VSE ZA ZGODOVINO št. 1-2 leto XIX, 2012 ZGODOVINA ZA VSE, leto XIX, št. 1-2, 2012 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XIX, 2012, št. 1-2 ISSN 1318–2498 VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Boris Golec Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolcanih pravih Valvasorjev 5 O dveh »izobcencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem cišcenju rodbinskega debla Der falsche ValVasor trägt ungewollt Zur enthüllung Des schicksals Der Verschwiegenen echten ValVasors beiÜber zwei »Ausgestoßene« des Geschlechtes Valvasor aus der Mitte des 17. Jahrhunderts und die Säuberung des Stammbaumes durch den Polyhistor Stanislav Južnic Tudi knjige rade potujejo prek oceanov, mar ne? 39 O popotovanjih kranjskih knjig med Indijance, da o izpitu barona Zoisa niti ne govorimo auch bücher reisen gerne über oZeane, nicht wahr? Über die Reisen von Krainer Büchern unter die Indianer, nicht zu vergessen das Examen von Baron Zois Dragica Cec Življenjske usode poslov 56 lebensschicksale Von Dienstboten Andreas Golob Mladostna leta v Mariboru 82 Dnevnik zoologa Karla Heiderja 1870-1873 JugenDJahre in Maribor/Marburg an Der Drau Das Tagebuch des Zoologen Karl Heider 1870 – 1873 Marko Zajc Sotla, majhna voda 101 Reka Sotla kot naravna, politicna in ideološka meja v 19. in zacetku 20. stoletja sotla, Das kleine wasser Der Fluss Sotla als natürliche, politische und ideologische Grenze im 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts Simona Lešnjak Srebro golk, zlato molk! 114 O zabavi in popivanju slovenskih študentov v 19. stoletju reDen ist silber, schweigen ist golD! Über die Vergnügen und die Zecherei slowenischer Studenten im 19. Jahrhundert Dunja Dobaja Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje v Avstro-Ogrski monarhiji v letih 1867-1918 121 ein überblick über Die sanitätsgesetZgebung in Der österreichisch-ungarischen Monarchie in Den Jahren 1867 bis 1918 Miran Aplinc »Med onimi delavci, ki so sejali med ljudstvo narodno zavest« 136 Dr. Fran Mayer v Šoštanju »unter Jenen tätigen, Die Das nationale bewusstsein iM Volk säten« Dr. Fran Mayer in Šoštanj Zapisi Marija Mojca Peternel Nemški casopisi v letu 1848 kot izraz mešcanske revolucije pri Slovencih 148 Matej Ocvirk Drobci iz casopisnih crnih kronik o Celju (1894-1899) 153 Natalija Mihelcic »Moški vzdihujejo za tobakom, ženske za kavo, otroci pa za kruhom« 159 Razmere na Kocevskem v casu prve svetovne vojne na primeru župnije Banja Loka s knjižne police Bojan Himmelreich Arbanasi, Arnavti, Šiptarji, Albanci 166 Jože Kranjec Živeti od ljubezni do zgodovine 168 Marija Pocivavšek Poti in stranpoti slovenske tranzicije 170 V spomin Tone Kregar Našemu Branetu v slovo Boris Golec Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolcanih pravihValvasorjev O dveh »izobcencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem cišcenju rodbinskega debla golec boris, izr. prof. dr., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka kosa Zrc saZu, novi trg 2, si-1000 ljubljana, bgolec@zrc-sazu.si 929.52Valvasor LAŽNI VALVASOr NEhOTE PrISPEVA k rAzkrITju uSODE zAMOLcANIh PrAVIh VALVASOrjEV O dveh »izobcencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem cišcenju rodbinskega debla Prevare, ki jih je s pisanjem pisem na hannovrski in poljski dvor zagrešil lažni Jurij sigmund Valvasor, so tega moža neugotovljenega imena in izvora leta 1714 privedle v pripor. sleparjevo izmišljeno sklicevanje na sorodstvo z rodbino kranjskih baronov Valvasorjev je nemudoma sprožilo uradno poizvedovanje o njegovi identiteti. tako so v gradcu zaslišali edinega tamkajšnjega Valvasorja, deželnostanovskega puškarskega mojstra gregorja ferdinanda, ki ni vedel nic o domnevnem priprtem sorodniku, zato pa je v kratkih odgovorih na šest vprašanj nehote razkril dragocena dejstva o dveh pravih kranjskih Valvasorjih in njunem potomstvu. Prvi je bil njegov oce Jurij sigmund in drugi ocetov bratranec Janez Ditrih, sicer pa je šlo za bratranca in brata znamenitega kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). o njuni usodi je bilo doslej znanega zelo malo: oba sta se porocila z ženskama nižjega stanu, naletela s tem na ostro nasprotovanje sorodnikov in zapustila kranjsko. Janez Vajkard Valvasor v rodovniku rodbine Valvasor zato ni upošteval njunega potomstva, ampak je zgolj lakonsko zapisal, da sta se izselila iz dežele, in ju oznacil kot pokojna. Zdaj se je izkazalo, da je bila usoda obeh zapecatena v istem letu 1657, da nobeden od njiju ni odšel dalec in da so se njuni sinovi v zacetku 18. stoletja po nakljucju srecali v gradcu. Dragoceni novi podatki v kratki izjavi graškega puškarskega mojstra Valvasorja iz leta 1715 so namrec omogocili povezati skromna dejstva v celoto. kar je Janez Vajkard Valvasor o svoji rodbini hotel prikriti, je nazadnje pomagal razkriti lažni Valvasor, slepar, ki si je nemara prav po polihistorju nadel priimek Valvasor. Kljucne besede: Valvasor, plemstvo, stanovsko neprimerni poroki, zamolcani rodbinski veji, Klevišce, Polšnik, Ojstrica pri Vranskem, Gradec golec boris, assistant Professor, PhD, senior researcher, Milko kos historical institute, scientific research centre, slovenian academy of sciences and arts, novi trg 2, si 1000 ljubljana, bgolec@zrc-sazu.si 929.52Valvasor A FALSE VALVASOr uNINTENTIONALLy hELPS uNCOVEr ThE hIDDEN DESTINy OF TruE VALVASOrS Two “Outcasts” from the Valvasor family in mid-17th century and the polymath’s cleansing of the family tree The frauds that the false Jurij sigmund Valvasor committed by sending letters to the hanover and Polish courts were the acts of a man of unknown name and origin, who, as a result, ended up in detention in 1714. The fraudster’s false claims of kinship with the family of carniolan barons of Valvasor immediately spurred an official investigation into his identity. Thus in graz, the only local Valvasor, gregor ferdinand, an estates-of-the-realm gunsmith master, was interrogated. he knew nothing about the detained supposed relative; however, his brief answers to six questions unintentionally reveal precious facts about two real carniolan Valvasors and their descendants. The first was his father Jurij sigismund; the second his father’s cousin Janez Ditrih. The former was cousin and the latter brother of the famous polymath Janez Vajkard Valvasor (1641-1693). until now, very little was known about the destiny of these two men: both married women of a lower class; this was opposed by their relatives, who made them leave carniola. as a result, Janez Vajkard Valvasor omitted their descendants from the Valvasor family tree; he only made the laconic remark that they had left the province and proclaimed them deceased. it now turns out that their fate was sealed in the same year of 1657, that neither had gone far away and that their sons met accidentally in graz at the beginning of the 18th century. invaluable new data from a short statement of the gunsmith master Valvasor frin 1715 have helped connect the scarce facts into a mosaic. The facts about his family that Janez Vajkard Valvasor wanted to hide came to light with the help of a false Valvasor, a fraudster, who may have chosen his family name after the very polymath Valvasor. Key words: Valvasor, nobility, cross-class marriage, hidden family tree branch, Klevišce, Polšnik, Ojstrica pri Vranskem, Graz VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 na lažnega Valvasorja, brez katerega naše zgodbe ne bi bilo, cetudi ima v njej kot tak zgolj stransko vlogo, je že konec 19. stoletja opozoril Peter radics v Ljubljanskem zvonu in nato še v podlistku o Valvasorjih, ki je izhajal v casniku Laibacher Zeitung.1 Vse védenje o njem je povzel iz 17. zvezka zbornika »Die europaische fama« (1736 ali 1751), v katerem je na nekaj straneh precej natancno opisano neslavno pocetje nekega sleparja v letih med 1714 in 1716. ta mož neugotovljene identitete je radicsevo pozornost pritegnil zato, ker se je ob prijetju izdajal za kranjskega plemica Valvasorja in ker je po vsem sodec nekaj casa res prebival na kranjskem. Prevare »sleparja Valvasorja«, kot ga je imenoval radics, niso imele nikakršne zveze ne s polihistorjem Janezom Vajkardom Valvasorjem (1641–1693) ne s kom drugim iz Valvasorjeve rodbine. Zato niti najmanj ne cudi, da je bizarna štorija potonila v pozabo,2 dokler je ni pred kratkim prineslo na površje doslej še neuporabljenoarhivsko gradivo o rodbini Valvasor v Štajerskem deželnem arhivu v gradcu. sleparjevo izmišljeno sklicevanje na sorodstvo z rodbino kranjskih baronov Valvasor je namrec sprožilo uradno poizvedovanje o njegovi identiteti. tako so v gradcu marca 1715 zaslišali edinega tamkajšnjega Valvasorja, deželnostanovskega puškarskega mojstra gregorja ferdinanda. ta seveda ni vedel nicesar o domnevnem sorodniku, priprtem v šlezijskem breslauu, današnjem wroclawu, zato pa je v kratkih odgovorih na šest vprašanj nehote razkril dragocena dejstva o dveh pravih Valvasorjih s kranjskega in njunem potomstvu. Prvi je bil njegov oce Jurij sigmund in drugi Janez Ditrih, s cigar potomci je izprašani gregor ferdinand nekaj let prej prišel v stik.3 kot se je izkazalo, gre za dva »izgubljena« Valvasorja, za bratranca in brata kranjskega polihistorja, o katerih usodi je bilo doslej znanega zelo malo, in to ne brez razloga. oba sta se porocila z ženskama nižjega stanu, naletela s tem na ostro nasprotovanje sorodstva in zapustila kranjsko.4 Janez Vajkard Valvasor v rodovniku svoje rodbine (1689) ni upošteval njunega potomstva, ampak je zgolj lakonsko zapisal, da sta se izselila iz dežele, in ju oznacil kot pokojna. 5 Zdaj se je pokazalo, da nobeden od njiju ni odšel dalec in da so se njuni sinovi v zacetku 18. stoletja po nakljucju srecali v gradcu. Dragoceni novi podatki v kratki izjavi graškega puškarskega mojstra Valvasorja so namrec omogocili povezati skromna dejstva v celoto. kar je Janez Vajkard Valvasor o svoji rodbini hotel prikriti, je nazadnje pomagal razkriti slepar, »lažni Valva 1 Radics, Slepár Valvasor; isti, Valvasor-Studien XXV. 2 V Reispovi monografiji o Valvasorju se »lažni Valvasor« denimo pojavlja le v Bibliografiji, in sicer v naslovih obeh Radicsevih pri spevkov o njem (Reisp, Kranjski polihistor, str. 340, 342). 3 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 22. 2. 1715, 7. 3. 1715. 4 Reisp, Kranjski polihistor, str. 59–60, 63, 68. 5 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. sor«, ki si je nemara prav po polihistorju nadel priimek kranjske plemiške rodbine. Uradno poizvedovanje o lažnem Valvasorju doseže pravega Valvasorja v Gradcu Cetudi radicsev »slepar Valvasor« z našo zgodbo nima neposredne zveze, si vseeno oglejmo, kaj je zagrešil in s cim je torej leta 1715 sprožil poizvedovanje, katerega ugotovitve so skoraj tristo let pozneje odlocilno pripomogle k rekonstrukciji nadaljnjih življenjskih poti dveh »izobcencev« iz Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in k odkritju njunega zamolcanega potomstva. neznanec, ki se je izdajal za sorodnika kranjskih Valvasorjev, je po radicsevem prepricanju poznal razmere na kranjskem in se je vsekakor moral nekaj casa muditi tudi v ljubljani. rodbinski imeni, ki si ju je nadel, in osebe, s katerimi naj bi po lastnih besedah prišel v stik, so bili namrec v deželi znani, nasprotno pa naj bi njegova identiteta ostala neugotovljena. Med zaslišanji v breslauskem priporu je vztrajal, da je »cesarski vazal s kranjskega«, navedel nekaj svojih dotedanjih vojaških služb in posebej poudaril, kako naj bi leta 1710 (med špansko nasledstveno vojno) prenašal »posebne depeše« med Dunajem in barcelono. »ovekovecil« se je kmalu po koncu vojne, in sicer kot avtor lažnih svarilnih pisem dvema evropskima vladarjema. najprej je avgusta 1714 poslal z Dunaja na dvor v hannovru dve opozorilni pismi kot franc anton Premegg pl. lemburg, plemic s kranjskega. V prvem pisanju je zatrjeval, da hoceta dva francoza s strupom umoriti hannovrskega volivnega kneza Jurija ludvika (ta je medtem s poroko postal britanski kralj), drugemu pa je kot dokaz celo priložil strup, ki naj bi ga omenjenima francozoma sam izmaknil. Potem ko pismoma v hannovru niso pripisovali nobene teže in njun avtor za svoje »razkritje« ni dobil pricakovane nagrade, je poskusil sreco drugje, tudi tokrat s podobnim »podvigom«. Preko frankfurta na Majni se je odpravil v breslau, si nadel ime Valvasor, in od tam v zacetku decembra istega leta pisal poljskemu kralju avgustu ii. saškemu, da ga nameravata zastrupiti dva švedska castnika. Poljski dvor, bolj sumnicav od hannovrskega, je v breslau nemudoma poslal kraljevega generalnega adjunkta z nalogo, naj zadevo razišce. lažni Valvasor se je tako že 20. decembra znašel v priporu in vrhu tega v nemajhnih škripcih, saj so ga dolžili, da dela za francoze, za pretendenta na britanski prestol ali za Švede. V resnici naj bi po lastnem priznanju poslal opozorilna pisma zgolj v pricakovanju nagrade. ocitno so mu verjeli, saj so mu dovolili, da je iz zapora v breslauu naslovil na hannovrski in poljski dvor prošnji za odpušcanje. Še vec, 1. februarja 1715 mu je celo uspelo pobegniti, a so ga kmalu spet prijeli. Po letu in pol pridržanja so ga 20. julija 1716 na cesarjev ukaz odvedli VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE na Dunaj in od tam, tako kot podobne goljufe, poslali na galejo. Pozneje je bilo o njem slišati le še, da mu je s skupino bodocih galjotov že na poti uspelo zlomiti okove in se osvoboditi.6 spretnežu so ob prvem prijetju v breslauu nemara še nasedli, da je res Valvasor s kranjskega, zato je ceška dvorna pisarna o njegovem primeru obvestila notranjeavstrijsko vlado v gradcu in jo prosila za informacije. iz dopisa graške vlade štajerskemu deželnemu upravniku sigmundu grofu wagenspergu, datiranega 22. februarja 1715, izvemo vec doslej neznanih podrobnosti. Med drugim to, da si je lažni Valvasor nadel polno ime Jurij sigmund pl. Valvasor (Georg Sigmundt von Valvasor), medtem ko zbornik »Die europaeische fama« in za njim radics navajata zgolj rodbinsko ime. Mož je zatrjeval, »da izhaja iz rodu znanih, na kranjskem živecih baronov Valvasorjev, in da je prek njih v sorodu z drugimi tamkajšnjimi plemiškimi rodbinami« (des bekanten Baron Valvasorischen in dem Herzogthumb Crain befindlichen geschlechts auch mit inberührten daselbst wohnhafft adelichen Familien befreündt zu sein vorgebenden Menschen). ker pa je bil v gradcu priimek Valvasor nekaterim dobro znan zaradi deželnostanovskega puškarja Valvasorja (alda ein Landtschaft Kunst Stäbler den gleichen Namben führet), je vlada grofu wagenspergu naložila, naj omenjenega puškarja skrivaj izpraša o tem, ali pozna priprtega Valvasorja, kdo naj bi bil ta clovek, kdo njegovi starši, kako je prišel v breslau in podobno.7 ukaz je cez nekaj dni prispel do kljucne osebe, stanovskega puškarskega mojstra Gregorja Ferdinanda Valvasorja. njegova izjava ni sicer v nicemer pripomogla k nadaljnji preiskavi o identiteti breslauskega pripornika, je pa 297 let po svojem nastanku sprožila drugacno »preiskavo«, ki bi jo lahko naslovili kot vprašanje: kdo je bil graški puškar Valvasor in kdo drugi Valvasorji iz zapisa njegove izjave? Dve imeni sta se že na prvi pogled zdeli znani: Jurij sigmund in (Janez) Ditrih. 6 V prvem prispevku je Radics ob kratkem komentarju dobesedno povzel porocilo iz »Die Europaeische Fama« (Radics, Slepár Valvasor, str. 446–447), v drugem pa je citiral le njegove posamezne dele (isti, Valvasor-Studien XXV, str. 229–230). 7 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 22. 2. 1715. – Konstabler (Kunst Stäbler) je sinonim za Büchsenmeister, kot se Gregor Ferdinand najveckrat imenuje v virih. Slovenski prevod puškar ali puškarski mojster pomensko ni najustreznejši. Šlo je namrec za obrt, ki so jo opravljali po vecini mojstri v deželnoknežji in deželnostanovski službi. Vzdrževali so orožje v orožarnah in ga tudi sami izdelovali, poleg tega so cistili soliter in izdelovali smodnik, ob svecanostih skrbeli za ognjemete, v vojnem casu pa na bojišca spremljali vojaške enote. V Gradcu jih je bilo okoli leta 1650 dvanajst, leta 1719 pa 24. Mestnemu magistratu ni uspelo, da bi jim naložil obrtni davek, kot so ga placevali mešcani, so pa vstopali v mešcanske vrste. Popelka, Geschichte, str. 550–551. Prim. tudi http://de.wikipedia.org/wiki/B%C3%BCchsenmeister (5. 5. 2012). Zapis z datumom 7. marec 1715, nastal v »uradni pisarni« (in Ambts Canzlei), ocitno v uradu štajerskega deželnega upravnika, se je ohranil samo v konceptni obliki in se glasi takole: »Prostovoljna izjava (Guettliche aussag) gregorja ferdinanda Valvasorja, puškarskega mojstra (Pixelmaister) castitih deželnih stanov. 1. ali mu je znan Jurij sigmund pl. Valvasor (der Georg Sigmund von Valvasor)? [odgovor:] Jurij sigmund Valvasor je bilo ime njegovemu ocetu, ki je umrl pred približno 40 leti in je pokopan v landsbergu [Deutschlandsberg] nedalec od st. floriana, tega Jurija sigmunda pl. Valvasorja pa ne pozna. 2. kdo je taisti? [odgovor:] Pred petimi leti sta bila tukaj dva Valvasorja, ki sta stanovala na griesu (auf dem Gries) [v predmestju na desnem bregu Mure] pri pivovarju Johannu georgu sibererju. eden od njiju je bil voskar (ein Wax Passierer), kako mu je bilo ime, pa ne ve. 3. od kod sta bila? [odgovor:] oba sta izvirala iz Žalca (von Saxenfeld gebirtig). oce tega voskarja se je imenoval Ditrih in je imel nedalec od Žalca majhno posestvo, imenovano »konco« (vnweith Saxenfeldt ein gittl, so man Khonttscho genant, gehabt) [odgovor je precrtan]. 4. njun poklic? [odgovor:] bilo je razumeti, da je bil eden voskar (Waxpassierer), oba pa sta se izdajala za plemica s predikatom pl. Valvasor (sich vor Edl leith ausgeben vndt mit den Praedicat von Valvasor). izprašanega [gregorja ferdinanda] nista hotela priznati za sorodnika (vor khein befreindten erkheen wollen) in z njim tudi nista obcevala (khein Gmainschaft gehabt). 5. kdo [so bili] njuni starši? [odgovor:] njun oce se je imenoval Ditrih pl. Valvasor (Dietrich von Valvasor) in je imel nedalec od Žalca majhno posestvo, imenovano »konco« (vnweith Saxenfeld ein gittl Khonttscho genandt possidiert hat). 6. kako sta prišla v tujo deželo in zlasti v breslau? [odgovor:] tega ne ve. oba sta se od tod zelo hitro izgubila in [prej] razglašala, da želita oditi v vojno (in das Feldt gehen wollen).«8 8 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 7. 3. 1715. – V zapisniku omenjeni pivovar Georg Si(e)berer je v letih 1701, 1709 in 1721 izprican kot lastnik hiše v Griesgasse (danes h. št. 10), in sicer kot mešcanski pivovar in gostilnicar ter z dvojnim osebnim imenom Hans Georg (Popelka, Geschichte, str. 739). Leta 1723 je imel hišo v Kernstockgasse (danes h. št. 17) (prav tam, str. 766). – Za mnenje o ustreznem prevodu besedne zveze »in das Feld gehen« se iskreno zahvaljujem kolegu prof. dr. Haraldu Heppnerju iz Gradca. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 kratki odgovori, zapisani na enem samem listu, dajejo vtis, da je puškarski mojster gregor ferdinand Valvasor sumil, kdo bi lahko bil breslauski pripornik, o katerem so oblasti poizvedovale kot o aretirancu »ex causa publica«. Plemenita brata iz okolice Žalca, s katerima se je torej okoli leta 1710 v gradcu vsaj enkrat srecal in ki nista hotela vedeti za sorodstvo z njim, sta se mu ocitno zdela možna goljufa, zato je na vprašanje, kdo naj bi bil Jurij sigmund Valvasor, s prstom pokazal nanju. njunih imen ni (vec) poznal, si je pa dobro zapomnil kljucne podatke o njunem izvoru, kolikor ni zanje vedel že prej. njun oce Ditrih naj bi imel nedalec od Žalca majhno posest, imenovano »konco«. tudi o sebi je gregor ferdinand izpovedal bistvena dejstva, ki jih ne bi mogli najti nikjer drugje. bil je torej sin pokojnega Jurija sigmunda Valvasorja in vsekakor v sorodu z omenjenim Ditrihom, o katerem je zelo verjetno slišal že prej, sicer ne bi izjavil, da ga Ditrihova sinova pl. Valvasorja nista priznavala za svojega sorodnika. lažni Valvasor iz breslauskega zapora, zaradi katerega je zapis o izprašanju sploh nastal, vsekakor ni imel nic skupnega ne s kranjskimi ne s štajerskimi Valvasorji. njegova zasluga pa je, da so v gradcu o njem izprašali prvega Valvasorja, ki so se ga spomnili, in da je ta, stanovski puškarski mojster gregor ferdinand, v nekaj skopih stavkih razkril lastno identiteto in identiteto dveh svojih sorodnikov. nakljucje je hotelo, da je povezal prav usodi dveh vej Valvasorjevega rodu, o katerih doslej nismo vedeli skoraj nic. njegov oce jurij Sigmund in oce omenjenih bratov iz okolice Žalca janez Ditrih sta bila namrec bratranca, sicer pa, kot že receno, vsak v svoji veji rodbine Valvasor »crni ovci« zaradi poroke s stanu neprimerno žensko. njuni življenjski usodi je branko reisp kratko povezal takole: » … Janez Dietrich in Jurij Žiga, brat in bratranec Janeza Vajkarda, pa sta sklenila celo takšno zakonsko zvezo, da sta se morala zaradi pojmovanja tistega casa odreci plemiškemu nacinu življenja in svoji rodbini ter zapustiti domovino.«9 razkritju nadaljnje usode potomcev obeh »izobcencev « iz Valvasorjeve rodbine je vsekakor botrovala velika sreca. konceptni zapis odgovorov gregorja ferdinanda iz leta 1715 bi se zanesljivo izgubil iz evidence, ko ga skupaj z dvema dopisoma iste zadeve ne bi pozneje uvrstili v arhivski fond štajerske deželne pravde, med spise rodbine Valvasor.10 tam ga je moral že okoli leta 1900 najti Peter radics, ki si ga je tudi prepisal, a je prepis neuporabljen obležal v njegovi zapušcini.11 Dragocena 9 Reisp, Kranjski polihistor, str. 68. 10 Gradiva, razdeljenega med dva arhivska kartona, je skupaj okoli 0,1 tekocega metra, obsega pa casovni razpon od leta 1630 do 1761: StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1); K 1365, Valvasor (2). 11 Prepis dokumenta, izvzetega iz konteksta, je v Radicsevi zapušcini shranjen na povsem neustreznem mestu, in sicer med gradivom graška »Valvasoriana« pri deželni pravdi ni prišla pod roke poznejšim raziskovalcem življenja in dela kranjskega polihistorja, ceprav je tako rekoc na oceh že dobrega pol stoletja, odkar je leta 1959 izšel prvi in doslej zadnji vodnik po Štajerskem deželnem arhivu.12 Dolgujemo ji vrsto novih spoznanj o Valvasorjevi rodbini, poleg teh, o katerih bo tekla beseda, med drugim tudi o usodi polihistorjeve najmlajše sestre13 ter o družini zadnjega rodbinskega clana s priimkom Valvasor, ki je imel potomce, a (žal) vse ženskega spola.14 Prva »crna ovca« v rodbini – polihistorjev bratranec Jurij Sigmund – in njegov najdeni rod o juriju Sigmundu doslej ni bilo znanega tako malo, a prinaša izpoved njegovega sina gregorja ferdinanda iz leta 1715 navzlic temu zelo dragoceno dopolnitev véo Karlu Jožefu Valvasorju (1710–1761) (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 6, mapa XXV). Tudi njegov podatek o hranišcu dokumenta je na moc skromen: »St.[eiermärkisches] Landesarchiv «. Dokument je našel že potem, ko je leta 1896 v Laibacher Zeitung objavil prispevek s podnaslovom »Ein Pseudo–Valvasor 1714« (Valvasor-Studien XXV), saj je na prepisu navedel, da se vsebina nanaša na ta clanek. Pravilno je tudi ugotovil, da je bil Jurij Sigmund polihistorjev bratranec, ki se je izselil iz dežele, ocitno pa je prezrl identicnost v dokumentu omenjenega Ditriha Valvasorja s polihistorjevim bratom Janezom Ditrihom; na to ni opozoril ne na samem prepisu in tudi ne pri gradivu o tem Valvasorjevem bratu (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, G Bratje in sestre Janeza Vajkarda Valvasorja). Med pregledovanjem gradiva Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu je Radics med spisi notranjeavstrijske vlade naletel še na nekaj vladnih ukazov, povezanih z zadevo »lažni Valvasor«. Regesti ukazov so v njegovi zapušcini skriti kot priloga k casopisnim izrezkom Radicsevih »Valvasor-Studien«, ki so v letih 1895–1897 izhajale v Laibacher Zeitung (prav tam, šk. 4, mapa XV). Najprej je vlada januarja in februarja 1715 od kranjskega deželnega glavarja in štajerskega deželnega upravnika zahtevala porocilo o tem, kdo naj bi bil v Breslauu aretirani Jurij Sigmund Valvasor. Dne 11. marca, štiri dni po nastanku izjave puškarja Gregorja Ferdinanda Valvasorja, je poslala podoben ukaz še v Žalec. Hotela je namrec dobiti porocilo o Ditrihu iz okolice Žalca in njegovih dveh sinovih, o katerih je prical puškar. Neznanega dne v marcu pa se je slednjic obrnila z zahtevo po porocilu še na kranjskega deželnega vicedoma, in sicer potem, ko se je »lažni Valvasor« zacel izdajati za Franca Antona pl. Lemburga s Kranjskega. 12 Prim. Posch (izd.), Gesamtinventar, str. 269. 13 Spor Marije Izabele Klancnik oziroma Glancnik (Gläntschnikhin), rojene Valvasor, s Filipom Sibenaicherjem, je razkril, da se je polihistorjeva najmlajša sestra Marija Izabela (* 1649/51, † 1683–85) porocila z nekim neplemicem s priimkom Klancnik oziroma Glancnik (StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 20. 5. 1679). Datacija dokumenta v Gornjem Gradu je omogocila uspešno sledenje njeni življenjski poti. 14 Med zapušcinskimi inventarji clanov Valvasorjeve rodbine so najdragocenejši inventarji Karla Jožefa barona Valvasorja (* 1710, † 1761), vnuka polihistorjevega polbrata Karla. Inventar njegove zapušcine na Koroškem je namrec privedel do ugotovitve, da ni bil porocen samo dvakrat, ampak trikrat, in da je zadnja žena ob njegovi smrti pricakovala drugega otroka. StLA, Landrecht, K 1365, Valvasor (2), 20.–23. 4. 1761. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE denja o tem clanu Valvasorjevega rodu, célo generacijo starejšem bratrancu Janeza Vajkarda. kot prica rodovno deblo Valvasorjev v iX. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689), naj bi se rodil kot tretji od štirih otrok polihistorjevega strica adama Valvasorja in njegove žene sidonije pl. gusic, katere osebno ime Janezu Vajkardu zacuda ni bilo znano.15 Jurij sigmund je otroštvo preživljal v adamovi grašcinici Zavrh pod kumom v župniji svibno, tako rekoc drugem rodbinskem sedežu Valvasorjev (poleg Medije), kjer se je neznanega dne in leta bržcas tudi rodil, ce ni prišel na svet na erkenštajnu (novem gradu v Jablanici) pri boštanju ob savi, ki je bil kratek cas prav tako v rokah njegovega oceta.16 ob ocetovi smrti 29. septembra 1624 je moral biti še otrok, le težko star vec kakor sedem let.17 ker se iz tega casa niso ohranile krstne matice župnij svibno in boštanj, se vsi štirje adamovi otroci prvic pojavijo v virih v njegovi oporoki, napisani v Zavrhu 18. julija 1624, dobra dva meseca pred smrtjo, ko je bila tudi njegova žena že pokojna. adam jih v svoji zadnji volji navaja v enakem zaporedju kot pozneje rodovnik v Slavi – Janez krstnik, Janez sigfrid, (Jurij) 15 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. – O Sidoniji gl. Radics, Johann Weikhard (1910), str. 348. 16 O završki grašcini v rokah njegovega oceta Adama gl. Radics, Grašcine in hiše, str. 436; Reisp, Kranjski polihistor, str. 61–62. – O Adamovem lastništvu Erkenštajna gl. Smole, Grašcine, str. 324. 17 O Adamovi smrti 29. septembra 1624 gl. Radics, Johann Weikhard (1910), str. 348. – Rojstvo Jurija Sigmunda, ki ga rodovnik v Slavi navaja med Adamovimi štirimi otroki na tretjem mestu, je mogoce približno datirati glede na tri podatke. Prvi je datum porocnega dogovora njegovih staršev 9. maj 1611 (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 348), povzet po Adamovem zapušcinskem inventarju (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–2, 8. 2. 1625, pag. 26), drugi pa cas rojstva njunega prvega sina. Janez Krstnik, prvi od Adamovih štirih otrok, ki jih navaja rodovnik v Slavi (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109), naj bi se rodil šele leta 1618, kajti še danes ohranjeni nagrobnik na Mediji mu ob smrti 10. junija 1650 pripisuje samo 32 let. Pri navedbi starosti je šlo za pomoto, saj bi bilo Janezu Krstniku potemtakem leta 1633 komaj 15 let, a ga že najdemo vpisanega na logiko, tedaj drugo najvišjo stopnjo graške jezuitske šole (univerze): »Joannes Bapt. Valuasor, Provinc.[ialis], Carn.[iola]« (Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 2, str. 12, M 1633/46). Glede na navedeni podatek bi moral biti takrat star že kakšnih 18 let. Poleg tega je bil že leta 1629 (kot dijak) sprejet v jezuitsko Marijino kongregacijo v Ljubljani, in to socasno z dvema baronoma Auerspergoma, rojenima v letih 1613 (Janez Herbard) in 1615 (Janez Vajkard) (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 116; o Auerspergih gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 446, 454). Starost 32 let na nagrobniku je klesarjev spodrsljaj; zadnja številka bi morala biti 5 ali 7, ne 2, pravilna navedba starosti pa torej 35 ali 37 let (rojen torej leta 1613 ali 1615). Tretji podatek za dolocitev casa rojstva Jurija Sigmunda je vpis v bratovšcinsko knjigo omenjene Marijine kongregacije leta 1632, ko mu je bilo vsaj 13 ali 14 let. Sprejet je bil hkrati z bratrancem Karlom, polihistorjevim polbratom, in bratom (Janezom) Sigfridom (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 123), tri mesece za Janezom Ludvikom Schönlebnom (pag. 122), rojenim 16. novembra 1618. Bratranec Karel Valvasor je bil drugorojenec Jerneja Valvasorja in Marije Elizabete Dornberg (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109), ki sta se porocila kmalu po 7. februarju 1617 (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 7. 2. 1617). sigmund in Poliksena – ter tastu sigmundu pl. gusicu posebej naroca, naj poskrbi za njihovo izobrazbo. Vse tri še majhne sinove (gar vormindig), ki so si morali biti po starosti zelo blizu, naj bi tast dve leti vzdrževal pri sebi (na gradu rakovnik pri Mirni), dokler dovolj ne zrastejo, jih nato poslal v jezuitski konvikt v ljubljano ali gradec, kjer naj koncajo humanisticne študije (humaniora), nato pa na študij filozofije in prava k jezuitom v ingolstadt. Dvorec Zavrh in drugo posest naj bi medtem do njihove polnoletnosti upravljala zanesljiva oseba pod nadzorom varuha Valvasorjevih otrok. hcerki Polikseni, ki ji je zapustil gotovino, je adam namenil, da ostane do poroke v samostanu graških dominikank.18 Ce ne že takoj, je varuh sirot postal najpozneje tri leta zatem stric Jernej Valvasor z Medije, polihistorjev oce,19 grad Medija pa po vsem sodec njihov nadomestni dom. Študijska pot adamovih sinov je nato res potekala v skladu s pricakovanji okolice, ceprav je bila nekoliko drugacna od ocetovih želja, saj najdemo leta 1636 vse tri mladenice na univerzi v Padovi.20 Po omenjenem rodovniku Valvasorjeve rodbine v Slavi vojvodine Kranjske naj bi se porocila samo najstarejši brat in edina sestra, druga dva brata pa ne, a to vsaj za Jurija sigmunda ne drži. Janez Vajkard o njegovi morebitni ženi in družini molci, ceprav je za njegovo potomstvo seveda vedel. Povsem enako kot pri lastnem bratu Janezu Ditrihu, cigar usoda je bila precej podobna, je samo lakonsko navedel, da se je Jurij sigmund iz dežele izselil (ist aus dem Lande gezogen). Znamenje v obliki križa za njegovim imenom pa pomeni, da je bil leta 1689, ob izidu Slave, že mrtev.21 kranjski polihistor omenja svojega bratranca sicer še pri opisu grašcinice klevišce pri Polšniku, kjer se je sorodnikova življenjska zgodba usodno zapletla. klevišce, dve uri hoda severozahodno od Zavrha, je bilo po poli 18 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–2, 18. 7. 1624. – O lastništvu Sigmunda Gusica nad Rakovnikom gl. op. 27. 19 Jernej Valvasor je kot varuh (Gerhab) Adamovih otrok izprican v pravdi z Janezom Daneso (StLA, IÖ Reg, Cop 1628–XII–17, 1. 12. 1628). Brat ga je v oporoki sicer imenovsal za enega od treh varuhov svoje zapušcine, in sicer skupaj s svojim tastom Sigmundom Gusicem in prokuratorjem kranjskega ograjnega sodišca Burkhardom Hizingom (gl. prejšnjo opombo). 20 V graški jezuitski šoli je od treh bratov izprican samo Janez Krstnik (gl. op. 17). Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univezitetnih matrik so bili 16. junija 1636 vpisani Janez Krstnik, Janez Sigfrid in Jurij Sigmund, imenovani po Mediji in Zavrhu kot »Valvasor de Gollnegg et Neudorf«, šest let za njimi, 7. oktobra 1642, pa še njihov bratranec Karel, polihistorjev polbrat, naveden kot kranjski deželan z Medije in Gamberka: »Valvasor de Gollnegg et Gallenberg provincialis Carnioliae« (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II b). Vsi vpisi so iz matrike »nemških juristov «. Nobenega Valvasorja ni na objavljenem seznamu kranjskih študentov v Ingolstadtu (Radics, Kranjski dijaki, str. 25–27). 21 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Grašcina klevišce po Valvasorju leta 1679 (Topographia ducatus Carniolae modernae, sl. 110) in danes (foto: B. Golec, maj 2012) VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE historjevih besedah prvotno last deželnega svobodnika klemencica. Jurij sigmund ga je kupil od neimenovanega lastnika in ga obdržal enajst let, do prodaje Jožefu bosiu. Ceprav opis v Slavi ne pove, za katerih enajst let gre, jih je mogoce izracunati iz števila let lastništva, navedenih pri naslednjih treh lastnikih – do leta 1685 jih skupaj naštejemo 39.22 Potemtakem bi bilo klevišce v lasti Jurija sigmunda Valvasorja med letoma 1635 in 1646,23 kar pa je vsekakor prezgodaj, saj mu je bilo leta 1635 komaj kakšnih 17 let in se je še šolal.24 Prejkone je posredi spodrsljaj pri navajanju let lastništva katerega od lastnikov; zagrešil ga je bodisi polihistor sam bodisi stavec in tako bi bilo zelo možno, da je šlo v resnici za deset let manj – 29. kot bomo videli, je v Slavi omenjenih enajst let glede na vse, kar o Juriju sigmundu vemo, veliko bolj logicno umestiti deset let pozneje, v obdobje med letoma 1645 in 1656.25 niti kranjska imenjska knjiga pa o tem ne ponuja natancnega odgovora. imenjsko rento Jurija sigmunda Valvasorja v višini 10 funtov so vanjo vpisali šele leta 1648, vendar iz knjige ni vidno, za katero posest gre, niti to, kdaj natanko jo je Valvasor pridobil. Šele veliko poznejši pripis iz druge polovice 19. ali iz 20. stoletja jo naslavlja »kleviše«, kar je, kot bomo videli, pravilno. Janez Jurij posesti ni dobil omenjenega leta, ampak že nekoliko prej, saj vpis v imenjsko knjigo ni povezan s pridobitvijo imenjske rente. nastal je zaradi odpisa sedmih funtov, tj. sedmih hub in mlina, ki so jih navedenega leta pripisali novemu lastniku Janezu ludviku gallu.26 gall je bil gospodar rakovnika v Mirnski dolini, prej v lasti Valvasorjevega deda po materi, in je odcepljeno posest najverjetneje kupil v zacetku leta 1646. tedaj je namrec datiran regest neke kupoprodajne pogodbe, ki mu jo je izdal (prodajalec) Valvasor, žal pa ni naveden predmet prodaje.27 s tem so Valvasorju 22 Jožef Bosio naj bi imel Klevišce samo tri leta, za njim Sigmund Semenic 23 let in njegov sin Janez Andrej Semenic 13 let do prodaje leta 1685 (Valvasor, Die Ehre XI, str. 305). 23 Tak casovni razpon je izracunal tudi Fran Podkrajšek – Haramba ša (Harambaša, Valvasorjeva rodbinska rakev, str. 566). Pozneje navaja isti letnici Radics, ocitno po Harambaši, cigar dva clanka o Juriju Sigmundu citira v nadaljevanju (Radics, Grašcine in hiše, str. 436). 24 Gl. op. 17 in 20. 25 Že Podkrajšek je opozoril na neskladje med izracunanim casom lastništva Jurija Sigmunda (1635–1646) na eni strani ter hcerkino smrtjo (1650) in njegovo prošnjo deželnim stanovom (1651) na drugi (Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 566). 26 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 57v. 27 ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 32, lit. G XVI–25, zapušcinski inventar Janeza Ludvika Galla pl. Gallensteina, 4. 2. 1665, pag. 2. – Na podlagi tega skromnega regesta z datumom 4. januar 1646 je Majda Smole povsem neutemeljeno pripisala Valvasorju – ta tudi ni bil baron, kot je zapisala – solastništvo gospostva Rakovnik pri Mirni: »Nikolaj Tadjolovic si je delil posestvo z Jurijem Sigmundom baronom leta 1648 ostale po imenjski knjigi le še tri hube, dokler mu sedem let zatem, leta 1655, niso pripisali podedovane polovice imenja njegovega brata Janeza sigfrida. njegova imenjska renta se je s pridobljenimi štirimi hubami in pol dvignila za malo manj kot 7 funtov in pol – na 10 funtov, 28 krajcarjev in poldrugi pfenig.28 enaka višina imenjske rente je navedena tudi v naslednji imenjski knjigi, ki se zacenja leta 1662, toda pripis iz leta 1673 pove, da jo je Jurij sigmund Valvasor v resnici »že zdavnaj prodal Jožefu bosiu« (schon lengst verkhauffte). neažurnosti deželnega knjigovodstva gre torej pripisati, da so Valvasorjevo posest tedaj še vodili pod njegovim imenom. celoten historiat posesti za zadnjih nekaj desetletij podaja šele vpis iz leta 1694 in ta se glede lastnikov povsem ujema z opisom v Slavi vojvodine Kranjske, le da v imenjski knjigi ni casovnih opredelitev. Pri posesti Jurija sigmunda je šlo za imenje dvorca klevišce (in den Hoff Cliuisch bestehende / … / Gült), ki ga je »gospod Valvasor pred veliko leti (vor villen Jahren)« prenesel na Jožefa bosia, nato pa so si kot lastniki sledili trije semenici.29 Jedro posesti je bilo skratka klevišce; tega Valvasorjem. Janez Ludvik baron Gall je Tadjolovicev del gospostva kupil leta 1642, štiri leta pozneje, 1646, pa tudi Valvasorjev del.« (Grašcine, str. 415) V resnici se regest v zapušcinskem inventarju lahko nanaša le na prodajo sedmih hub in mlina, vpisano leta 1648 v knjigo. Ko bi bil Jurij Sigmund kdaj resnicno solastnik Rakovnika, bi to najbrž omenil tudi Janez Vajkard v Slavi pri opisu gradu, a navaja kot lastnike le »gospode Tadjolovice« in za njimi Janeza Ludvika Galla (Valvasor, Die Ehre XI, str. 321). Res pa so bili pred Tadjolovici lastniki Rakovnika Gusici (prav tam), rodbina iz katere je izvirala Sidonija, mati Jurija Sigmunda Valvasorja in hci Sigmunda Gusica (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 348). Ko je leta 1624 umrl oce Adam Valvasor, so manjši del njegovega premoženja popisali tudi na gradu Rakovnik (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–2, 8. 2. 1625, pag. 59–66). V imenjski knjigi ni navedeno, na kaj se nanaša imenjska renta Sidonijinega oceta Sigmunda Gusica, a gre brez dvoma za Rakovnik, saj so jo leta 1637 prepisali na Nikolaja Tadjolovica, navedenega kot zet pokojnega Sigmunda (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 94v). Da bi iz tega naslova leta 1648 na Jurija Sigmunda Valvasorja prenesli sedmih hub in mlin, knjiga ne pove. To posest je torej mladi Valvasor pridobil drugace, ne kot dedišcino po Gusicih. Morda je v Gallovem zapušcinskem inventarju navedena napacna letnica prodaje 1646 namesto pravilne 1648. Regest listine, shranjene v nekdanjem arhivu grofov Barbo na gradu Rakovnik, ki si ga je prepisal Radics, ima namrec isti datum 4. januar, a letnico 1648, kar pa bi bila lahko tudi prepisovalceva napaka. Listina je bila izdana v Zavrhu, vsebina pa je zagotovo ista: Jurij Sigmund potrjuje, da je Gallu prodal sedem hub v vasi Padež (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II a, Genealoško deblo). 28 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 57v. 29 Prav tam, knj. 6 (1662–1756), fol. 103. – Semenicem so kot lastniki sledili pl. Dienerspergi. Po smrti zadnjega, sevniškega župnika Franca Antona Rajmunda, umrlega leta 1764, sta Klevišce podedovali njegovi sestricni Marija Ksaverija baronica Gall in Katarina Jožefa pl. Dienersperg (Smole, Grašcine, str. 219) – zanimivo – vnukinji Janeza Vajkarda Valvasorja (o njiju: Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo (1. del), str. 371–372). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 je Jurij sigmund pridobil pred letom 1646, ko je sklenil pogodbo z gallom, in ga imel vsaj še leta 1655, ko je svojemu skromnemu imenju dodal podedovano polovico bratovega imenja. V isti cas spadata tudi zaplet in razplet njegove »usodne zgodbe«: poroka s kmeckim dekletom, zahteve Valvasorjeve družine, naj ga deželni stanovi zaradi tega kaznujejo (1651), in slednjic odvzem kranjskega deželanstva (1657). Pojdimo po vrsti. kolikor je znano, je na Jurija sigmunda kot »problematicnega« clana Valvasorjeve rodbine prvi opozoril radics v uvodu h krajcevi izdaji Slave (1877). ne da bi navedel vir, je zapisal, da je Valvasorjeva družina pri deželnih stanovih zahtevala za Jurija sigmunda kazen, ker je osramotil svoj rod, ko je vzel za ženo »neko lahkomiselno žensko, svojo priležnico« (eine leichtfertige Person »seine Fötel« zur Gattin genommen hatte).30 Poldrugo desetletje pozneje (1892) je imel isti vir skoraj brez dvoma v rokah fran Podkrajšek, saj ima njegov dobesedni citat domala identicno vsebino kot radicsev povzetek, le da lahkomiselno življenje pripisuje Juriju sigmundu, njegovo ženo pa imenuje samo »seine föttel«. Šlo je za prošnjo Valvasorjeve družine deželnim stanovom z datumom 3. avgust 1651, katere regest je avtor našel v Perizhoffovem repertoriju arhiva kranjskih deželnih stanov.31 Podkrajšek je poleg tega prvi opozoril na še danes ohranjeni nagrobnik v župnijski cerkvi na Polšniku. na njem je vklesano ime barbare, hcerke Jurija sigmunda Valvasorja, ki so jo pokopali leta 1650, eno leto pred nastankom omenjene prošnje. napis »hie likt pegrowen man lewe tohter barbara † ge: sig: Valvasor 1650« je Podkrajška sploh spodbudil k raziskovanju, kdo sta oce in hci, navedena na dotlej neznanem nagrobniku.32 na marmorno nagrobno plošco, tedaj še vzidano v tlak predhodnice današnje cerkve, je naletel po nakljucju, nato pa se je v stvar poglobil in nazadnje prišel do takšnega sklepa: »sedaj mi je bilo jasno, zakaj naš kronist [Janez Vajkard Valvasor] ne omenja rodbinske rakve v Polšniku in zakaj v rodoslovnem drevesi Valvasorjev ne navaja niti žene, niti potomcev Jurij Žiginih, nego lakoniški pristavlja, da se je izselil in umrl! Jurij Žiga se ni oženil v plemeniti obitelji, nego poiskal si je soproge pri navadnih ljudeh. to je bil hud greh!«33 Podkrajšek 30 Radics, Johann Weikhard (1877), str. 4. 31 Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 755. – ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 874, Repertorium Sive Melius Informati ones etc., Pars II, fol. 47: »Valvasorisches anbringen an die hochlö bl. Landtstände das leichtfertige Leben, Ehelichung seiner Föttel, abstraffung dessen an H. Georg Sigmundten Valvasor.« Perizhoff se sklicuje na neugotovljen vir, ki ga oznacuje kot: »in K: B. sub 3. aug: 1651.ten.« 32 Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 754. 33 Prav tam, str. 755. – Podkrajškov clanek in Valvasorjevo rodbinsko ime sta gotovo še dodatno pripomogla, da nagrobnika ob gradnji je napacno sklepal, da je precej velika cerkvena kripta (rakev) – v tej naj bi bilo po cerkovnikovem pripovedovanju vec krst, štiri ali šest – v resnici Valvasorjeva »rodbinska rakev«, zato se je tem bolj cudil, zakaj polšniška »rakev« v Slavi vojvodine Kranjske ni nikjer omenjena.34 glede na število krst v kripti in na polihistorjev molk o bratrancevi družini je pateticno in hkrati obtožujoce pribil: »bržkone so pomrli Juriju Žigi poleg žene vsi otroci, ki so sedaj pokopani skupno; on pa je osamel, zapušcen, zanicevan in preziran, izselil se je in pozabljen umrl na tujem. Zatorej naš kronist, sramujoc se takega bratranca, niti ne omenja njega rodbinskega pocivališca v Polšniku, zató se je Jurij Žiga »izselil in umrl«; zató ni o njega rodbini najti zapisanega nicesar! takó strogo so pred dvema vekoma obsojali plemica, ki se je porocil z mešcanko!«35 Valvasorjeva izbranka v resnici ni bila mešcanka, temvec navadno kmecko dekle, kar nam razkriva šele razplet zadeve leta 1657. V drugem Perizhoffovem repertoriju Carniola pragmatica ga je odkril radics, ki je podatek o kmeckem izvoru žene Jurija sigmunda tudi objavil v svojem rodovniku Valvasorjeve rodbine (1910), vendar žal niti tedaj ni citiral vira, na katerega se je oprl.36 Zgodnejše maticne knjige polšniške župnije, ki bi lahko odgovorile na vprašanje, kdo je bilo to dekle, in bi pri krstih otrok razkrile vsaj njeno ime – ime matere, ce že nic drugega, so bile žal unicene, še preden je konec 19. stoletja po njih poizvedoval Podkrajšek.37 nove polšniške župnijske cerkve v zacetku 20. stoletja niso zavrgli, temvec vzidali na sedanje mesto. O prizadevanjih deželnega konservatorja K. Crnologarja govori notica v: Laibacher Zeitung 122 (1903), št. 186, 18. 8. 1903, str. 1598. Marmorna plošca velikosti 82 x 49 cm je vzidana v južno notranjo steno sedanje cerkve. 34 Prav tam, str. 754. – Preden je Podkrajšek ugotovil, da je bil Jurij Sigmund lastnik kleviške grašcine v polšniški župniji, o cemer piše v nadaljevanju razprave leto pozneje (1893), je izrazil precej nenavadno sklepanje, zakaj si je dal Jurij Sigmund urediti rodbinsko grobnico prav na Polšniku (prav tam, str. 755): »Tedanja duhovšcina pa (takó si mislim), ki je hodila družno s plemstvom in posebe še z ostalo rodbino Valvasorjevo, odobravala je korake [sorodnikov] proti Juriju Žigi zaradi nedostojne ženitve in mu povsod odrekla prostor za obiteljsko rako. In koncno, menim, zatekel se je Jurij Žiga v óno gorsko zakotje, v Polšnik, in si ondu pridobil srce tolerantnega duhovnika, ki mu je dovolil, da si v sedanji kapelici sv. Ane zgradí rodbinsko pocivališce.« 35 Prav tam, str. 756. 36 »Gemahlin, Eine Bauernstochter, wegen welcher Vermählung er auswanderte« (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350). – Ni dvoma, da temelji podatek na regestu o odvzemu deželanstva Juriju Sigmundu leta 1657 (po Perizhoffovem registru »Carniola pragmatica«), v prepisu shranjenem v Radicsevi zapušcini (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund). O tem gl. op. 50. 37 Po Podkrajšku naj bi maticne knjige segale samo do leta 1784 (Harambaša, Valvasorjeva rakev, str. 754), vendar velja to le za najzgodnejši ohranjeni porocno in mrliško matico, medtem ko se zacenjajo krstne knjige leta 1752 (Krampac, Vodnik, str. 78). VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE Nagrobnik Barbare Valvasor († 1650), otroka prve »prepovedane ljubezni« v Valvasorjevi rodbini, v župnijski cerkvi na polšniku pri Litiji (foto: B. Golec, avgust 2012) Do poroke med Jurijem sigmundom Valvasorjem in neimenovano kmecko hcerko je prišlo najpozneje leta 1650, ko so v polšniški cerkvi pokopali njuno hcerko barbaro, razen ce je bila ta rojena še kot nezakonska. Da je Valvasor živel s svojo izbranko že prej, razkriva vpis v deželnostanovske registraturne protokole meseca avgusta 1651, torej natanko v istem casu, kot ga navaja Perizhoffov repertorij. knjiga registraturnih protokolov pove poleg tega še nekaj zanimivih podrobnosti. Prošnjo za »zasluženo kaznovanje« Jurija sigmunda je na stanove naslovilo »celotno Valvasorjevo sorodstvo in svaki« (N: die gesambte Valuasorische Befreündte vnd Schwäger), to pa zato, ker naj bi »z neko nemoralno žensko precej casa pocel pregrešen zlocin in ker se je z isto žensko sramotno porocil« (wegen seines mit einer Vnzühtigen weibs person, ein Zimbliche Zeit ver˙bten lasterhafften Verbrehnuß, vnd vmb willen das er selbige tanquam personam infamem geehelicht).38 sodec po tem viru so si bili torej glede nasprotovanja zvezi in poroki 38 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 862, registraturni protokoli 16 (1646–1652), fol. 652–652v. »zablodelega sorodnika« enotni vsi Valvasorji in tudi njegovi svaki. tega, kdo konkretno je stal za prošnjo, žal ne pove ne prvi ne drugi vir. Poleti 1651, ko so jo vložili, je bil oce Jurija sigmunda adam Valvasor že dobrega cetrt stoletja mrtev († 1624), mati sidonija pa je umrla še pred njim.39 V adamovi rodbinski veji je bil leta 1651 poleg Jurija sigmunda živ en sam odrasel moški, njegov neporoceni srednji brat Janez sigfrid.40 Dobro leto prej je namrec preminil najstarejši brat Janez krstnik (roj. 1613–15, † 1650), gospodar v Zavrhu,41 pol leta za njim pa so pokopali tudi starosto Valvasorjevega rodu, strica Jerneja Valvasorja (roj. ok. 1596, † 1651) z Medije in gamberka, oceta polihistorja Janeza Vajkarda.42 Prav Jernejeva beseda bi lahko imela pri stvari odlocilno težo, cetudi z zapoznelim ucinkom, ko njega samega ni bilo vec med živimi. na celo Jernejeve rodbinske veje se je z njegovim odhodom zavihtel najstarejši živeci sin iz prvega zakona, ambiciozni karel Valvasor (okoli 1618 – 1697),43 vrstnik Jurija sigmunda, za povrh porocen z njegovo svakinjo. karlova žena ana rozina, roj. barbo, je bila namrec sestra sidonije regine, žene umrlega bratranca Janeza krstnika.44 tako se je karel prejkone znašel med ostrejšimi nasprotniki bratranceve stanovsko neprimerne zveze. ni nakljucje, da regest prošnje 39 Gl. op. 17 in 18. 40 Na rodovnem deblu Valvasorjeve družine v Slavi (1689) je Janez Sigfrid oznacen kot pokojni ter brez žene in otrok (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109; prim. Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350). Sodec po prepisu njegove skromne posesti iz prejšnje imenjske knjige v novo, nastavljeno leto 1662, bi bil tega leta še živ in bi umrl pred letom 1676, ko je necak Adam Sigfrid prodal njegovo imenje svojemu bratrancu, polihistorjevemu bratu Janezu Herbardu, in njegovi ženi (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 102). Toda glede na podatek, da so leta 1655 od njegovega imenja polovico kot dedni delež (!) pripisali bratu Juriju Sigmundu, vse kaže, da je Janez Sigfrid umrl že tedaj (prav tam, knj. 5 (1619–1661), fol. 57v, 59). Sklepanje potrjuje omembna njegovih dedicev v regestu pogodbe z dne 21. avgusta 1655 v zapušcinskem inventarju necaka Adama Sigfrida (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–10, 24. 10. 1699, pag. 40–41). Kot živ je izprican leta 1645, ko se je brat Janez Krstnik zase in v imenu dveh bratov, Janeza Sigfrida in Jurija Sigmunda, pravdal s svojimi neimenovanimi bratranci in sestricnami glede neke oporoke (podatke o tem je v arhivu notranjeavstrijske vlade v Gradcu našel Peter Radics: ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VIII Janez Krstnik), in leta 1648, ko je na Mediji sklenil neko menjalno pogodbo (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4, 26. 7. 1650, pag. 13). 41 Gl. op. 17. 42 Tocni datum smrti Jerneja Valvasorja 15. januar 1651 je objavil že Witting leta 1894 (Beiträge, str. 143), po sto letih pozabe pa ga je v socasnem, sicer sekundarnem viru ponovno odkril Reisp (Nekaj dopolnil, str. 575). 43 Po Wittingu in za njim Radicsu je Karel Valvasor umrl 3. januarja 1697 (Witting, Beiträge, str. 143; Radics, Johann Weikhard (1910), str. 343), letnica rojstva pa je približna, izracunana na podlagi znanih dejstev o Karlovi življenjski poti, zlasti casa poroke staršev in njegove prve pojavitve v virih (gl. op. 17). 44 Radics, Johann Weikhard (1910), str. 344, 348. – ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 1, št. 20, Barbo. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 za kaznovanje navaja kot sovlagatelje svake. V resnici je imel Jurij sigmund enega samega svaka, karla witza pl. (pozneje barona) witzensteina († 1672), moža že pokojne sestre Poliksene (* 1612, † 1647),45 a prav ta bi znal stati na celu ogorcenega sorodstva. ker je bil edini pravi svak Jurija sigmunda, je s svaki v prošnji zelo verjetno mišljeno priženjeno sorodstvo nasploh, v katerega je v prvi vrsti spadala edina prava svakinja sidonija regina (1622 – 1708), rojena barbo, vdova po leto prej umrlem najstarejšem bratu Janezu krstniku.46 ni odvec pripomniti, da je veliko obcutljivost na to, s kom se bodo porocili potomci, zaznati že dobrega cetrt stoletja prej pri adamu, ocetu Jurija sigmunda in stricu kranjskega polihistorja. V svoji oporoki leta 1624 je adam za svoje tedaj še majhne otroke dolocil razdedinjenje, ce se ne bi porocili stanu primerno in s privolitvijo najbližjih sorodnikov. Dedišcino bi izgubili tudi v primeru, ce bi zapustili katoliško vero in prestopili v drugo vero veroizpoved.47 radics je trditev, da se je Jurij sigmund oženil s kmeckim dekletom (1910)48 zanesljivo opiral na regest v znanem rokopisnem delu Carniola pragmatica, drugem Perizhoffovem repertoriju arhiva kranjskih deželnih stanov. V tem regestu, katerega prepis je shranjen tudi v radicsevi zapušcini,49 je poleg kljucnega podatka o izvoru Valvasorjeve izbranke opisan razplet celotne zgodbe. Jurija sigmunda Valvasorja in njegove dedice (potomce) je 3. aprila 1657 doletela kazen odvzema kranjskega deželanstva. ker se je »vedel necastno, se oženil z neko slabo lahkomiselno žensko, navadno kmecko hcerko, in se podal iz dežele, so njegovo ime izbrisali iz matrike gospodov in deželanov, in to drugim za zgled«.50 45 Poliksena je umrla 4. januarja 1647 v Ljubljani, mrliška matica pa ji prisoja 36 let (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, M 1635–1657, pag. 92), kar je glede na datum porocnega dogovora njenih staršev 9. maj 1611 (gl. op. 17) kakšno leto prevec. Napacno letnico njene smrti 1687 in datum 2. januar navajata: Witting, Beiträge, str. 145; Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350. – O Witzensteinovi smrti: ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 120, fasc. IL, lit. W–26, 11. 6. 1672.. 46 Witting, Beiträge, str.145; Radics, Johann Weikhard (1910), str. 348. – O smrti Sidonije Regine: NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, M 1687–1723, s. p., 30. 5. 1708 (naknadni vpis med 4. in 8. 7. 1708). 47 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–2, 18. 7. 1624. 48 Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350. 49 ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund. 50 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 937, Carnioliae Pragmaticae etc., Pars I, s. p., protokol 18, št. 48: »Hr. Georg Sigmund Valvasor, als sich derselbe unehrlich aufführte, und mit einem Schlechten Weib verehelihet, und ausser Land begeben, welche eines Losen Bauern-Tochter, und schlecht leichfärtigen Lebens gewesen, ist von darumb der Landtmannschafft für sich und seine Erben entsezet, ausgeschlossen, priviret, und sein Namben auß der leta 1657, ko je Valvasorjeva rodbina skoraj šest let po vložitvi prošnje dosegla pricakovani izrek kazni, Jurija sigmunda potemtakem ni bilo vec na kranjskem. glede na pokop hcerke leta 1650 na Polšniku pa lahko vec kot upraviceno sklenemo, da je tedaj živel v klevišcu, dvorcu, za katerega je imenjska knjiga potrdila, da mu je v tem casu še pripadal.51 o tem, kje se je s svojo družino zadrževal naslednja leta, dokler mu niso odvzeli deželanstva, nimamo porocil. Vsekakor je (še) bil na kranjskem 26. marca 1655, ko je v krstni maticni knjigi župnije Vace – pod to župnijo je sicer spadal Valvasorjev grad Medija – naveden kot krstni boter nekemu kmeckemu otroku.52 Z vdovo ano Marijo Valvasor, polihistorjevo materjo, je nato 21. avgusta istega leta sklenil v ljubljani neko poravnavo, omenjeno skupaj s pobotnicami v vdovinem zapušcinskem inventarju.53 Zelo verjetno je kleviško posest prodal prav tedaj, ko se je izselil s kranjskega, to pa se je zgodilo najpozneje v prvih mesecih leta 1657, pred odvzemom deželanstva. Medtem ko imenjska knjiga pritrjuje navedbi v Slavi, da je klevišce prodal Jožefu bosiu, iz knjige ni vidno, kaj se je zgodilo z drugo, precej vecjo posestjo, ki jo je Jurij sigmund že pred tem dobil kot dedišcino po ocetu in je spadala h grašcini Zavrh. sodec po imenjski knjigi je bil ob »izgonu iz rodbine« še vedno solastnik tretjine posesti pokojnega oceta adama. Do delitve te je prišlo 14 let po adamovi smrti, leta 1638, ko so si mladi bratje Janez krstnik, Janez sigfrid in Janez sigmund razdelili dobrih 64 funtov ocetove imenjske rente, in sicer na tri enake dele. ker so od skupnega imenja odpisali samo tretjino, pripadlo srednjemu bratu Janezu sigfridu, se zdi, da sta druga dva brata še naprej skupaj gospodarila v Zavrhu, na posesti, zdaj zmanjšani na slabih 43 fun- tov rente. Po imenjski knjigi se njuna skupna posest ni zmanjšala, ampak jo je Janez krstnik leta 1647 celo za malenkost povecal, kar so v knjigo vpisali šele malo po njegovi smrti, leta 1651.54 o tem, da bi se Janez sigmund s svojim delom posesti osamosvojil od bratovega dela, imenjska knjiga molci. V skupno posest bratov vsekakor ni spadala grašcinica klevišce, saj jo je Jurij sigmund po navedbah Slave vojvodine Kranjske kupil,55 poleg tega pa v imenjski knjigi ni zaznambe o kakšni ponovni delitvi družinske Valvasorjeve posesti. to so leta 1662 prenesli v naslednjo imenjsko knjigo v neokrnjenem obsegu (43 funtov, 14 krajcarjev in poltretji pfenig imenjske ren- Zahl, und Matricul der Hrn. und Landtleuth ausgelöschet, et hoc ad Exemplum aliorum Sub 3. April. Anno 1657.« 51 Gl. op. 28. 52 NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, R 1643–1656, s. p. 53 ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 7. 54 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 58. – Ob pripisu imenjske rente leta 1651 je Janez Krstnik Valvasor († 1650) upraviceno naveden kot pokojni. 55 Valvasor, Die Ehre XI, str. 305. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE te), pri cemer je pomenljivo, da so kot lastnika navedli neimenovane »dedice pokojnega adama Valvasorja«.56 takšna formulacija bi lahko kazala, da je imel na posesti še vedno svoj delež tudi Jurij sigmund. Ce bi bil namrec edini lastnik njegov pokojni brat Janez krstnik († 1650), bi bilo posest vendar veliko bolj logicno voditi pod imenom dedicev Janeza krstnika, in ne dedicev tedaj že skoraj 40 let pokojnega adama († 1624). tudi nadaljnji vpisi v knjigi ne omenjajo Jurija sigmunda in njegovega deleža, kar bi si bilo mogoce razlagati tako ali drugace. Dilemo je nazadnje razrešil regest odpovednega pisma Jurija sigmunda, naveden leta 1650 v zapušcinskem inventarju brata Janeza krstnika. Jurij sigmund je od brata pet let prej v celoti prejel dedišcino po ocetu, zajeto v nepremicninah (an den Ligundten Gütern).57 Cas, leto 1645, se povsem ujema z njegovim nakupom bližnje grašcinice klevišce.58 starejši brat Janez krstnik, završki grašcak, je torej izplacal mlajšega Jurija sigmunda v denarju, ne da bi mu moral odstopiti tretjino imenja pokojnega oceta, ki mu je pripadla z delitvijo med brati leta 1638. tako je manjša posestna pridobitev iz leta 1647 razumljivo vpisana v imenjski knjigi samo na ime Janeza krstnika, za izbris solastniškega deleža brata Jurija sigmunda pa se ni nihce pobrigal.59 kot smo videli, je Jurij sigmund dobil leta 1655 tudi polovico medtem že zmanjšanega imenja brata Janeza sigfrida, in sicer blizu 7 funtov in pol imenjske rente. imenjska knjiga se v zvezi s tem sklicuje na ukaz poverjeniškega urada kranjskih deželnih stanov in pravi, da gre za dedišcino (deme sie erblich angefallen).60 Janez sigfrid je umrl najpozneje avgusta 1655, kot prica poznejši regest pogodbe med njegovi dedici.61 Delitev njegovega imenja na dva dela, med brata Jurija sigmunda in otroke že pokojnega brata Janeza krstnika je logicna, ce je zapustil oporoko ali ne. Jurij sigmund se je za razliko od otrok tretjega brata Janeza krstnika brž potrudil za prepis podedovanega deleža k svojemu skromnemu kleviškemu imenju, medtem ko so drugo polovico v imenj 56 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 101. 57 ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4, 26. 7. 1650, pag. 11. 58 Gl. op. 26 in 27. 59 Majhno imenjsko rento v višini 20 krajcarjev je Janez Krstnik leta 1647 z nakupom pridobil od imenja Janeza Adama Kacijanarja (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 58). Regest kupnega pisma, datiranega v Zavrhu 7. maja 1647, je naveden v zapušcinskem inventarju Janeza Krstnika Valvasorja (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4, 26. 7. 1650, pag. 12). 60 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 59. 61 O njegovih dedicih govori regest pogodbe med sorodniki z dne 21. avgusta 1655 v zapušcinskem inventarju necaka Adama Sigfrida (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 131, fasc. LIV, lit. Z–10, 24. 10. 1699, pag. 40–41). ski knjigi preprosto še dve desetletji vodili pod imenom Janeza sigfrida.62 »enfant terrible« Jurij sigmund je torej leta 1655 na kranjskem še podedoval skromno bratovo posest, dve leti pozneje, potem ko je že zapustil kranjsko, pa ga je doletela »anatema«. kot smo videli, je svoje imenje, sestavljeno iz kleviškega dela in iz bratove dedišcine, prodal neznano kdaj po omenjenem letu. tak korak je storil bodisi potem, ko so deželni stanovi odlocili o njegovi usodi, bodisi že malo prej. na domace ljudi in kraje so ga sicer še pozneje vezali neki neporavnani racuni. spor s polšniškim župnikom leta 1661, katerega ozadje lahko sicer le slutimo, razkriva, kje se je »izgnanec« tedaj zadrževal, pove pa tudi nekaj o njegovem znacaju in temperamentu. Župnik Janez umek se je pri graškem tajnem svetu pritožil zoper Valvasorjevo nasilje, ceš da ga je Janez sigmund napadel in oropal. Zadevo je obravnavala notranjeavstrijska vlada in jo odstopila kranjskemu deželnemu glavarju z ukazom, naj zasliši price. Poznamo samo eno plat medalje, najvec podrobnosti iz vprašalnika, ki ga je župnik umek sestavil za izprašanje pric. Prizadeti je od izbranih pric pricakoval potrditev, da je Jurij sigmund od njega zahteval, naj podpiše neko »skrajno oderuško pogodbo« (höchst wuherischen Compromisses oder Contracts), ko pa se je župnik temu uprl, naj bi se Valvasor naslednji dan vrnil s petimi oboroženimi »banditi« (mit 5. armierten Bandirten) in oropal (spoliert hat) župnikove ljudi vsega razen brevirja. nato naj bi se odpravil v cerkev, pobral vse kljuce, tudi od krstilnika in tabernaklja, jih izrocil svoji »konkubini« in žensko javno razglasil za »gospo nad cerkvijo naše ljube gospe« (ein frau über die khirchen vnsern lieben frauen). Zatem je po besedah vprašalnika poslal po župnika in ga prisilil v podpis oderuške škodljive pogodbe, s tem ko je položil na tla dve pištoli, potisnil k župnikovim prsim nož in mu grozil s smrtjo. Po navedbi v prvem porocilu naj bi Valvasorjeva »konkubina« glasno kricala, naj župnika zabode v srce, za »gospo nad cerkvijo« pa jo je postavil v navzocnosti vseh župljanov (vor der ganzen Pfarrmenig). ko je že župnik umek sestavil vprašalnik in navedel imena desetih pric, podložnikov razlicnih gospostev, je v porocilu zapisal tudi dragoceni podatek, da se Janez sigmund Valvasor nahaja zunaj dežele, na posesti grofa Zrinskega (ausser Landts vnder dem graff Serinischen 62 Pod imenom Janeza Sigfrida so imenjsko rento prenesli tudi v naslednjo imenjsko knjigo (1662–1756). Njen lastnik v tej knjigi ni naveden kot pokojni, kar bi kazalo, da je umrl šele pozneje, vendar imenjska knjiga v tem pogledu ni zanesljiv vir, kar smo videli že zgoraj. Za Janezom Sigfridom so drugo polovico imenja vsekakor dedovali zakoniti dedici brata Janeza Krstnika, saj je leta 1676 kot prodajalec te posesti izprican necak Adam Sigfrid; kupec je bil Janez Herbard Valvasor z Medije, iz druge, Jernejeve rodbinske veje, brat Janeza Vajkarda. ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 102. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 gebüet sich befindet).63 kako se je zadeva koncala, žal ne vemo, prav tako ne, kje natancneje je »nasilni« Valvasor tedaj prebival, na hrvaškem ali v Medžimurju, in ali je oborožene može že od tam pripeljal s seboj. Zaplet s podpisom pogodbe je ocitno pricakoval pa tudi »konkubina « ga ni spremljala po nakljucju, ampak je bila prejkone povezana s pogodbo. razprtije so bile gotovo stare, vendar odnosi med župnikom Janezom umkom in Jurijem sigmundom Valvasorjem vsekakor niso mogli biti vseskozi slabi. umek, ki je tu župnikoval že od leta 1642 pa vse do smrti 1670,64 je Valvasorja bržkone porocil, krstil njegovo hcerko in jo leta 1650 pokopal, ce pa že nic od tega, je dovolil postavitev njenega nagrobnika. toda ko je leta 1661 prišlo do neljubega pripetljaja, je prizadeti umek Valvasorjevo zakonito ženo razglasil za konkubino. težko si predstavljamo, da ne bi šlo za isto žensko, ampak bi Jurij sigmund od nekod pripeljal novo izvoljenko. ta pri podpisu pogodbe na Polšniku ne bi imela kaj iskati in bi jo samo po nepotrebnem izpostavljal. na spor Jurija sigmunda s polšniškim župnikom je, ne da bi se vanj poglobil, naletel Peter radics.65 Prav njemu dolgujemo vsa nadaljnja odkritja o tem »izobcencu« iz Valvasorjeve rodbine, razen podatkov o njegovi smrti in tega, da je bil graški puškarski mojster gregor ferdinand njegov sin, ceprav je radics za njuno sorodstveno vez vedel. Juriju sigmundu je sledil po arhivu graške dvorne komore in zadeval na njegovo ime od poznih šestdesetih let do leta 1685. Prva omemba iz leta 1668 govori o izplacilu letne place, ki jo je prejel kot »rudarski preizkuševalec« (Perkhprobierer) pri višjem rudarskem uradu za koroško.66 Zagotovo je prav spor z Valvasorjevo rodbino odlocilno preusmeril ne le zasebno, temvec tudi poklicno pot »izobcenega« Jurija sigmunda. Ce bi ostal na kranjskem, bi se slej ko prej zadovoljil z vlogo majhnega grašcaka, tako pa so se mu po sili razmer odprle nove možnosti, in to na rudarskem podrocju, nedalec od rodne dežele. izkušnje z rudarjenjem je nabiral sicer že v rodnih krajih. leta 1651 se je namrec zoper njegov novi rudnik svinca v okolici svibnega pritoževal Mihael watz baron 63 StLA, IÖ Reg, Cop 1661–IV–9, 28. 4. 1661; Cop 1661–VII–19, 9. 7. 1661; Cop 1661–VIII–102, 31. 8. 1661, 15. 8. 1661, s. d. 64 O Janezu Umku gl. NŠAL, NŠAL 572, Zapušcina Franc Pokorn: šk. 379, Polšnik, pola a. 65 ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund. – Radics se je zadovoljil le z regesti iz repertorijev no tranjeavstrijske vlade. 66 ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund. – V regestu omenjeni Karel baron (Freiherr von) Waid mannsdorf je bil višji rudarski mojster za Koroško na celu višjega rudarskega urada (Wießner, Geschichte I, str. 83). Wießnerjeva monografija o zgodovini koroškega rudarstva nikjer ne omenja Jurija Sigmunda Valvasorja (Wießner, Geschichte I.–III). watzenberg, ceš da posega na obmocje, za katerega je watzenberg s svojimi brati trideset let prej dobil rudokopno dovoljenje.67 Zanimiva podrobnost je ta, da je Jurij sigmund rudaril skupaj s krstnim botrom svojega bratranca polihistorja Janeza Vajkarda – konradom ruessom baronom ruessensteinom (1604–1668), ki se je vneto ukvarjal z naravoslovjem in verjetno tudi z alkimijo.68 Potem ko je sredi petdesetih let zapustil kranjsko, mu je tovrstno znanje prišlo še kako prav. Zdi se vec kot verjetno, da je prav s tem povezano njegovo bivanje na posesti Zrinskih, izpricano leta 1661, ko je prišel poravnavat stare racune s polšniškim župnikom. rudarska in fužinarska dejavnost rodbine Zrinski na hrvaškem69 in Jurij sigmund, poznejši preizkuševalec rude na koroškem, zvenita zelo združljivo. Še v šestdesetih letih pa se je Jurij sigmund znašel v rudarski službi na koroškem. tja bi mu s svojimi zvezami utegnil pomagati priti nekdanji partner baron ruessenstein, ki je po obeh starših izviral s koroške, kjer se je z rudarstvom in fužinarstvom ukvarjal že njegov ded po materini strani.70 Peter radics je v svojih »Valvasor-studien« (1896) povedal o nadaljnjem življenju Jurija sigmunda Valvasorja neprimerno vec, kot obeta skromni naslov »georg sigmund Valvasors amtsreise nach idria 1669«. omenjenega leta je graška notranjeavstrijska vlada dodelila Jurija sigmunda kot svojega strokovnjaka dr. Vicenzu antenoriju, ki so ga poslali v idrijo z nalogo uvesti novo metodo proizvodnje finega cinobra. Jurij sigmund je bil tedaj v službi pri višjem rudarskem sodniku v Volšperku na koroškem kot preizkuševalec (OberbergrichteramtsProbierer). 71 radics po spisih graške dvorne komore ni mogel slediti samemu poteku in (ne)uspešnosti idrijskega poslanstva, zato pa je v njih našel vec drugih omemb Valvasorjevega poklicnega udejstvovanja. Viri ga v letih od 1670 do 1678 omenjajo kot preizkuševalca pri uradu višjega rudarskega mojstra na koroškem (Oberbergmeisteramts-Probierer), kot »preizkuševalca rude« (Aerztprobierer) oziroma kot »uradnega preizkuševalca « (Amtsprobierer). kot tak je na leto prejemal 100 goldinarjev in se ocitno precej selil po deželi. Dvorna komora mu je denimo leta 1674 dodelila stanovanje v mitninski hiši (Amtshaus) v beli pod Jezerskim, nato pa je najverjetneje prebival vsaj še na dveh krajih, saj so mu v zacetku leta 1676 ustavili nakazovanje place preko 67 StLA, IÖ Reg, Cop 1651–IX–90, 7. 7. 1651; Gut 1651–XI–35; IÖ HK 1651–VII–84, 26. 7. 1651. – V Radicsevi zapušcini so regesti iz repertorijev notranjeavstrijske vlade in dvorne komore, ki so služili kot kažipot k virom (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund). 68 O njem: Žvanut, Valvasorjev boter, str. 183 sl. 69 Prim. Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 138–139. 70 O Ruessensteinovih prednikih: Žvanut, Valvasorjev boter, str. 184–187. 71 Radics, Valvasor-Studien XXIII, str. 213. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE višjega mitninskega urada kremsbrücken pri Špitalu, naslednje leto pa je zaostanek placil prejel od višjega mitninskega urada v Šentvidu na glini. kot kaže, mu je služba prenehala leta 1676, zato je dve leti pozneje, ob izplacilu placnega zaostanka, tudi oznacen kot »nekdanji uradni preizkuševalec na koroškem« (gewester Amtsprobierter in Kärnten). kako in kje je živel potem, radicsevi viri iz arhiva dvorne komore ne povedo. Zadnja notica o njem, ki jo je temu neutrudnemu kranjskemu zgodovinarju uspelo izslediti, je datirana 8. maja 1685. Jurij sigmund Valvasor, nekdanji preizkuševalec pri uradu višjega rudarskega mojstra na koroškem, si je brez uspeha prizadeval pridobiti nekakšno letno pokojnino (eines jährlichen Gnadengehaltes), namesto te pa mu je dvorna komora priznala le enkratno odpravnino (einmalige Gnadengabe) v višini 75 goldinarjev.72 bratranec Janez Vajkard Valvasor je vsekakor vsaj v grobem poznal sorodnikovo poklicno pot in vedel za njegovo smrt. Jurij sigmund je umrl najpozneje leta 1689, ko je šla v tisk Slava vojvodine Kranjske, saj najdemo v njej, na rodovniku rodbine Valvasor, ob njegovem imenu znamenje, da je že med rajnimi.73 Vse kaže, da je pred smrtjo zapustil koroško in se preselil bliže sinu gregorju ferdinandu, že znanemu stanovskemu puškarskemu mojstru v gradcu. ta je namrec leta 1715 ob izpraševanju o »lažnem Valvasorju« povedal, da je njegov oce Jurij sigmund pokopan v Deutschlandsbergu, zahodno od lipnice (leibnitz). Pri podatku, da je Jurij sigmund pokojni že okoli štirideset let,74 se je glede casa vsaj za deset let zmotil on sam ali pisar, saj naj bi oce potemtakem umrl okoli leta 1675, a je bil tedaj, kot smo lahko videli, v resnici še krepko živ in dejaven. kdaj med letoma 1685 in 1689 se je njegova življenjska pot iztekla, bi lahko povedala mrliška matica župnije Deutschlandsberg, ko v njej ravno za ta cas ne bi bilo vrzeli – od 28. februarja 1686 do 4. marca 1693.75 ker ni razloga, da njegovemu sinu ne bi verjeli glede kraja pokopa, je torej smrt Jurija sigmunda treba pomakniti rahlo navzgor: po 28. februarju 1686. kaj torej vemo o osebnem življenju Jurija sigmunda Valvasorja? rodil se je okoli leta 1618, se oženil najpozneje leta 1651 in preminil med letoma 1686 in 1689, star okrog 70 let. o njegovi ženi, zaradi katere ga je sorodstvo leta 1651 pri stanovih obdolžilo lahkomiselnosti in plemiškemu stanu neprimerne poroke, leta 1657 pa zanj 72 Radics, Valvasor-Studien XXIV, str. 221–222. 73 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 74 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 7. 3. 1715. 75 DAG, Altmatriken, Deutschlandsberg, Sterbebuch II 1681–1686, 1694–1700 [prav: 1681–1686, 1693–1700]. – Njegova smrt tudi ni vpisana v mrliško maticno knjigo graške mestne župnije, v kateri je tedaj prebival sin Gregor Ferdinand (prav tam, Graz–Hl. Blut, Sterbebuch IX 1683–1691; Sterbeindex I 1610–1727). in za potomce doseglo odvzem deželanskega naslova, še vedno ni znano nic dolocnega. Z njo je imel hcerko barbaro, umrlo leta 1650, o kateri je edino pricevanje nagrobna plošca v polšniški cerkvi. barbara je ob smrti štela v najboljšem primeru nekaj let, kolikor ni umrla sploh takoj po rojstvu. kdaj in kje, zagotovo v zakonu z isto žensko, je prišel na svet sin gregor ferdinand, ostaja nepojasnjeno. Ce se je rodil še v klevišcu, kar bi bilo povsem mogoce, je bil barbarine starosti ali od nje malo mlajši, a glede na vse, kar o njem vemo, kvecjemu nekaj let. o njunih morebitnih bratih in sestrah uporabljeni viri molcijo.76 Morda je bil njun brat neki Janez friderik Valvasor, izprican leta 1670 kot študent latinske šole v rušah pri Mariboru, o katerem je zapis v ruški kroniki sploh edini znani podatek.77 Prav tako bi utegnil biti sin Jurija sigmunda skrivnostni karel Ditrih baron Valvasor, ki se je leta 1693 v starem trgu pri slovenj gradcu oženil s plemkinjo. o njem bomo spregovorili na koncu obravnave polihistorjevega brata Janeza Ditriha, s katerim ga je povezal Peter radics. 76 Radics je Juriju Sigmundu in njegovi ženi, ki jo je oznacil kot kmecko hcerko, pripisal štiri otroke, in sicer v zelo nelogicnem zaporedju; prvi naj bi bil Janez Ferdinand, rojen leta 1678, drugi Sigismund, ob katerem je letnica 1690, tretji Ernest Sigismund z letnico 1698 in šele na zadnjem, cetrtem mestu, Barbara, umrla leta 1650 (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350). Potrjeno je bila njegova hci samo Barbara, ostali trije pa niso samo precej mlajši, ampak gre za Valvasorje, na katere je Radics naletel v razlicnih virih in jih je preprosto pritaknil Juriju Sigmundu, ker ni vedel, kam na Valvasorjevem rodbinskem deblu naj jih uvrsti. Prvi, Janez Ferdinand, ki naj bi se rodil leta 1678, je tega leta v resnici omenjen v graški univerzitetni matriki, in sicer kot deželan z Vranskega (Prouincialis, Stirus ä Francia), tedaj v »gimnazijskem« razredu »Logici« (Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 3, str. 62). Kot bomo videli, je bil ta mladenic sin polihistorjevega zamolcanega brata Janeza Ditriha. Sigismund, ob katerem ima Radics letnico 1690, je tega leta obiskoval pripravnico graške »gimnazije« (Parvistae) (prav tam, str. 119) in je najverjetneje identicen z Jožefom Sigismundom, leta 1679 v Gradcu rojenim vnukom našega Jurija Sigmunda (gl. op. 80), o Ernestu Sigismundu pa vemo le to, da je leta 1698 obiskoval znano latinsko šolo v Rušah pri Mariboru (Mlinaric, Seznam imen, str. 189). V Mlinaricevi objavi Ruške kronike je naveden kot baron, v Radicsevem prepisu iz izvirnika pa takšnega plemiškega naslova ni (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, G Bratje in sestre Janeza Vajkarda Valvasorja, Volf Kajetan). 77 Mlinaric, Seznam imen, str. 153. – Navedba v Mlinaricevi objavi, da gre za poznejšega sekavskega regularnega kanonika, je v izvirniku pod vprašajem (po prepisu v: ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, G Bratje in sestre Janeza Vajkarda Valvasorja, Volf Kajetan), navedba o njegovem baronskem stanu (L. B.) pa že ob zapisu napacna; avtor Ruške kronike namrec skoraj vse Valvasorje naslavlja z baroni. V resnici Friderik Valvasor ni bil sekavski kanonik (dopis vodje graškega škofijskega arhiva dr. Aloisa Ruhrija avtorju 18. 1. 2012). – V svojem gradivu o Valvasorjih je Radics sicer izrazil domnevo, da je Janez Friderik morda sin Jurija Sigmunda (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XXI, VII Jurij Sigmund), vendar njegovega imena pozneje ni uvrstil na rodovnik rodbine Valvasor, kjer Juriju Sigmundu pripisuje štiri otroke (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Sina Gregorja Ferdinanda srecamo šele v gradcu, kjer mu je mogoce slediti skoraj pol stoletja do smrti 27. marca 1726.78 Žal mrliška matica graške mestne župnije v tem casu še ne navaja starosti umrlih oseb, zato nimamo za izracun casa njegovega rojstva niti takšne opore. roditi se je moral najpozneje sredi petdesetih let 17. stoletja, saj je imel lastno družino že sredi sedemdesetih. kje je preživljal mlada leta, kje se je šolal in ali je živel na posesti Zrinskih in na koroškem skupaj z ocetom Jurijem sigmundom, vse to so vprašanja brez odgovora. Poklic, ki si ga je izbral, bi vendarle kazal na to, da je vsaj nekaj casa preživel ob ocetu, rudarskem strokovnjaku. ne prvic in ne drugic se ni porocil v gradcu,79 kjer ga srecujemo od krsta sina leta 1677 dalje. V graških krstnih maticah najdemo krste enajstih otrok gregorja ferdinanda Valvasorja ter smrt (naj)starejše hcerke, rojene še drugje, skupaj dvanajst otrok, od katerih jih je skoraj polovica zgodaj pomrla. smrt hcerke Marije sidonije leta 1679 je dodaten dokaz, da si je gregor ferdinand zasnoval družino nekje drugje in se preselil v gradec že skupaj z ženo in otrokom. V zakonu s prvo ženo Marijo elizabeto, umrlo leta 1691, je imel vsaj šest otrok, od tega pet kršcenih med letoma 1677 in 1686 v gradcu. Druga, precej mlajša žena ana Marija oziroma Marija ana, ki ga je preživela za skoraj cetrt stoletja († 1749), mu je med letoma 1695 in 1710 povila še šest otrok.80 Družina še zdalec ni bila premožna in v maticnih knjigah tudi nikoli ni navedena z »gosposkim« pridatkom, ocitno pa se je gregor ferdinand dokaj dobro znašel v stikih z vseh vrst gospode in si znal kmalu zagotoviti spodobno in zanesljivo službo. ob krstu prvega v gradcu rojenega otroka leta 1677 je naveden kot lakaj 78 DAG, Altmatriken, Graz–Hl. Blut, Sterbebuch XII 1723–1742, pag. 200. 79 Prim. indekse porocnih maticnih knjig graške mestne župnije (DAG, Altmatriken, Graz–Hl. Blut, Trauungsindex I 1612–1899) in dveh okoliških župnij (prav tam, Graz–St. Leonhard, Trauungsindex 1618–1699; Graz–St. Peter, Trauungsindex 1644–1875). 80 Gregorju Ferdinandu Valvasorju so se v prvem zakonu z Marijo Elizabeto, umrlo 4. 6. 1691, rodili naslednji otroci. 1) Marija Sidonija, ki ni bila kršcena v Gradcu, umrla kot otrok 12. 5. 1679; 2) Franc Jernej, kršcen 16. 10. 1677, umrl 5. 7. 1678; 3) Jožef Sigismund, kršcen 16. 3. 1679, 4) Marija Cecilija, kršcena 13. 2. 1681, umrla 19. 3. 1681; 5) Marija Klara, kršcena 11. 10. 1682; 6) Franciška Jožefa, kršcena 22. 4. 1686. V drugem zakonu z Ano Marijo, umrlo 3. 4. 1749, so sledili otroci: 7) Jožef Kristjan, kršcen 9. 4. 1695; 8) Marija Rozina Terezija, kršcena 29. 12. 1696; 9) Karel Jožef, kršcen 2. 6. 1699, umrl 2. 3. 1703; 10) Janez Anton, kršcen 8. 6. 1701, umrl 27. 2. 1703; 11) Marija Ana, kršcena 26. 6. 1708; 12) Lovrenc Jakob, kršcen 23. 7. 1710. – DAG, Altmatriken, Graz–Hl. Blut, Taufindex I 1589–1744; Taufbuch IX 1673–1681, pag. 406, 545, 686; Taufbuch X 1682–1694, pag. 82, 404; Taufbuch XI 1694–1706, pag. 52, 150, 292, 405; Taufbuch XII 1707–1720, pag. 81,189; Sterbeindex I 1610–1727; Sterbeindex II 1728–1910; Sterbebuch VIII 1674–1682, pag. 179, 225, 314; Sterbebuch IX 1683–1691, pag. 357; Sterbebuch X 1692–1705, pag. 304; Sterbebuch XIII 1742–1754, pag. 511. (Lagga˙) pri grofu burgstallu – ta je šel kršcencu tudi za botra –, pri krstu drugega otroka dve leti pozneje kot nekdanji lakaj (ein Laga˙ gewesen) in pri naslednjih dveh, leta 1681 in 1682, kot starinar (ein Dänt(l)er).81 Za krstne botre svojim otrokom je vabil vedno druge ljudi, praviloma vsakic tudi kakšnega uradnika z »gosposkim« predikatom. V vlogi deželnostanovskega puškarja ga prvic srecamo leta 1684 (Grögor Ferdinand Fälfäßor Laa Pixelmaister), in sicer v nekem sporu zaradi neplacanih izdelkov, ki se je vlekel še nadaljnjih 14 let.82 odtlej je v graških maticnih knjigah vedno naveden kot stanovski puškarski mojster (Kunststäbler, Pixenmaister, Bixenmaister) in ob smrti leta 1726 kot »gospod« ter »nekdanji tukajšnji najstarejši stanovski puškarski mojster« (Herr Gregor Ferdinand Valuäsor gewester eltester Laa: Khunstäbler alhier).83 Zanimivo je, da je Peter radics vedel za gregorja ferdinanda Valvasorja, a ga ni mogel povezati s kranjskimi Valvasorji, ker ga je pogrešal na rodovnem deblu v iX. knjigi Slave.84 V njem je sicer prepoznal plemica, vendar mu ocitno ni prišlo na misel, da bi bil ta neznani Valvasor lahko iz rodu enega od dveh Valvasorjev, pri katerih je na istem rodovniku navedeno, da sta zapustila deželo. Do njegovega imena se je dokopal povsem po nakljucju, med pregledovanjem gradiva štajerskih deželnih stanov, ko je iskal podatke o vojaški dejavnosti Janeza Vajkarda Valvasorja na Štajerskem v nemirnem letu 1683. o gregorju ferdinandu je tako prav na kratko porocal skupaj z obravnavo Valvasorjeve »štajerske vojne epizode« v podlistku »Valvasor-studien« v Laibacher Zeitung (1895).85 Pozneje si je iz maticnih knjig graške mestne župnije izpisal tudi vecino podatkov o njegovi družini in o tem spisal kratek prispevek, ki pa je po vsem sodec obležal neobjavljen v njegovi zapušcini.86 Šele ob odkritju zapisnika o zaslišanju gregorja ferdinanda o »lažnem Valvasorju« iz leta 1715 je radics spoznal, da gre za sina »rodbinskega izobcenca« Jurija sigmunda, 81 Tandler pomeni trgovca s starimi oblekami in vseh vrst starim blagom; v Gradcu so se te vrste trgovci ukvarjali tudi s posojanjem denarja in jih je bilo leta 1723 nic manj kot 34 (Popelka, Die Ge schichte, str. 689). 82 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 16. 3. 1684, 18. 3. 1684, 10. 7. 1684, 19. 12. 1684, 10. 3. 1698. 83 Gl. op. 78. 84 »Gregor Ferdinand Valvasor / … /, den wir in der Stammtafel der Valvasor'schen Familie bei Valvasor vergeblich suchen« (Radics, Valvasor-Studien II, str. 1437). 85 Prav tam, str. 1437–1438. 86 Tudi ta prispevek je Radics naslovil kot »Valvasor-Studien«, shra njen pa je pri casopisnih izrezkih feljtona s tem naslovom, ki je v letih 1895–1897 izhajal v Laibacher Zeitung (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 4, mapa XV). V graških župnijskih maticah je Radics prezrl smrt prve žene Gregorja Ferdinanda, od umrlih otrok pa našel samo smrti tistih dveh, ki sta preminila leta 1703. Tako je sklenil, da je bila Valvasorjeva družina blagoslovljena, ker naj bi od dvanajstih umrla le dva otroka. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE a je na to pozabil in odkritja ni uporabil.87 graškega puškarskega mojstra Valvasorja namrec ne najdemo na radicsevem rodovnem deblu Valvasorjev (1910).88 tako kot kranjskemu polihistorju, ki je v prvem letu dunajske vojne proti turkom dosegel vrhunec svoje vojaške kariere,89 je leto 1683 prineslo velik osebni uspeh tudi gregorju ferdinandu, sinu njegovega bratranca. radicsa je še posebej pritegnilo spoznanje, da je bil ta graški Valvasor »neke vrste izumitelj na podrocju pirotehnike « (eine Art Erfinder im Gebiete der Pyrotechnik). Prav to dejstvo in velika vztrajnost sta mu omogocila sprejem v službo stanovskega puškarskega mojstra, s tem pa sta mu do konca življenja zagotovila socialno varnost in dvig na družbeni lestvici. gregor ferdinand je moral v gradcu nase opozarjati sicer že dotlej, ko se je kot lakaj in starinar vrtel okoli gospode. leta 1682 se je na deželne stanove obrnil z dvojno prošnjo: da bi jim smel predstaviti »resni ogenj« (ein Ernstfeuer) in da bi mu dodelili mesto stanovskega puškarskega mojstra (eine Stelle als landsch. Kunststäbler oder Pixenmeister zu verleihen). stanovi, ki so mu tisto leto (za poskuse) brezplacno že odobrili pol stota smodnika in prav tolikšno kolicino solitra, so prošnjo za stanovsko službo sprva zavrnili, demonstracijo »resnega ognja« pa preložili, a se vztrajni mladi Valvasor ni pustil odgnati. naslednje leto 1683, malo pred zacetkom dunajske vojne, je obe prošnji spet ponovil brez uspeha, slednjic pa mu je že 13. maja 1683 uspelo doseci oboje. Ceprav ni bilo izpraznjeno nobeno mesto stanovskega puškarskega mojstra niti mesto solitrarja, je poverjeniški urad po posvetu z deželnim glavarjem sklenil, da vztrajnega prosilca »v tem casu turške vojne« sprejmejo v zaprošeno službo in mu dodelijo redno placo. ob pogoju, da pirotehniške dejavnosti ne bo opravljal kot mešcansko obrt, so mu hkrati dovolili, da 3. junija pred deželani izvede svoj »ognjemet« (sein Feuerwerk).90 gregor ferdinand, tedaj star okoli trideset ali petintrideset let, je tako postal in do konca ostal neke vrste »zunanji uslužbenec« štajerskih deželnih stanov. Prav v casu njegovega poklicnega vzpona se je na Štajerskem kot poveljnik kranjskih pešcev mudil Janez Vajkard Valvasor, in sicer od zacetka avgusta do konca oktobra 1683.91 Je torej mogoce, da sta se oba Valvasorja tedaj srecala ali da sta drug za drugega vsaj slišala? glede na polihistorjev vojaški uspeh proti upornim krucem v fürstenfeldu je komaj verjetno, da gregor ferdinand ne bi vedel za podvige svojega kakšno desetletje starejšega 87 Gl. op. 11. 88 Gl. op. 76. 89 Prim. Simoniti, Janez Vajkard Valvasor, str. 103 sl. 90 Radics, Valvasor-Studien II, str. 1437. 91 Radics, Johann Weikhard (1910), str. 188–193; Reisp, Kranjski poli histor, str. 164–167; Simoniti, Janez Vajkard Valvasor, str. 106–108. sorodnika. Drugo vprašanje pa je, ali je glas o »ognjemetu « novega stanovskega puškarskega mojstra – o dejanski izvedbi tega za zdaj nimamo porocil – dosegel Janeza Vajkarda. ni tudi receno, da je šlo res za kak poseben izum, kot je menil radics, ampak bržkone za navadno demonstracijo obrtnih sposobnosti pred sprejemom v stanovsko službo. kakor koli, kranjski polihistor je vsekakor poznal usodo svojega bratranca Jurija sigmunda in je slejkoprej izvedel tudi to, da bratrancev sin živi v gradcu ter s cim se ukvarja. Zasebno življenje tega Valvasorjevega mlajšega sorodnika je znano le v osnovnih obrisih. spor, ki ga je imel leta 1713 v gradcu z nekim Matijo smodišem in njegovim bratom, ga sicer kaže kot precej razboritega cloveka, saj naj bi med prepirom z bratoma potegnil celo za bodalo.92 kje v mestu je živel in vse drugo, kar bi nas v zvezi z njim zanimalo, bi bilo treba šele izbrskati z veliko mero vztrajnosti in srece. sodec po Popelkinih historiatih graških hiš in njihovih lastnikov, gregor ferdinand ni premogel lastne hiše.93 Za zdaj je odprto tudi vprašanje, kakšna je bila usoda njegovih preživelih otrok. rod in priimek gregorja ferdinanda Valvasorja bi lahko nadaljevali sinovi Jožef sigismund iz prvega zakona (* 1679) ter Jožef kristjan (* 1695) in lovrenc Jakob (* 1710) iz drugega. ker jih kot mladoporocence, kot ocete in kot umrle zaman išcemo v graških krstnih, porocnih in mrliških maticnih knjigah,94 vse kaže, da so se odselili in torej v štajerski prestolnici niso pognali korenin. bržcas se v tamkajšnjih porocnih knjigah skriva poroka vsaj katere od štirih hcerk – Marije klare (* 1682) in franciške Jožefe (* 1686) iz prvega zakona ter njunih polsester Marije rozine terezije (* 1696) in Marije ane (* 1708).95 od vseh sedmih v gradcu kršcenih otrok gregorja ferdinanda, ki ocitno niso umrli kot otroci, vsaj ne v gradcu, imamo le o enem tudi podatek iz poznejšega casa. sigismund Valvasor, leta 1690 vpisan v pripravnico (Parvistae) graške jezuitske »gimnazije«,96 je najverjetneje identicen z Jožefom sigismundom, ki bi mu bilo omenjenega leta enajst let. Prav mogoce je, da je taisti (Jožef) sigismund tudi kot odrasel prebival v gradcu – ne da bi se tam porocil in umrl97 –, kajti leta 1726 je v zacetnem razredu (ex Principiis) iste šole izpri 92 StLA, Landrecht, K 1364, Valvasor (1), 4. 10. 1713. 93 V imenskem kazalu k obema zvezkoma Popelkine knjige namrec njegovo ime pogrešamo (Popelka, Geschichte). 94 DAG, Altmatriken, Graz-Hl. Blut, Taufindex I 1589–1744, Tau findex II 1745–1774, Trauungsindex I 1612–1899, Sterbeindex I 1610–1727, Sterbeindex II 1728–1910. 95 V abecednem indeksu porocnih matic so navedeni samo ženini, ne pa tudi neveste (gl. prejšnjo opombo). Iskanje teh po porocnih maticnih knjigah bi zahtevalo prevec truda in presega namen pri cujocega prispevka. 96 Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 3, str. 119. 97 Prim. DAG, Altmatriken, Graz–Hl. Blut, Trauungsindex I 1612– 1899, Sterbeindex I 1610–1727, Sterbeindex II 1728–1910. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 can neki krištof Valvasor, gradcan mešcanskega stanu (Valvasor Christophorus, Civis, Styrus, Graecensis),98 ki bi glede na starost (rojen okoli 1714) utegnil biti njegov sin, vendar ocitno rojen nekje drugje.99 Prav tako pa ni izkljuceno, da je bil omenjeni mešcanski otrok krištof sin Jožefa kristjana, prej omenjenega mlajšega polbrata Jožefa sigismunda, ali potomec druge »crne ovce« Valvasorjevega rodu, polihistorjevega brata Janeza Ditriha. Druga »crna ovca« – polihistorjev najstarejši brat Janez Ditrih – in njegovi izginuli potomci glede na to, da je o polihistorjevem najstarejšem pravem bratu Janezu Ditrihu že dobro stoletje znanih vec dejstev, izpricanih v leta 1910 objavljeni oporoki njegove matere ane Marije († 1657),100 se vsiljuje dvoje vprašanj. Prvic, zakaj objavitelj oporoke Peter radics ni poskušal slediti temu »zamolcanemu« Valvasorju tja, kjer se je mladenic zadrževal v casu okoli materine smrti, v ojstrico pri Vranskem? in drugic, kako je tako natancni radics lahko prezrl povezavo med Janezom Ditrihom in njegovim sinom Janezom ferdinandom, graškim študentom, ki je leta 1678 omenjen kot deželan z Vranskega.101 radics je namrec to omembo dobro poznal, a je imel študenta Janeza ferdinanda brez vsake utemeljitve za sina Jurija sigmunda.102 Povsem enako kot bratranca Jurija sigmunda je polihistor Janez Vajkard v rodovniku svoje rodbine v Slavi (1689) obravnaval tudi svojega brata Janeza Ditriha. lakonsko je zapisal, da je brat zapustil deželo (ist aus dem Lande gezogen), ga oznacil za pokojnega, njegovo ženo in otroke pa mirno zamolcal.103 ker polihistor ni zapisal, da sta šla sorodnika v resnici samo na koroško in Štajersko, ampak je bralce glede njunih poznejših bivališc pustil v nevednosti, si je odhod s kranjskega lahko vsak razlagal po svoje. Zlahka si je bilo predstavljati, kako sta se oba odselila precej dalec in kako kranjski polihistor o njunem nadaljnjem življenju ni mogel vedeti veliko, morda ne bistveno vec kot to, da sta umrla. 