajo zadnje čase tlak in kjer je seveda veliko kamenja na razpolago, ki je, kakor znano, že od nekdaj glavno orožje vseh demonstrantov. Zbiranje na takem kraju gotovo ni bilo slučajno.
Dijaki so prepevali patriotične pesmi ter zmerjali policijo, ki jih je bila medtem obkolila. Eden iz-
Sovjetska zveza se izmika
Kakor znano so zapadne velesile povabile Sovjetsko zvezo na konferenco štirih zunanjih ministrov, ki bi se bila morala pričeti zadnji ponedeljek (9-10) v Luganu. Na to povabilo je odgovorila Sovjetska zveza dne 3. novembra z dolgo diplomatsko noto, s katero zavrača konferenco štirih, obenem pa vztraja pri zahtevi, da je treba upoštevati komunistično Kitajsko kot o-slale velesile.
Sovjetska nota ne daje nobenega odgovora na zapadno povabilo, ampak predlaga s svoje strani dve konferenci: konferenco petih in konferenco štirih. Konferenca petih, t. j. zun. min. Amerike, Anglije, Sov. zveze, rdeče Kitajske in Francije, bi morala razpravljati o sedanji mednarodni napetosti. Konferenca štirih (torej brez rdeče Kitajske) pa bi razpravljala o nemškem vprašanju. Glede avstrijskega vprašanja je sovjetska vlada mnenja, da bi bilo Ireba rešiti to vprašanje po navadni diplomatski poti.
Odgovor Sovjetske zveze je razočaral zapadne politične kroge, vendar ni mogoče reči, da jih je presenetil. Poznavalci sovjetskih razmer so mnenja, da se Sovjetska zveza ne misli zaenkrat udeležiti nobene važnejše mednarodne konference. Razloge za njeno stališče vidijo v šibkosti sovjetskega položaja v
Vzhodni Nemčiji, ki je nastal po zadnjih junijskih dogodkih, in v Adenauerjevi volilni zmagi v Zapadni Nemčiji. Pa tudi sovjetske notranje razmere, posebno njene skrbi za povečanje poljedelske proizvodnje in drugih potrebščin, so baje krive, da se Sovjetska zveza ne mara spuščali v kake bistvene spremembe sedanjega mednarodnega položaja.
O sovjetski noti so razpravljali pretekli teden v angleški spodnji zbornici. V svojem govoru je zunanji minister Eden rekel med drugim, da stavi Sovjetska zveza kol pogoj za svojo udeležbo pri konferenci štirih pretirane in nesprejemljive zahteve, ki bi, ako bi jih sprejeli, podminirale temelje zapadne varnosti ter onemogočile Nemčiji, da bi se svobodno združila. Kljub temu, je rekel Eden, smo s svoje strani vedno pripravljeni razpravljati s sovjetsko vlado o nemškem in avstrijskem vprašanju vsak trenutek, na vsakem kraju in brez kakih predpogojev.
Četudi bi drugi sklenili zapre-ti in zabarikadirati svoja vrata, bodo nasa ostala odprta. Razgovori katere koli ravni ostanejo še nadalje naš cilj, kajti naše delo je delo za mir in tega dela ne bomo nikoli opustili.
med častnikov policije se je približal dijakom ter jim ukazal, da se morajo razili. Naletel je zelo slabo, kajti nekateri demonstranti so skočili nanj ter ga vrgli s cerkvenih stopnic. Tedaj je policija navalila na demonstrante, ki so se takoj razpršili ter pustili nekaj ranjenih v policijskih rokah. Le enemu delu demonstrantov se je posrečilo zateči se v cerkev ter zapreti vrata. Toda policija je vdrla skozi stranska vrata v cerkev, lovila demonstrante po cerkvi ter jih pretepala. Pri tem je baje ranila nekega, do sedaj še neznanega človeka. Gotovo je le to, da so našli nekaj krvavih sledov na stopnicah glavnega oltarja.
Ker je bila cerkev zaradi prelitja krvi na svetem prostoru po izjavi tržaškega škofa oskrunjena, so cerkev na škofov ukaz zaprli, župnik msgr. Grego pa je dobil nalog, da cerkev popoldne na novo blagoslovi oziroma rekoncilira. Pri popoldanski blagoslovitvi cerkve se je zbralo baje okoli tri tisoč oseb, med njimi mnogo mladine, ki ni prišla tja iz gole pobožnosti in tudi ne iz protesta zoper nepostavno in sakrile-gično dopoldansko obnašanje policije na svetem kraju, ampak iz drugih umljivih razlogov.
In res, okoli 16.30 je začela množica, ki je bila zbrana pred cerkvijo, kjer se je vršil obred blagoslovitve, kričati in zasramovati policijo, ki se je medtem pripeljala na svojih motornih vozilih ter se približala zbranim pred cerkvijo. Medtem se je angleški major V/illiams približal onim pred cerkvijo, a že je začelo leteti kamenje na policijo, nakar je ukazal angleški častnik napad na množico. Toda v tistem trenutku je množica obsula policijo s kamenjem, tako da se je morala ta umakniti za kakih 30 metrov ter se zateči za svoja motorna vozila. Ker se je kamenje nadaljevalo, je dobila policija nalog streljati v zrak, toda nekateri policisti so streljali tudi na množico ter ranili kakih 20 oseb, med temi tudi 15-let-nega Pietra Addobbatija in 61-let-nega uslužbenca Antona Zavadila, ki sta oba podlegla ranam.
Medtem so v notranjosti cerkve končali obrede, policija pa je obkolila cerkev in ni pustila nobenemu izhoda iz nje. Šele na posredovanje škofa so mogli pričujoči oditi iz cerkve, toda zunaj je prišlo do novega prerekanja in manjših spopadov.
Drugi dan so se nemiri nadaljevali v še večjem obsegu. Delavska zbornica je proglasila enodnevno stavko v protest zoper ravnanje policije oz. angloameriških upravnih oblasti. Ta stavka je bila popolnoma neumestna in škodljiva gospodarskim interesom Tista ter sokriva dogodkov tistega dne. Sicer pa so ta dan stavkali po vsej Italiji, kar dokazuje, da je zmagalo čustvo nad treznim razumom.
Kakor je bilo pričakovati, je prišlo v petek do novih in še hujših izgredov. Skupina demonstrantov je razdejala sedež »Neodvisne fronte«, zmetala pohištvo in vse dokumente na ulico ter vse -to zažgala.
Prišlo je do novih spopadov med policijo in demonstranti v raznih delih mesta; letelo je kamenje na policijo in policija je odgovorila s streljanjem v zrak. Do hujših spopadov je prišlo na Piazza delFUnita, kjer se je kakih dve sto mladih demonstrantov spopadlo s policijo, ki jih je hotela razgnati. Policija se je poslužila najprej solzilnih bomb, ki so jih demonstranti vrgli nazaj na policijo, nakar je policija odprla ogenj na demonstrante. Pri tem
sta izgubila življenje vseučiliščnik Francesco Paglia in trgovski agent Severio Montano, ranjenih pa je bilo okoli 30 oseb. Okoli poldneva je prišlo na istem trgu do novih izgredov. Demonstranti so vrgli pri tem dve bombi na motorna vozila pred prefekturo, ki pa nista povzročili nobene žrtve. Policija je odgovorila na to z ognjem iz kara-bin, kar je prineslo smrt mornarju F.rminiju Bassa in 15-letnemu dijaku Nardinu Manzi.
Ob istem času je neki angleški major vdrl z nekaj možmi na županstvo ter dal sneli italijansko trobojnico z balkona in stolpa.
Policija je vdrla tudi na sedež neofašistične stranke, stikala za o-rožjem ter odnesla seznam članov te stranke poleg drugih dokumentov. Preiskala je tudi prostore športnega društva »La Fiamma« ter poskušala vdreti v prostore republikanske stranke.
Sobota 7. novembra je potekla mirno: delavci so se vrnili na delo, le šole so ostale ta dan zaprte.
Pogreb nesrečnih žrtev se je vršil v nedeljo okoli poldneva ob velikanski udeležbi tržaškega prebivalstva. Vodil ga je tržaški škof Sanlin.
Nekaj misli o zadnjih tržaških dogodkih
Bilanca krvavih tržaških dogodkov je zelo žalostna. Šest, večinoma mladih ljudi, je izgubilo brez vsake potrebe svoje življenje in kakih 80 oseb je bilo več ali manj hudo ranjenih. Brezpotrebne so bile te žrtve, ker ni šlo pri tem za kak upor zoper zatiralca in zasužn jevalea. kot se je to zgodilo v Vzhodni Nemčiji, v preteklem juniju, ampak zoper zaveznike, katerim se mora Trst za marsikaj zahvaliti. Tudi sovraštvo, ki je buknilo na dan zoper Angleže po vsej Italiji, je nerazumljivo, če pomislimo, da so bili ravno Angleži tisti, ki so skupno z A-merikanci izdali ono enostransko odločitev o prepustitvi cone A Italiji in ki so do zadnjih dni vztrajali pri tej odločitvi.
Zadnjih dogodkov v Trstu niso krive ne zavezniške upravniške oblasti ne civilna policija in tudi ne nerazsodna mladina. Krivi so jih vsi tisti, ki so ustvarili s svojo nacionalistično propagando razmere, ki so z nekako nujnostjo privedle do zadnjih krvavih izgredov v Trstu. Le prečitajte uvodne članke italijanskega, posebno pa tržaškega tiska listih dni, pa povejte, ali ni bilo to neprestano hujskanje zoper tržaško upravno oblast nekaka potuha demonstrantom, ki so si na podlagi takega pisanja domišljevali, da imajo vso italijansko javnost za seboj. Toda prava tržaška javnost je že 8. oktobra pokazala, kako malo ji je mar, da bi prišel Trst pod italijansko upravo.
