UNIVERZA V LJUBLJANI ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA I./1—2 I LJ UBLJAN A 1950 Dotiskano v juniju 1951 Sprejeto na seji tiskovne komisije 17. X. 1950 / VSEBINA — CONTENT Predgovor — Introduction............................................ S. Brodar: Prerez paleolitika na slovenskih tleh.................... The Cross-Section of the Palaeolithic on Slovene Soil J. Korošec: Nekaj primerov zgodnje predzgodovinske plastike v Sloveniji . ..................................................... Some Specimens of Early Prehistoric Plastic Art in Slovenia F. Sta rè : Ilirsko grobišče na Zgornji Hajdini pri Ptuju........... Ihe Illyrian Burial Place at Zgornja Hajdina near Ptuj S. Gabrovec : Dve novi najdbi čelad s slovenskega ozemlja . . . . Two New Finds of Helmets on the Slovene Territory J. Klemenc : Nekaj novih antičnih spomenikov........................ Some New Antique Monuments P. Korošec : Bizantinski import v zgodnjih slovanskih kulturah Jugoslavije ................... . . .................................... Byzantine Import in Early Slav Cultures of Yugoslavia E. Cevc : Predromanski pletenini iz Batuj........................... Pre-Roman Basketry Design from Batuje B. Škerlj : Kostni ostanki treh staroslovanskih grobov, izkopanih na dvorišču SAZU v Ljubljani . . . ............................... Skeletal Remains from Three Ancient Slav Graves Excavated in the Courtyard of The Slovene Academy in Ljubljana j. Korošec : Grobovi v Vinči ....................................... The Graves of Vinča Poročila — Reports S. Pahič: Gradišče Presek pri Črešnjevcu........................... Castle Presek near Črešnjevec A. Jalen: Poročilo o novih antičnih najdbah v Ptuju................ A Report on New Antique Finds at Ptujv J. Š a š e 1 : Nekaj novih momentov na tleh nekdanje Emone......... Some New Moments on the Territory of Ancient Emona S. P a h i č — J. Š a š e 1 : Začasno poročilo o raziskavanju rimskega kanala v Gru jenski dolini pri Ptuju ......................... A Preliminary Report on the Investigation of the Roman Canal in Grajenska dolina near Ptuj Kpjižna poročila — Book Reviews J. Korošec : Ali je Vinča predzgodovinska neolitska naselbina ali jonska kolonija?............................................... • Is Vinča a Prehistoric Neolithic Settlement or an Ionian Colony? j. Korošec: Einar Dyggve, Druga bazilika urbana s baptisterijem u Saloni.............................,.............. ... . St Jesse: Branko Gavella, Odnos kikladskih idola i egipatskih us- habti figura prema vinčanskim statuetama....................... St. Pahič: Jaroslav Böhm, Naše nejstarši mèsta...................... St. Jesse: Jugoslovanska bibliografija.............................. J. K 1 e m e n c : In memoriam Dr. Walter Šmid...................... S 3 5 12 31 87 113 123 136 146 156 170 177 194 204 216 230 251 231 236 242 Predgovor Pri občutnem pomanjkanju arheološke literature v Sloveniji je nastala potreba po novem glasilu, ki bi upoštevalo in priobčevalo tudi najmanjše slučajne najdbe. Zelo pogosto je namreč arheološko gradivo vskladiščeno v muzealnih shrambah, v posameznih primerih celo nedostopno, in zanj vedo kvečjemu najožji strokovnjaki. Često se pa sčasom zgubi celo evidenca o njem, ako gradivo ni bilo objavljeno. Zato bo novi časopis, Arheološki vestnik, imel prvenstveno nalogo, da priobčuje krajše znanstvene študije, poročila in kratke podatke o najdbah, zlasti tudi o manjših, poleg tega pa tudi knjižna poročila. Pri tem bo zajel ta področja, ki kakor koli zadevajo njegovo centralno področje, arheologijo, to pomeni od paleo-lita vse dobe do historičnih, poleg tega pa tudi pomožne stroke, v kolikor zadevajo arheologijo, t. j. paleoantropologijo, paleozoologijo in paleo-botaniko. V tem vrstnem redu bodo prispevki tudi priobčeni. Arheološki vestnik bo izhajal letno v dveh zvezkih na pribl. 15 polah in bo tako, kakor upamo izpolnil občutno vrzel v našem strokovnem časopisju, v katerem ni prišlo široko področje arheologije do takšne veljave, kakor ji gre, zlasti še spričo njene važnosti kot vede, ki daje materialne osnove za študij družbenih odnosov od najstarejših časov, ko je človek ustvaril prvo nabi-ralsko-lovsko skupnost pa tja do fevdalnega družbenega reda srednjega veka. Uredniški odbor PREREZ PALEOLITIKA NA SLOVENSKIH TLEH S. Brodar Razvoj paleontologije je privedel tudi v naših 'krajih kaj zgodaj do izkopavanj v podzemeljskih jamah. Namen je bil pomnožiti zbirke pleistocenskih sesalcev. Tako so n. pr. F reyer (1819) in mnogi drugi izkopali v prvi polovici 19. stoletja večje množine kosti jamskega medveda in drugih sesalcev v Postojnski jami, v Križni jami, na Mokrici, itd. Bilo je to v dobi, ko se je začel odkrivati paleolitik v Zahodni Evropi. Mogle bi torej biti že tedaj ugotovljene paleolitske postaje na n^šem ozemlju. Vendar do tega ni prišlo, ker se vprašanje »antediluvianskega človeka« tedaj še ni postavilo in je trajalo več desetletij, preden je bilo rešeno po hudi borbi v edino pravilnem naprednem smislu, Še sredi 19. stoletja je paleontolog F r a a s po lastnem skesanem priznanju izvozil iz južnonemških jam neštete kamene in koščene paleolitske artefakte ter jih zavrgel obenem z izkopanim materialom. Krivda tedaj pri nas delavnih prirodoslovcev je še toliko manjša, ker je ugotovitev paleolitske postaje v marsikateri naši jami mogoča le s prav podrobnim in zato zelo zamudnim izkopavanjem. Artefakti dostikrat niso številni in vrh vsega pogosto zelo atipični. H koncu 19. stoletja je sloves zahodnoevropskih paleolitskih postaj dosegel tudi bivšo Avstrijo in tedaj se je začelo predvsem v naši Primorski zelo živahno raziskovanje. Pod vrhovnim vodstvom Dunaja je izšlo iz Trsta. Omeniti je zlasti prirodoslovca K. M o s e r j a , ki se je sam pohvalil, da je raziskal nad. 60 jam na Krasu in v več kot tridesetih tudi kopal. V Vlaški jami pri Nabrežini je kopal več let in jo razglasil kot paleolitsko postajo. Na strokovnih kongresih na Dunaju in v Nemčiji je poleg artefaktov celo predložil serijo paleolitskih črtežev in risb, ki pa so bile spoznane za potvorbe. Vendar je M o s e r do zadnjega zatrjeval njihovo pristnost. Ali je Vlaško jamo šteti med paleolitske postaje na slovenskem ozemlju, danes zanesljivo ne moremo presoditi. Ustrezno tedanjim razmeram so bila izkopavanja izvedena le malo strokovno in zelo naivno. Material je raztresen po raznih muzejih in zbirkah ter večinoma neoznačen. K. Moser je med prvimi kopal tudi v jami »Pod kalom« pri Nabrežini. Za njim so se menjavala izkopavanja Marche-s e 11 i j a , tedanjega ravnatelja tržaškega Prirodoslovnega muzeja, s številnimi roparskimi izkopavanji N e u m a n a. M archesetti je izkopal že tedaj obenem s številnimi kostnimi ostanki raznih pleistocenskih živalskih vrst več kamenih artefaktov iz kremena. V manjšem obsegu so se udejstvovali še drugi (n. pr. Perko, Miihlhofer). Marsikaj so v tej dobi označili za paleolitsko, kar je pa težko preveriti, ker so najdbe raztresene po vsem svetu in brez zanesljive označbe. Z začetkom prve svetovne vojne se je končalo le malo znanstveno, idilično paleolitsko raziskovanje na naših tleh. Slovensko Primorje je zasedla Italija. Ker so vodili in izvrševali omenjena izkopavanja možje, ki niso bili našega rodu ali so ostali izven meja Jugoslavije, se ni čuditi, da je bil paleolitik pri nas tudi v strokovnih krogih popolnoma pozabljen ter je zavladalo prepričanje, da paleolitskih naselitev na slovenskem ozemlju sploh ni bilo. Neopaženo je ostalo tudi revizijsko in res strokovno izvedeno izkopavanje v jami Pod kalom, ki ga je izvršil R. Battagliav letih 1926—1928. Na osnovi številnih geoloških profilov in še novo odkritih močno atipičnih kremenastih artefaktov je zavzel stališče, da gre za kulturo lovcev na jamskega medveda, ki so se konec zadn je med ledene dobe začeli pomikati iz visokih alpskih bivališč v nižine ter se v sledeči würmski po-ledenitvi razprostrli po predalpskem ozemlju. Ker se odkrita kultura kaj malo sklada z zahodnoevropskim moustérienom. jo označuje kot »alpski mousterien«. Prva paleolitska postaja na slovenskem ozemlju Jugoslavije je bila odkrita 1. 1928. v Potočki zi j alki na Olševi v Karavankah, v višini 1700 m n. m. Po višini druga na svetu in najvišja v Vzhodnih Alpah, je presenetila s svojim bogatim koščenim in kamenim aurignaškim inventarjem. Primitivni črteži na nekaterih koščenih izdelkih so še bolj potrdili zgodnji mlajšepaleolitski značaj postaje. V ospredje je stopilo veliko nasprotje: v visokoalpskih postajah Švice starejši paleolitik neandertalca — v Karavankah začetna faza mlajšega paleolitika fosilnega človeka. Ločnica večnega snega je bila v dobi würmiske poledenitve 200 metrov pod jamo. Kako naj bi bila spričo prevladujočega mnenja, da je aurignacien kultura iz zadnje poledenitve, naselitev, čeprav morda le sezonska, v tej višini mogoča? Kje naj bi dobili tisoči ugotovljenih jamskih medvedov zadostno hrane? Spričo tega je bil odmev odkritja Potočke zijalke pri inozemskih strokovnjakih izredno velik. Posebno je treba poudariti, da glede aurigna-ciena Potočke zijalke ni nobenih najmanjših pomislekov. A. A n-d r e e zastopa pri obravnavi izvora aurignaške kulture celo tezo, da z ozirom na najdbe v Potočki zijalki ni izključen samostojen početek aurignaciena v Jugoslaviji, za kar pa ni nobene prave osnove. Gre torej le za uvrstitev v določeno fazo mlajšega plei-stocena. J. Bayer je uvrstil Potočko zijalko na osnovi svoje bigla-cialne teorije v aurignašiki presledek med moustierskim in so-lutréenskim poledenitvenim sunkom svoje druge (t. j. zadnje) poledenitve, ki ga označujejo drugi avtorji kot riss-würmski interglacial. G. Kyrie, ki inventarja ni dobro poznal, jo je pri-delil visokoalpski švicarski skupini konec zadnje riss-würmske medledene dobe. A. Penck je zavzel stališče, da gre za aurignacien, ki je nastopil v poznem riss-wiirmskem interglacialu, medtem ko se S o e r g e 1 zavzema za interstadial wiirm 1 — würm 2 (v smislu popolne razčlembe pleistocena). L. Z of z in R. L ai s nagibata k mnenju, da so lovci na jamskega medveda v Potočki zijalki živeli še v zadnji medledeni dobi. Nasprotno vztraja O. M e n g h i n pri splošnem naziranju glede uvrstitve aurignaciena in torej tudi Potočke zijalke v zadnji, würmski glacial. Naša ' stratigrafska raziskovanja pa so dovedla do zaključka, da je celotni kompleks kulturnih in paleontoloških slojev te postaje prisoditi dobi, ki je imela po trajanju in po klimi vsaj značaj kontinentalne faze medledene dobe. Sledila so nova odkritja paleolitskih postaj v predalpskem ozemlju. V Njivicah pri Radečah je presenetila sicer maloštevilna, toda izrazita kvarcitna kultura navidezno mousteroidnega značaja. Podrobnejše proučevanje je dovedlo do sklepa, da gre za primitivni kvarcitni aurignacien (psevdomoustčrien), ki se pojavi v začetni fazi zadnje poledenitve. Isti kulturni skupini je prisoditi tudi večinoma kvarcitne artefakte Momove zijalke pri Šoštanju. Še 'bolj do izraza je prišel kvarcitni primitivni auri-gnaeien v doslej najgloblje izkopani plasti v Špehovki nad Hudo luknjo pri Zg. Doliču, kjer je bil odkrit tudi prvi paleolitski gigantolit v Sloveniji. Neposredno v višjih plasteh je bil tu dokazan tudi že dobro razviti aurignacien in končno v krovni sigi celo prvi sledovi tmezoliiika na naših tleh v obliki enorednih harpun. Na skrajni severni meji med Marenbergom in Remšnikom so bili ugotovljeni v Jami pod Herkovimi pečmi kulturni ostanki paleolitskega človeka, ki po izbiri surovega najnavadnejšega kremenjaka močno spominjajo na artefakte avstrijske postaje Drachenloch pri Mixnitzu, označene po K y r 1 e j u kot moustč-rien, a pripadajoče bolj verjetno kvarcitnemu ali še poznejšemu aurignacienu. Slovenija pa ima tudi paleolitske postaje na planem'. Že pred prvo svetovno vojno je poročal H i 1 b e r o najdbi rogovja severnega jelena z umetnimi urezi v naplavini pri Vrhniki. Pri izkopavanju mamutovih kosti v Nevljah pri Kamniku je F. K o s našel poznoaurignaciensko rezilce. Nekaj netipičnih kamenih artefaktov je bilo odkritih pri Kostanjevici na Dolenjskem obenem š kostmi neke vrste slona in drugih pleistocenskih živali ter z ostanki lesnega oglja. Mnogi znaki kažejo nadalje, da se je paleolitski človek zadrževal tudi v Škocijanskih jamah in v Postojnski jami. V novo fazo je stopilo paleolitsko raziskovanje po osvoboditvi. Na ljubljanski univerzi je bil ustanovljen Institut za prazgodovino človeka in namesto prejšnjih podpor so bila na razpolago znatnejša sredstva, ki jih je prispevala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Raziskovanje se je osredotočilo na Primorsko. V Betalovem spodmolu pri Postojni je že v dobi italijanske okupacije zadel F. Anelli pod neolitikom ali eneolitikom na mlajšepaleolitsko plast. Naša v tej jami tekom treh let po osvoboditvi izvedena izkopavanja so bila nad vse uspešna. Odkritih je bilo Vsaj še pet starejših naselitev, od katerih sega prva, v globini 7 do 9 m pod površjem, gotovo še v prvi začetek zadnje wiirmske poledenitve, ako ne morda celo v začetek predzadnje poledenitve, kar bo pokazalo nadaljnje proučevanje, ki je še v teku. V zaporednih plasteh je s številnimi kamenimi artefakti in z raznovrstnim paleontološkim gradivom dokumentiran razvoj od starejšega paleolitika do zadnjih faz mlajšega paleolitika na naših tleh. Pomemben je pojav izrazito kvarcitne kulture vmes med kulturami, ki so uporabljale silekse. Obeta se nova osvetlitev problema primitivnega kvarcitnega aurignaeiena in zlasti glede na stratigrafsko globlje ležeče kulturne plasti sileksovih rezil vprašanja izvora kulturne stopnje aurignaeiena. Obilica gradiva in zamotana sedimentacija zahtevata mnogo časa, toda že sedaj moremo reči, da bo Betalov spodmol velika opora, na katero se bo naslonilo vse nadaljnje paleolitsko raziskovanje na našem Krasu. Po vsem navedenem morendo danes bili tudi drugi plastični iz- Sl. 1. Statueta najdena na Ljubljanskem barju delki. Zato je tudi ne moremo tolmačiti samostojno, temveč samo v zvezi z njimi, v tem primeru z antropomorfnimi vazami (sl. 3 do 5), s katerimi tako tipološko kakor tudi časovno predstavlja eno celoto. Statueta, najdena v Mariboru, pripada zgodnje hal-štatski nekropoli, ki je bila raziskovana 1933 in 1934 leta.3 Baš, ki je tu raziskoval, ne omenja' načina, kako je bila statueta odkrita, niti v kakšni zvezi je bila z grobiščem. Nekoliko jasnejši je v tem oziru Schuchardt, ki pravi, da so jo našli v halštatski nekropoli z upepeljenimi mrliči v žarah, toda ne v sami žari, temveč izven nje, svobodno.4 Po vsem tem zaključuje Schuchardt, da je bila nekropola na mestu, kjer je nekoč že bila neolitska 1 Najdena v Strojanovem Grabnu. — Sitzungsberichte der philosophisch-historischen Classe der K. K. Akademie der Wissenschaften, 1877, str. 471, 480. 