K ,,Spomenici" Ni dovolj, da imamo jasno začrtano pot po uradnih predpisih in organiziranih pravilih, razmere nam ob vsakojakem neurju velevajo, da stopamo na plan s svojirrii zahtevami, deklaracijami in spomenicami. Šola je pač politicum, je bila in ostane, učitelj sam pa je bil in ikakor kaže, tudi on astane kamen spodtike. Predolga je pot našega Kačurja, da bi jo svet pravilno ocenil, saj jo ocenjevati ne znamo niti sami, najmanj še, če gledamo na njo po modnem kroju vsakterega časa. In vendar nam ni žal nobenega koraka, najmanj onega, ki nas je združil v enotno organizacijo. Ponosni smo lahko na svoje dejanje, saj smo bili ravno učitelji prvi, ki smo zaustavili propadanje morale vsled političnih vplivov in dvignili pravo edinstvo na svoj stanovski prapor, dočim smo kot zasebniki obdržali svoja politfčna prepričanja, ki nas kot tovariše niso ločila in ki bi nas še danes ne smela ločiti. In bili smo dosledni, vsaj hoteli smo biti. Doživeli smo dobo, ko so utihnili viharji zunanjega življenja, in tedaj smo sc znašli v delu drug poleg drugega. Iz oči vseh je sijala dobra volja, da okoristimo svoj težko obremenjeni narod. Minulo je. Zamolkli viharji so se pritajili v podzemlje, in vse je nekam skrivnostno nemirno. In ta atmosfera ustvarja razmere, ki so nam potisnile na rame zaščitne plašče, dočim si moramo orožje pač sami izbirati. Res je učitelju na deželi danes težko življenje, težje kakor kdajkoli. Če si na mestu na enem poprišču, si ustvarjaš nehote bojno polje na drugem kraju; če životariš dobričino, se pomilovalno ozirajo nate borci z raznih strani, in težko, da si jim kos. Svet, ki je ustvaril Cankarjeve »Hlapce«, v svoji gnusobnosti gleda zopet danes nas v žanru moderniziranih »Hlapcev« in prav nič ne skriva, da nam namerava ob prvi priliki natakniti šhranjeno ponošeno odelo. Mi učitelji smo niti, po katerih se razpletalta zgodovina in kultura iz roda v rod po živi vezi najnežnejših bitij, ki za nje odgovarjamo pred narodom in večnostjo. Prešli smo borbe življenja preko vrtincev političnih viharjev, a ne iz egoističnih ozirov, ker bi sicer ne bilo ne Jermanov, ne Klandrov, ne Kačurjeve culice v slovenski literarni zalogi. — Bofba naša sftremi za tem, da se nam od nikoder in nikogar ne drobe drobtinice in da se ne damo pitati za kapune. Učitelji, ki smo ustvarjali deklaracijo, smo bili in smo svobodomiselni v pravem pomenu besede, ker prepuščamo svobodo duha in volje vsakomur in smo to v bistvu, besedi in dejanju tfudi vedno dokazovali. Vsakomur upoštevamo dobro voljo, da okoristi človeški rod na način, ki ga sam smatra za najprimernejšega. Ker pa človeških misli ne moremo prerešetati skozi eno sanio sito, je tudi nemogoče, da bi učiteljevo voljo presojali le po enakem miselnem kopitu. Naravno je, da se učiteljevo dejanje sklada z vsakojakimi skupinami in da v političnih borbah naletimo drug na drugega, kakor brat na brata. In tu se izkaže, komu je volja čista, nameni sveti. Od kar obstoja narodna borba, je učitelj narodni borec. Ker pa se menjavajo prevladajoče skupine, je naravno, da sta šola in učitelj igra političnega meteža in da jc doslej vsaktera politična skupina presojala učitelja preko svojih očal. Danes imamo zaščito v šolskem zakonu, ki nam omogoča vsaj nemoteno prosvetno delo. Kdor dela, vsaj se ne boji kritike, pa naj bo ta iz vrst poklicanih ali nepoklicanih faktorjev. Samo dela naj! Življenje ni naš praznik in s počitnicami življenje ne zastaja. Premnogo jih je, ki se fega zavedajo in uparn da smo vsi tega mišljenja. Odločni smo, energični, in zahtevamo vse to, ker smo opravičeni, ker imamo jasna nafcela in ni madeža na nas. Kdor se nam hoče približati, naj pride do nas z ljubeznijo, saj je v nas vendar toliko iskrene ljubavi, nepotvorjene, nesebične. josip Lapajne.