_Rn7orove in gradvQ, I ¡ubi ¡ona. 2ÜQ0 št 36/37 33 Branko Jazbec OSIMO PRED SUKCESIJO IN PO NJEJ Sklenitev Osimske pogodbe sta jemali kot svoj uspeh bodisi italijanska kot jugoslovanska diplomacija. Nad dosežkom so bile zadovoljne tudi zahodne prestolnice, zlasti Washington. Kljub zadovoljstvi) držav podpisnic in splošnemu odobravanju v mednarodnem okolju so se ría lokalni ravni dvignili glasovi proti Sporazumu in njegovim projektom. Osimo, skupaj z Rimskim sporazumom, sta v devetdesetih še kako prav prišla mladi slovenski državi, kajti tudi v devetedesetih so se po sukcesiji Slovenije tema dvema in drugim pogodbam dvignili glasovi jeze in razočaranja zaradi tega, ker je bila Italija z zadovoljstvom vzela na znanje izjavo slovenske države, da prevzema nase obveznosti in pravice iz bilateralnih pogodb, ki jih je bila z Italijo sklenila razpadla Jugoslavija. Le da je ob tej priložnosti - različno od sedemdestih - skupaj z ezulskimi združenji glas povzdignil ves, okrepljen desni opozicijski blok. To je najavljalo, da zadeva ne bo politično postranska, niti ne geogr afsko omejena na vzhodno obrobje italijanske države, kot je navsezadnje bila v drugi polovici sedemdesetih, ko smo bili priča lokalističnemu nasprotovanju dogovarjanju in Sporazumu med državama. V devetdesetih je postala italijanska vzhodna politika v veliki meri odvisna od vprašanj ezulskega premoženja in italijanske manjšine v sosednjih državah, Sloveniji in Hrvaški - torej vprašanj, ki za časa Jugoslavije nista sodili v ožji izbor italijanskih zunanjepolitičnih prioritet. I. PRED SUKCESIJO 1 Osimo kol odstranitev potencialno deslabilizacijskega problema Leta 1975 se spominjamo po rem, da je konec julija in na začetku avgusta v Helsinkih zasedala Evropska konferenca o varnosti in sodelovanju. V pripravah na konferenco je bila Jugoslovija močno angažirana pri oblikovanju principov o miru in sožitju v Evropi, zato je tedanja izbira Beograda kot mesta naslednjega sestanka izzvenela, kot priznanje držav udeleženk jugoslovanski diplomaciji. Že sam ta dosežek si je Jugoslavija lahko štela kot uspeh. 'Toda najpomembnejši uspeh, ki ga je dosegel Beograd zaradi popuščanja napetosti v Evropi, je bil sporazum o tistem delu meje z Italijo med cono A in cono B bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ni bil še dokončno začrtan. To vprašanje je dolgo ostalo v fazi, v 34 Bronko jazbec: Osiroo p;ed sukcesijo in po njej kateri je bilo ob podpisu Londonskega memoranduma leta 19S1, ko je bilo deJac-to končno rešeno, de iure pa ne."1 V petdesetih letih sta se Jugoslavija in Italija resno trudili, da bi z vrsto pobud dosegli normalizacijo medsebojnih odnosov, Še posebej s čim večjo prepustnostjo meje. Videmski sporazum sta dosegli po zapletenih pogajanjih kljub nasprotovanju nacionalističnih tržaških krogov, ki so se po vojni še okrepili s prihodom beguncev iz Istre in cone B. "Šlo je za pogumno dejanje rimske vlade, ki je bilo kmalu poplačano s polnim gospodarskim in psihološkim uspehom «najbolj odprte meje v Evropi». Manj poguma pa je pokazala italijanska stran pri zaščiti slovenske manjšine, kakor je določal Posebni statut. V tem primeru so nad pripi nv-Ijenostjo Rima, da uresniči sprejete obveznosti, prevladali strahovi in dvomi lokalnih dejavnikov. Tako je to nerešeno vprašanje ostalo vzrok za polemike med obema vladama."2 Seveda so razlogi za polemike in trenja bili še vse drugje. Na to kažejo priprave na obisk predsednika Tita v Rim konec leta 1970,3 Neposredno pred obiskom je 6. decembra italijanski zunanji minister Moro v odgovoru na parlamentarno vprašanje o coni B dejal, da problem meje ni na dnevnem redu in da se italijanska vlada ne namerava odpovedati "nobenim legitimnim nacionalnim interesom". Ta izjava je imela za posledico odpoved - brez razlage in le nekaj ur pred začetkom - Titovega uradnega obiska. Do obiska je vendarle prišlo v letu 1971. ' Za pripravo Titovega potovanja v Rim sta se februarja v Benetkah srečala zunanja ministra Moro in Tepavac. Med prvim povojnim obiskom Šefa jugoslovanske države v Italiji je prišlo clo široke izmenjave mnenj o mednarodnih problemih in Evropski konferenci o varnosti in sodelovanju, ni pa se pristopilo k razrešitvi tržaškega vozla. Zato je bilo skoraj neizogibno, da so se v naslednjih letih razvnele nove polemike: jugoslovanska diplomacija je hotela rešiti spor, dokler je bil Tito še živ, in je zato poudarjala suverenost nad cono B; nasprotno je Rim, zaradi svojega javnega mnenja in istrskih beguncev, vztrajal pri trditvi, da je teritorialna rešitev le začasna. Do izmenjave ostrih diplomatskih not je prišlo zaradi postavitve napisov z oznako SFRJ oziroma SRS na mejnih prehodih. Spor je prepričal zavezniške prestolnice, da ga je treba enkrat za vselej razrešiti. Med drugim tudi zato, ker je SZ po dolgem molku začela kazati ponovno zanimanje za tržaško vprašanje. Prav te- * -k -k 1 J, P j r j e ve c,. /f //j avto w/V7 191S-1992, Koper, 1995, sir. 323-326. 2 Pn i v tam. 3 Za (o priložnost so zastopniki Slovencev v Italiji 3- decembra predstavili predsedniku italijanskega minlsir skega sveta skupno spomenico. H Oh pripravah na ta obisk je prišlo do sprejema enotne slovenske delegacije pri K. Colombu. Obisk je ostal brez posledic, kljub icrnit da sta bila dotlej predložena dva zakonska osnutka za zaščito slovenske manjšine, saj je vladajoča stranka, Krščanska demokracija, vztrajala na postopnosti in ni sprejemala globalnega koncepta razreševanja vprašanj slovenske manjšine v Italiji. H. Racc, Štiri vprašanja,./(-(¿/ramjfe; koiedar. 1982, srr. 1-5. jgn/prnve in grodivo, Ljubljona. 2000. ši. 36/37 3.5 daj je namreč Jugoslavija sklenila z Moskvo sporazum o koriščenju jugoslovanskih pristanišč za oskrbo oziroma popravila sovjetskega vojnega ladjevja. Tudi to je prispevalo k hitremu razpletu tržaškega vprašanja. Osimske sporazume je mednarodni tisk soglasno pozdravil kot zmago zdravega razuma. Kot rečeno, je to bil velik uspeh Jugoslavije, za katerega se je bilo očitno treba zahvaliti predvsem ameriški diplomaciji.5 Privoljenje rimske vlade in vojaških krogov na dokončno razmejitev med conama A in B bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja, do katerega je prišlo pod pritiskom ameriške diplomacije, je pomenilo odstranitev enega bistvenih problemov, ki bi lahko nastopili v Jugoslaviji po Titovi smrti. V tej luči nekateri avtorji6 vidijo prav na primeru Osimske pogodbe potrditev odvisnosti Italije od ameriških direktiv. Po tajnih pogajanjih je bil 10. novembra 1975 podpisan sporazum, ki je obsegal tri ključne točke: mejo, medsebojne odnose in manjšine. Ob dokončni razrešitvi mejnega vprašanja sta se podpisnici zavzeli za izboljšanje sosedskih odnosov s kakovostnim skokom v gospodarskem in kulturnem sodelovanju. Na prošnjo Italije je bila odločena ustanovitev industrijske proste cone na Krasu, ki bi omogočila vključitev Jugoslavije v ECS, Italije pa na tržišča Vzhoda in Tretjega sveta. Kar se manjšin tiče je bil sporazum bolj skop in nedoločen v besedah - tudi tu zaradi vztrajnega prigovarjanja Italije. Londonsko spomenico so glede ukrepov v korist manjšin nadomestile obljube v okviru 8. člena Pogodbe, da bosta državi ohranili že doseženo raven zaščite oziroma da bosta zagotovili v okviru internega prava članom obeh etničnih skupin raven varstva, ki je bila predvidena v členih zapadlega Posebnega statuta. Jasno je, da je šlo za kompromisno, sicer vsebinsko neoporečno formulacijo, na katero je jugoslovanska diplomacija pristala, ker se ji je ponudila priložnosc rešiti mejno vprašanje. Formulacija je bila hkrati toliko ohlapna, da je vsaki državi omogočala reševanje vprašanja glede na svoje notranje interese.7 Upoštevati je namreč treba, da je Jugoslavija tedaj imela dokaj opredeljeno in na jasnih načelih slonečo politiko tako do manjšin znotraj svojih meja kot do svojih manjšin v sosednjih državah. V odnosu do slednjih pa je Slovenija kot federalna enota gojila posebno skrb ter jih obravnavala v kontekstu skupnega kulturnega prostora in obmejnega gospodarskega sodelovanja.8 Nasprotno ni imela Italija enovito definiranih ne principov lastnega odnosa do manjšin, ki so živele znotraj njenih meja, iz česar izhaja npr. diferencirana obravnava manjši n- * * * 5 J. 1'irjevcc, piva: lam. 6 M. Kacin Wohin/, J. Pirjevec, Zgodovina Slovencei v Hallji 1866-2000, Ljubljana, 2000, sn. 156. ' Prav tam. Glej rudi: Osimski sporazumi, Koper, 1977. ^ S rem v v,ve/.i glej npr.: Sklepi in Stališča o obmejnem gospodarskem sodelovanju Socialistično republike Slovenije s sosednjimi državami, kijih je SkupSčin» S HS sprejela 20. Januarja 1975, Uradni lisi Socialistične Hepub-like Slovenije, št. 3, 1976. 36 _Branko jazbec: Osimo pred sukcesijo in po njej skega vprašan j a,y niti ni izkazovala kakšnih posebnih interesov do italijanske manjšine, ki je živela v sosednji državi. 2 Osimo z vidika italijanske diplomacije "Snovanje globalne platforme odprtih vprašanj", ki je pripeljala do sklenitve Osimske pogodbe, se je začelo na ravni ekspertov, potem ko sta italijanski zunanji minister Medici in podpredsenik ZIS Minič 19. in 20. marca 1973 v Dubrovniku izrazila "namen rešiti odprta vprašanja med državama". V sklepnem sporočilu s tega srečanja sta državi naglasili "polno medsebojno zaupanje".5(1 Kljub trenjem okoli posameznih vprašanj in vojnim manevrom oziroma manifestacijam (marca 1975), je Italija z verbalno noto dne 15. aprila 1975 potrdila "življenski interes za ohranitev integritete in enotnosti Jugoslavije rer spoštovanje demarkaci'ske črte, ki je bila začrtana z Londonsko spomenico", na isti način, kot da bi šlo za državno mejo, Nota je bila sestavni del pogajanj, ki so potekala v strogi rajnosti. Uhajanje zaupnih podatkov v sklepni fazi je imelo očitni namen sondirati razpoloženje javnega mnenja." Prav gotovo je sklepni del pogajanj olajšal princip nedotakljivosti meja in odpovedi uporabe sile sprejel v Sklepnem aktu v Helsinkih avgusta 1975. Potem ko sta 10. novembra 1975 ministra Rumor in Minič podpisala Osimsko pogodbo, jo je poslanska zbornica odobrila 17. decembra 1976 s 391 glasovi za in 57 glasovi proti (MSI, radikalci in del DP), italijanski parlament jo je ratificiral leto kasneje.12 V parlamentarni razpravi je predsednik ministrskega sveta Moro podal uradno interpretacijo: "Res je, da gre za italijansko odpoved, vendar je prav tako res, da je dodelitev cone B Jugoslaviji naravnost stalna in nespremenljiva; ni spremenljiva ne s silo ne sporazumno". VeČina parlamentarcev se je strinjala, da je pogodba oportuna; nasprotovala je desna opozicija, s pomisleki so se oglasila združenja istrskih beguncev. Pogodbo sestavljajo trije dokumenti: Pogodba v ožjem pomenu; Sporazumi o pospeševanju gospodarskega sodelovanja; Sklepni akt, ki določa, kdaj stopata v veljavo oba akta. V vsebinskem pogledu je bila potrjena ozemeljska ureditev s po- * k k ^ To jc privedlo do ni/,ličnih ravni zaščite: najvišjo stopnjo danes dosegata nemška manjšina na Južnem Tirolskem, kjer.se jc uveljavil model emične proporcionóle in jezikovne ločitve ter na tej podlagi avtomarične aplikacije jezikovnih jamstev, ter francoska v Dolini Aosre .s popolno dvojezunostjo; pomanjkljivo stopnjo zaščite imata slovenska manjšina v Furlaniji-Julijski krajini in ladinsku na Trideniinskem in Južnem Tirolskem Več o tem M. O/hič, Jezik pravnih oklov: upombu manjšinskih in tujih jezikov v kazenskem /¡ostojjku. Izvleček diplomske naloge, Gorica, 1997, str. 13-16. 