2 Ni še objavljena. 3 Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), Maribor 1933, str. 38 do 40. — 1. c. 1934, priloga štev. 15, 16, str. 54 in sl. 4 Schuchardt, Die Urillyrier und ihre Indogermanisierung, Berlin, 1937, str. 4, 5, sl. 3. naselbina. Vendar Baš nikjer ne omenja, da bi bil na mestu grobišča odkril kake sledove starejše ali pa tudi mlajše naselbine. Nasprotno, celo poudarja, da je vprašanje mariborskega prazgodovinskega selišča ostalo tudi nadalje še nerešeno.5 Zato tudi na tern mestu po vsem videzu ni bilo nobenega starejšega, recimo neolitskega selišča kakor meni Schuchardt, ki bi mu pripadala najdena statueta. Sploh doslej tu ni bilo nikakršnih starejših najdb. Sama statueta, četudi ni najdena v žari. pripada grobišču oziroma vsaj periodi, ki ji pripada tudi grobišče. Tretja statueta (sl. 2) je bila odkrita na gradu v Ptuju leta 1946. v ilirski naselbini v bližini nekega ognjišča t. j. v notranjosti hiše.6 Pripada naselbinskim najdbam, a kronološko jo tolmačijo tudi ostale, najdbe. Po svoji izvedbi in predstavi se vse te tri statuete medsebojno razlikujejo. Tipološko predstavljajo tri različne tipe. Dojemanje in predstava je pri njih kaj različna. Statueta z Ljubljanskega barja ustreza tamkajšnjim antropomorfnim vazam. Stilizacija je pri njej dosegla svoj višek. Najbolj naturalistična od teh treh, četudi stilizirano izvedena, je še mariborska. Ptujska statueta stoji na sredi med obema. Po obliki je ljubljanska sta-tueta (sl. 1) ploščata, z nekoliko razširjenim dolnjim delom, posebno tik pri dnu, zato da je bila stabilnejša. Njen presek je elipsoiden. Statueta, ki ji manjka glava, je sumarno izdelana ter nima predstavljenih rolk. Pač pa je v višini prsi nekoliko razširjena, oz. v pasu zelò zožena, tako da sta gornji kakor tudi spodnji del bolj potencirana. Plastično predstavljene dojke označujejo žensko figuro. Ornament na statue ti. ki je izpeljan zelo sumarno in stilizirano, je tekstilnega izvora. V glavnem je enak na prsni in na hrbtni strani. Tako sta na vsaki strani vrezana dva poševna, križajoča se trakova, sestoječa iz ravnih, poševnih in cik-cak linij ter iz kratkih prečnih vrezov. Ravno tako sta na vsaki strani pod vratom in nad dnom po en viseči oziroma stoječi trikotnik, izveden kakor trakovi in izpolnjen z mrežastim mo-tivom,- Zanimivo je, da so ornamentirane tudi bočne strani, ki so zelo ozke, in sicer samo s tremi vertikalnimi linijami in z majhnimi prečnimi vrezi na zunanjih linijah. 5 ČZN l'934, str. 56. ° Korošec, Poročilo o izkopavanju na ptujskem Gradu, Ljubljana 1947, str. 26, sl. 23. Statueta, najdena v Ptuju (sl. 2), ima, čeprav je sumarna in stilizirana, vendar nekoliko več detajlov. Ohranjen je samo torzo z glavo in eno roko. Glava je sumarna na dolgem vratu. Na njej vidimo plastičen nos, plastična okrogla ušesa z vdolbinico na sredi; nepravilna okrogla vdolbina pod nosom predstavlja usta. dve razi pa nosnice. Ohranjena leva roka je vodoravno iztegnjena, pozneje zavita navzdol, na koncu pa ima z v rezki zaznamenovane prste. Znakov spola ni. Statueta, najdena v Mariboru, spet dokaj fragmentirana, je tudi precej stilizirana. Oblike je bolj ploščate s horizontalno / Sl. 2. Statueta najdena na Ptujskem gradu iztegnjenimi rokami. Najbolj karakteristična na njej je obleka oziroma ornament, ki nakazuje obleko. Ta sestoji iz neke vrste krila, katerega drže dve naramnici (?), kakor jih nekateri ime-nujejo, ki se križata na. prsih in na hrbtu. Ornamenti so tudi pod vratom in na rokah ter verjetno predstavljajo gornji del obleke. Navadno raznih predstav na terakotah ni težko analizirati. Zaradi ogromnega gradiva, ki ga danes predzgodovina pozna, nastajajo težave le pri izrednih primerih. V naših primerih je vse popolnoma jasno in razumljivo. Ljubljanska in mariborska statueta, ki imata vrezane ornamente na telesu, nakazujeta z njimi obleko oziroma tekstilni ornament obleke. Pri terakoti iz Maribora lahko celo razlikujemo obleko na gornjem in na spod: njem delu telesa. Na spodnjem, kakor sem že omenil, je neke vrste krilo, ki je označeno z vertikalnimi vrezanimi linijami. Zaradi teh linij nekateri znanstveniki, med njimi tudi Scliu-chardt. sklepajo po analogijah s severa, da je bilo to krilo izdelano samo iz vrvic, visečih na nekem traku, pri statueti iz Maribora na široki pasici. Podobne predstave vidi Schuchardt tudi na nekaterih drugih statuetah neolitskega značaja, posebno na onih iz Vince. Izvor takih kril bi bil po njegovem v krilih, izdelanih iz trave ali nekega podobnega gradiva. Mesto te iznajdbe pa stavlja v ilirsko področje.63 Kalkor je ta hipoteza ostroumna in mikavna, saj so na Jiittlandu v resnici tudi odkrili takšna originalna krila v grobovih, mislim vendar, da nekoliko vrezov na statueti še ni noben dokaz za to, da bi bilo tudi na mariborski statuetii upodobljeno podobno krilo. Še manj moremo pa soditi o uporabi takih kril na področju Ilirov zgolj po tej statueti, če- Sl. 5. Antropomorfna vaza (Ljubljansko barje) prav seveda ni izključeno, da so jih Iliri res poznali. Kar ob naši statueti lahko rečemo, je pač samo to, da gre za neko predstavo obleke oz. ornamenta na obleki (ali pa celo samo za sumarno, stilizirano predstavo, ki le nakazuje, da je statueta oblečena). Vrezane poševne linije, ki se križajo na prsih pa tudi na hrbtu, se zde kakor naramnice, ki nosijo krilo. Vendar je pa tudi ta predpostavka dovolj negotova, ker najdemo vreze tudi okrog rok in vratu in ti pripadajo obleki, mišljeni na gornjem delu telesa. Prave slike ali celo rekonstrukcije obleke na statueti ni možno izvesti, ker danes ne moremo razlikovati, kaj je samo dekorativnega pomena in kaj je, četudi stilizirano, povzeto po naravi. Na ljubljanski statueti lahko sodimo samo, da je vrezani ornament tekstilnega izvora. Drugih podatkov nam ne nudi. Po ,ia Schuchardt, Vorgeschichte von Deutschland, Berlin 1939, str. 130. vertikalnih vrezih na bočnih straneh bi lahko sklepali, posebno po prečnih vrezih,- na šive obleke. Mislim pa, da je ta hipoteza nekoliko drzna. Podobne kratke vreze na zunanji strani drugih ornamentov imamo na tej statueti tudi na prednji in na zadnji strani. Poleg tega pa jih najdemo ravno tako na ostalih keramičnih izdelkih in na antropomorfnih vazah, kjer nadomeščajo majhne izrezane trikotnike, ki so tako pogosti v slavonski kulturi. Zato bodo verjetno na bočnih straneh statuete predstavljali ti vrezi le navaden, mogoče celo brezsmiseln ornament, Sl. 4. Antropomorfna vaza (Ljubljansko barje) ki le izpolnjuje prostor. Četudi je statueta mišljena kot oblečena, ima vendar predstavljene dojke — pojav, ki je zelo pogost, dà, skoraj reden, v predzgodovinski plastiki jugovzhodne Evrope. Pripadnost ljubljanske statuete je določena že s samim mestom najdbe in z ostalim kulturnim gradivom, ki pripada slavonski kulturi. Podobno tej pripada ptujska statueta ilirski naselbini prehoda iz bronaste v halštatsko periodo. Nekoliko teže je ugotoviti pripadnost mariborske statuete, ki je sicer najdena na grobišču, vendar pa ne v žari. Ker pa o neki prejšnji naselitvi ni na tem mestu nobene sledi, tudi ta ne bo pripadala zgodnejšemu času. Grobišče samo pa ustreza ostalim, kakršne poznamo na Hajdini (nekoliko zgodnejše), v Rušah itd., ter naselbinam, kakor je ptujska (nekoliko zgodnejša) in verjetno tudi poštelska ('■)• S tem imamo nov podatek, po katerem bosta ptujska in mariborska statueta vsaj približno istočasni, odnosno je mariborska verjètno še nekoliko mlajša. Schuchardt, ki je mariborsko statu-eto uporabil pri svojih izvajanjih o indoevropeizaciji teh po- krajin vidi v n jej produkt t. zv. »Prailirov«.7 Ta hipoteza odpade. kpr statueta ne pripada neolitu ali pa neki periodi, ki je tej neposredno sledila, temveč že ilirski periodi. Zanimivo je, da je tudi ljubljanska statueta s prvima dvema, kljub časovnemu razmaku,- nekako genetično povezana. Zvezo predstavlja ptujska naselbina. Po ugotovitvah pri novih raziskovanjih, je tudi v naselbini na ptujskem Gradu slavonska kultura zelo močno zastopana z nekaterimi karakterističnimi, vendar pa že zelo degeneriranimi oblikami. Ptujsko statueto kljub temu ne moremo uvrstiti v slavonsko kulturo že zaradi njene tehnične izdelave, ker odstopa od predmetov, ki ji na našem področju (lokaliteti) pripadajo. Vendar pa kaže pojava te kulture na ilirskem gradišču ozko povezanost med ilirsko gradiščansko in slavonsko kulturo, kar so pokazale že posamezne lokalitete v Bosni,8 vendar ne v tako izraziti obliki. Na vprašanje, v kake namene so služile naše statuete, je v dveh primerih možno odgovoriti, da so bile uporabljene v religiozno kultni namen, medtem ko tretja statueta, najdena na grobišču, predstavlja morda figuro sepulkralnega pomena. V tem primeru bi bila statueta dodana pokojniku za posmrtno rabo. Ni pa kljub temu izključeno, da je predstavljala božanstvo. Izvor vsem trem našim sfatuetam brez razlike leži v Donavski dolini. Slavonska kultura sicer nima mnogo figuralne plastike. neko število statuet pa ima le in te je sprejela ali iz neke istočasne ali pa starejše kulturne skupine, ki je imela dovolj razvito figuralno plastiko, kakor n. pr. vinčanska kultura in njene kasnejše faze. Naše statuete so samo reminiscenca starejših period. Prepričan sem. da je tu igrala glavno vlogo vinčanska figuralna plastika s posredništvom slavonske kulture. Toda ni izključeno, da so te keramične oblike vplivale na Ljubljansko barje tudi preko drpgih, nam danes še neznanih najdišč. O tem nam pričajo nekateri drugi elementi. Tako sta ptujska in mariborska statueta nastali pod vplivom plastike slavonske kulture, ali pod vplivom vinčanske, ki so nam jo posredovale doslej še neznane naselbine.9 7 1. c. str. (30. — Schuchardt, die Urillyrier, str. 4, 5. 8 Glasnik zemaljskog' muzej/a, Sarajevo 1946, str. 25 in sl. 9 Pod vinčansko kulturo ne mislim samo na njen neolitski del, t. j. na najnižje plasti, temveč na celotno kulturo, četudi v metalnem času nastopajo Je drugi tuji vplivi. , Zgodnejši plastični izdelki v Sloveniji niso zastopani samo s statuetami, temveč tudi s plastičnimi vazami. Doslej nam nudi samo Ljubljansko barje v skromnem številu nekaj teh oblik. Predvsem so tu antropomorfne vaze, ki pomenijo specialne plastične izdelke, karakteristične samo za Ljubljansko barje; na ostalih najdiščih slavonske kulture mi niso znane. Tudi najdišča drugih kultur tega časa v tem delu Evrope jih ne poznajo, četudi nekdaj v podonavskem kulturnem krogu niso bile posebno redke. Plastične vaze z Ljubljanskega barja so vse bolj ali manj fragmentirane (inv. štev. 1114 do 1117 in 1112), le trije primeri so Sl. 5. Antropomorfna vaza (Ljubijansko barje) tolikanj ohranjeni, da nam lahko nudijo jasno predstavo svojih oblik in ornamentike (sl. 3—5). Na prvi pogled vidimo, da so stilistično na isti višini kakor statueta. Vse so ploščate, elipsoidnega preseka, v spodnjem in gornjem delu nekoliko razširjene, na sredini pa zelo zožene. Med njimi je samo delna razlika v predstavi rok. Pri prvi skupini nastopajo kratke, horizontalne roke z izvedenimi prsti, druga pa rok skoraj ne pozna, podobno kakor statueta, ter strani nekoliko bolj zaokroži. Vendar so pa tudi tu bile zamišljene roke, kar najbolje vidimo po kratkih vrezih na koncih vzboklin, ki označujejo prste. Glava, ki je delno ohranjena samo na eni vazi, je sumarna, s plastičnim nosom ter z dvema vdolbinama na njegovih straneh, ki pomenijo oči. Glava je nekoliko konična, z zelo ozko odprtino na temenu, čeprav je bila vaza precej velika (višina 20,4 cm, premer dna 17.5 X 5,6). Kakor so bile votle vaze, tako so na posameznih primerih bile votle tudi roke ter izdelane istočasno z vazo. Imamo pa tudi primere, kjer roke, oziroma deli. ki predstavljajo roke. niso bili votli, temveč polni. To kaže, da so bili izdelani pozneje ter na vazo aplicirani. Zanimivo je, da so skoraj vse antropo- o* morfne vaze na tem najdišču večjih dimenzij. Tako je ohranjeno tudi dno vaze, katere premer znaša 20,7 X 7,5 cm, tako da je vaza bila najmanj 25 cm visoka. Predstave plastičnega, vertikalnega rebra na hrbtu neke vaze danes še ni mogoče razjasniti. Poleg oblike je za antropomorfne