LETO I.	LIST	DOBRE	VOLJE	ZA	SLOVENCE.	/	IZHAJA	DVAKRAT	MESEČNO.	ŠTEV.	4.
Tek. račun pri Ljubljanski kred. banki, podr. Maribor št. 11.258. Naročnina: četrtletno Din 9.—, 'polletno 16.—, celoletno 30.—.
VESELA VELIKANOC 1338  
LOVSKI BLAGOR
Pred kratkim nek cirkus sem k nam je prišel predstave večerne dajati začel.
A kmalu zapazi, da reč ne bo šla, ker cirkusov dosti imamo doma.
Na dražbi je vso ropotijo prodal; vse so pokupili le — lev je ostal. Sestradane mrhe ni maral nihče celo konjederec se branil ga je.
A, glej, končno vendar je nekdo prišel, ki leva kar s kletko na avto je vzel.
S tem cirkus bil rešen je težkih skrbi.
Zdaj čitajte zgodbo, ki dalje sledi:
Par lovcev prevnetili krog sebe je zbral mož volje železne, tako jim dejal:
»Ma bomo ga videli, kakšni ki ste, kateri ki leva ne ustrašite se!«
Na goro Kozjak so vsi tisti odšli, ki bili so hrabri in željni krvi. Mehkužneši pa so ostali doma rekoč, da se iaga jim ta ne poda.
Brez znaka bojazni pa hrabri naš rod se skril je za drevje, počepnil za plot. Naperil je puške na redko žival, ki se imenuje živali vseh kralj.
*
Na dano povelje: »Pej, ena, dva, tri!« Dumm, dimim, na Kozjaku strašno zagrmi.
V vseh krajih sosednjih so culi odmev; a nihče ni slutil, da padel je — lev.
Na avtu spet lev bil je v mesto peljan, z izbrano peščico junakov obdan.
Nagačen bo prišel v naš novi muzej in nemo govoril: »O, človek, poglej!
Kako je minljiva vsa slava sveta!
Kako se usoda nemilo igra!
V saharski puščavi sem bil kraljeval,
zdaj v gradu starinskem nagačen bom stal.«
V spomin na to zgodbo pa gora Kozjak odslej se bo zvala »Justinov levjal:«.
Božo.
V znamenju strogega piece-touche-a je priredilo znano šahovsko omizje v kavarni Astoriji prejšnji mesec šahovski turnir, katerega sta se udeležila celo oba mariborska dirigenta. Šlo je za naslov prvaka, po katerem, naj bi to omizje dobilo tudi ime. — Vsled prestrogega piece-touchea je pa predstavnik Taliji-nega hrama, po zaslugi vsevednih kibi-cev, odstopil že pri prvi partrji, češ, da je to prehuda preizkušnja za njegove uboge živce. V splošnem je imel vsak sodelujoči svojo partijo takorekoč »v rokah«, a zmagala je kljub temu »matematika«, ki bo odslej predsedovala temu omizju. Ta zmaga se bo ob prvi priliki primerno proslavila. Število »žrtev« te proslave bodemo še objavili.
BAŠ: VALJAR
Robantil je profesor Baš:
»Ta dični stolp naš grajski! Raduj se rod, ki ga imaš histerije cvet ta rajski!
Dokler do Maribor naš stal naj stolp se ta dviguje,
Ker je Slovenec narod mal,
— histerijo potrebuje!« —
Podrl je Valjak stolp: »Oj Baš, le kaj bi z zgodovino?
Ker noče Baš, zato pa baš mi rabimo — nov kino.«
G.
Bcu&acsU/a
Kdor je zaljubljen, ta je nor, kdor nor je, je zaljubljen, ta izvrši še samomor, če zanj deklič je izgubljen ...
Namesto glave ima tak tič na vratu prazen lonec, za pisker pa ni škoda nič, če naredi svoj konec...
Tak se obesi kar za vrv, na kavelj ali suknjo in če ne hasne skok čez brv — si v glavo zvrta luknjo ...
A če še to vse odpove, pa mišji strup kar vzame, na kar še v Drave vodo gre, kjer mokri val ga objame ...
To zadnje — egoizem je in skrajno res barbarsko, kaj k temu činu reklo le bo društvo zdaj — ribarsko?
Ker če živeti več mu ni radi možganske hibe, kaj vodo še okužil bi, da crknejo še — ribe?!...
G.
Feliganoč.
Zbisal Jurček Frnikula.