Zadnje tržaške demonstracije so bile organizirane od zunaj. Tega mnenja je tudi angleški zunanji minister Anthony Eden, ki je izjavil zadnji ponedeljek, da so ustavile zavezniške oblasti kakih tri tisoč oseb, ki so hotele priti tiste dneve v Trst, in da se je mnogim teh o-seb posrečilo ulihotapiti se na drug način na tržaško ozemlje, kjer so organizirale demonstracije. Zunanji minister je povedal tudi, da vži-va general Winterton vse zaupanje angleške in ameriške vlade.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAS CAS« BO GOVORIL V NEDELJO 15. NOV. OB 9.30 C. G. JOŽE PREŠEREN, KATEHET V TRSTU, O TEMI: CERKEV JE SVETA.
Petindvajseta nedelja po binkoštih
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13, 31-35)
Tisti čas je povedal Jezus množicam to priliko: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah. — In še drugo priliko jim je povedal: Nebeško kraljestvo jo podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo. — Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Odprl b om svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrilo od začetka sveta.
*
Rasti, — to je postava vsakega življenja, fizičnega, duhovnega in nadnaravnega. Kaj je v človeku fizična ali telesna rast, vemo: človek je, pije, diha, — in tako raste. Ta rast ni nič težkega; skupna je živalim.
V človeku je pa še neko drugo življenje, — notranje ali duhovno, ki je v tem, da človek raste po duhu, da se razvijajo njegove duhovne sile, njegov razum, spomin in volja.
Poleg tega je in mora biti v kristjanu še neko drugo silno dragoceno življenje, po katerem smo deležni božje narave in ki smo ga prvič prejeli pri sv. krstu. To je nadnaravno življenje milosti, ki je za kristjana tisto »le eno potrebno«, brez katerega se ne moremo zveličati.
Prvo in drugo življenje (telesno in duhovno) je le nekaka podlaga ali posoda nadnaravnega božjega življenja. Kdor tega nima, je vse drugo njegovo naravno življenje pred Bogom brez pomena. Kakor električne žice: če se po njih ne pretaka električna sila, so brez koristi. Nekega dne jih nekdo sname in spravi.
V današnjem sv. evangeliju poudarja Kristus kar z dvema prilika-
ma nujno potrebo, da rastemo v nadnaravnem življenju.
Sv. krst nam položi v dušo samo seme, kal nadnaravnega življenja, ki se bo moralo pozneje polagoma razvijati, rasti, doseči svojo popolnost.
S sv. krstom ne postanemo popolni kristjani, ampak začnemo šele biti. Da postanemo popolni, celotni kristjani, je potrebnih več reči: časa, potrpljenja, premagovanja, zatajevanja, dobre vzgoje, božje pomoči, ki je dana človeku predvsem po molitvi in prejemanju sv. zakramentov'. Krščenec in njegovi starši, katoliška Cerkev, nebo in zemlja takorekoč sodelujejo pri gradnji popolnega krščanstva v človeku.
Popolno krščanstvo je last junakov in ne slabičev. Zato je na svetu tako malo celotnega krščanstva in tako dosti slabega in okrnjenega krščanstva, ker je na svetu tako malo junakov, ki jih hoče dejanja in žrtve, — je pa dosti slabičev, ki so na svoje krščanstvo, ko je vzklilo, položili kamen.
Samo par vprašanj, na katera si jaz in ti, dragi bralec, prav iskreno odgovoriva: Kakšno je moje in tvoje krščanstvo? Ali je podobno hrastu, ki je pognal globoko svoje korenine v osrčju zemlje in ki raste vedno više in lepše iz leta v leto ? Ali pa je kot trs, ki ga veter maje, kot šibka bilka, in še ta pohojena, nalomljena ?...
Če je to poslednje, potem poslušajva in uveljaviva besede sv. Pavla, ki jih je zapisal prvim kristjanom v Korintu: »Bratje, ne ostanite o-troci, ampak rastite in bodite popolni, kar se tiče nadnaravnega življenja v vaših dušah.«
Nekoč bo v zgolj fizično in naravno življenje treščila smrt, ki bo vse strla in uničila. Ostalo bo takrat samo nadnaravno življenje milosti, ki se bo prelilo v večno življenje, v neizmerno slavo.
Ta velika resnica nam posebno živo stopa pred oči pri vsakem odprtem grobu. In nekoč bodo ljudje stali tudi ob tvojem in mojem odprtem grobu.
Irene j
Konec katoliške Cerkve v Ukrajini
Danes bi radi pokazali našim bralcem križev pot unijtaskih škofij vzhodnega o-breda, združenih z Rimom.
NEKAJ ZGODOVINE
Pij XII. je decembra 1945 izdal posebno okrožnico »Orientales omnes« v spomin 350-letniee zveze vzhodnih cerkva z Rimom, istočasno pa je v isti okrožnici protestiral proti nasilju, ki ga je komunizem nad temi deželami, nekdaj poljskimi, danes pod Rusijo, zagrešil. Po 350 letih so bile te cerkvene občine oropane svojih pastirjev duhovnikov in prisiljeni k odpadu in razkolu. Že v IX. stoletju so pod vplivom Bizanca prešle v razkol. V XIV. stol. pa so pod vplivom političnih sprememb med nje prišli katoliški misijonarji. Glavni razlog za unijo pa so bile velike razlike in nesoglasja med raznimi patriarhati. Leta 1595 je bila ta unija sklenjena, leto kasneje potrjena na sinodi v Brest Litowsku. Po delitvi Poljske so vzhodne cerkve padle pod Rusijo in izginile, one so ostale pod Avstrijo. Te so leta 1918 prešle pod Poljsko in štele 3 in pol milijona vernikov. Poleg teh so bile še cvetoče vzhodne združene cerkve v Romuniji, na Češkem in v Severni Ameriki. Na Poljskem so bile tri škofije, imeli so svojo cerkveno akademijo, semenišče, številne redove, posebno so znani bazilijanci, studiti in redemptoristi vzhodnega obreda.
MED VOJNO
Od 1939-1941 so te zemlje padle pod
Rusijo. Je to doba trpljenja, fizičnega in moralnega pritiska na vernike in pastirje. Za kratko dobo so te zemlje padle pod druge okupatorje, koncem vojne pa spet pod Rusijo, ki je obljubljala obnovo vere njihovih pradedov. Vsak je mogel vedeti takoj, kaj je mišljeno pod temi be-
sedami: ne katoliška vera, marveč pravoslavna, torej vrnitev v razkol in konec katolicizma v teh pokrajinah. Rusi so najprej pregnali katoličane latinskega obreda, do katolikov vzhodnega obreda so v začetku kazali neko prizanašanje v upanju, da se bodo ti sami 'od sebe ločili od Rima. Tedaj je prišel na pomoč novi moskovski patriarh Aleksij, izvoljen februarja 1945. Na volilnem zboru so bili tudi patriarhi drugih pravoslavnih cerkva in vsi so izdali proglas, ki je bil strašen napad na katoliško Cerkev-, znanilec novega preganjanja, katero je kmalu prišlo. Nekaj mesecev kasneje je patriarh Aleksij znova naslovil na škofe in duhovnike vzhodnih obredov na zapadu poziv, naj se ločijo od mačehe — Rima in se povrnejo v pravoslavje, naročje matere. V omenjenem proglasu je ostro napadel tudi znanega metropolita Andreja Seeptiskega, (umrl 1944), Vatikan, papeža, kateremu naravnost očita, da vodi narode v duhovno temino in smrt. Po svoje je obrnil papežev božični nagovor in poziv k miru leta 1945. Nekaj dni za tem pozivom so začeli zapirati škofe enega za drugim, dokler ni bilo 7 škofov in 500 duhovnikov zaprtih, bogoslovci pa uvrščeni v vojaško službo, vsi pa obtoženi sodelovanja z nemškim okupatorjem. Škofje so bili nekateri obsojeni, drugi brez obsodbe poslani v Sibirijo, nekateri so umrli po ječah. Od leta 1949 je izginila vsaka sled za njimi.
VLOGA ODPADNIKOV
Ko so bili zaprti vsi škofje, se je našel duhovnik Kostelnik, ki se je postavil z dvema drugima duhovnikoma na čelo protikatoliškega dela. Ustanovil je »Iniciativni odbor« in začel silno gonjo; njegova dva pomočnika sta postala pravoslavna škofa, na škofijskih mestih, kjer so bili prej katoliški škofje. Ko je bil Kostelnik
leta 1948 ubit, je bil tega kriv Vatikan, tako so trdili tedaj. Imenovani »Iniciativni odbor« je maja 1945 v posebnem proglasu pozval katoliško-grški kler k odpadu, pa tudi državo je prosil za podporo v tem boju. Junija istega leta je ukrajinska vlada naročila odpadnikom, naj čuvajo nad katoliškimi duhovniki in naznanijo sovražne elemente.
Tedaj se je tristo duhovnikov v, posebnem pismu pritožilo na Molotova in zahtevalo v imenu pravičnosti v smislu sovjetske ustave svobodo cerkvene uprave za vso zapadno Ukrajino. Toda člen 124 sovjetske ustave se ni apliciral na katoliško Cerkev v Ukrajini. »Iniciativni odbor« je ob podpori policije začel čistke med duhovniki treh unijatsko-grških škofij.
Prve dni marca 1948 so se na sinodi v Lvovu, v odsotnosti pravnih škofov in duhovnikov, 4 duhovniki in 12 laikov odpovedali »latinskim zmotam«. Kostelnik je aprila 1948 osebno poročal v Moskvo o svojem delu, a škofovske časti ni mogel doseči, ker je bil poročen. Tako je manjšina ob podpori oblasti udušila večino, jo onemogočila in prisilila k molku. Ti odpadniki so postali orodje še vedno hujših komunističnih preganjanj.
Unijati so izginili tudi iz poljskega dela škofije Premysl, ker so jih smatrali za Ukrajince in kot take izselili po pogodbi med Poljsko in Rusijo 1944. leta v Rusijo, kjer so jih enostavno vpisali med pravoslavne. Tako je zunanje stanje unijatskih škofij v Ukrajini pod Rusijo. O tistih žrtvah in mučeništvu vernih in zvestih ne vemo ničesar. Vemo, da je leta 1949 samo nekaj duhovnikov prešlo v razkol. O drugih duhovnikih in vernikih ne vemo, zakaj dramo »Cerkve v molku« sestavljajo tihe in skrite žrtve.
