PODROBNEJE o KOSOVELU IN AVANTGARDI
(Janez Vrečko: Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem, Maribor, Obzorja 1986, 261 strani)
O knjigi poročamo sicer z zamudo, vendar razprava še ni izgubila svoje svežine in aktualnosti. Knjiga je nekoliko predelana avtorjeva disertacija in je razdeljena v naslednje razdelke: prvi, splošnejši del se ukvarja z avantgardo predvsem teoretično, drugo krajše poglavje je posvečeno Podbevšku, tretje, najobsežnejše poglavje pa Kosovelu in zenitizmu, ki je pravzaprav sinteza oziroma kompilacija evropske avantgarde v jugoslovanskem okolju; krajše poglavje pred sklepom spregovori še o Delakovi gledališki oziroma multimedialni fazi slovenske zgodovinske avantgarde. Druga možna delitev se kaže kot dvodelna: 1) splošni del o avantgardi, 2) posebni del s 3 poglavji: avtor Podbevšek in zenitizem (prolog), Srečko Kosovel in zenitizem (središčna tema) in Ferdo Delak in zenitizem (epilog). Vsekakor gre za premišljeno in zaokroženo sestavo.
Vrečko že na začetku (str. 9) takole opredeli svoj raziskovalni načrt: »In pokazati, da smo bili Slovenci intenzivno, pa vendarle na svoj specifičen način udeleženi v avantgardističnih gibanjih tedanje Evrope, je naš namen.« Po razlagi pojma slovenske zgodovinske avantgarde se loti avtor kratkega pregleda »dosedanjega raziskovanja slovenske zgodovinske avantgarde s posebnim ozirom na Zenit in Kosovela«. Že tu in vseskozi dalje se Vrečko nujno srečuje (in tudi polemizira) z urednikom Kosovelovega Zbranega dela Antonom Ocvirkom.
Pravzaprav je res čudno, zakaj je Ocvirk tako zabrisoval verjetne in dejanske povezave med Kosovelom in Micičevim Zenitom v Zagrebu. Ali je to dejstvo mogoče razložiti iz Ocvirkovega slabega mnenja o zenitizmu? Ali ni hotel povezati »svojega« Kosovela s to »kričavo smerjo«? Ocvirk je ob izdaji Integralov (1967) določil, da konstruktivistični »Integrali stoje na koncu Kosovelove pesniške poti«. Vrečko v nadaljnjem polemizira tudi s to trditvijo, saj meni, da kaže uvrstiti v zadnjo fazo Kosovelovega pesnjenja socialno-politično liriko. Mislim pa, da ne eno ne drugo izključno ne velja, saj je najverjetneje, daje pisal Kosovel sočasno v različnih stilih (se pravi: v duhu izročila ali pod vplivom eks-perimentalistične avantgarde).
Za proučevalce avantgarde sledi nekaj zanimivih poglavij (npr. O pojmu avantgarda. Kosovi pogledi na avantgardo, Flakerjevi pogledi na avantgardo). Gre za vrsto znanih vprašanj (npr. za odnos med modernizmom in avantgardo: avantgarda kot ultramodemizem ali samostojna stilska formacija, za avantgardo kot sociološki ali umetnostni pojem). Vrečko se opredeli za to, da spadajo v avantgardo tudi njeni umetniški izdelki, kijih imenuje »okruški«. Tu se povsem strinjam z avtorjem, saj je res nelogično uvrščati v avantgardo zgolj njene manifeste ali ideje, ne pa njenih del. Enako dvomljivo je, da bi npr. Arpove dadaistične nastope uvrstili v avantgardo, njegove pesmi pa v modernizem. Lotimo se zdaj predvsem poglavja Srečko Kosovel in zenitizem. Vrečko se ob svojem raziskovanju Kosovela opira predvsem na pesnikove dnevniške zapiske in pisma. V marsičem - tudi glede zenitiz-ma - so ti dokumenti gotovo dokaj informativni in pojasnjevalni, celote vprašanj o Kosovelovih razvojnih fazah pa le ne razrešujejo. Številna Vrečkova dopolnila in popravki k Ocvirkovi predstavitvi Kosovelovega konstruktivističnega pesništva so vsekakor umestni in sprejemljivi. Vprašljivo pa je ločevanje med konstruktivizmom in konstruktivnim, kot ga predvideva Vrečko. Po njegovi tezi je namreč konstruktivizem povezan z destrukcijo (!?), konstruktivnost pa s socialno-revolucionamo poezijo. Najprej kaže podčrtati, daje sam izraz konstruktivizem nujno v najtesnejši povezavi s konstruktivnim (načelom). Resda zasledimo npr. v Integralih pesem Destrukcije, ki izraža rušilno razpoloženje s futuristično osnovo (Rušiti, rušiti! /Vse te muzeje faraonov,/ vse te prestole umetnosti.). Po drugi strani pa že to pesem lahko uvrstimo tudi v protestno, socialno-revolucionamo pesništvo. In kaj naj bi npr. rekli o pesmi Kons! Novi dobi? Pesem je obenem kons in socialno-revolucionama (in takih kon-sov je še več). Številni Kosovelovi konsi res rušijo (destruirajo) stare oblike in mišljenjske vzorce, a
36
obenem že vzpostavljajo oboje na novo (torej konstruirajo ali so konstruktiven element). Najdemo pa tudi konse, ki v ničemer niso oblikovno posebni, kaj šele provokativni, in bi jih zlahka uvrstili med Kosovelovo »baržunasto liriko« (npr. Kons - Ti mimo spiš - v Integralih na str. 229). Dejstvo, ki predvsem prihaja v poštev ob oblikovno drznejših konsih (npr. Kons 5), je naslednje: Kosovel se je zavedal, da je že objavljivost tovrstnih pesmi malo verjetna, njihova sprejemljivost pri publiki pa še manj. Zato seje pač odločil za večjo komunikativnost inje za socialno-revolucionamo usmerjene pesmi uporabljal staro oblikovno posodo (npr. Rdeči atom). Ali ni to dilema celotne levo usmerjene avantgarde, ki je navsezadnje le morala računati s svojo proletarsko - po okusu staromod-nejšo - publiko (npr. Aragonov obrat od nadrealizma k realizmu ipd.)? Kot ni jasnih odnosov med konstruktivizmom in konsi ali med konsi in socialno-revolucionamim pesništvom, je problematična tudi povezava konstruktivnega z integrali (str. 168). Edina pesem z naslovom Integrali (str. 134 v Integralih) je navsezadnje polna »nihilomelanholije« in se izteka v razočarano spoznanje: »Verižniki plešejo kankan«. Ali ne najdemo mnogo konstruktivnejših pesmi pri konsih?
Ne glede na omenjene pomisleke je treba Vrečkovi knjigi priznati, da je temeljito obdelala vplive Zenita in zenitizma pri nas nasploh in na Kosovela posebej ter daje celotni sklop vprašanj v zvezi s tem nazorno predstavila. Manom Srečka Kosovela se je po Zadravčevi monografiji pridružil nov, upoštevanja vreden znanstveni prispevek.
Andrijan Lah Ljubljana
37