F>renehala jehuda sima in zbet je ve-iganoč udeželi kateri pravmo velika-noč sato kerso napočili zped dalši dnefi. Sapihale so prijedne sbomla-tanske zapce in is tolkega simskega sbanja sose zbudili jasbeci lesice medvedi ludje in fse truge vrste sverine. zapustiliso svoje temne brgloge in seveselio slatnih šarkof sonca. Po se-lenih trafnikih pezlajo krafce teleta in salubleni parčki. Prelubi štarsi kokosi in veseli sajci lezejo rudeca jajca ki jih tajemo prelubim otrokom katerim prafimo tudi pirhi. Mesto teh ušivajo druki potice globase in truge opojne pijače. V cerkah so sahreščale orgle inse klasno zadrli pefci aleluja v gostilnah in na cestah pa aufbiks kra-pafce. tako se spominjajo dobri in poposni verniki prelepih skrifnosti prelepega velikonočnega casa.
JeziKosloir j e
Mlademu konju pravimo žrebe ali žrebec. Glagol samostalnika žrebe je žrebam-ati, glagolnik pa žrebanje. — Kako nerodno to zveni, ko čitamo v dnevnem časopisju reklame tvrdk, ki sc bavijo s prodajo srečk državne razredne loterije: Pozor! Pozor! Pohitite! Žrebanje pred durmi!
PESEM ZA TEBE
(Gospodični W. C.)
Tvoj obraz, se mi 7,di, je reklamni kiosk za tvrdki Bourjois in Coty.
Tvoj razum, se mi zdi, je pomanjkljiv kot leksikon iz leta 1903.
In tvoje srce je dolgočasna stvar kot časopisen roman, ki vleče kot testo se iz dneva v dan.
Ježek.
MODERNO POHIŠTVO
Ob stvarjenju sveta še ni bilo pohištva. Ne vem kako, da so pozabili nanj. Šel sem gledat v leksikon, toda tam ni o tem niti besede. Ta leksikon je sploh pomanjkljiv in me redno spravlja v slabo voljo. Pa da se vrnemo k stvari: Ob stvarjenju sveta torej še ni bilo pohištva in res ne vem, kam je spravljal Adam svoje figovo pero, ko ni imel omare, da bi ga obesil vanjo. Pogledal sem v leksikon tudi zastran tega figovega peresa, toda je tam o njem napisano le toliko, da raste na figi. Tega leksikona vam res ne morem priporočati. Zgodovinski razvoj pohištva pa je v nadaljnjem tak-le:
Um človekov sc je razvijal, po-
Ladislav K.:
Motilec
Zelo tragična sodobna zgodba.
Morilcev je namreč na svetu več sort — to je vredno omembe. Nekateri ubijajo soljudi s sekiro, s kolom ali s čimerkoli takšnim že in so sojeni po pisanih postavali, nekateri spet kale in ubijajo dušni mir svojega bližnika ter ne spadajo — pod paragraf in vprav le teh obvarji in reši nas o Gospod!
Zgodilo se je, da sem šel tistega usodnega dne na izprehod, kakor zmerom — bilo je to na večer, ko je zahajalo sonce, ura, ko naši dobri meščani po stezah in stezicah mestnega parka pričakujejo sladki čas večerje. Šel sem tako skozi park in sem imel pravkar priliko potrditi prijetno ugotovitev, da je res že pomlad, kajti pinč gospe Natalije je že slekel svoj zimski kožušček in je g.ol capljal poleg gospodarice, kar me nenadoma nekdo potreplja po rami. Najbrž bo kak znanec, sem mislil izprva in se niti nisem ozrl toda še tisti trenutek obstal ob zvoku tujega glasu.
trebe so se množile in tako je človek lepega dne iznašel ovratni gumb. No in zdaj, ko je imel ta nesrečni gumb, je kar na lepem potreboval nočno omarico, da mu je lahko padel pod njo. Kam pa bi sicer padel, če ne pod nočno omarico. Tole je prvi začetek zgodovine pohištva. Vidite, zdaj že ne potrebujem več leksikona. Pohištvo pa se je bujno razvijalo in množilo. Kjer je nočna omarica, mora biti tudi postelja; kjer postelja še stol in miza in kdo ve, kaj še vse.
Tako je nastalo dobro, solidno staro pohištvo, ki so ga imeli čast uporabljati še naši dedi. Taka oprava te je resnično veselila. Za vsak del si točno vedel, čemu ti služi. Miza je tu, da lika žena hlače na njej, stol, da postaviš nanj lavor in postelja, da se skriješ pod njo, kadar te pride kdo tir jat in lahko reče žena, da si ji rekel, naj reče, da si umrl. Bravo! Prav lepo mi teče tudi brez leksikona.