V	PODKARPATSKI RUSIJI
Pod Karpati, na ozemlju, ki je včasih pripadalo Češkoslovaški državi, je šla »likvidacija« unijatskih vernikov počasnejšo pot. Škofija Mukačevo je imela skoro pol milijona vernikov, 354 duhovnikov in 85 redovnikov. Novi apostolski administrator Jurij Teodor Romza je zasedel svoje mesto septembra 1944, ko so se Nemci umaknili
ZA KATOLIŠKI DOM
DaroYi za Katoliški dom		Valentinčič Albin -M. J. M.	» »	» »	2.00«. — 3.000. -
		S. P.	»	»	500. -
H. K. - Gorica - prispevek		Oče in sin	»	»	2.000.—
za avgust, sept., oktober - Lir	3.000.	D. J.	»	»	1.000.—
K. C. B. - Gorica - - - »	500.—	N. N.	»	»	5.000.—
Služb. Viktorija H. - Gorica »	1.000.—	R. R.	»	»	15.000. -
Družina Radikon - Pevma - »	500.—	A. Rutar	»	»	5.000.—
Četrtič Karlina - » - »	1.000.—	Fiegel Marija	»	»	3.000.—
Bensa Štefanija - » - »	1.000.—	Dekliški krožek iz	Sovodenj	»	10.000.—
in zahtevali izselitev vsega civilnega prebivalstva, kar je pozneje imenovani škof preprečil. Rusi so neovirano zasedli Užgo-rod. Prve tedne je bilo vse v redu, a koncem novembra je bila oklicana neodvisnost Onstrankarpatske Ukrajine, kakor so imenovali na novo pokrajino. Tedaj so nekateri pravoslavni začeli hudo napadati katolike, obtožujoč jih sodelovanja z okupatorjem.
Začetkom 1945 pride zakon o svobodnem prestopu iz ene vere v drugo brez formalnosti, a odlok se je izvrševal vedno bolj z nasiljem nad katoliki. Škof Romza je branil duhovnike, vržene v ječe, učil katekizem, ki se ni smel učiti ne v šoli ne v cerkvi in do 11. julija 1947 ni odpadel noben duhovnik. Ovira je bil apostolski administrator Romza, katerega so sklenili odstraniti. Oktobra 1947 se je vračal škof od posvečenja neke nove cerkve, spremljala sta ga dva duhovnika. Tedaj pride za njim, ki se je peljal na vozu, avto z vojaki in policisti, se zaleti v voz, da sta bila konja na mestu mrtva, voz razbit, a duhovniki so ostali nepoškodovani. Tedaj so vojaki škofa z železno palico pretepali in ga ranili po obrazu in mu izbili zobe. V bolnici so ugotovili, da rane niso nevarne. Dva dni kasneje je prišla v oddelek, v katerem je bil škof, neka bolničarka, ki je odstranila redovnice in 1. novembra je škof umrl. Javno mnenje je bilo, da je bil zastrupljen. Aprila 1948 so bili tudi katoliški Ukrajinci podkarpatskih okrajev uradno prepisani med pravoslavne.
Iz življenja Cerkve
Španski konkordat
Kakor smo že poročali, je bil 27. avgusta v Vatikanu podpisan konkordat med sveto stolico in špansko vlado. Konkordat ureja medsebojne odnose med Cerkvijo in državo. Danes prinašamo nekatera važnejša določila novega konkordata.
V prvem členu španska vlada izjavlja, da ostane tudi v bodoče samo katoliška vera državna vera z vsemi predpravicami, ki ji gredo po božjem pravu.
V drugem členu vlada priznava katoliški Cerkvi značaj popolne družbe in ji jamči popolno svobodo pri izvrševanju duhovne oblasti in pri verskem udejstvovanju. Sveta stolica sme svobodno objavljati v Španiji kakršnekoli določbe glede verskega življenja. Isto pravico imajo tudi škofje.
V petem členu država priznava za praznične dneve vse tiste dneve, ki jih določa cerkveni zakonik. Poskrbela bo za ugodnosti, da bodo verniki lahko izvršili svojo versko dolžnost. Državne in krajevne oblasti bodo pazile, da se bo spoštoval praznični počitek.
V devetnajstem členu se država obvezuje, da bo tudi denarno podpirala cerkvene ustanove ter gradnjo novih cerkva in semenišč.
Triindvajseti člen določa, da španska vlada priznava vse civilne pravice cerkveno sklenjenim zakonom. Cerkvenim sodiščem priznava izključno pravico glede vseh zadev, ki se tičejo zakona.
Na vseh šolah katerekoli stopnje bo pouk v skladu z dogmatičnim in moralnim naukom Cerkve. Škofje imajo pravico nadzorstva, da se v šolah ne uči ničesar, kar ni v skladu s katoliško vero.
Zelo važen je sedemindvajseti člen. Država jamči, da se bo poučeval krščanski nauk kot obvezen predmet na vseh šolah, višjih in nižjih, državnih in privatnih.
Novi konkordat urejuje položaj Cerkve v Španiji. Ustvarja ugodne pogoje za razvoj verskega življenja, kar bo v skupno korist Cerkve in države. Konkordat je stopil v veljavo dva meseca po podpisu, to se pravi 27. oktobra.
Cerkev bi rada imela z vsemi državami s pogodbami urejene odnošaje. Gotovo si tega želi tudi z Jugoslavijo. Pogajati se hoče na osnovi enakopravnosti. Cerkev mora imeti v vsaki državi toliko svobode, da lahko izvršuje nalogo, ki jo je prejela od Boga, da lahko vodi ljudi k zveličanju. Čc ji država ne mara dovoliti svobodnega udejstvovanja, potem seveda ne more priti do pogajanj. Cerkev ne mara in ne sme ostati sužnja ali orodje države. V tem
primeru raje prenaša preganjanje, toda o-stane svobodna. Če bi jugoslovanska vlada upoštevala to dejstvo, potem bi kaj hitro lahko prišlo, do sporazuma s Cerkvijo.
Misijon v Padovi
V pripravo na marijansko leto se vrši v Padovi velik misijon, in sicer v petdesetih župnijah istočasno. Vodi ga stopetdeset kapucinov, ki so prišli iz raznih krajev Italije. Misijonarji bodo šli tudi v tovarne, šole, bolnice, kinodvorane, vojašnice in celo v ječe.
Kristusov kip na morskem dnu
V zalivu San Fruttuoso v Tirenskeni morju bodo postavili velik kip Jezusa -Odrešenika na morskem dnu. V mestecu živi mnogo ribičev in potapljačev in si hočejo s tem dejanjem izprosili božji blagoslov in varstvo pri nevarnem delu na morju in v morskih globinah. Kip bo visok dva metra in pol. Postavili ga bodo v globini 15 metrov na velik betonski podstavek. Tako kip ne bo oviral plovbe po zalivu in obenem se bo prav razločno videl s površja. Kolikor znano, bo to prvi podvodni spomenik.
Komunistična policija se je trudila tri leta, da je iz škofa Kačmareka izsilila »priznanje"
Obsodba poljskega katoliškega škofa Kačmareka v Kielcah na 12 let ječe pod obtožbo »protidržavne propagande« in »vohunstva« je resen opomin, da komunistične države šo niso spremenile svoje narave. Poleg škofa so komunisti obsodili še tri duhovnike na osem do deset let ječe.
Kazenska razprava je potekala strogo po običajnem vzorcu. Skof je v dolgi izjavi, ki so jo čitali več ur med kazensko razpravo, skrušeno priznal dolgo vrsto kaznivih dejanj, ki jih je baje zakrivil. Njegova izpoved je segla daleč nazaj do njegove mladosti. Za tako izpovedovanje se je moral obtoženec pač dolgo pripravljati. Saj pa je tudi sedel pred razpravo cela tri leta v zaporu. In splošno znano je, da je komunistična tajna policija izredno sposobna in da zna izvleči iz svojih pripornikov vsemogoča »priznanja«.
Komunistična tajna policija zaslišuje svoje žrtve nepretrgoma noč in dan. Pri tem jim odreka hrano in počitek. Obdolži-tvo jim tako dolgo ponavljajo, dokler se priporniki ne izčrpajo in tako oslabijo, da nimajo več moči, da bi jih mogli še
zanikati. Ta priznanja potem služijo komunističnim oblastnikom za propagando. Zato pridejo obtoženci pred sodišče , šele _ potem, ko podpišejo svoje »priznanje«.
Okoliščina, da je rabila komunistična policija tri leta, preden je izvlekla iz škofa Kačmareka »priznanje«, je očiten dokaz njegove vztrajnosti in poštenosti. Vsa zadeva je služila oblastnikom le za prestra-šenje katoliške duhovščine na Poljskem. Prizadevali so si, da bi napravili čim večjo reklamo za proces v javnosti. Seveda povprečni državljani pod komunisti ne uživajo take dvomljive časti, da bi jih »gostili« kar po tri leta po zaporih tajne policije in jih počasi »pripravljali« na razprave. Navadne državljane ženejo kratkomalo v taborišča »za prisilno delo, v temnice ali pa na vešala, kot se pač zljubi vsemogočni »državi«.
Na to dejstvo bi ne smeli pozabiti, ko je danes toliko govora o nekakšnem »popuščanju« za železno zaveso. Če se je kje pojavilo kako znamenje popuščanja po Stalinovi smrti, potem se za njim ne skriva drugega kakor želja, da bi še bolj okrepili komunistične vladavine. Ustrahovanje pa je slej ko prej ostalo glavno orožje v rokah komunistične tajne policije, kot je bilo vse doslej. Res je Beria izginil, a na njegovo mesto so stopili ljudje, ki so po cilju, sredstvih in metodah, kakršnih se poslužujejo, prav taki Berie, če ne še hujši. Morda so novi oblastniki s svojim »popuščanjem« za las olajšali ljudstvu neznosno breme jarma. Vendar pa to nikakor ne spremeni dejstva, da bodo komunisti vladali z ustrahovanjem ljudstva vse dotlej, dokler bo njihova oblast slonela na tajni policiji.