98 Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 4, str. 89. 99 Prim. DAG, Altmatriken, Graz–Hl. Blut, Taufindex I 1589–1744. 100 O sinu Janezu Ditrihu govori mati v najobsežnejši, sedmi tocki svoje oporoke, datirane 10. junija 1657 na Mediji (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 50–51). 101 Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 3, str. 62. 102 Radics, Johann Weikhard (1910), str. 350. – V rokopisu o puškar skem mojstru Gregorju Ferdinandu Valvasorju, sinu Jurija Si gmunda, Radics študenta z Vranskega, nasprotno, samo omenja in pravi, da je v Gradcu študiral ravno v casu, ko se je tam pojavil Gregor Ferdinand (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 4, mapa XV, rokopis »Valvasor-Studien«, pag. 1–2). 103 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. kaj vse lahko pomeni »aus dem lande gezogen«, se je zdaj še izraziteje kot pri Juriju sigmundu pokazalo pri Janezu Ditrihu. ta kritizirani in »zavrženi« polihistorjev najstarejši pravi brat se je namrec preselil vsega nekaj kilometrov cez deželno mejo v okolico Vranskega in je tam prejkone do konca življenja tudi ostal, tako rekoc v neposredni sosešcini Valvasorjevega rodbinskega gradu Medija, samo »cez goro«, onstran Cemšeniške planine. graški sorodnik gregor ferdinand je leta 1715 povedal, da je bil Janez Ditrih lastnik majhnega posestva »konco« nedalec od Žalca in da sta se dva njegova sinova okoli leta 1710 krajši cas mudila v gradcu.104 ko te navedbe primerjamo z že dotlej znanimi podatki o Janezu Ditrihu in oboje z drugimi na novo odkritimi dejstvi, se izkaže, da je »nedalec od Žalca«, gledano iz graške perspektive, isto kot okolica Vranskega, kjer je zamolcani Janez Ditrih v petdesetih in šestdesetih letih 17. stoletja potrjeno živel, leta 1678 pa se je, kot smo videli, z Vranskim identificiral eden od njegovih sinov. kaj je torej o drugem »zamolcanem« Valvasorju ugotovil že radics, ne da bi spoznanjem namenil »ustrezno « pozornost? Do leta 1657, ko se je mladenic proti volji svoje umirajoce matere kanil porociti, skoraj vse, kar smo doslej vedeli o njem. Janez Ditrih, prvorojenec Jerneja Valvasorja iz njegovega drugega zakona z ano Marijo, rojeno rauber, se je glede na datum poroke svojih staršev – 20. april 1632105 – in glede na številne sorojence, ki so mu sledili, moral roditi leta 1633 ali morda celo že konec prejšnjega leta. Med njim in dvanajstim otrokom, leta 1641 rojenim Janezom Vajkardom, se je namrec – po rodovnem deblu v Slavi – zvrstilo kar deset njunih sorojencev, v povprecju torej vec kot eden na leto.106 najzgodnejši vir, ki govori o Janezu Ditrihu, je zapis v medijskem urbarju o tem, kakšno obutev je oce Jernej leta 1639 narocil izdelati cevljarju in za koga; Janez Ditrih je naveden samo z drugim imenom Ditrih, kot so ga klicali.107 leta 1652 je bil na graški jezuitski šoli vpisan na logiko, takrat tretjo najvišjo študijsko stopnjo, oznacen pa je kot deželan brez podatka o deželi izvora: »Joannes Theodoricus Valuasor, prou[incialis]«.108 glede 104 Gl. op. 8. 105 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Maticne knjige, P 1632–1651, pag. 2. 106 Valvasor, Die Ehre XI, str. 109. – Za nobenega otroka nimamo tocnih rojstnih podatkov, ker ni njihovih krstov ne v krstnih ma ticah ljubljanske stolne župnije in ne župnije Vace (prim. NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Maticne knjige, Ind R 1621–1653, R 1632–1638, R 1638–1643; ŽA Vace, Maticne knjige, R 1628–1635, R 1636–1643). Glede na zgošcen casovni razpon rojstev, se je najbrž rodil še kateri par dvojckov, ne le tisti, deseti in enajsti otrok, ki ga poznamo iz rodovnega debla in je umrl ob rojstvu ali kmalu zatem. 107 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635–1678, 2. del, fol. 95. 108 Andritsch, Die Matrikeln, Bd. 2, str. 88, M 1652/23. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE Gostilna »pri stari preši« v Gradcu, Gries št. 10, kjer sta okoli leta 1710 stanovala sinova janeza Ditriha Valvasorja in kjer ju je njun mrzli bratranec Gregor Ferdinand Valvasor najverjetneje tudi spoznal (foto: B. Golec, avgust 2012) na poznejšo navedbo v oporoki njegove matere, da je v gradcu študiral nekaj manj kot dve leti,109 se je moral pred tem šolati pri jezuitih v ljubljani, tako kot za njim Janez Vajkard, vendar o tem ni porocil.110 kljucni vir o usodi Janeza Ditriha je omenjena oporoka njegove matere ane Marije, sestavljena 10. junija 1657 na gradu Medija. Mati je za glavne dedice svojega premoženja imenovala tri sinove, Janeza Vajkarda, Janeza herbarda in Volfganga Jerneja, namenila nekaj imetja trem hcerkam in dvema pastorkama, najstarejšega sina Janeza Ditriha pa je pogojno razdedinila in 109 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 50. 110 Janez Vajkard je o svojem šolanju pri jezuitih porocal sam (Radics, Johann Weikhard (1910), str. 60–63; Reisp, Kranjski polihistor, str. 75–78), drugih virov o tem pa nimamo, kajti ohranjene jezuitske šolske evidence navajajo v tem casu le notranje študente – konviktorje in alumne –, ne pa tudi tistih, ki so prebivali zasebno. Za obdobje polihistorjevega šolanja gl. objavo: Crnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72–82. vrhu tega dolocila, da se mu vse, kar je od nje že prejel, šteje kot dedišcina, ki mu pripada po ocetu. V sedmi tocki oporoke je umirajoca vdova pred pricami povedala naslednje: »Zlasti zato, ker sem svojemu starejšemu sinu Janezu Ditrihu, ko se je skoraj dve leti nahajal na študiju v gradcu, izrocila vec kot 600 goldinarjev in poleg tega še tisoc goldinarjev, ko je vzel v zakup gospostvo ojstrica – pri cemer nisem pricakovala nic drugega, kot da bo do mene ohranil dolžno otroško ljubezen in mi izkazoval primerno spoštovanje, moram pa žalibog doživljati nasprotno, kajti ne samo, da tega ne spoštuje in noce slediti mojemu materinskemu nasvetu, ampak ga je tako prevzela neka slaba ženska (das er sich einer schlechten schlimen Menschin dergestalt angenumben), da je na moje in celotnega sorodstva velike prošnje noce zapustiti in je celo napovedal, da se bo z njo porocil, s cimer bo vsemu sorodstvu prizadejal neizbrisen madež in sramoto – zato torej nocem, da mu 1.600 goldinarjev, omenjenih zgoraj v dveh postavkah, pripade kot dedišcina po materi, ampak hocem, da se mu jih vracuna k dedišcini po ocetu in odšteje od le-te. nocem tudi, da bi od mojega [premoženja] dobil en sam vinar ali pfenig, VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 dokler se te slabe ženske povsem ne odrece in otrese, in ce se bo z njo porocil, naj bo mojega premoženja in imetja v celoti razdedinjen. Ce pa bi svoje slabo pocetje in ravnanje v kratkem spremenil in bi se porocil s svojemu stanu primerno pošteno in verno plemkinjo ali bi sprejel kakšno drugo pošteno in plemiško službo, naj skupaj z mojimi tremi dedici in sinovi ostane enak sodedic moje zapušcine, vendar tako, da se mu že prejeto [1.600 goldinarjev] odšteje.« V poduk in svarilo drugim trem sinovom je ana Marija že v prejšnji, šesti tocki oporoke dolocila, da bo razdedinjen vsak, ki ne bo sledil njeni volji in ukazu. ta pa se je glasil: ostanejo naj zvesti katoliški veri, ravnajo naj se po plemiških in castnih obicajih in krepostih in se po posvetu ter s privolitvijo bližnjih sorodnikov porocijo primerno svojemu plemiškemu stanu ali pa sprejmejo kakšno drugo plemiško službo.111 glede na to, da radics usode Janeza Ditriha v svojih delih ni nikjer omenil, in zlasti ob dejstvu, da se je ni dotaknil niti pri obravnavi Valvasorjevega sorodstva na Štajerskem (1899),112 je na dlani, da je (pre)pozno odkril kljucni vir, shranjen v zbirki oporok kranjskega deželnega sodišca v ljubljani. neutrudni kranjski zgodovinar je oporoke clanov Valvasorjeve rodbine izsledil šele malo pred letom 1906, ko je pripravljal za tisk svoje najobsežnejše delo o Valvasorju, izdano leta 1910. V radicsevih obsežnih zapiskih o Valvasorjih, ohranjenih v njegovi zapušcini, namrec skoraj povsem pogrešamo citate iz oporok, nasprotno pa najdemo skrbno urejene izpiske in cele prepise zapušcinskih inventarjev, ki jih je, ironija usode, v njegovem casu hranilo isto deželno sodišce.113 tako je radics o obstoju oporoke Valvasorjeve matere ane Marije prvic spregovoril šele v svoji drugi monografiji o Valvasorju (1910), v kateri je celotno oporocno besedilo tudi objavil.114 razumljivo je, da se opešani sedemdesetletnik ni vec odpravil na Štajersko po sledeh Janeza Ditriha. ko pa bi za njegovo bivanje na gradu ojstrica pri Vranskem izvedel prej, bi to skoraj gotovo storil. tako kot se je lotil maticnih knjig skoraj vseh župnij, v katerih so živeli clani Valvasorjeve rodbine,115 111 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 49–53. 112 Radics, Valvazorjev rod, str. 103–114. 113 Zbirko zapušcinskih inventarjev je osrednji slovenski arhiv prevzel od okrožnega sodišca v Ljubljani leta 1937, zbirko testamentov pa leta 1948 (Kološa (gl. ur.), Vodnik po fondih II, str. 119). 114 Radics, Johann Weikhard (1910), str. 49–53. 115 Izpiski iz krstnih matic župnij Vace, Moravce, Svibno, Ljublja- na–Sv. Nikolaj, Šmartno pri Litiji in drugih so raztreseni po vec škatlah Radicseve zapušcine, nekatere pa je tudi objavil v obrav navah virov oziroma clankih, tako na primer za štajerski župniji Žalec in Mozirje (Radics, Valvasor-Studien I, str. 1425–1426; isti, Valvasor-Studien V, str. 1475–1476; isti, Valvasor-Studien VI, str. 1485–1486; isti, Valvasor-Studien XXVIII, str. 347; isti, Valvasor -Studien XXIX, str. 355; isti, Valvasor-Studien XXX, str. 363). – Prevajalec Radicsevega prispevka o Valvasorjih na Štajerskem bi se potrudil tudi do župnije sv. Jurij ob taboru (danes tabor), pod katero je spadala ojstrica. Drugemu Valvasorjevemu bratu, duhovniku Volfgangu Jerneju, je namrec sledil po maticah raznih župnij slovenske Štajerske in od teh je bila žalska, kjer je ta brat župnikoval, prav blizu sv. Jurija ob taboru. ker je radics za Janeza Ditriha kot zakupnika ojstrice izvedel tako pozno, prej tudi ni mogel biti pozoren na druge povezave, ki so mu jih odstirali nakljucni viri. V Štajerskem deželnem arhivu v gradcu ni posebej iskal gradiva o gospostvu ojstrica, zapis o graškem študentu Janezu ferdinandu, omenjenem leta 1678 kot deželanu z Vranskega, pa je ostal samo osamljen podatek o še enem Valvasorju, ki ga radics ni znal in mogel umestiti na Valvasorjevo rodbinsko drevo. Janeza ferdinanda je nazadnje v monografiji iz leta 1910 napacno razglasil za sina Jurija sigmunda, pri tem pa je zagrešil še dodatno pomoto, ko je leto 1678 navedel kot njegovo rojstno letnico.116 V primerjavi z védenjem o Juriju sigmundu je radics o polihistorjevem bratu Janezu Ditrihu ugotovil neprimerno manj dejstev. V njegovi zapušcini najdemo v osebni mapi tega »izobcenega« Valvasorja vsega tri z njim povezane zapise.117 Prvi, že znani, je imatrikulacija v graški univerzitetni matriki iz leta 1652, dva mlajša pa izvirata iz zapušcinskih inventarjev njegove matere in brata. V materinem inventarju (1657) je radics naletel na regest pobotnice »gospoda« Johanna Thomasa khunsta iz leta 1653, pri katerem je bil Janez Ditrih v gradcu (kot študent) na hrani.118 inventar leta 1681 umrlega brata Janeza herbarda Valvasorja pa razkriva nedatirano odpovedno pismo Janeza Ditriha, da je od omenjenega brata prejel dedišcino po neimenovani sestri (schwesterliche Erbschaft).119 Zadnje se je torej zgodilo znatno pozneje, saj se je Janez herbard rodil šele med letoma 1642 in 1645120 ter torej postal povsem je Praßberg (Mozirje) pomotoma prevedel kot Braslovce (Radics, Valvazorjev rod, str. 111–113). 116 Gl. op. 76. 117 ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, Bratje in sestre Janeza Vajkarda, Ivan Ditrih. – Cetrti podatek v osebni mapi Janeza Ditriha se ne nanaša nanj, saj je iz leta 1693, ko je bil Janez Ditrih potrjeno že mrtev. Po podatkih Ignaca Orožna naj bi se neki Janez Karel Ditrih baron Valvasor 12. marca 1693 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu porocil z Marijo Eleonoro baronico Sauer. 118 ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 8. 119 Prav tam, lit. Z–6, 12. 8. 1681, pag. 12. 120 Janez Herbard je na Valvasorjevem rodovnem deblu naveden kot štirinajsti otrok iz ocetovega drugega zakona. Njegovega krsta ni ne v ljubljanskih krstnih maticah ne v vaških; pri slednjih je sicer vrzel od 2. decembra 1643 do 7. junija 1644 (NŠAL, ŽA Ljubljana– Sv. Nikolaj, Maticne knjige, R 1638–1643, R 1643–1653; ŽA Vace, Maticne knjige, R 1636–1643, R 1643–1656 [prav: 1644–1656]). Glede na to, da je bil dvanajsti otrok, polihistor Janez Vajkard, kršcen 28. maja 1641, petnajsti, Volfgang Jernej, 30. septembra 1646, oba v Ljubljani, trinajsti, Rozalija Konstancija, pa neznano kdaj in kje, se je Janez Herbard rodil med letoma 1642 in 1645. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE poslovno sposoben šele z doseženo polnoletnostjo, proti koncu šestdesetih let. Zelo malo podatkov o Janezu Ditrihu najdemo tudi v literaturi, pa še ti so precej nepovezani. radics mu je v svoji monografiji o Valvasorju (1910) poleg citiranega odstavka iz materine oporoke, ki pa ga ni komentiral, namenil le bežno opazko v rodovniku, da se je izselil (ausgewandert).121 razloga za izselitev zacuda ni omenjal, kar tem bolj preseneca ob dejstvu, da ga je v istem rodovniku navedel pri bratrancu Juriju sigmundu, in sicer poroko s kmecko hcerko.122 branko reisp (1983) je mimogrede opozoril na podobni usodi obeh sorodnikov zaradi stranovsko neprimerne poroke,123 za nobenega od njiju pa ni povzel radicsevih ugotovitev o tem, kje sta živela, ampak je pustil prosto pot bralcevi domišljiji. nadaljnjo življenjsko pot Janeza Ditriha je reisp zaokrožil na podlagi logicnega sklepanja, ne da bi preverjal, ali so se grožnje njegove matere o razdedinjenju uresnicile: »rodbino je zapustil že v mladosti« in umrl pred izidom Slave (1689). razloge za locitev od rodbine je opisal v enem samem stavku: »Zaradi zveze z žensko, ki je bila po plemiških nazorih zanj neprimernega stanu, je bil razdedinjen in se je umaknil iz dežele.«124 Ceprav se je skliceval na objavljeno oporoko matere ane Marije, ni nikjer omenil, da je bil Janez Ditrih tedaj, leta 1657, zakupnik gospostva ojstrica, ceprav je sicer obravnaval vse gradove v lasti in zakupu Valvasorjev.125 sledenje usodi tega najstarejšega pravega brata polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja so omogocili skromni podatki, ki so se nazadnje pokazali kot kompatibilni. Po materini oporoki iz leta 1657 je Janez Ditrih imel tedaj ali malo prej v zakupu ojstrico in se je nameraval porociti s »slabo žensko«,126 po veliko mlajši navedbi graškega puškarja gregorja ferdinanda Valvasorja iz leta 1715 pa je kot družinski oce posedoval majhno posestvo »konco« blizu Žalca.127 ojstrico in »konco« je spravila na skupni imenovalec najstarejša ohranjena krstna maticna knjiga duhovnije oziroma poznejše župnije sv. Jurij ob taboru, dalec najpomembnejši vir o Janezu Ditrihu sploh. ta dolgo pogrešana matica,128 v Razpon je dolocen tako široko, ker bi bil lahko dvojcek omenjene sestre, bolj verjetno pa se je rodil za sestro, leta 1644 ali 1645, zlasti ce upoštevamo kratke intervale med rojstvi otrok. 121 Radics, Johann Weikhard (1910), str. 50–51, 346. 122 Prav tam, str. 350. 123 Reisp, Kranjski polihistor, str. 68. 124 Prav tam, str. 59–60. 125 Prav tam, str. 39–68 (poglavje Rodbina). 126 Gl. op. 111. 127 Gl. op. 8. 128 Za prvo ohranjeno krstno matico župnije sv. Jurij ob Taboru iz obdobja 1646–1664 je v vodniku po maticnih knjigah iz leta 1972 navedeno, da jo je tedaj hranil domaci župnijski urad (Umek – Kos (ur.), Vodnik II, str. 615). Brez uspeha sem jo na tamkajšnji kateri je naveden sedemkrat, je razkrila, da se je Janez Ditrih resnicno porocil s svojo izvoljenko in imel v zakonu z njo vsaj štiri otroke. eden od njih je tisti Janez ferdinand, ki je v graški univerzitetni matriki naveden kot deželan z Vranskega, opredeljen torej po župniji rojstva in bivanja (1678). Še vec, slednjic se je izkazalo, da je moralo v neposredni bližini Vranskega oziroma sv. Jurija ležati tudi »skrivnostno« posestvece »konco«, ki ga literatura o gradovih in grašcinah sploh ne pozna. Zaplet zgodbe se je zacel sredi petdesetih let 17. stoletja, potem ko je Janez Ditrih koncal šolanje v gradcu (1653 ali 1654) in je z materinim denarjem vzel v zakup gospostvo ojstrica. gospostvo s pripadajocim deželskim sodišcem, ceravno že na štajerski strani deželne meje, je ležalo blizu njegovega doma, saj je na grebenih Cemšeniške planine neposredno mejilo na deželsko sodišce gamberk, ki je vkljucevalo tudi grašcino Medija.129 Še vec, gamberško gospostvo z deželskim sodišcem je bilo od leta 1641 last oceta Jerneja Valvasorja, nato pa nekako do zacetka šestdesetih let v posesti najstarejšega polbrata karla.130 tako ni nakljucje, da se je karel prvic župniji iskal že v zacetku leta 1983 – iz te župnije je namrec izviral moj prapraded, rojen v neposredni bližini ojstriškega gradu (prim. Golec, Preteklost Dragarjevega rodu, str. 63) –, nato pa sem leta 2002 po nakljucju ugotovil, da je shranjena v Zbirki rokopisov Zgodovinskega arhiva v Celju, enako kot druga pogrešana matica iz let 1660–1672, za katero pa se je izkazalo, da pripada župniji Vransko (ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664; prav tam, št. 9a, krstna knjiga župnije Vransko 1660–1672). 129 Historischer Atlas, Landgerichtskarte, Bl. 32. 130 Regest kupoprodajne pogodbe med Jernejem Valvasorjem in Jurijem Sigmundom baronom Paradeiserjem ima sicer datum 19. december 1640 (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 118, fasc. XXXXVII, lit. V–37, 37. 3. 1759, pag. 11; prim. Smole, Grašcine, str. 150), toda Valvasor je lahko nastopil lastništvo šele naslednje leto, po privolitvi graške dvorne komore (StLA, IÖ HK 1641–I–139, 29. 1. 1641), zato je letnica 1641 v Slavi tocna (Valvasor, Die Ehre XI, str. 159). Nadaljnje lastništvo Gamberka ni tako nedvoumno, kot izhaja iz literature. Janez Vajkard med lastniki, ki so sledili ocetu, ne navaja Karla, ampak pri opisu nekega dogodka, ki se je odvil med letoma 1658 in 1660 (»pred približno 29 ali 30 leti«), zgolj pravi, da je brat takrat »to gospostvo regiral in bil naš jerob ali varuh« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 159, 161). Po Radicsu, ki se je opiral samo na Valvasorja, je Karel prevzel Gamberk po ocetovi smrti (Radics, Grašcine in hiše, str. 436), po Smoletovi pa mu ga je oce prepustil že leta 1648 (Smole, Grašcine, str. 150). Vendar ni mogoce vedeti, kakšna natanko je bila vsebina pogodbe, ki sta jo 13. marca 1648 sklenila oce in sin, saj je dokument znan le iz regesta v ženinem oziroma macehinem zapušcinskem inventarju (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 4–5). Ker je šlo pri Gamberku za nekdanjo deželnoknežjo posest, v tem casu še ni bila vpisana v imenjsko knjigo, ki bi lahko dala najbolj jasen odgovor o menjavah lastnikov (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 in 6). Vir, ki ga citira Smoletova kot dokaz, da je bil Gamberk leta 1661 že v drugih rokah (Smole, Grašcine, str. 150), tega v resnici ne dokazuje, ampak govori zgolj o triletnem zakupu (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 81, fasc. XXXIV, lit. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Grad Ojstrica pri Vranskem, kjer se je najpozneje leta 1657 rodila druga »prepovedana ljubezen« v Valvasorjevem rodu, po Vischerjevi upodobitvi iz leta 1681 (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 82) oženil z ano kristino baronico schrattenbach iz rodu lastnikov sosednje ojstrice, tik po njeni smrti povzdignjenih v grofovski stan.131 Po kratkotrajnem zakonu brez (preživelih) otrok – ana kristina je namrec umrla že leta 1649 – si je karel ustvaril novo družino,132 toda P 39/I, 15. 1. 1665, pag. 3–8). Tudi nepopolno ohranjeni protokoli ograjnega sodišca govorijo v naslednjih letih le o sporih zaradi zakupnine, nic pa o lastništvu nad Gamberkom (ARS, AS 306, Ograjno sodišce za Kranjsko, knj. št. 14, protokoli 1664–1667, s. p.). 131 O sami poroki ni za zdaj znanega nic natacnejšega; Ano Kristino kot Karlovo prvo ženo in kot rojeno grofico Schrattenbach navaja Valvasor na rodovnem deblu svoje rodbine (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109). – V grofe so bili 12. oktobra 1649, devet mesecev po njeni smrti, povzdignjeni trije baroni Schrattenbachi: brata Janez Friderik in Maksimilijan ter njun necak Krištof Feliks (Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 275). 132 Ana Kristina je umrla 16. januarja 1649 v Ljubljani, po mrliški maticni knjigi stara šele 22 let in torej rojena okoli leta 1627 (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Maticne knjige, M 1635–1657, pag. 106; prim. Radics, Johann Weikhard (1910), str. 343, 344). Cigava hci je bila, še ni pojasnjeno. Poleg navedbe na rodovnem deblu Valvasorjev (gl. prejšnjo opombo) je za zdaj edini podatek o njej zapis v mrliški matici, ki pa je ne navaja kot Karlovo soprogo, ampak zgolj z imenom, priimkom in dekliškim priimkom. Tudi v literaturi ni podatkov o njenih starših (prim. Witting, Beiträge, str. 143; Radics, Johann Weikhard (1910), str. 343). Na vprašanje o njeni identiteti ne ponujata odgovora niti Lazarinijeva zbirka genealoških podatkov o plemstvu, ki pozna Ano Kristino prav tako le iz mrliške knjige (ZAL, ZAL LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XXV, Schrattenbach), niti obsežno rodovno deblo in narativna genealogija v Schrattenbachovem rodbinskem arhivu (StLA, A. Schrattenbach, K 1, H 1 in H 4). Morda je odgovor skrit sorodstvene in prijateljske zveze Valvasorjev s schrattenbachi so slej ko prej odlocilno prispevale k temu, da je ojstriško gospostvo dobil v zakup karlov mlajši polbrat Janez Ditrih. Vezi med Valvasorji in schrattenbachi so bile poleg tega že stare, saj je Jernej Valvasor leta 1617 sklenil porocni dogovor s svojo prvo ženo prav na ojstrici v navzocnosti njenega gospodarja feliksa barona schrattenbacha.133 ne gre tudi prezreti, da je bila ojstrica leta 1635 izhodišce velikega štajerskega kmeckega upora, kmetje tega gospostva pa nemirni tudi leta 1650,134 torej le nekaj let preden ga je vzel v zakup mladi Janez Ditrih Valvasor. ker je ojstriški gospošcinski arhiv za cas pred zacetkom 18. stoletja skoraj v celoti unicen,135 je Valvasorjevo zakupništvo dokumentirano le v oporoki njegove mate- v eni od 14 škatel gradiva o Schrattenbachih (1612–1782) v arhivu štajerske deželne pravde (StLA, Landrecht). Precej verjetno gre za »pozabljeno« hcerko Maksimilijana barona Schrattenbacha (od 1649 grofa), lastnika gospostev Ojstrica in Stopnik. 133 Porocni dogovor med Jernejem Valvasorjem in Marijo Elizabeto Dornberk (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, Spisi, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 7. 2. 1617). 134 Grafenauer, Kmecki upori, str. 295–306; Koropec, Mi smo tu, str. 127 sl. 135 Kološa (gl. ur.), Vodnik po fondih, III. knjiga, str. 106–107. – O unicenju grajskega arhiva leta 1711: Štrekljeva, Grad Ojstrica, str. 89. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE re ane Marije z dne 10. junija 1657.136 tako kot ni znano, kdaj natanko je mladenic postal zakupnik in za koliko let, ne vemo, ali je gospostvo upravljal sam ali s pomocjo upravitelja. krst upraviteljevega otroka 24. aprila 1656 nikakor ni mogoce imeti za dokaz, da Valvasorja tedaj še ni bilo na ojstrici.137 Prav tako ni gotovo, kje so medtem prebivali lastniki grofje schrattenbachi, še vedno na ojstrici, v bližnjem gradu stopnik (heggenberg) pri Vranskem,138 morda nekateri tu in drugi tam. krstni matici vikariata sv. Jurij ob taboru in župnije Vransko (brez omenjenega vikariata) jih sicer nekajkrat omenjata tako v zvezi z ojstrico kot v povezavi s stopnikom, a kraj njihovega bivanja ni zanesljivo dolocljiv.139 Janez Ditrih Valvasor je bil zelo verjetno še vedno ojstriški zakupnik, ko je njegova mati ana Marija Valvasor 10. junija 1657 na Mediji narekovala svojo oporoko in jo podpisala z že mocno tresoco roko. Valvasorjeva družina je tedaj dobro vedela, kaj se tam z njim dogaja. lahko da ji je namero o svoji poroki razkril sam, vendar se je moral zavedati, koliko s tem tvega. Dva meseca pred nastankom materine oporoke je namrec njegov kleviški bratranec Jurij sigmund prav na pobudo Valvasorjeve rodbine izgubil deželansko cast, ker se je oženil z žensko, 136 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 50–51. 137 Dne 24. aprila 1656 je bila kršcena Suzana, hci upravitelja Jakoba Kuslina (Jacobo Cuslin Praefecto osteruizensis) in njegove žene Marije (ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664, s. p.). 138 Medtem ko je za Stopnik v štajerski imenjski knjigi zapisano, da ga je leta 1647 prevzel Maksimilijan baron (od 1649 grof) Schrattenbach (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten nach den landschaftlichen Steuerbüchern von 1516 bis 1785, Viertel enhalb der Drau – Viertel Cilli. Kreis Cilli, str. 159, 345), je Maksimilijanovo lastništvo Ojstrice izpricano šele po njegovi smrti, ob delitvi dedišcine leta 1672 (prav tam, str. 283, 345). – Ojstrica in Stopnik sta ostala v rokah Schrattenbachov do druge polovice 18. stoletja (Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189, 191). 139 Lastnik grof Schrattenbach je v najstarejši krstni matici vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664 omenjen le posredno in brez osebnega imena, prvic 4. oktobra 1654 ob krstu Katarine, hcerke njegovega pastirja Gregorja Tomuca (Bubulco apud Illmum comitem a Shrottenbach), porocenega z ojstriško »majarico« Uršulo (Vilica ibidem in Osterbiz), in drugic 11. marca 1659 pri kršcevalcu, ojstriškem grajskem kaplanu Janezu Labergerju (Capellanum Illmi comis ex Oster:). Iz poškodovananega zapisa krsta nekega nezakonskega otroka 16. decembra 1648 je vidno le, da je bila otrokova mati v službi pri Schrattenbachih (… a Shrottenbach), oce pa služabnik »gospoda Valvasorja« (… famulo Dni Veui.or), ki ne more biti nihce drug kot polihistorjev oce Jernej, lastnik sosednjega gospostva Gamberk in gradu Medija. V prvi krstni matici župnije Vransko 1660–1672 je 24. novembra 1663 izpricana Marija Sofija grofica Schrattenbach kot botra otroku »majarja« s Stopnika, 27. septembra 1663 pa grofica Katarina »z Ojstrice« (Illma D. D. Catharina Comitissa de Osterbiz), ki sta obe botrovali po namestnici. ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664, s. p.; prav tam, št. 9a, krstna knjiga župnije Vransko 1660–1672, pag. 48, 50. – Ne ene ne druge od obeh grofic ni v uporabljenem genealoškem gradivu o Schrattenbachih (gl. op 132). ki sorodnikom ni bila pogodu.140 nic kaj drugace ni umirajoca ana Marija oznacila izbranke svojega sina Janeza Ditriha, namrec kot »slabo žensko« (schlechte schlime Menschin). a Janez Ditrih je kljub materinim grožnjam z razdedinjenjem, enako kot njegov bratranec, vztrajal pri svojem, ceprav je s tem izgubil celotno dedišcino po materi, po ocetu pa je lahko pricakoval le še kaj malega, saj je mati za vse, kar mu je dotlej izrocila, tj. 1.600 goldinarjev, izrecno dolocila, naj se mu odšteje od ocetove dedišcine. Poletni meseci leta 1657 so morali biti za Valvasorjevo rodbino precej napeti. Mati ana Marija je najverjetneje umrla že junija ali julija – inventar njene zapušcine ima namrec datum 20. avgust 1657 –, nedoletni otroci so dobili varuha, prvorojenec Janez Ditrih pa se je mimo družbenih norm in materine volje odlocil za lastno pot. Pred 20. februarjem naslednje leto 1658, ko se mu je rodil prvi otrok, je stopil pred oltar, saj je otrok v krstni matici vikariata sv. Jurij ob taboru vpisan kot zakonski.141 Za poroko Janeza Ditriha so dotlej odpadle vse ovire, ker je medtem postal polnoleten. skoraj gotovo se je porocil na Vranskem, kajti vranski vikar pri sv. Juriju tedaj najbrž še ni smel samostojno porocati. ker so starejše porocne matice obeh duhovnij žal izgubljene,142 ne bomo najbrž nikoli izvedeli, ali je Janez Ditrih stopil v zakonski stan še za materinega življenja ali šele po njeni smrti, tedaj z že noseco izvoljenko. njegova prvorojenka ana Marija, kršcena pri sv. Juriju 24. februarja 1658, štiri dni po rojstvu, je bila namrec spoceta prav v dneh, ko je ana Marija Valvasor, rojena rauber, na Mediji narekovala svojo zadnjo voljo. ni nakljucje, da je vnukinja dobila ime po svoji pokojni stari materi. nasprotno gre najbrž zgolj za duhovnikov spodrsljaj, da kršcenka v krstni matici nima priimka, ampak je navedena le kot zakonska hci »presvetlega gospoda Janeza Ditriha in gospe katarine« (perillustri Dno Joanne Dietrich et Dnae Catharinae). Žal matica ne pove, kje natanko sta zakonca živela, ampak zgolj navaja, da sta iz domacega vikariata (huius Vicariarus). oba krstna botra sta bila sicer »gosposka« cloveka, a ne ravno iz vrst najimenitnejše okoliške gospode: »gospod« Maksimilijan konc (Konzh) in »gospa« uršula Pilpah. »slaba ženska«, ki je tako ogrela srce mladega Valvasorja, da se je raje odlocil zanjo kot za pripadajoco dedišcino, se je torej imenovala katarina. kdo je bila ta oseba, »nevredna« Janeza Ditriha Valvasorja, plemiškega in deželanskega sina z Medije? Šentjurijska krstna matica jo dobro leto pred krstom prvega otroka 140 Gl. op. 50. 141 ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664, s. p., krst 24. 2. 1658. 142 Prva ohranjena porocna matica župnije Vransko se zacenja leta 1740 (Župnijski arhiv Vransko, porocna maticna knjiga 1740–1771), najstarejša porocna knjiga župnije Sv. Jurij ob Taboru pa sega v leto 1786 (NŠAM, Maticne knjige, Sv. Jurij ob Taboru, P 1786–1846). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 edinkrat omenja kot samsko in pri tem ne pušca nobenega dvoma, da gre za pravo osebo. Dne 21. decembra 1656 je pri krstu hcerke zakoncev andreja in neže Dragar botrovala katarina Gaber, kljucarica z gradu Ojstrica (Catharina Gaberin Clauigera ex arce Osterwiz). omenjena zakonca sta kljucni dokaz, da se je katarina nato omožila z Valvasorjem. naslednjima dvema Dragarjevima otrokoma, kršcenima 8. novembra 1658 in 1. aprila 1661, je šel, pomenljivo, za botra prav Janez Ditrih Valvasor, zdaj že katarinin soprog.143 katarina najverjetneje ni bila domacinka, saj priimka gaber v tem casu ne najdemo ne v šentjurijski ne v vranski krstni matici,144 je pa sicer znacilen za širše obmocje, za savinjsko dolino z zaledjem.145 Za zdaj ne vemo, ali sta Janez Ditrih in njegova katarina tudi po poroki ostala na ojstriškem gradu, kjer se je njuna ljubezenska zgodba zacela. Zveza med grajsko kljucarico, najverjetneje navadnim kmeckim deklom, in plemiškim zakupnikom gospostva ni bila po okusu Valvasorjeve rodbine ali vsaj njenega dela, njuna »prepovedana ljubezen« pa seveda ni doživela tako tragicnega epiloga kot dobri dve stoletji prej romanca med Veroniko Deseniško in friderikom celjskim. Zadnjo omenjamo zgolj zato, ker je povezana z ojstrico. Veroniko naj bi namrec utopili prav pod starim ojstriškim gradom,146 ki pa je bil sredi 17. stoletja že povsem razvaljen.147 V vikariatu sv. Jurij, v krajih okoli novega gradu ojstrica, ce že ne (vsi) na samem gradu, so prišli na svet vsaj štirje Valvasorjevi otroci. V najstarejši ohranjeni šentjurijski krstni matici, ki se konca v zacetku leta 1664, nato pa ji sledi skoraj tridesetletna vrzel, so poleg krsta prvorojenke ane Marije, rojene 20. in kršcene 24. februarja 1658, vpisani še: Janez Jurij, rojen 16. in kršcen 21. aprila 1659, ferdinand, kršcen 19. aprila 1661, in Maksimila, kršcena 20. februarja 1663. oceta Janeza Ditriha so v matici vedno naslovili s predikatom, ki gre plemicu: perillustris, illustrissimus oziroma generosus. razen prvi hcerki, ki je imela za krstnega botra že omenjenega »gospoda« Maksimilijana konca, je šel vsem 143 Da bi bila ironija še vecja, sem prvo šentjurijsko krstno matico iskal tako dolgo (od leta 1983 do 2002) prav zaradi Andreja Dragarja. Ta mož, umrl leta 1691 star 56 let, je bil namrec tedaj iz maticnih knjig najstarejši ugotovljeni nosilec priimka mojega prapradeda, zaradi katerega sem se kot dijak lotil raziskave Dragarjevega rodu (Golec, Preteklost Dragarjevega rodu, str. 67). 144 ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664; prav tam, št. 9a, krstna knjiga župnije Vransko 1660–1672. 145 Prim. Bezlaj (ur.), Zacasni slovar, str. 151. – V zacetku leta 2011 je od 661 oseb s priimkom Gaber najvec, 238 ali dobra tretjina, živelo v Savinjski regiji (http://www.stat.si/imena.asp, 10. 5. 2012). 146 Kronika grofov Celjskih, str. 20. 147 Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 82; prim. Stopar, Grajske stavbe, str. 93. drugim za botra neki Janez Pecigos, botri pa sta bili po dvakrat Marija konc ali koncovka, drugic imenovana »gospa«, in že znana »gospa« uršula Pilpah. oce Janez Ditrih je samo prvic naveden z obema imenoma, drugic kot Janez, tretjic kot Peter (Domino Petro), a je najbrž mišljeno Deter (Detro), in zadnjic kot Detrih. Zanimive so tudi variacije zapisa priimka: Valuo.or, Fouo.or in nazadnje zgolj Vosor.148 ko pa je šel Janez Ditrih v letih 1658 in 1661 za krstnega botra trem kmeckim kršcencem, so vedno zapisali obe njegovi osebni imeni, a priimek spet vsakic drugace: kot Veiui.or, Valua.or in kot â Valuasor.149 Žal krstna matica ne razkriva, s cim se je Valvasor poklicno ukvarjal, saj takšne navedbe tedaj niso bile obicajne. nikoli ga tudi ne povezuje z ojstrico, kar ni nic nenavadnega in ne pomeni, da ni vec prebival na gradu. Pri tem kaže opozoriti, da v matico razen izjemoma niso vpisovali krajev rojstev, je pa nekaj oseb – staršev kršcencev in botrov – vendarle izrecno navedenih kot ojstriški grajski uslužbenci.150 Mogoce je torej oboje: da je Janez Ditrih še naprej prebival na gradu, kot tudi, da se je kot zakonski mož naselil nekje drugje znotraj šentjurijskega vikariata. krstna maticna knjiga je vsaj za zdaj edino sodobno pricevanje o bivanju družine Janeza Ditriha Valvasorja v teh krajih. Valvasorjem po maticnih knjigah po letu 1664 ni vec mogoce slediti, saj se naslednja krstna matica zacenja šele 1692, prva ohranjena mrliška leta 1691 in porocna sploh veliko pozneje.151 leta 1689 je bil Janez Ditrih po navedbi brata Janeza Vajkarda tako ali tako že pokojni, v ohranjenih mlajših šentjurijskih maticah pa ni najti ne njegove žene ne katerega od otrok. Ce se je morda katera od hcerk tam porocila, se je s spremembo priimka za njo zabrisala vsaka sled, kar velja tudi za morebiti vnovic omoženo vdovo katarino. Vse pa kaže, da so Valvasorjevi po letu 1664 ostali v šentjurijskem vikariatu, in se niso zadrževali kje drugje v župniji Vransko, s katero se je leta 1678 kot študent v gradcu identificiral tedaj 17-letni sin ferdinand.152 V krstnih maticah vran 148 ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664, s. p. 149 Prav tam, s. p., 20. 9. 1658, 8. 11. 1658, 30. 3. 1661. 150 Poleg Valvasorjeve izbranke kljucarice Katarine Gaber (21. 12. 1656) in že omenjenega upravitelja Jakoba Kuslina (24. aprila 1656) je kot oce oziroma krstni boter izprican njegov predhodnik upravitelj Mihael Mille (10. 3. 1647, 27. 3. 1647, 22. 11. 1649), srecamo pa še nekdanjega »majarja« (2. 4. 1659), pastirja (4. 10. 1654, 30. 7. 1658), krst nezakonskega otroka kuharja in dekle (15. 10. 1651), grajskega valpta (27. 9. 1663) ter kot kršcevalca grajskega kaplana – sacelana (npr. 3. 3. 1659, 19. 12. 1659). ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664, s. p. 151 NŠAM, Maticne knjige, Sv. Jurij ob Taboru, R 1692–1719, R 1691– 1750, P 1786–1846. 152 Gl. op. 101. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE ske župnije – te ne pokrivajo šentjurijskega vikariata – ne najdemo namrec niti krstov drugih morebitnih otrok zakoncev Janeza Ditriha in katarine niti njunih botrstev. ko bi družina res živela tu, v »ožji« vranski župniji, bi se kateri njenih clanov zagotovo pojavil v maticah vsaj kot boter, a se to ni zgodilo.153 o poznejšem življenju Janeza Ditriha imamo samo pet posrednih pricevanj. na prvo, nedatirano, je naletel že radics, a ga ni poskušal casovno in vsebinsko ovrednotiti. Janez Ditrih je neznano kdaj podpisal odpovedno pismo bratu Janezu herbardu, gospodarju na Mediji, v cigar zapušcinskem inventarju iz leta 1681 je naveden regest omenjenega pisma. izstavitelj Janez Ditrih je pisno potrdil, da je od brata prejel dedišcino po neimenovani sestri (schwesterliche Erbschaft).154 ta sestra je bila lahko samo neporocena polsestra Marija klara, ne prav dosti starejša od Janeza Ditriha, ki je umrla konec aprila 1679 v kamniku.155 Drugo porocilo je njena oporoka, podpisana prav tam 29. aprila 1679, po kateri je postal glavni dedic njenega razmeroma skromnega imetja najstarejši živeci pravi brat karel, spomnila pa se je tudi drugih sorojencev, med njimi vseh štirih polbratov. Janezu Vajkardu je samo odpisala posojenih sto goldinarjev in šest kron z obrestmi vred, medtem ko so drugi trije, Janez Ditrih, Janez herbard in Volfgang Jernej, dobili vsak po sto goldinarjev, ki jim jih je moral izplacati karel.156 Zakaj je potem Janez Ditrih za prejem sestrine dedišcine napisal potrdilo oziroma odpovedno pismo bratu Janezu herbardu in ne polbratu karlu, je vprašanje zase. Prevec bi špekulirali z domnevo, da karel ni hotel imeti neposrednega opravka z »odpadlim« Janezom Ditrihom in je drugega polbrata Janeza herbarda uporabil kot posrednika pri izplacilu. Vzrok je lahko tudi povsem tehnicne narave, morda ta, da je bil Janez herbard z Janezom Ditrihom v bolj ali manj stalnih stikih in da sta živela bliže drug drugega. stiki med bratoma so namrec potrjeni prav za leto 1679, nekaj mesecev pred smrtjo polsestre Marije klare. »gospodicna« ana Marija, hci »presvetlega gospoda Di 153 ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9a, krstna knjiga župnije Vransko 1660–1672; Župnijski urad Vransko, krstna maticna knjiga 1673–1701. 154 ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 12. 8. 1681, pag. 12. 155 Marija Klara je na Valvasorjevem rodovniku v Slavi navedena kot zadnji otrok iz Jernejevega prvega zakona (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109) in je torej prišla na svet najpozneje v zacetku 1632, vsaj nekaj mesecev preden je njen oce 5. aprila sklenil porocni dogovor s polihistorjevo materjo (gl. op. 222). Njena oporoka je datirana v Kamniku 29. aprila 1679 (gl. naslednjo opombo), pokopali pa so jo 2. maja v samostanu klaris v Mekinjah (NŠAL, ŽA Kamnik, Maticne knjige, M 1671–1707, s. p.), kar pomeni, da je najverjetneje umrla 30. aprila. 156 ARS, AS 308, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, V–6, 29. 4. 1679. triha Valvasorja« (Domicella Maria Anna Illmi Dni Theodorici Valuasor filia), je bila namrec 4. januarja 1679 na Vacah krstna botra svoji sestricni Mariji eleonori, hcerki Janeza herbarda Valvasorja z Medije.157 gre za tretjo omembo Janeza Ditriha kot živega in za edini dokaz, da je njegova prvorojenka odrastla. Vsaj del Valvasorjeve rodbine na kranjskem je torej sprejemal potomce Janeza Ditriha iz njegovega stanu neprimernega zakona. Zapis o botrstvu hkrati posredno prica tudi o tem, da tedaj 21-letna ana Marija kot (še) neporocena ni mogla prebivati prav dalec od Medije. glede na to, da je njen tri leta mlajši brat ferdinand leto prej, 1678, izprican v graški univerzitetni matriki kot deželan z Vranskega na Štajerskem,158 se je družina Janeza Ditriha Valvasorja torej še vedno zadrževala v krajih okoli ojstrice, zagotovo v župniji Vransko in najverjetneje v njenem vikariatu sv. Jurij ob taboru, kjer je izpricana v letih 1658–1663. tu je torej treba iskati tudi njegovo »majhno posestvo konco nedalec od Žalca« (vnweith Saxenfeld ein gittl Khonttscho genandt), cetrto in za zdaj kronološko zadnje pricevanje o poznejšem življenju Janeza Ditriha. kot je že znano, je »konco« omenjeno v izjavi graškega puškarja gregorja ferdinanda Valvasorja, ko so ga leta 1715 izpraševali o »lažnem Valvasorju«, zaprtem v breslauu. 159 gledano iz gradca je Vransko ležalo »nedalec od Žalca«, po katerem se je graški Valvasor pac najlaže orientiral. Vsekakor pa »konco« ni bilo v neposredni bližini Žalca, saj bi nanj oziroma na Valvasorjevo družino v takem primeru zanesljivo naletel Peter radics, ko je konec 19. stoletja zaradi polihistorjevega mlajšega brata Volfganga Jerneja, žalskega župnika, precesal maticne knjige te župnije.160 Drugo vprašanje je, ali je v graškem viru iz leta 1715 ime posestva »konco« zapisano povsem pravilno. na širšem obmocju savinjske doline namrec ne poznamo grašcine s takšnim ali podobnim imenom. Pozneje zanjo bodisi niso uporabljali istega imena bodisi sploh ni obstala kot samostojno imenje oziroma grašcinska posest. ker je bila majhna, o cemer nedvoumno govori vir, s tem ko jo imenuje gittl, se je zlahka razdrobila ali izginila zaradi pridružitve vecji posesti. V štajerski imenjski knjigi ni bila nikoli vpisana ne pod tem imenom ne pod imenom Janeza Ditriha Valvasorja, ki ga torej pogrešamo kot neposredno obdavcenega pri deželnih stanovih.161 tudi temeljno, na primarne vire oprto 157 NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, R 1673–1689, s. p., 4. 1. 1679. 158 Gl. op. 101. 159 Gl. op. 8. 160 Radics, Valvasor-Studien XXVIII, str. 363; isti, Valvazorjev rod, str. 111–113. 161 StLA, B 249/7, Adalbert Sikora, Gesamtverzeichnis der in den 6 Bänden des steiermärkischen Gültbuches genannten Gültenbe sitzer und anderen Personen, sowie der genannten Orten und Örtlichkeiten. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 delo o spodnještajerskih gospostvih in imenjih hansa Pircheggerja, ne navaja ne »konca« ne Janeza Ditriha. Morda se njegovo izginulo imenje skriva pod imenom imenja grieshof, ki je po Pircheggerju prvotno spadalo h gospostvu ojstrica in »bilo prodano že veliko pred letom 1727«.162 tega imenja oziroma grašcine, locirane nekje blizu ojstrice, slovenska kastelološka in domoznanska literatura sploh ne poznata.163 Pri »koncu« je šlo najverjetneje zgolj za neko »boljšo hišo« ali pristavo nekje na obmocju vikariata sv. Jurija ob taboru, ime pa je po vsej verjetnosti dobilo po družini konc, s katero je Janeza Ditriha Valvasorja vezalo botrstvo. »gospod« Maksimilijan konc je šel namrec za krstnega botra Valvasorjevi prvorojenki ani Mariji (1658). s soprogo salomo sta kot botra oziroma starša izpricana eno desetletje, od leta 1652 do 1662. Predikat »dominus«, njuni osebni imeni in dvojno ime edinega tam kršcenega otroka zakoncev konc, sina Janeza Jurija (1652), pricajo, da sta oba bila »gosposka« cloveka, verjetno mešcanskega ali tržanskega izvora in le malo verjetno bližnja sorodnika drugih koncev v vikariatu sv. Jurij, navadnih kmeckih ljudi.164 s skoraj tridesetletno vrzeljo v šentjurijskih krstnih maticah 1664–1692 se izgubi tudi sled za »gosposkimi« konci, ki jih v poznejših maticah pogrešamo enako kot Valvasorje. Za zdaj ostaja le hipoteza, da je Maksimilijan konc prodal svojo majhno posestvo Janezu Ditrihu Valvasorju. »konco« v graškem zapisniku iz leta 1715 bi se tako najverjetneje morali glasiti »koncevo«. tako se je, kot lahko sklepamo, imenovalo bodisi po Maksimilijanu koncu bodisi že po njegovih prednikih. enako kot nicesar ne ve o takšnem imenju Pirchegger, nas pušca nepotešene franciscejski kataster (1825). na obmocju sv. Jurija ob taboru ne najdemo v katastru nobenega ledinskega ali hišnega imena, ki bi spominjalo na »konco«, zaman pa išcemo tudi vecje objekte, v katerih bi lahko slutili sedež nekdanje »gosposke« posesti.165 162 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 189. 163 Prim. zlasti Stopar, Grajske stavbe; Jakic, Vsi slovenski gradovi; Vrecer, Savinjska dolina. 164 ZAC, ZAC/0006, Zbirka rokopisov, št. 9, krstna knjiga vikariata Sv. Jurij ob Taboru 1646–1664, s. p. – Janez Jurij, sin Maksimilijana in Salome Konc (Konz), je bil kršcen 10. marca 1652. Malo prej sta zakonca 16. februarja 1652 botrovala vsak enemu dvojcku kmeckih staršev, nato pa je Maksimilijan kot krstni boter otrokoma istega para izprican še 23. marca 1655 (kot Dno Maximiliano brez priimka) in 15. marca 1662. V šentjurijskem vikariatu so v isti krstni matici omenjeni naslednji kmecki ljudje s priimkom Konc: kot krstni boter Jakob Konc (18. 12. 1648), kot starša kršcencev pa Filip in Marija iz Kaple (15. 9. 1646, 16. 4. 1649, 11. 3. 1655) ter Nikolaj in Helena (4. 1. 1660). 165 ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 29, k. o. Grajska vas; C 83, k. o. Gomilsko; C 251, k. o. Sv. Miklavž pri Taboru; C 282, k. o. Ojstriška vas; C 416, k. o. Crni Vrh (v tej katastrski obcini je stal grad Ojstrica). od kdaj do kdaj sta »konco« posedovala Janez Ditrih in katarina Valvasor, ostaja odprto vprašanje. Prav tako je odvec ugibati, ali sta tam umrla ali sta se kam odselila. kakor koli že, posest sta morala imeti dovolj dolgo, da se je to dejstvo ohranilo v spominu in se znašlo v omenjenem graškem viru iz leta 1715. Živela sta vsekakor bolj skromno in odmaknjeno, vsaj ce sodimo po tem, da ju okoliška gospoda iz vranske župnije ni vabila za krstna botra.166 katarino poznamo le iz krstne matice šentjurijskega vikariata (1656–1663), za Janeza Ditriha pa je posredno nekajkrat potrjeno, da je konec sedemdesetih let (1678, 1679) še prebival nekje na obmocju Vranskega. njegovo potrdilo o prejemu dedišcine po polsestri Mariji klari je mogoce datirati v cas med njeno smrtjo konec aprila 1679167 in smrtjo brata Janeza herbarda 16. aprila 1681.168 Živ je bil vsaj še 13. januarja 1683, ko ga kot enega od manjših bratovih upnikov omenja menjalna pogodba med Valvasorji za gradova Medija in Zavrh. iz bratove zapušcine mu je šlo sto kron, in sicer proti placilu zastave, ki je pripadala bratovim otrokom iz prvega zakona. Pogodba imenuje Janeza Ditriha z njegovim drugim imenom in ga izrecno postavlja na Štajersko (Herrn Dietrichen Valuasor in Steüer).169 kot prica rodovnik Valvasorjev v Slavi vojvodine Kranjske (1689) pa je bil šest let pozneje že pokojni.170 V tem casu bi njegova žena in otroci še lahko živeli v »koncem«, a kot že receno, o njih v poznejših maticnih knjigah ni sledov. Prva šentjurijska mrliška matica 1691–1751 ne pozna smrti nobenega Valvasorja in tudi naslednja krstna matica 1692–1719 jih ne navaja ne kot starše kršcencev ne kot krstne botre.171 kaj torej vemo o otrocih Janeza Ditriha Valvasorja in njihovih nadaljnjih poteh? od štirih znanih otrok srecamo v njunih mladih letih dva: ferdinand (roj. 1661) je leta 1678 izprican v najvišjem razredu jezuitske »univerze « v gradcu,172 tedaj torej star 17 let, leto zatem pa najdemo na Vacah kot krstno botro 21-letno ano Marijo (roj. 1658).173 Morda imamo tudi vir o šolanju Janeza Jurija (roj. 1659), ce je imenovani morda identicen z Janezom friderikom Valvasorjem, ki je leta 1670 izprican na latinski šoli v rušah, sicer z drugacnim drugim osebnim imenom ferdinand.174 ker take osebe ni na 166 Gl. op. 153. 167 Gl. op. 155. 168 Natancen datum smrti Janeza Herbarda Valvasorja poznamo iz krstne maticne knjige župnije Vace. Ob krstu njegovega sina Franca Erazma je namrec duhovnik zapisal, da je oce prav tega dne preminil (NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, R 1673–1689, s. p.). 169 ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683. 170 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 171 Gl. op. 151. 172 Gl. op. 101. 173 Gl. op. 157. 174 Mlinaric, Seznam imen, str. 153. – Gl. tudi op. 77. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE Valvasorjevem rodovniku v Slavi, bi šlo lahko bodisi za sina Janeza Ditriha bodisi za sina drugega »odpadlega« Valvasorja, njegovega bratranca Jurija sigmunda.175 Vsaj en sin Janeza Ditriha se je torej šolal za intelektualni poklic, najmanj eden pa se je izucil le bolj »prefinjene« obrti, umetniškega voskarstva, o cemer je leta 1715 priceval njegov graški sorodnik.176 Zanj kot tudi za njegovega brata brez znanega poklica, ki sta okoli leta 1710 krajši cas skupaj živela v gradcu,177 ni mogoce reci, da sta ravno tista dva, katerih krsta pozna šentjurijska krstna matica. glede na to, da sta se iz gradca namenila v vojno, bi pricakovali mlajša cloveka, ne petdesetletnika. Prav verjetno je namrec, da se je Janezu Ditrihu in katarini Valvasor rodil še kateri otrok, potem ko prvi krstni matici od januarja 1664 sledi dolga vrzel. lahko tudi, da je katarina kmalu zatem umrla in si je vdovec našel novo ženo. gotovo pa je naslednje: ta »zamolcana« veja Valvasorjeve rodbine v krajih okoli Vranskega po moški strani ni pognala korenin. nazadnje se ustavimo še pri enem skrivnostnem Valvasorju, pravzaprav najbolj zagonetnem, pri karlu Ditrihu baronu Valvasorju, ki smo ga že omenili, in sicer kot možnega sina kleviškega gospoda in nato rudarskega uradnika Jurija sigmunda. glede na edini znani podatek o njem iz leta 1693 in upoštevaje polihistorjev molk o njegovem obstoju je enako verjetno, da je šlo za neznanega sina Janeza Ditriha, skratka za potomca enega ali drugega od obeh »izseljenih« sorodnikov. imena karla Ditriha ni na Valvasorjevem rodovnem deblu v Slavi (1689),178 raziskava o Valvasorjih je ovrgla vsakršno možnost, da bi bil identicen s katerim od Valvasorjev na rodovniku, ki je imel podobno ime, samo štiri leta zatem pa ga srecamo v vlogi mladoporocenca in vrhu tega z baronskim naslovom. Po porocni maticni knjigi župnije stari trg pri slovenj gradcu sta 12. januarja 1693 stopila pred oltar karel Ditrih baron Valvasor (Illustrissimus D. Carolus Dietericus Valvasor Lib: Baro) in »gospodicna« Marija eleonora baronica sauer (Illustrissima Domicella Maria Eleonora Saurerin L: B:). V vpisu razen zvenecih naslovov ni veliko oprijemljivih podatkov, tako kot nista v posebno pomoc imeni porocnih pric »presvetlega« Janeza karla straßbergerja, nevestinega svaka, in krištofa ferdinanda barona kulmerja, sosednjega grašcaka.179 175 Gl. op. 76. 176 Wachsbossierer (v viru Waxpassierer) so bili voskarji, ki so se ukvarjali z umetniškimi deli, na primer z modeli iz voska za vli vanje zvonov, izdelovali pa so tudi figure svetnikov in zlasti figu ralno okrasje za razkošno umetno hrano (Schauessen) za dvor in plemstvo (Popelka, Geschichte, str. 563). 177 Gl. op. 8. 178 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 179 NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, M in P 1668– 1699, s. p. – Janez Karel Straßberger, najverjetneje lastnik gradu Lindek pri Vojniku (prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 225), se je prejšnje leto kot vdovec oženil z nevestino sestro Suzano na podatke v starotrški porocni matici je ocitno naletel cerkveni zgodovinar ignac orožen (1819–1900), saj se na orožna (brez osebnega imena) sklicuje Peter radics, ki si je naredil regest in ga shranil med zapisi o Janezu Ditrihu. tedaj je po vsem sodec še sklepal, da je karel Ditrih identicen s polihistorjevim bratom, ceprav naj bi bil ta po rodovniku v Slavi leta 1689 že pokojni.180 Do podatka o poroki neznanega Valvasorja karla Ditriha je moral radics priti pozno, zato tega clana Valvasorjevega rodu ni upošteval v svojih objavah, vkljucno z monografijo o kranjskem polihistorju.181 karel Ditrih, ki se je starotrškim sauerjem predstavil kot baron in so ga kot takega vpisali tudi v porocno matico, da po naslovu ne bi zaostajal za nevesto, vsekakor ni mogel biti kak lažni Valvasor, cetudi ni bil ravno upravicen do baronskega naslova. Povzdignitev v baronski stan je namrec leta 1667 dosegel le del Valvasorjeve rodbine in tudi sam Janez Vajkard v resnici sploh ni bil deležen te milosti, ampak si jo je prilastil.182 odsotnost imena karla Ditriha na rodovnem deblu Valvasorjev v Slavi jasno prica, da ta »neznanec« ni izviral iz nobene od rodbinskih vej na kranjskem, zatorej iz ene od obeh »izseljenih «, na rodovniku manjkajocih vej. kdaj približno se je rodil, lahko bolj ali manj le ugibamo. Porocna matica ga implicitno navaja kot samskega, kar ne izkljucuje možnosti, da ni bil že kdaj porocen, skoraj gotovo pa je bil ob poroki vsaj blizu polnoletnosti in je potemtakem prišel na svet pred letom 1670. njegova izbranka Marija eleonora baronica sauer se je sodec po navedbi starosti ob smrti leta 1719 rodila okoli leta 1669, saj naj bi bila stara približno petdeset let.183 lahko bi bila njegovih let ali pa tudi dvajset let mlajša od njega, ce je bil karel Ditrih morda starejši sin Jurija sigmunda. ni sicer receno, da je bila njegova mati ena od obeh znanih nezaželenih snah Valvasorjeve rodbine, torej bodisi kmecko dekle neznanega imena, s katerim se je oženil Jurij sigmund, bodisi ojstriška grajska kljucarica katarina gaber, ki je omrežila Janeza Ditriha. ker je prva nazadnje posredno Elizabeto (NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, P 1668–1699, s. p., 11. 2. 1692). Kulmerjem je pripadal dvorec Rotenturn v Slovenj Gradcu (Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 172), ki ga je Krištof Ferdinand kupil leta 1692 (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten etc., Viertel enhalb der Drau – Viertel Cilli. Kreis Cilli, str. 322). 180 ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 7, mapa XXVIII, Bratje in sestre Janeza Vajkarda, Ivan Ditrih. – Na regest vpisa v porocno matico si je Radics pripisal »Hans Ditrih, Sohn Barthol., Aus dem Lande«. 181 Pomenljivo je, da Karla Ditriha ne omenja v razpravi Valvazorjev rod na Spodnjem Štajerskem, izdani leta 1898 z letnico 1899. Morda se je Orožen odzval na Radicsevo prošnjo v sklepu razprave, naj mu bralci posredujejo morebitne druge podatke o Valvasorjih na Štajerskem in drugod (Radics, Valvazorjev rod, str. 114). 182 Golec, Neznano in presenetljivo, str. 305–309. 183 NŠAM, Maticne knjige, Slovenj Gradec, M 1683–1761, s. p. 15. 5. 1719. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 izpricana leta 1661,184 druga pa ob krstu cetrtega otroka v zacetku leta 1663,185 bi se njuna moža, oba »izobcena« polihistorjeva sorodnika, ki sta živela do osemdesetih let 17. stoletja,186 lahko še kdaj porocila. golo ugibanje se zdi sicer odvec, ne pa tudi premislek o takšni možnosti. baroni sauerji bi se namrec zlahka spotaknili ob neplemiško poreklo matere snubca karla Ditriha Valvasorja, ki že tako ni mogel biti peticen, a je prišel prosit za roko baronice. Morebiti se je torej mladenic rodil v ocetovem drugem zakonu in materi, ki je bila vsaj uglednejšega porekla, ce že ne »žlahtne« krvi. to bi bila tudi ena od logicnih razlag, da se mu je uspelo oženiti z baronico, medtem ko so drugi otroci Jurija sigmunda in Janeza Ditriha Valvasorja po vecini pristali pri mešcanskih poklicih in temu ustrezni izbiri žena. o nadaljnji usodi leta 1693 porocenega skrivnostnega barona karla Ditriha za zdaj ne vemo nicesar. najverjetneje se je prišel v stari trg pri slovenj gradcu samo oženit in je svojo izbranko takoj po poroki odpeljal drugam. tako je vsaj soditi ob spoznanju, da v starotrških in slovenjgraških maticnih knjigah njegovo ime pogrešamo, navzocnost žene Marije eleonore pa je izpricana samo dvakrat. Prvic leta 1698, ko je bila v starem trgu krstna botra skupaj s »presvetlim gospodom sauerjem« brez navedenega osebnega imena, tj. bodisi s svojim bratom ali necakom.187 glede na to, da so bili baroni sauerji, gospodarji gradica Zavlar v starem trgu, v svoji okolici zelo iskani krstni botri,188 je odsotnost zakoncev Valvasor kot botrov še ocitnejša. lahko da je bila Marija eleonora ob edinem botrstvu samo na obisku pri sorodnikih. ob drugi omembi, 21 let pozneje, ko so v slovenjgraško mrliško matico vpisali njeno smrt, pa se zdi precej verjetno, da je tu živela, morda sicer šele krajši cas. Pokopali so jo 15. maja 1719, umrla je nenadne smrti (morte repentina sublata) stara okoli petdeset let. Mesec dni prej, ob veliki noci, je opravila spoved, a v mrliški matici ni izpricano kje.189 tako kot ni zapisano, da bi stalno živela kje drugje, ni podatka, ali je bila že vdova, vendar pri pokojnikih tudi sicer niso dosledno pisali ne enega ne drugega.190 kaj se je zgodilo s karlom Ditrihom 184 Gl. op. 63. 185 Gl. op. 148. 186 Gl. op. 75, 169–170. 187 NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1693–1708, s. p., 19. 2. 1698. 188 Kot botra se na prelomu iz 17. v 18. stoletje najveckrat pojavlja vdova baronica Kristina Suzana, lastnica Zavlarja, pogosto Ferdinand Ernest in od leta 1701 mladi Janez Jurij (NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1693–1708, R 1708–1721; Slovenj Gradec, R 1683–1765). 189 NŠAM, Maticne knjige, Slovenj Gradec, M 1683–1761, s. p. 190 Ko je šest let pozneje umrla njena 73-letna svakinja Kristina Suzana, že dolgo vdova, v mrliški knjigi prav tako ni podatka, da gre za vdovo (prav tam, s. p., 20. 3. 1725). Kot vdova je nekajkrat navedena v krstnih maticah (prav tam, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1693–1708, s. p., 3. 8. 1693; Slovenj Gradec, R 1683–1765, s. p., Valvasorjem, ostaja še naprej neznanka. V starotrški župniji in slovenjgraškem vikariatu se po ženini smrti ni ponovno porocil in tu ga niso pokopali.191 Dodati je mogoce le še, da v davcnih registrih mesta slovenj gradec njegovega ali ženinega imena ne najdemo ne leta 1691 med davkoplacevalci ne sedem let pozneje med davcnimi dolžniki ter prav tako ne v letih 1708/9 med lastniki hiš.192 Ce sta zakonca Valvasor morda vendarle prebivala v mestu, potemtakem v najetem stanovanju, sta morala živeti zelo umaknjeno, o cemer prica dejstvo, da ju mešcani niso vabili za krstna botra svojih otrok. soproga Marija eleonora je izvirala iz precej skromne veje leta 1630 pobaronjenih sauerjev,193 v katerih lasti je bil prej omenjeni gradic Zavlar (feldenhofen). ko se je leta 1693 porocila, ji je bilo okoli 24 let, starši so ji že pred tem umrli, lastnica Zavlarja pa je bila njena zgodaj ovdovela svakinja kristina suzana.194 glede na pricakovano 10. 1. 1696, 18. 9. 1698) in že leta 1692 v štajerski imenjski knjigi (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten etc., Viertel enhalb der Drau – Viertel Cilli. Kreis Cilli, str. 322, 323). 191 Prim. NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, P 1700– 1726, M 1700–1726, M 1727–1756; Slovenj Gradec, M 1683–1761 in P 1683–1770. 192 StLA, Laa. A. Antiquum, Gruppe I, Landesfürstliche Städte und Märkte, K 64, H 310, Steuerregister Stadt Windischgraz 1691, 24. 1. 1692; prav tam, Steuerausstand Extract 1698, 9. 3. 1701; Gruppe VI, Herdsteuer 1705–1709, Sch. 1269 b, St. 18, Stadt Windischgraz 1708 et 1709. 193 Sauerji so izvirali s Kranjskega in so tudi po preselitvi na Štajersko in Koroško v plemiškem predikatu obdržali ime gradu Kozjak na Dolenjskem (Valvasor, Die Ehre XI, str. 315). Marija Eleonora se je rodila kot eden od petih otrok Jurija Andreja barona Sauerja in njegove žene Barbare Suzane, rojene baronice Schrattenbach (Witting, Beiträge, str. 258; ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 120, Genealogica R–Z, Sauer, pag. 95). V baronski stan je bil leta 1630 povzdignjen njen ded, koroški deželan Jurij (Andrej) Sauer »von Kosiak zu Schrattenegk« (Witting, Beiträge, str. 258); skupaj z bratom in dvema bratrancema je dobil predikat »Sauer Freiherr zu Kosiak, Herr auf Wellan, Schönstein und Lilgenberg« (Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 225), povzdignitev v grofe pa je leta 1668 dosegla le veja bratranca Janeza Karla z Borla (Witting, Beiträge, str. 259–260; Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 226). 194 Oce Jurij Andrej je leta 1677 prodal grašcino Dobrova (Gutenhart) pri Velenju, last njegove matere Elizabete (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten etc., Viertel enhalb der Drau – Viertel Cilli. Kreis Cilli, str. 319). O njegovi smrti ni podatkov, ženo (Barbaro) Suzano, rojeno baronico Schrattenbach (v mrliški matici je navedena kot rojena grofica), pa so položili v kapelo starotrške župnijske cerkve 10. septembra 1690, staro okoli 58 let (NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, M 1668–1669, s. p.). Rodila se je torej okrog leta 1632 in je še zelo mlada rodila sina Ferdinanda Ernesta; temu starotrška mrliška matica leta 1723 bodisi pripisuje prevec let – 80, kar pomeni, da bi se rodil že leta 1643 (prav tam, Stari trg pri Slovenj Gradcu, M 1700–1726, s.p., 15. 4. 1723), ali pa so ob smrti podcenili starost njegove matere. Ni sicer nemogoce, da bi bil 26 let starejši od sestre Marije Eleonore, porocene Valvasor. Ne onadva ne drugi sorojenci niso bili kršceni v Starem trgu (prim. prav tam, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1646–1665, R 1665–1678). Vdova Kristina Suzana, pokopana leta 1725 v Slovenj Gradcu v starosti 73 let (prav tam, Slovenj Gradec, M 1683–1761, s. p., 20. 3. 1725) in torej rojena okoli leta 1652, je VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE majhno doto mlade baronice sauer ni nenavadna njena poroka z mladenicem iz ene od »izobcenih«, s kranjskega »izseljenih« rodbinskih vej Valvasorjev. Še posebej ne, ce se je ta, ki ni mogel biti premožen, lahko naslavljal z baronom. njegov stric ali mrzli stric Janez Vajkard Valvasor mu je nehote naredil nemajhno uslugo, ko je v Slavi vojvodine Kranjske implicitno »povzdignil« med barone vse Valvasorje, tudi tiste, ki to niso bili, vkljucno s samim seboj, izrecno navedenim kot baron že v naslovu knjige.195 Mladi karel Ditrih svojega imena v stricevem monumentalnem delu sicer ni našel, lahko pa se je skliceval na svojega v Slavi omenjenega oceta, ki se je po navedbi na rodovnem deblu »iz dežele izselil« – najsi je bil to Jurij sigmund ali Janez Ditrih.196 Pa tudi na polihistorjevo navedbo, da na rodovnem deblu ni otrok izseljenih Valvasorjev, ker za vse ne ve,197 in na uvršcenost Valvasorjev med tiste kranjske baronske družine, katerih rodbinske veje živijo v raznih drugih deželah.198 Ce je karlu Ditrihu uspelo ubraniti baronski naslov v javnosti in ne samo pred sauerji ter njihovim krogom, smemo njegov dosežek imenovati nic manj kot »vrnitev odpisanega«. bil je vsekakor dovolj drzen, da se je predstavljal kot baron in se je v takšno hišo tudi oženil. Podobnost s polihistorjem Janezom Vajkardom je v tem oziru precej ocitna. Zakaj je kranjski polihistor zamolcal družini svojih dveh »izobcenih« sorodnikov? Ceprav je Janez Vajkard Valvasor dobro vedel, kaj se je zgodilo z njegovim bratom in bratrancem, je na morala biti žena njunega brata Franca Jurija. Njen naslednik na Zavlarju je bil sin Janez Jurij, ki se je glede na navedbo starosti 50 let ob smrti leta 1731 (prav tam, M 1727–1756, s. p., 3. 5. 1731) rodil okoli leta 1681, vendar ne v župniji Stari trg (prim. prav tam, R 1678–1692). Kako je družina Jurija Andreja Sauerja prišla do gradica Zavlar v Starem trgu, ni povsem jasno. Po štajerski imenjski knjigi sta to posest leta 1624 kupila njegov bratranec Franc Sauer z ženo Marijo Salomo, od leta 1631 do 1694 pa v knjigi ni podatkov o lastnikih (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten etc., Viertel enhalb der Drau – Viertel Cilli. Kreis Cilli, str. 100, 323). Za vmesni cas je v starotrških župnijskih maticah sicer potrjena navzocnost Sauerjev, a samo rodbinsko ime prek njihove služincadi: npr. »apud Illmam Saurerin«, »apud Illmum Dominum Shauer« (NŠAM, Maticne knjige, Stari trg pri Slovenj Gradcu, R 1646–1665, 22. 1. 1664, 9. 3. 1670, 19. 2. 1671, 16. 7. 1673; P 1646–1665, 21. 5. 1662, 25. 5. 1665) Po Schmutzu je Kristina Suzana posedovala Zavlar že leta 1681 (Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon, str. 363), po štajerski imenjski knjigi pa je to posest prejela leta 1694, potem ko je dve leti prej kupila bližnji Rotenturn in ga prodala Krištofu Ferdinandu baronu Kulmerju; Zavlar je leta 1717 izrocila sinu Janezu Juriju (StLA, B 249/5, Adalbert Sikora, Die steirischen Gülten etc., Viertel enhalb der Drau – Viertel Cilli. Kreis Cilli, str. 321, 322, 323). – O sorodstvenih razmerjih med Sauerji prim. Witting, Beiträge, str. 258. 195 Golec, Neznano in presenetljivo, str. 305–309. 196 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 197 Prav tam, str. 108. 198 Prav tam, str. 106. rodovnem deblu svoje rodbine199 opravil z obema na karseda »eleganten« nacin. s tem ko ju je preprosto oznacil kot izseljena iz dežele, je zadostil resnici in hkrati odgovoril vsem tistim, ki so vedeli, da sta oba »izobcena« Valvasorja imela ženo in otroke, in bi jih zmotil polihistorjev molk o njunih družinah. nepoucen bralec bi si lahko skope navedbe o njiju razlagal razlicno, najprej seveda s tem, da se rodovnik nanaša samo na kranjske Valvasorje, kar pa ni res, saj naslov »stamm=reihe der Valvasorischen familie« ne govori o nikakršni omejenosti na deželni okvir. Zato je polihistor na prejšnji strani zapisal, da ni navedel otrok iz dežele izseljenih Valvasorjev, ker za vse ne ve.200 tako kot navedbi, da sta se Jurij sigmund in Janez Ditrih izselila, sta bila resnicna tudi podatka o njuni smrti. Polihistor si ju zagotovo ne bi upal zapisati v nasprotju z resnico, ce ne zaradi drugega, že zato, ker njuni družini nista bili dalec in ker bi ga lahko hitro kdo spravil v zadrego. laže kot smrt bližnjega sorodnika si je bilo izmisliti, da so vsi Valvasorji vkljucno z njim baroni, ceprav je povzdignitev v baronski stan veljala le za del rodbine.201 Še neprimerno teže kot izmišljeno baronstvo bi bilo mogoce dokazati, da kranjski polihistor ni govoril resnice, ko je prikrojil dejstva o izvoru svojega rodu. svojega deda hieronima († 1602-3) je namrec oznacil za bratranca prvega na kranjskem živecega Valvasorja (seinem Vettern), Janeza krstnika († 1581), ceprav ta v svoji oporoki izrecno pravi, da s hieronimom nista v sorodu.202 Dozdevni razlog za polihistorjev molk o rodbinskih vejah obeh »izseljenih« sorodnikov – njuna izselitev iz dežele – torej ne vzdrži preskušnje. Še vec, v istem rodovniku se skriva potrditev, da je Janez Vajkard zavestno in ne iz kakšnega drugega razloga zamolcal »nevredni « del svojega sorodstva. Pri dveh njegovih prav tako že pokojnih sestrah namrec ni navedeno, s kom sta se porocili, ceprav so imena soprogov upoštevana pri (vseh) drugih sorodnicah. ni nakljucje, da manjka podatek o možu ravno pri tistih dveh, ki sta bili omoženi z neplemicema. in obe sta bili nic manj kot polihistorjevi mlajši sestri. o rozaliji konstanciji je že Peter radics ugotovil, da se je porocila s pisarjem z gradu Ponovice,203 doslej neuporabljeno gradivo štajerske deželne pravde o rodbini Valvasor pa je zdaj razkrilo še stanu neprimerno poroko najmlajše sestre Marije izabele.204 199 Prav tam, str. 109. 200 Prav tam, str. 108. 201 Golec, Neznano in presenetljivo, str. 305–309. 202 Reisp, Kranjski polihistor, str. 51–52. 203 Radics, Valvasor-Studien V, str. 1475; isti, Johann Weikhard (1910), str. 347. 204 Gl. op. 13. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 turisticna tabla pred polšniško župnijsko cerkvijo obiskovalcem med drugim poenostavljeno razlaga, da je polihistor Valvasor svojega bratranca jurija Sigmunda (jurija žigo) »vrgel iz rodbine, ker se je porocil s preprosto ženo« (foto: B. Golec, maj 2012) Vec dejstev kaže na to, da Valvasorjeva rodbina ni bila zadovoljna z nobenim od obeh neplemiških svakov. Prva sestra rozalija konstancija se je 2. novembra 1670, stara približno 27 let, omožila na Vacah z blažem faganellijem iz gorice, gospošcinskim pisarjem pri karlu baronu witzensteinu na Ponovicah. Pri tem je zanimivo, da je bil ponoviški grašcak porocen s tisto Polikseno Valvasor, katere brat Jurij sigmund je leta 1657 zaradi poroke s kmecko hcerko izgubil kranjsko deželanstvo (!). kako je na poroko sestricne svoje pokojne žene gledal baron wizenstein, lahko le ugibamo. Je podpiral stanovsko neprimerno poroko ženine mlajše sorodnice ali ji je nasprotoval tako, kakor se je svojcas vsa Valvasorjeva rodbina zoperstavljala poroki Polikseninega brata? Je bil faganelli kot gospošcinski pisar vendarle sprejemljivejši za sprejem v sorodstvo od kmeckega dekleta? skromni podatki o poroki in nadaljnji usodi zakoncev faganelli pricajo o nasprotnem. Ce bi se Valvasorjeva rodbina s poroko strinjala, mlademu paru ne bi šla za porocni prici tuja cloveka, navadna tržana z Vac, ampak faganelliju bržkone baron witzenstein ali vsaj kdo drug s ponoviškega gradu, rozaliji konstanciji pa zagotovo kateri od bratov.205 Še vec, vse kaže, da je moral faganelli pustiti pisarsko službo na Ponovicah, saj sta zakonca ob krstu sina naslednje leto, 25. oktobra 1671, živela na Vacah, pa tudi otrokova botra nista bila sorodnika, ceravno eden od njiju plemiškega stanu.206 neodobravanje zveze med pisarjem in plemiško gospodicno z Medije je zakonca slejkoprej tudi pregnalo iz teh krajev, saj v vaških maticah o njiju pozneje ni vec sledu.207 Zadnji znani podatek o rozaliji konstanciji je regest potrdila (odpovednega pisma) z dne 10. januarja 1675, da je (od brata Janeza herbarda) prejela dedišcino po materi.208 rozalija konstancija je morala biti sicer zaznamovana s kakšno telesno hibo. Pomenljive so namrec besede njene matere ane Marije v oporoki iz leta 1657, ko je bilo hcerki okoli štirinajst let. bog naj bi rozalijo konstancijo in njeno sestro ano katarino »ustvaril tako, da bosta težko primerni za ta svet in bosta morali pravocasno 205 NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, P 1667–1685, s. p. 206 Prav tam, R 1666–1672, s. p. 207 Prim. prav tam, R 1673–1683, R 1689–1705, P 1685–1711, M 1687– 1723. 208 ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 12. 8. 1681, pag. 10. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE oditi v kak samostan«. Vsekakor je bil to razlog, da je mati volila vsaki le po 750 goldinarjev, tj. dobro tretjino vsote, pripadle tretji še neporoceni hcerki. ta hci je bila najmlajša Marija izabela, tedaj stara šele šest ali sedem let. Mati ji je v oporoki namenila 2.000 goldinarjev, »ko bo dosegla polnoletnost in se bo svojemu stanu primer- no, po predhodnem posvetu in s privolitvijo najbližjih sorodnikov, porocila s plemicem«.209 toda tudi ta polihistorjeva sestra se je izneverila rodbini in stopila pred oltar z neplemicem.210 Zgovorno je že dejstvo, da se je omožila zunaj domace župnije,211 neznano kdaj pred 25. avgustom 1675 (tedaj ji je bilo 24 ali 25 let), ko so v gornjem gradu, kjer je z možem živela, nesli h krstu prvega od njenih štirih znanih otrok. njen soprog se je imenoval lovrenc klancnik in je bil nemara eden od uslužbencev gornjegrajskega škofijskega gospostva, a vsekakor ne ravno me najvišjimi.212 leta 1685 je bil po lastni izjavi star okoli 40 let,213 kar pomeni, da se je rodil okrog leta 1645 in bil kakšnih pet let starejši od žene. Porocila o Mariji izabeli ugasnejo po 13. januarju 1683, ko je bila ocitno še živa. tega dne so Valvasorji sklenili v ljubljani menjalno pogodbo za gradova Medija in Zavrh, v kateri je kot dolg pokojnega Janeza herbarda naveden legat sestri Mariji izabeli klancnik v višini tisoc goldinarjev. 214 klancnikova se je v gornjem gradu izpricano ukvarjala s trgovino z vinom, kar je tudi pripeljalo do ugotovitev o njeni usodi. Zaradi dveh odvzetih sodov vina se je namrec célo desetletje vlekla pravda, ki jo je Marija izabela sprožila zoper nekega gornjegrajskega tržana najpozneje leta 1678. Medtem je umrla, saj jo je v pravdnem postopku 19. maja 1685 nasledil mož lovrenc kot varuh otrok, njenih dedicev. Dne 7. julija 1685 je v isti zadevi tudi izrecno navedena kot pokojna, njen mož pa je bil tedaj že cesarski nakladnik v kamniku.215 209 ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 50. 210 Gl. op. 13. 211 V porocnih maticnih knjigah župnije Vace njene poroke ni (NŠAL, ŽA Vace, Maticne knjige, P 1640–1665, P 1667–1685). 212 V gornjegrajski krstni matici so navedeni štirje krsti Klancnikovih otrok, 25. 8. 1675, 15. 9. 1678 in 9. 2. 1682 (dvojcka), ter eno botrstvo Lovrenca Klancnika 11. 10. 1679 (Župnijski urad Gornji Grad, krstna maticna knjiga 1672–1695, pag. 38, 89, 109, 147). V matici ni izprican Klancnikov poklic, medtem ko v istem casu srecamo gospošcinskega ekonoma, oskrbnika, odvetnika in pisarja (prav tam, pag. 80, 109, 118, 146, 166, 188). Zakonca sta sicer ob krstu prvega otroka navedena kot »nobilis«, pri krstu dvojckov pa je Klancnik »generosus dominus« in Marija Izabela »illustrissima domina«, pac glede na svoje plemiško poreklo. 213 StLA, Grundbuch I 3382, Herrschaft Oberburg, pag. 1181, 7. 7. 1685. 214 ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 4, Dominicalia, Akti o imenju Marije Salome Schwab v vaški in šmartinski fari, 13. 1. 1683. 215 Sodni spor je izprican po drobcih v razlicnih fondih v dveh arhivih (gl. op. 13; StLA, Grundbuch I 3382, Herrschaft Oberburg, pag. 328, 7. 3. 1681, pag. 1140–1141, 19. 5. 1685; pag. 1174–1178, 6. 7. 1685; pag. 1179–1181, 7. 7. 1685; 1191, 9. 7. 1685; pag. 1198, 11. 8. 1685; pag. 1204, 21. 8. 1685; pag. 1287, 25. 4. 1686; pag. 1496–1497, 5. 3. 1688; Marija izabela je torej preminila med letoma 1683 in 1685, gotovo ne v kamniku, kjer jo v mrliški matici pogrešamo, ampak najverjetneje v gornjem gradu,216 vendar datum njene smrti zaradi izgubljene mrliške matice ni dokumentiran.217 Prav tako ni znano, ali je imela Marija izabela kakšne težave pri izplacilu dedišcine, ker ni izpolnila materine oporocne želje, naj se poroci s plemicem.218 kakor koli, nenavadne okolišcine možitve dveh polihistorjevih sester, ki nista sledili materinim nasvetom o svoji prihodnosti, sta poleg njune izbire zakonskih tovarišev potrdile, da se marsikdo v Valvasorjevi rodbini ni strinjal z njunima odlocitvama. Med temi je bil po vsem sodec tudi Janez Vajkard, od tod njegov sklep, da si »plebejska« svaka ne zaslužita omembe na Valvasorjevem rodovnem deblu, ki mora za vsako ceno ostati »neomadeževano«. V tem pogledu je bil torej naš polihistor zelo podoben svoji materi ani Mariji, rojeni rauber. njeno odlocitev, da zaradi namere o neprimerni poroki razdedini sina Janeza Ditriha, je branko reisp komentiral z besedami: »ta oporoka daje nekatere podatke o družinskih razmerah, iz nje pa se razberejo do neke prav tam, Landrecht, K 273, Heft 3, Glantschnigg, fol. 81–91, 28. 11. 1687; NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad A, fasc. 84, Procesi 17. stoletje, 7. 9. 1679). Marija Izabela Klancnik je od gornjegrajskega tržana Filipa Sibenaicherja s tožbo zahtevala dva soda vina, ki naj bi ju kupila, vendar ji ob tožencevem spretnem izmikanju ni uspelo doseci pravice ne pri prvi sodni instanci, trškem sodišcu v Gornjem Gradu, ne pri deželnoglavarskem sodišcu v Gradcu; 5. marca 1688 zadeva še vedno ni doživela epiloga. – Na omembe zakoncev Klancnik v gornjegrajskem gradivu me je opozoril kolega Žiga Zwitter, ki se mu za prijaznost iskreno zahvaljujem. 216 Vsekakor je v Gornjem Gradu še živela 29. julija 1682, ko je zaradi žalitev in groženj svojim otrokom tožila pred patrimonialnim sodišcem tamkajšnjega gospostva nekega gornjegrajskega podanika in dosegla javno opravicilo (StLA, Grundbuch I 3382, Herrschaft Oberburg, pag. 624, 29. 7. 1682). 217 Mrliške matice gornjegrajske župnije se zacenjajo šele leta 1741 (Župnijski urad Gornji Grad), smrt Marije Izabele Klancnik pa v letih 1682–1685 ni vpisana v mrliško matico župnije Kamnik (NŠAL, ŽA Kamnik, Maticne knjige, M 1671–1707). V Kamniku v istih letih ne ona ne njen mož nista izpricana niti v krstni matici kot botra ali starša kršcencev (prav tam, R 1673–1685). Lovrenc Klancnik je kot »generosus dominus« omenjen 29. decembra 1686, ko bila v Kamniku kršcena njegova hci Katarina Rozalija, rojena v zakonu z drugo ženo enakega imena kot hci (prav tam, R 1685–1699, s. p.). Od kod je bila druga žena, ne vemo. V kamniški porocni matici njune poroke ni (prav tam, P 1673–1711), vrsta gornjegrajskih porocnih knjig pa se zacenja šele leta 1699 (Župnijski urad Gornji Grad). Do leta 1700 v kamniški mrliški matici ne najdemo smrti Lovrenca Klancnika niti koga drugega iz njegove družine. 218 V zapušcinskem inventarju njenega leta 1681 umrlega brata Janeza Herbarda je naveden zavoj spisov, v katerem je bila poravnava in vec pobotnic, zadevajocih Marijo Izabelo Klancnik (Khlantschnikhin) (ARS, AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani, šk. 130, fasc. LIV, lit. Z–6, 12. 8. 1681, pag. 13). Protokoli ograjnega sodišca za Kranjsko, pred katerim bi v primeru spora tekla pravda za dedišcino, so ravno za ta cas izgubljeni; manjkajo knjige za obdobje od leta 1667 do 1695 (ARS, AS 306, Ograjno sodišce za Kranjsko, popis). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 mere tudi nazori in znacaj matere Janeza Vajkarda.«219 ob tem bi bilo skoraj odvec dodati: ter nazori in znacaj njenega znamenitega sina. kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, tako odprt do ljudi vseh stanov in pogledov, se nam torej pokaže v nekoliko drugacni luci, ko gre za »cast in slavo« njegovega lastnega rodu. tako kot je z zavestno prikrojitvijo resnice samega sebe in implicitno celotni »nebaronski del« Valvasorjev kar sam »povzdignil« v barone,220 je na prefinjen nacin »ocistil« v Slavi objavljeni rodovnik svojega rodu.221 Zamolcal je dve »odpadli veji« – ženi in potomce svojega brata in bratranca – in vrhu tega še dva svoja neplemiška svaka. grajska kljucarica katarina gaber, gospošcinski pisar blaž faganelli, lovrenc klancnik s podobnim poklicem, pozneje nakladnik (mitnicar), in kmecka žena bratranca Jurija sigmunda pac niso sodili v Slavo vojvodine Kranjske. Valvasorja ne bi prav nic stalo, ce bi povedal, da sta se »izseljena« sorodnika naselila v sosednjih deželah koroški in Štajerski, a je imel ocitno dober razlog za molk. sorodstvu s štajerskimi in koroškimi Valvasorji se je »elegantno« odrekel, ceš da ne ve za vse otroke izseljenih Valvasorjev. na drugi strani pa je na rodovnem deblu mirno povzdignil v baronice in grofice primožene sorodnice – vkljucno z lastno materjo in svojo drugo ženo –, ki takšnega naslova niso imele, ampak so bili do njega upraviceni zgolj njihovi sorodniki, tudi bolj oddaljeni. tako ne prva žena polihistorjevega oceta Marija elizabeta Dornberg ne druga ana Marija rauber za življenja nista bili baronici in se s tem nazivom sami tudi nikoli nista neupraviceno naslavljali. 222 svojo drugo ženo ano Maksimilo Zetschker je Valvasor naredil za baronico, potem ko se je tako naslovila že dve leti prej v porocni pogodbi, in sicer v navzocnosti enega od dveh bratov in bratranca, ki so desetletje prej, leta 1676, res postali baroni.223 Poleg tega ni na Valvasorjevem rodovnem deblu »pristna« niti ena od treh grofic. V grofovski stan je polihistor povzdignil 219 Reisp, Kranjski polihistor, str. 290, v op. 49. 220 Golec, Neznano in presenetljivo, str. 305–309. 221 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 222 Prim. zlasti Jernejeva porocna dogovora (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, Spisi, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 7. 2. 1617 in 5. 4. 1632) in oporoko druge žene Ane Marije (ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 49). Nevesti v nobenem primeru ne bi mogli postati baronici pozneje, z morebitnim pobaronjenjem njunih ocetov, saj sta bila oba že pokojna. Za svojo mater Ano Marijo bi polihistor baron- ski naslov še lahko pogojno upravicil s tem, da je cesar Leopold I. sinovoma njenega brata 12. aprila 1681 priznal dedni baronski naslov z utemeljitvijo, ceš da ga je njun (domnevni) prednik prejel že leta 1516. Tudi zato je Valvasor objavil celotno besedilo baronske diplome (Valvasor, Die Ehre XI, str. 637–638). O sorodstvenih razmerjih v rodbini Rauber gl. AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 6, št. 210, Rauber. 223 Golec, Neznano in presenetljivo, str. 308. ženi svojega polbrata karla in bratranca Janeza krstnika, ceprav njun oce andrej Danijel barbo († 1639) ni bil niti baron, ampak so povzdignitev v baronski stan šele pozneje (1651) dosegli njuni bratje, slednjic pa sta dva od njih, ne prav dolgo pred izidom Slave, dobila grofovski naslov (1674).224 tudi karlova prva žena iz rodbine schrattenbach ni bila rojena kot grofica, kot pravi rodovno deblo, ampak je umrla še pred podelitvijo grofovskega naziva njenim sorodnikom.225 Polihistorjeva bratranec Jurij sigmund in brat Janez Ditrih Valvasor sta morala torej prva od sorodstva vsaj deloma, ce ne v celoti opustiti plemiški nacin življenja, kar se je pozneje ponovilo še pri dveh njegovih sestrah. kot smo videli, nadaljnja usoda potomstva obeh »odpadlih « Valvasorjev ni znana. ni izkljuceno, da se je priimek Valvasor z njunimi potomci obdržal dlje kot pri sorodstvu na kranjskem, kjer je ugasnil z duhovnikom francem Jožefom (1705–1795), sekovskim kanonikom, ki je zadnja leta preživel v rodni ljubljani.226 Morda bodo ugibanja o tem kdaj potrdile nakljucne najdbe. samo želeli bi si lahko še kakšnega »lažnega Valvasorja«, ki bi pri tem nehote pomagal. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (ars): as 2, Deželni stanovi za kranjsko: šk. 862, 874, 937. as 173, imenjska knjiga za kranjsko: knj. 5, 6. as 177, franciscejski kataster za Štajersko: c 29, c 83, c 251, c 282, c 416. as 306, ograjno sodišce za kranjsko: popis; knj. 14. as 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v ljubljani: ii. serija, fasc. V 1–16. as 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v ljubljani: šk. 32, 120, 130. as 730, gospostvo Dol: fasc. 120. as 748, gospostvo krumperk: fasc. 4, 25. as 984, radics pl. Peter Pavel: šk. 4–7. as 1073, Zbirka rokopisov: ii/51r. as 1074, Zbirka urbarjev: i/30u. as 1075, Zbirka rodovnikov: šk. 1, 6. 224 O starših in bratih Karlove žene Ane Rozine (* ok. 1620, † 1702) in žene Janeza Krstnika Sidonije Regine (* 1622, † 1708) gl. Witting, Beträge, str. 143, 145; o starših tudi Radics, Johann Weikhard (1910), str. 344, 348; o stanovskih povzdignitvah gl. Frank, Standerhebungen. 1. Band, str. 52; o sorodstvenih razmerjih v rodbini Barbo-Waxenstein pa AS 1075, Zbirka rodovnikov, šk. 1, št. 20, Barbo; Umek, Barbo-Waxenstein, str. 186. 225 Gl. op. 131–132. – Ce je bila Ana Kristina hci enega od treh leta 1649 povzdignjenih Schrattenbachov (najverjetneje Makskimilijana), bi postala grofica le v primeru, ko bi povzdignitev veljala tudi za njegove že pokojne otroke. 226 Reisp, Kranjski polihistor, str. 65. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE Diözesanarchiv Graz–Seckau (Dag): altmatriken: Deutschlandsberg: sterbebuch ii 1681–1686, 1694– 1700 [prav: 1681–1686, 1693–1700]. graz–hl. blut: taufindex i 1589–1744, taufindex ii 1745–1774, taufbuch iX 1673–1681, taufbuch X 1682–1694, taufbuch Xi 1694–1706, taufbuch Xii 1707–1720, trauungsindex i 1612–1899, sterbeindex i 1610–1727, sterbeindex ii 1728–1910, sterbebuch Viii 1674–1682, sterbebuch iX 1683–1691, sterbebuch X 1692–1705, sterbebuch Xiii 1742–1754. graz–st. leonhard: trauungsindex 1618–1699. graz–st. Peter: trauungsindex 1644–1875 Nadškofijski arhiv Ljubljana (nŠal): nŠal 20, gornji grad a: fasc. 84. nŠal 572, Zapušcina franc Pokorn: šk. 379. Ža kamnik: Maticne knjige, M 1671–1707. Ža ljubljana–sv. nikolaj: Maticne knjige, ind r 1621– 1653, r 1638–1643, r 1643–1653, P 1632–1651, M 1635–1657. Ža Vace: Maticne knjige, r 1628–1635, r 1636–1643, r 1643–1656 [prav: 1644–1656], r 1673–1689, r 1689–1705, P 1640–1665, P 1667–1685, P 1685– 1711, M 1687–1723. Nadškofijski arhiv Maribor (nŠaM): Maticne knjige: slovenj gradec: r 1683–1765, M 1683–1761 in P 1683–1770. stari trg pri slovenj gradcu: r 1646–1665 in P 1646– 1665, r 1665–1678, r 1678–1692, r 1693–1708, r 1708–1721, M in P 1668–1699, P 1700–1726, M 1700–1726. sv. Jurij ob taboru: r 1692–1719, r 1691–1750, P 1786–1846. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (stla): archivbehelfe: b 249/5, b 249/7. a. schrattenbach: k 1. grundbücher: i 3382. iö reg. = innerösterreichische regierung: cop (= gemeine copeien) 1628–Xii–17, 1651–iX–90, 1661–iV–9, 1661–Vii–19, 1661–Viii–102; gut (= gutachten) 1651–Xi–35. iö hk = innerösterreichische hofkammer: 1641–i– 139, 1651–Vii–84. laa. a. = landschaftliches archiv antiquum: gruppe i, k 64; gruppe Vi, sch. 1269 b. landrecht: k 273, k 1364, k 1365. Zgodovinski arhiv Celje (Zac): Zac/0006, Zbirka rokopisov: št. 9, 9a. Zgodovinski arhiv Ljubljana (Zal): Zal lJu 340, lazarinijeva genealoška zbirka: šk. XXV. Župnijski urad Gornji Grad: krstna maticna knjiga 1672–1695; krstna maticna knjiga 1695–1723; porocna matica knjiga 1699–1739. Župnijski arhiv Vransko: krstna maticna knjiga 1673–1701; porocna maticna knjiga 1740–1771. Literatura andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 2. 1630–1662. graz: akademische Druck- u. Verlagsanstalt, universitätsbuchdruckerei und universitätsverlag, 1980. andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 3. 1663–1710. graz: akademische Druck- u. Verlagsanstalt, universitätsbuchdruckerei und universitätsverlag, 1987. andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 4. 1711–1765. graz: akademische Druck- u. Verlagsanstalt, universitätsbuchdruckerei und universitätsverlag, 2002. bezlaj, france (ur.): Zacasni slovar slovenskih priimkov. ljubljana: slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1974. budak, neven: Hrvatska i Slavonija u ranome novom vijeku. (hrvatska povijest u ranome novom vijeku. 1. svezak). Zagreb: barbat, leykam international, 2007. Crnivec, Živka (ur.): Ljubljanski klasiki 1563–1965. ljubljana: Maturanti klasicne gimnazije (1941– 1958), 1999. frank, karl friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 1. Band. A–E. schloss senftenegg: selbstverlag, 1967; 4. Band. O–Sh. schloss senftenegg: selbstverlag, 1973. golec, boris: neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapušcini Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski casopis 61 (2007), št. 3–4, str. 303–364. golec, boris: Preteklost Dragarjevega rodu iz okolice tabora v savinjski dolini (Družbeni in gospodarski prerez z rodovnikom). Celjski zbornik 1990. celje: skupšcina obcine, 1990, str. 61–83. golec, boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). Zgodovinski casopis 62 (2008), št. 3–4, str. 351–383; (2. del). Zgodovinski VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 casopis 65 (2011), št. 3–4, str. 292–373; (3. del). Zgodovinski casopis 66 (2012), št. 1–2, str. 46–114. grafenauer, bogo: Kmecki upori na Slovenskem. ljubljana: Državna založba slovenije, 1962. harambaša [Podkrajšek, fran]: Valvasorjeva rodbinska rakev v Polšniku. Ljubljanski zvon 12 (1892), str. 753–756; 13 (1893), str. 566. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. I. Abteilung: Die Landgerichtskarte. 4. Lieferung. wien: akademie der wissenschaften, 1929. Jakic, ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapušcine. ljubljana: Državna založba slovenije, 1997. kološa, Vladimir (gl. ur.): Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije I., II., III. knjiga. ljubljana: arhiv republike slovenije, 1999. koropec, Jože: Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: obzorja, 1985. krampac, tone: Vodnik po maticnih knjigah Nadškofijskega arhiva Ljubljana (nadškofija ljubljana. arhiv. Prirocniki 2). Druga dopolnjena izdaja. ljubljana: nadškofija, 2008. Kronika grofov Celjskih (prevedel ludovik Modest golja). Maribor: obzorja, 1972. Pirchegger, hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. (buchreihe der südostdeutschen historischen kommission. band 10). München: r. oldenburg, 1962. Popelka, fritz: Geschichte der Stadt Graz. Band II mit dem Häuser- und Gassenbuch der Vorstädte am rechten Murufer von Hans Pirchegger. graz–wien– köln: styria, 1960. Posch, fritz (izd.): Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives. (Veröffentlichungen des steiermärkischen landesarchives, band 1). graz: steiermärkisches landesarchiv, 1959. Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogocnega tura. (Thesaurus memoriae. Dissertationes 4). ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka kosa Zrc saZu, 2005. radics, P.[eter] pl.: grašcine in hiše rodovine Valvasorjeve na kranjskem. Ljubljanski zvon 14 (1894), št. 7, str. 433–437; št. 9, str. 566–570. radics, P.[eter] v.[on]: Johann weikhard freiherr von Valvasor. V: Die Ehre des Herzogthums Krain von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor. Laibach–Nürnberg 1689. I. Band (Buch I bis IV). 2te unverändertre auflage. rudolfswerth: J. krajec, 1877, str. 3–7. radics, Peter v.[on]: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. laibach: krainische sparkasse, 1910. radics, P.[eter] pl.: kranjski dijaki na nemških vseucilišcih v XVi. in XVii. veku. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko iX (1899), str. 24–27. radics, P.[eter] pl.: slepár Valvasor. Ljubljanski zvon 11 (1891), št. 7, str. 446–447. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien i. Laibacher Zeitung 114 (1895), št. 164, str. 1425–1426. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien ii. Laibacher Zeitung 114 (1895), št. 165, 22. 7. 1895, str. 437–1438. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien V. Laibacher Zeitung 114 (1895), št. 170, 27. 