10 L.V. Forra ris (tu.Y Mamulle delta política asiera italiana 1D17-i9, s;r. 2SS-2S7. '1 Prav tam. Z ratifikaeijslvim zakonom ,Šl 73 z dne H. marea 1977 j?n70_q_vo in gradivo, [jubljnnn, 2000. Št. 36/3/ 3/ stavitvijo dokončne meje med državama z nekaterimi spremembami v korist Italije vred; kar se prebivalstva tiče, so bila dana pravila status cinitatis\ obojestranska zaščita etničnih skupin je bila naravnana na stopnjo varstva, ki je predvidena v Posebnem statutu priloženem Londonski spomenici o soglasju; podana so bila izhodišča za krepitev gospodarskega sodelovanja ter za gospodarski razvoj Trsta z ustanovitvijo proste cone in z razmejitvijo teritorialnih voda/A Po podpisu so italijansko-jugoslovanski odnosi zadobili novega zagona. Dvostranski spor je bil poglajen, med obiskom italijanskega zunanjega ministra Forla-nija v Beogradu junija 1977 sta se državi posvetovali o varnosti v Sredozemlju in o medbalkanskem sodelovanju. Pogovore sta posvetili istim temam tudi meti Miničevim obiskom v Rimu novembra 1977. Forlani je ponovno obiskal Jugoslavijo januarja 1979, od L L do 14. oktobra istega leta je Jugoslavijo obiskal predsednik republike Pertini. Tito je tedaj v tem videl primer sožitja med dvema državama. Normalizacija v italijansko-jugoslovanskih odnosih je dosegla nesluteno .stopnjo. Italijanska diplomacija je ro obravnavala kor svoj uspeh Z1 3 Nesojena mejna politika V ekonomskem pogledu so Osimski sporazumi imeli za cilj utrditi neodvisnost jugoslovanske federacije. V (em smislu je interes Zahoda bil omejiti gospodarske odnose Jugoslavije s SEV oziroma v njih sodelovati. Poleg tega je bila na italijanski strani dramatično prisotna skrb zaradi nezadržnega zatona Tista; v tej oceni so si bile edine levosredinske sile, ki so tedaj bile na oblasti, in največja opozicijska sila, komunisti. V tako prepričanje je oboje privede! neuspeh "drugega načrta IRI" za državno ladjedelništvo. Zastaviti je torej bilo treba nov izziv, v okviru katerega bi se Trst odprl aktivnemu križanju "z drugimi potenciali različnega etničnega izvora in drugačne ideološke naravnanosti (...) prosta cona, kot je zamišljena v Sporazumu, je bistvenega pomena za zamisel o vodni pori, ki bi pritegnila prometne tokove za in iz srednje in srednje-vzhodne Evrope; pogoj, da to uspe, je postavitev velikih «pljuč« za skladiščenje, shranjevanje in predelavo prosto carine in davkov". Senator Sar ti je v razpravi o ratifikaciji Sporazuma potrebo po coni utemeljeval s temi besedami: "Namen proste cone je, da bi Trstu dali in razširili gospodarsko osnovo, ki je prizadeta zaradi pomanjkanja ustreznega zaledja (...) industrijska cona naj povrne Trstu zaledje in ustvari dodatni potencial za tržaško industrijo in trgovino." ^ -k k -k Več <> tem: M. Ud hm. (Hi Aniinii tli (\. /.ineanienii inlroduttiui e lesli cuinoltili, IVieste, V)ll). I,.V. ['"(¿iTi-tris (ur),/jra/v i/im, G. Sapelll, II profilo tlel "deslino economico", v K. Apih, '/'riesk>, Koina-Bari, 1988, str, 259-262. 38 Brank o iozbec Osirno pred sukcesijo in po njej Razumljivo je torej, da manjšina zaradi takih predpostavk ni mogla nasprotovati Osimskim projektom, pa čeprav se je za njihovo uresničitev nakazovalo tudi določeno žrtvovanje njenega teritorija. Politika manjšine je bila tedaj namreč usmerjena v odstranjevanje ovir, ki so bile napoti naravni težnji po družbenem napredovanju, po nastajanju torej v njeni sredi srednjega meščanskega sloja. Vzporedno z njo se je bila bitka za obvarovanje teritorija pred zunanjimi posegi in za preživetje na njem. Osimski sporazumi so torej v manjšini spodbudili pričakovanja ne le v zvezi z ureditvijo njenega pravnega statusa ampak tudi v zvezi z njenimi tedanjimi težnjami po preseganju desetletne družbene in gospodarske zapostavljenosti. Povsem različno je bilo gledanje tržaškega italijanskega meščanstva. Ta sloj se je novega v resnici zbal in mu nasprotoval na vse kri pije. Upoštevati je namreč treba, da je najvidnejši znak pripadnosti enemu izmed dveh narodov pri nas jezik. »Jezik večine je (...) jezik vladajočega naroda, katerega meščanstvo je imelo vse vzvode oblasti v rokah, gospodarske, politične in kulturne in je te vzvode hotelo in še danes hoče na vsak način obdržati. Pr iznavanje pr avic slovenskega jezika, ali celo dvojezičnosr, bi po mnenju meščanstva pomenilo izgubo dela teh vzvodov, ali celo njihovo delitev v dvoje. Ti negativni odnosi do slovenskega jezika so se razširili v večji del srednjih slojev, ki so videli v priznanju slovenskega jezika konkurenco, Ta odnos sega še nižje in pomeni, da ima meščanstvo nad tem vprašanjem monopol,« 17 Tržaški vodilni razred si ni pustil izpuliti iz rok oblasti niti deliti oblasti s komerkoli, zato je zatiral, oziroma je želel zatreti vse pojave konkurence, ki so se uresničevali med Slovenci kot avtohtonimi prebivalci mesta. Odtod bolj zagrizen nacionalizem in šovinizem, iredenrizem, zgodnje rojstvo fašizma in nazadnje nasprotovanje gospodarskim delom Osima. "Desetletja so se stranke obmejnega območja, najprej vse, potem pa večji del, zavzemale za rešitev vseh težav Trsta in vsega obmejnega teritorija izključno v mejah italijanske države in delno morda v okviru Evropske gospodarske skupnosti. Vsa vprašanja naj bi reševal Rim, bodisi zaradi centralističnega sistema, v katerem je Rim dejansko odločal o skoro vseh pomembnejših vprašanjih gospodarsko prizadetih nerazvitih območij, bodisi zaradi odpora predvsem tržaških italijanskih krogov, da bi skušali najti vsaj delne rešitve v sodelovanju z ožjim slovenskim in širšim jugoslovanskim zaledjem. 'M* Koncept čezmejnega območja je na vzhodni meji zaživel šele v devetedesetih letih: prvega kisika je dobil z zakonom št. 19 iz leta 1991, ki je znan pod imenom zakon za obmejna območja, na lokalni ravni pa se je ta koncept uveljavil šele po -k -k -k ^ Prav tam. 13. Kače. Štiri \piAZ<\n\A,fnmina, Ti si, 199T sir. 85. Z /hiranjem podpisov so /ačeli maja 1976, kampanja pa jc dosegla višek olilobra in novembra, ko so pobudniki najavili, da jih imajo že več kot 50 tisoč:, kolikor jih je po zakonu potrebnih /a predložitev zakonske pobude v rimski pai la- 22 G. Sapelli, prav tam. Mišljena je knjiga: M. Cecovini, Discnršo di un ivieaino a/jli iia/iani a ahri scriitipolili-ci, Ti ieste, 1977. 40 Branko lazbec: Osimo pred sukce;iio in po njei Zgodovinar Sapeili izraža prepričanje, da je strateški načrt, katerega cilj je bil zastaviti Trstu novo gospodarsko in kulturno vlogo v odnosu do vzhodne Evrope, propadel zaradi nasprotovanja malega in srednjega tržaškega meščanstva (in-dustrijei -oziroma, kar jih je v Trstu še ostalo - so se povezali s KD). Zbali so se, da bi popustila potisnjenost in emarginacija slovenskega meščanstva, saj bi to najbrž privedlo do nezadržne uveljavitve slovenskega in neizogibnega zatona italijanskega meščanstva. Slovenski kapitalizem bi oživel ob priseljeni jugoslovanski delovni sili ter ob skupnem pritisku italijanskega političnega razreda in socialistične samoupravne države. Ta perspektva je resno ogrožala premoč in položaje, ki jih je italijansko meščanstvo zasedalo in so bili v njegovih očeh toliko pomembnejši, kolikor redkejši so postajali resursi, ki so bili predmet razdelitve oziroma nadzora« Z avtonomističnimi in naravovarstvenimi gesli je LpT na volitvah leta 1978 zasedla v mestu prvo mesto. S podporo neofašistov in radikalcev je bil izvoljen občinski odbor pod vodstvom masona Cecovinija. S tem je občina za 15 let prešla v roke desnici, ki je sklenila ohraniti, če ne celo poglobiti, tradicionalno etnično-po-litično ločenost med mestom in zaledjem. Poudariti je namreč treba, da je bilo ob začetku protiosimsko gibanje široko sestavljeno, kmalu pa so neoiredentisti prevzeli nad njim nadzor in so ga, čim so dobili oblast v lokalnih ustanovah, usmerili proti slovenski manjšini. V tem je tedaj prednjačilo glasilo Liste za Trst La voce lihem. Decembra 1978 je sprožilo kampanjo proti zakonskemu osnutku KPI za zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki je bil predložen februarja istega leta, z alarmantnim naslovom čez prvo stran "Novi Osimo". Napad glasila Liste je bil začetek široke kampanje proti zakonskemu osnutku KPI, proti kakršnikoli zaščiti, ali za skrajno omejitveno zaščito slovenske manjšine. Tržaški II Piccolo, glasilo Liste in nekatere zasebne radijske postaje so se mesece napajale iz vira, ki ga je omenjeni članek sprostil. Kot je zapisal B. Race, je bil takrat verjetno prvič uporabljen izraz "prevciricazione" v zvezi s slovensko manjšino.^ Protislovenska gonja, ki je svoj vrh dosegla jeseni 1979, se po tonih ni razlikovala od one iz prvih povojnih let. Dejansko se je Trst vrnil v ozračje petdesetih let. Za pretvezo je - kot rečeno -služil zakonski osnutek sen. Grbčeve.25 Ker je omenjeni osnutek predvideval * ■k -k -j (i. .Sapeili, j trav kun. - ' V začetku članka je pisalo, da senatorka Grbčeva in KPI siremita /.a "nadvlado (Jiredoniiuio) manjšine v škodo večine". S tako nadvlado naj bi se "pripravljal preobrat vlog (cla bi manjšina postala večina i rt obratno), da z drugimi, drugačnimi metodami v nedolgem času dosege «dejansko» priključitev širokega pasu deželnega ozemlja v jugoslovansko sfero". Člankar zaključuje s irditvijo, da to ni zakon za zaščito, temveč ''ftrevaricf-izifj-nc" Številčno Šibke manjšine nad večino. Več o tem B. Raec, "Prevarica/ione", Jadranski koledar, 19*3, sir. 19- Takoj na začetku VIII. zakonodajne dobe je bi) 22. junija 1979 vložen zakonski osnuiek soeialisričnili senatorjev (prvopodpisani l.epre). Osnutek komunističnih senatorjev s prvopodpisano G. Gcrbec je bil vložen 15. febi Tiiirja )9tf0. V poslanski zbornici jc bil 15- julija 15)80 vložen zakonski osnuiek poslanke Lp'T Gruber-Bcnco-ve, a ¡o bil aprila 19H2. pred koncem zakonodajne dobe, umaknjen. 12. novembra 1980 je bil vložen zakonski j?nyprnve in gradivo. Ljubljana 2000. šl 36/37 41 možnost uporabe slovenščine v odnosih z oblastmi, je Trst preplavilo geslo "No al bilinguismo.r' S tem v zvezi se je postavljala zahteva po preštevanju.2^ To samo potrjuje, kako je bilo nasprotovanje industrijski coni v resnici le pretveza za šču-vanje proti sosednji državi in njeni manjšini. Del mesta, ki je tedaj postal bučen in glasen, ni želel pomiritve z Jugoslavijo in je bil sovražno razpoložen do Slovencev znotraj italijanskih meja. V nekaj letih se je torej klima radikalno spremenila, tržaške stranke so to kajpak morale vzeti na znanje - nekatere dokaj hitro, druge počasneje: že v letu ratifikacije Osimske pogodbe, so se pojavili dvomi socialistične stranke v zvezi s prosto industrijsko cono; prve dvome v zvezi s tem je KPI izrazila leta 1979; KD. in s tem tudi vlada, sta se odrekli zamisli o industrijski coni na Krasu leto kasneje. V osemdesetih je socialistična stranka šla še dlje: oktobra 1982 se je odločila za koalicijo z LpT. Ta je sicer na junijskih volitvah leta 1983 doživela pekoč poraz. Čeprav je prešla v opozicijo, je še vedno ostajala potencialni zaveznik manjšinskih odborov na občini in pokrajini, zato se je njena senca čutila v programskih izjavah koalicij in v javnih nastopih tržaškega župana. Prisotnosti Slovencev in njihovih strank v obeh koalicijah ni bilo čutili. Protislovenska kampanja Liste je poleg tega obudila neofašistično stranko in njene mlajše pristaše, ki so v času pred volitvami segli po sredstvih nasilja izpred šestedestih let.27 Nacionalistični kurz PSI je kronal Craxi v novi vladni vlogi jeseni 1984, ko je označil mejo z Jugoslavijo kot "nepravično in tesno". Sodelovanje med LpT in PSI seje nadaljevalo šv v drugi polovici osemdesetih. Pred parlamentarnimi volitvami v letu 1987 sta tajnik LpT Staf-fieri in Martelli (PSI) v Rimu podpisala sporazum o skupnem volilnem nastopu. Tako je LpT uspelo izvoliti senatorja Camberja, kljub temu da je Lista doživela poraz na deželnih volitvah in bila ob polovico glasov. Dejansko so s ponujenim zavezništvom socialisti rešili LpT pred političnim izginotjem. Prisotnost Slovencev potlej ni bila več niti tolerirana: stranka Slovenska skupnost je bila oktobra 1988, ko je bil Ricchetti (IvD) spet izvoljen za tržaškega župana, izključena iz politične koalicije tako na občini kot na pokrajini. To je omogočilo šovinistični politiki l.p-T, da je Še v devetdesetih s položajev na tržaški občini delila Slovencem zadnje udarce: oktobra 1992 je župan Staffieri z okrožnico prepovedal sprejemanje dopisov v slovenskem jeziku; 20. julija 1993 so organi občine pod vodstvom istega župana odstranili dvojezične krajevne napise v slovenskih vaseh Bazovica, Padri-če, Trebče in Bani, ki so jih bili namestili sami domačini leta 1984 na zasebnih zemljiščih, ker je občina kršila pravico do dvojezičnih topografskih in drugih napisov, ki jih je zagotovljal Posebni statut priložen Londonski spomenici o soglas* * * osnuLck .senatorja Južno-tirolske ljudske stranke 1'ontanarija (v dogovoru s Stranko Slovenske skupnosti ), 17. februarja 19H2 pa še senatorjev KD (prvopodpisani De Giuseppe). Senatna komisija /.a ustavna vprašanja je začela razpravo o predloženih osnutkih zakona 6. marca 1982. M. Kacin Wohinz, J. Pirjcvce./^raf imu, str. 157-15927 Glej 1}. Race, Pogled nA/A\.Jiulmiiskikohdw\ str 18. 