Semeniški dan
v Gorici 29. novembra 1953
Ob priliki dneva za semenišče je moja srčna želja, sporočiti sobratom duhovnikom in vsem dragim vernikom mojo težko skrb glede duhovniškega naraščaja. Saj je to tudi največja skrb samega Jezusa, ki je naročil, naj vsi molijo, da bi Bog poslal delavcev v Gospodov vinograd. Po Kristusovi odredbi je od duhovnikov odvisna sama rast in življenje svete Cerkve. Ni mogoče ohraniti krščanstvo v evangeljski gorečnosti brez duhovnika, ki je prejel božje naročilo, da naj nadaljuje Kristusovo delo in vodi duše v nebeško kraljestvo. Ako krščanstvo nima dovolj duhovnikov ali ako ti niso na višini svojega božjega poslanstva. bo nujno pešalo. Kjer pa ni pravega krščanskega življenja, ne more biti niti govora o širjenju božjega kraljestvu.
Goriška nadškofija ni bila v posebno ugodnem položaju glede števila duhovnikov, ampak položaj zadnjih let je postal zelo vznemirljiv. Danes sicer imamo še precejšnje število duhovnikov, kaj bo pa jutri, ko je število mladeničev, ki stopajo v semenišče, iz leta v leta nižje?
V	škofiji ne manjka gorečih duhovnikov in odličnih vernikov s a-postolsko gorečnostjo, ki se trudija za povečanje števila duhovniškega naraščaja, ampak potrebno je — govorim sebi, duhovnikom in vsem vernikom — da se bolj potrudima in povečamo število onih, ki so poklicani k duhovniškemu življenju, da bo naša škofija lahko gledala z veseljem v bodočnost, Zato prisrčna vse opominjam, da bi več molili, da bi bolj skrbeli za pomnožitev duhovniškega naraščaja in da bi dali še bolj velikodušno svoj prispevek, da bi semenišče ne prišlo v težak ekonomski položaj. Posebno župniki naj dobro pripravijo Semeniški dan. Predhodno naj govorijo svojim vernikom in ti naj bodo velikodušno na razpolago župniku pri organiziranju nSemeniškega dneva«. Ta naj bo dan molitve in nabiranja prispevkov. f HIJACINT, nailškaj
Ob 10. obletnici smrti Vere Lestanove
V	soboto 14. novembra bo minilo 10 let od tistega usodnega večera, ko so partizani odpeljali tako idealno mirensko dekle, Vero Lestanovo. Ni se več vrnila. Ob njenem neznanem grobu mirno teče Vipava in ji poje svoje večne popevke. Njen spomin pa ni zamrl. Še živi med nami in bo živel naprej.
Vera Lestanova je bila rojena v Mirnu pri Gorici dne 3. februarja 1. 1908. Ljudsko šolo je izvršila deloma doma, deloma na štajerskem, kamor se je njena družina zatekla v času prve svetovne vojne. Po vrnitvi v Miren je vstopila v zavod Notre Dame v Gorici, kjer se je izučila za učiteljico otroškega vrtca. Vendar do službe ni prišla, ker se kot zavedna Slovenka ni marala vpisati v fašistično stranko. Svoje bogate zmožnosti pa je kljub temu razdajala vsem. Njeno mlado življenje je bilo neprestano žrtvovanje. Žrtvovala se je za otroke, ko jih je doma poučevala in pripravljala na izpite, žrtvovala se je kot pevovodkinja in organistka cerkvenega zbora, žrtvovala se je predvsem kot zgledna družbenica, polna ognja in navdušenja za rast in procvit Marijine družbe. Vodila je Marijin vrtec in skrbno pazila, da se nobena teh malih cvetk ni izgubila, ampak so vse stopile v vrste Marijinih hčera. V tem svetem apostolatu je dosegla tisto višino, ki jo dosežejo samo junaške duše, ki nase pozabljajo, ko se za druge vse žrtvujejo. Živela je s Cerkvijo, zato ni bilo praznika, ni bilo slovesnosti v cerkvi, ki bi je ne znala poživiti in ji vtisniti tisti pečat, ki nikdar ne preide v pozabo. Kar je Mirencev v Gorici, vsi se še živo spominjajo teh lepih cerkvenih praznikov in slovesnosti, vsi s hvaležnostjo mislijo na idealno Vero, ki se ni zbala trudov in žrtev za čast in slavo božjo.
Vera Lestanova je bila duša vsega verskega in kulturnega življenja v fari. Še
v tistih žalostnih časih, ko je bila vsaka v javnosti izgovorjena slovenska beseda že greh, je Vera zbirala mirenske otroke in jih skrivaj učila petja in igre, seznanjala jih z lepoto slovenske besede in slovenske zemlje. Tudi sama je bila pesnica. Vse njene pesmi so globoko religiozne, zložene za razne cerkvene slovesnosti in nam govorijo o veliki nežnosti in toplem čustvovanju njenega dekliškega srca ob vsem lepem in dobrem, ob vsem božjem. Posrečilo se nam je dobiti njeno zadnjo pesem. Spesnila jo je za Svečnico 1. 1912. V nji toži:
... Ognjišče je razbito, strehe ni več, posuta jim je cerkev in oltar, in v dušali teh je morda že ugasnil ljubezni božje najčistejši žar.
Zdaj vpijejo krvave tuje dalje, do nas odmeva njihov strašni krik in vedno novih, vedno večjih žrtev zahtevajo od nas, o Bog — Sodnik!
A ni samo tožila, ni samo molila. Znala je tudi pomagati. Ko se je v Gonarsu ustanovilo žalostno taborišče naših ljudi, je bila Vera med prvimi, ki je tem nesrečnežem prihitela na pomoč. Z njej lastno požrtvovalnostjo je hodila od hiše do hiše, zbirala živež, denar in obleko in potem sama, v vseh vremenih in nevarnostih vojnih dni, nosila vse to s kolesom v Gonars. Koliko je bilo pri tem žrtev in naporov, ve samo Bog. Na njenem vedno smehljajočem se vedrem obrazu človek ni spoznal utrujenosti.
Čeravno slabotna po telesu je izvrševala med nami velika dela. Njeno izmučeno iti mučeniško telo je padlo v prerani grob, njen duh pa še živi med nami in nam priča, da Vera Lestanova ni umrla, ampak živi v Kristusu!
TRST	IŠČE
V	sv. pismu v 3. knjigi kraljev beremo naslednjo zgodbo:
»Prišli sta dve ženski h kralju Salomonu in stopili predenj. Ena izmed njiju je rekla: ’Prosim, gospod moj, jaz in ta žen ska sva prebivali v isti hiši. In bili sva sami in nihče drug z nama v hiši kakor medve. Umrl je pa sin (otročiček) te žene ponoči, zakaj v spanju ga je zadušila. In vstala je sredi noči, vzela mojega sina od moje strani, ko sem jaz, tvoja dekla, spala, in ga dela v svoje naročje; svojega sina pa, ki je bil mrtev, dela je v moje naročje. — Ko sem zjutraj vstala, da bi na-dojila svojega sina, bil je mrtev; in ko sem ga bolje pogledala podnevi, našla sem, da ni moj sin.’
In druga ženska je odgovorila: I\i tako, kakor praviš, ampak tvoj sin je umrl, moj pa živi.’ Toda ona je govorila: 'kažeš se, zakaj moj sin živi in tvoj sin je umrl. In na ta način sta se prepirali vpričo kralja.
Tedaj reče kralj: ’Ta pravi: Moj sin živi in tvoj je mrtev; in ona je odgovorila: Ne, ampak tvoj sin je mrtev, moj pa živi.’ Tedaj je rekel kralj:	Prinesite	mi
me c! jn ko so prinesli meč pred kralja, je rekel: ’Razsekajte živega otroka v dva kosa in dajte polovico eni in polovico drugi!’
Rekla je pa kralju ženska, katere sin je bil živ, zakaj njeno srce je bilo ganjeno *aradi njenega sina: ’Prosim, gospod, dajte
ji živega otroka in nikar ga ne umorite!’ Ona pa je govorila: ’Ne bodi ne moj ne tvoj, ampak naj se razdeli.’
Odgovoril je kralj in rekel: Dajte tej živega otroka in ga ne umorite, ta je namreč njegova mati.«
Pred sličnim primerom stoji danes svetovna diplomacija. Dve materi, dve državi, se ■prepirata za enega otroka, za Tržaško svobodno ozemlje, in vsaka trdi: Moje je, zato ga meni dajte! Angloamerikanci pa stoje kot razsodnik in ne vedo, kaj storiti. Bog jim ni dal modrosti Salomonove. Enkrat poslušajo eno mater ter ji dajo prav; koj nato se oglasi druga in tudi tej dajo prav. Zadnjič so 8. oktobra sklenili, da hočejo nadležno dete razsekati prav kol svetopisemski Salomon. Da bi jim ta misel nikoli ne bila prišla v glavo! Obe materi sla si skočili v lase in si začeli groziti z orožjem. Hočeta ugonobiti sebe in tudi svet z novo svetovno vojno. Tega pa moderni nSalomoni« ne marajo za nobeno ceno. Kaj torej storiti? Tuhtajo in si be-lijo glavo; če kdo ve za pravilno rešitev, ki bi zadovoljila obe ljubosumni materi in še razsodnike povrhu, naj se kar oglasi. Ti slednji se bodo gotovo globoko oddahnili, če jim pomore v stiski.
*
Ko smo to zapisali, se je na uredništvu oglasil mož, ki mu ne vemo imena, ker se ni predstavil; tudi jezika ne, ker je
molče izročil pismo, ki ga tu priobčujemo tako, kakor smo ga prejeli.
»Visoko spoštovana Zavezniška vojaška uprava
v Trstu
Tudi do mene je prišel glas, v kako hudih stiskah ste zaradi cmeravega otroka, ki so ga pobrali v Parizu nekje in mu dali ime STO ter ga vam zaupali. Dve materi ga hočeta sedaj imeti, vi pa ne veste, kateri bi ga izročili. Jaz bi vam v svoji kratki pameti predlagal tako razsodbo:
»Ti mati na vzhodu praviš, da je otroče tvoje, ker je zrastlo na tvoji zemlji; ti mati na zapadu pa praviš nasprotno, da je tvoje, ker si ga ti zredila in je tebi podobno. Obe imata prav, o tem se ne bomo prerekali. To, kar hočemo, je, da se ohrani mir in da se med sabo rte zlasata.
