80 LET

PROSTOVOLJNEGA

GASILSKEGA DRUŠTVA

RADOMERJE

1925 - 2005





80 LET PROSTOVOLJNEGA

GASILSKEGA DRUŠTVA

RADOMERJE

1925 - 2005





Radomerje, 2005



1





80 LET PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA

DRUŠTVA RADOMERJE

1925 – 2005



Jubilejni zbornik ob 80. obletnici delovanja

Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje



Izdalo in založilo: Prostovoljno gasilsko društvo Radomerje



Zanj odgovarja: Branko Novak, predsednik



Uredniški odbor: Miroslav Novak, Tanja Fajhtinger, Alenka Studnič ka



Prispevke zbral in uredil: Miroslav Novak



Tisk: Soboška tiskarna-Solidarnost d. d., Murska Sobota



Naklada: 700 izvodov



© Prostovoljno gasilsko društvo Radomerje, 2005

Vse pravice pridržane.



Glavni sponzor publikacije:





Sponzorji:





Na prvi strani ovitka: najstarejša in najnovejša fotografija č lanstva in

operativne opreme Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje, ki ju hrani

PGD Radomerje. Na zadnji strani: prapor PGD Radomerje iz leta 2005.



2

Spremna beseda



Spoštovane gasilke, cenjeni gasilci, mladina in pionirji, dragi krajani in vsi prijatelji

gasilstva!

Ta nagovor je namenjen vam, ki boste zbornik vzeli v roke, ga odprli in se prepustili

njegovi vsebini.

Ustanovni č lani Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje niso razmišljali o tem,

koliko let bo društvo živelo in delovalo, kaj bo dobrega ali slabega prinesel č as, pač

pa so zač eli z delom in se veselili vsake uspešno izvedene akcije, nove nabave orodja

ali opreme in vsake nove obletnice.

Tudi danes se ne sprašujemo, koliko let bomo kot društvo še lahko delovali, ne

zastavljamo si neuresnič ljivih ciljev, ne zahtevamo popolnosti. Skušamo slediti č asu in

potrebam ter po najboljših moč eh prispevati svoj kamenč ek v mozaik gasilstva na

Slovenskem.

Osemdeset let delovanja našega društva je dokaz pripadnosti vseh nas eni najbolj

humanih dejavnosti na svetu - gasilstvu. Mnogim je to poklic, ki ga z veseljem in

predanostjo opravljajo. Dnevno so izpostavljeni velikim psihič nim in fizič nim

naporom, saj tvegajo lastno življenje, da bi rešili tuje.

Prostovoljno delo gasilcev pa je dodatna vrednota, ki so jo zastavili naši pradedje,

dedje in oč etje. Vse to zavestno in s ponosom nadaljujemo kot aktivna generacija

č lanic in č lanov gasilskega društva. V veliko veselje in zadovoljstvo mi je, da pri tem

nismo sami. Naše humano poslanstvo cenite krajani, celotna bližnja in daljna okolica,

pa tudi gasilci izven meja naše domovine, še posebej č lani DVD Majerje, s katerim že

č etrt stoletja uspešno sodelujemo.

Pred osemdesetimi leti je društvo nastalo zaradi potrebe po gašenju nastalih požarov

v naravi ter na stanovanjskih in gospodarskih objektih.

Č asi se spreminjajo, s tem pa tudi naše potrebe in navade. Spreminja se delovno in

naravno okolje, ki zahteva nove pristope na področ ju uporabe gasilske tehnike,

izobraževanja in prouč evanja najnovejših spoznanj požarnega varstva.

Sodobna tehnika ne dopušč a polovič arstva. Zavedamo se, da lahko zaradi neznanja

ob gasilskih intervencijah tvegamo poškodbe reševalcev, kakor tudi poveč ujemo

nevarnost za ponesreč enca.

Gasilci danes po sprejeti zakonodaji delujemo v okviru sistema zašč ite in reševanja.

Pokrivamo področ je varstva pred požarom, zašč ite in reševanja pred naravnimi in

drugimi nesreč ami, reševanja na vodi in iz vode, v predorih in ob prometnih nesreč ah.

Ena od pomembnih nalog društva je izobraževanje mladih ter osvešč anje krajanov na

področ ju preventive, ki vse bolj postaja nač in življenja. Potrebna je povsod tam, kjer



3

grozi nevarnost nastanka naravne ali druge nesreč e, ki bi jo lahko izzval č lovek s

svojim nevestnim ali malomarnim ravnanjem.

V delo gasilskega društva tako na operativnem kakor tudi na organizacijskem

področ ju vključ ujemo mladino in pionirje, da spoznavajo njegovo poslanstvo, se

družijo z vrstniki, uč ijo, pridobivajo izkušnje pri uporabi gasilske tehnike, orodij ter

zašč itne opreme. Tekmujejo v poznavanju gasilske preventive, v gasilsko športnih

disciplinah, gradijo tovarištvo, pozitiven odnos do soč loveka in njegovega imetja.

Skupaj gojimo veliko skrb za naravno in bivalno okolje. Vsi se zavedamo, da je

mladina tista, ki bo z dobro vzgojo lahko uspešno nadaljevala naše delo in delo naših

prednikov.

V našem društvu smo lahko zadovoljni z doseženim, saj skoraj ni hiše, iz katere ne bi

prihajal vsaj en gasilec, pa naj si bo to pionir, mladinec, izprašani gasilec ali veteran.

Vsak, ki č uti potrebo, izrazi željo, pokaže interes in voljo do dela v prostovoljnem

gasilstvu, ne glede na starost in spol, ima možnost izobraževanja, sodelovanja in

napredovanja. Prav posebej smo veseli, da se vanj vključ uje veliko število otrok, ki

skupaj z vrstniki iz sosednjih gasilskih društev spoznavajo abecedo gasilstva.

Uspešno delovanje društva zahteva združevanje različ nih interesov, upoštevanje

področ ne zakonodaje, skrbno upravljanje s premoženjem in opremo, zagotavljanje

usposobljenega kadra ter zavarovanje društvenega premoženja in operativnih č lanov.

Potrebna finanč na sredstva pridobivamo iz različ nih virov. Pri tem predstavljajo

znaten delež sredstva lokalne skupnosti po pogodbi za opravljanje javne gasilske

službe za vasi Radomerje, Radomeršč ak in Cuber, sredstva sponzorjev in donatorjev,

č lanarina, prispevki krajanov in ostali obč asni viri.

Naš pogled v prihodnost je veder in optimistič en. Izpolnjevali bomo poslanstvo in

spoštovali dolgoletno tradicijo.

Prič ujoč i zbornik je prikaz bogate zgodovinske podobe našega kraja in društva ter

delovanja posameznikov, ki so vsak po svoje prispevali pomemben delež pri njunem

razvoju. Njihov optimizem in želja po napredku sta nam vzpodbuda za nadaljnje delo.

Naj zaključ im s starim, a vedno bolj aktualnim gasilskim povabilom:"V slogi je moč , z

gasilskim pozdravom NA POMOČ !"



Branko Novak, višji gasilski č astnik in

predsednik Prostovoljnega gasilskega društva

Radomerje



4

Besede župana



Obč ina Ljutomer spada po površini in številu prebivalcev med več je ne mestne obč ine

v Sloveniji. V njej živi 11.720 prebivalcev, v povpreč ni starosti 41,4 leta. Upravno

središč e obč ine je mesto Ljutomer, ki leži na prehodu murske ravnice v grič evnat svet

Slovenskih goric. V grobem lahko obč ino Ljutomer razdelimo na ravninski in

grič evnat del, ki vsak s svojimi naravnimi danostmi vplivata na življenje in delo naših

obč anov. Obč ina, ki je po sedaj veljavni zakonodaji temeljna samoupravna skupnost,

je odgovorna za osnovno zagotavljanje družbenih potreb svojih obč anov.

V Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesreč ami je posebej opredeljeno, da

ima vsakdo pravico do varstva pred naravnimi in drugimi nesreč ami, kjer imata

zašč ita in reševanje č loveških življenj prednost pred vsemi drugimi zašč itnimi in

reševalnimi aktivnostmi.

Na področ ju zašč ite in reševanja ima obč ina velike in odgovorne pristojnosti:

spremljanje nevarnosti, obvešč anje in alarmiranje prebivalstva o preteč ih

nevarnostih; organiziranje in vzdrževanje sredstev za alarmiranje v skladu z enotnim

sistemom alarmiranja; zagotavljanje zvez za potrebe zašč ite, reševanja in pomoč i v

skladu z enotnim sistemom zvez; nač rtovanje in izvajanje zašč itnih ukrepov; izdelava

ocen ogroženosti ter nač rtov zašč ite in reševanja; organiziranje, razvijanje in vodenje

osebne in vzajemne zašč ite; organiziranje in opremljanje organov, enot in služb

Civilne zašč ite ter drugih sil za zašč ito, reševanje in pomoč v obč ini; zagotavljanje

nujnih sredstev za zač asno nastanitev v primeru naravnih in drugih nesreč ; izvajanje

programov usposabljanja obč inskega pomena; organiziranje in vodenje zašč ite,

reševanja in pomoč i na območ ju obč ine; usklajevanje nač rtov in drugih priprav za

zašč ito, reševanje in pomoč s sosednjimi obč inami; odpravljanje posledic naravnih in

drugih nesreč .

Da lahko uspešno izvajamo naloge, ki izhajajo iz navedenih pristojnosti, je potrebno

zagotoviti materialna sredstva in izobražene ter usposobljene ljudi, ki lahko v vsaki

nepredvideni situaciji in v vsakem trenutku uspešno reagirajo, ne da bi pri tem

ogrozili lastno zdravje ali življenje.

Sile za zašč ito, reševanje in pomoč v Obč ini Ljutomer sestavljajo prostovoljne in

poklicne reševalne službe, Civilna zašč ita ter določ ene gospodarske družbe, zavodi in

druge organizacije, ki se glede na naravo svoje dejavnosti vključ ujejo v sistem zašč ite

in reševanja.

Prostovoljne sile so: prostovoljni gasilci, Rdeč i križ, slovenski Karitas, kinologi,

taborniki, skavti, radioamaterji …

Poklicne sile so: poklicni gasilci, javna zdravstvena služba, javna služba socialnega

varstva, javna veterinarska služba, gospodarske javne službe ter druge organizacije

po pogodbi.



5

Civilno zašč ito sestavljajo: ekipe prve pomoč i, ekipa za veterinarsko prvo pomoč ,

tehnič no-reševalne enote, enota za hitre intervencije, enote za RKB zašč ito, služba za

podporo, služba za vzdrževanje in uporabo zaklonišč …

Glede na to, da je samo v prostovoljne sile vključ enih preko 1.000 obč anov, moram

posebej poudariti velik pomen prostovoljstva v sistemu zašč ite in reševanja.

Tako je trenutno v posebno evidenco operativnih gasilcev vpisanih 433 gasilcev

prostovoljcev, vseh č lanov PGD v obč ini pa je preko 2.000. 170 obč anov deluje v

enotah civilne zašč ite, kjer bi rad posebej poudaril ekipe prve medicinske pomoč i, ki

dosegajo na regijskih preverjanjih usposobljenosti vrhunske rezultate, več krat pa so

bili zelo uspešni tudi na nivoju države.

Brez delovanja Rdeč ega križa in slovenskega Karitasa si ne moremo predstavljati

skrbi in zadovoljevanja potreb materialno šibkejšim obč anom. Taborniki, skavti in

kinologi posveč ajo posebno skrb ohranjanju narave, preživetju v minimalnih

življenjskih pogojih in zasilnih bivališč ih. Kinologi so s svojimi, posebej izurjenimi psi,

nepogrešljivi pri reševanju izpod ruševin ali plazov. Radioamaterji skrbijo za

informiranje domač e in svetovne javnosti o stanju ob morebitni naravni ali kaki drugi

nesreč i več jih razsežnosti.

Ob izidu tega zbornika bi rad povedal, da sem ponosen na obč ane Obč ine Ljutomer, ki

se neutrudno in prostovoljno razdajajo v dobrobit celotne družbe. Ob tej priložnosti se

vam prav posebej zahvaljujem za vašo nesebič no in humano delo.

Zahvala velja tudi vsem tistim, ki s svojim profesionalnim delom in trudom

zadovoljujete dnevne potrebe, lajšate skrbi ter boleč ine našim obč anom. Brez vaših

služb ne bi bile rešene socialne in zdravstvene potrebe naših obč anov.

Glede na že velikokrat prikazane vešč ine, ki jih obvladujete v naštetih formacijah, sem

preprič an, da se nam ni potrebno bati, da bi ob morebitni naravni ali drugi nesreč i

kdorkoli izmed nas ostal sam.

Jožef Špindler

župan Obč ine Ljutomer



6

Ob 80. obletnici PGD Radomerje



Spoštovani,

štejem si v č ast, da lahko bralce prič ujoč e publikacije pozdravim v imenu gasilcev

Gasilske zveze Ljutomer.

Kako globoko je gasilstvo vkoreninjeno v naš prostor, prič a tudi trud in napor

gasilcev Radomerja, da ob svoji 80-letnici posežejo v zgodovino in predstavijo svoje

bogato delo in tradicijo, v povezanosti z razvojem okolja, kjer izvajajo svojo

humanitarno dejavnost.

Odloč itev, da se ob takem jubileju pripravi publikacija, je hvalevredna. Zapisano in

dokumentirano ostaja prič ujoč dokument nekega č asa, kateremu je dalo tudi gasilstvo

neizbrisen peč at.

Slovensko gasilstvo ima že č ez 135-letno tradicijo. Tudi v našem okolju je bilo

gasilstvo ves č as moč no prisotno. Menjavali so se politič ni sistemi, menjavala se je

oblast, gasilstvo pa je ostalo v svojem bistvu zmeraj enako. Postati in ostati

prostovoljni gasilec je plemenito dejanje, je pa tudi del tradicije, del vzgoje, pa tudi

odraz okolja, ki mu pripadamo.

Dovolite mi, da ob tej priložnosti citiram pisatelja Janeza Švajncerja, ki je leta 1988 v

knjigi »Izpoved slovenskega gasilca« zapisal: »Stopil je pod prapor č lovekoljubja. Z

eno in edino mislijo: pomagati svojemu bližnjemu, kadar zapretijo ognjeni zublji in bo

v hipu pokonč an trud, marsikdaj dolgoletnega garanja in samoodpovedi, da bo nad

glavo zagotovljen košč ek lastne strehe. Kdo je ne bi varoval?, Kdo se ji odpovedal? V

ljudeh je to, ampak mnogi pozabljajo in zato potem toliko bolj žalostno zrejo v

ruševine, ki jih ne bi bilo, ko bi bili pazljivejši. To pomeni misliti ne le na danes, nase,

ampak tudi na jutri, pojutrišnjem in tako naprej, na rodove ki prihajajo. Prič akajo naj

jih svetli domovi in veseli ljudje in naj jim bo tuja žalost, ki jo tolikokrat povzroč ijo

požari.«

Tudi Gasilska zveza je ustanovljena z namenom, da zastopa interese prostovoljnih

gasilskih društev, jih povezuje in koordinira njihovo delo. GZ Ljutomer pokriva danes

področ je treh obč in s skupno 28 prostovoljnimi gasilskimi društvi.

V Obč ini Ljutomer deluje 24 PGD, v Obč ini Veržej 3 PGD in v Obč ini Razkrižje 1

PGD. V društva je vključ enih č ez 2700 č lanov, č lanic in mladine. Gasilstvo je bilo, je

in bo ostalo množič no in uč inkovito. To nam jamč i tradicija, to nam jamč i zavest

obč anov, to nam jamč i množica mladega gasilskega kadra.



7

Spoštovani krajani, gasilci!

Osemdesetletno obdobje vašega društva je za vami. Doživljali ste vzpone in padce,

bile so dobre in slabe strani. Toda zmeraj so se našli posamezniki, ki so s svojim

neutrudnim in zavzetim delom zaznamovali obdobje. Ob nas rase nov, mladi rod

gasilcev, tako da se za bodoč nost gasilstva v našem okolju ni bati. Združimo znanje,

izkušnje in mladost ter pojdimo zagnano in delovno novim obletnicam naproti.

Ob vašem jubileju vam č estitam in vam želim še naprej obilo dobrega dela.



Franc Jurša, višji gasilski č astnik in

predsednik Gasilske zveze Ljutomer



8

Ob jubileju PGD Radomerje



Visoke obletnice delovanja posameznih društev na območ ju Krajevne skupnosti

Železne dveri niso pogoste, zato pa smo teh, ki jih imamo, veseli in smo nanje zelo

ponosni. Še bolj pa se lahko razveselimo dejstva, da ob praznovanju 80. obletnice

Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje ne bo ostalo samo pri priložnostni

proslavi, ampak bo ob tej priložnosti nastal zbornik, ki s svojimi vsebinami promovira

tudi Krajevno skupnost Železne dveri.

Krajevna skupnost Železne dveri se razprostira južno od Ljutomera na območ ju, ki

pokriva vznožje severnih obronkov Jeruzalemskih goric. Gre za grič evnato območ je z

znač ilnimi dolinami Radomerja, Slamnjaka in dela Gresovšč aka.

V krajevno skupnost spadajo naselja Cuber, Gresovšč ak, Ilovci, Jeruzalem, Plešivica,

Radomerje, Radomeršč ak, Slamnjak in Železne dveri, ki imajo skupaj skoraj 300

gospodinjstev.

Kljub razgibanemu terenu je gibanje po celotnem območ ju krajevne skupnosti

relativno enostavno in za tujca zanimivo. Skupaj 35 km cest je prepletenih po naših

grič ih in dolinah, polovica jih je asfaltiranih, druga makadamskih.

Ceste so za našo krajevno skupnost zelo pomembne, saj predstavljajo osnovno

komunikacijsko infrastrukturo, ki jo naši krajani potrebujejo za vsakodnevno življenje

in delo. Prav zato je bilo v preteklih letih vloženega veliko denarja skozi

samoprispevke v posodabljanje in vzdrževanje cestne infrastrukture. Danes je za

uresnič evanje ciljev in potreb na tem področ ju preprosto premalo nujno potrebnih

sredstev.

Relativno redka privatna iniciativa tako v kmetijskem kot tudi v drugih sektorjih

zahteva od prebivalcev, da preživetje zagotovijo v bližnjih lokalnih centrih, kamor se

dnevno vozijo. Razpeti smo med tremi farami in tremi pokopališč i (Ljutomer, Miklavž

pri Ormožu in Cezanjevci). Otroci obiskujejo kar štiri različ ne osnovne šole, saj k nam

segajo šolski okoliši Osnovne šole Ljutomer, Osnovne šole Stroč ja vas, Osnovne šole

Miklavž pri Ormožu in Osnovne šole Cezanjevci.

Na področ ju uresnič evanja društvenega življenja naših obč anov je potrebno omeniti

na prvem mestu jubilanta, Prostovoljno gasilsko društvo Radomerje, temu ob bok pa

postaviti Prostovoljno gasilsko društvo Gresovšč ak. Obe društvi zagotavljata visok

nivo požarne varnosti v krajevni skupnosti.

Turistič no društvo Železne dveri-Radomerje že leta uspešno promovira naše območ je

na turistič nem področ ju. Na športnem področ ju je potrebno izpostaviti Klub malega

nogometa Železne dveri, ki trenutno zelo uspešno tekmuje v medobč inski ligi, pred leti

pa je tekmoval v 2. državni ligi. Poleg teh pa imamo še Športno društvo Železne dveri,

Krajevno organizacijo Zveze borcev Železne dveri in KO Rdeč ega križa Železne dveri.



9

Vsa ta in še druga društva smo v preteklosti vzpodbujali s sofinanciranjem njihovih

programov po tako imenovanem referendumskem programu.

Svet Krajevne skupnosti, ki mu preteč e mandat leta 2006, ima vedno bolj omejene

pristojnosti. Kljub temu pa si prizadeva za:

•

izgraditev kabelske infrastrukture, posebej v Slamnjaku in na območ jih s

slabim TV signalom,

•

preusmeritev obstoječ ega napajanja vodovoda iz Ormoža na javno vodovodno

zajetje v Ljutomeru,

•

pripravo nač rtov za izgradnjo kanalizacije ter navezavo na ljutomersko

č istilno napravo.

V svetu KS pogosto z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da posebej društvena dejavnost

krajanov zamira ter da so gasilska in turistič na društva ob športnih še edina dejavna,

kamor se lahko obč ani aktivno vključ ujejo. 80-letnica PGD Radomerje je tako

resnič en dokaz za to, da lahko društvo obstaja tudi na dolgi rok, pa č eprav je mogoč e

katero leto vmes v glavnem leto "preživetja". Prav zato je obveza nas krajanov in

obč anov, da z rednim ali s podpornim č lanstvom in prispevki poskrbimo ter

omogoč imo še dolgo in uspešno delo društva, tako da bi po praznovanju skorajšnje

100-letnice praznovalo še 150 in več letnico. Zavedamo se namreč , da zamiranje

prostovoljnih aktivnosti na podeželju moč no poslabša kakovost življenja na vasi.

Kako pomembno je sodelovanje med Krajevno skupnostjo in Prostovoljnim gasilskim

društvom Radomerje, kaže zgodovinsko dejstvo, da smo skupno zgradili prostore za

delovanje KS in PGD, da vsa leta skrbimo za te prostore, si pomagamo in sodelujemo

na mnogih področ jih. Želimo in upamo še na nadaljnjo dobro sodelovanje.

Ob praznovanju 80-letnice PGD Radomerje vsem gasilkam in gasilcem iskreno

č estitamo. Društvu PGD Radomerje pa želimo uresnič itev vseh zastavljenih

programov.



Ivo Rajh, predsednik sveta

Krajevne skupnosti Železne dveri





10

80. obljetnica društva u Radomerju i 25. obljetnica

bratimljenja



Godine 1975. vrać ajuć i se s jednodnevnog izleta u Radence i Moravske Toplice na

izlazu iz Ljutomera, č lanovi DVD-a Majerje naišli smo na transparent "Dobro došli

tovariši gasilci". Tjerani znatiželjom tko nam to želi dobrodošlicu skrenuli smo lijevo i

našli se usred veselice organizirane povodom 50. obljetnice PGD-a Radomerje.

Oduševljeni srdač nim gostoprimstvom radomerskih vatrogasaca pozvali smo ih na

proslavu 40. obljetnice našeg društva.

Na našu veliku radost i zadovoljstvo odazvali su se, te tako uvelič ali našu sveč anost. Iz

želje za jač om i prisnijom suradnjom rodila se ideja o bratimljenju dvaju društava,

koja je ubrzo ostvarena.

Na prigodnoj sveč anosti u Radomerju 06. 07. 1980. Ferdo Pihlar, predsjednik, Janez

Fajhtinger, zapovjednik i Milan Šč avnič ar, tajnik tada č elnici PGD-a Radomerje, te

Franjo Matuč ec, predsjednik, Franjo Posavec, zapovjednik i Pavao Posavec, tajnik,

tada č elnici DVD-a Majerje potpisali su Povelju o bratimljenju.

Nakon bratimljenja suradnja međ u društvima izrasla je na vrlo visoki nivo. Već smo

sljedeć e 1981. povodom otvorenja nove trgovine i asfaltiranja mjesnih ulica u Majerju

organizirali uzvratnu sveč anost. Tih smo godina zajednič ki sudjelovali na javnim

vježbama, razmjenivali iskustva, mladež nam je zajedno logorovala. Poklanjanjem

punog kamiona cigle Radomerč ani su pomogli izgradnju našeg novog društvenog

doma. Ukratko, 80-te su bile godine najuspješnije suradnje, pa smo tako 1985.

zajedno proslavili 60. obljetnicu društva u Radomerju, 1987. sveč ano otvorenje novog

društvenog doma u Majerju, a 1988. 50. obljetnicu društva u Majerju. Tako plodna

suradnja vatrogasaca iznjedrila je zamisao o bratimljenju Mjesnih zajednica. Na

sveč anoj sjednici u Majerju 1990. g. Marjan Munda i g. Tomo Divjak potpisali su

Povelju o bratimljenju KS Železne dveri i MZ Majerja. Tim je č inom ujedno obilježena

i proslavljena 10. obljetnica bratimljenja vatrogasnih društava. Suradnju nije

prekinula ni nova državna granica nastala raspadom zajednič ke nam države, č ime su

Slovenija i Hrvatska postale samostalne države. Vatrogastvo ne poznaje granice!

Istina jest, da se zbog ratnih zbivanja, najprije u Sloveniji, a zatim puno strašnijih i

razornijih u Hrvatskoj poč etkom 90.-ih suradnja smanjila, ali ni u jednom trenutku

nije prestala. Zalječ ivši donekle ratne rane, već smo 1995. zajedič ki proslavili

blagoslov novog vatrogasnog barjaka u Majerju, a odmah zatim i 70. obljetnicu

društva u Radomerju.

Zbog mač ehinskog odnosa hrvatskih vlasti prema vatrogastvu, financijskih problema,

a najviše zbog iznenadne teške bolesti našeg predsjednika nismo 1998. prigodno

obilježili 60. obljetnicu DVD-a Majerje. Zato smo već dvije godine kasnije, 2000., na

terenu nogometnog kluba u Majerju sveč anom sjednicom i sportskim susretima

obilježili 20. obljetnicu bratimljenja vatrogasnih društava, 10. obljetnicu bratimljenja



11

Mjesnih zajednica, a 2004. u Radomerju proslavili smo blagoslov nove vatrogasne

štrcaljke.

I evo nas danas, ovdje u Radomerju okupljenih, da zajedno proslavimo 25 godina

bratimljenja. U ovom sveč anom trenutku moramo se sa zahvalnošć u, ponosom i tugom

sjetiti naših prijatelja, koji su svojim radom doprinjeli suradnji, a danas nisu međ u

nama, a posebno onih tridesetak, koji su u ovih 25 godina otišli u vječ nost, a dio

svojih života utkali su u povijest jednog ili drugog društva. Sjeć ajuć i se sa sjetom

prijatelja iz prošlosti, moramo se okrenuti u buduć nost, u č vrstom uvjerenju, da ć e ovi

mladi što kroč e njihovim stopama još dugo dugo gajiti ovu bratsku suradnju!



Pavel Novoselec, predsjednik

Dobrovoljno vatrogasno društvo Majerje





12

Besede zahvale



Tistih nekaj zanesenjakov, ki so prišli zaradi potreb okolja na idejo o ustanovitvi

Prostovoljnega gasilskega društva v Radomerju, si verjetno v tistem č asu ni

predstavljalo, da bo č ez 80 let društvo, ki so ga ustanovili, postalo č len v najbolj

množič ni dejavnosti humanitarne narave v Sloveniji.

Posebna zahvala za to gre skupini vašč anov, ustanovnih č lanov, ki so ob vsakem č asu

bili pripravljeni nesebič no pomagati sovašč anom. Prav tako tudi krajanom vseh

okoliških vasi, ki so nam stali ob strani vseh 80 let delovanja in nam ob več jih nakupih

opreme tudi finanč no pomagali.

Ko letos slavimo 80-letnico in se oziramo nazaj, želim, da bi društvo tudi v bodoč e šlo

po poti napredka in da bi mladi rod našel v teh naših vrstah svoje mesto ter nadaljeval

naše delo.

Posebej se zahvaljujem avtorjem te knjige, ki so opisali stare spomine in tiste dni,

katerih se vedno radi spominjamo, še posebej v trenutkih naših sreč anj in skupnih

druženj.

Zahvaliti se moram vsemu našemu č lanstvu, kakor tudi vsem vašč anom za vsakokratno

podporo. Mnogo je bilo vloženega dela, truda, nevarnosti, žrtvovanja; mnogo teh del

ni nikjer zapisanih, za mnoga dejanja ni bila izreč ena beseda "hvala", pa vendar bodo

naša prizadevanja tudi v bodoč e usmerjena v varovanje č loveških življenj, narave in

premoženja.

Na pomoč !



Janez Fajhtinger, gasilski č astnik in poveljnik

Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje





13

Trakovi za prapor PGD Radomerje iz leta 2005

Dobrovoljno vatrogasno društvo Majerje

Gasilska zveza Ljutomer

Novak Branko, Milica

Novak Franc, Katarina

Novak Zdenko

Obč ina Ljutomer

Pihlar Marjan

Pušenjak Janez

Zavarovalnica Adriatic d.d. PE M.S. - kasko



Žebljič ki za prapor PGD Radomerje iz leta 2005



Balažič Drago

Lukovnjak Sreč ko

Rožman Vili

Belec Milan z družino

Magdič Janko

Slavinec Karel

Belovič Ludvik

Mavrič Slavko, Franc

Slokan Janez

Bogdan Branko

Mavrič Vlado

Smodiš Simon

Bogša Andrej

Munda Marjan

Studnič ka Niko z

Bogša Božidar

Nedok Edvard

družino

Bogša Miha

Novak Franc

Sunko Boris, Sonja

Dajč ar Janez

Novak Marjan

Šč avnič ar Milan, Cilika

Dajč ar Jože

Novak Marta

Šeruga Igor

Družina Štiberc

Novak Martin

Šiško Leopold z družino

Fajhtinger Janez z

Novak Milica

Škrjanec Franc

družino

Novak Štefan

Škrjanec Stanko

Fekonja Slavica

Novak Terezija

Špindler Jožef

Filipič Janez

Pavlič ič Dušan

Štabuc Ciril

Golob Smiljan

Perč ič Stanka

Štandeker Jerica

Graf Andrej

Pevec Marica, Konrad

Trstenjak Andrej

Graf Daniel

PGD Kamenšč ak

Trstenjak Zvonko

Heric Jože

Ploj Janez

Vajda Marko

Jelen Marica

Potoč nik Ivan

Vaupotič Peter

Jurkovič Anton

Potoč nik Janez

Vogrinec Ludvik ml.

Keč ek Milan

Potoč nik Janez

Vrbanč ič Branko

Kocbek Milan

Potoč nik Stanko

Vrbanč ič Danilo

Kosi Edvard

Prijol Jasna

Vrbanč ič Miloš

Krajnc Branko, Suzana

Pušenjak Anton

Vrbnjak Jože, Milica

Krajnc Ines

Rajh Bosiljka, Drago

Weis Maksimiljan

Krajnc Matej

Rajh Ivo

Zadravec Franc, Milica

Kralj Edvard

Rajh Milan

Zavratnik Tonč ka

Kralj Marija, Bruno

Rauter Janez, Gabrijela

Zver Daniel

Križanič Vlado

Ros Franc

Žalar Slavko

Kunč ič Drago

Ros Vitodrag

Žinko Roman

Lipovec Marjan

Rošker Franc

Županec Slavko



14



RADOMERJE IN OKOLICA SKOZI ZGODOVINO



RADOMERJE

Radomerje je relativno strnjeno naselje, ki se je prvotno razvilo v dolini potoka Piškur1 ob

vznožju gričevnatih Jeruzalemskih goric, južno od Ljutomera. Nahaja se na 205 metrih

nadmorske višine.





Pogled na Radomerje iz bližnjega Kamenšč aka, v ozadju grič evje Cubra



Dolina, zavarovana z gričevjem Železnih dveri, Cubra in Radomerščaka ter Kamenščaka, je

skozi zgodovino zagotavljala relativno varnost naselju, rodovitna prst, izviri pitne vode in

veliko gozda pa osnovo za preživetje prebivalcem tega kraja, ki so se vse do sredine 20. stol.

ukvarjali skoraj izključno s kmetijstvom.

V preteklosti nesporno uveljavljena vaška samouprava, ki je temeljila na srednjeveški skupni

posesti – gmajni, je pri prebivalcih vasi skozi čas oblikovala poseben vaški ponos in pripadnost

skupnosti, kar se je dokazovalo v preteklosti, tako v časih vojne nevarnosti, kot tudi pri

vsakdanji pomoči ljudem, ki so bili ogroženi zaradi pogostih požarov ter naravnih ali drugih

nesreč.



1

Ta izvira izpod Kotnikovega brega in teče v smeri jug – sever, vzporedno s traso ceste Ormož –

Veličane – Radomerje – Kamenščak – Ljutomer. Pod vznožjem Kamenščaka se izteka v

Kostanjevico. Piškur se na vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stol. pojavlja v obliki

Piskuricza, pa tudi Piskuritza.



15



V zadnjih desetletjih 20. stol. je kraj doživel priseljevanje novih stalnih prebivalcev vasi, ki so

spremenili tradicionalno strukturo prebivalstva, hkrati pa so splošne družbene spremembe

vodile do preoblikovanja iz tipično tradicionalne kmetijsko usmerjene skupnosti v sodobno

heterogeno, vaško skupnost, ki se v kritičnih trenutkih odziva zelo homogeno.





Radomerje in okolica



Kljub temu, da obstajajo dokazi o obstoju naselitvene kulture na širšem radomerskem območju

že iz bronaste dobe v obliki grobišč, pa ni mogoče zagotovo trditi, da je bila naselbina ravno na

območju, ki ga sedaj pokriva Radomerje.

Zgodovina sodobnega Radomerja se dejansko začenja s prvimi ohranjenimi pisnimi viri, ki

segajo v 15. stol. Ti kažejo, da je bila takrat na tem mestu že izvedena naselitev prebivalcev, ki

sega v zgodnejša obdobja srednjega veka.

Kdaj se je dejansko začelo srednjeveško naseljevanje obravnavanega območja, ni znano. Prav

tako ni znano, kdo so bili prvi prebivalci tega naselja in odkod so se naselili. Gotovo lahko

postavimo kolonizacijo kraja v čas, ko se je ustalila ogrska meja in ko se je izvajalo načrtno

naseljevanje celotnega območja Jeruzalemskih goric in Murskega polja. To so začeli izvajati

nekako okoli leta 1200 in je trajalo do sredine 13. stol.

Iz poznejših virov lahko ugotovimo, da je bilo Radomerje poseljeno v t.i. sekundarni

kolonizaciji, okoliška naselja pa šele v poznejši, tercialni kolonizaciji.

Vas se v pisnih virih prvič omenja leta 1422 v obliki Puchlarn, leta 1431 kot Puhling, 1431

Püchlern, 1440 Puchlein, 1441 Puchlern, 1443 Puchlein.

V letu 1445 pa se omenja Ober Puehlein in Nider Puehlein, kar je mogoče razumeti tudi kot

Radomerščak in Radomerje.



16



Slovenska oblika imena kraja “Radomirie”2 se kot geografski pojem pojavi na geografskih

kartah šele v drugi polovici 18. stol.3



Katastrska občina Radomerje s kraji Radomerje in Radomerščak leta 1824



Za razumevanje zgodnje srednjeveške naselitve tega območja se lahko naslonimo le na

določene podrobnosti ohranjenih listin iz 15. stol. Tako se v listini iz leta 1422 v Radomerju

omenja dvorec, ki pa je bil očitno že takrat zapuščen. V nekaj let mlajši listini se omenja v

Radomerju 12 hiš. Iz tega lahko sklepamo, da je takrat v Radomerju obstajala določena

vaškovojaška organizacija prebivalstva, kar je bilo povezano z bližnjimi strelskimi dvorci in

sistemom varovanja madžarske meje. Na pomembno strateško lego vasi posredno nakazuje

tudi ohranjeni vojaški zemljevid, ki je nastal v letih 1763 do 1787, in ki Radomerju še takrat

namenja pomembno vlogo za celotne Jeruzalemske gorice.



2 Ljudsko izročilo pravi, da je Radomerje dobilo ime na podlagi besedne zveze »rad omirje«. Izročilo

to povezuje s časi ponovne naselitve sedanjega območja vasi, ko je le-ta popolnoma izumrla v času

kuge, vendar za potrditev tega dejstva ni poznan noben pisni vir.

3 V opisu sekcije 1969, ki pokriva širše območje Ljutomera in s tem tudi Radomerja, najdemo v

odstavku, kjer opisuje vode, zapisano … potoka Kostanjevica in Piškur sta majhna, imata kamnito

dno, široka sta 3-4 č evlje in se povsod lahko preč kata s konjenico. O poteh pa je zapisano ... Poti v

tem hribovju so povsod kamnite, deloma moč virnate, jamaste in izprane od dežja, od hriba do hriba

strme, imajo ilovnata tla, njihovo vzdrževanje je zanemarjeno.



17





Pogled na franciscejski kataster, ki do določene

mere odseva srednjeveško vaško razporeditev

nepremičnin, daje slutiti, da se je Radomerje

začelo razvijati ob odcepu ceste, ki pelje iz

Radomerja v Radomerščak, torej na jugu

današnje vasi.

Ta odcep pa po katastru ni bil enostaven

priključek na glavno cesto, ampak je bil speljan

tako, da je tvoril nekoliko večji prostor, ki ga

lahko interpretiramo kot nekakšen forum trikotne

oblike, obdan s cesto, na sredini pa je bilo

Zgornji Ljutomer leta 1681

območje, ki bi med drugim lahko bilo namenjeno

(G. M. Vischer)

potrebam vaške skupnosti.

Prav tako ni mogoče z gotovostjo trditi, kje je bil

lociran prej omenjeni dvorec, za katerega je sklepati, da je že v 15. stol. izgubil svojo funkcijo.

Možne so vsaj tri lokacije, in to v okolici odcepa iz glavne vaške ceste v smeri, ki pelje v drugi

vrh Radomerščaka. Na tej lokaciji je bilo skoraj zagotovo izhodišče prvotne naselitve vasi.

Druga lokacija dvorca bi lahko bila na severu vasi, kjer je bilo locirano nekoč Belečevo

posestvo blizu današnjega gasilskega doma. Tretja lokacija pa bi lahko bila na nekdanjem

posestvu Martina Beliča, ki je bilo locirano severovzhodno od starega centra vasi, ob cesti, ki

danes pelje v Cuber.

V 15. stol. se v pisnih virih omenjajo

različni vlastelini, ki so tukaj imeli svoje

podložnike.

Tako je 21. junija 1422 dobil Janez

Schweinbeck tukaj 7 kmetij, od katerih je

vsaka dajala po eno marko penezov, 1

korec ovsa in dva kapuna, 1 dvorec, ki je

plačeval na leto 40 penezov, dva dela

velike in male desetine in tri naseljene



kmetije s potrebnim orodjem in 1

opuš

Gospošč ina Branek leta 1681

čeno kmetijo. Leta 1443 je iste

kmetije dobil tudi Jurij Schweinbeck.

(G. M. Vischer)

Leta 1430 je v Radomerju dobil 6 kmetij

Gašpar Lokavski, leta 1440 pa 4 in pol kmetije, 12 veder gornine in dva dela desetine. Ortolf

Braneški je skupaj s sorodnikom Viljemom in Jurijem dobil leta 1441 dve tretjini celotne

desetine. Med leti 1460 in 1465 je Ulrik Pesničar dobil 3 kmetije.

Od sredine 15. do 19. stol. je vas očitno stagnirala. Ker podroben zgodovinski razvoj v tem

času ni zadovoljivo raziskan, lahko le na podlagi znanih zgodovinskih dejstev širše okolice

ugotavljamo, da je bilo v 16. stol. v Radomerju obdobje gospodarske in duhovne krize. Prva je

bila med drugim posledica turških vdorov in stalne turške nevarnosti, kužnih bolezni in

povodnji ter drugih ujm, ki so zmanjšale gospodarsko moč prebivalstva in tudi njihovo število.



18



Gotovo so prebivalci Radomerja čutili tudi

posredno duhovno krizo, ki se je najbolj

odražala v načinu takratnega življenja. Pri tem

je potrebno ugotoviti, da o kakršnihkoli

oblikah protestantizma v Radomerju ni sledi.

Do leta 1848 je kraj spadal v okrožje Branek,

služnostno pa h gospoščini Branek in

Schachenturm pri Radgoni.

Po letu 1850 je Radomerje v upravnem smislu

spadalo pod občino Kamenščak vse do leta

Pogled na Ljutomer z okolico v smeri

1935. Z vzpostavitvijo komasiranih občin je bil

Radomerja konec 17. stol.

kraj vključen v komasirano občino Ljutomer–

(G. M. Vischer)

okolica.

Neposredno po osvoboditi leta 1945 je bil v

kraju organiziran Krajevni odbor osvobodilne fronte. V povojnem obdobju je bil tu sedež

Krajevnega ljudskega odbora Radomerje, kasneje pa je bil kraj sestavni del Občinskega

ljudskega odbora Ljutomer. Z vzpostavitvijo sistema krajevnih skupnosti je bila vas vključena

v Krajevno skupnost Železne dveri s sedežem v Radomerju, ta pa v Občino Ljutomer. Ta

samoupravna ureditev velja še danes.

Kraj spada od svojega začetka dalje v župnijo Ljutomer. V popisu vernikov ljutomerske

župnije iz leta 1782 se omenja, da v Radomerju živi 49 družin, ki skupaj štejejo 210 vernikov.

Poprečna družina je konec 18. stol. štela nekaj več kot 4 člane. Na podlagi ohranjenih podatkov

je sklepati, da so takrat pod Radomerje šteli tudi prebivalstvo Radomerščaka. Uradna statistika

kaže, da je leta 1869 v Radomerju živelo 58 prebivalcev. Nato je število po popisih med leti

1880 in 1931 naraščalo4. V povojnem obdobju število prebivalstva najprej upade, nato začne

ponovno naraščati5. Po popisu iz leta 2002 je v Radomerju živelo 185 oseb v 56

gospodinjstvih. Kot posebnost na demografskem področju v 20. stol. je potrebno omeniti

družino Vrbančičevih, ki je živela v Radomerščaku. Daleč naokoli je bila znana po večjem

številu družinskih članov, zato jo je javnost opazila že v času med obema vojnama.

V okviru iskanja slovenskih družin z več otroki konec tridesetih let 20. stol. je Marija Vrbančič

dobila prvo nagrado, ki je skupaj z Jožetom Vrbančičem od 19 živorojenih otrok vzgojila 16.

Trije so umrli v času 1. svetovne vojne, trije pa so bili mrtvorojeni. Leta 1984 so se v

Radomerju srečali njuni potomci, skupaj jih je bilo natančno 100.6

Po popisu iz leta 2002 je bilo v Radomerju 65 zgradb, v katerih so bila stanovanja. Na

bivanjski standard opozarja podatek, da jih je bilo 7 zgrajenih neposredno v povojnem

obdobju, ostale pa so vse mlajše. Največji razcvet novogradenj je bil v letih od 1970 do 1990,

ko so zgradili polovico celotnega obstoječega stavbnega fonda.7



4 Leta 1880 je vas štela 55 prebivalcev, leta 1890 72, leta 1900 82, leta 1910 90 in leta 1931 112

prebivalcev.

5 Tako so leta 1948 našteli le 87 prebivalcev, leta 1953 107, leta 1961 pa 105 prebivalcev. V letu 1971

se število nekoliko dvigne na 126 prebivalcev.

6 Dokumentacija o srečanju Vrbančičevih. Arhiv družine Viktorije in Vojka Vrbančiča iz Radomerja.

7 Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002.



19





Da spada Radomerje med stara naselja z relativno dolgo

tradicijo vaške srenje, kaže tudi dejstvo, da so imeli

konec 19. stol. vaščani še vedno v lasti okoli 16 ha

skupnih površin (gmajne). Približno polovico tega

ozemlja so sestavljali travniki, drugo polovico pa

gozdovi. Celotna radomerska gmajna pa v začetku 19.

stol. ni bila več strnjena v eno samo celoto. Opazimo,

da so takrat obstajale že tri njene zaključene celote.



Največji strnjeni del gmajne je bil na severovzhodu

Ivo Žnidarič : Vaški grb,

občine. Na zahodu je bilo ozemlje omejeno s potokom

detajl iz vaške promocijske table

Piškur, na severu deloma s cesto, ki je peljala v

Ljutomer po dolini Kostanjevice, na vzhodu pa se je

raztezalo vse do ceste, ki je peljala v Mali Cuber. Drugi kompleks občinske zemlje je bil na

jugozahodu vasi proti Radomerski grabi, tretji pa zahodno od Kačjih grab, v predelu Dolgih

njiv. Te skupne površine so pozneje spremenili v njive in pašnike.

O samem razvoju vasi nam veliko povedo tudi ledinska imena. Pred vasjo so bile „Duge njive“

in „Prelogi“, proti Kostanjevici „Kačje grabe“, za vasjo je bil „Oplot“. Nad zahodnim delom

Radomerja je bil pripadajoči zaselek Trebež. Posebno slednje ledinsko ime opozarja na smer

širjenja naselja v preteklosti. Če je bil Trebež še v prvi polovici 19. stol. območje med

središčem vasi in nekdanjim Belečevim posestvom, se je pozneje to ledinsko ime očitno začelo

uporabljati za območje, ki leži jugozahodno od vasi, v smeri proti prvemu delu Radomerščaka.

S tem pa je povezana tudi gradbena zgodovina vasi. Jedro vasi, ki je bilo prvotno locirano na

jugu, se v 19. in prvi polovici 20. stol. premakne na sever, kjer se je ustalilo. Nadaljnja

naselitev je nato potekala v dveh smereh. Zgodnejša je potekala proti zahodu, poznejša pa v

smeri proti jugovzhodu in jugozahodu vasi v drugi polovici 20. stol. Naseljevali so predvsem

lege po obronkih gričevnatega Radomerščaka in Cubra.

Radomerski kmetje v preteklosti niso imeli svojih posestev le v bližnji okolici Radomerja,

ampak tudi v nekoliko oddaljeni Pristavi. Ob nekdanji madžarsko–štajerski meji je bilo tudi

„Radomersko“, kjer je pet radomerskih kmetov posedovalo svoje nepremičnine. To nekoliko

nenavadno dejstvo so v preteklosti razlagali na dva načina. Po mnenju nekaterih naj bi kmetje

iz Pristave zbežali pred Turki na varno v Radomerje in tam ostali, lastništvo nad zemljo v

Pristavi pa naj bi obdržali. Dr. Franc Kovačič razlaga, da so radomerski kmetje dobili to zemljo

v zamenjavo, saj je graščak na vsak način hotel imeti neko nepremičnino v Radomerju, v

zameno pa je dal veliko več zemlje pri Pristavi. Kot mnoge okoliške vasi je tudi Radomerje

imelo svoj vaški grb. V njem najdemo upodobljenega piškurja, to je ribo, ki živi v plitvih

potokih in blatnih jarkih. Za to žival pravijo, da ima brke, in da še mrtev skače po hiši, če ga

osoliš. Radomerčani so svojo šegavost, podobno kot v drugih vaseh z Murskega polja, izražali

tudi z zbadljivko na lasten račun. Njen ohranjeni del se glasi:

Radomerci zaron stonejo,

kobilice na pašo nagojajo,

z brezovimi plügi orjejo,

z gabrovimi lanci zavirajo,

vrag ga je zmisla,

šment ga je da,

radomerski Fendrih je z njim ora.8



8 Zbadljivka je zapisana na promocijski tabli v Radomerju. Znano je, da so jo v preteklosti prepevali, ni



20

CUBER

Cuber je razloženo slemensko naselje na dveh gričih, ki se pahljačasto odcepljata od slemena

Železni dveri. Veliki Cuber se imenuje hrib, ki se razteza južno od gasilskega doma v

Radomerju, zahodno od Železnih dveri pa je Mali Cuber. H kraju spada tudi del območja z

ledinskim imenom Kotnikov breg. Kraj je dobil ime najbrž po nekdanjem lastniku območja.

Ime pa lahko izvajamo tudi iz nemške besede „Zuber“, kar pomeni čeber. V virih se kraj

pojavlja od 18. stol. dalje kot „Zuberberg“, a v drugi polovici 19. stol. nemška oblika imena

izgubi pripono „berg“ in od takrat dalje se kraj v nemških besedilih pojavlja kot »Zuber«,

slovensko Cuber.

V prvi polovici 19. stol. je kraj spadal v okrožje Branek, služnostno pa h gospoščini

Schachenturm. Kraj je skupaj z Železnimi dvermi in Gresovščakom tvoril katastrsko občino

Gresovščak. V upravnem smislu je spadal od leta 1850 pod občino Slamnjak, nato pa v

komasirano občino Ljutomer–okolica. V povojnem obdobju je bil del Krajevnega ljudskega

odbora Gresovščak, kasneje Občinskega ljudskega odbora Ljutomer. Z vzpostavitvijo sistema

krajevnih skupnosti je bil vključen v Krajevno skupnost Železne dveri, ta pa v občino

Ljutomer. Kraj spada v župnijo Ljutomer.

V popisu vernikov ljutomerske župnije iz leta 1782 se omenja, da je v Cubru živelo 9 družin, ki

so skupaj štele 47 vernikov. Povprečna družina tega zaselka je konec 18. stol. štela nekaj več

kot 5,2 člana. Leta 1869 pa je v kraju živelo že 82 prebivalcev. Nato po popisih iz let 1880 in

1890 njih število upade na 73. Ob prelomu stoletja se populacija nekoliko poveča, število

prebivalcev se dvigne na 90 in nato v letih 1910 in 1931 celo na 109. V povojnem obdobju

število prebivalstva upade. Tako so leta 1948 v Cubru našteli 94 prebivalcev, leta 1953 92 in

leta 1961 samo še 75 prebivalcev. V letu 1971 se populacija nekoliko dvigne, in to na 90

prebivalcev. Leta 1872 je bilo v kraju 19 hišnih številk, leta 1917 pa že 23 hiš. V času ob koncu

prve svetovne vojne so vsi prebivalci bili rimo–katoliške vere in so se sporazumevali

slovensko. V vasi je bilo po popisu iz leta 1917 le 5 tujcev. To pomeni, da se kraj od prve

svetovne vojne naselitveno ni več širil. Med razloge stagnacije je mogoče prištevati tudi

problem zagotavljanja pitne vode. To je bilo v preteklosti mogoče dobiti le ob izvirih na

vznožjih gričev. Vodo so v posebnih lesenih brentah nosili na domove in jo uporabljali tako za

lastno uporabo kakor tudi za živino. Deževnico so zbirali v „mlakah“, ki so pogosto usahnile.