42 Bronko ¡ozbec: Osimo prod sukcesijo in po njnj ju; v istem obdobju je tržaški občinski svet iz novega pravilnika o rajonskih sosvetih Črtal člen, ki je svetovalcem zagotavljal pravico do rabe slovenščine na sejah svetov in s tem kršil pravico do uporabe manjšinskega jezika v javnem življenju, 5 Osimo in Slovenci v Italiji SKGZ - in s tem večinski del slovenske narodne skupnosti v Italiji - je Osimske sporazume v svoji celovitosti ocenila pozitivno. V njih je videla sad dogovarjanja in s tem jamstvo za mirno reševanje odprtih vprašanj med državama; ocenjeval;) je celoto, ne le tistih delov sporazuma, ki so neposredno zadevali manjšine, videla je torej tudi možnosti za poglabljanje in širitev sodelovanje na številna področja: gospodarsko, infrastruktur, transportnih poti in sistemov itd. Slovenci so tako kot leta 1954 po sklenitvi Londonskega sporazuma pričakovali, da bo italijanska vlada takoj pristopila k pripravam za izdelavo globalnega zaščitnega zakona.V tem pogledu je značilna ocena K. Šiškoviča: "Osimski sporazumi so bili nedvomno zgodovinska preokretnica v povojnih odnosih med Jugoslavijo in Italijo, lccr so začrtali tudi določeno linijo poglabljanja in razširitve sodelovanja in prijateljstva med obema državama in na sami meji. Meja je postala dokončna in bi se bila morala razbliniti vsa izigravanja okrog nje. Italijanska stran je pogostoma dala razumeti, da se slovenska manjšinska vprašanja ne bodo rešila, dokler se ne vzpostavijo dokončne meje. Ta argument, ki ni bil nikoli javno izrečen in je deloval v ozadju, je torej odpadel z osimskimi sporazumi in je bilo pričakovati,'da bo tudi reševanje slovenskih manjšinskih vprašanj krenilo po novi poti. Dejansko pa so po osimskih sporazumih nastale na italijanski strani nekatere težave s tem, da se je v Trstu razrasla šovinistična gonja proti samim sporazumom in proti dokončnosti meje. Težave so prav gotovo prispevale k odlaganju cloloče nih rešitev, kar je prišlo prav silam, ki so proti ureditvi slovenskih vprašanj 7. Osimskim sporazumom je torej zaščita slovenske manjšine prišla na dnevni red. -">n Kljub temu se je pri vladi začelo premikati šele po neposrednem pritisku k -k -k Ob r.izpi avi o ratifikaciji Osimskih sponi/umov je poslanska zbornica 17. decembra 1976 izglasovala dve izredno važni resoluciji glede manjšinske zaščite. Prva resolucija vsebuje ludi odstavek: "Poslanska zbornica zavezuje vlado, da poskrbi za ustrezne instrumente za zagotovitev popolne enakopravnosti, svobodnega razvoja in globalne zaščite slovenske narodne manjšine, ki živi v deželi P-JK .To resolucijo so predlagali poslanci Piccoli (KI)), Natia (KPI), Lombardi (PSI), Preti (PSDI) in Uandiera (PPI), vlada jo je sprejela kot svojo obvezo. V Spomenici senaia, ki so jo predložili senatorji Grbčeva (KPI), I epre (PSI) in Careltoni (neodvisna levica), je zapisano: "senat zavezuje vlado, da čimprej, vendar pa najkasneje v Itf mesecih, pripravi globalni zakon, ki naj slovenski manjšini v Italiji zagorovi popolno varsrvo. vse možnosti razvoja, njeno popolno izenačenje in njeno polno priznanje." Več o rem S. Renko, Ob 30-lemici londonskega Memoranduma. Jadranski koledar. 19 K h . str. 2743. K. šiškovič, Znano in ne-znano o slovenskem vprašat] ju v Italiji Pogovori in inzmitfjnnja, Trst. l^K-i, sir. K-i. Pi vi zakonski predlogi za zaščito slovenske manjšine so bili predloženi v V. zakonodajni dobi italijanskega parlamenta. Spomladi leta 1970 ie svoj prvi, sicer še nedodelan zakonski osnutek vložila komunistična stranka gg^provg in gradivo. Ljubljano. 2000. šl. 36/37 43 enorne slovenske delegacije ob srečanju s predsednikom vlade Andreottijem 9. avgusta leta 1977. "Sad prvega pogovora z Andreottijem je bila ustanovitev posebne komisije za slovenska vprašanja pri predsedstvu vlade, ki je delovala 3 leta, ni pa prišla do nobenih enotnih zaključkov, ker so prišle na dan prevelike razlike v pojmovanju globalnosti med italijanskimi in slovenskimi člani komisije. Stališča so si bila zelo različna in prav zaradi lega je slovenska stran odklonila zaključke komisije, ki pa so bili poslani predsedstvu vlade."31 Po mnenju slovenskih Članov komisije bi delo, kljub temu da je podrobno obravnavala razna vprašanja, lahko zaključila v enem samem letu. Če nadalje upoštevamo, da se v letu 1981 - se pravi leto potem, ko je komisija zaključila svoje delo - stvar v parlamentu ni premaknila, lahko upravičeno sklepamo, da je tudi obstoj komisije služil zavlačevanju 3- Prvi kamen spotike pri uresničevanju Osimskih sporazumov je bila interpretacija obvez v zvezi z manjšinskim vprašanjem. Interpretacija italijanske vlade je bila, da mednarodne obveznosti Italije zadevajo izključno tržaške Slovence, za ostale pa poskrbi država na podlagi internega prava. Skladna s tem je bila objava osnutka odloka Predsednika Republike 15. julija 1978 za izvajanje osimskih obvez: namenjen je bil le tržaškim Slovencem in je bil zato zavrnjen enoglasno. Temu nasprotno stališče se je glasilo: 'Slovenci priznavajo, da mora Italija urediti slovenska vprašanja s svojo interno zakonodajo in na podlagi ustave, vendar poudarjajo, da ta obveza izhaja iz osimske pogodbe, saj bi vsakršno zavlačevanje z globalnim zaščitnim zakonom pomenilo kršitev osimske pogodbe."-^ S potekom del posebne komisije za proučevanje problemov slovenske manjšine v Italiji Slovenci niso mogli biti zadovoljni. Da je bilo delo nezadovoljivo, je pripisati tudi dejstvu, da je obstajalo številčno nesorazmerje med člani slovenske in italijanske narodnosti (5:16). Zato je enotna delegacija leta 1980 dosegla pri predsedniku vlade Cossigi, da je iz vrst članov komisije marca imenoval paritetno delovno skupino (5:5), vendar je kljub temu poslednjemu poskusu komisija za* * * Drugi, ki so ga predložili .socialisti, je bil že bolj izpopolnjen. Septembra 1971 je bil po južnotirolskem zgledu predložen "Paket SKGZ". Četrti dokument sta prispevali Slovenska demokratska zveza iz Gorice in Slovenska skupnost iz. Trsta: predložen je bil deželenemu zboru kot predlog državnega zakona ter parlamentu kot peticija. februarja 1972 je predložila parlamentu svoj zakonski osnutek tudi socialistična stranka proletarske enotnij-sti. Predlogi so izhajali iz Posebnega statuta Londonske spomenice vendar so razširjali pravice na vse Slovence v lialiji. Porodili so se v obdobju zbližanja med Italijo in Jugoslavijo. To je bilo hkrati obdobje liberalne otoplitve slednje, ki jc: ugodno vplivalo tudi na odnose znotraj same skupnosri, 3' t'mv tam. srr. 85-K6. Posebna komisija pri predsedstvu vlade je bila imenovana 2-1. decembra 1977. Več o le m S. Sperič, Rimski mlini, Trst, 1985. 3 2 Glej 15. kače, Štiri vprašanja, /ntlmnski koledar, I9K2, sli'. 1-5. 33 K. Šiškovič. ¡jrar umi. sir. 85. Slovenska interpretacija se je naslanjala na celovkorst Osimske pogodbe, se sklicevala na 4. odsiavek preambule in ga spravljala v zvezo z 8. členom Pogodbe. Leta 1,978 sla KPI in Slovenska skupnost izdelali nova osnutka, saj so bili prejšnji že zaMaieli, socialistična stranka je obdržala prejšnjega, SKGZ se sicer ni odrekla mnenju, d-a je treba vprašanje rešili na podlagi spremembe posebnega statuta avtonomne dežele, je pa pristala na to, da sc pridruži strankam v zahtevi po normalnem zakonu, ki naj ho globalen v ozemeljskem in področnem smislu. Bronko lozhec: Osirno prec sukcesijo in po niei kJjučila mandat 31- decembra 1980 z dvojnim poročilom, jabolko spora so bila mestna jedra in videmska pokrajina. Zaradi neučinkovitosti posebne komisije so pet let po Osimu Slovenci začeli enotno zahtevati, naj se v najkrajšem času v parlamentu začne razprava o obstoječih zakonskih osnutkih. V VII. zakonodajni dobi (1976-1979) se je razprava začela v pristojni senatni komisiji, vendar je postopek bil prekinjen, ker je prišJo do predčasnega razpusta parlamenta zaradi vladne krize. Tudi v VIII. legislativni dobi (1979-1983) se je začela razprava v senatni komisiji za ustavna vprašanja, a dlje od tega ni šlo.34 Gesla in pogledi Liste za Trst so začeli prodirati tudi v druga okolja. Tako se je 11. oktobra 1982 na srečanju tržaških vodilnih kadrov Krščanske demokracije njihov ugledni predstavnik C. Belci, sicer zagovornik Osimskih sporazumov, zavzel za priznanje pravic posameznika in skupnosti, kar da je treba doseči z upoštevanjem "ravnovesja in zmernosti" ter s spoštovanjem 'harmonije" kot pogoja za sožitje, ker zaščita manjšine ne sme pomeniti oškodovanja ali "preuari-ccizione" večine.^ V letu 1982 so ustavni sodniki v razsodbi št. 28 ugotovili, da so Slovenci »priznana jezikovna manjšina«, kar je pomenilo, da so jim priznane neodtujljive pravice do rabe jezika v osebnih in uradnih odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi ter pravico do odgovora v istem jeziku neposredno ali s pomočjo tolmača,?6 se pravi »minimalno zaščito«, ki izhaja direktno iz 6. člena ustave in iz 3- člena Posebnega statuta Avtonomne dežele Furlanije-julijske krajine, ne glede na izvajalno zakonodajo; z ustavno razsodbo št. 312 iz leta 1983 so tudi podčrtali, da varstvo ni v domeni samega parlamenta, ampak morajo zanj poskrbeti tudi druga telesa z zakonodajno oziroma normativno pristojnostjo, kot so Dežela, pokrajine, občine. V manjšini je prizadetost naraščala. Prevladovala je ocena, da je po vseh demokratičnih kriterijih mera že polna. Benečani so februarja 1984 prosili za pomoč papeža, v Trstu je prve dni maja 600 slovenskih izvoljenih predstavnikov terjalo globalno zaščito za Slovence. Pobude so se stopnjevale vse do 20. maja, ko je bila na goriškem Travniku organizirana množična protestna manifestacija v podporo novemu zakonskemu osnutku KPI in drugim do tlej predloženi m,37 ki se je je * * * ^ Sprejet je bil sklep, da delegacija komisije obišče deželo rurlanijo-lulijsko krajino, da pride v stik s Slovenci in njihovimi organizacijami ter 5 predstavniki oblasti. Toda z obiskom senatorjev so odlašali, ker je manjšina terjala za Slovence v videmski pokrajini enake pravice kot za goriške in tržaške, kar se je vidnim deželnim dc-mokrščansldm politikom zdeio pretirano. V istem obdobju pa jc delegacija komisije poslanske zbornice, ki jc obravnavala osnutek zakona za zaščito jezikovnih skupin, med katere sodijo Furlani. bila v Vidmu in lam opravila poizvedovalno akcijo. Glej U. Race, Pogled nazaj, Jadranski kuledan 1984. sir. 17. 