250 Listek. Škrabec se ne more sprijazniti z mojim mnenjem, da prislovna oblika kje ni nikdar eksistirala (str. 386). Cusanijevi kie potrjuje njegovo razlago prav toliko, kolikor kje pri Cankarju ali Župančiču. Škrabec bi moral tudi malo drugače utemeljiti prehod glasu d v j, ker stavek „nastal pa je tisti j iz d, zato, da se ohrani začetni A" je le trditev, prikrojena za njegovo razlago, a prav nič dokazana. Poglejmo si, kako pišejo in govore Slovenci nekdanji khde: kei (Trubar), kej (Dalmatin, Znojilšek, Hren), ke (Stapleton), ky (Krelj, Skalar, Kastelec;) v narečjih pa imamo: kej (Dolenjsko), čoj (iz kej; Rožna dolina na Koroškem); ke (Belakrajina), če (iz ke; Gorenjsko); ki Notranjsko, spodnje Gorenjsko), či (goriški Kras); gde in ke (Središče na Štajerskem); kej in gef (Slovenske gorice). Iz ftr.de je moglo po glasoslovnih zakonih nastati le *kdey iz tega le gde; ker pa je govor hotel ohraniti začetni k- (radi stalnega k-vseh vprašalnih zaimkov in prislovov), se je moral -d- asimilirati in slednjič izpasti (prim. k tej asimilaciji že navedeni ka iz *kga) in tako je nastalo ke> ki je dobilo še splošno rabljeno partikulo -j (ne v vseh narečjih), torej kej. Drugod je khde že zg6daj sprejel končnico -y (prvotni instr. plur.), torej k hdy — gdi, kar ima tudi Trubar (C II: 397), oziroma radi tendence, da se k- ohrani, *kdi — kt, ki je v narečjih, nagnjenih k palatalizaciji soglasnikov (tako goriški Kras) dalo preko k'i današnji či. Le tako moremo razložiti Trubarjev nikir (T 82: 156) poleg nigdir (C II: 59), slovenjegoriški kej {khde — kdekte —- ke-\-j) poleg gej (khde — gde — ali preko dge, prim. hrv. dge v starejših spomenikih, ali pa potom asimilacije — ge^i), ne da bi vstvarjali nov, nedokazljiv zakon o prehodu d v j. Radi interesantnosti še nekaj. Od Matice Slovenske sem prejel rokopis-Štrekljevih predavanj o historični slovnici slovenskega jezika, da ga z dr. A. Breznikom pripravim za tisk. Radovednost me je gnala, da sem šel gledat,, ali je Štrekelj kje kaj govoril o naši besedi. Prav nič čudnega, da sem našel le potrdilo svoje razlage. Štrekelj pravi: „Dalje nahajamo ta zaimek (misli na deblo ko-) v adv. kje; tega nam je izvajati iz *k^-žde, *kh-dje. [To je seveda napačno, kar se je že Štreklju zdelo]. Drugod (misli: v drugih slovenskih narečjih) se glasi ta zaimek (pravilneje: adverb) khde = gde. Slovenci imamo torej, kakor vse kaže, izhajati iz dvoje podstav, kar je kajpada nekoliko sumljivo za tako majhno ozemlje." Razlaga potem Trubarjev kei iz. *k-hdč~, kar spričo tako običajnega dostavka partikule -j v slovenščini ni niti potrebno in je z ozirom na rožanski čoj iz kej (tu ni refieksa ej za dolgi i) tudi napačno in pravi nazadnje: „Pisava kje bi bila potem le umetna, ker se govori le ke. ki, či." Tudi Štrekelj torej ni veroval v eksistenco oblike kje. Dr. Fr. Ramovš. Peter Bezruč : Šlezke pesmi. Z avtorjevim dovoljenjem iz češčine prevel Fran Albrecht. Izdala in založila Slovenska Socijalna Matica. Tiskala Zvezna tiskarna v Ljubljani. 