Pozneje so jih ponekod nadomestili betonirani zbiralniki – „cisterne“.

Bivalni prostori prebivalstva so bili do sredine prejšnjega stoletja v največji meri viničarije.

Prebivalci so po večini pripadali viničarskemu sloju in so opravljali razna priložnostna

opravila, predvsem na področju vinogradništva.



RADOMERŠČAK

Radomerščak je podobno kot Cuber razloženo slemensko naselje. Obsega dva hriba in

polovico tretjega, ki se pahljačasto raztezajo v smeri od juga proti severu. Okoli leta 1500 se

omenja v oblikah Puchlerperg, Puechhlerberg, pa tudi Puechl.

V prvi polovici 19. stol. je bil ta kraj označen kot vinogradniško območje, ki je služnostno

spadalo h gospoščini Ljutomer in imenju Kalsdorf. Z vzpostavitvijo katastrskih občin je kraj

spadal v katastrsko občino Radomerje.



pa več znan avtor besedila ali glasbe in tudi melodija ni več ohranjena.



21

V upravnem smislu je od leta 1850 dalje spadal pod občino Kamenščak. Od leta 1935 je bil del

komasirane občine Ljutomer–okolica. V povojnem obdobju je kraj spadal pod Krajevni ljudski

odbor Radomerje, nato v Občinski ljudski odbor Ljutomer. Z vzpostavitvijo sistema krajevnih

skupnosti je bil vključen v Krajevno skupnost Železne dveri, ta pa v občino Ljutomer. Kraj

spada od svojega začetka dalje v župnijo Ljutomer.

Leta 1869 je tu živelo 243 prebivalcev. Nato njih število do druge svetovne vojne niha in sicer

tako: leta 1880 264 prebivalcev, leta 1890 298 prebivalcev, leta 1900 270 prebivalcev, leta

1910 286, leta 1931 265 prebivalcev. V povojnem obdobju prebivalstvo naraste. Tako so leta

1948 našteli že 278 prebivalcev. Temu sledi upad števila prebivalstva v letu 1953 na 241

prebivalcev, leta 1961 na 222, leta 1971 pa celo na 162 prebivalcev. Kraj je spadal med

populacijsko ekstenzivne, z močnim odlivom prebivalstva.

Prebivalci kraja so bili v preteklosti pretežno viničarji, ki so pred zgraditvijo vodovoda morali

hoditi po pitno vodo k izvirom ob vznožjih hribov.



KOMUNALNA INFRASTRUKTURA

Radomerje je imelo v preteklosti izredno pomembno lego, saj je predstavljalo eno izmed

izhodišč za dostop v Jeruzalemske gorice, hkrati pa je ležalo ob pomembni prometni povezavi

med trgom Ljutomer in mestom Ormož.

Na podlagi franciscejskega katastra lahko ugotovimo, da so cestne povezave Radomerja v prvi

polovici 19. stol. temeljile na glavni prometni smeri sever-jug, ki je potekala iz Ljutomera

preko Radomerja na Kotnikov breg in dalje preko Veličan v Ormož. Iz Ljutomera sta bili v

Radomerje speljani dve cesti. Ena je vodila preko Kamenščaka in prečkala reko Kostanjevico

pri sotočju Piškurja in Kostanjevice. Druga cestna povezava pa je bila speljana iz

severovzhodne smeri po dolini Kostanjevice in je potekala v veliki meri na levi strani reke

Kostanjevice, vzporedno s sedanjo cestno povezavo Ljutomer - Ormož.

Oba cestna kraka, ki sta pripeljala iz Ljutomera, sta se združila v Radomerju na občinskem

ozemlju še pred samim naseljem. Glavna cesta je nato dalje vodila po sedanji trasi skozi vas in

se nadaljevala na južnem delu vasi proti Cubru, kjer se je raztezala “Radomerska graba”. Tik

ob cesti je južno od naselja potekala tudi meja med katastrsko občino Radomerje in

Gresovščak. Ta prometna smer je imela svoj pomen vse do druge polovice 20. stol., ko so

zgradili regionalno cesto Ljutomer–Radomerje–Žerovinci–Ormož.

Vzporedno z vzhodno mejo katastrske občine je bila iz glavne ceste speljana cesta v Mali

Cuber, pri sedanjem gasilskem domu pa se je odcepila od glavne ceste proti jugovzhodu v

smeri Velikega Cubra. Nekako na sredi vasi se je iz glavne cestne smeri proti zahodu odcepila

cesta, ki pelje v smeri proti drugemu vrhu Radomerščaka ter v nadaljevanju z odcepom proti

severu.

Do sredine sedemdesetih let so bile to makadamske ceste, ki so jih vzdrževali na različne

načine, med drugim tudi z obveznimi javnimi deli – »kulukom«. Modernizacija lokalne cestne

infrastrukture se je začela z asfaltiranjem odseka glavne ceste skozi vas. Prvi asfaltiran cestni

odsek so slavnostno predali namenu leta 1975, leta 1987 pa so traso podaljšali in celotno cestno

površino preplastili.

Leta 1989 so asfaltirali odsek ceste Radomerje-Radomerščak (od Šiška do Županca) v dolžini

1.150 metrov. Vrednost investicije je znašala 945.000 din. Dela je izvajalo podjetje "Cesta"

Varaždin. Istega leta so asfaltirali odsek ceste Radomerje-Cuber (od gasilskega doma do



22



Studnička) v dolžini 520 metrov. Vrednost investicije je

bila 67.800 din. Izvajalec del je bilo Cestno podjetje

Maribor TOZD VVC Murska Sobota.

Leta 1991 so asfaltirali odsek od Radomerja preko

Trebeža do križišča v Cerovcu. Dolžina trase je bila 1962

metrov, vrednost investicije pa je znašala 1.484.200 din.

Dela je izvajalo podjetje "Cesta" iz Varaždina.

Modernizacija te ceste je bila najbolj zahtevna, saj je

sovpadala z aktivnostmi za osamosvojitev Slovenije. Ker

so bile druge medkrajevne ceste blokirane, je ta, še

nedokončana, postala ena najpomembnejših prometnic.

To pa je pomenilo, da so po osamosvojitvi morali še

enkrat opraviti potrebna pripravljalna dela.

Leta 1997 so dodatno asfaltirali cestni odsek od Pušenjaka

do Šiška. Dolžina trase je bila 420 m, vrednost investicije

je znašala 2.336.000 sit. Tudi to delo je opravilo podjetje



"Cesta" iz Varaždina.

Transformator v Radomerju,

Naslednje leto, 1998, so dodatno asfaltirali cesto v

zgrajen leta 1943

Radomerščaku od Županca do Preloga. Trasa je bila dolga



750 metrov. Vrednost investicije je bila 4.484.000 sit.

Izvajalec del je bilo podjetje "Cesta" iz Varaždina.

V obdobju od leta 1975 do 1998 so tako v Radomerju in okolici posodobili celotno javno

cestno infrastrukturo vključno z mnogimi zasebnimi cestnimi priključki.

Skozi Radomerje teče potok Piškur, ki je vse do druge polovice prejšnjega stoletja zagotavljal

vasi potrebno tekočo vodo za napajanje živine, poleg tega pa je imela skoraj vsaka domačija še

studenec - lasten vir pitne vode.

V skladu s splošnim razvojem in potrebami prebivalstva so se v Radomerju pojavile prve ideje

o izgradnji vodovoda. Ferdinand Pihlar ml., koordinator in idejni vodja projekta, Alojz Pevec,

lokalni nadzornik, Franc Kosi, Joško Škrlec, prevoznik potrebnega gradbenega materiala in

drugi vaščani so zaslužni, da je vas dobila prvi vaški vodovod, ki je bil zgrajen leta 1973.

Vodovod še danes temelji na zajetju pod Kotnikovim bregom. Uporabljalo ga je 12

gospodinjstev. Kapaciteta vodnega zbiralnika zajetja je 15 kubičnih metrov.9

Ker z vaškim vodovodom ni bilo mogoče pokriti vseh potreb gospodinjstev po pitni vodi,

predvsem pa zaradi sistemskega reševanja širšega problema oskrbe prebivalstva Jeruzalemskih

goric s pitno vodo, se je v Radomerju in okolici začela akcija izgradnje drugega vodovodnega

omrežja, ki je pripeljalo vodo v sleherno gospodinjstvo.

Projekt, za katerega sta v veliki meri zaslužna Ferdinand Pihlar ml. in Franc Stanjko iz

Ljutomera, je bil realiziran do leta 1977. Ta sistem ima svoje zajetje v bližini Ormoža in

oskrbuje s pitno vodo celotno območje Jeruzalemskih goric. Radomerje je danes vas, ki ima še

vedno vzpostavljena dva neodvisna vodovodna sistema.

Pomembno stopnjo gospodarskega in bivalnega razvoja predstavlja visoko-napetostno

električno omrežje, ki so ga vzpostavili leta 1939.



9 Ustni vir: Alojz Pevec, Radomerje.



23





Transformatorsko postajo so zgradili v času druge svetovne vojne leta 1943. Z njo naj bi

zagotavljali kvalitetno električno energijo za načrtovan nacistični vojaško–rehabilitacijski

center, ki naj bi ga vzpostavili v dvorcu benediktinskega samostana v bližnjih Železnih dverih.





Preurejanje stare avtobusne postaje

Nadstrešek na avtobusni postaji

sredi osemdesetih let

iz leta 1998



Radomerje je dobilo prvo avtobusno postajališče, potem ko se je uveljavila redna avtobusna

povezava med Ljutomerom in Ormožem. Prvo postajališče je bilo locirano na severu vasi ob

križišču ceste, ki pelje iz Ormoža v Ljutomer. Na tej strani so postavili lesen nadstrešek, ki ga

je izdelal Stanko Zavratnik iz Radomerja.

Leta 1998 so dotrajan nadstrešek zamenjali s sodobnim, ki ga je izdelalo podjetje Imgrad d.o.o.

iz Ljutomera.

Krajevna skupnost je s proizvajalcem sklenila poseben dogovor, po katerem so nadstrešek

dobili po posebni promocijski ponudbi.

Postajališče v smeri Ljutomer-Ormož pa nikoli ni imelo nadstreška, ampak samo klop.

S širjenjem organiziranega prevoza šoloobvezne mladine so na pobudo krajanov in na podlagi

sklepa sveta KS Železne dveri na jugu vasi leta 1998 postavili dodatno postajališče z

nadstreškom. Poleg tega so v tem času postavili še nadstreške v Železnih dverih ob cesti

Jeruzalem-Železne dveri in v Slamnjaku ob cesti, ki pelje v Gresovščak. Skupno je bila

investicija vredna 340.000 sit.10

Telefonsko omrežje je bilo v Radomerju in njegovi okolici zgrajeno med leti 1990 in 1992.

V celotni krajevni skupnosti je bilo takrat vzpostavljenih 110 priključkov, od tega jih je bilo v

Radomerju, Radomerščaku in Cubru vzpostavljenih 59. Celotna vrednost te infrastrukture je

znašala 7. 536.000 sit. S tem je bila izvedena tudi ustrezna infrastruktura za vzpostavitev

dostopa do svetovnega spleta.11



10 Dokumentacija o asfaltiranju cest (pogodbe in situacije). Arhiv KS Železne dveri. Za posredovanje

dokumentacije, ki je uporabljena v tem prispevku in se nahaja v arhivu Krajevne skupnosti Železne

dveri, se lepo zahvaljujem tajnici KS Železne dveri gospe Angeli Božič.

11 Seznam dejanskih končnih upravičencev vlagateljev v javno telekomunikacijsko omrežje v KS.



24



GOSPODARSKE OSNOVE

Radomerje je bilo vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja tipična kmečko usmerjena vas, v

kateri so se skoraj vsi prebivalci ukvarjali z različnimi kmetijskimi dejavnostmi, predvsem pa s

poljedelstvom, živinorejo in mlekarstvom.

Dejavnost je bila tako razvita, da so sredi

sedemdesetih let na zemljišču, ki ga je odstopil

Alojz Pevec v neposredni bližini svoje

domačije, zgradili odkupno-osemenjevalno

postajo, ki naj bi se razvila v nekakšen

oskrbovalni

center

s

kmetijskimi

potrebščinami.12

Do tega pa ni prišlo, saj se je v osemdesetih

letih začel v vasi intenzivni proces opuščanja

kmetijske dejavnosti, tako da se danes z njo

ukvarjajo le še družina Janka Pušenjaka,

Branka Kosija in Stanka Filipiča.

Odkupna postaja za živino v Radomerju

Ker je imela vas skozi zgodovino obcestno

lego in je bil do nje mogoč dostop z vsemi

vozili, je bil v obdobju med obema vojnama glavni zaslužek prebivalcev od prodaje živine.

Pridelano vino in pridobljen les so v glavnem porabili doma.

Prva gostilna je bila v vasi organizirana že pred prvo svetovno vojno, malo pred drugo

svetovno vojno pa so Pihlarjevi začeli opravljati tudi trgovsko dejavnost. V času med obema

vojnama in po drugi svetovni vojni so v okviru gostilne organizirali mnoge vrtne veselice in

druge kulturne prireditve, katerih izkupiček je bil namenjen napredku gasilskega društva v

Radomerju.

Po končani drugi svetovni vojni je v vasi še nekaj časa delovala trgovina in gostilna, a so jo

morali v času racionirane preskrbe zapreti.

Z odpravo racionirane preskrbe in prehodom na nekoliko bolj svobodno izmenjavo blaga in

storitev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so Pihlarjevi dali ljutomerskemu trgovskemu

podjetju v najem prostore za opravljanje trgovske dejavnosti. Potem ko so leta 1976 trgovino v

Radomerju registrirali kot podružnico – prodajalno Trgovskega podjetja Vesna iz Ljutomera, je

bilo v njej zaposlenih 5 delavcev.13

Trgovina je v tej lastniško-organizacijski obliki obstajala vse do leta 1990, ko je dejavnost

prevzela družina Marjana in Angele Pihlar.

Ob cesti Ljutomer–Ormož je na mestu nekdanje gostilne Pihlar in poznejše trgovine zrasel

turistično–gostinski objekt Pihlarjeva domačija »Stari hrast«. Ime je dobila po več kot sto let

starem hrastu, ki raste na notranjem dvorišču objekta.

Družina Angele in Marjana Pihlar se je s to dejavnostjo začela ukvarjati leta 1990. Leta 1992

so ob trgovski dejavnosti, ki so jo opravljali do leta 2000, vzpostavili še gostinsko. V letu 1997



Arhiv KS Železne dveri.

12 Ustni vir: Alojz Pevec, Radomerje.

13 Najdi.si poslovni register. (Pridobljeno s svetovnega spleta www.najdi.si 5. 5. 2005).



25





so začeli graditi dodatne gostinske kapacitete, predvsem prenočišča in jih odprli leta 2002.

Gostinskim so leta 2003 priključili še frizerske storitve.14





Vhod v gostilno Ferdinanda

Pihlarjeva domač ija STARI HRAST danes

Pihlarja v č asu 2. svetovne

vojne

V času med obema vojnama in po drugi svetovni vojni so v Radomerju delovali naslednji

obrtniki: kolar Joško Magdič, mizar Mihael Graf, soboslikar Alojz Črvič in šivilja Otilija

Obran. V sosednjem Radomerščaku pa so bili: kovač Franc Mülfelner, sodar Janez Kukol,

čevljar Peter Lesjak, pečar Ivan Kolar in krojač Stanko Lašič. V Cubru je bil edini obrtnik

krojač Albert Borko. 15

Konec sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Joško Škrlec eden prvih

privatnikov v Radomerju, ki je opravljal prevoze s tovornim avtomobilom. Pozneje so imeli

samostojno obrt še zidar Stanko Lašič, slikopleskar Franc Dvanajščak in avtoprevoznik Avgust

Bukovec, ki je med leti 1968 in 1992 najprej opravljal prevoze s tovornim avtomobilom, nato

je prvi v Pomurju opravljal prevoze ljudi z avtobusom.

Po letu 1990 se je v Radomerju razvilo nekaj manjših privatnih podjetij, ki z inovativnimi

rešitvami zagotavljajo različne potrebe prebivalstva.

Agronom Andrej Graf je v začetku devetdesetih let zgradil obrat za proizvodnjo kisa v

Radomerju na hišni številki 9. Podjetje Jesko d.o.o proizvaja od leta 1992 vse vrste naravnih

kisov po tehnološkem postopku biološkega vrenja.

Sprva so bili usmerjeni v dobavo kisa za široko potrošnjo, s preoblikovanjem tržnih zakonitosti

pa so se usmerili na dobavo kvalitetnega naravnega kisa za potrebe gostinskih obratov.16



14 Ustni vir: Angela in Marjan Pihlar, Radomerje.

15 Ustni vir: Katarina Novak, Cuber.

16 Ustni vir: Andrej Graf, Radomerje in Najdi.si poslovni register (Pridobljeno s svetovnega spleta

www.najdi.si 5. 5. 2005).



26



Dnevni bar Babilon, ki je lociran na južni strani vasi na hišni številki 14, je začel obratovati

leta 1994. Zgradila, in nekaj let vodila, sta ga Jerica in Miran Zavratnik.17 Iz poslovnega

registra je razvidno, da je od leta 1999 to dejavnost prevzela Jasna Prijol.

Leta 1989 je Zdenko Novak iz Radomerja 14g registriral dejavnost medkrajevnega potniškega

cestnega prometa »AP NOVAK«. S svojimi kapacitetami treh velikih in treh manjših

avtobusov že nekaj let zagotavlja prevoz tako šoloobveznih otrok za osnovno šolo v

Ljutomeru, Stročji vasi in Cvenu kot tudi dijakov ljutomerske gimnazije iz Gornje Radgone in

Radencev. Na teh progah mesečno opravi približno 600 km, na dan pa prepelje okrog 300 oseb.

V Radomerju 14e je od leta 1997 registriran kot samostojni podjetnik tudi slikopleskar Edvard

Kralj. Znan je po poslikavah nekaterih nabožnih znamenj, med njimi tudi kapelice v

Radomerju, Bolehnečicih in Desnjaku.

Na hišni številki Radomerje 9c je registrirano Avto moto društvo Ljutomer, ki opravlja

dejavnost vozniških šol. Računovodsko, knjigovodsko in revizijsko dejavnost ter davčno

svetovanje opravlja samostojna podjetnica Ana Žinko iz Radomerja 24.18

Na podlagi evidenc poslovnega registra za leto 2005 pa lahko v Radomerju, Radomerščaku in

Cubru najdemo ob zgoraj naštetih še naslednje samostojne podjetnike in društva: M.L. –



trgovina na debelo Marjan Lipovec s.p.,

Radomerščak 40a, ZEPT – Varstvo pri

delu in požarna varnost, Bojan Zelenko

s.p., Radomerščak 22, Društvo varnega

zavetja; Radomerje 9, Izobraževalno

društvo mladih Radomerje, Radomerje

19, Montaža in servis gorilcev Karba

Jože s.p. Radomerščak 57, Strojna

inštalacija

ter

posredniške

in

zastopniške storitve, Belovič Ludvik

s.p. Radomerje 9c in Splošno zidarstvo

Drago Balažič s.p. Cuber 22a.

Ob zgornjem toku Piškurja najdemo



muzej stare kmetijske mehanizacije, ki

nosi preprosto ime »Ralo«.Uradno so ga

Pogled na muzej »Ralo«

odprli leta 1998 ob 130. obletnici

prvega slovenskega tabora v Ljutomeru.

Na 2.600 kvadratnih metrih površine je razstavljenih skoraj 400 različnih kmetijskih strojev in

orodij, leta 2001 pa so k temu dodali še »črno kuhinjo«, v kateri je zbrano staro kuhinjsko

orodje in pribor. Muzej je v lasti družine Primec. 19





17 Ustni vir: Jerica Štandeker in Miran Zavratnik, Radomerje.

18 Najdi.si poslovni register. (Pridobljeno s svetovnega spleta www.najdi.si 5. 5. 2005).

19 Informativni list, Muzej »Ralo«, Cuber 20.



27



PODROČJE IZOBRAŽEVANJA, KULTURE IN RELIGIJE

Prebivalci Radomerja so se v svoji novejši zgodovini najprej organizirali leta 1925 v

Prostovoljnem gasilskem društvu Radomerje. To je ob svojem temeljnem poslanstvu

posredovalo

tudi

pomembne

kulturne in nacionalne vrednote.

V času med drugo svetovno

vojno

so

društvo

ukinili,

prebivalce

pa

nasilno

in

administrativno vključevali v

takrat

vzpostavljene

in

favorizirane

okupacijske

organizacije.

V času po drugi svetovni vojni so

v spomin na vojno organizirali

krajevni odbor Zveze borcev

Radomerje. Ta si je sredstva za

svoje delovanje med drugim

pridobival tudi z organizacijo

vaških veselic, ki so jih pogosto



prirejali skupaj z gasilskim

Č lanice igralske skupine iz Radomerja

društvom. Njihova pomembna





15. septembra 1945


naloga


je

bila

vsakoletna

od leve proti desni Franč iška Novak, Ivanka Ivanč ič ,

organizacija

spominske

Alojzija Kosi, Franč iška Ivanč ič

svečanosti ob spominski plošči

na gasilskem domu v Radomerju.

Leta 1952 so v Radomerju

organizirali tudi krajevni odbor Rdečega križa. Njegovo delo so leta 1955 formalizirali na

ustanovnem občnem zboru. Razlog za to formalizacijo je bila naravna nesreča - toča, ki je

močno prizadela prebivalstvo. Odbor si je prizadeval za pravilno razdeljevanje pomoči

socialno ogroženim prebivalcem Radomerja in Radomerščaka. Sredi petdesetih let je bilo vanj

vključenih 96 članov. Novembra 1955 so organizirali ljudsko veselico, katere izkupiček je bil

namenjen nakupu potrebščin prve pomoči.20

Kmalu po končani drugi svetovni vojni so v vasi ponovno organizirali bogato kulturno in

izobraževalno življenje. Med prve tovrstne aktivnosti spada tudi »miting« na dvorišču

domačije Andreja Kosija v Radomerju, na katerem so mladinke iz Radomerja plesale folkloro.

Na tem srečanju so pripravili domače pecivo, ki so ga brezplačno razdelili udeležencem. 15.

septembra 1945 so organizirali drugo srečanje, tokrat na Pihlarjevi domačiji. Ob tej priložnosti

so pripravili igro z naslovom »Franček partizan«. Njej je 24. februarja 1946 sledila nova igra z

naslovom »Zaklad«.

Igra je v dveh zasedbah vse do leta 1951 doživela več ponovitev tudi izven Radomerja. Med

drugim tudi v Oplotnici, pri Mali Nedelji, v Ljutomeru in na Cvenu.21 KUD Fran Miklošič



20 Dosje Krajevni odbor Rdečega križa Radomerje. Arhiv PGD Radomerje.

21 Ustni vir: Katarina Novak, Cuber in fotografije družine Novak.



28



(tudi IZUD Fran Miklošič) je leta 1952 pripravil igro z naslovom »Prebrisani snubec«.22

Aktivnosti na tem področju so sčasoma nekoliko zamrle. Ponovno pa so zaživele v okviru

dejavnosti turističnega društva. Ob tem pa so bili posamezniki vključeni še v različne druge

amaterske gledališke skupine. Tako je Branko Vrbančič ml. še danes dejaven v KUD Ivan

Kavčič Ljutomer.





Gledališka predstava na dvorišč u pri Pihlarjevih septembra 1945

od leve proti desni: Franč iška Perko, Alojzija Kosi, Antonija Pušenjak, Viktor Mesarič , Milica Viher,

Franč iška Novak, Maks Fekonja, Filomena Senč ar, Katarina Kosi, Ivanka Ivanč ič , Tilč ka Obran, Franč ka Ivanč ič , Marta Ivanč ič



Skupina osmih pevcev iz Radomerja in okolice je 28. 4. 1953 sodelovala na koncertu pevskega

zbora v Miklavžu pri Ormožu in nato še v Ljutomeru. Na nastop jih je najprej pripravljala

Minka Zacherl, nato Peter Potočnik.23 Pozneje je pri organizirani pevski dejavnosti v

Ljutomeru veliko sodeloval Alojz Pevec iz Radomerja.

Na prvi znani organizirani izlet so se iz vasi odpravili leta 1950, ko so si ogledali Zagreb. V

naslednjih letih so vaščani pripravili več enodnevnih izletov v bližnje turistične kraje.

Na področju društvenega življenja je skozi daljše obdobje vaščane najbolj animiralo v

povojnem obdobju ponovno vzpostavljeno Gasilsko društvo Radomerje. Razpolagalo je z

javnimi prostori, zato je predstavljalo pomembno vlogo pri izvajanju socialno družbenih

aktivnosti v širši okolici Radomerja. Skozi te aktivnosti se je v sedemdesetih in osemdesetih



22 Dosje KUD Fran Miklošič Radomerje. Arhiv PGD Radomerje.

23 Ustni vir: Katarina Novak, Cuber in fotografije družine Novak.



29



letih prejšnjega stoletja samoorganizirala tudi radomerska mladina, ki je sicer formalno spadala

v okvir Zveze socialistične mladine Slovenije.

Z razvojem novih dejavnosti na vasi, še

posebej z razvojem zavedanja o

odgovornosti za prijetno okolje in

aktivnosti, ki so povezane z različnimi

oblikami

turističnih

dejavnosti,

zagotavljanja

kvalitetne

uporabe

prostega časa, se pojavi potreba po

formalizaciji tovrstnih aktivnosti. Tako

so leta 1987 v Radomerju ustanovili

Turistično društvo Železne dveri-

Radomerje. Prijavljeno je na hišni

številki Radomerje 2.24

Njegova ustanovitev predstavlja veliko

poživitev

množice

aktivnosti,

ki

predtem niso bile tako izpostavljene ali

pa so bile zanemarjene.

Že po enem letu delovanja društva je

bilo naselje odlikovano s priznanjem za

najlepši kraj v kategoriji manjših krajev

v Sloveniji in Pomurju, društvo pa kot

najaktivnejše društvo v Republiki

Sloveniji. Ob tem so dobili še priznanje

turistične

organizacije

Kompas



Jugoslavija.

Priložnostna razglednica

V letu 2000 je imelo društvo že 160

članov. Ti so svoje interese uresničevali

v 6 sekcijah (prireditve, ročne

spretnosti, kultura, kulinarika, tamburaška skupina, šport in razvedrilo). Ob tem so organizirali

še tehnično ekipo in koordinacijski odbor. S svojimi izdelki je društvo sodelovalo na različnih

prireditvah in sejmih v Ljubljani, Gornji Radgoni, Ljutomeru itd. Tega leta so organizirali

veseloigro »Veseli večer«, plesni tečaj, aerobiko, miklavževanje, čistilne akcije, strokovne

ekskurzije itd.

Že od začetka delovanja društva so organizirali letne pohode po poteh kulturne dediščine.

Udeleženci pohoda v okviru prireditve obiščejo različne kulturno-zgodovinske spomenike v

širši okolici Radomerja. Med atraktivne točke spada Jeruzalem s svojo podružnično cerkvijo, ki

je tipična zgodnjebaročna stavba s pravokotnim prezbiterijem ter precej višjo in širšo ladjo.

Zgrajena je bila v več fazah od leta 1652 do sredine 18. stol.

Ob cerkvi in nekdanji pristavi najdemo zanimiv nasad redkih tujih rastlin, ki je nastajal v letih

od 1937 do 1945.



24 Najdi.si poslovni register. (Pridobljeno s svetovnega spleta www.najdi.si 5. 5. 2005).



30





Drugo zanimivo točko te poti predstavljajo Železne dveri, ki so znane po stari in kvalitetni

vinorodni lokaciji, saj je benediktinski samostan iz Admonta kupil tu vinograd leta 1300.

Stavba je z umetnostno-zgodovinskega stališča lep primer ohranjene baročne vinske pristave.

Nadstropno poslopje ima tloris v obliki črke L in je bilo zgrajeno iz opeke. Okenske in vratne

obrobe so bile večinoma kamnite, kleti obokane. V stavbi je bila tudi kapela, ki je bila pozneje

predelana.





Jeruzalem – baroč na cerkev

Baroč na vinska pristava v Železnih dverih

iz leta 1652



.Zanimiv pa je tudi obisk rojstne hiše Stanka Vraza v sosednjem Cerovcu.

Dosedanjih pohodov so se udeležili: poslanec in kulturni delavec Tone Partljič, predsednik

Turistične zveze Slovenije Marjan Rožič, Ansambel državnega zbora, rektor dr. Ludvik Toplak

z Univerze v Mariboru, prorektorica dr. Zinka Zorko itd.

Leta 2000 so prvič organizirali izvirno

kulturno-zabavno

prireditev

Preša-vino-

veselje, ki se je odvijala ob vinski cesti

VTC15. O pomenu in odmevnosti te prireditve

kaže tudi interes javnosti, saj so to prireditev

spremljale tako nacionalna RTV Slovenija kot

tudi komercialna POP TV, ljutomerski Radio

Maxi in večje število novinarjev.

Na področju znanosti in raziskovanja je

potrebno omeniti prispevek dr. Franca

Miklošiča, ki se je rodil 20. novembra 1813 v

Radomerščaku, v družini vinogradnika Jurija

Miklošiča in Marije Zobovič.

Iz kulinarič ne razstave, ki je bila leta 1997

v dvorani gasilskega doma

Bil je najstarejši izmed devetih otrok. Po letu

1819 se je družina preselila v Ljutomer.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, prva

dva razreda gimnazije pa v Varaždinu v letih 1824–1828. Nato je odšel v Maribor, kjer je leta

1830 končal šestrazredno gimnazijo. Istega leta se je vpisal v prvi letnik filozofije v Gradcu.



31





V letih 1832–1836 je nadaljeval študij prava in ga uspešno zaključil. Že leta 1838 je bil

promoviran za doktorja „svobodnih umetnosti in filozofije“. V tem času se je ukvarjal tudi s

pesništvom. Nato je odšel na Dunaj in se posvetil advokaturi ter nadaljeval s študijem prava.

Leta 1840 je bil promoviran v doktorja prava.





Dr. Franc Mikloši

Mikloši

č

č eva rojstna hiša v Radomeršč aku in na njej

(1813-1891)

vzidana plošč a



Leta 1844 je bil imenovan za pomožnega cenzorja za slovanske in romunske tiske. Leta 1848

se je politično aktiviral in postal član „Dunajske Slovenije“, v Lenartu pa so ga izvolili za

poslanca v avstrijski parlament. Z ustanovitvijo slavistične katedre leta 1849 se začenja

Miklošičevo plodovito znanstveno delo, ki je trajajo več kot 40 let. Kmalu je postal član

dunajske in drugih akademij, dvakrat je bil dekan filozofske fakultete in enkrat rektor univerze.

Ob tem pa je postal še član gosposke zbornice, podeljeno mu je bilo dedno plemstvo itd. Med

njegove dosežke na znanstvenem področju prištevamo primerjalno gramatiko, kritično

publiciranje starih tekstov (Dušanov zakonik, Nestorjeva kronika itd.), razprave na področju

leksikologije. Več študij je posvetil tudi ciganom. S posebno ljubeznijo se je loteval

slovarskega in etimološkega dela. Raziskave v onomastiki in toponomastiki pa imajo še danes

veliko vrednost. Njegovo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 zvezkih ter 108 drugih spisov.

Na njegovi rojstni hiši je od leta 1926 vgrajena spominska plošča, ki jo je na lastne stroške

priskrbel Marko Vavpotič (1861–1945), gostilničar iz Noršincev in lastnik hiše.

Javnosti pa je nekoliko manj znano, da je bil njegov brat Janez Miklošič (1823–1901)

pomemben organizator glasbenega življenja v Mariboru.

Na področju verskega življenja v obravnavanih vaseh moramo omeniti, da so bili prebivalci

pretežno katoličani. Drugim organiziranim religioznim skupinam na tem območju ne moremo

slediti.

Po znanih podatkih je bil posvečen v duhovnika Aleksander Rauter, ki je bil rojen leta 1922 v

Ljutomeru in je nekaj časa živel v Radomerju. Pripadnik reda Usmiljenih bratov v Gradcu v

prvi polovici 20. stol. pa je bil Jakob Belec iz Radomerja.

Sicer pa moremo na tem območju slediti oblikovanju skupnega verskega življenja med drugim

tudi skozi posredni odnos do sakralnih znamenj na lokalnem nivoju.

Ob njih tradicionalno opravljajo blagoslove velikonočnih jedi v velikonočnem času in v

mesecu maju šmarnične pobožnosti. V Radomerju tako najdemo Pevčevo kapelo ter v začetku

20. stol. zgrajeno Škrlečevo in Kolaričevo kapelo v Radomerščaku.



32





Tako Škrlečeva kot tudi Pevčeva kapela sta nastali na mestu, kjer je stalo že prej sakralno

znamenje.





Edvard Kralj: Sv. Anton in sv. Sebastjan,

Pevč eva kapela v Radomerju

detajla iz poslikave Pevč eve kapele



Prvo znano sakralno znamenje v Radomerju očitno predstavlja križ, ki ga je mogoče najti

vrisanega na vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stol.

Ali stoji Pevčeva kapelica na mestu nekdanjega križa, ni mogoče z gotovostjo trditi.

Sedanja kapela stoji na nekdanji vaški gmajni, ob njej pa rasteta dve stari lipi. Starejši vaščani

so bili mnenja, da so lipi posadili takrat, ko so zgradili kapelo. To bi lahko datirali nekako v

sredino 19. stol., ko se je začela kolonizacija tega dela vasi. O prvotni opremi kapele ni

podatkov.





Prvo vaško žegnanje v Radomerju leta 2003

Jakob Belec 1889 – 1975



Kip device Marije so slavnostno postavili v kapelo po prvi svetovni vojni. V obdobju med

obema vojnama je imela umetniško izdelano ograjo. Po drugi svetovni vojni jo je obnovil



33



Alojz Pevec kot zaobljubo za srečno vrnitev iz vojne vihre. Poslikave sta takrat opravila

pleskarja Janko Senčar in Stanko Červič iz Ljutomera.

V novejšem času je bila obnovljena in blagoslovljena leta 1989. Ob kipu Device Marije

najdemo v kapelici poslikave sv. Jožefa, sv. Družine, Kronanje Marije in sv. Duha. Na zunanji

fasadi pa so upodobljeni sv. Sebastjan, sv. Anton ter Božje oko. Kapelo je nazadnje poslikal

domačin Edvard Kralj. Od leta 2003 je pri kapeli organizirano letno vaško žegnanje.





Ob blagoslovu velikonoč nih jedi v Radomerju 21. aprila 1962

S prebivalci Radomerja pa je tesno povezana neogotska Kolaričeva kapela v Radomerščaku.

Leta 1909 je bila posvečena Brezmadežni Mariji. V stolpiču je zvon iz istega leta in je težak

61,5 kg. Ta je vedno zvonil in oznanjal, da je v vasi ali okolici nekdo umrl. Sčasoma je zvon

postal simbol, na katerega so krajani tesno navezani.

V času druge svetovne vojne je nemški okupator ukazal zbrati vse zvonove po štajerskih

cerkvah in kapelah, zato so sneli tudi njega in ga začasno skladiščili pri Ivanjšičevih

To je bil tudi čas, ko so vojaški obvezniki iz Radomerja in okolice, ki bi sicer morali služiti v

nemški vojski, dezertirali in se skrivali pred vpoklicem. Med njimi so bili tudi Alojz Pevec in

Avgust Magdič iz Radomerja ter Alojz Pihler iz Kamenščaka. Ko so izvedeli, da se sneti zvon

še vedno nahaja v Radomerju, so sklenili, da njegovo uničenje preprečijo.

Neke noči so zvon iz začasnega skladišča odnesli ter ga skrili najprej na bližnji njivi, nato so ga

prenesli in zakopali na vrtu pri Magdičevih. Vendar tudi tam ni bil varen. Zvon so kmalu zatem

v nočnih urah odkopali in ga prenesli na novo lokacijo. V hlevu pri Magdičevih so ga ponovno

skrbno zakopali.

Alojza Pevca in Avgusta Magdiča so okupatorji kmalu po tej akciji ujeli in ju na različne

načine mučili, da bi izvedeli, ali morda vesta, kje je skrit zvon. A tega nista nikoli povedala.

Okupator ga kljub izdatnim grožnjam ni nikoli našel.

Po osvoboditvi so zvon slavnostno vrnili na njegovo mesto v zvoniku. Alojz Pevec in Avgust

Magdič se te slovesnosti nista mogla udeležiti, ker sta bila takrat še vedno v taborišču.



34





Alojz Pevec se je vrnil iz taborišča šele jeseni leta 1945. Avgust Magdič pa je bil tik ob

osvoboditvi pri bombardiranju težko ranjen. Tudi on se je vrnil domov šele pozno jeseni leta





1945.25




Kolarič eva kapela v Radomeršč aku

Proces obnove Škrleč eve kapele iz

Radomeršč aka v letu 2005



Ob cesti, ki pelje iz Radomerja v Radomerščak preko Trebeža, stoji med vinogradi Škrlečeva

kapela.

Na tem mestu je prvotno stal križ, katerega so leta 1887 blagoslovili, pozneje pa se je podrl.

Zaradi zaobljube lastnika vinograda Firsta v primeru srečne vrnitve iz vojne, je bila na tem

mestu verjetno v začetku 20. stol. zgrajena sedanja kapelica. Sprva naj bi bila posvečena sv.

Urbanu, po drugi verziji sv. Antonu. V kapelici je na sredini križ z Marijo in verjetno sv.

Antonom.



ČAS ODLOČITEV IN PREIZKUŠENJ

Že prva svetovna vojna je pustila različne posledice. Mnogi vojni obvezniki so bili vpoklicani

in udeleženi v spopadih na frontah, kjer so tudi izgubili svoja življenja.

Na spominski plošči ljutomerske župnijske cerkve najdemo zapisana imena padlih vojakov

prve svetovne vojne iz občine Kamenščak, kamor je spadalo tudi Radomerje in Radomerščak:

Jožef Belec, Martin Dajčar, Jakob Fekonja, Franc Glavnik, Aleks Kolarič, Anton Kolarič, Jožef

Kralj, Anton Magdič, Martin Majerič, Franc Prelog, Jožef Prelog, Jožef Serd, Franc Smodiš,

Janez Sonnenwald, Anton Stegmüller, Jurij Strmšek in Anton Štampar.

Čas med obema vojnama je v mnogih pogledih oblikovala prostovoljna gasilska četa. Ta je ob

svojem osnovnem poslanstvu, reševanju in pomoči, oblikovala tudi zavest pripadnosti

skupnosti, narodu.



25 Ustni vir: Alojz Pevec, Radomerje.



35



Od odmevnih prireditev v tem obdobju je potrebno

izpostaviti postavitev spominske plošče na rojstni

hiši dr. Franca Miklošiča leta 1926. Da je ne bi

nemški okupator uničil, so jo v času med drugo

svetovno vojno dejansko zazidali in jo na ta način

rešili pred gotovim uničenjem.

Začetek druge svetovne vojne so vaščani doživljali

različno. Pravo resnost situacije so začutili ob

umiku enote jugoslovanske vojske, ki je razstrelila

most čez reko Muro v Petanjcih. V Ljutomeru je

vojska zaplenila avto lekarnarju, vendar z njim niso

prišli daleč. V Radomerju so zapeljali v jarek, pri

nesreči je bil ranjen en vojak.

Kmalu potem ko je nemški okupator zasedel

Ljutomer in okolico, so se v vasi pojavile prve

sabotažne akcije. Stane Červič iz Radomerja je iz

meščanske šole v Ljutomeru rešil kakšnih 300

knjig in jih skril doma na podstrešju. Več knjig iz

meščanske šole je odpeljal tudi Avgust Magdič iz

Radomerja, ki je odpeljal tudi sokolsko bradljo in

jo hranil vse do osvoboditve.

Stane Červič, Slavko Ivanjšič in Andrej Novak iz

Radomerja so bili med začetniki odpora proti



okupatorju in člani prvih odborov OF sredi leta

Spominska plošč a padlim v 1.

1941. Marca leta 1942 so odšli na pot na Pohorje v

svetovni vojni, vzidana na župnijski

partizane. Prva dva sta šla preko Ormoža, Andrej

cerkvi v Ljutomeru

Novak pa preko Radgone in Šentilja v Slivnico,



kjer so dobili povezavo s pohorskimi partizani.

Sredi leta 1942 sta dobila poziv v nemško vojsko še

Jakob Kosi iz Radomerja in Feliks Dajčar iz Cubra. Tudi njiju naj bi Stane Červič odpeljal na

Pohorje, a načrta niso uresničili.

V Radomerju se je Ivan Nemec Vojko leta 1942 zdravil pri Červičevih. Potem ko je ozdravel,

je opazno razširil osvobodilno gibanje na širšem ljutomerskem območju. Med drugim se je v

Radomerju povezal z naprednim Fedinandom Pihlarjem st., pri katerem je bila od leta 1943

pomembna partizanska postojanka. Poleg te je bila v Radomerju postojanka še pri Červičevih.

Ivan Nemec Vojko je v Radomerju pritegnil k sodelovanju še Marto Šacer, ta pa je v

Radomerju pridobila v gibanje še Frančko Pihlar in Terezijo Novak. Z razvojem osvobodilnega

gibanja so se pojavile potrebe po novi organizaciji. V rajonskem odboru, ki je bil ustanovljen 9.

maja 1943 sta iz Radomerja sodelovala tudi Ferdinand Pihlar st. in Stane Červič.

8. januarja leta 1943 so v spopadu z okupatorjem na Pohorju padli Alojz Korošec, borec 3.

čete, Matija Pihler, borec 2. čete in Andrej Novak, borec 1. čete Prvega pohorskega bataljona.

Vas je bila znana tudi po tem, da se je tu 31. 12. 1943 zgodil prvi oboroženi spopad na

ljutomerskem območju na domačiji Alojza Červiča. Danijel Hojs-Ljubo je na domačiji zbral

skojevce in simpatizerje OF, kjer so se dogovarjali o zbiranju vojaške in druge opreme ter

orožja za partizanske enote. Okoli desete ure zvečer so domačijo obkolili orožniki in zahtevali,



36

da domači odprejo vrata. Aktivisti so se umaknili v kletne prostore, ki so imeli skrivni izhod.

Sklenili so, da se bodo prebili, a jim to ni uspelo. Prišlo je do spopada. Aktivisti so se uspeli

umakniti, v spopadu pa sta bila dva ranjena, sin Stane Červič in en orožnik. Gospodinjo so

naslednji dan odvedli v taborišče, policija in orožništvo pa je zbralo vse moško prebivalstvo

Radomerja in jim grozilo z ustrelitvijo in taboriščem.

Ferdinand Pihlar st. je bil sekretar vaškega odbora OF, dokler ga nacisti niso aretirali 15. julija

1944 v Ljutomeru, ko so pri njem našli denar za ljudsko posojilo v vrednosti 3.000 RM. V

Radomerju so aretirali še Katarino Pihler in hčer Frančko. Odpeljali so jih v ljutomerske

zapore, kjer so jih mučili in nato poslali v taborišče.

5. decembra 1944 je v kraju prišlo do manjšega spopada med skupino partizanov in nemško

orožniško patruljo, v kateri sta bila po nemških poročilih ranjena dva »raztrganca«.

3. januarja 1945 je okupacijska oblast aretirala družini Ivanjšič in Škrlec iz Radomerja.

V bližini vasi je bil v gozdu zgrajen bunker. Imenovali so ga Sevastopol. V treh dneh ga je

zgradilo pet oseb. V njem se je lahko zadrževalo do 12 ljudi. V njegovi bližini je bila tekoča

voda, za hrano pa sta skrbeli zlasti Terezija in Margareta Novak iz Radomerja ter Marta in

Marica Pihler s Kamenščaka.

5. maja 1945 so ga kozaki odkrili in v njem našli Stanka Zadravca in Marico Golob-Jelko. Ker

bunker ni imel posebnega izhoda, so ju kozaki ujeli, pretepli in nato ubili v Grabšincih.

Zadnje mesece in tedne okupacije so vsakdanje življenje v vasi omejevali preleti zavezniških

letal in s tem povezani alarmi, pa tudi obveznosti v zvezi z gradnjo obrambnih objektov v

okviru projekta »Festung Luttenberg«. V zadnjih dneh pred osvoboditvijo je nemška vojska v

Radomerju postavila svoje položaje, ki jih je morala kmalu zapustiti.

Kot prisilno mobilizirani so v nemški vojski padli: iz Radomerja: Jakob Kosi, Ivan Novak,

Franc Magdič, Mirko Frater, Štefan Novak; iz Cubra: Stanko Žnidarič, Franc Žnidarič ter

Feliks Perko; iz Radomerščaka: Martin Petek, Jurij Strmšek in Franc Štampar.

Padli borci NOV, ustreljeni talci, umrli v taboriščih in druge žrtve fašističnega nasilja s

področja pristojnega območja Gasilskega društva Radomerje: Alojz Červič, padel leta 1944 v

Črenšovcih, Ivan Čuš, padel leta 1944 v Zadru, Marija Golob, ubita leta 1945 v Grabšincih,

Karel Holc, ubit leta 1943 v Cezanjevcih, Alojz Korošec, padel na Pohorju leta 1943, Andrej

Novak, padel na Pohorju leta 1943, Ferdinand Pihlar st., umrl v koncentracijskem taborišču

Dachau leta 1945, Janko Pihler, ubit v Gradcu leta 1944, Matija Pihler, padel na Pohorju leta

1943, Anton Škrjanec, padel v Beogradu leta 1944, Stanko Zadravec, ubit v Grabšincih leta





1945.


Posamezniki so v obdobju od leta 1941 do leta 1945 doživljali različne usode. Mnogi so

preživeli kalvarijo svojega življenja, ki se je začela z mobilizacijo v jugoslovansko vojsko, se

nadaljevala z nemškim ujetništvom, mobilizacijo v nemške oborožene sile, skrivaštvom,

mučenjem v prehodnih zaporih in delom v različnih delovnih taboriščih v Nemčiji ali v vojnem

ujetništvu, zaključila pa se je s prihodom domov, ki je lahko trajal vse do konca leta 1945.





37





POVOJNA IZGRADNJA

Po končani 2. svetovni vojni je bila v kraju organizirana kmetijsko obdelovalna zadruga z

omejenim jamstvom. Ustanovljena je bila 24. aprila leta 1949. Vsak zadružnik je vanjo vložil

zemljo, živino, orodja itd. razen ohišnice.





Odkritje plošč e padlim na gasilskem domu

Polaganje venca ob odkritju plošč e padlim na

leta 1955

gasilskem domu leta 1955



Prvi upravni odbor je štel 5 članov, njegov predsednik je bil Ferdinand Pihlar ml., kmetovalec

iz Radomerja. Zadruga je bila likvidirana 26. aprila 1954, izbrisana iz registra pa 13. aprila

1964 zaradi končanega postopka redne likvidacije.

Leta 1950 so se v sklopu delovne brigade Ivana

Kavčiča iz Okrajnega ljudskega odbora Ljutomer

udeležili akcije sečnje lesa na Glažuti pri Ribnici

na Dolenjskem in sicer iz Cubra in Kamenščaka

po 2 osebi in iz Radomerja 3 osebe. Na

gasilskem domu so 15. 5. 1955 vzidali ploščo v

spomin na 11 oseb iz vasi in okolice, ki so v letih

1941–1945 žrtvovale svoja življenja: Alojz Črvič

iz Radomerja, Marica Golob iz Cubra, Karel

Holc iz Radomerščaka, Alojz Korošec iz

Radomerščaka, Franc Križmanič iz Prekmurja,

Andrej Novak iz Radomerja, Ferdinand Pihlar st.



iz Radomerja, Janko Pihlar iz Kamenščaka,

Zadnja Titova štafeta v Radomerju

Matija Pihlar iz Kamenščaka, Janez Viher iz





25. aprila 1981


Veličan, Stanko Zadravec iz Sp. Krapja. Na

plošči je pod imeni zapisano še besedilo z

akrostihom »BORCEM«.

Budni č uvaji svobode,

Ostali najtežje ste dni,

Rod varovala zablode,

Cena bo – vaše krvi,

Enotno obljubo sprejmite:

»Med nami na veke živite«



38





Procese začetka razkroja socialistične Jugoslavije so na poseben način doživljali tudi

posamezni Radomerčani od konca sedemdesetih let dalje.