35 Več o tem B. Kacc, "1'revaricazione.", Jadranski koledar, 1983, sir. Il>22. Pi i pismenih siikih pa mora biti odgovoru dodan vsaj prevod. S lem jc ustavno sodišče dobesedno prepisalo prvi odstavek 5- člena Posebnega statuta, priloženega Londonski spomenici o soglasji). M. Ozbič, j>mi-lcon, sir. 18. V LX. tcgislaiuri je KPI vložila svoj zakonski osnutek tako v senam koi v poslanski zbornici. Slovenska skup- Rnzprave in gradivo, Ljubljano, 2000, šl. 36/37___________45 udeležilo 12 tisoč oseb. Podobna množična manifestacija je bila novembra istega leta na TrebČah zaradi dvojezičnih krajevnih napisov, ki so jih domačini sami na lastne stroške postavili na zasebna zemljišča. A tudi te oblike pritiska niso nič zalegle. Deset let po podpisu Osimskih sporazumov je stranka Slovenska skupnost zborovala v Osi mu, v skoraj istem času so na tržaški pošti označili slovenščino za "neznan jezik"! Ne le da oblike pritiska, ki so jih Slovenci izpeljali v letu 1984, niso nič zalegle, dejati bi pravzaprav morali, da so te akcije, ki so izpričale nezanemarljivo mobilizacijsko moč slovenskih organizacij in slovenskih političnih predstavnikov, privedle do učinka, ki je bil različen od pričakovanega. Odločnost, ki jo je manjšina ob tej priložnosti pokazala, ni v ničemer olajšala poti sprejemanja zaščitnega normativa. Prej bi lahko trdili, da je določene kroge alarmirala in jih spodbudila k ukrepanju. Tako seje v tržaškem dnevniku 11 Piccolo 28. septembra 1985 pojavila trditev, da je bila v evropskem parlamentu slovenska manjšina v Italiji označena kot najbolj zaščitena manjšina v Evropi. Da bi bila ta misel izrečena v evropskem parlamentu ali pa da bi to celo bila ugotovitev parlamenta, kot so kasneje nekateri naprej prenašali trditev, je generalni direktor evropskega parlamenta sicer zanikal, vendar je kljub temu - vedno po zaslugi dnevnika, ki je sintagmo lansiral - v naslednjih mesecih to postala krilatica. Za njeno podkrepitev je M.I.L.L.E. (Movi-mento per 1'Italia Libera nella Libera Europa) izdala brošuro, v kateri je navajal 102 zakona v korist slovenske manjšine v Italiji. V resnici je šlo za normativne akte različne stopnje in izvora, ki največkrat z manjšino niso imeli zveze ali so se je dotikali le marginalno.38 V kampanjo se je poleg lokalnega vključil tudi vsedržavni tisk.59 Ni torej čudno, da je takrat D. Race ugotovil: :;nazadovali smo za dvajset let". Tudi vlada tedaj do manjšine ni bila mehka. V začetku leta 1986 je minister Vizzi-ni odrekal Slovencem pravico do javne rabe materinega jezika. Upravičeno je SKGZ njegov in torej vladni zakonski osnutek označila za nesprejemljivega. Tedaj sta bila v Rimu zaustavljena dva ratifikacijska postopka zaradi "neizvajanja Osimskih sporazumov". V Trstu pa je ob raznih Lega Nazionale, Federazione Grigiovcr-de in drugih patriotskih in nacionalističnih organizacijah bil zelo dejaven cidhoc ustanovljeni Odbor za zaščito italijanstva Trsta.4" * * -k nosi ga jc vložila preko senatorja lontanarija v senatu. KD pa samo v poslanski zbornici. Vse n i siranke so vložile nespremenjene zakonske osnutke. Socialistična shanka jc z vložitvijo kasnila, po razlagi njihovih deželnih predstavnikov, poslancev in senatorjev, ker je hoiela prejšnje besedilo, ki je bilo nespremenjeno od leia 1071. prilagoditi novim, predvsem šolskim zakonom, 'lako zadržanje (">a je tudi vzbujalo sum, tla "imamo opravili / mlačno politično voljo ali celo z dejstvom, da take volje ni". Glej 15. Kačo. /mit,' tam, str. 17-IK. Vec o ur;:Sulla cuiela degk SI ovc rt i in !ralia Appunij per una ririessione, Supplentento straoidinano al Hal leaino (/'ht/brnuizioiii ile^li Sloneni in ¡talin, 19HiS. št. 19. Glej npr. članek: Triesie come Dolžan o? Gli Sloveni chiedono gli stessi "diritti" dei suthirolesi in Alto Adigc, ki ga je 27. marca 1986 objavil H Giunude. Glej I J. Sirovich. Cimc irrctleiitv. I Ju iem//esinsn cciso storita al/ji nlslico, Torino, 19yCi. 46_____________Branko lazbec: Osimo pted sukces-jo in po nje| Takoj v začetku X. zakonodajne dobe so komunistični senatorji vložili zakonski osnutek za zaščito Slovencev v Italiji,-'*1 med sprejemanjem finančnega zakona pa je bila iz proračuna ponovno Črtana postavka za Slovence. TVidi minister Mac-canico se je v odgovoru na interpelacijo sen. Spetiča izjasnil, da Slovenci nimajo pravice uporabljati svojega jezika v odnosih z javno upravo. V letu 1987 so nadzorni organi razveljavi vse odloke deželne uprave za podpore slovenskim društvom, ker so bile prošnje napisane v slovenščini. Od maja 1988 in skozi celo leto 1989 so oblasti zavračale slovensko napisane prošnje in prizive, Češ da je slovenščina tuj in torej v Italiji brezpraven jezik. Vedno bolj se je vsiljevalo vprašanje spodnje meje zaščite, zato ni bilo od več, da se je segalo po Posebnem statutu in se poudarjalo njegovo vsebino.42 Februarja 1988 je bila v Trstu pred Coronejski-mi zapori demonstracija zaradi aretacije prof. Pahorja/^ Sredi junija se je v senatu začela razprava o zakonskem osnutku za slovensko manjšino, že tedaj si je - podobno kot sedaj leta 2000 - sen. Camber prizadeval zaustaviti postopek. Zakon se je zdel nedosegljiv,^ manjšino je zajelo malodušje.45 Novembra 1989 je De Mitova vlada odobrila osnutek zaščitnega zakona, ki je prevzel ime po njegovem predlagatelju, ministru Maccanicu, in ga je januarja naslednje leto predstavila v senatu. Šlo je za prvo vladno besedilo, ki se je navezovalo na delo Cassandrove komisije. Njegova značilnost je tudi bila, da različno od prejšnjih besedil ni priznaval, da so Osimski sporazumi vir recipročnih obveznosti na mednarodni ravni in kot taki vir nadrejenega prava, Dejansko je manjšini odvzemal zunanjega garanta in obvezujočo mednarodno normativo. Predlog tudi ni priznaval enotnosti manjšine, ne v smislu enakosti v treh pokrajinah niti v smislu enake veljave norm tako v mestih kot na podeželju. ^ Zato so slovenski izvoljeni predstavniki, zbrani na zborovanju v Špetru Slovenov konec marca 1990, zahtevali izboljšanje Maccanicovega osnurka. Konec leta je bil zakonski osnutek predan ožjemu odboru I. senatne komisije. V začetku leta 1991 je bil dokončno odobren zakon št. 19. Pomemben je, ker je odprl novo poglavje in začenjal uveljavljati nov koncept razvoja in projiciral ol> * * -k Dvoumen p red loti o zaščiti slovenske manjšine jc predstavita LpT. Leta 198S so vložili /.ikonski osmuck o zaščiti Slovencev socialistični poslanci, v senatu ju bil vložen zakonski osnutek o globalni zaščiti Slovencev SS-k in osnutek "/.a zakonsko zaščiio slovenske manjšine Neodvisne levice. K. Nace, Štirideset lei čakanja nazadnje ogorčenje.Jadranski koledar. 198S, sir. 6>6.S. ^ Pošta je Pahorju odrekala pravico do izpolnitve položnice v slovenščini. Dober mesec za lem je v drugem primeru tržaški pretor Reinotti ugotovil, da je zavračanje pisem s slovenskim naslovom protizakonito. S. Spetic. Nedosegljiv zaščitni zakon za slovensko manjšino. Pasivnost se ni obrestovala. Brez pritiska manjšine in demokratičnih sil ne bo mogoče ničesar doseči. Jadranski koledar. 1989. str. f>9-72. ^ "Žal pa se je z melonarskim duhom okužil večinski del tržaškega političnega življenja, kar bo žal Se doleti pogojevalo reševanje odprtega slovenskega vprašanja Glej K. Palčič, Razočaranju, pritiski, krivice... Jadranski koledar. 1989, str. 03-67. M. Kacin Wolunz, |. Pii jcvec,/jrai: iain, str. 165. jVv7nrnve in gradivo, Ljubljano, 2000. Šl. 36/3/ 47 mejna območja v bližnje in daljno sosedstvo. Za Slovence je prav posebnega pomena. "V tem zakonu je mejnima manjšinama priznana posebna vloga, slovenski pa namenjena denarna pomoč do odobritve zaščitnega zakona/' V tem kontekstu se je že tedaj ponujala nova interpretacija osimskega varstva. "Kljub stiski s časom je še malenkostna možnost, da bi parlament osvojil vsaj okvirni zakon, ki bi določil temeljne pravice in organe nadaljnega dogovarjanja med državo in manjši- II. PO PRIZNANJU IN SUKCESIJl 6 Novi vidiki italijanske diplomacije Ob razpadu Jugoslavije se je v Italiji odprlo vprašanje legitimnosti Osimskc pogodbe iz leta 1975 in sukcesije SFRJ.Povezano s tem se je zastavljalo tudi vprašanje oportunosti odpiranja novih pogajanj o Pogodbi s Slovenijo in HrvaŠko. Zunanji minister De Michelis je 2. septembra 1991 izjavil v poslanski zbornici, da italijanska vlada namerava "preseči pogodbo iz Osima, ne da bi jo postavila v razpravo, in zavrača odpiranje kakršnekoli ozemeljske zahteve". Prav tako v spodnjem domu parlamenta je bil 22. in 23. oktobra 1993 postavljen problem učinkov nove meje med Slovenijo in Hrvaško na življenje Italijanov v Istri, ki da bo prvič v zgodovini razdeljena. Razprava na to temo se je v senatu zaključila 12. novembra z odobritvijo resolucije, ki je vladi priporočila, da ukrene, kar je potrebno, "zli dopolnitev dvostranskih sporazumov sklenjenih z bivšo Jugoslavijo, s posebnim < )zi-rom na varstvo italijanske manjšine in na razvoj gospodarskega, kulturnega, socialnega in ambientnega sodelovanja". Vlada je zato skušala zagotoviti enaka jamstva za vse Italijane v Istri in Dalmaciji. Italija je želela, da bi bil 15. januarja 1992, ob priznanju Slovenije in Hrvaške, dogovorjen in podpisan Memorandum o varstvu italijanske manjšine, s čimer bi bila zagotovljena njena enotnost. K podpisu je pristopila le Hrvaška, Slovenija se je obvezala, da bo .spoštovala določila ■* * -k S. Spetič. Tudi v čudeže ne vei jamemo več. Gospod, nc odpusti jim. saj vedo kaj delajo. . Jadranski hiteetfii' Wl, str. 15-17. 48 v zvezi s pravnimi aspekti novonasiale situacije glej G. Conelti, I problemi giuridici apeiti con la disgrega-zioncdella l-edeia/ione jugoslava, Triuxiu & ollre, 1994, št. 6, sir. 568-575- Politični profil dogajanja z. vidika ira-lijanskega kronista nudi knjiga: M. Man/in, S/tine di confina. Trieste, 1997. Dejali je treba, da sn oh zaostrovanju krize v Jugoslaviji deželne oblasti Furlanije-Julijskc krajine sini pat i zinile s prizadevanji za osamosvojitev Slovenije. "Hkrati pa so se v Iraliji in zlasti v Trstu močno aktivirale nacionalistične sile. ki so sicer verbalno podpirale osamosvojilev Slovenije in Hrvaške, dejansko pa .so v tem videle priložnost, da pristavijo svoj lonček in razpad izkoristijo za razveljavitev Osimske pogodbe ter postavljanje žalne v o »vrnitvi» Istre", Glej M. Kosin. Slovenska manjšina v slovensko-italijanski h odnosih (kronološki pregled zh obdobje od osamosvojitve 1991 do konca 1995), Razprave in gradivo, Ljubljana. 1998, št. 33, sir. 58-59. 