7. 1895, str. 1475–1476. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien Vi. Laibacher Zeitung 114 (1895), št. 171, str. 1485–1486. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien XXiii. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 28, 4. 2. 1896, str. 213. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien XXiV. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 29, 5. 2. 1896, str. 221–222. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien XXV. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 30, 6. 2. 1896, str. 229–230. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien XXViii. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 45, 24. 2. 1896, str. 347. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien XXiX. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 46, 25. 2. 1896, str. 355. radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-studien XXX. Laibacher Zeitung 115 (1896), št. 47, 26. 2. 1896, str. 363. radics, Peter: Valvazorjev rod na spodnjem Štajerskem. Ilustrovani narodni koledar 11 (1899). ljubljana: Dragotin hribar, str. 103–114. reisp, branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. reisp, branko: nekaj dopolnil k biografiji Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski casopis 51 (1997), str. 575–577. schmutz, carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. I. Theil. gratz: Verlag kienreich, 1822. simoniti, Vasko: Janez Vajkard Valvasor – stotnik kranjskih deželnih stanov. V: Vovko, andrej (ur): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989. ljubljana: saZu in odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve slave, 1990, str. 103–111. smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. ljubljana: Državna založba slovenije, 1982. stopar, ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga. Spodnja Savinjska dolina: obcine Celje, Hrastnik, Laško, Žalec. ljubljana: Park, Znanstveni tisk, 1992. VSE ZA ZGODOVINO Boris Golec, LAžNI VALVASOr NEhOtE prISpEVA k rAZkrItju uSODE … ZGODOVINA ZA VSE Štrekljeva, Manica: grad ojstrica v savinjski dolini. Casopis za zgodovino in narodopisje XV (1918), str. 76–90. umek, ema: barbo-waxenstein, geslo v: Enciklopedija Slovenije. 1. zvezek. ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 185–186. umek, ema – kos, Janez (ur.): Vodnik po maticnih knjigah za obmocje SR Slovenije I–II. (skupnost arhivov slovenije. Vodniki). ljubljana: skupnost arhivov slovenije, 1972. Valvasor, Johann weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, i–XV. laybach, 1689. Valvasor, Johann weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 (faksimilirana izdaja). ljubljana: cankarjeva založba, München: Dr. Dr. rudolf trofenik, 1970. Vischer, georg Matthaeus: Topographia Ducatus Stiriae. Gradec 1681. ljubljana: cankarjeva založba, 1971. Vrecer, rajko: Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec: samozaložba, 1930. wießner, hermann: Geschichte des Kärntner Bergbaues. I. Teil. Geschichte des Kärntner Edelmetallbergbaues. klagenfurt: Verlag des geschichtsvereines für kärnten, 1950; II. Teil. Geschichte des Kärntner Buntmetallbergbaues mit besonderer Berücksichtigung des Blei- und Zinkbergbaues. klagenfurt: Verlag des geschichtsvereines für kärnten, 1951; III. Teil. Kärntner Eisen. klagenfurt: Verlag des geschichtsvereines für kärnten, 1953. (archiv für vaterländische geschichte und topographie, 32. band, 36./37. band, 41. und 42. band). witting, Joh. bapt.: beiträge zur genealogie des krainischen adels. Jahrbuch der K. K. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. neue folge iV. wien, 1894, str. 89–146; neue folge V–Vi. wien, 1895, str. 162–264. Žvanut, Maja: Valvasorjev boter konrad ruess baron ruessenstein na strmolu. Kronika 54 (2006), št. 2 (iz zgodovine gradu strmol na gorenjskem), str. 183–194. Casopisni vir227 Laibacher Zeitung 122 (1903), št. 186, 18.8. 1903. Elektronska vira http://de.wikipedia.org/wiki/b%c3%bcchsenmeister http://www.stat.si/imena.asp 227 Radicsevi clanki v Laibacher Zeitung so zaradi svoje narave in vsebine prišteti k literaturi. Zusammenfassung DEr FALSChE VALVASOr TräGT uNGEwOLLT zur ENThüLLuNG DES SChICkSALS DEr VErSChwIEGENEN EChTEN VALVASOrS BEI Über zwei »Ausgestoßene« des Geschlechtes Valvasor aus der Mitte des 17. Jahrhunderts und die Säuberung des Stammbaumes durch den Polyhistor Die betrügereien, die der falsche georg sigmund Valvasor mit dem schreiben von briefen an den hannoverschen und polnischen hof verübte, brachten diesen Mann von unbekanntem namen und unbekannter herkunft im Jahr 1715 in den kerker. Des schwindlers erfundene berufung auf die Verwandtschaft mit dem geschlecht der krainer freiherren von Valvasor löste umgehend offizielle nachforschungen über seine identität aus. so wurde in graz der einzige dortige Valvasor verhört, der landständische büchsenmeister gregor ferdinand. Dieser wusste natürlich nichts vom angeblichen Verwandten, der in breslau (heute wroclaw) in schlesien inhaftiert war. allerdings deckte gregor ferdinand in seinen kurzen antworten auf sechs fragen unabsichtlich wertvolle tatsachen über zwei echte krainer Valvasors und deren nachkommen auf. Der erste war sein Vater georg sigmund und der zweite der Vetter seines Vaters hans Dietrich; dabei handelte es sich um den Vetter und den bruder des berühmten krainer Polyhistors Johann weikhard Valvasor (1641–1693). über deren schicksal war bisher sehr wenig bekannt: beide heirateten frauen von niedrigerem stand, stießen damit auf heftigen widerstand der Verwandten und verließen krain. Johann weikhard Valvasor berücksichtigte deshalb ihre nachkommenschaft nicht im stammbaum des geschlechtes Valvasor, sondern vermerkte lediglich lakonisch, dass die beiden Verwandten das land verlassen hatten, und bezeichnete sie als verstorben. nun aber stellte sich heraus, dass das schicksal beider im selben Jahr 1657 besiegelt wurde, dass keiner von ihnen in die ferne gezogen war – lediglich nach kärnten und in die steiermark – und dass ihre söhne sich zu anfang des 18. Jahrhunderts durch Zufall in graz trafen. Die wertvollen neuen angaben in der kurzen aussage des grazer büchsenmeisters aus dem Jahr 1715 ermöglichten es nämlich, die mageren tatsachen zu einem ganzen zusammenzufügen. was der Polyhistor Valvasor über sein geschlecht zu verbergen versuchte, half schließlich der falsche Valvasor zu enthüllen, ein schwindler, der sich womöglich gerade nach dem Polyhistor den nachnamen Valvasor gab. georg sigmund Valvasor (* um 1618), ein Vetter des Polyhistors und eigentümer des kleinen schlosses VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 klevišce/klevisch, heiratete spätestens im Jahr 1650 ein bäuerliches Mädchen und rief damit den scharfen widerstand seiner Verwandtschaft hervor, die bei den krainer landständen eine strafe gegen ihn erwirkte. als die landständen georg sigmund im Jahr 1657 den titel krainischer landmann aufgrund seiner unstandesgemäßen heirat aberkannten, verkaufte er seinen besitz und übersiedelte nach kroatien und später nach kärnten, wo er als sogenannter erzprobierer beim oberbergmeisteramt tätig war. er starb an einem unbekannten ort irgendwann in den Jahren zwischen 1686 und 1689 und wurde laut aussage seines sohnes gregor ferdinand in Deutschlandsberg in der steiermark begraben. Der sohn gregor ferdinand, der 1726 in graz verstarb, errang durch große beharrlichkeit im Jahr 1683 die Position eines »büchsenmeisters« bei den steirischen landständen. in der steirischen hauptstadt, in die er kurz vor 1677 zog und zunächst als lakai eines grafen tätig war, hatte er zwölf kinder aus zwei ehen, doch weist alles darauf hin, dass sein stamm auf männlicher seite zumindest in graz nicht fortlebte. gregor ferdinand traf zwei namentlich nicht bekannte söhne von hans Dietrich Valvasor (* 1632/33), dem älteren bruders des Polyhistors, als diese um das Jahr 1710 vorübergehend auch in graz lebten. seine aussagen über diese beiden brüder Valvasor, von denen einer ein sogenannter »wachsbossierer« von beruf gewesen sein soll, und die beide später unbekannt verzogen, halfen beträchtlich, das bisher sehr vage bild vom schicksal ihres Vaters hans Dietrich zu ergänzen. Die wesentlichen fakten für das aufspüren des schicksals dieses bruders des Polyhistors bietet das testament der Mutter anna Maria aus dem Jahr 1657. hans Dietrich, damals Pächter der herrschaft ojstrica/osterwitz in der steiermark nahe an der krainer landesgrenze, wurde von seiner Mutter enterbt, weil er beabsichtigte, eine »schlechte schlimme Menschin« zu heiraten. wenn man sein schicksal durch die kirchenmatriken der Pfarre, zu der ojstrica/osterwitz gehörte, verfolgt, zeigt sich, dass er noch im selben Jahr heiratetet, und zwar die schloßbeschließerin katarina gaber, die ihm in den folgenden Jahren mindestens vier kinder gebar. hans Dietrich kaufte schließlich in unmittelbarer nähe von ojstrica/ osterwitz ein kleines gut und lebte dort wohl bis zu seinem tod in den Jahren zwischen 1683 und 1689. Die kargen Quellen enthüllen nicht, was mit seinen kindern und seinem besitz geschah (ein sohn studierte in graz). interessant ist die feststellung, dass er nicht mit allen Verwandten in krain im streit lag, denn seine tochter war dort die taufpatin des kindes ihres Vetters, des bruders des Polyhistors, und hans Dietrichs schwester Maria klara bedachte ihn in ihrem testament. höchstwahrscheinlich war der sohn eines der beiden »ausgestoßenen« Valvasors der geheimnisvolle karl Dietrich freiherr von Valvasor. er stand wesentlich höher auf der gesellschaftlichen leiter als deren kinder, denn im Jahr 1693 heiratete er in stari trg/altenmarkt bei slovenj gradec/windischgraz eine freifrau von sauer. Den titel freiherr hat er sich anscheinend – so wie dies der Polyhistor tat – selber angeeignet, wobei ihm der ältere Verwandte Johann weikhard die idee und das Vorbild lieferte. Die tatsache, dass der krainer Polyhistor Johann weikhard Valvasor auf dem stammbaum des geschlechtes Valvasor in seinem werk »Die ehre des herzogtums krain« (1689) die ehefrauen und kinder seines bruders und Vetters verschwieg, die beide eine unstandesgemäße ehe eingegangen waren, bezeugt, dass er den damaligen adeligen gesellschaftsnormen verhaftet war. Da die nichtadeligen ehefrauen und ihre kinder nicht auf den »offiziellen« stammbaum der Valvasors gehörten, »erfand« der Polyhistor eine elegante lösung, um ihre erwähnung zu umgehen. so führte er einfach an, dass der bruder und der Vetter das land verlassen hatten, was zwar wahr war, aber gleichzeitig irreführend. Dass er dies bewusst tat, bezeugt auch die feststellung, dass er im stammbaum auch zwei seiner nichtadeligen schwager ausließ. Der krainer Polyhistor Johann weikhard Valvasor, so offen gegenüber Menschen aller stände und ansichten, zeigt sich kurzum in etwas anderem licht, wenn es um »ehre und ruhm« seines eigenen geschlechtes geht. so wie er durch bewusstes Zurechtbiegen der wahrheit sich selber und implizit den gesamten »nicht-freiherrschaftlichen teil« des geschlechtes Valvasor zu freiherren »erhob«, so säuberte er auf raffinierte weise auch den stammbaum seines geschlechtes von allen »unwürdigen Personen«. Schlagwörter: Valvasor, Adel, unstandesgemäße Heiraten, verschwiegene Familienzweige, Klevišce/Klevisch, Polšnik/Billichberg, Ojstrica/Osterwitz bei Vransko/Franz, Graz VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec Življenjske usode poslov CeC Dragica, dr., univerza na Primorskem, fakulteta za humanisticne študije, titov trg 5 si-6000 koper; dragica.cec@zrs.upr.si 316.344.24”17/18” ŽIVLjENjSkE uSODE POSLOV Prvi vsebinski poudarek prispevka bo namenjen poselski zakonodaji in njenemu razvoju v 18. stoletju, ki ga zaznamuje prehod iz aristotelovskega dojemanja hišnega gospodinjstva kot temelja zgodnjenovoveške družbe v cas absolutisticne države, ki ga je zaznamoval koncept dobre policije. Drugi vsebinski poudarek pa bodo predstavljale najprej identitete in nato rekonstrukcije razlicnih življenjskih usod poslov oziroma predstavitev njihovih življenjskih zgodb na podeželju in v mestih. Posebej pa je pomembno, da so se njihove življenjske zgodbe znašle zapisane v razlicnih fazah njihovega življenja. iz njih se zrcalijo tako osebne kot tudi pripisane identitete poslov, casovno pa se uvršcajo v cas konca 18. in zacetka 19. stoletja. Kljucne besede: poselski redi, življenjske razmere, 18. stoletje, 19. stoletje, identiteta, socialna vprašanja CeC Dragica, PhD, university of Primorska, faculty of humanities, titov trg 5, si-6000 koper; dragica.cec@ zrs.upr.si 316.344.24”17/18” ThE LIFE STOrIES OF SErVANTS The first part of the article will examine domestic service legislation and its development in the 18th century, which was marked by a transition from the aristotelian perception of domestic service as the foundation of early Modern age society into the era of the absolutist state and its concept of a strong police force. The second part will feature the identities and then reconstructions of the destinies and life stories of various domestic servants from both cities and the countryside. it is particularly notable that their life stories were recorded at different stages of their lives. These stories from the end of the 18th and the beginning of the 19th century reflect both the personal as well as attributed identities of domestic servants. Key words: domestic service rules, living conditions, 18th century, 19th century, identity, social questions VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE Uvod Še ob koncu 18. stoletja so bili v krünitzevi enciklopediji, najbolj odmevnem intelektualnem razsvetljenskem projektu, ki jo je poznalo tudi kranjsko razsvetljeno plemstvo, posli definirani kot »Dienst=Bothe, eine Person männliches oder weibliches Geschlechts, welche sich gegen Kost und Lohn zu niedrigen häuslichen Diensten verpflichtet … Die Dienstbothen, das Gesinde«.1 V zadnjih desetletjih je v historiografiji pod vplivom socialne zgodovine vse vecje pozornosti deležna tudi socialna skupina poslov.2 kot posebno socialno skupino jih lahko oznacimo zaradi njihovega pravnega položaja v družbi, ki je vplival tudi na njihov poseben družbeni položaj. Zaradi narave njihovega dela in njihove vkljucenosti v ekonomijo »ganzes haus« in pozneje v družino so bili od reformacije naprej deležni posebne pozornosti. Prvi vsebinski poudarek prispevka bo namenjen poselski zakonodaji in njenemu razvoju v 18. stoletju, ki ga zaznamuje prehod iz aristotelovskega dojemanja hišnega gospodinjstva kot temelja zgodnjenovoveške družbe v cas absolutisticne države, ki ga je zaznamoval koncept dobre policije. Drugi vsebinski poudarek bodo predstavljale najprej identitete in nato rekonstrukcije razlicnih življenjskih usod poslov oziroma predstavitev njihovih življenjskih zgodb na podeželju in v mestih. Posebej je pomembno, da so se njihove življenjske zgodbe znašle zapisane v razlicnih fazah njihovega življenja. ker se identitete in usode poslov, zlasti revnih in marginaliziranih (kar so tudi odpušcene dekle) pogosto »skrivajo za usodami moških,« so viri, ki jih imamo na voljo, še toliko bolj dragoceni, saj posredujejo tudi neprisiljene 1 Krünitz, Oeconomische Encyclopädie, Gesinde. 2 Posli so bili v slovenski historiografiji deležni obrobne pozornosti. V slovenski strokovni literaturi so sicer zgodaj locili »kmecke posle«, ki so sodili v delokrog preucevanja etnologov in posle v mestih, ki so bili predmet preucevanja zgodovinarjev. Do problematike socialne skupine poslov, kot izrazito marginalne skupine prebivalstva, se je v slovenski historiografiji ponavadi dostopalo zgolj izjemoma, saj marginalne skupine vse do zadnjega desetletja niso bile deležne raziskovalne pozornosti. Prvic so se zaceli resneje spraševati o njihovem pravnem položaju v casu nastanka prvih demograf skih študij, najprej v 90. letih ob študijah za doktorsko disertacijo o demografski podobi Ljubljane Andrej Studen (Studen, Nekaj drobcev; Studen, Stanovati v Ljubljani; Studen, Pedenarca, ksel), pozneje pa v precej obsežnem clanku in nato doktorski disertaciji še Aleksej Kalc za Trst, saj je predstavljal migracijski val, ki ga je omogocalo vecje povpraševanje po poselskem delu eden od kljucnih dejavnikov za hiter demografski razvoj tega pristaniškega mesta. Pravne okvire in vsakdan poslov je preucevala tudi etnologinja Marija Makarovic, ki je v vseh svojih krajevnih študijah veckrat beležila tudi življenjske zgodbe poslov, njeni podatki o njihovem vsakdanu pa so ponavadi omejeni na ustna pricevanja poslov in zapise – torej pojavnost socialne skupine v maticnih knjigah, deloma pa je podatke povzemala po norminativnih virih in leposlovju. Zato so mnogi problemi v njenih delih zgolj nakazani. Prvi poskus širšega prikaza pravnega položaja in vsakdana poslov je sledil v clanku, ki ga je leta 1988 objavila v Slovenskem etnografu. izjave posameznikov.3 V okviru tega vsebinskega sklopa bo naprej poseben poudarek namenjen identitetam posameznikov, pri cemer se bo ugotavljalo tako družbene pripisane identitete kot bodo predstavljene samoidentitete posameznika kot predstavnika bodisi dolocene starostne,4 socialne in poklicne skupine. Prispevek se ne bo osredotocil na gospodarske okolišcine dolocenih tipov podeželskega gospodarstva (poljedelstvo/živinoreja/ protoindustrija), zaradi katerih je bilo v dolocenem podeželskem okolju vec hlapcev, torej moških in v drugih vec ženskih poslov.5 Zaradi metodološkega izhodišca, da tip vira narekuje tudi prezentacijo ali samoprezentacijo posameznika, bodo v obzir vzeti razlicni viri.6 iz njih se zrcalijo tako osebne kot tudi pripisane identitete poslov, casovno pa se uvršcajo v cas konca 18. in zacetka 19. stoletja. Posebne gospodarske in družbene okolišcine poklicne skupine poslov Pravni in gospodarski položaj poslov je poseben ravno zaradi njihove vpetosti v »oikos«, oziroma v okvir gospodarskega koncepta »ganzes haus« (celotne hiše).7 iz pravnega stališca gre zagotovo v dolocenem smislu tudi za posebno poklicno skupno, katere družbeni položaj je bil dolocen s poselskimi redi, deloma pa tudi z obcim državljanskim zakonikom.8 Podrejenost njihovega položaja v konceptu celotne hiše je krünitz posebej izpostavil v drugem geselskem clanku, v katerem je razlagal pojem besede »gesinde«9: »In engerer und gewöhnlicherer Bedeutung sind es diejenigen Personen der häuslichen Gesellschaft, welche sich verbindlich machen, andern um Lohn geringe Dienste zu leisten, da es denn Knechte, Mägde, und geringe Hausbediente unter sich begreift, welche man sonst auch Dienstbothen, im Oberd. aber auch Ehehalten, Brödlinge zu nennen 3 Ulbricht, Bettelei von Frauen, str. 64. 4 Prim.: Ehmer, The Life Stairs, str. 53-74. 5 V poljedeljskih okoljih je bila potreba po dodatni delovni sili iz razito sezonska (zato je bilo v nekaterih regijah manj poslov), v živinorejskih, pogosto goratih obmocij pa so posle potrebovali vse leto. Najpogosteje je posle na podeželju sicer najti pri obrtnikih in gostilnicarjih. V mestih so se poselske službe razlikovale glede na družbeni status, ekonomske zmožnosti delodajalcev in potrebe samega gospodinjstva. V mestih je bilo izrazito vec družin, ki so najele zgolj enega posla – deklo. 6 Primeri življenjskih zgodb bodo predstavljeni na podlagi treh razlicnih zvrsti virov (dokumenti povezani s povrnitvijo bolnišnicnega zdravljenja, protokoli kazenskih sodišc, protokoli policijskih zaslišanj). 7 Münch, Lebensformen in der Frühen Neuzeit, str. 191-232. Novo ovrednotenje koncepta ponujajo avtorji zbornika: Bretschneider, Falk et. al., Personal und Insassen von »Totalen Institutionen«. 8 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs. 9 Iz Krünitzevega opisa je razvidno, da se je pojem »posel« še uporabljal kot pojem, ki je oznaceval uslužbenca v razlicnih uradih in dvornih službah, ceprav se je ta definicija pocasi že izgubljala. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 podpisi poslov (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-489, fasc. 48, p. 36) VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE pflegt.«10 »oikos« ali »oikia« po aristotelovski tradiciji predstavljal idealni tip ureditve družbe. sestavljena je bila iz treh skupnosti: zakonske skupnosti (societas coniugalis), starševske skupnosti (societas parentalis) in gosposke skupnosti (societas herilis), ki je predstavljala skupnost med gospodom/delodajalcem in poslom. scasoma se je nadzor nad moškimi posli polariziral okoli avtoritete hišnega gospodarja,11 nadzor nad ženskimi posli pa okoli avtoritete hišne gospodinje,12 kar dokazujejo tako gospodarski prirocniki kot vsakdanja praksa. gospodar je bil tisti, ki je bil v družbenih imaginarijih odgovoren za gospodarstvo. beckerjev prirocnik (s Puhlinovim prevodom) pri slabi vzgoji potomstva pokaže vse stereotipne posledice slabega gospodarjenja. slab gospodar je v njegovi zgodbi slabo vzgojen sin, ki mora po materini smrti prevzeti gospodarstvo, ki ga ne obvladuje njegov zapit oce. Prvi dokaz slabega gospodarjenja so razpušceni posli, dekle in hlapci, ki so kazali pomanjkanje gospodarjeve avtoritete. Dekle so ga tako prenašale okoli, da jim je nudil vse, kar so se zaželele, ena mu je toliko casa nosila zajtrk, da se je z njo specal in je rodila nezakonskega otroka. Deklo in bodoco ženo je pisec oznacil kot »zrelo keršenco«,13 ker mu je vse ukradla. kot zadnji del njene negativne podobe je uvedel motiv vtikanja v delo hlapcev, ki je bilo tradicionalno prepušceno moškemu, kot avtoriteti in vodji gospodinjstva. ta koncept razumevanja vloge poslov ni nov, najbolj eksplicitno ga je izpostavil pisec prirocnika za hišne gospodarje iz leta 1700, podobnemu konceptu pa sledimo tudi v nekaj let kasnejšem prirocniku za hišne gospodinje. Zato je treba pritrditi ugotovitvi r. Dürr, da so bili tako v 16. kot v 17. stoletju posli najbolj natancno obravnavani v okviru posebne zvrsti gospodarske literature t.i. »hausvaterliche literatur«, ki je bila najprej namenjena upravljanju z velikimi go 10 Krünitz, Oeconomische Encyclopädie, Gesinde. 11 Sirah je dal slikovito primerjavo, ki je postala del prirocnika za hišne gospodarje: »oslu pripada hrana, breme in bic: hlapcu pa kruh, kazen in delo,« (Thiemen, Haus-, Feld-, Arzney-, Koch-, Kunst- u. Wunderbuch, str. 33-34). 12 »Eine fleißige Haushalterin soll vordersamst ihr Gesinde zur Gottes Frucht und fleißiger Arbeit anhalten, ihme Muthwillen und andere Ungebühr nebst allzu großer Freiheit nicht erstatten und von Müßiggang als der Wurzel alle Übles selbiges absonderlich abhalten,« (HausHalterin, str. 207). Omenjeni prirocnik je vseboval tudi navodila, da mora hišna gospodarica preveriti, kako so posli opravili delo in jih pouciti, kako se mora doloceno delo oziroma posle speljati. Hišna gospodinja mora biti dobra in pobožna, biti pa mora tudi »srce in gospodar«, drugace dela gospodinja škodo svojemu gospodarju in pokvari tudi posle; skrbeti mora tudi, da jim daje dovolj hrane in redno placilo, da jih kaznuje. »Alles aber wird aus dem einigen von selbsten Flüssen/wann eine kluge HausHalterin sich dahin befleißiget/wie sie die Ihrige mit Liebe und Frucht verständig regiere/dann wird sie die Gemüther ihrer untergebenen Mägde also zu bezwingen wissen /daß sie ihren Dienst und Arbeit freudig und willig ihrer Schuldigkeit gemäß auf das fleißige verrichten « (HausHalterin, str. 208-209). 13 Pohlin, Kmetam za potrebo, str. 198. spodarstvi.14 omenjena trditev se zlasti potrdi v delu, kjer so definirane posamezne poselske službe. Položaj posla v hiši se je v zgodnjem novem veku vkljucil tudi v koncept »oeconomie christiana«. hlapci in dekle so bili v konceptu te ideologije pozvani, da so zvesti, poslušni in da so delavni, torej, da svoje delo opravljajo dobro. gospodarstvo in oblast nad hišo gre torej gospodarju, ki mu je bila naložena skrb za svoje zaposlene, da jim torej dajejo stanu in delu primerno placilo,15 hrano in nastanitev.16 gospodarji so nastopali tudi kot moralne avtoritete. njihova naloga je bila, da skrbijo za njihovo primerno moralno življenje vseh clanov gospodinjstva. tovrstna navodila najdemo zlasti v pridigah, ki nastajajo v okviru tako imenovane konfesonalizacije.17 Ce je v družbi 16. stoletja razmerje med posli in njihovimi gospodarji sodilo v okvir oblasti hišnega gospodarja, je prek obligacijskega prava v 17. stoletja vanj zacela posegati država. spori glede placila poslov so kot del obligacijskega prava sodili v polje in delokrog patrimonialnega sodstva oziroma privilegiranega sodstva – odvisno seveda od stanovske pripadnosti delodajalca.18 Posamezna dolocila o poslih uvajajo že državni, deželni in meddeželni policijski redi, a vendarle so dolocila v njih zlasti povezana z zagotavljanjem javne varnosti. Mejnik v normiranju odnosa med posli in njihovimi delodajalci in državo v habsburških dednih deželah zagotovo predstavlja poselski red za spodnjo avstrijo izdan leta 1688. V smislu dobre policije je država utemeljevala svoj vstop v osnovno celico družbe, v celotno hišo oziroma »oicos«, ki je v zgodnjem novem veku v pravnem in idejnem smislu veljal za osnovno celico družbe, kar kažejo tudi ohranjeni primeri s kranjske in sosednjih okolij. Zaradi nestalnosti zaposlitve poslov, ki je posledicno vplivala tudi na njihov socialni položaj in hiter prehod pod prag revšcine, so bili deležni posebne pozornosti tudi v okviru zagotavljanja javne varnosti. V 18. stoletju in nato posebej izrazito po koncu francoskih vojn v zacetku 19. stoletja pa je bila socialna skupina poslov polje, na katerega je družba izvajala poseben moralni pritisk. te so bili posli deležni tako na podrocju varovanja lastnine kot na podrocju socialnega nadzora v smislu zagotavljanja javnega reda v okviru koncepta »gute 14 Dürr, »Der Dienstbothe ist kein Tagelöhner, str. 116, 118. 15 Traktati o višini placila poslov in njihovih nagradah so stalnica gospodarskih prirocnikov zgodnjega novega veka in casopisnih clankov 19. stoletja. Kot kaže primer Ane Marie Reitzin gre v tem primeru za enega najbolj pogostih konfliktov sicer zaželenih poslov (prim.: Thiemen, Haus-, Feld-, Arzney-, Koch-, Kunst- u. Wun derbuch, Haushalterin, in Illyrisches Blatt, 31. 12. 1824). 16 Dürr, »Der Dienstbothe ist kein Tagelöhner, str. 121. 17 Prim.: Cec, Jo s hudim kaznovanjem opomniti, str. 175-194. 18 Prim.: primere, ki jih ni hotelo obravnavati ljubljansko sodišce: ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Polizey«. V okviru tega koncepta so se urejale zadeve javne varnosti kot dela družbene blaginje.19 Praviloma je v delokrog dobre policije spadal tako javni red, kot je imela država dostop tudi do tistih podrocij, ki so se skozi zgodnji novi vek pocasi izlocale in se združevale v sfero privatnega.20 Prav zato so vsi kameralisticni avtorji spodbujali izdajanje posebne poselske zakonodaje. V svoji argumentaciji pa so se sklicevali na razlicne podlage. skupno vsem je bilo, da so veliko pozornosti namenili gospodarskim okolišcinam sklepanja pogodbe, javnemu redu in morali.21 Problem poslov, njihovega položaja znotraj družine in družbe ter njihovih pravic in dolžnosti so se lotevali vsi pomembnejši politicni teoretiki 18. stoletja, med njimi tudi najbolj vplivna Johann heinrich gottlob Justi in Joseph von sonnenfels. V delih Josepha von sonnenfelsa je zagotovo osnovna ideja preprecevanja in nadzorovanja brezposelnosti poslov, ki jo je oznacil s terminom sodobnikov – postopaštvo. 22 tudi praksa policijskih organov v vecjih mestih jasno kaže, da so spori med posli in njihovimi delodajalci že v 2. polovici 18. stoletja sodili v delokrog sodišc (pristojnih za razlicne poklicne/socialne skupine) in policije. V njihov delokrog so sodili tudi prestopki, ki so izhajali iz nespoštovanja pravil poselskega reda in policijskega reda. obsežne traktate o položaju poslov je zagotovo najbolje povzel ravno krünitz, ki je vecino poudarkov prevzel ravno po Justijevem clanku v leta 1760 izdanem pojmovniku, t.i. slovarju: »Denn es muß die Polizey nicht allein die Gränzen der häuslichen Gewalt der Herrschaften über ihr Gesinde bestimmen, sondern auch das Gesinde wieder unbillige und harte Herrschaften schützen. Es fallen auch vielerley andere Umstände dabey vor, welche Gesetze und Ordnung erfordern, insonderheit des An= und Abzuges des Gesindes, der gegenseitigen Aufkündigung, der Gesindemäkler, der Streitigkeiten, welche zwischen den Herrschaften selbst, des Gesindes halber, entstehen können, u. d. m. so wie allerley Gesetze nöthig sind, ihr Lohn zu bestimmen, und sie zu einem gebührlichen Betragen anzuhalten. Eine von der Obrigkeit gemachte Verordnung, das Betragen und die Gerechtsamen des Gesindes betreffend, wird die Gesindeordnung genannt«.23 Ce se opremo na kvalifikacijo podrocij intervencije države v okviru dobre policije, potem lahko trdimo, da 19 Med dela, ki najbolje umešcajo fenomen »Gute Polizey« kot koncept, ki nadomešca koncepta socialnega discipliniranja in absolutizma glej: Iseli, Gute Policey. 20 Iseli, Gute Policey. 21 Ko so v 50. letih prosili, da kranjski deželni stanovi pripravijo predlog novega policijskega reda, so ti naredili prepis starega po licijskega reda, ki je v enem clenu dolocal zgolj višino njihovega placila. 22 Sonnenfels, Handbuch der inneren Staatsverwaltung in Sonnenfels, Grundsätze der Polizey-Handbuch. 23 von Justi, Onomatologia oeconomica practica. je bila poselska zakonodaja poleg moralnega nadzora tisto podrocje »normiranja vsakdana«,24 s pomocjo verske, moralne, ubožne in zdravstvene policije, ki se ni omejevala na javni prostor »brez strehe«, saj je izrazito posegala tudi v podrocje novonastale privatnosti in zasebnosti – hišnega gospodinjstva in pozneje družine. Za kaznovanje poslov namrec ni bil vec pristojen zgolj hišni gospodar, njihovo kaznovanje je bilo praviloma dodeljeno lokalni oblasti in novim organom, ki jih vzpostavi absolutisticna oblast prek poselskih redov. normiranje gospodarskih odnosov poslov je sodilo tudi v drugo podrocje državne intervencije – v »normiranje gospodarstva«.25 V okviru razlicnih clenov poselskih redov se je bolj natancno dolocila ara, nagrade poslom za delo, nacin in vrsta placila poslom (koliko dobijo hrane, obleke in koliko denarja). Delodajalcem so dali tudi osnovna navodila, v kakšnih rokih naj poslom placujejo, da se ne bodo polenili ali zbežali iz službe. Položaj poslov v hiši in družbi, njihove dolžnosti in pravice so predstavljala pomembna pravna in gospodarska vprašanja. konflikti so v vsakdanjem življenju nastali naprej zaradi mladosti poslov in so se izražali kot fizicno in seksualno nasilje delodajalca ali clanov njegove družine, šele za temi pa so sledili konflikti zaradi drugih dolocil poselskih redov.26 Pri uveljavljenih poslih je postala pogost vzrok konfliktov tudi višina placila. Maria singer je tako opisala svoj konflikt z delodajalcem zaradi placila:27 »Potem sem videla, da se dvorni mojster ni hotel držati obljubljenega, sem šla do gospe Virendeli; rekla mi je, da naj potrpim, da se bo ve dobro izteklo, drugic ko sem jo opozorila na nasprotno, sem prosila, da me izpusti (odpusti) iz službe, mi je rekla, naj potrpim dokler ne dobi druge kuharice«.28 Pravni položaj poslov je dokoncno utemeljilo naravno pravo. na podlagi novih pravno-filozofskih podstati so bili izdani novi poselski redi, ki so izšli v 80. letih 18. stoletja. ti so veljali za posamezne skupine dežel, mesta ali so urejali zgolj razmerja podeželskih poslov. Do dolocene meje je pravni položaj poslov dolocil tudi Obci državljanski zakonik (oDZ), izdan 1. junija 1811, ki je urejal tudi vsa delovna razmerja. Poselsko delovno razmerje je sicer podvrgel nekaterim clenom splošnih pogodb o delu in ga v clenu 1172 definiral kot posebno obliko delovnega razmerja, ki ga opredeljujejo posebni zakoni, ki so še konec 19. stoletja temeljili na osnovah, ki jih je postavil zgodnji novi vek. na obstoj posebnih 24 Iseli, Andrea, Gute Policey, str. 32. 25 Iseli, Andrea, Gute Policey, str. 56. 26 To je bil ocitek Ignaz-a von Gallenfels-a svojim služkinjam, da se niso držale poselskega reda in da so poleti odšle iskati sezonsko delo (ZAL, LJU-489, Reg. I, Fasc. 48, p. 38-39). 27 S poštno kocijo je potovala iz Reke v Ljubljano, kjer je takoj dobila drugo službo (ZAL, LJU-489, Reg. I, Fasc. 48, p. 28-29). 28 ZAL, LJU-489, Reg. I, Fasc. 48, p. 30-33. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE ugotavljanje revšcine in primernosti socialne oskrbe (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 11, s. 49, 15, 1) poselskih zakonov je posebej opozoril tudi pisec komentarjev k obcemu državljanskemu zakoniku, ko je zapisal, da so: »Pravice in dolžnosti med delodajalcem in poslom dolocene v posebnih prepisih, ki zadevajo to podrocje«.29 V clenih od 1154 do 1156 je bilo v clenu 1155 uvedeno jamstvo, da posel dobi odškodnino za deloma opravljeno delo, v primeru, da se »pogodba«30 zaradi odgovornosti delojemalca ali nekega nepredvidenega dogodka odpove. Cleni oDZ so vsebovali tudi dolocila, ki so delodajalca obvezovali, da delojemalca za dolocen cas oskrbuje v casu bolezni. Zadnji clen, ki je tudi urejal poselsko delo, je bil clen 1156, ki je dolocal, da se placilo praviloma izplaca po koncanem delu, a da se zaradi okolišcin lahko del placila zahteva prej, kar je bilo tudi neposredno povezano z znacilnostmi poselskega dela, del placila je bil namrec izplacan že v casu trajanja službe.31 kazniva dejanja, ki so nastala v okviru poselskega dela (tako poslov kot njihovih delodajalcev), 29 Stubenhauch, Das Allgemeine bürgerliche Gesetzbuch, str. 376. 30 Osebi v nekem pogodbenem razmerju. 31 Stubenhauch, Das Allgemeine bürgerliche Gesetzbuch, str. 376. so spadala bodisi med težje zlocine ali lažje prekrške in so bila ne glede na kazenska dolocila v poselskem redu sankcionirana v kazenskem redu iz leta 178732 in 1803.33 Ce je prvi kazenski red kaznivo dejanje posla svojemu gospodarju umestil med oteževalne okolišcine, so bili prekrški poslov in nad posli v kazenskem redu iz leta 1803 zelo natancno definirani. tudi v statistiki prekrškov so se vodili kot posebna kategorija, ki je verjetno združevala vse prekrške poslov, definiranih v razlicnih clenih zlasti prekrškovnega dela kazenskega reda. Po koncu napoleonskih vojn, ki so bile dojete kot splošen padec moralnosti, so bili poselski redi spet dojeti kot sredstvo socialnega discipliniranja in zagotavljanja splošne moralnosti.34 Poselski redi se skozi 19. stoletje niso bistveno spreminjali, le v okviru politicnih in družbenih sprememb so jih obnavljali kot t.i. provizoricne rede (1820, 1858),35 da bi s ponovnim izdajanjem zagotavljali njihovo širše poznavanje. a tudi prej omenjeni poselski red za mesto gradec, se je od jožefinskega spremenil le v toliko, da je pretirano strogost delodajalcev bolj eksplicitno kaznoval po kazenskem redu, ceprav so bile kazenske sankcije za pretirano strogost delodajalcev že del jožefinskih poselskih redov. Poseben pravni položaj poslov se je brez vecjih sprememb, torej popolnoma uokvirjen v koncepte patriarhalne družine ohranil do konca 19. stoletja. to jasno potrjuje 17. clen poselskega reda: »Gospodar mora navajati posle k moralnemu in primernemu obnašanju tako v hiši kot zunaj nje, (…) ima dolžnost, da skrbi za hišni mir in red.«36 tako še ta prirocnik za hišne gospodarje iz prvih let 20. stoletja, ki je bil namenjen hišnim posestnikom 32 V tem kazenskem redu se je sicer kraja poslov upoštevala zgolj kot posebna oteževalna okolišcina (Allgemeines Gesetz über Verbre chen, 1787, II. del, 160. clen). 33 Število kaznovanih zaradi neprimernega nasilja nad posli (Strafge setz, 1803, II 165, 173) (v casu ponovnega uveljavljanja kazenske zakonodaje) za leta 1817 in 1818 kaže statistika za Kranjsko z beljaškim okrajem, ki je objavljena v: Cec, Pravni položaj, str. 218. Dodati je potrebno, da je bilo najvec prijav in kaznovanj v ljubljanskem okrožju, kar je na obseg poselskega dela in razvitost upravnih institucij pricakovano. Delež kaznovanj v sferi poselskega reda je v primerjavi s kaznovanjem drugih deliktov neznaten, a primerljiv z deležem kaznovanja nedovoljenega nasilja nad otroki, ki je sodilo v isto pravno sfero – sfero gospodinjstva (Prim.: Kudler, Erklärung des Strafgesetzes in Gesetzbuch über Verbrechen). Posebna znacilnost kazenskega reda iz leta 1803 je tudi, da je bila kazenska odgovornost poslov pri razlicnih prekrških ogrožanja varnosti zdravja in lastnine dolocena tudi v številnih drugih clenih (npr. Strafgesetz, 1803, II, cl. 150 (o hlapcih, ki cistijo kužne posode) ali cl. 182 (o hlapcih pri furmanih). 34 Illyrisches Blatt, 15. 12. 1820. 35 Na Štajerskem so bili v veljavi naslednji poselski redi: provizoricni poselski red iz leta 1857 in poselska reda iz let 1885 in 1895, iz katerih so bila izvzeta statutarna mesta. Na Kranjskem pa je bila prva obnova že 1820, provizoricni red je sledil 1858. 36 Mahorcig, Der Hausbesitzer, str. 149-151. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Zdravniško potrdilo o telesni nezmožnosti za posla (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 11, s. 49, 15, 2) v gradcu, v izvlecku poselskih navodilih zrcali takšno dojemanje omenjene socialne skupine. najprej jo dojema kot skupino, ki je z hišnim gospodarjem v normiranem obligacijskem razmerju, ki ga narekujeta dogovor o delu in placilu. V navodilih hišnim gospodarjem sta poleg obligacijskega odnosa izpostavljeni še dve polji, ki sta bili deležni posebne pozornosti in ki sta bili: moralna drža posla in nadzor države nad njihovo mobilnostjo in njihovo upravicenostjo do dolocene socialne oskrbe, ki so jo opredelili v obcem državljanskem zakoniku. najobsežnejši del prirocnika je bil vendarle tisti, ki se je opiral na moralno držo poslov, ki je od poslov zahtevala iste nacine vedenja kot že stoletja pred tem, ko se je socialno discipliniranje poslov opiralo na ohranjanje družbenega reda in socialne hierarhije znotraj stanovske družbe. tako so bili hišni gospodarji v gradcu še leta 1905 skladno z absolutisticno poselsko zakonodajo o dolžnostih poslov v kar sedmih clenih izvlecka (od št. 10 do št. 17) poduceni na naslednji nacin: »Posel je dolžan biti svojemu gospodarju poslušen, priden, zvest, castitljiv, pazljiv in resnicoljuben. Mora se spodobno vesti do gospodarjevih clanov, z drugimi posli mora živeti v slogi in se izogibati vseh prepirov, obrekovanja in govoricenja o gospodarju in clanih njegove družine. Podrediti se mora hišnemu redu, ki ga doloci delodajalec.«37 boleznim poslov, ki so lahko pomenili popolno socialno odvisnost poslov (in odpušcenih poslov), so bili namenjeni trije cleni. Med cleni obnovljenega poselskega reda, ki so bili nekoliko bolj natancni, je bil clen, ki je dolocal, koliko casa mora biti posel bolan, da izgubi službo. Ce je bil posameznik brez premoženja in odpušcen iz službe kot posel (zaradi bolezni), pa se ga je obravnavalo kot vsakega drugega reveža. 38 ostali cleni se ukvarjajo z zahtevo, da imajo posli pri sebi poselske bukvice,39 da je tako nadzor nad njimi lažji, hkrati je lažji nadzor nad njihovo mobilnostjo in zahtevami po njihovi oskrbi, ce so obubožali ali zboleli. Zadnja dva clena sta se ukvarjala s sodno pristojnostjo nad spori med posli in njihovimi delodajalci, a tudi to razmerje in pristojnost je nekoliko bolj ohlapno dolocilo že razsvetljenstvo. Poseben pravni položaj se je od srede 37 Mahorcig, Der Hausbesitzer, str. 149-151. 38 Mahorcig, Der Hausbesitzer, str. 149-151. 39 Wiesenberger, Das Dienstbotenbuch, str. 113-136. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE 19. stoletja kazal tudi kot posebna statisticna40 kategorija. Posli so se pravno uvršcali pod avtoriteto hišnega gospodarja in zato niso uživali posebnih ugodnosti, ki so jih skozi 19. stoletje pridobivali drugi sloji prebivalstva (zlasti delavstvo), vse do vzpona socialdemokratske misli ob koncu 19. stoletja, ki je prva zacela napadati neprimerno ureditev poselskega dela.41 tudi pod vplivom poselske zakonodaje se je poselsko delo do dolocene meje diskrimiralo še v zacetku 20. stoletja.42 O identiteti poslov in njihovih življenjskih usodah »Kuharica Mica je visoke in suhe postave, na prvi pogled prej stara kot mlada, slabo oblecena, vecinoma nosi crno haubo. Kuhinjska dekla Margareta Prabretnik je majhne postave, okrogla, rdecelicna in dobro oblecena.«43 Zunanji opis obeh pobeglih dekel, ki sta odšli iskati sezonsko delo v casu svoje poselske službe: stare kuharice in njene dekle obraca na glavo obicajno podobo o dekli z vrha poselskih služb in v službi pri bogatih mešcanih in plemstvu. Zunanja podoba naj bi dokazovala tudi socialni status dekle, a prav opisa obeh žensk sta pokazala, da je bil socialni položaj mlajše in po hierarhiji nižje dekle boljši kot položaj starejše dekle.44 Zgoraj predstavljeni primer in primeri, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju, opozarjajo na kompleksnost usod poslov v razlicnih kulturnih okoljih in socialnih odnosih poslov. Zaradi nacina življenja, mobilnosti poslov in splošne nepismenosti je v preucevanem obdobju težko slediti njihovim življenjskim usodam.45 razlike med nacinom dela, življenja in usodami poslov na podeželju in v mestu so bile velike.46 kuharica zaposlena 40 Problem statisticnih kategorij, v katere so posli vkljuceni v popisih 1857 in 1869, je bila deležna že številnih obravnav. Prav tako sprememba odnosa metodologije statisticnih obravnav v popisu leta 1880, saj jih je dojemala kot del privatnega gospodarstva in zato na nek nacin povezane s produkcijo svojega delodajalca (ki zagotavlja sredstva za njihovo placilo) (Morgenstern, Gesindewesen, str. 77-83). 41 Morgenstern, Gesindewesen und Gesinderecht in Östereich. 42 Primerjaj.: Dürr, Dinstbothe …, str. 134. Podobno meni tudi Kant v Metaphysik der Sitten: »das Gesinde gehört nun zu dem Seinen des Hausherrn und zwar, was die Form (den Besitzstand) betriff, gleich nach einem Sachenrecht; denn der Hausherr kann, wenn es ihm enfläuft, es durch eigenseitige Willkur in seine Gewalt bringen.« Opozarja pa, da gospodar ni vec lastnik posla »domuns servi«, ampak ga je pod svojo oblast dobil s pogodbo (Kant, Metaphysik der Sitten, str. 283). 43 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 38-39, 6. 7. 1789. 44 Ceprav izvemo, da je bila za svojo službo že placana z mezlanom, ovratnim šalom in srajco. 45 Poselske bukvice so bile uvedene relativno pozno, dopustiti pa moramo domnevo, da je vsaj na podeželju sloves posameznika zelo dolgo igral odlocilno vlogo pri najemanju poslov (prim.: Wiesenberger, Das Dienstbotenbuch, str. 113-136). 46 Nemška historiografija sicer razlikuje med deklami v mestih, posli na podeželju in zaposlenimi pri plemstvu (Münch, Tiere, Teufel pri plemicu ali mešcanu v mestu ali na podeželju ni bila samo dobro placana, ponavadi je imela pri svojem delu tudi pomocnice. hierarhija del naj bi tako, kot trdijo nekatere študije, sama po sebi uveljavljala socialne razlike med posameznimi posli, kar je veliko bolj ocitno v mestih kot na podeželju: ce med seboj primerjamo primera kuharice Mice in njene pomocnice Margarete Prabretnik iz tržica s primeri kuharic pri srednjem – mešcanskem sloju. Zlasti delodajalci iz tega družbenega sloja in iz mestnega okolja so imeli visoke zahteve do svojih poslov. o njih pricajo številni konflikti, zgolj nekateri so se reševali tudi na sodišcu. V tožbi proti pobegli kuharici Meti sta se njen delodajalec Johann georg Thoman in njegova žena (!) pritožila tudi, »dass Kochin Meta hat sich am 24th Juny d. J. bey mir bettelerweis für eine Köchin eingesetllet, aber bald veroffenbaret sich in der folge, daß dieselbe nich einaml für den ärmsten Bürger eine Speiß zu kochen in Stande sey, wodurch denn ihr Vorgaben so falsch als grundlos befunden worden ist, somit meine Ehekonsortin nothwendig die ganze Zeit hindurch der Kocherey selbst abwarten mußte.«47 Druga kuharica Maria ana reitzin, dobro placana uslužbenka barona Pittonija, je svojega delodajalca tožila po tem, ko je zapustila službo, v kateri je bila leto in 7 mesecev. ta kuharica je lahko imela pri svojem delu pomocnice in je sama nastopala kot delodajalka.48 lahko bi rekli, da je pozicija njenega delovnega mesta kazala, da je v gospodinjstvu (dopušcamo možnost, da je bil baron Pittoni brez žene) nadomešcala vlogo gospodinje. ko je Maria anna reitzin49 odšla iz službe pri baronu von Pittoniju, ga je tožila zaradi neizplacanega placila, ceprav je drugi uslužbenec v istem gospodinjstvu pred sodišcem prisegel, da »ji je bilo placno vse do zadnjega krajcarja.«50 sodniku je ista, ko je bila poklicana na odgovornost, razložila tudi, da je morala sama skrbeti za gospodinjstvo, za kar je od delodajalca vsak mesec dobila 15 goldinarjev. Za to vsoto je morala vsak dan skuhati od pet do šest jedi za kosilo in dve za vecerjo.51 izvor konfliktov v tem odnosu je bil ocitno v njenem domnevnem ponarejanju in prevari delodajalca. namesto 3 vozov drv naj bi dekla kupila samo dva, poleg tega pa je delodajalca motilo, da je v hišo pogosto prihajal njen brat, ki naj bi mu kuharica dajala isto hrano kot njemu. skratka nezaslišano.52 V tretjem primeru je bila na zaslišanje in zagovor pred ljubljanskim mestnim sodišcem, 28. marca 1789 poklicana dekla Maria singer. ta je zbežala iz reke oder Menschen? str. 84). 47 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 41-43, 10. 11. 1789. 48 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 16-19, 26. 3. 1787. 49 Nekdanji uslužbenec barona Pittonija Leopold Ermell je razložil, da je imela omenjena kuharica vec kot 15 pomocnic, tudi do štiri na enkrat. 50 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 16-19, 27. 3. 1787. 51 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 16-19, 27. 3. 1787. 52 Ibidem. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 iz službe pri lastniku manufakture sladkorja, gospodu Virendeli. Ceprav je zbežala iz službe, ni bila mladenka, ampak visoko cenjena kuharica z letno placo 65 goldinarjev, kar je bilo za deklo že precejšnje placilo. njeno zaslišanje dokazuje tudi, da je imela kljub konfliktu z delodajalcem že drugo službo. V njenem primeru, ko je šlo za dolgoletno deklo, konflikt ni vec pomenil meje med družbenim robom in družbeno integracijo,53 saj je navkljub sporu z delodajalcem dobila takoj drugo službo. konflikti kuharice Mete, ane Marie reitzin in Marije singer opozarjajo na nacin življenja in predvsem družbeno vlogo dolgoletnih dekel v mestih, katerih družbena pozicija je bila povsem drugacna od življenjskih usod poslov, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju in ki so, kot dokazujejo zlasti demografske študije, predstavljali vecino ljudi, ki so bili oznaceni kot »posli«. konflikti so v primeru teh prej ogrožali njihovo eksistenco in njihove življenjske perspektive.54 najbolj univerzalna identiteta posla v družbi je zagotovo njegovo povezovanje z doloceno starostno skupino – torej starostno skupino mladih ljudi, ki so predstavljali tudi najvecjo skupno znotraj poslov. otroci iz revni družin so morali ob doseganju dolocene starosti oditi služiti, saj je to od njih zahtevala družba. tovrstna zahteva je bila del socialnega discipliniranja nižjih družbenih slojev. ko je 74-letna Margareta Vidmar kot stara in zelo onemogla ženska prosila za pomoc iz javnih ubožnih skladov, so njeno prošnjo zavrnili z obrazložitvijo, da bo do podpore upravicena šele, ko bo šla služiti njena hci.55 Prosilka je sicer takoj našla Marijo Valencic, ki je s potrdilom potrjevala, da njena hci že dve »polni« leti služi pri njej.56 Mladi ljudje so bili še posebej primerni za znacilnosti poselskih del, ki jih izvrstno povzame r. sarti: »Med razlogi za najem posla so bile potrebe po delu, pomoci ali želja ali celo socialna nuja izkazovanja posameznikovega družbenega statusa in blagostanja, vcasih pa tudi želja ali celo družbena odgovornost, da je nekdo postal gospodar in zašcitnik podrejenih družbenih skupin (McCracken, 1983), pa tudi pripravljenost in interes sprejetja revnega sorodnika, zapušcenega otroka ali sirote, vdove ipd …«57 Vse poudarjene okolišcine so zelo jasne tudi iz okolišcin poselskega dela in vsakdanjika, ki se nam razkriva iz virov kranjske provenience, prav tako pa so podobni tudi motivi za sprejem posla v službo. ker je bila mla 53 Kljub temu je v zaslišanju prosila, da ji delodajalec da odpustnico, da ohrani svoje dobro ime, ni pa je motilo, da ni dobila potnih stroškov in drugega placila (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 28-29). 54 Prim: Gowing, Domestic Dangers. Gowing, Secret Births and In fanticide, str. 87-115. Schulte, Dorf im Verhör, str. 147-149. 55 ZAL, LJU-508, s. 188, N. 14, 22. 1. 1830. 56 ZAL, LJU-508, s. 188, N. 14, 22. 1. 1830. 57 Sarti, Domestic Service and European Identity. dost poslov tako obicajna, jo ponavadi avtorji geselskih clankov, ki se ukvarjajo z ekonomskimi in pravnimi okviri poselskih služb, ne izpostavljajo. kot posli so bili v praksi oznaceni tisti, ki so služili v starostni skupini mladih ljudi in da otrok, ki še niso prestopili meje nedoletnosti, niso oznacevali kot posle. tako v geslih v Zedlerjevem leksikonu, Justijevem clanku in krünitzevi enciklopediji opozarjanja na mladost poslov ne bomo našli, saj je bila tako obicajna. tudi v izjavah poslov bomo pogosto našli izjavo, da služijo od mladosti. Posredno lahko povezovanje med poklicno skupino poslov in starostno skupino mladih ljudi najdemo pri Justiju in pozneje veliko bolj izrazito pri sonnefelsu. oba namrec menita, da je moralna drža gospodarja kljucna za vzgojo poslov in da je pomanjkanje dobrih poslov posledica slabega zgleda hišnih gospodarjev. V znanstveni literaturi se je pogosto pomanjkanje »dobrih poslov« zmotno pripisovalo vecanju potreb gospodinjstev, ki so potrebovale posle.58 Motiv pomanjkanja poslov, ki je sestavni del politicnih traktatov 18. stoletja, torej ni pomenil kvantitativnega pomanjkanja poslov (v smislu njihovega števila), ampak pomanjkanje izucenih in moralno primernih poslov, ki ne bi ogrožali slovesa družine in njenega gospodarstva. od 19. stoletja je v mešcanski kulturi posebej izpostavljena nevarnost in negativna vloga, ki bi jo lahko imeli »nemoralni« posli, zlasti dekleta pri vzgoji mešcanskih otrok.59 Prav zato se je v 19. stoletju kot posebej hudo pomanjkanje prikazovalo pomanjkanje moralno zglednih dekel.60 Vsekakor je bilo služenje povezano s percepcijo prvih dveh življenjskih obdobij, po koncu dobe otroštva ali »infantie«, ki je predstavljala obdobje popolne nebogljenosti in odvisnosti otrok, je sledilo obdobje priprave na prevzem popolne družbene vloge oziroma cas, ko je mladostnik že pripravljen poskrbeti sam zase. starostno mejo med »infantio« in »puertio«, torej mejo med otroštvom in nedoletnostjo, so v takšnem tudi ekonomskem dojemanju življenjskih obdobij posameznika postavili na cas okoli 8 leta. Ce pa gospodinjstvo, v katerem je živel otrok, ni bilo vec sposobno zagotavljati preživetja zanj, je otrok moral oditi služit. Zdi se, da so pritisk v smislu socialnega discipliniranja vršile zlasti lokalne in druge družbene elite.61 ko so leta 1822 sprejeli bolnega 12-letnega najdencka Štefana Miškovica v špital, so uradniki od lokalnega župnika zahtevali tudi, da poskrbi, da bo fanta poslal v poselsko službo, ker je 58 Prim.: Meyer, Dienstboten. 59 V »pedagoški« podobi matere se posebej izpostavlja, da svoje otroke varuje »pred rokami brezbrižnih, neizobraženih in pogosto nemo ralnih poslov,« (Illyrisches Blatt, 10. 12. 1824). 60 Illyrisches Blatt, 15. 12. 1820. 61 Izpoveden je tudi primer družine Korun, kjer so lokalne oblasti zahtevale, da se vse otroke odda v poselske službe, ki je predstavljen v: Cec, Pravni položaj, str. 210. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE pred poselskimi bukvicami: potrdilo župnika o dolgoletnem »zvestem« služenju (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 11, s. 49, 16, 2) ostal brez rejnika.62 Mitterauer okolišcino, da so družine opustile del najetih poslov,63 razlaga s tem, da so zrasli otroci in postavlja mejo fizicne oziroma delovne odraslosti, ki je statisticno dokazljiva in jo Mitterauer oznaci celo kot »normalna« leta za vstop v poselsko službo in zajema starost med 13. in 16. letom, ne glede na spol posameznika.64 takrat naj bi bili mladostniki sposobni opravljati tudi težja kmecka dela.65 lokalna okolja so tudi postavljala starostne meje, po prestopu katere je bila vecina otrok po splošnih družbenih pravilih 62 Ko so AS, AS-14, fasc. 51/3, 1822, s. 8625, 10. 7. 1822. 63 Zlasti znacilno za dele Avstrije in sledljive ob koncu 19. stoletja. 64 Mitterauer, History of youth, str. 68. 65 Povezovanje identitete poslov s fizicno odraslostjo se kaže med drugimi vrstami virov tudi v vojaških konskripcijah. V Kranju v konskripciji iz leta 1754 ni bilo nobeno dekle oznaceno kot dekla, ce je bilo mlajše kot 13 let. Nekatere mlajše deklice se sicer že pojavljajo v tujih družinah, a so vedno oznacene kot pastirice in pestunje. V obeh primerih je šlo za delo, ki ni bilo omejeno zgolj na doloceno starostno skupino. Prej bi lahko trdili, da je bilo delo opredeljeno kot lažje in namenjeno tistemu delu populacije, ki je bil zaradi psihicnih ali fizicnih ovir nesposoben opravljati bolj kompleksna opravila (Svetina, Prebivalstvo Kranja, str. 273–284). dolžna poskrbeti za svoje preživetje.66 tudi statisticna analiza seznamov revežev, ki so bili narejeni leta 1820 v ljubljani, dokazuje, da otrok, ki je bil mlajši kot 12 let, praviloma ni bil oznacen kot posel.67 Zato se je v okviru demografske zgodovine zelo zgodaj razvilo prepricanje, da je bilo služenje ali udinjanje kot vajenec nujen del življenjskega cikla. uvedli so celo termin za to starostno skupino: »life-cycle servants«.68 V življenjskih zgodbah, ki jim sledimo skozi usode poslov v sodnih protokolih in protokolih ljubljanske civilne bolnišnice, opisi okolišcin pogosto opozarjajo na spremenjene ekonomske in sorodstvene okolišcine družine, ki pomenijo tudi za otroke iz drugih slojev prebivalstva pomemben vzrok za vstop v poselske službe. kot enega najpogostejših vzrokov za odhod v služenje pri premožnejših kmeckih in obrtniških družinah so 66 Zlasti se starost štirinajstih let, ki jo Mitterauer postavlja kot kljucno za odhod med vajence (Mitterauer, History of youth, str. 69). 67 ZAL, LJU-508, šk. 11 in 12. 68 Laslett, Characteristics of the Western Family, str. 89-115. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 pred poselskimi bukvicami: potrdilo sodnika o dolgoletnem »zvestem« služenju. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 19, 249, 26. 2. 1820) tudi statisticne analize dokazale smrt enega ali obeh staršev.69 Ce je v mestih zaznati velik pritisk na nižje družbene sloje,70 je na podeželju služenje odvisno tako od gospodarstva okolja kot od rodnostnih vzorcev (zlasti endogamije) in stigmatiziranja v duhu socialnega nadzora posameznikov in posameznic, ki se teh pravil ne bi držali. ko so iskali rojstni kraj Marije Prejev, so 69 Kussmaul, Servants in Husbandry. Koncept usode sirote, ki mora v dolocenem trenutku oditi služiti, najbolje razkrivajo ravno normalije in regulativi, ki so povezani s sistemom sirotišnic oziroma oskrbe sirot v okviru špitalov. 70 Zaslišanja pred ljubljanskim magistratom so dovolj izpovedna: 25. oktobra 1786 je bila na magistratu zaslišana Liza Križaj. Domacinka je zagotovila, da je že služila in sicer 3 tedne po Janezu Krstniku pri upravniku v Bistrici, a je nato dobila vrocico in je morala zapustiti službo in se vrniti k staršem. Magistrat, ki je razvijal intenzivni nadzor nad mladostniki v mestu, se je odlocil, da mora po božicu oditi v službo, drugace jo bo kaznoval (ZAL, LJU-489, šk. 48, p. 7, 25. 10. 1786). Veliko takšnih primerov: Cec, Revni, beraci. prebivalci vasi71 spodnje in Zgornje Vodice prisegli, da v zadnjih tridesetih letih nobena ženska ni odšla na tuje služiti. Vsekakor so dogodki v družini bistveno vplivali na življenjsko usodo posameznikov v okoljih z razvitim poselskim delom, zlasti deklet, ki bi v drugacnih (oziroma nespremenjenih) okolišcinah prej ostale v domaci družini. s tem, ko je nekdo od potomcev prevzel družinsko premoženje, se je pogosto koncalo njihovo življenje v izvorni skupnosti. V takšnem trenutku je bil posameznik prisiljen poiskati poselsko službo. kot znak posebne revšcine dolocenega gospodinjstva se je tudi kot del kriznega diskurza uporabljajo okolišcino, da so morali vsi otroci oditi služiti, ne samo tisti, katerim je bila ta vloga namenjena. kot vzrok odhoda teh ljudi v poselske službe se je pogosto navajala smrt staršev oziroma vsaj enega od njih, kar najdemo tudi v preucevanih primerih utemeljevanja revšcine. V ljudski tradiciji 71 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1821, s. 9051, 25. 6. 1821. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE obdobje prehoda iz otroštva v mladost najbolj tragicno simbolizira lik in življenjska usoda desetega brata ali desetnice,72 ki je med drugim tudi tipicni tragicni lik prehoda mladega prebivalstva v nov nacin življenja – služenje. tragicnost odhoda od doma je bila zagotovo povezana tudi z drugimi okolišcinami, zlasti s kvaliteto medosebnih odnosov v družini in kvaliteto odnosov pri »novi« avtoriteti – delodajalcu. V pismu lokalnega duhovnika k problemu reje nekega najdencka, ki je zaradi smrti rejnice že drugic postal sirota, pa je bil odhod otrok po smrti zadolžene matere in odprodaji premoženja predstavljen izredno tragicno. sirote so oznacili kot tiste, ki jih je najbolj doletela nepredvidljiva usoda in so morali iti služit, ker je bila zadolžena kmetija prodana.73 sklenemo lahko, da so spremenjeni družinski odnosi po smrti enega od staršev pogosto povzrocili odhod od doma, kar je pogosto najti zapisano v opisih življenjskih okolišcin poslov. to velja tudi v primeru elizabete Vranker, hci krojaca. Zagotovo je služenje omenjenemu dekletu pomenilo fazo v življenju, torej je spadala v tisto kategorijo poslov, katerih služenje je pomenilo prehodno obdobje mladosti pred poroko, saj je imela kar zajetno premoženje. Zlasti se zdi, da je bila v služenje prisiljena tudi zaradi smrti obeh staršev. a v casu njene bolezni je bilo to premoženje nedostopno, vprašanje pa je bilo, ali bi lahko s takšnim dednim dele- žem dobila primernega ženina. bili so namrec posojeni nekemu kmetu v vasi Prekop, znesek 200 goldinarjev pa je verjetno posodil že njen oce, krojac v okolici gornjega gradu. Po drugi strani pa se je zaradi fizicnih in psihicnih lastnosti tudi v mešcanskih družinah, kjer so se vsi ostali otroci porocili. franc križanic je bil namrec edini od štirih otrok ljubljanske družine, ki je celo življenje (do bolezni) služil kot posel: brat in dve sestri so se namrec porocili, ceprav so lokalne oblasti trdile, da nimajo dovolj premoženja, da bi placale stroške oskrbe za brata. a to so trdili v skoraj vseh primerih.74 idealizirana in izrazito pedagoška podoba mladih dekel je posebej ocitna v razlicnih prirocnikih in clankih v casopisju. Zvestoba je poleg pridnosti ena najbolj pomembnih vrlin poslov. Pravilna moralna drža dekle je bila skoraj samoumevna, saj so drugace posameznici odrekali primernost za sprejem v poselske službe.75 72 Cetudi vedno prikazan kot nekaj magicnega in kot žrtev, ki jo je družina dolžna dati. 73 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1822, s. 8625, 10. 7. 1822. 74 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1818, s. 17343, 17. 9. 1818 in AS, AS-14, fasc. 51/4, 1818, s. 16143, 17. 11. 1818. 75 Iz ohranjenih primerov kranjskega kriminalnega sodišca med leti 1819 in 1824 se zdi, da sodni svetniki nekaterim ženskam niso hoteli pridati identitete dekle. To trditev potrjujeta vsaj dva primera: Maria Batic, dekla, ki je služila v Ljubljani in so jo sodniki morali oprostiti suma detomora in jo obsoditi zgolj zaradi namerne za to je jasno razvidno iz razlicnih potrdil (ob odpustu iz dela) ali v prošnjah onemoglih in revnih dolgoletnih poslov obeh spolov. takšno zahtevo družbe (da mladi služijo in da je njihovo vedenje v službi moralno zgledno) so kot del socialnega discipliniranja vedno znova potrjevali raznovrstni viri, ki niso omejeni zgolj na »pedagoško« literaturo,76 ki naj vzgaja bodoce posle. hkrati pa je družba razvila tudi tipski negativni pol cloveka (mladega cloveka), ki ni primeren za poselsko službo. skladno s tipsko delitvijo vlog v družbi se kot prototip gospodinjstvu in družbi nevarnega posla moškega spola pojavlja stereotipna podoba tatu, medtem kot se kot negativna podoba ženskega posla ponavadi izpostavlja njena nemoralnost ali brezbrižnost, s katero škoduje gospodarstvu in imetju.77 V vsakdanu pa so kradle tudi dekle: tako je Maria Prejev nekaj mesecev po nastopu službe kot dekla vzela vse obleke, ki jih je dobila za letno placilo in še nekaj »dragih oblek« svojega delodajalca.78 stereotipno povezovanje dekle z detomori in nedovoljeno spolnostjo tako ustreza tipicni podobi nevarne ženske, ki je najprej nemoralna79 in kot nemoralna nevarna socialni poziciji delodajalceve družine in gospodinjstva v družbeni hierarhiji. stereotip, da so dekle nevarne za gospodarstvo »celotne hiše«, je namrec vec stoletij prisoten stereotip, ki ga je najti tako v številnih sodnih procesih kot v gospodarskih prirocnikih. kot brezposelna je bila mlada ženska pogosto oznacena kot lahkoživa vlacuga, na podeželju, kjer spolna morala ni bila vedno tako rigorozna, pa je tako stigmatizirano dekle kdaj (a ne praviloma) dobilo službo. stroga me- šcanska morala se kaže tudi v seznamih porodnic v civilnem špitalu: na istem seznamu je bila 38 letna neža kotar, mati nezakonskega otroka oznacena »kot nemoralna vlacuga, »liederliche Dirn«, druga nezakonska mati pa kot dekla.80 ko primerjamo oznacbe identitet žensk z identitetami moških, vidimo, da je nek andrej kanic v istem obdobju oznacen s popolnoma nevtralnim izrazom »potujoci hlapec«,81 v seznamih pa zagotovo ne bomo našli oznacbe »potujoca« dekla. pustitev otroka. Niso jo oznacili kot deklo ampak kot kmecko hci (AS, AS-307, 1822, 22. 9. 1822). 76 Primerjaj tudi prirocnike, na podlagi katerih je »vsakdan« poslov rekonstruirala Makarovic (Makarovic, Kmecki posli, str. 433-457). 77 Pogosto so opozarjali na sloves poslov, saj so lahko nevarni hišnemu gospodarstvu: »es ist nichts neues/daß eine solche geile Magd den Knecht oder die Bediente zur Unzucht verleitet/ den Frauen böse Ehe verursachet, ja wohl gar in kürzer Zeit fruchtbarer gewesen als die Frau in vielen Jahren: es ist nichts neues/ daß durch unvorsichtige Dienstbothen aus Fahrlässigkeit des Feuers/Haus und Hof in Feuers (…) oder anderer höchst – empfindliche Schaden verursacht worden,« (HausHalterin, str. 205, 206). 78 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1821, s. 9051, 15. 5. 1821. 79 Na kar opozarjajo tudi analize postopkov zaradi žalitve casti. Pri ženskah je naprej razžaljena njihova spolna identiteta. 80 AS, AS-14, fasc. 51, 1819-20, S. 4, 8582, 30. 4. 1820. 81 AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, S. 3, 28. 2. 1821. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Poleg razlicnih življenjskih izkušenj in tipov del, ki so jih opravljali posli in ki jih posebej nazorno prikazujejo zgoraj predstavljeni primeri, je bila tudi identiteta poslov opredeljena na razlicne nacine. Zlasti pa je bila nejasna meja med identiteto poslov in identiteto dninarjev82 in dninark, ki je bila pogosto odvisna od kulturnega, pravnega in socialnega okolja poslov in karakteristik njihove službe.83 enega od najbolj izrazitih primerov »prilagoditev« identitete poslov predstavlja praksa ljubljanske porodnišnice. Vecina mladih žensk, ki so bile leta 1790 sprejete v porodnišnico, je bilo namrec oznacenih kot dekle, zato da bi njihovo oskrbo placali iz mestne blagajne. bilo jih je vec kot 40.84 V naslednjih letih je magistrat spremenil politiko brezplacnega sprejema v porodnišnico in le redke porodnice so še lahko dokazale, da so pred nosecnostjo služile kot dekle in bile s to identiteto tudi vpisane v sezname ljubljanske porodnišnice.85 kakšno je bilo sicer razmerje med deklami in drugimi ženskami, ki so bile sprejete v porodnišnico, je zaradi nesistematicnosti zbiranja in analize podatkov po trenutnem stanju raziskav težko ugotoviti. Družbeno stigmatizacijo posameznice in odrekanja identitete poslov, a z veliko širšim opisom njene življenjske zgodbe, prikazuje primer Marie chaterine harter. njena življenjska zgodba namrec dokazuje, kako zakoreninjeni so bili stereotipi o tem, kateri mlad clovek je primeren za poselske službe in kdo je poselsko službo na prehodu iz otroštva v mladostniško dobo težko dobil. gre za dekle, ki jo je uprava ljubljanske civilne bolnišnice oznacila za deklo, da bi tako dobila od domnevno rojstne gosposke preživnino zanje. Štajerske deželne oblasti se sicer niso eksplicitno »spotaknile« ob njeno identiteto, a so vendarle z razlicnimi okolišcinami v njenem življenju dokazovale, da je bila njena cast tako omadeževana, da si nikakor ne bi mogla najti službe kot dekla. torej, da niso niti upraviceni do povracila stroškov. in svoj argument utemeljevali z natancnim popisom njene življenjske usode. skozi njen življenjepis pa so pokazali, kako 82 Kot dninarke so bile oznacene tudi revne porocene ženske, ki vcasih sploh niso živele skupaj s svojim možem. 83 Med socialnima skupinama poslov in dninarjev so bile meje za brisane. Dninarji so bili s strani oblasti razumljeni podobno kot posli. Vendar pa so bili le deloma podrejeni policijskim dolocilom poselskih redov, pogodbe o delu niso sklepali z aro, a prav tako brez dovoljenja gospodarja niso smeli zapustiti kmetije opozarja Meyer (Meyer, Dienstboten in Oberkärnten, str. 151, 152). 84 Melzer, Geschichte der Findlinge, str. 189-191, podaja zgolj sumar ne podatke o rojevajocih. 85 Leta 1793 je okrožje zaostrilo vstopne pogoje z zahtevo, da se v porodnišnico sprejema samo ženske, ki imajo ubožno potrdilo, ki dokazuje tudi, da so služile kot dekle. V istem letu je lokalna gosposka odkrila primer Katarine Pinterce, ki je z ubožnim potrdi lom sicer dokazovala, da je dekla, a je bilo nato ugotovljeno, da je bila porocena kmetica (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 102, p. 158-160, 3. 1. 1793 in 12. 1. 1792). so jo z neprestanimi odgoni družbeno stigmatizirali in jim tako omejevali možnosti služenja ter hkrati pokazali tiste možnosti preživetja, ki jih je kot mlado dekle lahko imela: dninarsko delo pri sezonskih delih v najvecjih mestih poleti in pozimi v protoindustrijskih obratih na podeželju in opravljanje del, ki so jih potrebovali vojaki: Maria chaterina harter je prodajala perilo in hrano. stigmatizacijo Marie chaterine harter so posredno dokazovali tudi drugi dokumenti. V uradnem dokazilu ljubljanskega špitala, je bilo kot njeno zacasno bivališce navedeno »in Verhaft bei lobl. Stadtmagistrat zur weiterer Veschubung86 in ihren Geburtsort.«87 28 letnica je bila izgnana iz benetk in je bila v ljubljani v zaporu, ker niso vec vedeli, ne kam naj jo izženejo, niti tega, kdo bo placal 11 goldinarjev za njeno enomesecno oskrbo v bolnišnici, kamor so jo oddali, ker je na poti zbolela. ko je okrožje, ki je bilo domnevno zadolženo za kritje njenih stroškov, zacelo preverjati podatke, je ugotovilo, da spomin,88 ki ga je posredovala Marie chaterine harter o svojem rojstnem kraju ne pomeni nicesar, saj ni bila vpisana v maticnih knjigah župnije hartberg v okrožju graz.89 graško okrožje je zavrnilo tudi vsakršno drugo zahtevo, saj je trdilo, da dekleta tam nihce ne pozna in da zato zagotovo pri 28 letih ni mogla deset let živeti ravno v njihovem okrožju. Zaslišanje Marie chatarine harter na eni strani dokazuje notoricne probleme, ki so jih imele posamezne zemljiške gosposke pri dolocanju domicilne pravice otrok revežev in vojakov, ki so bili rojeni nekje na poti. Po drugi strani zaradi popolnega nezanimanja do omenjenega dekleta, ki je bilo po tem zaslišanju izpušceno in tako kot prej prepušceno svoji iznajdljivosti, vendarle dokazuje, da so najrevnejšemu delu prebivalstva odrekali realne možnosti, da vstopijo v 86 Vec o tem glej: Scheutz, Ausgesperrt und gejagt; Reiter, Ausgewiesen, abgeschoben in Cec, Odnos do mobilnega dela prebivalstva, str. 191-207. 87 AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, str. 3, 23. 9. 1821. 88 Na zaslišanju je namrec izjavila, da ne ve, kje je bila rojena, in nadaljevala: »povem lahko samo, kar sem o tem slišala od svoje matere, da naj bi bila rojena v okolici Hartberga med vojaškim pohodom in da me je krstil vojaški duhovnik (AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, s. 3, 23. 9. 1821).« Oce je bil namrec pripadnik regimenta Neugebauer, ki je bil nastanjen v Innsbrücku, med vojnami je maširal iz Ogrske na Francosko leta 1796. Oba starša naj bi umrla v bitki pri Dunaju leta 1809 (AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, s. 3, 23. 9. 1821). 89 »Seit dieser Zeit arbeitete ich in Sommer bey verschiedenen Baulichkeiten zu Wien als Taglöhnerin und in Winter gieng ich zu den Bauern, wo ich mich mit Spinnen und Stricken erhalten habe, bis ich voriges Jahr bey dem Truppenmarsche nach Italienreich wieder an das Militär angeschloss und mit solchen bis nach Mantua gekommen bin. Ich hatte in Mantua mein eigenes Quartier habe für das Militär gewaschen und genähert und da ich mit Militar zu naher Gemeinsse gepflogen habe, so wurde ich vor 4 Monaten verhaftet und über Venedig bis hierher verschoben,«(AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, str. 3, 23. 9. 1821). VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE Zaznamek, kje se nahaja 8 otrok reveža (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 19, s. 236, 97, 2) poselske službe. kot trdi že ulbricht, so bile »domace«90 mlade ženske praviloma sprva popolnoma ali deloma integrirane v »domaco«, torej izvorno skupnost in so v dolocenem obdobju, ko so na primer ostale brez službe, tudi beracile.91 Po dolocenem casu pa so takšne ženske postale popolnoma izlocene iz družbe in prepušcene nemoralnemu in trajnemu beracenju (tako kot nekatere ostarele dekle).92 omenjeni avtor sicer ne omeni, da so bile pogosto družbeno stigmatizirane in oznacene zlasti za vlacuge (ki živijo od nedovoljene spolnosti). ta prehod iz družbeno integriranega posameznika v družbenega izobcenca je tudi stalnica kolektivnih strahov elit, ki so narekovali oziroma celo spodbujali dolocena ravnanja: v 80. letih 18. stoletja so v ljubljani skladno s politicno doktrino in impulzi centralnih oblasti ustanovili delovno hišo za brezposelne dekle, ki pa je zaradi financne stiske zelo hitro propadala.93 Družbeno stigmo zapušcenih otrok, ki so zaradi pomanjkljive vzgoje že na pragu prehoda iz otroštva v mladostniško dobo obsojeni na življenje na meji legalnega in postopno kriminalizacijo, ki je posameznika prisilila v mobilnost in trganje socialnih vezi, seveda kažejo razlicne družbene prakse. Zlasti pa jih dokazuje izrazito negativni odnos do revnih otrok, ki ga vzpostavi razsvetljenstvo in razkrivajo razlicni teoreticni teksti, zlasti pa Justi, Muratori in sonnenfels. a še Melzer skoraj stoletje za omenjenimi avtorji slika usodo otrok revežev takole: »le še par korakov naprej morajo narediti in iz reveža postane zlocinec.«94 90 V smislu domicilne pravice (vec o tem glej Cec, Revni, beraci in kriminalci; Cec, Odnos do mobilnega dela prebivalstva in Anžic, Skrb za uboge). 91 Primerjaj: Ulbricht, Bettelei von Frauen, str. 68. 92 Ulbricht, Bettelei von Frauen, str. 70. 93 Glej: Cec, Revni, beraci, kriminalci na Kranjskem. 94 Melzer, Geschichte der Findlinge. str. 9. V Nüremberškemu prirocniku avtor svetuje hišni gospodinji, da dekle »von Mussigang als der edini družbeno-socialni okvir, ki je otrokom revežev ponujal možnost boljše življenjske perspektive, je bil sistem sirotišnic in rejniške oskrbe na deželi, ki v razlicnih deželah od 1784 naprej postopoma skoraj v celoti ali celo popolnoma nadomesti sistem sirotišnic.95 Življenjska usoda antonije grum96 je bila zagotovo propaganda uspešnosti novih socialnih institucij, zlasti sistema rejništva. kot nekateri drugi rejniški – nezakonski otroci, je preživela otroška leta v oskrbi kot najdenka. bila je tako dobro vkljucena v rejniško družino, da je prevzela tudi priimek svojih rejniških staršev in je zato zagotovo imela boljše možnosti, da nadaljuje svoje življenje s služenjem. s prevzemom druge identitete je skrila del stigme, ki ji jo pridala družba zaradi nezakonskega rojstva. s pomocjo družinskih mrež rejniških staršev, poznanstev ter njihovega družbenega ugleda so takšni otroci našli bolj primerne poselske službe. antonija je naprej služila v okolici svojega drugega doma, nato pa nekaj casa v nekoliko oddaljenem logatcu in domnevno tudi v trstu.97 V bolnišnici je preživela 11 dni, a kljub temu je treba dodati, da je bila ocitno dobro zapisana kot dekla, da so njeni delodajalci poskrbeli, da so jo med boleznijo sprejeli v špital. bolezen ni trajno prekinila možnosti poselskega dela, saj je bila Marija Prejev po dolgi bolezni sprejeta v službo pri nekem kmetu, ki je sicer imel vec poslov in zato tukaj telesne moci posameznice niso odigrale tako pomembne vloge.98 Mladim poslom (tudi tistim iz najnižjih družbenih slojev) so bile navkljub doloceni družbeni stigmatizaciji na razpolago številne življenjske perspektive, ki so Wurzel alle Ubles selbiges absonderlich abhalten,« (HausHalterin, 207). 95 Pawlowsky, Mutter ledig; Kurmanowytsch, Das Grazer Gebärhaus; Feldbauer, Kinderelend in Wien. 96 AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, str. 3, 27. 9. 1822. 97 AS, AS-14, fasc. 51, 1820-21, str. 3, 27. 9. 1822. 98 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1821, s. 9051, 15. 5. 1821. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 potrdilo delodajalca o zvestem služenju (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 19, s. 236, 68, 1) bile v veliki meri odvisne od spola, socialnega izvora in razlicnih ekonomskih okolišcin posameznika in okolja (mestnega/podeželskega/regijskega), v katerem je služil. Družinska in pozneje »oblast« delodajalca je namrec varovala družbeni sloves posameznika. sloves je bil posebej pomemben za mlado žensko tako s stališca njenih zaposlitvenih kot morebitnih porocnih možnosti. locitev od izvornega gospodinjstva je hkrati pomenila izgradnjo novih socialnih mrež. Mnogi posli so relativno hitro navezali stike z okoljem, zlasti ce je posameznik ali posameznica služila pri primernih delodajalcih. tako si je pridobivala pomembne izkušnje, njen delodajalec in okolica sta ustvarjala njen družbeni sloves, ki je bil pri praviloma neformalnem iskanju novih poslov s strani delodajalca ponavadi kljucnega pomena.99 Marija Pre 99 Tudi Maria Ana Raitzin je opozorila, da je njen delodajalec na rocil dolocenim posrednikom (iz primernega družbenega stanu seveda), da najdejo kandidatko za službo pri njemu. V njegovem jev, ki se je sicer izkazala za tatico, ob nastopu službe ni povedala svojega priimka, zaupanje delodajalca pa si je pridobila, ker so jo poznali hlapci pri gospostvu. Poznal pa jo je tudi nek moški, ki mu je delodajalec ocitno zaupal.100 Moškim je doloceno oviro pri izgrajevanju socialnih mrež pomenila vojaška obveznost, ki je bila uvedena v 18. stoletju. Delovne perspektive ženskih poslov je do dolocene meje omejeval njen biološki spol, ki je bil povezan z materinstvom. to je namrec oviralo delo ženske. a v tem okviru je družba poleg stigmatizacije nezakonske matere razvila razlicne mehanizme družbene solidarnosti. Z razmahom rejniškega sistema so nezakonske matere poskusile otroka oddati v rejo, primeru je šlo za neko mešcanko, saj je Maria Ana Reitzin govorila o gospe Rudolf, ki mu je v Ljubljani iskala drugo kuharico. Prek dolocenih posrednikov se je tudi Maria Ana Raitzin dogovorila za službo in placilo v Ljubljani (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 16-19, 26. 3. 1787). Prim. tudi: Studen, Nekaj drobcev, str. 42. 100 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1821, s. 9051, 15.5.1821. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE medtem ko je prej sistem oddaje v rejo potekal na neformalen nacin, a so se ga dekleta ravno tako posluževale. nezakonski otrok, ki ga je rodilo revno dekle – ponavadi dekla, tako ni vedno predstavljal take ovire in padca pod prag revšcine, kot se ga predstavlja v diskurzih intelektualcev. 101 Zagotovo je takemu dekletu najhujše obdobje predstavljala nosecnost in posledicno odpust iz službe in prvi meseci po porodu, ko je bila ženska zaradi poroda telesno in tudi gmotno zelo šibka. Pomen pravilne vzgoje deklet za dekle je zlasti poudarjen v mešcanskem in plemiškem okolju. V vecjih mestih se je namrec služenje dojemalo kot posebno kompleksno delo. Mešcanski in plemiški delodajalci so postavljali deklam posebne zahteve, ki so jih pogosto tudi javno opredelili. brošura – bolje prirocnik za dekle, t. i. »goldner spiegel« iz salzburga iz zacetka 19. stoletja je postal uspešnica, namenjen zlasti mladim deklicam. Vseboval je napotke tako za urejanje njihovega odnosa do gospostva, drugih poslov in tujcev.102 a podobnih primerov, sicer v cenovno veliko bolj dostopni obliki mestnega casopisja in pozneje tudi prirocnikov,103 je dovolj tudi na kranjskem. V obcasniku Illyrisches Blatt so »nujne« karakteristike ženskih poslov tako kot v salzburškem prirocniku razdelili na zunanje in notranje znacilnosti dobro vzgojene dekle, pri tem pa sta telesna konstitucija in obleka pri zunanjih znacilnostih in moralno zgledno življenje (s podrejenostjo avtoriteti delodajalca, delavnostjo in varcnostjo ter castnostjo) odigrale odlocilno vlogo104: »Ne gre dvomiti, da vsakem stanu priticejo dolocene zahteve, tudi poslom, ki so povezane s telesnim zdravjem, potrebno obleko, moralnostjo, vero in koncno zdravim razumom.«105 k temu imaginariju mešcanskih zahtev je potrebno pridati še prakso glavnega mesta dežele kranjske, ki pa kaže podobne znacilnosti. Zato je pritožba »revnih mešcanov«,106 kot so se sami identificirali, še toliko bolj izpovedna. ti so v prijavi svoje dekle posebej opozorili, da njihova kuharica nima primernega znanja za kuhanje revnim delodajalcem in da ji manjkajo tudi vse druge znacilnosti gospodinje. Zahteve, ki so jih postavljali delodajalci v mešcanskem okolju, se po dolocenih znacilnostih približujejo znacilnostim mešcanske žene, ceprav je služkinja slednji vedno podrejena. omenjeno služkinjo so njeni delodajalci oznacili še kot blaznico: kuharico Meto107 so oznacili kot »strašilo in nezmožno razmisleka« in kot »noro kuharico«, in nadaljevali: »… die zu Hause 101 Gowing, Secret Births, str. 87-115. 102 Veits-Falk, Am Rand der Armut, str. 94. 103 Prim.: Makarovic. Kmecki posli, str. 433-457, 104 Veits-Falk, Am Rand der Armut, 91-104. 105 Illyrisches Blatt, 15. 12. 1820. 106 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 41-43, 10. 11. 1789. 107 Njeno placilo je bilo sicer 20 goldinarjev, a je hkrati dobila še 34 goldinarjev za gospodinjske izdatke. gekomemen und sagt, das sich selbst zu Grund richten müssen, weil sie niemand Beicht hören mag.«108 in dalje, da so: »… an Theresia Tag Hunger leiden muste und nicht zu esssen hatte, wo doch den nämlichen Tag den Dienstleuten eine Brotsuppe, Rindfleich, süsses Kraut, Specksterz, Bratel, Vögel und Salat nebst Maß wein gerichtet wurde.«109 izreden pomen vzgoje mešcanskih služkinj potrdijo še naslednji primeri iz slovenskega okolja. Že veckrat omenjeni konflikt ane Marie reitzin je razkril številne znacilnosti poselske službe. tudi to, da je tudi ana Maria vecino svojih pomocnic placala »simbolicno«. naucila jih je namrec spretnosti, s katerimi so si pretežno kmecka dekleta odprla vrata za služenje pri (zanje) bogatih delodajalcih v srednjem sloju v mešcanskem okolju. 110 obubožana in bolna vdova ljubljanskega mešcana in rojena ljubljancanka si je leta 1820 del najemnine prislužila z ucenjem dveh kmeckih deklet pravilnega vedenja in nemškega jezika, da bi si našle dobro službo kot služkinje. Še enkrat se potrdi domneva, da je mešcansko okolje zahtevalo posebno vzgojo deklet in da so se morale te s posebnim »izobraževanjem« »prilagoditi« kulturi srednjega mestnega sloja in vlogi ženske – gospodinje v njej. Ce je za vzgojo »revnih deklet, ki živijo v mestu« v 18. stoletju skrbela neformalna mreža izobraževanja, na katero opozarjajo predstavljeni primeri ali »posebna institucija« – sirotišnica,111 je s spreminjanjem vloge družine in matere v javnem mešcanskem diskurzu (ne pa tudi v praksi) v zacetku 19. stoletja za vzgojo deklet postala odgovorna predvsem mati. leta 1820 so casopisu revne matere ucili, da je potrebno vzgajati svoje hcerke stanu primerno na naslednji nacin: »deklice, ki naj bi bile koncno vzgojene za dekle, naj matere(!), namesto mukotrpnega in nenehnega dela, ucijo potrpežljivega prenašanja bremen in pritožb, od mladosti naprej jih je [deklice] treba poducevati v rocnem delu, tujih jezikih in glasbi; in mati naj porabi svoj trpko zaslužene groše, da jo njeni najemniki vzgojijo.«112 in se seveda, kot že stoletja pred tem pritoževali: »Ko obišcemo poklicne šole nižjih stanov in vidimo, katera dela so naredile deklice. Nekoc so delale nogavice, aube in podobno, šivale so in krpale. Sedaj pa vidimo samo galanterijsko blago; dninarjevi hceri je sramotno, da bi naredila nogavico iz grobe volne, da bi ga nosila ona in njeni starši.«113 tako je tudi za 108 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 41-43, 10.11.1789. 109 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 41-43, 10. 11. 1789. 110 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 48, p. 16-19, 26. 3. 1787. 111 Za izobraževanje in vzgojo deklet za služenje pri peticnih mešcan skih družinah je posebno volilo namenil neznan donator, z njego vim financnim vložkom so z vzgojo v okviru institucionalizirane oblike sirotišnic zaceli leta 1758 (Prim.: Strlic, Življenje ljubljanskih sirot, str. 5-25). 112 Illyrisches Blatt, 18. 10. 1822. 113 Illyrisches Blatt, 18. 10. 1822. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 hcere premožnih kmetov služba v ljubljani pomenila pomembno odskocno desko pri iskanju najboljših poselskih služb. Zlasti podeželska kulturna okolja od svojih zaposlenih niso zahtevala tako razlicnih znanj kot mešcansko kulturno okolje velikih mest. Zahteve so se razlikovale tako glede moralne drže posameznice kot glede njene vzgoje. Detomorilka elizabeta rems je bila kot nezakonski otrok stigmatizirana, saj je s sabo prinašala stigmo »greha«. Zato je bila po mnenju [mešcanskih] sodnikov deležna neprimerne in pomanjkljive vzgoje. a vsaj ta argument in imaginarij elit [sicer definiran kot olajševalna okolišcina] pri detomorilki elizabeti rems ni veljal. njeni delodajalci so jo namrec predstavili kot izredno pridno in zanesljivo deklo. o njenem izvrstnem slovesu izvrstne dekle sta pricala zakonca kaspar in katarina Müller, ivan kunovar in franc ksaver leitner in jo oznacili kot »ungeredet fleißige, unverdrossene, folgsame, geschickte und wie treue Dienstperson gelobt war«.114 in kot bi lahko sklepali iz zaslišanja, ki ga sodniki niso upoštevali, je bilo njeno družbeno nemoralno življenje in izstop iz poselske službe povezan z nesrecno ljubeznijo z vojakom brez cina, ki je bil zapisan vojaškemu služenju in prepovedi porocanja.115 Drugi primer je primer elizabete Zalar, ki je bila v sodnem procesu zaradi suma detomora oznacena kot »ledige Person von Bauernstandes«.116 40 let stara storilka je živela pri svojem ocetu,117 za katerega je skrbela, preživljala pa se je z obcasnim delom. Posebej je referent opozoril, da je na detomor verjetno vplivala revšcina, v kateri je živela.118 Ženska je glede na svoj osebni sloves119 lahko postala zaupanja vredna oseba in za njen dober položaj v lokalni skupnosti oziroma družbi ni bilo vec potrebno, da je bila podrejena avtoriteti nekega delodajalca. ne da bi bila družbeno stigmatizirana, je lahko živela sama in se preživljala s priložnostnimi deli. Še vec, cetudi je bila samska, noseca in je nato še umorila otroka, je njej v prid pricalo kar nekaj najbližjih vašcanov: vaški župan in najbližji sosed.120 argument, ki sta ga oba uporabila, je bil, da je bila storilka družbeno solidarna, kar je v skupnosti ocitno predstavljalo vrednoto in da 114 AS, AS-307, Kriminalprotokolle 1820-21, N. 236, 24. 10. 1821. 115 Da je bila vecina detomorilk na dobrem glasu ugotavlja tudi Ham mer Luza, Detomor, str. 65 in številni drugi avtorji, ki jih navaja v svojem delu. 116 AS, AS-307, kazenski spisi 1821, N. 602, 19. 10. 1821. 117 Nekateri govorijo celo o nacrtnem poneumljanju hcera, da bi skr bele za svoje ostarele starše (Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 40). 118 AS, AS-307, Kriminalprotokolle 1821, N. 602, 22. 9. 1821. 119 Izvrstnost njenega dela kot dekle v zacetku 19. stoletja še niso dokazovali s poselskimi potrdili, cetudi so bili že obvezni, njeno vedenje je bilo del njene casti oziroma njenega slovesa v skupnosti. 120 AS, AS-307, Kriminalprotokolle 1821, N. 602, 22. 9. 1821. zato ni dvomiti o njeni morali. odrasla ženska je bila namrec oznacena kot »drugace moralen clovek« in da je zato: nanjo obcutek sramu [zaradi nosecnosti] deloval drugace kot pri navadni vlacugi (Dirne).«121 Z oznako vlacuga (Dirne), ki je imela zagotovo negativni predznak, so oznacevali verjetno mlade dekle, ki so se požvižgale na moralne norme. ob predstavljenih okolišcinah je iz življenjskih razmer posameznic videti, da je telo prosilke (skupaj z njeno zunanjo podobo, ki ga je zaokrožala obleka) povsod odigralo pomembno vlogo pri iskanju službe. V kontekstu razlicnih polj vsakdanjega življenja se pokaže izrazita povezanost identitete posla kot delovno aktivnega cloveka. od mladega revnega cloveka na višku telesnih moci je družba v duhu socialnega discipliniranja zahtevala služenje v poselskih službah, cloveku, ki je bil zaradi bolezni ali nesrece deformiran, pa družba ni vec postavljalatakšnih zahtev. Življenjske usode nekaterih predstavljenih žensk opozarjajo tudi na okolišcino, da identiteta posla ni oznacevala samo delovno aktivnega cloveka, ampak je bila zlasti v mestih povezana tudi z moralnostjo posameznika: odlocitev ženske, da bo celo delovno aktivno življenje služila kot dekla, je bilo tudi dokaz njene primerne moralne drže.122 oziroma obratno, kot trdi Veits-falk, da so upravicene do javne oskrbe samo tiste ženske, ki so živele moralno zgledno življenje.123 Primerov, ki dokazujejo slednjo trditev, je v okviru izvajanja ubožne oskrbe vec kot dovolj. nekdanji delodajalec ivan urbas je v potrdilu za prejem ubožne oskrbe v okviru javnih fondov za oskrbo revnih opisal 58-letno Marijo Moderniško kot zvesto, moralno in delovno služkinjo.124 Zato ne preseneca ugotovitev h. bräuerja, da je v ubožnih pismih ostarelih poslov najti poseben ponos, s katerim dekle (in posli na sploh) predstavljajo svoje služenje in kjer so formulacije kot: »da so vse življenje pridno, prizadevno in sposobno služili,«125 pogoste. Vsekakor tovrstnih opisov lastnega dela ne smemo povezati z vendarle pretirano trditvijo, da je socialni in pedagoški pritisk na podrejene družbene sloje uvajal poseben nacin vedenja in ravnanja in da si dekleta, ki so služila, niso mogla razviti »nujne samozavesti«, proti cemer pricajo že življenjske usode žensk, ki smo jih predstavili v tem prispevku.126 121 AS, AS-307, Kriminalprotokolle 1821, N. 602, 22. 9. 1821. 122 O slovesu posla, njegovi »zunanjosti« oziroma pomembnosti dru žinskega porekla posla se posebej razpiše tudi avtor prirocnika hišnim gospodinjam. Prirocnik delodajalkam takole svetuje, da jih »erst bei geringe Leute in der nähe Dienste zu nehemen und eine Probe ihres wohlverhaltens abzulegen (…) ober aber so sie ein seines redliches Ansehens haben, guten Verstand zeigen, dabei von guten Leuten zu seyn vorhaben einem Versuch auf etliche Wochen oder ein viertel Jähr ein.« (HausHalterin, str. 206). 123 Veits-Falk, Am Rand der Armut, str. 109. 124 ZAL, LJU-508, fasc. 19, s. 252, 27.7. 1833. 125 Bräuer, Armenmentalität in der Frühen Neuzeit, str. 29. 126 Veits-Falk, Am Rand der Armut, str. 110-111. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE potrdilo delodajalca o zvestem služenju mariji modric (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 19, s. 252, 1) Vsekakor tovrstni zapisi niso odraz »regulirane« samoidentitete poslov. in pri tem ne zanikamo trditve mnogih avtorjev, da je mešcanska družba izvajala moralni pritisk na mobilnost žensk, ki je bila izenacena s promiskuiteto ali celo s prostitucijo.127 Meja med revšcino in življenjem pod eksistencnim minimumom in procesi obubožanja je zato pri poslih, zlasti ženskah, pogosto pomenila mejo med zmožnostjo dela in nedela. to se je zgodilo tudi Mariji lapanje, zakonski hceri obubožanih dninarjev iz tolminskega, ki je šla služiti takoj, ko je »zrasla«. njeni starši pa beraciti, kot so zapisali uradniki. 37-letnica je po delovni nesreci, nanjo je namrec padlo drevo in jo poškodovalo, živela kot gostacica pri nekemu kobuku. ta ji je tudi iz neformalne solidarnosti nudil nastanitev. a ko je zanosila, jo je lastnik hiše spodil. tako se je zacelo njeno mobilno življenje: roditi je hotela v ljubljani, a ni bila sprejeta v porodnišnico; nakar so jo iz ljubljane, kot vse druge tujke, skupaj z njenim komaj rojenim otrokom izgnali.128 o njeni nadaljnji usodi nimamo vec podatkov, ker se zapis na tem mestu zakljuci. 