Če so ti na začetku osemdesetih še sodelovali pri poslednjih skupnih prireditvah »Titove

Jugoslavije«, ki so se uresničevale tudi v Titovi štafeti, so svojo slovensko patriotsko držo

jasno izrazili, tako kot mnogi zavedni Prleki in Slovenci v času osamosvojitvene vojne.

Zadnjo Titovo štafeto, ki je šla skozi Ljutomer leta 1981, je varovala enota teritorialne obrambe

pod vodstvom Branka Vrbančiča ml. in se je za nekaj časa tudi ustavila v Radomerju.





OSAMOSVOJITEV

V pripravah na osamosvojitev Slovenije so posredno in neposredno sodelovali tudi

posamezniki iz Radomerja. Izmed tistih, ki so sodelovali pri izgradnji sistema teritorialne

obrambe, je iz Radomerja potrebno omeniti Miloša in Branka Vrbančiča.





Miloš in Branko Vrbanč ič iz Radomerja ter

Mladi iz Radomerja na usposabljanju v

Franc Vernig usposabljajo pripadnike

enotah teritorialne obrambe

teritorialne obrambe



Kot rezervna oficirja in inštruktorja pripadnikov Teritorialne obrambe sta pripravljala mlade na

odločilne trenutke obrambe domovine. Med njimi so se usposabljali tudi mladi prostovoljci iz

Radomerja, še preden so odslužili z zakonom določeno vojaško usposabljanje.

Konec leta 1990 so začeli pogosteje izvajati vojaške vaje teritorialne obrambe. Iz Radomerja so

bili vpoklicani obvezniki protidiverzantske enote TO. Resne priprave na odpor ob morebitni

agresiji so se začele že nekaj dni pred 25. junijem leta 1991. V tem času je teritorialna obramba

vpoklicala večje število svojih pripadnikov. V Radomerju in okolici je pozive raznašal Branko

Vrbančič ml. Med prvimi vpoklicanimi iz vasi je bil stotnik prvega razreda Miloš Vrbančič, ki

je bil pripadnik jurišnega odreda teritorialne obrambe.26 Sodeloval je pri obrambi cestne zapore

v Kačurah.



26 V odred je bilo vpoklicanih približno 150 ljudi, ki so bili organizirani v štirih vojaških vodih in

komandi. Tri dni po vpoklicu so bili pripravljeni v Kokoričih. Ob napadu so zasedli različne

položaje.



39





Ob navedenih so bili iz Radomerja mobilizirani v enote teritorialne obrambe še: Franc Škrjanec

ml., Branko Kosi in Marjan Novak ter Miran Weis iz Radomerja, Miran Medvar iz Cubra,

brata Franc in Bojan Mavrič iz Radomerščaka.

Ti so aktivno sodelovali v akcijah obrambe bodisi na Muri (miniranje mostu), v Presiki,

Kačurah, na Gibini ali Banfiju. Vojko Vrbančič je bil mobiliziran na Vili Zemljič, njegov sin

Danilo Vrbančič pa oktobra za 10 dni v okolici Ormoža.27

Marjan Munda iz Radomerščaka je bil ves čas vojne mobiliziran kot vodja policijske enote. Po

službeni dolžnosti je bil prisoten pri skoraj vseh pomembnejših vojnih dogodkih na

ljutomerskem območju. Najbolj je bil izpostavljen takrat, ko je moral na čelu spremljati kolono

vojaških vozil JLA, ki se je umaknila iz mejnega prehoda v Gornji Radgoni in se pomikala

proti hrvaški meji.28





Cestna zapora z železniškimi vagoni in

plinskimi jeklenkami na cesti

Cestne zapore v Kač urah na

Ljutomer-Ormož

cesti Ljutomer – Ormož



Če sta slovenska policija in teritorialna obramba predstavljali vojaško silo odpora, je civilna

zaščita organizirala učinkovite cestne zapore. Z njimi so za čas vojne popolnoma ohromili

cestni promet. Pri vzpostavljanju zapor sta iz Radomerja sodelovala Janez Pušenjak in Stanko

Filipič ml.

Kmalu potem ko je prišlo do obstreljevanja pri Ormožu, sta postavila barikado na cesti

Žerovinci–Kamenščak blizu Mekotnjaka, na območju, ki se imenuje Kačure. Te barikade

Jugoslovanska armada, ki je želela čim hitreje priti na zunanje jugoslovanske meje z Avstrijo,

ni nikoli prebila.



27 Ustni viri: Miloš Vrbančič, Radomerje; Branko Vrbančič, Radomerje; Franc Škrjanec, Radomerje;

Branko Kosi, Radomerje; Franc Mavrič, Radomerščak; Danilo Vrbančič, Radomerje; Miran Weis,

Radomerje.

28 Ustni vir: Marjan Munda, Radomerščak.



40



K temu so pripomogli tudi pripadniki teritorialne obrambe. Poleg te cestne zapore sta izvedla

še cestno zaporo na cesti Radomerje-Cuber na Kotnikovem bregu in pod Železnimi dvermi.

Cesto Ljutomer-Ormož so med Žerovinci in Radomerjem blokirali delavci gozdne uprave.29

V same vojne dogodke pa je aktivno posegel tudi prostovoljec Miran Zavratnik, ki je bil

aktiven izven vojaških in policijskih formacij. Med drugim je skupaj z Janezom Kerinom na

Cvenu pomagal pri pobegu pripadniku JLA iz tanka, ki se je ustavil na barikadi.30

Pozneje je v njegovi garaži slovenska

teritorialna obramba nekaj časa

skladiščila tri tovornjake zalog orožja

in drugega vojnega materiala, ki so jih

pridobili iz vojašnice v Slovenski

Bistrici.

Podobna

konspirativna

dislocirana skladišča so bila še v

Železnih dverih pri Milanu Belecu, v

Mekotnjaku in drugod.

Policija je svojo vojaško opremo za

potrebe aktivnega in rezervnega

sestava že kmalu v prvih dneh vojne

za

osamosvojitev

preselila

iz



skladišča

ljutomerske

policijske

Spomenik v Kač urah

postaje na tajni lokaciji v Percetince

ter na domačijo Slavice in Marjana

Munda v Radomerščaku 44. Opremo so skladiščili v kleti.31

V pripravah na odpor in morebitne posledice se je na sedežu krajevne skupnosti sestal štab

civilne zaščite. Pozneje so vse aktivnosti koordinirali iz Ljutomera. Kljub temu pa delovanje

pisarne krajevne skupnosti ni zamrlo. Joško Škrlec, Janez Pušenjak sta po večerih dežurala v

njenih prostorih ter sprejemala navodila, predvsem pa različne pozive. Pri distribuciji obvestil

in pozivov jima je pomagal Janko Pušenjak ml.

Pomembna značilnost tega časa je, da so se prebivalci Radomerja in okolice brezpogojno

odzivali na aktualne razmere. Če so bili nekateri mobilizirani, so drugi na različne načine

pomagali pripadnikom teritorialne obrambe.

S tega stališča so vaščani ravnali podobno kot v času druge svetovne vojne, ko so se odzvali

tako na nivoju človeka posameznika kot tudi na višjem nivoju v okviru celotnega slovenskega

naroda.





29 Ustni vir: Janez Pušenjak in Janko Pušenjak iz Radomerja.

30 Ustni vir: Miran Zavratnik, Radomerje.

31 Ustni vir: Marjan Munda, Radomerščak.



41

Uporabljena literatura:

- Blaznik, Pavle. (1988). Historična topografija Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške

do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja.

- Bolkovič, Milan – Bole. (1999). Poziv za domovino. Ljubljana: Čas.

- Janisch, Josef Andr. (1833). Topographisch–statistisches Lexikon von Steiermark mit

historischen Notizen und Anmerkungen, Graz. Zv. 3.

- Jurančič Janko. (1966). Franc Miklošič. V: Franc Zadravec …[et al.] (Ur.), Panonski

zbornik (str. 297–305). Murska Sobota: Pomurska založba.

- Kovačič, Fran. (1926). Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo

Maribor.

- Krajevni leksikon Slovenije. Knj. 4, (1980) Ljubljana: Državna založba Slovenije.

- Leksikon Cankarjeve založbe. (1988). Ljubljana: Cankarjeva založba.

- Mlinarič, Jože. (1990). Ljutomerska župnija do konca 18. stoletja. V: Peter Klasinc in

Izidor Veleberi (Ur.), Zbornik Župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru (str. 13–44).

Ljutomer: Župnijski urad Ljutomer; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor.

- Novak, Drago. (1987). Prlekija 1941-1945. Ljubljana: Založba Borec.

- Novak, Drago, Orešnik, Ivo, Šticl Herman. (1985). Pomniki NOB v Slovenskih goricah in

Prekmurju. Murska Sobota: Pomurska založba.

- Novak, Miroslav. (1990). Prispevek h kroniki ljutomerske župnije – sakralna znamenja. V:

Peter Klasinc in Izidor Veleberi (Ur.), Zbornik Župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru

(str. 102–128). Ljutomer: Župnijski urad Ljutomer; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor.

- Novak, Miroslav. (2000). »Naprej s ponosom za izvršitev plana«: ljutomerske delovne

brigade na Glažuti leta 1950. Zgodovinski listi, št. 1, (str. 62–66). Ljutomer: Zgodovinsko

društvo Ljutomer.

- Novak, Miroslav. (2001). Iz preteklosti Radomerja. Zgodovinski listi, št. 1, (str. 10–13).

Ljutomer: Zgodovinsko društvo Ljutomer.

- Reven, Zdravko. (1971). Cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Nadškofjski ordinariat v

Ljubljani.

- Schmutz, Carl. (1822–1823). Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark. Graz.

Zv. 4.

- Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Opisi, zv. 6. (2000). Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhiv

Republike Slovenije.

- Splošni pregled Dravske banovine. (1939). Ljubljana: Kraljevska banska uprava dravske

banovine.

Miroslav Novak



42

GASILCI V RADOMERJU

OD LETA 1925 DO LETA 1945



UVOD

Človek se je skozi zgodovino pogosto srečeval z ognjem. Ta je bistveno vplival na njegov

način življenja in s tem na njegov razvoj skozi tisočletja. Potreboval ga je za preživetje. Vendar

ta človeku ni samo služil, ampak mu je zaradi njegove lastne neprevidnosti pogosto povzročal

tudi veliko škodo.

Številne slabe izkušnje, največkrat s tragičnimi posledicami, so postopno vplivale tudi na

obvladovanje ognja. Ljudje so začeli izdelovati in uporabljati raznovrstne pripomočke za

gašenje požara in reševanje imovine.

Najstarejši podatki, ki se nanašajo na izdelavo protipožarnih orodij, segajo v drugo tisočletje

pred našim štetjem. V Egiptu so našli uredbo o gašenju požara, ki je bila napisana na papirusu.

V starem veku je v Aleksandriji grški mehanik Ktesibios (250 let pr. n. št.) izdelal prvo vodno

brizgalno, ki jo je njegov učenec Heron 50 let pozneje izpopolnil in jo imenoval »Heronova

buča«.

Z nenadzorovanimi požari so se organizirano spoprijeli šele Rimljani, zlasti v času vladanja

Julija Cezarja (100–44 pr. n. št.) in Avgusta (63 pr. n. št.–14 n. št.). Gasilsko službo so takrat

opravljali nočni čuvaji. Ta se je močno razvila v 2. in 3. stoletju, ko je država dajala gasilcem v

izkoriščanje zemljišča in jih oproščala plačevanja raznih dajatev

Na celotnem območju rimskega cesarstva so za gašenje požarov uporabljali ob »Heronovih

bučah« še vedra, lestve, drogove, ponjave, košare, cunje, gobe in metle.

S koncem rimskega imperija je za nekaj časa propadlo tudi organizirano gasilstvo. V srednjem

veku se to kljub mnogim požarom ni razvijalo. Prvi požarni redi se pojavijo od 8. stol. dalje. Ti

so urejali načine gradnje hiš, določali materiale za pokrivanje streh, zahtevali posebno gasilsko

orodje in odrejali članom obrtniških združenj obveznosti pri gašenju požarov. Pozneje,

predvsem v 14. in 15. stol., so požarne rede še izpopolnili. Vodstvo gašenja je bilo poverjeno

posameznim mestnim sodnikom oziroma mestnim svetom.

Na področju razvoja tehnologije pomeni izum predhodnic sodobnih ročnih brizgaln pomemben

napredek. Pravo tovrstno napravo so izdelali v Nemčiji šele v sredini 15. stol. Velik napredek

na tem področju so dosegli, ko so namesto brizgaln, ki so sunkoma izmetavale vodo, izumili

brizgalno, ki je gasila z neprekinjenim curkom.

Na Slovenskem lahko sledimo organiziranim protipožarnim aktivnostim že od nastanka

srednjeveških mest. V njih so morali skozi zgodovino urediti službo nočnih čuvajev, nakupiti

gasilno orodje in ga ustrezno razdeliti med hišne posestnike, da so se lahko relativno uspešno

obranili ognja v urbanih skupnostih. Velikokrat so bili pri tem neuspešni, tako kot v začetku

16. stol. v Mariboru, ko je mesto popolnoma zgorelo, tako da niso uspeli rešiti niti

najdragocenejših listin – mestnih privilegijev. Po požarnem redu za Ljubljano iz leta 1676 so

morali župan, mestni sodnik in najuglednejši svetovalci takoj ob izbruhu požara priti na

požarišče. Znano je tudi, da so v Ljubljani in drugih mestih dopolnjevali stare požarne rede in

odloke in jih prilagajali potrebam časa.



43

V obdobju vladanja Marije Terezije (1740 – 1780) in Jožefa II. (1781-1790) so bili izdani novi

požarni redi, ki so na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem urejali varnostne predpise, tako za

podeželje kot tudi za mesta in trge. Prvi gasilski red, ki je bil preveden tudi v slovenščino

(besedilo je bilo dvojezično), je izšel leta 1785.

Oktobra 1792 je dunajska vlada zaradi pogostih požarov pripravila za Štajersko posebno in

obširno navodilo, kako se je treba varovati ognja, in kaj je potrebno pripraviti in ukreniti, da se

požar omeji in uspešno pogasi. Leta 1795 je izšla v slovenščini in nemščini še » Postava sa volo

ogna v´ mestih inu tergih na Kranjskem. « Predmarčna doba oziroma metternichovski

absolutizem (1814–1848) je prinesel požarni red 18. maja 1825. Ta je izšel tudi v slovenščini z

naslovom »Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti«.

Kljub povečanemu zanimanju oblasti za požarno službo, pa ta vse do druge polovice 19. stol.

ni dosegla posebnega razvoja. V mestih na Slovenskem je bila v tem času gasilska služba še

vedno tipično cehovska. Do sprememb je prišlo šle v drugi polovici 19. stol., ko so začeli

organizirati »požarne brambe«. Te predstavljajo osnovo sodobnih prostovoljno-organiziranih

gasilskih društev pri nas. Leta 1870 je bila tako ustanovljena »Ljubljanska prostovoljna

požarna bramba«.

Glede na to, da je Ljutomer dobil trške pravice že sredi 13. stol. in da so znani požari v trgu iz

15. stol., pa najdemo prve podatke o organizirani gasilski službi relativno pozno. To so

podobno kot v drugih urbanih sredinah, opravljali v sklopu policijskih dejavnosti posebni nočni

čuvaji. Znano je, da sta bila v letu 1699 v trgu dva takšna čuvaja, ki sta dobivala na leto po 12

gl. in par novih čevljev ter 17 kr. »likofa«. Prva znana sredstva za gašenje – železne mačke - je

trg kupil šele leta 1712. Leta 1798 so kupili še 12 usnjenih veder za vodo. Prav tako so sklenili,

da morajo taka vedra imeti vsi premožnejši tržani. Brizgalna je bila prvič omenjena šele na seji

trškega sveta 10. januarja 1806.

Po ustanovitvi prvih gasilskih društev (Ptuj, Laško, Maribor, Celje) se je ideja prostovoljnega

gasilstva hitro širila. Tako so leta 1871 ustanovili gasilsko društvo tudi v Ljutomeru. To pa je

predstavljalo izhodišče nadaljnjega razvoja gasilstva v ljutomerski okolici in s tem tudi v

Radomerju.



OD USTANOVITVE DO LETA 1941

Prve ideje o ustanovitvi gasilskega društva v Radomerju segajo v leta po prvi svetovni vojni.

Številni požari na širšem območju Radomerja so takrat vzpodbudili potrebne aktivnosti po

samozaščiti, predvsem na področju protipožarne varnosti. Vojaki, ki so si na bojiščih prve

svetovne vojne pridobili potrebna znanja in izkušnje s področij gašenja požarov, reševanja

življenj in imovine, so to v Radomerju znali uporabiti tudi v miru. Idejo organizirane

samozaščite so krajani podprli z vsemi možnimi sredstvi ter se aktivno vključili v njeno

organizacijo.

V Radomerju so prve dejanske aktivnosti v smeri ustanovitve gasilskega društva potekale leta

1924. Na predlog Ferdinanda Pihlarja st. je zadevo obravnavalo tudi županstvo takratne občine

Radomerje in 15. 12. 1924 sprejelo sklep o ustanovitvi društva. Istega dne je Ferdinand Pihlar

st., zapisal v Knjigo sejnih zapisnikov bodočega društva osnovne usmeritve, ki so jasno

začrtale pot društva in ga obenem utemeljile:

"Vedno ponavljajoč i se požari v sosednjih vaseh so mi vzbudili soč utje do naših pogorelcev.

Premišljeval sem, kako bi se dalo na najenostavnejši nač in temu zlu pomoč i in tako sem prišel



44



do zaključ ka … ustanoviti požarno brambo v Radomerju. Predložil sem nač rt našim

sovašč anom, ki so mi ga enkrat na obč inski seji pri našem gospodu županu Ivanjšič u

enoglasno odobrili. Neumorno delovanje društva bi mi bilo najlepša hvala ter plač ilo za moj

trud.

Radomerje, dne 15. grudna 1924"1

Od tega zapisa pa do formalne ustanovitve »Gasilnega društva Radomerje« je bil samo še

korak, saj so se že 1. februarja 1925 zbrali na ustanovnem občnem zboru gasilskega društva.

Zapisnik ustanovnega zbora navaja dvajset navzočih članov ter rezultate volitev načelstva.

V načelstvo so bili izvoljeni:

Ferdinand PIHLAR st. (1880-1945),

posestnik in gostilničar iz Radomerja, ki je

postal prvi načelnik gasilskega društva.

Aleksander NOVAK (1883-1959), kmet

iz Radomerja, ki je postal podnačelnik.

Joško VRBANČIČ (1882-1959), doma iz

Radomerščaka je bil izvoljen za tajnika.

Matija PUŠENJAK iz Radomerja je

prevzel denarne posle (blagajnik).

Tudi vse ostale funkcije so bile takrat

razdeljene med člane društva, ki je ob

ustanovitvi štelo 34 članov. Prvi in

ustanovni člani so tako postali: Ivan

Filipič, Vinko Bukovec, Alojzij Črvič,

Franc Dajčar, Anton Dolamič, Peter

Prvi vpis v knjigo zapisnikov

Glavnik, Ferdo Gregorinčič, Franc Grmič,

z dne 24. 12. 1924

Franc Ivanjšič, Andrej Kosi, Franc Kotnik,

Josip Magdič, Franc Pevec st., Franc

Pihlar, Janez Potočnik, Josip Potočnik,

Alojz Potočnik, Ivan Potočnik, Rudolf Prašiček, Josip Prelog, Janez Pušenjak st., Janko Rajh,

Anton Škafar, Anton Škrlec, Jakob Trstenjak, Franc Vogrinec, Franc Zavratnik, Feliks

Zavratnik, Janez Žnidarič, Alojzij Žnidarič.2 Izhajali so iz Radomerja, Radomerščaka, Cubra,

Železnih dveri in Kamenščaka.

Kot pristojno območje so določili vasi Radomerje, Kamenščak in Cuber.3

Že 14 dni po ustanovitvi društva so organizirali plesno prireditev v prostorih gostilne Pihlar.

Imenovali so jo »plesni venček«, čisti dobiček pa so namenili v korist društvu. Po ocenah

vodstva društva je bila prireditev dobro obiskana.



1 Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

2 Zapisnik ustanovnega občnega zbora z dne 1. 2. 1925. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv

PGD Radomerje.

3 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne 25. 3. 1925. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.



45

V začetnem obdobju svojega delovanja je društvo iskalo še druge vire financiranja. Tako so

konec marca 1925 poslali domačinom v Ameriko prošnje za podporo.4 Ali je akcija uspela in

ali je imela kakšne finančne rezultate, ni znano. Sicer pa se je društvo samofinanciralo z

organizacijo različnih zabavnih in kulturnih prireditev ali si je sredstva pridobivalo s prispevki

donatorjev posameznikov ali skupnosti kot je bila npr. Občina Kamenščak.5

Za nadaljnje korake v razvoju društva je bil pomemben izredni občni zbor 15. marca 1925.

Med drugim so takrat določili tudi »društvenega zdravnika«. To funkcijo je prevzel Alojz

Črvič. S tem so postavili temelje organizirane samopomoči v Radomerju.

Na tem občnem zboru so določili tudi lokacijo novega gasilskega doma. Od lastnika parcele,

Antona Škrleca, so pridobili soglasje, da bo prispeval potrebno zemljišče za gasilski dom.

Ostali člani so se obvezali, da bodo pomagali pri gradnji s prevozi ali delom oziroma s

prispevki v denarju ali gradbenem materialu.6

Društvo se je kmalu včlanilo tudi v krovne gasilske organizacije. Že 21. maja 1925 so nakazali

članarino Jugoslovanski gasilski zvezi, kamor so bili sprejeti 11. julija 1925, še predtem pa so

bili razvrščeni v ljutomersko gasilsko župo.

Prva dva delegata za občni zbor Gasilske župe Ljutomer, ki je bil 24. maja 1925 v Banovcih,

sta bila iz Radomerja Josip Vrbančič in Aleksander Novak. Člani društva so ju izvolili na seji

le dan pred občnim zborom.

Za prvo tombolo, ki so jo organizirali 23. avgusta 1925, so poslali prošnjo v Beograd na

Jugoslovansko gasilsko zvezo. Tombola je dobro uspela, zato so sredi septembra že začeli z

aktivnostmi za organizacijo prve »vinske trgatve«, ki so jo v naslednjih letih redno organizirali

v mesecu oktobru.

Na občnem zboru v letu 1926 so pregledali rezultate prvega leta delovanja in določili plan dela

za tekoče leto. Aktivnosti so bile usmerjene predvsem v priprave za izgradnjo doma in za

pridobivanje sredstev za realizacijo načrtov. Z gradnjo doma so začeli 4. oktobra 1926.7

Naslednje leto so priredili veselico »pod majskim drevesom« pri Pihlarjevih, septembra

tombolo pri Vaupotičevih in v začetku oktobra »vinsko trgatev« ponovno pri Pihlarjevih. Dali

so napraviti tudi apno za izgradnjo doma, določili so zidarja, ki bo opravil zidarska dela na

domu. Hkrati s tem so naročili tudi izdelavo gasilske trobente pri Stjepanu Javoru v Zagrebu.

V mesecu maju 1927 so prvič sklicali redovne vaje članstva. Ob aktivnostih za izgradnjo doma

pa so začeli skrbeti tudi za gasilsko orodje. Tako so zadolžili Jožefa Magdiča, da priskrbi

ročaje za gasilske kavlje.8



4 Zapisnik odborove seje z dne 6. 2. 1925. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

5 Zapisnik izredne skupščine z dne 11. 10. 1933. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

6 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne 25. 3. 1925. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

7 Zapisnik rednega občnega zbora z dne 19. 3. 1926. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

8 Zapisnik odborove seje z dne 5. 3. 1927. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.



46





7. avgusta 1927 se je gasilska četa udeležila

slavnostnega odkritja spominske plošče na

rojstni hiši dr. Franca Miklošiča.9

Občni zbor leta 1928 je bil posvečen nakupu

gasilske brizgalne. Dilemo, ali naj kupijo

ročno ali motorno brizgalno, so rešili na ta

način, da so se pozanimali pri drugih

društvih, kakšna izvedba bi bila bolj primerna

za radomersko okolje.10 Na podlagi zbranih

mnenj so se na seji odbora 21. aprila 1928 so

se odločili za nakup sodobne motorne

brizgalne. Dogovorili so se tudi o načinu

plačila računa v višini 30.000 din.

Na izrednem občnem zboru junija leta 1928

so se dogovorili, da bodo nabavili blago za

uniforme, ki jih je izdelal krojač Trstenjak, ki

je bil hkrati tudi član društva. Nabavili pa so

še čepice, napisne trake in druge potrebne

dodatke za uniforme. Prav tako so sklenili, da



bodo pripravili tombolo v mesecu septembru,

Dopis Č eške industrialne banke z dne 22.

ob tej priložnosti pa bodo tudi slovesno





8. 1928 v zvezi z nakazilom sredstev za


prevzeli novo gasilsko brizgalno. 11

plač ilo motorne brizgalne

Na seji odbora 19. avgusta 1928 so se

dogovorili o podrobnostih izvedbe prevzema

in blagoslovitve motorne brizgalne. V programu je bil predviden nastop ljutomerske mestne

godbe, ki jo je moral spremljati podnačelnik Aleksander Novak. Prostor za prireditev je

zagotovil načelnik Ferdinand Pihlar st., deske in les za oder za godbo je obljubil podporni član

in zidarski mojster Joško Prelog. Deske za mize in klopi je moral priskrbeti Feliks Zavratnik.

Deske za oder in tramove sta pripeljala iz Cezanjevcev Franc in Feliks Zavratnik. Oder in mize

ter klopi sta izdelala Feliks Zavratnik in Jožef Šrajnar s člani društva. V ta namen so

organizirali tudi nabiranje prostovoljnih prispevkov, in sicer v širši okolici Ljutomera12.

Za tombolo na prireditvi so določili naslednje dobitke: eno kravo, vrečo moke, vrečo pšenice,

voz drv in druge manjše dobitke.

Spored svečanosti so poslali v objavo časopisom Jutro, Slovenec in Slovenski gospodar.

Motorno brizgalno so slavnostno pripeljali v Radomerje že 21. julija v novozgrajeni gasilski

dom. Svečana blagoslovitev se je začela 2. septembra 1928 ob 5. uri zjutraj z budnico. Ob 9.



9 Zapisnik rednega občnega zbora z dne 5. 2. 1927. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

10 Zapisnik 3. rednega občnega zbora z dne 4. 3. 1928. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

11 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne 2. 6. 1928. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

12 V zapisniku so navedeni naslednji kraji: Ljutomer, Grabe, Branoslavci, Vogričevci, Kamenščak,

Lokavci, Cezanjevci, Stročja vas, Pristava, Slamnjak, Žerovinci, Ivanjkovci, Veličane, Cven, Mota,

Krapje, Noršinci, Babinci, Šalinci in Bunčani.



47

uri so nato sprejeli goste. Ljutomerski kaplan Presnik je ob 10. uri daroval mašo pri Pevčevi

kapeli. Pri maši je sodelovala tudi godba na pihala. Slavnostna govornika na prireditvi sta bila

Lovro Kuharič, načelnik ljutomerske gasilske župe in Ferdinand Pihlar st. iz Radomerja.

Sledil je mimohod gasilcev. Popoldne je radomerska četa uspešno izvedla vajo z novo motorno

brizgalno. Temu je sledila tombola. Prireditev je bila dobro obiskana in uspešna tudi s

finančnega vidika. Čisti zaslužek je znašal 8.000 din.

Motorni brizgalni sta botrovali Frančka Zavratnik in Marija Ivančič.

Svečanosti so se udeležili člani gasilskih društev iz Ljutomera, Cezanjevcev, Ivanjkovcev,

Cvena in Stročje vasi.13

Ob tej prireditvi pa so oktobra organizirali še »vinsko trgatev« v Jeruzalemu.

Gasilska četa se je 16. oktobra 1928 prvič organizirano udeležila pogreba svojega člana Franca

Kotnika iz Cubra.

V času od ustanovitve do leta 1929 je društvo vodil odbor, ki so ga sestavljali načelnik in

njegov namestnik ter pet odbornikov z dvema namestnikoma. V smislu nadzornega odbora so

delovali trije pregledniki računov, ki so jih tudi letno volili.

S pridobitvijo motorne brizgalne so upravni odbor društva reorganizirali, tako da so upravnim

funkcijam dodali še operativne. Poleg načelnika, tajnika, blagajnika ter preglednikov računov,

so od takrat dalje volili zdravnika, nadzornika oprave in vodja plezalcev ter vodja brizgalne.

Prvi vodja plezalcev je bil Matija Pušenjak, nadzornik oprave Jožef Magdič in vodja brizgalne

Feliks Zavratnik.14

Potem ko so leta 1929 sprejeli v redno članstvo društva Ludvika, Friderika in Martina Rubina

ter Alojza Nerata in Stanka Vogrinca, so ustanovili tamburaško godbo Prostovoljnega

gasilskega društva Radomerje. Ta se je zavezala, da bo na društvenih prireditvah igrala

brezplačno.15

Prvo organizirano izobraževanje gasilcev v Radomerju je bilo izvedeno 10. marca 1929 pri

Pihlarjevih. Tema izobraževanja je bila posvečena oblikovanju lika gasilca in ravnanju gasilcev

ob požarih. 16

Prva organizirana udeležba članov radomerske gasilske čete na prireditvi drugega gasilskega

društva je bila 29. junija 1929 na proslavi ob 20. obletnici Prostovoljnega gasilskega društva

Ivanjkovci.

Prve promocijske aktivnosti z novo motorno brizgalno je društvo izvedlo 7. julija 1929 v

Žerovincih pri Pihlarjevih, ko je prikazalo dve gasilski vaji. Že v začetku avgusta istega leta so

se udeležili gasilskih vaj v Križevcih in tudi tam promovirali motorno brizgalno, za kar jim je

proizvajalec znižal še ne zapadle obveznosti za 300 din.



13 Zapisnik odborove seje z dne 21. 4. 1928. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

14 Zapisnik odborove seje z dne 3. 2. 1929. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

15 Zapisnik odborove seje z dne 3. 2. 1929. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

16 Zapisnik odborove seje z dne 10. 3. 1929. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.



48



Prvo vabilo na svečanost ob gasilskem jubileju so dobili od Prostovoljnega gasilskega društva

Ivanjkovci, ki so ga organizirali ob 20. obletnici delovanja, dne 29. junija 1929. Svečanosti so

se udeležili Ferdinand Pihlar st., Jože

Vrbančič, Roman Govedič in Matija

Jerebič. 17

Prvo gašenje požara z novo gasilsko

brizgalno je bilo izvedeno 7. avgusta

1929 na Kamenščaku.

Na seji odbora so določili, da bo tega leta

»vinska trgatev« na Kamenščaku pri Urši

in Alojziju Krajncu.

Ob rojstnem dnevu jugoslovanskega

kralja 17. decembra 1929, je načelnik

pozval vse uniformirane člane gasilske

čete, da se organizirano udeležijo maše v

Ljutomeru. Kljub slabemu vremenu se jih

je … zbralo lepo število. Za to so bili

radomerski gasilci pohvaljeni, načelnik

ljutomerske gasilske župe Lovro Kuharič

pa jim je obljubil pomoč, ko jo bodo

potrebovali.18

Iz poročil o opravljenem delu v letu 1929

izhaja, da je imel odbor kar 16 sej, člani

pa so se med drugim udeležili tudi

praznika ujedinjenja 1. decembra 1929 v



Mariboru. Na tem občnem zboru so

Rač un za nabavljeno sveč ano gasilsko opravo

botram motorne brizgalne podelili častne

iz leta 1930

diplome. 19

Na seji odbora 2. januarja 1930 so ugotovili, da je društvo zbralo dovolj denarja, s katerim

lahko poplača preostale obveznosti v zvezi z nakupom motorne brizgalne.20

Junija leta 1930 so začeli s pripravami na tombolo in na zbiranje prostovoljnih prispevkov.

Določili so tudi višino nadomestila za črpanje vode pri Rekovih, Vrazovih in Vrbančičevih.

Gasilskega kongresa v Ljubljani od 3. do 5. avgusta 1930 sta se udeležila Ferdinand Pihlar st.



17 Zapisnik odborove seje z dne 23. 6. 1929. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

18 Zapisnik odborove seje z dne 29. 9. 1929. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

19 Zapisnik občnega zbora z dne 2. 2. 1930. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

20 Zapisnik odborove seje z dne 2. 1. 1930. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.



49

in Aleksander Novak. 8. septembra se je društvo udeležilo blagoslovitve gasilskega doma v

Ljutomeru.21

Takoj po občnem zboru društva 2. 2. 1931 je novoizvoljeni odbor izmed svojih članov določil

Jožeta Vrbančiča za tajnika, Franca Ivančiča za blagajnika in vodjo reševalnega oddelka,

Feliksa Zavratnika za vodjo plezalcev, Josipa Šrajnarja za vodjo sesalk in Franca Pevca za

vodjo brizgalne in za namestnika načelnika. 22

Leta 1931 so člani društva sodelovali pri maši na Florjanovo (7 članov), na proslavi ob 60.

obletnici obstoja ljutomerskega gasilskega društva (7 članov) in vajah s sekiricami. Udeležili

pa so se tudi občnega zbora ljutomerske gasilske župe 10. maja (2 člana) in slavnosti ob

blagoslovitvi nove motorne brizgalne v Babincih 16. avgusta (10 članov).

Tega leta so organizirali tudi tradicionalno tombolo in izvedli nabirko na širšem območju. 27.

avgusta se je 11 članov udeležilo pogreba podpornega člana Petra Košnika, 14. oktobra gašenja

požara v Ivanjkovcih ter slovesnosti ob ujedinjenju 1. decembra (10 članov). 23

Leto 1932 sta zaznamovala dva požara, in to na Kamenščaku ter v Radomerju. Pri gašenju

obeh so sodelovali radomerski gasilci. Ob tem pa so izvajali periodične aktivnosti: udeležba na

proslavi ujedinjenja, seje gasilske župe, izvedba vinske trgatve, pobiranje podpornih

prispevkov in vinskega mošta. 24

V letu 1933 so društvo reorganizirali po novih pravilih na podlagi Zakona o organizaciji

gasilstva z dne 15. julija 1933. Po tem zakonu je bilo določeno, da je naloga gasilske čete … da

šč iti in brani imovino in življenje krajanov pred požari, potresi, poplavami… To nalogo dosega

s strokovnim izobraževanjem svojih č lanov, s prirejanjem teč ajev, predavanj. 25

V tem letu se je Prostovoljno gasilno društvo Radomerje preimenovalo v Prostovoljno

gasilsko č eto Radomerje. Na izrednem občnem zboru 5. novembra 1933 so izvolili vodstvo po

novih pravilih. Po opravljenih volitvah je predsednik čete prisegel pred njenimi člani z

besedami:

Jaz Pihlar Ferdo predsednik prostovoljne gasilske č ete v Radomerju prisegam pred edinim

bogom, da hoč em vladajoč emu Kralju in domovini zvest biti, varovati narodno in državno

edinstvo, svoje dolžnosti po ustavi, državnih zakonih in gasilskih predpisih vestno vršiti,

zapovedi svojih predpostavljenih slušati ter č ast in ugled gasilstva po vsem šč ititi in v vsem

delovanju kot gasilec se brigati izključ no za obč e dobro, tako mi Bog pomagaj!

Za predsednikom je zaprisegel tudi poveljnik in nato še cela četa. Po ustni zaprisegi so vsi

besedilo podpisali.26



21 Zapisnik odborove seje z dne 13. 7. 1930. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

22 Zapisnik odborove seje z dne 2. 2. 1931. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

23 Zapisnik odborove seje z dne 20. 8. 1931. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

24 Zapisnik odborove seje z dne 1. 5. 1932 in 25. 9. 1932. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv

PGD Radomerje.

25 Pravilo za prostovoljne gasilske čete. (1934). Gasilska zajednica Dravske banovine v Ljubljani.

26 Zapisnik izredne skupščine z dne 5. 11. (1933). Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.



50





Po novem so se tudi funkcije v odboru preimenovale. Ob predsedniku, poveljniku, namestniku

poveljnika, tajniku, blagajniku se tako namesto vodje plezalcev in vodje brizgalničarjev pojavi

funkcija četnika in namesto vodje oprave orodjar.

Vendar se tudi to poimenovanje ni dolgo obdržalo. Tako na mestu četnikov najdemo leta 1935

zapisane vodjo napadalne desetine, vodjo samaritanskega odseka. 27 Pozneje so se preimenovali

v odd.[elčne] vodje.

Društvo je v tem času imelo solidno opremo in nepremičnine. Tako so ob gasilskem domu,

motorni brizgalni in gasilskem vozu razpolagali še z 250 m cevi in drugega orodja v vrednosti

80.000 din. 28





Stari in novi odtis peč ata radomerskega gasilskega društva



Novo dimenzijo pa dobi društvena dejavnost z vzpostavitvijo gledališke skupine. Pred javno

predstavitvijo igre z naslovom »Radikalna kura« je društvo uredilo vse potrebne formalnosti,

med drugim tudi avtorska razmerja z dr. Rudolfom Doboviškom iz Celja. Ta je v posebnem

dopisu z dne 19. 12. 1933 zapisal ... Na vašo prošnjo Vam dajem tem potom avtorsko

dovoljenje za uprizoritev moje igre »Radikalna kura« pod pogojem, da plač ate meni tantjemo v

iznosu 10% od bruto dohodka, ter morate po konč ani predstavi meni vposlati natanč en

obrač un vseh prodanih vstopnic, katerega morata podpisati predsednik in tajnik Vašega

društva pod osebno odgovornostjo za pravilen obrač un.

Ob enem Vas opozarjam, da mi boste pravoč asno naznanili dan, uro in kraj vsake posamezne

predstave ter da je prepisovanje vlog prepovedano, ampak morate kupiti v to svrho še knjige,

kajti ena knjiga Vam bo itak premalo.

Glede not sem dal naroč ilo tvrdki Franc Leskošek v Celju, da Vam note pošlje in upam, da ste

note prejeli.29

Prva uprizoritev igre je bila dne 31. decembra 1933 v Katoliškem domu v Ljutomeru. Na oder

so jo ponovno postavili 21. januarja 1934.30 Igra je bila očitno donosna, saj so z njo zaslužili

700 din.



27 Zapisnik z dne 27. 1. 1935. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

28 Zapisnik izredne skupščine z dne 11. 10. 1933. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

29 Dopis Rudolfa Doboviška Prostovoljni gasilski četi Radomerje z dne 19. 12. 1933. Arhiv PGD

Radomerje.

30 Zapisnik seje odbora z dne 7. 1. 1934. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.



51



V letu 1934 so nakupili za moštvo nove čelade, 5 gasilskih pasov in novo zastavo,31 kar 16

članov se je v začetku julija udeležilo župnih gasilskih vaj v Ljutomeru, 4 člani pa v avgustu

obmejnega gasilskega »zleta« v Gornji

Radgoni.32

Ob smrti kralja Aleksandra je imel

upravni odbor izredno žalno sejo. Na njej

je predsednik predstavil življenje in delo

kralja Aleksandra in poudaril njegovo

naklonjenost gasilski dejavnosti. Na maši

zadušnici za pokojnim kraljem je

sodelovalo 17 članov v uniformah, ostali

pa v civilnih oblekah.

Predsednik Ferdinand Pihlar st. se je

udeležil

pogrebnih

svečanosti

v

Beogradu.





28. oktobra istega leta so radomerski


gasilci prisegli kralju Petru II.33

Ob 10. obletnici obstoja društva je

predsednik na občnem zboru med

drugim nagovoril člane z naslednjimi

besedami:

Dragi tovariši, danes, ob deseti obletnici

obstoja naše č ete, je treba pomisliti

nazaj na naše delovanje skozi desetletno



dobo. Danes torej imamo potemtakem

Obrač un prve uprizoritve igre »Radikalna kura«

č asten dan ali skupšč ino. Mi smo

v Ljutomeru leta 1933

prostovoljna gasilska č eta. To se pravi

danes sem in jutri, pa č e noč em, nisem.

Naš poklic je pomagati svojemu bližnjemu v nesreč i, preden pa lahko gasilci pomagamo

svojemu bližnjemu, moramo imeti gasilsko orodje. Naša č eta je prišla do tega zelo hitro, in

sicer tekom treh let smo bili kompletni. Vsak zač etek torej, naj si bo kaki kodi, je težak, vendar

pa, č e se dela s skupnimi moč mi, v slogi in pod dobrim vodstvom, se pokaže takoj napredek. In

to je bilo pri našoj č eti, sloga, složnost in disciplina.

Slišal sem ob nastopih govoriti tovariše drugih č et: glej no Radomerce, kaki nastop imajo.

Drugi pa pravi, ker imajo disciplino v č eti, saj, č e bi v naši č eti bila disciplina, bi glih tak bila.

Tovariši naš cilj je bil po ustanovitvi kak najhitreje priti do tega, da si zgradimo gasilski dom.

Č e pomislim nazaj, kak je bilo, ko bi imeli graditi gasilski dom: skoraj bi niti ne imeli prostora

zanj v Radomerju. Vendar pa je trebalo se malo pokloniti, malo poprositi, pa je že bilo. Toraj

vodjem naše č ete niso bile z rožicami poslane postelje. Tudi jaz sem več krat mislil, zakaj da se

toliko brigam za en prazen nič , saj itak nimam hvaležnosti. Pride pa drugač e, dobim obvestilo,



31 Zapisnik seje odbora z dne 15. 4. 1934. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

32 Zapisnik seje odbora z dne 7. 1. 1934. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

33 Zapisnik izredne seje odbora z dne 14. 10. 1934. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.



52

da je priromala naša brizgalna v Ljutomer na postajo, kar streslo me je in vzpodbudilo, pride

mi na misel, a zdaj pa bomo skoraj skupaj prišli. Res gremo po brizgalno in njo peljemo po

cesti proti Radomerju. Ko pridemo č ez mejo v Radomersko ves, slišimo naenkrat zvonenje v

Kolarič evi kapeli in pokanje možnarjev pri gasilskem domu, videl sem, da smo bili vsi

spremljevalci od veselja do solz ganjeni. Tisti moment sem jaz pozabil na vse moje prejšnje

neprilike in dobil sem v moje srce hvaležnost in navdušenje za napredek naše č ete. Mislim tudi,

da ste Vi dragi tovariši bili istih misli. 34

Deseto obletnico obstoja je četa uradno praznovala 21. julija 1935. Ob tej priložnosti je

predsednik nagovoril zbor s priložnostnim pozdravom… » zač eli smo z bogom in bomo delali

tudi v naprej tako. Pri sv. maši se imamo zahvaliti vsemogoč nemu, da smo imeli v prvem

desetletju v napredovanju uspeh in da nas je ohranil več inoma vse č lane pri zdravju. Prosimo

ga tudi, da nam isto v prihodnjem letu da v napredovanju uspeh in nas ohrani vse zdrave, da

bomo ob dvajsetletnici na tem mestu nastopili tako kot danes. V to »Pomoz Bog««.

Nato so odšli v Ljutomer k maši. Opoldne so se zbrali pri Magdičevih v Radomerju na

slavnostnem kosilu. Proti večeru so posneli še skupinsko fotografijo.35

V skladu z usmeritvami krovnih gasilskih organizacij so v Radomerju začeli načrtno

vzpodbujati izobraževanje članov gasilske čete. V ta namen je predsednik pripravil v letu 1935

dve predavanji o organizaciji gasilstva, ki se ju je udeležilo 15 oz. 14 članov.36

Ker je pozitivna gasilska zakonodaja določala, da vodje opravijo izpitne tečaje,37 se je teh v

Ljutomeru naslednje leto udeležilo 6 članov radomerske čete.38

V letu 1936 je četa sodelovala na štirih cerkvenih slovesnosti ter dveh gasilskih, in to v

Ormožu z 8 člani in na Podgradju z 11 člani. Poleg tega se je Alojz Županec udeležil

samaritanskega tečaja v Ljutomeru. Ob tem pa je imela četa še dvakrat predavanje.

Kljub množici aktivnosti, pa je društvo prišlo v tem času v krizo delovanja. Na to je opozoril

predsednik Ferdinand Pihlar st., ko je na redni skupščini članstva leta 1937 ugotavljal

… Dvanajstletna doba obstoja naše č ete je za nami. Č e pomislim malo nazaj, v dobo od zač etka

našega č etnega delovanja in ga primerjam z današnjim č asom, vidim, da je gasilstvo v teh letih

napredovalo do viška. Zakaj pa, ker je gasilstvo dobro organizirano po zakonu in se je torej

vso gasilstvo cele Jugoslavije strnilo v tako zvani gasilski savez kot eno telo, ker le kot tako

lahko doseže zvišene cilje. Tovariši, kot tudi ustanovitelji naše č ete bi mi lahko danes potrdili,

da v naši č eti ni več napredovanja, je neki zastoj. V zač etku č etnega delovanja se je vsak č lan č ete malo potrudil za napredek, kot v izvežbanosti, tako tudi v gmotnih razmerah.

Tovariši, apeliram na Vas, dajmo ta zastoj odstraniti, dajmo si duška, da bo spet naša č eta

prešla v napredno izvežbano stanje. Č e hoč e do tega priti, tovariši, mora vsak č lan svojo

nalogo izvršiti kolegialno. Posebno je na č etnih funkcionarjih vse ležeč e, č e oni svojo nalogo

izvršijo, potem tudi č lanstvo svoje izvrši. 39



34 Zapisnik skupščine z dne 27. 1. 1935. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

35 Zapis ob 10. obletnici obstoja z dne 21. 8. 1935. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

36 Zapisnik skupščine z dne 19. 1. 1936. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

37 Zapisnik skupščine z dne 27. 1. 1935. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

38 Zapisnik skupščine z dne 19. 1. 1936. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

39 Zapisnik skupščine z dne 31. 1. 1937. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.



53





Sprejem gostov v Radomerju leta 1950: predsednik

ljutomerske župe Kuharič in tajnik Kikec



Leta 1937 so določili člane društva, ki so prejeli odlikovanja za desetletno delovanje v četi:

Ferdinand Pihlar st., Franc Ivančič, Joško Magdič, Aleksander Novak, Feliks Zavratnik, Franc

Vogrinec, Joško Vrbančič in Joško Šrajner.40 Poleg tega so ponovno organizirali »vinsko

trgatev« s srečolovom. Čisti dobiček od prireditve je znašal 660 din.41

V letu 1938 so bile aktivnosti čete podobne tistim v letu 1937. Organizirali so finančno uspelo

tombolo, člani pa so se udeležili treh cerkvenih in dveh gasilskih svečanosti.42

Leto 1939 je bilo posvečeno udeležbi na kongresu gasilcev v Ljubljani. Na prireditev so

prijavili Maksa Fekonja za tekmovanje posameznikov, za sprevod v predpisanih svečanih

oblekah 10 gasilcev, za nastop na stadionu 6 gasilcev, za realni pohod 6 gasilcev in za

občinstva z okolice 12 članov.43



40 Zapisnik seje odbora z dne 6. 8. 1937. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

41 Zapisnik seje odbora z dne 20. 10. 1937. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

42 Zapisnik skupščine z dne 29. 1. 1939. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

43 Zapisnik seje odbora z dne 30. 4. 1938. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.



54

Župnih gasilskih naj bi se udeležili vsi člani. Prevoz so organizirali tako, da »… koji č lani

imajo dvokolo, se peljejo z istim, vsi drugi pa z gasilskim vozom« 44 .

Tega leta je četa opravila kar sedemnajst javnih nastopov bodisi na različnih gasilskih vajah

bodisi na cerkvenih oz. gasilskih svečanostih.45

Generacija prvih radomerskih gasilcev se je konec tretjega desetletja prejšnjega stoletja vedno

bolj starala. Postajalo je jasno, da bo potrebno poskrbeti za mlade kadre. S tega razloga so

konec leta 1939 na seji odbora sklenili, da ustanovijo naraščaj.46

V letu 1940 so začeli z aktivnostmi urejanja vodnega zbiralnika na vaškem potoku. Za

uresničitev te ideje so potrebovali dovoljenje posestnikov. Vodni zbiralnik naj bi zgradili tako,

da bi poseben jez varoval bližnji travnik pred morebitnimi poplavami.47 V tej zvezi so se že

dogovarjali o načinu zbiranja materiala in opravljanja dela. Načrte je v naslednjih mesecih

prekinila druga svetovna vojna.48

Na tečaj za poveljnike so poslali Maksa Fekonja ter Franca Ivančiča ml., za namestnike

poveljnikov pa Mihaela Pušenjaka in Martina Kaučiča.

Na seji upravnega odbora sredi leta 1940 so se dogovorili, da bodo nabavili tri zaboje obvez in

nekaj jodove tinkture v priročno omarico prve pomoči.49

Poleg tega so proslavljali tudi petnajsto obletnico delovanja društva. Svečanost je bila podobna

kot ob deseti obletnici. 25. 8. 1940 so najprej položili venec vsem umrlim članom na

pokopališču, nato so pot nadaljevali do ljutomerske župnijske cerkve, kjer so se udeležili maše

za umrle člane.