4fi Btonko lozbec: Osimo pred sukcesiio in po njej Memoranduma, dasi ga ni podpisala zaradi pomanjkanje recipročne klavzule v korist slovenske manjšine v Italiji. Ko je Slovenija 31- julija najavila, da sukcedira bivši Jugoslaviji v pogodbah, ki jih je bila ta sklenila z Italijo, je vlada reagirala medlo: z noto je 8. septembra 1992 prepustila Farnesini, da to vzame na znanje. Privolitev je sprožila polemiko, saj so nekateri opazovalci bili mnenja, da je to pomenilo implicitno priznanje veljavnosti Osimske pogodbe; hkrati se jim je zdelo, da se država odpoveduje možnosti revizije oziroma odprtju novih pogajanj o vsebini Pogodbe, kaj- je marsikdo tedaj podpiral.'19 Prav primer pozitivnega vzetja na znanje slovenske odločitve, da sukcedira Jugoslaviji v pogodbah, ki so bile sklenjene z Italijo, nekateri jemljejo za dokaz, da Rim ni potiskal v ospredje dvostranskih vprašanj vse do konca leta 1992. Tako zadržanje Italije je mogoče po njihovem mnenju tako razložiti: spričo desrabilizira-nja širšega jugovzhodnega območja evropske celine je italijanska vlada v razpadu Jugoslavije videla prej razloge tveganja kot pa priložnost za ponovno odprtje, kajpak sebi v prid, dvostranskih problemov, ki so še prisotni v zgodovinskem spominu in jih je urejala prav Osimska pogodba iz leta 1975.5U Nasprotovanje tej liniji je naraščalo, porodilo je "stranko revizionistov". Odločilen impulz sta temu gibanju dala Trst in severno-vzhodna Italija - torej prav območje dežel, ki so se ob razpadu Jugoslavije najbolj zavzele za sekcesionistični republiki, kot so takrat |}oimenovali Slovenijo in HrvaŠko. "Stranka" je nastopala z bolj ali manj zmernimi stališči, kakršna je npr. zahteva po restituciji dobrin opcan-tov iz Istre in Dalmacije, pojavljale pa so se tudi zahteve po odpovedi Pogodbe iz Osima po zrušenju izvirnega pogodbenika Sporazuma iz leta 1975 (in potem ko je bilo ozemlje, ki ga pokriva Pogodba, razdeljeno med Slovenijo in Hrvaško).51 Decembra 1992 je italijanska vlada izrazila voljo, da začne pogovore o Pogodbi, dasi ne o mejah. V nasprotju z iredentističnimi tezami, ki jih je na vsedržavni ravni zagovarjala le MSI, je bila večkrat odločno izključena vsakršna taka možnost. Razlogi, ki jih je s tem v zvezi navajal zunanji minister Andreatta so bili, da je nasproti nestabilnosti, ki vlada v srednje-vzhodni Evropi, interes Italije ohraniti meje, ki so bile potrjene v Helsinkih.52 Potem ko je bila imenovana komisija, ki ji je zunanji minister Colombo zaupal nalogo, da začne pogajanja s Slovenijo in FIrvaško, so se februarja 1993 začeli dvo- •k * -k I ..V. I "'errar is (ur), Mamulle ilella poülica estera iuiHcina l'J47-7H. Rnzprove in grodivo. Ljubljano, 2000. št. 36/37 53 načela pada suni servancla.^ Iz povedanega pa je razvidno, da .so se zadeve začele zapletati tudi zaradi slovenskih denacionalizacijskih postopkov in lastninske zakonodaje, ki ni bila v skladu s pravnim redom Evropske skupnosti. Po prvem zasedanju delegacij za t.i. post-Osimo na Strmolu, ki je bilo 23. februarja 1993 in je potekalo v konstruktivnem vzdušju, so se na medsebojne odnose zgrnili oblaki, ki jih je pripodilo sporočilo za tisk Farnesine z dne 17. marca 1993. V njem je rečeno, da je "med pogajanji o reviziji Osimskih sporazumov zelo jasno poudarjen prvenstveni interes italijanske strani za zadovoljivo rešitev vprašanja premoženja, ki je pripadalo italijanskim ezulom". Poudarjeno je. da "bi vsaka zakonska pobuda, ki bi bila v nasprotju s tem ciljem, lahko prejudicirala pogajanja". Rečeno je tudi, da bo italijansko zunanje ministrstvo z največjo pozornostjo sledilo razvoju položaja, "da bi se tako izognili obnašanju, ki bi bilo težko kom-patibilno z željeno postopno integracijo Slovenije in Hrvaške v območje Evropske skupnosti"'.67 Sporočilo je v Sloveniji naletelo na oster odmev. Soupadalo je namreč z italijanskim zavlačevanjem v zvezi z določitvijo podpisa sporazuma o kooperaciji med Slovenijo in Evropsko skupnostjo. Ob istem času je prišla tudi novica, da je skupina italijanskih poslancev pogojevala sprejem Slovenije v članstvo Sveta Evrope z zahtevo o večji zaščiti italijanske manjšine v Sloveniji in je v tem smislu tudi predlagala posebno resolucijo. Državni zbor je 24. marca 1993 sprejel stališča in sklepe o urejanju odnosov med Slovenijo in Italijo, s katerimi je praktično zaprl možnosti za iskanje simboličnih rešitev za nepremičnine optantov, ko je pojasnil, da slovenska delegacija nima mandata za pogajanja o vprašanjih, ki posegajo v slovensko notranjo ureditev; da Slovenija ne more sprejeti skrbi za usodo italijanske manjšine v drugih državah in da vztraja pri zahteva za zakonsko zaščito slovenske manjšine v Italiji. Manjšini sta bili predmet pogovorov že v začetku leta 1993- O njih so najvišji predstavniki obeh držav obširno razpravljali bodisi ob odprtju novega mednarodnega prehoda Neblo 16. februarja bodisi 19. februarja ob uradnem obisku predsednika Kučana na Svetem sedežu, ko se je na italijansko željo sestal tudi z italijanskim predsednikom. "Scalfaro je povedal, da se je pred kratkim v Trstu srečal s slovensko in italijansko manjšino. Zlasti zadnja se je pritoževala zaradi težav, ki jih je povzročila meja. Kar zadeva načel za zaščito manjšine so ta enaka za obe. Na praktičnem planu pa je izhajati od realnosti. Italijanska manjšina je v slabšem položaju kot slovenska, kar je treba popraviti. * * * 66 l'i(iv lam. 6? Prav (cuv, sir. 70-71. 6,S ¡'mu i a Di. str. 70. 54 Branko jazbec: Osimo pred sukcesijo in po njej V pogovorih, ki .so sledili meseca aprila in so potekali v napetem vzdušju, sta strani ostali vsaka pri svoji prioriteti; slovenska pri zaščiti slovenske manjšine, italijanska pri vrnitvi nepremičnin ezulom. Da pogovori niso napredovali, se ni čuditi, saj manevrskega prostora za pogajanja diplomaciji skorajda nista imeli, če upoštevamo, da je slovensko diplomacijo zavezoval sklep slovenskega parlamenta, ki je o prioriteti italijanske strani (vrnitvi nepremičnin ezulom1) menil, da posega v njeno notranjo ureditev, medtem pa je italijansko grabil strah pred reakcijo, ki bi se utegnila sprožiti v obmejnih krajih Furlanije-Julijske krajine, ko bi pristala na pogovore s slovensko stranjo o njeni prioriteti, torej o slovenski manjšini v Italiji, o kateri je vsekakor menila, da je njeno notranje vprašanje - natanko tako kot nacionalizirane nepremičnine optantov za slovensko! Z umestitvijo tehnične vlade dotedanjega guvernerja Banke Italije Ciampija je konec maja 1993 umirjenemu, preudarnemu in izkušenemu Colombu na zunanjem ministru nasledil Andreatta. Italija je v njem dobila prepričanega interpreta novega kurza. Vprašanje Istre je Andreatta opredelil kot eno od italijanski)"! strateških vprašanj, vzhodno mejo pa kot eno od štirih razlogov za aktivnejšo zunanjepolitično dejavnost Italije. Prav tedaj so se začeli razni, tudi težki pritiski na slovensko manjšino in poskusi njenega mehčanja. Za leto 1994 ji je drŽava dodelila 6 milijard lir, kar jo 1 >ilo 25 odstotkov manj kot redne letne dotacije, ki jih je manjšina prejela v triletju 1991-1993-69 Zaradi varčevanja so italijanske šolske oblasti jeseni 1993 slovenskim šolnikom, ki so dobili štipendije za enoletno izpopolnjevanje slovenskega jezika na ljubljanski univerzi, zavrnile zahtevo oziroma odrekla pravico, da bi v času dopolnilnega Šolanja Še naprej dobivali redne plače. S tem je bila zapisana beseda konec nujnemu dodatnemu izpopolnjevanju slovenskih šolnikov iz slovenščine na slovenskih univerzah. Že od leta 1992 pa italijansko ministrstvo za šolstvo ni več zagotavljalo sredstev za organiziranje kratkega seminarja slovenskega jezika za slovenske Šolnike v Italiji, ki so se do tedaj vsako leto prirejali v skladu s programom kulturnega sodelovanja. "VFU so italijanski predstavniki januarja 1994 imeli pripombe na nemško poročilo o pozitivnem gospodarskem in političnem razvoju Slovenije. Trdili so, da kar zadeva nacionalne manjšine sedanja slovenska zakonodaja ne zagotavlja vsem državljanom enakega tretmana na področju gibanja kapitala in nepremičninskih investicij. Tako so nacionalne manjšine diskriminirane, zlasti italijanska, čeprav je slovenska vlada priznala njen avtohtoni značaj. Dejstvo, da slovenska vlada še ni priznala pravne osebnosti Italijanski uniji, je tudi zaskrbljujoče."70 ■k -k -k 6y Manjšina je po zakonu št. 19 iz leta 1991 V mletju 1991-199.'! prejela po 8 milijard lir letno za kulturne in rekreacijske dejavnosti, v trilefju 199 i-1996 so bili ti zneski okleščeni; tako je manjšina leta 199i prejela !e 6 milijard lir. v letu 1995 7 tei 1996 7, iT1; milijard lir. 70 !'rau tam. str. 78. Pnyprnve in gradivo. Ljubljano. 2000, ši. 36/37 55 Na srečanju zunanjih ministrov Andreatte in Peterleta v Bologni 16. februarja 1994 se je prvič zgodilo, "da je italijanska stran urejanje položaja slovenske manjšine odprto povezovala z zadovoljitvijo nekaterih zahtev optantov. Od takrat naprej so Italijani urejanje položaja slovenske manjšine dejansko pogojevali z zadovoljitvijo premoženjskih zahtev ezulov in naša manjšina je postala talka teh izsiljevanj. To nam sicer ni bilo nikoli direktno rečeno, toda italijanska stran ni več za slovensko manjšino storila ničesar pozitivnega". Po trditvah Andreatte bi bilo italijansko javno mnenje veliko bolj naklonjeno ureditvi vprašanja manjšine, ko bi Slovenija naredila nekaj pragmatičnih gest dobre volje glede premoženja ezulov: 1. nekdanjim lastnikom bi namesto plačila odškodnine vrnili tiste nepremičnine, ki so še v javni lasti; 2. optantom bi clali možnost, da v nekdanji coni B uživajo right o/eslablisl imeni, 3- optantom - italijanskim državljanom bi nekoliko odprli slovenski trg nepremičnin tako, da bi lahko posedovali kakšno hišo, majhno tovarno ipd.71 Na srečanju predsednikov delegacij za premoženjsko pravna vprašanja v Rimu 2. marca 1994 so Italijani predloge iz Bologne spremenili v zahteve ter poskusili vsiliti njihov koncept obravnavanja in reševanja optanlskega premoženja. "Rimski sporazum iz leta 1983 naj bi se spremenil tako, da bi slovenska st ran zagotovila italijanskim upravičencem brezplačno vrnitev tistih nepremičnin, ki so še v javni lasti, vrednost teh nepremičnin pa bi se odbila od odškodnine, ki smo jo po lem sporazumu dolžni plačati, Dali so vedeti, da če njihovih zahtev ne bomo sprejeli, bodo blokirali naše vključevanje v evropske integracije in parlamentu ne bodo predlagali zakona o zaščiti slovenske manjšine7'.72 Vseskozi je bila prednost Italije v tem, da je kot država članica lahko ovirala slovensko težnjo po vključevanju v evropske integracije. To je bil njen poglavitni adut, v rokah pa je imela, kot smo videli, še druge. Slovensko manjšino, se pravi prioriteto Slovenije v dvostranskih odnosih z njo, je - kot rečeno - začela mehčati in po malem v pogovorih, sčasoma pa že tudi v zahtevah uporabljati zato, da bi od Slovenije izsilila nekatere koncesije v korist optantov. Ne le da ni kazala pripravljenosti zakonsko urediti položaja slovenske manjšine, nižala je raven pridobljenih pravic, zmanjšala je gmotno podporo države manjšini in ob kar nekaj priložnostih postavila trditve, ki so dale slutiti, da je pripravljena na še druge ukrepe, ko bi se izkazalo, da Slovenija ne želi biti kooperativna in ne namerava ugoditi njenim željam oziroma pričakovanjem. V tem smislu je bila pomenljiva že ugotovitev predsednika Scallara (izrečena na srečanju s Kučanom v Rimu februarja 1993), da je italijanska manjšina v slabšem položaju kot slovenska in da je treba to popraviti. V luči te izjave bi se dalo sklepati, da se je Italija čutila upravičeno ■k V * 71 /'ivil' mm. str. 76-77 72 l*rav lam. str. 77. 