127 Nürnberški prirocnik je svetoval gospodinji, da služkinje obvaruje: »von Müßiggang als der Wurzel allen Übels selbiges absonderlich abhalten,« (Haushalterin, 207). 128 AS, AS-14, Fasz. 51, 1819-20, S. 4, 10223, 17. 7. 1818. usoda Marije lapanje dokazuje, da je pogosto delovna sposobnost pomenila tudi mejo med družbeno integracijo na eni strani in družbenim stigmatiziranjem na drugi. Delovna sposobnost je bila odvisna tudi od posameznikovega telesa. takšno prakso razkriva vedenje vašcana majhne vasice v okolici ljubljane – Vodmat Martina ciglerja. V dveh letih je zaposlil dva hlapca, ki sta zelo hitro zakljucila delovno razmerje pri njem. Prvega hlapca andreja Mezeta (Messe) je vašcan Vodmata zaposlil v zacetku leta 1820, kljub temu, da je iz zaslišanja razvidno, da ni imel poselske knjižice in da tudi podatkov o tem, da je bil pri rejniških starših vzgajan najdencek, uradniki niso preverjali. Dodali so le ugotovitev, da je bil po služenju in bolezni potrjen v vojsko. ciger je na sodišcu povedal naslednje: »Res je, da je bil Andrej Može leta 1820 pri meni v službi kot hlapec, ampak zaradi bolezni samo tri mesece, potem je bil zdravniško pregledan in dan v civilni špital, od koder ni vec prišel k meni.«129 Pri drugem hlapcu, ki ga je zaposlil, je posebej poudaril, da: »Ni imel nobenega premoženja, saj je k meni prišel zelo slabo130 oblecen.«131 129 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1822, s. 3113, 13. 2. 1822, moške so pozneje iskali tudi med rekruti: AS, AS-14, fasc. 51/3, 1822, s. 7871, 25. 6. 1822, 24. 4. 1822, 18. 3. 1822, 6. 4. 1822 in 3. 7. 1822. 130 Obleka je bila v tej tradicionalni družbi del posameznikove identitete in je bila pogosto med opravicili kraj dekel in hlapcev. 131 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1822, s. 8322, 20. 2. 1822. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Zacetki uradnih potrdil policijske direkcije: koncna odpustnica iz poselskih služb mariji modric (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 19, s. 252, 3) VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE iz te izjave se zdi, da je bila za delodajalca za delo, ki ga je iskal, najbolj pomembna telesna konstitucija uslužbenca in zato je verjetno odpustil vsakega hlapca, ki je bil prešibak za opravljanje dela, kar posredno opozarjata primera andreja Mezeta in Matije Dolarja.132 Pri svoji odlocitvi, koga vzeti v službo, se ni oziral na to, kakšen sloves ima hlapec, ampak verjetno zgolj na to, ali bo primeren za opravljanje dela, ki ga je imel. lahko sicer trdimo, da je odpoved poselske službe tudi zaradi dejavnikov, ki so bili opredeljeni tudi v poselskem redu, zlasti nemoralnosti in konfliktov z delodajalci, vsaj zacasno koncala posameznikovo kariero hlapca, služkinje ali dekle, a vedno so obstajale tudi izjeme. Dolocena stigma je lahko predstavljala tudi prednost, kar se je v mestih, kjer naj bi vladala drugacen odnos do spolnosti, zgodilo v trenutku, ko so neko dekle (cetudi je imela nezakonskega otroka) sprejeli za dojiljo. na drugi strani lahko trdimo, da poroka ni predstavljala mejnika, ki bi onemogocal vrnitev posameznika v poselske službe. oboleli ali dolgotrajno bolni posli so predstavljali veliki strošek in breme družbi in oblastem, ki sta jih do dolocene meje podpirala v smislu družbene solidarnosti, ki se je udejanjala v okviru formalne (socialnih institucij – zavodov) ali v okviru neformalne solidarnosti. slednja je izvirala iz dolžnosti delodajalca za opravljeno delo (dolgoletnega) posla. Vcasih so bili deležni neformalne solidarnosti delodajalca in soseske,133 kot je iz »usmiljenja « dobila tako posteljo kot bila oskrbovana 104 leta stara Margareta Detela, ki je vse svoje življenje služila kot dekla.134 Del pa jih je bil oskrbovan v okviru javne oskrbe revnih. V casu bolezni tudi v civilni bolnišnici. navkljub razširjenim praksam je družba dolocene bolne posameznike tudi izlocala iz družbe in jih stigmatizirala. splošna znacilnost vseh predstavljenih primerov je, da je bil sprejem v neko obliko javne oskrbe pogosto težak, saj so bila mesta v sistemu javne oskrbe omejena s financno zmožnostjo institucije oziroma zavoda in da se oblasti niso kaj prida ozirale na dejanski obseg revšcine.135 Po zelo približnih podatkih o številu prebi 132 AS, AS-14, fasc. 51/3, 1822, s. 8322, 28. 6. 1822. 133 Vgl. Meyer, Dienstboten, str. 170-173. 134 ZAL, LJU-508, fasc. 11, S. 51, 64, 29. 3. 1820. 135 Po izracunih C. Watzke naj bi bilo v prvi polovici 18. stoletja v 100 špitalih na Štajerskem oskrbovanih v povprecju 8 oskrbovancev, po zbiru podatkov iz leta 1745/55 pa približno 0,2 % prebivalstva Štajerske (vkljucno s ozemljem, ki sodi na današnje slovensko ozemlje), s poudarkom, da je bilo najmanj oskrbovancev oskrbovanih ravno v spodnještajerskih špitalih (razmerje 1 oskrbovanec na 1620 prebivalcev v spodnji Štajerski je predstavljal obcutno slabše razmerje kot 1 oskrbovanec na 270 prebivalcev v Zgornji Štajerski), medtem ko je bilo razmerje na Koroškem boljše – oskrbo je dobivalo 0,3 % prebivalstva (po Valentinitschu, Armenfürsorge, str. 93, 100, valstva, ki jih je leta 1834 objavil lipic, so kar 19,82 % vsega stalnega in »zacasnega« prebivalstva ljubljane136 zavzemali posli (tako »life cycle« kot »life-long«137), je bilo istega leta iz javnega fonda za revne oskrbovanega le 2 % prebivalstva.138 Med temi oskrbovanci so nekdanji posli predstavljali kar 36% delež vseh podpirancev. Poleg 18% deleža otrok – sirot so predstavljali najvecjo skupino podpirancev, pri cemer je treba opozoriti tudi na dejstvo, da so bile dolocene socialne skupine (plemstvo, uradniki) vkljuceni v druge oblike oskrbe revnih. V okviru sklada ubožnega inštituta so zlasti podpirali ostarele (med njimi je bilo malo mlajših delovno nezmožnih poslov) posle,139 iz protokolov je razvidno tudi, da so tako v mestih kot na podeželju razvili sistem gostaštva140 za ostarele posle. Družbeno odgovornost do ostarelih poslov in probleme njihove oskrbe je na posebej pronicljiv nacin predstavil ivan cankar v enem najbolj vplivnih del slovenskega socialnega realizma: hlapcu Jerneju. to delo tudi razkriva vse težave ostarelih hlapcev in dekel zlasti na podeželju.141 Merilo za odlocanje o utemeljenosti sprejetja nekoga v civilno bolnišnico je bila ravno družbena odgovornost skupnosti do bolnih poslov in hkrati interes skupnosti, da razbremeni delodajalce iz srednjega, mešcanskega sloja. naj navedemo samo nekaj primerov. usoda Madžarke barbare brandin dokazuje prepletanje neformalnih in formalnih oblik družbene solidarnosti. ko se leta 1818 pojavi v virih, jo lahko oznacimo kot tipicen primer zaupanja vredne dekle, ki ji je za zagotavljanje oskrbovanja v bolezni in verjetno dokoncni delovni nezmožnosti 112-114, Weiss, »… schlechter als ein Hund verpflogen …«, str. 176178, Watzka, Carlos, Arme, Kranke, Verrückte, str. 182-183, 344). 136 Izracunano po Lipic, Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane, str. 166-167. Ceprav podatke o mestnem prebivalstvu za isti cas posreduje tudi Pipp, Razvoj števila prebivalstva Ljubljane, str. 66-72. 137 Razmerje med njimi bi se sicer s statisticnimi metodami in razlicnimi zbiri podatkov sicer dalo približno oceniti, a bi bili po mnenju avtorice odkloni od realnega razmerja precejšnji že zaradi statisticne nereprezentativnosti vsakega od zbirov podatkov v casu pred modernimi štetji prebivalstva (pa zaradi razlicnih statisticnih kategorij še do popisa leta 1880), ki ga bi vzeli kot podlago takšne statisticne analize. 138 Ta delež bi bil še vecji, ce bi odšteli naslednje socialne skupine: vojsko, uradništvo, plemstvo in duhovšcino, ki je imela v predmarcni dobi posebne privilegije in posebno »oskrbo osirotelih«. 139 Opozoriti je potrebno tudi na (sicer s strani avtorice nepoudarjeno) »solidarnost znotraj socialne skupine« poslov. Fugger Germadnik je namrec ugotovila, da so vse nekdanje dekle in služkinje, katerih inventarji so ohranjeni za celjsko sodišce, darovale del sredstev tudi za ubožni fond, kjer lahko po analogiji z Ljubljano in drugimi okolji predvidevamo, da so znaten delež podpiranih iz javnih sredstev predstavljali posli. 140 T.i. »Einlage« (prim.: Ammerer, Zur Versorgung, str. 159-190). 141 Veits-Falk opozarja, da je bila vecina prejemnikov podpore iz javnih sredstev ostarelih (Veits-Falk, Am Rand der Armut, str. 90-91). Glej tudi: Ehmer, Sozialgeschichte des Alters, str. 19-38. Becker, »Junger Dienstknecht – alter Bettler«, str. 158-190. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 izrazito pomagal družbeni ugled in družbena pozicija družine, v kateri je služila. kar 14 let od skupaj 19 let služenja na kranjskem je služila pri ostarelih starših vsem ljubljanskim uradnikom poznanega stanovskega kolega kontrolorja fockeja. Za njeno oskrbo v okviru javnih ustanov se je posebej zavzel Joseph Michael Voukle, upravitelj državnega posestva. ker se je ocitno izkazala za dobro deklo, jo je na verjetno boljše placano mesto pet let pred njeno boleznijo vzel njihov sin in ji ponudil delo kuhinjske pomocnice. uradniki so se posebej potrdili, da so pokazali njeno »vec kot ocitno« revšcino: »Poleg tega pa je [vsem] znano, da nima vec staršev pri življenju [in da poleg] (…)nekaj nepomembnih kosov oblacil,142 ne poseduje niti najmanjšega premoženja«.143 ker je bil njen delodajalec državni uradnik, je bila deležna posebne obravnave na guberniju. Za zadeve oskrbe revnih zadolžen gubernijski svetnik je na svoji seji 17. 2. 1818 naslovil posebno prošnjo na administracijo špitala, da jo vzamejo v oskrbo. Cetudi dekle verjetno ni bilo popolnoma brez premoženja, kar je moc sklepati ob analizi prošenj za ubožno oskrbo v ljubljani in ceprav so raziskave ubožne oskrbe dokazale, da je bilo med oskrbovanci v špitalih kar nekaj poslov, je omenjena dekla vendarle posedovala izjemen socialni kapital, ki ji je zagotavljal tudi doloceno varnost v trenutku težke bolezni, ki je glede na dikcijo v omenjenem dokumentu, veljala za neposredno pot v revšcino. tudi naslednja življenjska usoda predstavlja usodo ženske, ki je služila vecino svojega aktivnega življenja. njena življenjska zgodba kaže tako tipicne podobe zacetka socialne identitete posla – služkinje, dekle in hlapca in opozarja na slabo placilo nekaterih poslov, zaradi katerih si posli, zlasti dekle niso uspele ustvariti kapitala, da bi lahko živele samostojno življenje. to okolišcino na veliko bolj prikrit nacin kažejo tudi seznami prejemnikov ubožne podpore v mestih in seznami oskrbovancev v mestnih špitalih.144 ana Cuk, ki je prihajala iz ruralnega in gospodarsko zelo zaostalega dela kranjske, je svoje starše izgubila zelo zgodaj. oce je umrl že v prvem letu njenega življenja, mati v šestem. V pogovoru, ki so ga oznacili kot zaslišanje, so bile takšne informacije zagotovo posredovane z dolocenim namenom. Šlo je namrec za ugotavljanje, kdo naj nosi stroške za njeno oskrbo med boleznijo in oskrbo v ljubljanski civilni 142 Tako obleko kot drugo premoženje so posli dojemali kot naložen kapital, ki so ga izrabili v trenutku stiske ali bolezni oziroma so ga hranili za starost in cas delovne nezmožnosti. 143 AS, AS-14, fasc. 51, 1818, s. 44, 7. 2. 1818. 144 Vse nekaj drugega govorijo teksti, ki so nastali kot propaganda no vih bank – hranilnic, kjer so posebej poudarjali ugodnosti za posle, ki so vse delovno aktivno življenje preživeli v poselskih službah. Tudi drugi teksti so med drugim izpostavljali navajanje poslov k varcnosti in zagotovilo za preskrbo v casu delovne nezmožnosti (Illyrisches Blatt, 24. 1. 1823, 27. 2. 1824 in 19. 3. 1824). bolnišnici. nekje v protokolu je namrec zapisano tudi, da je živela od pomoci drugih. Zagotovo je kdo zanjo zastavil svojo besedo, že njeno služenje pa je bilo izraz neke družbene solidarnosti. V casu, ko je bila sprejeta v bolnišnico, je bila stara že okoli 50 let. ker ni imela sredstev za življenje, se je zelo pozno porocila, s svojim možem je živela le kratek cas, saj je umrl. ko je postala vdova, je zopet ostala brez sredstev za preživetje in se vrnila v službo kot dekla. kakšno službo kot dekla je dobila v ljubljani, kamor je prvic prišla šele po smrti svojega moža, v viru ni pojasnjeno. Zdi se tudi, da je prvic služila v mestu šele, ko je ostarela. njena odlocitev za odhod v deželno glavno mesto je bila zagotovo povezana z obstojem javnih fondov za reševanje socialnih vprašanj in palete neformalnih oblik pomoci posameznikov v starosti v nekoliko vecjem urbanem okolju. Podobno strategijo je verjetno ubral tudi obubožani celjski kmet franz Dimetz, ki je star okoli 50 let umrl v poselski službi v Zagrebu.145 ostarelih dekel in hlapcev pogosto niso vec oznacevali kot posle, ampak so jih oznacili za berace in beracice, ali »hausarme«, ce so uživali neko obliko javne ubožne oskrbe v okviru starih špitalov ali novih, v jožefinskem casu nastalih ubožnih inštitutov.146 brezposelni posli so sicer predstavljali velik strošek tistemu okolju, v katerem so se znašli v trenutku stiske.147 Mnogim je kot delovno nezmožnemu delu prebivalstva brez lastnega premoženja preostala zgolj identiteta beracev.148 V seznamu upravicencev do posebnega ubožnega volila grofice Mordax leta 1820 tako zaman išcemo »stare posle«, v seznamu vec kot 600 ljudi (v to število niso všteti clani njihovih družin), sta samo dve ženski oznaceni kot dekli. samo ena je bila oznacena kot dekla v neki mešcanski hiši, a njena starost namiguje, da je verjetno zakljucevala s svojim služenjem in hkrati z delovno aktivnim življenjem.149 Druga je bila do podpore upravicena zgolj zaradi nesrece, ki se ji je zgodila. V tem drugem primeru je bilo namrec še posebej izpostavljeno, da dobiva podporo zaradi kraje oblek, ki so med posli veljale za akumulirani kapital. 145 Fugger Germadnik, Rolanda, Zaznamek smrti, str. 137. 146 Ammerer, Zur Versorgung von alten, str. 159-190. Weiß, Geschi chte der öffentlichen Anstalten. Weiss, »… schlechter als ein Hund verpflogen …« Watzka, Carlos, Arme, Kranke, Verrückte. 147 Upravitelji civilne bolnišnice so lahko za posle, ki so imeli domicilno pravico v drugem gospostvu ali mestu, zaracunale najvišje stroške oskrbe. 148 V popisnih polah, t.i. prijavi smrtnega primera, ki jih je za celjsko sodišce analizirala Fugger Germadnik je sicer najti naslednje iden titete samskih žensk: »špitalarca«, služkinja (sobarica, služkinja, hišna služkinja, varuhinja otrok), dninarka in gostacka (Fugger Germadnik, Zaznamek smrti, str. 136). Vsekakor ne moremo trditi, da druge identitete niso bile mogoce, a vendarle kažejo na doloceno družbeno omejevanje »identitet« samskih, relativno nepremožnih žensk iz nižjih družbenih skupin. 149 ZAL, LJU-508, Fasc. 11, S. 41, 15. 9. 1820. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE Cetrto potrdilo mariji modric o zvestem služenju (Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, LJU-508, šk. 19, s. 252, 4) VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Zakljucek Cetudi se je raziskava usmerila na tisto vrsto virov, kjer so predstavljene zlasti usode ženskih poslov dekel in služkinj v mestih in na podeželju poleg tega pa popolnoma družbeno stigmatiziranih kot tudi tistih, ki so posedovale izjemen družbeni ugled in bile deležne posebne družbene solidarnosti, vendarle viri kažejo kompleksnost identitet in življenskih perspektiv v razlicnih kulturnih okoljih in družbenih razmerjih. Primeri izhajajo tako iz mestnega kot iz podeželskega okolja, pri življenjskih usodah, ki jim lahko sledimo, pa mestno ali podeželsko okolje ne predstavlja prednosti ali omejitve, saj so bile ženske mobilne in so življenjska okolja v primeru stiske zamenjale. nekoliko težji je bil zaradi posebnih zahtev delodajalcev vstop v mestno okolje. o življenjskih perspektivah dolgoletnih poslov imamo v imaginariju elit kar nekaj pricevanj. Za razumevanje družbenega položaja družbene skupine poslov je poleg pravnih okvirov nujno ugotoviti pripisane ali tipicne podobe dolocene socialne skupine, pri analizi pa je zelo pomembno uvršcanje te poklicne skupine v razlicna življenjska obdobja. odnos do poslov je bil odvisen tudi od posamezni starostni skupini pripisanih družbenih identitet in identitet posameznika. Cetudi je bila identiteta posla v dolocenih okolišcinah in življenjskih obdobjih »netipicna«, so zlasti vdove znova vstopale v pomožne poselske službe, tudi zato, da bi lažje dostopale do dolocenih ugodnosti, ki jih je nudila zakonodaja, ki je urejala podrocje revšcine. V zacetku 19. stoletja so vdove ponovno prevzemale identiteto poslov zlasti zato, da bi se izognile stroškom zdravstvene oskrbe, ki so jo bile dolžne placevati domovinske gosposke. Med posle so se nekoliko redkeje kot ženske vracali tudi moški, lastniki premoženja, verjetno v primeru, ko so svoje premoženje zastavili. Prikazane življenjske usode razkrivajo, da je družbena zaznamovanost posameznic (zaradi nezakonskega rojstva ali nosecnosti) sicer lahko omejevala njihove nacine preživetja, a so bili ti odvisni tudi od drugih dejavnikov. Doloceni nacini življenja so vendarle bistveno omejili vstop zlasti žensk (verjetno zaradi njihovega vstopa v prostore družine) v socialno skupino poslov, saj so delodajalci poleg delovnih navad pogosto zahtevali tudi primerno moralno vzgojo, kar se kaže tako na ravni normativnih virov kot prakse, z zadržkom, da je bila odlocitev delodajalca pogosto odvisna od kulturnega okolja, v katerem se nahaja in od njegovega družbenega položaja. opazna je tudi razlika med razlicnimi zvrstmi virov pri pripisovanju in dolocanju identitete posameznika. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (as) as-14, gubernij v ljubljani, reg. 8, fasc. 51. Zgodovinski arhiv Ljubljana (Zal) Zal-lJu-508, ubožni inštitut v ljubljani, šk. 11, šk. 12. Zal-lJu-489, Magistrat ljubljana, reg. i, šk. 48. Casopisje Illyrisches Blat, 1820, 1822, 1823, 1824. Literatura Allgemeines Gesetz über Verbrechen, und derselben Bestrafung. graz: gedruckt mit von widmanstättenschen schriften, 1787 – ammerer, gerhard: Zur Versorgung von alten, arbeitsfähigen Personen auf dem land – überlegungen und hinweise zu kommunalen Defiziten von regionalbeamten und betroffenen. Arme – ohne Chance? Protokoll der Internationalen Tagung »Kommunale Armut und Armutsbekämpfung vom Spätmittelalter bis zur Gegenwart« vom 23. bis 25. Oktober 2003 in Leipzig (ur. bräuer, helmut), leipzig: leipziger universitätsverlag, 2004, str. 159-190. becker, rudolph Zacharias: Kmetam sa potrebo inu pomozh ali Uka polne vesele, inu shalostne pergodbe te vasy Mildhajm: sa mlade, inu stare ludy. utisnenu na Duneju: per christianu grosserju, in der Theinfaltstrasse nr. 76, 1789. becker, siegfried: »Junger Dienstknecht – alter bettler«. Probleme des alterns in gesindeverhältnissen. Recht auf ein gesichertes Alter? Studien zur Geschichte der Alterssicherung in der Frühzeit der Sozialpolitik (ur. göckenjan, gerd). augsburg: Maro Verlag, 1990, str. 158-190. bräuer, helmut: armenmentalität in der frühen neuzeit. Armut auf dem Lande. Mitteleuropa vom Spätmittelalter bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts (ur. gerhard, ammerer, – elke, schlenkrich, sabine, Veits – falk, alfred stefan, weiß). wien, köln, weimar: böhlau, 2010, str. 19-35. bretschneider, falk, scheutz, Martin, weiß alfred stefan (ur.): Personal und Insassen von »Totalen Institutionen« – zwischen Konfrontation und Verflechtung, Geschlossene Häuser – Historische Studien zu Institutionen und Orten der Separierung, Verwahrung und Bestrafung. leipzig: leipziger universitätsverlag, 2011. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE bruckmüller, ernst: Sozialgeschichte Österreichs. wien; München: herold, 1985. Cec, Dragica: odnos do mobilnega dela prebivalstva od 18. stoletja dalje na primeru glavnih deželnih vizitacij. Migracije in slovenski prostor od antike do danes, (ur. Štih, Peter) ljubljana: Zveza zgodovinskih društev slovenije, 2010, str. 191-207. Cec, Dragica: »Jo s hudim kaznovanjem opomniti, kje so meje castnosti«: nacini discipliniranja mešcanskih hcera na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, let. 57, izr. št., 2009, str. 175-194. Cec, Dragica: Revni, beraci, kriminalci na Kranjskem v 18. stoletju. ljubljana, 2008. Dürr, renate: »Der Dienstbothe ist kein tagelöhner …« Zum gesinderecht (16. bis 19. Jahrhundert). Frauen in der Geschichte des Rechts. Von der Frühen Neuzeit bis zur Gegenwart (ur. gerhard, ute). München: beck, 1997, str. 115-139. ehmer, Joseph: »The life stairs«: aging, generational relations and small commodity Production in central europe. Aging and Generational Relations Over the Life Course: A Historical and Cross – Cultural Perspective (ur. hareven, tamara, k.). berlin: walter de gruyter, 1996, str. 53-74. ehmer, Josef: Sozialgeschichte des Alters, frankfurt a. Main: suhrkamp, 1990. frühsorge, gotthardt, gruenter, rainer und freifrau beatrix, Metternich, wolff (ur.): Gesinde im 18. Jahrhundert. (studien zum achtzehnten Jahrhundert. herausgegeben von der Deutschen gesellschaft für die erforschung des achtzehnten Jahrhunderts. band 12). hamburg; felix Meiner Verlag, 1995. fugger germadnik, rolanda: Zaznamek smrti in porocilo o zapecatbi kot dopolnilni vir za proucevanje zgodovine vsakdanjega življenja. Jubilejni zbornik ob 50 – letnici delovanja: Hiša pisanih spominov. celje: Zgodovinski arhiv celje, 2006, str. 135-146. HausHalterin, die so kluge als künstliche von Arachne und Penelope getreulich unterwirsene Haus – Halterin, oder dem Frauen- Zimmer wohlanständiger Kunst – Bericht und grundlicher Haushaltungs-Unterricht. Als des Nürnbergische Koch-Buchs zweyter Theil, nürnberg: endter, 1703. hammer-luza, elke, Detomor v mariborskem in celjskem okrožju v 18. in 19. stoletju. Casopis za zgodovino in narodopisje = Review for history and ethnography, let. 80, n.v. 45, št. 4, 2009, str. 60-76. von Justi, Johann heinrich gottlob: Onomatologia oeconomica practica: oder ökonomisches Wörterbuch. In welchem die allernötigste Haushaltungskünste zur Stadt- und Landwirtschaft gehörige unentbehrliche Anmerkungen, auserlesenste Vortheile und Handbegriffe nach alphabetischer Ordnung beschrieben werden von einer Gesellschaft oecononomischer Liebhaber und mit einer Vorrede. ulm, frankfurt, leipzig: in der gaumischen handlung, 1760-1763. iseli, andrea: Gute Policey. Öffentliche Ordnung in der Frühen Neuzeit, stuttgart: utb, 2009. Gesetzbuch über Verbrechen oder schwere Polizey- Uibertretungen. wien: gedruckt bey Johann Thomas edlen von trattnern, 1803. gowing, laura: Domestic Dangers: Women, Words, and Sex in Early Modern England. london: oxford university Press, 1999. gowing, laura: ‘secret births and infanticide in the seventeenth century england’. Past and Present, n. 156, (august, 1997), str. 87-115. kalc, aleksej: Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju: priseljevanje kot gibalo demografske rasti in družbenih sprememb. koper: Založba annales, 1998. kant, immanuel: Metaphysik der Sitten, werke, bd. 6, 1907. kussmaul, ann: Servants in Husbandry in Early Modern England. cambridge: cambridge university press, 1981. kienitz, sabine: Sexualität, Macht und Moral. Prostitution und Geschlechterbeziehungen Anfang des 19. Jahrhunderts in Württemberg. Ein Beitrag zur Mentalitätsgeschichte. berlin: akademie Verlag, 1995. krünitz, D. Johann georg: Oeconomische Encyclopädie, oder allgemeines System der Land- Haus- und Staats-Wirthschaft, in alphabetischer Ordnung, berlin: Joachim Pauli, 1772-. kudler, Joseph: Erklärung des Strafgesetzes über schwere Polizei-Uebertretungen, mit Berücksichtigung der auf dasselbe sich beziehenden, später erlassenen Gesetze und Erläuterungen. wien: f. Volke, 1831. kurmanowytsch, hemma: Das Grazer Gebärhaus von seinen Anfängen 1764 bis 1914. graz, 2002. lipic, fran Viljem: Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane, ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture slovenije, 2003. laslett, Peter: ‘characteristics of the western family considered over time’, Journal of Family History, 1977, 2 (2), s. 89-115. Mahorcig Josef: Der Hausbesitzer. Praktisches, unentbehrliches Hand- und Nachschlagebuch für Hausbesitzer, Hausverwalter und Mietparteien für Marburg und ganz Steiermark. Marburg: [s. n.], 1905. Makarovic, Marija: kmecki posli. Slovenski etnograf, Jg. 33/34 (1988/1990), str. 433-460 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Melzer, raimund: Geschichte der Findlinge in Oesterreich mit besonderer Rücksicht auf ihre Verhältnisse in Illyrien, leipzig 1846. Meyer, Therese: Dienstboten in Oberkärnten. klagenfurt, Das kärntner landesarchiv, 1993. Mitterauer, Michael: History of youth. oxford: blackwell, 1993. Mitterauer, Michael: Ledige Mutter: Zur Geschichte Illegitimer Geburten in Europa. München: beck, 1983. Morgenstern, hugo: Gesindewesen und Gesinderecht in Östereich, wien: [s. n.], 1902. Münch, Paul: Lebensformen in der Frühen Neuzeit. berlin, Propyläen, 1998. Münch, Paul: tiere, teufel oder Menschen? Zur gesellschaftlichen einschätzung der ‚dienenden klassen‘ während der frühen neuzeit. Gesinde im 18. Jahrhundert (gotthard frühsorge, rainer gruenter, beatrix freifrau wolff Metternich, ur.). hamburg: Meier Verlag, 1995. Pawlowsky, Verena: Mutter ledig – Vater Staat. innsbruck: studien Verlag, 2001. Pipp, ludvik: razvoj števila prebivalstva ljubljane in bivše vojvodine kranjske. Kronika slovenskih mest, let. 1, št. 3., 1934, str. 66-72. reiter, ilse: Ausgewiesen, abgeschoben. Eine Geschichte des Ausweisungsrechts in Österreich vom ausgehenden 18. bis ins 20. Jahrhundert (= studien aus recht, geschichte und gesellschaft ii). frankfurt a.M.: P. lang, 2000. sarti, rafaela, »Domestic Service and European Identity.« Proceedings of the Servant Project (ur. Pasleau s. and schopp i. with sarti, rafaela). ličge: Éditions de l’université de. ličge, 2006. scheutz, Martin: »in das brod betteln ausgegangen.« armut, bettel und armenversorgung in niederösterreich während des 18. Jahrhunderts. Österreich in Geschichte und Literatur 2003/2-3, str. 119-135. scheutz, Martin: Ausgesperrt und gejagt, geduldet und versteckt. Bettlervisitationen im Niederösterreich des 18. Jahrhunderts. st. Pölten: Verlag amt d. niederösterr. landesregierung, 2002. sieder, reinhard: Socialna zgodovina družine. ljubljana: studia humanitatis, 1998. von sonnenfels, Joseph: Handbuch der inneren Staatsverwaltung mit Rücksicht auf die Umstände und Begriffe der Zeit. wien: bey Joseph camesina und comp., 1798. von sonnenfels, Joseph: Grundsätze der Polizey- Handbuch und Finanzwissenschaft. wien: bey Jos. kurzböck, 1771-1777. strlic, nataša: Življenje ljubljanskih sirot v drugi polovici 18. stoletja. Zgodovina za vse, št. 1, Zgodovinsko društvo celje, 2002, str. 5-25. studen, andrej: nekaj drobcev iz vsakdanjika ljubljanskih služkinj pred prvo svetovno vojno. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 3, 1994, str. 42-46. studen, andrej: Stanovati v Ljubljani: socialnozgodovinski oris stanovanjske kulture Ljubljancanov pred prvo svetovno vojno. ljubljana, Založba sh, 1995. studen, andrej: Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar. Socialnozgodovinska analiza izvora in poklicne strukture stanovalcev izbranih ljubljanskih ulic iz let 1869-1910. ljubljana: Zgodovinski arhiv ljubljana, 1993. studen, andrej: Pricakovani in dejanski krepostni svet ljubezni, spolnosti in morale služkinj v mešcanskih gospodinjstvih. Prispevki za novejšo zgodovino, letn. 51, št. 2, 2011, str. 29-44. von stubenhauch, Moritz: Das Allgemeine bürgerliche Gesetzbuch vom 1. Juni 1811 sammt den dazu erflossenen Nachtrags-Verordnungen und den über die Einführung dieses Gesetzbuches in Ungarn, Croatien, Slavonien, Serbien, dem Temeser Banate und Siebenbürgen getroffenen Bestimmungen, mit Rücksicht auf das praktische Bedürfnisse erläutert von. wien: [s. n.], 1854-1858. svetina, anton: Prebivalci kranja v letu 1754. Zgodovinski casopis, 1983. št. 4, str. 273–284. Thiemen, Johan christoph: Haus-, Feld-, Arzney-, Koch-, Kunst- u. Wunderbuch. Das ist eine ausführliche Beschreibung und Vorstellung, wie ein kluger Haus-Vater und eine sorgfältige Haus-Mutter ihr Haus-Wesen führen mögen. etc. nürnberg: Joh. hofmanns gel. witteb., 1700. ulbricht, otto: bettelei von frauen. Armut auf dem Lande. Mitteleuropa vom Spätmittelalter bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts (ur. gerhard, ammerer, elke, schlenkrich, sabine, Veits – falk, alfred stefan, weiß). wien, köln, weimar: böhlau, 2010, str. 63–89. Veits-falk, sabine: am rand der armut – Pädagogisierung »dienender frauen« in salzburg im 18. und 19. Jahrhundert. Armut auf dem Lande. Mitteleuropa vom Spätmittelalter bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts (ur. gerhard, ammerer, elke, schlenkrich, sabine, Veits – falk, alfred stefan, weiß). wien, köln, weimar: böhlau, 2010, str. 91-118. Veits-falk, sabine: Der wandel des begriffs armut um 1800. reflexionen anhand salzburger Quellen. Aktuelle Tendenzen der Historischen Armutsforschung (ur. kühberger, christoph, sedmak, clemens). wien: lit Verlag, 2005, str. 15-44. VSE ZA ZGODOVINO Dragica Cec, žIVLjENjSkE uSODE pOSLOV ZGODOVINA ZA VSE weiß, karel: Geschichte der öffentlichen Anstalten, Fonde und Stiftungen für Armenversorgung. wien, 1867. weiss, alfred, stefan, »… schlechter als ein hund verpflogen …«. organisation, alltag und leben. kleinstädtische und ländliche hospitäler der frühen neuzeit in den herzogtümern kärnten und steiermark. (ur. gerhard, ammerer, elke, schlenkrich, sabine, Veits – falk, alfred stefan, weiß). wien, köln, weimar: böhlau, 2010, str. 175-201. Valentinitsch, helfried: armenfürsorge im herzogtum steiermark im 18. Jahrhundert, Zeitschrift des historischen Vereins für steiermark, 73, 1982, str. 93-114. watzka, carlos: Arme, Kranke, Verrückte. Hospitäler und Krankenhäuser in der Steiermark vom 16. bis zum 18. Jahrhundert und ihre Bedeutung für den Umgang mit psychisch Kranken. graz: Verlag des steiermärkischen landesarchivs, 2007. wiesenberger, Dorothea: Das Dienstbotenbuch. Ein Beitrag zum steirischen Dienstbotenwesen von 1857 bis 1922. str. 113-136. Zussammenfasung LEBENSSChICkSALE VON DIENSTBOTEN Die rechtliche und wirtschaftliche stellung des gesindes ist gerade aufgrund seiner einbettung in den »oikos« bzw. in den rahmen des wirtschaftlichen konzeptes des »ganzen hauses« eine besondere. Vom rechtlichen standpunkt handelt es sich in gewisser weise sicherlich auch um eine besondere berufsgruppe, deren gesellschaftliche Position durch gesindeordnungen und später durch das allgemeine bürgerliche gesetzbuch bestimmt wurde. Der erste inhaltliche schwerpunkt des beitrages liegt auf der gesindegesetzgebung und ihrer entwicklung im 18. Jahrhundert, die geprägt ist vom übergang von einer aristotelischen auffassung der hauswirtschaft als grundlage der frühneuzeitlichen gesellschaft hin zu der epoche des absolutistischen staates, die durch das konzept der guten Polizei gekennzeichnet ist. Der zweite inhaltliche schwerpunkt sind zunächst die identitäten und sodann die rekonstrukti onen verschiedener lebensschicksale von Dienstboten bzw. die Vorstellung ihrer lebensgeschichten am land und in den städten. wesentlich ist, dass ihre lebensgeschichten in unterschiedlichen lebensphasen niedergeschrieben wurden, somit begegnen wir lebensgeschichten von zeitweiligen (»life-cycle«) Mägden, invaliden Personen sowie lebenslangen (»life-long«) Dienstboten in der stadt und am land. Der beitrag konzentriert sich nicht auf die ökonomischen umstände bestimmter typen der ländlichen wirtschaft (landwirtschaft / Viehzucht / Protoindustrie), aufgrund derer es in einem bestimmten ländlichen umfeld mehr knechte, also Männer, und in einem anderen mehr weibliche Dienstboten gab. infolge des methodologischen ausgangspunktes, dass die art der Quelle auch die Präsentation oder selbstrepräsentation des individuums bestimmt, werden unterschiedliche Quellen herangezogen. Durch die Darstellung der unterschiede zwischen männlichen und weiblichen Dienstboten, zwischen einer langjährigen köchin und einem jungen Dienstmädchen werden verschiedene nuancen einer sozialen gruppe gezeigt, die geprägt war von den ungewissheiten der arbeit, darunter konflikte mit den arbeitgebern, psychischer und physischer Druck auf die Dienstboten, aber auch arbeitsunfälle. Die untersuchung konzentriert sich auf jene Quellen, in denen insbesondere die schicksale weiblicher Dienstboten vorgestellt werden, und zwar sowohl der gesellschaftlich völlig stigmatisierten als auch jener, die großes gesellschaftliches ansehen genossen und denen eine besondere solidarität der gesellschaft zuteilwurden. Die geschilderten lebensschicksale enthüllen, dass die gesellschaftliche stigmatisierung einzelner frauen (aufgrund unehelicher geburt oder schwangerschaft) zwar deren arten des überlebens einschränken konnte, doch hingen diese auch von anderen faktoren ab. bestimmte lebensweisen schränkten den eintritt der einzelnen frau in die soziale gruppe der Dienstboten allerdings stark ein, da die arbeitgeber neben gewissen arbeitsgewohnheiten häufig auch eine geeignete moralische erziehung verlangten, was sich sowohl auf der ebene der normativen Quellen als auch der Praxis zeigt. oft hing die entscheidung der arbeitgeber auch vom kulturellen umfeld (Moral, lebensart) ab, in dem sie sich befanden (stadt – land), sowie ihrer gesellschaftlichen stellung. Schlagwörter: Dienstbotenordnungen, Lebensverhältnisse, 18. Jahrhundert, 19. Jahrhundert, Identität, soziale Fragen VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob Mladostna leta v Mariboru Dnevnik zoologa Karla Heiderja 1870-1873 golob andreas, dr., znanstveni sodelavec, archiv der karl-franzens-universität graz, at-8010 graz, universitätsplatz 3 323.1(497.4Maribor)”1870/1873”: 929heider k.(093.3) MLADOSTNA A LETA V MArIBOru Dnevnik zoologa Karla Heiderja 1870-1873 Dnevnik karla heiderja, vezan na njegova mladostna mariborska leta, nas obširno in avtenticno informira o socializaciji v okviru baronske družine plemstva po izobrazbi, ki je v prvi polovici 70. let 19. st. živela razpršena znotraj habsburške monarhije, vendar je negovala intenzivne medsebojne stike. Za vpeljavo mladine med družbeno elito so skrbeli lokalni malomešcanski približki salonskega življenja. razen tega se je kazala cela paleta drugih možnosti za zabavo in izobraževanje, tako doma kot tudi izven domace hiše, ki je prispevala k razvoju, ne samo v družbenem temvec tudi v kulturnem oziru. tudi strokovno zorenje bodocega naravoslovca je potekalo zahvaljujoc možnostim za razvoj, ki jih je na eni strani ponujalo njegovo družbeno okolje, po drugi strani pa je ravno tako odlocilno vlogo odigrala spodbuda v šoli. ta težnja in zgodnje politicne manifestacije v liberalnem nemškonacionalnem taboru so privedle do konflikta z rimskokatoliškimi temelji družinskega (in konec koncev državnega) izrocila. golob andreas, PhD, senior researcher, archiv der karl-franzens-universität graz, at-8010 graz, universitätsplatz 3 323.1(497.4Maribor)”1870/1873”: 929heider k.(093.3) A yOuTh SPENT IN MArIBOr The Diary of the Zoologist Karl Heider 1870-1873 The diary of karl heider about his youth in Maribor is an extensive and authentic source of information about socialization in a family of barons that had acquired the status of nobility by education. These families were scattered across the hapsburg Monarchy in the 1870s; however, they maintained close ties. The young were introduced to the social elite by the local petit-bourgeois approximations of salon life. in addition, they could choose from an entire palette of other entertainment and educational possibilities, both at home and outside of it that helped them develop not only in a social but also in a cultural sense. The professional growth of this prospective natural sciences scholar was also stimulated by his social environment, on the one hand, and equally so by encouragement he received at school, on the other. This tendency and early political manifestations in the liberal german-national camp resulted in a conflict with the roman catholic cornerstone of the family (and, likewise, statehood) tradition. Kljucne besede: spominska literatura, mešcanstvo, soci-Key words: memoires, bourgeoisie, middle-class, socializaalizacija, Maribor tion, Maribor VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE Uvod, biografski pregled in narava vira osrednja tema tega clanka je socializacija kasnejšega naravoslovca karla heiderja v baronski družini plemstva po izobrazbi, ki je v casu oblikovanja mladenicevega znacaja živela v Mariboru. sledi tega odrašcanja in »vrašcanja« v znanost je najti tako v dnevniku tega štirinajst- do sedemnajstletnika, kakor tudi v njegovih avtobiografskih drobcih, ki jih je napisal kasneje, ko se je oziral v preteklost. oba vira sta del njegove zapušcine, shranjene v univerzitetnem arhivu v gradcu (UAG; Universitätsarchiv Graz), ki obsega skupaj 4 škatle in vsebuje poleg osebnih dokumentov tudi korespondenco ter znanstvena dela v razlicnih fazah izdelave. Zaradi vecje pristnosti dajemo prednost Dnevniku (Tagebuch),1 medtem ko služijo spomini (Lebenserinnerungen)2 primerjavi. kot pomožni vir (referenco) bomo obcasno pritegnili tudi druge dele zapušcine in lokalni nemški tisk. Da se približamo heiderjevemu mariborskemu obdobju, bomo glede na nacelno pozicioniranje v heiderjevem življenjepisu in dnevniku, snov predstavili v štirih razlicno rangiranih in prezentiranih tematskih poglavjih, ki se seveda tudi prekrivajo. najvec prostora bo namenjenega dejavnostim njegove družine in prijateljskega kroga. to podrocje vsebuje vsakodnevna in praznicna domaca opravila, pa tudi obiske gledališca in izlete. njegov bistveni sestavni del je tudi odnos do vere in cerkve. kot drugi bistven socializacijski faktor analiziramo šolo. Zanimiva je tudi komunikacijska in prometno-tehnicna povezava »province« z ostalo habsburško monarhijo in svetovnim dogajanjem, ki nas v zakljucku vodi k interpretaciji maloštevilnih osnutkov, s katerimi lahko pojasnimo avtorjevo politicno usmeritev. avtor dnevnika carl adolf heider je bil rojen 28. aprila 1856 na Dunaju.3 njegov oce Moriz, izredni uni 1 Tagebuch für das Jahr 1870 und 1871 bis in den März. Karla Heiderja oziroma Tagebuch für das Jahr 1871 vom 29. März angefangen von Karl Heider [do maja 1873] v: UAG Nachlass Karl Heider, škatla 3. Citirano kot: Dnevnik in datum. 2 Lebenserinnerungen von Karl Heider. Tipkopis v: UAG Nachlass Karl Heider, škatla 2. Citirano kot Spomini. 3 Rodovnik (Stammbaum [sic!]) v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. Pisava njegovega imena v tej obliki (s C) se pojavlja v prepisu iz maticne knjige (vir kot zgoraj), sicer pa je obicajen zapis, kot ga najdemo v naslovu. Med deli, ki obravnavajo Heiderjev znanstveni prispevek, je potrebno omeniti naslednja: Alfred Kühn, Karl Heider und ein Entwicklungsabschnitt der Zoologie. V: Die Naturwissenschaften 23 (1935), 791-796. Werner Ulrich, Karl Heider, 1856–1935. V: Hans Leussink, Eduard Neumann, Georg Kotowski (Hg.), Studium Berolinense. Aufsätze und Beiträge zu Problemen der Wissenschaft und zur Geschichte der Friedrich -Wilhelms-Universität zu Berlin (Berlin 1960), 868-897. Werner Ulrich, Heider, Karl, Zoologe. V: Historische Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften (Hg.), Neue Deutsche Biographie, Bd. 8 (Berlin 1969), 252f. Moj biografski del temelji na: Karl Grobben, Karl Heider. Nachruf. V: Almanach der Akademie verzitetni profesor stomatologije na dunajski univerzi, je umrl že v svojem 51. letu – komaj 10 let po karlovem rojstvu. tako je ostala mati Marie heider, rojena baronica von Thinnfeld (1831-1896), najpomembnejša oseba v njegovem življenju, kar ga je – ob stikih z vecimi materinimi sestrami, vodilo do zakljucka, da so ga »vedno varovale ženske roke«.4 Po privatni osnovnošolski izobrazbi je fant leta 1866 vstopil v slovito dunajsko benediktinsko gimnazijo Schottengymnasium, preden je leta 1870 nadaljeval izobraževanje na gimnaziji v Mariboru, kjer je leta 1874 tudi maturiral. selitev je materi priporocil hišni zdravnik.5 Da bi ubežali nezdravemu dunajskemu podnebju, je svetoval »manjše mesto z ugodno lego«. Za nazaj je heider, ki je v dnevniku selitev sicer le na hitro omenil,6 pohvalil pokrajino, obiranje sadja in trgatev ter zapisal: »V ta eldorado smo se torej priselili. Ni cudno, da smo se pocutili kakor v raju. Koncno smo imeli to, po cemer smo tako dolgo hrepeneli – brezskrbno življenje«.7 Po tem srecnem obdobju se je maturant podal v gradec in se tam sprva vpisal na medicino. Do leta 1877 se je že v okviru študija medicine raje ukvarjal s predklinicnimi študijskimi predmeti in se pod vodstvom alexandra rolleta in Victorja von ebnerja posvecal histološkim problemom. naravoslovni študij pri botaniku hubertu leitgebu, mineralogu in geologu carlu ferdinandu Petersu, še zlasti pa pri zoologu franzu eilhardu schulzeju ga je izpopolnil. Po zacetnih letih v gradcu se je študent leta 1877 preselil na dunajsko univerzo, kjer se je pri carlu clausu in samo dve leti starejšemu carlu grobbenu popolnoma posvetil zoologiji. V tem casu je bil nekajkrat tudi na zoološki postaji v trstu. Po zakljucku tega »filozofskega« študija in promociji, ki jo je leta 1879 dosegel z disertacijo o glavonožcih, je naravoslovec nadaljeval študij medicine, med drugim pri slavnem fiziologu ernstu wilhelmu brückeju. Študij je po kratkem premoru v letu 1880-1881, ko je kot enoletni prostovoljec (vojaški der Wissenschaften in Wien 86 (1936), 241-245. 150. obletnico Heiderjevega rojstva je pocastila Univerza v Innsbrucku: http:// www.uibk.ac.at/ipoint/kopf_der_woche/314593.html, dostopno 30. 11. 2011. Za prijateljski napotek o literaturi se zahvaljujem univ. prof. dr. Reinhartu Schusterju, Heiderjevemu znanstvenemu nasledniku. 4 Spomini, 359. O rodovniku Thinnfeldov izcrpno informira Constant von Wurzbach v delu: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt haben. 60 Bde (Wien 1856–1891), Bd. 32 (Wien 1881), 234-240, še zlasti 239. 5 Spomini, 312. 6 Prvi zapis, napisan v Mariboru 24. septembra 1870, najdemo po izrazitem premoru ki nam da slutiti, kakšen rez je ob selitvi obcutil Karl Heider. Ob novem letu 1872 je to spremembo tudi ubesedil: »Zopet se je pricelo novo leto. Kakšna razlika med današnjim dnem in casom pred dvema letoma. Pred dvema letoma sem živel v velemestu, letos pa v malem provincialnem mestu.« 7 Spomini, 318. V izvirniku »ein bartlloses Dasein« – pri cemer je bil Bartl sinonim za parklja, hudica oziroma peklenšcka. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 zdravnik–stažist) služil v garnizonski bolnišnici št. 1 na Dunaju, uspešno zakljucil leta 1883. V letih 1882-1885 je bil asistent na primerjalnem zoološko-anatomskem inštitutu dunajske univerze. isto delo je najprej opravljal tudi v berlinu pri franzu eilhardu schulzeju, ki so ga tja povabili malo prej. temu je sledila habilitacija leta 1885 in z njo napredovanje v privatnega docenta. Šele leta 1893 je dobil profesuro, leto kasneje pa imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v innsbrucku, kjer je bil heider nato tudi dekan (1901-1902) in rektor (1904-1905). Zadnjih devet ustvarjalnih let je zoolog preživel v berlinu, kjer je živel od leta 1917 dalje. s stališca zgodovine znanosti je heider postavljal mejnike v razvojni biologiji in odlocilno prispeval k utemeljitvi moderne biologije. karl heider je umrl 2. julija 1935 v kraju Deutschfeistritz pri Pegauu na Štajerskem, od koder je bila doma tudi njegova mati. Zapustil je hcer Dorotejo,8 ki jo je imel s heleno, rojeno baronico von klimburg, s katero se je porocil leta 1888, medtem ko je sin Johannes umrl že pri dvanajstih letih.9 Dnevniški zapisi, ki tvorijo jedro naše razprave, so se ohranili v dveh nepaginiranih zvezkih formata dvanajst krat devetnajst centimetrov, oziroma deset krat šestnajst centimetrov in pol. Vecinoma dobro berljivi zapisi so pisani s crnim, vijolicnim, rjavim in rdecim crnilom.10 nasplošno so formulacije neoporecne, razen cesto pomanjkljive interpunkcije, ki je bila v objavljenih citatih popravljena zaradi lažjega branja. V posamicnih primerih naletimo na stenografske pasaže.11 skice in risbe12 so del vizualne opreme dnevnika,13 pogosto pa se pojavljajo tudi okrasne vinjete.14 gostota vpisov mocno variira. heider je naprimer na kratko popisal najpomembnejše dogodke v zvezi s 8 Osmrtnica v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. 9 Prim.: Tiroler Tagblatt, 16. 2. 1902, 8, v: UAG Nachlass Karl Heider, škatla 1, mapa 4. Ime po rojstnem listu prav tam. 10 O nakupu vijolicnega, rdecega in zelenega crnila glej Dnevnik, 24. 9. 1870; prim. zlasti menjavo v primeru prepisanega pisma (Dnevnik, 6. 11. 1872). 11 Dnevnik, 14. 10. 1872 in 17. 11. 1872. 12 Glej spodnjo opombo. 13 Heider je na mariborski gimnaziji kot izbirni predmet vpisal risa nje, kjer je bil skoraj vseskozi odlicno ocenjen. Prim. spricevala v UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. Prim. tudi Spomini, 335 in nasl., kjer zoolog omenja tudi zasebni pouk risanja in materino ter tetino spodbudo. V zapušcini so se ohranile skicirke, katerih avtorstvo pa ni jasno. Razen Karla Heiderja prideta kot avtorici v poštev še njegova mati in hcerka. Prim.: UAG Nachlass Karl Heider, škatla 2, Risbe in skice; škatla 3, Knjiga risarskih študij 79 – 81; škatla 4, V. knjiga: Vesuv. str. 400 – 509 kakor tudi VII. knjiga: Capri in VIII. knjiga: Ischia. V razlicnih rokopisih najdemo še druge risbe, ki dokumentirajo znanstvena opazovanja. Risarske spretnosti so za bodocega naravoslovca nenazadnje predstavljale nepogrešljivo kvalifikacijo. 14 Npr. Dnevnik, 30. 3. 1871 in 31. 3. 1871. Prim. v zvezi z dopustom: Dnevnik, 7. 4. 1871. Naslovna stran prvega dnevnika karla heiderja. (Universitätsarchiv Graz) selitvijo in skorjada celoten preostanek leta 1870 pod datumom prvega dne v Mariboru.15 Prakso cistopisa za vec dni ali celo daljše obdobje skupaj je pogosto uporabljal in obcasno tudi izrecno razkril: »Tole pišem v postelji in sem danes pisal za nazaj za ponedeljek, 20. marca. Pozno je in moram zaspati.«16 gostota dogodkov na dva nacina vpliva na pišcevo ravnanje. Po eni strani lahko za redke vpise krivimo pomanjkanje pomembnejših dogodkov. Pogosto, vcasih tudi za daljša obdobja, je zapisal le: »Sicer se ni zgodilo nic posebnega.«17 Po drugi strani je lahko pisanje dnevnika oviralo tudi kratkocasno preživljanje prostega casa – kot recimo pestre pocitnice: »[Dopisano 15 Dnevnik, 24. 9. 1870. Nazadnje je bil omenjen god Karla Heiderja 4. novembra, naslednji datirani vpis pa je nastal šele 31. decembra. 16 Dnevnik, 26. 3. 1871. Prim. tudi: Dnevnik, 2. 3. 1872, 25. 8. 1872, 23.2.1873. Citirano naprednejše datiranje je vidno tudi drugje. Prim.: Dnevnik, 29. 7. 1872. 17 Dnevnik, 24. 9. 1870. Prim.: Dnevnik, 1. 1. 1871, 4. 1. 1871, 17. 3. 1871, 21. 3. 1871, 24. 3. 1871, 27. 3. 1871, 29. 3. 1871, 2. 8. 1871, 12. 1. 1872, 19. 1. 1872, 3. 2. 1872, 7. 6. 1872, 8. 6. 1872, 10. 6. 1872, 1. 8. 1872, 31. 10. 1872, 6. 11. 1872: »Danes ne morem napisati nicesar« – namesto tega je prepis nekega pisma. VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE šele oktobra.] Nekaj strani sem pustil praznih, da bi pisal o svojih pocitnicah, še zlasti o bivanju na Dobrni.«18 Znacilno popisovanje dogodkov dopolnjuje le malo primerov introspekcije. težnja po sporocanju obcutkov se pojavi sicer že spomladi 1871, ko je fant skopo priznal, da je bil »jezen«19 na mater, kar je bilo v duhu tedanjega casa pravzaprav grešno obcutje, ki je bilo v nasprotju z božjimi zapovedmi. Šele scasoma je dozorevalo njegovo podajanje premišljevanja o sebi in notranjih monologov. Posebno ucinkovito in s premišljeno metaforiko je mladostnik formuliral naprimer obcutke ob koncu šolskega leta 1872: »Ko sem šel ponoci domov, je pri Götzu gorel bengalicni ogenj. Spredaj so prižigali rakete, v ozadju pa se je na obzorju videlo oddaljeno bliskanje. Lepa podoba moje notranjosti. Rakete kot lepi dnevi podelitve spriceval in veselje pocitnic. Bengalicni ogenj – izcrpavajoc ogenj bolezni uboge tete in ogenj bolecine locitve, ki se vedno znova vraca. Bolecina locitve od Eugena [von klimburga] pa tudi od njegovih bratov in sester, ki sem jih vzljubil v teh nekaj dneh. Tudi mojo glavo so obdajali temni oblaki kakor obzorje.«20 najbolj zgovoren je eden izmed zadnjih vpisov, ki se nanaša na nek obisk gledališca: »Še sedaj – zvecer, se predajam odzvanjanju teh razvnetih obcutkov. Papirju skušam vdihniti tisto, kar mi razburja srce – jaz, ubogi smrtnik! Zaman se trudim. Le zapisal bi rad to, da bi kasneje lahko ohranil spomin v sebi. Bil sem ocaran, navdušen nad Lorle [ena izmed vlog], ko sem prišel ven in z drugimi molce hodil domov. Ko sem moral govoriti in se pogovarjati z drugimi, mi je hotelo veckrat kar razgnati prsi. Tiho sem hodil in si predstavljal to lepo dekle, to naravno cistost, to svetlo barvo, blešcec znacaj, blešceco pojavo – pa je prišel Adolf [mlajši brat] in rekel: ‘Reichard, glavni junak, je pa pravzaprav ena pokvarjena žival.’ Clovek bi kar iz kože skocil. Od najlepše poezije, blešcecih sanj tako nenadoma in štorasto pasti na trdna tla; to je gnusno, mizerno … Tedaj mi je bilo tudi jasno, kaj mi manjka, kaj pogrešam – manjka mi srce, ki bi me razumelo, ki bi cutilo z mano, in ce že tega ne, da bi vsaj znalo spoštovati moja custva in se mi ne bi posmehovalo; nekdo, ki bi mu lahko razkril svoje srce in bi me potrpežljivo poslušal. Nad nicemer se ne morem pritoževati, vendarle pa hrepenim po tem – to je edino, kar mi manjka. Kljub temu sem zadovoljen in popolnoma srecen in bi bil nehvaležnež, ce ne bi bil. Kljub temu pa mi je to pomanjkanje danes hudo trgalo srce. Ti, 18 Dnevnik 2. 8.1872. Dopis v oklepaju podaja oznako v originalu. 19 Zornig. Dnevnik, 26. 3. 1871. 20 Dnevnik, 29. 7. 1872. Karl Heider se je še pozneje z otožnostjo spo minjal te locitve. Prim.: Spomini, 322. O introspekciji prim. tudi: Dnevnik, 2. 8. 1872. moj dnevnik, si moj edini prijatelj. Tebi se zaupam, ti me poslušaj.«21 na podobno predirljiv nacin, kot v tem primeru, ko je mestoma ocitno pisal s tresoco roko, se je pisec dnevnika izražal o svojem delu le tedaj, ko ga je izrecno oznacil kot »ogledalo življenja«.22 Komunikacije okolišcine selitve družine heider v zacetku jeseni lahko služijo kot logicen pristop in istocasno orientacija za preucevanje povezav »province« z regionalnimi in nadregionalnimi centri habsburške monarhije. Prihod z vlakom je minil brez težav. Družina je zakljucila poletne pocitnice pri Thinnfeldih in se najprej podala v gradec k teti, ki je bila porocena z nekim lattermannom. 23 heider je o vožnji z vlakom zapisal: »Ljubka pokrajina v dolini Mure, obdana z visokim gorovjem, Stübing, Gradwein [sic!], Judendorf, Gradec.«24 Še isti dan so se odpeljali v Maribor. ko so hoteli heiderji naslednji dan na kolodvoru dvigniti prtljago, je bila špedicija sicer pocasna, koncno pa je »komite postrešckov« le opravil transport do stanovanja.25 tudi neko naslednjo vožnjo po tem odseku Južne železnice je mladi potnik oznacil kot »skrajno prijetno«.26 Vožnja med pocitniškim domovanjem in Mariborom je, kot prica neki vpis ob zacetku bivanja, trajala približno 4 ure.27 Po drugi strani so sorodniki porocali o neki okvari. Med stübingom in gratweinom je menda nekoc prišlo do težav z batom lokomotive, ki se je nato »tako vlekla proti Gradcu, kakor da bi ‘ jo že pobiralo’, kot je rekel kondukter.«28 Poleti 1871 so z železnico prepotovali tudi koroško.29 izhodišce celovec so dosegli po »prijetni« in kratkocasni dopoldanski vožnji, med katero so se pogovarjali z nekim sopotnikom.30 Preden se je družina podala iz Peggaua, kjer so bili na obicajnem obisku, proti Dunaju, 21 Dnevnik, 20. 2. 1873. Prim.: N. N., Theater. V: Marburger Zeitung, 23. 2. 1873, [3]. 22 Dnevnik, 14. 10. 1872. 23 Lattermanni so bili, podobno kot Thinnfeldi, baronska plemiška družina s posestmi na Štajerskem. Šlo je za teto Ludovico Latter mann. O Marie Heider in njeni zavezanosti tradiciji: Spomini, 363. 24 Dnevnik, 23. 9. 1870. 25 Dnevnik, 24. 9. 1870. 26 Dnevnik, 15. 12. 1872. 27 Dnevnik, 7. 4. 1871. Dandanes nekaj manj kakor 2 uri. 28 Dnevnik, 24. 9. 1870. 29 Dnevnik, 17. 8. 1871. Medtem ko je bila Južna železnica dana v uporabo leta 1846, je bila Koroška železnica zgrajena šele leta 1863. Prim. Johann Leon (Hg.), Die Stadt Marburg an der Drau. Kurz gefaßte Darstellung der Entwicklung der Stadt, Führer durch die selbe und in die Umgebung. Mit einem Plane von Marburg (1880), 7-8. 30 Dnevnik, 2. 9. 1871. Danes traja vožnja še vedno vsaj 3 ure. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 je mati prekinila bivanje tam in na kratko »pogledala« v Maribor – predvsem zato, da je dala ocistit obleko.31 tudi drugi clani družine so se podajali na »dolgo plovbo «, kot denimo karlov stric eduard heider na »orient« in v južno italijo,32 ter na ta nacin uporabljali mednarodno prometno omrežje. neosebna poštna komunikacija je provincialno mesto dobro povezala z drugimi kraji habsburške monarhije. Zelo hitro so lahko komunicirali s telegrami,33 pa tudi politicne novice so se hitro širile, kakor denimo tista o smrti napoleona iii., ki je bila že dan kasneje objavljena v mariborskem tisku.34 Poleg tega so si clani družine dopisovali med sabo širom habsburške države in si tako izcrpno sporocali novice. V uvodu k prepisu nekega pisma v dnevniku, je karl heider to omembe vredno pocetje takole pojasnil: »To je nekakšno tranzitno pismo, namenjeno vsem sestram – od tete Pepi [Josephine wimbersky] iz Plzna k teti Jetti [henriette lehne]35 na Dunaj, od tam k tetama Fanny in Toni [francisca de Paula in antonie von Thinnfeld] v Bistrico in od tam v Gradec k teti Luise [ludovica von lattermann], od koder pride k nam v Maribor. Na vsaki postaji kaj pripišejo, tako da zvemo od vsakogar nekaj.«36 Socializacija v družini Družinsko življenje se je po tistem, ko so se heiderji zacasno nastanili v hotelu wolschlager, odvijalo v hiši z vrtom v reiserjevi ulici,37 ki jo je mladi risar ovekovecil na skici.38 gospodinjstvo je naprej sestavljala zgolj jedrna družina. razen karlove matere so vanjo spadali še: mlajša karlova brata – adolf in Moriz ter mlajša sestra henriette. Poslov v dnevniku ne omenja, zlasti vzgojo so nacelno prevzemale matere same. Marie heider je pri tem lahko racunala na pomoc družine – predvsem 31 Dnevnik, 12. 9. 1871, 14. 9. 1871. 32 Dnevnik, 14. 9. 1871, 2. 3. 1872. Prim.: Dnevnik, 30. 5. 1872: Egipt. Za Italijo prim. tudi: Dnevnik, 6. 1. 1873. 33 Dnevnik, 19. 3. 1871, 3. 7. 1872, 17. 11. 1872. Prim.: Leon, Marburg, 8: slika 1858. 34 Dnevnik, 10. 1. 1873. 35 Spomini, 243 in nasl. 36 Dnevnik, 28. 3. 1871. Pismo Friedricha von Thinnfelda iz Dalmacije, ki ga je prav tako prepisal v celoti, je moralo skozi enako odisejo: Dnevnik, 6. 11. 1872. S pismi so komunicirali tudi po Mariboru. Prim.: Dnevnik, 1. 1. 1871. 37 Dnevnik, 24. 9. 1870. 38 Dnevnik, 2. 1. 1871: »Unser Haus und Garten in Marburg.« Za skico mestne okolice glej: Dnevnik, 29. 3. 1871 s pripisom: »Zaradi boljše ga razumevanja sem zraven narisal še nacrt Maribora.« Heider je že tedaj sugeriral, da ima namen posredovanja teh zapisov, kar je kasneje dejansko storil s pisanjem Spominov. Cf. Tamara Griesser -Pecar, Maribor/Marburg an der Drau. Eine kleine Stadtgeschichte (Wien, Köln, Weimar 2011), 112-204. sester,39 a tudi necakinje.40 od sorodnikov je tako na primer nekaj casa bivala v hiši teta sophie servadio, ki jo je zapustil mož.41 henriette lehne, najmlajša sestra Marie heider, se je priselila malo pred rojstvom svoje hcerke, ko pa je po porodu umrla, sta omenjena hcerka Marie in njen starejši brat friedrich42 ostala v tetinem varstvu. tudi neki karlov sošolec je kratek cas bival pri heiderjih.43 k družini je spadala konec koncev še neka bežno omenjena macka.44 Dejstvo, da je bil karl heider najstarejši moški v gospodinjstvu, je vsekakor dolocalo njegov položaj v tem mikrokozmosu. Vecinoma samostojno nakupovanje – naprimer obleke45 ali živil46 ter dogovarjanje z uciteljem glasbe47 nakazujejo heiderjevo zgodnjo samostojnost. razen tega je kot prvorojenec spremljal mater na obiske48 oziroma sam izrocal vabila – naprimer nekemu pristavu okrajnega sodišca.49 Pozornemu odrašcajocemu fantu nista ostala prikrita niti slabo gospodarjenje strica antonia servadia na Thinnfeldovem posestvu ali njegov »izgon« v italijo.50 V dnevniku se kot fenomena resnicnosti življenja izcrpno zrcalita bolezen in smrt. redno se pojavljajo opisi slabega pocutja.51 nasploh so bile grozece nalezljive bolezni pogost predmet zapisov. izrazi kakor »izpušcaji« kot opis sestrinih težav sodijo med manj konkretne, medtem ko »crne koze v Pobrežju« in ošpice konkretno omenja.52 Proti crnim kozam so bili heiderjevi otroci sicer cepljeni.53 ko je domnevno »v Bistrici in Peggauu razsajala škrlatinka«,54 je to preprecilo sorodnikom vrnitev v domaci kraj. Pokvarjen želodec v prijateljski vojaški družini liebezeit so govorice napihnile v kolero.55 sem spada tudi nesreca, ko je karl heider po nepazljivosti zažgal zaveso in se na njej opekel, tako da ni mogel pisati šolskih nalog, kar je zanj nato opravil brat adolf.56 Drugic je imel heiderjev prvorojenec sreco, da je brez resnih posledic preživel padec 39 Dnevnik, 2. 8. 1872. 40 Dnevnik, 2. 12. 1872: City Heider, hci Gustava Heiderja. Za karak terizacijo gospodinjske pomoci prim.: Spomini, 323-325, zlasti 350. 41 Spomini, 325. 42 Dnevnik, 2. 8. 1872. 43 Spomini, 322. 44 Dnevnik, 15. 3. 1871, 3. 1. 1872. 45 Dnevnik, 15. 3. 1871. 46 Dnevnik, 15. 3. 1871, 26. 3. 1871. 47 Dnevnik, 15. 3. 1871. 48 Dnevnik, 3. 1. 1872. 49 Dnevnik, 5. 1. 1872. 50 Dnevnik, 30. 5. 1872. 51 Dnevnik, 4. 1. 1871, 15. 3. 1871, 1. 1. 1872 (kako je brat Adolf trpel s pljucnim katarjem), 29. 7. 1872 (enako oba starejša brata). 52 Dnevnik, 17. 3. 1871. Prim.: Dnevnik, 18. 3. 1871: Hišni zdravnik Ferk je »izpušcaj« diagnosticiral kot blažjo obliko ošpic. O tej bolezni, ki je prizadela tudi uciteljico klavirja, gl.: Dnevnik, 21. 3. 1871. 53 Dnevnik, 24. 3. 1871. O primeru »koz«: Dnevnik, 15. 6. 1872. 54 Dnevnik, 2. 8. 1871. 55 Dnevnik, 14. 9. 1871. 56 Dnevnik, 19. 3. 1871. VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE Naslovna stran drugega od ohranjenih mladostnih dnevnikov karla heiderja. (Universitätsarchiv Graz) v zaledenel ribnik.57 niti nesrecnih smrti ni manjkalo.58 tako ludovica von lattermann59 kakor tudi henriete lehne sta umrli kmalu po porodu. njeno trpljenje je karla še posebej prizadelo.60 Veselje nad tem, da »je tamala precej debela in krepka, pa tudi mati se za silo dobro pocuti«,61 je že naslednji dan skalila mrzlica62 porodnice. Ceprav so se posvetovali z »vecimi zdravniki«63 in navkljub kratkotrajnemu »upanju«,64 je bila usoda najmlajše Thinnfeldove zapecatena – v zacetku avgusta je umrla.65 bodoci študent medicine je bolezen natancno 57 Dnevnik, 18. 2. 1873. 58 Dnevnik, 19. 3. 1871, 28. 3. 1871. O drugih smrtih in udeleževanju pogrebov: Dnevnik, 19. 1. 1872, 29. 1. 1872, 14. 12. 1872. 59 Dnevnik, 12. 2. 1872. Na kratko, a vendarle zelo impresivno: Spomini, 354. 60 Tudi usode te tete se je posebej spominjal v Spominih (355 in nasl.). 61 Dnevnik, 2. 7. 1872. 62 Dnevnik, 3. 7. 1872. 63 Dnevnik, 4. 7. 1872. 64 Dnevnik, 6. 7. 1872. 65 Dnevnik, 2. 8. 1872. spremljal in si je zapisoval celo simptome, kot denimo oteklo žilo na nogi.66 Po drugi strani je zaupal v boga67 in je hotel za ozdravitev bolnice žrtvovati celo svoje na hitro obolelo oko.68 nekaj casa ga je – napol siroto, skrbelo tudi materino bruhanje krvi, kar je pripisoval strojnemu šivanju,69 s cimer se je ukvarjala. heiderjevo stanovanje je bilo lokalni družbeni eliti odprto za družabne popoldanske in vecerne70 zabave in pogovore, kamor so bili povabljeni prijateljski castniki,71 uradniki72 ali gimnazijski profesorji,73 s katerimi so imeli tesne stike.74 Med drugim karl heider opisuje zgodnje srecanje s svojo bodoco ženo in njeno družino: »Eugenova mati je zelo prijazna gospa, tudi na njej je nekaj visokega, kar je Lencka75 podedovala po njej. Otroci so zelo ljubki. Otto je v obraz podoben Eugenu – posebno oci, nos in brada. Tudi na celu in v gestah najdem precej podobnosti. Helena je ljubek zaklad. Ima nekaj zagonetnega, kar dobro pristoji njenemu lepemu obrazu. Govori zelo malo, verjetno vec misli. Rudek je fantic, o katerem ne morem reci še nicesar. Oba mlajša imata smisel za navihane norcije – še posebno deklica jih zganja molce in resno, kakor da gre za zelo pomembne stvari. Tudi Manich [ucitelj glasbe] je o njiju rekel, da sta zelo ‘dovzetna’ otroka, mogoce je mislil reci ljubka.«76 kakor smo že omenili v povezavi z dnevnikom, so se stiki z ženskim spolom neredko ustvarjali sanjaško.77 V tem oziru je treba omeniti pouk plesa78 in ples sam, kar se je najprej prav tako pretežno dogajalo v domacem, prijateljskem krogu. angažirali so plesnega ucitelja, ki je po nekaj barantanja dal cetrtino popusta in zahteval le 6 goldinarjev na osebo. Dejavnost je bila zacetniku sicer v veselje, po eni izmed plesnih prireditev pa je vseeno zamišljeno menil: »Zato sem danes tako cudno preplašen 66 Dnevnik, 6. 7. 1872. 67 Dnevnik, 7. 7. 1872, 28. 7. 1872. O dajanju v poslednje olje prim.: Dnevnik, 16. 7. 1872. 68 Dnevnik, 29. 7. 1872. 69 Dnevnik, 17. 11. 1872. 70 Dnevnik, 6. 1. 1872, 7. 1. 1872, 4. 2. 1872, 25. 12. 1872, 2. 2. 1873, 16. 2. 1873, 22. 2. 1873. O vrnjenem povabilu: Dnevnik, 8. 12. 1872. 71 Dnevnik, 18. 7. 1872. 72 Dnevnik, 5. 1. 1872. 73 Dnevnik, 7. 1. 1872. Spomini, 320 in nasl. 74 Dnevnik, 4. 11. 1872, 5. 11. 1872. 75 Baronica Helena von Klimburg. O zaroki oktobra 1887 prim. ustrezno naznanilo v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. Helena Adela Emilia je privekala na svet v Mainzu kot hcerka stotnika Eugena Klimischa von Klimburga in njegove žene Emme, ki je prav tako izvirala iz castniške družine. Prim. krstni list v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 3. Helene je imela štiri brate: Eugena, Otta, Rudolfa in Roberta. Spomini, 360 in nasl. 76 Dnevnik, 18. 7. 1872. 77 Prim. tudi Dnevnik, 8. 6. 1872, 20. 1. 1873, 2. 2. 1873. 78 Dnevnik, 16. 12. 1872, 14. 2. 1873. O ogledu plesa: Dnevnik, 20. 1. 1873, prim. tudi: Dnevnik, 22. 2. 1873. Za domaco cetvorko: Dnevnik, 2. 2. 1873, prim. tudi Dnevnik, 16. 2. 1873, 22. 2. 1873. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 in streznjen. Kajti kakorkoli že ples v prvem srecnem trenutku mirnega blešcecega obrata lahko poživi našo okornost in iz nas naredi blešcece poete, prav tako streznjujoc je obcutek po njem. Utrujenost, izcrpanost, žeja – vse to nas prežene iz dežele druge duše (po Faustu).«79 kasneje se je znanstvenik izrazil o prvotnem namenu plesnih vaj, namrec »mladim medvedom vdahniti nekaj družabne uglajenosti«80 in istocasno zavrnil nemoralne konotacije: »Ples je bil zame bolj zvrst telovadbe z zelo milim eroticnim priokusom.« tudi igre na zastavljanje, ki jih je kasneje zoolog odlocno oznaceval kot nedolžne in jih je imel že v mladosti za otrocje,81 so bile prav tako priljubljeno domace razvedrilo. »Zvon in kladivo«82 je bila igra, ki je bila sprva namenjena odraslim in so si jo šele nato prisvojili otroci ter mladina. razen tega so vcasih prirejali tudi tombolo,83 ki je nekoc povzrocila nekaj hude krvi, kakor je razocarani avtor zaupal svojemu dnevniku: »Po malici smo imeli tombolo, pri kateri so bili dobitki zaviti in si jih moral izbirati. Jaz sem na primer dobil tri kamne, kar je bilo res bedno od mame.«84 V nasprotju s temi vecjimi družabnimi dogodki v heiderjevi hiši so bila razvedrila v intimnejšem krogu oziroma individualne zaposlitve. Med mirnejšimi, bolj vase zazrtimi dejavnostmi je bilo na prvem mestu branje,85 ki je spodbujalo tudi k lastni pisateljski ustvar 79 Dnevnik, 22. 2. 1873. 80 Spomini, 327 in nasl. 81 Dnevnik, 8. 12. 1872. Spomini, 327 in nasl. 82 Dnevnik, 1. 1. 1871. Gre za igro s kartami in kocko, ki jo je veliko potezno izdal dunajski trgovec z umetninami Heinrich Friedrich Müller (1779 – 1848), zelo priljubljena pa je bila od 50. do 70. let 19. stoletja. Prim.: http://www.spielemuseum.at/KATALOG/Katalog_ 2000.pdf, dostopno 30.11.2011, 3. Zanimivo je, da so se s to hazardno igro odrašcajoci otroci zabavali že prej, preden so v zacetku 20. st. pripravili razlicico, namenjeno njim. Ideološko gledano bi lahko to igro interpretirali kot vezni clen med nemškonacionalnimi in kršcanskimi komponentami avstrijskega mešcanstva (Thorovo kladivo – kršcanski zvon). 83 Dnevnik, 19. 3. 1871, 25. 3. 1871. 84 Dnevnik, 26. 3. 1871. 85 Retrospektivno in nasplošno o »obsedenosti z branjem«: Spomini, 334 in nasl. Samo v svojih spominih na poletne pocitnice v tem casu je Heider kasneje omenil potopise z Bližnjega vzhoda, kjer je priznal, da je »medtem padel pod Goethejev vpliv.« Prim.: Spomini, 352 in nasl. Iz ocitno konservativnega šolskega branja je nato citiral (353 in nasl.) predvsem nemško govorece klasike 18. st.: Johanna Jakoba Bodmerja, Johanna Jakoba Breitingerja, Gottholda Ephraima Lessinga, Friedricha Gottlieba Klopstocka, avtorje göttinškega krožka (Göttinger Hainbund) – zlasti Ludwiga Holtyja, Ewalda Christiana von Kleista, Ossiana. Goetheja je koncno oznacil kot zvezdo vodnico. heiderjeva skica hiše in vrta v mariboru iz dnevnika, 2. januarja 1871. (Universitätsarchiv Graz) jalnosti. heider si kot željan bralec tega razvedrila ni pustil vzeti niti med ocesno boleznijo in so mu tedaj brali drugi.86 Še posebno ga je zaznamovalo prebiranje Johanna wolfganga von goetheja: »Zadnje dni sem prebral Göthejevo[!] Poezijo in resnicno [Dichtung und wahrheit]. Ta pripoved je name naredila globok vtis. Njegova študijska vnema je gnala tudi mene.«87 ljubezen do pesnjenja je karl heider konec leta 1872 delil z novim sošolcem,88 s katerim sta si intenzivno izmenjavala pesmi: »Kazala sva si svoja dela; vsakogar veseli, ce najde ‘brata v muzah’. Danes sva sklenila prisrcno prijateljstvo in drug z drugim delila svoje zamisli.«89 tudi heiderjev ucitelj violoncela se je v cast svojega ucenca poskusil kot pisec sonetov – ta pa je to znal ceniti in njegov izdelek oznacil kot »cudovito pesem«.90 nenazadnje je mladi pesnik svoj dar uporabljal za to, da se je zoperstavljal negativnim custvom.91 Po drugi strani pa mu je pesništvo prinašalo tudi jezo, kadar ga ljudje – kot denimo njegov brat, niso ravno cenili: »Znacilen je naslednji Adolfov izrek. Prebral sem mu svojo pesem, v kateri se pojavi moja muza, pa je rekel: ‘Tvojo muzo bom vprašal, 86 Dnevnik, 29. 7. 1872. 87 Dnevnik, 1. 1. 1872. To doživetje je Heider izjemoma ustrezno omenil tudi v Spominih (353 in nasl.): »Naenkrat je zame vzšlo Gothejevo[!] sonce. Bilo je, kakor da bi dobil pogled za svet in življenje, kakor da bi nanovo zdravo in realno doumel naravo stvari. Nekaj dni sem z blagim slabim pocutjem ležal v postelji. Slucajno mi je prišla v roke Goethejeva 'Poezija in resnicno'. Dotlej do Gotheja[!] nisem cutil nicesar. Zdaj so mi padle luske z oci. Z napetostjo brez primere, z užitkom, kakršnega nisem nikoli vec obcutil, sem bral brez konca. Odprl se mi je nov svet in Goethe je bil poslej zvezda vodnica mojega življenja.« Za lastne pesniške poskuse: Dnevnik, 6. 1. 1872, 2. 8. 1872. Zvezek z verjetno vecinoma lastnimi pesmimi iz leta 1873-1875 se je ohranil v: UAG Nachlass Heider, škatla 3, Notizbuch. 88 O Fritzu Suetiju, ocitno uporniški naturi italijanskih in slovanskih korenin, ki se je izražala v fanaticnem nemškem nacionalizmu: Spomini, 368. 89 Dnevnik, 29. 11. 1872. 90 Dnevnik, 6. 1. 1872. 91 Dnevnik, 17. 1. 1873: »V vecih pesmih sem [po odhodu nekega dra gega obiska] dal duška svoji srcni stiski.« VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE ali je na svojih prsih redila kaco, ona bo pa odgovorila: Ne, slepca.’«92 Po imenu se na podrocju branja pojavlja še carl The- odor körner, ki pa heiderja ni posebno preprical: »Eugen [von klimburg] mi je po maši dal Körnerjeve pesmi. Kasneje sem jih tudi bral, ampak liricnega nakladanja ne prenašam dolgo, ceprav je [pesem] Lira in mec93 zelo lepa.« Med božicnimi darili se je nekoc znašla Pesem o nibelungih,94 ki je predstavljala srednjeveško literaturo. goethe je vnetega bralca nenazadnje privedel k zakladom antike in sicer na tak nacin, kot ga gimnazijski pouk ni zmogel.95 resna dejavnost je bil tudi šah, ki je v dnevniku96 omenjen za oba starejša heiderjeva brata. Poleg teh razmeroma odraslih zaposlitev je heider v svojem prvem letu v Mariboru opisal tudi še otroško igro na novoletni dan 1871: »Potem smo poceli traparije in po nesreci polili rdece crnilo po pismih dobrega dedka. Pred tem smo se šli slepe miši.« Med manjše družinske svecanosti so sodila godovanja. 97 tisto adolfa heiderja leta 1872 so slavili »z zmrzlino, pokalico, pokanjem s kapseljni in tekanjem po gozdu«.98 V dar so dobivali denar in manjša darila, kot naprimer pisalne potrebšcine.99 Vzporedno s tem so se domislili praznovanja rojstnih dni100 – posvetnega nasprotja godov. Presenetljivo malo pozornosti so namenili praznovanju božica.101 razen omenjene Pesmi o nibelungih, je heiderjev drugorojenec morda dobil neko pesmarico.102 kot darila so v hišo prihajalle tudi 92 Dnevnik, 3. 2. 1873. 93 Dnevnik, 7. 1. 1872. 94 Dnevnik, 24. 12. 1872. 95 Spomini, 364 in nasl.: »Nacin, na katerega v šoli berejo in inter pretirajo klasike ni bil primeren za to, da bi spoznali duha teh del. Zdelo se je, da so Kornelij Nepos, Julij Cezar in Tit Livij pisali le zato, da bi ucitelju ponujali priložnosti za omenjanje uporabe nekaterih slovnicnih pravil. Ksenofontova Anabaza in Herodot so dajali vtis hudega dolgocasja. Šele kasneje v življenju sem s pomocjo prevodov prišel do spoznanja, da je bil Herodot eden izmed najduhovitejših ljudi. Z govorniki ni bilo veliko bolje. Clovek izgubi vse povezave, ce vsak dan prevaja le majhen košcek Cicerovega govora Pro Milone ali Demostenove filipike. Tudi kontekst, na katerega se nanašajo je prevec zapleten in razlicen od današnjega, da bi bil razumljiv mladim.« Fascinira njegov dar za kombinatoriko – odlicnjak Heider je namrec v nekem referatu primerjal narodopisni vidik pri Homerju s tistim v sodobni novozelandski književnosti. Prim.: Spomini, 366 in nasl. 96 Dnevnik, 6. 1. 1872. 97 Dnevnik, 24. 9. 1870, 17. 6. 1872. 98 Dnevnik, 17. 6. 1872. 99 Dnevnik, 24. 9. 1870 oz. Dnevnik, 4. 11. 1872. 100 Dnevnik, 4. 1. 1871, 15. 6. 1872 (Marie Heider), 4. 2. 1873 (Jetti [Henriette], mlajša sestra). 101 Dnevnik, 24. 9. 1870, 24. 12. 1872. 102 Dnevnik, 1. 1. 1871. Prim. za Božic 1871- na kratko in brez podrob nosti: Dnevnik, 29. 12. 1871. tehnicne igrace in naprave. najmlajši brat Moriz je dobil naprimer laterno magiko.103 kot nagrado za dober ucni uspeh sta najstarejša brata leta 1872 dobila stroj za elektriziranje, ki jima »je naredil veliko veselja«.104 na tem mestu lahko omenimo odnos do spominkov iz narave, ki zavzemajo med zapisi pomembno mesto. Mladi naravoslovec se je naprimer razveselil »enega škorpijona in veliko školjk«, ki mu jih je prinesla mati nekega sošolca z obiska v Dalmaciji in jih »je dobil v dar«.105 najizraziteje o njegovi zgodaj izraženi naklonjenosti do naravoslovja prica opis cudno oblikovanih cvetov,106 ki jih je mladi naravoslovec tudi narisal. V ožjem krogu se je karl heider izkazal tudi kot igralec in obcasno celo dramatik. Za novo leto 1871 je zaupal svojemu dnevniku: »Eugen [von Philippovich] in jaz sva uprizorila predstavo Prusi v Cipcapceku, ki sva jo napisala Franz Ritter in jaz«.107 Povsem ocitno se je igra navezovala na prusko težnjo po prevladi in jo imamo lahko zato za odziv na politicne veledogodke. nekoc se je kot dramaticarka poskusila tudi teta antonie von Thinnfeld, ki je živela v Mariboru.108 Že omenjeno glasbeno šolanje se je najizraziteje udejanjalo pri pouku inštrumenta, ki je odgovarjal standardu elite109 tistega casa. klavirju, ki ga je poucevala »gospodicna za klavir«,110 se je leta 1871 pridružil pouk cela. Za »poucevanje violoncela«111 so dobili nekega lokalnega multiinštrumentalista Manicha, s katerim so se družili tudi izven pouka,112 heider pa ga je kasneje ohranil v posebnem spominu.113 Preden so dobili glasbilo za vaje, je nekaj dni trajalo. Po tem, ko se je na heiderjevo jezo neuspešno koncal poskus izposoje iz neke trgovine z glasbili,114 je instrument dobil od svojega ucitelja.115 Pouka mladi glasbenik ocitno ni jemal 103 Dnevnik, 4. 1. 1871. 104 Dnevnik, 2.3.1872. 105 Dnevnik, 29. 3. 1871. 106 Dnevnik, 7.7.1872. 107 Dnevnik, 1. 1. 1871. Za druge hišne predstave: Dnevnik, 18. 3. 1871, 19. 3. 1871. 108 Dnevnik, 2.8.1871. 109 Otto Riemer, Einführung in die Geschichte der Musikerziehung (= Taschenbücher zur Musikwissenschaft 4, Wilhelmshaven 1970), 129 in nasl. 110 Dnevnik, 3. 1. 1871, 21. 3. 1871. 111 Dnevnik, 15. 3. 1871, 18. 3. 1871, 21. 3. 1871, 23. 3. 1871, 28. 3. 1871, 30. 3. 1871, 1. 1. 1872, 4. 1. 1871. 112 Dnevnik, 29. 7. 1872, 2. 11. 1872. 113 Prim.: Spomini, 330 in nasl. O Manichu, ocetu sošolca Franza: »Oce Manich – okrogel, gibcen možicek, je bil stolni organist in venomer na poslovnih poteh – od ene vaje, ure petja itd. k drugi. Oba Manicha, oce in sin, sta pravzaprav igrala vse instrumente, seveda z razlicno spretnostjo. Imela sta doloceno predstavo o harmoniji in kontrapunktu in moj sošolec je znal o svojih skladbah marsikaj povedati.« 114 Dnevnik, 17. 3. 1871. 115 Dnevnik, 19. 3. 1871. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 kot nujni del izobraževanja otrok iz dobrih hiš, temvec dejansko kot veselo, »zelo prijetno« zabavo.116 Manicha so pri heiderjevih angažirali kot pianista na domacih srecanjih,117 kot pianisti118 pa so nastopali tudi adolf heider in drugi gostje. V svojem avtobiografskem zapisu je zoolog razen tega omenil pouk citer, ki se jih je, verjetno v zadnjem letu gimnazije, ucil igrati pri nekem slovenskem sošolcu.119 Poleg pouka glasbe so zasebno spodbujali tudi pouk tujih – zlasti živih jezikov. Zasebna uciteljica francošcine, »francoska gospodicna«,120 je skrbela za pouk tega svetovnega jezika. na seznamu je bila kot naslednji živ jezik tudi italijanšcina,121 ki jo je delno poucevala teta sophie servadio.122 Poleti 1872 se je moral s teto fanni [francisca de Paula von Thinnfeld] nauciti anglešcino, sam pa se je tedaj želel nauciti hebrejsko.123 Po drugi strani je heider dvomil v vztrajnost svoje mlajše sestre henriette pri pouku latinšcine.124 stenografija, ki jo je ravno tako poucevala neka uciteljica,125 je zaokroževala heiderjevo zasebno izobraževanje, ki ga je bil deležen poleg gimnazijskega. Pomen, ki ga je imela v družini izobrazba, lahko konec koncev ucinkovito opišemo z opazko, ki jo je heider napisal o svojem botru,126 stricu gustavu heiderju: »Njegova duhovna superiornost in bistrost me polnita s spoštovanjem, a vendar se ga hkrati bojim, kakor pogosto tudi drugih ucenih mož«.127 Možnostim domacega razvedrila so stale nasproti zabave zunaj doma. kot izvrsten primer za to lahko navedemo dogodek ob koncu zimskega semestra 1870/71, ki se je koncal na na prvi pogled cudnem kraju: »Nato sem se z Liebezeitovimi sprehajal po Betnavskem gozdu. … Pol ure sva potrebovala do Gozdnega Tonija, gostilne, kjer sva izvedela, da so drugi že odšli naprej. Šla sva za njimi v gozd ter kricala in jih iskala, dokler nisva pri 116 Dnevnik, 16. 3. 1871. 117 Dnevnik, 18. 3. 1871. 118 Dnevnik, 7. 1. 1872. 119 Spomini, 333. 120 Dnevnik, 3. 1. 1871, 18. 3. 1871. 121 Dnevnik, 6. 1. 1872. 122 Dnevnik, 6. 1. 1873. 123 Dnevnik, 29. 7. 1872 124 Dnevnik, 30. 1. 1872. 125 Dnevnik, 3. 1. 1872. 126 Krstni list v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. Tedaj je bil dr. Gustav Heider ministrski tajnik na ministrstvu za uk in bogocastje, kasneje pa je za uradnimi kulisami tudi odlocilno vplival na zoologovo kariero. Prim. pisma v Heiderjevi zapušcini: UAG Nachlass Karl Heider, škatla 3, ovojnica Briefe von Karl Heider an seinen Onkel Sektionschef Dr. Gustav v. Heider (Anstellungsangelegenheiten). Kot edini prednik po ocetovi strani je bil stric Gustav, kot marljiv pisec prispevkov z umetnostnozgodovinskega podrocja, uvršcen v Wurzbachov leksikon: Wurzbach, Lexikon, Bd. 8 (1862), 208 in nasl. 127 Dnevnik, 2. 12. 1872. Prim. tudi (zlasti o izobraževanju Thinnfeldovih žensk): Spomini, 338-340, 355. spela do oboka iz grmicevja, kjer je stala klopca in sem na neko drevo vrezal moj znak [risba] … Midva – Philippowich128 in jaz, sva nato stekla proc, da bi prelisicila druge – Adolfa [heiderja] in Phillippa [liebezeita] in sva se skrila dalec za drevesi; tekla sva še naprej, vendar je Philipowich padel v neko kotanjo, zato sva ostala kar tam, dokler nisva slišala kricanja in nisva spet našla tiste klopce, kjer se je medtem zbrala velika družba. … Nato smo šli iz gozda, Bela in Škisek pa sta nas spremljala in tulila, mimo Gozdnega Tonija do konjeniške kasarne, kjer smo krasno malicali – sir, vino, kruh, žemlje, šarkelj, kavo in vodo. Imeli smo klavirsko spremljavo na neki bedni škatli. Nato so mladi gospodje zaigrali za ples in cenjene gospodicne in drugi gospodje so vecinoma plesali (kljub postnemu casu). Nato smo se žogali in divjali zunaj, ker nam je bilo znotraj pretesno in prevroce. Na jahališcu konjeniške kasarne so bili pocez postavljeni tramovi, pod njimi pa so bili majhni jarki – verjetno namenjeni preskakovanju s konji. Eno takšno oviro smo že premagali in smo tekli naprej, Philippowich pa pred nami. Naenkrat ga nismo vec videli. Šele ko smo prišli bližje, smo na tleh videli njegovo glavo, pokrito s crno cepico. To seveda ni bilo res – hotel je preskociti jarek, pa je padel vanj. Nato je splezal ven in podili smo se naprej. Kmalu bi pozabil povedati, da bi se Philipp kmalu dodobra napil vina (nacedil, bil v rožicah, bil »fajhten«). Nekega huzarskega vodnika [wachtmeister] je nagovoril z gospodom narednikom [feldwebel] in ga, potem ko mu je le-ta rekel, da bi lahko postal famozen vojak, vprašal: ‘Famozen? Vi, kako se pa to napiše – famozen?’ Potem smo vseeno prišli v redu domov, na poti nazaj pa smo videli še konec vrvohodcevega nastopa in slišali napoved naslednje tocke«.129 na druge, manj podrobno opisane izlete,130 so se mladi podajali v ruše, kjer so nabirali in jedli jagode in borovnice.131 Jeseni je bila na vrsti trgatev.132 na kratko heider omenja tudi neko jesensko colnarjenje – gotovo s colnom na vesla.133 Pozimi kot dodatno telesno dejavnost koncno omenja tudi drsanje.134 Poleg teh skupinskih izletov, opisuje mladenic tudi nek samotarski sprehod, na katerega se je z materinim dovoljenjem podal v neobicajnem letnem casu in si zasluži objavo zaradi njegovega deloma sanjaškega, potopisom podobnega pripovednega sloga, obcutenja 128 Sošolec Eugen Philippovich je bil v Mariboru sosed Liebezeitovih, oboji pa so bili vojaška družina. Prim.: Spomini, 319 in 322. Tudi Philipp (Pipo) Liebezeit je obiskoval gimnazijo. 129 Dnevnik, 15. 3. 1871. 130 Vzneseno o teh »neštetih izletih«: Spomini, 326. 131 Dnevnik, 9. 6. 1872, 16. 6. 1872. 132 Dnevnik, 14. 10. 1872. 133 Dnevnik, 1. 11. 1872. 134 Dnevnik, 20. 12. 1872. VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE heiderjeva skica mariborske mestne okolice iz dnevnika, 29. marca 1871. (Universitätsarchiv Graz) pokrajine in samospoznavnih elementov. sledec »romanticnim idejam«135 se je šolar odpravil na Piramido in doživljal ustrezne odzive: »Na poti tja sem srecal vec žensk, ki so me zacudeno gledale. Verjetno so mislile, da nisem pri pravi, ker pri 0° Reaumurja [0°c] grem v gorice. Kmalu sem prišel gor po stopnicah in kamnih, ki so bili nekdaj verjetno dostop in vhod v trdnjavo Marburg. … Naprej in navzgor med goricami do vrha, kjer je majhna planota z vinicarijo pri kateri prijaznega obiskovalca vedno sprejme glasen lajež. Ruševin ni vec, le vodnjak še stoji – osamel, žalujoc in zasanjan. S strahospoštovanjem sem zrl ta vodnjak, saj naj bi od tod vodil podzemeljski hodnik do Maribora in Brandisovega gradu. Zgoraj sem sedel k stopnicam male kapelice in opazoval okolico. Pod mojimi nogami mesto s svojim vrvežem, s svojimi cerkvami in hišami. Naokoli vrtovi, nato kolodvor in most, drvece lokomotive, ki sopihajoce tako švigajo druga mimo druge, da pomisliš, da se bodo zaletele. Vse to je ponujalo sliko živahnega prometa in trgovine. Skozi vso dolino se je vlekel modri trak Drave, obzorje so omejevali modrikasti grici, nad njihovimi vrhovi pa so visele mracne megle. Samo na zahodu je bilo nekoliko svetleje in je etericna luc omejevala ostre oblike gozdnatih gricev. Kakšen razgled se je odprl, ce si se obrnil proti zahodu! Gricevje, kjer so se vrstili hribi in vrhovi! Pred mojimi nogami modra ogledala treh ribnikov. Vse je nudilo cudovit pogled. Jata krakajocih kavk mi je pravkar letela preko glave in predal sem se sanjarjenju. Ce bi sedaj prišel opremljeni in obo 135 O bajkah in mitih o kugi: Dnevnik, 31. 10. 1872. roženi stari vitez – stari grof Brandis ali kateri drugi, in bi te pogledal, stara castitljva Piramida ter uzrl skromne preostanke svojega nekdaj tako ponosnega družinskega gradu, mesto Maribor z razrušenim obzidjem in vsem prometom, bi se najbrž obrnil ter užalošcen nad tem slabotnim casom spet legel v grob svojih ocetov. —- Tako in drugace sem razmišljal, se koncno dvignil in odšel domov, kamor sem v redu prispel.«136 najboljše pogoje za družabnosti je nenazadnje ponujala poletna svežina. Med svojim dvodnevnim poletnim bivanjem na Dobrni137 leta 1872, ki je »sodilo med najcudovitejše epizode mojega dotedanjega življenja«,138 je mladostnik ob številnih priložnostih po zacetnem nelagodju »v veliki in prijetni družbi«, sklenil prijateljstvo z vrstnico lotte rovelli. od vseh namigovanj, ki jih je kasneje stari heider grajal, in jih je povezoval s tem, da so se nekateri navzoci predajali »kulturi golote«,139 je opisal le en nedolžen, a nedvoumen pogovor pri mizi: 136 Dnevnik, 3. 2. 1872. Za habitus opazujocega in porocevalskega popotnika prim. tudi kopirano pismo strica Friedricha von Thinnfelda, ki je porocal o svojem bivanju v Dalmaciji ter opisoval zemljepisne in etnološke podrobnosti ter živalstvo in rastlinstvo. Dnevnik, 6. 11. 1872. 137 Epizodo omenja (s kratkim opisom pokrajine) tudi v Spominih (356-360). Stric Eduard Heider je tam kupil posest in hišo, da je lahko njegova žena Marie obiskovala tamkajšnje kopališce. 138 Dnevnik, 2. 8. 1872 – to je za nazaj pisal šele oktobra. 139 Spomini, 360. Za socialno okolje prim.: Reinhard Farkas, Geschichte der Lebensreform in der Steiermark. V: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 91/92 (2000/01), 541-570. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Notranji strani dnevnika mladostnika, 7. julij 1872. (Universitätsarchiv Graz) »Stric Eduard je rekel, da se Lotte piše Cebula, in ali Cebule ne maram? Predrzno sem odgovoril z ne in si tako pomagal iz godlje, ker me je O. E. vprašal, zakaj Cebuli ne dvorim.« nekoliko kasneje ga je tudi neki prijatelj silil, naj dekletu v navzocnosti njene matere »ponudi roko«. ko je to nazadnje storil, je družba takoj zacela z razlicnimi nagajivostmi: »Zvecer, preden je prišla mama, sem Lotte popeljal pod roko, ceprav je teta Marie rekla, naj dam roko gospe Rovelli. Lotte se je omehcala in bila sva zadnji par v vrsti, da bi prikrila, da se je proti materini volji ‘zatrapala vame’. Naslednji dan sem šel po mamo ter uro in pol ostal v Celju. Pri jedi so me dražili. Teta Marie je pripovedovala: ‘Cuj, Marie, tvoj Carl je zacel razmerje z neko Cebulo – sinoci sta se z roko v roki sprehajala v mesecini.’ Pustil sem ju, naj govorita in se smejal, vendar sem popolnoma zardel, kot se mi nerazumljivo dogaja za vsako malenkost. Vsi so naju zelo sekirali. Vedno znova: ‘Lotte in Carl’ in: ‘Carl in Lotte’, a rad sem se pustil dražiti.« kot skupen resni interes obeh, karl heider na kratko navaja astronomijo. Mladenic, ki ga je zanimala literatura in je s tem v zvezi gojil dolocene ambicije, je še posebno rad obiskoval gledališke predstave, kar so mu omogocile znižane šolarske vstopnice za stojišca v parterju.140 tudi ogled vaj – denimo za predstavo schillerjevih razbojnikov, mu je omogocil vpogled v svet gledališca.141 Vcasih se je gledališkemu navdušencu sicer ponudila priložnost, da je s kom spregovoril o predstavah, na splošno pa se je v svoji strasti do gledališca pocutil precej osamljenega.142 nekaj predstav – vecinoma izven ucnega nacrta, je tudi omenil, kot naprimer: »[D]er dumme Michel«, »Flotte Bursche«,143 grille144 charlotte birch-Pfeiffer ter njeno 140 Spomini, 329. V primerjavi z Dnevnikom zelo skopo in brez po sebnih spominov na predstavo in izvedbo. 141 Dnevnik, 15. 3. 1871. 142 Dnevnik, 20. 2. 1873. 143 Za oboje: Dnevnik, 31. 12. 1870. Prim.: N. N., Theater. V: Marburger Zeitung, 4. 1. 1871, [2]. Šlo je za popoldansko predstavo ob 16. uri, ki so jo v casopisu oznacili kot »otroško gledališce«. Predstavi je sledil srecelov, ki pa Heiderjevim in njihovim prijateljem ni prinesel dobitkov. 144 Dnevnik, 14. 10. 1872. Prim.: N. N., Vom Theater. V: Marburger Zeitung, 16. 10. 1872, [3]. VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE delo »Stadt u. Land«,145 Die letzte fahrt,146 ali hilariusovega Jakoba stuarta;147 delo Deutsche kleinstädter augusta von kotzebueja pa je mladenic po branju ocenil kot »izvrstno veseloigro«.148 Med predstave, ki jih še dandanes igrajo, sodi delo Johanna nestroyja freiheit in krähwinkel.149 Povezava z vero se je pokazala v »pasijonu iz Oberammergaua«,150 ki ga je mladi gledalec oznacil za pretiravanje: »Od devetih pantomimicnih slik sem jih videl še 5. Bile so zelo lepe, vendar je bilo precej zelo motecega – da so pri bicanju Kristusa hlapci tako noro zamahovali in vendar bíli povsem mimo in še veliko drugega.« ob nekem gostovanju na koncu sezone 1871 je mladi obiskovalec gledališca naštel vse sodelujoce igralce in igralke, ne da bi se mu zdelo vredno omeniti samo predstavo.151 ljubezen do igralske umetnosti kot take se zelo mocno pokaže še nekje – med gostovanjem stuttgartske igralke anne glenk, ki je svojo umetnost »tako mojstrsko«152 obvladala, da je gledalec »zapustil predstavo zelo vznemirjen«. Potem ko ga je neka gledališka predstava še posebno prevzela, je goethejev oboževalec po branju fausta zapisal: »Te dni sem prebral Fausta. Težko je opisati, kako mocan, resen in vesel vtis je ta knjiga naredila name. Vsekakor me je približala mojemu božanstvu.«153 na koncu se je mladenic še ponorceval iz neke anekdote, ko so mestni gasilci – ker so v gledališcu spremljali predstavo »Naši gasilci« [unsere feuerwehr], zamudili na resnicni požar.154 nenazadnje je ljubitelj gledališca grillparzerjev pogreb oznacil za spomina vreden.155 redkeje je omenjal obiske koncertov,156 med katerimi mu je tisti v kazinski dvorani dopovedal, »kako malo ve o glasbi«.157 bolj grobo predstavo je mladenic 145 Dnevnik, 20. 2. 1873. Prim.: N. N., Theater. V: Marburger Zeitung, 23. 2. 1873, [3]: Dorf und Stadt. 146 Dnevnik, 4. 2. 1872. 147 Dnevnik, 25. 1. 1872. Prim.: N. N., Schaubühne. V: Marburger Zeitung, 4. 2. 1872, [3]. 148 Dnevnik, 10. 6. 1872; 11. 6. 1872. 149 Dnevnik, 16. 10. 1872. 150 Dnevnik, 21. 3. 1871; prim. tudi: 23. 3. 1871. Za obvestilo (napoved) prim.: Stadt-Theater in Marburg, Das Oberammergauer Passions- spiel. V: Marburger Zeitung, 22. 3. 1871, [4]. 151 Dnevnik, 31. 3. 1871. Prim.: N. N., Schaubühne. V: Marburger Zeitung, 22. 3. 1871, [3]. Prim. tudi: Dnevnik, 17. 8. 1871; 16. 10. 1872. 152 Dnevnik, 20. 2. 1873. Prim.: N. N., Theater. V: Marburger Zeitung, 23. 2. 1873, [3]. 153 Dnevnik, 4. 2. 1873. 154 Dnevnik, 3. 12. 1872. Prim.: N. N., Schaubühne. V: Marburger Zeitung, 1. 12. 1872, [3] in N. N., Schadenfeuer. V: Marburger Zeitung, 6. 12. 1872, [3]. 155 Dnevnik, 25. 1. 1872. 156 Dnevnik, 8. 6. 1872; 21. 12. 1872 (med drugim iz Lohengrina). Prim.: Männergesang-Verein in Marburg und dessen Damenchor, Wohlthätigkeitskonzert. V: Marburger Zeitung, 7. 6. 1872, [4] oz. Männergesangverein, Erstes diesjähriges Mitglieder-Concert. V: Marburger Zeitung, 20. 12. 1872, [4]. 157 Dnevnik, 30. 11. 1872. Prim. napoved: Florentiner Quartett. V: Marburger Zeitung, 26. 11. 1872, [4]. ocitno doživel v »velikem ameriškem cirkusu pod vodstvom gospoda Myersa«.158 k predstavi so sodili nastopi jezdecev in akrobatov – bodoci zoolog je posebej omenil »dva odrasla in enega mlajšega dresiranega slona«, najvecji vtis nanj pa je naredila neka tocka z levi: »Najlepši so bili zagotovo levi v kletki, ki jih je krotil neki dreser. Ko je vstopil, so se zveri pognale proti njemu, rjovele in rencale ter skakale cezenj. Mahal jim je pred ocmi, jim vtikal roko v gobec, jih božal; ko se je oddaljil, je velik, star samec skocil za njim, da je imel komaj še dovolj casa, da je zaprl vratca prehoda.« Med znacilne dejavnosti odrašcajocih fantov so nenazadnje sodile tudi strelske vaje159 in strokovno ravnanje s samostrelom skupaj z njegovim vzdrževanjem.160 takšno preživljanje prostega casa nam razkriva epizoda, ki pokaže, kako pozoren je bil do okolja že mladi navdušenec nad naravoslovjem: »Popoldne sprehod s Philippom [liebezeitom] in Eugenom [von Philippovichem] v Betnavski gozd, kjer smo si hoteli odrezati loke za samostrel, a si nismo upali. Mislili smo, da bi s tem naredili škodo v gozdu. Vprašali smo nekoga, ki je rekel, da je to dovoljeno, zato smo popolnoma porezali vec mlajših drevesc in tako prišli do lokov.