Bilo bi dovolj neumno, da bi se za tako otroče stepli. Zato ga sedaj pustimo, naj zraste, da bo polnoleten fante, saj mu Je šele sedem let. Ko bo otroče imelo enaindvajset let in bo polnoletno, naj pa samo odloči, katero mater hoče imeti, če bo takrat sploh še hotelo imeti kako mater. Do takrat pa naj fantič raste, saj ga bosta sicer v svoji preveliki ljubezni še zadušili ali pa pohodili v svoji jezi. To bi bilo vendar škoda za tako »luštnega« fantiča.
Tako jima povejte. Med tem pa dajte otroka v rejo kakemu pametnemu vzgojitelju, da ga bo držal v strahu božjem, ker razvajeni otroci niso bili nikoli nič prida. Tudi STO ne bo, saj že sedaj kaže močno nagnjenje k potepanju.
Bodite lepo pozdravljeni. Pa brez zamere.
Matiček od Sv. Miklavža
IZ JUGO SLAVIJ E
VOLITVE SE BLIŽAJO
Poročali smo že, da se Jugoslovani pripravljajo na volitve, ki se morajo povsod izvršiti še ta mesec. Volitve so se prav za prav že začele. Preteklo nedeljo so namreč volili v nekaterih okrajih zastopnike v okrajne svete proizvajalcev. Te volitve se še vedno nadaljujejo. Glavna volilna dneva pa bosta nedelja 15. in 22. nov., ko bodo volili zastopnike v republiške in zvezne zbornice, bodisi v svete proizvajalcev, bodisi v ljudsko skupščino. Zadnje dni so spet imeli velike volilne govore glavni voditelji jugoslovanskega komunizma. Govorniki so se zadnji čas nekoliko zamenjali. Slovenci so n. pr. šli v Srbijo in na Hr-vatsko, od tam so pa prišli govorniki v Slovenijo. V torek je imel velik govor v unionski dvorani Edvard Kardelj, ki je ob tej priliki znova poudaril, da jc Jugoslavija voljna poravnati svoje spore z Italijo in tudi tržaško vprašanje na konferenci petih, toda le na osnovi enakopravnosti.
CENE SE NIŽAJO
Na ukaz zvezne vlade so po vsej Jugoslaviji znižali cene tekstilnemu blagu za približno 23%. Ta ukrep je otopil v veljavo dne 9. nov. Izgubo razprodajalcem bo deloma krila vlada iz posebnih fondov?
Do tega ukrepa je prišlo zato, ker je bilo tekstilno blago veliko predrago za kupovalee. Znano je, da zasluži jugoslovanski delavec razmeroma slabo. Kmet je sc na slabšem, ker so kmečki pridelki zelo poceni, davki pa silno visoki. Cene blagu so bile pa visoke tako, da si niti
delavec niti kmet nista mogla privoščiti nove obleke. Vsled tega se je začelo dogajati, da so se v skladiščili grmadile zaloge izdelanega blaga, tekstilne tovarne so bile v nevarnosti, da ostanejo brez dela, ker ni bilo komu prodajati blaga, jugoslovanski človek je pa hodil raztrgan in nag. Temu paradoksu je bilo treba napraviti konec. Zato se je vlada sedaj odločila in je zaukazala znižati cene vsemu tekstilnemu blagu. Kljub temu bo ostalo blago še vedno drago za kupno moč jugoslovanskega delavca in kmeta.
Ista stvar kot s tekstilijami se sedaj ponavlja z usnjenimi izdelki. V trgovinah in skladiščih imajo zalogo čevljev za poldrugo leto, ker jih nihče ne kupuje zato, ker so predragi. Ljudje pa hodijo bosi. Tudi tukaj bodo verjetno morali znižati cene.
ZGODOVINA SLOV. SLOVSTVA SE OBETA
Kot poročajo časopisi, se nam obeta obširna zgodovina slovenskega slovstva v dveh delih od početkov do druge svetovne vojne. Delo bo sad skupnih naporov več se-stavljaleev, ki obravnavajo vsak svojo dobo. Napovedujejo, da bo knjiga zelo bogato opremljena. Iziti bi morala do prihodnje jeseni. Pri njej sodeluje tudi naš kraški rojak Milko Matičetov, ki bo prispeval poglavje o ljudskem pripovedništvu.
NOVA AVTOCESTA
Med Reko in Zagrebom gradijo novo avtocesto, ki bo dolga 190 km. Dob’; del so je že zgradili, ostalo nameravajo dokončati do prihodnje jeseni, ko bo cesta izročena prometu.
GOSPODARSTVO
Italijanska vinska letina 1953
Po neuradnih podatkih je znašal letos pridelek grozdja v Italiji okoli 70 milijo-nov q napram 68.5 milij. v lanskem letu. Torej je bila letošnja trgatev za okoli 2% bogatejša od lanske. Dobrota letošnjega pridelka pa ne odgovarja lanski, ker so bili po celi Italiji mošti v splošnem za 1 do 2 stopinji manj sladki.
Cene letošnjega pridelka so znatno višje kot lani v istem času. Marsikje so cene tudi za 50% višje, a v zadnjem času ka-
žejo marsikje tendenco padanja, a za malo.
Organizacije proizvajalcev pozivajo oblasti. naj strogo nadzirajo, da ne bi s sladkorjem, s smokvami, rožiči, itd. povišali ali zboljšali pridelka, kar bi imelo za posledico razvrednotenje pristnega vina.
Tudi grah lahko sadiš sedaj!
Le imaš obsončno lego, potem lahko sadiš že sedaj zgodnje sorte graha. Te so: »Expres Alaska«, »Saxa«, »Princ Albert«, najboljši pa je »expres z dolgimi stroki«,
ki je sicer nekoliko bolj pozen, a ima zato lepše stroke in je bolj bogat. Vse te sorte potrebujejo oporne veje - obličje.
Grah ljubi bolj rahlo zemljo, ki je bila za zadnji pridelek obilno pognojena s hlevskim gnojem. Svežega gnoja ne dajaj grahu, ker se potem razvija slama na račun strokov. Pač pa ljubi grah gnojenje s pepelom in s superfosfatom ter kalijevo soljo. Vsa ta 3 gnojila naj pridejo v zemljo kakšen teden pred setvijo.
Najbolje je, da sadimo grah v vrste. V ta namen napravimo z motiko do 8 cm globok jarek, na dno katerega položimo seme, najbolje vsaka 2 cm eno. Nato z grabljami zasujemo jarke in zemljo z lopato nekoliko pritisnemo. Čim naredi rastlinica 3. list, grah nekoliko osujemo.
Bolje je postaviti oporne veje bolj zgodaj kot bolj pozno. Čim opazimo, da grah poganja vitice, ga moramo obtakn'ti.
Stalno ponavljamo... in vendar plesnivo vino
Tega bi se morali zavedati vsi, ki imajo opraviti z vinom: Vino je živa snov, ki se zelo rada navzame dobrih in slabih duhov. Zato je za vino tudi najbolj snažna in čista posoda komaj dobra. Če ima posoda najmanjšo napako in bo prišlo vino v tako posodo, bo prevzelo dotično napako.
Saj to smo že večkrat povedali. Posebno smo opozarjali pred posodo, ki diši po plesni. Naši ljudje sicer nočejo slišati o plesni in rečejo, da je sod samo malo dišal po lesu, kot da ne bi zavisel duh po lesu od glivic plesnivosti.
Kaj napraviti z vinom, ki ima duh in okus po. plesni? Dve sta zdravili, in sicer kemično čisto lipovo oglje in pa olje. Za bela vina lahko rabimo obe sredstvi, za črna pride v poštev le olje. Količina zdravil zavisi od stopnje plesnivosti. Lahko zadostuje 1/2 litra olja, mogoče pa je tudi celi liter prepičel za ozdraviti hi vina. Ni pa vsako olje enako dobro: semensko olje ne odgovarja in tudi žarko oljčno ne; olje mora biti ali dobro oljčno ali pa kletarsko (enologico).
Kdor ima vino, ki diši po plesni, naj se obrne za nasvet na strokovnjaka. Paziti je potrebno pri začetku, da vino ne postane plesnivo, da pride v zdrav sod.
Ne odlašaj s sajenjem Česnika in čebule!
Mnogo večji pridelek boš dobil, če boš sedaj sadil Česnik in čebulo. Ne boj se. da jima bo škodil mraz. Česnik je lahko rumen ali rožnat, oba preneseta mraz.
Česnik in čebulo sadimo v vrste, ki so 25 cm oddaljene ena od druge. V vrstah pa naj bodo zasajeni stroki oziroma če-buljice na razdaljo 12 cm. Strok oziroma čebuljico zatakneš v zemljo približno 3 cm globoko, toliko, da je vrhnji del tik pod zemeljsko površino.
Seveda ne uspevata Česnik in čebula v vsaki zemlji. Najbolj primerna je rahla, nekoliko peščena zemlja. Če imamo na razpolago res dobro dozorel hlevski gnoj, lahko nekoliko pognojimo pred sajenjem. Če pa takega gnoja nimamo, je bolje, da nič ne gnojimo in sadimo Česnik in čebulo
v	zemljo, ki je gnojna še od prejšnje kulture. Na vsak način si zapomni, da Česnik in čebula sovražita sveži gnoj, na kaleretii se razvije mnogo nad zemljo in prav malo pod zemljo. Pač pa lahko gnojimo nekoliko s superfosfatom in kalijevo soljo, a morajo ta gnojila biti premešana z zemljo vsaj 10 dni pred saditvijo. Na 100 ms raztrosimo po 4 kg superfosfata in 2 kg kalijeve soli.
WILHELM IIONERMANN:
41
©če T)amij.an.
»Potem nimam tukaj ničesar več opraviti!« je rekel Damijan komaj slišno in pobledel kakor zid. »Trpljenje molokaj-»kih gobavcev pride nad vašo glavo, gospod minister!« Po teh besedah se je misijonar obrnil, da bi odšel. Zdaj pa je minister hotel zadati še zadnji uničujoč udarec.