vaze posebno karakteristična tudi ornamentika. Podobno kakor na statueti je tudi tu tekstilnega izvora. Vendar pa v posameznih primerih motivi niso tako stilizirani kakor na statueti ter nam nudijo nekoliko jasnejšo sliko obleke. V dveh primerih so na vazah poleg ornamentov predstavljene tudi plastične dojke, medtem ko jih na eni vazi ni. Ena kolikor toliko ohranjena vaza ter en fragment imata stilistično skoraj enako ornamentiko kakor statueta, t. j. poševne trake, ki se križajo na sredi vaze. Tukaj zadnja stran vaze ni bila ornamentirana podobno kakor sprednja, temveč ima danes samo še ostanke nekega vertikalnega traku, ki se je spuščal od vratu. Namesto majhnih vrezov imamo prave izdolbene trikotnike. Na drugih dveh vazah imamo kolikor toliko jasno predstavo obleke, ki je izvedena sicer stilizirano, vendar pa razumljivo. Obleka je segala do vratu in se je spenjala na sprednji strani. Nekdanje hipoteze so tolmačile to oblačilo kot bundo. R. R. Schmidt podaja rekonstrukcijo te noše v obliki kožnatega suknjiča, ki je segel nekoliko čez boke.10 Mislim, da so take in podobne rekonstrukcije dokaj smele. Vtis, ki ga pri tem dobimo, je, kakor da vaza ni mišljena v obliki celega človeškega telesa, kar je vsekakor napačno. V predzgodovinski plastiki so res redki primeri, kjer bi šlo samo za predstavo glave ali pa samo poprsja. Znanih mi je nekoliko redkih primerov iz Donavske doline. V ostalih primerih pa je izdelovalec hotel podati celo telo, četudi je mnogokrat opustil noge, ali pa je spodnji del figure na ta ali oni način stiliziral. Podobno je tudi pri , naši statueti in antropomorfnih vazah z Ljubljanskega barja. Seveda pa ne mislim, da sta v tem primeru obleka ali plašč tudi v naravi segala do tal. O tem ne morem izreči sodbe, ker je pač tudi predstava obleke na teh primerih tolikanj stilizirana, da so zaključki o konkretni noši skoraj izključeni. Ravno tako je nemogoče izvesti rekonstrukcijo človeške glave, na podlagi glave, ki nam je ohranjena na antropomorfni vazi, ali pa razne somat- 10 R. R. Schmidt, Die Burg Vučedol, Zagreb 1946, str. 136, sl. 78. ske lastnosti po obliki statuete in antropomorfnih vaz. Na teh vazah je res mišljeno le oblačilo, ki se je spenjalo na prednji strani; to je vse, kar lahko ugotovimo. Vendar pa elementi, ki nam jih nudijo vaze, niso še zadostni, da bi lahko sodili tudi o kroju in obliki oblačil tedanjih ljudi. Na eni antropomorfni vazi so poleg vrezanih linij, ki označujejo konture oblačila, tudi kvadrati z vpisanimi diagonalami in majhnimi izdolbenimi trikotniki, na drugi vazi pa te kvadrate zamenjujejo šrafirani trikotniki. Taki ornamenti so na vsaki strani vertikalnih linij na sprednji strani, ravno tako pa tudi vzdolž ramena in okrog Sl. 0. Ropotuljica (Ljubljansko ■barje) vratu. Tudi tu je težko reči, ali predstavljajo ornamenti motive, vzete z oblačil po naravi, ali pa so res zgolj ornamentalnega značaja. Mislim, da bo šlo v našem primeru prej za ornamentalni značaj. Vreze vzdolž ramen na eni vazi bi lahko tolmačili tudi kot šive na mestu, kjer je bilo oblačilo sešito. Četudi je to dokaj verjetno, je vendar vprašanje, ali je delavec, ki je delal to vazo, res hotel predstaviti šive, ali pa je samo izpolnjeval prazen prostor kakor pri statueti. ' Antropomorfne vaze z Ljubljanskega barja niso bile doslej še nikdar pravilno tolmačene. Navadno so jih smatrali za sia-tuete ali pa, v najboljšem primeru, za votle figure. Le Dežman jih je že 1878 leta pravilno ocenil.11 Da naši primeri niso samo votle figure, temveč prave vaze, je videti najbolje po ohranjeni vazi oziroma njeni glavi, ki ima na temenu odprtino za vlivanje tekočine. Četudi ne identične, vendar z isto temeljno idejo izdelane sorodne vaze najdemo predvsem, v Donavski dolini. Take so vaze iz Vinče, kjer je poleg tega bilo odkritih veliko število 11 MAGW 1878, str. 74 in 75. tudi drugih rhytoiiov.12 Dalje se pojavljajo v raznih neolitskih rumunskih kulturah in nahajališčih, kakor so Gumelnitta kultura, ter v Vidri, Ruginoasi itd.13 Primeri rumunskih antropomorfnih vaz se razlikujejo od naših kakor tudi od vinčanskih. Ostala je samo osnovna i,deja. tehnika izdelave in celotna predstava pa se našim odmikata. Vaze, nekoliko sličnejše našim, so najdene na Sedmograškem.14 Po Schrollerjevem opisu so zvončaste oblike ter pripadajo prehodnemu času. Bolj skromne so najdbe antropomorfnih vaz na Ogrskem. Vendar pa nastopajo tu in tam v raznih kulturah, kakor sta Biikk kultura15 in potiska kultura.16 Zadnje ostanke takih oblik pa najdemo v skromnih primerih na raznih mestih na Češkem in Moravskem.17 Primerjava naših antropomorfnih vaz s katerimi koli drugimi, tako po tehnični izdelavi kakor po stilskih odlikah, bi bila popolnoma napačna. Doslej so še osamljene. Ni dvoma da nam je njih izvor iskati nekje v Podonavju. Po današnjem stanju znanosti ne bomo naredili velike napake, ako jih povežemo z onimi v Vinci, četudi je med njimi ogromna razlika. Ni potrebno, da je n. pr. vinčanska kultura nudila kar svoje izdelke za vzor, dovolj je že, ako je dala pobudo. Dojemanje in stilistično oblikovanje je enotno pri naših antropomorfnih vazah in pri naši statueti z Ljubljanskega barja. Zato sta tudi ti dve vrsti plastičnih izdelkov ozko povezani med seboj. Podobnost v obliki je med našimi vazami in statueto s tipom kličevačkega idola in njemu sorodnih izdelkov, kakor so v Dalju, Babski itd. Ti izdelki pa pripadajo panonski keramiki in tako imenovanemu žu-tobrdskemu tipu. Ne mislim staviti Ljubijanskega barja v ča- 12 Vasic, Preistoriska Vinca I, str. 43, sl. §9 a—c; str. 33. sl. 105, T. XVII, sl. 90 a—c; T. XVIII, sl. 91. — Vinca IV, sl. 145 a—c; sl. 148, N° 1047. — Mnogo primerov ni objavljenih. — Starinar 1938, str. 11, sl. 7. 13 22. Bericht der römisch-germanischen Kommission, T. 9, sl. 15. — Dacia III/IV, str. 70, si. 16, N° 23; str. 80, si. 25, N° 1, 2 (glej tudi str. 73, 74). — Piosetti, Sapaturile dela Vidra. Burniresti, 1934, T. I—lil; T. IV, si. 10. — Lpek, 1938, T. 29, si. 89; T. 21, si. 3; T. 20, sl. 1, 2 itd. 14 Schroller, Die Stein und Kupferzeit Siebenbürgens, Berlin 1933, str. 57, T. 40, sl. 2. 15 24/25 Bericht der röm.-germ. Komm. str. 37. 16 Tompa, Bandkeramik in Ungarn, Budapest, 1929, T. 40, si. 11; T. 41, sl. 1 a—b. — Ipek, 1928, str. 23, T. 2, sl. 3 a—b. — Dolgozatok, 1930, T. 35, sl. I, 4—6. — 24/25 Bericht der röm.-germ. Komm. str. 42. 17 Neustupny, Anthropomorfni nadobka bodrogkereszturského typu z ném. Seldina, Bratislava, 1933, str. 131 in sl. sovno paralelo s panonsko keramiko, vendar pa opozarjani na podobnost, ki obstoji posebno v zaokroženem gornjem in dolnjem delu tamkajšnjih statuet in ravno tako naših vaz. Podobnost je tudi v jako zoženem srednjem delu, v pasu. Ta pojav ne more biti zgolj slučajen. Nimamo pa danes še dovolj elementov, ki 'bi nam omogočili, te pojave medsebojno povezati. Zanimivo je vprašanje, kaj naše antropomorfne vaze predstavljajo in kakemu namenu so služile. Obe vprašanji sta tesno povezani in rešitev prvega je tudi rešitev drugega. Z odgovorom, Sl. 7. Ropotu _ (Ljubljansko barje) da so to antropomorfne vaze, pa še nikakor ni rešeno vprašanje, kaj s svojim antropomorfnim likom predstavljajo. Izključeno je. da bi uporaba takega lika za vaze bila samo slučajna in da bi vaze služile vsakodnevni uporabi. Ako bi bilo tako, potem bi vsekakor morali najti več ustreznih fragmentov, kakor jih n. pr. imamo od ostalih keramičnih oblik. Lahko so jih pač uporabljali kot posode, v katerih so hranili neko materijo, tekočino ali podobno. Četudi je dovolj mnenj o uporabi antropomorfnih vaz v predzgodovini, vendar mislim, da ne smemo vedno posploševati hipoteze, ki velja za eno kulturo, dà, celo za eno najdišče. Kakor so razlike že v samih predstavah, so ravno tako tudi geografske in kulturne razlike, da ne govorimo o časovnih. Podobne probleme je treba reševati vedno v okviru ene kulture, kjer pač upoštevamo sorodne pojave na drugih, posebno sosednih najdiščih istega časovnega razdobja. V splošnem vidijo nekateri v antropomorfnih vazah kultne predmete/8 Vasiču so take vaze- 18 18 Obzor praehistoricky, Praha, 1930/31, str. 100. — Neustuipny, Anthropo-morfni nadobka, str. 133. iz Vince kozmetične posode ter v zvezi z industrijo cinabarita, razvito v Vinci,19 in z naslonom na analogne egejske rhytone.20 21 Upošteval je pa tudi mnenje M. I. Maximove, da so plastične vaze v tesni zvezi z terakotami ter da so jih uporabljali v kultu mrtvih.'1 Pozneje prehaja na hipotezo, da vinčanske antropo-mlorfne vaze lahko tolmačimo tudi kot urne ali kot votle figurine terakote ter jih primerja z vazami iz Chinisija.22 23 Ni izključeno, da so bile take vaze na Ljubljanskem barju kultni predmeti. Vendar je pa pri tem velikost vsaj nekaterih nerazumljiva. Možno je tudi, da predstavljajo votle figurine terakote in da so jih uporabljali kot idole ali kaj sličnega. Nerazumljivo pa je, čemu so bile delane kot vaze, ko je bila njih izdelava mnogo težja, kakor je izdelava statuet, katerih ena je bila ob vazah odkrita. Dvomim pa, da so bile v kakršni koli zvezi s kultom mrtvih. Poleg antropomorfnih vaz imamo na Ljubljanskem barju tudi nekoliko drugih rhytonov, katere lahko štejemo v skupino plastičnih vaz. Tak primer je vaza v obliki čevlja ali obute noge (inv. štev. 1134). Vaza je -zelo groba in sumarno izdelana ter je komaj podobna plastični vazi (sl. 10). Na zadnji strani je bila celo trakasta ročica, ki je danes odlomljena. Vzdolž prednje strani pa poteka plastično modelirano rebro. Analogij za rhyton v obliki čevlja imamo v predzgodovini dovolj. Tudi v Jugoslaviji so ga našli na raznih mestih iz zgodnejših, pa tudi poznejših period. Med prve spada primerek, najden v Vinči,32 med druge pa primerek, najden v Donji dolini v Bosni.24 Zadnji ima podobno ročico kakor naš z Ljubljanskega barja. Mnogo pogostejši so v drugih pokrajinah, kakor v južni Poljski, Moravski, Rumilniji, Bolgarski itd. V glavnem pripadajo neolitskemu obdobju. Posamezne primere pozna tudi unjeticka kultura na Češkem, medtem ko na Moravskem nastopajo v večji množini v železni periodi. Najbolj so razprostranjeni v lužički kulturi. Ne bom navajal raznih mnenj, kaj taki rhytoni predstavljajo in v 19 Vinca I, str. 42 in sl. 20 Vinča II, str. 179. 21 Vinca II, str. 167. 22 Starinar 1938, str. 11 in sl. 23 Vinca II, str. 166, sl. 357. 21 WMBH IX, T. XVII, sl. 5. kak namen so jih uporabljali. Že po sami izdelavi naš primer ni tako karakterističen, da bi mu v resnici lahko pripisovali kako posebno vlogo, četudi ta ni izključena. Morda je imel kultni pomen. Med plastične vaze bi mogoče lahko prišteli še nekoliko olb-lik, ker jih verjetno niso uporabljali v vsakdanjem življenju. Vendar pa njihova uporaba ni znana. Predvsem je to fragment vratu neke vaze (inv. štev. 1464), ki je zelo ozek, skoraj cilindričen in na sredi nekoliko usločen (sl. 9). Gornji del je zaprt z okroglo ploščico z dvema majhnima odprtinicama. Oblike te vaze ni mogoče rekonstruirati. Po analogijah iz drugih najdišč, Sl. 8. levo: Ropotuljica (Ljubljansko barje) s Sl. 9. desno: Fragment vratu posode v obliki steklenice (Ljubljansko barje) posebno iz Vinče in Butmira, bi to lahko bila tudi degenerirana oblika kakega aribalosa, kakor jih imenuje Vasic, lahko pa ustreza tudi vazi v obliki steklenice ali vazi v obliki kandelabra itd.25 Fragment, najden na Ljubljanskem barju, je ornamleniiran. Na to mesto lahko vstavimo še eno obliko, najdeno ravno tako na Ljubljanskem barju. Predmet sam je zanimiv (sl. 11), četudi popolnoma nerazumljiv. V resnici je to navaden, ploščato stisnjen vrč, nato pa polkrožno uvit, tako da je nastala neka posebna, doslej v predzgodovini neznana oblika (inv. štev. 1137). Dno vaze je polmesečno. Na hrbtu je plastično rebro, izdelano verjetno samo zaradi ojačitve tega dela. Možno je pa tudi, da je popolnoma ornamentalnega 'značaja. Vrč je imel oizek cilindričen vrat s trakasto ročico ter je bogato ornamentiran po sistemu ljubljanske keramike. Dvomim, da je bil izdelan v kak poseben namen. Tu bomo imeli opraviti najbolj s produktom kakega delavca, ki je pd trenutnem nagonu skušal izdelati in tudi izdelal neko posebno obliko, izvirajočo iz njemu že znanih elementov. Samo splosnil je še vlažen vrč ter ga polkrožno povil. Kot tak pa vendar zasluži posebno pozornost. 25 Vinca II, sl. 353—355. -— Vinca I, sl. 120—122. — Fiàla-Hoernes, Die neolithisclie Station von Butmir, II, T. VI, sl. 7. Zelo redke so na teritoriju Jugoslavije glinaste ropotuljice. Največ nam jih je dalo doslej zopet Ljubljansko barje. Že zaradi samih oblik, kakor so človeška in ptičja, pa tudi zaradi njih namena jih moramo všteti v plastične izdelke (sl. 6—8). Samo njihovo ime pove da so izdelane tako da je bil njih notranji del votel, kjer je tičal neki trši predmet, kamenček ali podobno, ki pri stresanju predmeta udarja ob stene ter tako proizvaja zvok. Na Ljubljanskem barju imamo tri temeljne form(e ropotuljic. Najnavadnejše in najštevilnejše so bikonične oblike (sl. 8; oel primerek je ohranjen samo eden, inv. štev. 1125). Bolj zanimiva je ropotuljica antropomorfne oblike, četudi je zelo sumarna in groba (sl. 6). Telo je valjčasto, glava pa je sploščena, izdelana s stiskom dveh prstov ter izvlečena nekoliko proti sprednji strani. Ta del je danes tildi nekoliko fragmentiran. Na vsaki strani glave je naznačeno oko z navadnim vbodom šila. Podoben vbod je tudi še z vsake strani pod prvim, na prehodu ramena v glavo. Nosnice so naznačene z dvema razama. Hrbet figure je, kakor bi bil grbast, kar je posledica sumarne izdelave, ne pa nekega posebnega namena. Na vsaki bočni strani je bilo, morda namesto rok, majhno vertikalno ušesce. Oblika te terakote je tako sumarna, da ni možno reči, kaj v resnici predstavlja. Tako je Dežman videl v njej čepečo sovo.28 Verjetno pa gre za antropomorfno figuro s tipom glave, ki je dovolj pogosta v predzgodovinskih najdiščih.26 27 Celo glava statuete, najdene v Ptuju, ji je tehnično precej podobna. Tretji tip ropotuljice je tudi zastopan samo z enim primerom (sl. 7) ; izdelan je v obliki zelo stilizirane ptice ali druge leteče živali. Hrbet je širok, trup pa se proti spodnji strani vse bolj zožuje. Na sprednjem delu, na glavi, so tri plastične vzboklinice, od katerih gornji dve predstavljata verjetno ušesa, a spodnja kljun. Zadnji del, rep, je fragmentiran. Na vsaki strani hrbta je majhno horizontalno ušesce. Figura je ornamentirana na hrbtu z rombom, ki ima vpisane diagonale, ier z malimi trikotniki. Na ostalem delu telesa so vertikalne linije in kratki prečni vrezi. Nekdaj so mislili, da ta terakota predstavlja ježa, najbrž pa gre za ptico ali za letečega netopirja. 