«161 ljubitelj narave je ocitno pozorno opazoval tudi spomladansko zasajanje mestnega parka162 ter bolj ali manj neobicajne vremenske pojave.163 Pomemben dejavnik družinske socializacije so bili redni obiski svete maše ob nedeljah in praznikih.164 tudi upoštevanje drugih zakramentov kaže na spoštovanje katoliške tradicije.165 obredna komponenta verovanja se je pokazala zlasti med pogrebom slavnega dunajskega 158 Dnevnik, 2. 8. 1871. Prim.: J.[ames] Washington Myers, Grosser amerikanischer Circus. V: Marburger Zeitung, 30. 7. 1872, [4]. Cirkus je bil razvpit zaradi incidenta v Murtnu, kjer je leta 1866 podivjan slon smrtno ranil cuvaja in povzrocil precejšnje razdejanje, preden so ga pokoncali s topom. Prim.: Hermann Schöpfer, Die Elefantengeschichte von Murten. V: Freiburger Geschichtsblätter 59 (1974/75), 235-275. 159 Dnevnik, 3. 1. 1871. Za nazaj je znanstvenik ugotavljal, da je poletje 1873 preživljal še s »preprostimi, skoraj še otrocjimi zabavami«. Spomini, 362. 160 Dnevnik, 4. 1. 1871. 161 Dnevnik, 26. 3. 1871. 162 Dnevnik, 2. 3. 1872. Park so uredili šele leta 1871. Prim.: Leon, Marburg, 9. 163 Dnevnik, 4. 1. 1871: Ein Gewitter im Januar. Na splošno: Dnevnik, 16. 3. 1871; 28. 3. 1871; 5. 1. 1872; 12. 1. 1872; 2. 3. 1872; 30. 5. 1872; 15. 6. 1872; 4. 12. 1872 (malo obširneje o poplavah, prim.: N. N., Vom Ufer der Drau. V: Marburger Zeitung, 6. 12. 1872, [3]); 5. 12. 1872; 20. 12. 1872. 164 Dnevnik, 1.1.1871; 19.3.1871; 25.3.1871 (Marijino oznanjenje); 26. 3. 1871; 4. 4. 1871; 6. 1. 1872; 7. 1. 1872; 1. 8. 1872; 23. 2. 1873. 165 Predvsem o spovedi: Dnevnik, 3. 4. 1871, 29. 7. 1872. O necakinjinem krstu: Dnevnik, 8. 7. 1872. Karl Heider kot birmanski boter potomcu prijateljske družine: Dnevnik, 30. 5. 1872. Posredno razkriva, da so za pokojne redno molili: Dnevnik, 12. 12. 1872. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 geologa viteza wilhelma karla von haidingerja, strica Marie heider.166 V skladu z obredi se je »naravoslovc«[!] poslovil od življenja, pripravljen z bolniškim maziljenjem in s poslednjim pogledom »navzgor k Materi Božji nad svojo posteljo«. Pri umirajocemu, okrepcanemu s to versko oporo tako po pricevanju neposredne opazovalke ni šlo za »smrtni boj«, ampak za »blago odsanjanje«, ob truplu pa je obcutila, da je »bilo tako lépo, sploh ne spremenjeno in zdelo se je, kakor da lahno spi«. tudi pogrebne svecanosti so izcrpno popisane in osvetlijo že omenjene nacine komunikacije znotraj družine: »Najlepši venec izmed vseh – iz kamelij, hijacint in krokusov, z listi kamelij in bršljanom, ni stal vec kot 5 goldinarjev, kolikor si mi ti [najbrž Marie heider] poslala, pa je bil zelo velik in lep. Državni geološki zavod je dal velicasten lovorjev venec. Na pokopališcu sem vzela z njega liste … in vam jih pošiljam za vsako po en list [za vsako izmed Thinnfeldovih sester]. … V cerkvi v Landstrasse je bil blagoslov, nato smo se peljali skozi mesto ter nekaj korakov proti Dornbachu, kjer je bil spet blagoslov in je moški zbor res lepo zapel. Nato so truplo odnesli na pokopališce. Se spominjate pokopališca v Dornbachu? Leži na levi na hribu in je tako ljubko – skoraj kakor naše bistriško. Grob je v najvišjem kotu na cudoviti tocki. … Precudovit pomladni dan je bil, soncen in blag.« Mladenic, ki se mu je vse to zdelo vredno zapisa, je imel prav gotovo enak pogled na ritualno. tudi sam, kakor njegov ucitelj cela,167 cerkveni glasbenik, je heider opisal nelagodje, ki ga je obcutil, ko se je Manich v cerkvi obnašal, kakor v posvetni hiši: »Danes sva bila v cerkvi, da bi si pobliže ogledala harmonij in orgle. Nikogar ni bilo notri. Prevzel me je cuden obcutek, ko bi se moral v teh prostorih, ki so se mi vedno zdeli posveceni in sem vanje vstopal v pobožnem strahu, obnašati, kakor da stopam v svojo spalnico. Manich je vrgel svoj klobuk na neki stranski oltar, se bucno usedel, glasno govoril in zaigral na harmonij veselo pesmico. Smešno, a zdelo se mi je, kakor svetoskrunstvo.«168 ob neki podobni priložnosti, iz katere prav tako odzvanja kriticnost do Manicha, je oba starejša heiderjeva fanta v cerkvi presenetil cerkovnik in ju okregal, ker je adolf heider motil mir z vadbo bobnov. tudi v tem primeru je starejši izrazil svoje neprijetne obcutke, saj je zapisal: »Odkradla sva se od tam, kakor tatova.«169 ljudski obicaji so imeli v nasprotju s tem ocitno manjši pomen. trikraljevske kolednike so strašili in 166 Dnevnik, 28. 3. 1871. 167 Dnevnik, 29. 3. 1871. 168 Dnevnik, 30. 10. 1872. O tukaj omenjeni Manichovi inovaciji, »združitvi orgel, harmonija in klavirja« je presenetljivo podrobno pisal v Spominih, 332 in nasl. 169 Dnevnik, 13. 8. 1871. preganjali s pokanjem,170 podobno kakor maškare.171 o kolednikih je mladi pisec dnevnika menil, da so »to mali faloti, ki se šemijo in s tem dobro služijo«.172 tudi potratna »razsvetljava pokopališc« ob vseh svetih je bila zanj »bolj ihta kot kaj drugega«.173 ravno tako so v heiderjevi najožji družini zbujale nelagodnost politicne aspiracije papeža in duhovšcine. ko se je moral papež Pij iX. umakniti v Vatikan, se Marie heider ni pridružila »številnim adresam«, ki so jih »za ubogega vatikanskega ujetnika širile med ljudi in s pobožnim pogledom nosile od hiše do hiše številne verne duše v Mariboru. Rekla je, da do papeža ne cuti nobenega socutja, saj je za svojo usodo sam kriv. Kristus je namrec dejal: ‘Moje kraljestvo ni od tega sveta.’«174 Zaradi tovrstnih raznolikih vtisov na eni in svoje izobrazbe na drugi strani, je mladi katolik že zacel kolebati: »Omeniti moram neko spremembo v sebi. Ali sem jo sam sprožil, ne vem. Z letom 1872 se je zacelo popolnoma novo obdobje. Januarja sem vzel v roke Göthejevo [!] Poezijo in resnicno in jo prebral, nato Hauffa, nato Göetejeve [sic!] drame, nato Lessinga. Z idejami teh pesnikov in njihovih pesnitev se mi je odprlo popolnoma novo življenje, popolnoma nova filozofska koncepcija vseh stvari. Ob tem se je v drugacnem smislu spremenila tudi moja miselnost. Z delovanjem liberalne stranke itd., in tudi s pomocjo dokazov sem uvidel, da ni nujno brezpogojno verjeti vsega, kar govori duhovnik. Zacel sem dvomiti v posamezne legende, npr. v pripoved o božjem navdihu Ivane Orleanske. Ob tem sem zacel dvomiti tudi v stvari, v katere ne bi bil smel. Kljub temu pa se želim trdno držati vere svojih ocetov. Danes sem govoril s Knauerjem, zelo brihtnim clovekom. Z mano je govoril o klasikih, nato sva se pogovarjala pa sem mu povedal, da sem liberalec,175 tedaj pa se je nasmehnil. Povedal je, da bo študiral teologijo. Pomislil sem – no, zdaj si jih pa dobil po kljunu. Nato sva zacela govoriti o veri, ko je rekel, da dvomi o vsem, razen o obstoju nekega božanstva, da dvomi celo v neumrljivost duše. Rekel sem mu, da ne morem razumeti, da si želi postati teolog, pa mi je odvrnil, da ni treba biti far ampak teolog. Da nam manjka duhovnikov, farjev pa imamo prevec. Ta skušnjavec mi je vlil olja na ogenj. Pa vendarle želim ohraniti svojo vero, kajti neglede na vse mislim tako: ce živim po svoji veri in je clovek neumrljiv, 170 Bolzbüchsenspiel. Zvrst streljanja v tarce v velikih, pokritih pro storih (pozimi). Prim. W.[ilhelmine Christiane] v.[on] Chézy, Die noblen Passionen. Die ritterlichen Uebungen. V: Morgenblatt für gebildete Leser 31 (1837), 667. 171 Dnevnik, 3. 1. 1871. 172 Dnevnik, 5. 1. 1872. 173 Dnevnik, 1. 11. 1872. 174 Spomini, 341. 175 O razlicnih mnenjih v družini Thinnfeld (glede dogme o nezmo tljivosti): Spomini, 340, zlasti 341: »Tudi moja mati, pa ceprav je bila v sebi globoko pobožna, ni hotela o papeževi nezmotljivosti nicesar vedeti.« VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE sem živel dobro in bom po smrti dobil svoje placilo. Ce pa duša ni neumrljiva (cesar jaz – ceprav to trdijo številni, nikakor ne morem verjeti), ce torej duša ni neumrljiva, pa po smrti itak ne bom imel vec casa obžalovati, da nisem bolj užival.176 Ker je potem itak vsega konec. Precej bolj tolažilen je prvi nauk in zato trdno vztrajam pri katolicizmu. Vendar se moram trdo boriti. Bog daj, da zmagam. Tale Knauer je zvit skušnjavec, zato se bom tej temi v bodoce ognil in raje govoril o literaturi.«177 naslednji dan se je kriza verovanja s pomocjo ustrezne lekture spet polegla: »Že sinoci je v mojem boju nastopil popoln mir, nekaj molitev iz [Johanna Josepha] Natterjevega molitvenika [relikta poznega razsvetljenstva(!) v habsburški monarhiji] pa je vlilo balzam na moje rane. Tudi danes sem bil mirnejši in odlocnejši, kakor kdajkoli. Ko me je Knauer postavil pred izbiro, verovati ali –, sem se trdneje oklenil tolažecega, blagohotnega nauka in se popolnoma pomiril.«178 Socializacija v šoli Všolanje179 je predstavljalo pomemben sestavni del ustalitve v Mariboru, ki ga je izrecno, ceprav redkobesedno omenil: »Nato smo bili vpisani v gimnazijo [in] smo se pridno ucili.«180 Po nakljucju oba starejša heiderjeva fanta nista ostala edina, ki sta se s »škotske« [schottengymnasium] preselila na provincialno gimnazijo. eugen Philippovich, ki je takoj postal karlov najboljši prijatelj, je doživel podobno usodo.181 Zaradi 176 Pravzaprav nasprotna epikurejska argumentacija. 177 Dnevnik, 7. 6. 1872. Heider je leta 1931, nekaj dni pred smrtjo, dejansko izstopil iz rimskokatoliške Cerkve. Prim. Potrdilo v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. V nekem narocilu (Auf meine Beisetzung bezüglich, v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 12) je Heider izrecno dolocal: »Kar se da poceni in preprosto. Posmrtne pocastitve mi ne pomenijo nic. Škoda vsakega krajcarja. Kupovanje vencev prepovedati. Po upepelitvi je predvidel raztros pepela, »da se moji ostanki kar najhitreje vkljucijo v organsko presnavljanje«. Nanj naj ne bi spominjala »nobena gomila niti spomenik«. Zakljucni komentar pa se je ucinkovito glasil: »Izginiti hocem. Te želje ne izvirajo iz zagrenjenosti ali ljudomrzništva, temvec iz preprostega razmisleka, da noben spomenik ne varuje pred splošno usodo pozabe. Tisti, ki so me poznali, naj me ohranijo v lepem spominu in konec.« Prim. svobodomiselne ideje v Heiderjevem krogu: Franz Sertl, Die Freidenkerbewegung in Österreich im zwanzigsten Jahrhundert (= Dissertationen der Universität Wien 5, Wien 1995), 60-63, 264f.; Ulrich Dankmeier, Naturwissenschaft und Christentum im Konflikt. Die Konstruktion konkurrierender Weltanschauungen unter dem Einfluss des naturwissenschaftlichen Paradigmas durch den Deutschen Monistenbund und den Keplerbund am Beginn des 20. Jahrhunderts (Frankfurt am Main 2007). 178 Dnevnik, 8. 6. 1872. 179 Za Heiderjevo prvo leto na gimnaziji primerjaj tudi: Direktion des kais. kön. Gymnasiums in Marburg (Hg.), Programm des kais. kön. Gymnasiums in Marburg (Marburg 1871), 31f., 34f., 37f. 180 Dnevnik, 24.9.1870. 181 Dnevnik, 31. 12. 1870. premestitev civilnih in vojaških uradnikov182 znotraj meja habsburške monarhije, so bile takšne prelomnice v odrašcanju elitnih slojev precej vsakdanje. omenjeni sošolec se je v zimskem semestru 1871/72 zopet preselil na Dunaj,183 nekega drugega prijatelja pa so sprejeli na dunajski terezijanum,184 ki je veljal za eno izmed kovacnic avstrijskega uradništva. Šola je predstavljala pomemben del življenja, kar se je odražalo tudi v dnevniku.185 skupno ucenje matematike186 oziroma pogovore o prebranem187 omenja le redko, praviloma se je gimnazijec ucni snovi posvecal sam. svoje odlicne šolske uspehe, kakor tudi uspehe brata karla heiderja je v dnevniku veckrat zabeležil.188 Pisec sam je svojo sposobnost uveljavljanja nekje opisal s tem, da ima »trdo buco«.189 Po prvem semestru šolskega leta 1872/73 mu je koncno uspelo, da je postal najboljši v razredu, kot je z vidnim ponosom napisal: »Danes, v soboto, smo dobili spricevala … Ceprav moje spricevalo ni nic boljše kakor ponavadi, sem z odliko prvi v razredu. Preveva me vzvišen obcutek ponosa. Prvak si, vodja svojega razreda, notabene der Septima, der alten Logik. Skrbi me, da se boš tako tudi obnašal. Mama je trdila, da sem bil od samega ponosa ves napihnjen.«190 ukvarjanje z literaturo je med drugim privedlo do tega, da je heiderjev prvorojenec dobil šolsko literarno nagrado191 v znesku 5 goldinarjev. nekoc je vzorni ucenec posredoval v sporu med sošolci in nekim jeznim profesorjem.192 Vzrok za ta spor je bilo anonimno pismo o tem, kako nek sošolec venomer prepisuje in ga je treba z njegovega ugodnega položaja presesti drugam. Drugic 182 Dnevnik, 18. 7. 1872. 183 Dnevnik, 17. 8. 1871. 184 Dnevnik, 17. 11. 1872. 185 Dnevnik, 2. 1. 1871, 3. 1. 1871, 4. 1. 1871, 15. 3. 1871, 16. 3. 1871, 17. 3. 1871, 18. 3. 1871, 20. 3. 1871, 21. 3. 1871, 28. 3. 1871, 30. 3. 1871, 4. 4. 1871, 14. 9. 1871, 1. 1. 1872, 1. 1. 1872 (»ucenje oz. 'študij', kot se rece na gimnaziji, do 23.30«), 3. 1. 1872, 4. 1. 1872, 5. 1. 1872, 6. 1. 1872, 7. 1. 1872, 8. 1. 1872, 29. 7. 1872, 30. 10. 1872 (»piflanje«), 10. 12. 1872. Kasneje je Heider seveda trdil, da je šolske obveznosti izpolnjeval brez težav; prim. Spomini, 321. 186 Dnevnik, 7. 1. 1872. 187 Dnevnik, 2. 11. 1872. 188 Dnevnik, 15. 3. 1871, 2. 8. 1871, 4. 1. 1871 (»pri 6 ali 7 predmetih pohvaljen, celo pri gršcini«), 2. 3. 1872, 29. 7. 1872, 31. 7. 1872, 20. 12. 1872 (uspeh pri izpitu iz matematike, ki mu je okrepil »samozavest «). Vsa spricevala skupaj z maturitetnim so ohranjena v: UAG Nachlass Heider, škatla 1, mapa 2. Tam primerjaj tudi imena gimnazijskih profesorjev. O maturi s posebnim ozirom na religiozno-tradicionalne elemente: Spomini, 371 in nasl. 189 Dnevnik, 17. 11. 1872. O sporu z bratom Adolfom in o »vecnem mo ledovanju«, ki se mu je mati koncno uklonila: Dnevnik, 2. 2. 1873. 190 Dnevnik, 22. 2. 1873. 191 Dnevnik, 31. 7. 1872. Investicija v knjigo Ernsta Haeckla. Spomini, 369. 192 Dnevnik, 30. 3. 1871. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 je karl heider porocal o »velikem pretepu«,193 ki pa ga ni podrobneje opisal. Po vsebini je poleg obcasnega omenjanja stenografije194 ali prevodov iz ovida195 konec novembra 1872 najvec prostora v zapiskih zavzemala zlasti fizika. Vzorni ucenec je opazno navdušen zapisal: »Prof. dr. Wretschko me je vzel za pomocnika pri pouku fizike. To je moje veselje. Vsa fizika leži pred menoj v kabinetu kot odprta knjiga. Vsako poglavje ima svoje predstavnike.«196 Dan kasneje je porocal o mocnem »meteorskem dežju«,197 ki ga je preuceval s pomocjo poljudnoznanstvenega casopisa sirius,198 ki ga je izdajal rudolf falb, in ga nekaj dni kasneje razložil z bielovim kometom.199 tudi svoje delo je ta dan posvetil novi zaposlitvi: »Danes sem pridobival ogljikovo kislino. Uspeh tega enostavnega poskusa me je napolnil s ponosom in veseljem.« nato se je v njegovo popolno zadovoljstvo posrecilo še pridobivanje kisika.200 tudi doma so fantje navdušeno uporabljali fizikalne aparature, kakor dokazuje naslednji vpis: »Popoldne smo sestavili galvanicno baterijo in kupili za 5 kr žveplene kisline!! Kakšna drznost!!«201 Šolska (preduniverzitetna in predakademska) družabnost se pojavi v podrobnem opisu svecanosti v cast enemu izmed gimnazijskih profesorjev: »Ob 7. uri smo pri gospodu profesorju zaceli študirati pesmi. Nato nas je Taurer zabaval z oponašanjem razlicnih profesorjev. Fant je izjemen talent, bistra glavca! Profesor Daus je obljubil, da bo prof. Wr. (ki je bil pri Löschniggu)? ob ˝ 10. uri pripeljal domov. Sprehajali smo se – in kdo je prišel za nami? Naš profesor Wrecko nas je zasacil. Prav gotovo nas je takodobro poznal, kakor mi njega. … Šli smo torej k Tscheligiju, se postavili pred Wr., pili in zapeli. (Vindišarji so oprezali – tudi oni so hoteli zapeti podoknico, a vindišarskih niso hoteli, nemških pa niso znali. Rottnerja smo srecali pred gimnazijo, nemara je vohunil (?)) Zapeli smo tri pesmi: Hebt an v nabuhlih akordih in Die Nacht in pesem Ich bin vom Berg der Hirtenknab.202 Pr.[ofesor] W. je prišel dol, stisnil roko Vodopivcu in takoj vprašal za gostilno. Šli smo torej na njegovo povabilo (tega vendar nismo 193 Dnevnik, 11. 12. 1872. 194 Dnevnik, 2. 1. 1871. 195 Dnevnik, 19. 3. 1871. 196 Dnevnik, 26. 11. 1872. O še obširnejši in kakovostnejši šolski zbirki iz 18. in 19. st.: Ute Streitt, Magdalena Wieser (Hg.), Museum Physicum (= Kataloge der Oberösterreichischen Landesmuseen, N. S. 99, Linz o. J. [2010]). Poglavja so v tem primeru obsegala: astronomijo, mehaniko, optiko, nauk o toploti, elektriko in magnetizem. 197 Dnevnik, 27. 11. 1872. 198 Prim.: Spomini, 358. 199 Dnevnik, 1. 12. 1872. Komet so poimenovali po odkritelju baronu Wilhelmu von Bieli (1782–1856). 200 Dnevnik, 20. 12. 1872. 201 Dnevnik, 7. 1. 1872. 202 Des Knaben Berglied Ludwiga Uhlanda. mogli odkloniti; odtihotapiti se od tam bi bilo nevljudno) k Nudlu, in ko smo zapeli še tam, je prišlo pivo. Bil sem v Kochovem in Suetijevem varstvu in sem vsega skupaj spil samo en vrcek. Izrekli smo vec zdravic. Nato smo priredili popivko.203 Predlagali smo popivko po pravilih in dr. Wr. izvolili za predsednika (neumnost! ce bi popival z nami, bi bilo tako, kakor ce bi se jaz s Fritzem [malim bratrancem] igral s svincenimi vojaki), ta je tudi odklonil; predsednik je postal Morre, Zeman podpredsednik in Vodopivc kantor. Najprej smo zapeli: ‘Der Sinchkogang geht in der Reih herum lalla lalla’ in drugo dretje brez smisla. Ker nisem pel z njimi, so mi za kazen naložili, naj izpraznem vrcek. Tega nisem storil. Nato se jih je vec drlo silentium. Vsi so peli in kricali, nato pa jih je spet vec moralo piti. Nato naj bi jaz spil dva cela (id est vrca). Mislite si! Ko je spet izbruhnilo vpitje, sva se s Krajncem odplazila od tam, kot je bilo receno: Ad loca. Odšla sva, ne da bi se poslovila od dr. Wr., da ne bi zbujala pozornosti. No, lepa zabava! Vsi pijejo, tulijo, se derejo ‘Prost!’ in ‘Silentium!’ in morajo nato toliko in toliko spiti. Na tako zabavo me ne dobijo vec. Je brez pomena, ne spodbuja duha. Kaj je to drugega, kakor malo vecja vecerja? Sem videl in imam tega dovolj. Ob Ľ cez 12 sem prišel domov, kjer so vsi že spali.« Že dan pozneje je gimnazijec omilil svoje obcutke: »Vceraj sem o popivki verjetno malo preostro sodil. Sem pa res pravi filister.«204 na koncu pa se je vendarle vrnil k svojemu trdnemu prvotnemu mnenju: »Vceraj sva šla s Suetijem Wretschku v imenu celega razreda cestitat, pa Morreju in Zemanu ni bilo prav in sta v društvu205 in povsod kritizirala. Tale Morre je slepar – mar mu je samo za pivo in tobak; ce bi mu v roko naredil luknjo, bi ven teklo pivo namesto krvi! Sueti je bil celo popoldne pri meni in sva racunala in brala. Izstopila bova iz društva.«206 heiderja, ki je vstopil v zadnji letnik gimnazije, je tedaj – kakor izvemo šele iz njegovih spominov, zaposlovalo neko drugo združenje.207 iskal je stike z Walhallo, kratkoživim društvom, ki mu je ponujalo družbo vrstnikov in dopisne prijatelje ne le iz gradca, temvec tudi iz karlsruheja, leipziga in weimarja. Dokoncno odlocitev za študij naravoslovja je prav tako sprejel šele v zadnjem letniku gimnazije, ki v dnevniku ni vec dokumentiran. V spominih je s tem v zvezi 203 O na kratko omenjenih »poslovilnih popivkah« po maturi: Spomini, 372. 204 Dnevnik, 30. 11. 1872. 205 Gre za Deutsche Marburger Studenten Gesangsverein – gl. spominsko znacko (lira na crno-rdece-zlatem traku) majskega izleta leta 1873 v Straß, ki je vpeta na koncu dnevnika. 206 Dnevnik, 1. 12. 1872. 207 Spomini, 370 in nasl. VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE Spominska znacka Deutsche Marburger Studenten Gesangsverein iz majskega izleta leta 1873 v Straß, ki je vpeta na koncu dnevnika karla heiderja. (Universitätsarchiv Graz poudaril vpliv homerja, ki je zoologu predstavljal ideal »popreprošcenega življenja v skladu z naravo in splošne srece« ter branje Platona, ki mu je posredoval »prve temelje filozofskega spoznanja«.208 V strokovnem smislu se je mladenic na tej osnovi poglobil v Kosmos alexandra von humboldta, ki ga je hvalil kot »slavnostno združitev vseh naravoslovnih raziskav«,209 ter v popularne spise o evoluciji ernsta haeckla, ki ga je med drugim seznanil z »materialisticnim svetovnim nazorom«.210 Že ob koncu gimnazije si je tako izoblikoval smernice: »Moja odlocitev, da postanem naravoslovec, je bila dokoncna. Pravzaprav si od otroštva dalje, od svojega zbiranja metuljev in nakupa Brehma,211 nisem mogel predstavljati 208 Spomini, 367. 209 Prav tam. 210 Spomini, 368 in nasl. 211 Klasicno delo Alfreda Edmunda Brehma Illustrirano življenje živali. cesa drugega. Vseeno pa so se mi šele sedaj odprle oci. Zaslutil sem pot, ki jo moram ubrati k cilju in bistvu naravoslovja«.212 tudi o odnosih med gimnazijci nemškega in slovenskega rodu nas heider pouci šele v spominih. njegovo stališce je optimisticno, pri cemer poudarja slovansko dojemljivost za nemštvo. Vpogled nam omogoci tale epizoda s konca šolanja: »Med drugimi [pesmimi] smo zapeli tudi Wacht am Rhein, pri cemer je pritegnil tudi prijatelj Ferk, sicer Slovenec, in zapel z nami. Prisrcno sem mu stisnil roko. Tedaj mi je prvic prišlo na misel, da je mogoce z dobro voljo premostiti meje, ki delijo narode.«213 njegova splošna sodba o [nacionalni] sestavi dijaštva pa je bila precej bolj stereotipna: »Moji sošolci so bili vecinoma Slovenci. Adamic, Ambroš, Bartuša, Ferk, Fluhar, Kreuh, Nedog, Ocgerl[!], Šket, ali kako so se že pisali. Vecinoma kmecki sinovi, netalentirani, okorni, pobite nature, a dobri prijatelji, s katerimi sem kmalu navezal prijateljske stike. Med njimi mi s svojimi dosežki ni bilo težko blesteti in kmalu sem prekosil razrednega prvaka Lederhasa.«214 Med ucitelji je izrecno cenil germanista in zgodovinarja rudolfa reichla, ki ga je preprical strokovno, pedagoško, pa tudi z razumom in inteligenco. tudi tu heider ni pozabil poudariti, da je šlo za »rajhovskega Nemca«.215 Politicne izjave Pisec dnevnika se je sam, kakor je bilo že omenjeno, politicno oznacil za »liberalca«,216 na osnovi pravkar opisane študentske socializacije pa lahko domnevamo o njegovi nemškonacionalni usmeritvi. Posebno pozornost si, ne samo zaradi dramaticnosti, zasluži še podrobno opisan požar v bližini neke opekarske peci: »Adolf je gledal bolnišnico in rekel, da je videti vsa osvetljena. Kaj pomeni ta svetloba? Je to bengalicni ogenj ali kje gori? Gledal sem skozi okno. Vse je bilo jarko osvetljeno. Vecina apnenih sten se je srhljivo odražala od temnega nocnega neba. Tam! (Bum! Bum!) ‘To je ogenj,’ sem zakrical in dolocil smer, iz katere so prihajali žarki, ‘nova opekarska pec217 gori.’ Stekel sem ven na balkon. Tam na polju se je dvigal plamen, sprva majhen, kmalu je postajal vedno 212 Spomini, 370. 213 Spomini, 373. 214 Spomini, 320 in nasl. 215 Prav tam. Za nadaljnje nacionalne vidike glej tudi: Spomini, 316, 324. 216 Dnevnik, 7. 6. 1872. 217 Prim.: N. N., Brand. V: Marburger Zeitung, 31. 7. 1872, [3]; N. N., Feuerpolizei. V: Marburger Zeitung, 4. 8. 1872, [2]. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 vecji, temen dim se je dvigal kvišku, a ni gorela pec – tam je stal ognjen steber, kot pricaran iz zemlje. Sprva sem mislil, da na polju gori kopica ovsa, ki so ga pred kratkim poželi. Še vedno niso trobili preplaha. V mestu je po jarko osvetljenih ulicah odmevalo: ‘Požar! Požar!’ Plamen je bil vedno višji, tako da se je opekarska pec vsa temna in crna zarisala v ospredju pred njim. Gorelo je torej za pecjo. Tam naj bi ležala cela kopica vrbovja, je rekla Rezi [küster]. Koncno so zatrobili preplah, prišli so gasilci, pošteno poškropili požar in ogenj strokovno pogasili. Dali smo prinesti vodo na balkon, da bi lahko morebitne iskre, ki bi jih prineslo, takoj pogasili, a to ni bilo potrebno. Najprej se je dim vil naravnost kvišku, nato se je obrnil proti zahodu. Niti sapica se ni zganila. Vseeno so ogenj kmalu pogasili, jaz pa sem ga naslikal, kakor sem najbolje znal.218 … Razburjen zaradi vcerajšnjega požara sem zaspal šele pozno ponoci. Ob sedmih me je zbudil Adolf in šla sva na pogorišce. Res je gorela suhljad, pec je ostala nepoškodovana, rešili pa so tudi precej lesa in suhega grmicevja. … Pri parku naj bi podtaknili ogenj. Morda so to storili delavci sami, ki niso hoteli kuriti s smrekovim dracjem, ker so morali pri nalaganju preblizu peci, ampak bi raje imeli polena. Zato naj bi zažgali. Ubogi hudici dobijo za 1000 opek 4 gld place, in s tem naj bi dandanes shajali.219 Tudi gasilske cevi naj bi rezali, ce je bilo to res, pa ne vem.« Ce odmislimo lokalno dogajanje, se v tem primeru pokaže tudi mladenicev socialni cut. heider je v svoji avtobiografiji dopolnil mladostno zamisel, da bi »z zakonodajnimi ukrepi omogocili povratek k preprostemu življenju v skladu z naravo in splošni blaginji.«220 V dnevnik je navsezadnje obcasno beležil politicne dogodke širšega pomena, kakor denimo smrt napoleona iii.,221 obletnico umora Julija cezarja ter datum marcne revolucije leta 1848.222 konec januarja 1872 je zapisal: »V Španiji se zacenja nekaj kuhati,«223 s cemer je verjetno mislil priprave na razglasitev prve republike. Povzetek in sklep ob koncu povzemamo in trdimo, da nas dnevnik karla heiderja lahko obširno in avtenticno informira o socializaciji v okviru baronske družine plemstva po izobrazbi, ki je v prvi polovici 70. let 19. st. živela razpršena znotraj habsburške monarhije, vendar je negovala intenzivne medsebojne stike. Za vpeljavo mladine med družbeno elito so skrbeli lokalni malomešcanski 218 Do tukaj Dnevnik, 29. 7. 1872, od tod dalje Dnevnik, 30. 7. 1872. 219 Inflacija pred borznim zlomom leta 1873. Npr.: N. N., Theurungs zulagen für Lehrer. V: Marburger Zeitung, 23. 2. 1873, [2f.]. 220 Spomini, 367. 221 Dnevnik, 10. 1. 1873. 222 Dnevnik, 15. 3. 1871. 223 Dnevnik, 30. 1. 1872. približki salonskega življenja. razen tega se je kazala cela paleta drugih možnosti za zabavo in izobraževanje, tako doma kot tudi izven domace hiše, ki je prispevala k razvoju, ne samo v družbenem temvec tudi v kulturnem oziru. tudi strokovno zorenje bodocega naravoslovca je potekalo zahvaljujoc možnostim za razvoj, ki jih je na eni strani ponujalo njegovo družbeno okolje, po drugi strani pa je ravno tako odlocilno vlogo odigrala spodbuda v šoli. ta težnja in zgodnje politicne manifestacije v liberalnem nemškonacionalnem taboru so privedle do konflikta z rimskokatoliškimi temelji družinskega (in konec koncev državnega) izrocila. Prevedel: Aleksander Žižek Viri in literatura Arhivsko gradivo Universitätsarchiv Graz, Nachlass Karl Heider (arhiv univerze v gradcu, zapušcina karla heiderja) Tagebuch für das Jahr 1870 und 1871 bis in den März in Tagebuch für das Jahr 1871 vom 29. März angefangen von Karl Heider [do maja 1873] (Dnevnik) Lebenserinnerungen von Karl Heider. (spomini) Casopisje Marburger Zeitung, 1871, 1872, 1873 Tiroler Tagblatt, 1902 Clanki in monografije chézy, w.[ilhelmine christiane] v.[on]: Die noblen Passionen. Die ritterlichen uebungen. V: Morgenblatt für gebildete Leser 31 (1837), str. 667. Dankmeier, ulrich: Naturwissenschaft und Christentum im Konflikt. Die Konstruktion konkurrierender Weltanschauungen unter dem Einfluss des naturwissenschaftlichen Paradigmas durch den Deutschen Monistenbund und den Keplerbund am Beginn des 20. Jahrhunderts. frankfurt am Main, 2007. farkas, reinhard: geschichte der lebensreform in der steiermark. V: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 91/92 (2000/01), str. 541-570. griesser-Pecar, tamara: Maribor/Marburg an der Drau. Eine kleine Stadtgeschichte. wien, köln, weimar, 2011. grobben, karl: karl heider. nachruf. V: Almanach der Akademie der Wissenschaften in Wien 86 (1936), str. 241-245. VSE ZA ZGODOVINO Andreas Golob, mLADOStNA LEtA V mArIBOru ZGODOVINA ZA VSE kühn, alfred: karl heider und ein entwicklungsabschnitt der Zoologie. V: Die Naturwissenschaften 23 (1935), str. 791-796. leon, Johann (hg.): Die Stadt Marburg an der Drau. Kurz gefaßte Darstellung der Entwicklung der Stadt, Führer durch dieselbe und in die Umgebung. Mit einem Plane von Marburg. Marburg, 1880. Programm des kais. kön. Gymnasiums in Marburg. Marburg: Direktion des kais. kön. gymnasiums in Marburg, 1871, 31f., 34f., 37f. riemer, otto: Einführung in die Geschichte der Musikerziehung (= taschenbücher zur Musikwissenschaft 4). wilhelmshaven, 1970, str. 129 in nasl. sertl, franz: Die Freidenkerbewegung in Österreich im zwanzigsten Jahrhundert (= Dissertationen der universität wien 5). wien, 1995, str. 60-63, 264f. streitt, ute / wieser, Magdalena (hg.): Museum Physicum (= kataloge der oberösterreichischen landesmuseen), n. s. 99. linz o. J., [2010]. ulrich, werner: heider, karl, Zoologe. V: historische kommission bei der bayerischen akademie der wissenschaften (hg.), Neue Deutsche Biographie, bd. 8. berlin 1969, str. 252f. ulrich, werner: karl heider, 1856–1935. V: hans leussink, eduard neumann, georg kotowski (hg.), Studium Berolinense. Aufsätze und Beiträge zu Problemen der Wissenschaft und zur Geschichte der Friedrich-Wilhelms-Universität zu Berlin. berlin 1960, str. 868-897. wurzbach, constant von: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt haben. 60 bde (wien 1856–1891), bd. 32 (wien 1881), 234-240, še zlasti 239. Wurzbach, Lexikon, bd. 8 (1862), 208 in nasl. Spletni viri http://www.uibk.ac.at/ipoint/kopf_der_woche/314593. html, dostopno 30. 11. 2011. http://www.spielemuseum.at/katalog/ katalog_2000.pdf, dostopno 30.11.2011. Zusammenfassung juGENDjAhrE IN MArIBOr/MArBurG AN DEr DrAu Das Tagebuch des Zoologen Karl Heider 1870 – 1873 karl heider (1856 – 1935) wurde in eine bürgerlichbaronaladelige familie hineingeboren. nachdem er die ersten Jahre seines lebens in wien zugebracht hatte, übersiedelte er mit seiner Mutter und seinen geschwistern – der Vater war bereits früh verstorben – aus gesundheitlichen gründen nach Maribor. über seine Zeit ebendort, die den abschnitt seiner oberstufengymnasialbildung abdeckte, informieren sein tagebuch und seine fragmentarische autobiographie, die teile des nachlasses am archiv der karl-franzens-universität graz bilden. neben allgemeinen sozial-, kultur- und alltagsgeschichtlichen aspekten interessiert aus wissenschaftshistoriographischer sicht die formierung des Zoologen, der in graz und wien studieren würde und an seinen wesentlichen wissenschaftlichen stationen in innsbruck und berlin wesentliche beiträge zur entwicklung der biologie leisten sollte. Die aufzeichnungen zeigen recht authentisch das schichtspezifische leben eines Jugendlichen in einer Provinzstadt der habsburgermonarchie, die sich allerdings durch den Post- und telegraphendienst sowie durch die eisenbahn als gut vernetzt erwies. ereignisbezogene und introspektive einträge wechseln einander ab, letztere nahmen mit der Zeit zu. Die freizeitbeschäftigungen der familie und des freundeskreises beanspruchten breiten raum und umreißen die sozialisation in der habsburgischen beamtenelite. karl heider spielte in diesem gefüge als halbwaise und ältestes männliches familienmitglied schon früh eine aktive gesellschaftliche rolle. offiziere, beamte und auch gymnasiallehrer wurden im hause heider nicht nur zu anlässen des kirchlichen und säkularen Jahreskreises empfangen. Vielmehr erinnerten die regelmäßigen Zusammenkünfte an zeittypische salonaktivitäten. Musizieren, im speziellen fall auf dem klavier und vor allem mit dem cello, tanz sowie die passiv und aktiv genossene schauspielkunst standen im Vordergrund. kindliche spiele, einfache und unschuldige Pfänder- und glücksspiele stellten kind- und jugendgerechtere betätigungen dar. erste, meist schwärmerische, kontakte mit Mädchen wurden ebenfalls thematisiert. schach, Zeichnen, lesen (vor allem werke goethes), kreatives schreiben in allen literaturgattungen, das auch die selbstzeugnisse zu lesenswerten literaturversatzstücken macht, ergänzten die häuslichen Möglichkeiten. Mehrere sprachen, nämlich französisch, italienisch und englisch, standen ebenfalls auf der agenda der bildungsaffinen familie. in VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 der warmen Jahreszeit dienten sommerfrischeaufenthalte in Peggau, kärnten und Dobrna der abwechslung, zwischendurch wurden auch ausflüge in die nähere umgebung unternommen. im bogen-, armbrust- und scheibenschießen äußerten sich für knaben typische freizeitvergnügungen im freien. Zudem förderten technische Modelle und naturkundliche fundstücke sowie eingehende naturbeobachtungen das Verständnis für diese wissenszweige. neben häufigen begeisternden Theaterbesuchen kam außerdem ein Zirkusbesuch vor. abseits der Vergnügungen wurden auch schicksalsschläge wie krankheiten und todesfälle in der familie geschildert. nicht nur in diesen kritischen Momenten, sondern auch in der allgemeinen lebensgestaltung trat ein tief verwurzelter, ritualreicher, jedoch gegenüber Volksbräuchen und papistischen elementen abstand haltender katholizismus zu tage. insbesondere die breite bildung ließ den Jugendlichen jedoch fallweise schon zaghaft gegen dieses erbe stellung beziehen. erst der gealterte wissenschafter sollte den bruch vollziehen und aus der kirche austreten. Die schulische karriere nahm neben der freizeitgestaltung und dem familienleben ebenfalls breiten raum ein. Dabei kamen einerseits fördermöglichkeiten ins blickfeld, wie beispielsweise ein Dichterpreis oder die aufgaben eines Physikgehilfen. andererseits gewährten die aufzeichnungen vereinzelte einblicke in die vereinsmäßige, teils überregionale akademische sozialisierung und in den alltag der gymnasiasten. Politische ausführungen oder konnotationen blieben in der Minderheit, verrieten aber ein bereits waches sensorium für das (sozio-)politische umfeld. Das Zusammenleben der deutschsprachigen mit der slowenischsprachigen bevölkerung wurde aus der sicht des vom Deutschtum eingenommenen ebenfalls nur selten thematisiert und subjektiv als wenig problembehaftet wahrgenommen. Schlagwörter: Erinnerungsliteratur, Bürgertum, Sozialisierung, Maribor 100 VSE ZA ZGODOVINO Marko Zajc Sotla, majhna voda Reka Sotla kot naravna, politicna in ideološka meja v 19. in zacetku 20. stoletja* ZaJc Marko, dr., znanstveni sodelavec, inštitut za novejšo zgodovino, si-1000 ljubljana, kongresni trg 1 341.222(497.4:497.5)”18/19” SOTLA, MAjhNA VODA Reka Sotla kot naravna, politicna in ideološka meja v 19. in zacetku 20. stoletja avtor prispevka analizira diskurz o reki sotli v slovenskih casopisih v 19. in v zacetku 20. stoletja. sotla je bila mejna reka med Štajersko in hrvaško in hkrati mejna reka med avstrijskimi deželami in deželami ogrske krone. istocasno je veljala za mejo med slovenci in hrvati. V prvem delu prispevka se avtor posveti problematiki naravne meje v zgodovini in geografiji. V drugem delu na osnovi casopisnih virov razvije tezo o sotli kot »naravni meji« med slovenci in hrvati. V slovenskem vrednostnem sistemu tistega casa je sotla meja, ki povezuje in locuje, oziroma, meja, ki bolj povezuje kot locuje. slovanstvo in jugoslovanstvo sta bila integralni del slovenske nacionalne ideologije, zato so slovenski nacionalisti zagovarjali zavezništvo s hrvati in prehodnost meje na sotli. Povezovalno vlogo sotle so poudarjali tudi v zgodovinskem in etnografskem diskurzu. Ceprav na to niso gledali z naklonjenostjo, so morali slovenski in hrvaški patrioti racunati s tem, da je bila na sotli mocna državno-politicna meja znotraj habsburške monarhije. Kljucne besede: slovensko-hrvaška meja, Sotla, slovensko-hrvaški odnosi. * Clanek je nastal v okviru dela na temeljnem raziskovalnem projektu Zgodovina upravnih meja in mejnosti: Slovensko- hrvaška meja 1800-1991, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ZaJc Marko, PhD, senior researcher, institute of contemporary history, si-1000 ljubljana, kongresni trg 1 341.222(497.4:497.5)”18/19” SOTLA, ThE TINy wATEr River Sotla as a Natural, Political and Ideological Border in the 19th and the Beginning of the 20th Century The author analyzes discourse about the river sotla in slovenian newspapers from the 19th and the beginning of the 20th century. The sotla river marked both the border between styria and croatia and that between the austrian and hungarian provinces. at the same time, it was the border between slovenians and croats. The first part of the article is dedicated to the problem of natural borders in history and geography. in the second part, newspaper articles are used to develop a thesis about the sotla as a “natural border” between slovenians and croats. in the then-valid slovenian value system, the sotla was a river that connected and divided; however, it was a border that connected more than it divided. slovenian and Yugoslav sentiments were an integral component of slovenian national ideology; this is why slovenian nationalists favored an alliance with croats and an open border on the sotla. They also emphasized the connective role of the sotla in historical and ethnographic discourse. Despite a certain antipathy to the idea, slovenian and croatian patriots had to take into consideration the fact that the sotla represented a strong state-political border within the hapsburg Monarchy. in geopolitical discussions about the relationship between the germanic and slavic worlds, the sotla represented the final frontier of direct german influence: the province of styria was politically dominated by germans. although politicians often coopted it, the sotla cared little about politics. The river flooded fields regardless of their owners’ political affinities; for this reason, the population demanded that it be regulated. however, regulation required cooperation with both the central authorities in Vienna and the croatian authorities, resulting in long bureaucratic harmonization procedures. in the final section of the article, the author examines the sotla river border from the point of view of everyday life: the close proximity of the neighboring province with a different legal and economic situation provided human resourcefulness with countless opportunities (trade, contraband and theft). Key words: the Sotla, Slovenian-Croatian border, rivers, borders VSE ZA ZGODOVINO 101 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 to ni prispevek o reki sotli, naravnemu pojavu, ki spada po ugotovitvah geografov v skupino rek s panonsko dežno-snežnim pretocnim režimom.1 to je prispevek o reki sotli, ki je tekla skozi slovensko casopisje v 19. in zacetku 20. stoletja. Ceprav sta reki z istim imenom razlicni, pa vlada med njima ozko sorodstvo. reka sotla iz slovenskega casopisja ne bi obstajala brez geografske sotle, geografska sotla pa bi brez casopisne dvojcice prav tako tekla po svetu. o sotli, ki neutrudno tece tja nekam proti Crnemu morju avtor tega zapisa ne ve veliko, zato bo v nadaljevanju govora predvsem o tisti sotli, ki se je pretakala med vrsticami slovenskih casnikarjev. kljub temu geografske sotle s svojo totalno, fizicno prisotnostjo, ne bo mogoce ignorirati. na wikipediji lahko preberemo (in ce je to napisano tam, potem bode že res), da je »sotla tisocletna zgodovinska meja med slovenijo in hrvaško (oziroma njunimi predhodnicami).«2 ker je reka ocitno naraven pojav (nihce se je ni izmislil) in ker je na meji, se povsem naravno vsiljuje zakljucek, da je reka sotla naravna meja. ker je narava sotlo postavila tam, kamor jo je, – oziroma jo vsako leto postavlja malo drugace – se lahko ponovno naravno vsiljuje misel, da je slovensko-hrvaško mejo na sotli postavila sama narava. in ce gremo še en korak naprej, ce je sotla naravna meja, potem je to dokaz, da je meja med slovenci in hrvati nekaj povsem naravnega, torej so naravne tudi naše narodne identitete. kar je naravno pa je boljše in bolj zdravo, to vemo iz tv oglasov. Kaj je naravna meja? Vendar, kot se pri družbenih fenomenih veckrat dogaja, stvari niso tako preproste.3 Še zlasti, ce se clovek vpraša, kaj sploh je naravna meja. Med sodobnimi socialnimi geografi, ki raziskujejo fenomen meja, obstaja splošen konsenz, da so meje posledica clovekovega delovanja. kar ni težko razumeti, saj razmejujejo entitete, ki so del clovekove socialne realnosti – vse meje so umetne.4 kljub temu je koncept naravne meje prevec zanimiv, da bi ga tako preprosto odpisali. ideja naravne meje je namrec pomembno sooblikovala svet v katerem živimo in je še vedno mocno prisotna tako v politiki, kot v vsakdanjem življenju. in seveda, ima svojo zgodovino. o naravnih mejah se je pisalo že v antiki. Ce odpremo klasicno zgo 1 Frantar, Hrvatin: Pretocni režimi v Sloveniji med letoma 1971 in 2000, str. 122. 2 Sotla. , pridobljeno 20. 5. 2012. 3 Kriticna pregleda teorij »Border studies« v slovenskem jeziku: Kne ževic Hocevar: Družbena razmejevanja v dolini Zgornje Kolpe, str. 23-99; Darovec: Narod, država in identitete v obmejnih prostorih, št. 1-3, str. 217-228. O mejnost z vidika geografije glej dela Milana Bufona, npr.: Bufon: Problematika teritorialnosti v politicni in kulturni geografiji, str. 91-103. 4 Diener, Hagen: Introduction: Borders, Identity, and Geopolitics. Borderlines and Borderlands, str. 3. dovinsko študijo o mejah, ki jo je napisal Peter sahlins, hitro opazimo, da je imel koncept naravne meje v francoski in španski visoki politiki 17. in 18. stoletja pomembno vlogo. V tedanji geografski literaturi so prikazovali gorske verige kot trdnjave, ki razmejujejo kraljestva na naraven nacin. »bog je ustvaril Pireneje,« je leta 1684 izjavil clan španske mejne komisije, »da bi Špance rešil francozov. « 5 ne samo v Pirenejih, postavljanje naravnih mejatudi slovenski zgodovini ni tuje. Še zlasti v casu vojn in velikih pretresov. ko so leta 1809 v napoleonovem štabu razmišljali, kako bi organizirali bodoce ilirske province, je neznani avtor napisal spomenico, v kateri je izpostavil, da so »gore na severu kranjske že znana naravna meja« in da bi lahko za mejo z avstrijo namesto save dolocili »Dravo, ki je manj važna reka, ali pa gore med njima.«6 ideja naravnih meja je svoj razcvet doživljala proti koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja. glavno vlogo pri tem je imel nemški geograf, biolog in darvinist friedrich ratzel, utemeljitelj »antropogeografije«, ki je poudarjala organsko razmerje med prostorom in ljudstvom (Volk). ratzel ni zgolj zagovarjal stare teze o mejah na naravnih pregradah (rekah, gorovjih, morjih) kot »dobrih «, stabilnih mejah, temvec je mejam med državami pripisal dodatno, biološko dimenzijo. Zaradi organskega razmerja med clovekom in okoljem je po njegovem mnenju mejo potrebno obravnavati kot organizem, ki je podvržen dinamicnim spremembam. Meja je torej »periferni organ«, ki obdaja državo, podobno kot koža obdaja cloveka. ta »koža« deluje kot stik z zunanjim svetom, skozi njo poteka izmenjava dobrin in informacij, poleg tega obstaja mejna crta samo na simbolni ravni, v resnici gre za rob ali pas. Mejo lahko opazimo tudi v kulturnem smislu (druga noša, obicaji), vendar se jasne crte med »tu« in »tam« ne da dolociti. naravna meja pa je naravna zato, ker loci »življenjske prostore« ljudstev.7 glede na nacisticno (zlo)rabo pojma »lebensraum«, je nujno omeniti, da je pojem rase v ratzlovi teoriji igral relativno majhno vlogo, ljudstva (Völker) je ratzel opredelil kot kulturno definirane in rasno mešane entitete.8 turbulentno obdobje svetovnih vojn 20. stoletja in je dajalo veliko priložnosti za razprave o naravnih mejah. Vecina študij o mejah v tem casu se je ukvarjala s konkretnimi vprašanji, predvsem pa jih je zanimalo kako na terenu izvršiti nove razmejitve. Ceprav so se politicne meje postavljale na novo (ali pa ravno zato), pa to obdobje hkrati zaznamuje pocasen zaton koncepta naravne meje. ratzlova razlaga naravnih meja je delovala logic 5 Sahlins: Boundaries, The Making of France and Spain in the Pyre nees, str. 34. 6 Zwitter: Postanek politicnega ilirizma in ustanovitev Ilirskih pro vinc, str. 151. 7 Eigmüller: Der duale Charakter der Grenze, str. 60-63. 8 Smith: Friedrich Ratzel and the Origins of Lebensraum, str. 54. 102 VSE ZA ZGODOVINO marko Zajc, SOtLA, mAjhNA VODA ZGODOVINA ZA VSE Leta 1871 so nemškutarski mestni ocetje v rogatcu za castnega mešcana izvolili bivšega ministrskega predsednika Beusta. Slovenski tisk se je norceval, da bo moral Beust vzeti v roke zemljevid, ce bo hotel izvedeti, kje se njegovo mesto »tik blatne Sotle« sploh nahaja. (Ilustrirani Slovenec, 23. 10. 1927) VSE ZA ZGODOVINO 103 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 no, vendar ni pripomogla k objektivnim kriterijem za dolocitev meja. ravno nasprotno, »mejni teoretiki« so poudarjali »naravne kriterije«, ki so šli v korist njihovih domovin. ameriški geograf stephen b. Jones, ki je leta 1945 izdal »prirocnik za državnike« o postavljanju meja, je vse meje, tako »naravne« kot »umetne«, razglasil za delo cloveške dejavnosti. Jonesova zavrnitev ratzlovih idej izvira predvsem iz dejstva, da se je Jones ukvarjal z razmejevanjem na terenu (postavljanjem stabilne »mejne crte«). ratzlov geografski determinizem je zavrnila gola geografska praksa. »ali je neka meja dobra ali slaba, « je zapisal Jones, »je odvisno vsaj toliko od splošne politicne situacije, kot od vrlin in slabosti same mejne crte. / … / ista crta je lahko dobra meja v enem obdobju in slaba v drugem.«9 »narava« ni pogoj za dobro ali slabo mejo, kljub temu deluje kot pomemben faktor. Za nas je zanimiva predvsem Jonesova analiza mejnih rek. ugotovil je, da so se reke v vlogi meja pogosto izkazale za problematicne. »Mejno reko bi se moralo prav gotovo preuciti na terenu, preden se jo opredeli v sporazumu.« Z rekami so povezana zapletena vprašanja navigacije, mostov, jezov, ribištva, vodne sile, utrjevanja, onesnaževanja in oskrbe z vodo. Zato opozarja Jones »postavljalce« novih meja, da je v posameznih primerih potrebno vzpostaviti permanentne komisije za upravljanje in arbitražo. Mnoge reke so tudi katastrske ali posestne meje, kar lahko pomeni prednost in olajša delovanje lokalnih uprav po razmejitvi. Vendar je nujno pred izbiro reke za mejo dobro preuciti tok reke, saj lahko spreminjanje toka iznici prednost dolocenih katastrskih meja.10 a to je le del zgodbe o naravnih mejah. brez poznavanja razvoja države in nacionalizma (kar v našem prostoru ni isto) ni mogoce razumeti popularnosti naravnih meja. Premik od conalnega k linearnemu razumevanju meja je bil med drugim posledica teritorializacije evropskih politicnih formacij in potrebi po jasni dolocitvi državnega ozemlja.11 V 18. stoletju se je tudi v srednjeevropskem prostoru uveljavilo novo razumevanje prostora: uveljavlja se koncept geografsko omejenega (sklenjenega) politicnega teritorija, ki se ga lahko izmeri in opiše ter prepricanje, da zamejeno državno ozemlje predstavlja enotno demografsko in ekonomsko funkcionalno zvezo. Z vidika prostorske sociologije je šlo za prehod od relativnega k absolutnemu dojemanju prostora. V srednjeveški evropi so strukturo prostora dolocala medsebojna razmerja (med ljudmi in stvarmi), z modernizacijo 18. stoletja pa se je uveljavil koncept v naprej danega omejenega prostora, v katerega je potrebno ljudi 9 Jones: The Description of International Boundaries, str. 100. 10 Ibidem, str. 106. 11 Bufon: Med konvergenco in divergenco, str. 57. hotel Evropa v Ljubljani, v katerem je 1878 potekala slavnost v cast Bleiweisove sedemdesetletnice. Avgust Šenoa je tukaj izjavil slavne besede o Sotli in razlikah med Slovenci in hrvati. (www.sistory.si, povzeto po: Suhadolnik, Matic: Arhitektura in urbanizem v Ljubljani: od omembe v pisnih virih leta 1144 do potresa leta 1895 in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana 1994, str. 76.) in stvari šele umestiti.12 razvoj državne uprave, štetje hiš in prebivalstva, oblikovanje naborniških, upravnih, in sodnih ozemeljskih enot ter natancne katastrske izmere, vse to lahko gledamo tudi z vidika »postavljanja meja«.13 Meje nacionalizmov so veliko bolj nejasne kot meje, ki jih ustvari država, vendar zato nic manj pomembne. Vecina raziskovalcev nacionalizma, še zlasti tisti, ki zagovarjajo modernisticno paradigmo (narodi so posledica modernizacije), se strinja, da nacionalisti dojemajo narod kot nekaj naravnega. Ce pa je narod naraven, potem so naravne tudi njegove meje. Po kedourieju je nacionalizem doktrina, ki trdi, da je »cloveštvo naravno razdeljeno na narode, da imajo narodi preverljive znacilnosti in da je edina legitimna vladavina narodna avtonomija.«14 »Danes clovek mora imeti narodnost,« je zapisal ernst gellner, »tako kot mora imeti nos in dve ušesi.« nacionalizem akterji ne dojemajo »naravno « samo takrat, ko so v ospredju politike nacionalni spori. Michael billig je razvil pojem »banalnega nacionalizma «, fenomena, ko se nacionalizem v vsakdanjem življenju reproducira kot nekaj povsem neopaznega in naravnega.15 12 Behrisch: Vermessen, Zählen, Berechnen im 18. Jahrhundert, str. 16. 13 Žontar: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ribnikar: Zemljiški kataster kot vir za zgo dovino. 14 Smith: Nationalism and Modernism, str.100. 15 Billig: Banal Nationalism, str. 37. Dober pregled teorij nacionaliz ma v slovenšcini: Mandelc, Na mejah nacije. 104 VSE ZA ZGODOVINO marko Zajc, SOtLA, mAjhNA VODA ZGODOVINA ZA VSE V Dobovi so hrvaški lopovi leta 1913 oropali trgovino »sto korakov od orožniške postaje«. (Pozdrav iz Bele krajine, Kocevske, osrednje Dolenjske in Posavja, Gospodarske dejavnosti na razglednicah do sredine 20. stoletja. Metlika, Kocevje, Novo mesto, Brežice, Kostanjevica na Krki 2006, str. 92, razglednica 112.) Voda, kri in Sotla Ceprav ni ocitno na prvi pogled, ima v slovenskem novinarskem diskurzu druge polovice 19. stoletja reka sotla pomembno mesto. sotla ni zgolj lastno ime za reko, ampak predvsem simbol naravne meje med slovenci in hrvati. Ce so slovenski casnikarji zapisali, da je nekdo odšel »cez sotlo«, so bralci razumeli, da je odšel na hrvaško. in to brez dodatnega pojasnjevanja, ali je odšel iz levega na desni breg sotle. Posameznik je lahko šel »cez sotlo« ne da bi sotlo fizicno sploh prekoracil. sotla se je pojavljala tudi v clankih, ki s samo reko niso imeli no- bene povezave: pisali so o politicnih škandalih onstran sotle, o slabem položaju bratov cez sotlo itd. a ni šlo samo za vrednostno nevtralno oznacevanje. Casopisna sotla kot simbolna meja, oziroma ideološki koncept, je izredno zanimiva za zgodovinsko-pojmovno analizo. V slovenskem vrednostnem sistemu tistega casa je sotla meja, ki je in ni, ki povezuje in locuje, oziroma, meja, ki bolj povezuje kot locuje. slovanstvo in jugoslovanstvo sta bila integralni del slovenske nacionalne ideologije. Zato v sotli lepo odsevajo paradoksi slovenskega (jugo) slovanstva, ki v casu »pred Jugoslavijami« niti niso približno niso bili razrešeni. Pod zastavo jugoslovanstva so razlicni (vcasih tudi isti) ljudje videli razlicne stvari. slovenski voditelji v 19. stoletju niso imeli jasnih predstav ali bodo slovenci ostali samostojen narod ali se bodo »amalgamirali« v jugoslovanstvo. V igri je bilo vec vmesnih konceptov, po katerih slovenci ne bi izgubili svojega jezika in identitete, a bi se vseeno združili s »plemenskimi brati« v neko celoto; po katerih bi sprejeli »širši« jezik, a ohranili svoje posebnosti.16 sotla ni bila zgolj simbolna meja s hrvati, bila je »prostor«, kjer se je slovenstvo srecevalo z jugoslovanstvom. Zato je razumljivo, da je bila najbolj znana izjava o sotli izrecena v prostoru, kjer so se dejansko srecali predstavniki slovencev in hrvatov. hotel evropa v ljubljani je 19. novembra 1878 gostil slavnostni banket v cast in slavo bleiweisove sedemdesetletnice. napijalo se je bleiweisovemu geniju, napredku slovenstva in vzajemnosti med slovenci in hrvati. govornikov ni manjkalo, med njimi je izstopal hrvaški literat august Šenoa. Potem, ko je hrvaški pisatelj oznanil, da sivi lasje »oceta naroda« svedocijo o njegovem »poštenju i cestitosti«, in ga primerjal z granitnim stolpom, je zakljucil v velikem slogu: »Vaša krv je naša krv, medju nama je sutla, a sutla je voda, – krv pako nije voda.« stenograf je zabeležil »gromoviti trikratni živio« in »najvecje odobravanje in 16 Zajc: Jugoslovanstvo pri Slovencih v kontekstu sosednjih »združevalnih « nacionalnih ideologij, 2008, str. 113. VSE ZA ZGODOVINO 105 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 pogled s hrvaške strani na most cez Sotlo pri vasi Imeno. (Posnetek hrani Marija Pocivavšek, Celje) pleskanje.«17 Dr. franjo racki, predstavnik jugoslovanske akademije iz Zagreba in glavni ideolog hrvaškega jugoslovanstva, je nadaljeval z »recno« metaforo, vendar je namesto mejnosti izpostavil dinamicno naravo reke: »ako uzmemo geograficki položaj, to rieka ona, koja tece mimo vas, tece i mimo nas; ona, koja kod vas ime dobije, na skrajnoj našoj medji ime gubi, sve se slieva u jednu te istu vecu rieku.«18 Ce so slovenski casopisi razmišljanje rackega v stilu »pantha rhei« v glavnem prezrli, pa so besede o sotli, krvi in vodi, ki jih je med slovensko elito posadil Šenoa, rodile premnoge sadove. Videnje meje med slovenci in hrvati kot zadevo krvi (mocnejši, povezovalni moment) in vode (šibkejši, razdruževalni moment) je bilo primer- no za vse. 19 Šenoina izjava je bila popularna zato, ker je bila nejasna in so jo lahko uporabljali ljudje z razlicnimi pogledi na slovensko-hrvaške odnose. ideologija »blut und boden«, ki bode v oci danes, takrat nikogar ni motila – prepricanje, da se narodi razlikujejo po krvi, je bilo del »obcega znanja«. seveda so slovenski interpreti 17 Bezenšek, Celestin: Svecanost o priliki sedemdesetletnice Dr. Janeza Bleiweisa dne 19. novembra 1878, str. 43. Glej tudi: Grdina, Sedemdesetletnica Oceta naroda, str. 325. 18 Svecanost, str. 44. 19 Zajc: Kje se slovensko neha in hrvaško zacne, str. 200. Šenoino reklo podajali v lastni variaciji. Dobri dve leti po bleiweisovi slovesnosti sta bila mrtva oba – Šenoa in bleiweis. ivan tavcar se je v uvodniku slovenskega naroda nostalgicno spominjal vecera, ko je prijel »avgust Šenoa kupo v svojo roko in z žarecimi besedami oznanoval boljšo prihodnjost, in v svetem ognji naglašal, da slovenca od hrvata nicesar ne loci kot sotla, ki pa je samo voda! / … / Vse se je radostilo in na smrt nij mislil nikdo!«20 o sotli-vodi so narodni voditelji radi govorili še zlasti takrat, ko so bili na obisku hrvaški gosti. na sokolski slovesnosti v Mozirju junija 1884 je bil slavnostni govornik Josip Vošnjak, ki je izpostavil, da ima crka s (sokol) na zastavi savinjskega sokola trojni pomen. izraža slavo, geslo »svoji k svojim« in slogo. »ko je slavni pesnik Šenoa pri bleiweisovi svecanosti nazdravil slovencem, izpregovoril je te imenitne besede: ‘kaj loci slovenca od hrvata? Mari kolpa in sotla? Voda se da preskociti. hrvati in slovenci pa so sinovi jednega rodu in kri ni voda.’ tudi danes klicemo: hrvatje in slovenci smo jeden narod in kakor smo se skozi stoletja skupaj borili proti navalu turške divjosti, tako moramo i danes skupaj razvijati svojo kulturo v jugoslovanskem duhu.«21 20 Slovenski narod, 17. 12. 1881. 21 Slovenski narod, 6. 6. 1884. 106 VSE ZA ZGODOVINO marko Zajc, SOtLA, mAjhNA VODA ZGODOVINA ZA VSE Zgodovina in etnografija seveda bi poenostavljali, ce bi vso krivdo za izum »sotle-vode« pripisali hrvaškemu romanopiscu. Šenoa je zgolj mojstrsko izrazil custvo, ki je bilo v slovenski javnosti zasidrano že desetletja poprej. skupaj s sotlo je na površje pogosto priplavala »zgodovina«, ki naj bi dokazovala skupna junaštva hrvaških in slovenskih prednikov. ko so v novicah poleti 1863 obhajali tisocletnico sv. cirila in Metoda, je dopisnik iz celja opozoril, da so kršcanstvo v evropi obranili slovani: »Da ne bi bilo sobieskega pred Dunajem, in hrvatskih in slovenskih vitezov — evropa bi bila zapadla islamu. / … / nehvaležni svet to rad pozabi, in nedavno je znani publicisticni pisatelj se še predrznil pisati, da se, ko se prek sotle stopi, ne najde nic drugega imenitnega, kakor samo to, da tam hrvatje prebivajo!«22 kljub temu je bila slavna zgodovina zavita v tancico skrivnosti. »kdaj in po kakem povodu se je meja na sotlo prenesla,« se je retoricno spraševal avtor podlistka o zgodovinski zvezi med slovenci in hrvati v slovenskem narodu septembra 1868: »kje ste vi slovanski zgodovinarji, da nam to poveste?« k sreci so bila bolj poznana junaštva iz 16. stoletja. Vojsko na turški meji je pisec oklical za hrvaško-slovensko, »slovenski in hrvaški kmetje ta in onkraj sotle« pa so se »složno vzdigovali proti grajskim tlaciteljem.« avtor je še pripomnil, da politicnega pomena ta upor ni imel, ker je izviral samo iz »socialne nevolje.«23 sotlo in»nevoljo« slovenskih in hrvaških kmetov je populariziral nihce drug kot august Šenoa v svojih delih. leto dni pred bleiweisovo slovesnostjo je napisal zgodovinski roman o slovensko-hrvaškem kmeckem uporu leta 1573 (seljacka buna, 1877). V usta puntarskega poveljnika ilije gregorica je položil naslednje besede: »batine padaju i ovkraj i onkraj sutle i save. susjedi smo, braca smo, gotovo jednim jezikom govorimo, jednako nas motaju, pa ded skocimo zajedno.«24 V znameniti ljubljanski napitnici je Šenoa izpostavil še ljudevita Posavskega, Matijo gubca in bitko pri sisku (1593). ker je novembra 1878 še vedno odmevala avstrijska zasedba bosne in hercegovine, je Šenoa primerjal zgodovinske boje s turki z okupacijo nove pokrajine: slovenci in hrvati so se ponovno srecali pred trdnjavo Jajce, »te jurišem naskocili tvrdjavu i skinuli polumjesec.«25 ko se povežeta slavna preteklost in sedanjost lahko sledi samo še svetla bodocnost. Poleg zgodovine je povezovalno naravo reke dokazovala etnografija. V slovenski publicistiki je bilo splošno 22 Novice, 18. 7. 1863. 23 Slovenski narod, 8. 9. 1868. 24 Šenoa, Seljacka buna, str. 113. 25 Svecanost, str. 42. razširjeno mnenje, da so kajkavski hrvati »etnografsko« slovenci, »zgodovinsko« in »politicno« pa hrvati. teza, ki je izhajala iz kopitarjeve in Miklošiceve slavistike, je obcasno povzrocala nesporazume s hrvaškimi intelektualci, ceprav slovenski voditelji do kajkavske hrvaške »onstran sotle« nikoli niso imeli politicnih pretenzij. kvecjemu obratno. »hrvaški slovenci« so slovenskim zagovornikom povezovanja z Južnimi slovani pomenili prehod in vez s hrvati in srbi.26 na primer, na podrocju narodnih pesmi. na straneh novic so septembra 1864 bralci lahko prebrali: »narodu hrvaškemu (ob sotli, op. p.) dopadajo se narodne popevke sosedov bližnjih jim Štajarcev; prica tega je, da se milene pesmi štajarske cedalje bolj množe in razprostirajo med hrvati. / … / lejte, kako se bližajo in pridružujejo naše plemena same po sebi! Domoljubno srce! te li ne veseli to? lej, narod sam, ne vede, dela za zložnost, za vzajemnost,« je bil ganjen pisec.27 hrvaški ljubitelji petja nad tem fenomenom niso bili tako navdušeni. V reviji Vienac so bili mnenja, da je sotla glede petja »usodna voda«. Prek nje se »malo glasi slavjanskega znacaja ljudski spev, nego gospoduje nemškutarski landler-jodler.«28 Država in politika Ceprav na to niso gledali z naklonjenostjo, so morali slovenski in hrvaški patrioti racunati s tem, da je bila na sotli mocna državno-politicna meja. slovensko-hrvaška meja za habsburško državo ni obstajala, sotla je razmejevala Štajersko in bansko hrvaško, torej dežele ogrske krone in rimsko-nemško cesarstvo (do 1806) oz. nemško zvezo (do 1866). Politicno-pravna razsežnost meje na sotli se je zaostrila po oblikovanju državnega dualizma 1867. Ceprav carinske meje ni bilo vec, je sotla poslej locevala dve samostojni državni »polovici«, ki sta bili povezani s skupno zunanjo politiko, financami in vojsko.29 Za slovensko-hrvaško politicno sodelovanje se je sotla iz majhne reke spremenila v veletok. oziroma, povedano z besedami katoliškega slovenca: »ne loci nas kolpa niti sotla od njih, a tece med nami prežalostna litava.«30 slovenci so lahko v realni politiki sodelovali zgolj s hrvati iz istre in Dalmacije. »od kar sotla ni vec deželna, ampak državna meja, stoje zagrebški slovenci glede politicnega gibanja slovenskega naroda, zlasti pa glede ljubljanskih osebnih razmer, na zelo neutralnih tleh,« je leta 1872 razmišljal dopisnik slovenskega naroda iz Zagreba: »njim je vse eno, ali je na ljubljanskej bolnišnici dr. keesbacher ali dr. karol bleiweis ali makar kdor si bodi drugi za primarja ali za sekundarja.«31 na 26 Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško zacne, str. 121 in 220. 27 Novice, 24. 9. 1864. 28 Slovenski narod, 19. 6. 1878. 29 Rumpler: Österreichische Geschichte 1804-1914, str. 412. 30 Slovenec, 12. 8. 1884. 31 Slovenski narod, 20. 2. 1872. VSE ZA ZGODOVINO 107 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 podrocju izobraževanja je dualisticna sotla veljala za pravi kitajski zid. ko se je leta 1874 ustanovila zagrebška univerza, je Josip Jurcic resignirano ugotavljal, da bo nova ustanova za slovence neuporabna. Dualisticna meja je naredila hrvaško za »tujo deželo«, saj so bile diplome zagrebške univerze za avstrijske dežele neuporabne. 32 Ceprav so si hrvaški narodnjaki prizadevali, da bi postala univerza »jugoslovanska«, hrvaška Alma mater ni imela reciprocitete z avstrijskimi univerzami, kar je pomenilo, da so bile državne službe v avstriji za zagrebške diplomante nedostopne.33 V geopoliticnih razpravah o razmerju med germanstvom in slovanstvom je sotla pomenila poslednjo mejo neposrednega nemškega vpliva. ko so se slovenski in hrvaški politiki novembra 1870 sestali v sisku in razpravljali o možni politicni povezavi zedinjene slovenije s hrvaško, je slovenski narod zapisal, da se hrvatom »reka sotla kot jez proti nemškemu poplavju preozka zdi,« zato ni cudno, da »si išcejo mocnejših trdnjav, za katerimi bi se mogli braniti proti nemškemu siljenju na iztok.«34 Mocnejša trdnjava bi bila seveda bodoca zedinjena slovenija. Zmaga bismarckove nemcije v vojni s francijo 1871 je slovenske rodoljube mocno skrbela: »ali tega jugoslavenskih politikov nobeden ni premislil, da tisti hip, ko bi se nemško gospodstvo do sotle in do adrije razprostrlo, zapecatena bi bila tudi žalostna osoda propada vsega Jugoslavenstva?«35 sotla je imela mocan simbolen pomen v slovensko -nemških odnosih na Štajerskem. slovenskemu tisku ni ušlo, da so decembra 1871 v rogatcu nemškutarski mestni ocetje za castnega mešcana izvolili bivšega ministrskega predsednika beusta. saški državnik, ki je bil odgovoren za vzpostavitev državnega dualizma 1867, je veljal za simbol nemško-liberalnega pritiska na slovane. »to dejanje rogackih ocetov pa ni kaka malenkost,« je bil cinicen slovenski narod: »Postavili so tako preimenitnega saksonskega junaka tik blatne sotle, ki loci zapadne evrope omiko od orijentalnega barbarstva; nastavili so ga ondi kot stražnika nemške kulture nasproti slovanski ‘credi’, ki že preko sotle sem po belem rogatcu teži.«36 ker je v tistem casu beust zasedal mesto veleposlanika v londonu,37 se je pisec spraševal, kdaj bo »deputacija in diploma k poklanjanju v london odrinila.« Poleg tega je še namigoval, da bodo morali rogacani s seboj vzeti kozlerjev zemljevid, da »castnemu rogacanu ob temzi raztolmacijo, kje da njegovo prevažno stražišce tici.«38 32 Slovenski narod, 24. 10. 1874. 33 Gross/Szabo: Prema hrvatskome gradanskom društvu, str. 417. 34 Slovenski narod, 19. 11. 1870. 35 Slovenski narod, 15. 4. 1871. 36 Slovenski narod, 16. 12. 1871. 37 Bruckmüller (ur.): Personen Lexikon Oesterreich, str. 44. 38 Slovenski narod, 16. 12. 1871. ker je sotla majhna reka, so lahko štajerski slovenci »v živo« opazovali delovanje hrvaške politike na terenu. septembra 1881 so imeli na hrvaškem saborske volitve. »kdor nij imel prilike od blizu opazovati te komedije (ta beseda je skoro na mestu), ne more si jo predstavljati prav,« je porocal dopisnik s sotle: »Pri nas mirno odda volilec svoj glas in domov odide brez hrupa in razsajanja. na hrvatskem so pa zaceli letos v posebnej meri svoje ogrske brate posnemati. Volilci nasprotnih strank so bili baje tako razkaceni, ali pa je vlada tako v skrbi bila za svoje volilce in kandidata, da je pošiljala še v male kraje na volišce po celo kompanijo vojakov, ki so varovali tepežev in rogoviljenja.«39 ko se je 19. stoletje prevesilo v dvajseto, je bilo tepežev in rogoviljenja tudi v sloven- ski politiki vse vec. Pobudo za politicno združevanje s hrvati je prevzel slovenski politicni katolicizem, ki je pristajal na hrvaško državno pravo. V letih 1911-1913 je vzpostavil politicno zvezo s pravaši, ki je pomenila nacelno in prakticno zanikanje dualizma.40 ivan Mazovec je leta 1912 zapisal, da so pretekla združevanja s hrvati temeljila na »rujnem vincu«, zato je slovensko katoliško gibanje položilo »ad-acta sotlo-vodo« in sklenilo povsem novo zvezo na trdnih osnovah.41 kljub temu katoliški politiki vzajemniška poezija ni bila tuja. nekatere je želja po združitvi povsem prevzela. Janez ev. krek je v govoru o aneksiji bosne in hercegovine vzkliknil: »en narod je to in en jezik. to, da pri nas avstrijski eksekutor in onstran sotle hrvatski pandur rubita, ni bistvena razlika, po kateri bi se narodi locili.«42 Narava in politika Ceprav so imeli politiki sotlo veckrat na ustih, se reka na politiko ni ozirala. Polja je poplavljala ne glede na politicno usmerjenost lastnikov. slovenski poslanec JosipŽickar je 12. aprila 1899 predstavil muhasto naravo reke štajerskemu deželnem zboru: »Velikanska je škoda, ki jonapravlja sotla, mejna reka med Štajarskim in hrvatskim. Vsako leto skoro stopi iz svoje struge ter odnese s svojimi valovi na tisoce meterskih stotov sena s seboj, ali pa, kadar izstopi pred košnjo, zblati travo tako hudo, da se ž njo ne more krmiti živina. tudi s tem škoduje, da podira bregove in jemlje obrežnim posestnikom njih zemljo, kar se ponavlja leto za letom.« »kakor kaca se zvija sotla v neštetih pregibih med travniki in njivami in nobeno cudo ni, da se pogosto zajezi in izstopi,« je bil plasticenŽickar. Visoki deželni zbor je prosil naj podpre uravnavo sotle, ceprav se je zavedal, da bo »zraven štajarske dežele morala seci v žep tudi država in sosednja hrvatska.«43 39 Slovenski narod, 24. 9. 1881. 40 Pleterski: Dr. Ivan Šušteršic, str. 235; Rahten: Zavezništva in delitve, str. 163-171. 41 Mazovec, Vzajemnost med Slovenci in Hrvati, str. 39. 42 Slovenec, 19. 1. 1909. 43 Slovenski gospodar, 20. 4. 1899. 108 VSE ZA ZGODOVINO marko Zajc, SOtLA, mAjhNA VODA ZGODOVINA ZA VSE mejno obmocje ob reki Sotli (Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Karte, 5. zvezek, sekcija 199. Ljubljana: ZRC SAZU, ARS, 1999) sodelovanje države in sosednje dežele pa je kar kricalo po težavah. »naravna« sotla je postala politicen problem. Zacelo se je sicer obetavno, Štajerski organi so uravnavo podprli, pozitivno se je odzvala tudi hrvaška stran.44 Štajerski deželni poslanci so za projekt osebno »lobirali« pri ministrskem predsedniku körberju.45 skupni ogled reke sta hrvaška in štajerska komisija opravili septembra 1901. Cas obhoda je bil dobro izbran, saj je sotla ravno poplavljala. Dogovorili so se, da bo štajerska stran prevzela izdelavo nacrtov za zgornji, hrvaška pa za spodnji del recnega toka. Zapletlo se je, ko hrvaških na 44 Slovenski gospodar, 4. 4. 1901 45 Slovenski gospodar, 15. 5. 1901. crtov štajerska deželna vlada ni v popolnosti sprejela in je nacrt vrnila hrvaški strani. Do oktobra 1904 hrvaška stran svojih nacrtov ni popravila, zato je Žickar ponovno prosil štajerske organe naj posredujejo pri hrvaški strani. Medtem ko so birokratski mlini mleli, je reka nadaljevala s poplavljanjem. Še zlasti je bila ogrožena soseska gregorevce na bizeljskem. »sotla si je izkopala zgoraj nad to vasjo novo strugo ter se obrnila naravnost proti tej soseski. Vedno novi kosi rodovitnega obrežja se vdirajo v vodo. lahko bi se že dolocil cas, ko pride vrsta tudi na hiše, katere bo voda odnesla.«46 Žickar je predlagal naj vašcanom pri obrambi pred reko poma 46 Slovenski gospodar, 27. 10. 1904. VSE ZA ZGODOVINO 109 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 podcetrtek, trg ob meji, razglednica izdana 1906 (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1274, Zbirka razglednic, sig. 54/2) ga štajerski deželni odbor. ker je bilo vpletenih toliko »ciniteljev«, hitrih odlocitev za sistematicno regulacijo sotle Žickar ni pricakoval. njegovi strahovi so se ocitno uresnicili, slovenski gospodar je še v zacetku leta 1912 porocal, da bo hrvaška stran svoje nacrte za regulacijo spodnje sotle predstavila štajerski strani do konca januarja.47 težave z regulacijo sotle so bile prevec privlacne, da jih politiki ne bi izkoristili za napadanje nasprotnikov. slovenski politiki na Štajerskem so bili prepricani, da »nemci v gradcu« namenoma zavlacujejo pri regulaciji spodnještajerskih rek: »leto za letom prosijo sloven- ci za uravnavo sotle, a še tudi ni prišlo cez pogajanja. nemcem na gornjem in srednjem Štajarju pa se uredi vsak bistrejši potok,«48 so se pritoževali v slovenskem gospodarju oktobra 1898. »uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in srednjem Štajarskem, pustili so pa reke na spodnjem Štajarskem, kakor Pesnico, Dravo, Pako, sotlo, savinjo, Voglajno, hudinjo. itd., da divjajo in opustošujejo njive in travnike in delajo neprecenljivo škodo.«49 ko je prišlo v letih 1906/07 do klerikalno-liberalnega razkola na Štajerskem, je klerikalna slovenska kmecka zveza reko izkoristila za pridobivanje volivcev. 47 Slovenski gospodar, 20. 1. 1912. 48 Slovenski gospodar, 12. 10. 1898. 49 Slovenec, 25. 10. 1902. bizeljcem so obljubljali, da bodo za regulacijo sotle pridobili avstrijsko vlado, ki naj »enkrat nekaj izpolni, kar je obljubila in to je naloga bodocega našega državnega poslanca.«50 V slovencu so porocali, da so na shodu v Mestinjah kmetje oporekali liberalnemu govorniku: »govornik pravi: ‘naši poslanci niso za regulacijo sotle nicesar storili!’ naši kmetje oporekajo: Poslanci se zanjo že dolgo prizadevajo. – Drugi pa klicejo: kaj, ti boš sotlo reguliral? — Zopet drugi: ti bi menda rad sotlo napeljal sem proti Šmarji!«51 Poleg uravnave reke so katoliški politiki obljubljali, da bodo bizeljsko odprli svetovnemu prometu: »Most cez sotlo, n. pr. pri »novih mlinih« zahtevati je treba, ne na obcinske stroške, ampak na stroške štajerske in hrvaške dežele.«52 Narava in cloveška narava V ekonomiji in (sicer ne vedno) v življenju velja, da cloveška narava zasleduje lastne koristi. bližina sosednje dežele, kjer vladajo drugacne pravne in gospodarske razmere, daje cloveški iznajdljivosti veliko možnosti. kaj je ceneje, kaj je bolje na drugi strani? »to lepo lastnost pa ima sotla, da ni neprekoracljiva,« je ugotavljal neznani satirik v slovencu: »njeno dobro svojstvo si 50 Posavska straža, 21. 4. 1907. 51 Slovenec, 9. 4. 1907. 52 Posavska straža, 21. 4. 1907. 110 VSE ZA ZGODOVINO marko Zajc, SOtLA, mAjhNA VODA ZGODOVINA ZA VSE hrvatje izkorišcajo ter ob nedeljah in praznikih pridno prihajajo preko nje. tam, kjer je znamenje bacchovega doma, ustavljajo svoje korake in v svetišcu starega boga se vesele sedec ob gambrinovem soku in žlahtni kapljici. Prakticni so taki izleti vsekakor, ker je kousumni davek na pivo in sorodne tekocine pri nas veliko manji nego na ogerskem in so tedaj recene tekocine v cislejtaniji bolj po ceni nego pod blaženim žezlom vlade sv. Štefana.«53 s tobakom je bilo do srede petdesetih let 19. stoletja, ko je veljala na sotli carinska meja, ravno obratno. na Štajerskem je bil tobak zaradi monopola obcutno dražji, kot na hrvaškem, kar je dalo poleta tihotapskim tolpam. folklorist Jožef Pajek, ki je kot kaplan služboval v bistrici ob sotli (1867-69), je naletel na tobakarsko pesem iz celjskega okraja, v kateri se omenja tudi sotla: »/ … /tobak predamo, potl gremo Pocasi prot hrvašk’mo; korajžno gor, korajžno dol, Da bomo pili pol. liblajter per sotl stoji, Za nami strelati hiti; tobakar se tega ne boji, Vesel se jim smeji. / … /«54 V casu, ko se je Pajek zanimal za tihotapske pesmi, je »švercanje« s tobakom živelo samo še v ljudskem spominu. kljub temu tradicija nelegalne trgovine in razbojništva ob sotli ni povsem zamrla. oktobra 1911 je na hrvaškem razsajala živinska kuga, zato so oblasti mejo na sotli zaprle. Po mnenju slovencevega dopisnika se znajo »hrvatski in štajerski barantaci« zelo dobro izogniti zaporam. »ni toraj cuda, ce se širi slinovka pri goveji živini naprej. ljudstvo, posebno ob sotli, ve za tihotapce, a si jih ne upe naznaniti oblasti, ker se boji mašcevanja. orožništvo tudi ne polaga velike važnosti na to že vkoreninjeno tihotapstvo v teh krajih.«55 sotla kot naravna meja ni pomagala oblastem, ampak razbojnikom. ti so se lahko hitro umaknili na drugo stran reke. Preden so orožniki obvestili hrvaške organe, pa se je za nepridipravi izgubila vsaka sled. »Veliko pozornost vzbujajo tukaj razni nadvse drzni vlomi neznane tatinske družbe. najljubše so jim trgovine ob sotli,« je bil maja 1913 zgrožen dopisnik slovenca. V Dobovi so oropali trgovino »sto korakov od orožniške postaje«. »ti nadvse premeteni veletatje izginejo kot kafra brez sledu, vsaj za naše orožnike. / … /sicer so res to- in onstran sotle razni brihtni, rojeni »švercarji«, a 53 Slovenec, 31. 8. 1894. 54 Pajek: Crtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, str. 236. 55 Slovenec, 20. 10. 1911. slednjic bodo gotovo prejalislej padli v roko pravice.«56 novembra istega leta se je na bizeljskem odvijala prava drama. »tu živimo, kakor v albaniji,« je potožil slovencev porocevalec. razbojniška tolpa iz bližnje hrvaške je ob pol treh zjutraj napadla trgovine v stari vasi, ki so jih branili uslužbenci z revolverji. Padlo je okoli 40 strelov, nekega uslužbenca je rešil gumb, »kamor je krogljica priletela.« razbojniki so bežali cez sotlo, ker so »kmetje brv in most zastražili«. »orožniški stražmojster aberšek jim je sledil na hrvatsko, kjer je enega obstrelil, ki se je z obupnim klicem zvalil na zemljo. Medtem pa so orožnikovega spremljevalca napadli in ko ga je orožnik iz obkoljenja rešil in se vrnil na mesto, kjer je obstreljeni padel, ga ni bilo vec. se je že kam zavlekel ali pa so ga tovariši s seboj vzeli. razbojniki so grozili, da se kmalu vrnejo. res prekrasne varnostne razmere ob sotli.«57 Viri in literatura Casopisje Novice: 1863, 1864 Posavska straža: 1907 Slovenec: 1884, 1894, 1902, 1907, 1911, 1913 Slovenski gospodar: 1899, 1901, 1904, 1912 Slovenski narod: 1868, 1870, 1871, 1872,1874, 1878, 1881, 1884 Literatura behrisch, lars: Vermessen, Zählen, berechnen im 18. Jahrhundert. Vermessen, Zählen, Berechnen, Die politische Ordnung des Raumes im 18. Jahrhundert (ur. lars behrisch). frankfurt/new York, campus Verlag, 2006. bezenšek, anton/ celestin, fran: Svecanost o priliki sedemdesetletnice Dr. Janeza Bleiweisa dne 19. novembra 1878. Zagreb 1879 (svecanost). billig, Michael: Banal Nationalism. london, sage publications, 1995. bruckmüller, ernst (ur.): Personen Lexikon Oesterreich. wien, Verlagsgemeinschaft öesterreich/lexikon, 2001. bufon, Milan: Med konvergenco in divergenco: dileme evropskih integracijskih procesov. Annales, Ser. Hist. Sociol, 15, 2005, št. 1. bufon, Milan: Problematika teritorialnosti v politicni in kulturni geografiji. Geografski vestnik, 71, 1999. Diener, alexander c./ hagen, Joshua: introduction: borders, identity, and geopolitics. Borderlines and Borderlands: Political Oddities at the Edge of 56 Slovenec, 8. 5. 1913. 57 Slovenec, 10. 11. 1913. VSE ZA ZGODOVINO 111 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 the Nation-State (ur. alexander c. Diener, Joshua hagen). rowman & littlefield Publishers, 2010. eigmüller, Monika: Der duale charakter der grenze, bedingungen einer aktuellen grenztheorie. Grenzsoziologie, Die politische Strukturierung des Raumes (ur. Monika eigmüller, georg Vobruba). wiesbaden, Vs Verlag für sozialwissenschaften, 2006. frantar, Peter/ hrvatin, Mauro: Pretocni režimi v sloveniji med letoma 1971 in 2000. geografski vestnik, 77, 2005, št. 2, str. 122. grdina, igor: sedemdesetletnica oceta naroda. Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861-1883. ljubljana, nova revija, 2003. gross, Mirjana / szabo, agneza: Prema hrvatskome gradanskom društvu. Zagreb, globus, 1992. Jones, stephen b.: The Description of international boundaries. Annals of the Association of American Geographers, 33, 1943, št. 2. kneževic hocevar, Duška: Družbena razmejevanja v dolini Zgornje Kolpe. ljubljana: Založba Zrc, 1999. Mandelc, Damjan, Na mejah nacije, Teorije in prakse nacionalizma. ljubljana, filozofska fakulteta, 2011. Mazovec, ivan, Vzajemnost med slovenci in hrvati. Cas 1913. Pajek, Jožef: Crtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev. ljubljana, Matica slovenska, 1884. Pleterski, Janko: Dr. Ivan Šušteršic, ljubljana, Založba Zrc saZu, 1998. rahten, andrej: Zavezništva in delitve, Razvoj slovensko-hrvaških politicnih odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918. ljubljana, nova revija, 2005. ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. Zgodovinski casopis, 36, 1982. rožac Darovec, Vida: narod, država in identitete v obmejnih prostorih. Acta Histriae, 18, 2010, št. 1-3, str. 217-228 rumpler, helmut: Österreichische Geschichte 1804-1914. Eine Chance für Mitteleuropa, Bürgerliche Emazipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie. wien, Verlag carl ueberreuter, 1997. sahlins, Peter: Boundaries, The Making of France and Spain in the Pyrenees. university of california Press, 1991. smith, anthony D.: Nationalism and Modernism. new York/ london, routledge, 1998. smith, woodruff D.: friedrich ratzel and the origins of lebensraum. German Studies Review, 3, 1980. sotla. , pridobljeno 20. 5. 2012. Šenoa, august, Seljacka buna: historicka pripovijest XVI vijeka. Zagreb, 1878. Zajc, Marko: Jugoslovanstvo pri slovencih v kontekstu sosednjih »združevalnih« nacionalnih ideologij. Evropski vplivi na slovensko družbo (ur. nevenka troha/Mojca Šorn/bojan balkovec). ljubljana, ZZDs, 2008. Zajc, Marko: Kje se slovensko neha in hrvaško zacne: slovensko-hrvaška meja v 19. in na zacetku 20. stoletja. ljubljana, Modrijan, 2006 (Zajc, kje se slovensko neha in hrvaško zacne). Zwitter, fran: Postanek politicnega ilirizma in ustanovitev ilirskih provinc. O slovenskem narodnem vprašanju (ur. Vasilij Melik). ljubljana, slovenska matica, 1990. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. ljubljana, 1998. Zusammenfassung SOTLA, DAS kLEINE wASSEr Der Fluss Sotla als natürliche, politische und ideologische Grenze im 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts Der autor des beitrags analysiert den Diskurs über den fluss sotla in slowenischen Zeitungen im 19. und zu beginn des 20. Jahrhunderts. Die sotla (kroatisch: sutla) war der grenzfluss zwischen der steiermark und kroatien und zugleich der grenzfluss zwischen den österreichischen ländern und den ländern der ungarischen krone. gleichzeitig galt die sotla als grenze zwischen slowenen und kroaten. im ersten teil des beitrages widmet sich der autor der Problematik der natürlichen grenze in der geschichte und der geographie. unter den zeitgenössischen sozialgeografen, die das Phänomen der grenzen erforschen, herrscht allgemeine übereinstimmung dahingehend, dass grenzen eine folge der menschlichen betätigung sind – alle grenzen sind somit künstlich. Die idee der natürlichen grenzen erlebte ihre hochblüte gegen ende des 19. und in der ersten hälfte des 20. Jahrhunderts (friedrich ratzel). im zweiten teil des beitrages wird auf grundlage der Zeitungsquellen die These von der sotla als einer durchlässigen »natürlichen grenze« zwischen slowenen und kroaten entwickelt. im slowenischen wertesystem jener Zeit ist die sotla eine grenze, die verbindet und trennt, genauer gesagt eine grenze, die stärker verbindet, als dass sie trennt. Das slawentum und das Jugoslawentum waren ein integraler bestandteil der slowenischen nationalideologie, daher befürworteten slowenische nationalisten die Verbundenheit mit den kroaten und die Durchlässigkeit der grenze an der sotla. Die sotla war nicht nur eine symbolische grenze mit den kroaten, sie war der »raum«, wo das slowenentum dem Jugosla 112 VSE ZA ZGODOVINO marko Zajc, SOtLA, mAjhNA VODA ZGODOVINA ZA VSE wentum begegnete. wenn die slowenischen Journalisten schrieben, dass jemand »über die sotla« ging, verstanden die leser, dass diese Person nach kroatien ging – und zwar ohne zusätzliche erläuterungen, ob sie vom linken ans rechte ufer der sotla ging. Jemand konnte auch »über die sotla« gehen, ohne den fluss überhaupt physisch zu überqueren. Die sotla tauchte außerdem in artikeln auf, die mit dem fluss selber in keinerlei Verbindung standen: Man schrieb über die politischen skandale jenseits der sotla, über die schlechte lage der brüder jenseits der sotla usw. Die verbindende rolle der sotla wurde auch im historischen und ethnographischen Diskurs betont. Mit der sotla wurde oft »die geschichte« an die oberfläche gespült, die die gemeinsamen heldentaten der kroatischen und slowenischen Vorfahren beweisen sollte. obwohl sie dies nicht gern sahen mussten die slowenischen und kroatischen Patrioten damit rechnen, dass entlang der sotla eine einschneidende staatlich-politische grenze innerhalb der habsburgermonarchie verlief. Die politisch-rechtliche Dimension der grenze an der sotla verschärfte sich nach einführung des staatlichen Dualismus 1867. obwohl es keine Zollgrenze mehr gab trennte die sotla seit diesem Zeitpunkt zwei selbständige »staatshälften«, die durch die gemeinsame außenpolitik, die finanzen und die armee verbunden waren. in geopolitischen Diskussionen über das Verhältnis zwischen dem germanentum und dem slawentum bedeutete die sotla die äußerste grenze des direkten deutschen einflusses – das kronland steiermark war politisch von den Deutschen dominiert. obwohl die Politiker den fluss des öfteren im wort führten, nahm der fluss keine rücksicht auf die Politik. er überflutete die felder ungeachtet der politischen orientierung der eigentümer, daher forderte die bevölkerung die regulierung des flusses. Die flussregulierung verlangte jedoch die Zusammenarbeit mit den Zentralorganen in wien und den kroatischen behörden, was zu lange dauernden Verfahren führte. während die bürokratischen Mühlen mahlten setzte der fluss seine überschwemmungen fort. Die mit der regulierung der sotla verbundenen schwierigkeiten kamen zu gelegen, als dass die Politiker sie nicht für angriffe auf ihre gegner genützt hätten. Die slowenischen Politiker in der steiermark waren überzeugt, dass die landesbehörden in graz die regulierung der sotla absichtlich verzögern. im letzten teil des beitrages wird die grenze an der sotla aus dem blickwinkel des täglichen lebens betrachtet: Die nähe des nachbarlandes, in dem andere rechtliche und wirtschaftliche Verhältnisse herrschten, bot dem menschlichen erfindungsgeist viele Möglichkeiten (handel, schmuggel, Diebstahl). Schlagwörter: Sotla, slowenisch-kroatische Grenze, Flüsse, Grenzen VSE ZA ZGODOVINO 113 Simona Lešnjak Srebro golk, zlato molk! O zabavi in popivanju slovenskih študentov v 19. stoletju leŠnJak simona, uciteljica zgodovine, osnovna šola Drska, ulica slavka gruma 63, si-8000 novo mesto 394: 378.091.8(=163.6)”18” SrEBrO GOLk, zLATO MOLk! O zabavi in popivanju slovenskih študentov v 19. stoletju Vecina vrlih kranjcev (in po letu 1897 tudi redkih kranjic), je v drugi polovici 19. stoletja hodilo študirat na Dunaj, v gradec in redkeje v panslovansko Prago. Mladci so si za študij najraje izbirali našo nekdanjo kozmopolitsko prestolnico Dunaj, saj je ta predstavljal najvec možnosti gmotne preskrbljenosti kot tudi razlicnih vrst zabave za vse okuse. Študentsko življenje v drugi polovici 19. stoletja je bilo, v skladu z univerzitetnim modelom svobode ucenja in poucevanja, do uvedbe taaffejeve vlade, politicni represiji in strogi cenzuri navkljub skrajno zabavno in bohemsko. središce družabnega življenja so predstavljale gostilne in kavarne, kjer so študenti radi veseljacili na sebi lasten nacin, pri cemer se v veliki meri niso ozirali na mnenje drugih, za zabavo pa so osnovali prav posebna pravila popivanja. in ceprav je bila tedanja (malo)mešcanska družba nadvse puritanskih nazorov, je po t. i. zaroti molka dopušcala dvojno spolno moralo, v okviru katere je moškim (mešcanom), ki so poiskali zadovoljitev svojih spolnih nagonov zunaj družbeno sprejemljivega (npr. v hiši rdecih luci ali kar pri domaci služkinji), to spregledovala in se tudi nad študentskimi ekscesi najveckrat ni zgražala, temvec je na bohemski stil življenja gledala s hudomušnim odobravanjem. leŠnJak simona, history teacher, osnovna šola Drska, ulica slavka gruma 63, si-8000 novo mesto 394: 378.091.8(=163.6)”18” ChATTEr IS SILVEr, SILENCE IS GOLD! Entertainment and Drinking Habits of Slovenian Students in the 19th Century The vast majority of slovenian students (including a few women after 1897) attended universities across the former habsburg empire, including Vienna and graz but rarely in the pan-slavonic Prague. cosmopolitan Vienna was particularly popular because it offered the best material conditions as well as various kinds of entertainment for every taste. in spite of political repression and strict censorship before taaffe’s government, student life in the second half of the 19th century followed the university model that proclaimed the freedom of learning and teaching. taverns and coffee shops were the centers of student social life. The students partied there in their own ways, set up their own drinking rules and cared little about other’s opinion. even though the contemporary (petit-) bourgeoisie was extremely puritan, its conspiracy of silence rules were tolerant of double sexual standards according to which men (townsmen) were allowed to seek sexual satisfaction outside the socially acceptable ways (e.g., in the red light district or even with the housemaid at home). similarly, it did not frown upon the extreme behavior on the part of students; instead, it roguishly approved of bohemian life. Kljucne besede: študenti, Kranjska, Dunaj, bohemstvo Key words: students, Carniola, Vienna, bohemian life 114 VSE ZA ZGODOVINO Simona Lešnjak, SrEBrO GOLk, ZLAtO mOLk! ZGODOVINA ZA VSE Gostilna je moj dom … središce študentskega družabnega življenja so v predmarcni dobi predstavljale gostilne in kavarne. Prirejanje t. i. komerz1 v gostilnah in dvoranah je bilo v tistem casu med mešcanstvom zelo priljubljeno in se je uveljavilo tudi med študentskim življem. ko so z zadušitvijo marcne revolucije 1848 ukinili demokraticne pridobitve, vkljucno s študentskimi zvezami in društvi, je za vec kot desetletje zamrlo tudi organizirano študentsko delovanje. gostilniška in kavarniška omizja so se kljub ukinitvi nekaterih svobošcin v casu bachovega absolutizma ohranila, saj so tovrstne oblike druženja predstavljale središce mešcanskega kot tudi študentskega družabnega življenja. konec šestdesetih let je s ponovnim nastankom društev družabno življenje v univerzitetnih središcih še bolj zaživelo. ivan tavcar prica o vrocekrvnosti študentov v sedemdesetih letih 19. stoletja z naslednjimi besedami: »Vse je bilo polno ognja, polno navdušenja. Svoboda bila nam je vzor in barikad smo iskali, smo si želeli, da bi prelili svojo kri zanjo … A tedaj smo bili mladi in sesali smo ogenj iz mladonemških pesnikov. In bili smo kakor šampanjec, ki se burno peni cez kupo!« V dijaškem glasilu Vesna beremo spomine na pestro dogajanje v dunajski kavarni Pri treh gracijah: »/ … / Ondi presediš lahko po vec ur, prebiraš najraznovrstnejše casopise, razgovarjaš se s tovariši ali pa se razveseljuješ pri igri. – Navadna »domino« in bistroumni »šah«, raznovrstne igre na karte nudijo ti priliko, da ali sam igraš ter si tako preganjaš dolgi cas – ali pa komariš pri drugih, jim postrežeš z zapisovanjem ter jih zabavaš ali pa jeziš z bolj ali manj duhovitimi dovtipi ali opazkami. Lehko pa tudi združuješ igro in telovadbo pri biljardu. Ako pa se ti ne zljubi ne jedno ne drugo, prisedeš k oknu, opazujoc mimoidoce ali pa sanjariš.«2 Pri tem pa ‘ni sile, da bi stal, kakor v krcmi’, vedno je namrec stal za teboj strežnik ter prežal, kedaj da použiješ zadnji košcek raz krožnik ali popiješ zadnji požirek iz caše ter te nadlegoval vedno vnovic, ceš, naroci si zopet ali pa pojdi.« Med slovenskimi študenti na Dunaju je bila v predmarcnem obdobju zelo priljubljena slovanska kavarna (Slavisches Café), med študenti bolj znana kot gerloviceva. V njej so se sestajali trdina, Podgorski in Jeriša. Janez trdina opisuje, da je tam spoznal veliko imenitnih mož in velikašev. navratil mu je predstavil avstrijskega zgodovinarja Palackega, politika riegerja in žurnalista havlicka. V kavarni je spoznal tudi srbskega akademi 1 Komerze so bile zabave, prirejene komu na cast v gostilnah ali dvoranah. 2 Vesna, 20. 11. 