»Preslišati hočem vaše zadnje izjave, gospod pater!« je rekel mirno. »A govoriti moram z vami še o neki drugi zadevi. Ne gre, da prihajate, semkaj z Molokaja. Mogli bi tudi na naš otok zanesti nalezljive bolezenske kali. žal, vam ne smemo dovoliti, da bi v bodoče spet kdaj zapustili naselbino gobavcev. Ako pa se kljub temu odločite, da se vrnete tja, se mora to zgoditi za vselej. Prisiljen sem, da vam uradno prepovem, da bi sploh še kjaj zapustili Molokaj!«
Nekaj časa je pater Damijan stal kakor vkopan.
»Torej ne smem Molokaja nikdar več zapustiti?« je rekel počasi. »In kako naj vzdržim zvezo s svojimi predstojniki? Go-»Pod minister, včasih se mi je treba raz-
govoriti, potrebujem dobrega sveta, pomoči zase, zakramenta svete pokore tudi zase. Kako naj se to zgodi, ako me hočete za vedno zapreti na Molokaj?«
»Toda, gospod pater, saj vas vendar nihče ne sili, da se vrnete na Molokaj. Vsi bomo imeli najpopolnejše razumevanje za to, če se pod temi okoliščinami odpoveste nadaljnemu delo vanju ondi.«
»A tako mislite!« je rekel pater zategnjeno. Nato pa je njegov glas narastel in postal kakor grom, ki je treščil na ministrovo glavo. »Tako je to mišljeno! Hočete me ovirati, da se ne bi vrnil na Molokaj.
V	i ne marate katoliškega misijonarja med gobavci. Gospod, zmotili ste se! Menite, da se bo zaradi vaših spletk katoliški duhovnik obračal po vetru? Zelo se motite, gospod minister!« Po teli besedah se je Damijan de Veuster obrnil in s hitrimi koraki zapustil sobo. Za seboj je zaloputnil vrata, da se je omet odkrušil od sten.
Ekscelenca je omahnil nazaj na stol in ni rekel drugega kakor:
»Kozarec vode, prosim!...«
Z naslednjim parnikom se je Damijan de Veuster odpeljal nazaj na Molokaj. A ni prišel praznih rok. Pomoč, ki mu jo je minister odrekel, so mu obilno podelili drugi. Katoličani in drugoverci so kar
tekmovali med seboj v žrtvah in darovih, katere so mu nanosili za gobavec. Postelje in odeje, živila in zdravila so v velikih množinah prinesli na krov Kilaueje. Sestre iz Honoluluja, od katerih bi se marsikatera rada odpeljala z njim, da bi negovala bolnike, so preskrbele cele zavoje obleke in perila, polne zaboje sladkorja, čaja, prepečenca in drugih dobrot. Celo majhen zvon za cerkvico svete Filomene je bil med darovi. Pater Damijan je s solzami v očeh gledal vse te zaklade.
Na Molokaju so ga radostno sprejeli. Kmalu se je pričelo delo, ki naj bi po-polnoma spremenilo lice strahotnega otoka Prva skrb je veljala bolnišnici, ki so jo temeljito očistili. Bolniki so dobili dobre postelje in tople volnene odeje. Nato je pater Damijan začel zidati. Stare travnate koče so drugo za drugo požgali in jih na. domestili z novimi, zračnimi, lesenimi hi-sicami. Arhitekt in tesar je bil Flamec, ki kot otrok ni zastonj obletal vseh de-’ lavnic v Treinelovu, Zjutraj je obiskoval duhovnik težko bolne, jim delil svete za-kramente, jih tolažil in jim obvezal rane. Popoldne je brnela žaga, bobnelo kladivo in škripal skobelj. Na tueate malih hišic je kmalu stalo med gimi in cveticami.
Spočetka, ko se je Damijan lotil dela je stalo okrog njega na stotine gobavcev,
ki so začudeno gledali njegove spretne, močne roke. Kmalu pa je misijonar zaklical :
»Tako, zdaj ste se nazijali! Ti in ti in ti,
vi	ste še močni, imate še zdrave roke! Pomagali mi boste! Delo je najboljše zdravilo za vas, postopače.«
Obotavljaje se so Kanaki prijeli za delo. Marsikatero desko so v začetku še zažagali. A Flamec si je znal sam vzgojiti pomočnike. Kmalu je imel toliko pomagačev, da so polagoma zrasle cele ulice ljubkih, lesenih hišic. Laže bolni so kmalu delali iz samega veselja in težko bolni so se veselili novih, ličnih bivališč, kamor so se mogli preseliti iz umazanih votlin.
Kmalu so se na Molokaju smejali tudi ljudje, ki niso bili ne blazni ne pijani.
Kot zadnjo šele je pater Damijan s pomočjo svojih tesarskih pomočnikov sezidal skromno kočo zase. Pet metrov je bila dolga, tri metre široka in tako visoka, da je človek z lahkoto dosegel strop. A hrabri misijonar je bil vendar vesel, da je končno imel nad sabo lastno streho po mnogih tednih, ko je moral prenočevati pod pan-danusovim drevesom.
Med gobavci je vpeljal urejeno samari-jensko službo. Lahko bolni, ki so mogli rabiti še roke in noge, so bili določeni za
preskrbo vode. V dolgih vrstah so vsa jutro korakali k studencu in v velik vrčih nosili vodo v bolnišnico in v vsa kočo. Spremljal jih je največkrat duhi nik sam s svojima lončenima vrčema močnih ramah. Druge je določil za bi ničarje, ki so, menjaje se, ob določene času morali streči v bolnišnici ali kočah zapuščenih trpinov.
Po začetnem odporu so se sčasoma \ uklonili njegovi odločni volji. Največ skr so mu seveda prizadejali bolniki v vt blaznih, ki niso hoteli opustiti žgauja, k terega so žgali iz ki-korenin, in pa svoj divjih, nesramnih plesov. V začetku se cesto zgodilo, da so patra sprejeli s k menjem, ko je hotel obiskati njih koč A Flamec se ni dal z ničemer oplašiti. P noči je nenadoma stal pri plamenih krogu norcev, jim iztrgal iz rok posoi z žganjem in jih pometal v ogenj. In nihi si ni upal dvigniti roko poti možu s skri nostno močjo. Kaj se je brigal Damiji za besne psovke, s katerimi so ga obkl dali! Končno je dal izruvati vse ki-kor nine, ki so rasle ob vznožju Palija, in ji sežgati. Tako je uničil najhujši plevel, 1 se je bohotil na Molokaju. Koče blazni gobavcev so požgali. Namesto njih so si zidali lesene hiše na drugih krajih, ra: tresene med ostale, v katere so se mora
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - tev. 46
S TRŽAŠKEGA
Radio Trst II
Na naš članek z dne 3. t. ra. o Radiu Trst II smo prejeli naslednji popravek, ki ga radi prinašamo:
»Glede na dopis gospoda J. B. z dne 3. t. m., ki ste ga pod naslovom »Zelje poslušalcev Radia Trst II« objavili v Vašem listu štev. 45 stran 4 z dne 5. t. m., Vas prosimo, da priobčite v Vašem listu to-le: 1) Ni točno, da program Radia Trst II na praznik Vseh svetih in na dan Vernih duš ni vseboval »nič primernega za tako pomenljivo spominske dneve.«
Na Vse svete je bilo poleg sv. maše in priložnostne pridige na sporedu ob 9.30 predavanje čast. gospoda Marjana Živca: »Misli ob prazniku Vseh svetnikov«.
Na dan Vernih duš je Radio Trst II oddajal v splošnem resnem okvirju še sledeče, posebej za ta dan izbrane sporede: 18.16-13.30 Ravel: Couperinov grob
18.40-19.00 Baritonist Marjan Kos:	Žalo-stinke
19.15-19.43 Elgar: Enigma
20.40-21.00 Respighi: Botticellijev triptik
21.00-21.15 Predavanje Mirka Javornika: Zadnja poročila - duhovna oporoka velikih mož
21.15-21.38 Raehmaninov: Otok mrtvih 21.38-21.45 Saint-Saens: Mrtvaški ples
22.00-23.05 Beethoven: Simfonija št. 9.
2) Uro oddaje »Vera in naš čas« določamo sporazumno z »Zvezo slovenskih duhovnikov«, kateri smo na predlog o spremembi časa oddaje, dne 12. oktobra odgovorili, da bomo njeno željo upošteval: ob prvi prihodnji preosnovi časovne porazdelitve sporedov.
Z odličnim spoštovanjem:
RADIO TRST II (Dr. inž. Izidor Ostan)
RAZNI GLASOVI O STO-JU
AMERIŠKI SLOVENCI ZA STO
Vprašanje samostojnosti tržaškega svobodnega ozemlja je vedno zbujalo zanimanje tudi ameriških Slovencev, ki so po svojih organizacijah že ponovno opozarjali vvashingtonsko vlado in ameriško javnost na pravilno rešitev tega vprašanja, ki more biti le v udejstvitvi mirovne pogodbe. Sedaj so po znani izjavi z dne 8. oktobra zopet dvignili svoj glas. Poročajo nam: »Kakor hitro smo zvedeli za usodno odločitev angleško ameriške vlade, da se naj izroči cona A STO-ja Italiji, je SZN v Ameriki sklicala izredno sejo, na kateri je sklenila in 12. oktobra tudi poslala brzojavko predsedniku Eisenhovverju, v kateri protestira proti izročitvi eone A Italiji. Slovenska narodna federacija v Kanadi je poslala zunanjemu ministru Pearsonu daljšo vlogo ob tej priliki. Dalje smo posredovali pri ameriških organizacijah ukrajinskega, beloruskega, hrvatskega, litvanskega, latvijskega in estonskega porekla, da bi posredovali v korist obstoja STO-ja in podprli naš telegram pri predsedniku Eisenhowerju.«
TRŽAŠKA SDZ ZA STO
J. '
Slov. demokratska zveza za STO je poslala dne 29. oktobra predsedništvu vlade FLRJ v Beogradu in predsedništvu vlade Ital. republike v Rimu posebno pismo, v katerem se sklicuje na voljo tržaškega ljudstva, kakor se je izkazala ob volitvah in pozneje še večkrat, naj se ohrani STO neokrnjeno. To zahteva SDZ v ome-
njenem pismu tudi z ozirom na mirovno pogodbo, sklenjeno v Parizu, ki sta jo obe naslovljeni vladi podpisali. Zato SDZ znova poudarja, da je vsakdo, ki dela za ohranitev STO, na pravi in zakoniti poti.