Potem pa se jc svet izpridil in z njim se je izpridilo pohištvo. Hraniš na primer denar, od ust si ga trgaš in spravljaš v nogavico, češ, sobo si bom opremil, pohištvo si bom kupil, To bo veselje! Ha! Figo, pa ne veselje! Prineso ti na primer neko kolobocijo,, da ne veš, ali je zibka ali umivalnik, dokler ti mizar ne pove. da je zofa. Gledaš to komedijo pred seboj in ne veš, kam bi sedel, kam naslonil komolec in kam položil noge. Pa te vsa stvar končno zmeša tako daleč, da sedeš na glavo in pričneš misliti s sedalom. In če ho-
— Oprostite gospod, liehehe, hihihl, ali niste vi — ta in ta?
— Ne, na žalost nisem. Ste se morali že zmotiti ali zamenjat’.
— Tako, tako. Oprostite, hehehe, hihihi, čudovito ste namreč podobni nekomu. Ampak v teatru ste pa bili sinoči, prav zdi se mi, da sem vas videl. Kajne, da ste bili?
Nisem si mogel kaj, da si med pogovorom ne bi pobliže ogledal vprašujočega. Visoka, sloka pojava, človek pred štiridesetimi, velika rožena očala, visoko čelo, živahne, malce izbuljene oči velikega obsega, ki se kar nekam prenaglo sučejo naokoli. Govori drdrajoče in neprestano kreha, kar zbuja skrajno neprijetne občutke v poslušalcu, zraven še nervozno krili z rokami in se nemirno prestaplja ter sploh daje videz nekoliko čudaškega človeka ne brez inteligentnih obraznih potez.
— Da, bil-sem, sem odgovoril in nehote počasi nameril korak naprej, novi znanec pa kar lepo ob meni. — Torej ste bili? Ni li bilo sijajno? Res prava podoba naših dni, kako pomenljiv prikaz gnilih družbenih razmer tega mračnega stoletja (zakrilil je nevarno krog mojega obraza), kolosalna stvarca res, nepozabna, očarljiva, zamamljiva in
češ na vsak način uporabiti to »zofo«, moraš vendarle pogledati v ta preklicani leksikon.
Ježek.
TOMBOLA
Rdeči križ je tombolo imel. Senator bivši terno je zadel. Dobil darove je bogate — Prinesel jc domov copate.
„Tote novice"
V Prislovnici pri Čačaku so zaprli vaščani svojo edino gostilno in jo spremenili v kulturni dom. Tu so nastanili knjižnico, čitalnico, diletantski oder, konsumno zadrugo i. dr. Tudi se bodo vršili tu radio prenosi, po-Ijudno-znanstvena predavanja in poučne kino predstave.
V našem Mariboru pa nameravajo baje kulturne ustanove v zabava-lišča in ohraniti le stara imena. Tako bomo dobili kmalu variete „Ljudska univerza", „Muzejski bar", reduto »Študijska knjižnica", plesišče ,(Zgodovinsko društvo", nočno kavarno „Cercle francais", kašperl-teater „Ciril-Metodova družba", cirkus „Glasbena matica", veselični prostor „Vzajem-nost", restavracijo »Banovinski arhiv" i. t. d. „Časopis za zgodovino in narodopisje" pa bo prinašal odslej pikantne vice in kuplete. Tako se bo povzdignila naša kultura.
Izdaja „Totega lista" se je v zadnjem času znatno pomnožila. Vse kaže, da bo postal naš Božo kmalu veleizdajalec.
na umetniški višini, poudarjam. In vi, ali niste tudi vi teh misli? — Pogledal me je vprašujoče s tistimi debelimi nemirnimi očmi, (ki so me nehote nekoliko spominjale na volovske) in se preprijazno smehljal, kakor v nekakšni prijetni zadregi ali v čem. Tudi meni je postalo nekam nerodno; saj smo sicer družabna bitja, kar je lepo in prav ali
kar tako na lepem Trenutno se mi res
ni zdelo razgovarjati se s tem tujim človekom, ki tako neznansko zavija oči, ki mu lete sline iz ust in ki neprijetno kreha.
— Da, prav lepo je bilo, toda oprostite, s kom pa imam čast?, sem se ustavil. — — Mhe, Mhe, moje ime Metodij Cvenk, brezposelni intelektualec in vaše? Aha. Me srčno veseli, da sva se tako lepo sešla. Sicer pa, saj se na videz gotovo že davno poznava. V tako majhnem kraju se pač vsi poznamo. Oh da, je zavzdihnil in uprl mil pogled v nebo, majhni smo majhni, sinovi malega naroda takorekoč. Naš veliki Cankar je do krvi občutil to našo majhnost. Vse premalo ga cenimo. Imam doma vsa njegova dela, vezana v usnje. In kakšna so njegova dela! Ko ga torej čitam, stotič, morda dve-stotič, zmerom znova doživljam v njegovih besedah vso našo neizrekljivo tragiko —
Službeni dres nogometnih*sodnikov
ZAMORSKA ZGODBICA
Stoji, stoji tam kino — bar, prijazno tam jc, gorko dobrotni ali zli duh tja prinesel je zamorko ...