1894, str. 254. ka Miletica, bodocega vodjo ogrskih srbov.3 Pozneje se je preimenovala v hotel Pri zlatem levu (Zum goldenen Löwen). V njem so se pogosto zadrževali kersnik, levstik, stritar, gruntar, hafner, Šuklje, Širok itd.4 V drugi polovici 19. stoletja so študenti najraje zahajali v gostilno Pri rdecem orlu (Zum roten Igel) in v avguštinsko pivnico (Augustinerbräukeller), priljubljene pa so bile tudi gostilne Pri svetem Duhu (Zum heiligen Geist), Zum Lothinger, Mihaelska klet ter kavarna in restavracija Café & Restaurant Landtmann, kjer so se zbirali poslanci. Pri dunajski univerzi se je nahajala kavarna Café Beethoven, v katero je rad zahajal tudi ivan cankar in kavarna Pod arkadami (Arcaden Café), pisatelj oton Zupancic pa je veliko casa preživljal v kavarni Pri belem Petelinu. Društvo slovenija je bilo ustanovljeno v gostilni pri sv. trojici (Zur heil. Dreifaltigkeit), svoj sedež pa je nekaj casa imelo v kavarni Café Tischler. slovensko društvo sava je bilo leta 1867 ustanovljeno v gostilni »tica Prim« (Vogel Greif ).5 revnejši študenti so se družili v manj uglednih krcmah in vinotocih, npr. v krcmi Pri treh krokarjih in Pri pijanem srakoperju ter v gostilni Pri crnem jelenu. Študentje so organizirali tudi razne plese in prireditve. Zelo priljubljeni plesni dvorani sta bili Pri zlati hruški (Zur goldenen Birne), kjer sta bila leta 1846 in 1847 organizirana odmevna slovanska plesa, in Pri treh angelih (Zum drei Engeln). V hotelu pri zlatem križu (Zum goldenen Kreuz) je bilo leta 1899 praznovanje 30. obletnice obstoja akademskega društva slovenija na Dunaju, kjer so zbirali denar za podporo slovenskim visokošolcem na Dunaju. V gostilni Pri zelenih vratih (Zum grünen Tor) so slovenski študenti leta 1868 organizirali besedo v cast francetu Prešernu. obiskovali so tudi kopališce Dianabad s plesnimi dvoranami itd.6 Josip Vošnjak, ki je leta 1852 prišel na Dunaj študirat medicino, je v kavarne redko zahajal: »Pa se tudi študentje, zlasti medicinci, ki smo imeli dovolj opravka z ucenjem, prav nic nismo brigali za politiko in tudi o narodnosti ni bilo govora. Jaz nisem cital nobenega casnika, ker sem v kavarno zahajal k vecemu ob sobotah po noci, ko se nas je vec znancev shajalo v krcmi in smo se domov grede še v kavarni oglašali. Le ob casu krimske vojske smo se zanimali za junaške boje pri Sevastopolju. Sicer pa nam je bilo vse eno kdo je minister in kakšno je vladanje.«7 henrik tuma je kot zvesti Slovenijan v prvi polovici osemdesetih let 19. stoletja obiskoval kavarno Tischler 3 Trdina, Avtobiografska pisma, 1905/1906, Ljubljanski zvon, str. 161, 164. 4 Levec, Janko Kersnik, Prijateljski spomini, Ljubljanski zvon, 1897, str. 542. 5 Cindric, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi, str. 343. 6 Prav tam, str. 346. 7 Vošnjak, Spomini, str. 36. VSE ZA ZGODOVINO 115 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 za dunajsko univerzo. » / … / Ves dan in pozno v noc so švigale krogle na biljardu ali pa padale karte po mizah. Pogosto je kavarna bila zbirališce za družbo, ki je potem krokala vso noc. Slovenski dijaki so imeli poleg tega še shajališce v krcmi nekega Krulca v nekem predmestju, kamor so hodili na kranjske klobase, kislo zelje in cvicek. Dijašvo pa je tudi uživalo priložnost razuzdanega spolnega dunajskega življenja.« tuma je bil v povprecju pet let starejši od vrstnikov, zato ni cudno, da je imel na splošno odklonilen odnos do slovenskih študentov: »V splošnem sem imel vtis, da je bilo naše dijaštvo precej surovo.«8 kljub temu si je tuma prizadeval za povišanje omike med slovenskim izobraženstvom na Dunaju, zato se je znotraj društva trudil doseci, da njihovo shajališce ne bi bilo v kavarni. Želja se mu je uresnicila, ko so v društveni knjižnici organizirali razprodajo dvojnikov in zbrali toliko denarja, da so si najeli lokal. sedenje v kavarnah pa je tumi pustilo tudi nekaj psihoanaliticne prakse: » / … / V dijaških kavarnah sem proucil psihologicno marsikatero žensko in akademika. Dasi sem bil abstinent, sem dovolj krepko prenašal družbo dunajskih prostitutk.«9 nek študent pod psevdonimom radivoj v Vesni opisuje spomine na kavarne ter opiše enega izmed slovenskih akademikov, ki so mu tovariši nadeli pridevek »Trimurti« in je med našimi študenti slovel kot eden najboljših pesnikov: »V kavarni je bil ves zabarikadovan s casopisi, jednega si je položil na koleno, drugega potisnil pod desno, tretjega pod levo pazduho, razgrnivši pred se cetrtega, ter takó cuval svoje zaklade. Za sosednjo mizo sta mladenica risala na mramornato plošco.«10 Med študentsko populacijo je v tistih letih vladala sloga in še »niso bili razcepljeni na razlicna omizja.« tudi Šuklje piše, da je bilo v casu njegovega študija med dunajskimi študenti še cutiti zavest študentske solidarnosti. njegova družba se je takrat zbirala v andrejevi krcmi, kjer so pogosto pili »na kredo«.11 Prav tako so radi zahajali v Tropperjevo kavarno in tam imeli svoj »Pump«.12 kavarne so torej predstavljale center bohemskega življenja, katerega glavne znacilnosti so bile pijaca, pesem in ženske. V Ljubljanskem zvonu beremo: »Zadnjic sem bil v kavarni, taki kavarni, kakor se jih vi podnevi izogibljete. In tam je pelo dekle, prav lepo je pelo. In potem je šlo s krožnikom od mize do mize in tudi mimo tebe. Dinar si vrgel na krožnik. Zazvenel je, kakor bi se 8 Tuma, Iz mojega življenja, str. 122–123. 9 Tuma, Iz mojega življenja, str. 116. 10 Vesna, 20. 12. 1894, str. 279. 11 Pitje na kredo je pitje na kredit. 12 »Sicer smo bili že tako globoko »na kredi« pri našem rejnem ocetu Andrétu, da smo iz velike obzirnosti le še zvecer izkorišcali svoj kredit, opoldne pa nas ali ni bilo ali pa smo placali svojo ceho v gotovem denarju.« Šuklje, Sodobniki, str. 103. bila utrgala struna. Morda se je res utrgala v njej. Vidiš, da sem bil takrat na njenem mestu, bi ti ga bil vrgel v obraz. Toda ona ga ni, ker ga ni smela. In potem je prišla k meni. Saj si videl, kaj sem napravil? V narocje sem jo vzel in poljubil. Ceprav ni poštena, kakor si rekel ti. In segel sem v žep in ji vrgel na krožnik prav toliko, da mi je še ostalo za kavo, ki sem jo popil … «13 leta 1896 je prišel na Dunaj študirat ivan cankar. s prijatelji se je udeležil sprejemnega vecera za novopecene bruce v društvu Slovenija in ugotovil, da mu ozracje med Slovenijani ne ustreza, zato je sklenil študentsko obliko bohemskega življenja zavrniti. V svojem pismu bratu karlu je svojo odlocitev pojasnil z naslednjimi besedami: »/ … / Jaz sem prašal, kaj je prav za prav ‘Slovenija’ doslej storíla, da zasluži tako pijeteto. Nic, prav nic! Tisti naši stari pisatelji, s katerimi se bahajo, ker se samí s sabo ne morejo, se niso vzgojili v ‘Sloveniji’, temvec v svojem ožjem krogu, v katerem so citali in se razgovarjali o literaturi. In kaj je v ‘Sloveniji’ zadnja leta? Krokarija in pa zabavljanje na ‘te proklete farje’. Za resno politiko in za literaturo se ne briga žíva duša. V ‘dvorani’ ‘Slovenije’ se tarokira in šahira, tu pa tam pogleda kdo kakšen casnik; bore malo jih je, ki bi razen ‘Naroda’ še kaj cítali. In niti za tega se ne zmeni vsakdo. – V kavarni, kjer je casopisov na izobilico, – tam igrajo bilijár in motijo s svojim hrupom še tiste, ki pridejo citat. In to je naša – ‘inteligenca’! To so bodoci – ‘rešitelji’ domovine! … «14 kmalu zatem so cankar, Zupancic, govekar, eller, Škrjanec, Vidic, goestl in Jancar ustanovili svoj literarni klub v Ederjevi gostilni na ottakringstrasse, kjer so vsak cetrtek vecerjali po ustaljenem redu; pred vecerjo je en izmed clanov prebiral svoje literarne izdelke, cemur sta sledili kritika in diskusija. Po ‘uradnem’ delu in vecerji so obiskovali nocno kavarno Fin de siécle z godbo in ženskimi gostjami.15 Dobrovoljni slovenski dijaki so ob prilikah, ko je na kup »prihrumelo vecje krdelo rojakov,« tudi kaj domacega zapeli. tak dogodek v gostilni Bordolo poleg dunajskega terezijanišca opisuje Janez Mencinger: »To so stmeli dobrodušni, filistejski dunajski mešcani pri drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te žive mladine iz neznane ‘Ilirije’ tam za morjem, ki je bila dunajskemu ‘méželjnu’ deveta dežela!« O iniciaciji novincev med izkušene pivce Vsak slovanski študent, ki je prišel v veliko mesto, je bil sprva rahlo nebogljen in izgubljen. s tem namenom se je obracal na starejše sotrpine, ki so se družili 13 Rihteršic, Bohemi, Ljubljanski zvon, 1832, str. 579. 14 Cankar, Zbrano delo, knj. 26. Pisma I, str. 21, glej tudi Kosi, Jedelj je prav malo, str. 48. 15 Prav tam. 116 VSE ZA ZGODOVINO Simona Lešnjak, SrEBrO GOLk, ZLAtO mOLk! ZGODOVINA ZA VSE v raznih akademskih društvih. sprva so se slovenci zbirali v nemških akademskih društvih (burši), ki pa so jih trumoma zapušcali zaradi rastocega nemškega nacionalizma, ki je stremel k ukinjanju kulture in jezika nedominantnih narodov znotraj monarhije. ker tudi združevanje s hrvati in srbi ni obrodilo sadu, je bila ustanovitev slovenskih društev samo še vprašanje casa. leta 1875 se je v gradcu osnovalo akademsko društvo Triglav. V povprecju je štelo okoli petdeset clanov in prirejalo razlicne sestanke, predavanja, plese, veselice, izlete, imelo pa je tudi svoj pevski in tamburaški zbor.16 kmalu po ustanovitvi društva so Triglavani po zgledu nemških buršev, uvedli posebna pravila in ceremonije, ki dolocajo nacin obnašanja na pivskih veselicah in na podlagi katerih se izvede obred sprejemanja novih clanov v društvo.17 V devetdesetih letih 19. stoletja so se tako med južnoslovanskimi študenti uveljavili t. i. Križevacki statuti, pravila študentskih zabav in popivanja oziroma »slovenski zakonik za veselo, a neredno pivsko društvo.«18 Do takrat slovenci takšnih pravil niso poznali, izjema je bila le Komisija za unicevanje vina v prvi polovici 19. stoletja, katere vneti privrženec naj bi bil tudi france Prešeren. in ce je kolickaj verjeti zgodovini, se je tudi on mocno držal njenega osnovnega nacela »Vino je strup, zato ga je treba pokoncati.«19 ker pa je o delovanju doticne komisije ostalo zapisanega bore malo, se je sestavljavec novih pravil, študent medicine Josip rakež (1865-1943), obrnil na slovanske brate iz hrvaških križevcev, ki so sloveli po dolgi pivski in ceremonialni tradiciji. njihovi statuti so bili skupek pravil, namenjenih veselim družbam ob godovanjih, porokah, rojstnih dnevih, kolinah, krstu, trgatvi itd.20 rakež jih je povzel in prilagodil slovenski pivski in družabni tradiciji. leta 1890 je slovenske Križevacke statute pod avtorskim psevdonimom J. r. Mukolovecky v 1000 izvodih prvic natisnila narodna tiskarna v ljubljani. Ponatis je sledil leta 1909, tretjic pa so bili izdani leta 1928 v Mariboru. slednja izdaja je oplemenitena z duhovitimi ilustracijami profesorja boža srebreta, vsebuje pa tudi nekatera spremenjena dolocila.21 Križevacki statuti so bili objavljeni tudi v glasilu slovenskih študentov v gradcu, Triglavanskih listih. na splošno statuti vsebujejo šestdeset clenov in so pisani v slovenskem jeziku, le uvod in promocija brucev sta v latinšcini. 16 Rybar, Brucovanje, str. 94. 17 Prav tam. 18 Prav tam, str. 102. 19 Rybar na tem mestu kot vir navaja Janeza Trdino: Dr. France Pre šeren, v: Sila spomina, Ljubljana, 1986, str. 203–205. Rybar, str. 95. 20 Prav tam, str. 98. 21 Prav tam, str. 99. Naslovnica križevackih statutov (naslikal Božo Srebre, Maribor, 1928) in kaj zapovedujejo Križevacki statuti? Po prirejenem vzgibu veseljacenja so se morali pravilom popivanja pokoravati vsi dijaki, ki so sedeli pri »krokarskem omizju «. Vsak krokar je imel svoj naziv: najvišje situirane so bile »stare hiše«, krokarji po absolutoriju,22 to so študenti, ki so že koncali študij in so zato vredni posebne casti, posebej s strani brucožev, ki so se do njih dolžni »spodobno vesti«. »S taktnim in vzornim vedenjem« in uspešno prestalo »prakticno in teoreticno izkušnjo iz Križevackih statutov se brucoži lahko po hierarhiji povzpno med ‘redne krokarje’«. najnižja stopnja krokarja so »bruci ali brucoži«, med katere se uvršcajo vsi prišleki na visoke šole in se v krokarsko družbo vkljucijo »s trdnim namenom, da si ob svojem casu pridobe castni naslov ‘rednega krokarja’ in pod geslom ‘Srebro golk, zlato molk’,« izpolnjujejo želje uveljavljenim clanom krokarske družbe. 23 bruci se morajo tekom prvega leta izuriti v krokarskem vedenju in si pridobiti »potrebno krokarsko omiko in oliko«, ki jo crpajo iz Križevackih statutov. konec leta bruc vloži prošnjo na krokarski zbor, ki mu doloci dan izpita24 pred komisijo, sestavljeno iz treh starih hiš ali krokarjev. Po uspešno prebiti preizkušnji se brucom na posebni krokarski seji dodeli diploma v latinšcini. 22 Ce krokar zapusti visoko šolo brez absolutorija, je »starešina« ali brez krokarskega izpita »starešina bruc«. 23 Mukolovecky, Križevacki statuti, str. 36. 24 Izpit sestoji iz štirih predmetov: 1. Zgodovina »Triglava«, 2. Križevacki statuti a) teoreticno, b) prakticno; 3. Petje a) teoreticno, b) prakticno; 4. Politika (samo teoreticno). Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO 117 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Bruc (Mukolovecky, Križevacki statuti. Maribor, 1928). Pri krokarskem omizju morajo vsi krokarji piti isto pijaco, kdor se pravilom ne pokorava, je za tisti vecer izlocen iz omizja. Po Križevackih statutih sta edini dovoljeni krokarski pijaci pivo in vino, ki je lahko razlicnega porekla. Za vodenje krokarskega omizja je vsakic izvoljena nova »stara hiša«, ki ga s posebno pesmijo povzdignejo v »stoloravnatelja« ali »Zelenega Carja« in ga »dva mišicno nadarjena bruca«25 na ramah odneseta na castno mesto. Zeleni car »ima neomejeno oblast nad vsem omizjem« in je v vseh krokarskih zadevah nezmotljiv, zato ga je treba cel vecer brezpogojno ubogati. njemu na cast se pije vsaka tretja zdravica. Ce je krokarsko omizje vecje, je Zelenemu carju pri vodenju dovoljeno po posebnem protokolu izbrati pomagace, ki jih predstavljajo: kontrapikuš (desna roka Zelenega carja, ki lahko kaznuje bruce), fiškuš (skrbi, da nihce nima prazne caše in da se pravila križevackih statutov dosledno upoštevajo in izvajajo), Vunbacitelj (v primeru neupoštevanja pravil odstrani upornega krokarja), Pevovoj ali kantušminister (vodi krokarsko petje) in klobasar (glavni govornik v krokarski družbi, humorist).26 živio, Zeleni car! (Mukolovecky, Križevacki statuti. Maribor, 1928). Pravila pitja so naslednja: kdor ne upošteva klica Zelenega carja k posluhu, je kaznovan s kozjim (pol caše) ali kravjim požirkom (vse, kar ima v caši). Ce hoce 25 Mukolovecky, Križevacki statuti, str. 36. 26 Prav tam. kdo spregovoriti ali se za nekaj casa umakniti od omizja, spije »štempelj« (polovico tega, kar ima v caši) in svoj odhod najavi s pravnim terminom »Tempus utile.«27 na fiškušev »Habeas« lahko zapusti omizje.28 krokarski prepiri se rešujejo castno, »s pošteno krokarsko pijaco«. kdor se pocuti razžaljenega, navesi sokrokarju t. i. »butlja« tako, da pred celim omizjem glasno zakrici »butelj« in žalivca izzove na krokarski dvoboj. Ce se krokar ne cuti zmožnega udeležiti se dvoboja, lahko imenuje svojega namestnika, v nasprotnem primeru ostane butelj nerešen do naslednjega krokanja. Vsak butelj se mora izpiti v teku 10 krokarskih minut (8 navadnih minut). stranki si v enaki meri do vrha napolnita caši, nato na povelje nepristranskega razsodnika izpijeta do dna.29 seveda se nepristranski lahko zmoti, zato je na voljo »zadnja instanca v krokarskih zadevah« – krokarski sod, ki sestoji iz treh starih hiš ali krokarjev. sklic le-tega pa terja svoje stroške, ki se delijo na tožnika in zatoženca v razmerju, ki ga doloci sod, ne glede na razsodbo samo. pije se butelj! (Mukolovecky, Križevacki statuti. Maribor, 1928). Posode ali enote, iz katerih po Križevackih statutih pijejo krokarji, so »lori« ali »štefani«. kdor pije iz »lora«, mora najprej izreci zdravico, drugace ga doleti kazen, ki jo doloci Zeleni car. kadar slovanski dijak praznuje, je po stari navadi prav, da sklice znance in prijatelje in jih povabi na »en sodcek ali pa dva«, da se skupaj poveselijo. kadar se pije »sodcek«, mesto castnih tocajev lahko pripade dvema brucoma, ki pa morata biti pri natakanju zelo spretna. Ženske so pri krokanju lahko navzoce, ne smejo pa piti alkohola. namesto njih to nalogo opravijo moški. Pri napitnicah v cast domovini, prijateljstvu in 27 Tempus utile – lat. rok se zacne šele, ko more stranka prvic uvelja vljati svoje pravice. 28 Habeas – lat. zapovedujemo ti. 29 Nepristranski lahko zahteva npr. tako povelje: » / … / Na ena se prime, na dve se nastavi na usta, na tri se izpije in kdor prej izpije in izgovori doloceno besedo (npr. »Živio Zeleni Car« ali »butelj«), je zmagal. – Pavkanta, razumela?« Mukolovecky, Križevacki statuti, str. 37. 118 VSE ZA ZGODOVINO Simona Lešnjak, SrEBrO GOLk, ZLAtO mOLk! ZGODOVINA ZA VSE ženskam krokarji ponavadi pijejo »suho vino« (vino brez primesi, npr. vode). Ce pa kdo presliši, cemu na cast je bila zdravljica, mora piti »kazen«, ki jo odredi ravnatelj. Ce Zeleni car spozna, da je družba skrajno razposajena, se zahvali za izkazano cast in razglasi »republiko «. sedaj lahko vsi govore, pojo in pijejo po svoji lastni želji in vesti.30 Zametki oblikovanja prvega slovenskega nacionalnega športa in poskusi ukinitve le-tega opojna kapljica je bila torej nepogrešljivi spremljevalec študentskih veseljacenj, prav tako je kultura pitja predstavljala veliko vlogo v življenju študenta, saj je mocno vplivala na njegovo znanje in delovanje. Zatorej ni cudno, da leta 1910, v zacetku protialkoholnega gibanja, v koledarju Mohorjeve beremo kritiko slovenskega dijaštva, ki naj bi bila »up in nada naroda, a dijaštvo na visokih šolah »vecerja mnogokrat le – pivo ali vino. / … / Naš dijak se potika po tujih mestih, med tujim, celo sovražnim narodom. Ni cuda, ce se potem tem tesneje oklepa svojih tovarišev«, a zbirajo se »vedno le v gostilni ali pa v prostorih, ki so zvezani z gostilno.« alkohol po njihovih besedah gmotno unicuje in duševno oškoduje dijaka in naj bi bil kriv tudi za upocasnitev slovenskega narodnega gibanja.31 Profesor na dunajski univerzi karl engliš je tega leta med študenti dunajske univerze izvedel anketo, ki je vsebovala tudi vprašanja v zvezi z uživanjem alkohola. Pokazala je, da je med študenti samo 35,8 %, študentkami pa 55,3 % abstinentov. najvišji delež študentov, ki so rujno kapljico uživali redno, je bil med filozofi, sledili sta pravna in medicinska fakulteta. najvec abstinentov je bilo v nižjih letnikih.32 Vladimir ravnihar v svojih spominih razlaga, da so s prijatelji radi veseljacili, vendar le ob posebnih priložnostih, npr na »brucovskih vecerih«, ali ko je kdo opravil izpit: »Ce je promoviral, se je pilo na njegov racun – ‘Doktorpotus’. Tedaj smo si privošcili kak ‘Durchmarsch’ – krokarijo do ranega jutra ter uganjali razne študentovske ulke. Šli smo vsi skupaj v gosjem redu po Ringu ter jo drzno zavili tudi okoli policijskega stražnika. Dunajski stražniki so bili takih reci vajeni, pa so vzeli slabo za dobro. Vcasih so naleteli na kakega nergaca in, ce smo bili le preglasni, potlej je bilo treba teci. Ko sem delal prvi izpit, me je ves dan oprezoval prijatelj Ivan Oražen (kasneje zdravnik v Ljubljani in starešina Jugoslovanske Sokolske Zveze). Res me je prestregel in potem sva krokala sama, da sva bila pošteno nasekana.«33 30 Prav tam. 31 Bahovec, Trezno ljudstvo bo bogatelo, str. 70. 32 Cindric, Študenti, str. 340. 33 Ravnihar, Spomini, str. 28. henrik tuma opisuje veseljacenje študentov po zborih dunajskega akademskega društva Slovenija pred božicem leta 1883: »Po vsakem zboru so dijaki navadno krokali. Tudi to življenje sem hotel poizkusiti in sem vestno prekrokal tiste noci. Nisem se pa nikdar opil; navadno sem bil v krokarski družbi za blagajnika, ko je bilo že vse pijano.«34 Pod vplivom idej t. g. Masaryka, ki je »narod pijancev « oznacil za »narod reakcionarjev« in prihodnost pripisoval treznim,35 so slovensko mladino proti alkoholu in dvobojevanju pozivali predvsem predstavniki narodno-radikalnega dijaštva. V casopisu Omladina so objavili vrsto clankov, s katerimi so v skladu s svojim programom skušali prispevati k dvigu eticnosti slovenske družbe ter prevzgojiti slovensko mladino v omikano, narodnega ozavešcanja vredno srenjo. Vecina dijakov naj namrec svojega prostega casa ne bi znala porabiti drugace kot z lenuharjenjem, kvartanjem ali pijancevanjem. »’Ta pjan študent’ je mnogim vzor, pesem o njem pa njihova himna. Kdor ne gre z njimi, tega zasmehujejo, ta jim je najvecji ‘gulež’ in ‘filister’. Ni jim mar za nicesar drugega kakor za vrcek in žensko. Ucenje sistematicno zanemarjajo.«36 Vzrok za takšno obnašanje dijakov avtor clanka išce v brezdelju, ki je predpogoj in spodbuda pijancevanju, zato si mora koristno organizirati svoj cas, npr. z obiskom gledališc, branjem slovanske literature, ucenjem tujih, predvsem slovanskih jezikov itd. razpravam v Omladini so se pridružili tudi slovenski ucitelji in profesorji, ki so s svojega stališca predstavljali poslanstvo slovenskega dijaka. V nepodpisanem clanku se je pisec postavil na stran profesorjev in se zavzel za to, da dijaštvo preneha »grditi in obrekovati svoje ucitelje in s tem spodkopavati njihov ugled«, slovenske profesorje pa poziva, da so do slovenskih dijakov manj surovi. slovenske dijake je na tem mestu pozval tudi, naj se samoiniciativno otresejo grdega pijancevanja.37 V program in razpravo ii. shoda narodnih radikalov, na katerega so povabili tudi zapriseženega zagovornika »zmernosti« henrika tumo, je bil vkljucen tudi problem pijancevanja. tuma je poudaril, da zmerno uživanje alkohola in nikotina ne škoduje, saj znanost tega še ni potrdila. Pri konzumiranju alkohola poudarja zmernost; ce vec pijemo, moramo vec delati, telovaditi, planinariti, tako pa telo potrebuje manj alkohola. Menil je celo, da »nikotin spodbuja k težkemu duševnemu delu.«38 rado 34 Tuma, Iz mojega življenja, str. 123. 35 Gantar Godina, Slovensko dijaštvo, alkohol, burševstvo in ženske. 36 Prav tam, glej tudi J. B., Srednješolec v prostem casu, v: Omladina, let. III, 1906–1907, str. 2, 3. 37 Anon., Slovenski profesor in dijak, v: Omladina, 1906–1907, str. 115–116. 38 Irena Gantar Godina, Slovensko dijaštvo, str. 40, Porocilo II. shoda Narodno-radikalnega dijaštva v Celju, Omladina, 1907-1908, str. 117. VSE ZA ZGODOVINO 119 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 van krivic, slovenski študent na karlovi univerzi v Pragi, pa je prevedel ideje Masarykovega asistenta foustka, ki je videl abstinenco kot »del življenjskega in svetovnega nazora, novega nazora modernega cloveka / … /, ki na gotov nacin že zacenja vplivati na vse današnje kulturno življenje … «39 Ceprav je bilo študentsko življenje v veliki meri zaznamovano s popivanjem, ni bil vedno alkohol tisti, ki je krojil dogajanje na študentskih veseljacenjih. Mnogi študentje so se zabavali tudi brez opojnih substanc ter v svoji mladostni radoživosti storili marsikatero neumnost. ali pa so se shajali na »modricah«, kjer so umno modrovali o tem in onem. kot pravi Mencinger, se je takrat zanetila »marsikatera dobra ideja … / … / Koliko blagih misli, koliko vzornih nacrtov pa se je prezrlo ali pozabilo – ko smo bili vsi bogatini na duhu in vsi preverjeni, da bomo, cim starejši bomo, tem vecji duševni orjaki … Živel mladeniški ponos!« in ravno tega ponosa, te vedoželjnosti in neupogljivosti današnji dijak in študent skorajda vec ne premore. Viri in literatura Casopisje Vesna, 1892–1894. Ljubljanski zvon, 1897, 1905–1906, 1932 Omladina, 1904–1914 Triglavanski listi, 1932-1934 Spominska literatura cankar, ivan: Zbrano delo, 26. knjiga, Pisma I. ljubljana, 1970. Mencinger, Janez: Moja hoja na Triglav. Maribor: obzorja, 1977. Šuklje, fran: Sodobniki. ljubljana: satura, 1933. tuma, henrik: Iz mojega življenja: spomini, misli, izpovedi. ljubljana: tuma, 1997. Vošnjak, Josip: Spomini. ljubljana: slovenska matica, 1982. Literatura bahovec, tina: trezno ljudstvo bo bogatelo, bo cvelo in se krepko razvilo. Zgodovina za vse, leto XV, 2008/2, str. 70. cindric, alojz: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi. ljubljana: univerza v ljubljani, 2009. godina, irena gantar: slovensko dijaštvo, alkohol, burševstvo in ženske. Zgodovina za vse, letnik XV, 2008/2. Prav tam. kosi, Jernej: »Jedel je prav malo, kakor je bila njegova navada. Pil je vec.« ivan cankar, slovenski bohem: prispevek k zgodovini bohemstva na slovenskem. Zgodovina za vse, leto Xi, 2004, št. 1. Mukolovecky, J. r.: Križevacki statuti. Maribor, 1928. Polajnar, Janez: Pfuj! To je gerdo!: k zgodovini morale na Slovenskem v dobi mešcanstva. celje: Zgodovinsko društvo, 2008. rybar, Miloš: brucovanje po križevackih statutih. Traditiones, 15, saZu, 1986. Zusammenfassung rEDEN IST SILBEr, SChwEIGEN IST GOLD! Über die Vergnügen und die Zecherei slowenischer Studenten im 19. Jahrhundert Die Mehrheit der wackeren krainer (und nach dem Jahr 1897 auch der wenigen krainerinnen) ging in der zweiten hälfte des 19. Jahrhunderts zum studium nach wien, graz und seltener ins panslawische Prag. am liebsten wählten sie unsere einstige kosmopolitische hauptstadt wien für ihr studium, denn es bot die meisten Möglichkeiten für die materielle Versorgung sowie auch für allerlei Vergnügen für jeden geschmack. Das studentische leben in der zweiten hälfte des 19. Jahrhunderts war, in übereinstimmung mit dem universitätsmodell der freiheit des lernens und lehrens, bis zum antritt der regierung taaffe trotz politischer repression und strenger Zensur sehr unterhaltsam und bohemehaft. Das Zentrum des gesellschaftlichen lebens waren gasthäuser und cafes, in denen sich die studenten gern auf ihre eigene art amüsierten, wobei sie sich meist nicht um die Meinung anderer kümmerten und zum Vergnügen sogar eigene regeln der Zecherei aufstellten. und obwohl die damalige (klein)bürgerliche gesellschaft sehr puritanische ansichten hatte, ließ sie gemäß der so genannten Verschwörung des schweigens eine doppelte sexualmoral zu – sie sah darüber hinweg, dass die Männer (die bürger) die befriedigung ihrer sexuellen triebe außerhalb des gesellschaftlich akzeptierten rahmens suchten (z. b. in freudenhäusern oder gar beim eigenen Dienstmädchen) und entrüstete sich meist auch nicht über die exzesse der studenten, sondern blickte vielmehr mit schalkhaftem beifall auf den bohemehaften lebensstil. Schlagwörter: Studenten, Krain, Wien, Boheme 120 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje v Avstro-Ogrski monarhiji v letih 1867-1918 DobaJa Dunja, univ. dipl. zgodovinarka, asistentka, inštitut za novejšo zgodovino, kongresni trg 1, si-1000 ljubljana 614.2:34(436-89)”1867/1918” PrEGLED rAzVOjA zDrAVSTVENE zAkONODAjE V AVSTrO-OGrSkI MONArhIjI V LETIh 1867-1918 avtorica predstavi dolocbe avstrijskega sanitetnega državnega zakona z dne 30. aprila 1870, s katerim so bili postavljeni temelji javne zdravstvene službe v avstro-ogrski monarhiji in ki je služil kot podlaga za izdajo deželnih zakonov o ureditvi zdravstvene službe v obcinah. organizacijo slednje predstavi na primeru dežele kranjske. obravnavano obdobje je tudi cas dviga zavesti o nujnosti obvezne strokovne porodne pomoci in cas kvalitetnejše in vecje organiziranosti oskrbe bolnih ubogih. Kljucne besede: zdravstvena zakonodaja, avstrijski sanitetni državni zakon, deželni zdravstveni svet, Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko DobaJa Dunja, ba history, assistant, institute of contemporary history ljubljana, kongresni trg 1, si-1000 ljubljana 614.2:34(436-89)”1867/1918” AN OVErVIEw OF ThE DEVELOPMENT OF hEALTh LEGISLATION IN ThE AuSTrOhuNGArIAN MONArChy BETwEEN 1867 AND 1918 The author presents the provisions of the austrian sanitary code from 30th april 1870, which laid the foundation of the public health service in the austro-hungarian Monarchy and served as the basis for provincial laws about the organization of health services at the municipal level. its organization is presented on the example of the province of carniola. The period in question was an era of increased awareness about the need for mandatory obstetrical assistance and a time of improved organization of healthcare for the poor. Key words: health legislation, Austrian sanitary code, provincial health council, Gazette of the Imperial Provincial Government for Carniola VSE ZA ZGODOVINO 121 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Ureditev javne zdravstvene službe Druga polovica 19. stoletja je prinesla nova odkritja tudi na podrocju medicine in higiene, kar je skupaj z zlomom fevdalizma povzrocilo novo organiziranost in napredek v zdravstvu. ustvarjeni so bili tudi boljši materialni pogoji za zdravljenje obolelih in poškodovanih. temelje javne zdravstvene službe v monarhiji je v obravnavanem obdobju urejal avstrijski sanitetni državni zakon Postava od 30. aprila 1870 o ureditvi javne zdravstvene službe.1 s tem zakonom je bila urejena razdelitev dolžnosti in dela med državo in samoupravno oblastjo. Pri politicnih oblasteh so bili postavljeni strokovni sanitetni organi: okrožni (obcinski) zdravnik, c. kr. okrajni zdravnik in deželni zdravstveni svet, z zakonom pa so bile dolocene tudi njihove službene dolžnosti. cesarski zakon je že v uvodu dolocal, da »višji nadzor nad vsem zdravstvom in vrhovno vodenje zdravstvenih (medicinskih) zadev pristoji državni upravi«. neposredno delovanje državne uprave je obsegalo vsa tista opravila, ki so ji bila zato izrecno pridržana, da jih je opravljala, ker so bila posebno pomembna za splošno stanje zdravja ljudi. Delokrog državne uprave je obsegal predvsem: evidenco in delo zdravstvenega osebja, nadzor nad delom zdravstvenih in socialnih ustanov od bolnišnic do zavodov za reveže, nadzor nad preprecevanjem in zatiranjem nalezljivih bolezni, nadzor nad prometom zdravil in strupov, nadzor nad mrliško ogledniško službo, vkljucno z zdravstveno-policijskimi obdukcijami, ter nadzor nad delom zdravstvene policije, ki je sicer bil po obcinskih predpisih dolocen obcinam. Po zakonu je zdravstvena policija skrbela za izpolnjevanje zdravstveno-policijskih ukazov glede cest, poti, »planišc« (placov) in trat, javnih zbirališc, stranišc, »smradotocij« (kloak) in gnojnih jam, tekocih in stojecih voda, vode za pitje in drugo porabo, glede živeža (ogledovanje živine, mesa itd.) in posod ter glede javnih kopalnic. V njen delokrog je sodila tudi skrb za to, da so porodnice (otrocnice) ter bolniki dobili potrebno pomoc, nadalje vodenje evidence najdencev, gluhonemih, duševnih bolnikov, ki niso bili oskrbovani v javnih zavodih, ter nadzor nad njihovo oskrbo. Zdravstvena policija je bila zadolžena tudi za ustanavljanje, vzdrževanje in nadzor mrtvašnic, pokopališc ter mrhovišc. izvajala je tudi nadzor nad živinskimi sejmi ter bila dolžna podati politicni gosposki periodicna zdravstvena porocila. izvrševanje državnih opravil v zdravstvenih zadevah je bila dolžnost politicnih gosposk, ki so morale praviloma pred zacetkom izvajanja del zaslišati izvedence (»vešcake«). sprico tega so obstajali pri politicnih gosposkah v mestih z lastnimi obcinskimi postavami Postava od 30. aprila 1870 o uredbi javne zdravstvene službe. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, 12. maj 1870, št. 68 (v nadaljevanju Zakon 1870). (»štatuti«) mestni zdravniki, v okrajih cesarski okrajni zdravniki (»vraci«), in kjer je bila potreba, tudi cesarski okrajni živinozdravniki. V deželni upravi so obstajala deželna zdravstvena svetovalstva, deželni zdravstveni referenti in deželni živinozdravniki. V ministrstvu za notranje zadeve pa je obstajalo vrhovno zdravstveno svetovalstvo z referentom za zdravstvene zadeve. Zakon je v nadaljevanju navajal, da so cesarski okrajni zdravniki stalni zdravstveni organi okrajnih glavarstev in da vsak cesarski zdravnik sodi neposredno pod okrajnega glavarja. cesarski okrajni zdravnik je imel v svojem okraju sledeca opravila: preko njega je okrajni glavar izvajal nadzor nad zdravstveno-policijskimi opravili posameznih obcin, nad zdravstvenim osebjem svojega okraja, nad izvajanjem predpisov zoper mazace kot tudi glede trgovanja s strupom in zdravili, dalje nad zdravstvenimi, humanitarnimi in drugimi zavodi, nad toplicami in zdravilnimi vodami, javnimi in zasebnimi lekarnami ter nad izvajanjem zdravju nevarnih obrti. imel je tudi svetovalno funkcijo, posebno glede ravnanja v primeru izbruha epidemij, in kjer ni bilo veterinarja, tudi svetovanje v primeru izbruha kakšne živalske bolezni. njegova naloga je bila tudi svetovanje glede odprtja obrti, namenjene zdravljenju. izvajal je tudi zdravstveno- policijske preiskave in o tem podal svoje mnenje. Moral se je udeležiti tudi nabora vojaških novincev, kadar so to zahtevali pristojni organi. bil je zadolžen za oceno splošnega zdravstvenega stanja ljudi (npr. kaj škoduje zdravju ali imajo ljudje kakšne napacne predsodke ali mnenja glede dolocene bolezni ter svetovati, kako bi se to dalo popraviti) in koristnih domacih živali tistega okraja. o vseh svojih opažanjih in predlogih je bil dolžan sestaviti porocilo. V okrajih, kjer je obstajal cesarski okrajni živinozdravnik, je on opravljal naloge, povezane z živalmi. cesarski okrajni zdravniki so imeli tudi dolžnost opravljati dela sodnih zdravnikov, za kar so dobivali placilo »po pravilu (normalu)«. V deželnem glavnem mestu se je, na podlagi ome njenega zakona, ustanovilo deželno zdravstveno svetovalstvo s sistematiziranimi službami deželno-zdravstvenega referenta in deželnega živinozdravnika. Deželno zdravstveno svetovalstvo je dajalo mnenja in nasvete glede zdravstvenih zadev dežele, ki so bile deželnemu glavarju izrocene v skrb. Pretehtati je moralo statisticno gradivo iz okrajev in to gradivo v obliki deželno- zdravstvenega porocila povzeti ter svetovati potrebno za izboljšanje zdravstvenih razmer. Podrejeno je bilo deželnemu glavarju ter je preko svojega posrednika komuniciralo samo z njim ali pa z njegovim namestnikom. Zakon je dolocal tudi sestavo deželnega zdravstvenega svetovalstva, ki so ga sestavljali zdravstveni referent, od tri do šest rednih clanov, ki jih je postavila vlada in so zastopali celotno zdravstvo, ter izredni clani, ki so bili imenovani po ukazu ali z dovoljenjem deželnega 122 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE glavarja. Deželni odbor je lahko poslal v deželno zdravstveno svetovalstvo dva redna clana. koliko je bilo rednih clanov in kako so se postavljali, se je dolocalo za vsak upravni okoliš posebej. redni clani so opravljali svojo funkcijo tri leta. svetovalstvo je iz svoje srede izvolilo tudi svojega predsednika in njegovega namestnika. funkcija clana je bila castna služba, ki se je praviloma opravljala zastonj, za vecja dela pa so bile predvidene nagrade (»remuneracije«). V casu opravljanja te funkcije so imeli redni clani pravico do naslova c. kr. zdravstveni svetovalec. Zakon je tudi dolocal operativne naloge, ki jih je dajal deželni glavar deželno-zdravstvenemu referentu in deželnemu živinozdravniku. tako naj bi deželno-zdravstveni referent pazil na uresnicevanje zdravstvenih postav in ukazov, bdel nad vsem zdravstvenim osebjem v deželi, nad vsemi zdravstvenimi zavodi (s toplicami in zdravilnimi vodami vred), po potrebi je prepotoval deželo in opozoril na dolocene pomanjkljivosti. Pri ministrstvu za notranje zadeve se je, na podlagi zakona, ustanovilo vrhovno zdravstveno svetovalstvo, ki je dajalo mnenja in nasvete za zdravstvene zadeve kraljevin in dežel, zastopanih v državnem zboru. Posebna dolžnost svetovalstva je bila pregledati in pretehtati zbrano statisticno gradivo iz kraljevin in dežel ter iz njega sestaviti letno porocilo in svetovati, kar je bilo potrebno za izboljšanje zdravstvenih razmer. Vrhovno zdravstveno svetovalstvo je bilo podrejeno ministru za notranje zadeve. Zakon je tudi dolocal število clanov svetovalstva, dolžino mandata, volilni postopek predsednika in njegovega namestnika, pravico do naslova c. kr. višji zdravstveni svetovalec. tako je bilo svetovalstvo sestavljeno iz referenta za zdravstvena dela v ministrstvu za notranje zadeve, iz najmanj šestih rednih clanov, ki jih je postavila vlada in so zastopali celotno zdravstvo ter iz izrednih clanov (posebni izvedenci, strokovnjaki), ki so imeli svetovalno funkcijo. redni clani so imeli triletni mandat. Vrhovno zdravstveno svetovalstvo je iz svoje srede izvolilo predsednika in njegovega namestnika. funkcija clanov je bila castna služba in se je praviloma opravljala brezplacno, za vecja dela pa so bile predvidene nagrade. V casu opravljanja te službe so imeli redni clani pravico do naslova c. kr. višji zdravstveni svetovalec. Minister za notranje zadeve je na podlagi zakona odredil referentu za zdravstvene zadeve sledece naloge: izdelavo opravilnih spisov (nanašajocih se na zdravstvo) ministrstva; nadzor nad celotnim zdravstvenim osebjem in nad vsemi zdravstvenimi zavodi kot tudi nad tem, kako pristojni organi izpolnjujejo zdravstvene postave in ukaze ter izvajanje obcasnih ogledov po deželah. referenta za zdravstvene zadeve je imenoval cesar osebno. Deželne živinozdravnike je postavljal mini ster za notranje zadeve, cesarske okrajne zdravnike in okrajne živinozdravnike pa deželni glavar. redne clane, ki jih je vlada imenovala v deželna zdravstvena svetovalstva in v vrhovno zdravstveno svetovalstvo, je postavljal minister za notranje zadeve. kategorije in vrste ter službeni prejemki vseh uslužbencev, ki so imeli službo v državnem oskrbovanju zdravstva, so v zakonu razvidni iz priloženega »Crteža za osebje in place«.2 referent za zdravstvene zadeve v ministrstvu za notranje zadeve je imel status ministrskih svetovalcev, deželno -zdravstveni referenti so imeli status »mestodrštvenih svetovalcev« ii. razreda oziroma vladnih svetovalcev dolocene dežele, zdravniški ministrski tajnik status ministrskih tajnikov, zdravniški koncipisti pri deželnih gosposkah »konkretalni« status koncipistov. Minister za notranje zadeve je dolocal deželnim živinozdravnikom vrsto place glede na obseg opravil. Po zakonu se je placa okrajnih zdravnikov po vsakih petih letih povišala za 100 goldinarjev (»peteroletne priklade«) do skupnega zneska 1200 goldinarjev. Deželno-zdravstveni referenti, razen dunajskega in tržaškega, so dobivali po 300 goldinarjev »krajne priklade« na leto, ki se je izplacevala mesecno skupaj s placo. Zdravniki in živinozdravniki, ki so službovali na Dunaju ali v trstu pri »mestodrštvu«, so dobivali »stanovnino«, izplacano vsake tri mesece. Za službene poti ali obhode cesarskih okrajnih zdravnikov in cesarskih okrajnih živinozdravnikov, med katere se niso štele poti, storjene v casu epidemije in živinske kuge, je bil dolocen pavšalni znesek.3 Zakon je stopil v veljavo z objavo v Državnem zakoniku in je bil zakonska in strokovna podlaga za celo vrsto predpisov. Deželni zakoni na podlagi tega zakona so posamezne dežele izdale svoje deželne zakone za ureditev zdravstvene službe v obcinah. tako je bil le-ta izdan npr. za kranjsko leta 1888, za Štajersko leta 1892, za koroško leta 1884. Deželni zakoni niso veljali za mesta, ki so si morala sama urediti zdravstveno službo z lastnimi predpisi. Z deželnimi zakoni so bile razmejene pristojnosti v zdravstveni službi med državo in samoupravno oblastjo, uzakonjene pa so bile tudi dolocbe o okrajnih in okrožnih oziroma obcinskih zdravnikih ter o njihovih stvarnih in krajevnih pristojnostih. Poglejmo organizacijo javne zdravstvene službe v obcinah na primeru dežele kranjske. Zakon, s katerim se je uravnavala zdravstvena služba v obcinah, veljaven za deželo kranjsko brez deželnega stolnega mesta ljubljana, z dne 24. aprila 1888 je bil sprejet na podlagi 5. clena državnega zakona iz leta 1870, ki je prepušcal urejanje zdravstvene službe v obcinah 2 Prav tam. 3 Dodatek. V: Zakon 1870. VSE ZA ZGODOVINO 123 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 deželam samim.4 uvodoma navaja, da za »opravila, ki so obcinam naložena za delo zdravstvene policije in glede zdravstva nasploh«, mora skrbeti vsaka obcina ali sama zase ali pa, v kolikor za to ne zadostujejo njena sredstva, v družbi s sosednjimi obcinami s sodelovanjem za to postavljenih zdravnikov. ozemlje tako združenih obcin se je štelo za zdravstveno okrožje, katerega meje so se navadno ujemale z mejami sodnih okrajev, možno pa jih je bilo z ukazi drugace omejiti in na isti nacin po potrebi spremeniti. imena je zdravstvenim okrožjem dolocila politicna deželna oblast v dogovoru z deželnim odborom. V zakonu je bilo doloceno, kdo je zastopal obcine v zdravstvenem okrožju, kajti zastop zdravstvenega okrožja je bil po zakonu izvršni organ, ki mu je bilo predvsem naloženo preskrbeti sredstva za zdravstveno službo okrožja, sprejeti in realizirati proracun dohodkov in stroškov za zdravstvo ter kritje primanjkljaja. strokovne naloge zastopa so bile pospeševanje javne zdravstvene koristi prebivalcev, uvajanje zdravstvenih izboljšav, porocanje o zdravstvenih zadevah politicni oblasti, predlaganje zaposlitve potrebnega zdravstvenega osebja in urejanje pogojev za delo zdravnika, zdravstvene obcine ali zdravstvenega okrožja. Pogoji za zaposlitev zdravnika zdravstvenega okrožja so bili v zakonu natancno doloceni. Za to delo je smel biti namešcen samo zdravnik, ki je bil upravicen izvrševati zdravniško prakso v deželah, zastopanih v državnem zboru, imel avstrijsko državljanstvo, bil fizicno sposoben, v moralnem oziru brez madeža in je znal oba deželna jezika. imenovani zdravnik je imel naziv okrožni zdravnik. imenovan je bil z dekretom na podlagi razpisa in na predlog zastopa zdravstvene obcine oziroma zdravstvenega okrožja. Ce ni bilo zadržkov, se je imenovanje naznanilo politicni okrajni oblasti, ki je sprejela od imenovanega namesto prisege slovesno obljubo. k temu uradnemu dejanju se je povabilo župana zdravstvene obcine oziroma nacelnika zastopa zdravstvenega okrožja. kadar je bil okrožni Zakon z dne 24. aprila 1888, s katerim se uravnava zdravstvena služba v obcinah, veljaven za vojvodino Kranjsko brez deželnega stolnega mesta Ljubljana. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1888, št. 12, (v nadaljevanju Zakon 1888). Novele k temu zakonu: Zakon z dne 13. avgusta 1892, veljaven za vojvodino Kranjsko brez deželnega stolnega mesta Ljubljana, s katerim se prenarejata clen 3 in 13 deželnega zakona z dne 24. aprila 1888. leta, deželni zakonik št. 12, zadevajoc uravnavo zdravstvene službe v obcinah (drugi deželni zakon je natancneje dolocal sestavo zastopa, ki je zastopalo zdravstveno okrožje, in zdravstvenim obcinam naložil pristojnost placevanja stroškov zdravstvene oskrbe revnih); Zakon z dne 27. oktobra 1900, s katerim se ureja zdravstvena služba v obcinah, veljaven za vojvodino Kranjsko brez deželnega stolnega mesta Ljubljana. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1900, št. 27 (okrožni zdravniki so dobili pravico do dopusta, zakon pa je tudi natancneje urejal njihovo nadomešcanje ter dolocal disciplinske kazni); Zakon z dne 1. maja 1911, veljaven za vojvodino Kranjsko brez deželnega stolnega mesta Ljubljana, s katerim se prenarejajo nekatera dolocila zakona z dne 27. oktobra 1900, deželni zakonik št. 27, glede zdravstvene službe v obcinah. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1911, št. 31. zdravnik zacasno odsoten, je moral v skladu z zakonom deželni odbor v sporazumu s politicno deželno oblastjo urediti, da ga je v tem casu nadomestil sosednji okrožni zdravnik ali pa drug, za to sposoben zdravnik. letne place okrožnih zdravnikov so bile razdeljene v tri razrede, in sicer po 600, 700 in 800 goldinarjev. kjer so zdravniško delo zaradi pomanjkanja zdravnikov opravljali ranocelniki, so prejemali 400 goldinarjev letno. razrede zdravniških plac za posamezne službe je dolocil glede na njihovo pomembnost in na okolje, v katerem so delovali, deželni odbor v sporazumu s politicno deželno oblastjo. Vsak redno zaposleni okrožni zdravnik je imel poleg tega pravico do dveh v placo vštetih starostnih doklad po 50 goldinarjev, in sicer po dopolnjeni petletni službeni dobi. imel je pravico tudi do pokojninskih in preskrbninskih dodatkov zase in za svojce. Za njihovo kritje se je oblikoval poseben fond (»pokojninski zaklad «), ki ga je oskrboval deželni odbor. ta fond se je ustanovil iz odtegljajev od zdravniških plac, ki so znašali prva tri službena leta po 10 odstotkov, poznejša leta pa po dva odstotka. Po potrebi se je ta fond oblikoval tudi iz prispevkov iz »deželnih novcev«.5 torej, uvedene so bile pokojnine za zdravnike oziroma po njegovi smrti za njegove svojce po istih pravilih kot za deželne uradnike. kranjska ni bila le prva, ampak tudi edina dežela v avstriji, ki je takrat uvedla pokojnine za zdravnike.6 okrožni zdravniki so bili upraviceni tudi do potnine za službene obiske, kadar so bili ti daljši od štirih kilometrov od njihovega sedeža. upravicen je bil tudi do dodatka za nadomešcanje drugih zdravnikov. Za tiste zdravniške opravke, ki jih je okrožni zdravnik opravljal po narocilu državne uprave, je imel pravico do »pristojbin iz državnega zaklada«. služba okrožnega zdravnika je bila javna služba. okrožni zdravniki so bili v prvi vrsti zaposleni zato, da so opravljali delo v obcinah po že prej razloženih clenih 3 in 4 zakona z dne 30. aprila 1870, da so zdravili uboge tam, kjer za to ni bilo posebej poskrbljeno, dalje, da so porocali o zdravstvenih strokovnih zadevah, dogodkih in zdravstvenem stanju na zborih zastopov ter politicni okrajni oblasti. Po omenjenem zakonu pa so bili okrožni zdravniki seveda tudi izpostavljeni nadzoru. tako je moral župan zdravstvene obcine oziroma nacelnik zastopa zdravstvenega okrožja, ne da bi se kratila doloceni politicni okrajni oblasti pripadajoca nadzorna pravica (clen 8 državnega zakona z dne 30. aprila 1870) nadzorovati okrožnega zdravnika glede natancnega izvajanja njegovih službenih dolžnosti in o tem porocati politicni okrajni oblasti. Ce okrožni zdravnik ni vestno izpolnjeval svojih dolžnosti, je morala politicna okrajna oblast izreci primerno disciplinsko kazen. V primeru hujših kršitev službenih dolžnosti 5 Prav tam. 6 Zupanic Slavec, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem, str. 60. 124 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE je moral deželni odbor v dogovoru s politicno deželno oblastjo odpustiti okrožnega zdravnika iz službe. okrožni zdravnik, za katerega se je izkazalo, da ni bil vec sposoben še nadalje opravljati svoje službe zaradi bolezni, starosti ali pa telesnih in duševnih hib, je bil tudi odpušcen iz službe, toda priznani so mu bili pokojninski dodatki.7 na podlagi tega zakona je deželna vlada za kranjsko dne 16. marca 1889 izdala Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko obsegajoce ukaze, izdane na podstavi zdravstvenega zakona deželnega zakona z dne 24. aprila 1888.8 Zakon 1888 in razglasilo 1889 sta pricela veljati 1. januarja 1890. službene dolžnosti okrožnih zdravnikov so natancno dolocene v službenem navodilu objavljenem kot razglasilo. ta predpis ima tri dele: A razdelitev dežele kranjske v zdravstvena okrožja z imeni okrožij in krajem bivališca okrožnih zdravnikov, B službeno navodilo okrožnim zdravnikom in C Pristojbinske tarife za zdravniške opravke in poti okrožnih zdravnikov v javni zdravstveni službi. V razglasilu (del a) je bilo npr. 108 tedanjih gorenjskih obcin razvršcenih v tri zdravstvene okraje (kamnik, kranj in radovljica) in 11 zdravstvenih okrožij, od tega dva v okraju kamnik (kamnik in brdo), pet v okraju kranj (kranj, cerklje, tržic, Škofja loka in Železniki) in štiri v okraju radovljica (radovljica, bled, bohinjska bistrica in kranjska gora). taka razdelitev gorenjske in dežele kranjske na zdravstvena okrožja ni bila le prva, temvec tudi edina do leta 1893 v avstrijskih deželah. uradno je veljala do konca leta 1918, dejansko pa celo do sredine tridesetih let 20. stoletja, to je do izida nove zdravstvene zakonodaje kraljevine Jugoslavije.9 okrožni zdravniki (del b) so bili deloma podrejeni politicni oblasti svojega službenega okoliša deloma pa deželnemu odboru. Morali so biti v korektnih odnosih s cesarskimi okrajnimi zdravniki, jim dajati pojasnila, ki so jih želeli, in jim biti v potrebno pomoc. okrožni zdravniki so bili strokovni organi obcin zdravstvenega okrožja. kadar so bili povabljeni, so se morali udeležiti sej obcinskih odborov, na katerih so se obravnavale zdravstvene zadeve, s posvetovalnim glasom. V zborih zastopov zdravstvenih okrožij so bili porocevalci v zdravstvenih strokovnih zadevah in so jim morali, kot tudi predpostavljeni politicni okrajni oblasti, porocati o zdravstvenih zadevah in zdravstvenem stanju v svojem službenem okolišu. Poleg tega so bili dolžni pomagati obcinam pri sestavi statisticnega letnega po 7 Zakon 1888. 8 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, l. 1889, št. 647 (v nadalje vanju: Razglasilo 1889). 9 Kocijancic, Zdravniki in njih delo v okraju Kranj, str. 307. rocila. Dolžnost okrožnih zdravnikov je bil tudi nadzor in pomoc pri delu obcinske zdravstvene policije, dajanje nasvetov, opozarjanje na pomanjkljivosti in po potrebi naznanitev le-teh politicni okrajni oblasti. Posebna naloga okrožnih zdravnikov je bilo nadzorovanje t. i. necesarskega zdravstvenega osebja, tj. osebja, ki ni bilo na seznamu javnih uslužbencev deželne oblasti: babic, mrliških oglednikov, pomožnega osebja (oglednikov za živino in za meso, uslužbencev za razkuževanje itd.) in odprava ugotovljenih pomanjkljivosti ter eventuelno naznanjanje politicni oblasti. nadalje so bili dolžni nadzorovati ukrepe obcine, namenjenih za pomoc bolnikom in porodnicam; nadzorovati javne zdravilne kopeli, mrtvašnice in pokopališca; nadzorovati, tam, kjer ni bilo živinozdravnika, živino na sejmih in »pregonih «, mrhovišca in konjedernice, ogledovati klavno živino in meso kakor tudi nadzorovati zdravniško mazaštvo in prepovedano prodajo zdravil in strupov ter naznanjati zlorabe obcinam in po potrebi policijskim ali sodnim oblastem. okrožni zdravniki so morali imeti pod nadzorom najdencke, gluhoneme, slepe, duševne bolnike in hiralce, ki niso bili nastanjeni v javnih zavodih in katerih zdravstveno stanje je bilo ugotovljeno v obcinskih oziroma župnijskih spricevalih. Morali so spremljati njihovo oskrbo ter pomanjkljivosti in napake naznaniti obcini oziroma po potrebi politicni oblasti. okrožni zdravnik je bil dolžan zdraviti bolne reveže v svojem službenem okolišu nasploh in tiste iz drugih okolišev, ki so se zadrževali v njegovem okolišu. enake dolžnosti je imel tudi do revežev, ki so bili v bolnicah ter obcinskih ubožnih hišah. nacelnik zdravstvenega okrožja je v dogovoru s predstojniki obcin, ki so sodile v zdravstveno okrožje, moral izrociti okrožnemu zdravniku vsakoletni seznam revežev, ki so bili v stalni oskrbi in upraviceni do brezplacne zdravstvene nege in do brezplacnih zdravil. Ce so ugotovili, da so ugodnosti potrebne tudi druge revne osebe, je bilo potrebno novo privoljenje obcine, ki ga je bilo mogoce dobiti tudi naknadno, toda takoj po zacetku zdravljenja. o zdravljenju in zdravilih revežev je moral okrožni zdravnik voditi seznam in sicer kot pripomocek pri obracunu stroškov za preglede in izdana zdravila.10 ravno tako je moral v svojem okolišu pregledovati in zdraviti odgnance (»odganjance «). ranjence s težkimi ali smrtnimi telesnimi poškodbami so morali okrožni zdravniki naznaniti sodni oblasti z imenom, stanovanjem in oceno o nacinu in teži poškodbe, ce je bil osnovan sum kaznivega dejanja. nadzorovanje splošnega zdravstvenega stanja prebivalstva in živali je nalagalo okrožnim zdravnikom skrbno opazovanje, ugotavljanje škodljivih vplivov in celo škodljivih predsodkov o boleznih, zdravljenju ter preprecevanju. Vse sumljive zadeve je bil dolžan naznaniti doticnim obcinam, v resnih in nujnih primerih, 10 Prav tam, str. 315. VSE ZA ZGODOVINO 125 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 zlasti v primeru nalezljive bolezni bodisi v njegovem ali v sosednjih okrajih, pa tudi politicni okrajni oblasti. redna letna porocila o zdravstvenem stanju ljudi in živali je moral okrožni zdravnik pripraviti po clenih citiranega razglasila 1889 ter državnega (1870) in deželnega zakona (1888) in poslati obcini ter okrajnemu zdravniku. Zbrana porocila je strokovno obdelal in objavil c. kr. deželni zdravstveni svet. Posebno pozornost so morali okrožni zdravniki posvecati nalezljivim boleznim, zlasti epidemijam in živinski kugi, in se v teh primerih ravnati v skladu s predpisi ter sodelovati s cesarskim okrajnim zdravnikom. tako je bila njihova dolžnost naznaniti posamezne primere nalezljive bolezni in osamiti bolnike v posebnih prostorih, predložiti svoje predloge zastopom zdravstvenega okrožja oziroma zdravstvene obcine kot tudi politicni okrajni oblasti, da je sprejela ustrezne ukrepe za zatrtje epidemije ali vsaj za njeno omejitev (razkuževanje, dolocitev posebnega prostora za shranjevanje mrlicev, prepoved polaganja mrlicev na mrtvaški oder, dolocitev nacina pokopa mrlicev).11 torej, hitro, strokovno, neposredno in odgovorno ravnanje okrožnih zdravnikov je bilo nujno pri pojavu epidemije nalezljivih bolezni oziroma ob pojavu vec primerov enake bolezni v zdravstvenem okrožju ali v sosešcini. V tem primeru je politicna oblast uvedla ukrepe proti epidemiji in zaupala okrožnemu zdravniku izvedbo ukrepov v dogovoru z okrajnim zdravnikom. kot prvi ukrep je moral okrožni zdravnik predstaviti svoje predloge zdravstveni obcini in politicni okrajni oblasti za izvedbo ustreznih ukrepov za zatrtje ali vsaj omejitev obsega epidemije: za izolacijo obolelih, za njihovo ustrezno nego, prekinitev šolskega pouka, prepovedi sejmov, cerkvenih posvecenj, plesov, narodnih zborovanj ipd. na predlog okrožnega zdravnika je morala obcina preskrbeti razkužila, aparate za razkuževanje, osebe, ki so to izvedle, dolociti je morala poseben prostor za mrlice itd. Za preprecevanje in omejitev nalezljivih bolezni je obvezovalo razglasilo 1889 okrožne zdravnike, da so pri ljudeh izrabili vsako priložnost za pouk o znakih nalezljivih bolezni, nacinu širjenja, dolžnosti takojšnje prijave vseh, tudi sumljivih primerov bolezni. Posebno pozornost je moral okrožni zdravnik nameniti nadzoru cistoce in pouku o cistoci, zlasti v mesarski, prekajevalni, strojarski in sorodnih obrteh ter v bolnišnicah, ubožnicah, stanovanjih, gostilnah, jetnišnicah in v vseh prostorih, kjer je prebivalo vecje število ljudi. Pri izvajanju nadzora in pouka o zdravju in bolezni ter pri stiku z ljudmi je nalagalo razglasilo 1889 okrožnim zdravnikom, naj bodo korektni, dostojni, prijazni in naj se zavedajo, da si le z vestnim izpolnjevanjem svojih dolžnosti in nesebicnostjo pridobijo zaupanje ljudi in njihovo sodelovanje.12 11 Razglasilo 1889. 12 Kocijancic, Zdravniki in njih delo v okraju Kranj, str. 310-311. na kranjskem je bilo v desetletju pred sprejemom Zakona 1888 in razglasila 1889 ugotovljenih 108 epidemij koz. V obdobju 1881-1890 so bile v deželi kranjski epidemije kolere samo v letu 1886. te epidemije so bile pomembne za zgodovino zdravstvene kulture ne le v slovenskih deželah pac pa tudi v širšem pomenu. skoraj pri vseh bolnikih in sumljivih primerih so napravili bakteriološke preiskave in našli znacilen bacil »comma« ter pri svežih primerih brez izjeme »Vibrio cholerae«. to prica o tedanji visoki strokovni ravni in visoki zmogljivosti laboratorijske diagnostike v gradcu in ljubljani. to se je dogajalo le dve leti potem, ko je nobelovec dr. robert koch objavil svetu, da je odkril tudi povzrocitelja kolere. V casu 1881-1890 je bilo v deželi ugotovljenih 78 epidemij škrlatinke v 394 krajih. obolelo je 4526 oseb, od tega jih je umrlo 959. najvec epidemij škrlatinke je bilo v letih 1883-1890 v kranjskem okraju. ošpice so se v tem casu pojavljale endemsko in dokaj enakomerno po vsej deželi. Zbolelo je 2043 oseb, v glavnem otrok, in umrlo 37. na kranjskem so priceli voditi evidenco o obolelosti in umrljivosti zaradi davice v letu 1878. Do leta 1890 je v deželi v 36 epidemijah obolelo 940 oseb, od tega jih je umrlo 310. k temu je potrebno prišteti še dvakrat vec obolelih in umrlih izven epidemij. V obdobju 1881-1890 je bilo v deželi prijavljenih šest epidemij oslovskega kašlja, v katerih je zbolelo 2608 oseb in umrlo 173. tudi pri tej bolezni je potrebno prišteti vecje število posameznih primerov bolezni in smrti izven epidemij. V deželi so bile v omenjenem obdobju 1881-1890 tri epidemije mumpsa (57 obolelih) in ena epidemija noric (18 obolelih). umrlih v teh epidemijah porocila ne omenjajo. V obdobju 1886-1890 je bilo v deželi 15,51 % vseh umrlih v vseh starostnih skupinah zaradi jetike. tako je bilo v letu 1890 5,07 umrlih za jetiko na 1000 prebivalcev oziroma skoraj vsak šesti umrli prebivalec je umrl zaradi jetike. najvec umrlih zaradi jetike je bilo v ljubljani, 936 na 100.000 prebivalcev. nekateri so ta pojav poskušali pojasniti z neugodnimi razmerami v okolju, vendar je bilo ugotovljeno, da so v ljubljani umirali iz vseh drugih okrajev, ker je bila tam edina bolnišnica, hiralnica in kaznilnica. V vseh teh zavodih je bilo mnogo jeticnih ljudi. Še slabša situacija kot na kranjskem glede jetike je bila npr. v trstu z okolico, na spodnje avstrijskem, na Moravskem, v Šleziji.13 cepljenja, kot že preverjeni ukrep za preprecevanje nalezljivih bolezni, je moral okrožni zdravnik opravljati že desetletja na podlagi že veljavnih predpisov (cepitveni predpis z dne 9. julija 1836), ki so že dolocali varcno ravnanje s cepivom, cepljenje šolskih otrok, vodenje seznama cepljenih in izstavitev individualnega spricevala o uspešnem cepljenju.14 od druge polovice 18. 13 Prav tam, str. 311-313. 14 Razglasilo 1889. 126 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE Bolniške barake v hrastniku v casu razsajanja tifusa leta 1905 in 1906. (Ivancic Lebar, Irena: Zgodovina zasavskega zdravstva. Trbovlje: Zasavski muzej, 2008, str. 15) stoletja so v avstrijskih deželah zaceli uvajati sodoben in najucinkovitejši ukrep za preprecevanje ene izmed najbolj nevarnih kužnih bolezni v zgodovini cloveštva: cepljenje koz ali velikih osepnic. Širjenje in uzakonitev tega cepljenja v avstrijskih deželah je vezano na cesarico Marijo terezijo in njenega osebnega zdravnika gerharda von swietena (flamski zdravnik, povabljen na avstrijski dvor z namenom, da reformira avstrijsko medicino). V casu epidemije koz leta 1767 se je vladarica nalezla bolezni, ko je negovala snaho Marijo Jožefo, drugo ženo cesarja Jožefa ii. Po dveh mesecih hude bolezni je bila tako slabotna, da je prejela tudi zakrament bolniškega maziljenja, vendar je bolezen uspela preboleti. Postala je velika zagovornica dotlej spornega cepljenja proti kozam. Po zaslugi dr. Vinka kerna (1760-1829), doktorja medicine in kirurgije ter magistra porodništva, smo slovenci uvedli cepljenje proti kozam deset let pred drugimi avstrijskimi »dednimi deželami«.15 V obdobju 1888-1918 je moral okrožni zdravnik po navodilih politicnih oblasti in veljavnih zdravstvenih predpisih opraviti vsakoletno splošno cepljenje. s cepivom je moral ustrezno varcevati, uspešno cepljenim izstaviti spricevala in sestaviti poimenski seznam cepljenih. V dogovoru s šolskim vodstvom je moral okrožni zdravnik pri vsakoletnem splošnem cepljenju cepiti tudi vse še necepljene otroke, ki so bili tedaj v šoli. Moral pa je tudi vplivati na prebivalstvo, da se je odzvalo prvemu in nadaljnjemu cepljenju. natancno zbrane podatke o obolelosti in umrljivosti cepljenih in necepljenih prebivalcev je moral okrožni zdravnik pošiljati c. kr. okrajnemu zdravniku in še naprej deželnemu zdravstvenemu svetu. ta postopek in analiza, ki je sledila, je bila nujna za ovrednotenje uspešnosti cepljenja. Pri tem okrožni zdravnik ni imel lahkega dela, kajti cepljenja proti kozam niso nikoli v celoti sprejeli niti zdravniki niti ranocelniki, kaj šele preprosto, revno, nahujskano in veckrat v usodo vdano ljudstvo. svojci so pogosto v prvem casu bolezen prikrivali. razmerje med umrlimi cepljenimi in necepljenimi je bilo preveliko za prve, kar je vcasih lahko omajalo zaupanje ljudi in zdravnikov v uspešnost cepljenja. Poznejše analize so pokazale, da so svojci veckrat bolnike prijavili kot cepljene, ceprav to niso bili, ali da so bili nekateri bolniki pomanjkljivo cepljeni, to je samo enkrat. Zato so okrožni zdravniki v primeru nevarnosti morali priceti s takojšnjimi cepljenji vseh, ki niso imeli zanesljivih dokazov o uspešnem cepljenju. Poleg cepljenj okrožni zdravnik ni smel pozabiti na zdravstveno vzgojo ljudi, ki je bila bistvena obramba proti pogostim kužnim boleznim, saj je bilo vzroke kužnih bolezni potrebno iskati predvsem v tedanji brezbrižnosti ljudi do zahtev po cistoci, prezracevanju, kanalizaciji, urejanju greznic, oskrbi z zdravo pitno vodo, osebni cistoci itd.16 15 Kocijancic, Zdravniki in njih delo v okraju Kranj, str. 313-314. 16 Prav tam, str. 314. VSE ZA ZGODOVINO 127 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 okrožni zdravnik je bil v obcini svojega bivališca tudi oglednik mrlicev po veljavnih predpisih, posebno tedaj, kadar ga je laicni oglednik mrlicev zaprosil za posredovanje, zlasti ce je obstajal sum, da je bil vzrok smrti posledica kaznivega dejanja,17 nemarne zdravniške nege, nalezljive bolezni ali pa drugih sumljivih okolišcin. okrožni zdravnik je moral v svojem službenem okolišu nadzirati laicne mrliške oglednike in jim dajati potrebna navodila za opravljanje njihovih dolžnosti.18 torej, dejavnost okrožnega zdravnika je bila zelo široka in zahtevna. Velik problem je bilo pomanjkanje socialno-medicinskih ustanov, saj je primanjkovalo sredstev za njihovo ustanavljanje, delo in vzdrževanje. V razglasilu je kot ena izmed dolžnosti okrožnega zdravnika navedena dolžnost imeti domaco lekarno. kadar v okolišu štirih kilometrov od sedeža okrožnega zdravnika ni bilo javne lekarne, je bil dolžan imeti domaco lekarno, izdajati zdravila po dolocilih lekarniškega pravilnika in pobirati veljavne takse za zdravila in to tudi takrat, kadar je zdravilo predpisal kak drug zdravnik. Domaca lekarna je morala biti dobro preskrbljena z zdravili, zaloge so morale biti primerno shranjene, loceno od strupenih snovi, tehtnice in uteži v pravilnem stanju, lekarniški pravilnik in takse za zdravila razgrnjene na vidnem mestu. uradne predpise, dopise in spise je moral okrožni zdravnik zbirati in dobro hraniti ter jih ob zamenjavi izrociti nasledniku, ki je bil dolžan zbirko nadaljevati. Dolžnost okrožnega zdravnika je bila tudi, in sicer na podlagi dolocil ministrskega ukaza z dne 26. decembra 1882, državni zakonik št. 182, imeti »zasilno pripravo« in potrebno zdravniško orodje za kirurške in porodnicarske potrebe ter »vtok« (etui) za sekcijo, ki ga je moral vzdrževati v dobrem stanju in ga pokazati nadzornemu cesarskemu okrajnemu zdravniku.19 razglasilo je v tocki c natancno naštelo pristojbinske tarife (zneske placil) za zdravniške opravke in poti okrožnih zdravnikov v javni službi. okrožni zdravniki so bili upraviceni za opravke v zvezi s sodnozdravniškimi zadevami, izvršenimi po narocilu sodnih oblasti, kakor tudi za svoje opravke v zvezi z zdravstvenopolicijskimi zadevami, izvršenimi po narocilu politicnih 17 V letih 1881-1890 je bilo na Kranjskem 2527 nasilnih smrti, kar je bilo skoraj dva odstotka vseh primerov smrti ali 52,4 na 100.000 prebivalcev. V tem obdobju je bilo število nasilnih smrti v deželi Kranjski najnižje med sedemnajstimi avstrijskimi deželami, tri krat manjše od Dunaja z okolico in Trsta z okolico. V: Kocijancic, Zdravniki in njih delo v okraju Kranj, str. 315. 18 Razglasilo 1889. 19 Prav tam. oblasti, zahtevati pri doticni sodni oziroma politicni oblasti pristojbine.20 Babice kot receno, so imeli okrožni zdravniki tudi nadzor nad necesarskim osebjem, med katere so se prištevale tudi babice. te so nekoc imele v zdravstvenem varstvu pomembno vlogo, saj je vecina žensk rojevala doma. sprva so delovale neizprašane babice, ki so se svojega poklica naucile iz knjig, pozneje so lahko delo opravljale le izprašane, šolane babice. leta 1897 je avstro-ogrsko notranje ministrstvo v sporazumu z ministrstvom za kulturo in šolstvo izdalo nove predpise o službenih dolžnostih babic Dienstesvorschriften für Hebammen in s tem razveljavilo vsa dotedanja navodila, ki jih je narekovala državna oblast.21 V prvem delu predpisov sta bila deležna posebnega poudarka dezinfekcija in uporaba razkužil v porodništvu kot strogo obvezna opravila babiške dejavnosti. Med dezinfekcijskimi sredstvi so bili imenovani: koncentrirana karbolna kislina, lizol ali krezol. omenjena sredstva je bila babica dolžna uporabljati po predpisih. Poleg tega so bili našteti še osebni higienski ukrepi, ki jih je morala babica izvajati, kakor tudi varstveni ukrepi proti okužbi pri delu. s tem v zvezi je bilo doloceno izvajanje osebne dezinfekcije in bila dana navodila za pripravo ustreznih sredstev. imenovanih je bilo še 24 predmetov, ki jih je morala imeti pri roki babica ob pregledu nosecnice oziroma pri porodu.22 babica je morala imeti pri sebi naslednjo medicinsko opremo: izplakovalnico, dve cevi za izplakovanje maternice, kateter za ženske iz svetlega novega srebra, dve šcetki iz žice, škarje za popkovino, t. i. popkalice, vec trakov za prevezovanje popkovine, škarje za nohte, pilo iz kovine za snaženje nohtov, 50 gramov težek kos dobrega belega ali zelenega mila, 150 gramov ciste karbolne kisline, stekleno merico, vazelin ali lanolin, eterski vinski cvet (hoffmanove kapljice), cimetovo tinkturo, kalijev hipermangan, toplomer, vato in obveze, nepremocljivo tkanino, predpasnik, cisto brisaco za roke, dnevnik in ucno knjigo o babištvu.23 Predpisi o službenih dolžnostih babic so nadalje strogo odrejali podrocje delovanja babic. nihce se ni smel ukvarjati z babištvom, ce za to ni imel od oblasti izdane in potrjene babiške diplome. babica je bila podrejena politicni oblasti prve stopnje, torej okrajnemu glavarstvu ali ma20 Prav tam. Primer: »zdravljenje ubožca, ako je za obisk porabil pol dneva – 1 gld., vsak km poti – 15 krajcarjev; ogled mrlica, v kraju stanovanja zdravnika 30 kr., izven kraja 50 kr.«. V: Zupanic Slavec, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem, str. 37. 21 Borisov, Ginekologija na Slovenskem, str. 143. Novi babiški pravil nik je dopolnjeval prejšnjega Dienstes-Instruction für Hebammen vom 4. Juni 1881. 22 Prav tam. 23 Zadravec, Razvoj zdravstva v Prekmurju, str. 103. 128 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE gistratu v mestih. V imenu oblasti jo je zlasti nadzoroval njen uradni zdravnik. o tem, kako je opravljala svoj poklic, je pazilo tudi županstvo oziroma v njegovem imenu obcinski zdravnik. Pred nastopom službe se je morala prijaviti politicnim oblastem v kraju namestitve, predložiti diplomo, se predstaviti uradnemu zdravniku in mu razkazati obvezno opremo. Zatem se je morala oglasiti županstvu okoliša, v katerem je stanovala, in tudi temu pokazati uradno potrdilo o opravljenem šolanju. Prav tako je morala sporociti naslov svojega bivališca in obvestiti o morebitni preselitvi. na hiši, v kateri je stanovala, je morala imeti tablico. Predstaviti se je morala tudi pristojnemu župnijskemu uradu.24 V drugem delu omenjenih predpisov je bilo govora o pregledu nosecnic in porodnic; zunanja porodniška preiskava se je morala izvajati z vso skrbjo, medtem ko se je notranja porodniška preiskava smela izvajati le v izjemnih primerih. ob ugotovitvi kakršnihkoli bolezenskih znakov pri nosecnici ali porodnici je bila babica dolžna takoj obvestiti zdravnika. babice se niso smele ukvarjati z zdravljenjem in opravljati splavov. Posebne pozornosti je bila deležna higiena nosecnic v zadnjih tednih, zlasti v zvezi z osebno higieno, higieno bivalnih prostorov in porodne sobe. Ce je babica nudila porodno pomoc v svoji hiši, je morala posedovati posebno oblastveno dovoljenje, kar je veljalo od leta 1870. našteta je bila vrsta kužnih obolenj pri nosecnicah in porodnicah, ki ni dovoljevala poroda na babicinem domu. V tretjem delu navodil je bil govor o varstvu otrok in porodnic v zvezi z oskrbo popkovnice, oživljanjem novorojencka, varstvom novorojenckovih oci pred okužbo, nego ženske po porodu in oskrbe novorojencka po zahtevah, s katerimi se je babica seznanila med šolanjem. V cetrtem delu navodil je bila zahteva v zvezi z izvajanjem »krsta v sili« (slabotne novorojencke, ki so bili v smrtni nevarnosti, so lahko v sili tudi krstile). Podrobno so bili našteti in opisani primeri, pri katerih je bila babica dolžna klicati zdravnika k nosecnici, porodnici ali otrocnici. babica je po predpisani obliki in vsebini morala voditi delovni dnevnik in sezname izdanih spriceval o porodih. k tem novim predpisom za babice iz leta 1897 so bile dodane še sankcije, ki jih je predpisoval avstro-ogrski kazenski zakonik iz leta 1852.25 babiška šola v ljubljani je pred letom 1918 vzgajala babiške ucenke le za obmocje kranjske, ki je štela okoli 500.000 prebivalcev in imela 17.000 porodov na leto. Mesta na Štajerskem je pokrivala babiška šola v gradcu, trst je imel svojo lastno babiško šolo, na koroškem je bila babiška šola v celovcu. 24 Prav tam, str. 105. 25 Borisov, Ginekologija na Slovenskem, str. 143-144. V Prekmurju ni bilo babiške šole vse do leta 1918. bodoce babice so se šolale v babiški šoli v budimpešti.26 kako obilno je bila hranjena premožna otrocnica v nekaterih prekmurski vaseh, kaže sledeci podatek. botra, ki je nesla otroka h krstu, je morala v nekaterih prekmurskih vaseh prinašati porodnici primerno hrano, in sicer osemkrat, vsak drugi dan v poporodnih dneh, vendar vsak dan drugacno: juho in kokoš, rogljice, krpice, juho s krpicami in kraco ali šunko, presne pogace, sirov, jabolcni ali kakšen drug zavitek, šarkelj, ajdovo kašo, gibanico, mlecno juho in vrtanik. Vedno je šlo zraven še vino.27 na splošno (ne samo v Prekmurju) je bilo razširjeno mnenje, da je crno vino dobro za otrocnico. revne si ga seveda niso mogle privošciti, razen ce ga ni prinesla katera soseda kot darilo. tudi jedle so skromno, tisto, kar je bilo takrat pri hiši. hrastniška babica Avgusta ucakar (Ivancic Lebar, Irena: Zgodovina zasavskega zdravstva. Trbovlje: Zasavski muzej, 2008, str. 199) Ustanavljanje bolnišnic Druga polovica 19. stoletja je bil tudi cas ustanavljanja novih bolnišnic. k temu je pripomogel zakon, sprejet leta 1859, ki je dolocal naj se bolnišnice locijo od hiralnic. Do tega casa so namrec bolnišnice obstajale v velikih deželnih središcih, v manjših mestih pa so se nahajale samo hiralnice (špitali), ki so oskrbovale ne samo bolne, ampak tudi ostarele, siromašne ljudi. V zacetku 20. stoletja je tako na slovenskem ozemlju delovalo že precej bolnišnic. Javne splošne bolnišnice so obstajale v ljubljani, Mariboru, celju, novem mestu, 26 Prav tam, str. 112, 114, 179. 27 Zadravec, Razvoj zdravstva v Prekmurju, str. 105. VSE ZA ZGODOVINO 129 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 krškem, Postojni, brežicah, slovenj gradcu, na Ptuju in v Murski soboti. lastniki teh bolnišnic so bili deloma deželna odbora, deloma zdravstvena okrožja, bolnišnica v krškem pa je bila obcinska. Poleg javnih sta delovali še dve redovni bolnišnici (usmiljenih bratov v kandiji pri novem mestu in nemškega viteškega reda v ormožu) in bolnišnica rdecega križa v slovenskih konjicah, bratovske skladnice pa so imele svoje bolnišnice v Crni na koroškem, na Jesenicah in v trbovljah. seveda vse bolnišnice niso bile enako dobro opremljene in urejene ter so glede tega obstajale med njimi velike razlike. edina bolnišnica za duševno bolne je delovala na studencu, kjer pa so zaradi prenapolnjenosti vladale zelo slabe razmere.28 leta 1865 je bila na Poljanah v ljubljani ustanovljena tudi prva otroška bolnišnica v ljubljani.29 Zanimiv je npr. nastanek sedanje ortopedske bolnišnice Valdoltra. namrec, razvoj industrije in prometa ni pomenil zgolj napredka pac pa tudi povecano koncentracijo velikega števila delavstva v mestih in okolici, ki so ponavadi živeli v zdravstveno in higiensko slabih razmerah. Posledica so bile razlicne bolezni, najbolj pogosta bolezen pa je bila tuberkuloza. Vzroki za njen nastanek so bili v glavnem velik napor, podhranjenost in že omenjene slabe življenjske in higienske razmere. Zaradi vseh navedenih razlogov je bolezen v preteklosti prizadela v najvecji meri otroke v prvih desetih letih življenja. najpogostejši obliki tuberkuloze, ki sta napadali mlade bolnike, sta bili kostna in sklepna tuberkuloza (osteo -artikularna tuberkuloza, skrajšano oat) in škrofuloza (obolenje vratnih bezgavk). trst z Miljami je sodil med vecja in hitro rastoca mesta z razvijajoco se industrijo (tovarna sladkorja, proizvodnja mila in svec itd.) ter razvijajocim se pomorskim in železniškim prometom. V 40-tih letih 19. stoletja se je gradila »južna železnica «, ki je povezovala Dunaj s trstom, z rastjo industrije pa je v trstu in okolici narašcalo mestno prebivalstvo. leta 1800 je mesto štelo 28.000 prebivalcev, po popisu iz leta 1910 pa je imelo skoraj 230.000 prebivalcev (od tega okrog 57.000 slovencev). najštevilnejši prebivalci trsta z okolico so bili delavci, ki so bili zaradi napornega življenja in slabih življenjskih pogojev izpostavljeni razlicnim vrstam nevarnih bolezni, med katere je, kot že receno, sodila tudi tuberkuloza. V casu, ko še ni bilo zdravil proti tuberkulozi, je pomagalo pri zdravljenju 28 Tudi v obravnavanem obdobju so si nekateri bolniki »privošcili kratek izlet« izven utesnjenih bolnišnicnih zidov. V casopisu Slovenski narod iz leta 1881 lahko preberemo sledeco prigodo: »Iz blaznice na Studencu je predvceranjem ušel neki blazni ali znoreli ter prišel v Ljubljano v gostilno »pri Ribnicanu« na sv. Jakopa trgu. Cuvaji in policaji so ga iskali in naposled v tej gostilni našli. Komaj pa jih norec ugleda, uže zbeži in se zapre na stranišci. Z veliko silo in s trudom so blaznega ven izvlekli in odvedli nazaj na Studenec.« V: Slovenski narod, XIV, št. 38, 17. 2. 1881, str. 4. 29 Polenšek, Organiziranost javne zdravstvene službe, str. 25-26. sonce, morje, svež zrak in dobra hrana, torej vse, kar je dvigovalo telesno odpornost bolnikov, za otroke pa je bilo zelo pomembno, da so bili vsaj za nekaj casa stran od virov okužbe. Da bi zmanjšali obolevnost, so se v tedanji italiji in avstriji, po zgledu drugih evropskih držav, zavzemali za izgradnjo obmorskih zdravilišc, kjer bi bolniki vsaj nekaj casa pocivali, se primerno hranili in živeli v urejenih prostorih. Za vse vrste kirurške tuberkuloze in škrofuloze je bila lega zdravilišc ob morju pomembna. Že v 18. stoletju so v angliji dokazali zdravilni vpliv morja in obmorske klime. ti dokazi so bili za tisti cas zelo revolucionarni, saj je bilo v 18. stoletju globoko zakoreninjeno prepricanje, da se škrofuloza zdravi z dotikom kraljeve roke. kljub takemu prepricanju je takratna italija sledila angleškim strokovnjakom in je zgradila v Viareggiu majhen azil za škrofulozne otroke, ki se je kasneje razvil v okrevališce »ospizio Marino privinciale umberto i. in Viareggio«. nekaj desetletij kasneje je tudi tedanja avstro-ogrska monarhija zacela ustanavljati obmorska zdravilišca. V gradežu je leta 1875 odprla zdravilišce pod imenom »Primo ospizio austriaco«. Deset let kasneje je Društvo prijateljev otrok (societa degli amici dell' infanzia) v trstu zgradilo na obmocju sedanje tržaške luke zdravilišce za revne, škrofulozne otroke (»l' ospizio per i poveri scrofulozi in trieste«), ki pa se je moralo leta 1900 umakniti razširjajoci se tržaški luki.30 Društvo prijateljev otrok je potrebovalo novo lokacijo. izbralo si je obmocje današnje bolnišnice Valdoltre, ki je bilo takrat v glavnem neobdelano in porašceno s trsticjem. obcini trst in koper sta podprli izgradnjo novega sanatorija, ceprav so bili tudi nasprotniki izgradnje, ki so izhajali s stališca, da je bolje »zlo prepreciti, kot zdraviti«, kar je pomenilo, da bi bilo pametneje izboljšati higienske razmere v trstu in kopru, kot pa zgraditi zdravilišce. Društvo prijateljev otrok iz trsta je, kljub nekaterim kritikam, zgradilo v tedanji Val d'oltra (»Dolina preko«) skromno okrevališce za sezonsko zdravljenje škrofuloznih otrok iz trsta in takratnega avstrijskega zaledja. leta 1902 je zacelo okrevališce delovati kot »ospizio marino«, a je bilo odprto le tri poletne mesece. Vecina bolnikov v tako kratkem casu ni okrevala in morali so se vracati na svoje neurejene domove. kljub vsemu pa se je pokazal ugoden vpliv klimatskega zdravljenja. Potrebe po zdravljenju slabotnih in škrofuloznih otrok iz trsta in takratnega avstrijskega zaledja so narašcale. s pomocjo Društva prijateljev otrok in z dobrodelnimi akcijami tržaškega in primorskega prebivalstva, so v letih 1908/1909 zgradili veliko bolnišnico. Za takratne razmere je bila ena najmodernejših zdravstvenih ustanov. sestavljena je bila iz sedmih objektov, s skupno kapaciteto 270 postelj. imela je sodobno opremo za he 30 Ortopedska bolnišnica Valdoltra – Zgodovinska naloga (http:// www.ob-valdoltra.si), 17. 7. 2008. 130 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE lioterapijo (soncna terapija) in talasoterapijo (zracna terapija). 21. decembra 1909 je bolnišnica zacela delovati neprekinjeno celo leto. iz sezonskega okrevališca se je spremenila v pravo hospitalno ustanovo. Ceprav je bila bolnišnica sprva namenjena le otrokom, so postopoma sprejemali tudi odrasle. bolnikov s pljucno tuberkulozo, nalezljivimi boleznimi in boleznimi psihicnega izvora niso sprejemali. Zdravilišce je kmalu zaslovelo kot eno vodilnih za zdravljenje kostne in sklepne tuberkuloze v stari avstriji. Vecina bolnikov je bila še vedno iz trsta in istre, med njimi je bilo najvec slovenskih otrok. Valdoltra je postala zaradi uspešnosti zdravljenja znana tudi v drugih delih avstro-ogrske monarhije. Zaceli so prihajati bolniki iz Moravske, Ceške, Dalmacije, goriške, spodnje avstrije in drugih delov. glede na socialno sestavo bolnikov so se le-ti delili na samoplacnike in na take, ki so bili v socialnem skrbstvu. otroci revnih prebivalcev obcine trst so bili hospitalizirani na stroške Društva prijateljev otrok, ostali bolniki pa so odvisno od kategorije penziona morali bivanje placati sami.31 Navodila dr. toma Zarnika, zdravnika bratovske skladnice v Zagorju, za preprecevanje okužbe z bacilom tuberkuloze. (Ivancic Lebar, Irena: Zgodovina zasavskega zdravstva. Trbovlje: Zasavski muzej, 2008, str. 26) Zdravilišca Primerna za zdravljenje razlicnih bolezni so bila tudi zdravilišca v višjih, hribovitejših predelih. tako je npr. mnogo revnih bolnikov iz Štajerske vsako leto prosilo za sprejem v toplice v kraju wildbad gastein (na podrocju salzburga). V letu 1861 je izšel predpis, ki je urejal pogoje sprejema za siromašne. ocitno se ti predpisi niso natancno izpolnjevali, saj je bil 27. aprila 1870 izdan razglas, ki je ponovil že iz leta 1861 znane pogoje za sprejem.32 Za sprejem so se lahko potegovale samo 31 Prav tam. 32 Razglas voditelja c. kr. namestnije od 27. aprila 1870 o pogojih za sprejem v siromašno bolnišnico Wildbadgasteinsko na Salcbur tiste osebe, ki so z zdravniškim spricevalom izkazale, da so omenjene toplice nujne za odpravo njihove bolezni, in tiste osebe, ki so z ubožnim listom izkazale, da ne zmorejo placati bivanja v toplicah. Vse prošnje za sprejem, ki so vsebovale tudi zgoraj navedena dokumenta, je obravnavala bolnišnicna komisija bad gasteina na celu s c. kr. topliškim zdravnikom, ki je odobril, ce seveda ni bilo zadržkov v dogovoru z bolnišnicnim oskrbnikom. sprejemno dovoljenje je bilo poslano pristojni oblasti podrocja, iz katerega se je nahajal bolnik. odstopanja od tega postopka so bila dovoljena le v izjemnih primerih, in sicer iz humanih namenov. Vsaka obcina je morala sama financno kriti pot svojega bolnika v bad gastein in nazaj. tisti, ki mu je bilo odobreno sprejemno dovoljenje, se je moral javiti upravi bolnice, pri topliškem nadzorniku (»c. kr. topliškem nadgledniku«) predložiti osebni dokument (»popotni list«) ter obvestiti c. kr. topliškega zdravnika o svoji bolezni. Zdravnik je nato bolniku natancno svetoval, ali so te toplice zanj primerne ali ne. Ce so resnicno bile, ga je poucil o uporabi toplic in nasploh o pravilih tamkajšnjega bivanja. V nasprotnem primeru je bolnik toplice zapustil. Doloceni bolniki so potrebovali tudi spremljevalce, ki so lahko bolnika spremljali pri kopanju samo, ce so bili od pristojne oblasti navedeni v »popotnem listu«. ti spremljevalci so morali imeti tudi dovolj sredstev za bivanje zunaj bolnice.33 na severovzhodnem delu današnje slovenije je bilo že v obravnavanem obdobju priljubljeno zdravilišce radenci, kjer so bili bolj ali manj zaposleni stalni zdravniki. Med radenskimi zdravniki je bil najpomembnejši kopališki in okrožni zdravnik dr. Josef höhn, rojen v Mariboru. gimnazijo je koncal v celju, medicino pa v gradcu. Po kratkem bivanju v radencih se je v letih 1889 in 1890 na Dunaju strokovno izpopolnjeval v kirurgiji, porodništvu, otroškem zdravstvu in zlasti v balneologiji, da bi si tako pridobil cim boljšo strokovno izobrazbo za kopališkega zdravnika v radencih. kmalu je postal dober poznavalec radenskih zdravilnih vrelcev. Zdravil je tudi okoliško prebivalstvo. Zelo pa so ga spoštovali tudi prekmurski slovenci.34 naši predniki so radi zahajali na zdravljenje tudi v križevce, vasico na desnem bregu Mure. Zdravstvena tradicija v križevcih je razmeroma stara. Že okoli leta 1820 je tu deloval okrajni kirurg Peter gollner. Med ljudmi naj bi bil zelo priljubljen dr. Josip lebar, ki se je tu naselil leta 1879. bil je med prvimi promoviranci medicinske fakultete v gradcu. tudi on je, podobno kot tedanji zdravniki, imel svojo lekarno.35 najstarejša lekarna v Prekmurju je bila lendavska, usta škem. V: Deželni zakonik in ukazni list za vojvodstvo Štajersko, leto 1870, št. 31. 33 Prav tam. 34 Zadravec, Razvoj zdravstva v Prekmurju, str. 59. 35 Prav tam, str. 60-61. VSE ZA ZGODOVINO 131 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Spricevalo o babiškem tecaju v Györu na madžarskem, 1903 (Šola za sestre: zdravstveno šolstvo na Slovenskem 1753-1992. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1992, str. 17) novljena leta 1835. njen ustanovitelj in prvi lastnik je bil magister bela kiss. lekarna je imela podružnico v beltincih, ki se je razvila iz grajske lekarne. Javna lekarna na osnovi koncesije je bila v beltincih ustanovljena leta 1889. odprl jo je lekarnar aleksander remcsek, sin lekarnarja iz smolnika na slovaškem. ko so madžarski zakoni predpisali spremembo rodbinskih imen, je spremenil slovaški priimek in si nadel ime sandor szepesy. V Murski soboti naj bi bila prva lekarna ustanovljena leta 1842. njen ustanovitelj ni znan. leta 1894 jo je prevzel bela bölcs in jo preselil v nove prostore, kjer je delovala celo do leta 1971.36 Razvoj zdravstva v Prekmurju Prekmurje je, kot še danes odmaknjen del slovenije, od konca 11. stoletja do leta 1919 formalno spadalo pod madžarsko upravno-teritorialno, politicno in cerkveno oblast. Dolnje Prekmurje je bilo sestavni del Zalske županije s sedežem v Zalavaru, obmocje današnjega gorickega in ravenskega pa je pripadalo Železni županiji s središcem v Vasvaru. Prvi »zdravniki« v Prekmurju so bili padarji, ranocelniki in kirurgi in šele v 19. stoletju so se jim pridružili doktorji zdravilstva. Pri deželni vladi v budimpešti sta delovala zdravstveni oddelek z zdravnikom in deželni zdravstveni svet, ki je odlocal o zdravstvenih vprašanjih, napakah pri zdravljenju, o zdravniških honorarjih itd. na celu županijskega zdra vstva je bil županijski zdravnik s sanitetnim odborom, ki je imel po potrebi tudi funkcijo epidemijskega odbora. obcine so dobile tudi zdravstveno-upravne naloge v javnem zdravstvu, med drugim tudi naloge statisticno porocevalske službe. Županije so krile stroške za zdravstvo iz županijske zdravstvene blagajne, katere dohodek se je formiral iz 2,5 odstotnega obcinskega davka. Vsaka obcina je morala imeti vsaj eno obcinsko babico, ki je morala brezplacno pomagati revnim porodnicam. leta 1894 so izvedli nekatere spremembe v prekmursko zdravstvo. sanitetni zakon iz leta 1870 je, kot že receno, postavil temelje javne zdravstvene službe. V Prekmurje so prihajali izkljucno doktorji medicine, ki so delovali v posameznih okrožjih (okrožni zdravniki) in okrajih (okrajni zdravniki). Zakon iz leta 1894 je zahteval, naj se uredi zdravstvo in zašciti zdravje prebivalstva. Prav tako govori o zdravniški praksi, babištvu, mazaštvu, ukrepih za preprecevanje nalezljivih bolezni, postopkih z mrlici, pokopu, mrliški ogledni službi, varovanju zdravja otrok in šolske mladine, zdravstvenih službah v kaznilnicah, zdravilišcih, zdravstveni zašciti delavcev, železnicarjev in mornarjev ter vsebuje kazenske in druge odredbe. Zakon je pomenil osnovo za nadaljnji razvoj zdravstvene službe.37 tudi to podrocje so v 19. stoletju prizadele številne epidemije. leti 1831 in 1832 sta bili na Madžarskem leti kolere, ki se je leta 1832 razširila tudi v Prekmurje. na 36 Prav tam, str. 95-97. 37 Prav tam, str. 77. 132 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE ogrskem je takrat pomrlo do 25.000 ljudi. leta 1848 je izbruhnila velika epidemija tifusa, posebno v sombotelski in soboški okolici. leta 1862 je epidemija davice pomorila veliko Prekmurcev. V letih 1872 in 1873 so se v velikih kolicinah razpasle kobilice. ko so poginile, je prišla kuga. leta 1908 pa se je v Prekmurju ponovno pojavil tifus. Veckrat se je v Prekmurju v epidemicni obliki pojavila tudi gripa. Posebno huda je bila leta 1874, ko je pomorila mnogo ljudi.38 Pojavu epidemij so tudi tu botrovale slabe stanovanjske razmere. stanovanja so bila slaba, nizka, hiše so bile pokrite s slamo, najvec je bilo lesenih, sobe so bile tesne, okna majhna, namesto stekla so uporabljali navadne deske. Pod isto streho so živeli ljudje in živina, bivalni prostori so bili prenapolnjeni, saj je v eni sobi živelo vec družin. hrana je bila enolicna, higiena bivalnih prostorov slaba. Med boleznimi je bila v Prekmurju na prvem mestu dolgo casa tuberkuloza. V srezu Murska sobota je v obdobju od leta 1908-1918 umrlo približno 2900 ljudi, a ti podatki niso povsem zanesljivi, saj v tem obdobju v Prekmurju še ni bilo rentgenskega aparata, zato je bila diagnostika tuberkuloze težavna in nezanesljiva. Pri vecini umrlih so diagnozo postavili mrliški ogledniki, ki so bili v glavnem laiki.39 trdovratna socialna bolezen v Prekmurju je bila tudi ocesna bolezen trahom.40 leta 1886 je izšel na Madžarskem prvi zakon o zatiranju trahoma oziroma uredbi o zatiranju bolezni.41 Predpisoval je obvezno prijavo, urejal izolacijo, zdravljenje obolelih v specialnih bolnišnicah in ambulatorijih, obravnaval vprašanje stikov z obolelimi, preglede prebivalstva in vodenje statistike. uvedeni so bili obvezni tecaji za vojne in civilne bolnike. Prva uredba je veljala za vso ogrsko razen hrvaške in slavonije. Z njo je bilo predpisano: Da se dvakrat na leto pregledajo vsi šolarji, prvic neposredno pred zacetkom šolskega leta. okuženi otroci niso smeli v šolo ali pa so sedeli v posebnih klopeh, da niso prišli v stik z zdravimi; da se periodicno pregledajo zaposleni v industriji in delavci v skupnih stanovanjih, ravno tako so se morali pregledati vsi, ki so se prijavljali na uradu za delo (vajenci, delavci, obrtniki, pomocniki itd.); pregledan je moral biti vsak zapornik; bolnik v nalezljivem stadiju bolezni ni smel zapustiti maticne obcine. Delavec z manj nalezljivim obolenjem se je lahko zaposlil v drugi obcini, vendar je morala pristojna obcinska oblast sporociti 38 Prav tam, str. 108. 39 Zadravec, Razvoj zdravstva v Prekmurju, str. 113. 40 Prvi slovenski okulist Emil Bock (1857-1916) je zapisal, da je bilo med leti 1887 in 1899 na Kranjskem evidentiranih okoli 900 pri merov trahoma. Nato je bila bolezen tu izkoreninjena, obdržala se je le v Prekmurju vse do 70. let 20. stoletja. V Prekmurje so jo zanesli sezonski delavci iz Medimurja. V: Zupanic Slavec, Razvoj javnega zdravstva, str. 87. 41 V drugi polovici 19. stoletja se je trahom širil po Madžarski epide micno. Posebno mocno se je bolezen razširila med prebivalstvom zadnji dve desetletji 19. stoletja. V: Zadravec, Razvoj zdravstva v Prekmurju, str. 121-123. vse potrebne podatke oblastem delodajalceve obcine zaradi potrebnih zdravstvenih ukrepov; obravnavati je bilo potrebno vsak primer kontaktov; vsako obolenje se je moralo prijaviti; preventivne preglede so opravljali obcinski in okrajni zdravniki; o vsakem opravljenem pregledu v šoli ali podjetju se je vodil zapisnik z imenom zdravnika, upravitelja šole ali zastopnika podjetja; zdravljenje je bilo v glavnem ambulantno; bolnik se je moral dva- do štirikrat na teden oglasiti pri svojem zdravniku zaradi zdravljenja; poleg infekcioznih bolnikov so bili hospitalizirani še bolniki brez stanovanja in tisti oboleli, ki so se upirali ambulantnemu zdravljenju; za bolnike brez premoženja je stroške zdravljenja krila država; za obolele vojake so veljali posebni predpisi; vsaka teritorialna upravna enota je morala na pol leta porocati ministrstvu za notranje zadeve o stanju trahoma na svojem obmocju in za bolezni, ki so bile podobne trahomu, so veljali enaki ukrepi kot za ugotovljeni trahom. Druga uredba je bila namenjena krajem, kjer je bila bolezen mocno razširjena. imela je dva dela. Prvi je obravnaval epidemiologijo in zdravljenje ter je bil namenjen oblastem, duhovšcini in uciteljem, katerih dolžnost je bila pomagati pri vzgoji prebivalstva. Drugi del je bil namenjen zdravnikom mocno okuženih krajev. obravnaval je bolezenske spremembe na oceh obolelih in zdravljenje trahoma.42 razširjenost bolezni so ugotavljali po vzorcni metodi. Šele pri visoki stopnji razširjenosti so pregledali vso prebivalstvo. ob koncu 19. stoletja je bilo na Madžarskem blizu 50.000 primerov trahoma. leta 1897 je bilo v Prekmurju ugotovljenih 778 primerov trahoma. bolezen se je najbolj širila med tistim delom prebivalstva, ki ni znal ali ni mogel skrbeti za zdravljenje (vojaki, sezonski delavci). Zanimivo in absurdno je, da necistoca ni pospeševala širjenja bolezni, saj so najbolj umazani prebivalci Madžarske, nomadski romi, najmanj obolevali za trahomom, ker niso prišli v stik z avtohtonim prebivalstvom in niso uporabljali skupnih brisac.43 Alternativno zdravljenje Prispevek zakljucujem s predpisom o izvajanju alternativnih metod zdravljenja, ki so v današnjem casu zelo razširjene, niso pa bile spregledane niti v preteklosti. odlok iz leta 1845 prica o sicer priznavanju alternativnih metod zdravljenja in »širini« uradnih oblasti, a hkrati uvaja strog nadzor »uradne medicine« nad alternativnimi zdravilci. 