POGOVORI »Servus, kolega! Ali že veš za slučaj učitelja Komarja?« »Ne. Brž mi povej.« »V norišnici je!« »Nemogoče! Ubogi mož! In kaj ga je spravilo tja?« »Draginja.« »Ah, pojdi, pojdi!« »No, no, le poslušaj! Je precej dolga storija. Povedala mi jo je moja žena, njej pa gospa Komarjeva. Zvedel sem torej iz zanesljivcga vira. Ubogi Srečko Komar je vstal tistega usodnega jutra kot običajno in se odpravljal na svoje vsakdanje dolžnosti, ko pristopi njegova žena Špelca s prošnjo, naj ji da nekaj denarja za gospodinjstvo. »Kaj?« se razhudi blagi možiček. »Tristo nezabeljenih cmokov, saj sem ti včeraj dal tri kovače. Kam si z njimi, ti potratno ženišče? Mar misliš, da denar...?« »Tri kovače, tri kovače! Toda to ie bilo včeraj in pri tej draginji...« se razjoče vrla gospa Špelca. Nevoljen odšteje Komar ženi denar in se odpravi v službo. Pot ga pelje mimo trafike. Debela trafikantka je v pogovoru s svojo sosedo in ga prezre. »Ja, kaj pravite, draga gospa? Še pred enim mescem sem kupila to stvar polovico ceneje. Sedaj pa ..., saj pravim, ta draginja ...! O, klanjam se, gospod Komar. Smem postreči? Kot običajno, kajne, štiri Drave. Ja, ja, kaj hočemo. Prosim, izvolite. Včasih ste kadili Zete, sedaj ste prišli pač na Drave. Ja, ja, saj pravim, ta draginja! Klanjam se.« »Baba«, se razjezi Komar in nadaljuje pot proti šoli. Spotoma kupi časopis. Razgrne ga. Debelo tiskanc črke se mu začrnijo pred očmi. »Kako odpravimo draginjo?« »Zakon o pobijanju draginje ali kdo je kriv naraščanju cen«, »Kam plovemo?« itd. In spodaj s tanjšimi črkami...: »Dovoljeno je temu in temu, da dvigne cene svojemu blagu«... »Pfuj«, pljune učitelj Komar Srečko, zmečka časopis in ga vrže nehote v glavo mimoidočemu pasantu. »Kaj,« se razhudi slednji, »ali nimam dovolj skrbi, da se mi morajo še take neprijetnosti zgoditi na cesti? Seveda, ljudje imajo pač preveč denarja, zato se šalijo na račun drugih! In pri tej draginji!« S par skoki je bil Srečko Komar v šolskem poslopju, ki ga je smatral za zadnje pribežališče. Globoko se oddahne in odpre vrata v zbornico. »Grozno, strašno, gorostasno! Jaz ne vem, kako bo, če bo šlo še tako naprej«, se je repenčil kolega Suhajužna. »Da, da, obetajo se strašni časi«, je govoril tovariš Klopotec. »In če pomislite, da bo vedno hujše! Saj nas bo kmalu vseh konec. Ta draginja!« »Ah, ta draginja«, zabrunda v odmev zbor mrliških glasov kot o polnoči na poko^ališču. Komarju se zašibijo kolena in se nasloni na zid. K sreči tedaj pozvoni. Komar je odtaval s sklonjeno glavo v razred. Prvo uro so pisali v domače zvezke. Tam, v zadnji klopi se nekdo premika. »Ha, kaj pa ti? Kje imaš zvezek?« »Prosim, nimam ga.« »Tako? In zakaj ne?« »Ne moremo ga kupiti.« »Kaj, zvezka ne morete kupiti? Ta je dobra! In zakaj ne?« »Ker, ker ..., ker je taka draginja.« Komar je začutil, da ga je oblil pot, da mu je grlo čisto suho in da mu v sencih kljuje. Ne vpraša nič več. Drugo uro je računstvo. Učenec pride k tabli. Računa to in ono. Naenkrat opazi Srečko Komar sumljivo barvo njegovega vratu. »Ti, zakaj si ne umiješ vratu, ha, predno greš v šolo?« »Ker nimam ...!« »Kaj, česa nimaš? Mila? Vode?« »Da, ker, ker ...!« »No, kaj, kaj ...?« j»Ker je taka draginja!« Ubogi Komar se sesede na stol. Pred očmi mu zaplešejo kolobarji, kolobarji, kolobarji. Ukaže prinesti kozarec vode. Ni kozarca! Kje je kozarec? Zakaj ni kozarca? Pride sluga. »Kje je kozarec?« »Ubit!« »Kupite drugega!« »Nemogoče, pri tej draginji!« Komar pade kot podsekano drevo na tla. Prepeljejo ga domov. Žena v jok: »Kaj je, kaj je?« Mož jo topo pogleda. »Oh, zmešalo se mu bo, revežu, in pri tej draginji!« Tedaj skoči Komar Srečko pokonci. Nič več ni top in brezbrižen. Veselo skače po sobi, smeje se, ploska z rokami in se divje zakrohota. Opoldne je bil že na Studencu. »Revež!« »Da! Le pomisli, kaj bo počela uboga žena s kopico otrok!« »Pa pri tej draginji!« »Oho, kaj pa je danes tebi, da si tako slabe volje?« »Ah, beži, beži, z ženo sva se sprla.« »Menda ne bo kaj hudega?« »Pa še kako! Ljubo.sumna jc« »Glej, glej. Na katero pa?« »Saj jo poznaš. Na našo sosedo!« »Aha, se mi že svita. Tista svetlolasa, brhka srnica, ki jo srečava vsak dan, ko gre v urad. Prav zalo dekletce. Čestitam tvojemu okusu!« »Kaj še! To je tista debela trgovka nasproti naše hiše!« »Kaj tista? No, veš kaj, tista pa res nima prav nič mikavnega na sebi.« »Kaj, nič mikavnega? O, pa se zelo motiš, prijatelj. V kleti ima zakopanih petdeset kil fine svinjske masti, tristo kil moke, sto kil sladkorja... hej, kam pa drviš...?« »Zbogom! Grem po opravkih. Mudi se mi!« »Ti prešmentani Don Juan. Zdaj mi bo pa štreno zmešal. Zbogom, krasna zaloga!« »O joj, prejoj! Bog pomagaj, kaj bo, kaj bo?« »Ah, pojdi, pojdi. Kdo bi neki le vedno vzdihoval! To delajo le slabiči, ljudje brez življenjske sile in ambicije!« »Kaj mi pomaga ambicija, če ni denarja, ni kredita, ni tega, ni onega, kar človek potrebuje. Kako bomo živeli, ko se vse tako draži? In kaj šele bo?« »Temu je lahko pomagati. Nabavi si zaloge živil in jih spravi za slabše čase. Le vzemi si za vzgled gospo odvetnikovo iz naše hiše. V njeni kleti in shrambi boš našel pravcato skladišče raznih živil. To ti je gospodi-nja, ha! Na vse misli. Stori tudi ti tako. Pojdi in kupi, česar ti manjka!« »Kako si dejal? Pojdi in kupi? Idiot?« Ljubič Mirko.