Prijetno obla je bila, vesela in šarmantna, privlačna za starejši rod, ker je bila pikantna ...
Zabredel s polno mošnjo v bar gospod star dan je oni. skoparil ni, so pokali šampanjci kot kanoni...
Zamorka mu je bila všeč in njena duša črna, krog njega se je sukala lahkotna kakor srna ...
Pritiskal jo je na srce,
— ker vsak dan ni nedelja, bil kmalu je denarju kraj in konec ž njim veselja ...
Ko bil zapravil je denar,
Zamorka jo odkuri.
Brez nje, brez pare gre domov ob policijski uri...
Domov prišedši žena ga sprejela je — s klofuto, ves plav, ves črn mu je obraz sedaj zavezan z ruto...
Po tej zamorski zgodbi mu je črno vse strahotno: oko je črno, v mošnji mrak, v butici pa vse motno...
Sedaj mož ve: S plemenom tem ni črnim prav nič špasa.
Sedaj mu zopet dobra je domača — bela rasa ... G.
usodo slovenskega narodiča. O, mi, zavrženi, prekleti, kdaj nam bo zasijala luč z neba, kdaj se bo razprla umazana megla nad dolino Šentflorjansko, kdaj? — Postajal je ganjen in besede so mu vrele iz slinastih ust neprestano, neprestano, dočim sem jaz med to jeremijado zaman premišljal počeniu in zakaj in še tisoč podobnih brezupnih vprašanj.
— In ali se moremo čuditi, se je razvnemal nadalje Metodij Cvenk, — naj citiram nekaj njegovih misli, spočetih v preroških, božanskih trenutkih: Nazaj med sanje in hrepenenja, proč od te umazane, suhe stvarnosti! To je premalo zame, dovolj kvečjemu za ljudi, ki nosijo v sebi smrdljivo zadovoljstvo — tako nekako pravi. In ta beg pred realnostjo--------------
Polaščal se me je obup. —
— Poglejmo še nekoliko na Cankarjev odnos do slovenstva — se je pripravljal gospod Metodij na nov besedotok, — slovenstvo, ta naša svetinja, ta simbol našega bitja in žitja-------------
No, zdaj mi je pa že zadosti! Kanil sem na kakršenkoli način, magari nasilno prekiniti vzneseni samogovor, toda njegove oči. te oči, ki so tako bedasto nerazumevajoče,
Doslednost
Profesor naroči dijakom, da prinese vsak do prihodnje slovenske ure kak samostojen pesniški izdelek. Šli so študentje kovat verze. Nekaterim je šlo hitro izpod peresa, drugim bolj po polžje, le enemu ni uspelo. Bil je realen človek, matematik, človek dejstev in doslednosti. Verzi se mu niso hoteli roditi niti v bližini ljubice, niti ob luninem svitu. Ves obupan zagleda ribiča ob
tako nedolžno, vdano zrle vame — za vraga saj mu nisem mogel ničesar reči, prav ničesar! Preostalo ni drugega, kot da se obrnem proti domu in se tako rešim.
— Oprostite, mudi se mi domov. Zal ne utegnem zdaj, se bova pa še drugič kaj pomenila —* sem izjavil v plahem upanju, da se bo vendar odstranil. — Saj dovolite, da vas pospremim — se je jadrno ponudil Metodij Cvenk na preprijazen, uslužen način. — Ne bo vam žal, če me boste poslušali, saj morate že po mojih besedah sklepati, da stojim visoko nad povprečnostjo. Da, res je, ne šalim se. Ze po mojem obrazu lahko sodite, brez vsake hvale. Človeka spoznaš po obrazu. Je nekaj na tem, le verjemite. Marsikateri mi je že rekel, da sem pesnik, za zdaj še skrit seveda, tako po duši, no, no, hihihi, hehehe, morda so pretiravali (povesil je sramežljivo oči). Pišem pa jaz tudi, o, tisto pač. Samo razpravice sicer, aktualne, všeč bi vam bile, no saj jih boste mogoče kdaj slišali. Seveda, kje jih objavljam vas bo zanimalo. No, za zdaj še nikjer, moja pot se šele pričenja. Pripravljam pa več stvari, raazprav, kritik in študij, tako o vzrokih svetovne krize, o delu za mir, o gospodarstvu in o duhovni zmedi tega sveta — tre-
vodi, navdahne ga poezija in zapiše naslednje znamenite verze:
Ob bregu ribič star stoji, postrvi hoče tam loviti, zato kar v vodo pohiti, že voda seže mu do — pasa...
