68
Iz angleškega političnega življenja
Časopisi: smrt MacDonald-a,
Mr Halifax v Berlinu, Mr Attlee v Španiji.
Potrebno je, da poznamo angleško notranjo politiko. Potrebno že zaradi naših neposrednih, dejal bi osebnih stikov s to velesilo v Mežici. Potrebno zato, ker je Anglija velesila na zapadu, od katere zavisi usoda mnogih malih narodov v Evropi. Slediti pa moramo angleškemu političnemu življenju že zaradi tega, ker britanska velesila obvlada politiko sveta, ne s svojo premočjo, ampak kot odločilen činitelj v mednarodnem političnem ravnotežju. Če se Anglija odkritosrčno zavzame za demokracijo, pomeni to konec vojne v Španiji in v Kini, zagotovljeno bodočnost Čehoslovaške in drugih. Če pa bo Anglija danes ali jutri oklevala (ne da bi vedela, kaj naj stori, kajti Anglija vedno ve,
kaj bo storila), bo trajalo klanje na zapadu in vzhodu še naprej in požaru bo sledil požar.
Citv1 si želi vojne. Poldruga milijarda vojnih kreditov ga je rešila krize. Vsaka vojna pomeni za Citv izredno velik dobiček. Njegovi interesi se večkrat križajo z interesi Imperija, ki se želi izolirati z oboroženo nevtralnostjo. Angleški narod je toliko zainteresiran na vojni, kolikor pač more biti normalen človek zainteresiran na razdejanju in samomoru Angleško ljudstvo, teh 45 miljonov mož, žena, starcev in otrok ima v rokah ključ do miru.
Preden preidem k razpravljanju o britanskem političnem življenju, razčistim še napačne pojme o Angliji, ki so jih pri nas vsadili nekateri turisti, specialisti v psihologiji narodov in pa meščanska literatura.
N. pr. ni res, da bi bilo vse tako lepo v angleški družbi, kakor si zamišljajo mnogi občudovalci. Angleški srednji sloj je površno izobražen, lasti si nešteto dobrih lastnosti, ki jih nima, kaže visoko moralo, ki je ni. Njegovo duševnost je zoblikoval 150 letni kapitalistični režim. Misli, občuduje primerja najrajši v denarju: v funtih, v šilingih, v penijih. Slika je lepa, ker je stala 100 funtov.
Ni res, da živi angleški narod v patriarhalni skupnosti, v mirnem sožitju, kakor kakšna velika družina. Razredni boji so na britanskem otočju prav taki, kakor drugod.
Še manj ustreza resnici mnenje, da uživa ves angleški narod, od londonskega pristaniškega delavca pa do Lorda Rothemera dobiček od kolonialne posesti. Milijoni iz kolonij bogate City služijo še event. za podkupovanje delavske aristokracije in sindikatov, 70%  angleškega prebivalstva pa ne donašajo malo ali nič.
Napačna je prav tako misel, da ima angleški delavec visok življenjski standard. Njegova povprečna mezda je imenitna; povprečno 10 funtov na mesec (2500 Din). Za ta denar živi ob zmrzlem mesu in sočivju, ki prihaja iz Avstralije in Kanade, in ob sadju, prepariranem z arsenikom, ki prihaja iz Južne Afrike. Stanuje slabo, v dušečem dimu, na ozkem, če ostane v mestu. Ce se izseli v City gardens2 v hišico, ki mu jo je sezidala gradbena družba, ostane vse svoje življenje suženj mesečnih obrokov, prometnih stroškov in razdalj.
»Nihče v Angliji ne umre od lakote." Da, res. Toda večina prebivalstva nima zadostne prehrane. Počasno hiranje, kratko življenje. Naborna komisija je morala radi tega odkloniti nešteto prostovoljcev ...
Statistika.
Socialna struktura Anglije nam nudi naslednjo sliko:
Delavski in srednji stan skupaj predstavljata 95% vsega angleškega prebivalstva, delavski stan sam pa 80%. Letni dohodek Velike Britanije znaša 4000 milijonov funtov. Poldrugi procent prebivalstva prejema 22% vsega narodnega dohodka, 2% imata v rokah nad dve tretjini vse lastnine.