Popoldne so se zbrali pri Magdičevih na slavnostnem sestanku. Potem so opravili še skupinsko

fotografiranje.50 Konec leta se je gasilska četa že začela pripravljati na morebitne vojne

razmere. V ta namen so ustanovili vojno gasilsko četo iz 6 članov, ki so jo sestavljali

Ferdinand Pihlar, Aleksander Novak, Feliks Zavratnik, Franc Ivančič, Janez Filipič in Andrej

Kosi.51



44 Zapisnik seje odbora z dne 18. 6. 1939. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

45 Zapisnik skupščine z dne 21. 1. 1940. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

46 Zapisnik seje odbora z dne 29. 10. 1939. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD

Radomerje.

47 Zapisnik seje odbora z dne 15. 8. 1940. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

48 Zapisnik seje odbora z dne 21. 5. 1940. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

49 Zapisnik seje odbora z dne 15. 8. 1940. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

50 Zapisnik seje odbora z dne 15. 8. 1940. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

51 Zapisnik seje odbora z dne 30. 9. 1940. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.



55





Lovro Kuharič pripenja odlikovanje Ferdinandu Pihlarju st.





Odlikovanci ob 15. obletnici obstoja Gasilske č ete v Radomerju





56

Kljub temu, da je v Evropi v tem času že divjala vojna, je gasilska četa nastopila v javnosti

devetkrat. Omenimo naj samo predavanja, mokre in redovne vaje, udeležbo na župni vaji na

Moti ter dvakrat pri cerkvenih slovesnostih in enkrat na Krapju ob blagoslovitvi prapora.52

V letu 1941 so do sredine aprila uspeli poslati na samaritanski tečaj Ivana Novaka in Franca

Ivančiča ml.53

Zadnja seja upravnega odbora društva iz obdobja med obema vojnama, ki je bila pri

predsedniku Ferdinandu Pihlarju, je bila izvršena 15. junija 1941. Z zapisnikom te seje v

slovenskem jeziku se knjiga zapisnikov za predvojno obdobje zaključi. Temu sledi cenzura

vojnega obdobja.



OD LETA 1941 DO LETA 1945

Kmalu potem, ko je nemški okupator vzpostavil okupacijsko oblast jo je začel izvajati tudi na

gasilskem področju. Najprej so ugotavljali stanje na terenu. 19. aprila 1941 je ing. Sinigoj

poslal društvu okrožnico, na podlagi katere je bilo potrebno popisati celotno premoženje

društva, prepis prepisa pa so mu morali posredovati v vednost. Nadalje je bilo potrebno na

podlagi te okrožnice odstraniti vse slovenske napise na domu in opremi, izdelati so morali

začasne napise v nemškem jeziku. Gasilsko društvo je moralo sporočiti, ali posreduje dovolj

goriva za motorno brizgalno. Tega je moralo biti po predpisih najmanj 30 litrov.

Za vsako nenamensko porabo bencina so bile zagrožene stroge kazni. Prav tako so lahko

gasilsko opremo uporabljali samo za namene in potrebe gašenja požarov. Uporaba gasilske

opreme v privatne namene ni bila dovoljena.

Predstojnik gasilcev je bil za izvrševanje postavljenih navodil osebno odgovoren ing.

Sinigoju. 54

Z dne 23. aprila 1941 je ohranjena okrožnica, ki v nemškem in slovenskem jeziku predpisuje

nadaljnje ravnanje v zvezi s popisovanjem inventarja. Ta mora biti izdelan v dveh izvodih. En

izvod je potrebno posredovati na komisariat v Ljutomer, drugega pa je potrebno obesiti na

vidnem mestu v gasilskem domu. V nadaljevanju zapoveduje načelnikom gasilskih čet, da

skrbijo za red in čistočo pri gasilskem orodju, in da to mora biti vedno pripravljeno za

intervencijo. Določili so tudi, da se na dom napiše » Freiwillige Feuerwehr Picheldorf«. 55

Za 29. junija 1941 je bil napovedan pregled gasilstva v Radomerju. 56 Naslednji pregled društva

je bil določen za 22. avgust 1941. Vabilo na pregled je zanimivo predvsem z jezikovnega

stališča, ker predstavlja zanimivo obliko vpliva ponemčevanja prebivalstva. Glasi pa se

… Obvešč amo vso č lanstvo freiwillige feuerwehr Wache Picheldorf, da bo danes zveč er ob ½

19 prišla na vrsto naša Wacha Picheldorf k reviziji. Radi tega mi ima biti vso č lanstvo vsaj eno

uro prej gestelt pri gasilskem domu v Picheldorf. 57



52 Zapisnik skupščine z dne 26. 1. 1941. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

53 Zapisnik seje odbora z dne 15. 4. 1941. Knjiga sejnih zapisnikov 1924-1954. Arhiv PGD Radomerje.

54 Okrožnica z dne 19. 4. 1941. Arhiv PGD Radomerje.

55 Okrožnica z dne 23. 4. 1941. Arhiv PGD Radomerje.

56 Obvestilo z dne 26. 6. 1941. Arhiv PGD Radomerje.

57 Vabilo z dne 22. 8. 1941. Arhiv PGD Radomerje.



57





Vprašalnik ukinitvenega komisarja v

Odloč ba ukinitvenega komisarja v zvezi z

zvezi s stanjem društva, ki so ga izpolnili

ukinitvijo Prostovoljne gasilske č ete

v Prostovoljni gasilski četi Radomerje

Radomerje leta 1941

leta 1941



Iz obdobja okupacije sta znana samo dva organizirana nastopa članov radomerske gasilske čete

v javnosti.

19. aprila 1941 je vodja srezke gasilske župe za Srez Ljutomer ing. Sinigoj izdal svoj prvi

dopis, ki ima glavo v nemškem jeziku, besedilo pa je v slovenščini … Na povelje g. komisarja

okrajnega glavarstva se prosi, da se jutri 20. aprila t.i. ob 9. uri predpoldne vsi gasilci

udeležijo proslave rojstnega dne našega voditelja Adolfa Hitlerja skupno v gasilskem domu v

Ljutomeru. Daljna navodila prejmejo se v gasilskem domu v Ljutomeru. Obleka službena.

Kokarda se naj takoj odstrani, drugo vse po starem.58

S stališča poslovanja društva ob morebitnem požaru pa je zanimiva še okrožnica ing. Sinigoja z

dne 13. 11. 1941. V njej je določen postopek pridobivanja nadomestnega bencina, ki bi ga

uporabili pri gašenju požara.

Po tem navodilu je moral poveljnik pristojnega društva v 24 urah po požaru zahtevek prijaviti

pristojnemu županu. V prijavi je moral navesti, kako dolgo so sodelovali na požarišču, in

koliko bencina so uporabili pri gašenju. Točnost podatkov je potrdil župan. Prijavo so morali

nato poslati v Radgono k okrajnemu vodji Merliniju, ki je poskrbel, da je društvo dobilo karte,

s katerimi je lahko nabavilo porabljeni bencin. 59 Posebno poglavje, ki je sicer dokumentirano

le s tremi okupacijskimi dopisi, pa predstavlja ukinitev Prostovoljne gasilske čete v



58 Dopis z dne 19. 4. 1941. Arhiv PGD Radomerje.

59 Okrožnica z dne 13. 11. 1941. Arhiv PGD Radomerje.



58

Radomerju. Ta je bila izvedena v sklopu razpustitve vseh organizacij, društev in združenj na

celotnem območju Spodnje Štajerske.

Postopke je operativno vodil posebni ukinitveni komisar za društva organizacije in združenja

na Spodnjem Štajerskem, ki so ga postavili 16. aprila 1941. Pooblaščenec ukinitvenega

komisarja za Ljutomer je postal najprej Alfred Merlini, ki ga je kmalu nasledil Franc Polanec.

V postopek ukinitve je kmalu prišla tudi Prostovoljna gasilska četa v Radomerju. Najprej je

pooblaščenec poslal društvu poseben vprašalnik, s katerim je ugotavljal njegovo premoženjsko

stanje na dan 1. junija 1941. Natančnost podatkov so nato preverili v zemljiški knjigi in

katastru v Ljutomeru. Postopek ukinitve so zaključili 1. 12. 1941 z ustrezno odločbo, s katero

so ugotovili, da znaša celotno premoženje gasilske čete 3.409.35 RM, od tega je bila

nepremičnina ocenjena na 600 RM, celoten inventar pa na 2.809.35 RM.

Premičnine in nepremičnine je dobila v upravljanje občina Radomerje s klavzulo, da jih sme

uporabljati izključno za gasilsko dejavnost.60 S tem je se je formalno prekinila prostovoljna

gasilska dejavnost v Radomerju. Za ta čas v Radomerju ni ohranjenih nobenih podatkov. Znani

so samo spiski radomerskih gasilcev za posamezna vojna leta, ki so nastali v povojnem

obdobju.

Ukinitev Prostovoljne gasilske čete leta 1941 predstavlja veliko izgubo, ne samo na področju

protipožarnih aktivnosti, ampak tudi za splošen razvoj kraja in širše. Izgube pa niso bile zgolj

formalne ali materialne narave. Velik udarec za radomersko gasilstvo je le nekaj mesecev pred

koncem vojne pomenila izguba utemeljitelja, mentorja in prvega predsednika Ferdinanda

Pihlarja st. Sama ideja gasilstva pa v Radomerju ni nikoli zamrla. Le začasno je poniknila v

ozadje vsakdanjih dogodkov in prizadevanj za preživetje posameznikov in skupnosti v vojnem

času. Ob prvi priložnosti, na katero je bilo potrebno čakati kar štiri leta, pa je ponovno

zacvetela.



Viri in literatura

- Kovačič, Fran. (1926). Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Maribor: Zgodovinsko društvo

Maribor.

- Ljubljanski gasilci skozi čas. (2004). Ljubljana: Gasilska zveza.

- Maček, Jure. (2004). Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem

Štajerskem. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor.

- Novak, Drago. (1987). Prlekija 1941-1945. Ljubljana: Založba Borec.



Tanja Fajhtinger in Miroslav Novak



60 Ukinitveni spis Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje z dne 1. 12. 1941, sig.: 1369.

Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem Štajerskem. Pokrajinski arhiv

Maribor.



59



GASILSKO DRUŠTVO V RADOMERJU

OD LETA 1945 DO LETA 2005



DELOVANJE DRUŠTVA OD 1945 DO 1947

Leto 1945 je bilo prelomno v več pogledih. Svoboda ni prinesla samo zmage nad fašizmom in

nacizmom, ampak predvsem konec eksistencialne krize in strahu posameznikov, ki so v prvih

dneh po osvoboditvi različno doživljali izgubo svojih bližnjih, lastnega zdravja in premoženja.

Potrebe po požarni varnosti so narekovale ponovno organizacijo gasilstva, ki ga je nova država

na lokalnem nivoju postavila na prostovoljne osnove.

Gasilska oprema predvojne Gasilske čete v Radomerju je ostala skozi vojni čas v operativnem

stanju. V letu 1945 je bilo v seznam vpisanih 15 rednih članov, naslednje leto pa že 28 in leta

1947 kar 30 rednih članov. Iz tega lahko sklepamo, da je organizacija obstajala, vendar pa čas

do leta 1946 ni ustrezno dokumentiran.

Na neke vrste organizacijo pred novembrom leta 1946 kaže dejstvo, da so na občnem zboru

razrešili stari odbor.

Pri pregledu spiskov članstva lahko

ugotovimo prvo bistveno razliko

med strukturo članstva pred in po

letu 1945. Če so bili do vključno leta

1945

člani

društva

izključno

polnoletni moški, se jim v času po

letu 1945 pridružijo še ženske. Tako

so vpisane za leto 1946 kot redne

članice: Frančiška Novak, Martina

Karba, Katarina Kosi, Marija

Pušenjak in Antonija Pušenjak.1

Gasilska četa Radomerje je leta 1946

štela 18 članov, ki so bili večinoma



starejši. Njen prvi formalni povojni

občni zbor je bil izveden 20.

Gibanje števila č lanov v letih 1926-1947

novembra 1946.

Na zboru so se uvodoma z minuto molka spomnili vseh, ki so postali žrtve okupatorja. Pri

pregledu opravljenega dela v tekočem letu so ugotovili, da so zbrali nekaj kubičnih metrov lesa

ter ob gasilskem domu zgradili razgledni stolp. V gasilske vrste so uspeli pridobiti prve ženske,

ki so bile dejavne predvsem na področju sanitete, pripravljali pa so jih tudi za druge naloge v

gasilstvu. Tega leta je gasilska četa dvakrat intervenirala na požarišču.

Orodjar je na zboru poročal tudi o nastali vojni škodi na imetju gasilske čete. V času druge

svetovne vojne je bilo društvo prikrajšano za 9 kosov oblek in drugih sredstev, ki jih takrat niso

mogli nadomestiti z novimi.



1 Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954, str. 23-24. Arhiv PGD Radomerje.



60





Na zboru so izvolili novi odbor v sestavi: Ferdinand Pihlar ml., poveljnik, Janez Fajhtinger st.,

namestnik poveljnika, Herman Verbančič, tajnik, Franc Ivančič, blagajnik, Jože Magdič,

orodjar, Feliks Zavratnik, rojnik2 I. in Mihael Pušenjak, rojnik II.

Prvič v zgodovini društva so v vrste Gasilske čete v Radomerju sprejeli tudi članice in jih

organizirali v sanitetni oddelek. Vodja sanitetnega oddelka je postala Frančiška Novak,

namestnica Marija Pušenjak, pomočnici pa sta bili Martina Karba in Tončka Pušenjak. 3

Leta 1947 je četa sodelovala pri gašenju požara v Železnih dverih, pri tem so se posamezniki

zelo izkazali. Opravili so tudi suhe vaje in izvedli predavanje. Gasilci so udarniško opravili 34

ur dela na pešpoti Radomerje-Kamenščak. Na eni izmed sej odbora so sklenili, da bodo v domu

odklopili elektriko, ker je prispevek previsok glede na realno porabo električne energije.4



DELOVANJE DRUŠTVA OD 1948 DO 1991

V drugi polovici leta 1948 so začeli na podlagi nove gasilske zakonodaje v celotnem

ljutomerskem okraju postopke reorganizacije gasilske organizacije. Tako so v Radomerju

reorganizirali

Gasilsko

č eto

Radomerje v Prostovoljno gasilsko

društvo Radomerje.

Reorganizacija društva je bila

formalno izvedena 19. septembra

1948 na izredni skupščini, ki se je

odvijala na sedežu Krajevnega

ljudskega odbora Radomerje.





Poleg članov društva se je

Odtis peč ata iz obdobja do leta 1948 (levo) in odtis

skupščine udeležil tudi odposlanec

peč ata po letu 1948 (desno)

okraja Joško Škrlec.

Bivši

predsednik

Prostovoljne

gasilske čete Radomerje Ferdinand

Pihlar ml. je kot sklicatelj izredne skupščine najprej predstavil gasilska pravila in zakon o

gasilstvu. Na ta način so se člani seznanili z ustrojem gasilstva v novo organizirani državni

tvorbi.

Po izvedenih volitvah je postal predsednik društva Ferdinand Pihlar ml., krajevni poveljnik

Janez Fajhtinger st., sekretar Alojz Županec, blagajnik Mihael Pušenjak, vodja sanitetnega

oddelka in kulturno-prosvetni referent Rudi Tomažič, odposlanca v Okrajno gasilsko skupščino

Janez Fajhtinger st. in Herman Vrbančič, adjutant Maks Fekonja in odposlanec za Republiško

gasilsko zvezo Slovenije Stanko Zavratnik.



2 Rojnik je vodja osnovne gasilske enote roja. V primeru požara koordinira aktivnosti reševanja prvih

deset gasilcev, ki prispejo na požarišče in sestavijo roj. Roj sestavljajo rojnik, podrojnik in 8 gasilcev.

Več gasilskih rojev sestavlja gasilski vod ali manjšo četo. Podatke je prijazno posredovala gospa

Ivana Radovič iz Slovenskega gasilskega muzeja dr. Branka Božiča iz Metlike, za kar se ji iskreno

zahvaljujemo.

3 Zapisnik prvega občnega zbora Gasilske čete Radomerje z dne 20. 11. 1946. Arhiv PGD Radomerje.

4 Poročilo o delu Gasilske čete Radomerje z dne 19. 10. 1947. Arhiv PGD Radomerje.



61

Na skupščini so sprejeli tri sklepe, in sicer…

1. da vsak poedini č lan vrši propagando med množicami za dvig gasilstva in obč a reševalna

opravila.





2. Ustanovitev mladinskega odseka


3. Ureditev gasilskega doma in vse opreme ter orodja, ker je že deloma izvršeno.

Poleg tega so predlagali, da … naj bi glasilo »Gasilski vestnik« prinašalo več strokovnih

č lankov in bi tudi naj stari izkušeni gasilci pisali č lanke ter svoja izkustva pri požarnih in

drugih reševalnih delih. 5

V letu 1948 so med drugim izvedli tudi prireditev »Vinska trgatev«. Čisti dobiček prireditve je

znašal 15.290 din. Z upravnega stališča so tega leta organizacijo registrirali, vse člane društva

pa zavarovali v primeru nezgode pri požarih ali drugih reševalnih akcijah.6

Leta 1949 sta predsednik in poveljnik izvedla predavanje o sodobni taktiki v gasilstvu. Pri tem

so posebej mlajši pokazali velik interes, saj so aktivno sodelovali v debati. Skozi tekoče leto so

si zadali ambiciozen plan, in sicer, da bodo izvajali vaje na dva tedna, organizirali 4 strokovna

predavanja, generalno obnovili gasilski dom in začeli s preventivnimi varnostnimi pregledi

dimnikov.7

V naslednjem letu so si zadali izvesti vsaj dve gasilski aktivnosti na mesec. Posebno pozornost

pa so tega leta posvetili problemu izgradnje dveh vodnih zbiralnikov v vasi. Ideje o izgradnji

tovrstnih objektov segajo že v čas med obema vojnama, a jih iz objektivnih razlogov niso

uspeli realizirati. Po projekciji bi naj vsak član na tem področju opravil vsaj 10 prostovoljnih

ur.8

S povečanjem števila naročenih izvodov Gasilskega vestnika iz 6 izvodov na 15 so želeli

vplivati na večjo osveščenost in teoretično-strokovno znanje članstva. V sanitetnih tečajih so

načrtovali izobraziti dvakrat po dve članici.

Leto 1950 je bilo med drugim posvečeno tudi obhajanju 25-letnice obstoja društva. V ta namen

so načrtovali proslavo in prireditev v širšem obsegu.

Iz vsebin nastopov gasilskih funkcionarjev leta 1950 zelo močno odsevajo splošni politični

poudarki, kot je to bilo prej ali celo pozneje. Tako je podpoveljnik Okrajne gasilske zveze

Ljutomer v svojem nagovoru na redni skupščini Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje

januarja 1950 podaril pomen političnega dela v gasilstvu. V zapisniku je zapisano, da mora biti

to … jasen dokaz graditve socializma v naši državi in katero mora voditi še naprej delo našega

gasilstva. Opomnil je tudi, da č e obhaja naše društvo v tem letu 25-letnico obstoja, da je

dolžnost društva, da imenuje svoje ustanovne č lane – za zaslužne č lane. Nato povzame besedo

tov. Mihelj, ter poudarja pomen gradnje socializma v naši državi, na č elu s Komunistič no

partijo kot avantgardo delavskega razreda, katera nam je edina prinesla svobodo.



5 Zapisnik izredne skupščine Prostovoljnega gasilskega društva z dne 19. 9. 1948. Knjiga sejnih

zapisnikov 1924–1954. Arhiv PGD Radomerje.

6 Zapisnik seje Prostovoljnega gasilskega društva z dne 1. 1. 1949. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 –

1954. Arhiv PGD Radomerje.

7 Zapisnik seje PGD Radomerje z dne 23. 1. 1949. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv PGD

Radomerje.

8 Zapisnik seje UO PGD Radomerje z dne 22. 1. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.



62

Na skupščini so nato izvolili naslednje častne člane društva: Franca Ivanjšiča, Feliksa

Zavratnika, Jožefa Magdiča, Franca Škrleca, Aleksandra Novaka, Jožefa Vrbančiča in Franca

Vogrinca.9

V tem letu je bil storjen korak naprej v smeri protipožarne preventive. Po nalogu notranjega

odseka Okrajnega ljudskega odbora Ljutomer so gasilci izvajali nočne straže v času žetve in

mlačve vseh žitaric. Ob mlačvah pa so morali posestniki zagotavljati ustrezne kadi z vodo in

zajemalkami. 10

Na Kamenščaku so gasilske aktivnosti začeli organizirati že pred letom 1950, tako da so lahko

25. marca 1950 ustanovili lastno gasilsko četo v okviru Prostovoljnega gasilskega društva

Radomerje.11

Zaradi vključitve gasilcev iz Kamenščaka so sredi leta 1950 kooptirali Janeza Blagoviča iz

Kamenščaka za poveljnika Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje.12

Na tretji seji upravnega odbora v letu 1950 so tudi sklenili, da se začneta obe četi aktivno

pripravljati na nastop na sektorskem tekmovanju prostovoljnih gasilskih čet. Dogovorili so se,

da bodo za gasilsko četo Kamenščak pisno zaprosili Prostovoljno gasilsko društvo Ljutomer,

da za vaje posodi svoji stari motorni brizgalni »Rosenbauer«. Za priprave na nastop sta bila

zadolžena za četo Radomerje Janez Fajhtinger st., za četo Kamenščak pa Alojz Pušenjak.13

O poteku sektorskega tekmovanja ob 25. obletnici obstoja Prostovoljnega gasilskega društva v

Radomerju obstaja podroben zapisnik. Sektorsko tekmovanje se je začelo 6. avgusta 1950 ob

8. uri zjutraj z zborom nastopajočih gasilskih čet pred gasilskim domom. Temu je sledil

»raport« sektorskemu poveljniku. Ob 9. uri so se začele »redovne« vaje, temu so sledile

»šolske« in na koncu še »mokre« vaje.

Tekmovanje je spremljal član Gasilske zveze LRS Karol Flisar skupaj s predsednikom

Okrajne gasilske zveze Jožefom Zavratnikom, poveljnikom Okrajne gasilske zveze Janezom

Blagovičem, adjutantom Jankom Tratnikom, članoma Francem Horvatom in Marijo Rajh,

predstojnikom odseka za notranje zadeve pri OLO Ljutomer in poveljnikom sektorja Ignacom

Lipovcem.

Na tekmovanju so sodelovale gasilske čete iz Radomerja v polni sestavi, Kamenščaka,

Ljutomera, Cezanjevcev, Podgradja, Stročje vasi, Pristave, Babincev in Železnih dveri. V

zapisniku lahko preberemo … Ob 8. uri se je zbralo devet navedenih č et skupno s č lani in

č lanicami pred gasilnim domom v Radomerju. Po raportu, katerega je prejel tov. Lipovec

Ignac od posameznih poveljnikov č et, je krenil celi odred z zastavami in ljutomersko godbo na

č elu na vežbališč e, ki je bilo pripravljeno na travniku tov. Ivanč ič a. Na vežbališč u je prejel raport okrajni poveljnik tov. Blagovič od sektorskega poveljnika. Tov. Blagovič je nato



9 Zapisnik skupščine PGD Radomerje z dne 23. 1. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

10 Zapisnik 3. seje UO PGD Radomerje z dne 17. 7. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

11 Zapisnik rednega zbora PGD Radomerje z dne 20. 1. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954.

Arhiv PGD Radomerje.

12 Zapisnik 3. seje UO PGD Radomerje z dne 17. 7. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

13 Zapisnik 3. seje UO PGD Radomerje z dne 17. 7. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.



63

pozdravil vse č ete in navzoč e funkcionarje oblasti in jim v kratkih besedah obrazložil pomen

takih tekem.

Nato je bila imenovana petč lanska ocenjevalna komisija, katera je imela nalog nepristranski

oceniti delo vsake posamezne č ete. Imenovani so bili kot č lani komisije sledeč i tov.: Horvat

Franc Ljutomer, Tratnik Janko, Rajh Marija, Rajh Franc, Ivanjkovci in Ribič Ivan, Cezanjevci.

Prva je nastopila k redovnim vajam č eta Radomerje nato Ljutomer in po vrsti vse ostale č ete.

Kot zadnji je nastopil k redovnim vajam celi odred Ljutomerskega sektorja.

Potem so se zač ele šolske vaje in je spet nastopila prva č eta Radomerje in izvajala trodelni

napad. Za njo je izvajala trodelni napad č eta Ljutomer in po vrsti ostale č ete. Posebno se še

mora omeniti odelenje mladincev iz Ljutomera in Podgradja.

Po šolskih vajah so bile mokre vaje in je bil izvršen napad na hišo tov. Pušenjaka Matija v

Radomerju. Pri tem napadu so sodelovale štiri motorne in tri roč ne brizgalne. Speljano je bilo

13 cevi. Takoj po konč ani mokri vaji je pozval vse poveljnike tov. Flisar in jim na licu mesta s

pravilno kritiko raztolmač il vse nepravilnosti pri izvršenem napadu, pohvalil vse pravilne

ukrepe in podrobno obrazložil pomen takšnih vaj.

Ko so bile vaje izvršene se je odred formiral v povorki po vasi. Pri gasilnem domu je bil

pozdrav, konč ni nagovor na vse č ete in nato razhod.

Omeniti se mora, da rezultati tekmovanja niso bili takoj razglašeni, pač se bodo rezultati

objasnili naknadno. Po konč anih tekmah je bila velika ljudska veselica pri tov. Pihlar Ferdu

zunaj na dvorišč u pod hrastom. Za veselico je domač a č eta nabavila 928 litrov vina, 740 kg

težkega bika, dva teleta in tri svinje. 14

Aktivnosti gasilcev se v začetku petdesetih let niso povečale samo na operativnem področju,

ampak tudi na področju izobraževanja operativnega članstva. Na podlagi službene objave

Gasilske zveze LRS glede izvajanja preizkusa znanj v letu 1950 je upravni odbor društva

sklenil, da bodo tega izvedli konec leta 1950. Predtem so v društvu pripravili ustrezno

izobraževanje v obliki predavanj in vaj.

Na seji so se dogovorili, da bodo predložili Okrajni gasilski zvezi v Ljutomeru predloge za

podelitev čina gasilskega desetarja brez opravljanja izpita za Ferdinanda Pihlarja ml., Janeza

Fajhtingerja st., Hermana Vrbančiča, Marijo Pušenjak ter Branka Vrbančiča st. za strojnika.

Vsi ti so opravljali do takrat že več let v društvu dolžnosti desetarja ali dolžnosti višjih

gasilskih častnikov brez ustreznega čina.15

Sredi decembra so na posebnem sestanku društva organizirali tudi preverjanje znanja članov s

področja strukture gasilskih društev in trodelnega napada. Preverjanje znanja je uspešno

končalo 26 članov, dva pa sta pridobila desetarski čin.16

Konec jubilejnega leta so podelili članstvu tudi prve povojne značke za dogoletno službovanje

v gasilskih vrstah. Najprej so ugotovili, da so za 10 in 15 letno službovanje v bivši Jugoslaviji



14 Zapisnik o poteku sektorske tekme z dne 6. 8. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

15 Zapisnik 4. seje UO PGD Radomerje z dne 1. 12. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

16 Zapisnik sestanka PGD Radomerje z dne 15. 12. 1950. Arhiv PGD Radomerje.



64

prejeli bronaste in srebrne značke Feliks Zavratnik, Franc Ivančič, Joško Magdič, Franc Škrlec

in Martin Kaučič.17

V nadaljevanju so glede na leta služenja v gasilski organizaciji oblikovali štiri skupine

kandidatov.

V prvo skupino so spadali Ferdinand Pihlar ml., Herman Vrbančič, Avgust Magdič, ki so

služili od 10 do 15 let. V drugo skupino so bili razvrščeni tisti, ki so bili gasilci od 15 do 20 let.

V njo so spadali Janez Fajhtinger st., Alojz Županec in Mihael Pušenjak. V skupino od 20 do

25 let službe je bil uvrščen samo Martin Kaučič. Četrto skupino pa so sestavljali: Franc

Ivančič, Joško Magdič, Feliks Zavratnik in Franc Škrlec, ki so bili člani 25 in več let.18

V letu 1951 so nadaljevali z izobraževanjem kadra. Tako sta se desetarskega tečaja iz

Radomerja udeležila Franc Novak in Marija Pušenjak. Za četo Kamenščak so zadolžili Alojza

Pušenjaka, da ta pošlje na tečaj vsaj dva njihova člana. Dogovorili so se tudi, da bodo odpravili

vse pomanjkljivosti v zvezi s pisarniškim poslovanjem in društvenim arhivom.19

Dobra organizacija društva je bila v prvi polovici leta 1951 zelo pomembna, saj je bilo v

društvo vključenih 28 operativnih članov čete iz Radomerja in 26 članov operativne čete iz

Kamenščaka.20

V drugi polovici leta 1951 je prišlo do reorganizacije. Gasilska četa Kamenščak je izvedla

občni zbor in se s tem osamosvojila kot Prostovoljno gasilsko društvo Kamenščak.21

Med uspehe društva v letu 1952 je potrebno med drugim prišteti pridobitve novih članov. Na

občnem zboru leta 1953 so jih sprejeli 10.22 Med dosežke tega leta prištevajo še uspehe ženske

desetine, ki je na okrajnem gasilskem tekmovanju dosegla drugo mesto, za kar so prejele kot

nagrado osem delovnih oblek. Dobre uspehe pa so dosegli tudi na sektorskem tekmovanju, kjer

je društvo zasedlo prvo mesto. 23

V letu 1953 so se gasilci v Radomerju ob gasilskih vajah in predavanjih posvečali še

poenotenju gasilskih uniform, zbiralnikom vode v Radomerju in Radomerščaku ter problemu

dostopa do transformatorske postaje v Radomerju, v kateri bi lahko izključili električno

napetost v primeru požara. Pogovarjali so se tudi o obnovi gasilskega voza in motorne

brizgalne ter gasilskega doma. 24



17 Izdelani spisek ni popoln, saj je na podlagi fotografije iz leta 1940 mogoče ugotoviti, da je teh bilo 8

in ne samo 5.

18 Zapisnik 5. seje UO PGD Radomerje z dne 21. 12. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954.

Arhiv PGD Radomerje.

19 Zapisnik 1. seje UO PGD Radomerje z dne 25. 2. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

20 Zapisnik rednega zbora PGD Radomerje z dne 20. 1. 1950. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954.

Arhiv PGD Radomerje.

21 Zapisnik 4. seje UO PGD Radomerje z dne 28. 12. 1951. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954.

Arhiv PGD Radomerje.

22 Zapisnik rednega zbora PGD Radomerje z dne 13. 1. 1953. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954.

Arhiv PGD Radomerje.

23 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 4. 1. 1958. Arhiv PGD Radomerje.

24 Zapisnik 2. seje UO PGD Radomerje z dne 8. 3. 1953. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.



65





Leta 1953 so člani društva prvič sodelovali pri izvedbi Titove štafete,25 vključili pa so se tudi v

Socialistično zvezo delovnega ljudstva.26

Na področju alarmiranja javnosti se je na pristojnem območju v skladu z zakonom začela

oglašati sirena vsako prvo soboto natančno opoldne. Na ta način so preverjali njeno

operativnost.27

V drugi polovici leta so začeli v Radomerju z aktivnostmi v zvezi z izgradnjo dvorane in stolpa

kot prizidka k obstoječemu gasilskemu domu.28

Leto 1954 je bilo v celoti posvečeno izgradnji dvorane in gasilskega stolpa.

Leta 1955 je društvo praznovalo svojo 30. obletnico obstoja. Ob tej priložnosti je bila

dograjena dvorana h gasilskemu domu s stolpom, na kateri je bila vzidana tudi spominska

plošča padlim za svobodo. Slavnostna prireditev je bila 15. maja.





Ob odprtju dvorane in gasilskega stolpa v

Proslava ob odprtju prizidka in odkritju

Radomerju leta 1955

spominske plošč e leta 1955



Na njej je predsednik Ferdinand Pihlar ml. povedal …. Ker je to naše društvo prvo društvo, ki

je bilo ustanovljeno na tem področ ju in še danes edino obstoječ e, je za te kraje tembolj

pomembno in so zaradi tega tudi naloge tega društva obsežnejše. Iz teh razlogov in ker smo

hoteli biti vredni nasledniki naših ustanoviteljev, smo se pred dvema letoma odloč ili poveč ati

naš gasilski dom, ki bi tako odgovarjal za potrebe našega kraja, s tem da bi imela več jo

možnost delovanja naša gasilska organizacija kakor tudi vse ostale politič ne in gospodarske

organizacije. Pri tej novogradnji je sodelovala cela vas in bližnja okolica. Tokrat tudi nismo



25 Zapisnik 3. seje UO PGD Radomerje z dne 6. 4. 1953. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

26 Zapisnik 5. seje UO PGD Radomerje z dne 5. 7. 1953. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

27 Zapisnik 6. seje UO PGD Radomerje z dne 23. 8. 1953. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.

28 Zapisnik 7. seje UO PGD Radomerje z dne 29. 8. 1951. Knjiga sejnih zapisnikov 1924 – 1954. Arhiv

PGD Radomerje.



66

bili sami, kajti našli smo povsod razumevanje in podporo, predvsem moram tu omeniti izdatno

podporo Obč inskega ljudskega odbora Ljutomer in Okrajne gasilske zveze. 29

Na občnem zboru so podelili 5 značk za 30 let službovanja, 5 za 20 let in 1 značko za 10 let

delovanja v društvu.30

Z razvitjem društvenega prapora junija 1956 se je zaključila prva pomembna povojna razvojna

stopnja društva, ki so jo radomerski gasilci začeli v začetku petdesetih let z izgradnjo dvorane

in gasilskega stolpa. Predsednik društva Ferdinand Pihlar ml. je v svojem poročilu zapisal

… Takoj v zač etku lanskega leta smo zač eli pripravljati vse potrebno za napravo društvenega

prapora, katerega smo dne 13. 5. 1956 slovesno razvili ob navzoč nosti mnogih visokih

funkcionarjev Republiške gasilske zveze, Okrajne gasilske zveze Murska Sobota in Maribora

ter mnogih visokih politič nih in oblastvenih funkcionarjev s tov. Radom Pušenjakom na č elu,

kateri je kot predsednik Obč ine Ljutomer ob veliki udeležbi gasilstva ter ostalega obč instva

razvil novi društveni prapor. Marsikateri udeleženec, ki je takrat videl celotni dopoldanski

program te lepe in dobro uspele gasilske manifestacije, je moral takrat oditi iz Radomerja z

lepimi vtisi in spomini.

Z opravljenimi načrtovanimi nalogami pa so se pojavila tudi prva resnejša nesoglasja pri

članstvu. Na to je v svojem zapisu Ferdinand Pihlar ml. opozoril z besedami …. V vso to dobro

razpoloženje č lanstva pa je padla kaplja grenkobe in skalila našo do takrat dobro društveno

življenje. Iz nerazumljivih vzrokov je nekaj č lanov zač elo hoditi svoja pota, kar je nedopustno

za eno društveno organizacijo. Posledice so se pokazale kot zelo škodljive in treba bo mnogo

naporov, č e bomo hoteli to popraviti, kaj je zgrešenega. 31

Poleg težav s članstvom pa so pojavile še občutne težave z delovanjem motorne brizgalne. 32

Kljub vsem težavam v letu 1956, pa je naslednje leto bilo bolj optimistično. Na letnem

ocenjevanju društev so dosegli zelo dober rezultat v občinskem merilu. Niso pa uspeli

organizirati tradicionalne poletne prireditve.33 Vendar so namesto te inovativno organizirali

dobro uspelo tombolo 15. septembra 1957 skupaj z »vinsko trgatvijo.34

V društvu je leta 1957 delovalo kar 24 operativnih članov in 19 pionirjev, ki so opravili 12

redovnih, 16 suhih in 4 mokre dnevne in nočne vaje.35

V letu 1958 so se radomerski gasilci polnoštevilno udeležili proslave ob 90. obletnici I.

slovenskega tabora v Ljutomeru in sodelovali na več društvenih proslavah sosednjih društev.

Tega leta so nekoliko posodobili opremo v dvorani, saj so ob finančni pomoči Občinskega

ljudskega odbora Ljutomer in Krajevnega odbora Radomerje nabavili 10 miz in 20 klopi.



29 Nagovor predsednika PGD Radomerje ob 30- letnici z dne 15. 5. 1955. Arhiv PGD Radomerje.

30 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 15. 1. 1955. Arhiv PGD Radomerje.

31 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 19. 1. 1957. Arhiv PGD Radomerje.

32 Poročilo gospodarja PGD Radomerje na občnem zboru z dne 18. 1. 1957. Arhiv PGD Radomerje.

33 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 4. 1. 1958. Arhiv PGD Radomerje.

34 Zapisnik denarne tombole z dne 15. 9. 1957. Arhiv PGD Radomerje.

35 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 4. 1. 1958. Arhiv PGD Radomerje.



67





Tradicionalno so bili še soorganizatorji ljudske veselice. 36 Na občnem zboru so podelili 5

značk za 30-letno delovanje v gasilskih vrstah, 6 za 20-letno in 5 za 10-letno službovanje. 37





Poveljnik Janez Fajhtinger st.



prevzema prapor od Rada Pušenjaka Prapor Gasilskega društva Radomerje iz leta 1956

leta 1956



Za leto 1959 je predsednik na občnem zboru poročal, da …. je bilo delo gasilskega društva v

glavnem zadovoljivo. UO je na svojih rednih sejah razpravljal vse probleme organizacijske,

vzgojne, tehnič ne in finanč ne narave. Vse toč ke dnevnega reda so bile dobro prediskutirane.

Sodelovanje z višjimi forumi, z obč insko gasilsko zvezo je bilo dobro, ravno tako pa s

sosednjimi gasilskimi društvi in to s PGD Ljutomer, Podgradje, Železne dveri in

Kamenšč akom. Tudi v bodoč e si želimo ostati v dobrih sosedskih in prijateljskih odnosih. 38 Na

občnem zboru so podelili 5 značk za 30 let službovanja, 6 za 20 let službovanja in 6 za 10 let

delovanja v društvu. Marija Graf je prejela priznanje občinskega odbora Gasilske zveze

Ljutomer za vestno in vsestransko delo.39

V letu 1960 so opravili nujna vzdrževalna dela na gasilskem domu. Ob tem so nakupili 60 m

gasilskih cevi. Investicijo v višini 90.000 din so pokrili z lastnimi sredstvi, sredstvi občinske

gasilske zveze, predvsem pa jim je pomagal Krajevni odbor Radomerje, ki je financiral

popravilo doma in nakup 20 m cevi.



36 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 18. 1. 1959. Arhiv PGD Radomerje.

37 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 18. 1. 1959. Arhiv PGD Radomerje.

38 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 23. 1. 1960. Arhiv PGD Radomerje.

39 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 31. 1. 1959. Arhiv PGD Radomerje.



68



Načrtovano prireditev so izvedli skupaj z ostalimi množičnimi organizacijami. Od čistega

dobička je gasilsko društvo dobilo 51.000 din. Na občnem zboru je predsednik društva med

drugim opozoril tudi na probleme izseljevanja mlade populacije iz vasi. Ugotavljal je … da se

naše vrste precej redč ijo. To pa iz razloga, ker precej mladih ljudi odhaja na delo v druge

kraje. Upam, da se bo stanje z industrializacijo na našem področ ju zboljšalo. Treba pa bo

gledati, da vključ imo v naše vrste tiste mladince in mladinke, ki so za to sposobni in še do

danes niso vključ eni.40

Leta 1961 je društvo z ostalimi organizacijami v

vasi izvedlo tradicionalno jesensko prireditev –

vaško veselico z zelo dobrim finančnim rezultatom.

Od skupnega čistega dobička 73.000 din je društvo

dobilo 47.000 din. Krajevni odbor Radomerje pa je

društvu nabavil še 10 zaščitnih čelad. Krajevni

odbor se je tudi obvezal, da bo društvu financiral

dodatne sesalne cevi. 41

V društvu je bilo tega leta skupaj 25 članov, od tega

2 častnika, 2 podčastnika in 21 izprašanih gasilcev.

42

V letu 1962 so se v društvu pojavile težave na

področju upravljanja z dokumentacijo. Sekretarka,

ki je bila še začetnica na tem področju, je morala za

dalj časa zapustiti delo v društvu, zato so nekatera

dela zaostala. Upravni odbor je problem rešil, tako

da je kooptiral Vojka Vrbančiča, ki je prevzel delo



sekretarja.43 V tem letu so začeli reševati tudi

Plakat za veliko denarno tombolo

problem lastništva zemljišča, na katerem stoji

leta 1957 v Radomerju

gasilski dom. Tega so tudi uredili s posebno

kupoprodajno pogodbo, samo spremembo lastništva

pa so vnesli v zemljiško knjigo.

Za leto 1963 je bilo značilno, da zaradi pomanjkanja rezervnih delov, društvo ni imelo lastne

operativne motorne brizgalne, kar ni imelo nekih večjih posledic, saj na pristojnem območju ni

bilo nobenega požara. V primeru nesreče pa so imeli celo leto na izposojo motorno brizgalno iz

Murske Sobote. Ob tem so se srečevali še s problemom ureditve dvorane. Upravni odbor se je

tega leta intenzivno ukvarjal z vsebino novega statuta društva.44

V letu 1963 je društvo štelo 38 članov, od tega 21 moških, 3 ženske, 4 mladince in 10

pionirjev. Ti so bili organizirani v moški, kombinirani in pionirski desetini. So pa tega leta bili

nekoliko bolj aktivni pri udeležbah na različnih svečanostih. Udeležili so se jih 8.45



40 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 21. 1. 1961. Arhiv PGD Radomerje.

41 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 28. 1. 1962. Arhiv PGD Radomerje.

42 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 21. 1. 1961. Arhiv PGD Radomerje.

43 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 2. 2. 1963. Arhiv PGD Radomerje.

44 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 30. 1. 1964. Arhiv PGD Radomerje.

45 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 30. 1. 1964. Arhiv PGD Radomerje.



69



Leta 1964 so sprejeli novi statut društva. Na občnem zboru pa so podelili dve znački za 40 let,

dve za 30 let in eno za 10 let aktivnega sodelovanja v društvu46



Ob 40. obletnici delovanja društva so

organizirali proslavo. Obnovili so tudi

vse prostore ter opravili generalno

obnovo motorne brizgalne.47

Leta 1968 so reševali predvsem

probleme organizacije in notranjih

odnosov v društvu. Na operativnem

področju so storili pomemben korak

naprej. Pridobili so motorno brizgalno



znamke Ziegler TS 4/5.

Prevzem motorne brizgalne leta 1968

Na prevzemu nove motorne brizgalne

je sodelovalo približno 90 gasilcev z

več prapori. S čistim dobičkom na prireditvi so takoj povrnili dolg pri Gasilski zvezi v Murski

Soboti. 48

V začetku leta 1969 so organizirali v Radomerju izpite za izprašane gasilce. K izpitu je

pristopilo 13 kandidatov, in vsi so izpit uspešno opravili.49 Na občnem zboru so podelili značko

za 20 let in 4 značke za 10 let delovanja v gasilski organizaciji. Izvedli so tradicionalno

prireditev in nabavili nekaj uniform.50

Tega leta sta umrla zaslužna in ustanovna člana Joško Magdič in Franc Pevec.51

Leto 1970 bi moralo biti po tradiciji spet jubilejno. Upravni odbor se je na eni od svojih sej

odločil, da 45. obletnice obstoja društva ne bodo posebej obeleževali. Ob tem so sprejeli še

sklep, da se bodo dobro pripravili na 50. obletnico leta 1975.

Kljub zapletom v zvezi z ocenjevanjem na sektorskem tekmovanju na Podgradju, so se

radomerski gasilci tega leta udeležili vseh večjih prireditev v sektorju (odprtje gasilskega doma

na Kamenščaku, prevzem motorne brizgalne v Železnih dverih) pa tudi slovesnosti v Stari novi

vasi, Veržeju itd.52 Doma so izpeljali akcijo pridobivanja potrebnega lesa za izdelavo klopi in

miz, hkrati so z odstopanjem lastnih prostorov omogočili izvajanje aktivnosti vaških

organizacij. Prostore so uporabljali še zdravstvena služba za pregled in cepljenje otrok ter

izvajalci obveznega tečaja vseljudske obrambe. Celotna vrednost premoženja je bila tega leta

ocenjena na 54.000 ND.53



46 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 30. 1. 1964. Arhiv PGD Radomerje.

47 Nagovor predsednika PGD Radomerje na proslavi 40 letnice z dne 9. 2. 1980. Arhiv PGD Radomerje.

48 Zapisnik UO PGD Radomerje z dne 13. 9. 1968. Arhiv PGD Radomerje.

49 Zapisnik o delu komisije za izprašane gasilce z dne 30. 1. 1969. Arhiv PGD Radomerje.

50 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 31. 1. 1970. Arhiv PGD Radomerje.

51 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 1. 2. 1969. Arhiv PGD Radomerje.

52 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 30. 1. 1971. Arhiv PGD Radomerje.

53 Poročilo gospodarja GD Radomerje na občnem zboru z dne 30. 1. 1971. Arhiv PGD Radomerje.



70

Leto 1971 je zaznamovala serija požarov, ki se je zvrstila v širši okolici. … Prebivalstvo v naši

obč ini je bilo opravič eno zaskrbljeno in cele noč i budno. Cele vasi so se zgrnile okoli gasilcev

in organizirali so skupne vaške straže, da bi na ta nač in prepreč ili nadaljnje požige. 54

V Radomerju ni bilo požara, so pa posebej skrbeli za brezhibnost motorne brizgalne, približno

250 metrov tlačnih cevi in druge opreme.55

Realna požarna ogroženost se je odražala tudi v odnosu do gasilskih vaj. 41 včlanjenih gasilcev

je tega leta izvedlo skupaj 29 različnih vaj.

Skozi celotno leto 1971 so radomerski gasilci sodelovali na različnih prireditvah, posebej

pomembno pa je bilo sodelovanje na proslavi ob 100. obletnici Gasilskega društva v

Ljutomeru.

Radomerski gasilci so se leta 1971 prvič srečali z večjim požarom industrijskega objekta.

Deset radomerskih gasilcev je z društveno opremo sodelovalo še z gasilci iz devetih gasilskih

društev pri reševanju in gašenju požara v podjetju Imgrad Ljutomer.56

V posebnem dopisu, ki sta ga podpisala predsednik delavskega sveta Stanko Kosi in direktor

Matija Markrab je zapisano … Delavski svet podjetja Imgrad Ljutomer se v imenu celotnega

delovnega kolektiva zahvaljuje vsem č lanom vašega društva, ki so sodelovali pri gašenju

požara, ki je prizadel naše podjetje dne 7. 7. 1971.

Vaši požrtvovalnosti in prizadevnosti gre zahvala, da je bila obvarovana več ina proizvodnih

prostorov ter na ta nač in zagotovljen obstoj našega podjetja. Še enkrat vam izrekamo vso

priznanje! 57

S stališča zagotavljanja varnosti gasilskega moštva je postalo po tem požaru jasno, da se brez

ustrezne zaščitne opreme gasilci ne morejo več uspešno zoperstavljati gorečim nevarnim

snovem.

Leto 1972 je članstvo Gasilskega društva Radomerje pozorno spremljajo dogajanje na nekoliko

oddaljenih poplavnih območjih ljutomerskega sektorja. Večjih intervencij niso izvajali. So pa

tega leta začeli z obnovitvenimi deli na gasilskem domu.58 Ta so predstavljala začetek priprav

na praznovanje 50. obletnice delovanja društva.

Na občnem zboru februarja leta 1973 so podelili 2 znački za 40 let, 3 značke za 20 let in eno

značko za 10 let delovanja v gasilski organizaciji.59 Sicer pa so v naslednjih mesecih člani GD

Radomerje Janez Potočnik, Janez Fajhtinger ml., Janez Žinko, Jožef Mavrič, Janez Pušenjak,

Branko Vrbančič in Jakob Hojč opravili izpite za gasilske podčastnike. Radomerski gasilci so

kar trikrat intervenirali pri manjših požarih v Cubru. Sodelovali so na svečanostih prevzema

avtomobila v Veržeju, 80. obletnici društva v Iljaševcih, prevzemu motorne brizgalne na

Kamenščaku ter na svečanosti ob 10. obletnici delovanja industrijskega gasilskega društva

MTT Ljutomer.60 Članstvo je tudi to leto nadaljevalo z obnovo gasilskega doma.



54 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 29. 1. 1972. Arhiv PGD Radomerje.

55 Poročilo gospodarja GD Radomerje na občnem zboru z dne 29. 1. 1972. Arhiv PGD Radomerje.

56 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 29. 1. 1972. Arhiv PGD Radomerje.

57 Dopis 3/65 z dne 15. 7. 1971. Arhiv PGD Radomerje.

58 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 17. 2. 1973. Arhiv PGD Radomerje.

59 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 9. 3. 1974. Arhiv PGD Radomerje.

60 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 9. 3. 1974. Arhiv PGD Radomerje.



71

V letu 1974 so radomerski gasilci sodelovali na sektorski vaji na Podgradju, kjer so preizkušali

sposobnosti motornih brizgaln ter moč vodnega omrežja na hidrantu pri gasilskem domu na

Podgradju. S tem so ugotavljali tudi operativnost vzpostavljenega vodovodnega omrežja.