»Ali to se vendar ne rima,« pravi' profesor, ko se je bil poglobil v poezijo.
Nakar se odreže dijak: »Oprostite, gospod profesor, ali tedaj je bila voda visoka. Ko upade, že dobite svojo rimo!«
nutno pišem obširno delo: Umetnost in tendenca. To bo brez dvoma moje najboljše delo, res, sijajna stvarca, aktualna vam rečem, kakor nalašč za naš čas. (Ob priliki vam jo bom prebral in že v naprej povem, navdušeni boste, nekaj epohalnega bo to, razodetje takorekoč, moja beseda seka, udarja, ruši, razgalja, trga -------------oho,	torej
že greste? Škoda. Pa še drugič kdaj, kaj ne, hehehe, hihihi. Drago mi je bilo. Na svidenje, na svidenjeeeeee...
S poslednjimi močmi sem planil v vežo rodnega doma. Rešen! V ušesih m; je še done! njegov prijazni, pomenljivi — na svidenje! Strašne besede! Pošteno sem se spotil. Alj	se bom —	o joj, prejoj —	še kdaj?
Tako se je torej pričelo	in tako se	še
danes dogaja. Moj dušni mir je pri kraju, ni ga, ki bi mu privoščil onolikega bremena muk in bridkosti, ki se grudijo v teh zlih časih na moja ramena. Kaj sem li zagrešil hudega, da me tako strašno kaznuješ o večni Sodnik in Postavodajalec? Ljubeznjivo pesniško obličje Metodija Cvenka me spremlja na vseh potih.
Namenjen	sem na priliko	takole zvečer
na	skrit kraj,	kjer me čaka	bitje, ki mi	je
Kronika D. Goflje.
Slovenci živimo zelo z naravo. Mi ljubimo naravo, narava pa nas, zato ni hotela biti drugačna kakor mi in je tudi postala — reakcionarna. Z drugo besedo — dobili smo spet zimo. Spet so morali ljudje po zimske suknje v omare ali pa — v zastavljalnice. Ponoči zebe nazarensko v noge in se je bati, da nam tudi to prometno sredstvo zmrzne, kakor je v Mariboru že marsikaj: pohorska vzpenjača, motorni čoln po Dravi (ta je zmrznil celo poleti!) itd. — Muzej čaka svoje preselitve v grad do jeseni. Upajmo, da bo grad dovolj prostoren zanj, kajti v muzej bo treba postaviti marsikaj, kar sedaj še svobodno leta po Mariboru: odbor Pohorske vzpenjače, nagradni odbor »Umetniškega tedna«, prof. Baša, Jurčka Frnikulo, nekaj občinskih odbornikov, vse pretekle, sedanje in bodoče gledališke kritike, Tomislava Stekliča, pobreškega prezi-denta in druge znanstvenike... — Pred kratkim se je vršila v Mariboru nogo-, oziroma rokometna tekma, ki je znamenita zato, ker je prvič v zgodovini žogobrca neki nogometni klub uvidel, da nogomet ni več moderen in se je zato vrgel sedaj na boks. Pokazal je zavidanja vredno rutino v knock-outih ... — Glasbena matica se je igrala Brahmsa. Wag-nerja in Forsterja — z deficitom. Kaj tam nihče ne ve, da »Uniona« ni možno napolniti z nobeno drugo kulturno prireditvijo, razen — z gostin-
sko razstavo? — Edine prireditve, ki še uspevajo, so — tombole. Drugod imajo koncerte, pevske, simfonične, zborovske, razstave i. t. d., mi pa imamo tombole in to je mnogo več. Kajti se dobi na drugih prireditvah kvečjemu1 kakšen nahod ali prepih, včasih tudi slab program, na tomboli — pa avtomobil... Rdeči križ je na svoji tomboli res bil impozantna manifestacija svojega poslanstva. Tu je bilo zbrano vse od brezposelnega delavca do poslanca, cvet poleg trnja in kot še nikdar, je prešinjala vso pisano množico ena misel: dobiti avtomobil. Stal je sredi gneče tudi nekdanji podpredsednik nekega senata. Stiskal je edino tablico in čakal na avto. Dobil pa je samo — copate. In Rdeči križ je dosegel svoj cilj kot dobrodelno društvo, kajti copate bodo senatorju dobro dele, zlasti sedaj, ko je zaslužni možak v zaslužnem pokoju. — Naše gledališko življenje sta razgibala zlasti dva tenorja — gosta. Iz Zagreba, oz. Ljubljane sta prišla in sta bili gostovanji zelo paradoksni. Prvi je bil tenor najtežjega (120 kil!), drugi najlažjega kalibra. Prvi je štedil z glasom (glej »Večernik«!), pa ga je bilo slišati še preveč, drugi je s tenorjem razsipal, pa ga sploh ni bilo slišati. Prvi je bil premalo liričen, drugi — preveč in se je ob njem dognalo., odkod izhaja pridevnik »liričen«. Izhaja namreč od besede »delirij«. Torej: liričen pevec je tisti, ki sprav-