FRONTAŠKI SLOVENCI IN SOPOTNIKI ZOPER STO
Frontaši so se znova znašli v hudem precepu ob priliki zadnjih jugoslovanskih izjav in nastopov glede STO. Če bi hoteli poslusati glas svojih volivcev in svoje vesti, bi se morali brez pridržkov pridružiti SDZ in podpisati protestno pismo Titu, ki ga je ta poslala v Beograd. Toda v soboto smo zvedeli, da je namesto protestnega pisma odpotovalo v Beograd posebno zastopstvo, sestavljeno iz frontaških in občinskih
svetovalcev s STO-ja. V tem zastopstvu so bili župan in podžupan iz Repentabra, dr. Škerk, Drago Legiša in Srečko Colja iz občine Devin-Nabrežina, Marijan Vatovec iz občine Milje, Milo Marc iz Doline, župan Vladimir Obad in odbornik Jože Milič in Zgonika ter dr. Dekleva! iz Trsta. V Beogradu je tržaško zastopstvo sprejel državni predsednik Tito ter se razgovarjal z njimi dve uri. Kaj so tam sklenili, nam si ni znano. Vsekakor je pa zanimivo dejstvo, da se je temu zastopstvu pridružil tudi Drago Legiša iz Devina, ki je vedno veljal kot zastopnik SKSZ v tamkajšnjem občinskem svetu. Vendar se temu ne čudimo, potem ko smo brali v »Pr. dnevniku« poročilo o konferenci, ki jo je imel dr. Besednjak v prostorih akademskega kluba »Jadran« o tržaškem vprašanju. Izvajanja dr. Besednjaka so po poročnih »Pr. dnevnika« bila povsem v skladu z dosedanjo jugoslovansko politiko, o kateri so nekateri listi že ponovno izpričali, da zasleduje likvidacijo Svobodnega tržaškega ozemlja.
Z GORIŠKEGA
Mohorjeve knjige za leto 1954
Pri odboru Mohorjeve družbe v Gorici smo zvedeli, da je priprava mohorjevk za prihodnje leto že blizu konca. Izšli bosta kot lani dve knjigi poleg koledarja za ceno, ki bo približno ista kot lani. Koledar obeta biti bogat in zanimiv. Ta bo skupen s koroško Mohorjevo družbo in je že tiskan. Od obeh knjig je ena tudi že tiskana, druga pa v tisku. Zato bodo knjige in koledar prav gotovo na prodaj že prihodnji mesec. Kaj pa bomo dobili ? se vprašujejo Mohorjevi prijatelji. Dobili boste dve knjigi, ki jih boste gotovo radi brali; ena bo Ben - Hur, katero starejši bralci že poznajo, mlajši pa ne. Vsi jo pa bomo še enkrat rade volje brali, saj je ni več nikjer dobiti. Druga knjiga bodo spomini dr. Jože Lovrenčiča »Med Scilo in Karibdo«, ki bodo zanimali ne samo Goričane, temveč prav tako tudi Tržačane, starejše in mlajše, ki bodo v tej knjigi spoznali zopet košček primorske polpretekle zgodovine iz ust enega naših dobrih pripovednikov.
Radovednost nestrpnih bralcev smo s
tem nekoliko pomirili, popolnoma pa jo bodo pomirile pač le mohorjevke. Zato piiporočamo odboru in še bolj tiskarni, naj le pohitijo z delom, sicer jim utegne še huda presti, če bo nestrpnost mohorjanov šla za nestrpnostjo nekaterih Tržačanov.
Spomenik sv. Frančiška
V sredo 4. nov. je bilo slovesno odkritje in blagoslovitev spomenika sv. Frančiška Asiškega na trgu pred kapucinsko cerkvijo. Ob petih popoldne so se zbrale goriške oblasti na določenem odru in ljudstvo je napolnilo trg, da je prisostvovalo odkritju spomenika, ki ga je blagoslovil nadškof Ambrosi ob asistenci celotne družine go-riških kapucinov in kanonikov Velcija ter Valdemarina. V govoru je msgr. Ambrosi razložil, kaj je kipar želel izraziti s kipom. Po končanem govoru je nadškof dal besedo goriškemu županu dr. Bernardisu, ki je izrazil veselje nad novim spomenikom in ga v imenu goriške občine vzel v varstvo. Na koncu je prevzvišeni še dal svoj nadpastirski blagoslov zbranemu občinstvu. Občinska godba je pa zaigrala še par komadov in vsa slovesnost se je za-
ključila v cerkvi z blagoslovom ob šesti uri.
Kip sam je iz brona in visok 2.30 m. Kipar Luigi Spellini iz Verone je izrazil v kipu sv. Frančiška As. uboštvo, ponižnost in bratsko ljubezen. Z desnico nas blagoslavlja, v levici pa drži simbol miru, oljčno vejico. Na podstavku je tudi napis v latinščini: Franciscu* Assisiensis, Hu-manae fraternitati, Frančišek Asiški bratstvu med ljudmi.
Smrtna kosa
V Štjaku, kjer je imel dom, je pretekli ponedeljek umrl Franc Rener, oče č. g. Mirka in prof. Milka Renerja. Bilo mu je 64 let. Vsej družini naše iskreno sožalje.
Imenik volivcev
Vsi italijanski državljani, ki so že dopolnili 21. leto starosti, imajo pravico do vpisa v imenik volivcev. Vsakdo naj se zato pozanima, ali so ga vpisali ali ne. Opozarjamo tudi vse optante, ki so jim opcije že ugodno rešene, da zahtevajo •pis v imenik volivcev.
Natečaji
Goriško županstvo je razpisalo natečaj za štiri mesta mestnega čuvaja. Čas za prijave steče 15. novembra. Potrebne informacije se dobe na razglasni deshi na občini.
V uradnem listu »Gazzetta Ufficiale« sta razpisana dva natečaja za 70 mest nadzornika IV. stopnje pri nadzorništvu za delo. Prednost imajo industrijski in tehnični izvedenci. Nadalje je razpisan natečaj za 12 mest tajnika pri Nadzorništvu za delo. Tega natečaja se lahko udeležijo geometri, abiturienti, učitelji in knjigovodje.
Ministrsko predsedstvo je pa razpisalo natečaj za 50 mest podtajnika v osrednjem zavodu za statistiko. Za to službo je potrebna odgovarjajoča univerzitetna diploma.
Podgora
V nedeljo so verni Podgorci - vse kaj drugače kot Tržačani lepo počastili svojega župnijskega zavetnika sv. Ju sta mučenca; obenem je bilo združeno tudi krasno uspelo celodnevno češčenje Sv. Res-njega Telesa.
Slišali smo govornika č. g. Vidmarja, ki nam je lepo orisal vzvišenost in pomen
mučeništva tudi v sedanjih dneh in časih. Kar strmeli smo nad prisrčno in ganljivo pridigo o sveti Evharistiji pri sklepnem govoru. Prav milo se nam je storilo ko smo čuli mladi zbor, ki je pod veščo roko č. g. prof. Fileja ubiral lepe, nove melodije in tudi novo pesem v čast sv. Justu, ki jo je pokojni skladatelj V. Vodopivec poslal le par mesecev pred svojo smrtjo v spomin na svojega očeta, ki je 20 let bival kot učitelj v Podgori in tudi njega — bodočega glasbenika vpeljava! prav na le. nje podgorske orgle kot na prvi instrument. — Bog nam daj še včasih take lepe dneve okusiti v miru in blagoslovu božjem !
Nedelja, 15. novembra: 8.45 Kmetijska oddaja. — 9.30 Vera in naš čas. — 12.00 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. — 16.00 Malo za šalo -malo zares. -— 17.30 Slovenski oktet. --21.00 Puccini: MADAME BUTTERFLV, opera v 2 dejanjih.
Ponedeljek, 16. novembra: Lahke melodije igra pianist Franco Russo. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.15 Čajkovski: Simfonija št. 4. - izvaja orkester Slovenske filharmonije iz Ljubljane.
Torek, 17. novembra: 13.00 Glasba po željah. —	19.00 Šola in vzgoja. — 20.30
Pevski tercet in harmonika. —	21.00
Radijski oder - Janez Jalen: DOM - nato Pestra glasba.
Sreda, 18. novembra: 19.00 Zdravniški ve-dež. — 20.05 Koncert violinista Igorja Ozima. — 21.15 Koncert sopranistke On-dine Otte. — 22.33 Chopinove mazurke in poloneze.
(etrtek, 19. novembra: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Mamičina pravljica. — 20.05 Slovenski motivi. — 21.00 Dramatizirana povesf. -	22.30 Koncert
pianistke Horak-Časove.
Pelek, 20. novembra: 13.00 Glasba po željah. — 14.20 Lahke melodije igra pianist Franco Russo. -	20.05 Slovenski
oktet. — 21.00 Tržaški kulturni razgledi.
— 22.15 Iz angleških koncertnih dvoran.
Sobota, 21. novembra: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 15.00 Jarnovič in Dobronič - dva hrvatska skladateljn. — 16.00 Oddaja za najmlajše. — 16.30 Slovenski motivi. — 19.00 Pogovor z ženo.
— 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 21..10 Dvorakovi slovanski plesi.
Koča Popovič na Dunaju
Jugosl. zun. minister Koča Popovič je v ponedeljek odšel na Dunaj na tridnevni uradni obisk. Z njim je odšla tudi številna jugoslovanska delegacija. Namen teg« obiska je obravnavanje glavnih vprašanj, ki zadevajo obe državi. Med temi je tudi določena ureditev malega obmejnega prometa med obema državama. Trdijo, dr na konferenci nimajo namena razpravljati • Trstu.
Te dni se je vršila v Beogradu vojaška komerenca načelnikov generalnih štabov Grčije, Turčije in Jugoslavije. Namen tega sestanka je bil, proučiti osnove za rhprcdo-vanje tristranskega vojaškega sodelovanja in določiti oblike temu sodelovanju.