Kako je mogoče, da vodi to angleško delovno ljudstvo že šesto leto »National Guvernement" (narodna vlada), najbolj reakcionarna vlada zadnjih 80 let angleške zgodovine? Najbolj reakcionaren med vsemi demokratičnimi režimi, ki ubija s svojo dvoumno, hipokritično politiko upanje v svobodo in demokracijo. Brutalni izraz britanskih bančnih in imperijalnih interesov, ki pripravlja zmago fašizma v
1 Bančni center v Londonu, srce imperija.
3 okraji, ki leže zunaj predmestij v zeleni prirodi.
69
Angliji sami in po vsem svetu. Kako je to mogoče v parlamentarni deželi s splošnimi in tajnimi volitvami? Ker omejujejo to demokracijo socialne in ekonomske neenakosti? Mogoče je angleško javno mnenje konservativno, morda je to posledica anglosaksonske miselnosti, posledica klime?
Ne —. Tory-ji3 vladajo že šesto leto zato, ker je angleški narod še politično nezrel. Francoske mase so nasprotno bolj politične, dasi še ne polnoletne. Francozi več čitajo in več vedo, so bolj izobraženi. — To relativno nezrelost in politično zaspanost angleškega naroda naj pojasni naslednja analiza:
Volivci.
Najprej splošno: Koliko je ljudi, ki v svojem življenju niso posvetili niti ene ure resnemu premišljevanju političnih problemov. Politika je posel drugih, zaničevanja vredna akrobacija. Kriza, inflacija, brezposelnost dolete človeštvo od časa do časa kakor potresi in poplave, Gledanje teh ljudi na družbene pojave je fata-listično, morda še bolj fatalistično, kakor njihovo gledanje na neznano prirodo.
V prvi vrsti naj imenujem volivce iz ubožnih predmestij, ki žive kot najemniki v tujih hišah,4 kjer ni vrtov, pa tudi vsa neštevilna služinčad, ki streže upokojenemu in utrujenemu višjemu stanu ob belopeščenih angleških plažah: ti teže predvsem za sigurnostjo, „safety", to pomeni ostati pri vsem dobrem in slabem, ki ga v življenju imaš. So nasprotniki vseh reform, ki bi jim pripravile neznano bodočnost.
Sledi kategorija bančnih uradnikov, malih trgovcev, trgovskih potnikov, neorganiziranih kvalificiranih delavcev iz novih industrijskih področij — skratka kategorija ljudi, ki niso niti nepremožni niti neizobraženi. Stanujejo v novih enodružinskih hišah, ki v vencih obkrožajo mesta, zlasti v južni Angliji. Sebe smatrajo za višji sloj, nad navadnimi mezdnimi delavci. Svoj denar kažejo ob vsaki priliki na vse mogoče načine. Žive zelo sami zase, za hišnimi vrati, s sosedi se komaj poznajo. Vsak mali dom je kot utrdba, ki naj se postavi v bran celemu svetu. Dom mu je zgradila gradbena družba, ki je obenem tudi posodila skoraj ves znesek. In vendar, ta del, ki ga je že odplačal, je njegov, ves njegov, njegova lastnina. Pri občinskih volitvah bo volil tistega, ki mu obljublja tlak pred hišo ali električno razsvetljavo pod oknom. Časopise bere. V desetih primerih jih devet zanemarja politični del. Morda prelete naslove. Zanimajo jih ljubezenske tragedije, testamenti aristokratov, kraljeva rodbina in filmske zvezde. Tega tipa je na stotisoče, mogoče milijone. Ti volijo po večini konservativce in so najtrši oreh za prijatelja demokracije. Nobenega smisla nimajo za solidarnost, niti za občo korist. Njihove sanje in ideali nimajo nobene zveze z realnostjo. Povečini sanjajo o tem kako bi postali princi, filmski igralci ali veleindustrijalci. Niti pobožni niso, še ta vez z družbo jim manjka. O „res publica" govore v tretji osebi, nikdar v prvi, redko v drugi. Če se pojavi nevarnost prevrata ali kakršnekoli večje izpremembe enakomernega toka njihovega življenja, bodo za red, za avtoriteto, za „Fuhrerja" za fašizem.