1919. XVI—102 str. Cena 7 K. Peter Bezruč (pravzaprav Vladimir Vašek) je ena najznačilnejših in najzanimivejših prikazni novejše češke literature. Visoka umetnost, ki se razodeva v njegovih — "maloštevilnih — pesmih, kaže pravega poeta, nekaka intuitivna globina njegovega pogleda v svet pa proroka, ki včasih naravnost z biblijsko gesto odgrinja zastore v bodočnost. Njegovo delo je brez pravega sledu in škode preživelo dosedanje preobrate na Češkem, saj jih je deloma že napovedovalo. Prej smo zrli v njem pred vsem nacijonalista; danes vidimo,. Listek. • 251 da zveni v njem menda še mnogo bolj jako socijalna struna, da je vse njegovo delo prav za prav samo orjaška uvertura oni igri, ki nam jo doslej še vedno zagrinja spuščeni zastor. Igral se bo njegov tekst, to vidimo, dasi ne vemo, v čigavih rokah bo režija. — Prevesti takega poeta na naš jezik, gotovo lepa in hvaležna naloga. Pri tej izdaji so sodelovali štirje: Čeh dr. V. Mar t in ek je napisal lep informativen uvod, ki ga je poslovenil K. Schweiger, med Albrechtovimi prevodi je priobčenih tudi troje Župančičevih. Razen dvanajstih pesmi so preložene vse, ki so natisnjene v izdaji društva čeških biblijofilov v Pragi (1911), samo s to razliko, da je v prevodu njih razvrstitev v drugem delu knjige nekoliko drugačna. Prevodi sami so zelo različne vrednosti, po večini precej oddaljeni od one višine, ki jo človek sme pričakovati pri takem delu. Saj pa tudi ni lahka stvar prevajati Bezruča : njegova dikcija je včasih naravnost kiklopska, konden-zirana, včasih zopet vulkanska, eruptivna, drugič preprosta, nežna, tako da mora prevajalec obvladati precej obsežno skalo izrazov v svojem jeziku, če hoče v prevodu podati vsaj kaj približno enakega. Težave dela povrhu tudi jezik, ki ima precej izrazov iz narečja, tako da ga tudi izobraženi Čehi včasih težko razumejo in da se mu mora dodajati naravnost razlaga težje umljivih besed. Prevajalcu, ki si vseh teh težkoč ni svest in ki se ne zna postaviti v neko kritično, zavedno distanco od teksta, zvenijo ob prevodu vedno verzi originala v ušesih, tako da se brzo zadovolji s svojim prevodom, ne da bi pomislil, kako bo njegov prevod učinkoval na osebe, ki jim izvirnik ni znan. Začetnika motijo v takem slučaju tudi besede in fraze, ki se v češčini glase enako kakor pri nas, pa imajo čisto drug pomen in večkrat, kar je pri pesmi mnogo bolj važno, tudi drugačen zvok. Takih reči je v tem prevodu več ko bi jih smelo biti. Takoj na prvi strani bo navaden človek razmišljal, kaj so „Šlezke pesmi" (šlezijske, iz Sle-zije), ravno tako je stavek „Jaz pozdravljam goreče Vas" (I) pravilen samo v češčini! Enaki čehizmi so „v nas" (1 — nam. „pri nas"); če prepišeš češko posvetilo „F. Ernestovi" (8) naravnost v slovenščino, si posvetil pesem, ki je v izvirniku posvečena možu, v slovenščini ženi! Bezruč pravi, da se je Lysa „vzdignila do oblakov", tukaj pa stoji „iz mraku je Lisa vstala (14)" in „pali so na stran mrakovi" namestu »oblaki so se prevalili na bok" — vse to zaradi tega, ker pravijo Čehi mrak oni reči, ki ji mi pravimo oblak. „Jasni to zajci in srnice so jasnega markiza Gera" ¦*- te verze (37) razume v prevodu prav le oni, ki ve, da pomeni češki jasni/ pri nas plemenit, žlahten. „Sviadnov, ves panen" ni „Svjadnov, ves grajski (48)", ampak »Svjadnov, vas (polna) dekličev, deklet"; beseda „panna" je prevajalcu menda sploh neznana, ker prevede (82) „panny" z „gospe", dasi Di mu že kontekst moral