zelo pri srcu in ki si tako /.elo in tako srčno želim svidenja z njim, pa se nenadoma pojavi iz vesoljstva ob moji strani — kdo pač? Metodij Cvenk. — Čudovito naklučje heliehe, hihihi, me veseli, me veseli. Rad bi se že spet enkrat malce porazgovoril z Vami. Pravkar študiram Freuda in reči moram, da ima v marsičem prav. Sploh nameravam na podlagi njegovih dognanj spisati obširno študijo, ki vam jo hočem nakazati v medlih obrisih... Po daljšem trudu se ga od-križam toda zraven izgine vsa dobra volja, se ogreni čar večera in ohladi srce.
Izprehajam se po samotni poti, hudo potreben miru in odpočitka — pa me iztakne zlodej, prav, kakor da bi me nalašč pričakoval. In te njegove oči, neizprosne, bedaste in zraven krotke — ne, tem očem nisem kos, zmerom znova me porazijo, ni je obrambe, ni je rešitve. — Dovolite, da se vam izpovem, da vam razkrijem svoje srce. Vi ste edini, ki ga posvečam v svojo skrivnost; vi ste edini, ki me boste razumeli in ki ste vredni mojega zaupanja (oh, oh, kolikokrat sem se že v tem zaupanju preva-ril). Ljubil sem deklico — danes je ne ljubim več. Kajti doživel sem z njo razočaranje, ki se ga z besedami popisati ne da. Ni-
sva sicer še nikoli govorila, razen s pogledi, pa sem ji nekoč pisal, prekrasno pismo (ob priliki vam ga preberem), pisal sem ga takorekoč s srčno krvjo. Ni mi menda treba posebej poudarjati, da je bilo pismo polno globoke filozofije, duhovitih domislic, kritičnih dognanj, saj sem ji razkril v izčrpnih stavkih vse probleme, ki tarejo današnjega človeka, ji preroško, da se tako izrazim, napovedal zmago velike ideje slovanstva in ta gos, poslušajte samo in se čudite, ta gos mi niti ni odgovorila! Kakšna mati bo to, kakšna žena! In kakšni bodo otroci! O rod slovenski, kam gre tvoja pot----------------
Je pa vendar nekaj sladkobe kanilo v kupo pelina, če naj vzamem sladkobo kot zadoščenje in kot zadoščenje dejstvo, da nisem sam njegova edina žrtev. — — — Šli smo namreč zadnjič — sami znanci in prijatelji — tja proti Trem ribnikom med goščave in vzpetine prisluhniti v zgodnjo pomlad, kajti se prileže včasih malce zelene romantike v teh suhih, krutih dneh boja za obstanek. In kar tako na lepem, sredi najživahnejšega pogovora se vam spuste tovariši v blazen tek, ne da bi kdo prej kaj zinil in se kako opravičil. Kaj sem hotel drugega; stekel sem z njimi že z ozi-
— Ta je pa močan! Ali si videl, kakšno mu je pritisnil?
— Nič čudnega. Saj je bil vendar celih deset let nogometaš! Se bode ja na boks razumel!
lja občinstvo — v delirij. Sicer pa je obisk zmeraj dober in je teaterski ata zadovoljen, tako da mu ni treba renčati, kar je dobro, ker bi se sicer ne smel več pisati dr. Radovan Brenčič. temveč — dr. Bradovan Ren-čič. —
Sicer pa ni v Mariboru razen nekoliko pokojnikov, družinskih škandalov brez smrtnega izida, in drugih senzacij nič novega. Da bi tako tudi ostalo!
rom na tovariško skupnost. Dirjali smo tako liki furije, dokler se nismo visoko v rebri ustavili, močno utrujeni, pošteno zasopljeni. Lica tovarišev so bila na smrt bleda in vsa potna, v izbuljenih očeh pa sem jim bral divji strah pred nečem strašnim, grozovitim pač. Kaj je? Kaj se je zgodilo? Ali ste nemara zblazneli? Nihče mi ni odgovoril, preplašenost jih še ni zapustila. Le eden se je opogumil in nemo pokazal v dolino z obupno, vprav pretresljivo gesto. Gledal sem in razumel, o, kako zelo, kako bridko razumel.