Neprimerno višja je politična vzgoja pravih delavskih četrti. Stare delavske naselbine iz 19. stoletja in nove lične hiše, ki so jih pozidale socialistične občine. Skupno delo pri strojih, skupna borba v sindikatih. Politično prepričanje „labour"5 se podeduje iz generacije v generacijo. Vendar obstojajo tudi med njimi konservativni in liberalni volilni okraji. To anomalijo si deloma lahko pojasnimo iz
3  Konservativci (doslovno roparji).
4  V najetih stanovanjih stanujejo v Angliji samo revni sloji.
8 Okrajšava za „Labour Party", katere člani se nazivajo tudi ..travajisti".
70
zgodovinskega razvoja Labour Party. Boje se, da bi travajisti, če pridejo na vlado, poslabšali njihov položaj. Instiktivno čutijo, da je Labour Party še preslaba, da bi izpodrinila kapital. Boje se prehodne dobe, tako imenovanega mešanega gospodarstva, boje se brezposelnosti.
Labour Party najzvestejši so rudarji.
Konservativci nočejo politično mislečih ljudi. Dotakniti se moram na tem mestu angleške vzgoje z neprijetno zavestjo, da bom zopet užalil številne občudovalce Anglije. Šport, ki je v Angliji predmet kakor matematika ali latinščina, gojijo Angleži z občudovanja vrednim navdušenjem. Vendar ni dvoma, da se zaradi premalo temeljitega študija ne razvije njihova duševna kapaciteta do popolnosti. Nekateri so mnenja, in sicer konservativci — da to ni nedostatek, ampak nasDrotno celo neka praktična čednost.
O vsakem učencu, od najnižjih šol dalje, vodi učitelj in potem profesor posebne zapiske o njegovem „značaju". Te beležke izroča ravnateljstvo ene šole drugi tja do rektorja in do natečaja za državno službo. Dober značaj je med drugim predvsem tisti, ki je lojalen pristaš monarhije, državnih ustanov, ideje slavnega Imperija. Velika izobrazba ni nobeno priporočilo. Nasprotno, izvenšolsko zanimanje za socialne, gospodarske in politične probleme je znak slabega značaja. Nek profesor mi je pripovedoval, da je nekoč neka velika banka potrebovala mladega uradnika ter se obrnila na šole v Londonu. Njene zahteve so se glasile: dober značaj, lepa pisava in dober igralec kriketa.
Demokracija.
V gospodarsko-socialnem smislu seveda ne more biti govora o demokraciji. O toleranci in svobodi pa naj omenim naslednje: dokler sta si konservativna in liberalna stranka, obe veliki stranki, trdno odločeni braniti svetost osebne lastnine in kupčijske pogodbe, delili oblast, je bila svoboda popolna in toleranca brezmejna. Danes se javljajo že povsod policijski kordoni, pisemska cenzura.
Nek tory mi je zagotavljal, ko sva se nekoč menila o demokraciji, da ni demokracija nikjer na svetu dosegla tako visoke stopnje popolnosti, kakor pri njih: v Londonu, v velikih parkih, posebno v Hyde Parku stopi lahko vsako nedeljo vsakdo na oder in javno govori ljudem. Lahko udari po vladi, po monarhiji, imperiju, po vsem. — Elegantna poteza angleške svobodomiselnosti? Res je, da imajo rezervirane govorilne odre socialisti, komunisti, Mosleyjeve črne srajce itd. Toda več kot polovica govornikov je slaboumnih, ki kričijo, pojejo, se zaklinjajo in zabavajo s svojo boleznijo množice. — Ne moremo si zamisliti bolj tragičnega in ponižujočega pogleda kot je to deklamiranje, kričanje in popevanje cerkvenih pesmi v veličastnem ritmu aristokratskega velemesta. Prava sramotna maškarada demokracije sredi Londona.
Pomanjkanje politične vzgoje angleškega naroda je prvi razlog, da so konservativci že šesto leto v premoči nad demokratičnimi silami. Vprašati se pa moramo naprej, kako je sploh prišlo do sestave takoimenovane Narodne vlade, do izdajstva treh voditeljev „Labour Party", in s kakšnimi metodami se Toryji drže na vladi.
1918—1931.
Narodna vlada je končni sad oportunističnega mondizma. Mondizem sam se je porodil iz panike, ki jo je povzročil pri „labour" voditeljih generalni štrajk 1. 1926. Stavka 1. 1926 je najvišji izraz revolucionarnosti povojnih let. Začnimo torej z letom 1918.