Doma pa so se intenzivno pripravljali na aktivnosti ob 50. obletnici delovanja društva.61 V tem

letu so poslali tri gasilce na tečaj za podčastnike, dva pa sta obiskovala šolo za častnike v

Murski Soboti. Ob tem je predsednik ugotavljal … Ker ima društvo vedno izdatke, je bilo treba

poskrbeti tudi za dohodke. To nam je uspelo z nabiralno akcijo in z veselico, ki je še kar v redu

uspela, kljub temu, da nam letos vreme ni bilo najbolj naklonjeno. To so bili edini dejanski

dohodki društva. Društvo že več let nobenih dotacij ni dobilo. 62

Na občnem zboru februarja leta 1975 so podelili značko za 50 in 10 let ter po tri značke za 40

in 20 let delovanja v gasilstvu.63

V okviru priprav na svečanost so skoraj v celoti obnovili gasilski dom in uredili njegovo

okolico.

Predsednik društva Ferdinand Pihlar ml. je v poročilu zapisal …Proslava 50. obletnice je v

redu potekala, saj smo se na dogodek temeljito pripravljali ter poskrbeli za vse podrobnosti.

Dopoldanska sveč anost je bila na dostojni višini. S svojim obiskom so nas poč astili

predstavniki R.G.Z in Obč .G.Z. Ljutomer tov. Blagovič Janez, Zavratnik Jože in Centrih Karol,

za Obč . G.Z. Murska Sobota tov. Flisar Karol, za GZ Maribor pa tov. Robinšč ak Franc,

nadalje predstavnik KS predsednik zbora delegatov tov. Frank Martin ter predstavniki mnogih

gasilskih društev s prapori in številnim č lanstvom v uniformah, kar je dalo naši sveč anosti še

lepši videz in razpoloženje.

Na proslavi so podelili tudi odlikovanja Gasilske zveze Slovenije, odlikovano je bilo tudi

društvo, dva ustanovna člana Matija Pušenjak in Janko Rajh pa sta prejela gasilsko plaketo. Na

svečanosti so slavnostno podelili dvema članoma diplomi za uspešno opravljeno izobraževanje

za gasilske častnike ter tri diplome za opravljene izpite na šoli za gasilske podčastnike. 64

V letu 1976 so urejali hidrante po Radomerju. Določili so tudi, da društvo odstopi svojega

člana častnika Janeza Fajhtingerja ml. za sodnika na letnih pregledih društev kot je bilo

predlagano na seji predstavnikov sektorja.65

Sredi leta so na seji UO določili, da se kongresa Gasilske zveze Slovenije iz Radomerja

udeležijo: Janez Fajhtinger ml., Branko Vrbančič ml., Janez Žinko, Janez Potočnik in Branko

Kosi. 66

Tradicionalna gasilska prireditev je bila tega zelo uspešna, saj je čisti dobiček znašal 21.948,50

din. Konec leta so tako lahko nabavili novi štedilnik z dimnimi cevmi in šest moških ter eno

žensko gasilsko uniformo.67



61 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 7. 12. 1975. Arhiv PGD Radomerje.

62 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 7. 12. 1975. Arhiv PGD Radomerje.

63 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 8. 2. 1975. Arhiv PGD Radomerje.

64 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 7. 12. 1975. Arhiv PGD Radomerje.

65 Zapisnik UO GD Radomerje z dne 25. 3. 1976. Arhiv PGD Radomerje.

66 Zapisnik UO GD Radomerje z dne 3. 6. 1976. Arhiv PGD Radomerje.

67 Zapisnik UO GD Radomerje z dne 10. 9. 1976. Arhiv PGD Radomerje.



72





V letu 1977 so reševali predvsem sprotne finančne probleme, do katerih je prihajalo pri

delovanju društva. V naziv gasilskega podčastnika I. stopnje so tega leta napredovali: Janez

Potočnik, Jože Mavrič, Janez Pušenjak, Janez Fajhtinger ml., Janez Žinko in Branko Vrbančič

ml. Na občnem zboru so podelili po dve znački za 20 in 10 letno delo v gasilski organizaciji.68





Odtisa peč atov, ki sta veljala

do leta 1991



Ob prevzemu gasilskega vozila leta 1979



Leta 1978 so radomerski gasilci v lastni režiji organizirali tradicionalno gasilsko prireditev, ki

je dobro uspela, jeseni istega leta pa še martinovanje v sosednjih Žerovincih. Skupaj z

mladinsko organizacijo iz Radomerja so pripravili silvestrovanje in proslavo ob dnevu žena.

Tega leta je društvo postalo tudi član Slovenskega gasilskega muzeja.69 Na občnem zboru so

sedmim članom podelili značke za dogoletno sodelovanje v gasilski organizaciji.70

Ob prazniku Krajevne skupnosti Železne dveri, 25. junija, je 24 članov iz Radomerja

sodelovalo pri izvedbi vaje civilne zaščite.

23. julija so se člani društva udeležili 40. obletnice Prostovoljnega gasilskega društva Majerje

(DVD Majerje).71

55. obletnico obstoja Gasilskega društva Radomerje so praznovali že 15. julija 1979.

Ob tej priložnosti so se spomnili vseh ustanoviteljev društva, izmed katerih sta na slovesnosti

sodelovala le še Matija Pušenjak in Janko Rajh.

Hkrati s proslavo 55. obletnice delovanja društva so izvedli prevzem novega gasilskega vozila

IMV 1600 BR »GASILEC«. Ob tej priložnosti je Ferdinand Pihlar ml. opozoril … tragič ni

sluč aj in mnogo drugih okolišč in je narekovalo nujnost, da si društvo nabavi primerno

prevozno sredstvo. Naša krajevna skupnost ima devet naselij na površini cca 1.200 ha površin.

Na celotnem področ ju po hribih in dolinah pa so posejane hiše naših delovnih ljudi. Skrb in

odgovornost za požarno varnost za to obsežno krajevno skupnost pa imata le dve gasilski

društvi in to Gasilsko društvo Gresovšč ak in Radomerje.



68 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 29. 1. 1977. Arhiv PGD Radomerje.

69 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 27. 1. 1979. Arhiv PGD Radomerje.

70 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 11. 2. 1978. Arhiv PGD Radomerje.

71 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 27. 1. 1979. Arhiv PGD Radomerje.



73





Odloč itev za nakup avtomobila pa ni bila lahka in enostavna. Naše č lanstvo je vedelo, da je

nakup novega avtomobila povezan s težkimi finanč nimi stroški in pogoji. Vedelo pa je tudi, da

brez hitrega prevoznega sredstva svojih nalog ni v stanju izvrševati. Nabavljeno vozilo pa ni

namenjeno samo za požarno varnost, ampak ravno tako za civilno zašč ito in SLO.72

Jeseni tega leta so prevzeli še novo motorno brizgalno. Te slovesnosti so se udeležili tudi

gasilci iz Majerja.

Statistika članstva kaže, da je bilo leta 1979 v društvo včlanjenih skupaj 60 članov, od tega 12

pionirjev, 26 rednih članov in članic, 1 častni član, 5 rezervnih članov in 16 podpornih članov.

Struktura rednih članov pa je bila sledeča: 4 častniki, 7 nižjih častnikov in 15 izprašanih

gasilcev.

Na občnem zboru leta 1980 je iz zdravstvenih razlogov odstopil dolgoletni poveljnik društva

Janez Fajhtinger st. Nasledil ga je Janez Potočnik. Predsednik društva Ferdinand Pihlar ml. pa

je v svojem nagovoru na občnem zboru opozoril … Naše društvo spada danes med najbolj

opremljena podeželska društva v obč ini, tako, da vsaj nekaj let ne bi smelo biti posebnih

problemov. Imamo pa druge težave, ki jih je treba v doglednem č asu rešiti.





Delovno predsedstvo ob podpisu listine o

….in obč instvo v dvorani gasilskega doma v

pobratenju….

Radomerju leta 1980



Društvo namreč nima primernega prostora za administrativno poslovanje in za odlaganje

arhiva. Arhiv se nahaja nekaj pri sekretarju, pri predsedniku in nekaj pri blagajniku. Največ

pa se ga na ta nač in porazgubi. Danes je administrativnega poslovanja vedno več , pa tudi

blagajniško poslovanje gre v glavnem vse preko banke, zato je nujno potrebno o tem vprašanju

č imprej zač eti razmišljati in nekaj pokreniti. 73

S tem je bila napovedana večja investicija v izgradnjo prizidka garaže in potrebnih upravnih

prostorov na severni strani gasilskega doma. Še pred realizacijo tega projekta so izvedli

pomembno akcijo na področju povezovanja z drugimi gasilskimi društvi.



72 Govor predsednika društva ob 55. obletnici 15. julija 1979. Arhiv PGD Radomerje.

73 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 9. 2. 1980. Arhiv PGD Radomerje.



74

Tako je leta 1980 postal osrednji dogodek društva in Krajevne skupnosti Železne dveri podpis

listine o pobratenju Gasilskega društva Radomerje s Prostovoljnim gasilskim društvom

Majerje.

V to leto spada tudi začetek aktivnosti na pridobivanju zemljišča za prizidek gasilskega

doma.74 Urejanje zemljiško–lastninskih odnosov se je nekoliko zavleklo še v leto 1981. Na

občnem zboru leta 1981 so podelili po eno značko za 50, 20 in 10 let, štiri značke za 30 let

dela v gasilski organizaciji.75 Tega leta so radomerski gasilci vrnili obisk društvu iz Majerja . 76

Leta 1982 je ob prazniku krajevne skupnosti društvo dobilo priznanje OF slovenskega naroda

za aktivno in uspešno delovanje na področju požarne varnosti. Tradicionalno prireditev so

namesto 8. avgusta lahko izvedli šele 22. avgusta, a je kljub temu bila uspešna, saj so imeli

skupaj s srečolovom in nabiralno akcijo nekaj več kot 800.000 din čistega dobička.77 Sicer pa

je bilo leto posvečeno aktivnostim na izgradnji prizidka in sodelovanju na vajah civilne zaščite.

15. junija tega leta je umrl častni član GD Radomerje Karol Centrih.78

Leta 1983 je društvo nabavilo 10 kompletov delovnih oblek, 9 delovnih pasov, prenosno

baterijsko svetilko, 10 komadov običajnih miz, 1 pisalno mizo in 1 vitrino. V tednu požarne

varnosti so z gasilci iz Majerja organizirali mokro vajo.79 Leta 1983 so se člani društva

poslovili od dveh dolgoletnih aktivnih članov: Mihaela Pušenjaka in Antona Bukovca.

Na občnem zboru leta 1984 se je Ferdinand Pihlar ml. iz zdravstvenih razlogov umaknil s

položaja predsednika društva. Za novega predsednika so izvolili dotedanjega tajnika Milana

Ščavničarja. V gasilce prve stopnje so napredovali: Edvard Kosi, Marjan Munda, Stanko

Potočnik, Štefan Novak, Branko Novak, Miroslav Novak, Branko Kosi, Franc Škrjanec ml. in

Branko Krajnc. V letu 1984 so podelili znački za 50 in 10 let dela v gasilski organizaciji.80

Tečaj za nižje častnike sta opravila Branko Krajnc in Branko Novak.81

Proslavo ob 60. obletnici obstoja gasilskega društva so organizirali skupaj s krajevnim

praznikom in 40. obletnico osvoboditve. Ob tej priložnosti so tudi slavnostno odprli prizidek h

gasilskemu domu.82 Nabavili pa so še 10 delovnih oblek in nekaj dodatne opreme.83

V letu 1985 so podelili značko za 20 in 30 let dela v gasilski organizaciji.84 Izpit za izprašanega

gasilca je opravilo 12 kandidatov. Tako kot je bilo že v preteklosti, je tudi v tem letu po

uspešno izvedeni večji aktivnosti leta 1985 prišlo do manjše krize na področju aktivnega

delovanja članstva. Kljub temu pa rezultati predvsem na finančnem področju, niso bili



74 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 14. 2. 1981. Arhiv PGD Radomerje.

75 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 13. 2. 1982. Arhiv PGD Radomerje.

76 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 13. 2. 1982. Arhiv PGD Radomerje.

77 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 29. 1. 1983. Arhiv PGD Radomerje.

78 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 29. 1. 1983. Arhiv PGD Radomerje.

79 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 28. 1. 1984. Arhiv PGD Radomerje.

80 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 28. 1. 1984. Arhiv PGD Radomerje.

81 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 16. 2. 1985. Arhiv PGD Radomerje.

82 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 16. 2. 1985. Arhiv PGD Radomerje.

83 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 16. 2. 1985. Arhiv PGD Radomerje.

84 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 16. 2. 1985. Arhiv PGD Radomerje.



75

zanemarljivi.85 Na občnem zboru so se ukvarjali predvsem s problemi notranje organizacije.

Podelili so značko za 30 let delovanja in dve znački za 10 let.86

Leta 1988 je društvo zabredlo v večjo krizo, ki pa so jo s skupnimi močmi uspeli premostiti.

Kljub temu so se udeležili slovestnosti v Majerju.

Namesto Milana Ščavničarja so na občnem zboru 10. marca 1989 izvolili za predsednika

Janeza Pušenjaka. Milan Ščavničar je postal namestnik poveljnika.87 Tega leta je bila zelo

uspešna desetina mlajših pionirjev, ki je dosegla na sektorskem tekmovanju 1. mesto, uspešni

pa so bili tudi na občinskem tekmovanju, tako da so lahko na medobčinskem tekmovanju

dosegli 2. mesto. Dobre rezultate pa je dosegla tudi pionirska B desetina. Za nagrado jih je

društvo poslalo na taborjenje v Moravce. Tega leta je v Železnih dverih ponovno zagorelo, na

pomoč so pohiteli tudi člani GD Radomerje. Skozi leto so dodatno uredili 4 vodne zbiralnike

.88

65. obletnico obstoja društva in 10. obletnico pobratenja z DVD Majerje so dostojno proslavili

v Majerju. Pionirji so bili na taborjenju v Moravcih za en teden. Za tekmovanje so brez težav

organizirali 3 desetine. Leta 1990 so se poslovili od častnega predsednika Ferdinanda Pihlarja

ml. ter Janeza Zavratnika iz Kamenščaka, ki je bil član društva od leta 1933. 15 članov je

sodelovalo pri skupni gasilski vaji GD Radomerje, GD Gresovščak in GD Hermanci v

Slamnjaku. Vajo so opravili s 4 motornimi brizgalnami.89 V letu 1990 so podelili 4 značke za

30 let dela v gasilstvu.90



DELOVANJE DRUŠTVA OD 1991 DO 200591

Na uspeh in aktivnosti delovanja društva je močno vplivala osamosvojitev Slovenije. Nemirni

poletni meseci so onemogočili izvedbo vsakoletne gasilske prireditve. S tem jim je izpadel

pomemben vir dohodka, poleg tega pa niso dobili tudi nobene dotacije, zato so imeli na

razpolago le skromna sredstva od prodaje koledarjev in članarine.92 Kljub temu so se udeležili

prevzema motorne brizgalne na Moti in proslave ob 120-letnici GD Ljutomer.93

V društvu je bilo leta 1992 včlanjenih 30 članov in 10 mladincev. Društvo se zaradi omejenih

finančnih sredstev ni udeleževalo različnih prireditev, so pa z GD Gresovščak izvedli skupno

mokro gasilsko vajo. V hribovitem predelu so pridobili tri zbiralnike vode, problem pa je ostal

še vedno v Radomerju, kjer sta bila kot urejena vira vode za gašenje na razpolago samo dva

hidranta.94 Tega leta so temeljito preuredili kuhinjo in nabavili nov štedilnik.95



85 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 14. 2. 1987. Arhiv PGD Radomerje.

86 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 14. 2. 1987. Arhiv PGD Radomerje.

87 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 18. 2. 1989. Arhiv PGD Radomerje.

88 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 27. 1. 1990. Arhiv PGD Radomerje.

89 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 16. 2. 1991. Arhiv PGD Radomerje.

90 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 27. 1. 1990. Arhiv PGD Radomerje.

91 Za opravljeno delo pri pripravi objavljenih podatkov, ki se nanašajo na obdobje od leta 1995 do 2005,

se zahvaljujem Milici in Moniki Novak.

92 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 15. 2. 1992. Arhiv PGD Radomerje.

93 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 15. 2. 1992. Arhiv PGD Radomerje.

94 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 6. 3. 1993. Arhiv PGD Radomerje.

95 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 6. 3. 1993. Arhiv PGD Radomerje.



76





Leta 1994 so izvedli preoblikovanje družbene lastnine Gasilskega društva Radomerje v

društveno lastnino Gasilskega društva Radomerje. 27. aprila 1994 so v skladu z zakonodajo

opravili popis premičnega in nepremičnega premoženja, ki je bilo namenjeno gasilstvu, in s

katerim je društvo razpolagalo in upravljalo. Popis se je nanašal na zemljišče, zgradbe, gasilsko

vozilo, gasilsko opremo, poslovni inventar, denarna sredstva ter na terjatve in obveznosti. Iz

opravljenega popisa je bilo razvidno, da je gasilska oprema precej stara, tudi preko njene

življenjske dobe, zato je bila v večini primerov ovrednotena 10% nabavne vrednosti.96 Na

občnem zboru leta 1994 so podelili značko za 20 let dela v društvu. Janeza Potočnika so

imenovali za častnega poveljnika društva.97 Naslednje leto je predsednik Janez Pušenjak to

označil kot … leto umirjenega dela in življenja društva. Ob tem je izpostavil, da se je Krajevna

skupnost Železne dveri pri lastninjenju doma odpovedala lastnini na skupnih prostorih, je pa z

društvom sklenila sporazum o načinu njihove uporabe. Podobne dogovore so sklenili tudi z

drugimi društvi in organizacijami, ki uporabljajo prostore gasilskega doma.98

V letu 1995 je postal predsednik društva Branko Novak, Janez Pušenjak pa podpredsednik. Na

občnem zboru so podelili znački za 50 in 40 let dela v gasilski organizaciji.99 V okviru priprav

na 70. obletnico delovanja društva so nabavili nekaj paradnih uniform. Zaključili so tudi dela v

dvorani, kjer so obložili stene z ladijskim podom, ob tem pa uredili še prostor za obešanje

oblek v pisarni. Na pročelje gasilskega doma so dali naslikati podobo sv. Florjana. Poslikavo je

opravil Ivo Žnidarič.100

Slovesnost ob 70. obletnici so izvedli

8. julija 1995. V programu je sodeloval

moški pevski zbor iz Ljutomera.

Slavnostni govornik je bil župan

Občine Ljutomer Ludvik Bratuša.101

Na proslavi je sodelovalo 140

uniformiranih gasilcev iz 18 sosednjih

gasilskih

društev.

Domačih

uniformiranih gasilcev je bilo na





slovesnosti 17, ostali so sodelovali v

Odtisi starega (levo) in novega (desno) peč ata

civilnih oblekah.102

Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje

Leta 1996 je društvo sprejelo novi

statut. Na podlagi določil novega

statuta se je društvo ponovno

preimenovalo iz Gasilskega društva Radomerje v Prostovoljno gasilsko društvo

Radomerje.103 Tega leta so v društvu nabavili deset miz in dvajset klopi, uredili okolico

gasilskega doma in garaže104. Sredi leta so se udeležili srečanja veteranov v Železnih dverih,



96 Dokumentacija o preoblikovanju lastnine. Arhiv PGD Radomerje.

97 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 6. 3. 1993. Arhiv PGD Radomerje.

98 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 18. 2. 1995. Arhiv PGD Radomerje.

99 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 18. 2. 1995. Arhiv PGD Radomerje.

100 Zapisnik seje UO in NO GD Radomerje z dne 12. 5. 1995. Arhiv PGD Radomerje.

101 Zapisnik seje UO in NO GD Radomerje z dne 14. 6. 1995. Arhiv PGD Radomerje.

102 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 10. 2. 1996. Arhiv PGD Radomerje.

103 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 10. 2. 1996. Arhiv PGD Radomerje.

104 Poročilo predsednika PPGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 2. 1997. Arhiv PGD Radomerje.



77

kjer so opravili gasilsko vajo skupaj z gasilci iz Gresovščaka. Udeležili pa so se tudi odprtja

gasilskega doma v Desnjaku.105

Na občnem zboru leta 1997 so podelili 2 znački za 40 let, 4 za 30 let, tri za 20 let in dve za 10

let dela v gasilski organizaciji.106 So pa si v tem letu zastavili kot glavno nalogo začetek

obnove doma. Dela so pričeli s koncem oktobra istega leta. Še pred zimo jim je uspelo

zamenjati dotrajane špirovce in late. Po celi strehi so položili bramac folijo in naredili termo

izolacijo nad pisarnami v novem delu in nad dvorano. Zamenjali so vse žlebove, žlote in

obrobe. Po končanem delu smo pospravili okolico in uredili odvodnjavanje meteornih voda,

tako da zidovi od takrat dalje ne zatekajo.107

V letu 1998 so nadaljevali že v prejšnjem letu zastavljeno obnovo vaško-gasilskega doma.

Dela so opravljali v kuhinji, hodniku in garaži, zamenjali so tudi okno v kuhinji, dodatno so

položili tudi nekaj elektro- inštalacij. Izdelali so tudi zunanji odtok meteorne vode na cestni

strani, kjer so morali presekati cesto v Cuber in položiti odtočne kanale. Vsa dela so opravili

člani društva s prostovoljnim delom.108 Na občnem zboru za leto 1998 so podelili znački za 30

let in 20 let dela v gasilski organizaciji.109

Glavno delo na instalacijah centralnega ogrevanja je bilo zaključeno že v začetku leta 1999.110

V letu 2000 so pričeli z aktivnostmi za dokončno ureditev kuhinje. Nabavili so večji gostinski

štedilnik v vrednosti 70.000,00 sit, električni grelnik vode in nove kuhinjske elemente, ter

sestavili novo kuhinjsko opremo.111 Društvo je pridobilo status delovanja v javnem interesu.

Na občnem zboru so podelili eno značko za 40 let dela v gasilski organizaciji ter 6 bronastih, 3

srebrne in eno zlato priznanje mladim.112 Tega leta so tudi poglobili sodelovanje z DVD

Majerje. 15. julija 2000 so se udeležili 20. obletnice sodelovanja med obema društvoma.113 Na

operativnem področju so sodelovali pri taktični vaji v Šalincih, kjer so bili ocenjeni s prav

dobro oceno114.

V letu 2001 je gasilsko društvo vsa razpoložljiva sredstva uporabilo za dokončanje poplačila

obveznosti, ki so nastala pri obnovi notranjih prostorov gasilskega doma in kuhinje. V

dogovoru s Turističnim društvom Radomerje - Železne dveri so nabavili nekaj nujno

potrebnega drobnega inventarja (krožnike, jedilni pribor, kozarce in zavese). So pa se

radomerski gasilci tega leta udeležili 130. obletnice delovanja Prostovoljnega gasilskega

društva Ljutomer, nekoliko so poglobili sodelovanje z DVD Majerje, saj so uresničili kar dve

srečanji.115



105 Poročilo poveljnika PPGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 2. 1997. Arhiv PGD Radomerje.

106 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 22. 2. 1997. Arhiv PGD Radomerje.

107 Poročilo predsednika PPGD Radomerje na občnem zboru z dne 14. 2. 1998. Arhiv PGD Radomerje.

108 Poročilo predsednika PPGD Radomerje na občnem zboru z dne 20. 3. 1999. Arhiv PGD Radomerje.

109 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 14. 2. 1998. Arhiv PGD Radomerje.

110 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 26. 2. 2000. Arhiv PGD Radomerje.

111 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 26. 2. 2000. Arhiv PGD Radomerje.

112 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 26. 2. 2000. Arhiv PGD Radomerje.

113 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 17. 2. 2001. Arhiv PGD Radomerje.

114 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 17. 2. 2001. Arhiv PGD Radomerje.

115 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 16. 2. 2002. Arhiv PGD Radomerje.



78





V tem letu so na občnem zboru podelili značko za veterana, značko za 50 let delovanja v

gasilski organizaciji in zlato značko za gasilca.116

V mesecu požarne varnosti so izvedli skupaj z gasilci PGD Gresovščak in Kamenščak verigo

na objekt vrtca v Gresovščaku.117

V decembru tega leta je bila podpisana pogodba za nakup nove motorne brizgalne. Brizgalna je

stala 2.417.760,00 sit. Istega leta so poravnali tudi prvi obrok v višini 1.000.000,00 sit. Ob tem

so bile nabavljene nove gasilske čelade in delovna obleka.118

Na občnem zboru leta 2002 so podelili značko za 40 let delovanja v gasilski organizaciji.119

V letu 2003 je bila investicija usmerjena v dokončno poplačilo računa za motorno brizgalno v

višini 1.417.760,00 sit. Upravni odbor je sklenil, da bodo slavnostni prevzem opravili leta





2004.


Na administrativnem področju je društvo začlo voditi elektronsko evidenco članstva preko

spletne aplikacije VULKAN120.





Slavnostna tribuna ob prevzemu motorne

Podelitev znač k pionirjem

brizgalne leta 2004

na obč nem zboru 2005



Na operativnem področju je predstavljal pomemben dogodek tehnični prevzem nove motorne

brizgalne, ki je bil opravljen 4. aprila 2003. Tega leta so se udeležili tudi razpisanega

tekmovanja Občinske gasilske zveze. Mladinke so v svoji kategoriji zasedle prvo mesto, enota

članov B pa je zasedla v svoji kategoriji 2. mesto. Na regijskem tekmovanju so člani zasedli

12. mesto, mladinke pa se tekmovanja niso mogle udeležiti.

V mesecu oktobru so izvedli vajo Požar »Radomerje 2003«. Na njej so sodelovala vsa

prostovoljna društva sektorja. Požarna lokacija vaje je bil stanovanjsko-gospodarski objekt v



116 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 17. 2. 2001. Arhiv PGD Radomerje.

117 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 2. 2003. Arhiv PGD Radomerje.

118 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 2. 2003. Arhiv PGD Radomerje.

119 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 16. 2. 2002. Arhiv PGD Radomerje.

120 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 14. 2. 2004. Arhiv PGD Radomerje.



79



zasebni lasti Janka Filipiča iz Radomerščaka. Vaje se je udeležilo 42 gasilcev s potrebno

gasilsko opremo.121

Na občnem zboru leta 2003 so podelili značko za 30 let in za 10 let delovanja v gasilski

organizaciji. Poleg tega so podelili priznanja in 6 bronastih, 11 srebrnih in 2 zlati znački za

pionirje za dosežke na gasilskem področju.122

Na občnem zboru leta 2004 so podelili značko za 60 let, značko za 50 let, značko za 30 let in

dve znački za 20 let delovanja v gasilski organizaciji.123 Nabavljena sta bila dva dihalna

aparata, delovne obleke, dve ognjevarni obleki, gasilske B in C cevi ter osebna zaščitna

oprema.124

Povabilu ob prevzemu motorne brizgalne se je odzvalo 115 uniformiranih gasilcev iz sosednjih

PG društev ter iz pobratenega DVD Majerje. Slavnostni govornik na svečanosti je bil župan

Občine Ljutomer Jožef Špindler, blagoslovil pa jo je ljutomerski župnik Jože Vehovar. Na

slovesnosti so sodelovali še predstavniki Občinske gasilske zveze (predsednik Franc Jurša in

poveljnik Andrej Trstenjak) ter predsednik

sveta Krajevne skupnosti Železne dveri Ivo

Rajh. Radomerski gasilci so tega leta

sodelovali še na gasilskih slovesnostih v

Cezanjevcih,

Logarovcih,

Zgornjem

Krapju, Vogričevcih in Grlavi.125

Na jubilejnem, 80. občnem zboru leta 2005

so podelili znački za 20 let in za 10 let

delovanja v gasilski organizaciji. PGD

Radomerje je predalo priznanje DVD

Majerje ob 80. obletnici. Igor Šeruga je

prejel priznanje nižjega častnika. Mladim

so podelili 4 bronaste in 7 zlatih značk.126

Predsednik društva je na občnem zboru

izpostavil, da bo v letu 2005 praznovalo

društvo dva visoka jubileja: 80 let obstoja

PGD Radomerje in 25 let pobratenja s

prijateljskim DVD Majerje.127





Na vsakoletni sveč anosti ob dnevu mrtvih v

Radomerju



121 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 14. 2. 2004. Arhiv PGD Radomerje.

122 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 22. 2. 2003. Arhiv PGD Radomerje.

123 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 14. 2. 2004. Arhiv PGD Radomerje.

124 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 1. 2005. Arhiv PGD Radomerje.

125 Poročilo poveljnika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 1. 2005. Arhiv PGD Radomerje.

126 Zapisnik občnega zbora GD Radomerje z dne 22. 1. 2005. Arhiv PGD Radomerje.

127 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 22. 1. 2005. Arhiv PGD Radomerje.



80



SKLEPNE MISLI

Pri pregledu delovanja društva je mogoče ugotoviti nekaj stalnic, ki jih lahko zaokrožimo na

tiste, ki se nanašajo na:

- urejanje odnosov znotraj društva. Na tem področju so posebno skrb posvečali ravnanju z

društveno gasilsko opremo, izgrajevanju medsebojnih odnosov ter potrebni samodisciplini

posameznikov.

- Vzdrževanje prijateljskih odnosov do sosednjih in drugih gasilskih društev se je odražalo

tako v sodelovanju pri intervencijah na požariščih kot tudi na gasilskih vajah in

tekmovanju ter pri izposoji premičnega imetja, predvsem miz in klopi, ki so bile potrebne

pri različnih gasilskih prireditvah. V tem kontekstu moremo omeniti mnoge akcije s

sosednjim Prostovoljnim gasilskim društvom Gresovščak.

- Sodelovanje s pristojno Krajevno skupnostjo Železne dveri in njenimi predhodniki je bilo

po ocenah vseh predsednikov Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje dobro in

uspešno. V določenih letih je sicer mogoče opaziti različnost mnenj in trenutno

postavljenih ciljev, ki pa dolgoročno niso bistveno vplivali na doseženi nivo protipožarne

zaščite prebivalstva na pristojnem območju.

- Radomersko gasilsko društvo že več kot pol stoletja spoštuje pieteto do žrtev nacizma z

letnimi spominskimi slovesnostmi ob 1. novembru, ki jih organizira skupaj s Krajevnim

odborom Zveze borcev Radomerje.

- Čeprav so že v predvojnem obdobju gasilci začeli opozarjati na probleme urejanja vodnih

zbiralnikov za potrebe gašenja, je prišlo šele v petdesetih letih do prvih resnejših premikov

na tem področju. Sklenili so, da je



potrebno

izgraditi

več

vodnih

zbiralnikov – cistern, kar zaradi

finančnih razlogov ni bilo izvedljivo.

Sklenili so, da se izkoplje več velikih

mlak, ki naj služijo požarno-varnostnim

namenom.128 Problem zagotavljanja

vodnih zbiralnikov je bil ves čas

prisoten. To se vidi tudi iz zapisnikov

občnih zborov, kjer člani PGD

opozarjajo

na

probleme

vodnih

zbiralnikov v hribovitih predelih, kjer je



Vinogradniško živinorejski kombinat pri

Odgovorni za »šank« na prireditvah v

obnovi vinogradov zasul odprte vodne

sedemdesetih letih: Milan Š

bazene (mlake).129 Probleme so uspeli

č avnič ar, Janez

Pušenjak, Janez Slokan in

ustrezno rešiti šele pred kakšnim

Branko Vrban

desetletjem.

č ič ml.

Pri delu v gasilskih vrstah se je zgodilo tudi veliko dogodkov, ki so ostali v spominu kot

anekdote, mnogo smešnih dogodkov in veselih trenutkov pa bo za vedno ostalo v srcih

radomerskih gasilcev. Velja pa zapisati vsaj nekatere izmed njih. Prva znana zgodba se nanaša



128 Zapisnik rednega letnega občnega zbora PGD Radomerje za leto 1953. Arhiv PGD Radomerje.

129 Zapisnik rednega letnega občnega zbir PGD Radomerje za leto 1968. Arhiv PGD Radomerje.



81





na izvedbo mokrih gasilskih vaj s prvo motorno brizgalno češkoslovaške izdelave sredi

prejšnjega stoletja.

Motorna brizgalna je imela dva rezervoarja, enega za gorivo, drugega pa v neposredni bližini

za vodo za hlajenje motorja. Gasilec, ki je opravljal dolžnosti strojnika, tega dela ni bil vešč,

zato je tik pred začetkom vaje preveril stanje vode in goriva. Zazdelo se mu je, da primanjkuje

enega in drugega. Vzel je posodo z gorivom in odvil prvi zamašek na rezervoarju ter dolil

gorivo.

Nato je odvil še drugi zamašek in dolil vodo. Ko so gasilci na vaji želeli vžgati brizgalno, se ta

ni mogla zagnati niti po mnogih poskusih. Kmalu so ugotovili, da je »strojnik« vodo nalil v

rezervoar za gorivo in gorivo v rezervoar za vodo. Vajo so ob negodovanju prekinili, pravi

strojnik, odličen poznavalec motorjev in črpalk pa je porabil kar nekaj prostih ur, da je očistil

rezervoarja in vse poti v motorju, kamor je pritekla voda, pravilno nalil gorivo in vodo za

hlajenje motorja ter brizgalno pripravil za nove gasilske vaje.





Tako kot pionirji pred desetletji hoč emo tudi

»Kljub izdatni pomoč i brizgalna molč i« …

mi postati veliki gasilci



Radomerski fantiči so bili že od vsega začetka veliki gasilci. To je takrat pomenilo biti odrasel

in živeti v svetu odraslih. Generacija pionirjev, ki so stopili kot podmladek v gasilske vrste v

začetku šestdesetih let si je celo izmislila »originalno« gasilsko otroško igro na prostem z

naslovom »požigalci in gasilci«. Igro so redno igrali na travniku, ko so pasli krave v bližini

potoka. Posebnih pravil igra ni imela, saj so posnemali aktivnosti ob gašenju požara.

Otrok, ki je igral požigalca, je moral zanetiti manjšo količino suhe trave nekje v sredini

travnika in začeti vpiti »gori, gori«. Ostali fantiči, bili so gasilci, so čakali na signal ter odhiteli

na požarišče.Z manjšim vedrom so praviloma kmalu pogasili nastali »požar«. Ko pa je nekoč

prišel na vrsto zelo bister »požigalec«, da zaneti ogenj, tega ni naredil samo na enem mestu,

ampak na več mestih, in tudi v bližini kopice za zimo pripravljenega kuriva. »Gasilci« so

prihiteli s svojim vedrom in začeli gasiti ogenj, ki se je zelo hitro razširil še na bližnjo kopico

drv. Nastal je pravi požar, v katerem so drva popolnoma zgorela. Zgodba se je zaključila s

pričakovanim koncem. Mladi gasilci so doma bili najprej močno okarani, zapela je tudi šiba.

Od takrat dalje v Radomerju te otroške igre niso več nikoli igrali.

Zanimivo in po svoje zabavno pa je skoraj vedno tudi na gasilskih tekmovanjih. Napetost,

trema, gasilski ponos – vse to vpliva na končne rezultate. Na enem izmed teh tekmovanj



82





radomerskim gasilcem nastop ni najbolj uspel. Malo privoščljivo so opazovali napake drugih,

kakšno tudi pokomentirali. Ko pa so se pripravili za mokro vajo favoriti tekmovanja, so vsi

opazovalci postali tiho in so napeto pričakovali izvedbo vaje. Padlo je povelje »v napad«.

Favoriti so usklajeno in izredno hitro položili sesalni vod, razvili tlačne cevi, napadalec je

zaklical »vodo«. Strojnik, ki je oskrboval za takratne razmere zelo sodobno motorno brizgalno,

je v svoji ihti po čim boljšem času dodal preveč plina, pa tudi tlačna cev je bila nekoliko stara,

zato je ob pritisku počila le kakšen meter stran od brizgalne. Voda iz počene cevi je strojnika

skoraj zalila. Vsi so obmolknili, le eden izmed radomerske ekipe, ki je imel s sabo stari ruski

fotoaparat je dejal: »Fantje, to je bilo tako hitro in tako zanimivo, da nisem uspel vsega

poslikati. Ali bi lahko še enkrat ponovili?«

Tudi radomerski pionirji iz sredine devetdesetih let po navihanosti niso bili nič »boljši« od

starejših. Veliko so se pripravljali na tekmovanje, saj so gasilska tekmovanja zelo resna stvar.

Zaradi pozitivnega odnosa njihovega mentorja do vaj in tekmovanj, tudi rezultati niso izostali.

Dan pred enim izmed tekmovanj jih je še zadnjič pripravljal in jim na koncu priprav dejal:

»Sedaj pa hitro domov, jutri je pomemben dan, moramo biti spočiti, če hočemo doseči dobre

rezultate.« Mali nagajivčki pa bi še kar ostali pri gasilskem domu. Da pa je bila mera polna, so

se med sabo še otroško sprli. Mentor jih je pri tem ostro prekinil in morali so oditi domov.

Drugo jutro jih je mentor že navsezgodaj čakal pri gasilskem domu. Počasi so začeli prihajati

tudi njegovi varovanci. Eden je imel obvezano roko, drugi je bil potolčen, tretji je šepal.

Vsakemu je nekaj manjkalo. Mentor jih je zaskrbljeno gledal ter vprašal, kaj je narobe, kaj se

je zgodilo. Odgovori so bili sila skopi. Ko so se vsi zbrali in se postavili v vrsto, jih je mentor

začel v svojem pedagoškem žaru karati in spraševati: »Kaj sedaj! Mar naj gremo tik pred

tekmovanjem domov po tolikih vajah, ali naj gremo potolčeni in pretepeni na tekmovanje?«

Mladi pa so odgovorili: »Tekmovanje!« V

tem trenutku so začeli odvijati zavite roke,

modrice so izginile, potem ko so jih

pobrisali s papirnatimi robčki, tudi šepal ni

nihče več. Mentor si je oddahnil in odpeljali

so se na tekmovanje.

Gasilci Prostovoljnega gasilskega društva

Radomerje so bili skozi zgodovino podobni

članom velike družine. Prizadevali so si za

napredek, se izobraževali in veselili,

obiskovali druga gasilska društva, vadili



gasilske veščine. Tudi sporekli so se med

Del radomerskih gasilcev skupaj z

sabo kot v pravi družini. Toda to ni bil nikoli

ljutomerskim županom Jožefom

razlog, da si ne bi priskočili na pomoč v

Špindlerjem in upokojenim župnikom msgr.

primeru požara ali reševanja v Radomerju,

Izidorjem Veleberijem na

gasilskem okolišu ali celo širše.

Florjanovo leta 2005

Gasilstvo v obdobju osemdesetih let v

Radomerju in okolici ni bila zgolj obveznost, ampak podobno kot v drugih sredinah, način in

oblika življenja v skupnosti, ki je zagotavljala posameznikom in skupnosti eksistencialno

varnost in v mnogih primerih tudi preživetje.

Alenka Studnič ka in Miroslav Novak



83



NEPREMIČNINE PROSTOVOLJNEGA

GASILSKEGA DRUŠTVA RADOMERJE



Med temelje uspešnega delovanja in uresničevanja poslanstva slehernega prostovoljnega

gasilskega društva spadajo tudi primerni društveni prostori. Te delimo na:

-

prostore, namenjene shranjevanju operativne gasilske opreme (orodjarne, garaže,

gasilski stolpi)

-

prostore za izvajanje društvenih aktivnosti (pisarne, sejne sobe, dvorane, arhiv)

-

večnamenske prostore (kuhinje, sanitarije, hodniki, drugi prostori).

Za zgradbe, ki so namenjene opravljanju aktivnosti gasilskih društev in shranjevanju gasilske

opreme, se je uveljavil pojem »gasilski dom«. V preteklosti, nekako do sredine prejšnjega

stoletja, se je uporabljal predvsem pojem »gasilni dom«, v pogovornem prleškem dialektu tudi

germanizem »hüta«.

Gasilski domovi so danes zgradbe



različnih izvedb. Tudi kombinacija in

razvrstitev prostorov znotraj doma je

različna. Prav tako je različna njihova

namembnost. Ker so se prostori

pogosto uporabljali tudi za druge,

»negasilske aktivnosti«, se je v drugi

polovici 20. stol. uveljavil pojem

»vaško-gasilski dom«. Na terenu je

lahko

njihova

tektonika

zelo

raznovrstna, praviloma pa je bila

realizirana v skladu s potrebami in

možnostmi okolja, v katerem so nastali.

V ruralnem okolju imajo gasilski

domovi praviloma centralno vlogo.

Locirani so v bližini območja, kjer se

odvijajo za življenje okolja pomembne

aktivnosti. Pri izbiri lokacije je

upoštevano tudi gasilsko operativno



stališče zagotavljanja dostopnosti do

orodjarne, kar pomeni, da so ti vedno

Lega gasilskega doma v vasi po katastru leta 1994

ob ustreznih cestnih povezavah ali ob

križiščih, in dajejo posameznim naselitvenim območjem svoj, že na daleč prepoznaven pečat.

Ta pa ni razpoznaven samo z arhitektonskega, ampak tudi s kulturno-družabnega stališča

posameznih vaških skupnosti.

Zgodovina gasilskega doma v Radomerju se začenja 15. marca 1925, ko so na izrednem

občnem zboru ustanovili Gasilsko četo Radomerje. Na njem so med drugim določili tudi

prostor za bodoči gasilski dom na parceli štev. 14/37 v KO Radomerje, ki je bila v lasti družine

Škrlec. Parcela leži ob križišču cest Radomerje, Radomerje-Cuber, nasproti vaške kapele.



84



Že na ustanovnem zboru je ustanovni član Anton Škrlec, lastnik zemljišča, obljubil potrebno

parcelo in to … pred vsemi zborovalci društvu lastnoroč no podpisal. Č lani društva pa so se

obvezali, da bodo z lesom, vožnjami, delom ali denarjem pripomogli k izgradnji doma.1

Ker sta bila na predvideni parceli solastnika Anton in Jožefa Škrlec, so ju radomerski gasilci

posebej povabili na sejo odbora, ki je bila dne 29. 8. 1926. Takrat so se podobno dogovorili

glede ureditve njenega lastništva2. Na podlagi danih obljub in sprejetih sklepov sta Anton in

Jožefa Škrlec parcelo darovala za razvoj in napredek gasilstva v kraju.

Parcela sicer ni bila velika, a je bila primerna za takratne potrebe.3

Priprave na gradnjo gasilskega doma v Radomerju so se začele leta 1926. V tem okviru je

Anton Škrlec prodal gasilskemu društvu potrebno apno in ga tudi prepeljal na gradbišče.

Preostali gradbeni material (opeko, pesek in podobno) je oskrbel načelnik Ferdinand Pihlar st.

Gasilski dom so začeli graditi 4. 10. 1926.4 Načrt in gradbena dela je opravil mojster Joško

Prelog za 1.400 din5, mizarska pa mizar Matija Dajčar iz Kamenščaka, ki je z opravljenim

delom postal podporni član društva.6

Celotna investicija je znašala 12.000 din7.

Svečana otvoritev gasilskega doma in

prevzem motorne brizgalne je bil 2.

septembra 1928.8

Po končani drugi svetovni vojni so se

gasilske aktivnosti v Radomerju ponovno

razmahnile. Ob tem so se pojavile še potrebe

po ustreznih prostorih za aktivnosti drugih

društev in organizacij v Radomerju. Ker

tovrstnih prostorov ni bilo, prav tako pa tudi

gasilci niso imeli ustreznega prostora za

sušenje gasilskih cevi, so se odločili zgraditi

Rekonstrukcija izgleda prvotnega gasilskega

prizidek k obstoječemu gasilskemu domu.

doma v Radomerju

Vse probleme so obravnavali že na prvem

povojnem občnem zboru 20. novembra

1946. Načrtovali so izgradnjo večnamenske dvorane, vendar načrta iz objektivnih razlogov

takrat še niso mogli izpolniti. So pa tega leta zbrali nekaj lesa in postavili nov razgledni stolp

ob gasilskem domu. V sami akciji zbiranja lesa so ga pridobili toliko, da so lahko vsaj



1 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne 15. 3. 1925. Arhiv PGD Radomerje.

2 Zapisnik 1. rednega občnega zbora z dne 19. 3. 1926. Arhiv PGD Radomerje.

3 Ferdinand Pihlar ml., Nagovor predsednika PGD Radomerje ob 30-letnici, dne 15. maja 1955. Arhiv

PGD Radomerje.

4 Zapisnik 1. rednega občnega zbora z dne 19. sušca. 1926. Arhiv PGD Radomerje.

5 Zapisniki odborove seje z dne 15. 3. 1927. Arhiv PGD Radomerje.

6 Zapisniki 3. rednega občnega zbora z dne 4. 2. 1928. Arhiv PGD Radomerje.

7 Zapisniki odborove seje z dne 24. 3. 1935. Arhiv PGD Radomerje.

8 Ferdinand Pihlar ml., Kronika gasilskega društva Radomerje ob 60-letnici. (1985). Arhiv PGD

Radomerje.



85





minimalno popravili gasilski dom. Tega

leta so v dom vgradili tudi osnovno

električno infrastrukturo.9

Na 7. seji upravnega odbora, dne 29.

avgusta 1953, so se dokončno odločili, da

bodo ob gasilskem domu zgradili

večnamensko dvorano, sejno sobo in

gasilski stolp. V zapisniku upravnega

odbora je v tej zvezi zapisano, da bo… les

in gradbeni material društvo naprosilo kot

prostovoljne prispevke s predhodnjim

odobrenjem notranje uprave v Ljutomeru,

za kar se zadolži tovariš Verbanč ič

Detajl nač rta gradnje dvorane in

Herman. Ostali material bo društvo

stolpa v Radomerju

nabavilo iz lastnih virov, s katerimi

razpolaga. Kar se tič e delovne sile, bo v glavnem opravilo č lanstvo s prostovoljnim delom.

Prevoze bodo vašč ani napravili brezplač no. Organizacijska dela prevzame tovariš Fajhtinger

Janez, Magdič Avgust, Mulfelner Franc in vsi č lani društva Radomerje. Tovariš poveljnik prosi

vse č lane, da dnevno poroč ajo odboru o nabranem materialu in o poteku dovoza opeke,

gramoza in o ostalem delu č lanstva v zvezi s pripravo na naše veliko in pomembno delo

poznejšim sinovom naše vasi. 10 Z delom so začeli še isto leto.

Na naslednji 8. seji upravnega odbora,

dne 25. 10. 1953, pa je Janez Fajhtinger

st. poročal o poteku gradnje gasilske

dvorane. Tako so do takrat dokončali

temeljna dela, nameravali pa so

nadaljevati s samo izgradnjo.

Pri tem je ugotavljal, da jim je še vedno

primanjkovalo lesa za ostrešje in je

ocenjeval, da …č lanstvo vestno pomaga

pri gradnji svojega doma. Na seji so

ponovno podrobno razpravljali tudi o

zemljišč u, na katerem so gradili. S

formalno-pravnega stališča je Janez



Fajhtinger st. predložil odboru pismeno

Tloris prizidka dvorane in stolpa

izjavo Jožefa Verbančiča, ki je odstopil

del njive za gradnjo. Dogovorili so se,

da bo društvo za parcelo lastniku plačalo

primerno odškodnino.11 Na zadnji seji upravnega odbora v tem letu so ugotovili, da so vsa dela,

ki so bila načrtovana za to leto, pravočasno in ustrezno izvedena, dogovorili pa so se tudi, da

bodo z gradnjo nadaljevali takoj na pomlad leta 1954.12



9 Zapisnik občnega zbora gasilske čete v Radomerju z dne 20. 11. 1949. Arhiv PGD Radomerje

10 Zapisnik seje UO PGD Radomerje z dne 29. 8. 1953. Arhiv PGD Radomerje.

11 Zapisnik seje UO PGD Radomerje z dne 25. 10. 1953. Arhiv PGD Radomerje.

12 Zapisnik seje UO PGD Radomerje z dne 13. 12. 1953. Arhiv PGD Radomerje.



86

Kljub navdušenju in obetavnemu začetku v letu 1953, so v začetku leta 1954 nekoliko

omahovali glede nadaljevanja izgradnje. Razlog za to je bilo kritično finančno stanje društva.13

Zaradi tega je vodstvo društva sklenilo, da se bo glede nadaljevanja izgradnje dvorane

posvetovalo s članstvom.

28. marca 1954 so sklicali » masovni sestanek« PGD Radomerje, katerega se je udeležilo 25

članov in članic. Na njem so se dogovorili, da bodo zaradi omejenih finančnih sredstev začeli

najprej graditi stolp. V ta namen so kupili 1.500 kg apna. Za opravljanje prevozov sta bila

zadolžena Franc Ivančič in Franc Pušenjak, Anton Bukovec pa je prevzel njegovo gašenje14.

Kmalu zatem je Občinski odbor Ljutomer prispeval denarna sredstva v višini 65.000 din za

dograditev gasilskega doma.

Upravni odbor društva je zato sklenil, da bodo za ta denar zgradili stolp. Z deli so pričeli takoj.

Ker pa so potrebovali še 8.000 kosov opeke, so sklenili, da jo kupijo in pripeljejo na gradbišče.