56 Branko [ozbec; Osimo pred sukcesijo in po njej zmanjševati raven zaščite slovenske manjšine, ker ji je Slovenija s tem, ko ni bila pripravljena z njo skleniti sporazuma o italijanski manjšini v Sloveniji, onemogočala prevzeti vlogo zaŠčitnice italijanske manjšine in ji s tem zagotavljati izboljšanje njenega položaja. Po predčasnih volitvah 27. in 28. marca 1994 je maja istega leta nastopila Ber-lusconijeva vlada. Zunanji minister je postal Martino, za odnose s Slovenijo pa je bil pooblaščen podsekretar Caputo, zagovornik neoiredentistične politike. Do konca leta 1994 je Italija v Bruslju kar petkrat izkoristila pogajalski adut, ki ga je imela v rokah kot članica EU, in preprečila, da bi predlog mandata EU za pogajanja s Slovenijo prišel na dnevni red ministrskega sveta. Razlog za tako zadržanje jc bil, da je Slovenija nasprotovala italijanskim zahtevam za vrnitev nepremičnin ezulom in vztrajala na izvajanju Rimskega sporazuma.73 Slovenska manjšina je vse bolj postajala ventre molle sloven.sko-italijanskih odnosov. To je povsem razvidno iz odgovora Martina na Peterletovo pismo 14. julija 1994. V njem je Martino zatrdil, da bi pozitivni izhod pogajanj o premoženju ezu-lov izboljšal ozračje v Furlaniji-Julijski krajini, kar bi "olajšalo tudi hitro sprejetje zakona o slovenski skupnosti v Ttaliji", Nadalje je najavil možnost, da bi povečali finančno pomoč na nekdanjo raven, kar pa bo mogoče, le če bo medtem Slovenija priznala Unijo Italijanov in jo direktno financirala kot nekdaj.7"5 Čeprav Italijani pritiskov na gospodarstvo slovenske manjšine niso nikdar postavili v zvezo z dvostranskimi pogovori, so se po nastopu Berlusconijeve vlade zelo očitno poslu-žili tudi tega aduta in poslali v akcijo nad slovenske banke inšpektorje centralne banke. Tako se je 6. aprila s prihodom inšpekcije Banke Italije v Kmečko banko v Gorici začela nova oblika mehčanja. Manjšine so bile ponovno predmet pogovorov 19- septembra v Rimu, ko je prišlo do prvega in edinega zasedanja komisije za manjšinska vprašanja.75 Irali-janska stran je bila mnenja, da je naloga komisije priprava dvostranskega sporazuma med Slovenijo in Italijo o zaščiti italijanske manjšine v Sloveniji, kar naj bi izhajalo kot obveza iz trilateralnega memoranduma. Njihova pričakovanja pa so bila konkretno taka: priznanje Unije Italijanov kot enotne zastopniške organizacije italijanske manjšine; da Slovenija finančna sredstva, ki jih daje Samoupravnim narodnostnim skupnostim preusmeri na Italijansko unijo; da se ta sredstva povečajo; da Slovenija vzpostavi ekonomsko bazo italijanske manjšine; da se italijansko manjšino vključi v procese denacionalizacije in privatizacije; (...) Slovenska vlada naj ne ovira procesa pridobivanja italijanskega državljanstva za manjšince. Dejan- * * * 73 V juniju se je dvakrai sesiala komisija za prumufenjsko pravna vprašanja. Pravim». 74 Prav lam, sir. 79-HO. 75 Državni sekretar Golobse je med obiskom v Kinui 1 septembra potožil, da Italija ni se imenovala članov le komisije. Prav tam, sir. 81, Rnzprove in gradivo. Ljubliona. 2000. št. 36/37 .57 sko je italijanska stran zahtevala precej več kot v Zagrebu januarja 1992. Slovenska stran je oporekala italijanskemu stališču in dejala, da je pripravljena na pogovore, le če bo predmet pogovorov tudi položaj slovenske manjšine v Italiji. Italijanska stran je trdila, da bo slovensko manjšino zaščitila z notranjimi ukrepi, italijansko pa želijo z dvostransko mednarodno pogodbo. Dali so vedeti, da nimajo nobenega namena sklepati bilateralnega sporazuma o zaščiti slovenske manjšine (kar je njihova linija od pogajanj v Gorici 14. januarja 1992). Ves čas so se sklicevali na Ruplovo pismo76 in se delali neumne glede jasnega stališča v prvem delu tega pisma, kjer je pojasnjeno, da trilaceralnega memoranduma Slovenija ni podpisala, zato ker Italija ni želela skleniti dvostranskega o varstvu slovenske manjšine. Slovenska stran je temu dodala, da po normah mednarodnega prava varstvo manjšin ni več interna zadeva neke države ter da so države glede tega zavezane mednarodnim normam. Predlagala je nadalje naj krovna mešana komisija določi mandat komisije.77 Po teh pogovorih je Italija 24. septembra enostransko suspendirala Sporazum o vzajemnem priznanju diplom in strokovnih naslovov z dne 18. februarja 1983, ki ga je Slovenija prevzela z izmenjavo not 31. julija 1992. Prišlo je dejansko do blokade. To sta ugotovila ministra Peterle, ki je že odstopil, in Martino, ko sta se srečala 27. septembra v New Yorku.78 Menila sta, da bi bilo potrebno pogajanjem dati novega zagona. Poiskati bi bilo potrebno najmanjši skupni imenovalec za izhod iz blokirane situacije in prenesti poudarek na prihodnost. Medtem je slovenska vlada 30. septembra dala izjavo, da bo harmonizi-rala slovensko zakonodajo z evropsko in predlagala spremembo ustave. V posebni izjavi je Martino to ocenil pozitivno ter 5. oktobra poslal v Ljubljano generalnega sekretarja Farnesine Sallea. V pogovoru z njim je Peterle zahteval pojasnilo o izpadu postavke pomoči za slovensko manjšino v osnutku proračuna. Zaprosil je tudi za pojasnilo o uvedbi komisarske uprave v Kmečki banki v Gorici. Ob tej priložnosti je bilo dogovorjeno, da se bosta ministra srečala 10. oktobra v Ogleju. O razvoju pogajanj je Martino obvestil zunanjepolitično komisijo poslanske zbornj- ■* * * 76 Primerjaj M.Jančar, Slovensko zunanjepolitična razpotja, Ljubljana, 1996, str. 268-269 Avtor - pooblaščenec slovenske vkule za pogovore z Italijo za časa zunanjega ministra Thalerja - je mnenja, da je ?.e izjava predsednika slovenske vlade, ki seje Italiji opravičil za partizanske likvidacije ob koncu vojne in "za icksodus- italijanske manjšine iz istrskega prostora, za italijansko stran pomenila signal za ofenziv nejšo pogajalsko držo nasproti Slovenije. »Podoben učinek je imela tudi siccr osporavana in medijsko verjel no manipulirana izjava resornega ministra, da je možna kakršna koli nadgradnja pogodbe in sporazuma iz Osima, ki ne pomeni spremembe meje. Podobno vetja za pismo zunanjega ministra v zvezi s tako imenovanim tristranskim memorandumom o položaju italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški, v katerem je govora o spoštovanju duh» tega memoranduma s slovenske strani,« 77 M. Kosin,[jrau lam, str. 81. 58 Branko jazbec: Osimo pred ^ukr.esijo m po njej V pripravah na Oglej je italijanska stran prvič v zgodovini medsebojnih odnosov v osnutku deklaracije predsednikov vlad predvidela tudi zagotovitev manjšinskih pravic Slovencem v Benečiji, vendar pod pogojem preštevanja. Slovenska stran je na predvečer pod vodstvom Peterleta pripravila različico skupne izjave. "V Ogleju je Martino, po dolgotrajnih in trdih pogovorih, sprejel največji del naše verzije osnutka izjave. Vendar je italijanska delegacija z nekaterimi amandmaji razvodenela naš prvotni papir. Ministra sta signirala osnutek skupne deklaracije predsednikov vlad in izjavila, da bosta o smotrnosti te izjave skušala prepričati svoji vladi".79 Delegaciji sta v Ogleju obravnavali tudi dve konkretni obliki pritiska, ki sta ju takrat Italijani izvajali nad slovensko manjšino. Seveda so Italijani zadevi tako nastavili, da na prvi pogled nista dajali takega videza. Ravnali so spretno in premeteno: Salleo je kot gesto posebne naklonjenosti manjšini ''prodajal" zagotovitev dodatnih 2 milijard proračunskih sredstev za leto ]0y i (torej skupaj 8)st), v proračunu za leto 1995 pa ponovno uvedbo postavke pomoči za slovensko manjšino, zaenkrat v višini 6 milijard lir, s perspektivo povečanja na 8 milijard.*1 Med razgovori je Peterle izrazil slovensko prizadetost zaradi uvedbe komisarske uprave v Kmečki banki. Ocenil je, da drastični ukrep, ki se ga je poslužila Banca ckltalia, kaže na nenaklonjenost clo slovenske manjšine. Martino se je skliceval na popolno samostojnost Banca d'Italia vendar je obljubil, da si bo prizadeval vplivati za ublažitev tega ukrepa. Medtem ko je Martino dokaj hitro dobil soglasje voditeljev strank vladne koalicije za osnutek skupne izjave, je Slovenija to zavrnila. Najprej je predlagala nekaj amandmajev, ki so bili posredovani z notami, a jih italijanska stran - tudi po vnovičnih razgovorih Peterle - Martino 27. oktobra - ni bila pripravljena sprejeti. Zato je Slovenija osnutek zavrnila. Sledil je brezuspešen poskus uveljavitve novega osnutka skupne izjave, ki ga je 16. novembra Saileu izročil posebni odposlanec predsednika vlade Drnovška. Do zadnjega kontakra z Bei luseonijevo vlado je prišlo, ko je na prigovarjanje Slovenije 23- novembra Salleo pripotoval v Ljubljano. Vztrajal je, da je za deblokira-nje nujen konkreten dogovor o premoženju ezulov. Menil je, da bi bilo najmanj boleče in najbolj elegantno, če bi nekdanjim lastnikom dali časovno omejeno predkupno pravico. * * -k 79 J'mu letin, sir. 8-1 SO V resnici ni šlo za dve milijardi dodatka, saj jc vlada pred tem znižala postavko od 8 na 6 milijard, Salleo je torej v Ogleju prodajal kot gesto posebne naklonjenosti manjšini povrnitev proračunskih sredstev za kulturne dejavnosti manjšine na predhodno raven. Kakorkoli to poimenujemo, sc je morala v tistem leni manjšina zadovoljili s 6 milijardami italijanske pomoči. 81 Manjšina je realizirala le 7 milijard lir, se pravi milijardo manj kot so Znašale letne posiavke v rrileiju J99I-1993. jn7piOve in gradivo. Ljubl|nng 2000. št 36/37 59 Za časa ministrskega predsednika Dinija in zunanje ministrice Agnellijeve sta si obe strani intenzivno prizadevali doseči nakakšen kompromis glede optantske-ga premoženja. "Slovenska vlada je želela prekiniti italijansko nagajanje in blokiranje sklenitve pridružitvenega sporazuma, italijanska pa se razbremeniti pritiska ezulov ter vsaj nekoliko zadovoljiti njihova pričakovanja. Dinijevi vladi zaradi zunanjepolitičnih ambicij niso ustrezali slabi odnosi s Slovenijo, vendar ni mogla ničesar presekati mimo parlamenta. Zato je imela v pogajanjih vezane roke, saj bi za kakršenkoli sporazum z nami morala dobiti izrecno ali vsaj tiho soglasje tudi desnega centra". Zunanja ministra Thaler in Agnellijeva sta se prvič srečala v Rimu 8, februarja 1995. Ministrica je izrazila "željo, da se hitro najde obojestransko sprejemljiva rešitev za premoženje optantov in umakne italijansko nasprotovanje za začetek pogajanj o pridruženem članstvu. Thaler je izpostavil tudi varstvo slovenske manjšine. Dogovorila sta se za imenovanje osebnih predstavnikov, ki naj bi iskala kompromisne reširve za odprta vprašanja in predloge čimprej poslala ministroma v odobritev". V pogovorih pooblaščencev je slovenska stran zelo odločno in argumentirano postavljala v ospredje zakonsko ureditev položaja in drugih vprašanj slovenske manjšine. "O premoženju ezulov srno se bili pripravljeni pogovarjati samo vezano za vrnitev nekaterih stavb, ki so bile slovenski manjšini odvzete- v obdobju fašizma (npr. Narodni dom «Balkan», Trgovski dom v Gorici, Narodni dom pri Sv. Ivanu itd.). Toda Agnellijeva ni pokazala posluha za probleme slovenske manjšine. Menila je, da je položaj slovenske manjšine zadovoljiv". Slovenska vlada je' i. marca v sporočilu za tisk pozdravila najavljeni italijanski umik veta na začetek pi gajanj o asociaciji in ponovila pripravljenost na nadaljna bilateralna pogajanja o vseh odprtih vprašanjih. Sporočilo se končuje: "H konstruktivnosti pogovorov bo vsekakor prispeval tudi spremenjen odnos do slovenske manjšine v Italiji, ki je v zadnjem Času izpostavljena dodatnim zlasti ekonomskim pritiskom". Italijani so najprej sprejeli zahteve za vrnitev nekaterih stavb, ki so jih fašistične oblasti odvzele slovenskim organizacijam, kasneje pa so jih zavrnili (pripravljeni so bili vrniti samo dom pri Sv. Ivanu).83 Ponovil se je vzorec, ki ga je bilo mogoče že zaslediti v pripravah na dvostranski sporazum glede slovenske manjšine, ko je bila italijanska stran najprej pripravljena na te pogovore, potem pase je morala premisliti pod pritiskom branilcev lokalnih partikularnih interesov (v primeru dvostranskega sporazuma so podpis preprečili deželen i predstavniki KD, v primeru Narodnega doma pa je spekter segal vse do vladnih Levih demokratov). Tudi za časa Dinijeve vlade je Italija poleti 1995 blokirala podpis asociacijske- ga sporazuma z Evropsko unijo. Ocenila je namreč, da nadaljevanje pogovorov ni * * * 82 Prav lam, sir. 8^. 