71
Prvič v angleški zgodovini so se milijoni izvežbali v orožju in se z njim vrnili domov. Solidni koalicijski vladi je sledil konservativen kabinet. Vojna je zrušila liberalno stranko, ki ima odslej samo še podrejeno vlogo. Z veliko spretnostjo, poslužujoč se raznih zvijač, se je vladi posrečilo postopoma demobilizirati. V tej dobi so se vrstile stavke, ki pa se razlikujejo od onih iz predvojne dobe. Delavstvo je odločno zahtevalo nacionalizacijo težke industrije, premogovnikov in transporta. Zbiralo se je v mogočnih manifestacijah in v mnogih podjetjih je izvolilo sovjete. Konservativna vlada se je z neverjetno elasciteto uklonila zahtevam in obljubila parlamentarno komisijo, ki bo proučila načrt o nacionalizaciji. Resnično se je sestala komisija, ki je napravila načrt o popolni nacionalizaciji imenovanih industrij s sodelovanjem delavskih predstavnikov pri vodstvu podjetij. Medtem se je pa vladi posrečilo okrepiti policijo in zbrati nekatere zveste čete, tako da je naslednji načrt parlamentarne komisije govoril samo še o vladnem komisarju v posameznih podjetjih, ki bi izvajal državno nadzorstvo. Od 1. 1921. dalje se je že toliko utrdil položaj vlade, da so bili po novem načrtu delavci izključeni iz obrata, obvezna je bila samo še trustifikacija v vseh treh industrijskih področjih: v težki industriji, transportu in premogovnikih. V poslednjem stadiju vlada samo še svetuje industrijalcem, naj se združijo v večje enote in modernizirajo svoje obrate.
Že 1. 1917. so delavci ustanovili trojno zvezo. Rudarji, železničarji in ostali prometni delavci so se zavezali, da se bodo v mezdnih borbah med seboj podpirali. Po vojni so se življenske potrebščine le nekoliko pocenile, dočim so se mezde znižale za eno tretjino. Po 1. 1920. se je angleški kapital pripravljal na naskok, da zopet zavzame izgubljene pozicije. Angleško gospodarstvo je namreč bilo v stalni depresiji. Kriza 1919.—1920. je bila samo prehodnega značaja. Likvidirala ni niti vojne niti si ni angleško gospodarstvo ustvarilo novega položaja. Gospodarstvo Velike Britanije je v svetovni vojni utrpelo nekatere nenadomestljive izgube Med vojno, ko je bila njena industrija mobilizirana, so se na Daljnem Vzhodu, v Indiji in v dominijonih ustanovila nova podjetja, ki so osvojila prvotni angleški trg. Vzroki krize so še drugi, o katerih pa na tem mestu ne bomo razpravljali, na primer, da leži Anglija izven novih svetovnih osi, da obratuje angleška industrija, zlasti tekstilna in premogovniki, z zastarelim materialom ter ne more več tekmovati s tehnično izpopolnjenimi tovarnami inozemstva, da je premog izgubil na pomembnosti in z njim Vel. Britanija itd. To je »britanska kriza v 20. stoletju".
Brezposelnost je zavzemala tragične obsege. Jeseni 1920. leta je bilo še 250.000 brezposelnih, februarja 1921. milijon, junija istega leta nad dva milijona. Angleški kapital, ki si je hotel zopet prilastiti izgubljena tržišča ali si vsaj pridobiti nova, je skušal z nižjimi mezdami prištediti na produkcijskih stroških. Konservativna vlada je podjetnike v tem sporu podpirala.
L.  1924. je prvič v zgodovini Anglije prevzela vlado  „Labour Party". —
Troje gibanj je razširilo socialistične ideje v Angliji konec 19. stoletja. Socialno demokratična federacija, ki je širila med delavstvom marksizem. Bila je skrajno dogmatična in si je prisvojila bolj omejeno vlogo. Potem Fabijska družba (Fabian societv) kot antiteza socialno demokratične federacije. V njej se je zbiralo zlasti obubožano meščanstvo. Njen socializem je bil praktičen in je temeljil na etiki. Nedogmatično delavsko gibanje je predstavljala „Neodvisna delavska stranka" (Independent Labour Party). Pod vodstvom Keir Hardie-ja se je ta nekoliko mistična stranka z veliko naglico razširila po deželi. Labour Partv se pojavi 1. 1900. kot stranski produkt sindikatov. Njeni poslanci skušajo v parlamentu
72
priboriti delavstvu boljše življenske pogoje in to je bilo vse. Labour Party ni imela prvotno revolucionarnih namenov. Med svetovno vojno se je izvršil velik preobrat. »Labour" postane 1. 1918. glavna opozicijska stranka. Istega leta izda tudi svoj program: postopna odprava kapitalističnega režima. Ta prvi program »Labour in nov socialni red", predolg in preobložen, je ostal strankin program 9 let. L. 1919 je mogočno delavsko gibanje z geslom »roke stran od Rusije" zaustavilo britansko intervencijo proti boljševikom. L. 1920. je levo krilo Labour Party zapustilo matično stranko in ustanovilo lastno, ki je postala kmalu predvsem stranka brezposelnih. V svoji obsodbi komunizma je laburistična stranka izjavila, da je komunizem plod carizma in povojne miselnosti.