Izvedbo tega sklepa so zaupali Francu Ivančiču. Ta je prevzel tudi prevoz gramoza.

Dogovorili so se tudi, da se Alojz Županec poveže z upravnikom Vinogradniškega

gospodarstva Železne dveri, ki naj bi zagotovil še kamion, s katerim bi opravljali potrebne

prevoze.15 Delo na izgradnji dvorane je kmalu steklo, tako da so v začetku leta 1955 v dvorani

nameravali položiti lesena tla. Potrebne deske so sklenili nakupiti pri podjetju »Les kurivo« v

Ljutomeru, ves ostali les pa so nameravali zbrati pri vaščanih. Za zbiranje sta bila zadolžena

Janez Fajhtinger st. in Alojz Županec.16 Z nabavo lesa pa so pojavile težave, tako da so na seji

27. marca 1955 ugotavljali, da se je delo na prizidku zaradi tega zavleklo. Zato so sprejeli

sklep, da potrebne deske dokončno uredita Ferdinand Pihlar ml. in Janez Fajhtinger st.

Na tej seji so se tudi dogovorili, da bodo omet na prizidku izvedli na grobo, razpravljali pa so

še o primernosti betonske plošče, ker so imeli nekateri do te rešitve zadržke. Sklenili so, da se

bodo informirali glede njenega vpliva na zdravje.17 Strokovno vodstvo na izgradnji objekta je

izvajal zidarski mojster Joško Prelog, organizacijsko vodstvo pa je bilo v rokah Janeza

Fajhtingerja st. Gradnja je bila dokončana leta 1955.

S krajevnim odborom Zveze borcev Radomerje je bilo dogovorjeno, da na pročelju dvorane

vgradijo spominsko ploščo za padle žrtve fašizma. Svečana otvoritev vseh zgrajenih prostorov

in tudi spominske plošče padlih žrtev je bila dne 25. 5. 1955.18

V nagovoru ob odprtju novih prostorov je predsednik društva Ferdinand Pihlar ml. ugotavljal

in pri tem izpostavil….. …Ta dom, ki smo ga zgradili pa naj bi služil naši gasilski organizaciji

za njen napredek, kakor tudi vsemu našemu prebivalstvu, ki ima s tem možnost lepšega razvoja

na politič nem, kulturnem in gospodarskem polju. Ob tej priliki smatram, za pravilno in

potrebno, da se vsem č lanom društva, ki so v to gradnjo vložili ogromno truda, saj je samo

č lanstvo društva darovalo nad 2.000 prostovoljnih delovnih ur in pa vsem vašč anom, ki so

pomagali materialno, predvsem z lesom ter vsem, ki so društvu kakor koli naklonjeni,

najiskrenejše zahvalim.



13 Zapisnik seje UO PGD Radomerje z dne 13. 3. 1954. Arhiv PGD Radomerje.

14 Zapisnik masovnega sestanka PGD z dne 28. 3. 1954. Arhiv PGD Radomerje.

15 Zapisnik 2. seje UO z dne 27. 5. 1954. Arhiv PGD Radomerje.

16 Zapisnik seje UO z dne 23. 1. 1955. Arhiv PGD Radomerje.

17 Zapisnik seje UO z dne 27. 3. 1955. Arhiv PGD Radomerje.

18 Ferdinand Pihlar ml., Kronika gasilskega društva Radomerje ob 60-letnici, (1985). Arhiv PGD

Radomerje.



87



Posebna zahvala pa tovarišu Fajhtingar Janezu in Novak Franč eku, ki sta nosila največ na

svojih ramenih, kakor odgovornosti tako fizič nega dela. Pravilno bi bilo, da bi vse poimensko

navedel, vendar ne bi rad storil nikomur krivice. Vsi so delali in prispevali, seveda eni nekaj

več kot drugi, vsak pa po svoji moč i in možnostih.19

V naslednjih letih so v zgradbi uredili notranjo opremo, predvsem peči, polkne na oknih in

podobno. Prostore so kmalu zatem začele uporabljati tudi druge organizacije in odbori. Konec

50. let pa so na seji UO PGD sklenili, da primerno pobelijo pisarniške prostore in hodnik, saj

naj bi ti prostori služili tudi kot posvetovalnica za matere in otroke. Stroške tega posega je

pokril Krajevni odbor Radomerje.20

Sredi leta 1958 so začeli z iniciativo

ureditve posestno-lastniških odnosov

zemljišča, na katerem je postavljen

gasilski dom z dvorano in gasilskim

stolpom. Na seji NO in UO 26. 6. 1959 so

sprejeli sklep, da se pisno zaprosi kataster

za odmero zemljišča, na katerem stoji

prizidek gasilskega doma.

Dogovorili so se tudi, da bodo ceno



zemljišča

določili

sporazumno

z

Gasilski dom pred ureditvijo plošč adi

lastnikom Joškom Škrlecem.21 Postopek

je trajal vse do leta 1962, ko so na podlagi

kupne pogodbe z dne 21. 11. 1962 med

Joškom Škrlecem in Gasilskim društvom Radomerje vknjižili pravico uporabe nepremičnine

na parceli 14/37 v KO Radomerje v korist Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje v

skupni izmeri 3 a in 39m2. Od tega je je stavba 1 a 37 m2 in 2 a 02m2. Samo zemljišče je po tej

pogodbi ostalo še vedno splošno ljudsko premoženje.22

V orodjarni se je po petindvajsetih letih po njegovi izgradnji pojavil problem vlage zaradi

neustrezno izvedene izolacije ob njegovi izgradnji.23 Člani UO so začeli razpravljati o

odpravljanju gradbenih pomanjkljivosti.

Mednje so prištevali predvsem pod-betoniranje in izoliranje zidov orodjarne.24

Za odpravljanje pomanjkljivosti so potrebovali sredstva v višini 50.000 din, ki jih je dotiral

Krajevni odbor Radomerje. Za sam poseg so potrebovali približno 500 kg cementa, 250 kg

apna, 4 m3 gramoza, 3 m3 peska ter 1.000 kosov zidne opeke. Dogovorili so se, da bodo ta

material takoj nabavili.25 Na naslednji seji so za posamezna dela zadolžili člane UO Ferda



19 Proslava. 30-letnica Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje. Nagovor predsednika PGD

Radomerje z dne 5. 6. 1955. Arhiv PGD Radomerje.

20 Zapisnik seje UO z dne 26. 5. 1958. Arhiv PGD Radomerje.

21 Zapisnik seje UO z dne 28. 8. 1958. Arhiv PGD Radomerje.

22 Zemljiška knjiga Ljutomer, št. zemljiško-knjižnega vložka 276, katastrska občina Radomerje.

23 Npr. na Občnem zboru PGD za leto 1959. Zapisnik občnega zbora z dne 31. 1. 1959. Arhiv PGD

Radomerje.

24 Zapisnik seje UO z dne 1. 3. 1959. Arhiv PGD Radomerje.

25 Zapisnik seje UO z dne 10. 4. 1960. Arhiv PGD Radomerje.



88





Pihlarja ml., Janeza Fajhtingerja st. in Franca Ivančiča.26 O sanaciji so ponovno razpravljali 23.

8. 1960, ko so se dogovorili, da bo Ferdinand Pihlar ml. izvedel potrebne aktivnosti v zvezi z

nabavo opeke, gramoza, apna in izolacijske lepenke. Za prevoz apna je poskrbel Franc Ivančič,

prevoz peska je organiziral oz. izvedel Franc Novak. Sklenili so, da bo delo nadzoroval Alojz

Županec, ki je za to delo dobil primerno

plačilo. Z deli so začeli 15. avgusta.27 Celotni

stroški sanacije so znašali 55.240 din, od tega

je društvo plačalo 8.300 din, Krajevni urad

Radomerje pa 46.940 din.28

Član društva Branko Vrbančič st. je že na

občnem zboru leta 1960 predlagal, da se naj

funkcionalno uredi podstrešje gasilskega

doma.29 O predlogu so na sejah večkrat

razpravljali, a do realizacije ni prišlo. Prve

resne gradbene posege na gasilskem domu so

Značilna podoba gasilskega doma v

tako izvedli šele leta 1962, potem ko je

drugi polovici 20. stol.

meseca marca močan vihar povzročil škodo,

ki je bila ocenjena na 1.980 dinarjev.30

V okviru priprav na praznovanje 50. obletnice delovanja društva so načrtovali več gradbenih

posegov na domu. Z deli so začeli že leta 197231, nadaljevali pa so jih še v naslednjih letih.

Tako so leta 1973 dom priključili na

vodovodno omrežje32. Do leta 1975 je



bila zgrajena betonska ploščad pred

vhodom v dvorano, prekrili so celotno

ostrešje, v celoti so obnovili fasado,

popravili žlebove, urejena je bila

zelenica, asfaltirali so prostor med

ploščadjo in cesto. Ob vsem tem pa so

obnovili tudi elektri



čno instalacijo. Pri

obnovi je s strokovnimi nasveti

Osnutek prizidka h gasilskemu domu

sodeloval Jože Čebašek iz Ljutomera.33

Potem ko je leta 1979 društvo kupilo kombinirano gasilsko vozilo, se je kmalu pokazal

problem premajhnega garažnega prostora za shranjevanje celotne opreme. V zapisniku 6. redne

seje GD Radomerje z dne 18. 9. 1981 najdemo zapisano … Naše društvo ima v svojem

srednjeroč nem programu dela sklep, da se prizida h gasilskemu domu še en prostor, ki bo

služil za orodišč e, ker je sedanji prostor mnogo premajhen, še prav posebej od č asa, ko smo



26 Zapisnik seje UO z dne 22. 5. 1960. Arhiv PGD Radomerje.

27 Zapisnik seje UO z dne 23. 7. 1960. Arhiv PGD Radomerje.

28 Zapisnik seje UO z dne 25. 9. 1960. Arhiv PGD Radomerje.

29 Zapisnik seje občnega zbora z dne 23. 1. 1960. Arhiv PGD Radomerje.

30 Zapisnik seje UO z dne 19. 8. 1962. Arhiv PGD Radomerje.

31 Zapisnik 1. seje UO in NO GD Radomerje z dne 27. 2. 1972. Arhiv PGD Radomerje.

32 Zapisnik 3. seje UO in NO GD Radomerje z dne 30. 12. 1973. Arhiv PGD Radomerje.

33 Poročilo predsednika GD Radomerje na rednem letnem občnem zboru z dne 7. 12. 1975. Arhiv PGD

Radomerje.



89



nabavili gasilsko vozilo. Prizidek bi bil napravljen ob sedanjem orodišč u oziroma garaži,

zgrajen bi bil v obliki garaže s 4 m širine. V tem prostoru bi imeli shranjeno opremo, inventar

(mize, klopi) in arhiv. Ugotavljamo, da je mnogo inventarja in ves arhiv shranjen pri

posameznih č lanih na domu in da je v sedanjem orodišč u oz. garaži le najnujnejše orodje in

oprema, ki pa je vse skupaj preveč utesnjeno, tako da je redno delo skoraj onemogoč eno.





Pogled na gasilski dom v zač etku 21. stol.



Sklenili so, da se ... č imprej izvrši dograditev prizidka h gasilskemu domu, da bo delo društva

nemoteno teklo. Ker društvo nima za gradnjo dovolj lastnega zemljišč a, bo prosilo soseda

Škrlec Joška in Terezijo za cca 20-30 m2 zemljišč a, ki je v naravi pašnik, da nam to zemljišč e

odstopita proti plač ilu. Da bi delo lažje in nemoteno steklo, se izvoli 5 č lanski gradbeni odbor,

ki se pooblašč a, da vodi vse priprave za gradnjo. O svojem delu poroč a UO in NO na rednih

sejah. V odbor se imenujejo: Fajhtinger Janez st., Vrbanč ič Vojko, Potoč nik Stanko, Pihlar

Ferdo in Janez Slokan.

Za predsednika odbora so izvolili Ferda Pihlarja ml. Na seji gradbenega odbora z dne 6. 10.

1981 so sklenili, da se takoj nabavi material za gradnjo, in sicer 1.200-1.300 kosov opeke

modu, 80-100 kg betonskega železa, 70 vreč cementa, 50 vreč apna v prahu. Dobavi naj se

potreben pesek in gramoz. Ker se je nekoliko zapletlo glede pridobivanja zemljišča, se je

začetek gradnje prizidka prestavil, v tem času pa so člani gasilskega društva pripravljali še

druge, za gradnjo potrebne materiale.34

Leta 1982 so po načrtih arhitekta Jožeta Čebaška začeli z gradnjo in jo do nadstropja tudi

realizirali. Zgodaj spomladi leta 1983 pa so predstavniki krajevne skupnosti dali predlog, da bi



34 Zapisniki gradbenega odbora za gradnjo garaže leta 1981. Arhiv PGD Radomerje.



90



prvo nadstropje toliko razširili, da bi s tem pridobili potrebne prostore za Krajevno skupnost

Železne dveri in druge organizacije. Predlog so brez zadržkov sprejeli35. Prizidek so slavnostno

odprli ob 60. obletnici društva 23. 6. 1985.36 Za dogradnjo prizidka sta soseda Terezija in Joško

Škrlec prostovoljno darovala 22 m2 zemljišča. Arhitekt prizidka je bil Jože Čebašek iz

Ljutomera.37

Gasilsko društvo je načrtovalo pri nadgradnji gasilskega doma le eno podstrešno sobo za lastne

potrebe. Na predlog predstavnikov KS Železne dveri so dvignili novogradnjo za 1,6 m in na ta

način pridobili prostor v površini 11x8 metrov, kar je zadostovalo za poslovne prostore KS in

DPO. Po tem načrtu so bili zgoraj 4 prostori, in sicer sejna soba, dve pisarni in arhiv. Gasilsko

društvo in Krajevna skupnost Železne dveri sta se tudi sporazumela o načinu financiranja

investicije. Od leta 1982 pa do začetka leta 1984 je bilo opravljenih 745 ur, od tega samo v letu

1983 345 delovnih ur.38

Na občnem zboru leta 1985 je presednik društva

ugotovil, da je bilo do tega trenutka opravljenih

1.091 prostvoljnih delovnih ur. Dela, ki so jih

opravljali prostovoljci, so bila naslednja:

preseljevanje inventarja, čiščenje postorov in

okolice, izravnalna dela na prostoru za

prireditve itd.39 Slavnostna otvoritev novo

prodobljenih prostorov je bila 23. 6. 1985.

Gasilski dom Radomerje so preimenovali v

Dom gasilcev in krajanov Radomerje.

V letu 1991 so preuredili notranjost dvorane

doma. Na tleh so položili ploščice, stene pa

Popravilo strehe na prizidku

obložili z ladijskim podom in prepleskali

doma leta 1997

prostore. Celotna investicija je znašala skoraj

42.000 din. Obnovo je financirala Krajevna

skupnost Železne dveri in Gasilsko društvo Radomerje.40 Leta 1992 so v dvorani in kuhinji

obnovili tla, položili ploščice in stenske obloge.

Leta 1994 je bilo opravljeno lastninjenje nepremičnim na podlagi 48. člena Zakona o gasilstvu.

Po stanju z dne 14. 1. 1994 je nepremično premoženje, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim

je društvo razpolagalo in ga uporabljalo, prešlo iz splošnega ljudskega premoženja v

upravljanje in lastnino gasilskega društva. Iz popisa nepremičnin sledi, da je imelo Gasilsko

društvo Radomerje leta 1994 preko 200 m2 prostorov in sicer: garaža št. 1 22,90 m2, garaža št.

2 21,46 m2, pisarna št. 1 9,30 m2, pisarna št. 2 11,81 m2, dvorana 62, 86 m2, kuhinja 11,55 m2,



35 Ferdinand Pihlar ml., Kronika gasilskega društva Radomerje ob 60 letnici. (1985). Arhiv PGD

Radomerje.

36 Branko Novak, 70 let obstoja Gasilskega društva Radomerje, 8. 7. 1995. Arhiv PGD Radomerje.

37 Ferdinand Pihlar ml., Poročilo predsednika Gasilskega društva Radomerje na občnem zboru 29. 1.

1983. Arhiv PGD Radomerje.

38 Ferdinand Pihlar ml., Poročilo predsednika Gasilskega društva Radomerje na občnem zboru 28. 1.

1984. Arhiv PGD Radomerje.

39 Milan Ščavničar, Poročilo predsednika Gasilskega društva Radomerje na občnem zboru 16. 2. 1985.

Arhiv PGD Radomerje.

40 Nabava materiala za ureditev dvorane z leta 1991, Arhiv PGD Radomerje.



91

sanitarije 3,78 m2, hodnik 4,74 m2, stopnišče 20,53 m2, sejna soba 20,10 m2, shramba 3,06 m2,

soba-arhiv 6,30 m2, hodnik 4,44 m2. 41

Konec leta 1997 so popolnoma obnovili ostrešje doma. Veliko prostovoljnega dela so opravili

tudi člani društva. Naslednje leto so v celoti obnovili kuhinjski prostor, hodnik in del garaže.

Sezidali so novi dimnik, kar je omogočilo vgradnjo centralne kurjave. Investicija je znašala

1.000.000,00 sit.42

Instalacijo centralne naprave in samo napravo so izvedli leta 1999. Dela je izvedel domačin

Ludvik Belovič iz Radomerja. Investicija je znašala 784.000,00 sit.43 Leta 2001 so

Turističnemu društvu Železne dveri-Radomerje odstopili del zgornjega hodnika, da so si tam

uredili svojo pisarno.44

S tem so se posegi v samo zgradbo doma do leta 2005 zaključili. Z vzdrževanjem in urejanjem

obstoječega doma je zagotovljena osnovna zahteva skupnosti po pokritih prostorskih

kapacitetah.

Podoben izziv društvu in drugim organizacijam v kraju predstavlja vzpostavitev in ureditev

primernega večnamenskega nepokritega prostora, ki bi skupaj z domom sestavljal zaključeno

infrastukturo, namenjeno sodobni ruralni skupnosti.

Miroslav Novak



41 Dokumentacija o lastninjenju, Arhiv PGD Radomerje.

42 Prošnja krajanom za denarno pomoč iz januarja 1999, Arhiv PGD Radomerje.

43 Račun za opravljeno storitev z dne 20. 2. 1999. Arhiv PGD Radomerje.

44 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 16. 2. 2002. Arhiv PGD Radomerje.



92



OPERATIVNA OPREMA



Splošni razvoj na tehnološko-tehničnem področju je skozi zgodovino omogočal izvedbe

različnih vrst, moči in izvedb operativne gasilske opreme oziroma sredstev za reševanje. Med

njimi naj omenimo tako vedra in kavlje za gašenje, različne vrste prenosnih ali prevoznih

ročnih oz. motornih brizgaln, pa vse do tehnološko zelo izpopolnjenih težkih kombiniranih oz.

specializiranih vozil, plovil, letal in helikopterjev. Ta sredstva so namenjena bodisi neposredno

za reševanje in gašenje ali za podporo tovrstnim aktivnostim.

Tako kot na mnogih področjih je tudi na tem področju opazen napredek, še posebej v 20.

stoletju. Ta je temeljil na iznajdbah in izboljšavah na področju uporabe motorjev z notranjim

izgorevanjem ter na novih spoznanjih na področju hidrotehnike, elektronike, telekomunikacij,

kemije itd. Na sam razvoj uporabe teh sredstev pa so pomembno vplivale tudi operativne

izkušnje obvladovanja obsežnih požarov in drugih reševalnih akcij v času velikih vojaških

spopadov oz. naravnih in drugih nesreč. Te so narekovale takšne izvedbe operativne opreme, ki

so zagotavljale v prvi vrsti večjo in boljšo zaščito posameznikov operativnega moštva, pa tudi

priročnost in zanesljivost tehnike v kritičnih trenutkih.

Dosežen

nivo

avtomatizacije

pri

upravljanju

z

agregati

in

drugimi

tovrstnimi stroji danes že omogoča odmik

osredotočenja posameznikov iz skrbi za

tehniko

na

druga,

za

reševanje

pomembnejša področja.

Odločitev za nabavo tipov in izvedb

konkretne

operativne

opreme

v

posameznih

gasilskih

društvih

je

praviloma

odvisna

od

finančno-

organizacijskih zmožnosti, pa tudi od

ugotovljenih realnih potreb glede na

potencialne nevarnosti, ki so prisotne na

posameznih pristojnih področjih.

Skozi zgodovino je bila na pristojnem

področju Gasilskega društva Radomerje

najbolj prisotna nevarnost požarov, kar je

ugotavljal

že

ustanovitelj

in

prvi

predsednik Gasilskega društva Radomerje

Ferdinand Pihlar st. sredi dvajsetih let

preteklega

stoletja.

Način

gradnje

gospodarskih in stanovanjskih poslopij na



tem področju, ki je temeljil na leseni in z

blatom zamazani izvedbi, vključno s

Rač un za dobavljeno dodatno opremo motorne

slamnato streho, pomanjkanje vodnih

brizgalne iz leta 1930

virov v gričevnatem področju ter do srede

stoletja uveljavljen način razsvetljave z

odprtim ognjem, je to nevarnost samo še potenciral. Ti dejavniki so v osnovi določali tudi

tipologijo opreme radomerskega gasilskega društva, predvsem v smeri protipožarnega

reševanja.



99





Kljub temu, da teče v bližini Radomerja reka Kostanjevica, skozi samo vas pa potok Piškur, ki

sta v preteklosti kar nekajkrat prestopila svoje bregove, zaradi svoje relativno omejene

potencialne nevarnosti nista bistveno ogrožala premoženja ali življenja krajanov. Prav zato v

društvu niso razvijali operativnih potencialov za potrebe reševanja v primeru poplav.

Od ustanovitve društva do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je osnovo operativne

opreme gasilskega društva predstavljala gasilska motorna brizgalna češkoslovaške proizvodnje

»Smekal«. Za njen nakup se je odbor pogodil 20. aprila 1928.1 V Radomerje so jo slavnostno

pripeljali 21. junija 1928 in jo namestili v novozgrajeni gasilski dom. Po mnenju strokovnjakov

je bila to takrat druga moderna motorna brizgalna v celotnem ljutomerskem okraju.

Motorna brizgalna je bila izdelana leta 1928. Težka je bila 80 kg. Pretok črpalke je znašal 250-

300 l/min, pritisk pa 4,5 bara. Črpalko je poganjal dvovaljni motor DKW s prostornino 250

ccm in z močjo 8 KW. Motor je bil izdelan v Nemčiji leta 1928.

Za prevoz motorne brizgalne in druge potrebne operativne opreme kot so sesalne in tlačne cevi,

ročniki, dvojaki, trojaki itd. so dali izdelati namenski voz za konjsko vprego. Izdelal ga je kolar

v Radomerju in član gasilskega društva Jože Magdič.

Kljub temu, da so opremo redno vzdrževali in leta 1953 tako gasilsko brizgalno kot tudi voz

generalno obnovili,2 jo je bilo potrebno vedno pogosteje popravljati. Ob tem se je pojavil

problem zagotavljanja ustreznih nadomestnih delov in s tem njenega vzdrževanja v

operativnem stanju.





Motorna brizgalna »Ziegler TS 4/5«

Motorna brizgalna »Ziegler 5/5«



Leta 1968 so zato začeli resno razpravljati o nakupu nove motorne brizgalne. Upravni odbor je

prosil različne dobavitelje tovrstne opreme za ponudbe, a so se na predlog Gasilske zveze

Murska Sobota in po opravljenem ogledu odločili za nakup motorne brizgalne znamke

»Ziegler TS 4/5«, ki je po tedanjih ocenah najbolj ustrezala potrebam GD Radomerje. Z



1 Zapisniki odborove seje z dne 21. 4. 1928. Arhiv PGD Radomerje.

2 Zapisniki upravnega odbora PGD Radomerje z dne 8. 3. 1953, 16. 6. 1953, 5. 7. 1953 in 23. 8. 1953.

Arhiv PGD Radomerje.



100





operativnega stališča je bila to prenosna brizgalna, ki je tehtala 75 kg.3 Investicija je bila

vredna cca 8.000 ND.4

Motorna brizgalna »Ziegler TS 4/5«je opremljena z enovaljnim 277 ccm motorjem »Sach«, ki

pri 3000 obr/min razvije moč 7,5 KW. Tako črpalka kot tudi motor sta bila izdelana v Nemčiji

leta 1968. Lastna teža brizgalne je 75 kg, pretok črpalke 400 l/min, pritisk pa 5 barov.

Prireditev ob njenem prevzemu, ki je bila 8. 9. 1968, ni bila uspešna zgolj z organizacijsko-

izvedbenega, ampak tudi s finančnega stališča. S čistim dohodkom prireditve so poplačali

najeti posojili za nakup brizgalne pri Gasilski zvezi v Murski Soboti in Zvezi Borcev

Radomerje5.

V letu 1969 so preuredili gasilski voz, da je bil primeren za prevoz nove gasilske brizgalne, in

da bi ga bilo mogoče vleči s konjsko vprego ali s traktorjem.6 Kmalu so ugotovili, da je takšen

prevoz operativne opreme in gasilcev ob intervenciji neustrezen, predvsem pa nezanesljiv.

Da bi bili radomerski gasilci še bolj učinkoviti na področju požarne varnosti, so se leta 1979

odločili za nakup kombiniranega gasilskega vozila IMV 1600 BR »GASILEC«, ki je bilo

izdelano v Industriji motornih vozil Novo mesto.

Nakup so izvedli 15. 3. 1979. Vrednost novega vozila je bila 165.824 din. V ceno je bil

vključen še gasilni aparat in prevoz vozila do Radomerja.





Kombinirano gasilsko vozilo

Notranjost kombiniranega vozila



Vozilo je opremljeno z zelo kvalitetnim 45 KW motorjem prostornine 1600 ccm francoske

izdelave Renault 16. Namenjeno je za prevoz 7-8 oseb in gasilske opreme, saj njegova



3 Zapisnik 2. seje UO in NO GD Radomerje z dne 8. 5. 1968. Arhiv PGD Radomerje.

4 Zapisnik 2. seje UO in NO GD Radomerje z dne 8. 5. 1968. Arhiv PGD Radomerje.

5 Zapisnik 3. seje UO in NO GD Radomerje z dne 13. 9. 1968. Arhiv PGD Radomerje.

6 Zapisnik 1. seje UO in NO GD Radomerje z dne 5. 3. 1969. Arhiv PGD Radomerje.



101





nosilnost znaša 1.000-1.200 kg. Notranjost vozila je opremljena s prostorom za voznika in

sovoznika in ločenim prostorom za prevoz gasilcev in opreme.

Istočasno so nabavili še eno modernejšo motorno brizgalno, tudi nemške znamke Ziegler.

Društvo je 75% investicijo financiralo z lastnimi sredstvi, 25% pa s sredstvi občinske požarne

skupnosti. 7

Motorna brizgalna »Ziegler 5/5« je opremljena z motorjem Rotax, ki je bil izdelan leta 1976 v

Avstriji. Enovaljni motor »Sachs« s prostornino 299 ccm, ki pri 4.200 obr/min doseže moč 9

KW, poganja črpalko s pretokom 500 l/min in doseže pritisk 5 barov. Črpalka je bila izdelana

leta 1979. Lastna teža brizgalne je 58 kg.





Motorna brizgalna »Ziegler FP 8/8«

Pogled v skladišč e opreme



Leta 2004 je PGD Radomerje v svoji zgodovini svečano prevzelo še četrto motorno brizgalno

»Ziegler 8/8«. Po daljših pripravah so jo kupili leta 2003 s sredstvi, ki sta jih zagotovila Občina

Ljutomer iz sklada požarne takse ter PGD Radomerje. Vsak od investitorjev je zagotovil 50%

financiranje.

Motorna brizgalna »Ziegler FP 8/8« je opremljena z motorjem »Ziegler-Hirth« in je bila v

celoti izdelana v Nemčiji leta 2003. Lastna teža brizgalne znaša 140 kg. Dvovaljni motor s

prostornino valja 625 ccm, ki doseže pri 5.000 obr/min 36 KW, poganja črpalko, ki zagotavlja

pretok 800 l/min pri 8 barih pritiska vode.

Ob 80. obletnici tako PGD Radomerje razpolaga s potrebno operativno opremo v vozilu, ki jo

sestavljajo: motorna brizgalna »Ziegler FP 8/8«, cevi A, B in C ter sesalni koš za A cev, ključi

za spajanje cevi, podaljšek za hidrant, dva dihalna aparata, ročniki, pasovi, cevni nosilci in

sekiri ter zaščitne čelade in obleke. Za vzpostavljanje komunikacij uporablja operativna enota

ob prenosnih telefonih še v kombinirano vozilo vgrajeno UKV postajo, ki služi predvsem za

komunikacijo z OKC Murska Sobota.



7 Pihlar Ferdo. (1985). Kronika Gasilskega društva Radomerje ob 60-letnici. Tipkopis. Arhiv PGD

Radomerje.



102

Ob tem so v društvu na razpolago še 3 navadni ročniki za C cev, 1 ročnik »turbomatik« in 1

ročnik B, 4 kom. sesalnih A cevi, 8 kom. sesalnih B cevi in 4 kom. sesalnih C cevi za vleko

vode iz zajetja, 21 kom. tlačnih cevi dolžine 15 m, 28 kom. tlačnih C cevi prav tako standardne

dolžine 15 m, metle za gašenje travniških požarov ter polnilec za akumulator, ki ohranja

polnost akumulatorja v avtomobilu.

Med operativno opremo prištevamo tudi osebno zaščitno opremo. To sestavljajo delovne

zaščitne obleke, gasilske čelade in gasilski varnostni pasovi z dodatno osebno opremo. V

Radomerju so posebej veseli 9 kompletov zaščitnih oblek vključno z gumjastimi škornji in 4

kompletov ognjeodpornih oblek.

Operativnost opreme redno preverjajo na letnih rednih pregledih, kjer preverijo tudi ustrezno

pripravljenost gasilcev za njihovo uporabo v primerih naravnih in drugih nesreč, predvsem

požarov. To izvajajo v okviru operativnega okoliša »sektor Ljutomer 1«.

Operativna oprema gasilskega društva je ob 80. obletnici njegovega delovanja raznovrstna in

ustreza sodobnim potrebam gasilske dejavnosti na obravnavanem območju. Z vzpostavljenim

sistemom gasilske operativne dejavnosti, ki temelji na sodobni organizaciji službe in ustrezni

komunikacijski opremi, pa postaja še bolj učinkovita, še posebej v korelaciji s kompatibilno

opremo drugih – sosednjih prostovoljnih oz. industrijskih gasilskih društev.

Andrej Bogša



103





25 LET SODELOVANJA MED PGD RADOMERJE

IN DVD MAJERJE



Prvi koraki sodelovanja med Prostovoljnim gasilskim društvom Radomerje (dalje: PGD

Radomerje) in Prostovoljnim gasilskim društvom Majerje (Dobrovoljno vatrogasno društvo

Majerje, dalje: DVD Majerje) iz sosednje Republike Hrvaške segajo v leto 1975.

Začetek tega, že četrt stoletja trajajočega medsebojnega

sodelovanja, ni bil politično motiviran, ampak je bila to

stvar srečnega naključja. Gasilci iz Majerja so 19. avgusta

1975 organizirali izlet v Moravske toplice. Na poti domov

so v Radomerju zagledali slavolok z napisom "50-letnica

obstoja Gasilskega društva Radomerje" in se preprosto

ustavili na vaški veselici. Preostanek dneva, ki so ga

preživeli v Radomerju, je postal nepozaben dogodek. Pa

ne zato, ker so se tisti dan vračali domov »brez prebite

pare v žepu«, ampak zaradi tega, ker so se v Radomerju

preprosto dobro počutili. Na nivoju obeh društev so si

obljubili, da se bodo srečevali in vzdrževali prijateljske

stike.

Tri leta pozneje, 30. julija 1978, so ob praznovanju 40.

obletnice obstoja DVD Majerje, sodelovanje poglobili. Te

slovesnosti se je iz Radomerja udeležilo 23 članov, članic



in pionirjev. Uniformirano članstvo je sodelovalo na

slavnostnem mimohodu. Pozneje se je številna delegacija

Praporšč aka Ivan Plantak iz

iz Radomerja udeležila skupnega kosila. Ob tej priložnosti

DVD Majerje in Janez Slokan

je DVD Majerje predalo

iz PGD Radomerje

priložnostno priznanje GD

iz Radomerja, hkrati pa so začeli s postopkom formalizacije

medsebojnega sodelovanja. V ta namen so simbolično vložili

pozdravni nagovor častnega člana GD Radomerje Karola

Centriha v posebno mapo kot uvod za pobratenje. V njem je

med drugim dejal … Želim, da bi naše sodelovanje z vašim

društvom bilo v bodoč e še tesnejše, lahko bi že danes predlagal

obema upravnima odboroma, naj med društvoma izvrši

pobratenje, kajti le na ta nač in bomo v skupnem sodelovanju

dosegali vidnejše uspehe in možno bo več kratno medsebojno

sreč anje…



Ob tej priložnosti so si ogledali tudi hidrocentralo Srednja

Karol Centrih,

Drava pri Varaždinu .1

č astni č lan PGD

Protagonisti sodelovanja so morali željo po medsebojnem

Radomerje

sodelovanju uokviriti v tedanji sistem veljavnih družbenih

norm.



1 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 27. 1. 1979. Arhiv PGD Radomerje.



93





Podpis listine o pobratenju – podpisnika Ferdinand Pihlar ml. in Franjo Matuč ec



94





To so izvedli na ta način, da so si postavili naslednji cilj …Z namenom nadaljnjega razvijanja

bratskih in prijateljskih odnosov med narodi in narodnostmi, varovanja in nadaljnjega

razvijanja samoupravnega socializma, še posebej pa medsebojnega sodelovanja na področ ju

požarne varnosti, katerega cilj je obvarovanje družbene in zasebne lastnine, sta Gasilsko

društvo Radomerje in Gasilsko društvo Majerje zač ela sklepati dogovore.

Na 55. rednem občnem zboru GD Radomerje, 9. februarja 1980, je bil soglasno sprejet predlog

o pobratenju z DVD Majerje. Ob tej priložnosti je bila tudi določena delegacija, ki se je morala

dogovoriti o podrobnostih okrog pobratenja.





Skupaj na povorkah v Majerju …

… in v Radomerju



Konkretne priprave so kmalu stekle, tako, da je predsednik GD Radomerje Ferdinand Pihlar

ml. 23. marca 1980 na 2. redni seji upravnega in nadzornega odbora predložil osnutek listine o

pobratenju, ki so ga tudi sprejeli v predloženi obliki. Na seji je tudi poročal o izvedenih

dotedanjih pripravah. Dogovorili so se tudi, da s predlogom seznanijo predstavnike DVD

Majerje, za kar sta bila zadolžena predsednik društva Ferdinand Pihlar ml. in tajnik društva

Milan Ščavničar. Listino je v dveh izvodih izdelal Silvo Prelog.

Na tej seji je predsednik društva seznanil navzoče o tem, da se je delegacija radomerskih

gasilcev dogovorila s predstavniki DVD Majerje, da se bo pobratenje med društvi izvršilo ali

ob proslavi krajevnega praznika KS Železne dveri ali ob prevzemu nove motorne brizgalne.

Dogovorili so se tudi o podrobnostih izvedbe same slovesnosti, na kateri sta si društvi

izmenjali listini in trakove na praporih.

V priprave in svečanost pobratenja so vključili tudi družbeno politične organizacije v KS

Železne dveri in Občino Ljutomer.2

Do samega podpisa listine o pobratenju je prišlo 6. julija 1980. Slovesnost so pripravili v

okviru krajevnega praznika KS Železne dveri. Ob tem so združili še druge slovesnosti. GD

Gresovščak je praznovalo 30-letnico svojega obstoja, GD Radomerje pa 55-letnico.

Po opravljenem podpisu listine o pobratenju sta predsednika obeh društev Ferdinand Pihlar ml.

in Franjo Matučec pozdravila udeležence ter izmenjala spominske trakove na praporih.



2 Zapisnik 2. redne seje UO in NO GD Radomerje, 23. 3. 1980. Arhiv PGD Radomerje.



95

Slovesnosti se je udeležil tudi predstavnik »Vatrogasnega saveza SR Hrvatske« Josip

Bogdanič, ki je radomerskim gasilcem podelil tri visoka gasilska odličja hrvaške gasilske

zveze.

Zlato odličje sta za prizadevanja v zvezi s pobratenjem obeh društev prejela Ferdinand Pihlar

ml., kot predsednik, in Janez Fajhtinger st., kot poveljnik društva. Srebrno odličje je prejel

takrat novoizvoljeni poveljnik Janez Potočnik.3

Iz pobratenja se je razvilo široko vsestransko sodelovanje na najrazličnejših področjih.

Že naslednje leto je okrog 60 gasilcev (med njimi tudi predstavniki občinske gasilske zveze

Ljutomer) sodelovalo na dvodnevnem obisku v Majerju. Prvi dan obiska so si ogledali Muzej

revolucije v Varaždinu in na varaždinskem pokopališču položili venec na spominsko grobnico

padlim v 2. svetovni vojni. Ob tem so se srečali še s člani poklicne gasilske brigade iz

Varaždina.

Naslednji dan so se udeležili slovesnosti ob julijskih praznovanjih v Varaždinu in v KS

Majerje, kjer so prisostvovali odprtju odseka novo asfaltirane ceste in večje trgovine.

Gasilci obeh društev so srečanje izkoristili še za pogovore o nadaljnjem sodelovanju.4

V svojem poročilu na občnem zboru GD Radomerje je predsednik Ferdinand Pihlar ml. zapisal

… Prič akovali smo sicer prijateljsko sreč anje, vendar vse to, kar smo doživeli v Majerju in

Varaždinu, je bilo nešteto zaporednih preseneč enj. Bratski sprejem in povsod bratski in

prijateljski odnosi, vse to je bilo enkratno doživetje, ki bo vsakemu od nas ostalo v trajnem

spominu. 5

Sodelovanje so kmalu razširili še na operativni nivo. Tako so GD Radomerje, DVD Majerje in

GD Gresovščak 20. junija 1982 pri gasilskem domu v Radomerju izvedli skupno gasilsko vajo

v počastitev dneva civilne zaščite.

V skladu s sklepi občnih zborov so s skupnim nastopom začeli uresničevati želje in potrebe po

sodelovanju na gasilskem operativno-strokovnem področju. Hkrati s tem so se dogovorili še za

skupne akcije v bodoče.6

Leta 1983 so v Majerju izvedli lepo, predvsem pa simbolično gesto. Potem ko so prejeli

denarno nagrado v vrednosti 5.000 din, so znesek razpolovili in 2.500 din predali radomerskim

gasilcem kot pomoč pri izgradnji prizidka h gasilskemu domu.

V dneh od 7. do 10. julija 1983 se je desetina pionirjev iz Majerja prvič udeležila gasilskega

taborjenja v Bučkovcih.7

Leta 1984 so člani operativnih enot gasilskih društev v okviru tedna požarne varnosti

organizirali mokro vajo v Radomerščaku, kjer so skupaj naredili verigo.8



3 S. F., Pomurski vestnik, 5. avgusta 1980, str. 4. Arhiv PGD Radomerje.

4 D. L., Pomurski vestnik, 13. avgusta 1981, str. 4. Arhiv PGD Radomerje.

5 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 13. 2. 1982. Arhiv PGD Radomerje.

6 Vabilo na praznovanje krajevnega praznika KS Železne dveri, 2. junija 1982. Arhiv PGD Radomerje.

7 Zapisniki sej upravnega in nadzornega odbora občnega zbora za leto 1983. Arhiv PGD Radomerje.

8 Poročilo predsednika GD Radomerje na občnem zboru z dne 28. 1. 1984. Arhiv PGD Radomerje.



96





Ob 5. obletnici pobratenja je GD Radomerje 14. septembra 1985 organiziralo ogled

industrijskih objektov KRKA in Mlekopromet v Ljutomeru, popoldne pa so ob Gajševskem

jezeru pripravili družabno srečanje.9





Na 10. obletnici pobratenja v Majerju …

... in na 20. obletnici



21. junija 1987 so v Majerju slavnostno odprli gasilski dom. Gasilci GD Radomerje in GD

Gresovščak so se organizirano udeležili te slovesnosti.10

Naslednje leto je GD Radomerje nakazalo pobratenemu DVD Majerje 15.000 din za spominski

žebelj. Ob 50. obletnici obstoja DVD Majerje so jim radomerski gasilci poklonili sliko z

motivom jeruzalemskih goric. Članom vodstva DVD Majerje so bila ob tej priložnosti izročena

odlikovanja Slovenske gasilske zveze.11





Ne samo gasilstvo, tudi šport …

… ali samo druženje leta 2000





9 Zapisniki sej upravnega in nadzornega odbora občnega zbora za leto 1985. Arhiv PGD Radomerje.

10 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 23. 1. 1988. Arhiv PGD Radomerje.

11 Zapisnik seje upravnega in nadzornega odbora z dne 19. 4. 1988. Arhiv PGD Radomerje.



97





Tudi v prihodnjih letih je ohranjalo GD Radomerje z DVD Majerje dobre in prijateljske

odnose. Člani so se medsebojno obiskovali, tudi zasebno ali na različnih zabavnih prireditvah.

Na formalnem nivoju so se izmenjevale delegacije na letnih občnih zborih obeh društev ali ob

pogrebih njihovih članov.

Kljub temu, da je leto 1991 med obe društvi zarisalo državno mejo, se je vsakoletno srečevanje

z različno intenziteto nadaljevalo.

Tako se je leta 1994 na povabilo DVD Majerje PGD Radomerje udeležilo slovesnosti ob 130-

letnici gasilskega delovanja v Varaždinu.

Naslednje leto, 23. junija 1995, pa razvitja novega gasilskega prapora DVD Majerje. Obisk so

majerski gasilci vrnili ob 70-letnici obstoja PGD Radomerje. Ob tej priložnosti so PGD

Radomerje podelili priznanje in spominsko sliko.12

V letih med 1996 in 2004 sta društvi sodelovali samo na občnih zborih ter treh gasilskih

srečanjih.





Skupna fotografija ob 20. obletnici

Spominska plaketa iz

Pavel Novoselec,

pobratenja v Majerju

leta 2000

aktualni predsednik

DVD Majerje



15. julija 2000 so se člani PGD Radomerje v Majerju udeležili 20-letnice pobratenja. To je bilo

zanimivo srečanje, saj so ga zaznamovale zanimive družabne igre, ki so se končale s pravim

gasilskim srečanjem in vrtno veselico. Leta 2001 so se člani DVD Majerje udeležili piknika v

Gezovih jamah, ki ga je organiziralo Turistično društvo Radomerje v sodelovanju s PGD

Radomerje.18. julija 2004 so se člani DVD Majerje ob prevzemu nove motorne brizgalne

udeležili gasilske veselice v Radomerju. Na jubilejnem, 80. občnem zboru PGD Radomerje

leta 2005 so radomerski gasilci predali priznanje DVD Majerje.13

Po večletnem sodelovanju so medsebojne vezi postale trdnejše, zato je obojestranska želja, da

bi se na vseh področjih delovanja tudi v bodoče skupno dopolnjevali po strokovni plati in

izmenjevali izkušnje, ob tem pa gojili pristne odnose.

Tanja Fajhtinger



12 Poročilo predsednika PGD Radomerje na občnem zboru z dne 10. 2. 1996. Arhiv PGD Radomerje.

13 Zapisnik občnega zbora PGD Radomerje z dne 22. 1. 2005. Arhiv PGD Radomerje.



98



RADOMERSKI GASILCI V AKCIJAH GAŠENJA

TER REŠEVANJA ŽIVLJENJ IN IMOVINE



Zapis je nastal na podlagi vpisanih podatkov v evidence o sodelovanju pri reševanju in gašenju

požarov z naslovom Dnevnik požarov prostovoljne gasilske č ete Radomerje1. Ob tem so bila

upoštevana še poročila poveljnika društva na letnih občnih zborih2. Kljub temu, da v

uporabljeni dokumentaciji niso zapisane čisto vse akcije in intervencije, ki so jih izvedli

radomerski gasilci, je mogoče na podlagi znanih

dejstev ugotoviti njihove osnovne značilnosti.

Sodelovati pri reševanju in gašenju je v Radomerju

v č asu do nakupa kombiniranega vozila pomenilo,

da so morali gasilci in vodniki konjske vprege ob

klicu na pomoč pustiti vsakdanja opravila, nato so

tekli do gasilskega doma, kjer so vpregli konjsko

vprego v gasilski voz. Gasilci se praviloma niso

vozili na gasilskem vozu, ampak so tekli ob njem,

kar je bilo dokaj enostavno po ravnem. Bitka s

č asom se je vedno nadaljevala pri premagovanju

vzpetin. V teh primerih so morali gasilci pomagati

porivati voz navkreber, da konji niso omagali. Ko so

prispeli na mesto požara pa so se morali popolnoma

posvetiti reševanju in gašenju, kljub pogosto

nezadostnim osebnim zašč itnim sredstvom.3

To naporno sodelovanje pri reševanju in gašenju je

nekoliko omilila poznejša izpopolnjena osebna

zaščitna oprema, predvsem pa se je spremenilo na

Trobenta gasilcev Gasilskega

boljše, ko so nabavili kombinirano vozilo. Kljub

društva Radomerje

naporom in tveganjem vseh, ki so se odločili

pomagati v stiski, vsaj tisti, ki so prišli h gasilskemu

domu, niso bili več »primorani teči na pomoč«.

Tako kot danes spremljajo zvočni signali vozila, ki so na intervencijskih vožnjah, je tudi v še

ne tako daljni preteklosti spremljala gasilska trobenta radomerske gasilce na njihovih

intervencijah.4

Gasilska četa Radomerje je imela prvo reševalno akcijo 7. avgusta leta 1929. Zgodaj zjutraj je

zagorelo dvoje gospodarskih poslopij na Kamenščaku, in to pri Francu Kozini in Petru

Škrjancu. Vzrok požara ni bil natančno ugotovljen, domnevali pa so, da se je razširil iz posode,

v katero so odlagali pepel iz peči. Radomerski gasilci so hitro intervenirali, saj so bili na

požarišču 20 minut potem, ko je zagorelo. Nekoliko pozneje so se jim pridružili še gasilci iz

Cezanjevcev. Tako je pri gašenju požara sodelovalo 32 gasilcev, po 16 iz vsakega društva.



1 Dnevnik požarov Prostovoljne gasilske čete Radomerje. Arhiv PGD Radomerje.

2 Zapisniki občnih zborov GD Radomerje. Arhiv PGD Radomerje.

3 Ustni vir: Branko Vrbančič ml. in Tilčka Vrbančič, Radomerje.

4 Ustni vir: Branko Vrbančič ml. in Tilčka Vrbančič, Radomerje.



104



Požar so pogasili v 3 urah, pri tem so uporabili krampe ter motorno in ročno brizgalno. Za

gašenje je bilo v tem primeru dovolj vode. Samo imetje ni bilo zavarovano, škode pa je bilo

približno za 25.000 din. Ker je bila intervencija hitra, se požar ni mogel razširiti na sosednje

objekte. Če pa bi se to zgodilo, bi bilo škode za več kot 100.000 din. Pri gašenju požara ni bil

nihče ranjen.

Druga intervencija radomerskih gasilcev je bila 14. oktobra 1930 v Mihalovcih pri Novakovih.

Popoldne je zagorela stanovanjska hiša, ki je bila združena z lesenim gospodarskim poslopjem.

Vzrok požara je bila strela. Ob gasilcih iz Ivanjkovcev je sodelovalo tudi 9 gasilcev

radomerske gasilske čete. Za pot do požarišča so potrebovali pol ure. Akcija reševanja je trajala

5 ur, pri tem pa so uporabili krampe ter ročno in motorno brizgalno. Ognja niso mogli omejiti,

vse dokler niso prišli gasilci iz Radomerja z motorno brizgalno. Vodo so najprej zajemali iz

dveh cistern, a je proti koncu le-te že zmanjkalo.

Tudi ta objekt ni bil zavarovan, tako da je bilo

škode za približno 70.000 din. V požaru ni bil

nihče ranjen.

Prva intervencija radomerske gasilske čete v

domači vasi je bila 24. maja 1932 pri Filipičevih.

Ob 15. uri je strela treščila v skedenj kmeta. Na

požarišču se je že v nekaj minutah zbralo 24

domačih gasilcev, tako da gasilski četi iz

Ljutomera niti ni bilo potrebno intervenirati. Hitro

posredovanje je preprečilo širitev ognja na

sosednje hleve. Nastala škoda je bila ocenjena na

približno 35.000 din, imetje pa je bilo zavarovano

za 10.000 din. Gasilci so požar pogasili v 2 urah,

pri tem so uporabili motorno brizgalno. V tem

primeru vode za gašenje ni zmanjkalo, pa tudi

nihče ni bil ranjen.