Spodaj, po beli peščeni poti je koračil človek — plašč mu je ošabno vihral v pomladanskem vetru, na visokem, razumnem čelu je odsevalo sonce in izza blestečih očal so dobrodušno mežikale v svet krotke, vdane oči-----------Ta človek je bil — o, da mi
ne bi bilo treba nikoliko več izgovoriti tega imena — ta človek je bil Metodij Cvenk ...
Od tega dne naprej se resno bavim z mislijo, da bi se za zmerom izselil iz mesta kam daleč, zelo daleč, kajti sicer mi resno grozi nevarnost, da obolim za zasledovalno manijo---------------
čitajte »Toti lis±“t
Hlacitecslci qU#uuni
Da bi boljši zor napočil,
Tašek čaka noč in dan.
Šef urada je in vedno V »štiri-ena« še vkovan.
Krepka postava je, krepak je glas, Čelo visoko, ker malo je las.
»Kriv po obtožbi!« — predlaga tako, »Kdor se pritoži dobil še več bo.«
»Severus sum« — sem strog zares: Vse spravim rad na sodni ples.
Čudno zares je to in je vendar resnica:
Oče mu bil je svetnik in mati Devica.
Sanitetni je inšpektor,
Bil pri »Dravi« je direktor,
Gleda in študira norce,
Skupaj zbral je Stariborce,
Vedno v ustih čik ima —
Ves ga Maribor pozna.
T.
Dizma:
fyaqca*natiku (/. X.
1.
Dober in nov epigram je kakor denar —zato pazi: kdor ponareja denar, Vrabl dobi ga — saj veš!
2.
V boljši izdaji vse to že brali smo.
Res! A kaj hočemo: mož ima slabe oči, pa prepisuje slabo.
3-
Kovači štorkljači so fajni možje: iz star’ga železa pa nov’ga nar’de.
Tako je, moj ljubi, če kdo je kovač — a kdor suknje obrača, je le — žnidar-krpač!
D.
Prešernov predavatelj
Umrl France Prešeren je in pokopan v Ljubljani, predaval pod kazino je modrec svetovnoznani.
Tako Njegova za vselej brezdvomna je zasluga, da v srcu zdaj Slovenije — Prešernova je trnga.
Ker to dosegel pesniku Sonetnega je venca, naj vrata mu odprta so ljubljanskega — Studenca.
G.
NAGROBNI SPOMENIK
Čeprav po uri dve moriš, držeč govor nagrobni, uslugo veliko storiš morda vdovi turobni.
Če morda mrtvec mrtev ni bi mogel še oživeti, ko pa tvoj govor prihrumi mora takoj — umreti...
____________ G.
IILB—l—JilJlIMl IlllllllIMB— — lil I TIT
„Tote novice".
V mariborski stolnici je imel nemške postne pridige jezuit Nitsch iz Gradca. In kaj je dosegel? Nič!
Kamničani baje še niso našli mamutovega glave. Zato pravijo, da mamut ni popolen. Naj se le potolažijo: bili so na svetu celo ministri, ki niso imeli glave, in vendar so bili popolni.
-)(-
V Mariboru imamo Splavarsko ulico. Zakaj se tako imenuje, ne ve nihče. Saj ne ordinira tam nobena babica in noben zdravnik.
III
Velika Nemčija je postala vseslovanska država. Kajti tam so združeni zdaj Lužiški Srbi, nekaj Poljakov, Dunajski Čehi, Gradiščanski Hrvati in Koroški Slovenci, torej kar 5 slovanskih narodov.
Avstrijskim legitimistom ne preostaje sedaj ničesar drugega, kakor da se preselijo v Liechtenstein. Tam je nastopil namreč vlado Franc .ložef.
Pred kratkim so ndrli visokošolci šiloma v prostore pravniškega kluba na zagrebškem vseučilišču ter uničili nek aparat za razmnoževanje skript in mnogo pravniških knjig. Listi označujejo storilce kot vandale in barbare. Morda pa so izvršili le dobro, koristno in človekoljubno delo.
MARIBORSKI GRAD
Poglej slovečo grajsko to starino!