Labour Partv je bolj kot socialno-demokratične stranke v drugih deželah ponosna na svoj angleški narodni značaj. Celo v delavskem gibanju se pozna ozračje »splendid isolation".
Ko je 1. 1924. Labour Party prevzela vlado, so bile njene značilne poteze naslednje: Bila je skoraj izključno delavska stranka. Labour Party ni podedovala srednjega stanu, ki se je zbiral v fabianskem gibanju. Večina voditeljev Trade-Unions6 so obenem voditelji Labour Party. Mogoče je tudi od sindikatov prevzela birokratizem, kar je danes slaba stran obeh organizacij. Stranka ima nedemokratično ustavo, to je njena druga največja pomanjkljivost. Zahteve in gibanja mas se javljajo šele po poznih presledkih v strankinih kongresih. Videli smo že, da »labour" ni imela preciznega programa.
Neizmerno navdušenje je pozdravilo prvo delavsko vlado: »Sedaj smo srečni, bližajo se nam veliki dogodki!" — Zgodilo se pa ni nič. MacDonald-ova ambicija je težila za narodno vlado in ne razredno. Prav tako je bila vlada nenaklonjena stavkujočim. MacDonald je ob neki priliki izjavil: »Delavski stan je dandanes zastrupljen. Ne išče si drugega kakor dobička. V borbah za profit pozablja, da je član socialne edinice, da podpore brezposelnim, stavke za višje mezde in krajši delovni čas, da to še ni socializem. S tem početjem spravlja na krivo pot idejo in politiko  vsega  socialističnega  gibanja."
Volilna agitacija se je vršila v znamenju gesel: »dol z versajskim mirom! proč z reparacijami". Ko je »labour" prevzela vlado, je stopila v tradicionalni kolovoz angleške zunanje in imperijalne politike. L. 1924. so angleška letala bombardirala in skoraj popolnoma uničila uporniška plemena v Iraku. Vendar opravičuje to nezvestobo do primarnih socialističnih načel in do lastnega programa deloma dejstvo, da »labour" ni imela v parlamentu absolutne večine in da so odločali glasovi liberalcev. L. 1925, ko se je »Labour Party" vrnila zopet v opozicijo, je »Times" pohvalil njene voditelje: »Resnično, pokazali so, da so širokega obzorja." — Znano je t. im. »Zinovjevo pismo", senzacionalno poročilo, ki ga je na predvečer volitev objavil „Daily Mail", o nameravanem komunističnem puču. Sovjetska vlada je nemudoma dokazala, da je bil ta dokument ponarejen, toda bilo je prepozno. Javnost se je preplašila in pri volitvah so zmagali Toryji.
Kriza se je med tem predvsem v premogovnikih zelo poostrila. Neposredna razloga sta bila še dva. Prvič predvojni gold standard, ki ga je 1. 1925. zopet oživil Mr Churchill. Radi visokih proizvajalnih stroškov je postal položaj industrije še težji. Drugič pa je minilo začasno izboljšanje, ki ga je povzročila okupacija Po-rurja. — Premogovni magnati so računali z pomočjo vlade in so pripravljali veliko ofenzivo proti delavstvu. Položaj rudarjev je bil tak, da bi vsako znižanje mezd pomenilo zanje mizerijo. Poleti 1. 1925. je napetost še narastla. Premogovna industrija je napovedala drastično znižanje mezd. Med tem se je pa sestala Trojna