83 1'mv iti m, srr. 89-91. 60_____Branko lazbec:.Osimo pred sukcesijo in po njej smiselno, ker slovenska vlada v parlamentu nima zadostnega števila glasov za podporo morebitnemu sporazumu z Italijo in spremembo ustave. V letu 1995 je bilo v proračunski debati sprejeto triletno kritje finančne pomoči za slovensko manjšino v Italiji ter za italijansko v Sloveniji in na HrvaŠkem v znesku 7 milijard za leto 1995 in 8 za leti 1996-1997. V začetku decembra je slovenska vlada prejela tim. Solanov kompromisni predlog, ki je bil predhodno usklajen z Italijo in je predvideval, da bo Slovenija štiri leta po uveljavitvi Evropskega sporazuma priznala državljanom Evropske unije na vzajemni podlagi pravico do nakupa nepremičnin v Sloveniji. Predlog predsedstva Evropske unije je tudi predvidevaj, da bo Slovenija v zakonu o lastnini in drugih stvarnih pravicah tujcev dovolila nakup nepremičnin tistim državljanom Evropske unije, ki so živeli najmanj tri leta na sedanjem ozemlju Slovenije. Državni zbor je 11. aprila sprejel t.i. španski kompromis in pooblastil vlado, da podpiše sporazum o pridružitvi kot tudi o pristopu Slovenije v Evropsko unijo in Nato.,s/| S tem se je dejansko zaključilo poglavje pogojevanja vstopa Slovenije v evi oatlant-ske integracije. Ostajala so še vprašanja, ki jih je bilo treba poslej razreševati na dvostranski ravni oziroma z notranjimi ukrepi: vprašanje odškodnine za zapuščeno premoženje optantov in manjšine. Vprašanje priznanja Unije Italijanov v Sloveniji je bilo pozitivno rešeno, tik pred razrešitvijo je bilo leta 1998, za časa službovanja ministra Dinija na Farnesini, vprašanje črpanja sredstev za odškodnino ezulom, ki jih Slovenija kot svojo obveznost iz Rimskih sporazumov polaga na fi-cluciarni račun v Luxemburgu. Vseskozi pod vprašajem je bila zaščita Slovencev v Italiji. Pravzaprav je slovenska narodna skupnost iz subjekta, kar je bila po volji matične domovine (in ob tihem privoljenju Italije) v drugi polovici sedemdesrih in v osemdestih, kmalu po sukcesiji postala talec, ki je Italiji služil za izsiljevanje Slovenije. Tedaj je Italija iz pozicije moči obravnavala mlado sosedo in pogojevala njena hotenja, zlasti kar zadeva njen vstop v Evropsko unijo, da bi na ta način uveljavila svoje interese v Istri. Funkcionalna temu načrtu sta postali najprej italijanska manjšina, potem pa vprašanje premoženja ezulov. Sploh pa je treba ugotoviti, da so v devetdesetih letih interesi ezulov uspeli poriniti v ozadje širše in v določenem pogledu tehtnejše interese, ki jih prav gotovo goji italijansko gospodarstvo v tem prostoru. 8 Položaj Slovence v v Italiji po sukcesiji V devetdesetih se je gospodarska moč slovenske narodne skupnosti, ki je v mnogočem kompenzirala pomanjkljivo pravno varstvo manjšine, močno redime-zionirala: italijanske monetarne oblasti so ji odvzele dve banki in s tem finančno * * * 84 M. Kosin, Začetki slovenske diplomacije z Italijo 1991 1996, Ljubljana, 2000, sir 288-295. pnTpmvp in gradivo. Ljubljano, 2000, ¿1 36/37 61 avtonomijo, porušila se je paradigma, ki je v sedemdestih in osemdesetih letih slovensko narodno skupnost povzdignila na zavidljivo raven razvitosti in skoraj popolnoma obrzdala asimilacijski pritisk. Rušenje se je - presenetljivo - začelo v slovenskem medijskem prostoru, ko je 29- aprila 1993 Delo sprožilo afero Safti.85 V marsičem ostajajo osnovna gibala tega nehanja še nepojasnjena. Dejstvo pa je. da je začetno obdobje slovenske državne samostojnosti namesto izboljšanja položaja manjšine tudi na gospodarskem področju, kar je bilo pričakovanje mnogih,86 privedlo do povsem nasprotnih rezultatov. Jeseni istega leta je bil sprejet ukrep sveta RTVS o zmanjšanju programov na TV Koper, istočasno je prišlo do opozorilne zatemnitve repetitorjev Ponteca in do poslabšanja vidnost signala TV Koper in RTVS v italijanskem prostoru. S političnega vidika je to res bilo slabo premišljeno odrekanje medijski prisotnosti v Italiji.87 Namesto, da bi »izkoristili spremembe v gospodarskem in lastninskem sistemu v matični državi za primerno adaptacijo gospodarskih vezi med manjšino in matico in tudi za korekcijo marsikaterih sistemskih in konkretnih napak in nejasnosti v do tedaj veljavni politiki pomoči Slovenije pri funkcioniranju materialne osnove manjšinskega obstoja in razvoja«, »je ravno na tem področju popolnoma prevladal ideološki in politični pristop ter včasih celo žaljivo nezaupanje s strani matice. Obstoječi gospodarski sklop manjšinskih ali mešanih podjetij, pa tudi podjetij, ki so bila v celoti v lasti nekdanjega družbenega sektorja, je bil napaden z več strani. Politično je bil osumljen povezanosti z udbomafijo, kot servis partijske vrhuške in bivših jugoslovanskih obveščevalnih služb in kot netransparenten organizem, ki mu niso tuje kriminalne ali vsaj nesolidne metode poslovanja. Vzporedno je prišlo do politične mobilizacije desnega pola slovenske manjšine (inicirane iz matičnega prostora), ki naj bi s politično podporo matične države dosegel vsaj pariteto, če ne celo premoč pri vodenju in razpolaganju z omenjenim mehanizmom, s tem da bi v njem prevzel vodilne pozicije.«8* V obdobju 1994-1996 so po raznovrstnih inšpekcijah in komisarskih upravah v manjšinskih bankah delo dokončale italijanske monetarne oblasti. Slovenci so tako izgubili slovenski poslovni banki v Italiji, Tržaško kreditno banko in Kmečko banko v Gorici, kar je nujno treba spraviti v zvezo ne le s poslovno politiko obeh bank ampak z mednarodnopolitičnim dogajanjem in napetimi odnosi med Slovenijo in Italijo v tistih letih.89 * * * 85 Več o tem D. jazbec, Igra mačke z mišjo ali obračunavanja matice z gospodarsko družim manjšine, Na obrobjil AH je Primorska klonilaNova Gori ca-Trs t, 1996, str. 129-149. 86 Glej npr. zbornik razprav s posveta Slovenske kulturno-gospodarske /veze Slovenska /ioi u globalno abtmumijo. Pogledi iz L'u>'d/)shLJ perspektive, Trst-Gorica-Čedad, 1991. 87 Marca 1995 so, dvajset let po sprejetju zadevnega zakona, začele na tretji deželni mreži dnevne televizijske oddaje v slovenščini M. Ko.sin. Slovenska manjšina v slovensko-it albanskih odnosih, Paz/>>ai;c in gradivu [juh Ijana, 199«, ši. 33, str. 76. 88 M. Jančar, prav ia»i, str. 269-270. H9 Več o tem Jazbec, Prelomna devetdeseta in gospodarska osnova Slovencev v Italiji, 2<)("'/'iidU+n*, I997: št. 9^. str. 96-115. Tik pred zaostritvijo, do katere je prišlo po sukccsjji, je bila (konec oktobru JOTo^iraiftŽivriz-nana dvojezična šola v Špctru Slovenov p ^ 62_______Branko lazbec: Qsimo pred sukcesiju in po n:ej V tem obdobju seje o osebnih pravicah do uporabe materinega jezika ponovno izreklo ustavno sodišče z razsodbo št. 62 z dne 24. februarja 1992. Razsodilo je, da je za »minimalno zaščito« dovolj že obstoj pravnih institutov ali splošnih organizacijskih struktur, na katere se lahko pripadnik manjšine obrne za uživanje svojih pravic. V razsodbi št. 15 z dne 29- januarja 1996 je ustavno sodišče poudarilo, da načelna narava ustavnih določb o zaščiti manjšin, ne more biti izgovor za njihovo neizvajanje, če politično-upravna oblast ne poskrbi za njihovo uresničevanje, zato »iz teh ustavnih določb vedno in nujno izhaja obveza po iskanju takoj operativne 'minimalne zaščite', ki ni odvisna od političnih ravnovesij in se jo lahko takoj določi z ustavnim tolmačenjem pravne ureditve, tudi z uporabo vseh obstoječih pravnih elementov, ki se jih lahko poslužimo pri doseganju v ustavi nakazanega cilja«. Te elemente lahko po besedah ustavnega sodišča najdemo »v 8. členu Osimskega sporazuma, ki s priklicanjem 5.člena Posebnega statuta iz leta 1954, premesti v takoj izvedljivo notranjo določbo tisto obliko zaščite«. Razsodba je torej pojasnila razmerje med 8. členom Osimske pogodbe in 5. členom Posebnega statuta priloženega Londonski spomenici o soglasju, kar je bilo dotlej predmet razprave in različnih mnenj pravnih teoretikov. Razsodba je razblinila vse možne dvome: »sklicevanje Osimskega sporazuma, ki je zagotovo notranja zakonodaja«, na raven zaščite Posebnega statuta, »da bi zagotovil njegovo spoštovanje, privede do tega, da je z edino važnega notranjega vidika tista 'raven zaščite' danes zagotovo del veljavne pravne ureditve«. Slovencem najbolj ugodni 5.člen Posebnega statuta, na katerega so se sklicevale vse dotedanje zahteve pripadnikov manjšine, predstavlja torej neposredno obvezujočo notranjo ureditev.-"1 Zaščitnih norm, kot smo videli, ni hotelo biti. V sedemdesetih in osemdesetih je bil razlog zavlačevanja frontalno nasprotovanje, ki je pogojevalo predvsem stranke in njihove interese, zaradi cesarje redno prihajalo do popuščanja nacionalističnim silam. V devetdesetih pa je zadeva zadobila drugačne razsežnosti: tudi zaščita manjšine je zapadla v diplomatsko igro, ki jo je vodila Jtalija do male Slovenije, pri Čemer so Slovenci v Italiji bili, kot smo že poudarili in kot se je naposled izkazalo v praksi, najbolj ranljiva točka znotraj teh odnosov. Sredi leta 1998 se je v poslanski zbornici z zaščitnim zakonom za slovensko manjšino vendarle začelo nekaj dogajati. Oktobra je Prodijevo zavezništvo osvojilo predlog poslanca Masellija. Decembra so se, za časa D'Alemove vlade, zvrstile avdicije. Poslanska zbornica je odobrila predloga zaščitnega zakona julija 2000. V senatu zdaj čaka na potrditev zakonski osnutek, s katerim Republika Italija priznava in ščiti pravice italijanskih državljanov, ki pripadajo slovenski jezikovni manjšini v pokrajinah Trst, Gorica in Videm (1. čl.). V zakonskem osnutku je priz- k -k -k 90 M. Ozbič, ¡miv umi, sir. 17-20. Ustavno sodišče je v okviru iste razsodbe izrazilo mnenje, da je avtonomni sraius dežel, kakršna je )''ui lamja-Julijska krajina, utemeljen na pnsoir.osn jezikovnih skupnosti na teritoriju in zaradi potrebe po zaščitnih normah. PoTQfnye m gradivo. Ijufaliono. 