26 MAGW 1878, str. 74. 27 Vinca III, sl. 576, 579—582. V Jugoslaviji imamo znanih samo še nekaj ropotuljic iz Bosne.28 Izven Jugoslavije so pa znane v celi vrsti nahajališč raznih kultur in raznih časovnih period. V obliki ptic nastopajo v Grčiji, pa tudi v Šleziji. Pogoste so v halštatski in latenski periodi. V novejšem času je ropotuljice v češko platenicki oblasti proučeval Filip v zvezi s kultnimi predmeti. Tamkajšne ropotuljice imajo obliko hruške, blazinice, valja, cevi, jajca in ptice.2“ Čeprav jim naše po obliki niso podobne, vendar predstavljajo isti predmet, ki je služil mogoče celo istemu namenu. Prav tako pa so našli ropotuljice tudi drugod, n. pr. na Ogrskem,30 na Nemškem itd. Sl. 10. Vaza v obliki čevlja (Ljubljansko barje) F. Behm misli, da so ropotuljice služile kot otroške igračke, ali pa pri raznih kultih.31 Podobno sodi tudi Kostrzewski. ki meni, da so jih lahko uporabljali tudi kot ritualne predmete, ker so često najdene v grobovih ob otroških okostnjakih.32 Temu mnčnju se približuje tudi Filip, ki navaja v dokaz poleg okolnosti, da so1 pogoste v otroških grobovih, tudi dejstvo, da so najdene v naselbinah in tako mlajhne, da jih lahko prime tudi otroška roka.33 34 Poleg tega pa Filip ne izključuje možnosti, da so jih morda uporabljali tudi pri plesu ter si z njimi dajali takt, kakor delajo še danes nekatera primitivna ljudstva.31 Schrànil zopet sodi, da so ropotuljice ritualni predmeti religioznega značaja za odganjanje demonov.35 Zanimivo je tudi Förterjevo mnenje o ropotuljici, ki pripada bronastemu času Nemčije, tako 28 WMBH XI, T. VII, sl. 2. ,v 2n Pamatky archeologické, Praha 1954/35 (Filip, Kultovni predméty v p ra veku), str. 4—6. 30 V Tószeg B periodi so v jajčasti obliki, v Tószeg D pa v obliki ptice. 31 Ebert, Reallexikon dei- Vorgeschichte, Musik, str. 559. 32 Kostrzewski, Wielkopolska w czasach przedhistorycznych, Poznan, 1914, str. 54. 33 Filip, Kultovni predméty, str. 6. 34 1. c. str. 6. 38 Schrdnil, Vorgeschichte Böhmens und Mährens, Berlin 1928, str. 176. imenovani kulturi keramike z izdolbenimi ornamenti (Kerb- schnittkeramik). Förter misli, da je zaradi svoje velikosti služila kot kultni predmet, ker tudi še danes ljudstva na nižji kulturni stopnji uporabljajo v kultih razne instrumente.36 Ako pogledamo naše ropotuljice, bomo videli, da imajo prav vse ali majhna ušesca ali pa luknjice, skozi katere so potegnili vrvico, da so jih lahko obesili. Ne verjamem, da ropotuljice, najdene na Ljubljanskem barju, lahko tolmačimo kot otroške igrače. Sch rani lovo mnenje, da so ropotuljice služile kot ritualni predmeti, bi lahko aplicirali tudi na naše primere. Sodim pa, da so naši primeri služili kot amuleti proti zlim duhovom. Verjetno je, da so jih torej nosili posebno otroci. Ali so na Barju dajali ropotulj ice tudi v otroške grobove, bo razjasnila šele nekropola, ko bo odkrita in raziskana. V krogu plastičnih izdelkov moram omeniti še nekoliko pred metov, odkritih na naših na jdiščih, o katerih je pa danes še težko razpravljati. Tak primer je terakota valjaste oblike z nekako glavo na eni strani, na kateri so pa tri plastične vzbok-line. Nobenega dvoma ni, da predstavlja ta plastični izdelek pha-lus, simbol moškega božanstva. Predmet je najden na ilirskem gradišču v Ptuju. Nadaljnjo posebno skupino plastičnih izdelkov predstavljajo tudi votivne kozice, ki so bile najdene na Posteli.37 Bogato so ornamentirane in spadajo med zelo dragocene predzgodovinske izdelke. Časovno pa ustrezajo skupini ilirskih najdišč v Sloveniji. Pri vseli naših plastičnih izdelkih lahko postavimo vprašanje njih umetniške stopnje. V okviru predzgodovinske plastike vedno govorimo tudi o umetnosti ter o umetniški in kulturni stopnji izdelovalca. Mislim, da je tako gledanje vseskozi napačno. O kakih umetniških izdelkih nam pri naših primerih sploh ni mogoče govoriti. V najboljšem primeru bi lahko govorili o umetni obrti. Plastični izdelki z Ljubljanskega barja se po tehniki izdelave ne ločijo od ostalih keramičnih izdelkov. Zato moramo soditi kljub njihovemu majhnemu številu v razmerju s celotno keramično ostalino, da tudi tu ni bil cilj njih kvaliteta, ampak njih vsebina. Tako ni bila glavna forma, temveč vsebina. Zato so tudi tako statueta kakor antropomorfne vaze izdelane 36 Mann lis 1923, str. 113. 37 ČZN 1934, priloga štev. 1—3. po isti šabloni. Individualnih posebnosti, ki bi jih izdelovalec vnesel v svoje izdelke, pa ni najti, ali so pa tako neznatne, da ne štejejo. Jasno je videti, da so nastale iz neke, nam še nerazumljive potrebe, mogoče religiozne, kultne ali slične. Samo zadnji polkrožno upognjeni vrč, za katerega pa dvomim, da ga smemo uvrstiti v ožjo skupino plastičnih vaz, kaže morda trenutno razpoloženje in individualno iniciativo delavca. Nesporno pa je, da nudijo naši primeri plastike, ne samo z Ljubljanskega barja, temveč tudi oni iz Maribora in Ptuja, dragocene podatke o du- Sl. 11. Vrč (Ljubljansko barje) ševnem življenju in o produktih naših predzgodovinskih prebivalcev. Vendar pa po njih ne moremo soditi o kulturi in umetniški višini teh ljudi. Tako je skoraj povsod v predzgodovini, ne samo pri nas. Redki so primeri ki nam nudijo res neko sliko umetnosti. Vse leži na vsakdanjih potrebah, četudi kulturnega prebivalstva, ki je svoje umetnostno obrtne potrebe često rajši uresničevalo na navadnih poraibnih kosili kakor na idoloplastiki. Kakor sem že omenil, so vsi gornji plastični predmeti v Sloveniji preostanek starejših kultur. Zato po njih ni mogoče soditi o novih impulzih, ki naj bi se pojavili na tem polju v novejšem času. Tudi sam kult, ki nam ni znan, korenini v starejših periodah. Moramo pa tudi priznati, da je vsaka predstava plodnosti bila najlaže izražena z ženskim likom. SOME SPECIMENS OF EARLY P R EH IS T O RIC A L PLASTIC ART IN SLOVENIA As to the present investigations prehistorical plastic art products are seerce in Slovenia the chief reason thereof being the fact that the territory was but little examined as to the earlier periods. Hitherto three statuettes have been excavated, one on the Moor of Ljubljana, one at Maribor, and one at Ptuj. Chronologically the first one seems to be the earliest, while the other two are nearly parallel. Yet they differ as to their elaboration, respectively conception. Typological I y they represent three various types. The statuette from the Moor of Ljubljana corresponds to the anthropomorphic vases of the same site. Stylization has reaiched its acme there though this statuette be the earliest one. The one of Maribor is the most naturalistic. As far as the statuettes are ornamented their ornaments represent clothing, respectively textile ornaments. On the statuette of Maribor Schuchardt saw also a kind of a skirt of grass or some similar material, which is very doubtful. It has been.established that the statuette of Ljubljana belongs to the Slavonian culture, and the one of Ptuj to the Illyrian culture, chronologically somehow to the transition from the Bronze into the Hallstadt Period. The statuette of Maribor is likely to belong to the Illyrian culture] as well, though the data of its excavation be rather uncertain. Our statuettes originate from the Danube valley. The one of Ljubljana may be reminiscent of the Neolithic Period, but the other two- have originated under the influence of the Slavonian culture many elements of which have been found in the Illyrian settlement on the Castle of Ptuj simultaneously with the statuette itself. Other plastic art products are represented by anthropomorphic vases from the Moor of Ljubljana corresponding stylistically to the statuette from there as well. The ornaments represent textile motives taken from the clothing in nature. It is not clear what the purpose of the anthropomorphic! vasea was. They might have been either cult vessels or even -idols, though it seems •rather unlikely. There are some more vessels that might be included into plastic vases, and that were probably not used in everyday life, but to some special purpose. Such is a very rough vase in the shape of a shod foot or a shoe, further a fragment of a vessel with a very thin neck which is covered by a small plate with two little holes. Similar ones are to be found in the area of the Danubian Neolithic culture at Vinca (Vasic calls them arybaloses and candelabrum-shaped vases), and at Butmir as well. Also a pitcher may be included; it is interesting on account of its having been flatly compressed while being manufactured, and semicircularly wound. Its purpose is not clear. On the Moor of Ljubljana also clay rattles are frequent They are made in biconical shapes, in the shape of a common human statuette, and in the shape of some flying animal. The latter two were variously interpreted. The first one as a cowering owl, the second one as a hedgehog. All of them were on a cord, and represented amulets against bad ghosts. They are not likely to have been children’s toys, and little likely to have been cult or ritual objects. A -plastic object from the Castle of Ptuj may represent phallus owing to its shape. It belongs to the Illyrian culture. With plastic products in Slovenia we cannot speak about their artistic degree, but at the most about the degree of trade art. The chief aim was not the shape, but the contents. There are but few individual peculiarities of the producer to be noticed. Most products are made by routine. ILIRSKO GROBIŠČE NA ZGORNJI HAJDINI PRI PTUJU France Stare Naloge naše predzgodovinske arheologije, ki je v zadnjem času postala zopet aktivna, so tesno povezane s celo vrsto novih problemov, posledic raziskovanj, ki hočejo pojasniti nekatere pojave v razmerju med posameznimi časovnimi obdobji, spajanje posameznih kulturnih elementov, formacij etničnih skupin, vprašanje našemu materialu ustrezne kronologije in podobno. Eden teh problemov zadeva tudi obdobje prehoda bronaste dobe v železno. Ta problem je pri nas prvi načel dr. J. Korošec ob odkritju ilirske naselbine na Ptujskem gradu 1946/47,1 ponovno pa je postal pereč ob odkrivanju zgodnježeleznodobne nekropole na dvorišču SAZU v Ljubljani — 1948/49.1 2 Material iz teh dveh najdišč je vnesel v. našo prehodno in zgodnježelezno dobo toliko novih elementov, da se kaže kulturno dogajanje te dobe v popolnoma novi luči. y bodoče bo možno prav s temi novoodkri ■ timi elementi premostiti praznino med dvema dobama: med kulturo Ljubijanselcga barja in našim izrazitim »halštatom«. Reševanje tega problema pa bo olajšano tudi z dobrim poznavanjem že odkopanega gradiva z mnogih naših lokalitetov. V naših muzejih srečujemo pod oznako starejšega »halšia-ta« dokaj materiala, neobjavljenega ali v literaturi le bežno in nezadostno obravnavanega, ki izvira iz grobov in je bogat na keramiki ter dokaj reven na metalnih predmetih. V njem mnogokrat zaman iščemo identičnost s splošnoznanimi, izrazito hall-stattskimi oblikami in tipi ter še pri tem z upravičenostjo sprašujemo, ali za to gradivo zadostuje oznaka »starejši hallstatt«. Kje so dalje zakoreninjene predhodne oblike teh predmetov, v 1 J. Korošec: Ilirska naselbina na Ptujskem gradu — v tisku pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. 2 J. Korošec - F. Stare, Poročilo o arheoloških izkopavanjih na dvorišču SAZU v Ljubljani 1948, Ljubljana, 1950. kakšnem odnosu so do poznejšega hallstattskega gradiva in podobno. Taka in slična vprašanja obravnavajo material le s tipološke strani in zadovoljiti se moramo z njimi, kajti za izkopanine nimamo nikakšnili najdiščnih podatkov ali zapiskov. V vseh primerih stoji pred nami gol material, ki poleg komparacij dovol ju je le še študij • tipologije, ki pa nam v marsičem nudi oporo za proučevanje neke dobe, posebno njene kronologije — zadnja se pri nas opira še vedno na srednjeevropsko časovno razdelitev — končno pa nam je še veliko pomagalo pri reševanju drugih vprašanj dolbe prehoda in starejšega železa v Sloveniji. V arheološki zbirki ptujskega mestnega muzeja tvori večji del predzgodovinskih najdb, v literaturi še neobdelano gradivo iz Zgornje Hajdine pri Ptuju. O teh najdeninah proroča v kratki notici Skrabar,3 da je Mg. ph. Fr. Pollak odkril na Zg. Hajdini pri Ptuju, ob cesti, ki pelje na Ptujsko goro, v bližini hiše št. 59, na njivah pare. št. 625, 627 in 629 KO Hajdina, plane žgane grobove, da je odkopal 12 popolnoma ohranjenih posod, nekaj bronastih prstanov, fragment ovratnice in bronasto lasnico. Koliko grobov je bilo tedaj odkritih, ni znano; tudi Skrabar o tem ne poroča, vendar pa po njegovem poročilu kaže, da je bilo odkopanih le par grobov.4 5 Naslednje leto (1907) so se izkopavanja nadaljevala. Skrabar poroča3 o poskusnih kopih v bližini, kjer je kopal Pollak in da je bilo odkopanih nad sto raznih posod, ki so bile povečini dobro ohranjene. Bronasti inventar tudi tokrat ni bil številen. Gradivo drugih izkopavanj, ki jih je vodil Ferk, je delno prešlo v Ptujski muzej, precejšen del keramike pa sta si delila mariborski muzej in Graški »Johanneum«.6 V svojih dveh noticah poroča Skrabar, da so bili izkopani grobovi plani, žgani, da je ležal pepel mrliča prosto v zemlji, 50 cm pod površino. Okoli pepela so bile manjše posode, največkrat po tri v enem grobu, v nje pa so bili položeni bronasti pri- 3 Mitteilungen der Zentralkommission, III F, Y 1906, 365. 