kazati, da tu vsled tega nekaj ni v redu. »Zapomenout" se ne pravi »spominjati se (66)", kakor tudi »zapomneni" niso »spomini (67)" ampak bas narobe! „Žne" ni „žetev (69)", ampak „žetve", ali vsaj „dve žetvi", češki „bor" je naš „gozd" in ne „bor (69)", kakor tudi „muže" ni „može (82)" ampak „moža". Češki „chram" ni naš „hram (83)", ampak „cerkev", kakor tudi češko „zašl6ho naroda" ni to, kar naše „zašlega naroda (89)". Češka „routa" ni naša „rovta (95)", dasi za njo ne vem primernega botaničnega imena. 252 Listek. Ena napačna beseda naredi v prevodu dovolj zmede in škode, kaj pa tam, kjer so krivo prevedene cele fraze, tako da dobi prevod vse drugačno vsebino, ko jo ima original. Beseda „pyšny" dela prevajalcu težave : enkrat mu pomeni „strog (1)" drugje prevede „sedlak . . . trochu pyšny proti mestskym lidem" — da se ta ponosni, oholi, naduti kmet „malo pred meščanom stidi (2)!" Kako so ljudje „zrli . . . neznani cvet in sveži vonj vijolic (ali je mogoče vonj — zreti?) (12)", to razume tudi samo oni, ki vidi, daje tukaj izpadla besedica „čili", ki stoji v izvirniku in pomeni „duhali." „Smutek" ni „sla (12)", ampak „žalost"! „Ostravica vrbe ruje, prst in žito nosi (49)", v izvirniku pa „Ostra-vica trga breg, vrbe ga branijo, zemlja rodi žito!" „Ze zadu na nohou" ni „S hrbta do nog (55)", ampak „zadi na nogah, na petah!" „Shybam ja čelo, hfišny križ zrobim" se ne pravi po naše „sklonim jaz čelo, križ grešni izrezljam si" ampak „pokrižam se (skesano) kakor grešnik!" Bezruč očita markizu Geru, da so mu tako mili možje, ki „znajo samo plesti venec iz trnjevih rož in samo ubijati moj narod", v Albrechtovem prevodu (90) pa patetično ¦apostrofira Gera s sledečimi besedami: „Ko bi moj narod ti znal vsaj zatreti, ko bi vsaj vence ti s trnja znal viti!" „Didus ineptus," pravi Bezruč „zhas jak zhasla alka, jak zahyne kivi", Albrecht pa posloveni: „in pal je kot alka, poginil kot kivi . . . (94)." Kivi pa še ni izumrl, tega tudi Bezruč ne trdi, ampak samo, da enkrat bo! Značilen primer površnega prevoda je „Pjetvald (40);" na njem se vidi, da prelagatelj situacije sploh ni razumel, ker se je spotaknil na tretjem verzu, ki ga ni razumel. „Dombrovsky Peter domov je vihral, < dekle pred njim je bežalo. Kdor peljal se iz Pjetvalda, kjer je kdo stal — v hipu vse v prah je popalo." Izvirnik pravi preprosto: Dombrovsky Peter se je s Porembe napotil (proti domu), pred njim je teklo (po cesti) dekle. Nekdo se je pripeljal iz Pjetvalda in kjerkoli je kdo stal, se je takoj poklonil do zemlje. Dekle bi kmalu prišlo pod voz, reši ga Peter, toda pri tem ga gospod, ki sedi v kočiji, česne z bičem črez lice. Bezruč pravi Petru: Nikari sedaj ne vračaj, počakaj, prišel bo dan, .ko bo ves svet v plamenih, ko bomo ustavili gosposke konje, rekli: Ven iz voza! — in takrat boš vrnil ta dolg! V Albrechtovem prevodu pa je deklica dobila udarec z bičem in poleg tega se zdi, da je Dombrovsky krivec, dasi se je njemu zgodila krivica. Menda zato v prvem verzu „vihra" in menda zato stoji v predzadnjem na mestu energičnega „Pša krev, z vozu ven!" precej brezbarvno „Pšakrev, na plan!" Kjer so tehnične težkoče že v originalu, je delo prelagatelja seveda še bolj težavno. Albrecht se jim je ognil večkrat, nego je to sicer prelagatelju dovoljeno. Ne drži se vedno razporedbe rim, kakor jo ima izvirnik; verz po potrebi podaljša, če ne more povedati vsega v oni meri, ki jo ima izvirnik. Bezruč zgradi kitico, v katero stisne ves svoj stud pred potujčenimi šolami na ta način, da postavi vanjo besedo „kurvy". Pa je ne napiše, ampak postavi rime tako, da vsakdo čuti, da mora ta beseda stati na koncu kitice, kjer stoje pri njem samo tri pike. Albrecht pa posloveni (7): Listek. 