Drugič v tistem letu so radomerski gasilci

posredovali na Kamenščaku. 10. avgusta 1932 je

zagorelo gospodarsko poslopje kmeta Alojza in



Uršule Krajnc. 12 gasilcev radomerske gasilske čete je prispelo na požarišče v 20 minutah po

nastanku požara. Na pomoč so prispeli tudi gasilci ljutomerske in cezanjevske gasilske čete,

vsaka s po 12 gasilci. Zaradi obsega požara je intervencija trajala 5 ur, pri tem je primanjkovalo

tudi vode. Ker je bila tisti čas suša, je ostala straža na pogorišču do jutra. Povzročene škode je

bilo za približno 52.000 din, imetje pa ni bilo zavarovano. Vzrok požara ni bil znan, in tudi

nihče ni bil ranjen.

Leta 1933 so radomerski gasilci posredovali samo enkrat, in sicer v bližnjem Cerovcu.

Gospodarsko poslopje je zagorelo 16. novembra ob 15. uri. Z reševanjem je najprej začela

krajevna gasilska četa Cerovec, ki pa je bila brez orodja. 18 radomerskih gasilcev je

potrebovalo do mesta požara 30 minut. Kljub temu, da je bil požar omejen samo na

gospodarsko poslopje, je gašenje trajalo 4 ure. Za gašenje je bilo na razpolago dovolj vode. V

akciji ni bil nihče ranjen. Vzrok požara ni bil znan. Samo imetje ni bilo zavarovano, škode pa

je bilo za približno 38.000 din.

V Radomerju je ponovno zagorelo leta 1934. 6. septembra ob 17. uri se je vnela streha

stanovanjske hiše Matije Kukolja. Radomerska gasilska četa, ki je štela 22 gasilcev, je začela z



105

akcijo že po 10. minutah od začetka požara. Na pomoč sta še prihiteli gasilski četi iz Ljutomera

in Podgradja, a nista posredovali. Gasilci so posredovali približno 2 uri, požara pa so se lotili s

krampi in brizgalno, za katero je bilo tudi zadosti vode. Vzrok požara je bila krušna peč, ki so

jo preveč zakurili, zato se je pri dimniku vnel tram, nato pa še streha. Zaradi hitre intervencije

je zgorel samo sprednji del strehe, ki je bil pokrit s slamo. Imetje je bilo zavarovano za 9.000

din, škode neposredno od požara pa je bilo za 21.000 din. Pri požaru ni bil nihče ranjen.

Na srečo leta 1935 ni bilo požara, a sta bila zato v letu 1936 kar dva. Prvi se je zgodil 20.

marca ob 21. uri na Kamenščaku, hišna številka 36. Zagorela je stanovanjska hiša z

gospodarskim poslopjem Antona Korošca oz. Jakoba Kapuna. Na mestu požara ni bilo

krajevne gasilske čete, sodelovale pa so čete iz Ljutomera, Cezanjevcev in Radomerja z 10

možmi, ki so prihitele na pomoč v 10 minutah. Vzrok požara ni bil znan, gasili pa so dobro

uro. Imetje ni bilo zavarovano. Približna škoda je znašala 24.000 din. Tudi pri tem požaru ni

bil nihče ranjen.

Drugi požar leta 1936 se je zgodil 5. novembra ob 19. uri v Radomerščaku. Gorela je

stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem, ki je bila last Antona Bukovca. V 20 minutah je

bila na mestu požara krajevna gasilska četa iz Radomerja s 15 gasilci, na pomoč pa je prišla še

gasilska četa iz Mekotnjaka–Stare ceste. Natančen vzrok požara ni bil znan. Požar so gasili 2

uri, pri tem so uporabili običajno orodje in motorno brizgalno, za katero je bilo tudi dovolj

vode. Imetje je bilo zavarovano za vsoto 5.000 din, približna škoda je znašala 12.000 din. Pri

požaru ni bil nihče ranjen.

Tudi leta 1938 sta bila dva požara, pri katerih so z gašenjem sodelovali radomerski gasilci. Prvi

je bil 6. avgusta ob 22.30 uri v Cubru 8. Gorela je stanovanjska hiša (viničarija) s hlevi last

Jožefa Bratuša iz Ljutomera. Vzrok požara je bila strela. Iz radomerskega društva se je gašenja

udeležilo 5 gasilcev. Požar so gasili 3 ure, za gašenje pa so uporabili krampe in sekire. Ker je

bila tisti čas suša, si z vodo niso mogli pomagati. Pri samem gašenju ni bil nihče ranjen. Samo

imetje je bilo zavarovano za 10.000 din. Materialne škode je bilo približno za 15.000 din.

Drugi požar leta 1938 je bil 25. decembra ob 14. uri. Ponovno je zagorelo v Radomerščaku. To

pot je bila to viničarija minoritskega konventa. V 15 minutah so prispeli radomerski gasilci s 6

člani. Sodelovala je tudi gasilska četa iz Žerovinec. Vzrok požara ni bil znan. Že na začetku

požara je prihitelo na pomoč veliko ljudi, ki so rešili vse iz hiše in hleva, požar pa so začeli

gasiti s priročnimi gasilnimi sredstvi (sneg, lopate, krampi) in ga po dveh urah tudi pogasili.

Imetje ni bilo zavarovano, škode pa je bilo za približno 12.000 din. Pri požaru ni bil nihče

ranjen.

Tudi 2. svetovna vojna radomerskim gasilcem ni preprečila opravljanja njihovega poslanstva.

Tako so morali posredovali 4. avgusta 1941 ob 17. uri v Cubru 16. Gorela je stanovanjska hiša

in gospodarsko poslopje. Imetje je bilo last Cerkve Janeza Krstnika. Radomerska gasilska četa

je z 12 možmi prišla na mesto požara v 10 minutah. Kot vzrok požara so navedli strelo. Ogenj

je zajel streho, a je zgorelo samo podstrešje. Požar so gasili 3 ure, za to pa so uporabili sekire,

krampe in motorno brizgalno, za katero je bilo na voljo tudi dovolj vode. Pri požaru ni bil

nihče ranjen. Samo imetje ni bilo zavarovano, približna škoda je bila 20.000 din. V obdobju 2.

svetovne vojne je zagorelo še pri Šrajnerjevih v Radomerščaku na hišni številki 1. 8 gasilcev

radomerske gasilske čete je reševalo stanovanjsko hišo.

Prvi povojni požar se je zgodil 20. februarja 1946 ponovno v Radomerščaku. To pot na številki

6. Do požara je prišlo ob 22.45 uri, ko je zagorelo gospodarsko poslopje in skladišče. Že po 15

minutah je prihitelo na pomoč 8 gasilcev iz Radomerja. Vzrok požara ni bil znan. Gasili so 6

ur. Uporabili so lahko le priročno ročno orodje, gasili pa so z zemljo in peskom. Ker je bila



106

voda precej oddaljena, motorna brizgalna pa ni mogla premagati višinske razlike, pri reševanju

niso uspeli gasiti z njo. Pri požaru je bila ranjena ena oseba, ki je utrpela hude opekline. Imetje

ni bilo zavarovano, približna škoda pa je bila 100.000 din.

Radomerski gasilci so spet posredovali 3. aprila 1949 ob 11.30 uri. Gorel je gozd, ki je bil v

lasti Krajevnega ljudskega odbora Gresovščak. Pri gašenju je sodelovalo 15 gasilcev gasilske

čete Radomerje in gasilske čete Podgradje. Vzrok požara ni bil znan. Za gašenje so porabili 1

uro, pri tem pa so si pomagali z ročno in motorno brizgalno. Vode za gašenje je bilo dovolj. V

tem primeru je nastalo škode za približno 20.000 din. Pri požaru tudi ni bil nihče ranjen. Tega

leta je bil še en požar. 17. aprila ob 14.15 uri je na Kamenščaku 10 zagorelo gospodarsko

poslopje. V 10 minutah sta bili na mestu požara gasilski četi iz Radomerja s 14 gasilci in

Ljutomera z 12 gasilci. Ogenj so gasili skoraj dve uri. Vzrok požara ni bil znan. Pri gašenju ni

bil nihče ranjen. Materialna škoda je znašala približno 140.000 din.

Prav tako ni bil znan vzrok požara, ki se je zgodil 15. maja 1950 ob 11.45 uri v Radomerščaku,

ko je gorela stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem. Gasilska četa Radomerje je na kraj

požara prispela v 5 minutah s 7 možmi. Pomagat so prišli še ljutomerski gasilci in gasilci iz

Žerovincev. Požar so pogasili v 2 urah, pri tem pa so uporabili motorno in ročno brizgalno in

tudi vode je zadostovalo. Pri požaru je bila 1 oseba opečena. Zgorela je tudi ena svinja. Imetje

ni bilo zavarovano, škoda pa je bila ocenjena na 120.000 din.

Naslednji požar se je zgodil 9. avgusta 1953 ob 16.50 uri v Radomerju 11. Vžgala se je kopica

slame (cca 8 ton), ki je bila last Ivana Filipiča. V 7 minutah je na mesto požara prišla gasilska

četa Radomerje s 13 gasilci. Pomagali pa so tudi gasilci PGD Železne dveri, a brez orodja.

Vzrok požara ni bil znan. Pogasili so ga v slabih 2 urah. Pri tem so uporabili motorno

brizgalno, za katero je bilo tudi dovolj vode. Pri požaru ni bil nihče ranjen.

Radomerski gasilci so ponovno posredovali 23. februarja 1958 v Podgradju, kjer je gorelo

gospodarsko poslopje (preša). Na mestu požara je že bila gasilska četa iz Podgradja,

radomerska gasilska četa pa se jim je pridružila v 15 minutah s 4 možmi. Vzrok požara ni bil

znan. Pogasili so ga v uri in pol. Za gašenje so uporabili gasilsko orodje in motorno brizgalno,

za katero je bilo tudi dovolj vode. Pri požaru ni bil nihče ranjen.

11. aprila leta 1955 je zagorelo na stanovanjsko-gospodarskem poslopju v Železnih dverih, ki

je bilo v lasti državnega posestva Železne dveri. Pri gašenju je sodelovalo 12 gasilcev in 5

gasilk, člani radomerskega društva pa so izvajali le reševalo delo.

1. avgusta je zagorelo gospodarsko poslopje na Kamenščaku pri Rudolfovih. Pri reševanju in

gašenju je sodelovalo 14 gasilcev, 3 gasilke in 9 pionirjev iz Radomerja. Pri požaru so

uporabili tudi motorno brizgalno.

V Radomerju je zagorelo gospodarsko poslopje pri Stanku Filipiču 12. avgusta 1960 ob 20.50

uri. Ob radomerskih gasilcih so bili pri gašenju in reševanju udeleženi še gasilci iz Ljutomera,

Kamenščaka in Gresovščaka. Vseh skupaj jih je bilo 36. Vzroka požara niso ugotovili. Škode

je bilo za 2 milijona dinarjev. S pravočasno in pravilno intervencijo so rešili približno 5,5

milijona dinarjev premoženja.

Na Kamenščaku je ponovno zagorelo leta 1964. Tokrat stanovanjsko-gospodarsko poslopje pri

Blagovičevih. Pri gašenju so sodelovali tudi gasilci iz Gasilskega društva Radomerje z motorno

brizgalno. Ker v akciji reševanja niso uspeli rešili vse živine iz hleva, je Janez Pušenjak na

lastno iniciativo vdrl v poslopje iz zadnje strani in pravočasno rešil dve mladi goveji živini. Le

malo po tem se je sesul strop hleva. Za to hrabro dejanje je Janez Pušenjak dobil republiško

priznanje 3. stopnje.



107





Leta 1973 je v Cubru zagorelo kar trikrat. Najprej je v mesecu marcu zagorela lopa pri

Zadravčevih, nato kopica pri Preječevih. Ponovno pa je zagorelo še januarja naslednjega leta. 5

19. marca 1974 je Gasilsko društvo Radomerje sodelovalo s petimi gasilci pri gašenju požara v

Železnih dverih, ko je zagorela delavnica in skladišče. 6





Tokrat samo vaja

Prikaz delovanja nove motorne brizgalne

leta 1968 v Radomerju



30. aprila 1975 je zagorela drvarnica lastnika Joška Novaka. Pri gašenju požara je sodelovalo

17 gasilcev z orodjem. Pomagali so tudi gasilci iz Gasilskega društva Gresovščak. Drugo

intervencijo pa so radomerski gasilci opravili pri gašenju požara v Ilovcih, kjer je gorelo

gospodarsko poslopje lastnika Dajčarja.

7. oktobra 1977 je zjutraj zagorelo stanovanjsko poslopje pri Sagajevih v Cubru. Kot vzrok

požara so navedli tleče oglje, ki je padlo iz kurišča. Poslopje je pogorelo do tal. Radomerski

gasilci so pri gašenju sodelovali z motorno brizgalno. Še preden so prihiteli na pomoč gasilci,

je Alojz Pevec opazil, da gori v njegovi soseščini. Stekel je do soseda Slavka Ivanjšiča, ki ga je

z motorjem odpeljal na požarišče. Ker je bil sprednji del poslopja že v ognju, sta z zadnje strani

razbila okno. Skozi njo je Alojz Pevec prišel v notranjost hiše in se po tleh priplazil do zibelke,

v kateri je ležal približno dve leti star, že nezavesten otrok. Hitro ga je pograbil in se po isti

poti vrnil ter otroka predal Slavku Ivanjšiču. Za drugega otroka, ki je bil v prvem delu zgradbe,

pa je bilo že prepozno, saj je zaradi zadušitve izgubil življenje. Pri tem reševanju je Alojz

Pevec izpostavil svoje življenje, za kar je dobil visoko državno odlikovanje.

Radomerski gasilci pa so tega dne sodelovali brez motorne brizgalne tudi pri gašenju požara na

Podgradju. Zagorel je skedenj. Za požrtvovalnost pri reševanju so bili pohvaljeni Marjan

Pihlar, Milan Ščavničar in Janko Žinko.7

Poleti 1980 je divjalo nad našimi kraji neurje z močnim deževjem, kar je povzročilo naraščanje

voda. Narasle vode so zalile kleti v Ljutomeru. Pri črpanju vode so sodelovali tudi radomerski

gasilci.



5 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 9. 3. 1974. Arhiv PGD Radomerje.

6 Poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 7. 12. 1975. Arhiv PGD Radomerje.

7 Pim.: poročilo poveljnika GD Radomerje na občnem zboru z dne 11. 2. 1978. Arhiv PGD Radomerje.



108



22. 7. 1984 so radomerski gasilci posredovali na Plešivici. Gorelo je gospodarsko poslopje, ki

je bilo v lasti Joška Mihoriča. Kljub hitri intervenciji in uporabi treh motornih brizgaln, se je

ogenj razširil na stanovanjski del, ki je bil večinoma lesen. Škoda je bila velika.

Naslednje leto je zagorel svinjak v Plešivici. Ker so radomerski gasilci potrebovali gasilski

kombi na tekmovanju, je gasilec Branko Novak z osebnim avtom prepeljal potrebno gasilsko

opremo, tako da so požar lahko pogasili z vodo iz hidranta. Pri reševanju je sodelovalo 6

gasilcev. Ko je zaradi udara strele zagorela hiša, ki je bila v lasti Dušana Pevca v Železnih

dverih, so pri gašenju skupaj z gasilci iz Ljutomera in Gresovščaka pomagali tudi radomerski

gasilci.

8. 10. 1994 so gasilci posredovali v Radomerščaku pri Miranu Grnjaku, ko je prišlo do požara

zaradi kratkega stika na avtomobilu. Pri gašenju so sodelovali še gasilci iz Ljutomera.

26. 3. 2000 je zjutraj zagorelo pri Tkalčevih v

Radomerščaku. Gorela je nekdanja viničarija. Pri

gašenju je sodelovalo 7 gasilcev iz Gasilskega

društva Radomerje z motorno brizgalno, pomagali

so tudi gasilci iz Ljutomera.

Poleg navedenih intervencij so sodelovali še pri

reševanju in gašenju večjih požarov, kot je bil

tisti, ko so zagoreli proizvodni prostori v

ljutomerskem podjetju Imgrad.

S stališča pripravljenosti gasilskega moštva

opazimo vsaj dve obdobji, ki si logično sledita.

Prvo obdobje traja od ustanovitve radomerske

gasilske čete do petdesetih let. Značilnost tega

obdobja je, da so se gasilci izobraževali s področja

gasilske tehnike, a tega niso imeli formalno

priznanega. Do formalizacije je prišlo šele v času

druge polovice 20. stol., ko so člani operativne

enote začeli opravljati potrebne preizkuse znanj. V

isto obdobje sovpada tudi uporabljena tehnika. V

začetku delovanja društva je spadala njihova

motorna brizgalna med najbolj moderne, s katero

so velikokrat uspešno intervenirali ob požarih.

Včasih pa si zaradi objektivnih okoliščin s tehniko

gasilci niso mogli veliko pomagati. V tem primeru je bil odločilen človeški dejavnik. V

osemdesetih letih delovanja društva se je nabrala kopica zgodb in anekdot, ki opisujejo

odločitve, reakcije in požrtvovalnost radomerskih gasilcev. Izmed teh pa gotovo izstopata dva

primera. Primer uspešnega reševanja imovine predstavlja odločna akcija Janeza Pušenjaka iz

Radomerja. Kot primer reševanja ljudi iz gorečega objekta pa predstavlja odločitev Alojza

Pevca, ki je brez ustrezne zaščitne opreme iz goreče hiše rešil življenje otroka. Družba je

obema priznala njun pogum in odločnost.



Roman Belovič



109

ČLANI PGD RADOMERJE OD

LETA 1925 DO LETA 2005



Seznam članov Gasilske čete oz. Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje je nastal na

podlagi obstoječe uradne računalniško vodene evidence Vulkan,1 matične knjige Gasilskega

društva Radomerje, zapisnikov sej občnih zborov društva in sej upravnega odbora, evidenc

prisotnosti na gasilskih vajah in na podlagi drugih pomožnih evidenc, ki so ohranjene v arhivu

društva. Zbrane podatke so pregledali in dopolnili Janez Fajhtinger ml., Katarina Novak in

Branko Krajnc. Zato gre njim posebna zahvala. Hvala pa tudi njihovim informatorjem, ki so

posredovali ali identificirali posamezne starejše člane in članice, ki so spremenile priimek, in

na ta način pomagali h karseda izpopolnjenemu seznamu.

Društvo je skozi zgodovino skrbno vodilo evidence o svojih rednih članih. Iz različnih

razlogov pa ni moglo vzpostaviti popolne evidence vseh sodelavcev in simpatizerjev oz.

podpornih članov. S tega razloga smo na seznam članov uvrstili vse posameznike, za katere se

je dalo ugotoviti po ohranjenem arhivskem gradivu, da so v preteklosti kakorkoli sodelovali pri

različnih aktivnostih gasilskega društva.

S pojmom »član« so tako označeni tudi tisti, ki v času, iz katerega izhaja podatek, še niso bili

formalni člani, ampak so bili npr. pionirji, pa še to le za kratek čas. Prav tako avtorji seznama

dopuščamo možnost, da so lahko posamezniki bili aktivni v društvu že pred navedenim časom,

a za to v opravljeni raziskavi nismo našli relevantnih zapisov.

Drug problem, s katerim smo se sestavljalci seznama srečali, je upoštevanje prenehanja

aktivnosti v gasilskem društvu. Posameznikom je članstvo prenehalo zaradi smrti, spremembe

kraja stalnega bivališča, ali pa so izstopili iz osebnih razlogov.

V raziskavi smo prišli do spoznanja, da je članstvo dinamično nihalo, kar pomeni, da so se

nekateri člani ponovno aktivirali, potem ko so začasno prenehali z aktivnostmi. S tega razloga

datuma prenehanja nismo navajali. V seznamu zaradi načelnega varovanja osebnih podatkov

nismo objavili letnice rojstva oz. smrti.

Pri soimenjakih, pri katerih je nesporna rodbinska povezanost, smo uporabili pri imenu

dodatek »st.« za starejši in »ml.« za mlajši.

Pri ostalih soimenjakih smo identifikacijo posameznikov reševali z vsebinskimi elementi. Pri

članih, za katere smo nesporno ugotovili, da so umrli, smo dodali znak »+«. Ta podatek je

zgolj informativen za potrebe identifikacije posameznikov.

Pri posameznih članicah smo v seznamu poleg privzetega dodali še dekliški priimek. Seznam

je organiziran po abecednem vrstnem redu priimkov in znotraj tega po abecednem vrstnem

redu imen.

2

Avtorji seznama



1 Podatki so z geslom dostopni na spletni strani: https://apl.gasilec.net/Vulkan/.

2 Pri pripravi seznama so sodelovali: Roman Belovič, Miroslav Novak, Tanja Fajhtinger, Andrej

Novak, Monika Novak, Doroteja Novak in Marta Novak.



110





1.


Franc BABIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950. V letu 1951 član upravnega odbora (adjutant).





2.


Aleš BELOVIČ, član PGD Radomerje postal leta 1993. Od leta 2000 tajnik društva.

Od leta 2003 nosilec značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.





3.


Roman BELOVIČ, član PGD Radomerje postal leta 1993. Od leta 2003 nosilec

značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.





4.


Alojz BLAGOVIČ, član PGD Radomerje. V letu 1951 član upravnega odbora

(desetar za Kamenščak).





5.


Darjan BLAGOVIČ, član PGD Radomerje postal leta 1989. Leta 2000 prejel srebrno

priznanje. Leta 2003 dobitnik značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.





6.


+Janez BLAGOVIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Leta

1950 kooptiran kot poveljnik PGD Radomerje. V letih 1950-1951 član upravnega

odbora (krajevni poveljnik).





7.


+Joško BLAGOVIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.





8.


Mateja BLAGOVIČ, članica PGD Radomerje postala leta 1999. Leta 2001 opravila

izpit iz požarne samozaščite in pridobila zlato priznanje in značko.





9.


Alojz BOGŠA ml., član PGD Radomerje postal leta 1955, nato podporni član.

10. Alojz BOGŠA st., član gasilske čete v Radomerju postal leta 1940.

11. Andrej BOGŠA, član PGD Radomerje postal leta 1987. Od leta 2003 nosilec značke

za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

12. Mihael BOGŠA, član PGD Radomerje od leta 1987 do 1998.

13. Ana BORKO, roj. Prejac, članica PGD Radomerje in izprašana gasilka od leta 1969.

14. Tončka BRATINŠČAK, članica PGD Radomerje postala leta 1954.

15. Franc BRATUŠA, član PGD Radomerje v letih od 1955 do 1968.

16. Aleksander BUKOVEC, član PGD Radomerje postal 1979.

17. +Anton BUKOVEC, član gasilske čete od leta 1935, izprašani gasilec od leta 1950. V

petdesetih in šestdesetih letih član nadzornega odbora. Nosilec značke za 40 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

18. Avgust BUKOVEC, član PGD Radomerje do leta 1975. Leta 1965 član nadzornega

odbora društva.

19. Franc BUKOVEC, član PGD Radomerje postal leta 1954.

20. Silva BUKOVEC, članica PGD Radomerje od leta 1961 do 1970.

21. Vinko BUKOVEC, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

22. +Karol CENTRIH, častni član PGD Radomerje od leta 1978.

23. Srečko CENTRIH, izprašani gasilec od leta 1959, nato od leta 1973 podčastnik 1.

stopnje. Leta 1972 prejel gasilsko odlikovanje 3. stopnje. V PGD Radomerje član

upravnega odbora leta 1976 (tajnik).

24. +Stane ČEH, član PGD Radomerje postal leta 1954.



111

25. +Alojz ČRVIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

26. Franc DAJČAR, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

27. Janez DAJČAR, podporni član PGD Radomerje od leta 1968.

28. Janko DAJČAR, član PGD Radomerje od leta 1963, pozneje podporni član.

29. Marjana DAJČAR, roj. Magdič, članica PGD Radomerje od leta 1968. Kot članica

upravnega odbora v sedemdesetih letih zadolžena za saniteto, opravljala pa tudi dela

in naloge vodje ženske desetine, prav tako sodelovala v komisiji za odlikovanja. Leta

1978 dobitnica značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

30. +Anton DOLAMIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925. Kot član

PGD Radomerje udeležen na vajah z brizgalno in s sekirami leta 1931.

31. Valter DVANAJŠČAK, član PGD Radomerje od leta 1979. Nosilec značke za 10 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

32. Dragica FAJHTINGER, roj. Dajčar, članica PGD Radomerje od leta 1968. Nosilka

značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

33. Franc FAJHTINGER, član PGD Radomerje do leta 1961. V letu 1958 član

nadzornega odbora PGD Radomerje, naslednje leto pa upravnega.

34. Janez FAJHTINGER ml., član PGD Radomerje od leta 1963. Kot član upravnega

odbora društva s presledki opravlja različne funkcije kot adjutant, zadolžen za

aktivnosti v zvezi s kulturo in prosveto, član komisije za odlikovanja, zadolžitve za

delo z mladino. Od leta 1980 pomočnik oz. namestnik poveljnika in član poveljstva

PGD, nato od leta 1994 dalje aktualni poveljnik PGD. Dobitnik značke za 40 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah in nosilec državnega odlikovanja II. stopnje.

35. +Janez FAJHTINGER st., član gasilske čete Radomerje od leta 1933. Od leta 1937

do 1947 opravljal dolžnosti pomočnika poveljnika, od leta 1948 dalje poveljnik PGD

Radomerje ter član upravnega odbora. Hkrati odposlanec Okrajne gasilske skupščine

in krajevni poverjenik. Leta 1950 postal častnik prve stopnje, nato pomočnik

krajevnega poveljnika. Po reorganizaciji ponovno poveljnik do leta 1980, ko je postal

najprej svetovalec poveljnika in nato častni poveljnik PGD Radomerje. Nekaj časa

tudi blagajnik društva. Nosilec visokih slovenskih in hrvaških gasilskih priznanj in

dobitnik značke za 50 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

36. Silvester FAJHTINGER, član PGD Radomerje od leta 1983. Od leta 1991 nižji

častnik, strojnik. Leta 2004 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih

vrstah.

37. Tanja FAJHTINGER, članica PGD Radomerje od leta 1998.

38. Branko FEKONJA, član PGD Radomerje postal leta 1951.

39. +Maks FEKONJA, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1938, član upravnega

odbora leta 1941. Po drugi svetovni vojni adjutant leta 1948 in član upravnega odbora

leta 1950.

40. +Karl FICKO, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Leta 1951

zadolžen za kulturo in prosveto čete Kamenščak.

41. Tone FICKO, član PGD Radomerje od leta 1962 do 1965.



112

42. Bojan FILIPIČ, član PGD Radomerje od leta 1993. Leta 2003 dobitnik značke za 10

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

43. Breda FILIPIČ, članica PGD Radomerje od leta 1978. Dobitnica priznanja za

dolgoletno in požrtvovalno delo leta 1987.

44. +Ivan FILIPIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925. Leta 1940 član

vojne gasilske čete.

45. Janko FILIPIČ, član PGD Radomerje postal leta 1968.

46. Nataša FILIPIČ, članica PGD Radomerje od leta 1999. Leta 2003 opravila izpit iz

požarne samozaščite in pridobila srebrno priznanje in značko.

47. Stanko FILIPIČ ml., član PGD Radomerje od leta 1963, izpit za izprašanega gasilca

opravil leta 1969.

48. Stanko FILIPIČ st., podporni član PGD Radomerje.

49. Tončka FILIPIČ, roj. Pušenjak, članica PGD Radomerje od leta 1946. Sodelovala v

sanitetnem odseku. Izprašana gasilka od leta 1950.

50. Josip FRANC, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1933.

51. Janko GLAVNIK, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

52. Peter GLAVNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

53. +Alojz GOLOB, član PGD Radomerje postal leta 1954.

54. +Boris GOLOB, član PGD Radomerje postal leta 1953.

55. +Franc GOLOB, član PGD Radomerje postal leta 1962.

56. +Franc GOLOB st., član gasilske čete v Radomerju postal leta 1933.

57. +Stanko GOLOB, član PGD Radomerje postal leta 1954.

58. Tonček GOLOB, član PGD Radomerje postal leta 1953.

59. +Martin GOVEDIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

60. +Roman GOVEDIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

61. Ferdo GREGORINČIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925. Pozneje

gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

62. Franc GRMIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

63. Angela GRNJAK, roj. Žabota, članica PGD Radomerje postala leta 1954.

64. +Janko GRNJAK, član PGD Radomerje postal leta 1962.

65. Marica GRNJAK, roj. Prejac, članica PGD Radomerje in izprašana gasilka od leta





1969.


66. Tinica GRUT, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

67. +Franc HABJANIČ, član PGD Radomerje postal leta 1954.

68. Jože HABJANIČ, član PGD Radomerje postal leta 1974.



113

69. Olga HABJANIČ, članica PGD Radomerje od leta 1979.

70. +Alojz HANŽEKOVIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak.

Izpit za gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

71. Janez HANŽEKOVIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit

za gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

72. Mimica HATIČ, roj. Županec, članica PGD Radomerje postala leta 1955.

73. +Jakob HOJČ, član PGD Radomerje od leta 1948. Izpit za gasilca opravil leta 1955,

podčastnik 1974, podčastnik 1. stopnje 1976. V sedemdesetih letih opravljal funkcijo

pomočnika orodjarja, nato več let član upravnega ali nadzornega odbora. Dobitnik

značke za 40 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

74. Marjeta HOJČ, roj. Golob, članica PGD Radomerje postala leta 1955.

75. Emilia HORVAT, članica PGD Radomerje postala leta 1951.

76. +Franc IVANČIČ ml., član gasilske čete v Radomerju postal leta 1940. Kot član

gasilske čete se leta 1941 udeležil odprtja vrtca v Ljutomeru, istega leta opravil

samaritanski tečaj. Od leta 1978 podporni član.

77. +Franc IVANČIČ st., ustanovni član gasilske čete v Radomerju in njen prvi

blagajnik. To funkcijo opravljal vse do leta 1965. Že v času med obema vojnama

odlikovan z bronasto in srebrno kolajno za 10 in 15 letno službovanje. Leta 1940 član

vojne gasilske čete. Po drugi svetovni vojni dobitnik značke za 40 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah.

78. Drago IVANJŠIČ, član PGD Radomerje postal leta 1968.

79. Bojan IVANJŠIČ, član PGD Radomerje od leta 1993. Leta 2003 dobitnik značke za

10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

80. Boštjan IVANJŠIČ, član PGD Radomerje od leta 1993. Leta 2003 dobitnik značke za

10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

81. Karla IVANJŠIČ, članica PGD Radomerje in izprašana gasilka od leta 1950.

Naslednje leto članica upravnega odbora (saniteta).

82. Milan IVANJŠIČ, član PGD Radomerje postal leta 1967.

83. +Slavko IVANJŠIČ, podporni član PGD Radomerje od leta 1938.

84. Tatjana JAGRINEC, roj. Nedok, članica PGD Radomerje postala leta 1978. Leta

1989 dobitnica značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

85. Janko JELEN, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

86. +Matija JEREBIČ, član gasilske čete Radomerje od leta 1927. Leta 1931 udeležen na

vajah z brizgalno in s sekirami.

87. Marta JESENIK, roj. Ranca, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

88. +Marija JURŠIČ, članica PGD Radomerje od leta 1955. V obdobju od 1962 do 1966

članica nadzornega oz. upravnega odbora (ženska enota ter prosveta in kultura). Leta

1968 dobitnica značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.



114

89. +Martina KARBA, članica PGD Radomerje od leta 1946, razporejena v sanitetni

odsek.

90. +Anton KAUČIČ, član gasilske čete Radomerje od leta 1935.

91. +Karla KAUČIČ, članica PGD Radomerje postala leta 1951.

92. +Martin KAUČIČ, član gasilske čete Radomerje od leta 1929. V času med obema

vojnama dobil bronasto kolajno za 10 letno službovanje. Izpit za izprašanega gasilca

opravil leta 1950.

93. Franc KLEMEN, član PGD Radomerje postal leta 1963.

94. Stanko KLEMEN, član PGD Radomerje od leta 1960 do 1970.

95. Martin KLEMENČIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1933.

96. +Janez KLUG, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1942. V letih 1955 in 1956

član nadzornega odbora.

97. Lizika KLUG, članica PGD Radomerje postala leta 1951.

98. +Angela KOLARIČ, roj. Belec, članica PGD Radomerje postala v letu 1955.

99. Vinko KOLARIČ, član gasilske čete Radomerje. Leta 1931 udeležen na vajah z

brizgalno in s sekirami. Leta 1948 član nadzornega odbora društva.

100. Cvetka KOLMANČIČ, roj. Klemen, članica PGD Radomerje postala leta 1978.

101. +Andrej KOSI, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925, leta 1940 član

vojne gasilske čete.

102. Andrej KOSI, član PGD Radomerje postal leta 1987.

103. Anica KOSI, roj. Klug, članica PGD Radomerje postala leta 1951.

104. Branko KOSI, član PGD Radomerje od leta 1978 in izprašani gasilec od 1979. Od

leta 1984 gasilec 1. stopnje. Dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih

vrstah.

105. Edvard KOSI, član PGD Radomerje od leta 1973. V sedemdesetih letih kot član

upravnega odbora zadolžen za prosveto, propagando in kulturo. Leta 2003 dobitnik

značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

106. +Franc KOSI, član PGD Radomerje od leta 1949, izprašani gasilec od leta 1950.

Naslednje leto član nadzornega odbora društva. Leta 1959 dobitnik značke za 10 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah. Pozneje podporni član.

107. +Jakob KOSI, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1940.

108. Marija KOSI, roj. Pušenjak, članica PGD Radomerje od leta 1946. Delovala v

sanitetnem oddelku, izprašana gasilka od leta 1950. Istega leta pridobila čin desetarja

in do leta 1954 kot članica upravnega odbora vodila žensko desetino.

109. Milica KOSI, roj. Škrlec, članica PGD Radomerje postala leta 1963.

110. Milica KOSI, članica PGD Radomerje postala leta 1978.

111. Sabina KOSI, članica PGD Radomerje postala leta 1998.

112. +Franc KOTNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.



115

113. Anica KRAJNC, roj. Žnidarič, članica PGD Radomerje postala leta 1957.

114. Branko KRAJNC, član PGD Radomerje od leta 1978, izprašani gasilec leta 1979.

Član nadzornega in izvršnega odbora. Od leta 1984 član poveljstva, zadolžen za delo

z žensko desetino in mladino. Leta 1997 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah.

115. Ines KRAJNC, članica PGD Radomerje postala leta 1998. Leta 2000 prejela bronasto

priznanje. Leta 2003 opravila izpit iz požarne samozaščite in pridobila srebrno

priznanje in značko.

116. Janez KRAJNC, član PGD Radomerje od leta 1979. Leta 1988 član upravnega

odbora (zadolžen za pionirje). Leta 1989 dobitnik značke za 10 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah.

117. Marica KRAJNC, roj. Pihlar, članica PGD Radomerje postala leta 1951.

118. Matej KRAJNC, član PGD Radomerje postal leta 2001. Leta 2003 opravil izpit iz

požarne samozaščite in pridobil bronasto priznanje in značko.

119. Marica KRAUS, članica PGD Radomerje postala leta 1968.

120. Monika KUMPERŠČAK, članica PGD Radomerje postala leta 1997. Leta 2003

opravila izpit iz požarne samozaščite in pridobila srebrno priznanje in značko.

121. Mimica KURBUS, članica PGD Radomerje postala leta 1959.

122. Jožek KUTNJAK, član PGD Radomerje postal leta 1967.

123. +Feliks LAŠIČ, podporni član PGD Radomerje od leta 1978.

124. Marjan LAŠIČ, član PGD Radomerje postal leta 1973.

125. Marta LAŠIČ, članica PGD Radomerje postala leta 1955.

126. +Stanko LAŠIČ, član PGD Radomerje od leta 1947. Član nadzornega odbora PGD

Radomerje leta 1948 in v začetku sedemdesetih let. V prvi polovici petdesetih let član

upravnega odbora ter adjutant v letih 1954-1957. V sedemdesetih letih podporni član

društva.

127. Jelica LEBAR, roj. Šalamun, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

128. Franc LIPOVEC, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

129. Frančiška LIPOVEC, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete Kamenščak.

Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

130. Matjaž LIPOVEC, član PGD Radomerje postal leta 1997. Leta 2000 prejel bronasto

priznanje.

131. Mihaela LIPOVEC, članica PGD Radomerje od leta 1997.

132. Mimika LIPOVEC, roj. Kolarič, članica PGD Radomerje postala leta 1951.

133. +Avgust MAGDIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1940, pozneje

podporni član društva.

134. +Franc MAGDIČ, član gasilske čete v Radomerju. Leta 1941 se udeležil odprtja vrtca

v Ljutomeru.



116

135. +Janko MAGDIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

136. +Jože MAGDIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925. Leta 1931

udeležen na vajah z brizgalno in s sekirami. Orodjar od leta 1934, leta 1935 vodja

oddelka. Kot kolar opravil kolarska dela na prvem gasilskem vozu gasilske čete

Radomerje. Že v času med obema vojnama dobil bronasto in srebrno kolajno za 10 in

15 letno službovanje. V času po drugi svetovni vojni najprej ponovno orodjar, nato

leta 1950 opravil izpit za izprašanega gasilca. Kot član upravnega odbora od leta 1950

zadolžen za različne naloge (saniteta leta 1954, kultura in prosveta v letih 1956–1961,

pomočnik orodjarja). Leta 1954 dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih

vrstah.

137. +Jože MAGDIČ ml., član PGD Radomerje od leta 1967. Leta 1977 dobitnik značke

za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah. Od leta 1978 podporni član društva.

138. +Nežika MAGDIČ, roj. Blagovič, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950. Leta 1951 blagajničarka

čete Kamenščak.

139. +Franc MAJERIČ, član PGD Radomerje in kovaški pomočnik.

140. Ana MARINIČ, roj. Kolarič, članica PGD Radomerje in izprašana gasilka leta 1950.

141. Mia MARINIČ, članica PGD Radomerje postala leta 2003.

142. Miha MARINIČ, član PGD Radomerje postal leta 2003.

143. Lizika MAUKO, roj. Rožman, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

144. Barbara MAVRIČ, članica PGD Radomerje postala leta 1998. Leta 2000 prejela

srebrno priznanje.

145. Boris MAVRIČ, član PGD Radomerje.

146. +Jože MAVRIČ, član PGD Radomerje od leta 1955. Leta 1992 dobitnik značke za 40

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

147. Jožef MAVRIČ, član PGD Radomerje, izprašani gasilec od leta 1962, podčastnik leta

1973. Član nadzornega odbora v letih 1970–1976. Leta 1973 dobitnik značke za 10 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

148. Jožko MAVRIČ ml., član PGD Radomerje od leta 1964, predtem član PGD Stara

cesta. V šestdesetih in sedemdesetih letih član oz. predsednik nadzornega odbora

društva.

149. +Stanko MAVRIČ, član PGD Radomerje postal leta 1961.

150. Terezija MAVRIČ, roj. Čuš, članica PGD Radomerje postala v letu 1962 in bila

aktivna v upravnem odboru (sekretarka).

151. Terezija MAVRIČ, roj. Škrjanec, članica PGD Radomerje od leta 1955.

152. David MEDVAR, član PGD Radomerje postal leta 1998. Leta 2000 prejel bronasto

priznanje. Leta 2003 opravil izpit iz požarne samozaščite in pridobil srebrno priznanje

in značko.

153. Nika MEDVAR, roj. Pušenjak, članica PGD Radomerje postala leta 1987.



117

154. Sara MEDVAR, članica PGD Radomerje postala leta 2003.

155. Ivan MESARIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1938.

156. +Branko MIHOLIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950. Leta 1951 član upravnega odbora društva

(vodja mladine).

157. Jože MIHORIČ, član PGD Radomerje od leta 1955, izprašani gasilec od leta 1960.

Leta 1982 dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

158. Jože MIHORIČ, član PGD Radomerje postal leta 1973.

159. +Alojz MIR, član PGD Radomerje od leta 1947 in nadzornega odbora društva leta





1948.


160. +Avgust MIR, član PGD Radomerje in izprašani gasilec od leta 1950.

161. Stanko MIR, član PGD Radomerje postal leta 1953.

162. Tonček MIR, član PGD Radomerje postal leta 1953.

163. +Franc MÜLFELNER, član PGD Radomerje postal leta 1956.

164. Marjan MUNDA, član PGD Radomerje od leta 1978, izprašani gasilec od 1979,

častnik 1. stopnje od 1986. Konec osemdesetih let in v prvi polovici devetdesetih let

član nadzornega odbora. Leta 2000 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah.

165. Slavica MUNDA, roj. Rauter, članica PGD Radomerje.

166. Avgust MURGEC, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

167. Edvard NEDOK, član PGD Radomerje od leta 1960, izprašani gasilec od leta 1967.

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih član upravnega oz. nadzornega odbora.

Leta 2001 dobitnik značke za 40 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in od leta 1995

nosilec republiškega priznanja II. stopnje.

168. Alojz NERAT, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

169. +Aleksander NOVAK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925 in prvi

podnačelnik do leta 1933, nato postal leta 1934 vodja oddelka. V času pred okupacijo

član upravnega odbora društva. Leta 1940 član vojne gasilske čete. Leta 1958 dobitnik

značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

170. Andrej NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1996. Leta 2003 opravil izpit iz

požarne samozaščite in pridobil srebrno priznanje in značko.

171. Branko NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1954.

172. Branko NOVAK, član PGD Radomerje od leta 1976, izprašan gasilec od leta 1979,

nižji gasilski častnik od leta 1984, višji gasilski častnik od leta 2005. V osemdesetih in

prvi polovici devetdesetih let član upravnega odbora in poveljstva, tajnik od leta 1984

do 1987 ter namestnik predsednika v letih 1988–1993. Od leta 1995 aktualni

predsednik PGD Radomerje. Leta 1997 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah. Prejel priznanje Gasilske zveze Slovenije II. stopnje.

173. Dejan NOVAK, član PGD Radomerje.



118

174. Dominik NOVAK, član PGD Radomerje.

175. Franc NOVAK, član PGD Radomerje od leta 1946, izprašani gasilec od leta 1950.

Kot član upravnega odbora leta 1950 desetar, nato v obdobju od leta 1954 do 1971

pomočnik oziroma namestnik poveljnika. Leta 1995 dobitnik značke gasilskega

veterana in leta 2005 dobitnik značke za 60 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

176. Frančiška NOVAK, članica PGD Radomerje, od leta 1946 aktivna v sanitetnem

odseku.

177. Ivan NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1978, izprašani gasilec leta 1979.

178. +Ivo NOVAK, kot član gasilske čete se leta 1941 udeležil odprtja vrtca v Ljutomeru

in samaritanskega tečaja.

179. Katarina NOVAK, roj. Kosi, članica PGD Radomerje od leta 1946, obenem članica

upravnega odbora (sekretarka društva). Istega leta opravila izpit za izprašano gasilko.

Leta 1987 prejela priznanje za dolgoletno in požrtvovalno delo v društvu.

180. Miroslav NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1978, izprašani gasilec leta 1979.

Konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let član upravnega odbora društva

(vodja mladine in pionirjev). Leta 1987 dobitnik značke za 10 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah.

181. Monika NOVAK, članica PGD Radomerje postala leta 1995. Leta 2003 opravila izpit

iz požarne samozaščite in pridobila zlato priznanje in značko.

182. Rudi NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1955.

183. Sandra NOVAK, članica PGD Radomerje postala leta 1997. Leta 2003 opravila izpit

iz požarne samozaščite in pridobila srebrno priznanje in značko.

184. Silvo NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1951.

185. Simon NOVAK, član PGD Radomerje.

186. Štefan NOVAK, član PGD Radomerje od leta 1980, izprašani gasilec od leta 1982,

gasilec 1. stopnje od leta 1984. V začetku osemdesetih let član upravnega odbora.

Leta 2000 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

187. Terezija NOVAK, članica PGD Radomerje postala leta 1954.

188. Zdenko NOVAK, član PGD Radomerje postal leta 1968.

189. Rudi NOVINŠČAK, član PGD Radomerje postal leta 1959.

190. Luka PERČIČ, član PGD Radomerje postal leta 1998. Leta 2003 opravil izpit iz

požarne samozaščite in pridobil srebrno priznanje in značko.

191. Stanka PERČIČ, roj. Potočnik, članica PGD Radomerje od leta 1984. Leta 2005

dobitnica značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

192. Joško PETEK, član PGD Radomerje od leta 1973.

193. Peter PETEK, član PGD Radomerje od leta 1952. Leta 1992 dobitnik značke za 40

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

194. Alojz PEVEC, član PGD Radomerje od leta 1948. Več let član nadzornega in

upravnega odbora (prosveta in kultura). Leta 1978 dobitnik značke za 30 let aktivnega

dela v gasilskih vrstah.



119

195. Alojzija PEVEC, roj. Kosi, članica PGD Radomerje. Leta 1987 dobila priznanje za

dolgoletno in požrtvovalno delo v društvu.

196. +Boris PEVEC, član PGD Radomerje postal leta 1962.

197. +Franc PEVEC, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925. Udeleženec vaj

z brizgalno in s sekirami leta 1931.

198. Gorazd PEVEC, član PGD Radomerje.

199. Ivan PEVEC, član gasilske čete v Radomerju postal v obdobju med obema vojnama.

200. +Janko PEVEC, član PGD Radomerje od leta 1963, izprašani gasilec od leta 1967. V

sedemdesetih letih pomočnik gospodarja in član nadzornega odbora društva. Leta

1997 dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

201. Janko PEVEC, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

202. Angela PIHLAR, članica PGD Radomerje. Leta 1987 prejela priznanje za dolgoletno

in požrtvovalno delo v društvu.

203. Boštjan PIHLAR, član PGD Radomerje postal leta 1988.

204. Branko PIHLAR, član PGD Radomerje. V letih 1967–1969 član upravnega odbora

društva (tajnik).

205. Damjan PIHLAR, član PGD Radomerje od leta 1988. Leta 2003 dobitnik značke za

10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

206. +Ferdinand PIHLAR ml., član gasilske čete Radomerje od leta 1929. Dolžnosti

poveljnika društva opravljal od leta 1933 do 1935 in 1946 do 1948. Od leta 1950

izprašani gasilec in gasilski častnik 1. stopnje. Predsednik društva od 1946 do 1983,

od leta 1983 dalje častni predsednik Gasilskega društva Radomerje in od leta 1985

častni član Prostovoljnega gasilskega društva Majerje (DVD Majerje). Leta 1982

dobitnik značke za 50 let aktivnega dela v gasilskih vrstah. Poleg tega nosilec

republiškega odlikovanja Gasilske zveze Slovenije 3. stopnje, republiškega

odlikovanja Gasilske zveze Hrvaške 1. stopnje in republiškega odlikovanja Gasilske

zveze Slovenije - veteran.

207. +Ferdinand PIHLAR st., ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925 in njen

prvi načelnik, nato predsednik društva do njegove ukinitve leta 1941. Idejni in

organizacijski vodja razvoja gasilstva v Radomerju. Inštruktor in izvajalec seminarjev

za gasilce v medvojnem obdobju. Zaslužen za izgradnjo gasilskega doma in nakup

prve motorne brizgalne. Leta 1940 član vojne gasilske čete. Za svoje delo prejel

visoko državno odlikovanje Red sv. Save.

208. +Franc PIHLAR, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

209. Ivo PIHLAR, član PGD Radomerje postal leta 1953.

210. Marjan PIHLAR, član PGD Radomerje od leta 1963, izprašani gasilec 1968, od leta

1974 nižji častnik. V letih 1979-1987 član nadzornega odbora, zadolžen za delo s

pionirji in mladino. Leta 1997 dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih

vrstah.

211. Nande PIHLAR, član PGD Radomerje postal leta 1953.



120

212. +Vinko PIHLAR, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

213. Alojz POTOČNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

214. Ferdo POTOČNIK, član PGD Radomerje postal leta 1960.

215. Ivan POTOČNIK, član PGD Radomerje od leta 1979. Član upravnega odbora. Leta

1999 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah, nosilec občinskega

priznanja I. stopnje.

216. Ivan POTOČNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

217. Janez POTOČNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

218. Janez POTOČNIK (Radomerje), član PGD Radomerje od leta 1958, izprašani gasilec

od leta 1960. V sedemdesetih letih član upravnega odbora (gospodar in vodja žena in

mladine), v osemdesetih letih za kratek čas tajnik. Leta 2000 dobitnik značke za 40 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah in nosilec občinskega priznanja I. stopnje.

219. Janez POTOČNIK (Radomerščak), član PGD Radomerje od leta 1951. Od leta 1959

podčastnik 1. stopnje. Kot član upravnega odbora od leta 1960 vodja mladine, sekretar

ali adjutant. V sedemdesetih letih pomočnik poveljnika, za kratek čas tudi gospodar in

od leta 1981 do 1993 poveljnik gasilskega društva. Od leta 1993 častni poveljnik

društva in član nadzornega odbora. Leta 1991 dobitnik značke za 40 let aktivnega dela

v gasilskih vrstah. Poleg tega nosilec srebrne medalje za požrtvovalnost hrvaške

gasilske zveze iz leta 1980, gasilske plamenice 2. stopnje iz leta 1975 in občinskega

priznanja iz leta 1981. Od leta 2001 gasilec-veteran.

220. Jani POTOČNIK, član PGD Radomerje postal leta 1979. Leta 1989 dobitnik značke

za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

221. Josip POTOČNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

222. Ljudmila POTOČNIK, kot članica PGD Radomerje leta 1987 prejela priznanje za

dolgoletno in požrtvovalno delo v društvu.