4 Inventar teh grobov je danes v ptujskem Mestnem muzeju med gradivom, ki je bilo izkopano 1907. Po omenjenem Skrabarjevem poročilu iz leta 1906 mi je uspelo identificirati tri terine (inv. št. 3582, 3574, 3593), vrečasto terino z ročajem (inv. št. 3591) in eno skodelo (inv. št. 3561). 5 Mitteilungen der Ze rat ral komm is slon, III F, VI 1907, 89. c Archeologische Karte von Jugoslavien, Blatt Ptuj, str. 29. devki. Y večini primerov so manjkale večje urne. O samem poteku izkopavanj hajd inskega grobišča nimamo nobenih podatkov ali zapiskov, pa tudi podrobnejše poročilo o načinu pokopa, številu in gostoti grobov manjka. Zato je tudi nemogoče razglabljati o posameznih variantah načina pokopa in kulta mrtvih na grobišču Zg. Hajdine ter tozadevno iskati analognih primerov z drugimi našimi nekropolami iz te dobe. V grobnem inventarju hajdinskega grobišča prevladuje keramika, ki je relativno dobro ohranjena. Začudi pa nas, da razen celih in včasih le nekoliko poškodovanih posod nimamo nobenih fragmentov keramike in to niti v ptujskem, niti mariborskem muzeju,7 kamor so te izkopanine prešle, čeprav bi jih pri tako obsežnem grobišču morali pričakovati, saj je šlo najmanj za 100 grobov. Skrabar omenja, da so bile velike urne v grobovih zelo redke. V ptujskem muzeju imamjo ohranjena le dva taka primera, ki po velikosti vsekakor ne presegata srednjeve-likih um, kakršne poznamo iz drugih, nekako istodobnih nekropol. Pri teh dveh primerih opazimo, da manjka gornji del posode z ustjem, ki je bil uničen najbrž ob preoravan ju tega zemljišča, še pred samim odkopom grobov. To je zelo verjetno, če pomislimo, da so hajdinski grobovi ležali povprečno le okoli 50 om pod današnjim nivojem. Isti primer poznamo iz izkopavanj zgodn ježeleznodobne nekropole v Ljubljani 1948,8 kjer so bile bolje ohranjene le posode manjših dimenzij, prav zaradi poznejših prekopavanj terena in so velike urne v zgornjem delu stalno poškodovane, fragmenti teh delov urn pa so raztreseni okoli samega groba, ali pa so bili raztreseni po vsem grobišču. Verjetno, da je bil tak slučaj tudi na Hajdini, da pa so bili tu pri izkopavanju upoštevani le celi in delno poškodovani primeri, ostali raztreseni fragmenti keramike pa so bili zavrženi. Razen dveh že omenjenih, večjih urn v ptujskem muzeju, je v keramiki zastopano nekaj oblik posod manjših dimenzij,' ki v višini ne presegajo 20 cm in ki s svojimi variantami dajejo grobnemu inventarju zelo pestro sliko. V splošnem lahko ta material razdelimo po oblikah v šest glavnih tipov. Tu so zastopane z izrazito svojstvenimi potezami male amfore z dvema trakastima ročajema, lonci, skodelice s presegajočimi trakastim! ročaji, sko- 7 Ako so v graškem »Johanneumu«, mi ni znano. 8 Arheološka poročila, 1950, str. 7 in sl. 3 Arheološki vestnik 33 dele, terine in večje urne. Medtem, ko se večina teh tipov po formi dokaj izrazito loči med seboj, inmjo nekateri tipi poteze enega ali dveh tipov, vendar pa jih tipno ne moremo podrediti tej ali oni vrsti posod, marveč moremo v njih gledati posebno vrsto. Sem spadajo primeri vrčastih terin, katerih posamezne variante se včasih približujejo oblikam malih skodelic z ročajem, druge pa 'zopet termam. Poleg posod imamo v keramičnem gradivu zastopani še dve bikonični vretenci. Metalni predmeti iz hajdinskih grobov, za katere domnevam, da so po izkopavanjih prišli v celoti v ptujski muzej, so bili pri izkopavanju pazljiveje obravnavani kakor keramika, saj so se poleg celih kosov ohranili tudi fragmentirani predmeti.0 KERAMIKA Zaradi manjkajočih najdiščnih podatkov in zapiskov o vsebini posameznih grobov nam ni gradiva nemogoče obravnavati po grobovih. Zato sem primoran, da se pri obdelavi mlateriala oprem na tipologijo ter tipološki razvoj posameznih predmetov. MALE AMFORE (URNE) Z DVEMA ROČAJEMA* 10 (Tab. I. II, sl. 1—10: Ris. la—f) Ta tip, ki je zelo često zastopan v keramičnem inventarju grobov iz Zg. Hajdine, predstavlja ono vrsto posod, ki dajejo najdišču posebno značilnost. Te posode so izdelane iz relativno dobro prečiščene ilovice, ki je nekoliko pomešana z drobnim peskom in mnogokrat tudi s sljudo. Ilovica je dobro žgana, tako da je dobila rumenkastosivo, rdečerjavo in na nekaterih primerih tudi rjavkasto-črno barvo. Obdelava posod je v večini primerov vestna, tako da je ostenje enakomerno debelo, le površina je mnogokrat grobo izdelana in ima včasih rahle izbokline. Mehanično uglajevanje teh posod je bilo izvršeno pred pe- 0 K je so tačas vsi metalni predmeti, izkopani na grobišču Zg. Hajdine, kakor tudi dvoje glinastih vretenc, mi ni znano. 10 Nekaterim tipom posod bom pri obdelavi posvetil večjo pozornost (n. pr. mali amfori in terini) kot ostalim tipom; k temu me navajajo tipološke značilnosti samega najdišča, kakor tudi pomen posameznih tipov za proučevanje tipoloških odnosov in prepletov z drugimi časovnimi in kulturnimi obdobji. cenjeni v napol suhem stanju, kar sklepam iz površine posode lab. I, sl. 6, kjer je bila ilovica že toliko posušena, da ni bilo mogoče, zaradi dokaj grobo izdelane površine posode, le-to popolnoma ugladiti. la pojav glajenja površine v napol suhem stanju srečujemo tudi pri poisodi Tab. I, sl. 1, kjer so robovi urezanega ornamenta, ki je bil napravljen po glajenju posode, ostri in nekoliko okrušeni, kar je brez dvoma posledica precej osušene gline. Medtem, ko je uglajevanje površine pri tem tipu a Risba 1 b malih amfor nekam, splošno, je njihova notranja stran bolj groba, neuglajena. Kar zadeva izdelavo teh posod, naj še pripomnim, da je opazna razlika med posameznimi primieri, ko so posamezne posode oblikovno dosledno izvedene (Tab. I, Tl, sl. 5, 9, 10), mnoge pa so v oblikah več ali manj deformirane (Tab. L sl. 1, 3, 6). Oblika malih amfor je precej enotna. Pri vseh primerih lahko opazimo iste poteze, nafnreč poudarjeno največjo periferijo ki je izrazit preliv iz koničnega ali včasih nekoliko zaobljenega spodnjega dela v zgornji del posode. Ta je po višini zelo različen, vendar skoraj vedno koničen in prehaja v nazven zavihano ustje. Na spodnji polovici gornjega dela posode sta nameščena dva trakasta ročaja. Bikonična oblika, s katero bi lahko karakterizirali ta tip keramike, pa ni v vseh prim;erih dosledno izražena. O* Nekaj posod ima namreč dokaj zaobljene linije, ki so izrazite pri nekaterih posebno v spodnjem delu. Zaradi posameznih detajlov moremo torej pri tipu naših amfor ločiti v glavnem dve varianti: vrečasto in bikonično. Vendar stroge meje med njima ni. Amfore vrečaste oblike (Tab. I, sl. 1, 2, 3) imajo redno bolj izbokel spodnji del ter široko zaobljeno največjo periferijo, ki brez izrazitega poudarka prehaja v položno, razmeroma kratko rame, rame pa v zelo nizek cilindrični vrat (Tab. I, sl. 3), ki ima nekoliko navzven zavihano ustje. Včasih je izveden prehod v ustje direktno iz položnega, dolgega ramena (Tab. I, sl. 2), ustje pa je v tem primeru bolj zoženo. Iz te oblike vrečaste amfore z nizkim cilindričnim vratom, za katero menim, da je lahko tipno starejša kot ostali izrazito bikonični primeri, izhaja druga varianta tega tipa (Tab. I, sl. 5), ki jo še vedno karakterizira bolj ali manj zaobljeni spodnji del ter močno zaobljena na j več ja periferija. Pri tej varianti pa opazimo novo, za prvi primer še nepoznano težnjo, ki se izraža v visokem vratu z navzven zavihanim ustjem. Oblika vratu ni več cilindrična kot pri prvi varianti, ampak bolj konična. V tipno zgodnejših primerih te vrste posod, kakor je primer Tab. I, sl. 5, nimamo še oblikovno ostrega prehoda med kratkim ramenom in visokim vratom. Ta moment, ki je p® mojem najbolj karakterističen pri naslajanju čisto bi-koničnih oblik, je očividen pri posodi Tab. I, sl. 6, medtem ko pri varianti sl. 5 prehod ramena v vrat ne temelji na samem oblikovanju forme, ampak je izražen z ornamentom treh horizontalnih kanelur, je prehod na posodi Tab I, sl. 6 v profilu nekoliko klekast (ris. lc), ter vzbuja videz, da je vrat nasajen na rame. Posledica potenciranja vratu v višino je nižanje spodnjega dela posode, ki je postala izrazito konična, največja periferija pa zaradi tega klekasta. Menim, da je ta oblika, ki jo ponazarja posoda Tab. II, sl. 10, tipološko najmlajši moment malih amfor iz grobnega inventarja Zg. Hajdine. Tipni razvoj teh posod gre torej od vrečastih oblik s široko zaobljeno največjo periferijo, (višina spodnjega dela trupa je enaka višini gornjega dela), preko posod z izrazitim koničnim vratom, ki je ostro oddeljen od ramen in kjer je spodnji del posode še v večini primerov t ohranil bolj zaobljeno obliko, k posodam z dokončno longitudinalno izraženim vratom, ki se je povišal na škodo sedaj koničnega spodnjega dela posode ter z ostro klekasto največjo periferijo. Pri ornamentaci ji, ki se javlja izključno na gornjem delu posod, lahko ugotovimo prav logično povezavo in naslon na oblikovni razvoj posode. Vrezan motiv valovnice in treh horizontalnih linij, ki jih na vsaki strani omejujeta po dva vrezana spiralna svitka, je očitno slikovit moment, ki poživlja gornji del posode Tab. I, sl. 1 med obema ročajema. Pri tej ornamentaciji lahko ugotovimo, da je njena funkcija le krasilna in da je nameščena na gornjem delu posode. Drugače je pri ornamentu na posodi Tab. I, sl. 5, kjer je motiv treh horizontalnih kanelur ne le dekorativnega značaja, ker ima poleg tega še drugo funkcijo, da namreč deli, v tem primeru že visoko razvit, vrat od ramena. Ornament torej v tem primeru direktno pomaga graditi novo obliko, se lokalizira na določenem delu posode in se podreja formi. Meja prehoda ramena v vrat, ki ni v vseh tipno mlajših primerih enako močno poudarjena, postane obenem tudi gornja meja dekoracije, na njej se odslej vedno ponavljajo horizontalni nizi žigosanih krožičev, jamic ali imitirane vrvice. Glavno polje ornamentacije postane rame in gornji del največje peri— ferije posode (Tab. II, sl. 9, 10). Ornamenti se navezujejo na mejo prehoda v vrat, dokler ne postanejo samostojni na omenjenem, v naprej določenem prostoru ramena. Pri nastajanju oblik tipov amfor Tabi, II, sl. 1, 3, 5, 6 in 10 je bil poudarek predvsem na vratu, ki je v svoji konični obliki visok ter daje celotni formi posode plastičen značaj. Dalje je bil poudarek na ostro oddeljenem ramenu, ki je potisnjeno globoko navzdol; to je prevzelo ornament in postalo s tem nositelj 'slikovitih momentov. Temu razvoju se končno podrejajo tudi ročaji. Tako pri tipu Tab. I, sl. 1 in 5 vežeta trakasta ročaja gornji del največje periferije s tu še neizrazitim vratom, ali bolje, skušata premostiti sedlo med največjo periferijo in ustjem. Čim pa se uveljavi vrat, se ročaji lokalizirajo na samem ramenu, kjer se vrivajo med slikovite momente ornamentaci je ter vežejo največjo, periferijo s spodnjo mejo vratu in ne motijo njegove organske zaključen osti (Tab. II, sl. 10). Naše male amfore — urne s trakastimi ročaji — sodijo med one značilne keramične tipe, ki dajejo Hajdinskim grobovom najbolj karakterističen izraz. Pri tipološkem obravnavanju sem iz izbora mnogih variant ugotovil tri glavne oblike tega tipa in obenem skušal s tipološkim razvojem označiti tudi dotične tendence v spreminjanju oblik, ki so omogočile zadnji, najmlajši tip naših malih amfor. Pri tem pa ne menim, da je naša tipno najistarejša oblika Tab. I, sl. 3 z nizkim cilindričnim vratom res tista osnovna keramična forma, iz katere izhaja ves nadaljni tipni razvoj. V njej gledam že popolnoma degenerirano ostalino oblik kulture Ljubijanskega barja, na katerih osnovi se je z omenjenimi novimi tendencami izvršil vznik novih oblik. Vmesnih členov, ki bi direktno „vezali naše tipno starejše primere z barjanskimi oblikami, na Zg. Hajdini nimamo,11 vendar pa lahko kljub temu iz osnovnih potez našega primera Tab. I., sl. 3 izluščimo elemente, ki so skupni tudi z barjanskimi primeri; to so predvsem cilindrični vrat, bikonični trup 3 včasih bolj zaobljenimi linijami ter dva mala ročaja na prehodu ramena v vrat, torej posode, ki jih v inventarju slavonske kulture oiznačujemo kot amfore s cilindričnim vratom in dvema ušescema.11 12 13 14 Zanimiv pojav srečujemo pri analognih primerih iz čeških in moravskih žarnogrobnih nekropol. Tip posode z dvema ušescema (malim ročajem a) na poudarjenem prehodu položenega ramena v dokaj visok koničen vrat, ki se nasaja na bikoničen trup z zaobljenim, vertikalno nažlebljenim naj večjim obodom, ki tudi po velikosti ustreza hajdinskim primerom, poznamo iz Detkovic,11 Svijanvja,11 Kratonohvja,15 16 Kostelca pri Prostéjovu1" in Mochelnic pri Zabrehu.17 Ti primeri, ki jih Filip smatra kot karakteristične, za najmlajšo stopnjo lužičke kulture,18 bi tipološko ustrezali drugi stopnji razdelitve hajdinskih variant (Tab. 1, sl. 6). Starejše primere tega tipa iz Češke in Moravske označuje izrazito visok cilindričen vrat,19 njim so po obliki popolnoma identični nekateri primeri iz Madžarske n. pr. oni iz Tisza-Sass-a (kom. Meves20), posebno pa sliči j o amforam bikoničnega trupa z visokim cilindričnim vratom z dvema ušescema na prehodu v vrat iz Ljubljanskega barja.21 Soroden razvoj oblik, ki 11 V mariborskem muzeju so posamezni primera, ki pripadajo tipu malih hajdinskih amfor, ki so tipno vsekakor zelo blizu slavonskim oblikam. 