  *
prispevajte
za f L. Kemperlov sklad!
LISTNICA UPRAVE
Opozarjamo vse tiste naročnike, ki so od 15. oktobra do danes poslali na našo upravo potom poštnega tekočega računa katerokoli vsoto, bodisi v poravnavo naročnine za »Kat. glas«, kakor tudi za »Misijonsko nedeljo«, »Pastirčka«, »Duhovno življenje« in »Vero in dom«, da nam to v najkrajšem času sporoče. Zasledili smo namreč, da nam pošta v zadnjem času zelo netočno dostavlja naše tekoče račune. To nam služi za reklamacijo pri poštni i: p r a v i. N*- glavni urad postnih tekočih računov so vse poslane vsote sicer dospele, mi pa jih do danes nismo še vseh prejeli.
DAROVI Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
Ob obletnici, smrti blagopokojnih staršev hči Olga 2000; skupina dobrotnikov iz Gorice 7500 lir; g. inž. Rustja 50 kg fižola; g. . Milost 60 kg krompirja.
Prav iskrena hvala! Bog povrni!
Za SLOVENSKO SIROTIŠCE
j. M. namesto cvetja na bratov grob 1500; Dragica 1000; gosp. učitelj Toroš 1000; družbenica namesto cvetja na grob mame in očeta 1000; Antonija Toroš 1000: Pavlica namesto cvetja na grob blagopo* kojnega g. Ivana Vraniča 500; ŠT. MAVER: V denarju 2200; 2 q krompirja, 80 gk jabolk, 90 kg koruze (v storžih); PEV-MA IN OSLAVJE: V denarju 5400; 380 kg krompirja, 230 kg jabolk; 50 kg koruze v štoržih, 4 kg bele moke, 2 kg ječmena^ 1 otroški suknjič; PLEŠIVO: 260 kg ko-
ruze v storžih, 60 kg krompirja ;	20	kp
jabolk; RUPA-PEC: 280 kg krompirja; 30 kg koruze (zrnja), 7 kg pšenične moke, 5 kg koruzne moke, ohrovta.
Naj Vsemogočni vsem dobrotnikom že tu stoterno povrne!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiski tiskarn« Budin t Gorici
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad izrazi tolikega soc i'tja ob bridki izgubi našega nepozabnega
oeeta
IVANA VRANIC
so tem potom iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam bili blizu v teh težkili dneh. Zlasti smo dolžni zahvalo preč. gg. Mazori in dr. Humarju, zdravnikoma dr. De Gres-si-ju in dr. Vrtovcu, vsem sostanovalcem, ki so nam s krščansko ljubeznijo pomagali v bolezni in smrti našega dragega pokojnika, darovalcem cvetja in vsem, k: so ga spremili k zadnjemu počitku, ali kakorkoli skušali lajšati našo veliko bol. Bog naj bo viem bogat plačnik!
n ■	,	,	Žalujoča družina VRANIČ
(jonca, 6. novembra I95J.
vseliti pijanci. Od tedaj je z Molokaja zginila vas blaznih.
Tudi kmet je spet oživel v de Veusterju. S pomočjo pridnih gobavcev je ogradil precejšen del zemlje, iztrebil korenine, grmovje in šotore ter nasadil krompir. In bilo mu je, kot da spet stoji na dobri flamski zemlji, z dušo in telesom na razo-rani njivi svojega očeta, kjer seje in sadi. Nekega dne, ko je Damijan spet delal pod žgočim tropičnim soncem in mu je pot curkoma lil s čela, je hipoma zaslišal klic nekaterih otočanov:
»Makua Kamijano! Ladja Kilauea!« Tedaj je pater zasadil lopato v zemljo in tekel k morju. Moral je biti zraven, ko so prihajali njegovi ubogi otroci, da obupancem prinese prvi pozdrav otoka.
Pravkar je zarožljalo sidro Kilaueje, ko je Damijan ves zasopel prispel v pristanišče pred vasjo Kalaupape. V vodo so spustili čoln, natrpan z gobavci, ki so s preplašenimi očmi zrli nasproti svoji novi domovini. Na obrežju pa so zagledali duhovnika, ki je z veselim pozdravom prožil roke in jih prijazno sprejemal. Ne, Malokaj ni bil več pekel.
A kaj je bilo to? Ko se je Damijan ozrl na parnik, je zagledal črnooblečenega moža, ki je stal na krovu in mu neprenehoma mahal. Moj Bog, saj to je bil vendar
redovni provincial patefr Modestus. A čemu, za vse na svetu, ne pride semkaj: Ali se morda boji gobavcev? Neumnost!
»Zakaj ne pride pater na kopno?« se je Damijan obrnil k mornarju, ki je s čolnom prevažal gobavce na otok. »Kapitan mu je prepovedal izkrcati se. Ima menda poseben odlok od vlade. Noben obisk ne sme na Molokaj!« je rekel mornar in pljunil v vodo. »Ne razumem te stvari!«
»To je surovost!« je vzkliknil pater, medtem ko mu je jeza kakor plamen švignila v obraz. »To je zlobna spletka!« Flamec je zaškripal z zobmi in stisnil pesti. Ko bi le mogel tja čez! Ne daleč od sebe je zagledal ob obali dolhenico z veslom. Ne da bi si pomišljal, je pater Damijan odrinil čoln od brega, skočil vanj in z močnimi, divjimi udarci veslal proti Kilaueji... Že je bil vštric ladje, s katere je visela debela vrv. Pater jo je zgrabil in pričel plezati na krov.
»Stoj!« je zaklical od zgoraj nek glas. »Ne smete na ladjo! Minister je izrecno prepovedal. Nazaj!«
Obupan se je Damijan spustil nazaj v čoln. Zgoraj je stal sobrat, prijatelj, redovni predstojnik in on mu ne sme niti roke stisniti v pozdrav.
»Uklonite se temu, kar mora biti, pater Damijan!« mu je zaklical predstojnik, ki
je solznih oči stal na krovu.
»V imenu božjem, bodi!« je odgovoril Flamec. »Toda prosim, pater provincial, spovejte me! Tega minister ni prepovedal. Prosim vas!«
Damijan de Veuster je ponižno pokleknil v svojem čolnu, sklenil roke, molil konfiteor in se po latinsko spovedal. In duhovnik, ki je stal na ladjini palubi, ga je tolažil, opominjal in mu podelil odvezo. Mornarji na krovu so si brisali oči in godrnjali nad nadležnimi mušicami. Kapitan je z velikimi koraki hodil po ladjinih deskah, godrnjal, klel in končno reke! kr-marju:
»Naj me vrag vzame! Tako nerad sc nikoli nisem storil svoje dolžnosti!«
Medtem so se vsi gobavci izkrcali in mornarji so izložili tovor, prazne čolne pa potegnili nazaj na ladjo. Veriga pri sidru je zarožljala. Stroji so začeli brneti. Ki-laueja se je spet spustila na odprto morje Dolgo je pater Modestus mahal Flamcu, ki je stal visoko vzravnan v zibajoči se dol-heniei in gledal za ladjo, dokler se ni poslednji oblaček dima izgubil na nebu. Nekaj časa je pater Damijan žalostno povešal glavo. Nato pa je spet zgrabil za veslo in obrnil čoln. Pred njim se je dvigal Molokaj, otok izobčencev. Na obrežju so stali ali čepeli gobavci in nepremično
gledali belega očeta v čolnu. Tedaj je pater Damijan odločno zamahnil z veslom, pognal rilec dolbenice v peneče se valove, skočil na kopno in s smejočimi se očmi zaklical:
»Tukaj me imate, otroci moji! Pojdimo! Svojim novim bratom in sestram hočemo pokazali njihove koče...«
Čas je naglo mineval! Smrt in trohnoba sta želi na Molokaju. Damijan de Veuster je marsikomu iztesal poslednjo borno kočo iz petih desk. Žela pa je tudi ljubezen. Trpljenje in žalost sta bila stalna gosta na tem otoku, a tudi veselje in tolažba sta bila tukaj doma. Molokaj je prenehal hiti pekel.
Leta 1874 je otoško kraljestvo dobilo novega kralja. Lunalilu je sledil Kalakaua I. Minister E. O. Walle, predsednik zdravstvene komisije, je bil odslovljen. Kruta prepoved, ki je apostolu na Molokaju prepovedovala obisk v glavnetu mestu, je bila preklicana. A Damijan je doživel še večje presenečenje.
Nekega dne je prejel veliko zapečateno pismo, v katerem ga je novi notranji minister uradno imenoval za molokajskega guvernerja.
»Vaša naloga bo v bistvu ista, kot ste jo vršili doslej. Samo da se boste v prihodnje tam udejstvovali kakor državni
uradnik. Kot nagrado za prevzem te službe vam nudimo letno plačo deset tisoč dolarjev.«
Tako je stalo v pismu.
Ko je Damijan de Veuster prebral pismo, se je zasmejal kakor še nikoli v svojem življenju, a Flamci se mnogo in radi smejejo. O, bilo je prekrasno!
»Damijan de Veuster, molokajski upravitelj,« je veselo vzkliknil. »Se ne sliši tako slabo! Deset tisoč dolarjev na leto tudi ne zveni slabo. Nov veter vleče iz Hono-luluja. Kljub temu se je visoki gospod spet enkrat zmotil.« Med smehom je odšel v svojo, z deskami obdano hišo, se usedel k mizi in z velikimi, odločnimi črkami napisal odgovor:
»Ponujate mi deset tisoč dolarjev za moje delovanje na Molokaju. Sporočam vam, da bi za ta denar ne ostal tukaj niti pet minut. Samo Bog in zveličanje duš me držita nazaj. Če bi za svoje delo prejel tudi malenkostno odškodnino, bi me moja mati ne priznala več za svojega sina.«
»Tako! Pika!«
Gospodje v Honoluluju so debelo gledali in zmajevali z glavami, ko so čitali odgovor. Samo minister je zamišljeno kimal predse in rekel tiho:
»Rad bi poznal mater tega moža!«
(Se nadaljuje)