6 Angleški sindikati.
73
zveza rudarjev, železničarjev in ostalih prometnih delavcev ter sklenila s skupno stavko vseh treh industrijskih področij pomagati rudarjem. V petek 31. julija, o polnoči so prenehali z delom v rudnikih in ustavili ves transport premoga. Vlada in podjetniki niso pričakovali teh energičnih ukrepov. Morali so se ukloniti. Vlada se je obvezala, da bo še naprej podpirala premogovno industrijo. To je bil „rdeči petek". List „Times" se je naslednjega dne vprašal: „Ali še načelu je Angliji vlada, ali pa pest teh voditeljev sindikatov?" Po tem začasnem premirju so se sindikati na eni strani, vlada in premogovna industrija na drugi pripravljali na odločilen boj. Meseca maja 1. 1926. je izbruhnil generalni štrajk, ki je trajal devet dni: „devet dni, v katerih se je tresla vsa Anglija". Delna mobilizacija vojaštva, inteligenca oksfordskih študentov (danes ne bi bilo to več mogoče), da celo aristokracija (lordi so nekaj dni vozili vlake) ni preprečila popolnega zastoja v deželi (prvi dan je obratovalo še 1% britanskih železnic, deveti 3%). Ta stavka je bila obenem najmočnejši izraz edinstva in solidarnosti 80% angleškega prebivalstva. — Toda deveti dan, preden je štrajk izvojeval zahteve rudarjev, so vodje sindikatov proglasili spravo. Mr. Baldvyn, predsednik konservativnega minister-skega kabineta, da je obljubil, da se bo zavzel za rudarje. Dejal pa je, „da vlada Njegovega Veličanstva nima oblasti, prisiliti podjetnike, da zopet nastavijo vse one delavce, ki so štrajkali..."
Odkod ta nenadna predaja sindikatov? — Eden najvplivnejših sindikalnih voditeljev je izjavil poročevalcu „New York Times"-a: »Sindikati so ustavili štrajk, ker so delavci šli predaleč." MacDonald je proglasil v parlamentu: „Pole-mika o generalnem štrajku in boljševizmu se mene sploh ne tiče." — Mnenje Ha-milton Fyfe-a je, da je povojni socializem v Angliji ubila Labour Party.
Po 1. 1926. sledi splošna kapitulacija socialističnega gibanja v Angliji. Labour Party voditelji nimajo več v načrtu odprave kapitalističnega režima in socialistične družbe; njih novi ideal je, sodelovanje s kapitalom (copartnership). Mr. Alfred Mond, predsednik kemičnega trusta, je predlagal sindikatom skupna posvetovanja, na katerih bi se pogovorili o načinu, „kako bi povzdignili angleško industrijo in obenem izboljšali življenski standard delavstva." Tako se je porodil mondizem. Kot najvišja instanca te nove politike se je ustanovil »Nacionalni industrijski svet", ki je v enem svojih prvih zasedanj izjavil, „da je v inozemstvu še druga šola, ki se bori proti sodelovanju kapitala z delavstvom. Mi (namreč vodje sindikatov in industrijalci) se moramo skupno boriti proti tej doktrini", število v sindikatih organiziranih delavcev je med tem radikalno padlo in mondizem  je  prinesel  delavskemu  stanu  mizerijo.  —
L. 1929. sta Lloyd George in Labour Party pri volitvah obljubila nov ekonomski esor, „New Deal", ki bo absorbiral vso brezposelnost. Travajisti so dobili večino in MacDonald je sestavil drugo delavsko vlado. Program nove vlade je bil zapleten in je vseboval 60 raznih reform. Njena zunanja politika je bila pacifistična. Mr Hendersonovo delo za mir in razorožitev je bila najlepša stran angleške povojne zgodovine. — L. 1931. je prišlo do finančnega poloma. Ogromni angleški kapitali, investirani v nemškem gospodarstvu, so zamrznili. Brezposelnost 6e je podvojila. Na londonski borzi je nastopila panika in kapital je zapuščal deželo. Vlada, ki si ni pridobila zaupanja kapitalistov, se tudi v parlamentarnem režimu ne more obdržati.
Meseca avgusta 1. 1931. so MacDonald, Lord Snowden in Thomas, tri glave angleškega delavskega gibanja, izdali svojo stranko in se zvezali s konservativci v koalicijsko vlado, v „National Guvernement". Narodna vlada je končni sad mondizma. — (Konec sledi.)                                                            Janko   Sernec.