12 Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XXII 1941, str. 33, sl. 4. iin 5. — Hoernes: Urgeschichte der Bildenden Kunst in Europa, 1925, str. 414. 13 j. Filip: Lu žička kultura v Čechach a na Moravč 1, sl. 2, št. 3. 14 1. c. str. 8, sh 6, št. 2. 13 1. c. str. 18, sl. 21, št. 5. 16 1. e. str. 25, sl. 26, št. 2, 5. 17 1. c. sl. 27, št. 6. 18 L c. str. 24. 19 Primer iz Pouchova, 1. c. sl. 25, št. 14. 20 M. H o e r n e s : Urgeschichte, str. 415, sl. 2. 21 Ljubljanski Narodni muzej inv. št. 1294, 1273, 1317, 1295, 1309, 1272, 1305, 1314. TAB. I. si. 4 / se je izvršil pri tipu lužičke urne, lahko torej domnevamo tudi pri preoblikovanju omenjenega tipa amfore iz Ljubljanskega barja, ki ima delež v starejših hajdinskih primerih. Tipno zelo podobne primere posod z bikoničnim, često tudi s kroglastim trupom in z ostro oddeljenim, visokim, več ali manj koničnim vratom ter z dvema malima trakastima ročajema ob prehodu v vrat ali pa na samem vratu, srečujemo na nekaterih bosanskih lokalitetih. Iz bogatih variant tega tipa posod, ki so bile najdene na nekropoli v Jezerinah22 in ki tudi po velikosti odgovarjajo hajdinskim primerom, lahko posnamemo mnogokrat skoraj identične razvojne tendence, kakor sem jih opisal na naših ali na primerih iz Češke in Moravske. Tudi tu lahko pri tipno starejših oblikah računamo na neko starejšo formo, ki je bila osnova za jezerinske primere in ki je morala zelo sličiti obliki amfor z dvema ušescema slavonske kulture. Pri vsem tem pa je zanimivo, da večina teh posod iz Jezerin pripada na eni strani starejšim grobovom, na drugi strani pa skoraj izključno grobovom z upepeljenim mrličem.23 Tudi to bi potrjevalo neko sorodnost z našim primerom. Toda kljub veliki oblikovni sličnosti bosanskih in hajdinskih primerov, je med njimi razlika in to v ornamentaci ji, ki se v bosanskih primerih pogosto izraža s črnim slikanjem in le sem in tja z vrezi. Motivika ornamenta je sicer v glavnem kombinacija visečih in stoječih, šrafiranih trikotnikov24 srečujemo pa tudi slikan motiv meandra.25 Prav to pa bi nas napotilo, da upoštevamo tudi nekatere vplivne momente juga, posebno dipilonskega stila, ki je na bosanskih lokalitetih vsekakor odigral svojo vlogo, tako v ornamentaci ji, kakor tudi v oblikah samih. Upoštevajoč ta moment nastane vprašanje, ali imajo omenjene posode iz Jezerin res tipnega predhodnika v oblikah slavonske kulture, kar ne bi bilo izključeno, ali pa je njihova pro-tooblika last juga. ■Zelo bogato komparativno gradivo za naše male amfore s trakastima ročajema izvira 'iz planih žganih grobov iz Maribora 22 Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und der Herzegovina, III, 1S95, str. 32—218. 23 Na primer grob 35 (1. c. str. 73, sl. 86), 53 (1. c. str.'78, sl. 115), 167 (1. c. str. 102, sl. 206). 24 1. c., grob 73, sl. 86. 25 1. c., grob 114, sl. 160. in njegove okolice.20 Podrobne komparacije s hajdinskimi primeri mi na tem mestu ni mogoče izvesti,* 27 ker bi s tem prekoračil okvir tega spisa. Omenim naj le, da so v glavnem, pri tipu male amfore iz Maribora,28 * Pobrežja,20 Sp. Radvanja30 in Sv. Benedikta v Slovenskih goricah,31 zastopane skoraj vse variante, ki j ili poznamo že iz hajdinskega grobnega inventarja. To so predvsem variante kakor Tab. I, sl. 2 poznana iz Pobrežja in Sp. Radvanja ter Tab. II. sl. 9 poznana iz Maribora. Na omenjenih lokalitetih pa pogrešamo mlajše oblike obravnavanega tipa, ka- Risba 2 kor je n. pr. primer iz Hajdine lab. II, sl. 10, nasprotno pa tu mnogokrat lahko opazimo starejše variante kakor so hajdinske, n. pr. mala amfora iz Pobrežja, ki je po obliki zelo blizu slavonskim formam ter nekatere variante iz Sp. Radvanja. LONCI (Tab. TI. sl. 11, 12, Tab. III. sl. 13, 14, 15; ris. 2. a—c) Mnogo manj pogosto kakor drugi tipi keramike so na Hajdini zastopani lonci. Material, iz katerega so izdelani, je v vseh primerih dobro predelana glina, ki jé pomešana z zelo drobnim 2,i Gradivo je v mariborskem muzeju in ni podrobneje objavljene). 27 Razstavljeni eksponati niso inventarizirani. 2S Časopis za zgodovino in narodopisje, XXMT1, 1933, str. 38—40, priloga «1. 28—30, in 1. c, XXIX, 1934 str. 54—56, priloga sl. 4—16. 2t ČZN, XXXIV, 1939, str. 194—196, priloga sl. 1—lt. 30 Neobjavljeno. 31 Neobjavljeno. peskom. Pri ostali keramiki je često glini primešana tudi sij uda, pri loncih pa tega ni. Izdelava je mnogo bolj groba kot sicer. Posebno okorno je izdelan lonec Tab. I, sl.11, ki nima nobene do- Risbii 3 slednosti niti v debelini ostenja niti pri izvajanju oblike in plastičnega ornamenta. Površina loncev je izdelana zelo površno in je često valovita. Kjer nastopa mehanično uglajevanje površine, je bilo to izvršeno, ko je bil lonec že dokaj posušen, kar je tudi A^zrok nedoslednega glajenja. Le nekoliko bolje od ostal ili pri- merov je uglajen lonec Tab. III, sl. 15, ki je od vseh primerov tudi najvestneje izdelan. Medtem, ko je pri loncih material grob, izdelava pa okorna, je glina zelo dobro pečena, bolje kakor pri ostali keramiki, tako da so posode rdeče ali pa sive barve. Prav ta okorna izdelava ter dobro žgana ilovica, ki je vedno nepo-rozna, kaže na neko možnost vsakdanje uporabe in talko sklepamo, da imamo opravka s hišno — naselbinsko keramiko. Oblika loncev je po navadi jajčasto ovalna, s precej obsežnim ravnim dnom in s širokim, nekoliko navzven zavihanim ustjem. Variacija te oblike (Tab. II, sl. 12) je le v tem, da je največji obod posode pri nekaterih primerih postavljen bližje ustju (Tab. II, sl. 12), pri drugih leži na polovični višini posode (Tab. III, sl. 14, 15) ali pa je postavljen še niže (Tab. II, sl. 11). Od tega je odvisen celotni videz lonca, zaradi tega, ker pri teh tipih posod nimamo ostrili prehodov. Ustje je v vseh primerih široko in zavihano več ali manj navzven. Primer, ki nekoliko odstopa od opisanega jajčasto ovalnega lonca, je majhen, sivo-pečen lonček (Tab. III, sl. 13) čašaste oblike s pokončnim ustjem, ki obenem predstavlja največji obod posode. Lonec Tab. II, sl. 11, ki je zaradi nizko postavljene največje periferije ter nedosledne izpeljane forme sodaste 'oblike, ima v gornji tretjini trupa horizontalno plastično rebro, ki je z nekim topim, toda ozkim predmetom vertikalno nažlebljeno. To je edini primjer ornamentaeije pri tem tipu posod in je oibenemi tudi v vsem keramičnem gradivu Zg. Hajdine edini primer plastičnega, tekočega ornamenta.32 ( SKODELICE S TRAKASTIM ROČAJEM (Tab. III, IV, sl. 16—28; ris. 3a—e) Ti keramični tipi so kaj pogosto zastopani v hajdin&kem grobnem inventarju. Glina, iz katere so te skodelice izdelane, je dobro prečiščena, nekoliko pomešana z zelo drobnim peskom in večkrat tudi s sljudo. Pečenje gline je različno, tako da so nekateri primeri sive barve, drugi zopet rdečkastosive ali pa rjavo- 32 Za ta tip keramike ne bom navajal posameznih analognih primerov, ker je tip jajčasto ovalnega lonca zelo pogost im ni po obliki vezan niti na eno .kulturno skupino, niti na čas ali kraj. Primeri teh tipov so znani pri nas v grobovih nekako do 5. stol. pr. n. e., v naselbinski keramiki pa se zadrže še nekoliko dalje. TAB. II. sl. 10 sl. 12 rumene; žganje pa je vsekakor intenzivno, tako da ustreza barva površine tudi barvi preloma. Površina je na splošno enakomerno obdelana, tako da niipa večjih izboklin in je mnogokrat le skromno mehanično uglajena, posamezni primeri pa sploh niso bili , glajeni, čeprav je njihova izdelava zelo vestna. Pri nekaterih posodicah opazimo, da je bila uglajena površina naknadno poškodovana; takšen je primer skodelice Tab. III, sl. 16, kjer so, vidni sledovi požara, ko je površina postala na nekaterih mestih svetlost va in raskava, kanelure na spodnji strani trebuha pa zaradi ogn ja poškodovane. Notranjost posodice pa je ostala nepoškodovana in so tam še dobro vidni sledovi mehaničnega glajenja. Naknadne poškodbe zaradi požara opazimo tudi na skodelici Tab. Ill, sl. 18, kjer je bila posebno prizadeta zunanja površina spodnjega dela nasproti ročaju in je postala bledo siva, raskava in porozna. Nekoliko bolj grobe izdelave kot sicer, sta dva nekoliko večja primera tega tipa (Tab. IV, sl. 24. 28), ilovica je tu pomešana z bolj grobim peskom, vendar pa je dobro, rdeče, oziroma rdečerjavo pečena. Mehanično glajenje površine je skromno, posebno pri dokaj robato izdelani posodi Tab. IV, sl. 24. Debelina ostenja skodelic s trakastim ročajem, je ponavadi precej znatna, posebno v primerih Tab. III. sl. 16. 19, 20. le pri primerili sl. 17, 21 in 27 je zelo majhna. Od vseh primerov se po tehnični izdelavi loči posodica Tab. III, sl. 19, ki ima dva trakasta ročaja; razloček je namreč v izrazito dobro pripravljenem materialu, ki je skoraj popolnoma črno prepečen in ima zelo vestno uglajeno, svetlikajočo se površino, na kateri skoraj ne opazimo sledov predmeta, s katerim se je glajenje izvršilo. Pri tipu skodelic s trakastim ročajem se po obliki prav dobro ločita dve varianti. Prvi pripadajo primeri, pri katerih je osnovna oblika izražena z docela polkroglastim spodnjim delom, ki preko lahno zaobljene največje periferije blago, včasih pa le nekoliko klekasto prehaja v nizek, cilindrični vrat, ki ima pokončno in neizrazito ustje. Dno teh skodelic je ravno ali pa ima obliko om fai osa. Trakast ročaj, ki je presegajoč in mnogokrat bolj prstanaste oblike, je izpeljan iz pokončnega ustja in se nekako nasaja na največji obod posode (Tab III. IV, sl. 16, 17, 19, 20, 25, 26, 29). Morda je ta oblika, ki je z izrazito cilindričnim vratom posebno dobro izražena v primeru Lab. II, sl. 10 in 29, tipološko res nekoliko starejša od druge variante skodelic s tra- kastim ročajem (Tab. III, IV, sl. 18, 21, 22, 23, 27 in 28), katere karakterizira predvsem več ali manj konični spodnji del (Tab. III. TV. sl. 18, 23, 28), ki prehaja v klekasto največjo periferijo ter ima položno, le včasih malo manj izraženo rame in navzven zavihano ustje. Pri tej varianti je stojna ploskev zelo pogosto ravna. Na splošno imajo te skodelice bikoničen videz (Tab. III, IV, sl. 23, 28). V ornamentaci ji skodelic, ki sicer ni pogosta, se javljajo v prvi vrsti motivi vertikalnih ali nekoliko poševnih, po navadi širših kanelur in to na največjem obodu skodelic (Tab. III, sl. 16, 19 in 25). Zanimivo, je, da je ornamentaci ja žlebi jen ja navezana izkl jučno na domnevni starejši tip skodelic s polkroglastim spodnjim delom in cilindričnim vratom. Poleg žlebi jenja sta zastopana še dva načina ornamentaci je; na skodelici Tab III, sl. 17 je izvršena z nizom kratkih, pokončnih vrezov, na skodelici Tab. IV, sl. 29 pa z imitacijo vrvičnih odtisov v motivu dvojnih visečih trikotnikov. Tsekakor zelo zanimiv pojav pa je trakast ročaj na primeru 1 ab. IV, sl. 28, ki ima na vrhu dva plastična izrastka, ki verjetno ponazarjata takozvano anso cornuto, vendar ne v smislu, kakršne poznamo iz Podonavja, kajti v teh primerili so izrastki skoraj vedno tangencionalno napram ustju, dočim sta v našem primeru postavljena na ročaju drug za drugimi. Našim skodelicam analogni primeri so zelo pogosti, poznani so predvsem iz zadnje dobe brona, pa tudi iz prve dobe železa. Posebno često so te male skodelice zastopane v gradivu ilirske naselbine, na Ptujskem gradu,33 zelo znane so tudi iz grobišč na Pobrežju, v Mariboru, Sp. Radvanju, Rušah in na drugih loka-litetih iz prve dobe železa. Veliko množino teh skodelic, posebno bikoničnega tipa (Tab. III, sl. 23), smo našli na grobišču v Ljubljani (1948—49). SKODELE (Tab. IV, V, sl. 30—39; ris. 4 a—h) Od vsega keramičnega inventarja so najčešće zastopane skodele. Glina, iz katere so one izdelane, je vedno dobro pripravljena ter pomešana s peskom in nekoliko tudi s sljudo, izdelava je včasih zelo groba in okorna, žganje pa je posebno dobro. Pri 33 V tisku pri. SAZU. žganju so skodele zaradi intenzivnega pečenja dobile rjavkasto, rdečo ali sivkasto barvo, k dr smo opazili že pri loncih, tako da je material zelo odporen in ni porozen; zato lahko domnevamo, da so služile skodele za vsakdanjo potrebo. Okorno izvajanje oblik se često druži tudi z neenakomerno debelino ostenja ter z rollato površino, ki je mnogokrat le površno uglajena (Tab. V, sl. 38). Nekateri primeri pa so nekoliko bolje izdelani in včasih tudi dokaj dobro uglajeni (Tab. IV, sl. 31). Pri hajdinskih skodelah nastopata v glavnem dve varianti: oblika skodele, ki je v osnovi polkroglasta ter konična skodela. V skupini polkroglastih skodel (Tab. IV, sl. 30, 31, 32, 33) je zastopanih nekaj razločkov. Najpreprostejša je oblika prave pol- Risba 4 kroglaste skodele z uboklim dnom in neprofiliranim pokončnim ustjem, ki je pri skodeli Tab. IV, 30 na dveh krajih s prstom vertikalno uglobljeno, kar je služilo praktičnim namenom. Tipno zelo zanimiv primer, ki pripada pravtako polkroglasti varianti, je skodela lai). IV, sl. 