Tu Khisli, Brandisi so stolovali,
So kavalirski ven denar metali,
Jemali vbogim kmetom žito, vino.
Guštin otvoril je'tu »Grajski kino«, Kjer »Pat in Patachona« so igrali,
So znani »Ljudski kleti« prostor dali. — Gradu spoznal si slavno zgodovino.
Kako na svetu tem vse hitro mine!
Zdaj našla tu bo dom preteklost naša: Podobe, novci kamni, razvaline.
Tako postal bo grad nam dušna paša. Ko gledal zbrane take boš starine,
Se spomnil morda tudi boš na — Baša.
V. T.
NAŠA TALITA
Kdo je to?
Odpira usta ure tri, a glasu od nikoder ni!
Le kaj je to pač ali kdo?
Ej, Schubert — gost — tenor je to!
G.
\Jedno- zvesti duna{
Ko na krmilo so rdeči prišli,
Dunaj rdeč je postal kakor kri.
Dokler še Schuschnigg je bil gospodar, Dunaj katoliški bil je vsikdar,
Komaj tam Hitler pred kratkim je bil, Dunaj radostno »Heil Fiihrer« je vpil. Če pa bi Oton Habsburški prišel, Dunaj ves »Bog ga ohrani« bi pel. Danes ta, jutri ta, kdor moč ima, Dunaju zvestemu vedno velja.
V. T.
(rcUitiovaM gasilci
Vrla je gasilska četa,
Vsa za blagor mesta vneta; Mnogo križcev je dobila, Mnogo žeje pogasila.
AneKdote
Pokojni profesor Jerovšek ni bil le učenjak, temveč tudi jako dovtipen in duhovit človek — celo v šoli. Nekoč je zavpil nad nesrečnega učenca: »Vi, vi sploh nimate glave, vi imate samo pripravo, da morete klobuk kam djati!«.
Drugič mu je učenec prinesel opravičilo, v katerem je stalo, da radi omotice ni mogel v šolo. Profesor Jerovšek prečita, potem pa srdito zavpije: »Aha! Omotica, omotica, to se pravi po nemško »Schwindel«!
Velika sličnost.
Med pohorščino in francoščino je velika sličnost. Če sediš za mizo in se prav pošteno poslužiš, ti poreče Francoz: Sil vu ple! (S’il vous plait = izvolite!), Pohorec pa: »De se vujple!« (Da si upa!)
7ved
Mi vsi smo dovolj močni, da prenašamo nesreče drugih ljudi.
Čimbolj je prazna mošnja, tembolj je polna glava.
-///—
Zapazi hitro treščico v očesu svojega brata, da on prej ne opazi bruna v tvojem!
Tiskala Podravska tiskarna v Mariboru. Za tiskarno odgovarja L. Strašnik v Mariboru.
Vsem bralcem in naročnikom JOTEGA LISTA" vesele velikonočne praznike!
ELITNA KON FEKCIJA
Mastefi, Matibot
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
vedno najnovejše za dame in gospode.
Ljudska Samopomoč
reg. pomožna blagajna
Maribor, Aleksandrova cesta 47
Glavno poverjeništvo: Ljubljana, T^rševa 34
zavaruje
za pogrebnino vse zdrave osebe od 17. do 70. leta do največ
Din 10000*—
za doto vse mladoletne od 1. do 16. do največ
Din 25.000’-
Ustanovljena leta 1927. Izplačala do danes nad 30 milijonov na pogrebninah in dotah.
Zahtevajte brezobvezno in zastonj pristopne izjave. Zaupniki se sprejemajo za vsak kraj Dravske banovine. Rezervni sklad 7 mlli]nov Din.
Vsi k krojaču „OBNOVA„ ravno kar dospeli novi modeli za dame in gospode
„OBNOVA“
MARIBOR, Cvetlična 15
Boljši je in mnog.o cenejši Čeboklijev vanilj ni Suhor, kakor tudi Domači k e ksi
  ---------
in od uglednifi zdravnikov priporočen
Idr a v ilni prepečenec Pekarna Čebotili Maribor
Ročne kasete — blagajne za vzidavo — stoječe blagajne — eno in dvokrilne omare za knjige in akte, varne pred ognjem — pisalne pulte itd.
Izdeluje
TOVARNA BLAGAJN Ar. z o.z.
MARIBOR, FRAKOPANOVA 17
Zahtevajte cenik in ponudbe !
Edino slovensko podjetje te vrste!
Športna trgovina
O L Y M P I A
F R A N C L ČOP
MARIBOR
Izdaja in urejuje: Božo Podkrajšek v Mariboru. — Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Boio Podkrajšek, Maribor, Cvetlična 12.