223. Marija POTOČNIK, roj. Mir, kot članica PGD Radomerje leta 1987 prejela priznanje

za dolgoletno in požrtvovalno delo v društvu.

224. Marjanca POTOČNIK, članica PGD Radomerje postala leta 1987.

225. Mihaela POTOČNIK, članica PGD Radomerje postala leta 1997. Leta 2000 prejela

bronasto priznanje. Leta 2003 opravila izpit iz požarne samozaščite in pridobila

srebrno priznanje in značko.

226. Nandi POTOČNIK, član PGD Radomerje postal leta 1963.

227. Nina POTOČNIK, članica PGD Radomerje postala leta 1999. Leta 2000 prejela

bronasto priznanje. Leta 2003 opravila izpit iz požarne samozaščite in pridobila

bronasto priznanje in značko.

228. Stanko POTOČNIK, član PGD Radomerje od leta 1979, predtem podporni član. Od

leta 1984 gasilec prve stopnje. V osemdesetih letih član nadzornega odbora. Leta 1999

dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

229. Urška POTOČNIK, članica PGD Radomerje postala leta 2000. Leta 2003 opravila

izpit iz požarne samozaščite in pridobila bronasto priznanje in značko.



121

230. Marija PRAJNIK, roj. Rožman, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

231. +Rudolf PRAŠIČEK, v PGD Radomerje prišel iz PGD Gresovščak. V drugi polovici

sedemdesetih let član upravnega odbora in pomočnik vodje mladine.

232. Rudolf PRAŠIČEK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

233. +Stanko PRAŠIČEK, član PGD Radomerje postal leta 1962.

234. Emil PREJAC, član PGD Radomerje.

235. Janez PREJAC, član PGD Radomerje postal leta 2005.

236. Jožko PRELOG, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

237. +Alojz PUŠENJAK, član PGD Radomerje in izprašani gasilec od leta 1950. V letih

1950–1951 član upravnega odbora (četni poveljnik za Kamenščak).

238. Anton PUŠENJAK, član PGD Radomerje od leta 1974. V sedemdesetih in

osemdesetih letih član nadzornega odbora društva. Leta 2004 dobitnik značke za 30

let aktivnega dela v gasilskih vrstah in nosilec občinskega priznanja I. stopnje.

239. Antonija PUŠENJAK, članica PGD Radomerje postala leta 1946.

240. Feliks PUŠENJAK, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950. Leta 1951 član upravnega odbora in četni

orodjar gasilske čete Kamenščak.

241. Franc PUŠENJAK, član PGD Radomerje in član nadzornega odbora leta 1951.

242. Ivan PUŠENJAK, član PGD Radomerje v začetku petdesetih let.

243. Janez PUŠENJAK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

244. Janez PUŠENJAK, član PGD Radomerje od leta 1951. Podčastnik prve stopnje od

leta 1973. Zastavonoša konec šestdesetih let. Kot član upravnega odbora najprej

pomočnik gospodarja nato blagajnik društva v letih 1969-1980, adjutant. V letih

1988-1994 predsednik društva. Leta 1997 dobitnik značke za 40 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah. Poleg tega nosilec gasilskega odlikovanja 1. stopnje od leta 1970 in

republiškega odlikovanja III. stopnje od leta 1968 ter republiškega priznanja II.

stopnje od leta 1995.

245. Janko PUŠENJAK, član PGD Radomerje od leta 1979. V devetdesetih letih član

upravnega odbora. Leta 1999 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih

vrstah in nosilec občinskega priznanja II. stopnje.

246. +Matija PUŠENJAK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925 in prvi

blagajnik društva. Zaslužni član od leta 1978.

247. +Mihael PUŠENJAK, član gasilske čete Radomerje od leta 1935, član upravnega

odbora leta 1941, rojnik leta 1946, izprašani gasilec od leta 1950. V petdesetih in

šestdesetih letih ponovno član nadzornega in upravnega odbora ter mladinski referent,

adjutant, blagajnik ali zadolžen za kulturo in prosveto. Leta 1975 dobitnik značke za

40 let aktivnega dela v gasilskih vrstah. Podporni član društva od leta 1978.

248. Slavko PUŠENJAK, član PGD Radomerje postal leta 1950. Konec šestdesetih let kot

član nadzornega oz. upravnega odbora zadolžen za prosveto.

249. Drago RAJH, član PGD Radomerje postal leta 1950.



122

250. Franc RAJH, član PGD Radomerje postal leta 1954.

251. +Janko RAJH, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925. Zaslužni član od

leta 1978.

252. Marija RAJH, roj. Graf, članica PGD Radomerje postala leta 1950. Med leti 1956 in

1961 članica upravnega odbora društva (vodja ženskega odseka).

253. +Slavko RAUTER, član PGD Radomerje postal leta 1951.

254. Adrijana RIZMAN, članica PGD Radomerje postala leta 1998. Leta 2000 prejela

srebrno priznanje. Leta 2003 opravila izpit iz požarne samozaščite in pridobila zlato

priznanje in značko.

255. Ivan RIZMAN, član PGD Radomerje od leta 1976. Leta 1989 dobitnik značke za 20

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

256. Denis ROS, član PGD Radomerje postal leta 2005.

257. Franc ROS, najprej podporni član PGD Radomerje, nato od leta 1995 redni član. Leta

2005 dobitnik značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

258. Jasna ROS, članica PGD Radomerje postala leta 2002.

259. Mimika ROS, roj. Habjanič, članica PGD Radomerje postala leta 1961.

260. Mira ROS, članica PGD Radomerje od leta 1979.

261. Monika ROS, članica PGD Radomerje postala leta 2002. Leta 2003 opravila izpit iz

požarne samozaščite in pridobila bronasto priznanje in značko.

262. Vitodrag ROS, član PGD Radomerje od 1979. Leta 1999 dobitnik značke za 20 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

263. Jerica ROŠKAR, roj. Ivanjšič, članica PGD Radomerje postala leta 1968.

264. Friderik RUBIN, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

265. Ludvik RUBIN, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

266. Martin RUBIN, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

267. Bojan SAGAJ, član PGD Radomerje.

268. Franc SEMENIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

269. Janko SEMENIČ, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

270. Olivija SENČAR, roj. Dvanajščak, članica PGD Radomerje od leta 1977 in leta 1987

dobitnica priznanja za dolgoletno in požrtvovalno delo. Nosilka značke za 10 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

271. Roman SLAVINEC, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1942.

272. +Franc SLOKAN, član PGD Radomerje od leta 1954.

273. Igor SLOKAN, član PGD Radomerje.

274. Janez SLOKAN, član PGD Radomerje od leta 1979, izprašani gasilec od leta 1967. V

osemdesetih letih kot član upravnega odbora opravljal naloge vodje mladine ter v letih



123

1980-1984 gospodar društva. Leta 1985 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah in nosilec gasilske pohvale.

275. Jani SLOKAN, član PGD Radomerje od leta 1984. Leta 2004 dobitnik značke za 20

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

276. Lojzka SLOKAN, članica PGD Radomerje postala leta 1953.

277. Robi SLOKAN, član PGD Radomerje.

278. Cilika SMODIŠ, roj. Glavnik, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

279. Stane SOŠIČ, član PGD Radomerje postal leta 1951.

280. +Franc STANJKO, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

281. Terezija STAJNKO, roj. Slokan, članica PGD Radomerje od leta 1955.

282. Joško STOJKO, član PGD Radomerje.

283. Franc STRMŠEK, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1934.

284. Juri STRMŠEK, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1940.

285. Niko STUDNIČKA, član PGD Radomerje in blagajnik od leta 1998.

286. +Pavla ŠAUPERL, roj. Blagovič, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske čete

Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

287. +Jožef ŠČAVNIČAR, član PGD Radomerje postal leta 1953.

288. Marija ŠČAVNIČAR, roj. Prašiček, članica PGD Radomerje postala leta 1968,

naslednje leto članica upravnega odbora in vodja ženske desetine.

289. Milan ŠČAVNIČAR, član PGD Radomerje od leta 1968, izprašani gasilec in

podčastnik. Od leta 1977 član upravnega odbora in tajnik društva do 1983, nato v letih

1984-1988 predsednik društva in od leta 1993 namestnik poveljnika. Leta 1997

dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in od leta 1985 nosilec

občinskega priznanja I. stopnje ter od leta 1995 državnega priznanja II. stopnje.

290. +Maks ŠEF, član PGD Radomerje postal leta 1936.

291. Rudi ŠEK, član PGD Radomerje v začetku petdesetih let.

292. Igor ŠERUGA, član PGD Radomerje od leta 1992 in od leta 2003 nižji gasilski

častnik. Leta 2003 dobitnik značke za 10 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

293. Majda ŠERUGA, roj. Pevec, članica PGD Radomerje in leta 1972 zadolžena za

žensko desetino.

294. Barbara ŠIŠKO, članica PGD Radomerje postala leta 2003.

295. Blanka ŠIŠKO, članica PGD Radomerje postala leta 2000. Leta 2003 opravila izpit iz

požarne samozaščite in pridobila bronasto priznanje in značko.

296. Leopold ŠIŠKO ml., član PGD Radomerje postal leta 1979.

297. Anton ŠKAFAR, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.



124

298. Franc ŠKRJANEC ml., član PGD Radomerje od leta 1978, izprašani gasilec od leta

1979. Leta 1997 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in nosilec

občinskega priznanja II. stopnje.

299. Franc ŠKRJANEC st., član PGD Radomerje od leta 1955. Od leta 1984 gasilec prve

stopnje. V začetku šestdesetih let član upravnega odbora (vodja mladine). Leta 2004

dobitnik značke za 50 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in nosilec gasilske pohvale;

gasilec-veteran.

300. Jože ŠKRJANEC, član gasilske čete v Radomerju postal v obdobju med obema

vojnama.

301. Sabina ŠKRJANEC, članica PGD Radomerje. Leta 2003 opravila izpit iz požarne

samozaščite in pridobila srebrno priznanje in značko.

302. Stanko ŠKRJANEC, član PGD Radomerje postal leta 1976.

303. +Anton ŠKRLEC, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

304. +Franc ŠKRLEC, član gasilske čete Radomerje od leta 1928, od leta 1935 nekaj časa

poveljnik. Od leta 1950 izprašani gasilec. V času med obema vojnama prejel bronasto

kolajno za 10-letno službovanje. Od leta 1948 do 1977 s presledki član nadzornega

odbora. V šestdesetih letih tudi zastavonoša. Leta 1981 dobitnik značke za 50 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

305. Joško ŠKRLEC, podporni član PGD Radomerje od leta 1963.

306. Vlado ŠKRLEC, član PGD Radomerje postal leta 1960.

307. +Josip ŠRAJNAR, član gasilske čete Radomerje od leta 1927, od leta 1934 vodja

oddelka. Udeleženec na vajah z brizgalno in s sekirami leta 1931.

308. Martin SRŠA, član PGD Radomerje od leta 1969. Leta 1989 dobitnik značke za 20 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

309. Ciril ŠTABUC, član PGD Radomerje od leta 1968. V letih 1989 in 1990 član

upravnega odbora in gospodar društva. Leta 1993 zadolžen za pionirje. Leta 1998

dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in od leta 1995 nosilec

občinskega priznanja II. stopnje.

310. Dominik ŠTABUC, član PGD Radomerje.

311. Mateja ŠTABUC, članica PGD Radomerje.

312. Edi ŠTAMPAR, član PGD Radomerje in sekretar od leta 1954.

313. Matija ŠUT, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

314. Ferdinand TOMAŽIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

315. +Janez TOMAŽIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1940. Leta 1941

udeleženec na otvoritvi vrtca v Ljutomeru.

316. Marjan TOMAŽIČ, član PGD Radomerje od leta 1978. Leta 1999 dobitnik značke za

20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

317. Nandi TOMAŽIČ, član PGD Radomerje postal leta 1960.

318. +Rudi TOMAŽIČ, član PGD Radomerje od leta 1946 (zadolžen za saniteto in

kulturo). Član upravnega odbora od leta 1950, istega leta postal izprašani gasilec.



125

319. Stanko TOMAŽIČ, član PGD Radomerje.

320. Jakob TRSTENJAK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

321. Kristjan TRSTENJAK, član PGD Radomerje.

322. Mateja TRSTENJAK, članica PGD Radomerje postala leta 1999.

323. Zvonka UPLAZNIK, roj. Novak, članica PGD Radomerje. Leta 1987 prejela

priznanje za dolgoletno in požrtvovalno delo v društvu.

324. Marko VAUPOTIČ, član PGD Radomerje. Kot član upravnega odbora sekretar

društva v letih 1955 in 1956, nato član nadzornega odbora in adjutant do leta 1969.

Leta 1969 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

325. +Herman VERBANČIČ, član PGD Radomerje od leta 1931. Leta 1946 tajnik in

odposlanec Okrajne gasilske skupščine. Izprašani gasilec leta 1950. Tega leta pridobil

čin desetarja.

326. +Alojz VOGRINEC, član PGD Radomerje postal leta 1955.

327. +Franc VOGRINEC, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925, gasilski

trobentar, leta 1941 član upravnega odbora in poveljnik.

328. Janko VOGRINEC, član PGD Radomerje, gasilec gasilske čete Kamenščak. Izpit za

gasilca opravil v Radomerju leta 1950.

329. Stanko VOGRINEC, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

330. Zofija VOGRINEC, roj. Tkalec, članica PGD Radomerje postala leta 1955.

331. Igor VORŠIČ, član PGD Radomerje od leta 1993. Leta 2003 dobitnik značke za 10

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

332. Branimira VRBANČIČ, članica PGD Radomerje od leta 1968.

333. Branko VRBANČIČ ml., član PGD Radomerje od leta 1963, izprašani gasilec od leta

1968 in podčastnik leta 1973. Kot član upravnega odbora ali nadzornega odbora v

sedemdesetih letih vodja mladine, v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let pa

gospodar društva. Leta 1990 dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v gasilskih

vrstah in nosilec občinskega priznanja II. stopnje.

334. +Branko VRBANČIČ st., član PGD Radomerje od leta 1948. Izprašani gasilec od

leta 1950 z opravljenim strojniškim izpitom. Član upravnega odbora ter orodjar

kontinuirano od leta 1950 do 1969. Leta 1968 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela

v gasilskih vrstah.

335. Danilo VRBANČIČ, član PGD Radomerje od leta 1979. Od leta 1993 član upravnega

odbora. Leta 1999 dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in od

leta 1995 nosilec občinskega priznanja II. stopnje.

336. +Frido VRBANČIČ, podporni član PGD Radomerje od leta 1978.

337. Janko VRBANČIČ, član PGD Radomerje. Zapisnikar leta 1963.

338. Jetica VRBANČIČ, članica PGD Radomerje.

339. +Josip VRBANČIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925 in prvi

tajnik društva. Prejel značko za 30-letno delovanje leta 1958.



126

340. Matej VRBANČIČ, član PGD Radomerje postal leta 2002. Leta 2003 opravil izpit iz

požarne samozaščite in pridobil bronasto priznanje in značko.

341. Peter VRBANČIČ, član PGD Radomerje postal leta 1954.

342. Robert VRBANČIČ, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1934.

343. Romana VRBANČIČ, članica PGD Radomerje od leta 1979. Od leta 1988 članica

upravnega odbora, zadolžena za kulturno dejavnost. Leta 1989 dobitnica značke za 10

let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

344. Sandra VRBANČIČ, članica PGD Radomerje postala leta 1998. Leta 2000 prejela

bronasto priznanje. Leta 2003 opravila izpit iz požarne samozaščite in pridobila

srebrno priznanje in značko.

345. Stanka VRBANČIČ, roj. Pušenjak, članica PGD Radomerje od leta 1978. Konec

osemdesetih let članica nadzornega odbora. Leta 1989 dobitnica značke za 10 let

aktivnega dela v gasilskih vrstah.

346. Tilčka VRBANČIČ, roj. Obran, izprašana gasilka PGD Radomerje od leta 1950.

347. Vera VRBANČIČ, roj. Nemec, članica PGD Radomerje in članica upravnega odbora

ter sekretarka v letih od 1989 do 2000. Leta 1997 dobitnica značke za 10 let aktivnega

dela v gasilskih vrstah.

348. +Vojko VRBANČIČ, član PGD Radomerje od leta 1955. Od leta 1963 član

upravnega odbora, v letih 1963 in 1964 sekretar, nato vodja mladine. V začetku

osemdesetih let pomočnik blagajnika in od leta 1993 do 1998 blagajnik. Leta 2002

dobitnik značke za 40 let aktivnega dela v gasilskih vrstah in nosilec gasilskega

odlikovanja III. stopnje.

349. Anica VRŠIČ, roj. Novak, članica PGD Radomerje postala leta 1958.

350. Maksimiljan WEIS, član PGD Radomerje od leta 1969. Izprašani gasilec od leta

1952. V letih 1971 do 1973 član upravnega odbora in tajnik društva. Leta 1971

dobitnik značke za 20 let aktivnega dela v gasilskih vrstah.

351. Miro WEIS, član PGD Radomerje postal leta 1979.

352. Simon WEIS, član PGD Radomerje postal leta 1998. Leta 2000 prejel srebrno

priznanje. Leta 2003 opravil izpit iz požarne samozaščite in pridobil srebrno priznanje

in značko.

353. Metka WEIS-LIPOVEC, članica PGD Radomerje postala leta 1999.

354. Ljubo ZADRAVEC, član PGD Radomerje od leta 1973.

355. +Matevž ZADRAVEC, član PGD Radomerje.

356. Cilika ZAVRATNIK, roj. Kumperščak, članica PGD Radomerje, gasilka gasilske

čete Kamenščak. Izpit za gasilko opravila v Radomerju leta 1950.

357. Feliks ZAVRATNIK, ustanovni član gasilske čete Radomerje leta 1925. V četi

opravljal dela tajnika. Leta 1931 udeležen na vajah z brizgalno in s sekirami. Leta

1937 vodja oddelka, leta 1940 član vojne gasilske čete. Leta 1941 član upravnega

odbora. Takoj po drugi svetovni vojni leta 1946 rojnik, nato v naslednjih letih član

nadzornega odbora. Leta 1950 postal izprašani gasilec. V času med obema vojnama

dobil bronasto in srebrno kolajno za 10 in 15 letno službovanje.



127

358. Franc ZAVRATNIK, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

359. Ivan ZAVRATNIK, podporni član PGD Radomerje leta 1963.

360. +Janez ZAVRATNIK, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1933. Leta 1983

prejel značko za 40 let delovanja v društvu.

361. Miran ZAVRATNIK, član PGD Radomerje od leta 1973.

362. Stanka ZAVRATNIK, članica PGD Radomerje postala leta 1968.

363. +Stanko ZAVRATNIK, član PGD Radomerje. Odposlanec za Republiško gasilsko

zvezo Slovenije leta 1948. Izpit za desetarja opravil leta 1949. Član upravnega odbora

leta 1951 (sekretar).

364. Zvonko ZAVRATNIK, član PGD Radomerje postal leta 1963.

365. Silva ZOREC, roj. Graf, kot članica upravnega odbora PGD Radomerje v letih od

1957 do 1960 opravljala funkcijo sekretarke.

366. +Milan ŽABOTA, član PGD Radomerje in izprašani gasilec od leta 1950.

367. Slavica ŽABOTA, roj. Frater, članica PGD Radomerje postala leta 1950.

368. Alojzija ŽINKO, roj. Županec, članica PGD Radomerje postala leta 1963.

369. Andrej ŽINKO, član PGD Radomerje postal leta 1979.

370. Franc ŽINKO, član PGD Radomerje in član upravnega odbora od leta 1969.

371. Irena ŽINKO, roj. Potočnik, članica PGD Radomerje postala leta 1978.

372. Janko ŽINKO, član PGD Radomerje od leta 1957, izprašani gasilec od leta 1967 in

podčastnik od leta 1977. V sedemdesetih letih kot član upravnega odbora zadolžen za

delo s pionirji in mladino. Leta 1996 dobitnik značke za 30 let aktivnega dela v

gasilskih vrstah in nosilec občinskega priznanja II. stopnje.

373. Roman ŽINKO, član PGD Radomerje postal leta 1979.

374. Tilčka ŽLIČAR, roj. Pušenjak, članica PGD Radomerje.

375. Alojz ŽNIDARIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

376. +Branko ŽNIDARIČ, član PGD Radomerje, član upravnega odbora društva, vodja

mladine v letih od 1956 do 1959.

377. Ivo ŽNIDARIČ, član PGD Radomerje postal leta 1954.

378. Janez ŽNIDARIČ, ustanovni član gasilske čete v Radomerju leta 1925.

379. Franc ŽOMAR, član gasilske čete v Radomerju postal leta 1929.

380. +Alojz ŽUPANEC, član gasilske čete Radomerje od leta 1934, izprašani gasilec od

leta 1950. Član upravnega ali nadzornega odbora, nekajkrat sekretar oz. tajnik,

predvsem pa v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih zadolžen za saniteto v

gasilskih vrstah PGD Radomerje. Leta 1984 dobitnik značke za 50 let aktivnega dela

v gasilskih vrstah ter od leta 1974 nosilec gasilske plakete.

381. +Marija ŽUPANEC, roj. Ploj, članica PGD Radomerje leta 1953.

382. Slavko ŽUPANEC, član PGD Radomerje postal leta 1962.



128





PREDSEDNIKI IN POVELJNIKI

PGD RADOMERJE 1925-2005





Ferdinand PIHLAR st.,

Ferdinand PIHLAR ml.,

ustanovitelj in prvi predsednik

poveljnik od 1933 do 1935 in 1946 do

od 1925 do 1941

1948 ter predsednik od 1946 od 1983





Franc ŠKRLEC,

Franc VOGRINEC,

poveljnik od 1935 do 1940

poveljnik od 1941 do 194?





129





Milan ŠČAVNIČAR,

Janez FAJHTINGER st.,

predsednik od 1984 do 1988

poveljnik od 1948 do 1980





Janez PUŠENJAK,

Janez POTOČNIK,

predsednik od 1988 do 1994

poveljnik od 1981 do 1993





Branko NOVAK,

Janez FAJHTINGER ml.,

predsednik od 1995

poveljnik od 1994





130





OPERATIVNA ENOTA PROSTOVOLJNEGA

GASILSKEGA DRUŠTVA RADOMERJE V LETU

2005





Aleš Belovič

Roman Belovič

Andrej Bogša





Janez Fajhtinger ml.

Silvester Fajhtinger

Bojan Filipič





Branko Krajnc

Janez Krajnc

Branko Novak





131





Ivan Potoč nik

Janez Potoč nik

Janko Pušenjak





Vitodrag Ros

Danilo Vrbanč ič

Jani Slokan





Milan Š

Igor Šeruga

Franc Škrjanec ml.

č avnič ar





Ciril Štabuc

Marjan Tomažič

Igor Voršič





132



Izbrane povorke gasilcev v Radomerju 1925 - 2005





Ob 15. obletnici leta 1940





149





Ob 40. obletnici leta 1965





150





Ob prevzemu brizgalne leta 1968





151





Ob 50. obletnici leta 1975





Ob prevzemu avtomobila leta 1979





152





Ob prevzemu avtomobila leta 1979





Ob 70. obletnici leta 1995





153





Izbrani zbori gasilcev v Radomerju 1925 - 2005





Ob 15. obletnici leta 1940





154





Ob slavnosti v petdesetih letih





Ob 40. obletnici leta 1965





155





Ob 50. obletnici leta 1975





156





Ob 70. obletnici leta 1995





157





Ob prevzemu motorne brizgalne leta 2004





158





Priložnostne fotografije





K razvoju gasilstva v Radomerju so pripomogli: Franc Ivanč ič , Marija Ivanč ič , Marija

Pevec, Franc Pevec; druga vrsta: Feliks Zavratnik st., Franc Škrlec, Franc Vogrinec, nn,

Jožef Vrbanč ič , Jožef Magdič





Č astna tribuna ob prevzemu motorne brizgalne leta 1968: Janez Fajhtinger st., Karol

Centrih, Jožef Magdič , Franc Ivanč ič , Karel Flisar, Janez Blagovič



159





Janez Fajhtinger st., Silva Potoč nik, Janez Potoč nik, Rudi Prašič ek, Branko

Vrbanč ič ml. leta 1975

.



Janez Fajhtinger st., Franc Štrakl, Janko Tratnik, Ferdinand Pihlar ml. leta 1975



160





Ob prevzemu avtomobila v Radomerju: Franc Rajh, Matija Pušenjak, Franc Škrlec; v drugi

vrsti: Ivo Rajh, Joško Škrlec





Gasilski podč astniki Janko Dajč ar, Milan Šč avnič ar in Marjan Pihlar leta 1975





161





Radomerski gasilci Anton Pušenjak, Jakob Hojč , Janez Pušenjak, Janez Potoč nik, Joško

Mavrič , Slavko Županec, Janko Žinko, Alojz Županec, Branko Vrbanč ič ml., Edvard Nedok,

Janez Fajhtinger ml., Milan Šč avnič ar in Maksimiljan Weis ob prevzemu gasilskega

avtomobila v Ljutomeru





kuharice iz PGD Radomerje: Milica Potoč nik, Marija Kosi, Marija

Potoč nik, Zvonka Novak, Dragica Fajhtinger, Ivanka Pušenjak; spredaj:

Marija Potoč nik, Katarina Novak, Marjanca Potoč nik in Alojzija Pevec





162





Branko Vrbanč ič s sveže peč enimi krapci na eni izmed mnogih gasilskih veselic v

Radomerju





Vaja gasilske enote v Radomerju iz zač etka petdesetih let





163





Prvi javni preizkus motorne brizgalne Ziegler leta 1968. Spušč anje sesalnega voda v bazen





… in polaganje tlač nega voda



164





Vaja gasilskih enot na Osnovni šoli Ivana Cankarja Ljutomer leta 2005 …





… med njimi tudi radomerska gasilska enota





165





Slavnostni vžig motorne brizgalne Ziegler leta 2004





Milan Šč avnič ar, Silvester Fajhtinger in Andrej Bogša preverjajo znanje na sektorskem

pregledu v Ljutomeru leta 2005



166





Skupinske vaje na sektorskem pregledu v Ljutomeru leta 2005





Po izvedenem trodelnem napadu na sektorskem pregledu v Ljutomeru leta 2005



167





Po jubilejnem fotografiranju operativna enota pospravi razstavljeno opremo





Pred odhodom v Ljutomer na sveč anost ob Florjanovem leta 2005



168





Pionirji na vaji z vedrovko v Radomerju leta 1956 …





… vzbudijo zanimanje in odobravanje okolice





169





Radomerske mladinke na gasilskih vajah v Ljutomeru konec osemdesetih let





Gasilske vaje pionirjev v Radomerju leta 1988



170





Mladinska mešana desetina doseže leta 1999 na tekmovanju v Ljutomeru 2. mesto





Pionirji na Kamenšč aku leta 2003





171





Še zadnja navodila pred izvedbo vaje z vedrovko na tekmovanju v Ljutomeru leta 2005 …





… in nekaj trenutkov po uspešno izvedeni vaji



172





Sveč ani trenutki



Rado Pušenjak leta 1956



Ferdinand Pihlar ml. leta 1975



173





Branko Vrbanč ič st. leta 1968



Ferdinand Pihlar in Karol Centrih leta 1975



Jakob Hojč leta 1975



174





Peter Petek leta 1975



Janko Žinko leta 1975



Maksimilijan Weis leta 1975



175





Janez Potoč nik leta 1975



Martin Frank leta 1975



Stanko Potoč nik leta 1979



176





Predsednik sveta KS Železne dveri Niko Studnič ka

podeljuje leta 1980 priznanje Milošu Vrbanč ič u



… Prostovoljnemu gasilskemu društvu Majerje …



… in Alojziji Pevec



177





Branko Vrbanč ič ml. leta 1965



Irena Potoč nik leta 1975



Breda Filipič leta 1975





178





Predstavnik Zavarovalnice Triglav Marjan Kosi, župan Obč ine Ljutomer Ludvik

Bratuša, predsednik PGD Radomerje Branko Novak, Mateja Štabuc in Mateja

Blagovič ter moški pevski zbor iz Ljutomera na proslavi ob 70. obletnici PGD

Radomerje leta 1995





179





Leta 2004: Barbara in Blanka Šiško …





… slavnostni govornik

… ljutomerski župnik

in strojnik Janko

župan Jožef Špindler …

Pušenjak s ključ em

Jože Vehovar …

brizgalne





180



Jubilejne skupinske fotografije č lanov

Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje



1925 – 2005

jak; zadaj:

šenu

atija P



, M

okoli leta 1930

olarič

om

agdič

ko K

dom

in

, V

ec, Jože M

ič

auč

ogrin

K

c V

artin

o pred gasilskim

ran

, Fič evec, M

c P

c Ivanč

ran

ran

, Fič lar st., F

eta z gasilsko oprem

ih

rbanč

d Pan

, Jože V

erdinF

erska gasilska č

adom

atija Jerebič

R



prva vrsta: M





133



rnoša,

arta

ranc Škrlec,

arija A

, F

agdič

ušenjak; zadnja vrsta: M

,

ovak, Jožef M

ihael P

ovedič

avratnik st.; tretja vrsta: M

an G

om

erje leta 1935

leksander N

eliks Z

, F

avratnik, M

ič

adom

, nn, nn, R

, Janez Z

ete R

ranc Ivanč

olarič

ajhtinger st.

, Fič

atija Jerebič

asilske č

upanec; druga vrsta: A

inko K

, M

Janez F

ič

lojz Ž

auč

, A

arija Ivanč

ič

ukovec, V

auč

nton K

nton B

, A

b 10. obletnici G

ič

O

ihlar st., M

, A

artin K

ažič

Ivanč

om

erdinand P

ogrinec, M

erdinand T

ranc V

avratnik, F

, F

agdič

iška Z

na M

prva vrsta: F

ranč F A



134



,

ranc

, F

erdinand

l., F

atija Jerebič

ovedič

an G

ihlar m

om

avratnik, M

a

erdinand P

am

, Fič

ajhtinger st., R

a vojn

rbanč

, nn, nn, Janez Zič , Janez F

auč

ič

ed obem m ovak, Jožef V artin K erbanč

asu

, M

an V

erm

erje v č

olarič

leksander N

, nn, H

Škrlec

adom

inko K

ažič

om

avratnik, A

eliks Z

erdinand T

, nn; tretja vrsta: V

asilskega društva R

i G

agdič

lan

etrta vrsta: F

Č

, Jožef Mič

ogrinec, nn; druga vrsta: F

ranc Stajnko; č

ranc V

ranc Ivanjč

ihlar st., FP nton Škrlec, F

prva vrsta: F

A





135



inko

ušenjak,

, V

ranc P

olarič

, F

arija K

upanec

arla Ivanjšič

ovak, M

lojz Ž

, A

jega stoletja

ič

ranc N

auč

ušenjak, K

let prejšn

artin K

ihael P

ušenjak, F

ka P

onč

petdesetih

ušenjak, M

st.; spredaj: M

etku

ič

arija P



rbanč

ajhtinger st., T

erje v zač

abota, M

ranko V

adom

ilan Ž

bran, Janez F

osi, M

ka Oilč ranc Škrlec in B

l., T

atarina K

raf, F

, K

asilskega društva R

ihlar m

i G

ašič

arija G

lan

, M

Č

erdinand P

olarič K

rater, F



Slavica F

od leve proti desni: Stanko L





136



ušenjak, Slavica

ka P

onč , T

olarič

arija K

ajhtinger st., M

raf

, Janez F

arija G

rater, MF

arla Ivanjšič

ice gasilskega društva okoli leta 1950

lanČ

ušenjak, K

arija P

osi, M

atarina K

bran, K



ka Oilč T





137



ek

,

onč

ašič

arta

ajhtinger

avratnik,

ihlar, T

elec, M

upanec

l., Janez F

ovak, Stanko L

, Janez Z

lojz Ž

ngela B

ihlar, Ivan P

osi, A

ihlar m

ranc N

aupotič

, Fič

ranc K

ranko P

auč

arko V

, Bič erdinand P

erezija Slokan, A

, F

artin K

ušenjak, F

rbanč

ič

abota, M

eter V

rbanč

ušenjak, T

ilan Ž

ihael P

, M

arija P

lug, M

, Jožef V

; tretja vrsta: M

ušenjak, P

nidarič

agdič

ihorič

olob, M

u prapora leta 1956

, Janez K

ranko Ž

ažič

, Jožef M

arjeta G

om

ogša, Janez P

, M

b prevzemO lojz B ovedič

etrta vrsta: B

an G

ak, A

ranc Škrlec, Jožef M

om

arija Juršič

olob, Stanko T

ovišč

ukovec; č

raf, M

oris G

udi N

avratnik, F

nton B

st., B

arija G

ič

eliks Z

ajh; druga vrsta: R

, F

abota, A

ič

rbanč



upanec, M

rago R

ngela Ž

ranko V

ica Ž

, A

B

ranc Ivanč

im

olob, D

M

ašič L

prva vrsta: Janez Slokan, R

G

st., F





138





ranc

ajhtinger

lojz

ragica

etrta vrsta:

ušenjak, F

, Janez Fič

nik; č

ihael P

otoč

ranc Škrjanec, A

l.; druga vrsta: D

, F

ranc Ivanč

evec, M

mič

lojz P

avrič

ihlar, F

rbanč

ušenjak, Janez P

ka P

ranc M

avratnik, A

ranko V

ranč

e leta 1968

ušenjak, F

odok, Janez P

upanec, B

dvard N

l., Slavko P

l., Joško Škrlec, F

otorne brizgaln

st., Eič

u m

ar, Slavko Ž

ajč

ihlar m

rbanč

ajhtinger m

adravec; tretja vrsta: Stanko Z

b prevzem

, Janko D

O

erdinand P

jubo Z

ranko V

, F

ilipič

ihlar, Janez F

ovak, B

avratnik, L

ranko P

arija Juršič

ranc N

, M

, F

ihlar, Stanko F

inko, B

ek, Stanka Z

aupotič

arjan P



rašič

, Janko Ž

arko V

ojč

ar, Jerica Ivanjšič

arija P

ajč

upanec

prva vrsta: M

D

st., M

Škrlec, M

Jakob H

Ž



139





ušenjak,

arjana

ar, Jakob

atija P

avnič

ušenjak, M

ilan Šč

ajhtinger st., M

osi, Janez P

ar

ajč

dvard K

l., Janez F

etek; tretja vrsta: M

ja leta 1975

ihlar m

ukovec, E

eter P

inko, Janko D

eis, P

nton B

erdinand P

ilan W

l., Janko Ž

ihlar, A

ajh, F

edok, M

arjan P

ajhtinger m

dvard N

b petdeseti obletnici delovanO entrih, Janko R

en, E

, Janez F

lem

ojč H

arol C

ek, K

vetka K

upanec; druga vrsta: M

rašič

lojz Ž

osi, C

udi P

ilica K



, M

ranc Škrlec, A

agdič

prva vrsta: R

F

M



140



ojko

nton

ranc

lojz

ar, A

nik, Janez

ovak, V

erje), Janez

otoč

entrih, A

avnič

adom

iroslav N

rajnc

ojan P

arol C

ilan Šč

ranc Škrjanec st., F

nik (R

otoč

osi, M

ovak, M

ranko K

evec, F

ušenjak, B

osi, B

ajhtinger st., K

dvard K

ovak, Ivan N

l., Janko P

ranko K

m

nik, Janko P

ič

l., Janez F

obila leta 1979

otoč

, Štefan N

ovak, B

rbanč

ihlar m

ak; tretja vrsta: E

ojč

inko; druga vrsta: Janez P

ranko N

nik, Ivan P

ranko V

l., B

ndrej Ž

vanajšč

otoč

, Jakob H

erdinand P

unda, B

eis, A

avrič

u gasilskega avtom

livija D

ak), F

arjanca P

iran W

eršč

nik, O

arjan M

ranc Škrjanec m

os, M

otoč

b prevzem

adom

nik, M

O

inko, M

ito R

otoč

edok, F

, V

an Ž

nik (R

ič

om

otoč

, Stanka P

dvard N

rbanč

nik, R

agdič

otoč

ušenjak, Janez Slokan, Joško M

ovak, E

anilo V

l., Janez P

N

arjana M

etrta vrsta: Stanko P; č



ič

rajnc, Jani P

ajhtinger m

prva vrsta: D

K

F

upanec, MŽ ušenjak, Janez P rbanč

P

V



141





,

elovič

l., Stanka

an B

om

ušenjak, Štefan

unda; tretja vrsta:

ajhtinger m

ovak, R

nton P

arjan M

onika N

nik, A

ovak, Janez F

otoč

os, M

ovak, M

ranko N

ranc N

onika R

ihlar

, B

l., Janez P

ič

os, M

arjan P

rbanč

štva leta 2005

enis R

nik, M

anilo V

ranc Škrjanec st., F

ranc Škrjanec m

otoč

ovak, D



ndrej N

ušenjak, F

ajhtinger, F

, Aič

ovak, Stanko P

rbanč

ogša; druga vrsta: D

os, Janez P

iroslav N

atej V

ar, Silvester F

b 80. obletnici delovanja dru

ndrej B

O

, A

itodrag R

avnič

ovak, M

ažič

N

om

os, V

ajhtinger, M

ilan Šč

anja F

arjan T

nik, M

, M

otoč

rajnc, T

elovič

ušenjak, Jasna R

leš B

, A

, Janko P

rajnc, Ivan P

ič

oršič



ranko K

prva vrsta: Ines K

rbanč

B

Igor V

V





142





Različ ne skupinske fotografije





prva vrsta: Janko Pevec, Stanko Filipič ml., Franc Škrlec, Janez Potoč nik

(Radomeršč ak), Janko Dajč ar, nn, druga vrsta: Alojz Županec, Ferdinand Pihlar

ml., Dragica Dajč ar, Marjana Magdič , Stanka Zavratnik, Marija Prašič ek, Janko

Žinko, Peter Petek, Franc Škrlec, Marica Prejac, Anton Bukovec; tretja vrsta: Boris

Pevec, Branko Vrbanč ič st., Marko Vaupotič , Janez Pušenjak, Janez Fajhtinger st.,

Milan Weis, Alojz Pevec, Branko Vrbanč ič ml., Franc Novak v drugi polovici

šestdesetih let





prva vrsta: Janez Pušenjak, Stanko Zavratnik, Branko Vrbanč ič st., Jože Mihorič ,

Peter Petek; druga vrsta: Ferdinad Pihlar ml., Janko Rajh, Franč ka Pihlar, Alojz

Stojko, nn, Joško Škrlec, Marko Vaupotič , Janez Fajhtinger st., Franc Škrlec,

Franc Novak, Anton Bukovec, nn, Janko Dajč ar, Frido Vrbanč ič sredi šestdesetih

let



143





Stegmueller Rudi, Franc Robinšč ak, Stanko Muhič , Janez Fajhtinger st., Janez Ferenc,

Jože Zavratnik, Ferdinand Pihlar ml. leta 1979





Dobitniki priznanj ob 70-letnici delovanja društva: Franc Novak, Janez

Potoč nik (Radomeršč ak), Anton Pušenjak, Janez Potoč nik (Radomerje),

Branko Novak, Drago Colnarič ; druga vrsta: Branko Krajnc, Janko Žinko,

Franc Škrjanec ml., Vera Vrbanč ič , Marjan Munda, Franc Škrjanec st., Nedok

Edvard, Janez Fajhtinger ml., Milan Šč avnič ar, Vojimir Vrbanč ič , Janez

Pušenjak, Stanko Hunjadi



144





Dobitniki priznanj ob 70. obletnici delovanja društva: Andrej Bogša,

Mihael Bogša, Marica Štabuc, Milica Potoč nik, Angela Pihlar, Marija

Potoč nik, Janez Potoč nik (Radomeršč ak), Janko Pušenjak, Danilo

Vrbanč ič , Ivan Potoč nik, Silvester Fajhtinger, Jani Slokan





Udeleženci jubilejnega obč nega zbora leta 2005



145





Branko Novak (mentor), Jani Slokan, Danilo

Vrbanč ič , Vito Ros, Branko Krajnc (mentor), Ivan

Potoč nik in Marjan Tomažič v zač etku osemdesetih

let





Radomerski pionirji na obisku v Majerju sredi osemdesetih let





146





prva vrsta: Boris Mavrič , Igor Slokan, Marjan

Weis, Boštjan Pihlar, Davorin Novak, Damjan

Pihlar; druga vrsta: Andrej Bogša, Dominik Štabuc,

Bojan Sagaj, Mihael Bogša in mentor Branko

Krajnc leta 1990





prva vrsta: Nataša Filipič , Ines Krajnc, Nina Potoč nik, Adrijana

Rizman, Sandra Vrbanč ič ; druga vrsta: Matjaž Lipovec, Simon

Weis, Luka Perč ič , Darjan Blagovič , David Medvar, Barbara

Mavrič , Branko Krajnc, Mateja Trstenjak, Sabina Škrjanec,

Mihaela Potoč nik leta 1999



147





prva vrsta Mateja Blagovič , Ines Krajnc, Sandra Vrbanč ič ,

Sabina Škrjanec, Adrijana Rizman; druga vrsta: David

Medvar, Nataša Filipič , Nina Potoč nik, Mihaela Potoč nik,

Luka Perč ič , Monika Novak; tretja vrsta: Matjaž Lipovec,

Andrej Novak, Sandra Novak; č etrta vrsta: Darjan

Blagovič , mentor Branko Krajnc in poveljnik društva

Janez Fajhtinger ml. konec devetdesetih let





prva vrsta: Matej Krajnc, Denis Ros, Matej Vrbanč ič ; druga vrsta:

Blanka Šiško, Janez Prejac, Sara Medvar, Barbara Šiško, Monika

Ros, Urška Potoč nik leta 2005





148

SKLEPNA BESEDA UREDNIKA



Ideja monografske obdelave preteklosti Radomerja in njegove okolice ni nova. Pred

mnogimi leti jo je v osnovi oblikoval pokojni Ferdinand Pihlar ml., in to v kontekstu

izgradnje prizidka h gasilskemu domu v Radomerju, v katerem je bil predviden tudi

prostor za lokalno muzejsko zbirko. To naj bi z vsebinskega stališč a zaključ evala

poljudna historič no-domoznanska razprava, ki bi bila javnosti dostopna v knjižni

obliki.

»Genius loci« je potreboval skoraj dve in pol desetletji od ideje pa do njene

uresnič itve ob 80. obletnici delovanja Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje.

V ta namen smo se konec leta 2004 zbrali v delovno skupino: Tanja Fajhtinger,

Alenka Studnič ka, Roman Belovič , Andrej Bogša in Miroslav Novak, in se lotili

zahtevne naloge, izdelati poljudno in hkrati strokovno besedilo, s katerim bi osvetlili

prehojeno pot gasilske organizacije v Radomerju. Hkrati pa bi podali širši

zgodovinsko-domoznanski pogled na samo vas in okolico, ki je skozi zgodovino

gravitirala na Radomerje.

Pri nastajanju zapisanih vsebin smo se naslonili predvsem na ohranjeno arhivsko

gradivo, ki je nastajalo ob delovanju društva. To hrani Prostovoljno gasilsko društvo

Radomerje v svojih prostorih.

Za dostopne vire moremo ugotoviti, da so ti relativno dobro ohranjeni za č as od

ustanovitve do leta 1941. Na več je težave smo naleteli pri fotografskem materialu. Iz

tega obdobja je ohranjenih le nekaj fotografij. Naša želja, da bi natanč no identificirali

vse upodobljene gasilce, ni bila v popolnosti uresnič ena. Veliko truda in naporov pri

razpoznavanju posameznih oseb sta opravili Tilč ka Vrbanč ič in Katarina Novak, ki

jima je uspelo identificirati veliko več ino oseb na starejših fotografijah.

Iz č asa nacistič ne okupacije je ohranjenih le nekaj dokumentov, zato to obdobje ni

obdelano kot zaokrožena celota.

Č as po drugi svetovni vojni je mogoč e dobro rekonstruirati na podlagi ohranjene

dokumentacije. Težave predstavlja le nekaj let, za katere gradiva nismo našli.

Pogosto ohranjeno gradivo ni zadostovalo za razumevanje vseh povezav in

kontekstov. V teh primerih smo si pomagali z ustnimi viri. Vsem informatorjem se za

njihove podatke iskreno zahvaljujemo.

Gasilsko društvo ima v svojem arhivu zbirko fotografij, ki žal ni popolna. Veliko

fotografij, ki se nanašajo na delovanje društva imajo č lani - posamezniki oz. njihovi

potomci v svojih zbirkah fotografij.



181

Za zbornik so svoje fotografije odstopili: Angela in Marjan Pihlar iz Radomerja,

Milica in Branko Novak iz Radomerja, Branko Vrbanč ič ml. iz Radomerja, Tilč ka in

Mira Vrbanč ič iz Radomerja, Roman Belovič iz Radomerja, Branko Krajnc iz Cubra,

Katarina in Franc Novak iz Cubra, Dragica in Janez Fajhtinger ml. iz Radomeršč aka,

Janez in Marija Potoč nik iz Radomeršč aka, Janez Slokan iz Cubra, Slavko Županec iz

Radomeršč aka in Marija Rajh iz Ključ arovcev.

Hvala tudi Viktoriji Vrbanč ič iz Radomerja, da je dovolila vpogled v zbrano gradivo,

ki se nanaša na Vrbanč ič evo rodbino.

Za opravljeno delo pri skeniranju dokumentov ter digitalnem fotografiranju

slikovnega materiala se je potrebno zahvaliti Andreju Novaku iz Radomerja, za

obdelavo izbranih digitalnih podob pa Ani Novak iz Maribora. Hvala tudi ženi Marti

za pomoč in razumevanje.

Zahvala velja tudi predsedniku Gasilskega društva Radomerje Branku Novaku,

županu Obč ine Ljutomer Jožefu Špindlerju, predsedniku Gasilske zveze Ljutomer

Francu Jurši, predsedniku sveta Krajevne skupnosti Ivu Rajhu, predsedniku

Dobrovoljnega vatrogasnega društva Majerje iz sosednje Hrvaške Pavlu Novoselcu

ter poveljniku Prostovoljnega gasilskega društva Radomerje Janezu Fajhtingerju ml.,

ki so kljub obilici obveznosti našli č as in napisali priložnostne uvode k zborniku.

Hvala vsem štirim sodelavcem iz delovne skupine za njihov prispevek k realizaciji

zbornika.

Nenazadnje velja zahvala tudi Prostovoljnemu gasilskemu društvu Radomerje in

njegovim č lanom, da so pogumno podprli projekt ter po svojih moč eh sodelovali in s

tem prispevali k zapisani vsebini.

Sodobni evropski pogled na družbo poudarja pomen individualnega odnosa

posameznika do okolja, v katerem živi in dela ter aktivno vlogo pri njegovem

preoblikovanju. S tega stališč a se postavljajo globalne zahteve po več jem splošnem

poznavanju in obravnavanju domoznanskih vsebin in zdrave lokalno usmerjene

samozavesti. Iz tega lahko ugotovimo, da bo samo samozavesten Slovenec postal tudi

resnič en Evropejec.

Želim, da bi ta zbornik vzpodbudil pri prebivalcih Radomerja in okolice potrebno

ljubezen do kraja, v katerem prebivajo in do njegove bogate in zanimive preteklosti.

Vsem ostalim bralcem pa naj zapisane vsebine predstavljajo dokument, ki nakazuje

droben, a zanimiv kamen v mozaiku slovenske nacionalne zgodovine.

dr. Miroslav Novak





182

KAZALO



Branko Novak

3

Spremna beseda

Jožef Špindler

5

Besede župana

Franc Jurša

7

Ob 80. obletnici PGD Radomerje

Ivo Rajh

9

Ob jubileju PGD Radomerje



Pavel Novoselec

11

80. obljetnica društva u Radomerju i 25.

obljetnica bratimljenja

Janez Fajhtinger

13

Besede zahvale

Miroslav Novak

15

Radomerje in okolica skozi zgodovino

Tanja Fajhtinger in Miroslav Novak

43

Gasilci v Radomerju od leta 1925 do 1945

Alenka Studnič ka in Miroslav Novak

60

Gasilsko društvo v Radomerju od leta 1945 do

2005

Miroslav Novak

84

Nepremičnine Prostovoljnega gasilskega društva

Radomerje

Tanja Fajhtinger

93

25 let sodelovanja med PGD Radomerje in DVD

Majerje





183

Andrej Bogša

99

Operativna oprema

Roman Belovič

104

Radomerski gasilci v akcijah gašenja ter

reševanja življenj in imovine



Člani PGD Radomerje od leta 1925 do 2005

110



Predsedniki in poveljniki PGD Radomerje 1925-

129

2005



Operativna enota PGD Radomerje v letu 2005

131



Jubilejne skupinske fotografije PGD Radomerje

133

1925 – 2005



Različne skupinske fotografije

143



Izbrane povorke gasilcev v Radomerju 1925 –

149

2005



Izbrani zbori gasilcev v Radomerju 1925 – 2005

154



Svečani trenutki

173



Miroslav Novak

181

Sklepna beseda urednika





184