74
Politični obzornik
Iz angleškega političnega življenja
(Konec.)
Ljudska   fronta.
Ljudska fronta pomeni solidarnost vseh naprednih strank, ki naj v skupni vladi izvedejo nujno potrebne reforme, da ljudstvo zopet svobodneje zadiha in da prostovoljno, brez pritiska mizerije izbere med kapitalizmom in socializmom. — Za pogojno razpolaganje s kapitalom se je v ostalem izrekel tudi Roosevelt februarja 1938: »Zlouporabe sil kapitala se morajo končati ali pa se bo kapitalistični sistem uničil sam s svojimi lastnimi zlorabami."
Položaj angleškega delovnega ljudstva se je v zadnjih dveh letih na rovo poslabšal. Delavci tožijo, da jim je samo leto 1937 odneslo iz slednjega funta plače po dva šilinga. Draginjo, ki jo je povzročil oborožitveni program, cenijo strokovnjaki na 25%.
V angleški Spodnji zbornici, ki šteje 615 članov, je 154 labur. poslancev, 4 neodvisne delavske stranke in 1 komunist, če bi Ljudska fronta ne bila drugega kot zveza med Labour Party in liberalci ter Neodvisno delavsko stranko in ev. komunisti, bi bilo pač brezuspešno, truditi se za njo, ker vse imenovane stranke skupaj premorejo komaj dve tretjini parlamentarne večine. Privabiti je treba teh 10 milijonov, ki so volili konservativce. Močne levičarske in nesocialistične straake, kakor je radikalna stranka v Franciji, ki druži nekatere konservativne elemente, ki pa ima večino med kmeti in malo buržoazijo, v Angliji ni. Leto 191S je zrušilo liberalno stranko, katere religija je bila „Frece Trade", svobodna trgovina. Preostanki te nekdaj mogočne stranke so se združili deloma s konservativci in deloma z laburisti. Vendar je še med njimi mnogo tako imenovanih »brezdomnih demokratov" in tudi ^potencialnih radikalov", ki se bodo pridružili koaliciji strank, katera bo nastopila z zmernim socialnim programom.
Ljudstvu je treba pred vsem pokazati, da vlada edinstvo med vsemi naprednimi strankami. Razbita levica nastopa kot neznatna sila. Ljudska fronta bi dala videz tega, kar si ljudstvo želi: videz odločnosti in moči, videz sigurnosti.
„National Governement" je navadna konservativna vlada. Angleško javno mnenje pa v večini nikakor ni konservativno. Najmanj je umerjeno napredno. In vendar — če se vrše volitve jutri, pride narodna vlada zopet na krmilo. »National Governement" je kakor star družinski zdravnik, ki lahko po vrsti spravi v rakev vse svoje pacijente, ker so ti namreč že dolgo poprej neozdravljivo bolni, preden se streznijo in pokličejo drugega zdravnika.
Januarja 1937 je neodvisna delavska stranka s socialistično ligo in s komunisti izdala t. imen. »Manifest edinstva". Program izjavlja, da je skupnost mogoča samo v Labour Party sami, katero bi okrepila in oživela. Med najvažnejšimi reformami, ki jih vsebuje proglas, naj omenim naslednje: popolno ukinjenje Means Test-a; javna dela, ki naj bodo socialne vrednosti za pasivne kraje; 40 urni delavni teden v industriji in administraciji, plačane dopuste za vse delavce; vzporedna akcija sindikatov za višje mezde v industriji, specialno v rudnikih in premogovnikih ter bombažni industriji; za vsakogar 1 funt penzije na teden ob 60 letu starosti in sicer brez predhodnih odtegljajev; efektna kontrola nad bankami in borzami, nad vsemi njihovimi dobički, ki so se tako zelo pomnožili radi oborožitvenega načrta; prisiliti bogataše, da plačajo za socialna dela."
188
Labour Party, ki je že poprej odklanjala vsako misel tako na skupno fronto s komunisti kot na Ljudsko fronto, je tokrat še posebno brutalno odgovorila. Izključila je vse tiste člane, ki so manifest podpisali in sklenila na strankinem kongresu, da bo v bodoče vsak član, ki se bo kjerkoli udeleževal kampanije za „Edinstvo" (Unity), nemudoma izgnan.