42 Prav tam, str. 124. 43 Prav tam, str. 124-125. VSE ZA ZGODOVINO 133 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Že v obravnavanem obdobju je bil razširjen tudi alternativni, homeopaticni nacin zdravljenja. V zvezi s tem je bil izdan ukaz notranjega ministrstva.44 Že z odlokom z dne 5. decembra 1845 je bilo dopušceno zdravnikom in ranocelnikom, ki so se ukvarjali s homeopatsko metodo zdravljenja, dajanje tovrstnih zdravil (»tinkture in pripravke«) svojim bolnikom. Za preprecitev zlorab, je omenjeni ukaz dolocal, da so lahko izdajali homeopaticna zdravila izkljucno samo tisti zdravniki in ranocelniki, ki so se resnicno ukvarjali s to alternativno metodo zdravljenja in so izdajali zdravila, ki so bila narejena po nacelih homeopatije. tovrstni zdravilci so morali biti registrirani pri politicnih oblasteh, kjer so obstajali seznami (»imeniki«) homeopatskih zdravnikov. Za svoja zdravljenja potrebne preparate so lahko nabavljali samo iz domacih lekarn. ko je bolnik kupil tovrstno zdravilo, mu je moral homeopatski zdravnik izdati podpisan lekarniški list, na katerem je bilo tocno povedano, katero zdravilo je bilo izdano, komu in do katere stopnje je bilo razredceno. Domace lekarne homeopatskih zdravnikov so bile podvržene nadzoru uradnega zdravnika, in sicer na podlagi dolocil, ki so veljala za pregled domacih lekarn zdravnikov in ranocelnikov.45 Viri in literatura Viri Zgodovinski arhiv Celje Postava od 30. aprila 1870 o uredbi javne zdravstvene službe. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, 12. maj 1870, št. 68. razglas voditelja c. kr. namestnije od 27. aprila 1870 o pogojih za sprejem v siromašno bolnišnico wildbadgasteinsko na salcburškem. V: Deželni zakonik in ukazni list za vojvodstvo Štajersko, l. 1870, št. 31. razglas štajarskega deželnega odbora z dne 30. novembra 1892, št. 26474 o izplacevanju hranine za najdence iz spodnjeavstrijske deželne najdenišnice na Dunaju po obcinskih uradih od 1. januarja 1893 naprej. V: Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajarsko, leto 1892, št. 41. Zgodovinski arhiv Ljubljana Zakon z dne 24. aprila 1888, s katerim se uravnava zdravstvena služba v obcinah, veljaven za vojvodino kranjsko, brez deželnega stolnega 44 Ukaz ministerstva za notranje reci od 27. maja 1887, o tem, kako naj zdravniki in ranocelniki, udani homejopaticnemu nacinu oz dravljanja, bolnikom oddajo homejopaticne izredcene lekove. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zasto pane, izdan dne 10. junija 1887, št. 67. 45 Prav tam. mesta ljubljane. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1888, št. 12. razglasilo c. kr. deželne vlade za kranjsko obsezajoce ukaze, izdane na podstavi zdravstvenega zakona deželnega zakona z dne 24. aprila 1888. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, l. 1889, št. 647. Dogovor med avstro-ogrskim in nemškim cesarstvom od 30. septembra 1882, o vzajemnem pripušcanji na meji stanujocih zdravstvenih in medicinalnih oseb, da smejo prakso zvrševati. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, izdan 28. junija 1883, št. 120. ukaz ministerstva za notranje reci od 27. maja 1887, o tem, kako naj zdravniki in ranocelniki, udani homejopaticnemu nacinu ozdravljanja, bolnikom oddajo homejopaticne izredcene lekove. V: Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane, izdan dne 10. junija 1887, št. 67. Zakon dne 28. avgusta 1883, veljaven za vojvodino kranjsko, kako je obcinam javno oskrbovati uboge. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, leto 1883, št. 17. Casopisje Slovenski narod, XiV, št. 38, 17. 2. 1881. Spletni vir Ortopedska bolnišnica Valdoltra – Zgodovinska naloga (http://www.ob-valdoltra.si). Literatura borisov, Peter: Ginekologija na Slovenskem od zacetkov do leta 1980. ljubljana: saZu, 1995. kocijancic, Mario: Zdravniki in njih delo v okraju kranj 1888-1918. Kranjski zbornik. kranj, 2005, str. 307-315. lebar ivancic, irena: Zgodovina zasavskega zdravstva. trbovlje: Zasavski muzej, 2008 Polenšek, Marko: organiziranost javne zdravstvene službe od konca 19. st. dalje, Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Viii/1-2. ljubljana, 1985, str. 25-27. Zadravec, Jože: Razvoj zdravstva v Prekmurju do leta 1941. Murska sobota: Pomurska založba, 2001. Zupanic slavec, Zvonka: Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1891-1967). ljubljana: inštitut za varovanje zdravja rs, 2005. 134 VSE ZA ZGODOVINO Dunja Dobaja, prEGLED rAZVOjA ZDrAVStVENE ZAkONODAjE … ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung EIN üBErBLICk üBEr DIE SANITäTSGESETzGEBuNG IN DEr öSTErrEIChISCh-uNGArISChEN MONArChIE IN DEN jAhrEN 1867 BIS 1918 Die grundlagen des öffentlichen sanitätsdienstes in der österreichisch-ungarischen Monarchie wurden im behandelten Zeitraum vom österreichischen reichssanitätsgesetz, dem gesetz zur organisation des öffentlichen sanitätsdienstes vom 30. april 1870, geregelt. Damit wurde die Verteilung der Pflichten und tätigkeiten zwischen dem staat und den selbstverwaltungsorganen, die einrichtung von fachlichen sanitätsorganen bei den politischen behörden – also der kreis- bzw. gemeindearzt, der k.k. bezirksarzt und der landessanitätsrat – sowie die festlegung ihrer amtlichen Pflichten geregelt. laut gesetz stand die oberaufsicht über das gesamte sanitätswesen und die oberste leitung von gesundheitsangelegenheiten (Medizinalangelegenheiten) der staatsverwaltung zu. auf grundlage dieses gesetzes gaben die einzelnen länder eigene landegesetze zur regelung des sanitätsdienstes in den gemeinden heraus. Die landesgesetze galten nicht für die städte, die ihren sanitätsdienst durch eigene Vorschriften regeln mussten. Mit den landesgesetzen wurden die Zuständigkeiten im sanitätsdienst zwischen dem staat und den selbstverwaltungsorganen abgegrenzt. Der weiteren wurden auch die bestimmungen über die bezirks- und kreis- bzw. gemeindeärzte sowie deren sachliche und örtliche Zuständigkeiten kodifiziert. eine der wesentlichen aufgaben des bezirksarztes bei der Vorbeugung ansteckender krankheiten war das impfen. er hatte dies auf grundlage der bereits gültigen Vorschriften durchzuführen, die den sparsamen umgang mit dem impfstoff, die impfung von schulkindern, die führung eines Verzeichnisses der geimpften sowie die ausstellung von individuellen Zeugnissen über die erfolgreiche impfung festlegten. Die bezirksärzte hatten auch die aufsicht über das nichtkaiserliche Personal, zu dem auch die hebammen gezählt wurden. Zunächst waren ungeprüfte hebammen tätig, später durften nur geprüfte, ausgebildete hebammen den Dienst leisten. im Jahr 1897 wurden neue Vorschriften über deren Dienstpflichten, die sogenannten Dienstesvorschriften für hebammen, erlassen. Die forderungen der sanitätsgesetze nach einer verpflichtenden fachlichen geburtshilfe standen jedoch nicht im einklang mit den lebensverhältnissen der ländlichen bevölkerung und drangen nur langsam in das wirkliche leben ein. in der behandelten Periode widmete man sich auch der sorge für kranke mittellose Personen. Die gemeinden waren in erster linie verpflichtet, für die armen zu sorgen. Das heimatgesetz im Jahr 1863 enthielt auch grundsätzliche bestimmungen über die armenfürsorge und die fürsorgepflicht. Schlagwörter: Sanitätsgesetzgebung, österreichisches Reichssanitätsgesetz, Landessanitätsrat, Verlautbarung der k.k. Landesregierung für Krain VSE ZA ZGODOVINO 135 Miran Aplinc »Med onimi delavci, ki so sejali med ljudstvo narodno zavest« Dr. Fran Mayer v Šoštanju aPlinc Miran, profesor zgodovine, kustos, Muzej usnjarstva na slovenskem, si–3325 Šoštanj, Primorska 6 h 323.1 (497.4Šoštanj=163.6):929Mayer F. 929Mayer F. »MED ONIMI DELAVCI, kI SO SEjALI MED LjuDSTVO NArODNO zAVEST« Dr. Fran Mayer v Šoštanju iz Šoštanja, majhnega provincialnega spodnještajerskega mesta, izhaja nekaj izjemnih osebnosti, med katerimi ima posebno mesto odvetnik dr. fran Mayer (1866–1940). V Šoštanj je prišel leta 1898 in se naselil v novozgrajeni enodružinski mešcanski vili v bližini okrajnega sodišca. kot odvetnik, intelektualec in narodno zaveden slovenec je v obdobju od 1900 do 1910 zasedal bolj ali manj uspešno vodilno mesto v predstojništvu slovenskega denarnega zavoda v Šoštanju. Po prvi svetovni vojni je bil obcinski gerent in leta 1920 pobudnik ustanovitve mešcanske šole v Šoštanju. kot dolgoletni župan obcine Šoštanj mesto ima odlocilne zasluge za izgradnjo javnega vodovoda za Šoštanj leta 1931, s cimer je bila izboljšana modernizacija življenja in higienske razmere. Družina Mayer je s svojim družabnim življenjem, odprtim za športne aktivnosti in umetnost, prinašala v Šoštanj mešcanski milje, ki danes v drobcih še vedno ostaja v spominu mešcanov. Kljucne besede: Fran Mayer, Šoštanj, mešcanstvo, modernizacija aPlinc Miran, ba history, custodian, The Museum of the leather industry in slovenia, si-3325 Šoštanj, Primorska 6h 323.1 (497.4Šoštanj=163.6):929Mayer F. 929Mayer F. “AMONG ThE wOrkErS whO hAD SOwN NATIONAL AwArENESS AMONG PEOPLE” Dr. Fran Mayer in Šoštanj Šoštanj, a small provincial town in lower styria, is famous for several exceptional personalities. The lawyer Dr. fran Mayer (1866-1940) has a special place among them. he moved to Šoštanj in 1898 and settled in a newly built, single- family bourgeois villa near the District court. as a lawyer, intellectual and nationally-conscious slovenian, he presided with varying success over the board of the financial institute in Šoštanj between 1900 and 1910. after the first world war, he was the municipal manager. in 1920 he initiated the establishment of a public school in Šoštanj. as a long-term mayor of the Municipality of Šoštanj, he played a decisive role in the construction of the public water-supply system in Šoštanj in 1931, which improved and modernized town life and hygienic conditions. with its openness to sports activities and art, the Mayer family’s social life introduced the bourgeois milieu to Šoštanj, the fragment and legacy of which persist, in the memory of the citizens even today. Key words: Fran Mayer, Šoštanj, bourgeoisie, middle-class, modernization 136 VSE ZA ZGODOVINO miran Aplinc, »mED ONImI DELAVCI, kI SO SEjALI mED LjuDStVO …« ZGODOVINA ZA VSE »Pravi športsmen in znan narodnjak« ob prestavitvah uradnikov leta 1871 je Josip Vošnjak v Spominih zapisal: »Pošteni narodnjak, svetovalec deželne sodnije Mayer, ki so ga leta 1862 zaradi njegovega neomahljivega narodnega prepricanja potisnili za sodnika v Sevnico,« je bil leta 1870 upokojen.1 V tem casu je bil Jakob Mayer v malem trgu sevnica2 nastavljen kot predstojnik3 okrajnega sodišca.4 Porocen je bil s henriette, rojeno Deutschmann, iz ugledne celjske mešcanske rodbine, ki je izhajala iz Šentilja pri Velenju.5 V sevnici na hišni številki 63 v stavbi okrajnega sodišca, kjer so imeli Mayerji stanovanje, se je zakoncema 3. junija 1865 kot prvi otrok rodila hci Maria.6 leto kasneje, 19. maja 1866, se je rodil sin franz Xaver Jakob Mayer.7 naslednjega dne sta bila pri krstu novorojenca botra franz kamerer, takratni župan v celju, in žena teresia kamerer.8 V družini Mayer se je 4. oktobra 1868 rodil še sin karel, ki pa je umrl naslednjega dne.9 Po nekaj letih službovanja v sevnici je bil Jakob Mayer leta 1870 upokojen, zato je hotel v celju odpreti odvetniško pisarno, vendar mu graška višja deželna sodnija sprva tega ni dovolila. »Najvišji sodni zbor na Dunaju, kamor se je obrnil, je ugodil njegovi prošnji in Mayerje odprl v Celju odvetniško pisarno«.10 Družina se je s tem preselila v celje, kjer je mladi fran nadaljeval šolanje,11 vendar je oce Jakob že leta 1871 umrl. Cez eno leto se je mati henrietta porocila z inž. Mihaelom Vošnjakom po rodu iz Šoštanja, ki ga poznamo kot železniškega strokovnjaka, ustanovitelja slovenskega zadružništva, deželnega in državnega poslanca. s to poroko je henrietta prinesla možu v zakon 1 Vošnjak, J., Spomini, str. 375. 2 Slovenec, 19. 5. 1931. Dr. Fran Mayer – 65 letnik. Fran Mayer je bil po rodu iz Sevnice v Posavju; Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji I., 2001. Omenjeni je 4. maja leta 1882 za 165.000 goldinarjev kupil gospostvo Boštanj – Savenstein; Smole, Grašcine na nekdanjem Kranjskem, str. 94. Prvotno smo predvidevali, da je v sorodu s pl. Franzem Mayerjem Melnhofom, nekdanjim lastnikom gospošcine Boštanj pri Sevnici. Vendar podatki iz rojstnih maticnih knjig tega niso potrdili. 3 K. k. Komitätsgerichtsrath und Bezirksvorsteher. 4 Danes Glavni trg 30, kjer je tedaj domovalo in domuje še danes Okrajno sodišce v Sevnici. 5 Vošnjak, B., Ob stoletnici Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja, str. 11. 6 NŠAM, RMK župnije Sevnica 1860–1870, str. 150. Maria Theresia Henriette Mayer rojena 3. junija 1865, botra Franz Kamerer in žena Terezija. Vošnjak, J., Spomini, str. 152. Franz Kamerer je bil mesar, žena Terezija pa je imela pekarijo v Celju in je bila teta Josipu Vošnjaku. 7 Franz Xaver Jakob Mayer (19. 5. 1866 – 6. 1. 1940), v nadaljevanju Fran Mayer. 8 NŠAM, RMK župnije Sevnica, 1866–1870, str. 172. 9 NŠAM, RMK župnije Sevnica, 1866–1870, str. 213. 10 Vošnjak, J., Spomini, str. 375. 11 Ustni vir: Andrej Pipuš, Slovenske Konjice 2010. Po družinski tradiciji naj bi dosegel pravniško izobrazbo. Dr. Fran mayer (Zasebni arhiv družinePipuš iz Slovenskih Konjic) veliko imetje v celju.12 leta 1882 se je v njunem zakonu rodil edini sin, kasnejši dr. prava bogumil Vošnjak13, polbrat frana Mayerja.14 Mladi fran Mayer je po koncanih srednji šoli najprej v celju in kasneje ljubljani, kjer je bil sošolec dr. kreka in pesnika gestrina, študiral pravo v gradcu. kot odvetniški koncipient je služboval v celju v odvetniških pisarnah dr. Decka in dr. serneca. leta 1898 je v gradcu z »izbornim« uspehom opravil odvetniški izpit in se 15. junija, že kot samostojen odvetnik naselil v Šoštanju.15 trg je takrat predstavljal gospodarsko in upravno središce Šaleške doline in je med drugim imel tudi sedež okrajnega sodišca in notarja. 16 Z nastanitvijo dr. Mayerja je Šoštanj dobil tudi odvetnika, ki je bil, kot je leta 1898 porocal Slovenski narod, »pravi športsmenin znan narodnjak«.17 Desetletja kasneje je v Slovencu zapisano, da je v casu prebujanja slovenskega naroda in narodnostnih bojev sodeloval z dr. raicem, dr. Šucem in šoštanjskim rojakom dr. Josipom Vošnjakom in bil »med tistimi, ki so sejali med ljudstvo narodno zavest«.18 V slikovitem porocilu volilne agitacije v Dobrni je o takšni zavzetosti za narodno zavest pisal v Spominih tudi Josip sernec.19 12 Vošnjak, B., Ob stoletnici Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega za drugarja, str. 11–14. Henrietta Mayer, rojena Deutschmann, je v zakon prinesla veliko imetje: tri mešcanske hiše in zemljišca na Otoku v Celju. 13 Dr. Bogumil Vošnjak (1882–1959). 14 Vošnjak, B., Ob stoletnici Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega za drugarja, str. 11–14; Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 15 Slovenski narod, 4. 7. 1898, št. 148. Osebne vesti. 16 Hribernik, Mesto Šoštanj. 17 Slovenski narod, 4. 7. 1898, št. 148. Osebne vesti. 18 Slovenec, 19. maj 1931. Dr. Fran Mayer – 65 letnik. 19 Sernec, Spomini, str. 57. VSE ZA ZGODOVINO 137 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 »Ne gre, da bi se nedolžnim kmetom naprtilo, kar je zakrivila brezvestna prvaška gospoda.« kot ugleden odvetnik in znan narodnjak,20 je bil fran Mayer od leta 1900 do 1910 ravnatelj hranilnice in posojilnice v Šoštanju, slovenskega denarnega zavoda, ki je deloval od ustanovitve leta 1874 vse do leta 1921, ko je bila hranilnica ukinjena.21 leta 1908 je zaradi nelikvidnosti prišlo do resnih pretresov v hranilnici in posojilnici v Šoštanju. razlogi za propad šoštanjske hranilnice in posojilnice so relativno poznani,22 vendar vseeno poglejmo potek dogodkov in lokalne odmeve. Casopis Štajerc, ki je junija 1913 porocal o polomu Šoštanjske posojilnice, je zapisal, »da že od leta 1882, zlasti pa od leta 1900 v posojilnici ni vse kot bi moralo biti.«23 o tem prica tudi pismo Josipa Vošnjaka iz leta 1911, v katerem razjasnjuje propad šoštanjske posojilnice. 24 Clanek v Štajercu prinaša podroben seznam izvoljenih clanov vodstva in nadzorništva hranilnice na obcnih zborih v letih od 1899 do 1912. Z manjšimi spremembami se je vodstvo in nadzorstvo hranilnice obdržalo vse do leta 1910.25 V prvih nekaj letih je bilo delovanje hranilnice relativno uravnoteženo in nepoznano v javnosti vse do leta 1908. eden od razlogov poloma hranilnice v Šoštanju so bile likvidnostne težave tovarnarja in usnjarja ivana Vošnjaka, vendar bomo videli, da so pri tem sodelovali tudi drugi.26 leta 1902 je ivan Vošnjak, v upanju na gospodarski uspeh, postavil novo tovarno usnja in elektrarno za potrebe nove tovarne in razsvetljavo takratnega trga Šoštanj. Vendar investicija, zaradi katere se je mocno zadolžil, ni prinašala pricakovanega dobicka tudi zaradi vpliva gospodarske krize in mocne konkurence na trgu. Zaradi teh razlic 20 Slovenski narod, 4. 7. 1898, št. 148. Osebne vesti. 21 Orožen, Denarništvo v Celju, str. 25; Videcnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, str. 33–38; Štajerc, 20 7. 1913, št, str. 29. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. Zapis: C. Kraljevo okrožno sodišce vpis v zadružni register pod številko Firm 26/12. Gen. I 6. 22 Orožen, Denarništvo v Celju, str. 25; Videcnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, str. 33–38; Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 23 Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. 24 Arhiv Muzeja Velenje. Pismo z dne 3. aprila 1911, v katerem dr. Josip Vošnjak razjasnjuje propad šoštanjske posojilnice. 25 Štajerc, 20. 7. 1913, št, 29. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. Na obcnem zboru 12. februarja 1899 so bili na Obcnem zboru hranilnice izvoljeni: direktor Ivan Vošnjak, kontrolor Miha Tajnik, nadzorniki Vincenc Ježovnik, Martin Pirtovšek, Ivan Krajnc in Martin Hleb. 12. oktobra 1900 je umrl notar Kavcic in takrat je bil odvetnik dr. Fran Mayer postavljen za zacasnega direktorja. Na obcnem zboru 14. maja 1901 je bil za direktorja izvoljen dr. Mayer, blagajnik Ivan Vošnjak, kontrolor Miha Tajnik, nadzornik Franc Rajšter in Josip Ravljen. 26 Videcnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, str. 33–36; nih razlogov je leta 1908 tovarna usnja ivana Vošnjaka prišla v stecaj.27gospodarske težave so se tako posredno pokazale tudi v delovanju hranilnice, ki je leta 1908 zašla v resne težave. te težave je komentator v Štajercuodkrito oznacil za polom slovenske hranilnice v Šoštanju, ki ga je primerjal s podobnim polomom posojilnice v laškem, v katerem pa so clani predstojništva in nadzorništva uspeli poplacali dolgove v višini 109.000 kron. V šoštanjskem primeru pa so stvari potekale drugace. Zaradi poloma hranilnice je prišlo do sodne obravnave na okrožnem sodišcu v celju. komentator v Štajercu je ugotavljal: »Na tisoce kron od šoštanjske posojilnice je dajalo brez potrebne hipotekarne varnosti, to pa seveda takratnim slovensko-prvaškim mogotcem v Šoštanju zgolj iz politicnih vzrokov. V casu od leta 1900 do 1908 se je zapravilo na tisoce kron posojilnicnega denarja / … /, kar Slovenci sami ocitajo svojim prvakom. / … / tisti, ki so si tekom let iz krvavih kmetskih žuljev bogastvo nakopicili, ki so v težkem trudu od ust prišparane kmetske denarje zaradi propada skozi okno metali, naj bi ostali nekaznovani. Kdor to zagovarja, zagovarja navaden rop.« V nadaljevanju pisec clanka zacne z ugotavljanjem osebne odgovornosti posameznikov nekdanjega nadzorništva.28 »Nekateri teh ljudi skušajo z vsemogocimi transakcijami svojega premoženja, vendar jim to ne bo uspelo. Sedanji mogotci v posojilnici ne zmorejo ali ne znajo stopiti na prste tistim, ki so se okoristili. Za posojilnico resda stoji Zadružna zveza v Celju, vendar se polom posojilnice že odraža na delovanju drugih posojilnic. Ce bi vlada vedela, v kakšnem stanju je posojilnica, ne bi namenjala sredstev za sanacijo, sanirajo se le tiste, ki so sposobne nadaljnjega življenja. To pa ne moremo trditi za posojilnico v Šoštanju. Prebivalstvo je že izgubilo zaupanje v posojilnico proti kateri tecejo tožbe in izvržbe prisilne poravnave. Denarja vec ni, dolg pa naj bi znašal že 200.000 K.«29 Zanimiva je sprememba pravil hranilnice, kar potrjuje vzroke za krizo. hranilnica in posojilnica v Šoštanju je 12. marca 1908 zahtevala spremembo pravil, ki so jih obenem z novimi clani nacelstva vpisali v sodni register.30 Po novih dolocilih clani ravnateljstva praviloma nebi smeli dobivati posojil v posojilnici, voljeni naj bi bili za eno leto, blagajnika pa naj bi volili iz vrst ravnateljstva. spremembe kažejo na hude nepravilnosti znotraj dotedanjega ravnateljstva.31 27 Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 28 Franc Rajšter, Miha Cerovšek, Johan Goricar, Martin Hleb, Johan Dvornik, Leopold Pacnik, notar Vinko Kolšek, Ivan Tajnik, dr. Fran Mayer. 29 Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. 30 Iz nacelstva sta izstopila Ivan Vošnjak in Mihael Tajnik. Novi clani nacelstva so postali: Vinko Kolšek kot namestnik ravnatelja dr. Frana Mayerja, Martin Hleb, Jože Košan, Franc Schwarz, Alojz Trobej in Valentin Zager. 31 Videcnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, str. 33–38; 138 VSE ZA ZGODOVINO miran Aplinc, »mED ONImI DELAVCI, kI SO SEjALI mED LjuDStVO …« ZGODOVINA ZA VSE afera je zdalec prerasla lokalne okvire. 22. decembra 1908 je v državnem zboru na Dunaju skupina poslancev pod vodstvom Marckhla in einspienerja vložila interpelacijo, v kateri so postavili nekaj vprašanj notranjemu in pravosodnemu ministrstvu o ukrepih glede šoštanjske posojilnice. opozorili so na razburjenje med prebivalstvom, na nezakonito poslovanje zavoda, zlorabe položaja ravnateljstva, težke obtožbe javnosti zoper ivana Vošnjaka, ki so ga aretirali. opozorili so na zapoznele ukrepe oblasti in postavili vprašanje, zakaj za take zavode ne veljajo ostri nadzorni predpisi kot za regulativne denarne zavode. Menili so, da je zaradi teh dogodkov v Šoštanju tudi slovensko casopisje tendenciozno šcuvalo k bojkotu celjske mestne hranilnice, ki je bila soliden zavod. na koncu so vprašali, kaj namerava vlada storiti v prihodnje za preprecitev podobnih dogajanj. Poziv v državnem zboru je seveda spodbudil vrsto ukrepov oblasti, pri tem pa je bilo izrecenih veliko ostrih besed na racun slovenstva in gospodarskega osamosvajanja.32 Medtem se je v dogajanje vkljucil tudi štajerski deželni zbor in v zvezi z zapletom v šoštanjski posojilnici državnemu namestništvu postavil vrsto vprašanj. Zanimalo ga je ali se izvajajo redne revizije tudi takih zavodov, kot so posojilnice, kakšna je politika odobravanj in podaljševanj posojil, kako se spremlja posojilojemalcevo poslovno delovanje s strani posojilnice. Deželni zbor Štajerske je menil, da ne bi prišlo do takih zlorab, ce bi se upoštevalo, da je Zadružna zveza v celju po zakonu dolžna izvajati redne revizije. na koncu so zagrozili, da bodo o vsem obvestili še ministra za notranje zadeve in pravosodnega ministra na Dunaju. Javnost se je na težave hranilnice burno odzvala, tako je Štajerc še leta 1913 na prvi strani obravnaval polom posojilnice v Šoštanju. V clanku je med drugim zapisano: »Ne gre, da bi se nedolžnim kmetom naprtilo, kar je zakrivila brezvestna prvaška gospoda.«33 29. junija 1913 je bil v gostilni breschnik (breznik) v Šoštanju organiziran kmetski shod, na katerem je govoril odvetnik dr. Petrischek o razmerah posojilnice v Šoštanju. V nadaljevanju clanka komentator ugotavlja, da »Merodajni voditelji te posojilnice sodijo pod kljuc, to je gotovo. Pa žalibog je oblast v tem slucaju jako nezanesljiva.« Voditelji posojilnice so si predstavljali, da »/ … / bode poplacilo brezvestnosti in lumparije posojilnicnih mogotcev iz denarja davkoplacevalcev.« klerikalna poslanca korošec in Verstovšek sta imela v ta namen pogovor z ministrskim predsednikom grofom stürgkhom za dostop do sredstev iz »sklada zoper po ujmi in suši prizadeti škodi.« torej denar namenjen tistim, ki jim je toca, mraz ali povodenj naredila škodo. komentator je ugotavljal, »da se denarja 32 Prav tam. 33 Štajerc, 22. 6. 1913, št. 25. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom; davkoplacevalcev ne bi smelo zapravljati za takšne name- ne, ampak naj dolg poplacajo krivci.« tako se je »2. marca 1910 pred c. k. sodnijo slovenski advokat dr. Fran Mayer zavezal, da placa svoj dolg pri posojilnici v višini 92.000 K do 1. prosinca 1911 v mesecnih obrokih po 100 K, sicer bi sledil rubež.« Dr. Mayer je v resnici placal le 20.000 k, ostalega dolga niso izterjali. takšnih dolžnikov in bivših clanov predstojništva in nadzorstva posojilnice pa je bilo še vec. 26. junija je bilo v hotelu rajšter v Šoštanju zborovanje, na katerem je Verstovšek porocal o saniranju posojilnice. na zborovanju so krivdo za polom posojilnice v Šoštanju nekateri skušali pripisali kar Zadružni zvezi v celju, vendar tega niso uspeli dokazati. V spletu okolišcin je »dr. Fran Mayer, katerega kmetje po navadi imenujejo ‘doktor Zguba’, zatrjeval, da je že placal hranilnici 20.000 K in je moral prodati celo svojo vilo.« komentator je zapisal, da slednje pac ne drži.34 Po lokalnem ustnem izrocilu naj bi dr. fran Mayer svojo pravkar zgrajeno vilo prodal zaradi prezadolženosti z nakupi knjig,35 a se je izkazalo, da je bil razlog financnih težav v nelikvidnosti hranilnice in posojilnice v Šoštanju. Za nastalo škodo je Mayer osebno odgovarjal s svojim imetjem.36 Med drugim je bil tudi cetrtinski solastnik šoštanjske grašcine, ki jo je s tem izgubil.37 Zaradi financnih težav so bile ogrožene tudi njegove osebne nepremicnine.38 komaj novozgrajeno vilo je 26. maja leta 1908 kupila avgusta kranjc, veleposestnica iz Šentilja.39 Dogovorjena kupnina »je bila 51.623 K, ki se je je kupec Avgusta Kranjc zavezala tekom 4 tednov prodajajoci Rici Mayer intabulirani zahtevek na temelju notarskih aktov z dne 10. aprila 1908 v znesku 15.000 K izplacati.« Posestnica avgusta kranjc je marca leta 1912 umrla, zato bi morala vila Mayer postati del zapušcine po umrli, vendar se to ni zgodilo.40 ker pravni posel ni bil v celoti dokoncan, je na podlagi prisvojilne listine z dne 20. junija 1914 fran Mayer znova postal 34 Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. 35 Ustni vir: Vlado Kojc, 2010; Ustni vir: Danilo Cebul, 2010. 36 Arhiv Muzeja Velenje. Pismo z dne 3. aprila 1911, v katerem dr. Josip Vošnjak razjasnjuje propad šoštanjske posojilnice. 37 Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 38 Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. Zapis: »Kupna pogodba 5. oktober 1898: Fran Mayer in Rici Mayer lastnika posesti p. št. 261 k.o. Šoštanj vsak do ene polovice. Notarski akt 31. marec 1908: lastninska pravica Rici Mayer se je vknjižila na moža Frana Mayerja.« 39 Okrajno sodišce Velenje, Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno vodeno staro zemljiško knjigo, k.o. Šoštanj, parc. št. 153 in 646/4, vložek 261. »Na podlagi notarskega pisma se vknjiži lastninska pravica Rici Mayer za dr. Fran Mayerja.« Naslednji vpis: »Temeljem kupne pogodbe z dne 26. maja 1908 se knjiži lastninska pravica na Avgusta Kranjc, veleposestnica iz št. Ilja.«; Ustni vir: Danilo Cebul, 2010. Ara je bila predana, vendar je nova lastnica umrla. 40 Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. VSE ZA ZGODOVINO 139 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Obcinski zastop v Šoštanju (Muzej Velenje, fototeka, foto. 4600) lastnik vile.41 Mayer je bil posojilnici dolžan 92.000 kron. s pomocjo sorodnikov iz slovenskih konjic so posojilnici poplacali 20.000 kron.42 Josipina Prus, ki je bila mati rici Mayer, je iz svojega premoženja prispevala velika sredstva za poplacilo dolga.43 Preostali dolg v višini »72.000 K z obrestmi vred pa je posojilnica dr. 44 Mayerju šenkala / … /.« so zapisali v casopisu Štajerc. Po družinskem izrocilu je navedeni dogodek za družini Mayer in Prus predstavljal mocan financni pretres.45 k temu lahko pridamo, da so veliko težji pretres doživeli prav tisti, ki so bili v polomu slovenske hranilnice in posojilnice v Šoštanju najbolj ranljivi. »Zdaj se sili vboge kmete, ki itak iz rok v usta živijo, da naj placujejo obresti / … /.«46 600 zadružnih clanov bi za pokritje deficita mnogo manj placalo, ce bi za to odgovarjale odgovorne osebe posojilnice.47 Dogajanje in zaplete okrog polo- ma šoštanjske hranilnice je spremljal tudi deželni zbor. okrajno nacelstvo slovenj gradec je 22. avgusta 1911 41 Ustni vir: Vlado Kojc, 2010. Okrajno sodišce Velenje, Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno vodeno staro zemljiško knjigo, k.o. Šoštanj, parc. št. 153 in 646/4, vložek 261/8. Vpis: »Na podlagi 42 prisojilne listine z dne 20. junija 1914 se knjiži lastninska pravica na dr. Fran Mayerja, odvetnika v Šoštanju.« Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. 43 44 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. 45 46 47 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Štajerc, 7. 7. 1913, št. 27. Polom posojilnice v Šoštanju. Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Polom posojilnice v Šoštanju. porocalo državnemu namestništvu v gradec, da je stanje v posojilnici urejeno, ker je Zadružna zveza v celju pokrila primanjkljaj, in da je podjetje ivana Vošnjaka likvidirano, njegove nepremicnine pa zasežene v korist posojilnice za poplacilo dolgov.48 Pri tem moramo opozoriti na pomembno dejstvo, ki je omogocalo pokritje primanjkljaja hranilnice in posojilnice v Šoštanju. na Zvezi slovenskih posojilnic v celju je bil leta 1905 sprejet predlog njenega predsednika Mihaela Vošnjaka. Zveza naj se preobrazi v Zadružno zvezo v celju in naj v bodoce predstavlja centralo za izravnavo denarja med clanicami. na celo novega upravnega odbora je bil znova izvoljen Mihael Vošnjak. Zadružna zveza je uspešno delovala, srecevala pa se je z vse vecjimi težavami zaradi politicnega razdora v vrstah slovencev. ne le zaradi tega, temvec bolj zaradi slabega zdravstvenega stanja in visoke starosti se je Mihael Vošnjak na obcnem zboru 1910 odrekel vsakemu sodelovanju v zvezi. Postal je njen castni clan.49 Zadeva pa je po drugi strani v veliki meri nosila mocan nacionalni predznak. Štajerc je v komentarjih 48 Videcnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, str. 33–38; Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 49 Videcnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini, str. 33–38. 140 VSE ZA ZGODOVINO miran Aplinc, »mED ONImI DELAVCI, kI SO SEjALI mED LjuDStVO …« ZGODOVINA ZA VSE na dogajanje izkoristil vsako podrobnost in nerodnost proti obtoženim akterjem in s tem slovenski narodni strani. na to kaže omemba šoštanjskega trgovca senice, ki je bil oznacen za »enega tistih slovenskih trgovcev, ki pridigujejo sovraštvo proti Nemcem, da bi potem sami lepše kšefte delali.« sledil je poziv: »Kdor noce gotovih neprijetnosti doživeti, ta ravno ne gre k trgovcu Ivanu Senica.«“50 Šoštanjska posojilniška afera je prav gotovo najbolj škodovala ugledu slovenskega hranilništva, kar so takoj izkoristili nemci in tudi vse glasnejši klerikalci, ki so po deželi na veliko ustanavljali svoje kmecke posojilnice. Vsekakor so slovenski narodni krogi za propad podjetja ivana Vošnjaka krivili sorodnika in nasprotnika hansa woschnagga. Prevladovalo je mnenje, da ivan Vošnjak ni zmogel ostre konkurence z »nemcurskimi« sorodniki, kar mu je prineslo velikansko gospodarsko škodo. Posredni razlog za propad njegove tovarne je brez dvoma bila tudi gospodarska kriza v zacetku stoletja, kar smo že omenili. na dražbi prodano podjetje je kupila banka agrarija, nato pa tovarnar franz woschnagg. s tem dejanjem naj bi se za vse case znebil nevarnega slovenskega konkurenta, kajti tovarna je bila zgrajena zato, da prepreci vdor nemškega kapitala v Šaleško dolino.51 Nimfa kot odvetnik in intelektualec je bil fran Mayer precej družbeno aktiven. V hotelu avstrija v Šoštanju je bil 5. marca 1904 ustanovni sestanek Šaleške podružnice slovenskega planinskega društva, na katerem je bil izvoljen za odbornika.52 Priprave na prevrat so na slovenskem pred koncem prve svetovne vojne med drugim potekale tudi z ustanavljanjem narodnih svetov. sredi avgusta leta 1918 je bil v ljubljani ustanovljen narodni svet za slovenske dežele in istro, 26. septembra pa v Mariboru narodni svet za Štajersko, katerega predsednik je postal Velenjcan karel Verstovšek. V Šaleški dolini je bil prvi narodni svet ustanovljen 15. oktobra leta 1918 v Šoštanju. takrat je bil za predsednika izbran prav odvetnik fran Mayer, za tajnika pa trgovec ivan senica. ob koncu prve svetovne vojne pa je postal prvi obcinski upravnik ali gerent v Šoštanju.53 eden prvih ukrepov nove obcinske oblasti je bil izdan že 1. novembra 1918. Po tem odloku »morajo v 48 urah izginiti« vsi nemški napisi in se nadomestiti s slovenskimi. Vendar tega v Šoštanju nekateri niso upoštevali, pri tem sta najbolj izstopala »k. k Priv. lederwerke franz woschnagg & 50 Štajerc, 29. 6. 1913, št. 26. Posojilnica v Šoštanju pred konkurzom. 51 Kojc, 185 let tovarne usnja 1788–1973. 52 Planinsko društvo Šoštanj, dokumantacija, zapisnik ustanovnega sestanka Šoštanjske podružnice SPD, 1904. 53 Hribernik, Mesto Šoštanj. söhne«54 in gostilnicar Viktor hauke.55 tudi deželna vlada je junija leta 1919 z odlokom okrajnega glavarstva slovenj gradec naložila »obcini, da mora skrbeti za to, da morajo imeti obrtniki na svojih obratih oznamenilo istega in sicer isti v obmocju Deželne vlade za Slovenijo.« Deželna vlada je pozvala vse doticne, da v roku štirih dni namestijo na podjetja primeren napis v slovenskem ali srbohrvaškem jeziku. Zagrozili so tudi s kazenskimi sankcijami po obrtnem zakonu, ce odloka ne bi uresnicili do 15. julija 1919. Vendar se v tovarni niso uklonili tako zlahka in nastal je pravi spor glede vprašanja pristojnosti za spremembo napisa.56 ker se tovarna ni pokorila ukazom obcine, jih je ta naznanila okrajnemu glavarstvu slovenj gradec. to je novembra leta 1919 »oglobilo« podjetje za 100 kron. kljub pritožbi podjetja je ministrstvo trgovine in industrije z odlokom 8. januarja 1920 pritožbo zavrnilo, prvo sodbo pa potrdilo. obcina je z odlokom 30. januarja 1920 drugic pozvala woschnaggovo usnjarno, naj postavi podjetju primeren napis v slovenskem ali srbohrvaškem jeziku. Vodstvo tovarne se spet ni pokorilo, zato so jih znova prijavili na okrajno glavarstvo slovenj gradec.57 spor se je nadaljeval vse do leta 1921. Medtem je Šoštanj dobil novega obcinskega gerenta, ki je v neki pritožbi zapisal. »Bivši obcinski gerent v Šoštanju, odvetnik dr. Fran Mayer, je po preobratu dne 1. novembra 1918 izdal odlok, da morajo v 48 urah izginiti vsi nemški napisi in se nadomestiti s slovenskimi. To je bilo še takrat, ko še ni bilo nobenega tozadevnega od državne oblasti izdanega ukaza. Sedaj ko imamo že od leta 1919 tak ukaz in sedaj ko dr. Mayer ni vec gerent, pac pa zastopnik tvrdke, pa se protivi, da bi njegova klijentinja izvršila tak ukaz.«58 V imenu tovarne je v raznih pritožbah namrec zapisal, da so »gospodje pri tvrdki lojalni jugoslovanski državljani«. V tej maniri je ravnal tudi lastnik tovarne franz woschnagg mlajši, saj se je 8. julija 1920 osebno zavzel in sam narocil od obcine poslanemu slikarju, naj izdela slovenski napis. Že naslednji dan pa se je Mayer zaradi napisa pritožil. Zalar, gerent takratne obcine Šoštanj, je v prizivu okrajnemu glavarstvu slovenj gradec zapisal: »S takim postopanjem nam dr. Mayer v narodnem oziru v tukajšnjem okraju zelo veliko škoduje. Kjer koli se gre v kaki zadevi proti tukajšnjim Nemcem oziroma nemškutarjem, povsod jim je on zašcitnik, ki dela zanje razne neutemeljene vloge 54 Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 55 Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Še leta 1921 je celjska Nova doba pisala, da gostilnicar v Šoštanju, Viktor Hauke, ni hotel odstraniti velikih zacetnic D. H. (Deutsches Haus) nad vhodom v gostilno. Trdil je, da to odslej pomeni »Društvena hiša«. Na hiši pa je še vedno bil narisan belo-zeleni štajerski znak. 56 SI_ZAC/0060 Obcina Šoštanj, a. š. 2, Obcina Šoštanj 1920, dopis 10. 7. 1920. 57 SI_ZAC/0060 Obcina Šoštanj, a. š. 2, Obcina Šoštanj 1919, dokument št. 1094. 58 SI_ZAC/0060 Obcina Šoštanj, a. š. 2, Obcina Šoštanj 1920, priziv, 10. 7. 1920. VSE ZA ZGODOVINO 141 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 in pritožbe, s katerimi sicer nic ne opravi, dela pa s tem Nemcem potuho in krepi njihov že itak uporni duh proti državnim oblastem. / … /«59 tudi danes nam razlogi za tovrstno ravnanje, vsaj nekaterih, niso znani, prav gotovo pa na nek nacin potrjujejo pragmaticnost akterjev. seveda so se stvari spreminjale pocasi, država pac ni bila preostra z lastniki, saj je imela od njih predvsem koristi. septembra 1921 je okrajno glavarstvo slovenj gradec razglasilo sedemodstotno državno posojilo. Zanimivo je, da se je tako imenovano nemško prebivalstvo odzvalo zelo dobro. tovarna in nastavljenci so ponudili skupaj za 1.126.000 k državnega posojila, kar je verjetno rešilo marsikatero težavo. kasneje so najspornejši nemški napis v tovarni spremenili v slovenskega: »franc woschnagg & sinovi«. nasprotovanje obcine in vodstva tovarne se je umirilo z razrešenim vprašanjem placevanja davcnih obveznosti in doklad mestni obcini Šoštanj.60 Po prvi svetovni vojni je Mayer nadaljeval z odvetniško prakso. Med drugim je bil leta 1920 pobudnik ustanovitve mešcanske šole v Šoštanju.61 V njej je od leta 1926 deloval tudi kot podnacelnik upravnega odbora.62 kot uspešen odvetnik je imel privatne in poslovne vezi tudi z Vošnjaki, industrialci iz Šoštanja, s katerimi je sodeloval pri njihovem nakupu grašcine gutenbüchel in mnogih drugih poslih.63 Med drugim je sodeloval pri vpisu podjetja kemicna tovarna Šoštanj, d. d., v register družb pri okrožnem kot trgovskem sodišcu v celju,64 bil stecajni upravitelj65 nekaterim propadlim podjetjem66 in deloval v upravnem odboru Južnoštajerske posojilnice.67 udejstvoval se je tudi na politicnem podrocju in bil na volitvah veckrat predsednik volilnega odbora,68 leta 1928 pa je kandidiral tudi sam ter bil izvoljen za župana obcine Šoštanj mesto.69 Še istega leta je dal pobudo za izgradnjo prvega javnega vodovoda in ustanovitev gradbenega odbora. sam je »osebno vodil vse priprave, zvezane z neštetimi poti, pogajanji in celo moledovanji«.70 Po velikih naporih vodovodnega odbora in poslovnih potezah župana Mayerja je leta 1931 iz vodovodnih pip v Šoštanju pritekla voda. Projekt, s katerim je bila mocno izboljšana kvaliteta življenja mešcanov, predstavlja 59 Prav tam. 60 Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 61 Šola je bila ustanovljena 19. avgusta 1920. 62 Hribernik, Mesto Šoštanj. 63 Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 64 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, letnik II., 23. marec 1920, str. 159. 65 Uradni list Ljubljanske in mariborske oblasti, letnik IX., 15. januar 1927, str. 38. 66 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, letnik III.,14. 7. 1921. 67 Orožen, Denarništvo v Celju, str. 39. 68 Uradni list Ljubljanske in mariborske oblasti, letnik IX, 23. avgust 1927, str. 530. 69 Hribernik, Mesto Šoštanj. 70 Jutro, 8. 2. 1931, št. 32. Naši kraji in ljudje: Šoštanj s svežo vodo iz Belih Vod. Gradnja vodovoda leta 1931 (Obcina Šoštanj, arhiv, Album fotografij G. Rumpel A. D. 1931) najpomembnejši komunalni dosežek v Šoštanju med obema svetovnima vojnama.71 ob velikem uspehu sospoštovanemu županu Šoštanja ob njegovi 65-letnici tudi v Slovencu cestitali z besedami: »Jubilantu, ki je zvest prijatelj in narocnik Slovenca, k pomembnemu jubileju iskreno cestitamo in mu želimo še mnogo zdravih let.«72 Velik ugled, zasluge in dosežki so mu koncno prinesli tudi naziv castnega mešcana mesta Šoštanja. najvecji poklon pa so mu dale šoštanjske žene, ko so mu v zahvalo za tekoco vodo podarile Nimfo, delo akademskega kiparja ivana napotnika.73 Župan obcine Šoštanj mesto je bil vse do leta 1937/38, ko je zaradi upravnih reform bivše kraljevine shs prišlo do združitve obcine Šoštanj mesto in obcine Šoštanj okolica.74 Tenis, kriket in karirasta obleka Mladi fran Mayer, takrat še odvetniški koncipient, se je leta 1896 porocil z Marijo (rici) Prus75 iz slovenskih konjic. rici je izhajala iz družine konjiškega odvetnika 71 Hribernik, Mesto Šoštanj. 72 Slovenec, 19. 5. 1931. Dr. Fran Mayer – 65 letnik. 73 Ustni vir: Danilo Cebul, 2010. 74 SI_ZAC/0060 Obcina Šoštanj, a. š. 3, Obcina Šoštanj 1937. 75 V nadaljevanju Rici (15. 11. 1874–13. 4. 1964). 142 VSE ZA ZGODOVINO miran Aplinc, »mED ONImI DELAVCI, kI SO SEjALI mED LjuDStVO …« ZGODOVINA ZA VSE teniško igrišce pri vili mayer leta 1922 (Zasebni arhiv družine Pipuš iz Slovenskih Konjic) antona Prusa76 in Josipine,77 rojene pl. ul.78 ko se je leta sin ance,80 leta 1899 hci Marija (Majka)81 in na prelomu 1896 dvaindvajsetletna rici porocila z Mayerjem, se je stoletja še tretji otrok Dušan.82 Družina Mayer se je v isti dan, prav tako stanu primerno, porocila še sestra Šoštanju nastanila pred koncem 19. stoletja. V bližini fina s franom kotnikom, predsednikom okrožnega nove stavbe okrajnega sodišca in ljudske šole sta Mayerja sodišca v celju.79 leto po poroki, leta 1897, se je rodil na obrobju trga našla primeren prostor za gradnjo hiše. Zemljišce sta konec leta 1898 kupila od franca rajšterja in franca Šolna, oba sta bila posestnika v Šoštanju.83 76 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Dr. Anton Prus (1833–1884). V zakonu Josipine in dr. Antona Prusa so bili rojeni štirje otroci: Fina, kmalu je bila zgrajena nadstropna enodružinska meRici, Štefana in Anton. Fina (1872–1920). Rici (1874–1964). Štefana (1878–1941). Anton (1880–1935). Anton (rojen 1880) se je porocil z uciteljico Marijo Krajnc, ki je bila uciteljica, v zakonu pa sta imela otroke: Danico (1914–2010), Olgo (1916–1977), ki je bila na Prusa, da se z Dunaja preseli v Konjice, vplivala nacionalno magistra farmacije, in sina Antona (1920–2007), ki je bil odvetnik prebujanje med Slovenci in tedanji znani slovenski politik Lovro v Ljubljani. Danica Pipuš, rojena Prus, se je porocila z Radošem Toman, s katerim je dr. Anton Prus prijateljeval; Melik, Volitve na Pipušem, sinom dr. Radoslava Pipuša, odvetnika v Mariboru in Slovenskem 1861–1918; Orožen, Denarništvo v Celju, str. 26–27. Dr. znanega slovenskega narodnjaka. Anton Prus je bil politicno aktiven in je leta 1873 celo kandidiral na 77 Josipina Ul (1851–1930). volitvah za državni zbor. Za nemško usmerjenim R. Foreggerjem 78 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Slovenski biografski leksikon. je dobil 129 glasov. 79 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Še v zacetku 19. stoletja je bil Antonov 80 Ance Mayer (24. 2. 1897–27. 8. 1917). oce Štefan Prus, kovac v Konjicah. Porocil se je z Ano Terkuc, ki je 81 Majka Mayer (7. 2. 1899–1983). bila sestra konjiškega nadžupnika Antona Terkuca (1779–1858). 82 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010; Ustni vir Vlado Kojc, 2010; NŠAM, Mladi Anton Prus je moral biti gotovo nadpovprecno nadarjen, Status animarum župnije sv. Mihaela Šoštanj 1916–1924. Dušan saj mu je stric nadžupnik omogocil šolanje in bil njegov podpornik. Mayer (17. 7. 1900–1971) je bil kapitan dolge plovbe. Med študijem prava na Dunaju, zakljucil ga je po stricevi smrti, 83 Okrajno sidišce Velenje, Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno se je moral preživljati kot domaci ucitelj in vzgojitelj otrok. Med vodeno staro zemljiško knjigo, k.o. Šoštanj, parc. št. 153 (stavbišce, drugim je takšno službo opravljal tudi pri plemiški družini Josefa vrt, velikosti 1145 m2) in 646/4 (vrt, travnik, velikosti 3469 m2), Ritterja von Ul. V zacetku šestdesetih let 19. stoletja je zakljucil vložek 261. »Na podlagi kupne pogodbe z dne 5. oktober, 1898 se študij prava na Dunaju in postal doktor prava. Kljub temu da je knjiži lastninska pravica v prid zakoncev: dr. Fran Mayer do ˝, bil sin kovaca, je z izobrazbo pridobil primeren stan, da se je lahko Rici Mayer, odvetnikove soproge v Šoštanju do ˝.«; Okrajno sodišce potegoval za Josipinino roko, eno od hcera omenjene družine von Velenje, Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno vodeno staro zemlji- Uhl. Ta poroka dokazuje, kakšen vzpon na družbeni lestvici je v ško knjigo, k.o. Šoštanj, vložek 123, parc. št. 646/2 (vrt), 646/3 (vrt, tistih casih omogocala pridobljena izobrazba. Dr. Anton Prus in sadovnjak). »Na podlagi kupne pogodbe z dne 25. oktober, 1898 Josipina Prus sta najprej živela na Dunaju, nato pa sta se nastanila se knjiži lastninska pravica v prid gospe Rici Mayer, odvetnikove v Konjicah. Po družinskem izrocilu naj bi na odlocitev dr. Anto-soproge v Šoštanju.« VSE ZA ZGODOVINO 143 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 šcanska vila z obsežnim vrtom.84 izgradnjo takšne za Šoštanj prestižne vile je omogocilo veliko imetje, ki sta ga oba zakonca prinesla v zakon. fran Mayer je podedoval veliko premoženje po svojem ocetu iz sevnice, rici pa ga je dala prababica Josipina Prus.85 nova stavba je dobila hišno številko 156 in predstavlja primer klasicne mešcanske vile, grajene kot stanovanjski objekt z odvetniško pisarno. Vila Mayer je bila oblikovana v stilni maniri poznega historizma86 in govori o lastnikovem družbenem položaju, njegovem okusu in relativni konservativnosti.87 Vecina pohištva je bila iz obdobja historizma in neoklasicizma.88 Vilo sta obkrožala vrt in park, ki je bil urejen v angleškem stilu89 po vzoru takratnega vrta družine Prus iz konjic.90 ko se je družina Mayer vselila v vilo, se je vkljucila v življenje takratnega premožnega šoštanjskega me- šcanstva. Doma so veliko brali, imeli so tudi bogato opremljeno knjižnico, pretežno v nemškem jeziku. sicer pa je dr. Mayer bil med drugim dolgoletni narocnik Slovenca91 in že od leta 1906 društvenik Casopisa za zgodovino in narodopisje.92 radi so potovali, doma pa gojili pestro družabno življenje. Prijateljevali so z mnogimi intelektualci, ki so bili del takratne elitne šoštanjske družbe. Pogosto so prirejali zabave in druženja s prijatelji pod hišnim altanom ali na vrtu, o cemer zgovorno pripovedujejo fotografije iz družinskega albuma. Dru 84 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 85 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 86 ZVKDS OE Celje, Konservatorski program obnove vile Mayer v Šoštanju, EŠD 16635, 2007. Glavna vhodna vrata vile so bila v vecjem delu procelja stavbe poudarjena z dvonadstropno leseno verando (altan). Mayerjevi so dom uredili tako, da je bivalni del bil v nadstropju. V osrednjem dvoranskem prostoru je bil urejen dnevni prostor z jedilnico, kuhinja s shrambo je bila v vzhodnem delu nadstropja, prostor na severovzhodni strani nadstropja in prostora na jugozahodni strani pa so bili namenjeni drugim bivanjskim funkcijam. V severozahodnem delu pritlicja sta bili urejeni odvetniška pisarna na zahodni in knjižnica na vzhodni strani. Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Družinski album družine Mayer. Stranke so v odvetniško pisarno vstopale skozi vrata v vogalnem stolpicu, ki so jih kasneje zazidali. Skozi stranski vhod na dvorišcni strani se je vstopalo v pralnico in umivalnico. Mayerjeva vila je nedvomno redek primer mešcanskega stanovanja, ki ima v umivalnici celo notranji bazencek. Ustni vir: Anton De Costa, 2010. Vitel ob stranskem vhodu na dvorišcni strani so uporabljali za transport kurjave do balkona v nadstropju. Vsako nadstropje je imelo svoje sanitarne prostore ob stopnišcu v jugovzhodnem delu. V kleti so hranili sode z vinom in jabolcnikom, del kleti pa je bil namenjen shrambi in prezimovanju vrtnin. 87 Pripomba avtorja prispevka. 88 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 89 ZVKDS OE Celje, Konservatorski program obnove vile Mayer v Šoštanju, EŠD 16635, 2007. 90 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 91 Slovenec, 19. 5. 1931. Dr. Fran Mayer – 65 letnik. 92 CZN, 3. letnik, 1906, št. 1, str. 229. V imenik društvenikov Casopisa za zgodovino in narodopisje je bil leta 1906 vpisan tudi dr. Fran Mayer, odvetnik iz Šoštanja. žinsko izrocilo opisuje frana Mayerja kot dobrodušnega cloveka, ženo rici pa kot bolj zadržano osebo. tako naj bi bila ob obiskih postrežba pri mizi zelo formalna, pomembno pa je bilo tudi obnašanje.93 V hiši je bilo tudi zaradi Mayerjeve odvetniške pisarne vedno živahno. Za vzdrževanje družabnega življenja, vile, reprezentancnega vrta94 z rekreacijskim delom, teniškim igrišcem, dvorišca z gospodarskim vrtom95 so imeli Mayerji stalno zaposlene dve dekli in kuharico.96 fran je bil ljubitelj angleške mode, saj se je, kar kažejo fotografije iz družinskega albuma, rad oblacil v takrat moderna karirasta oblacila in izbiral obuvala iz katalogov.97 Mayerji so se veliko ukvarjali s športom.98 na vrtni parceli, ki je bila takrat seveda precej vecja od današnjega okrnjenega obsega, so s pridom uporabljali teniško igrišce.99 V tem casu so bila v Šoštanju kar tri teniška igrišca, pri Mayerju, Peuniku in woschnaggu, kar govori o posebnem statusu in maniri takratnega šoštanjskega mešcanstva.100 s prijatelji so na vrtni trati radi igrali kriket, Majka Mayer pa je z ocetom in bratom rada kolesarila na tandemu. s kolesom so se veckrat podali na pot iz Šoštanja kar preko Dolica v konjice, kar ni bil ravno majhen podvig, saj so bile v tistem casu cestne in železniške povezave med konjicami in Šoštanjem slabe.101 Majka, Dušan in ance, so bili za casa svojega življenja med Šoštanjcani priljubljeni zaradi svoje razgledanosti, clovekoljubja in velike pripravljenosti za vsestransko pomoc.102 ance je zacel s študijem prava, vendar je bil kmalu po zacetku prve svetovne vojne103 vpoklican v vojsko, kjer je pridobil cin rezervnega porocnika. s fronte je veckrat prišel na dopust v Šoštanj. leta 1917 je padel na soški fronti pri enem od protinapadov na Škabrijel v bližini 93 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 94 ZVKDS OE Celje, Konservatorski program obnove vile Mayer v Šoštanju, EŠD 16635, 2007. Med njimi tudi ciprese, razlicne vrste ceder, gladki bor, javor, magnolije. Celotna parcela je bila ograjena z javorjevo živo mejo. Ob njej so rasli tudi leske, ribez in razlicne vrste vrtnic. 95 ZVKDS, OE Celje, Konservatorski program obnove vile Mayer v Šoštanju, EŠD 16635, 2007. 96 SI_ZAC/0060 Obcina Šoštanj, a. š. 3, Obcina Šoštanj 1925–1931, Seznam prebivalstva. 97 Ustni vir: Vlado Kojc, 2010; Dopisna karta podjetja Karo iz Ma ribora iz zapušcine Majke Mayer. 98 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 99 Ustni vir: Anton De Costa, 2010. 100 Aplinc, Vošnjaki industrijalci iz Šoštanja. 101 Konjice so bile z južno železnico povezane le z ozkotirno progo, ki je bila zgrajena leta 1899 in ukinjena leta 1962. 102 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 103 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. V zvezi s tem je iz družinskega pri povedovanja zanimiv drobec, ki je kazal navedene težave pri oskrbi prebivalstva in njihovo iznajdljivost. Prababica Josipina Prus, ki je do konca prve svetovne vojne in zloma monarhije pozimi bivala v svoji hiši v Gradcu, je morala zaradi težav z oskrbo mleko dovažati z vlakom kar iz Konjic. Takšna oskrba z veckratnim prelaganjem mlecnih posod je morala biti kar zapletena, a je kljub temu delovala, predvsem pa je odraz težavnih medvojnih razmer. 144 VSE ZA ZGODOVINO miran Aplinc, »mED ONImI DELAVCI, kI SO SEjALI mED LjuDStVO …« ZGODOVINA ZA VSE Vila mayer po letu 1902 (Zasebni arhiv družine Pipuš iz Slovenskih Konjic) naselja Zapotok. Šoštanjski slovenci so takrat zapisali, da je njegova prezgodnja smrt »zadala družini preljut udarec in pokopala zlate nade / … / staršev. / … /. Ves Šoštanj je socustvoval s težko prizadeto rodbino.«104 Po družinskem pripovedovanju je imela sestra Majka na vrtu na prostoru z razpelom nekakšen oltarcek v spomin na anceta, ki ni bil pokopan v domacem kraju.105 Med obema vojnama je bila Majka zaposlena v ocetovi odvetniški pisarni in jo pomagala voditi. fran Mayer je umrl tik pred drugo vojno, leta 1940.106 Med drugo svetovno vojno je bila družina Mayer izseljena v topolšico, v njihovi vili pa se je nastanil štab nemškega poveljstva. 107 Po koncu vojne sta ob družini Mayer108 živeli v vili še družini Šmid in De costa.109 glede na vpise v zemljiško knjigo je bila lastnina Mayerjev z odlocbo oloŠoštanj leta 1959 nacionalizirana in knjižena kot družbena lastnina na upravni organ obcine Šoštanj.110 leta 104 Slovenski narod, št. 208, 12. 9. 1917. Dnevne vesti. 105 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. Ance Mayer je po enem od obstreljevanj italijanske vojske prehitro pogledal oz. zlezel iz jarka, kar je bilo zanj usodno. 106 Ustni vir: Vlado Kojc, 2010. Okrajno sodišce Velenje, Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno vodeno staro zemljiško knjigo, k.o. Šoštanj, parc. št. 153 in 646/4, vložek 261. »Temeljem prisojilne listine 3. 1. 1941 se knjiži lastninska pravica za Majko Majer do ˝ in Dušan Mayer do ˝.« 107 Ustni vir: Vlado Kojc, 2010. 108 Rici, Majka in Dušan. 109 Ustni vir: Anton De Costa, 2011. V tem casu so v hiši živele tri družine – Mayer: Majka, Rici in Dušan; De Costa: Tone, Jožefa, Dušan in Tone; Šmid: Vladko, Katarina, Marija in Katja. 110 Okrajno sodišce Velenje, Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno vodeno staro zemljiško knjigo, k.o. Šoštanj, parc. št. 153 in 646/4, 1946 so z izrocilno pogodbo oz. pogodbo o dosmrtnem preživljanju Majke Mayer vilo predali De costom,111 ti so v njej živeli do leta 1976 oziroma 1983.112 Po drugi svetovni vojni je Majka imela težave s priznanjem delovne dobe, a se je zadeva uredila in za zaposlitev pri ocetu je koncno dobila pokojnino. Med Šoštanjcani je bila znana po umirjenem življenju in obcutku za umetnost, ki ga je izražala z risbo. V domaci vili je živela vse do smrti leta 1983.113 brat Dušan, kapitan dolge plovbe, je s potovanj velikokrat prinašal eksoticne rastline, ki so bile nato zasajene v domacem vrtu. umrl je leta 1971. Mayerji za sabo niso pustili potomstva.114 Viri in literatura Arhivski viri Muzej Velenje Pismo Josipa Vošnjaka ob propadu šoštanjske posojilnice, 1911. Planinsko društvo Šoštanj Zapisnik ustanovnega sestanka Šaleške podružnice sPD, 1904 646/2, 646/3, vložka 123 in 261, vpis dne 20. 3. 1963. 111 Ustni vir: Andrej Pipuš, 2010. 112 Ustni vir: Anton De Costa, 2010. 113 Prav tam. 114 Ustni vir: Vlado Kojc, 2011. VSE ZA ZGODOVINO 145 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) rMk župnije sevnica 1860–1870. status animarum župnije sv. Mihaela Šoštanj 1916– 1924. Okrajno sodišce Velenje Zemljiška knjiga Velenje, vpis v rocno vodeno staro zemljiško knjigo, k.o. Šoštanj, parc. št. 153 in 646/4, 646/2, 646/3, vložka 123 in 261, vpis dne 20. 3. 1963. Zgodovinski arhiv Celjesi_Zac/0060 obcina Šoštanj, a. š. 2, obcina Šoštanj 1919, dokument št. 1094. si_Zac/0060 obcina Šoštanj, a. š. 2, obcina Šoštanj 1920, priziv, 10. julij 1920. si_Zac/0060 obcina Šoštanj, a. š. 3, obcina Šoštanj 1937. si_Zac/0060 obcina Šoštanj, a. š. 3, obcina Šoštanj 1925–1931, seznam prebivalstva. Zavod za varstvo kulturne dedišcine, obmocna enota Celje (ZVKDS OE Celje) konservatorski program obnove vile Mayer v Šoštanju, eŠD 16635, 2007. Casopisje Jutro, 1931. Slovenec, 1931. Slovenski narod, 1898, 1917. Štajerc, 1913. Ustni viri Danilo Cebul, Šoštanj, 2010. anton De costa, Šoštanj, 2010. Vlado kojc, Šoštanj, 2010. andrej Pipuš, slovenske konjice, 2010. Literatura aplinc, Miran: Vošnjaki industrialci iz Šoštanja. Šoštanj: Zavod za kulturo, 2005. hribernik, franc: Mesto Šoštanj – zgodovinski opis (ur. tone ravnikar). Šoštanj: obcina Šoštanj, 1998. imenik društvenikov l. 1906. Casopis za zgodovino in narodopisje, 3, 1906, št. 1, str. 229. kojc, Viktor: 185 let tovarne usnja 1788–1973. Velenje: tisk rlV, 1973. Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem 1861–1918. ljubljana: slovenska matica, 1965. orožen, Janko: Denarništvo v Celju. celje: ljubljanska banka – podružnica, 1973. sernec, Josip, Spomini. ljubljana: komisijska založba »tiskovine zadruge«, 1927. Slovenski biografski leksikon. smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. ljubljana: Državna založba slovenije, 1982. stopar, ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – II., Dolenjska (Med Bogenšperkom in Mokricami). ljubljana: Viharnik, 2001. Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, letnik ii., 23. marec 1920. Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, letnik iii.,14. julij 1921. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, letnik iX, 23. avgust 1927. Uradni list Ljubljanske in mariborske oblasti, letnik iX., 15. januar 1927. Videcnik, aleksander: Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini. Velenje: ljubljanska banka, 1989. Vošnjak, dr. bogumil: Ob stoletnici Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja, 18. september 1837. beograd: Zadružna štamparija, 1937. Vošnjak, Josip: Spomini (zbral in uredil Vasilij Melik). ljubljana: slovenska matica, 1982. Ževart, Milan: Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. ljubljana: knjižnica of, 1977. 146 VSE ZA ZGODOVINO miran Aplinc, »mED ONImI DELAVCI, kI SO SEjALI mED LjuDStVO …« ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung »uNTEr jENEN TäTIGEN, DIE DAS NATIONALE BEwuSSTSEIN IM VOLk SäTEN« Dr. Fran Mayer in Šoštanj aus Šoštanj (schönstein), einer kleinen untersteirischen Provinzstadt, einst berühmt für die lederherstellung und das nahe kohlenbergwerk, stammen einige herausragende Persönlichkeiten, unter denen der rechtsanwalt Dr. fran Mayer (1866–1940) eine besondere stellung einnimmt. er übersiedelte mit seiner familie im Jahr 1898 nach Šoštanj und ließ sich in einer neu erbauten bürgerlichen einfamilienvilla in der nähe des bezirksgerichtes nieder. er war jedoch als rechtsanwalt nicht nur auf juristischem gebiet tätig, denn als intellektueller und nationalbewusster slowene war er sowohl gesellschaftlich als auch politisch aktiv. all dies brachte ihm in der Zeit von 1900 bis 1910 eine mehr oder weniger erfolgreiche führungsposition im Vorstand des slowenischen geldinstitutes in Šoštanj ein. nach dem ersten weltkrieg wurde er gemeindegerent und im Jahr 1920initiierte er die gründung der bürgerschule in Šoštanj. als langjähriger bürgermeister der gemeinde Šoštanj stadt hatte er entscheidende Verdienste für den ausbau der öffentlichen wasserleitung im Jahr 1931, die die hygienischen Verhältnisse verbesserte und zur Modernisierung des lebens beitrug. auch in Šoštanj war das bürgertum jene gesellschaftsschicht, die insbesondere in der zweiten hälfte der 19. Jahrhunderts eine führende rolle einnahm. es war dies die Zeit der fortschreitenden industrialisierung und der gleichzeitigen herausbildung des nationalen bewusstseins. Das bürgertum gestaltete seine gesellschaftliche stellung auf grundlage des besitzes sowie der bildung, und beides war für den aufstieg in der gesellschaft wichtig. Die familie Mayer brachte mit ihrem gesellschaftlichen leben, das offen für sportliche aktivitäten und kunst war, das bürgerlicheMilieu nach Šoštanj, das noch heute bruchstückhaft in der erinnerung der stadtbürger verankert ist. Schlagwörter: Fran Mayer, Šoštanj, Schönstein, Bürgertum, Modernisierung VSE ZA ZGODOVINO 147 Marija Mojca Peternel Nemški casopisi v letu1848 kot izraz mešcanske revolucije pri Slovencih Uvod slovenci so po koncu francoskih ilirskih provinc 1813. leta živeli vsi znotraj ene države. kljub temu je bilo cutiti precejšnje razlike med kulturnim in politicnim življenjem med onimi, ki so živeli znotraj starih habsburških teritorialno-politicnih enot Štajerske, koroške, kranjske, goriške, istre in trsta ter med onimi, ki so nekdaj živeli v beneški republiki (beneška slovenija, rezija) oziroma znotraj ogrske (Prekmurje). Ceprav so slovenci dobili prvo slovensko knjigo 1550. leta, prvi kompletni prevod sv. pisma pa 1584 kot 12.-13. v evropi, so v jezikovnem razvoju doživljali enako usodo kot drugi slovanski narodi v habsburški monarhiji. Pogovorni in jezik pismenega izražanja so bili praviloma nemški, italijanski in madžarski. le v vaseh in v cerkvi je prevladoval slovenski. Javna in zasebna raba vseh teh treh jezikov v predmarcni dobi je bila predvsem izraz družbenega položaja in izobrazbe, ne pa politicne opredelitve. Poglavitni kulturni centri predmarcnega slovenstva so bila glavna mesta dežel s slovenskim prebivalstvom: gradec, celovec, ljubljana, gorica in trst, tu so bili tudi sedeži škofij ter okrožna mesta Maribor, celje in novo mesto. kot intelektualna centra slovencev sta veljali univerzitetni mesti Dunaj in gradec. Pomembna so bila bogoslovja v gradcu, celovcu, ljubljani in gorici, liceji v ljubljani, gradcu, celovcu in gorici ter gimnazije v Mariboru, celju in novem mestu. izjemno pomembno vlogo v narodnem in politicnem življenju so imeli duhovšcina, dijaki in profesorji gimnazij in licejev, advokati, študentje univerz ter nekateri državni uradniki, ki so bili vecinoma liberalnih nazorov. nemški in italijanski casopisi so izhajali v gradcu, trstu, celovcu, ljubljani, gorici. Prvi slovenski casopis je zacel izhajati 1797. leta v ljubljani kot tednik in je po nekaj letih prenehal. nasledile so ga po nekaj desetletjih kot glasilo kranjske kmetijske družbe Kmetijske in rokodelske novice 1843. leta kot tednik. tako nemški casopisi kot slovenski so obcasno prinašali tudi clanke in vesti povezane s kulturnim in politicnim življenjem vse bolj prebujajocega se slovenstva. izjemno pomembne so bile v tem pogledu njihove literarne priloge ali celo kulturna glasila, kot je bila celovška Carinthia. na javno mnenje zahtevnejših bralcev so vplivali poleg dunajskih zlasti Gratzer Zeitung, Triester Lloyd in za Freigeiste uradno prepovedani Augsburger Zeitung. Odprava cenzure ko je dan po izbruhu marcne revolucije 1848 na Dunaju dobrotljivi cesar ferdinand i.1 razglasil konec cenzure in svobodo tiska, je bilo navdušenje neizmerno. V prestolnici je že v marcevskih dneh zacela izhajati številni lepaki, kasneje pa vrsta novih casopisov najrazlicnejše vsebine in kvalitete, ki so jih glasni kolporterji ponujali na ulicah: »An allen Ecken häufen sich Plakate an allen öffentlichen Plätzen, in allen Gassen erscholl der Ruf von Colporteurs und frechen Weibern, welche diese Producte der zügelassesten Preßfreiheit ausriesen und unter allen Klassen der Bevölkerung verbreiteten, der beste Weg die Gesinnung der charakterlosen menge allmälig zu vergiften.«2 Casopisnega booma ni zaustavil niti dokaj restriktivni zacasni ukaz zoper zlorabo tiska (31. marca 1848), 1 Ferdinand 1. (19. 4. 1793, Dunaj – 29. 6. 1875, Praga). Biographi sches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, Wien 1860, zvezek 6, str. 197–200. 2 Hermann Meynert, Geschichte der Ereignisse in der österreichi schen Monarchie während der Jahre 1848, Wien 1853, str. 284. 148 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE ki je urednikom, izdajateljem, založnikom in tiskarjem zagrozil s strogimi kaznimi – v primeru žaljenja in zmanjševanje ugleda države in ustave, cerkve in oseb javnega življenja ter pozivanja k nemirom.3 Pravica svobodno tiskane besede je s seboj prinesla nove naloge. Ce so casopisi predmarcnega obdobja še služili zabavi in kratkocasju, so »mladi« casopisi bralcem na kar najbolj razumljiv nacin želeli predstaviti aktualna družbenopoliticna vprašanja.4 Slovenines Blatt je z rubriko Scherz und Laune5 bil eden izmed redkih »mladi« casopisov, ki je poskrbel tudi za zabavo bralcev. kulturne novice so zamenjali politicni uvodniki in razprave celo v uveljavljenih Journal des oesterreichischen Lloyd in Gratzer Zeitung. Dotedanji izrazito gospodarski casopisi so poslej tiskali clanke skoraj izkljucno politicne vsebine. tako je Journal des oesterreichischen Lloyd6 nov koncept casopisa nakazal že 21. marca, in sicer z objavo patriotske pesmi Triest, polno simpatij do dvorske politike in globoke hvaležnosti do cesarja.7 tudi naslovnica prve številke osrednjega graškega casopisa je bila po revolucionarnih dogodkih na Dunaju bolj svecana, saj je bila obrobljena z zelenimi in belimi arabeskami.8 Še izrazito poljedelsko-gospodarske Novice, ki so prav tako izšle svecano obrobljene, so morale preseci stare okvire: »Hitro se je moral skrciti prostor za poljedelske in rokodelske stvari in poucevati je moral list svobodne državljane slovenske ob evangeliji nove ‘pomladi narodov’: o ustavi, o volitvah, o kmetski odvezi, o svobodi, o narodnosti in ravnopravnosti; na eni strani je moral buditi speci narod, na drugi brzdati pretirano hrepenenje in opominjati k treznosti, mirnosti, zaupanju in zalotnemu vedenju.«9 Casopisi leta 1848 so se med seboj razlikovali po vsebini in po pogostnosti izhajanja. tudi spekter njihovih bralcev je bil razlicen, vcasih namenjeni samo 3 Prim.: Provisorische Verordnung gegen den Mißbrauch der Presse, Anhang zur Laibacher Zeitung, Laibacher Zeitung (dalje LZ), 23. 5. 1848, št. 62; Provisorische Verordnung gegen den Mißbrauch der Presse, Besondere Beilage zu Laibacher Zeitung, 18. 7. 1848, št. 86 (tudi v slovenskem jeziku); Meynert, Geschichte der Ereignisse, str. 281. 4 Del Cott, Die Journalistik, LZ, 26. 6. 1848, št. 76, str. 450. 5 Sloveniens Blatt (dalje SB), 18. 7. 1848, št. 3, str. 12 in SB, 25. 7. 1848, št. 4, str. 16. 6 Prim.: Peter Vodopivec, Socialni in gospodarski nazori v slovenskih in sosednjih pokrajinah v predmarcni dobi, Ljubljana 1978, doktorska disertacija. Odnos tega, takrat še tržaškega casopisa do vlade, je v svoji disertaciji analiziral Martin Riedlinger. 7 3. in 5. kitica pesmi Triest, Journal des oesterreichischen Lloyd (dalje JL), 21. 3. 1848, št. 58, str. 228. 8 Ferdinand Gatti, Die Ereignisse des Jahres 1848, Graz 1850, str. 22. 9 Josip Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljubljana 1888, str. 144. ozkemu družbenemu sloju, na primer Judom, damam, kmetom in delavcem. bili so razvedrilni ali poucni, pa tudi vseobsegajoci. razlicna sta bila cas in pogostnost njihovega izhajanja. od casopisov, ki so zaceli izhajati ob izbruhu revolucije, so nekateri izhajali vsak dan ali celo dvakrat dnevno, mnogi so izšli samo enkrat. najvec casopisov, zlasti dnevnih, je zacelo izhajati poleti (junij, julij), najmanj pa avgusta in septembra. Prakticno cez noc so se ulice napolnile s prodajalci casopisov, zato ni cudno, da so bili poletni sprehodi po mestnih središcih vse prej kot mirni.10 V gradcu so se po besedah ferdinanda gattija že takoj spomladi 1848 soocili s pravo poplavo najrazlicnejših oblik tiska: »An den Häusern der Gässen, an den Ecken der Straßen kleben Plakate und Ankündigungen, eine über der andern, Aufrufe und Anordnungen, Warnungen und Ankündigungen kommen an ihnen zum Vorscheine und verschwinden wieder und lösen sich oft mehrmals im Tage, in den Buchläden und Zeitungscomptoirs, vor der Post und Sparkasse drängt sich eine Menge von Menschen wartend, kaufend, lesend alle zahlreichen Flugschriften, Extrablätter, Zeitungen, welche begierig gekauft und noch begierig verschlingen werden.«11 tudi na Dunaju je bilo podobno. tam je na primer pred marcem 1848 izhajalo »le« 41 casopisov, do konca revolucije pa je ta številka narasla na kar 213.12 Pocasneje so svobodo tiska udejanili v manjših provincialnih mestih. tudi v deželah s slovenskim prebivalstvom so državljani na pridobitve revolucije najprej reagirali s tiskanjem razlicnih lepakov.13 ob tem naj omenimo, da je najpopolnejša zbirka lepakov hranjena v narodni in univerzitetni knjižnici v ljubljani, in je bila v lasti grofa antona aleksandra auersperga.14 Številni listi so izhajali le kratek cas, za kar je bilo vec razlogov. Poleg pojemanja revolucionarnega duha, ki je bil razlog za njihov zacetek in konec, je gotovo treba omeniti tudi financne razloge. takratno casopisno življenje je potekalo v duhu »svetniškega diletantizma«. svoboda tiska je za vecino pogosto pomenila svobodno pisano in govorjeno besedo samo zato, da ni bilo tako kot v starem sistemu. Casopisi stalnim sodelavcem vecinoma niso bili sposobni izplacevati honorarjev. njihova eksistenca je bila torej že vnaprej odvisna od publicisticnega dilentantizma posameznikov, ki je našel izraz v njihovem ustvarjanju. V 10 Wuttke, Die deutschen Zeitschriften und die Entstehung der öffen tlichen Meinung, str. 376. 11 Gatti, Die Ereignisse des Jahres 1848 in der Steiermark, str. 44. 12 Zenker, Geschichte der Wiener Journalistik von den Anfängen bis zum Jahre 1848, zvezek 2, str. 143–158. 13 Stane Granda, Sloveniens Blatt – casopis iz leta 1848, v: Zgodo vinski casopis, 1994, št. 2, str. 231. 14 Narodna in univerzitetna knjižnica, Nuk, Ms 1442, cetrta mapa. Prim.: Peternel, Arhivska zapušcina grofa Antona Aleksandra Auersperga, str. 141-156. VSE ZA ZGODOVINO 149 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 prvem obdobju svobode tiska je namrec mnogo urednikov cutilo, da morajo objaviti vse prispevke, ki so jim bili poslani. Mnogi casopisi, še zlasti lokalni, so bili premalo kriticni in strokovni. Posredovali so le rezultate posameznih dogajanj, niso pa se ukvarjali z razlago vzrokov, ki so privedli do njih. Mnogi so s tiskano besedo želeli neposredno poseci v dogajanje, namesto da bi se omejili na objektivno opazovanje in znanstveno osvetlili neki problem. tako je na primer Gratzer Zeitung šele dosti pozneje zacel redno objavljati porocila iz razširjenega deželnega sveta, volitve v deželni zbor in njegovo odprtje pa ga, tako kot mnoge druge takratne casopise, niso zanimale.15 Množicnost casopisov torej ni bila sorazmerna z njihovo kvaliteto. Številni so na prav bizaren, nizkoten nacin kritizirali clane cesarjeve družine in druge osebe javnega življenja.16 Meynert, od leta 1847 koncesionar Wiener Allgemeine Zeitung,17 je menil, da so številni »gassenblätter« polni nesramnosti, nicevosti, temelj njihovega preživetja pa zanimanje za javne škandale.18 nad »rumeno usmerjenostjo« nekaterih casnikov se je že na zacetku aprila 1848 zgražal tudi urednik Laibacher Zeitung leopold kordeš,19 ki ni želel, da casopis postane prostor za osebna obracunavanja.20 Škof slomšek, posredno odgovoren za rojstvo Laibacher Kirchenzeitung, je prav tako izrabil svobodo tiska, a se je ob tem dobro zavedal moci pisane besede: »Groß ist die Macht des Wortes, wohl ihn, der in der Noth die Gegenwart des Geistes nicht verliert, und ein Wort zu rechten Zeit zu sprechen versteht!«21 novi casi so bili zanj nevarni,22 a vendarle tudi koristni. Veselje ob pridobljeni svobodi mu je grenila izguba dotedanjih vrednot. Po slomškovem mnenju je najvecji greh ljudstva v izrabljanju cesarjeve velikodušnosti in njegovih revolucionarnih daril.23 Pri tem je na prvem mestu omenil prav »škodljivih bukvic in zapeljivih novin.« cesar (cenzura) je namrec do leta 1848 varoval(a) ljudstvo pred njihovimi morebitnimi vplivi, po letu 1848 je bila 15 Gatti, Die Ereignisse des Jahres 1848 in der Steiermark, str. 206–208. 16 Prav tam. 17 Wurzbah, Biographisches Lexikon, zvezek 4, str. 187. 18 Meynert, Geschichte der Ereignisse in der österreichischen Monar chie während der Jahre 1848, str. 284. 19 Leopold Kordeš (6. 11. 1808, Kamna Gorica – 3. 12. 1879, Dunaj). SBL 1, str. 515–516. Prim.: Miladinovic Zalaznik, Leopold Kordeš, ein Krainer Literat deutscher Zunge, str. 82–111; Miladinovic Zala znik, Leopold Kordeš, ein Krainer Literat des Vormärz, str. 157–168. 20 Erklärung der Redaction, Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 288. 21 Der Aufmerksame, Ein guter Hirt zur Zeit der Gefahr, Laibacher Kirchenzeitung, 14. 12. 1848, št. 24, str. 191–192. 22 Ljubomir, Milo potožilo, Slovenski cerkveni casopis, 5. 8. 1848, št. 6, str. 42. 23 Ljubomir, Novi casi, novi grehi, Slovenski cerkveni casopis, 9. 12. 1848, št. 24, str. 186. Svobodo tiska so leta 1848 na podrocju periodicnega tiska najprej izkoristili v Celju s casopisom Cillier Wochenblatt, kasnejšim Cillier Zeitung. po mnenju škofa uvedena svoboda tiska tudi zato, ker se je zanašal na kriticnost bralcev. le-ti naj bi se namrec sami bili sposobni braniti pohujšljivih pisem in casopisov: »schmutzblätter drohen uns ganz das Volk zu verpesten, es (!) werden ganze Packete die Postämter zur unentgeltlichen Vertheilung versendet.«24 Svoboda tiska v pokrajinah s slovenskim prebivalstvom najprej so svobodo na podrocju periodicnega tiska izrabili v celju s casopisom Cillier Wochenblatt, kasnejšim Cillier Zeitung, 25 nato v novem mestu s casopisom Sloveniens Blatt. Poleti 1848 je ljubljanska škofija zacela izdajati nemški Laibacher Kirchenzeitung. Politicna svoboda je mocno vplival tudi na ljubljanski Laibacher Zeitung, ki je poleti zacel izdajati politicno prilogo Politisches Blatt. sredi leta 1848 je zacela izhajati tudi vrsta novih slovenskih (politicnih) casopisov. s 1. julijem 1848 so v Jeretino 24 Pismo Slomška Mihaelu Stojanu, 6. 9. 1848. Fran Kovacic, Slom škova pisma Vodušku, str. 76. 25 O celjskem nemškem casopisu prim.: Peternel, Cillier Zeitung 1848, str. 339–357. 150 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE vi26 tiskarni v celju pod uredniškim vodstvom Valentin konška,27 zaceli tiskati Celske slovenske novine,28 v ljubljani, sta zacela izhajati prvi politicni casopis v slovenskem jeziku Slovenija in cerkveni Slovenski cerkveni casopis. na takratnem slovenskem podrocju je bilo poleg omenjenih »mladih«, z revolucijo rojenih casopisov moc brati še casopise iz drugih centrov monarhije: iz gradca Gratzer Zeitung, iz trsta, oziroma kasneje iz Dunaja Journal des oesterreichischen Lloyd, iz Dunaja še die Presse29 in Wiener Zeitung,30 iz augsburga pa Augsburger Zeitung. Med bralci je bilo mogoce najti tudi abonente ceških in hrvaških casopisov.31 Jezik, cena in ciljna publika mladih casopisov Vsebinska analiza »mladih« casopisov je pokazala, da so bili zaradi zapletene vsebine namenjeni predvsem izobraženim prebivalcem mest. Preprosto ljudstvo, vpeto v vsakdanji boj za preživetje, ni imelo niti želje niti interesa za branje politicne aktualnosti. Zanimala jih je predvsem odprava fevdalnega reda, ki bi jim omogocila drugacno življenje, ostalo dogajanje pa se jih vecinoma ni dotikalo. Med »mladimi« casopisi gre izpostaviti casopis Laibacher Kirchenzeitung, ki je zaradi pogostih filozofsko zapletenih besedilih nasploh bil izkljucno namenjen krogu izobražencev. Preprostemu cloveku je cerkev namenila drug, slovenski casopis, Slovenski cerkveni casopis, ki naj bi poglabljal in utrjeval cerkveni nauk. Drugacna namembnost slovenskega cerkvenega casopisa je hkrati tudi dokaz, da pri njem ni šlo samo za prevod nemškega. Vecina »mladih« casopisov je izhajala v nemškem jeziku, kar je za preprostega cloveka bila dodatna ovira, je pa to še en dokaz, da so bili namenjeni predvsem izobražencem. tudi sicer je bila v tem casu vecina casopisov na slovenskem tiskana v nemškem jeziku, kar takrat še ni bil odraz nemškega nacionalizma. Prebivalstvo nemške in slovenske narodnosti se je namrec šele z letom 1848 26 Janez Krstnik Jeretin (24. 8. 1803, Celje – 11. 11. 1853, Celje), SBL 1, str. 406. 27 Valentin Konšek (4. 2. 1816, Trojane – 16. 7. 1899, Ljubljana). SBL 1, str. 494–495. 28 Od 3. oktobra 1848 se je list imenoval Celske novine, od zacetka leta 1849 pa Slovenske novine. Prim.: Orožen, Celska kronika, str. 209. 29 Die Presse – dnevnik, od 3. julija 1848. Odgovorni urednik je bil L. Landsteiner. Zenker, Wiener Journalistik, str. 153. 30 Wiener Zeitung – izhajal dvakrat tedensko od 8. avgusta 1703, pod imenom Wienerisches Diarium; odgovorni urednik je bil Joh. Bapt. Schonewetter. Od leta 1870 je zacel izhajati pod imenom Wiener Zeitung. Zenker, Wiener Journalistik, str. 144. 31 Granda, Recepcija prve svobode tiska pri Slovencih, str. 13. pocasi zacelo zavedati nacionalnosti in jo povezovati z jezikom. Vsakdanje življenje mešcanov, po vecini nemškega porekla, se ni v nicemer razlikovalo od življenja slovenskega dela prebivalstva. obiskovali so iste šole, trgovine in lokale.32 tudi po besedah Josipa Vošnjaka33 je bila raba nemškega jezika v tem casu nekaj samoumevnega in se je ni povezovalo z nacionalno usmerjenostjo: »V naši hiši smo med seboj navadno nemško govorili, toda znali smo tudi slovensko. Cutili pa se nismo ne za Nemce ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1848.«34 Podobni so tudi spomini. henrika tume.35 njegovemu ocetu se je na poti iz celovca v ljubljano zdelo namrec vse nemško. »Beseda ‘slovenski’ je bila takrat na Slovenskem še prav malo znana.«36 Viri in literatura apih, Josip: Slovenci in 1848. leto. ljubljana 1888. baum, wilhelm: urban Jarnik und das selbstbewußtsein der kärtner slowenen im Vormärz. V: Moritsch, andreas (ur.): Pomlad narodov, Vökerfrühling. klagenfurt/celovecljubljana- wien 1999, str. 53–80. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, wien 1860. cvirn, Janez: Das cillier Deutschtum und das Problem der nationalen identität. V: bister, feliks in Vodopivec, Peter (ur.): Kulturelle Wechselseitigkeit in Mitteleuropa. Deutsche und slowenische Kultur in slowenischen Raum vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zum Zweiten Weltkrieg. ljubljana: oddelek za zgodovino filozofske fakultete 1995, str. 156–157. cvirn, Janez: nemško slovenska razmerja v predmarcni dobi. V: Moritsch, andreas (ur.): Pomlad narodov, Vökerfrühling, klagenfurt/ celovec-ljubljana-wien 1999, str. 81–96. Del cott, Die Journalistik. V: Laibacher Zeitung, 26. 6. 1848, št. 76, str. 450. Der aufmerksame, ein guter hirt zur Zeit der gefahr. V: Laibacher Kirchenzeitung, 14. 12. 1848, št. 24, str. 191–192. 32 Cvirn, Das Cillier Deutschtum und das Problem der nationalen Identität, str. 156–157. O razmerjih med Nemci in Slovenci pred letom 1848 prim.: Cvirn, Nemško slovenska razmerja v predmarcni dobi, str. 81–96. O razmerah na Koroškem je pisal Wilhelm Baum, Urban Jarnik und das Selbstbewußtsein der Kärtner Slowenen im Vormärz, str. 53–80. O tej problematiki prim.: Grdina, Doživljanje Nemcev in nemške kulture, str. 57–67 ter »Nacionalizacija« Slovencev in njen evropski kontekst, str. 31–52. 33 Vošnjak Josip, 4. 1. 1834 – 21. 10. 1911. SBL 4, str. 588–589. 34 Vošnjak, Spomini, str. 16. 35 Tuma Henrik, 9. 7. 1858 – 10. 4. 1935. SBL 4, str. 231–236. 36 Tuma, Iz mojega življenja. VSE ZA ZGODOVINO 151 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 erklärung der redaction. V: Laibacher Zeitung, 8. 4. 1848, št. 43, str. 288. gatti, ferdinand: Die Ereignisse des Jahres 1848. graz 1850. granda, stane: recepcija prve svobode tiska pri slovencih. V: Vatovcev zbornik. ljubljana 2011. granda, stane: sloveniens blatt – casopis iz leta 1848. V: Zgodovinski casopis, 1994, št. 2. grdina, igor: »nacionalizacija« slovencev in njen evropski kontekst. V: Moritsch, andreas (ur.): Pomlad narodov, Vökerfrühling. klagenfurt/ celovec-ljubljana-wien 1999, str. 31–52. grdina, igor: Doživljanje nemcev in nemške kulture. V: Zgodovinski casopis, 47, št. 1, 1993, str. 57–67. Journal des oesterreichischen Lloyd, 21. 3. 1848, št. 58, str. 228. kovacic, fran: slomškova pisma Vodušku. V: Arhiv za zgodovino in narodopisje, prva knjiga. Maribor 1930. ljubomir: Milo potožilo. V: Slovenski cerkveni casopis, 5. 8. 1848, št. 6, str. 42. ljubomir: novi casi, novi grehi. V: Slovenski cerkveni casopis, 9. 12. 1848, št. 24, str. 186. Meynert, hermann: Geschichte der Ereignisse in der österreichischen Monarchie während der Jahre 1848. wien 1853. Miladinovic Zalaznik, Mira: leopold kordeš, ein krainer literat deutscher Zunge. V: Miladinovic Zalaznik, Mira: Deutsch-slowenische literarische Wechselbeziehungen. ljubljana 2002. orožen, ignacij: Celska kronika, v celi 1854. Peternel, Marija Mojca: arhivska zapušcina grofa antona aleksandra auersperga. V: Miladinovic Zalaznik, Mira (ur.), granda, stane (ur.): Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün: razprave. ljubljana 2009. Peternel, Mojca Marija: cillier Zeitung 1848. V: Mira Miladinovic Zalaznik (ur): Germanistik im Kontaktraum Europa II. Beiträge zur Literatur (Symposion Ljubljana 17.–20. 4. 2002). ljubljana 2002, str. 339–357. Provisorische Verordnung gegen den Mißbrauch der Presse. anhang zur laibacher Zeitung. V: Laibacher Zeitung, 23. 5. 1848, št. 62. Provisorische Verordnung gegen den Mißbrauch der Presse. V: Besondere Beilage zu Laibacher Zeitung, 18. 7. 1848, št. 86. Sloveniens Blatt, 18. 7. 1848, št. 3, str. 12; in 25. 7. 1848, št. 4, str. 16. tuma, henrik: Iz mojega življenja: spomini, misli in izpovedi. ljubljana 1997. Vodopivec, Peter: Socialni in gospodarski nazori v slovenskih in sosednjih pokrajinah v predmarcni dobi: doktorska disertacija. ljubljana 1978. Vošnjak, Josip: Spomini. ljubljana 1905. wurzbah, Biographisches Lexikon. wien 1858. wuttke, heinrich: Die deutschen Zeitschriften und die Entstehung der öffentlichen Meinung, leipzig 1875. Zenker, ernest Victor: Geschichte der Wiener Journalistik von den Anfängen bis zum Jahre 1848. wien und leipzig 1892-1893, zvezek 2. 152 VSE ZA ZGODOVINO Matej Ocvirk Drobci iz casopisnih crnih kronik o Celju 1894-1899 slovenski casopisi konec 19. stoletja niso pisali samo o domacih in tujih politicnih novicah, dogodkih, vojnah ali gospodarskih razmerah, ampak tudi o družbenih razmerah in vsakdanjem življenju v posameznih krajih. Del vsakdanjega življenja v celju so bile tudi novice crne kronike, ki so predstavljale vecinoma tragicne in usodne zgodbe. Zajemale so umore, samomore, tatvine, požare, pretepe, delovne, prometne in druge nesrece ljudi ter med drugim tudi naravne nesrece, na katere clovek ni imel vpliva. sami casopisi niso vsebovali rubrik ali posebej strani crne kronike, na nacin kot jo danes. najvec so pisali tovrstne novice pod rubrikami: domace, dnevne ali druge novice. najvec novic o celjski crni kroniki je objavila Domovina,1, ki jih je redno objavljala pod rubriko Celjske novice. opisi in prikazi nesrec, »crnih« novic, so na koncu vsebovali tudi vzgojno sporocilo, nasvete staršem ali drugim osebam. Šlo je za poucne sklepe, kaj se je lahko zgodilo ob nesrecah, nepazljivosti ali nespoštovanju pravil. novice so sporocali bralstvu predvsem v poduk pazljivosti ali spoštovanju zakonov.2 tako je Domovina, navedimo le en primer, ob novici utopitve mlade deklice navedla ob koncu poduk: »starši ne pustite otrok samih«.3 Poucni sklepi so bili posebej pogosti na koncu novic o umorih, raznih nesrecah ali tatvinah. 1 Domovina (1891 – 1908) je bilo glasilo svobodomiselne in liberalne struje, ki sta jo organizirala in usmerjala I. Decko in kasneje V. Kukovec. Odgovorni urednik je bil Dragotin Hribar. Izhajala je polmesecno, veckrat je menjala periodicnost. Domovina je bila namenjena predvsem celjskemu mešcanstvu, ceprav je zagotavljala, da bo pisala v prvi vrsti za našega kmeta. (Enciklopedija Slovenije, 2 zv., str. 308) 2 Studen, Rabljev zamah, str. 105. 3 Utonila. Domovina, let. 5, št. 23, 15.8. 1895, str. 4. Delovanje policistov, gasilcev in drugih javnih služb slovensko usmerjeno casopisje se je razpisalo tudi o delovanju policistov, mestnih stražnikov in sodišc, ki naj bi skrbeli za red in mir ter preganjali »kriminalce «. tako je celjski casopis Domovina ocital obcinskim stražnikom in policistom premalo objektivnosti pri opravljanju svojega dela. slovensko usmerjeni celjski mešcani so bili prepricani, da je bila celjska policija bolj naklonjena nemško usmerjenim mešcanom.4 to je pokazal dogodek, ko so mestni stražniki preganjali slovensko govorece nabornike pri narodnem domu zaradi slovensko izrecenih besed in petja pesmi. naborniki so bili predvsem kmecki fantje z okoliškega podeželja. stražniki so nabornike pretepali, oštevali in zahtevali od njih, da govorijo nemško. nekatere so aretirali, zvezali s pasovi in jih imeli zaprte po cel dan v zaporu.5 Vendar tudi policisti ocitno niso bili nedotakljivi in so jih po potrebi tudi obsodili. tako je bil obsojen policist J. kunst na tri mesece zapora, ker je neko ceško gospodicno suval in »z besedami razžalil«.6 Številne kritike in pritožbe so letele na racun delovanja sodišca, predvsem okrajnega sodišca v celju. najvec pritožb je bilo na racun uradnega jezika na celjskem sodišcu. uradni jezik sodišc je bila sprva nemšcina, prav tako uradna porocila, vabila na sodišca, razprave. najvec škode naj bi tako na pravdnih zadevah »potegnili« slovenski kmetje, ki odlokov niso razumeli in sodišca 4 Orožen, Zgodovina celjskega sokola, str. 55. 5 Prevelika gorecnost. Domovina, let. 9, št. 15, 14.4. 1899, str. 3. 6 Celjski policaj J. Kunst je bil obsojen. Domovina, let. 9, št. 41, 13.10. 1899, str. 3. VSE ZA ZGODOVINO 153 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 so njihova izgovarjanja štela za neupravicena.7 Zahtevali so enakopravnost slovenskega jezika in jasnejši pravni jezik, da bi tudi manj uceni kmetje razumeli sodni sistem. Že sama vabila na sodišce naj bi bila napisana na nerazumljiv nacin.8 Pritožbe in kritike so letele tudi na racun gasilcev in požarne brambe. tako so se nekega vecera peljali celjski gasilci na štirih vozovih s plesa v Vojniku. ob pol štirih zjutraj, ko so se vracali nazaj v celje, so trobili in peli koracnico, kot da klicejo k ognju. Vznemirjali so jutranji spanec, žal pa jih obcinski uradniki niso kaznovali tako, kot so mlade fante, ki so vriskali ponoci, ko so odhajali k vojakom ali pa se vracali domov.9 tako je Domovina pisala o predrznem in nesramnem obnašanju celjskih gasilcev. Pri požaru na ostrožnem so prišli prepozno, ko je že vse zgorelo. »Po vrhu pa so se še nesramno obnašali. nek gasilec uskoškega rodu Derganc je okoliške kmete zmerjal z ‘vindišarji’ in ostalimi žaljivkami.«10 Politicna in nacionalna nasprotja med Slovenci in Nemci so se kazala tudi v crni kroniki V celju je pogosto prihajalo do fizicnih napadov, pretepov, zmerjanja in unicenja tako javne kot zasebne lastnine, zlasti med slovensko in nemško usmerjenima skupinama. najbolj so odmevali krvavi napadi nemcev in pristašev nemških strank na slovensko govorece celjske mešcane in ceške študente ob visokem obisku ceških visokošolcev in politikov v celju 9. in 10. avgusta 1899. napeto vzdušje se je zacelo že na železniški postaji ob prihodu Cehov v celje. kljub temu, da sta deželna bramba in policija zaprli trg cesarja Jožefa, je prišlo do spopada z nemci. Prišlo je do obmetavanja s kamenjem in manjših spopadov. slovenci so se skupaj s ceškim obiskom umaknili v narodni dom.11 najbolj je odmeval napad na skupino slovenskih mešcanov v gosposki ulici, v kateri so bili ante beg, odvetniški uradnik ivan bouha in ivan Decko. ivan bouha je dobil številne udarce po glavi in celem telesu. V samoobrambi je bouha streljal s samokresom, da bi opozoril obcinske stražnike. Pri tem je ranil napadalca Juliusa grabitscha v roko. kasneje je bil na sodišcu oprošcen.12 ob nemških demonstracijah so bile razdejane številne trgovine, prodajalne in razbita 7 Ali so uradi za ljudstvo. Domovina, let. 8, št. 52, 30.12. 1898, str. 3. 8 Celjsko okrajno sodišce. Slovenski narod, let. 30, št. 260, 13.11. 1897, str. 4. 9 Kje so oblasti? Domovina, let. 8, št. 4, 28.1. 1898, str. 3. 10 Celjska požarna bramba. Domovina, let. 8, št. 26, 1.7. 1898, str. 3. 11 Cvirn, Oris družbenega življenja v Celju, str. 253. 12 Kri je tekla v Celju. Domovina, let. 9, št. 33, 18.8. 1899, str. 1-2. okna na njih. Podobni spopadi so se dogajali tudi na veselicah, sestankih in politicnih shodih.13 tako je nemška skupina »wolfovcev« prekinila koncert z razgrajanjem, razbijanjem in vpitjem. Pregnali so godbo z odra, tulili in se drli nemške nacionalisticne geste in pesmi.14 Pri spopadih in izgredih so pogosto poškodovali hiše, pisarne in druge gospodarske objekte mešcanov in politikov. tako so hišo znanega celjskega urednika in politika Dragotina hribarja premazali s crnilom, takoj ko se je preselil v celje. s crnilom so premazali tudi novo hišo g. Žimnjaka in odvetniško pisarno dr. Vrecka ter ukradli tablo z napisom njegove dejavnosti.15 niti narodni dom, središce slovenske kulture, politike in citalnice »ni ušel« vandalizmu. Po odprtju leta 1895 so ga kmalu ponoci »okrasili«, popisali zidove, stebre in procelje. Casopis je na široko pisal o celjskih skupinah, ki belijo hiše s crnilom ali kakimi drugimi barvami.16 Med izgredniki se niso pojavljali samo moški, ampak tudi ženske. Primer nemško usmerjene »junakinje« se je zgodil avgusta 1898, ko je Johana kloiber ob sloven- ski pevski slovesnosti vzklikala nemška nacionalisticna gesla in na kmecke fante metala kamenje. Zato je bila obtožena na okrajnem sodišcu v celju na 14 dni zapora. okrožno sodišce ji je kazen po pritožbi kasneje znižalo na teden dni zapora zaradi pretekle nekaznovanosti in ob obljubi lepšega vedenja.17 Težka kazniva dejanja V celju in okolici so se dogajala in zgodila tudi težka kazniva dejanja. Za ta dejanja je bila predvidena tudi smrtna18 kazen. Med njih sodijo umori, uboji, roparski umori, poskusi umorov in detomori, torej umori otrok. tako je porotno sodišce v celju obsodilo mizarskega pomocnika alojzija turkuša na smrt zaradi roparskega umora hrvaškega pomocnika Štefana ferberja.19 na smrt sta bila obsojena tudi ivan repatec in ana Painer zaradi zahrbtnega umora neke osebe.20 13 Krvava bitka v Celju, ropanje in pustošenje. Domovina, let. 9, št.. 34, 25.8. 