2000. št 36/37_________60 Innna prisotnost Slovencev tudi v videmski pokrajini/-" Čeravno osnutek ne daje odgovora na vprašanje, kje se bo zakon izvajal. Tega vprašanja, ki je od nekdaj ključno in hkrati kontrovcrzno vprašanje zaščite Slovencev v Italiji, zakonski predlog ne razrešuje, pač pa nakazuje, kako naj se določi območje, na katerem se bodo zaščitne norme uveljavljale. V splošnem je v 4. členu rečeno, da se bo zakon (izvajal na ozemlju, kjer je manjšina tradicionalno prisotna. V to ozemlje bodo vključene občine oziroma deli občin, če bo to zahtevalo najmanj 15 odstotkov polnoletnih občanov ali če bo to predlagala najmanj tretjina občinskih svetovalcev posamezne zainteresirane občine - vendar šele potem, ko bo paritetni institucionalni odbor za probleme slovenske manjšine pripravil tabelo občin oziroma frakcij in jo bo predsednik Republike odobril s svojim odlokom. Kolikor bi paritetni odbor pri tem naletel na težave, bo to delo moralo opraviti predsedstvo vlade. Poglavje zase je paritetni institucionalni odbor za probleme slovenske manjšine, katerega ustanovitev je predvidena v 3- členu zakonskega predloga. Že v to, da bo institucionalni odbor dejansko (in ne samo s formalnega vidika) pariteten, lahko upravičeno podvomimo: od desetih italijanskih državljanov slovenskegu jezika (kar predstavlja polovico članov odbora) bo enega imenoval ministrski svet; šest jih bo imenovala deželna vlada, od teh bodo štiri člane predlagale najbolj reprezentativna združenja manjšine; tri člane bodo iz svoje srede imenovali predstavniki slovenskega jezika izvoljeni v krajevnih upravah vseh treh pokrajin; dva Člana bo imenoval deželni svet. Iz povedanega je razvidno, da se ni mogoče zanesti, da bodo vsi člani slovenskega jezika, ki jih bo imenovala oblasr. se pravi vlada, deželni odbor in svet, zagotavljali paritetnost sestave odbora in torej enakopravnost Slovencev v odločanju o vprašanjih, ki se jih življensko tičejo. Manjšini je v 1. odstavku 8. člena priznana pravica do rabe slovenskega jezika v odnosih z upravno in sodno oblastjo ter v odnosu s koncesionarji storitev javne koristi v vseh treh pokrajinah. Že naslednji odstavek izvzema iz tega oborožene in varnostne sile, 3 odstavek pa dopušča možnost, da bi si Italijani, ki ne želijo dvojezičnih osebnih izkaznic, kakršne izdajajo štiri občine na Tržaškem, priborili pravico do enojezične, torej samo italijanske izkaznice. V 4. odstavku je govor o ukrepih (prilagoditve uradov in zaposlitev osebja), ki bodo zagotavljali dejansko izvajanje normativa, vendar je domet tega odstavka in torej izvajanja normative omejeno na občine oziroma frakcije, ki bodo vključene v tabelo predvideno v 4. Členu. V istem odstavku je nadalje predvidena ustanovitev posebnega združe- * * 9] Že lela jy80 jc v tik viru paritetne delovne skupine, ki je delovala /noiraj Cassandrove komisije, v nekaterih točkah prišlo do zbliZanja. "V zvezi s šolstvom (...) je predvidena ustanovitev slovenskih vrtcev in osnovnih šoi. v katere naj bi zahajali otroci iz 21 občin videmske pokrajine. Zaradi posebnih razmer bi se šole ustanavljale postopno In hi zadovoljevale širši teritorij. Ustanovitev srednjih Šol bi prišla pozneje na vrsto:" 15. Hate, !Jeta obletnica Osiuia,Jadranski koledar. 19«I, str. 21. 64 Branko lozbec: Osimo pred suiccesijo in po nje) nega okenca na pobudo zainteresiranih uprav v mestnih središčih, konkretno v Trstu, Gorici in Čedadu. Posluževali naj bi se ga vsi - ne glede na to, ali prebivajo v občinah ali frakcijah, ki sodijo v seznam ali pa ne. Za izvajanje tega Člena 8. odstavek avtorizira uporabo največ 5-805 milijonov lir letno. Pravica do rabe slovenskega jezika je priznana izvoljenim predstavnikom v občinah, ki bodo uvrščene na že omenjeni seznam, vendar pravice ne bo mogoče izvajati, dokler ne bodo občinski statuti oziroma pravilniki posameznih svetov določili kako (9. čl.). Glede uporabe slovenščine v javnih napisih (10. čl.) je predviden spet drugačen postopek: na predlog paritetnega odbora bo izdan odlok predsednika deželne vlade, kjer bo na podlagi seznama predvidenega v 4. členu navedeno, v katerih občinah, frakcijah, krajih in ustanovah pride v poštev uporaba slovenskega ob italijanskem jeziku. Ne moremo kaj, da ne bi - prav na podlagi do tu opravljene razlage - ugotovili, kako je bil bilingvizem najprej anatematiziran, potem pa odpravljen v predlogu zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Slovenci - z zagovorniki integracije manjšine vred - smo se sprijaznili s posebnimi uradi za slovensko govoreče, nasprotno pa v Istri, ko je govor o italijanski manjšini, Italija zahteva priznanje dvoje-zičnosti. Sčasoma je torej v zvezi z vprašanjem zaščite manjšine ves tržaški politični razred, za njim pa tudi Slovenci, osvojil temeljno in glavno izhodišče, ki se je porodilo na zeljniku protiosimske in protislovenske Liste za Trst. Ta misel se glasi: "zaščita manjšine ne sme oškodovati večine ali se povzpeti nad njo. Treba je torej ugotoviti zgornjo mejo, nad katero se ta bojazen ne uresniči". Kot smo že zapisali, so to misel asimilirali najprej Krščanski demokrati, Štirinajst let za tem pa tudi vladni Levi demokrati. Zgornjo mejo je postavil zakonski osnutek KD že v letu 1982. "Večina bo torej ostala večina v družbi in na vseh področjih njenega življenja: če bodo - po osnutku KD - le Slovenci v upravnih enotah (v občinah in mestnih okrajih) s slovensko večino uživali večje pravice, in Če bodo te pravice omejene le na občinsko poslovanje. Razširitev večjih pravic na upravne enote, kjer so Slovenci v manjšini (na mesti Trst in Gorico) ali na pokrajinske, deželne in državne organe, ki poslujejo na ozemlju s slovensko večino, bi imelo za posledico povzpetje slovenske manjšine nad večino. Isto bi se zgodilo, če bi slovenski izvoljeni predstavniki v tržaškem in goriškem občinskem in pokrajinskem svetu, v deželnem svetu in drugih izvoljenih organih imeli pravico govoriti v materinem jeziku. Res je, da je po tem zakonskem osnutku mogoče napredovati v višjo kategorijo, toda je postopek tako zahteven in politično pogojen, da se ne more uresničiti." 92 "Zgornja meja je, vedno po tem osnutku, pri uresničevanju pravic slovenskega jezika v javnih uradih in na sodiščih, centralizirana služba prevajalcev. Očitno -* * * 92 ti. Race, ~Pi'evaricMianc',./aclraiiski koledar VJSJ, str. 19-22. i?n7pfOvft in gradivo, L|ubi|ona, 2000, št. 36/37 M bi razpis mest v javni upravi in na sodiščih z znanjem slovenskega jezika predstavljal nevarnost, da se Slovenci povzpnejo na nedovoljeno raven in škodo italijanske večine."^ V bistvenih normativnih zasnovah se torej odobreni predlog ne razlikuje veliko od osnutka KD iz leta 1982, saj uvaja razlikovanje med priznanjem pravic in postopnostjo njihovega izvajanja na celoten teritorij in ne omejuje tega mehanizma na samo videmsko pokrajino; lahko bi dejali, da v tem pogledu celo zdrkne pod raven, ki jo predpisujejo mednarodne norme, o katerih nesporni, tudi notranji veljavnosti se je izreklo ustavno sodišče leta 1996; osnutek KD sicer ni bil globalen, ker je obravnaval le pravice slovenskega jezika, šolstvo, poitalijančene priimke in imena. Vsa ostala področja, kulturo, gospodarstvo, prostorsko planiranje, pa je prepuščal sprotni zakonodaji. V poslanski zbornici odobreni predlog zakona je sicer bolj popoln, saj podržavi dvojezično šolo in vrtec Špetru Slovenov (5.odsl\ 12. čl) v okviru tržaškega konservatorija ustanavlja avtonomno sekcijo s slovenskim učnim jezikom (15. čl.), financira slovenske ustanove in njihovo dejavnost (16. čl.), predvideva povrnitev nekaterih zgradb manjšini oziroma njenim ustanovam v uporabo (20. čl.) itd., hkrati pa popolnoma razvodeni nekatere principe; ko je npr. govor o varstvu družbenih, ekonomskih in ambientnih interesov (22. čl.), ni sploh razvidno, čigave interese naj zakon ščiti. NAMESTO SKLEPA V resnici je vprašanje Osima in ocenjevanja njegovih učinkov dokaj kompleksno, vsekakor pa večplastno vprašanje, saj zadeva mnogostransko urejanje meddržavnih odnosov na zelo občutljivem izseku italijansko-slovenske (pred tem jugoslovanske) meje. Lahko bi trdili, da obstajata v zvezi z Osimom dve območji: eno je območje spomina, ta vključuje dogajanja od leta 1975 do 1992, se pravi od podpisa Osimske pogodbe do slovenske sukcesije k tej pogodbi; prav ta akt, skupno z italijanskim vzetjem na znanje, vodi naravnost v območje ponovne aktualnosti Osima v devetdesetih, zaradi česar mediji prikazujejo Osimo 25 let po podpisu Pogodbe na zelo različen način. Od tod sklep, da temu ustrezno ostaja drugačen tudi spomin prebivalstva obmejnih krajev na ta mejnik v polpretekli zgodovini severnega Jadrana. Pomenljivo je že dejstvo, da se veliki italijanski tisk obletnice Pogodbe ne spominja. Drugače je na obrobju, tu je obletnica še vedno priložnost za obujanje spomina na izgubljeno ozemlje. Tako se tržaški italijanski dnevnik spominja Pogodbe, ki je dokončno izročila cono B Jugoslaviji. Ob tem je glavni poudarek na uporu, ki je tedaj zrastel v Trstu in je porodil gibanje Melone. ■k -k k 93 Pmv tam. 66 Branko )azbec: Osimo pred sukcesip in po njej V poročanju slovenskih medijev je čutiti, da deluje Osimo ne le kot zgodovinska ampak tudi kot aktualna politična tema. Pri tem izstopa spomin na dokončno začrtanje meje med Italijo in Jugoslavijo, na kar se povezuje dejstvo, da je temu delu Pogodbe od republik bivše Jugoslavije prvenstveno nasledita Slovenija. Oi> tem slovenski tisk posveča veliko pozornost odprtim vprašanjem iz Osimskih sporazumov: odškodninam za optantsko premoženje in neizpolnjenim obveznostim do slovenske manjšine. Slovenci v Italiji doživljajo Osimo na protisloven način. Slovenski tisk v Italiji vodi račun tako o dobrih aspektih kot o negativnih učinkih Sporazuma. Med prve Šteje normalizacija odnosov med državama, med druge pa sprememba krajevnih političnih razmer, ki so pripeljale do nastanka Liste za Trst, kar je imelo na odnose večine do slovenske manjšine dramatično negativne učinke. Summary Osimo bevorh the succession and aeterwards 25 years after the signing of the Treaty, Osimo is al the same lime a mailer of historical and present lime importance. Some aspects which had lead to the sil/-ning of the Treaty between Italy and Yugoslavia in the mid-seroities are still ra-lid. With the dissolution of Yugoslavia and Ihe emergence of new states on the bolder with Italy, these aspects were joined, or partly substituted, by other aspects. which are becoming increasingly important Al the local Italian level, opposition against Osimo remains mostly a memory, although it made a deep imprint on the collective consciousness of the Tries tines, which is understandable, if we consider the fact that the wave of protests against Osimo brought, for long 15 years, ideologists of Trieste's closing-in and champions of chauvinist intolerance to the head of the Trieste m u n icipality. In this 25-year period\ the Slovene national community in Italy passed through numerous, after the succession also quite grave trials. The settlement of the border issue at first incited, the expectations thai this would result in ace! era-led solving of open questions regarding Slovenes in Italy. However the signals coming from Rome were not very favourable. The government offered a decree which was territorially limned to the Trieste province only, and was therefore rejected. A mixed commission -wasfounded with the Government presidency but its few^hyfi in orodivo. Ljubljono. 2000. si. 36/3/ 67 work ended with two separate opinions: the standpoint of the Italian, governmental side, and the standpoint of the Slovene members of the commission. To the following delay the Slovenes reacted with an impressive mass manifestation at the Travnik square of Corizia in May 1984, but m vain; legislative periods followed one another; and financial aid was promised to cultural and publishing organizations, which was finally set and paid out within the framework of the Law on Border Regions, passed in 1991. Things started changing quickly after the succession. Italy did acknowledge the succession of Slovenia, in the Osimo and other treaties, but it also redefined its priorities in relation to the neighbouring and its o wn border region. It pushed forward. the interest for the unity of its minority in the two newly emerged, states, together with the question of refunding and remunerations, respectively, for the property of the optants. In the same period the economic power of the Slovene national community was greatly diminished., since financial authorities deprived it of two banks and thereby also of its financial autonomy. Thus, the paradigm which had, in the 1970s and 1980s, raised the Slovene national community to an enviable level of development, and almost completely curbed the assimilation pressures, was destroyed. In the senate, (he legal draft for the protect ion of the Slovene minority (which had already been passed in the Chamber of delegates), which acknowledges the Slovene presence in the Province of Ucline, leaving open the issue of the territorial validity of protective standrds, got stuck.