: XLVI. LETNIK igz6 I. ŠTEVILKA ' LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVSTO mmmmmmmmmmmmmmmmmmmm " Pavel Golia / Pesmi Kanarček in poet Ko me pozo ves v paradiž, brez ceremonij sprejmi me, Gospod! Prenašal skromno sem svoj težki križ, naj bo brez pompa k Tebi moja pot. Dobroto razodeni mi — nič več, da v Njej zrcalim nemoč svojo grešno. Častilec Njen sem vedno bil goreč, udejstvoval pa sem se brezuspešno. Sprejmi me kot ponižnega poeta, ki slave ne, marveč le Tebe išče, in po hodnikih, kjer nihče ne šeta, popelji, me v nebeško bivališče. Tam tesno, tesno kamrico mi daj • \ nekje v podstrešju, v steni nekaj špranj, da skoz nje Tebe zrl bom noč in dan. saj za razkošje ni mi in sijaj. In sam naj bom, da svoje misli zberem ter se v popolnost Tvojo poglobim, da dušo madežev operem. Naj Tvoj vratar, prejasni Kerubim, zlasti prijateljev ne pušča k meni, če bi kateri izmed njih zveličan bil. Prijateljstva, Gospod, sem se navžil------- Nič več. Samo, kot prosim te, ukreni. Če pa kanarček moj takrat med onimi se najde, ki kot jaz so šli k Začetki, veliko radost, o Gospod, nakloni mi! Naj v moji kamrici bo v zlati kletki, da bova jaz in moj kanarček plahi, zamaknjena pobožno v svetle špranje, / i Pavel Golia / Marija v polju — Manifest slede za Tvojimi božanskimi razmahi, deležna skupaj milosti brezdanje. In ko nagledava se, o Gospod, kako Dobrota Tvoja neminljiva žari v lepotah večnih vsepovsod, porečem tičku drobnemu: «Začniva!» in iz hvaležnih grudi se izlije zahvalen spev, ki ni ga cul še svet, dva skromna mojstra tihe melodije se oddolžita Ti: kanarček in poet. Marija v polju Marija Sedem žalosti če pribeži do njenih nog v kapeli sred polja sedi. plač zanemarjenih otrok, In krvavi iz sedmih ran preganjanih sirot in vseh, Marija v polju noč in dan. ki so v teh bežnih zemskih dneh Krog nje vse poje, vse cvete, deležni le darov gorja, prav sama radost nosi se krog njenih usten zaigra do krvavečega srca, — bolestno tolažeč nasmeh. Marija se ne nasmehlja. In v tožnih vname se očeh Če ji pa varano dekle tako neskončno blag izraz, zaupno svojo grud odpre, da vse umolkne tisti čas in da vso dolgo noč polje pretaka biserne solze. Manifest Poetu Tinu Ujeviču. Kako se, daleč od vsakdanjih muk, razpašnim bližava idolom, ko z nikotino - kofeino - alkoholom po fantazijah brodiva, moj drug. * O polnoči, ob eni se razmakne dalja------- Glej, tu sta najini kraljestvi dedni! Med himnami, ovacijami neprestanimi se dva šaljiva, dobrodušna kralja Pavel Golia / Manifest radujeva s podložniki pokorno vdanimi. A kje tovariši so naši, bedni? Tam zadaj — mračni, kot nikoli tega. Oba sta bratska naroda, prevzvišeni kolega, potrebna dima in pijače, vsa množica stotisočglava tako obupno trezno v naju bulji------- Kaj pravite? Privatni sta šatuli že tudi prazni? Ni drugače kot da nemudoma izdava Kraljevski manifest. Popotniki svobodnih cest, vrtnarji bajk, pastirji sanj, ki solnčnih duš ne skrunite si z delom, odslej hodili boste pit in jest vsak dan. Poslala sva ukaz gostilnam in hotelom, naj dajejo vam brez plačila najžlahtnejše pijače in jedila. Ukazu priložen kraljevski je ukrep, da gost dobi s seboj i nekaj gotovine, če le z legitimacijo dokaže brezmadežnost duha, srca vrline. Legitimacija — je prazen žep. Dalje razglašava Prevzvišena Vladarja! Kdor mnogo dela, man je trosi, prihrani — robe ali pa denarja; kdor hodi spat, ko spat gredo kokoši, prihrani — ker je pustež in stiskač; prihranke naj dobijo postopači, cigani, blodnice brez rent in plač in kar še temu plemstvu se enači. A vsakemu poetu siromaku, ki gleda tajne in uganke naših poskočnih dni skozi očala glada, naj mesečno po zlatem tisočaku izplačajo vse dobre in solidne banke, seveda — iz rezervnega zaklada. 3 1* J u š Kozak / • š e n t p e t e r Kdor izvršitvi teh ukazov se protivi, naj ga zadene — n ne krogla, te boje se mase, $ je prelahka kazen zanje, temveč — kraljevsko Najino zaničevanje za večne čase. Tako! Podpisano! ŠeVi, Kraljevsko Veličanstvo! In hitro, čas beži. Čez eno uro, dve, razkronana, vsak v svoje pojdeva prognanstvo, v mučilnico najobičajnejšega dne. v ... Juš Kozak / Sentpcter Poslednja pridiga Zeba se je preselila k Mariji. V tem poletju je starka pešala. Večkrat je tožila: «Tako malo vidim, da ti komaj denar preste jem. Oči sem izjokala.» Marija se je bala zanjo in ji branila delati. Toda trdovratno ji je odgovarjala Zeba: «Ne bo bolje, dokler ne preživim sramote, ki jo danes še vsi tajimo.» Rozman je po Matijini smrti pogosto zahajal v hišo ter poslušal kramljanje pozno v noč. Kakor je bil v prejšnjih časih zgovoren in radodaren z vedrimi besedami, tako ga je zdaj trla čudna molčečnost. Nekoč ga je Marija v strahu vprašala, kaj mu leži na srcu. Nekam odsotno jo je pogledal: «Človek sluti, Marija! Ure se. mi iztekajo. Zdi se mi, da me kliče Matija. Verjemite mi, da čez leto me ne bo med vami.» Ko je Marija te besede povedala Zebi, se je starka vzneje-voljila: «Kaj naj bi potem jaz rekla? Kadar pride, pride.» V teh skupnih pomenkih ni nikoli nihče omenil Aze. Zanje je navidezno umrla. Živela je le v pogledih, globoko v srcu. Enkrat se je Zeba izpozabila. «Bogve, kaj je ono obsedlo?» «Koga?» je vprašal Luka. «Saj veš!» Takoj je zopet molčanje izbrisalo spomin. Pred Vsemi svetimi je'prišel Strehar. Vsi so se ga ustrašili, čeprav so vedeli, da ne morejo več odlašati. Zavladal je dušeči molk, pritajeni vzdihi so izražali bolest. «Kaj hočemo?» je izpregovoril naposled Strehar. «Po praznikih bo dražba.s* 4