253; Plumlov! — Iz šlezkih potujeenih šol kurbe rasto in capini . . . Tukaj je zabrisan močan efekt originala, ki je v tem, da je ves bes, stud in gnev izražen v zadnji, močno povdarjeni, toda potlačeni, požrti besedi, ki je tukaj stopila na začetek verza. Zato pa imamo verno iz originala prenesene tri pike, dasi tukaj nimajo nobenega posla več! — Enaka tehnična težkoča je v pesmi „Dva grobarja", v zadnjih treh kiticah (28). Bezruč hoče z enako igračo v rimah stigmatizirati dva sovražna tujca na ta način, da z rimo v drugem verzu omogoči ugeniti ime, ki naj stoji na koncu četrtega verza, ki ga pa on ne napiše. Pri njem se glasi ena kitica: Žil bych bogat jako Midas, bez starosti jako negr, jenom umet kohos šlapat, jen mit j meno . . . [n. pr. Kaltenegger]. Enako je zgrajena druga kitica; v tretji pa Bezruč pove, da bodo menda nje-. govi rojaki pod Ostrovico že znali najti ti dve rimi. Albrechta je nekoliko zapeljala izdaja čeških bibliofilov, ki stavi za Jmeno" vprašaj, ne pa tri pike. Prva izdaja, ki jo je zbral nekdanji praški „Čas", je na enak način otežila rešitev te pesniške uganke. Take reči je pri prevajanju bolje izpustiti, ko pa se vbadati ž njimi. Če pa je že prevedel, pa bi v četrti vrsti na vsak način moral reči po naše „in se pisal . . ." Značilni, Bezruču lastni ritem dela prelagatelju posebne težkoče. Albrecht je v svojem „Epilogu (99—101)", v katerem se je lahko svobodneje kretal, res pokazal, da ima čut zanj, v prevodih samih pa se ni ravno potrudil. Najbolj očividno je to na njegovem prevodu Marvčke Magdonove, v katerem operira Bezruč s svojimi daktili, ki so mu izrazito tehnično sredstvo za žalostno monotonijo (prim. „Moja melodija"). Pustil je v tem prevodu celo tak verz, kakor je „S tira se zvrnil je voz poln oglja." Vsebinske finese so tudi po večini zabrisane; ne bom jih razbiral vseh, samo na eno bi rad opozoril. Bezruč pravi, kako mu je nekoč neka ženska rekla: „Vi ste dobrega srca in z vami bo srečna vsaka žena —", Albrecht pa je poslovenil: Vi dobrega srca ste, bila bi z Vami srečna vsaka žena — Tako je torej prvotna intimna, globoka izpoved, ki sega prav do onih mej, do katerih lahko gre ženska moškemu nasproti, zelo nespretno prelita v banalno frazo, ki se je ogibljejo celo ne ravno duhovite kokete. — Danes se pri nas mnogo prevaja in še več se bo. Pri tem pa se ne sme pozabiti, da prevajanje nikakor ni lahek posel, kakor tu ali tam kdo meni. In da je treba tudi tuje delo traktirati z nekim rešpektom in spoštovanjem, ki ga človek želi za svoje lastno delo.. Upajmo, da bo Bezruč kedaj doživel novo izdajo, iz katere ne bo sijal k nam samo „sled sence zarje" njegove lepote, v kateri bo vendar nekaj več onega pravega Bezruča, ki zveni v njegovih, čeških verzih. J. A. G.