1899, str. 1. 14 Celjski snob in smrkolini. Domovina, let. 8, št. 10, 11.3. 1898, str. 3. 15 Nemškutarska nestrpnost. Domovina, let. 5, št. 3, 25.1. 1895, str. 2. 16 O celjskih barabah. Domovina, let. 5, št. 28, 5.10. 1895, str. 2. 17 Nemška »junakinja«. Domovina, let. 8, št. 49, 9.12. 1898, str. 3. 18 Avstrijski kazenski zakonik iz 1873 je smrtno kazen obravnaval za napad na vladarjevo osebo, za naklepni umor in roparski uboj. Ti zakoni so ostali do leta 1918. Smrtna kazen se je izvajala z obešanjem (vir: Studen Andrej, Rabljev zamah. Ljubljana, 2004, str. 103). 19 Na smrt obsojen. Domovina, let. 5, št. 6, 25.2. 1895, str. 3. 20 Na smrt. Domovina, let. 4, št. 29, 15.10. 1894, str. 2. 154 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE sam cesar je lahko morilce tudi pomilostil ali jim znižal kazen. tako je porotno sodišce kajžarja Marka kurjo obsodilo na smrt z vešali, ker je zastrupil svojo ženo zaradi ljubice. njegovo soobtoženko ljubimko ano Muršec pa je oprostilo.21 kasneje ga je cesar pomilostil, dobil je 20 let težke jece.22 V celju je najbolj odmeval sodni proces proti morilcu štirih oseb Pavlu fermetu, doma z Vranskega. njegovo smrt je potrdil tudi sam cesar, ki je potrdil odlocitev porotnega sodišca. 13. aprila 1893 so ga usmrtili na dvorišcu okrajnega sodišca v celju.23 Casopisi so pisali tudi o postopku usmrtitve in opisali psihicno stanje obdolženca. Proces je izvedel krvnik salinger iz Dunaja. ferme je bil pred izvršitvijo smrtne kazni v zelo slabem psihicnem stanju, saj je jokal, bil je ves iz sebe in prosil odpušcanja.24 celjsko sodišce je obsodilo na smrt tudi brata Matijo in franca forstnerja, oba kmecka fanta. 32-letni franc je pregovoril 28-letnega Matijo, da je zadušil 5-letnega nezakonskega francetovega sina Pavla ceronica in potem truplo vrgel v vodo. Povod je bil, da je moral franc za Pavla placevati obicajno alimentacijo, neke vrste preživnino.25 Do povzrocitve hudih telesnih poškodb je prihajalo tudi zaradi ljubosumja in »žensk«. V nedeljo ponoci je mesar zabodel z nožem krojaškega pomocnika. odmeval je še en primer povzrocitve hude telesne poškodbe, ko je v nedeljo kovac Možina v gaberju zabodel pisarja pri okrajnem glavarstvu i. lipuša. Zaboden je preživel, a je bil v smrtni nevarnosti. obojemu naj bi bil vzrok ljubosumje.26 Pri detomorih so se ženske zagovarjale pogosto, da so bile same doma in da so otroci prišli ob rojstvu že mrtvi na svet. Detomor je bilo težko dokazati. na koncu 19. stoletja je bila umrljivost otrok zelo visoka. Zato so bile detomorilke, ceš naj bi že rodile mrtve otroke, na obravnavah tudi pogosto oprošcene.27 Pogosto so obravnavali detomore peric, predvsem v okolici celja, ki so svoje otroke umorile zaradi razlicnih vzrokov. tako so pri porotni obravnavi februarja 1898 tri perice 21 Morilec svoje žene. Slovenski narod, let. 29, št. 123, 30. 5. 1896, str. 4. 22 Pomilošcen morilec. Slovenski narod, let. 29, št. 214, 18. 9. 1896, str. 3. 23 Z letom 1873 (nov kazenski zakonik) se koncajo javne usmrtitve, izvajanje smrtni kazni se prenese za zidove ali na dvorišca zaporov. Obsojencev na smrt niso vec izpostavljali javnosti (Studen, Rabljev zamah, str. 110.). 24 Obešen je bil. Domovina, let. 7, št. 16, 16.4. 1897, str. 4. 25 Na smrt obsojena. Slovenski narod, let. 30, št. 120, 28. 5. 1897, str. 3. 26 Z nožem. Domovina, let. 9, št. 31, 4. 8. 1899, str. 3. 27 Domov. Domovina, let. 8, št. 25, 24. 6. 1898, str. 2. dobile kazen treh let zaporne kazni. Pri tem so upoštevali revnejši stan, težke socialne razmere in predhodno nekaznovanost.28 Žalosten primer najdenega mrtvega otroka se je zgodil 24. novembra 1897. V celju so ga našli mrtvega v stranišcu v Vogrincevi hiši v Špitalski ulici. otrok je imel zavit vrat in je ležal v stranišcni jami že štiri dni.29 Porocil o posilstvih je bilo v celju zelo malo ali zanemarljivo. tako Domovina navaja le en primer, ko je bil obsojen Jakob Zupanc iz bukovžlaka na 2 leti težke jece zaradi posilstva.30 Samomori so pa slovenski casopisi pogosto pisali o samomorih. Casniki so samomorilce navajali z imenom in priimkom, navedli so tudi poklic, starost, nacin izvedbe samomora, poškodbe in vzroke za njih. samomori in poskusi samomorov so bili, vsaj glede na porocila, zelo pogosti. Med vzroki zanje se navajajo: socialne razmere, vojaška služba, domotožje, strah pred kaznimi, odtujenost, bolezni, nesrecne ljubezni in drugi. tako je casopis Slovenski narod pisal o samomorih v vojski: »samomori se nenavadno vrše, najvec v oktobru in novembru. Med samomorilci je najvec novincev. Vzroki so razlicni, najvec slabo ravnanje z vojaki«.31 tako je v letu 1899 storilo samomor 6 vojakov v celjski vojašnici. Vzroki so bili razlicni: dezerterstvo, domotožje, odtujenost, strah pred kaznijo in težke vojaške razmere. Vojaki, tako novinci kot naredniki, so storili samomor najveckrat s strelnim orožjem ali skocili z nadstropij vojašnic. 32 Da je bila vojaška služba zelo naporna, disciplinirana in so se je vojaki bali, dokazuje primer samomora vojaka Jakoba Zorka. ustrelil se je v glavo iz strahu pred kaznijo, ker je ukradel vojaške hlace.33 Med samomorilkami se navajajo tudi ženske. tako je storila samomor nemška igralka lola ranzolla, ki se je ustrelila v prsi med gledališko predstavo v celju.34 Mlada natakarica Josefa smodej je zastrupila kar sama sebe. Pri ženskah naj bi bil med pogostejšimi vzroki pogosto nesrecna ljubezen.35 28 Porotne obravnave. Domovina, let. 8, št. 8, 25.2. 1898, str. 3. 29 Mrtvega otroka. Slovenski narod, let. 30, št. 272, 27.11. 1897, str. 4. 30 Porotne obravnave. Domovina,let. 9, št. 48, 1.12. 1899, str. 4. 31 Samomori pri vojakih. Slovenski narod, let. 30, št. 82, 12.4. 1897, str. 3. 32 Samomor vojaka – novinca. Domovina, let. 9, št. 39, 29.9. 1899, str. 3. 33 Samomor zaradi vojaških hlac. Slovenski narod, let. 29, št. 187, 17.8. 1896, str. 3. 34 Samomor. Domovina, let. 9, št. 11, 17.3. 1899, str. 2. 35 Zastrupila se je. Domovina, let. 4, št. 33, 25.11. 1894, str. 3. VSE ZA ZGODOVINO 155 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Domovina se je razpisala o samomoru h. hallbritterja, ki je bil pisar na okrožnem sodišcu in mestni godec. razpravljalo se je o vzroku samomora. navedli so vec možnih vzrokov za samomor, od ponarejanja dokumentov, možnosti goljufije ali znižanja place pri mestni godbi s 70 gld na 20 gld.36 skrivnosti samomor je storil tudi 35-letni alojzij košec. ko je razgrajal v pijanosti, sta mu policista sledila v gaberje, ga zvezala in aretirala. Vklenjenega sta ga peljala v samokolnici v mestni zapor. Dve ure pozneje se je mož v zaporu obesil.37 Ropi, tatvine in goljufije leta 1895 se je vršilo v samem celju veliko tatvin. V teku enega meseca je bilo 10 tatvin. ukradli so mesarja J. straussa in to dvakrat zaporedoma, trgovca a. kolenca in sušilca mesa Peyerja. najvecji vlom so zagrešili v noci z 19. na 20. december 1895, ko so vlomili v prvo nadstropje opatije in odnesli opatu cerkveni prstan in zlatnike. našli so tudi železni crtalnik, s katerim bi najbrž pobili opata, ce bi se približal vlomilcem ali jih zalotil.38 Pred krajo niso bili varni niti predmeti v vremenski hišici. tako so ukradli in razbili visece instrumente, merilce zracnega pritiska, kolicine padavin in razlicne termometre.39 tatov niso ustavili niti bližnji policisti ali mestni stražniki. tako so tatovi na rotovški ulici, streljaj od mestne hiše, ki jo stražijo, vlomili v prodajalno mesa s. Payerja. odnesli so precej denarja in mesa.40 Po celjski okolici se je vozil kolesar – slepar, ki je zastavljal prstane za goldinarje z izgovorom, da se mu je predrlo kolo in nima denarja s seboj, da bi ga dal popraviti. Prstani so bili brez vrednosti, medeni in imeli so navadno ponarejene bele kamencke. Casopis je opozarjal na sleparja, da se ga naznani in izroci policiji.41 tatovi so bili zelo aktivni tudi ob slovesnostih, tudi cerkvene zapovedi jih niso ovirale. tako so neznanci v noci s 27. na 28. julij ob posebni slovesnosti razglasitve novomašnikov izpred farne cerkve odnesli mlaje. celjska policija zlikovcem ni prišla na sled.42 Crna kronika je obravnavala tudi poskus oškodovanja pošte. rokodelski pomocnik cajhen iz ljubecne je 20. maja dvignil 201 gld na poštno nakaznico namesto 36 Obesil se je. Domovina, let. 8, št. 45, 11.11. 1898, str. 3. 37 Misterijozna smrt. Domovina, let. 8, št. 46, 18.11. 1898, str. 3. 38 Tatvine vrše. Domovina, let. 5, št. 36, 25.12. 1895, str. 3. 39 Vandalska razdivjanost. Domovina, let. 4, št. 18, 25.6. 1894, str. 3. 40 Javna varnost v Celji. Domovina, let. 5, št. 29, 15.10. 1895, str. 3. 41 Pozor pred sleparjem! Domovina, let. 9, št. 31, 4.8. 1899, str. 3. 42 Celjsko barbarstvo. Domovina, let. 5, št. 22, 5.8. 1895, str. 3. 1 poslanega gld. orožniki so ga kmalu prijeli, zapravil je le 4 gld.43 s tatvinami so se ukvarjali tudi mlajši decki (9 -13 let). krcmarji in trgovci so opažali, da jim je zmanjkalo vecje kolicine cigar in raznih drobnarij. tatvine so dobile še nacionalni prizvok, ker so decki obiskovali nemško ljudsko šolo in so slovenski casniki krivili ponemcenje mladine in slab vpliv nemških šol, ceš saj niti verouka ne obiskujejo.44 V celjski javnosti je najbolj odmevala goljufija zaradi katere sta se zagovarjala pred okrožnim sodišcem gustav schmidl in J. kreuzberger. schmidl je bil nekdanji trgovec in nemški obcinski odbornik. obtožbe so letele na racun trgovskih goljufij.45 Zaradi goljufije je bil obsojen tudi V. krainc, sodelavec Pepija rakuscha, znanega celjskega trgovca. natancno število oškodovancev ni bilo znano. obsojen je bil na 3 mesece zapora.46 Požigi in požari Casopisje za celje, ki je od svoje srednjeveške dobe nekajkrat gorelo, omenjajo le posamezne požare. tako je požar izbruhnil v trgovini sadja Zamparuttija, ki je nastal v soboto ponoci. Škode je bilo za nad 400 gld vrednosti.47 Velik požar je izbruhnil novembra 1897 ob sedmih zjutraj, ko je gorelo v osenci pri celju. kmetu Jelovšku je pogorela hiša, gospodarsko poslopje in svinjak, sosedu Štantetu pa gospodarsko poslopje. Škode je bilo za okoli 500 gld. gašenje je bilo težko zaradi naselbine na hribu, poleg tega pa je še primanjkovalo vode. Pri gašenju je pomagala ekipa rudarjev pod Pecovnikom, ki so preprecili ognju širitev na sosednje strehe.48 V okolici celja je bilo zaznati tudi vec požigov gozda. tako so na dosmrtno jeco pred okrožnim sodišcem obsodili bivšega posestnika Mihaela kummerja iz Pecovnika pri celju. Veckrat je požgal mestni gozd, kar je povzrocilo skupaj za 350 gld škode.49 ob požigih je celjski mestni urad odobril 100 gld nagrade tistemu, ki prijavi neznanega požigalca mestnih gozdov. to sta storila posestnik gros in njegov sin, ki sta požigalca prijavila Dergancu, vodji požarne brambe.50 43 Prevarana pošta. Slovenski narod, let. 29 št. 117, 22.5. 1896, str. 3. 44 Pokvarjena mladina. Domovina, let. 4, št. 1, 5.1. 1894, str. 4. 45 Gustav Schmidl pred porotniki. Domovina, let. 4, št. 36, 25.12. 1894, str. 2. 46 Obsojen je bil. Domovina, let. 5, št. 6, 25.2. 1895, str. 3. 47 Ogenj v sobi. Domovina, let. 9, št. 9, 3.3. 1899, str. 2. 48 Požar. Domovina, let. 7, št. 45, 5.11. 1897, str. 3. 49 V dosmrtno jeco. Domovina, let. 8, št. 36, 9.9. 1898, str. 2. 50 Da ostane med žlahto. Domovina, let. 8, št. 47, 25.11. 1898, str. 3. 156 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE Vandalizem in unicenje javne lastnine Že v tistem casu so casopisi pisali in razpravljali o mladoletniškem vandalizmu in razposajenosti. nobena izjema ni bil županov sin. Mladoletnega sina celjskega župana stigerja so obsodili na globo 30 gld ali 6 dni zapora, ker je na pobalinski nacin izganjal in zmerjal sprehajalki v mestnem parku.51 Mladi so unicevali tudi tujo lastnino. tako so ponoci neko nedeljo z žvižganjem in kricanjem ometali z blatom hišo dr. J. serneca. takih dogodkov je bilo kar precej. ko se je sernec prikazal na oknu, so že zbežali.52 Zanimive igre in ideje so imeli celjski šolarji. tako so na progo savinjske železnice v bližini celja polagali kamenje na železniške tire in se celo postavljali na železniško progo. Vlak se je moral pred njimi celo ustaviti. V casopisu so se pojavile zahteve po boljši vzgoji staršev in uciteljev, da se mora mladino bolj opominjati.53 Že na prelomu 19. stoletja se je mladina zbirala v mestnem parku. Poceli so za njih »zanimive stvari«, dokazovali svojo moc in unicevali javno lastnino. tako so razbili steklo na vremenski hišici v mestnem parku, poškodovali so tudi spomenik cesarja Jožefa.54 razposajeni decki so razrezali vozove v Št. Pavlu in pri teharjah. Casopisi so ostro grajali poškodovanje tuje lastnine in zahtevali primerno kazen. ta hudodelstva so se lahko kaznovala z jeco od 6 mesecev do enega leta, ce je presegala vrednost škode 25 gld ali je šlo za hudodelstvo javne lastnine.55 Nesrece in poškodbe ljudi ker so ljudje trdo delali in garali, je prihajalo pogosto tudi do delovnih nesrec. nesrecam so botrovale tudi utrujenost, neprevidnost in tudi alkohol. tako je v gaberju padel s svojega gospodarskega poslopja gostilnicar f. svetl, ki si je poškodoval lobanjo in umrl.56 Pri nabiranju zelišc se je smrtno ponesrecil pastor celjske protestantske obcine baumgart. Ponesrecil se je v gorah pri beljaku na koroškem pri nabiranju zelišc, ko je padel cez strmino.57 s strehe Zanggerjeve hiše je padel zidar J. kvas.58 Prihajalo je tudi do prometnih nesrec. V tistem casu se je avtomobilski promet komaj zacel razvijati, zato 51 Županov sin – obsojen. Domovina, let. 9, št. 41, 13.10. 1899, str. 3. 52 Celjski snob in pobalini. Domovina, let. 8, št. 10, 11.3. 1898, str. 3. 53 Divjala lahkomiselna mladina. Domovina, let. 5, št. 35, 15.12. 1895, str. 2. 54 Pobalinstvo. Domovina, let. 4, št. 17, 15.6. 1894, str. 3. 55 Surovosti. Domovina, let. 4, št. 36, 25.12. 1894, str. 3. 56 Dan nezgod. Domovina, let. 9, št. 13, 31.3. 1899, str. 3. 57 Ubil se je. Domovina, let. 9, št. 22, 2.6. 1899, str. 3. 58 Ubil se je. Domovina, let. 9, št. 39, 29.9. 1899, str. 3. sta bili najpogostejši prometni sredstvi voz in vlak. Z njima je povezano najvec prometnih nesrec. Že v tistem casu je botroval nesrecam alkohol. 31. oktobra zvecer je posestnik slokan peljal iz vinograda na liscah cez Miklavški hrib tri sode mošta. Pri najvecji strmini nad Požarjevim posestvom je hotel voz zavreti in izrociti konje vinjenemu hlapcu. ta se za konje ni zmenil in jih je pustil svojo pot. slokan ni mogel pravocasno zavirati in konji so šli v dir. Domovina navaja: »Voz se je prevrnil ob vznožju hriba, se z konji vred prekucnil na Požarjevo posest in razbil se je manjši sod in ubil se je en konj. Cudežno sta ostala cela dva velika soda«.59 Do smrtne nesrece z vozom je prišlo tudi na poti proti Šentjurju. nesreca je doletela hceri družine J. straussa. konji so po poti navzdol precej divjali, voz se je pri tem nagnil na stran. gospa je v strahu, da se ne prevrne, skocila z voza in padla. Poškodovala si je notranje organe in na kraju umrla. Mlajša od sopotnic je bila hudo poškodovana.60 konec 19. stoletja je postala železnica glavno prevozno sredstvo. Slovenski narod je takole pisal o železniških nesrecah: »nesrece na železnicah dogajajo se letos tako pogosto, da cloveka res skrbi, kaj bo. kdo je temu kriv? je težko reci«.61 Ponoci je vlak povozil Martina tratnika iz Pecovnika pri celju. Pri spreganju voza je nesrecno padel na tir in prišel z glavo pod kolesa vagona. 62 2. septembra je prišlo do nesrece dveh vlakov na istem tiru. Vlak številka 122 je crpal vodo, vanj pa je trcil prihajajoci vlak. nesreci je botrovala slaba signalizacija in oznake tabel. razbitih je bilo 22 vagonov. Pri nesreci je bil hudo ranjen strojevodja, lažje pa eden od sprevodnikov. 63 Zaradi posledic železniške nesrece je bil najden na tirih mladenic Janez gorišek, po domace Majhenšek iz Creta. našli so ga s predrtimi prsmi, povožen naj bi bil od hitrega vlaka. Policija je uvedla preiskavo.64 Casopisi so pisali tudi o utopitvah. tako je bilo usodno kopanje v savinji za 10-letno deklico Magdaleno Vrecer. utonila je v savinji, voda jo je ponesla izpod starega gradu do kopališca Diane, kjer so jo potegnili na kopno. Žal prepozno.65 nenavadni nesreci pa sta botrovala pogum in veliko zanimanje. na celjskem kolodvoru je stal tovorni vlak, ki je prevažal zveri družbe kloudsky. Delavec andrej flis je prišel v radovednost preblizu vozu, v katerem je bil velik tiger. Zverina je bila razdražena in je flisu zgrabila glavo s tacama. s kremplji mu je raztrgala uho 59 Nesreca. Domovina, let. 8, št. 44, 4.11. 1898, str. 2-3. 60 Velika nesreca. Domovina, let. 4, št. 27, 25.9. 1894, str. 3. 61 Nesrece na železnici. Slovenski narod, let. 30, št. 49, 3.12. 1897, str. 4. 62 Povozilo je. Domovina, let. 8, št. 52, 30.12. 1898, str. 3. 63 Nesreca. Domovina, let. 5, št. 25, 5.9. 1895, str. 2. 64 Velika nesreca. Domovina, let. 5, št. 22, 5.8. 1895, str. 2. 65 Utonila. Domovina, let. 5, št. 23, 15.8. 1895, str. 4. VSE ZA ZGODOVINO 157 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 in razmesarila obraz. Druga dva delavca sta urno rešila nesrecneža iz krempljev in preprecila še vecjo nesreco.66 Žalitve, prepiri in pretepi gostilne niso bile samo družabna središca, ampak so bile tudi središca prepirov in pretepov. k temu je botroval najpogosteje pogum, ki je imel zaslombo v velikih kolicinah popitega alkohola. Mladenici so kazali surovost in neotesanost, se pogosto grdo in nesramno obnašali. torej je rado prihajalo do pretepov, ravsanja in tudi poškodb.67 Za povzrocitev težkih telesnih poškodb se je dobilo težko jeco, poostreno s postom in temnico.68 odmeven pretep se je odvijal v celjski vojašnici. spopadla in pretepala sta se dr. negri in Dr. stepischnegg. Povod je bil nesramni clanek proti celjskemu županu stigerju, saj je bil negri bodoci županov zet. V pretepu je bil ranjen stepischnegg.69 V pretepih je prišlo do napadov tudi s strelnim orožjem. tako je nekdo neko noc trikrat ustrelil proti mladim gimnazijcem. na sreco nobeden ni bil zadet ali ranjen. Zacuda pa naj strelov ne bi slišali policisti, ki so bili v bližini.70 Prepiri in pretepi so se koncali žal tudi tragicno. tako so trije fantje pri vasovanju v bližini celja ponoci zalotili vojaka karola hunta, ki je zapustil stražno mesto pri vojaškem strelišcu. fantje so svojega konkurenta pri dekletih tako hudo pretepli, da je umrl.71 Velik škandal je nastal pred mestno župnijsko cerkvijo v celju, ko se je hotel porociti gostinec gobec z reziko bracicevo. Pritekla je Marija Škerjanc in ocitala ženinu, da je njej obljubil zakon, posodila pa naj bi mu tudi 500 gld. Zapušcena ljubica je nevesti raztrgala venec, nevesta pa je Marijo pretepla z bicem. Posredovati so morali policisti. na poroko so svatje morali pocakati naslednji dan.72 Za žalitve ali obrekovanja so bile navadno izrecene globe na sodišcih, lahko pa tudi nekaj dni zapora. tako je moral posestnik franc wratschko placati 25 gld globe in poravnati sodne stroške, ker je razžalil notarja o. Ploja.73 Zaradi žaljenja so bile obsojene tudi znane osebnosti, med drugim dr. riebl.74 66 Tiger razmesaril obraz. Domovina, let. 5, št. 26, 15.9. 1895, str. 3. 67 Pobalinstvo. Domovina, let. 5, št. 14, 15.5. 1895, str. 3. 68 Izpred porotnega sodišca. Domovina, let. 4, št. 4, 5.2. 1894, str. 3. 69 Dvobojevala sta se. Domovina, let. 8, št. 12, 25.3. 1898, str. 2. 70 Hoj celjska policija leži zopet na ušesih. Domovina, let. 8, št. 30, 29.7. 1898, str. 3. 71 Pri vasovanju. Slovenski narod, let. 30, št. 235, 14.10. 1897, str. 4. 72 Pred poroko. Slovenski narod, let. 30, št. 198, 31.8. 1897, str. 2. 73 Obsojen je bil. Domovina, let. 5, št. 4, 5.2. 1895, str. 2. 74 Dr Riebl obsojen. Domovina, let. 9, št. 50, 15.12. 1899, str. 3. Naravne nesrece leta 1895 sta celje prizadeli dve veliki naravni nesreci, povodenj in potres, ki je sicer najbolj prizadel obmocje ljubljane in ljubljanske kotline. Velik potres se je zgodil v noci s 14. na 15. april. V nedeljo zvecer ob 23 uri in 15 minut se je zacutil potres tudi v celju in našteli so 15 popotresnih sunkov. Zaceli so padati dimniki, strešniki in omet fasad. ljudje so preplašeni zbežali na ulice in trge. najbolj poškodovani objekti v celju so bili: nemška hranilnica in kolodvor. smrtnih žrtev ni bilo, ranjenih pa malo. V celju so škodo ocenili na 30.000 gld.75 Manjši potres je sledil še 14 maja ob 3 uri in 8 minut, ki ga je spremljalo bobnenje. Potres je trajal 5 sekund, manjši sunki so bili še ob 4. in 6. uri zjutraj. Potres same škode v celju ni povzrocil.76 novembra 1895 je voda skoraj preplavila celo celje in okolico. Mestni park je bil popolnoma pod vodo. najbolj poplavljeni deli celja so bili Zavodna, otok in lava. Voda je vdrla v številne kleti in napravila veliko škodo. Poškodovana je bila tudi železniška proga, zato je bil promet na njej zelo oviran.77 Viri in literatura Casopisje Domovina, let. 4, leto 1894. Domovina, let. 5, leto 1895. Domovina, let. 7, leto 1897. Domovina, let. 8, leto 1898. Domovina, let. 9, leto 1899. Slovenski narod, let. 29, leto 1896. Slovenski narod, let. 30, leto 1897. Literatura cvirn, Janez: Oris družbenega življenja v Celju na prelomu stoletja. celje: novi tednik, 1990. cvirn, Janez: Thomas fürstbauer: kronika mesta celja 1892-1907. Celjski zbornik, 55, 1990, str. 227-260. studen, andrej: Rabljev zamah: k zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do zacetka 21. stoletja. ljubljana: slovenska matica, 2004. orožen, Janko: Zgodovina celjskega sokola. celje: sokolsko društvo celje Matica, 1940. 75 Potres v noci aprila 1895. Domovina, let. 5, št. 12, 25.4. 1895, str. 2. 76 Potres v Celju. Domovina, let. 5, št. 15, 25.5. 1895, str. 3. 77 Velika povodenj, Domovina, let. 5, št. 31, 5.11. 1895, str. 2. 158 VSE ZA ZGODOVINO Natalija Mihelcic »Moški vzdihujejo za tobakom, ženske za kavo, otroci pa za kruhom« Razmere na Kocevskem v casu prve svetovne vojne na primeru župnije Banja Loka Zgodovina banja loke je danes marsikomu izredno slabo poznana, njena preteklost iz prejšnjega stoletja pa razkriva marsikatero zanimivost, ki je doslej ostala skrita. ne gre pozabiti, da je naselje zaradi svoje stoletne pripadnosti kocevski doživelo veliko sprememb ter skupaj s pokrajino preživelo »duh preteklega« casa. Mednje sodijo tudi vojne razmere Velike vojne, katere posledice vojnega razdejanja so v banjaloškem obmocju slabo raziskane in poznane, zato je tovrstno arhivsko gradivo iz tistega casa še posebej dobrodošlo. Pricujoci prispevek obravnava razmere v banja loki v casu prve svetovne vojne ter razkriva obilico zgodovinskih dejstev o omenjenem vaškem naselju. skromno, vendar bogato arhivsko gradivo župnijske kronike tedanjega banjaloškega župnika, antona Medveda, in zapisi o banjaloških družinah v serijah virov Status animarum, predstavljata edina doslej ohranjena primarna zgodovinska vira, pomembna za obdobje v casu Velike vojne za banja loko. Vira hrani župnija v kocevski reki, ki poleg omenjenih virov, hrani tudi kasnejše zapise o vojnih razmerah na tem obmocju. banja loka je majhno obcestno naselje z grucastim jedrom, povzdignjeno na vzpetini in stisnjeno med obronki kraških planot v zgornji kolpski dolini, ki je tako kot ostala kocevska doživela krute posledice prve svetovne vojne. Poselitev banja loke sega že v stari vek, v kostelskih urbarjih pa se podeželsko naselje omenja kot vas z osmimi kmetijami.1 Pred pricetkom prve svetovne vojne je naselje zajela zajetnejša in obsežnejša poselitvena »mrzlica«, saj je, kot potrjuje popis iz leta 1910, v naselju živelo 226 prebivalcev,2 kar je predstavljalo 0,051 % vsega prebivalstva v uradu Vas-fara, kamor je banja loka upravno pripadala. Štiriletna svetovna vojna je 1 Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga, str. 216. 2 Prav tam, str. 213. razredcila prebivalstvo, mnogi so v vojni izgubili svoje svojce, drugim pa se je uspelo preseliti v druge slovenske kraje. banja loka je hitro obcutila ucinke deagrarizacije in pocasne depopulacije, vendar se je življenje v njej zaradi ljubezni do svoje zemlje, posestva in domacega kraja ohranilo do danes, nekateri pa so zaradi omenjenega v njej ostali vse svoje življenje. naselje leži na cestni relaciji kocevje-fara, ki je od prvega oddaljena 20 kilometrov, od slednje pa slabih 6 kilometrov. ne tako velika razdalja do vecjega mesta, kocevja, je v preteklosti (ne)posredno vplivala na gospodarski razvoj banja loke. Zaradi zakraselega površja, posutega z množico vrtac in drobnimi kraškimi pojavi, je okolica vasi porašcena z obsežnimi banjaloškimi gozdovi, ki so v preteklosti pomenili bogastvo za tamkajšnji kraj. Poleg gozdarstva se je vecina vašcanov ukvarjala s kmetijstvom, redili so hlevsko živino ter obdelovali bližnja polja. tovrstna gospodarska panoga je predstavljala osnovni vir preživetja v težkih vojnih casih, po drugi svetovni vojni pa je ta z razcvetom industrije v kocevju postala drugotnega pomena. Vecina vašcanov se je zaposlila v kocevski industriji ter se zaradi lokacije zaposlitve odselila iz banja loke, medtem ko je manjšina še naprej ostala vezana na »rodno« grudo. Dopolnilno in dodatno dejavnost v preživetju lokalnega prebivalstva sta pomenili tudi sadjarstvo in cebelarstvo, iz vasi pa so vašcani vozili tudi mleko, ki so ga prodali mlekarni na Petrini. Družabno življenje v banja loki pred zacetkov prve svetovne vojne je bilo skromno, omejeno le na praznovanje vecjih obcinskih, državnih in cerkvenih praznikov. Vas je imela le eno trgovino in gostilno, ki sta predstavljali osrednje zbirališce lokalnega prebivalstva, predvsem v slednji pa so svoj prostor za druženje in klepet našle starejše generacije banje loke. kulturno mrtvilo je oviralo družbeno dejavnost kmeckega naselja, VSE ZA ZGODOVINO 159 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 vecjo kulturno-družabno pestrost pa zasledimo skoraj dvajset let po koncani Veliki vojni. banjalocani so bili preprosto ljudstvo, ki je živelo od pridelkov svoje lastne zemlje. Vsakodnevna kmecka opravila so bila del vsakdanjika sleherne banjaloške družine, ki se je borila za svoje preživetje v zametu prihajajoce svetovne vojne. V vasi je pretežno živelo zrelo prebivalstvo s svojimi družinami, njihovo število pa se je po koncani prvi svetovni vojni znatno zmanjšalo. o natancnem številu kmeckih družin ni natancnega podatka zaradi pomanjkljivih podatkov v Status animarum, struktura kmeckih družin pa je bila zagotovo odraz nacina življenja v mirnem podeželskem naselju. Manjšina tamkajšnjega prebivalstva se je odlocila za iskanje dodatne zaposlitve, ki naj bi olajšala vsakodnevne življenjske tegobe. bližina kocevje, kjer je bilo priložnost zaposlitve raznovrstna in vecja, je prebivalcem banja loke omogocala nabavo življenjsko potrebnih prehrambenih izdelkov ter ostalih materialnih izdelkov, ki niso bili na zalogi v vaški trgovini. Ceprav je prometna povezava s kocevjem pomenila edino in vecjo obliko selitve vašcanov, so le-ti odhajali iz banja loke v primeru vecjih in nujnih opravkov ter službenih obveznosti. banjaloško prebivalstvo je kot vaška skupnost živelo skoraj »neokrnjeno« in spokojno. Do velikih tragicnih sprememb vse do prihoda prve svetovne vojne ni prišlo. Velika pridobitev za vaško skupnost je pomenila elektrifikacija naselja ob koncu 19. stoletja, ki je v domovih vašcanov zamenjala nekdaj uporabne svece, petrolejke, ponekod pa tudi bakle. elektrifikacija kocevske je potekala pocasi in postopoma, mesto kocevje je prvo elektricno napeljavo in elektrarno dobilo leta 1896, nato pa so sledila še ostala naselja. V istem casu je bila v kocevju zgrajena tudi vodarna, ki je mestno prebivalstvo oskrbovala s pitno vodo, medtem ko je v banjo loko tovrstna novost prišla kasneje. Zapoznelost številnih novosti ni ustavila življenja v banja loki, uvedba le-teh pa je pripomogla k izboljšanemu nacinu tamkajšnjega prebivalstva. Za duhovno življenje banjalocanov je skrbel lokalni župnik, ki je bil nastanjen v tamkajšnjem župnišcu. V casu prve svetovne vojne je v župniji deloval anton Medved, ki je skupaj svojimi župljani preživel krutost vojne. V banjaloško župnijo je prišel 10. oktobra 1906 in je v njej deloval do 31. decembra 1928. Župnija banja loka, ki je v casu prve svetovne vojne zajemala naselja banja loka, nova sela, Drežnik, Jesenovrt, Puc, briga, ajbelj, kaptol, suhor, Podstene, gorenji Potok, Zapuže, selo, lipovac, Matvoz, rajšele in Vimol,3 je bila ustanovljena pred vec kot dvestotimi leti. njeni zacetki kot lokalije segajo v leto 1786, ko so njeni prebivalci izrazili željo, da se v banja loku ustanovi župnija. Zaradi odmaknjenosti in slabe dostopnosti župnija kostel ni mogla opravljati Župnija Kocevska Reka, Status animarum, 1910 – 1984, IV. zvezek. in skrbeti za versko življenje v banja loki kot bi morala, zato je bila želja po lastni župniji zelo zaželena in dobrodošla. kostelski župnik, lovrenc racki, je ustanovitvi banjaloške župnije zelo nasprotoval, vendar je bila kljub temu župnija ustanovljena. Prvi banjaloški župnik je s svojo duhovno službo v banji loki nastopil šest let po njeni ustanovitvi.4 Prav tako kot ostala kocevska se je ta znašla v vrtincu grozne vojne, ki je zahtevala življenja številnih banjaloških mož in fantov. Poslani na rusko in soško fronto so se marsikateri banjalocani in njihovi sovašcani znašli pred golim dejstvom, da je potrebno prijeti za orožje in obraniti svojo domovino. Mobilizacija vašcanov je pretresla skoraj vsako družino, ki ni bila pripravljena na vojno, posebno pa je vojna zaznamovala njihova življenja. težko preživetje sleherne družine in pomanjkanje vsega je prebivalce banjaloške župnije pahnilo v revšcino in lakoto. Še tisto malo, kar so imeli, so morali oddati v vojaške namene, deželna oblast pa je poskrbela za skromno podporo, ki je komaj zadostovala za preživetje. Vendar še tako težke vojne razmere so prebivalstvo utrdile, da je znalo shajati v boju za preživetje. Razmere v župniji Banja Loka v obdobju prve svetovne vojne Poštna pošiljka, ki jo je prejel župnik anton Medved dne 29. junija 1914, je prinesla obvestilo z naslednjo vsebino: »Njegova cesarjeva visokost, prestolonaslednik, nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga, vojvodinja Sofija sta postala žrtvi zavratnega atentata 28. junija, vceraj v Sarajevu«.5 uradno obvestilo je župnik prejel od krajevnega okrajnega glavarstva iz kocevja, katero je bilo poslano po vseh župnijah kocevske in pocasi pripravljalo teren za mobilizacijo vojakov. odziv prebivalstva v banji loki je bil razburjajoc in zgrožen. Zavladala je splošna panika in ljudje niso vedeli, kaj naj pricakujejo. Še isti dan je župan banja loke, Jožef kajfež ukazal obesiti crno zastavo na zvonik župne cerkve, v župnišcu, šoli in pošti. Zazvonil je veliki zvon, ki je oznanil smrt cesarjevega para. novica o umoru prestolonaslednika se je razširila po vsej župniji in njenih podružnicah, tudi po ostalih kocevskih župnijah in naseljih. V spomin na preminulega franca ferdinanda in soprogo je župnik anton Medved 6. julija daroval slovesno »sveto mašo z libero« v župni cerkvi, katere so se udeležili vsi župljani, tako iz banja loke kot iz podružnic. isti dan je bila darovana tudi polno obiskana sveta maša v kostelu. V pocastitev spomina na tragicni dogodek so se 4 Župnija Kocevska Reka, Matrikula Banja Loke, prepis in prevod Blaž Resman, 17. 6. 2010. 5 Župnija Kocevska Reka, Kronika župnije Banja Loka, leto 1914. 160 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE mnogi ljudje potem še »vsako leto z neizmerno žalostjo in pokornostjo udeležili spominske maše«. napad na prestolonaslednika je odmeval po vsem svetu. banjalocani, prežeti s strahom, so iz dneva v dan živeli vse bolj »anksiozno in zmedeno«, v pricakovanju (ne)pricakovanega. Dnevnika Slovenec in Slovenski narod sta prinašala številne novice, obvestila in polemike o vzroku napada, odnosu med avstro-ogrsko monarhijo in srbijo, naposled pa tudi reakcijo avstro-ogrskega vrha na napad prestolonaslednika in njegove žene. to je vse bolj in bolj burilo strahove med ljudmi in ga postavljalo v grozno, s strahom prežeto situacijo. Po vsej politicni zmedi in odlocnosti, ne samo med politiki, ampak med celotnim kocevskih prebivalstvom, je slednje kmalu pricakovalo obvestilo o mobilizaciji. Župnik anton Medved je novico o vpoklicu vojakov v vojsko zapisal takole: »Ko sem bil na prižnici in prebral evangelij, je za menoj prišel cerkovnik Jožef Rogale in mi izrocil zaprto pismo, rekoc, da moram takoj odpreti in prebrati. Vsebina pisma je bila takojšna delna mobilizacija«.6 odzivi ljudi v cerkvi so bili razburjajoci. Ženske in otroci so jokali in kricali, možje pa so otopeli. novica o delni mobilizaciji je prišla 26. julija. skoraj pri vsaki družini je bil mož, fant, oce ali sin vpoklican k vojakom. Prvi delna mobilizacija je bila izvedena 27. julija, slaba pol meseca kasneje pa je krajevno okrajno glavarstvo v kocevju odredilo splošno mobilizacijo. Vpoklicani so bili vsi možje in fantje do 42. leta, ki so se morali odzvati vpoklicu. V nasprotnem primeru jim je grozila zaporna kazen. Zacetna mobilizacija je vpoklicala 275 mož in fantov.7 Potek vpoklica v vojsko je bil za vsako družino izredno stresen, custven, in žalosten dogodek, vecina prebivalstva ga je prepoznala tudi kot »nevracanje domov «, navsezadnje tudi kot smrt bližnjega. spet drugi pa so v mobilizaciji videli razlicne priložnosti, posebej vojaški begunci, kateri so bili pomilošceni s strani cesarja in vpoklicani v vojsko. to je pomenilo priložnost, da se nekega dne le morda vrnejo domov, k življenju brez zapora in kazni. Vpoklic je bil izvršen tudi nad tistimi, ki so bili v tujini. Mobilizacija ni pomenila samo odziv na politicno odredbo, dejansko je predstavljala nekakšen ritual vojakove družine, ki je med seboj povezala vse clane družine. Pri izvajanju le-tega so sodelovali vsi, kajti od družinskega vzdušja je bilo odvisno, kako se bo vpoklicani vojak podal v vojno. Vecinoma so bile družine razocarane nad vpoklicem, ker »je bil marsikdo presenecen, da mu nikdar ne bo treba obleci cesarske suknje in nositi puške. Bil je vpoklican, da dela z orožjem ali pa s krampom in lopato, ali pa pomaga pobijati sovražnika 6 Prav tam. 7 Prav tam. ali pa delati utrdbe in strelske jarke ali celo izdelovati morilsko orožje«.8 Vpoklicani vojaki so morali oditi na železniško postajo v kocevje, od koder so bili poslani na fronte, vecinoma v bosno in srbijo, nekaj pa jih je kasneje odhajalo tudi na rusko in italijansko (soško) fronto. slednja je zahtevala ogromno življenj slovenskih fantov in mož ter je odmevala dalec naokoli. Župnik v župnijski kroniki poroca, da se je vojskovanje slišalo tudi na kocevsko, »saj se je streljanje slišalo, kakor bi bili topovi z bližnjih hribov. Culo se je sploh vsak dan silno pokanje in streljanje. Ljudje so govorili, da se je zemlja stresla.«9 na pot proti kocevju so vojaki odšli z vozovi in s konji, drugi pa so odšli peš v spremstvu družine. Dolžnost župnika je bila, da je mlade fante in može spodbujal k obrambi svoje domovine, dolžnost mu je celo nalagala, da je pozival ljudi h vpoklicu v vojsko ter jih opogumljal in blagoslavljal. Vsak izmed vojakov je dobil rožni venec ali sliko s podobo Matere božje ter bil omenjen pri darovanju svete maše za vpoklicane vojake. Prva procesija, posvecena vpoklicanim vojakom in za srecen izid vojne, je bila 21. oktobra 1914, ki so se jo udeležili banjalocani in kocevarji. Procesija s sveto mašo se je pricela v borovcu, koder so se zgrinjale množice ljudi iz sosednjih župnij. omenjena procesija je dobila znacaj »domovinskega navdušenja«, saj se je na njej pelo in molilo v slovenskem in nemškem jeziku. anton Medved poroca, da »so se procesije udeležili farani iz Kocevske Reke, Banja Loke, Borovca in Gotenice. Po koncanih molitvah za srecen izid vojne so zapeli cesarjevo pesem v slovenskem in nemškem jeziku«.10 to je bila redka priložnost, ki je pokazala še (nekakšno) povezavo med slovenci in kocevarji, katera razhajanja so se kasneje samo še poglobila. Velika vojna je pomenila pravo ekonomsko pomanjkanje vsega, od živil do obleke. ustanovljeni odbor za vzdrževanje v banja loki je že ob zacetku vojne prosil svoje farane za denarne prispevke ali živila za ranjence in vojake na fronti. ljudje so redno in množicno zbirali razna živila, razlicne predmete, za katere so menili, da imajo nekaj vrednosti, zbirali so tudi denar in obleko. Vojaška bolnišnica v kocevju je zaprosila za živila in obleke za ranjence in vojake na fronti, cemur so se ljudje takoj odzvali. nekateri posamezniki so podarili številne vredne predmete, ki so bili namenjeni prodaji in pomoci potrebnim slovenskim vojakom in vašcanom. Zbrane predmete in živila so odnesli v župnišce, od koder jih je župnik anton Medved poslal v kocevje, nekaj pa je šlo za kocevsko bolnišnico in knezoškofijski ordinariat 8 Prav tam. 9 Prav tam. 10 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO 161 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 v ljubljani. Za slovenske vojake se je zbiralo tudi pri maši. Zbrani denarni prispevki so bili velikodušni, saj so vcasih znašali tudi do vec sto kron. istega leta je bila ustanovljena tudi komisija za popisovanje zalog živil, ki jo je vodil profesor Polovic iz kocevja. 11 ta je imela nalogo popisati vsa živila in pridelke, ki jih je pridelala posamezna družina. Vsaka družina je morala sporociti, koliko vrst in kolicino živil ima v zalogi ter oddati predpisano kolicino posameznega živila, ki mu jo je odredila komisija. Clan komisije za obmocje župnije banja loke je bil Matija cetinski iz Morave.12 ta je skrbno beležil kolicine oddanega žita in drugih živil vsake družine v župniji ter jo nato posredoval krajevnemu okrajnemu glavarstvu v kocevju. Darovano blago je poslal na fronto in v vojaške bolnišnice. Zaradi velikega pomanjkanja osnovnih živil in potrebšcin je županstvo v banja loki prejelo dopis s pozivom št. 6152, v katerem je krajevno okrajno glavarstvo v kocevju pozivalo prebivalstvo, »da varcuje z moko, krompirjem in drugimi živili in naj jih ne uporablja lahkomiselno, ker se bližajo hudi casi«.13 Dopis jasno kaže na splošno pomanjkanje vsega, na primanjkljaj osnovnih življenjskih potrebšcin za preživetje. o tem je opozarjal tudi Slovenec, ki je pisal, »da je zdaj pomanjkanje denarja, živil je dosti, vendar pride cas, ko bo manjkalo živil in denarja in nazadnje cas, ko ne bo nicesar.«14 Medsebojna pomoc in pomoc drugim med vojno je naznanila enotnost slovenskega naroda, da si ne glede na razklanost znotraj velike avstroogrske države zna priskociti na pomoc ter izkazati solidarnost do drugih. slednje je razvidno iz številnih pozivov krajevnega glavarstva po zbiranju dobrin in blaga, še posebej v casu, ko je bilo to nujno potrebno. V aprilu leta 1915 je odbor za preskrbo ranjencev v kocevju zaprosil za platno in notranjo obleko (spodnje perilo; op. a.). kasneje je zaprosil tudi za slamo in koruzne opilke. Vašcani so prostovoljno zbirali slamo in koruzne opilke, zbrali nekaj spodnjega perila ter ga sami odpeljali v bolnišnico v kocevje. Za to niso prejeli nikakršnega denarnega placila, placilo jim je bila zahvala ter nekaj pijace.15 hudo pomanjkanje je mocno prizadelo številne družine vpoklicanih vojakov, ki so ostale brez vsega. Zato je deželni odbor poskrbel za izplacevanje denarnih podpor, vsota pa je bila dolocena na podlagi števila družinskih clanov in nujnosti potrebe po življenjskih potrebšcinah. na zacetku so omenjene podpore znašale 11 Prav tam. 12 Prav tam, leto 1915. 13 Prav tam. 14 Prav tam. 15 Prav tam. kar nekaj denarja, da so zadovoljile potrebe po preživetju družine, kasneje pa so se le-te izrazito zmanjšale zaradi ekonomske krize, lakote in vojne. V ta namen so ljudje po posameznih naseljih in župnijah zbirali živila in obleko za sirote in družine, ki niso imele za golo preživetje, darovalo se je tudi pri svetih mašah za ljudi v potrebi. Po ukazu Deželnega odbora so se razdelili paketi z živili med družine, potrebne pomoci, sirote in vdove. anton Medved poroca, »da je Odbor za vojne sirote v Ljubljani naklonil vdovam in sirotam padlih vojakov božicni dar v vrednosti 435 kron in pustil župniku, da to razdeli pravicno ali pa za denar kupi obleko ali živež«.16 Ponavadi so ljudje darovali živila in obleko, vcasih pa se je med prispevki znašel tudi denar. imeti denar, shranjen doma, je pomenilo veliko nevarnost, da si bil zaradi tega oropan ali celo ubit. Vojne razmere niso narekovale poznavanje poštenosti in solidarnosti v širšem smislu, kadar je šlo za preživetje. Že za tako malo denarja je marsikdo »prodal« soseda, prijatelja, bližnjega. toda (ne)prednost posedovanja denarja v velikih kolicinah je narekovala posamezniku, da je denar vložil v hranilnice. tudi oblasti so pozivale, naj se ljudje ne bojijo padca vrednosti denarja ter naj ga vložijo v hranilnice. slednje se je kasneje izkazalo za napacno potezo. Prebivalci banjaloške župnije so shranjevali denar v hranilnici pri fari. o množicnih vlaganjih v hranilnico in pomanjkanju denarja (drobiža) nam poroca banjaloška kronika, ki pravi, »da so se ljudje bali, da bo denar zgubil veljavo, zato je prišlo do velikega pomanjkanja drobiža. V gostilnah v Kocevju je dobil jed in pijaco le tisti, ki je imel droben denar, ker ga ni bilo mogoce menjati«.17 leto 1916 je bilo slabo leto za banjeloško župnijo, saj je bila zima zelo huda in je unicila skoraj vsa sadna drevja. letina je slabo obrodila in ljudje so obcutili znatno pomanjkanje hrane. Vojna je (še vedno) jemala življenja kocevskih fantov in mož, za seboj pa pustila revšcino, bedo in lakoto. Primanjkovalo je osnovnih živil, sena, oblek, vozov, živine in tudi denarja. kljub veliki revšcini je oblast tistega leta ukazala rekvizicijo žita, sena in krompirja. ljudje so postajali vse bolj jezni, vendar so morali po ukazu oblasti rekvizirati ukazane dobrine. Placilo za rekvizirano blago je bilo majhno. ljudje niso mogli shajati s tako majhnim placilom, draginja pa je bila velika. Prihajalo je do zmot pri rekviziciji, ko se je komisija zmotila pri dolocanju rekviziranega blaga in izracunala prevec kot bi morala. anton Medved navaja, »da je komisija zracunala še vec, kar se mora oddati, kakor je lastnica pridelala. Ker ni bilo toliko mogoce dati, kakor so zahtevali, je prišel okrajni glavar Murk iz Kocevja in se sam preprical na licu mesta, kako napako 16 Prav tam. 17 Prav tam. 162 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE so zracunali«.18 omenjeni dogodek se je koncal brez težav, saj je komisija popravila napako. obvezna oddaja sena in slame je pustila še vecje nezadovoljstvo med ljudmi. sena in slame je primanjkovalo, potrebe po njih pa so bile ogromne. ljudje so pridelali komaj za svoje lastne potrebe, rekvizicija pa jim je vzela še to. Posledicno je to pomenilo, da je bila živina podhranjena in lacna, ponekod pa so ljudje zaceli prodajati živino, ker jo niso mogli prehraniti. cene sena in slame so bile prenizke, poleg tega pa so morali sami seno in slamo pripeljati v kocevje za vojaške namene, nekaj tudi za potrebe mesta, za kar niso dobili nobenega placila. Pogosto se je zgodilo, da so ljudje svojo živino raje prodali na hrvaško, kjer so zanjo dobili boljše placilo, kot da so jo prodali aprovizacijski komisiji. Divjajoca vojna in notranje razprtije so pomenile samo še slabše razmere, poglobitev ekonomske krize in še vecje pomanjkanje. toda kljub vsemu je banjaloškemu župniku uspelo zbrati svoje farane pri sveti maši ter jih spodbujal k solidarnosti in zbiranju za revne in vdove s sirotami. Zbrani farani so prispevali v okviru svojih zmožnosti in tudi tokrat izkazali cut za socloveka. leto 1916 je zaznamovala smrt cesarja franca Jožefa i. Darovano peto sveto mašo z libero so se udeležili fa- rani banja loke ter obeležili spomin na umrlega cesarja. Maše se je udeležil tudi župan Jožef kajfež s svojimi sodelavci. ob imenovanju novega cesarja karla i. pa se je vršila zahvalna sveta maša s cesarjevo pesmijo.19 bližajoci se konec vojne ni prinesel velikih sprememb. ljudje so še vedno živeli v velikem pomanjkanju in revšcini, vojna pa je zahtevala številne žrtve. neprestana rekvizicija živil in sena je vedno znova obubožala prebivalstvo kocevske. anton Medved se spominja rekvizicije leta 1917, ko je zmanjkalo sena za vojaške potrebe, zato je odbor zahteval, da se po naseljih rekvidira seno. V zapisih banjaloške kronike piše takole: »Že jeseni in pozimi se je seno in slama pobirala in vozila v Kocevje na odredbo okrajnega glavarstva potom obcine. Da se doseže, kdo ima krme odvec in koliko mora dati, je došla vojaška komisija in od hiše do hiše dognala, kdo in kaj in koliko ima kdo dati, kar se je tudi zgodilo, dasi mnogim ni ostalo niti toliko, da bi mogli shajati. Bilo se je bati pomanjkanja in konec živinoreje. Seno se je oddalo do zadnje bilke, kakor se je reklo. Samo v februarju se je oddalo nad 250 metrskih stotov«.20 18 Prav tam, leto 1916. 19 Prav tam. 20 Prav tam, leto 1917. Prav tako je odbor ukazal zbiranje raznih predmetov, tudi zlata in srebra. Zbiralo se je za rdeci križ, ki je nabrane predmete in živila z oblekami poslal knezoškofijskemu ordinariatu v ljubljano. ta je zbrana sredstva in dobrine razdelil med sirote in vdove, tudi med Poljake in bolgare.21 Zapisniki darovanih predmetov, živil in drugih potrebšcin so pokazali, »da se je darovalo toliko, kakor ni nihce pricakoval«.22 Prehrana prebivalcev kocevske ni bila obilna in pestra. Vojna je zahtevala svoj davek in razmere samo še poslabšala. ekonomsko krizo in pomanjkanje so obcutili vsi, prebivalci vasi pa so bili izpostavljeni slabšim razmeram. komaj pridelani pridelki z njiv in reja živine so kmalu pristali na seznamu rekvizicije. ostalo jim je zelo malo ali pa še to ne. skrb in pomoc za ranjence, padle vojake ter njihove družine s sirotami so pahnile marsikatero družino na kocevskem na rob preživetja. Zaradi prevelike draginje in pomanjkanja hrane je država zacela uvajati karte (kupone) za moko, kasneje tudi za ostala živila. nadporocnik gaizinger, ki je bil v komisiji za rekvizicijo, je izjavil: »Tu ni moc nic vzeti, ampak ljudem je treba dati«.23 V ta namen se je v kocevju ustanovil aprovizacijski odbor, ki je dolocal kolicino moke (živila) in njenega prejemnika. sprva je bil za predsednika odbora izbran župnik anton Medved, vendar se je ta predsedstvu odpovedal zaradi nepravilnega ravnanja odbora do revežev in pomoci potrebnih ljudi.24 koliko so si ljudje lahko privošcili, je postala problem celotne skupnosti. Dejstvo, da je vsak sosed za soseda vedel, koliko žita ali drugega živeža ima pridelanega doma ali ce je bil v pomanjkanju, je privedlo do tega, da so ljudje vzajemno drug drugemu poskušali pomagati in skupno »premagati« revšcino in lakoto. Draginja in previsoke cene niso izbirale posameznikov, udarile so vsakega farana. najhujša stvar, ki je poleg pomanjkanja poglobila obup in lakoto ljudi, je bila nerazpoložljivost hrane in drugega blaga na trgu. slednje pomeni, da se niti za denar ni dalo kupiti kruha, olja, sladkorja, soli, sukancev, platna, celo slame in koruznih opilkov se ni dalo kupiti. krma za živino je postala problem, saj je živinorejec ni mogel nikjer kupiti. Mnogi so odhajali v sosednje dežele, na hrvaško po nabavo krme ali drugega živila. Petrolej in kava sta bila takšna redkost, da si jo je lahko privošcila le pešcica družin na kocevskem. skoraj vsaka stvar se je delila na kupone, vendar 21 Prav tam. 22 Prav tam. 23 Prav tam. 24 Dogajalo se je, da je aprovizacijski odbor ravnal nepošteno in nekorektno v odnosu do revežev. Omenjeni odbor je podeljeval brezplacno moko in meso tistim, ki niso bili potrebni pomoc, zato so reveži in družine, ki niso imele za preživetje, ostale brez svojega deleža pripadajocega živila. VSE ZA ZGODOVINO 163 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 tudi teh je kmalu zmanjkalo. Petrolej in kavo so hodili kupovati v druge države, tobak pa je bil v splošnem pomanjkanju. ljudje so hrepeneli po osnovnih dobrinah, »moški vzdihujejo za tobakom, ženske za kavo, otroci pa za kruhom«.25 cene izdelkov so se v casu vojne zvišale, zmanjševala pa se je kolicina osnovnih življenjskih dobrin. spodnja tabela kaže, kakšne so bile cene posameznega živila in drugega blaga. glede na vojno stanje in slabih placil lahko recemo, da si marsikdo ni mogel privošciti spodaj navedenih dobrin, zlasti pa ne reveži in vdove s sirotami. seznam cen živil in drugih dobrin v obdobju prve svetovne vojne.26 ŽIVILO/DOBRINA CENA 100 kg krompirja 24 kron 100 kg repe 42 – 46 kron 100 kg pšenice 38 kron 100 kg želoda 70 kron 1 l mošta 3 – 4 kron 1 l vina 6 kron 1 l mleka 0,80 – 1 krona 1 kg masla 36 – 40 kron 1 kg masti 50 – 60 kron 1 kg prekajene slanine 40 – 50 kron 1 l fižola 6,5 kron 1 jajce 70 vinarjev 1 l slivovega žganja 18 – 20 kron, kasneje 30 – 40 kron 1 kg sliv 7 kron 1 kg govejega mesa 5 kron 1 kg jagnjetine 8 – 10 kron 1 prašic 200 – 400 kron 1 kokoš 20 – 28 kron 1 krava okoli 200 kron par volov 4000 kron 1 kg sena 26 kron cevlji 240 kron obleka 240 kron sukanec 20 kron 1 kg hrušk 20 kron Pomanjkanje dobrin in blaga je privedlo so medsebojne blagovne menjave, ko so ljudje zaceli menjavati dobrine za tiste, ki so jih potrebovali. tako so reševali zacasno pomanjkanje, kadar niso imeli kaj dati na mizo. 25 Prav tam. 26 Prav tam. Primerjaj: Himmelreich, Namesto žemlje crni kruh; Brodnik, Preskrba Ljubljane med 1. svetovno vojno, str. 281-323. Podatek, da so vojne podpore družinam padlih vojakov in vdovam s sirotami znašale okoli 200 – 300 kron na mesec, je dovolj zgovoren, da je »nadomestek« za obrambo domovine dobil svojo ceno, ki je komajda zadostovala za preživetje. tudi dodeljevanje kuponov za moko je bilo nepravilno in pomanjkljivo, saj je kolicina moke znašala le 3 kg mesecno27 ne glede na število družinskih clanov. Za ostale dobrine, ki jih je dobil aprovizacijski odbor, pa lahko pricakujemo, da so bile podeljene v manjših kolicinah. ljudje so se morali znajti v težkih casih. Dela ni bilo, redko kdo je imel službo v kocevju, draginja je bila prevelika in živil se ni dalo dobiti (kupiti). Vsakršno priložnostno delo je bilo vec kot dobrodošlo. Pomoc so veckrat iskali pri župniku, ki je z veseljem pomagal. ta je kaplana v kocevju, gospoda sušnika prosil za pomoc pri iskanju dela brezposelnim. kaplan je poskrbel, da so se ženske in dekleta iz banja loke udeležile poucevanja pletenja slamnatih kit in šivanja cevljev. te so delale marljivo in zaslužile nekaj denarja. izdelani cevlji so šli dobro v prodajo, saj jih je množicno primanjkovalo. organiziral se je prevoz le-teh v kocevje in zaslužek je bil dober.28 Vojne razmere so terjale mnogo odrekanja in požrtvovalnosti, posebej na ekonomskem podrocju. Podpisana vojna posojila države so se znova in znova potrjevala in podaljševali so se roki vrnitve. sredi meseca novembra leta 1917 je bilo zaprošeno in podpisano peto vojno posojilo, kjer je deželna vlada preko knezoškofijskega ordinariata v ljubljani odredila, da se mora posojilo za odvzete cerkvene zvonove naložiti v vojno posojilo, še preden se je to dejansko zgodilo.29 Posledica tega dejanja je bila ocitna. Pobiranje cerkvenih zvonov je postalo rutinsko. Prihod vojakov iz kocevja je naznanil, da sta podpisano vojno posojilo in odvzem zvonov postali realnost, kar je prebivalce banjaloške župnije spravilo na noge. bili so popolnoma nemocni. Vojaki so pobrali cerkvene zvonove v banja loki, ajblju in Podstenah, kasneje tudi v ostalih vaških naseljih. Možje in ženske z otroci so prisostvovali ogledom odvzema zvonov in pri tem jokali ter vzdihovali. Denar, pridobljen od zvonov, je bil naložen kot del vojnega posojila v hranilnici pri fari. Znesek odvzema zvona v banja loki je znašal okoli 3000 kron.30 Poslednje slovo od cerkvenih zvonov je bilo prežeto z jokom in tarnanjem ljudi, »da jih je zvon dolgo casa klical k molitvi in v cerkev in zdaj mora, tako žalostno vržen v višave, prod od njih«.31 27 Prav tam. 28 Prav tam. 29 Prav tam. 30 Prav tam. 31 Prav tam. 164 VSE ZA ZGODOVINO ZApISI ZGODOVINA ZA VSE Vojna posojila so se kopicila in nalagala v hranilnici, vendar niso bila nikoli odplacana. banjaloška župnijska kronika beleži podpisanih osem vojnih posojil, v katerih je bila všteta tudi odškodnina za male cerkvene zvonove. Proti koncu vojne so bili odvzeti vsi zvonovi, tudi tisti na podružnicah.32 Vojaki so pomagali pri rekvizicijah. njihova pomoc je bila tedaj zelo dobrodošla, saj je šlo za obsežne oddaje predpisanih dobrin. anton Medved se takole spominja ene izmed najbolj obsežnih rekvizicij sena v banja loki: »Tedaj je v Banja Loko prišla kampanja osmih vojakov, ki so po ukazu deželne vlade morali rekvizirati obsežne kolicine sena za vojaške namene. Vojaki so se nastanili v župnišcu, nekateri pa po vaških hišah. Sožitje med vašcani in vojaki je bilo prijetno. Vsak od njiju je pomagal pri hišnih in poljskih opravilih. Po odhodu pa so le-ti pustili za seboj številne posode in kotle, ki so jih Banjalocani še kako potrebovali. Še posebno se je Banja Loka priljubila porocniku Faragi, ki je obljubil, da se želi po koncani vojni vrniti v Banja Loko«.33 konec prve svetovne vojne je prinesel ogromno materialne škode in izgube. ni bilo družine, ki v vojni ni izgubila brata, moža, sestro, bližnjega sorodnika, prijatelja. grobovi padlih kocevskih vojakov (danes so le-ti uniceni zaradi posledic druge svetovne vojne), raztreseni po tujih in domacih bojišcih, ostajajo nerazkriti in tihi pricevalci medvojnih razmer kocevske. Za celotno obmocje kocevske podatki o padlih vojakih še niso sumarno obdelani. ohranilo se je le gradivo župnije banja loka, kjer podatki pricajo o 275 padlih vojakov iz omenjene župnije. iz ruskega ujetništva nam kronika poroca o vrnitvi 10 ujetnikov, ki so preživeli prvo svetovno vojno in se (srecno) vrnili domov. Zaradi pomanjkljivosti oziroma neohranjenosti/unicenja podatkov o padlih za celotno obmocje kocevske je (zaenkrat) nemogoce narediti primerjavo med posameznimi župnijami. neohranjeno in uniceno arhivsko gradivo predstavlja veliko izgubo za kocevsko zgodovino za obdobje Velike vojne. Vsekakor pa ostajajo odprta številna vprašanja, na katere išcemo odgovore, predvsem pa sledove, ki so jo zakrile posledice druge svetovne vojne. Morda pa nekoc, tako oddaljeno dogajanje prve svetovne vojne na kocevskem postane »popotnica« pri razkrivanju novih, že pozabljenih osebnih spominov, zajetih v osebnih dnevnikih oseb prve svetovne vojne in njenih potomcev, ki jih je potrebno še odkriti. Viri in literatura Viri Župnija Kocevska reka Medved anton: Zapiski župnijske kronike Banja Loka 1914 – 1918. Matrikula Banja Loke (prepis in prevod blaž resman, 17. 6. 2010). Status animarum, 1910–1984, iV. Zvezek. Literatura brodnik Vilma, Preskrba ljubljane med 1. svetovno vojno. V: Prispevki za novejšo zgodovino, let. 29 (1989), št. 2, str. 281-323. himmelreich bojan, Namesto žemlje crni kruh: organizacija preskrbe z živili v Celju v casu obeh svetovnih vojn. celje: Zgodovinski arhiv, 2001. Krajevni leksikon Slovenije. II. knjiga, Jedro Osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. ljubljana: DZs, 1971. Prirocni krajevni leksikon Slovenije. ljubljana: DZs, 1996. 32 Prav tam, leto 1918. 33 Prav tam, leto 1917. VSE ZA ZGODOVINO 165 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Arbanasi, Arnavti, Šiptarji, Albanci Jurij hadalin, Boj za Albanijo: propad jugoslovanske širitve na Balkan. ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2011. 441 strani. (Zbirka razpoznavanja/ recognitiones; 12) Jurij hadalin, zaposlen na inštitutu za novejšo zgodovino v ljubljani, se je v svojem dosedanjem raziskovalnem delu posvetil v slovenskem zgodovinopisju ne ravno veliko obravnavani temi, jugoslovansko-albanskim odnosom, pricujoce delo pa predstavlja dopolnjeno besedilo njegove doktorske disertacije, ki jo je zagovarjal leta 2010. sam v uvodu dela meni, da je vprašanje jugoslovansko- albanskih odnosov po drugi svetovni vojni predstavljalo pomemben del zunanjepoliticne usmeritve nove Jugoslavije, vendar v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem zgodovinopisju ni uživalo pozornosti, ki si jo nedvomno zasluži. knjiga temelji predvsem na arhivskih virih, ki so po avtorjevih besedah za to podrocje zelo dobro ohranjeni. gre za gradivo osrednjih jugoslovanskih oblastnih in politicnih organov. Delo se zacenja s kratkim pregledom jugoslovansko- albanskih odnosov od nastanka albanske države do druge svetovne vojne. ti so bili obremenjeni z apetiti, ki sta jih tako kraljevina srbija kot kraljevina Crna gora ves cas svojega obstoja kazali do ozemelj poseljenih z albanci. to je tudi posledicno pripeljalo do nastanka albanske države, saj je bilo po prvi balkanski vojni za države, ki so imele balkan za svoje interesno obmocje, nujno omejiti srbski vpliv. Z eno od njih, italijo, je Jugoslavija v casu med vojnama tudi tekmovala za vpliv v albaniji, a je bila neuspešna. s tega vidika je zanimivo, da je delegacija kraljevine srbov, hrvatov in slovencev na pariški mirovni konferenci zagovarjala samostojno albansko državo. V njenem obstoju je namrec videla branik pred italijanskim prodorom na balkan. V uvodu avtor tudi predstavi po letu 1878 uvedeno prakso srbske/ jugoslovanske države pri »reševanju problema« ozemelj, poseljenih s prebivalci albanskega porekla: njihovo izseljevanje in kolonizacija (danes bi morda rekli etnicno cišcenje), nasilje in zatiranje posledicnih uporov. Cas druge svetovne vojne je cas dejavnega poseganja jugoslovanske komunisticne partije v albanske zadeve. k albaniji, ki jo je že v prvi polovici leta 1939 zasedla italija, je bila po okupaciji Jugoslavije prikljucena tudi vecina kosova in Metohije. tamkajšnji prebivalci, vecinoma albanci, so to sprejeli z olajšanjem, saj jih je bivša jugoslovanska država ves cas silila v položaj drugorazrednih državljanov. V albaniji pa so, z mocno podporo jugoslovanske partije, pridobivali na vplivu komunisti, ki so od njene ustanovitve leta 1942 obvladovali narodnoosvobodilno fronto, ki je sicer bila vecstrankarska organizacija. Pod njenim vodstvom so odredi partizanov bili konec leta 1942 dejavni po skoraj celi albaniji. takšnemu nastopu je nasprotovala konservativna organizacija Balli Kombëtar, ki se je sicer zavzemala za osvoboditev in uvedbo republike, a je podobno kot cetniki v Jugoslaviji zagovarjala cakanje na cas, ko bodo sile osi zacele slabeti. tako kot je bil jugoslovanski vpliv (realiziran skozi odposlance jugoslovanske partije pri vodstvu albanske) bistven pri nastanku albanske partije in pri vzpostavitvi odporniškega gibanja, je bil odlocilen tudi pri zavrnitvi sporazuma med gibanjem Balli Kombëtar in albansko komunisticno partijo, ki je upala, da bo z njim okrepila narodnoosvobodilno fronto. sporazum bi omejil nadzor albanske partije nad odporom (in s tem posredno nadzor jugoslovanske strani), bil pa je sporen tudi zaradi dolocbe o širitvi albanije na vsa z albanci poseljena ozemlja, torej tudi na kosovo. Med vojno je jugoslovansko vodstvo bilo v dilemah, ko se je sprožalo vprašanje te pokrajine in ostalih z albanci 166 VSE ZA ZGODOVINO S kNjIžNE pOLICE ZGODOVINA ZA VSE poseljenih krajev. Že tedaj so jo nameravali reševati v okviru balkanske federacije z vodilno vlogo Jugoslavije. V najobsežnejšem delu knjige avtor predstavi jugoslovansko- albanske odnose v povojnem casu od osvoboditve albanije do resolucije informbiroja. Po osvoboditvi je albanija dobila veliko jugoslovansko materialno in kadrovsko pomoc, Jugoslavija je tudi bila prva, ki jo je priznala. Za albanijo je bila pomembna, ker je – mednarodno nepriznani – zastopala njene interese v odnosih z vsemi državami, v katerih albanija ni imela svojih diplomatskih predstavništev. Jugoslavija jo je zastopala tudi na mednarodnih konferencah in v oZn. Poleti leta 1946 se je albanija s podpisom vrste meddržavnih sporazumov dokoncno navezala na Jugoslavijo in vzhodni blok. albansko gospodarstvo se je popolnoma navezalo na jugoslovansko (uskladitev vrednosti valut in povezanost gospodarskih planov). Preko Jugoslavije je potekala vsa albanska zunanja trgovina, tudi v smeri vzhodne evrope. tudi na vojaškem podrocju je Jugoslavija albaniji dajala pomoc v materialu in inštruktorjih, veliko albanskih vojakov se je šolalo v Jugoslaviji. Vojski sta bili organizirani po enakih principih in imeli skupne manevre. Znak jugoslovanskega politicnega monopola nad albanijo pa je dejstvo, da je albanska partija bila edina, ki leta 1947 ni bila povabljena na ustanovni sestanek informbiroja. Jugoslovanska vloga v albaniji je bila po mnenju avtorja zelo podobna sovjetski v drugih državah za novonastalo železno zaveso. Poskusi navezave stikov na kulturnem nivoju so bili povezani s vrsto težav. albanija je bila nerazvita tudi na tem podrocju. Za pomoc izvajalcem klasicne glasbe so v albanijo poslali glasbenega pedagoga bojana adamica. situacijo na glasbenem podrocju je opisal kot katastrofalno, glasbenikom je primanjkovalo znanja iz osnov glasbene teorije. »nivo glasbenega razvoja v albaniji je adamic ilustriral s primerom, da je bil v celotni državi na voljo en sam klavir, edini profesor violine v državi pa je od konca vojne bil brezposeln zaradi politicnih vzrokov«. incident s potopitvijo dveh britanskih vojaških ladij pri krfu leta 1946 ter njena nadaljnja politika so albaniji onemogocili vsake zunanjepoliticne odnose z Zahodom vse do leta 1990. naslonitev na Jugoslavijo vsem albanskim politikom ni ustrezala, del vodstva se je zavzemal za mocnejše povezovanje s sovjetsko zvezo. to priložnost so dobili z resolucijo informbiroja, ko enver hoxha udari po Jugoslaviji, to pa izkoristi za dokoncen obracun s svojo opozicijo v albanski partiji. V poglavju, ki govori o »prvem ledenem obdobju« odnosov med državama (1948-1955), avtor prikaže albanski prispevek pri stopnjevanju napetosti med Jugoslavijo in vzhodnim blokom. Vrstili so se kršitve in neizvajanje sporazumov na vseh podrocjih, kršitve di plomatskega prava, nagajanje pri poštnem prometu (ves poštni promet iz tujine, ki je bil namenjen v albanijo, je potekal preko Jugoslavije), albanija je na jugoslovansko ozemlje pošiljala agente varnostnih služb in diverzante, glavnino težav pa so predstavljali obmejni incidenti. albanija se je izkazala kot veren izpolnjevalec direktiv. od vseh držav vzhodnega bloka je imela Jugoslavija najkrajšo mejo z albanijo, a ravno tu se je zgodilo najvec incidentov na kilometer. ti pritiski so bili stalnica, stanje se je zacelo malo spreminjati leta 1953, šele po stalinovi smrti. ta je v albaniji izzvala paniko, saj se je cutila ogroženo od Jugoslavije in zahodnih držav. ta obcutek je bil upravicen, saj sta cia in britanska Mi6 v letih od 1949 do 1953 izvajali subverzivne dejavnosti s ciljem menjave hoxhevega režima. tudi Jugoslavija naj bi v tem casu imela pripravljene nacrte menjave oblasti v albaniji, a si zaradi strahu pred reakcijo sovjetske zveze in zahoda ni upala ukrepati. avtor v tem poglavju piše tudi o povezovanju Jugoslavije z grcijo in turcijo v balkanski pakt. leti in 1955 in 1956, ki ju avtor opiše kot obdobje kratke odjuge v odnosih med državama (pred »drugo ledeno dobo« v letih 1960-1968), zaznamuje sprememba albanskega odnosa do Jugoslavije pod pritiskom menjave sovjetskega, ki mu je albanija sprva nasprotovala. a se je prilagajala sovjetsko-jugoslovanskim odnosom. ko so se ti izboljšali, so se izboljšali tudi albansko-jugoslovanski, ko pa so se prvi po dogodkih na Madžarskem jeseni 1956 poslabšali, je hoxha rade volje šel na svoje prejšnje stališce. to je bilo tudi v notranjepoliticni funkciji, saj se je ob spremembi stališca lahko rešil starih kadrov. Že od srede 50. let se je albansko vodstvo cedalje tesneje povezovalo s kitajsko komunisticno partijo. hotelo se je rešiti objema sovjetske zveze, njenih baz in preusmeriti gospodarstvo v kmetijstvo. kitajsko vodstvo se ni strinjalo z destalinizacijo v sovjetski zvezi, obravnavalo jo je kot revizionizem. Jugoslovanska partija je tako postala vmesnik med partijama sovjetske zveze in kitajske. albanski (beri kitajski) napadi na Jugoslavijo so bili napadi na sovjetsko zvezo, napadi vzhodnih držav (beri sovjetske zveze) na albanijo pa so bili napadi na kitajsko. razlogi za to držo albanskega vodstva so bili v izogibanju destalinizaciji, ki bi jih odnesla z oblasti, podpora kitajskemu odnosu do Jugoslavije pa je bila edina možnost za nadaljevanje politike sovražnih odnosov do le-te, kar je bilo temelj albanskega režima. leta 1959 so stiki med albanijo in Jugoslavijo dosegli dno, malo odmrznitev so dosegli do leta 1968, a so znova zastali po demonstracijah albancev na kosovu tega leta. avtor knjigo zakljuci s poglavjem o položaju albanske manjšine v Jugoslaviji v obravnavanem obdobju in vplivu jugoslovansko-albanskih odnosov na poli- VSE ZA ZGODOVINO 167 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 ticne spremembe. Po osvoboditvi kosova je to po zacetnih zapletih po vkljucitvi v Jugoslavijo doživljalo miren razvoj do leta 1948. resolucija informbiroja je to spremenila, albanska manjšina je zaradi sovražnega stališca albanije do Jugoslavije postala sumljiva. V že tako trdem jugoslovanskem režimu so vec moci dobile varnostne sile. Pod notranjim ministrom aleksandrom rankovicem se je odnos oblasti do albancev na kosovu približal tistemu, ki so ga bili vajeni iz casov prve Jugoslavije. Posledicno se je pojavilo izseljevanje albancev Živeti od ljubezni do zgodovine Orožnov zbornik, Ob 120-letnici rojstva janka Orožna. Marija Pocivavšek (ur.). celje: Zgodovinsko društvo, 2012. 112 strani. (Zgodovini.ce; 12) ob 120-letnici rojstva profesorja Janka orožna so v Zgodovinskem društvu celje pripravili znanstveni simpozij o njegovem življenju. intelektualcu in humanistu, ki je deloval na vec strokovnih podrocjih in tako pustil neprecenljiv pecat v celjskem – pa tudi širše – kulturnem ter znanstvenem prostoru, je bil posvecen simpozij in odkritje spominske plošce že decembra 2011. osebnosti, ki je s svojim delom zaznamovala ali se vsaj dotaknila prenekatere življenjske poti, se je v znak spoštovanja in hvaležnosti s svojimi spomini in strokovnimi pogledi nanj in na njegovo delo poklonilo ducat izbranih avtorjev. Zdaj so njihove besede s simpozija, dodanih pa je še nekaj drugih prispevkov, zbrane še v orožnovem zborniku, že dvanajsti izdaji društvene zbirke zgodovini.ce. V uvodnih besedah tone kregar oriše, kako in zakaj je prišlo do ideje o nastanku tega zbornika. Predstavi partnerje, ki so sodelovali pri sooblikovanju tega javnega poklona Janku orožnu, profesorju, ki je oral ledino na mnogih podrocjih celjskega zgodovinopisja, cloveku, ki se je trdno držal prepricanja, da »živimo, da delamo«. Matjaž kmecl pripoveduje o svojih osebnih spominih o stricu Janku. Piše o fizicni podobi, njegovih gestah, kadar se je še posebno rad razgovoril o njemu ljubih stvareh, govori o njegovi skromnosti ter delavnosti. Zakljuci z željo, da njegov obsežen opus ne odrinemo prevec v pozabo. kronološki pregled skozi orožnovo življenje in delo predstavi branko goropevšek. V njegovem clanku izve (najvec v turcijo), ki so ga še spodbujale nasilne poteze organov notranjih zadev. Položaj manjšine se je izboljšal po brionskem plenumu leta 1966, a je leta 1968 vseeno prišlo do demonstracij z nacionalisticnimi zahtevami. Dosežki albanskega prebivalstva so se v sedemdesetih letih še povecali, zlasti z novo ustavo iz leta 1974. a kosovo je od zacetka osemdesetih bilo stalen vir politicne nestabilnosti. bojan himmelreich mo kljucne podatke o tem, kdo je orožen bil in kaj vse je zaznamovalo njegovo bogato kariero. Zelo natancno predstavi sfere njegovega osebnega in poklicnega zanimanja in zakljucuje s priznanji, ki so mu bila podeljena. o orožnovem udejstvovanju v Muzejskem društvu piše rolanda fugger germadnik. kot predsednik Muzejskega društva je orožen deloval tako kot vsepovsod drugod – izredno delavno in nadvse predano. V clanku piše, kako je nesebicno žrtvoval poletne pocitnice za urejanje muzeja, kako si je prizadeval za prepotrebna popravila na celjskem gradu, kako je zagovarjal nujnost povecanja muzejskih prostorov. Verjel in poudarjal je pomembnost razstavnega koncepta nove dobe – zajeti 168 VSE ZA ZGODOVINO S kNjIžNE pOLICE ZGODOVINA ZA VSE je potrebno vse zgodovinske dobe, poudarek naj bo na življenju slovencev. bojan cvelfar v svojem clanku govori o »celjskem arhivskem vprašanju«. kako pomembno in predvsem nujno je bilo imeti arhiv, ustanovo, ki bo za zanamce zbirala in dokumentirala pomembne arhivske zaklade. Janko orožen je pri tem odigral izredno pomembno vlogo. Prizadeval si je, da bi arhivsko gradivo dobilo posebno mesto v življenju ljudi, da bi dobilo svoje pro- store, ki naj ga zašcitijo pred propadom. cvelfar predstavi, skozi kakšno kalvarijo v odlocnem prizadevanju za ureditev prostorov je orožen prepotoval do stanja, da je lahko koncno gradivo sploh zacel sistematicno urejati. Clanek o krajevnih imenih v knjigi Zgodovina trbovelj, hrastnika in Dola (od zacetkov do leta 1918) pripoveduje o orožnovi knjigi pod tem naslovom. avtorica clanka Martina orožen razlaga, kako avtor na podlagi zgodovinskih virov in tudi temeljitega lastnega udejstvovanja ter zgodovinskega znanja v omenjenem delu rekonstruira nekdanjo fevdalno-upravno in cerkveno ureditev doticnega prostora. Predvsem se osredotoci na bogato onomasticno gradivo in ga podrobno predstavi z analizo imenotvorne tipologije naselij. Janez cvirn in andrej Pancur v clanku z naslovom Janko orožen – med lokalno in nacionalno zgodovino ugotavljata, s kakšnim raziskovalnim delom se je le-ta ukvarjal. izjemno delaven, kot so orožna poznali, je že kmalu po prihodu v celje spisal Zgodovino celja v treh zvezkih. avtorja v nadaljevanju clanka kriticno kronološko predstavita vsa pomembnejša dela, tudi njegovo ukvarjanje z gospodarsko zgodovino, pri interpretaciji katere je cutiti mocan pomen nacionalne perspektive. boris golec v svojem doprinosu govori o svojem prvem ucitelju zgodovine. Ceprav je orožen že veliko pred avtorjevim casom zapustil profesorski kateder, ga je zgodovine ucil in seznanjal skozi svojo pestro ter bogato paleto del. golec se spominja osebnih srecanj z njim, kako pomembna so bila zanj in kako mocno so zaznamovala njegovo poklicno pot. tudi uroš Šušteric, karolina godina ter Janez Šumrada v nadaljevanju predstavijo vsak svoj spomin na celjskega intelektualca. Zelo pritegnejo tri Šumradove anekdote, ki jih opiše na koncu svojega clanka. Po eni od teh je nastal tudi zgornji naslov. Zbornik zakljucujejo osebne izpovedne misli iz življenja božene orožen, hcerke castnega obcana Mestne obcine celje. Piše o spominih, ki jih ima na pokojnega oceta in nam predstavi njegovo roditeljsko naravo. stavek, ki pusti mocan vtis in orožna kaže kot izobraženca in na koncu dneva kot oceta in moža, velja prepisati: »najbolje je, da ni treba vzgajati. Menil je, ne vzgajati z ukazi in prepovedmi, ampak z zgledom, lastnim življenjem. « Janko orožen je bil pedagog, geograf, slavist, prevajalec, arhivist, predvsem – in z vsem srcem – pa zgodovinar. njegov obsežni avtorski opus zajema vec kot trideset knjižnih izdaj, nad sto sedemdeset razprav, številne srednješolske ucbenike in prevode iz francošcine, rušcine in cešcine. kot je zapisal Matjaž kmecl, orožen je bil celjska ikona, najbolj ucen celjan. Za tiste, ki orožna nismo imeli možnosti osebno spoznati, je pricujoci zbornik izjemno živ prikaz njegove podobe. Zbrani prispevki so preprosti, a vendar polni vsebine, takšni, kot je bil tudi orožen. strukturirani so tako, da bralcu razumljivo prikažejo njegovo življenje in ga vabijo, da zbornika ne odloži, dokler ne pride do zadnje strani. Pritegnejo povsem osebni spomini, njegova izjemno dinamicna biografija, tako neverjetno napolnjena s pomembnimi odlocitvami. Vse to ne sme biti pozabljeno, zato želim zborniku veliko bralk in bralcev. Jože kranjec VSE ZA ZGODOVINO 169 ZGODOVINA ZA VSE leto XIX, 2012, št. 1-2 Poti in stranpotislovenske tranzicije aleksander lorencic, Prelom s starim in zacetek novega. Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990–2004). ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2012, 520 strani. (Zbirka razpoznavanja/recognitiones; 15) Pravzaprav smo zgodovinarji praviloma vajeni pisati z zgodovinsko distanco. ne dogaja se prav pogosto, da so procesi, ki so se ravnokar zakljucili ali pa celo še trajajo, predmet zgodovinarjevega zanimanja, še zlasti, ce gre za teme, ki niso neposredno povezane z aktualnimi politicnimi razmerami. Med tovrstne sodi knjiga aleksandra lorencica, prirejena doktorska disertacija, v kateri se je avtor lotil sistematicne analize procesov, ki so naceloma zakljuceni, a so še danes zelo aktualni in medijsko odmevni: tranzicije slovenskega gospodarstva iz socialisticnega v kapitalisticnega. na zaželeno prisotnost zgodovinarja ob takšnih sodobnih procesih opozarja tudi avtor, ki se je pri svojem raziskovanju moral soociti z množico (neklasicnih) virov in iz njih izlušciti bistveno. obsežna knjiga je strukturirana problemsko in znotraj tega kronološko. Po razlagi temeljnih pojmov avtor razloži zadnje obdobje socialisticne Jugoslavije, s poudarkom na neuspešnem reševanju politicne in gospodarske krize. V naslednjih poglavjih natancno analizira procese, povezane z (gospodarsko) osamosvojitvijo slovenije, in sicer v casovnem razponu od nastopa Demosove vlade in njene politike odmikanja od jugoslovanskega gospodarstva pa do leta 2004, ko je bil proces lastninskega preoblikovanja podjetij formalno zakljucen in je slovenija tudi uradno vstopila v evropsko integracijo. osrednji del knjige je namenjen osvetlitvi tranzicijskih procesov, ob koncu pa slovensko tranzicijo v osnovnih potezah primerja s tranzicijo v nekaterih drugih postsocialisticnih državah. gospodarska tranzicija je vzporedni pojav politicne tranzicije: v našem primeru je šlo za prehod iz (socialisticnega) plansko tržnega v (kapitalisticno) tržno gospodarstvo. cilj je bil akterjem nedvomno jasen, poti do cilja pa je bilo vec; pravzaprav je šlo za izbiro med neoliberalizmom in keynesianskim modelom, ki zagovarja poseganje države v gospodarstvo. slovenci s(m)o se odlocili za prvo pot, prilagojeno seveda našim razmeram. osamosvojitev slovenije in sprememba družbenega sistema sta se – podobno kot zlom socializma v vzhodnoevropskih državah – zgodila relativno hitro, tako da država ni imela pripravljenega nacrta gospodarske preobrazbe, pa tudi ne jasne ideje, kako prehod v kapitalizemizpeljati brez vecjih socialnih pretresov. Še vec, ni bilo niti jasne slike trenutnega gospodarskega stanja. Prazen prostor so izkoristile mednarodne financne institucije in svetovalci, ki pa o razmerah pri nas niso vedeli prav dosti. namesto, da bi zasnovali državi prilagojen gospodarski sistem, ki bi pomenil prosperiteto za vso državo in ne le za del njenih prebivalcev, jim je bila primarni cilj dokoncna odprava socializma in obstojecih institucij. edina dilema je bila le odlocitev bodisi za šok terapijo bodisi za postopni prehod. slovenska politika se je odlocila za gradualisticni, torej postopni prehod (ki pa je po besedah znanega slovenskega ekonomista postal celo bolj postopen, kot so si ga zamislili sami gradualisti). slovenija se je torej raje kot za šok terapijo in umik države iz gospodarstva odlocila za pragmaticnost in postopnost sistemske preobrazbe, kar ji je omogocilo mehkejši gospodarski prehod. Da je bila odlocitev pravilna, nam 170 VSE ZA ZGODOVINO S kNjIžNE pOLICE ZGODOVINA ZA VSE potrjuje tudi aktualna gospodarska kriza, v kateri se je izkazalo, da vsega ne velja prepustiti delovanju trga in da je (vcasih) potrebno posredovanje države. izvolitev Demosove vlade 1990. leta je pomenila zacetek postopnega prekinjanja vezi slovenskega gospodarstva z jugoslovanskim; že jeseni istega leta je skupni jugoslovanski gospodarski prostor prakticno prenehal obstajati, z osamosvojitvijo 1991. leta in uvedbo lastne valute pa je slovenija dokoncno prerezala ekonomske vezi z jugoslovanskim prostorom. to, tu mislim predvsem na izgubo pomembnega tržišca, je imelo sprva tudi negativne posledice za slovensko gospodarstvo, v nadaljevanju pa je povzrocilo njegovo prestrukturiranje ter s prehodom iz družbene v zasebno lastnino usmeritev v moderno socialno-tržno gospodarstvo in integracijo v evropski prostor. a zacetki samostojne slovenske države so terjali visoko ceno; iluzije, da bo uvedba tržnega gospodarstva nekdanje socialisticne države a priori spremenila v države blaginje, so ostale le iluzije. kakorkoli, slovenija je po osamosvojitvi zacela pocasi okrevati; proces transformacije sta zaznamovala gospodarsko prestrukturiranje, pa tudi pojav brezposelnosti, drugo polovico devetdesetih let pa uravnotežena gospodarska rast. Prva leta novega tisocletja nas je presenetil inflacijski šok, opazen pa je že tudi pojav revšcine, ki ga (je) država regulira(la) s socialnimi ukrepi. V makroekonomskem pogledu je slovenija dosegla višek v letu vstopa v evropsko unijo. neizogiben pogoj za gospodarsko preobrazbo je bila privatizacija gospodarstva: denacionalizacija, privatizacija stanovanj, lastninsko preoblikovanje podjetij. ta proces ni potekal brez težav (polemike so bile dolgotrajne); ko so se odlocili za vmesni model med Mencingerjevim in sachsovim, so (nekateri) slovenski ekonomisti protestirali, ceš da je bilo domace znanje pri tem zapostavljeno. Z današnjega zornega kota je zanimiva (takrat neupoštevana) ribnikarjeva ideja, da bi se družbeno premoženje moralo prenesti na Pokojninski sklad. Dejansko je bil z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZlPP) preko lastniških certifikatov velik del družbene lastnine (po starostnem kljucu) razdeljen med državljane. ZlPP je torej sprožil množicno lastninjenje podjetij (odpravil je družbeno lastnino), cemur je sledila še (netransparentna) privatizacija državnega premoženja. Proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva je potekal in še poteka, njegova znacilnost je tudi prehod iz sekundarnih v terciarne in kvartarne dejavnosti, torej v postindustrijsko družbo. izpeljavo omenjenih procesov so spremljala tudi nelegitimna (torej kazniva) dejanja: namerni stecaji podjetij, prenosi kapitala na vzporedna podjetja, t.i. divja lastninjenja, sporni menedžerski odkupi, skratka gospodarska kriminaliteta. Vecinoma je šlo za odmevne afere, ki pa praviloma niso rezultirale v obsodbah (v 14 letih je bilo po številnih ovadbah zaradi suma oškodovanja družbene lastnine le okoli 20 (!) obsodilnih sodb, vecinoma pogojnih). težnja države, da se umakne iz gospodarstva, je na široko odprla vrata korupciji (»ugrabitev« države s strani gospodarskih elit). V tranziciji so se namrec vzpostavile politicne elite, ki so obvladovale tudi kljucne dele gospodarstva. Po mikrozgodovinski osvetlitvi tranzicije mariborskega gospodarstva avtor ob koncu knjige predstavi še temeljne tranzicijske poteze nekaterih držav, ki so prav tako izšle iz socialisticnega sistema – Ceške, Madžarske, Poljske, srbije in hrvaške ter jih sooci s slovensko tranzicijsko potjo. omenjene države so uporabile razlicne modele privatizacije, rezultat je razlicna lastniška struktura podjetij. Privatizacija v sloveniji ni – za razliko od primerljivih postsocialisticnih držav – omogocala neposrednega vstopa strateških lastnikov (še zlasti ne tujih) v podjetja, država pa je tudi (preko dveh državnih skladov) obdržala sorazmerno velik lastniški delež v nekaterih privatiziranih podjetjih. ko danes, po dveh desetletjih obstoja nove države, ko so se v temeljih spremenila lastniška (in druga) razmerja, gledamo na izpeljano slovensko tranzicijo, lahko skupaj z avtorjem ugotavljamo, da to ni bila le zgodba o uspehu. Med pozitivne elemente tranzicije lahko nedvomno štejemo preusmeritev slovenskega gospodarstva na zahodne trge, vstop v mednarodne integracije in seveda proces makroekonomske stabilizacije, zlasti po vkljucitvi v eu. Manj svetla stran tranzicije pa je bil proces privatizacije gospodarstva (netransparentnost, sporno vracanje lastnine v naravi, divja privatizacija, družbeno nepravicna prerazporeditev bogastva) in pa neodprava medregionalnih razlik. Da proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva ni bil v celoti uspešen, se je pokazalo ob sedanji gospodarski krizi: številna podjetja, ki se niso uspešno prestrukturirala, so propadla. V krizi smo spoznali tudi, da trg ne more biti edini regulator sistema (neoliberalna logika), da je tudi vloga države pomembna in zaželena. relevantno, tehtno, kvalitetno napisano delo o procesih, ki smo jim bili tudi sami prica v minulih letih, pa so nam nekako že ušli iz spomina, nam ta dogajanja ponovno obudi in nudi obilo možnosti za družbeno samorefleksijo. Marsikaj nam postane bolj jasno, zato knjigo priporocam v branje prav vsem, ki smo to obdobje aktivno doživljali. Želim si, da bi knjigo vzeli v roke tudi politiki, predvsem zato, da bi se iz nje kaj naucili. in naucijo se lahko veliko. Marija Pocivavšek VSE ZA ZGODOVINO 171 NAŠEMU BRANETU V SLOVO Žalosti, ki nas preveva ob izgubi kolega, sodelavca in prijatelja mag. branka goropevška ni mogoce ublažiti. V edino uteho nam je zavedanje, da je bilo njegovo prekratko življenje, vsaj z njegovega profesionalnega vidika, vendarle izpolnjeno in plodovito. uspešno je deloval na razlicnih podrocjih. Širša javnost ga je poznala predvsem kot direktorja osrednje knjižnice celje in kot bibliotekarskega strokovnjaka, ki je pomembno prispeval k razvoju slovenskega knjižnicarstva. Med drugim je bil v letih 1997-2001 predsednik sekcije za domoznanstvo pri Zvezi bibliotekarskih društev slovenije, od leta 2002 clan upravnega odbora inštituta za informacijske znanosti (iZuM), v letih 2007-2009 predsednik Zveze splošnih knjižnic slovenije ter clan strokovnih svetov vec slovenskih knjižnic (kranj, Ptuj, nuk ljubljana). kot clovek s poudarjenim socialnim in humanitarnim cutom je bil aktiven clan celjskega rotary kluba, kot velik ljubitelj športa pa clan upravnega odbora in nekaj casa tudi predsednik nogometnega kluba celje. a vendarle njegovi zgodovinarski kolegi verjamemo, da bi on sam, ce bi že moral izbrati zgolj eno oznako, ki bi opredeljevala njegovo poklicno življenje in poslanstvo, izpostavil predvsem to, da je zgodovinar. kar je dejansko in z veliko zacetnico tudi bil. Še kot študent mariborske pedagoške fakultete je pouceval zgodovino na Prvi gimnaziji v celju, po diplomi in zaposlitvi v osrednji knjižnici celje pa je svojo raziskovalno strast uspešno združil z vodenjem tamkajšnjega Domoznanskega oddelka. nadaljeval je s podiplomskim študijem, se izobraževal tudi v gradcu in na Dunaju, obenem pa je v celju postal eden najagilnejših clanov Zgodovinskega društva, ki je ravno v tem obdobju, se pravi v zacetku devetdesetih let, pisalo novo poglavje svojega delovanja. branko je delil skupno vizijo, nesebicno daroval svoje znanje, cas in energijo ter iskreno verjel, da zgodovina ni kabinetna, akademska znanost, namenjena zgolj vanjo posvecenim profesionalcem, temvec skupek védenja in razumevanja tako naše preteklosti kot sodobne zavesti in identitete, ki jo je ravno zato mogoce in potrebno približati širši javnosti. revija Zgodovina za vse je zacela izhajati ravno v casu njegovega predsedovanja našemu društvu, v to obdobje pa sodita tudi dva odmevna znanstvena simpozija, katerih uspešna organizacija in izvedba sta bila v veliki meri prav njegova zasluga. Zato ne preseneca, da smo ga slovenski zgodovinarji cez nekaj let izbrali tudi za predsednika Zveze zgodovinskih društev slovenije in da je bil njegov mandat vec kot uspešen. branko je na zacetku milenija na oddelku za zgodovino filozofske fakultete univerze v ljubljani uspešno zagovarjal magistrsko nalogo. Politicne, gospodarske in kulturne razmere na slovenskem Štajerskem na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje so bile njegovo ožje raziskovalno podrocje, ki mu je posvetil najvecjo pozornost in ga tudi do potankosti obvladal. ter ga obenem znal interpretirati in o njem pisati na zelo privlacen in poveden nacin. o tem bo za vselej pricala vrsta njegovih objavljenih del, med drugim tudi knjiga »Štajerski slovenci, kaj hocemo!«, ki jo je leta 2005 izdalo naše društvo. kot zgodovinar je premogel izredno širino in obenem obcutek za bralca, ki mu je namenjal svoje pisanje - od znanstvenih razprav in enciklopedicnih gesel do poljudnih clankov, njegova bibliografija pa šteje vec kot 200 enot. Med drugim je izpod njegovega peresa nastala tudi monografija stoletje v celju, svojevrstna kronika celja v 20. stoletju, ki odtlej velja za eno temeljnih del za spoznavanje preteklosti mesta ob savinji. Mesta, ki ga je branko vzljubil v nic manjši meri, kot je imel rad svoj rodni Prebold. ko je prevzel vodenje osrednje knjižnice celje, se je njegovo znanstveno-raziskovalno delo moralo prilagoditi drugim obveznostim, med katerimi je bila prenova oz. izgradnja nove knjižnice gotovo najzahtevnejša. branko ji je namenil ves svoj talent ter vso svojo moc in danes se mesto ob savinji ponaša z enim najsodobnejših in najlepših kulturnih hramov na slovenskem. nanj je bil upraviceno ponosen in se istocasno že veselil novih, zlasti študijskih in raziskovalnih izzivov. s tem namenom je leta 2009 vpisal tudi doktorat, ki pa bo, žal, kot toliko drugega, ostal za vselej nedokoncan. naš kolega in prijatelj brane je zgodovino enostavno imel rad. kljub naporu se ji je posvecal tudi v zadnjem obdobju, ko ga je bolezen že mocno nacela in utrudila. in ga koncno tudi premagala. Vsi, ki smo imeli privilegij prehoditi del poti skupaj z njim, ga bomo pogrešali in se ga spominjali s hvaležnostjo. naj pociva v miru! Tone Kregar mag. Branko Goropevšek (1966-2012) Narocilnica DA, narocam(o): izvod(ov) zbornika: OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) [Zgodovini.ce 12] izvod(ov) knjige: Andrej Pancur Judov ska skupnost v Slov eniji na predvecer holokav sta (16 EUR) [Zgodovini.ce 11] izvod(ov) knjige: Tatjana Rozman POJOCI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) [Zgodovini.ce 10] izvod(ov) knjige: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) [Zgodovini.ce 9] izvod(ov) knjige: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) [Zgodovini.ce 8] izvod(ov) knjige: Filip Cucek USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) [Zgodovini.ce 7] izvod(ov) knjige: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) [Zgodovini.ce 6] izvod(ov) knjige: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) [Zgodovini.ce 5] izvod(ov) zbornika: ŠTEFAN KOCEVAR – RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) [Zgodovini.ce 4] izvod(ov) knjige: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOCEMO! (16 EUR) [Zgodovini.ce 3] izvod(ov) knjige: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠCANOM (16 EUR) [Zgodovini.ce 2] izvod(ov) knjige: Andrej Pancur V PRICAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) [Zgodovini.ce 1] Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; marija.pocivavsek@guest.arnes.si http://www.zdc.si/slo/revija.html Narocilnica Želim postati narocnik revije Zgodovina za vse in narocam izvod(ov). Letna narocnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri narocnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; marija.pocivavsek@guest.arnes.si http://www.zdc.si/slo/revija.html zGODOVINA zA VSE izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo celje© Prešernova ulica 17, si-3000 celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si uredniški odbor: borut batagelj, Janez cvirn, bojan cvelfar, † branko goropevšek, tone kregar, Dragan Matic, andrej Pancur, Marija Pocivavšek, ludwig steindorff, Mario strecha, andrej studen, aleksander Žižek glavni in odgovorni urednik: Janez cvirn tehnicni urednik: borut batagelj racunalniška priprava stavka: andrej Mohoric Prevod v anglešcino: simon Zupan Prevod v nemšcino: tina bahovec bibliografska obdelava: srecko Macek tisk: grafika gracer Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. sliki na ovitku: naslovna stran: carl von linné (alexander roslin, 1775). oljna slika iz zbirke gradu gripsholm (Švedska). hrbtna stran: Družba ob teniškem igrišcu pri vili Mayer v Šoštanju, 1922. fotografija je iz zasebnih zbirk družine Pipuš iz slovenski konjic. revija izhaja v dveh številkah letno naklada: 400 izvodov financna podpora za natis revije: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Mestna obcina Celje issn 1318–2498 revija je uvršcena v podatkovni bazi ebscohost in ProQuest. The journal is listed in the databases ebscohost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. letna narocnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. cena dvojne številke v prosti prodaji je 20 €. narocila: Marija Pocivavšek; 041 727289; marija.pocivavsek@guest.arnes.si Boris Golec Stanislav Južnic Dragica Cec Andreas Golob Marko Zajc Simona Lešnja k Dunja Dobaja Miran Aplinc CENA: 20 € ZGODOVINA ZA VSE, leto XIX, št. 1-2, 2012