31, kjer se nad največjo periferijo dviguje dokaj visok, skoraj cilindrični vrat. Karakteristika druge variante je konična oblika 'z ravnim dnom in z navznoter za- vihanim ustjem, ki je klekasto profilirano (Tal). Y, sl. 35) ali pa blago zaobljeno (Tab. IV, V, sl. 34, 37). Vprašanja tipološkega zaporedja, kakor tudi tipne provenijence teh dveh osnovnih oblik skodel, na tem mestu ni mogoče reševati zaradi relativno malega števila nastopajočih razločkov, posebno pa še zaradi dejstva. da so skodele, slično kot lonci, osnovni tip naselbinske keramike in da je njih pojav časovno dokaj odmaknjen od naših najdb. Kljub temu pa nas k temu vprašanju navaja nekaj značilnih pojavov, kakor so cilindrični vrat skodele Tab. IV, sl. 31, ki ima veliko tipno sličnost v oblikah nekaterih skodel slavonske kulture,34 dalje ornamentacija na ustju skodel Tab. IV, V, sl. 32, 36. ki obstoji iz širokega poševnega žlebljenja in končno ozka krivina navznoter zavihanega ustja polkroglaste skodele Tab. IV, sl. 32. Zelo zanimiv je primer skodele na visoki konični nogi (Tab. V, sl. 39). Tu imamo opravka v bistvu s konično skodelo, ki ima z dvojnim klekom navznoter zavihano ustje in ki stoji na zelo konični, votli nogi. Na dobro označenih ploskvah klekasto zavihanega ustja, kakor tudi na najožjem prehodu skodele v nogo in na samem spodnjem delu noge, so vrezani ornamenti. Ti ponazarjajo na nogi in v prehodu v skodelo tekočo cik-cak linijo, na ustju pa sestoje iz visečih in stoječih šrafiranih trikotnikov. Posebno značilno za ta primer skodele na nogi je dvakrat klekasto profilirano ustje (ris. 4 h), oziroma med kleki nastopajoče ploskve, ki kar kličejo po ornamentaci ji. Podobne primere poznamo iz ilirske naselbine na Ptujskem gradu,35 pa tudi iz ilirsko-hallstattske nekropole v Ljubljani.36 Verjetno je, da so se skodele 's sličnim ustjem razvile iz posameznih skodel slavonskega tipa z vertikalno sploščenim ustjem, na katerem se tudi večkrat nahajajo ornamenti. Posamezni razločki, ki obstojajo med našo skodelo, njej sličnim skodelam ter med onimi iz slavonske kulture, pripisujem časovni odmaknjenosti ter s tem v zvezi tudi določenim razvojnim tendencam, ki so narekovale posamezna preoblikovanja na, v osnovi enotnem, keramičnem tipu. Poleg že omenjenih prečno žlebljenih ustij ter vrezanih motivov na ustju ter na nogi skodele Tab. V, sl. 39, naj v pogledu 34 R. R. Schmidt: Die Burg Vučedol, T. 23, sl. 1, 8. 35 V tisku pri SAZU. 38 Arheološka (poročila, 1930, str. 7 ih sl. ornamentaci je omenim še bradavice na naj večji periferiji skodel Tab. IV, sl. 34, Tab. V, sl. 35, 37, od katerih' je ena razpolovljena (sl. 35), druga pa je vertikalno prevrtana (Tab. IV, sl. 34 in ris. 4 d), tako da v tem primeru lahko govorimo že o praktično uporabljenem ušescu. Križ, ki ga tvorita dve globoki ka-neluri na dnu, oziroma stojni ploskvi skodele Tab. IV, sl. 32, pa verjetno ni ornamentalnega značaja.37 TERINE (Tab. V, VI in VII, sl. 40—49 in 51; ris. 5 a—d) Poseben tip keramike predstavljajo v hajdinskem grobnem inventarju zelo često zastopane terine. Njihova velikost je različna, tako da lahko ločimo dve vrsti: manjše, pri katerih znaša višina do 10 cm, ter večje, ki po velikosti ustrezajo srednjeve-likim primerom ostale keramike z višino do 15 cm. Od ostalega keramičnega inventarja se terine ločijo razen po svojstvenih oblikah tudi po tem, da so skoraj vedno ornamenti rane in da so mnogo bolje izdelanè kot drugi tipi posod. Izdelane so iz dobro prečiščene gline, ki ji je primješano nekoliko drobnega peska ter sljude. Posebno manjše terine se odlikujejo z dobro pripravljenim in žganim materialom ter z enakomerno izdelanim ostenjem kr ima gladko površino, kar je izelo pripomoglo k doslednji izvedbi njene oblike. Posebno pri manjših terinah moremo občudovati vsestransko doslednost tehničnega dela, posebno še način uglajevanja ostenja, ki ima loščen sijaj. To mehanično uglaje-vanje se je tudi pri terinah izvršilo v napol posušenem stanju, kar je dobro razvidno iz površine na primeru Tab. V, sl. 42. Terine večjih dimenzij imajo prav tako uglajeno površino, toda brez sijaja, ki ga imamo na manjših primerih; mislim, da je bila površina teh posod uglajevana še v dokaj vlažnem stanju, kot je to razvidno iz površine terine Tab. VII, sl. 51. Pečenje je bilo v vseh primerih zelo intenzivno, tako da je dobila glina pri žganju sivkasto, sivkastorumeno ali pa sivorjavo barvo. Med raznimi oblikami sta v glavnem zastopana dva tipa term. Prvi tip terin je več ali manj kroglaste oblike Tab. V, sl. 40. 37 Korošec je mnenja, da tem vdolbenim križem ne moremo pripisovati kakega globjega pomena (kulturnega ali znaka lastništva, oziroma izdelovalca ali težnjo po ornamentaci ji). z neprisiljenimi, zaobljenimi prehodi med posameznimi deli posode. Spodnji del je pri tem tipu polkroglast, največja periferija ne prekomerno poudarjena in se preliva v gornji del posode, kjer je na mestu poudarjenega vratu nizek, sedlast prehod v navzven zavihano, široko razprto ustje. Pri nekaterih variantah tega tipa pa lahko pri rahlih prelomih samega profila opazimo tendenco razmejevanja posameznih delov posode, posebno pou- Risba ’5 darjanje ramena, vratu in ustja (Tab. VI, sl. 47 in ris. 5b). Drugi tip terine, katerega karakterizira primer Tab. VI, sl. 49 — zanj domnevam, da se je tipno razvil iz prvega — je rahlo bikonično zasnovan. Zanj je karakteristična profilacija z dobro naznačenimi prehodi položnega ramena v nizek, skoraj cilindričen vrat, ki prehaja v razmeroma široko, navzven zavihano ustje. Ostre meje med obema tipoma terine na hajdinskih primerih ni mogoče postaviti, kajti nekatere variante imajo poteze, ki so značilne za oba tipa. Tako ima n. pr. terina Lab. V, sl. 42 v osnovi še prvine zaobljenih oblik, posebno v spodnjem delu in največji periferiji, medtem ko v profilaciji zgornjega dela že opazimo hotenje po ostrih razmejitvah, posebno vratu od ostalih delov posode. Dalje predstavlja ostro bikonično zasnovana terina Tab. VI, sl. 45 neko varianto, ki se ne more prišteti niti prvemu niti drugem'u tipu, vendar je po obliki vsekakor mlajša. Domnevam, da predstavljajo primeri, ki-se približujejo prvemu tipu terine, neko starejšo obliko, ki s svojo kroglasto osnovo ne pozna lomljenih prehodov med posameznimi deli posode; gre torej za tendence razčlenjevanja celotne oblike, kar je, kot sem ugotovil že pri amforah z dvema ročajema, značilno za bikonično obliko mlajšega tipa. S koničnim spodnjim delom in s pojavom ostrih prehodov je pri tipno mlajših terinah določeno medsebojno razmerje posameznih delov posode, katera je sedaj Oblikovana tako, da nosi višinski poudarek predvsem konični spodnji del z izrazito največjo periferijo, ki preide v zelo položno rame, na katerega se nasaja nizek, včasih tudi nekoliko višji, toda širok cilindričen vrat z močno navzven zavihanim ustjem. Tudi v ornamentaciji, ki je na terinah tako česta, je nekaj pomembnih razlik, saj nastopa v motiviki ornamenta dvoje različnih izražanj. Ornament na terini Tab. V, sl. 40 in ris. 5a je lokaliziran na gornji del posode. Pri njem lahko razlikujemo vrlini del: niz poševnih vrezov, dveh horizontalnih in ene cikcak vrezane linije, ki predstavlja tekoč motiv in ki se prav nič ne sklada s snopi poševnih vrezov, od katerih sta vedno po dva postavljena trikotno' drug ob drugem, ne da bi se med seboj stikala. Ti snopi, spodnji del ornamenta, se na največji periferiji posode štirikrat ponove. Kljub diametralni razpostavitvi pa ni v teh ponavljajočih se snopih nobene tekoče ritmike, ki bi skladno dopolnjevala tekoče zasnovan motiv gornjih linij; v njih se bolj izraža poživi janje površine z razdeljevanjem ornamentalne ploskve v posamezne odseke, s čemer je razbita enotnost tekočega motiva. Tudi na drugih primerih (Tab. V, sl. 42, Tab. VI, sl. 43 in 49) se v ornamentu združujeta dve težnji ornamentaci je: prva, horizontalno t e k o č a , ki prevladuje, in druga, vertikalno razdeljujoča. V sami strukturi ornamenta, pa opazimo še eno značilnost, namreč da cik-cak linije ter niz poševnih vrezov pri tipno starejši obliki terine Tab. V, sl. 40 in 42 obdajata horizontalno vrezane ravne linije ter jih nekako uokvirjata, medtem ko se isti motiv lomljenih ravnih in črtkanih linij pri tipno mlajši terini Tab. VII, sl. 51, preprosto ponavlja. TAB. III. Pri naših terinah zelo osamljen, je n. pr. način ornamentaci j e Tab. VI, sl. 44, sestavljen iz dveh horizontalnih kanelur, ki predstavljata obenem z gornjo mejo nekoliko poševno nažleblje-nega ramena, tudi mejo med ramtenom in nizkim cilindričnim vratom. Medtem, ko je v večini primerov ornament na naših terinah izražen z vrezi, ki so včasih izpolnjeni z belo inkrustacijo (Tab. VII, sl. 51, morda tudi Tab. VI, sl. 45), je žlebljenje zelo redko. Zasledimo ga le na dveh terinah: na že omenjeni Tab. VI, sl. 44, in na terini Tab. VI, sl. 46, kjer je upodobljena le ena horizontalna kanelura, ki pa je ne moremo toliko prištevati k ornamentu, ker ima pravzaprav drugo funkcijo, namreč, da pomaga oblikovno oddeljevati rame od vratu in v njej lahko več ali manj gledamo mejo med dvema deloma posode. Torej lahko tudi pri terinah v njihovih mlajših variantah gledamo isto težnjo po lokalizaciji ornamenta, kakor smo to že pri amforah z dvema ročajema, da je s pojavom tendence razmejevanja posameznih delov posode v zvezi tudi lokalizacija ornamenta, katerega gornja meja postane poudarjen prehod ramena v vrat (Tab. Vi, sl. 443, 44, 49 in Tab. VIT, sl. 51). Končno naj še omenim nekatere momente, ki bi jih lahko šteli k ornamentaci ji. To so n. pr. tri male konične bradavice, razpostavljene na ramenu te-rine Tab. "VI, sl. 48 ter na isti terini z nizom malih luknjic prebodeno ustje. Dalje dva pokončna dvojezičasta izrastka na ramenu terine Tab. Vil, si. 51 ter dve vertikalno ovalni bradavici na prehodu ramena v vrat pri terini Tab. VI., sl. 49. Nekaj terin, ki so zelo podobne tipno starejšim hajdinskim primerom izvira iz planih žganih grobov pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah,38 iz grobišča iz Sp. Radvanja pri Mariboru39 ter iz grobišča v Mariboru,40 kjer je med nekaterimi variantami tega tipa bil najden tudi primer s kroglastim spodnjim delom in z zaobljeno naj večjo periferijo, na katero se nasaja izredno visok cilindrični vrat. Terine, katere sem v hajdinskem grobnem inventarju označil kot tipno mlajše, so pravtako znane iz grobišča v Mariboru, posebno pa še iz ilirsko-hallstattskih grobov !'8 Neobjavljeno. 39 Neobjavljeno. 40 Gradivo je le na splošno objavljeno. Glej opombo 28. na dvorišču SAZU v Ljubljani.41 Na teh' terinah zelo često srečujemo vertikalno podolgovate bradavice ali celo trakaste ročaje. VRCASTE TER1NE (Tab. VI in VII, sl. 50, 52, 53; ris. 6a) Poseben tip keramike, katerega ne moremo prišteti niti k terinam niti k loncem, nima pa pravtako vseh potez vrča, označujem kot vrčaste terine, dasiravno nekateri primeri sličijo bolj loncem. To obliko, ki jo mnogokrat karakterizira jo starejše poteze, kakor n. pr. izrazito cilindričen vrat (Tab. VI, sl. 50), srečujemo prav pogosto v grobovih iz Maribora, Pobrežja in Ljubljane. Vsi primeri so navadno ornamentirani z motivom horizontalnih kanelur na poudarjenem prehodu v vrat (Tab. VI, sl. 50 in Tab. VII, sl. 52), včasih pa tudi z nažlebljeno največ jo periferijo (Tab. VII, sl. 53). V obliki tega tipa posod, ki ga sleherni-krat dopolnjuje še več ali manj presegajoč trakast ročaj, zasledujem mlajšo in starejšo tipno varianto. K prvi prištevam primer Tab. VII, sl. 53,42 z visokim, izrazito koničnim vratom, k drugi pa posodo Tab. VI, sl. 50, ki jo karakterizira docela cilindričen vrat.43 Nekako iste tendence, ki so /izoblikovale tipno mlajše primere malih hajdinskih amfor z dvema ročajema opa- 41 Arheološka poročila, 1950, str. 7 in sl. 42 Ta varianta je zastopana na ilirsko-hallstattskem grobišču v Ljubljani. X 4,1 'Popolnoma identično obliko najdemo v Vučedolu. — ,R.R. S c h mi d t : Die Burg Vučeđol, T. 27, sl. 2, 5. zujemo tudi pri tem takozvanem tipu vrčastih terin. Ali pa res ti primeri predstavljajo samostojen tip keramike, za zdaj še ne moirem trditi, kajti te posode so prav lahko nastale z mešanjem ki pa po velikosti ne presegata splošno znanih primerov urn, n. pr. iz Vač, Mokronoga, Ljubljane, Maribora ali Rifnika. Obe naši posodi sta izdelani iz dobro prečiščene, toda s peskom mešane ilovice. Njihova površina je črna in mehanično uglajena. Glina je relativno ddbro žgana, tako da je prelom temnosive oziroma temnorjave barve. Posodi sta v gornjem delu močno poškodovani, manjka jima gornji del vratu z ustjem, tako da le težko govorimo z gotovostjo o njunih oblikah. Posodi sta bolj bikonično zasnovani, posebno žara Tab. VII, sl. 55; ris. 7b. Po obliki, kakor tudi po velikosti bi ta primer popolnoma ustrezal urni, odkopani 1. 