Zakaj je zavzela laburistična stranka v vprašanju skupnosti negativno stališče? Prvi sum bi verjetno padel na voditelje stranke same. Toda ti ljudje se niso prodali niti niso nepošteni. Manjka jim samo globoka vera v neomejeno moč delavskega stanu. Eden poglavitnih argumentov Labour Party je, da bi vsaka zveza stranke s komunizmom nujno izzvala fašizem: „Communism means fascism!". — Vendar je položaj demokracije v Angliji nemogoč, če se bori proti kapitalizmu in proti komunizmu hkrati. Strah pred komunizmom je paraliziral Labour Party v industriji kakor v politiki. Mayor Attlee, vodja parlamentarne opozicije, pojasnjuje v svoji knjigi „Labour Party" (avg. 1937) zakaj da je nasprotnik „skupne" in »ljudske fronte". „Naši cilji so preveč različni," piše, „da bi bilo sodelovanje z liberalci mogoče; razlika v metodi praktično onemogoča sodelovanje s komunisti: — Liberalci ne bodo prevzeli političnega programa o nacionalizaciji industrije. Kar se pa komunistov tiče, so ti mnenja, da je politika v mejah ustave zgrešena in ne priznavajo parlamentarne večine..." Prof. Laski je v svoji oceni te knjige mnenja, da je nesporazum med Mayor Attlee-jem in komunisti v tem, da gleda Mr. Attlee mogoče z večjim optimizmom na možnost prevzema oblasti na parlamentarni način. Mr. Attlee zaupa v angleški nacionalni značaj (fair play) in verjame, da je miroljubna zmaga mogoča.
Prepričan je tudi, da je britanski kapitalizem drugačen od ostalih in da je pripravljen žrtvovati sebe in vse svoje gospodarske privilegije, če bo tako zahtevala ustava Velike Britanje.
O zadnjem kongresu Labour Party piše „Times" v uvodniku (11. okt. 1937): „Kongres laburistične stranke je zahteval bolj enotno in energično strankino vodstvo; zahteval je bolj odkrit in nekompromisen nastop v smislu socialističnih doktrin; zahteval je, da stranka javno prizna in prevzame vodstvo razrednega boja." Na istem kongresu so bili izvoljeni v strankin odbor trije znani borci za Ljudsko fronto.
Toryji so že od nekdaj skušali paralizirati vse poizkuse ustanavljanja ljudske fronte v Angliji. Ljudska fronta je prišla do svojega najglobljega izraza v Franciji, kjer je kljub težkemu mednarodnemu položaju in mogočnim nasprotnikom izvojevala delavstvu olajšave, katerim se francoski delavci ne bodo nikoli več in pod nobenim pogojem odrekli. Socialni pritisk Francije na Anglijo je postal še posebno občuten v zadnjih mesecih, ko draginja krati mezde britanskemu delavstvu. Radi tega je tudi bila »National Governement" od od vsega začetka neizprosen nasprotnik Front populaire-a, pa čeprav je tolikokrat in tolikokrat zagotavljala skupne interese obeh velikih demokracij, njuno ozko sodelovanje i. t. d. — Angleški konservatizem je prisilil Francijo, da je stopila v odbor za nevmešavanje v španskem konfliktu in da se je izneverila mednarodnim pogodbam. Prav isti je preprečil, da bi Blum dobil polnomočje od senata, s katerim bi razčistil račune velikih zavarovalnih družb. Toryji se bore proti vsakemu poizkusu upostavitve kontrole nad deviznim prometom v Franciji, ker dobro vedo, kje je največji nasprotnik Front populaire-a. In ko je Chautemps iskal posojila v Londonu, mu je City stavila pogoj, da izrine iz vlade socialiste in da ustanovi kabinet, ki bo imel tudi parlamentarno večino brez komunističnih glasov...
189
Tri največje absurdnosti današnje dobe so se pod vodstvom „Naional Go-vernement-a" v Angliji polno razmahnile: Prvič brezposelnost in beda v času najčudovitejšega poleta produkcijskih energij. — Drugič politika gospodarske avtarkije, radi katere so propadli najmogočnejši premogovni, železni in tekstilni kombinati sveta (Wales, Manchester). — Tretjič oborožitev, ki je mobi- j lizirala industrijo in v  kateri  je našel  sedanji  režim svojo  edino  rešitev.
Janko  Sernec.
190