1948 v žganem grobu na dvorišču SAZU v Ljubljani. V tem primeru imamo opravka s koničnimi spodnjim delom, ki je lahno napihnjen in z največjo periferijo ne prehaja ostro v položno Risba 7 a rame. Tudi prelrod ramena v koničen vrat je zelo blag, vendar dobro opazen. Vrat sam je moral biti v primeri s spodnjim delom posode relativno visok, vendar ni v nobenem slučaju presegal višine spodnjega dela posode. Dno je uboklo. Na prehodu, med kratkim ramenom in vratom se nahajata dva horizontalna niza poševnih vdolbin (imitacija vrvienih odtisov), en prav tak niz pa je ob prehodu v fragmentirano, navzven zavihano uistje. Druga žara (Tab VII, sl. 54; ris. 7a) ima ravno dno z nekoliko poudarjeno stojno ploskvijo. Ta je mnogo bolj zaobljenih oblik, tako da je spodnji del mnogo manj koničen ter da je prehod med spodnjim in gornjim delom posode zelo prelivajoč. V gornjem delu ne ločimo nobenega izrazitega prehoda v vrat, nasprotno je na tem mestu ostenje nekoliko izboklo in zelo neprisiljeno prehaja v fragmentirano ustje, ki je bilo zavihano navzven. Največja periferija se nahaja pod polovično višino cele posode, kar nas spominja na obliko nekoliko večje urne iz ilir-sko-hallstattskega grobišča v Ljubljani (1949) ter primerov iz žganih grobov iz Rifnika. ZAKLJUČEK Hajdinsko grobišče pripada vrsti zganili, planili nekropol, katerih trajanje pada v čas začetka in prvih stoletij zadnjega predtisočletja. Te nekropole predstavljajo prvo kompaktnejšo celino na teritoriju Slovenije, ki nudi vpogled v kultne običaje predzgodovinskih ljudi. Toda pomanjkljivost nekdanjijh izkopavanj, posebno še pomanjkanje slehernih podatkov o izkopanem gradivu, onemogoča izvajanje konkretnejšili zaključkov, ki bi skušali pojasniti tudi družbeno in socialno strukturo dotičnega časa. Zato ne moremo še prodreti preko zastavljenih vprašanj v samo dogajanje, saj bi bila sleherna sodba, ki se ne bi stoodstotno opirala na materialne dokaze, več kot problematična. Vendar pa nam gradivo hajdinskega grobišča dovoljuje poseg v področje čisto kulturnega značaja in nudi nekaj važnih momentov za proučevanje najmlajše bronaste dobe, obdobja prehoda v železo, kakor tudi najstarejše dolje železa v Sloveniji. Predvsem je značilno, da se n a'vseh naših lokalitetih, ki sem jih omenjal v zvezi s hajdinskim, pojavljajo tipi keramike, ki so v svojih prvotnih oblikah tvorili jedro starejše kulturne skupine, namreč slavonske kùlture. Dalje, da je po oblikah, nastopajočih na teh lokalitetih, pojasnjen izvor posameznih keramičnih tipov in s tem tudi težišče ter usmerjenost kulturnega izražanja v začetkih železne epohe na tem teritoriju. Ob vsem tem pa nastopa tudi vprašanje odnosa med nosilci starejše slavonske kulture ter nosilci njej sledeče kulture, ki jo nekateri imenujejo »gradiščansko«, drugi pa jo zopet označujejo kot »halštat-sko«. Sodeč po materialu, posebno pa po sorodnosti oblik nekaterih tipov keramike, ki karakterizira jo hajdinsko grobišče ter grobišča v Mariboru in njegovi okolici, ki so po svojih protoobli-kah nedvomno last slavonske kulture, je med nosilci omenjenih kultur očitnih dokaj stikališč. Tu je seveda nekaj možnosti, namreč, ali imamo opravka pri omenjeni tipološki sorodnosti le z neko sedimentacijo ista/rejših oblik, ki so bile prevzete v izražanje nosilcev (?) mjlajšili obdobij, s popolnoma svojsko kulturo ter so bile te starejše, prevzete oblike zaradi novih tendenc preoblikovane v tipe, ki jih imamo zastopane n. pr. na Hajdini, ali pa je gledati v preobrazbi neke forme, kakor n. pr. obstoja med. amforo z dvema ušescema slavonske kulture in amfore z dvema ročajema iz grobišča na Hajdini, kontinuiteto oblike, ki je podvržena nujnem in zakonitem razvoju oziroma preoblikovanju. V prvem slučaju bi imeli opravke z dvema različnima etničnima skupinama, katerih prva bi prevzela nekatere oblike od druge ter bi jih sčasoma preoblikovala po svoje. V prvem primeru bi bile tendence, po katerih se je izvršila oblikovna preobrazba (n. pr. tendenca, ki je narekovala v hajdinskih primerih izrazito visok koničen vrat), last in karakteristika druge etnične skupine in bi v njej morali gledati nosilko železnodobne kulture na tem teritoriju. V drugem primeru, da imamo opravka s kontinuiteto oblik, ki je podrejena časovnemu razvoju, pa je nujno, da predvidimo neko ožjo sorodnost v pogledu etnične pripadnosti nosilcev amfore z dvema ušescema in nosilci kulturnih ostalin hajdinskega in njemu sličnih grobišč. Vsekakor je morala tu poleg sožitja, ki je nujno tudi za prvo možnost, obstojati najožja sorodnost ter staplanje obeh etničnih skupin, kar je predpostavil že Korošec.44 Nedvomno je možno, da se je na neki stopnji oblikovna tvornost nosilcev slavonske kulture oplodila z nekim novim elementom, ki je odločujoče vplival na tipične oblike slavonske kulture, katere so prav zaradi uveljavljajočih se tendenc novega elementa sčasoma izgubljale nekdanjo svojskost, kajti le na ta način bi si lahko pojasnil obstoj najosnovnejših potez Slavonske kulture, ki so se kot daljen, vsekakor pa dosti prepričljiv odmev obdržale, seveda nekoliko degenerirane (oblike posod, ostanki okvirnega stila, vrezani motivi, inkrustacija, imitacija vrvice itd.) v prehodni in prvi dobi železa. S tem bi bil dan odgovor na Koroščevo vprašanje: v kaj so se preoblikovale forme slavonske kulture,,J namreč, da so se te pod vplivom novih tendenc in zaradi same razvojne nujnosti preoblikovale v tipe posod, ki karakterizirajo takozvano h allstat tsko kulturo, ali bolje rečeno starejšo železno kulturo Ilirov, katere raznolikost je seveda odvisna od poznejših lokalnih faktorjev. In če odgovorim konkretno za naš primer, da se je n. pr. amfora z dvema ušescema slavonske kulture preoblikovala, kakor je to delno razvidno iz Tab. I ih II, sl. I—10, v bikonično amforo (urno) z visokim koničnim vratom izrazito hallstattslkega tipa, torej v obliko, ki je karakte- 44 Glasnik državnog muzeja u Sarajevu, 1946, str. 26. 15 J. K o r o š e c : Ilirska naselbina na Ptujskem gradu (v tisku pri SAZU). TAB. IV. l i s i if sl. 26 sl. 28 sl. 30 sl. 32 sl. 25 sl. 27 sl. 29 k ristična tudi za poznejši čas in jo najdemo n. pr. v gomilah iz Sp. Podloža.46 Z zadnjo predpostavko bi bila nakazana tudi najprimernejša pot k problematiki o poreklu in izvoru nosilcev kulture. prehoda in dobe železa, ki so Iliri in za katere se smatra, da so severne provenijence, obenem pa bi bil osvetljen problem njihove materialne kulture, posebno vprašanje njenega vznika, za katero se, razen Koroščeve sodbe, doslej smatra kot samostojen, od starejših, na teritoriju Slovenije in njim ustrezajočih kultur, neodvisen pojav.,Iz tipološkega stališča je torej vzpostavljena logična zveza med slavonsko in hallstattsko kulturo in to brez kakršnihkoli občutnejših prelomov. S tem v zvezi pa bi se lahko tudi podrobneje dotaknili problema etnogeneze Ilirov na teritoriju slavonske kulture, kar pa bi vsekakor presegalo okvir te študije. Vprašanje kronološke opredelitve hajdinskega grobišča je za sedaj še negotovo in to že zaradi'pomanjkanja podatkov o izkopanem gradivu. Vendar pa lahko predpostavimo relativno starost napram sličnim najdiščem. Brez dvoma so Hajdinski grobovi starejši od pričetka grobišča na Vačah47 in Ribniku48 ter razen nekaterih elementov, ki so lahko istodobni, tudi starejši kot je ilirsko-hallstattska nekropola v Ljubljani.49 Prav gotovo pa so mlajši kot je grobišče na Pobrežju pri Mariboru,50 kot je del grobov iz Maribora51 in očividno kot nekateri grobovi iz Sp. Radvanja52 ter posameznih primerov iz Sv. Benedikta v Slovenskih goricah.53 To je razvidno predvsem iz keramičnih oblik in ornamentacije. Določiti absolutno starost posameznih keramičnih tipov, oziroma nastopajočih variant, je dokaj problematično, prav zaradi tega, ker moramo računati z grobno keramiko tradicionalnih oblik in bi potemtakem s časovno opredelitvijo nek tip posode me odgovarjal istodobnemu naselbinskemu tipu. Kajti, 46 Neobjavljeno. 47 Podrobnejša kronološka opredelitev Vač še ni izvršena. Hoernes stavlja pričetek grobišča v 1. 800 (Wiener Prächistorische Zeitschrift, 1914, str. 51). 48 Neobjavljeno. 40 Arheološka poročila 1950, str. 7 in sl. 50 Glej opombo 29. F. B a š stavlja grobišče v prehodno dobo v Hallstatt, vendar kaže, da je gradivo iz tipološkega ozira nekoliko starejše. Glej oportibo 28. 52 Neobjavljeno. 53 Neobjavljeno. / če imamo res'opraviti z dvema vrstama keramike, z grobno (ki je služila tudi za dekorativne in kultne svrhe) in naselbinsko, kar je zelo verjetno, je oblikovna razmakn jenost, sicer istočasno uporabljanje grobne in naselbinske keramike, bila lahko dokaj znatna. Zelo, ver jetno je, da se bo v bodoče pri preciznem kronološkem opredeljevanju keramike ugotovilo, da so n. pr. v določenem času uporabljali.za kultne svrhe določene tipne variante, ki jim v istodobni naselbinski keramiki odgovarjajo te ali one naprednejše forme in obratno. Take ugotovitve pa danes še niso možne, ker bi za to. potreboval dosledno raziskanih selišč in njim pripadajoča grobišča. Če torej sodimo o absolutni starosti hajdinske keramike, oziroma njenih posameznih tipnih variant, velja ta predpostavka le za keramiko grobov, ne pa tudi za naselbinsko keramiko. V našem primeru lahko domnevamo, da se je tip male amfore z dvema trakastima ročajema uporabljal skozi vso dobo obstoja hajdinskega grobišča, ker za to pričajo mnoge razvojne variante tega tipa posod Ako torej vzporedimo najmlajšo varianto tega tipa z ostalim tipno najmlajšim gradivom grobišča, kot so n. pr. fibula očalarka, katerih pojav stavlja Filip za Češko v II. periodo šlesko-plateniške kulture,51 dalje ploščate zapestnice z vzdolžnim rebrom, ki so se našle v ljubljanski nekropoli54 55 v gr'obu, kjer je neka skodela na nogi imela sledove prirjavelega železa ter končno fragmentirana ločna fibula, katere pojav je v tej obliki pri nas pred Benacci II.56a nemogoč, lahko pripišemo tipu amfore Tab. II, sl. 10 čas prehoda v 8. stol. pr. n. e. To bi bila obenem tudi spodnja meja hajdinskega grobišča. Po približnem številu na Hajdini izkopanih grobov (domnevam, da jih je bilo okoli sto) ter po raznolikosti oblik posameznih tipov keramike, kakor tudi po izkopanem metalnem gradivu, v katerem so zastopani tipi, ki kažejo poleg medsebojne oblikovne tudi časovno odmaknjenost, lahko predpostavim neko izvestno dobo trajanja oziroma uporabljanja hajdinskega grdbišča. S tipno najmlajšo amforo smo skušali ugotoviti spodnjo časovno mejo hajdinskega grobišča, ki je precej verjetna, ker se omenjeni tip amfore navezuje na že poznane tipe hallstattske kera- 54 J. Filip: Popelnicova pole a poèatky železne cloby v Čechach, Praha 1936/1937, str. 66. 55 Grobišče sem vzporedil z Benacci II. 55a p0 Monteliusu. mike. Težje pa je postaviti gornjo časovno mejo, oziroma kronološko opredeliti sam početek hajdinskega grobišča. Ako smatramo, da se je grobišče s predvidenim številom grobov uporabljalo vsaj eno stoletje, kar ne bi bilo pretirano, bi pričetek grobišča padel na prehod v 9. stoletje.56 Seveda bi morali pri tem upoštevati tudi število prebivalstva grobišču pripadajoče naselbine, ki pa še danes ni raziskana oziroma odkrita. Vsekakor pa sm|o upravičeni misliti na daljši časovni obstoj grobišča, posebno če upoštevamo dokajšnje raznolikosti tipnih variant grobnega inventarja. Verjetno je tudi, da šo nekateri grobovi starejši od prehoda v 9. stol., posebno oni, ki so vsebovali starejše tipe keramike in metalnih predmetov, seveda v kolikor ti ne pripadajo mlajšim grobovom, kar pa se, zaradi manjkajočih podatkov o izkopavanju, ne da ugotoviti. Čas okoli 1. 900, kot gornja meja hajdinskega grobišča, bi tudi odgovarjal z ozirom na Koroščevo datacijo ilirskega selišča na Ptujskem gradu,57 katerega avtor stavlja v čas med 1100 in 900, kajti dokaj keramičnega gradiva 06 W. Schmid predpostavlja (Südsteiermark in Altertum -— Hausmann, str. 44, 5), da je hajdinsko grobišče mlajše kot grobovi iz Ruš (mlajše ruške grobove stavlja časovno med 1. 1000 in 800). V tej svoji sodbi se opira na posamezne metalne predmete iz Hajdine, ki v Rušah niso zastopani ter na nekatere keramične oblike, za katere meni, da so pod vplivom Villanova kulture. Schmid sicer konkretno ne označi tipov keramike z oblikami Villa-nova ume, gotovo pa pri tem misli na amfore (urne) z dvema ročajema. Zanimivo je, da v keramiki iz mlajših ruških grobov gleda končno fazo bronastodobnih oblik, kar je nedvomno točno, poleg teh pa še obliko posod, ki so nekak prehod v nek Villanovi podoben tip. V čem in pod kakimi pogoji obstoja označeni prehod v »Villanova podoben tip« v oblikah ruške keramike, kakor tudi vprašanje nenadnega pojava Villamova oblik v hajdinski keramiki, mi ni razumljivo. Morda misli avtor na kake ekspanzije italijanskih oblik v območje jugoslovanskih Alp? Za trajanja bronaste dobe bi bilo časovno nemogoče, možno bi bilo ob samem pričetku železne dobe. Toda kje imamo dokaze za to? Saj bi morali v primeru ekspanzije italijanske oblike obstojati, in sicer na vsem področju širjenja, pa vendar nimamo n. pr.^ na zgodnježeleznodobnem grobišču iz Ljubljane (1948/49) nobenih keramičnih elementov, ki bi to potrjevali. Končno bi morale v hajdinskem metalnem gradivu obstojati tipične italske oblike, katerih pa nimamo zastopanih; da bi obstojal vpliv samo na keramiko ali obratno, pa ni verjetno. V hajdinski keramiki ne vidim nobenih Villanova oblik in smatram, da' je ta kriterij za časovno opredeljevanje hajdinskega grobišča brezpomemben. Glede časovnega odnosa med hajdinskam in ruškim grobiščem pa sem mnenja, da lahko del hajdinskih grobov vzporejamo s starejšimi ruškimi grobovi. Vsekakor so v tem času stiki z Italijo lahko že obstojali, prepričan pa sem, da niso imeli za posledico tako dalekosežnih vplivov, kakor jih predvideva Schmid z ozirom na keramiko. Mnenja sem, da je ravno keramika najdlje obdržala svojstven izraz in da imamo pri nas z močnejšimi tujimi elementi opravka šele v času Arnoaldi stopnje in še to indirektno — pod vplivom metalnih posod. 67 V tisku pri SAZU. iz te naselbine sliči posameznim hajdinskim primerom, čeprav je ono morda časovno nekoliko starejše. Verjetno je, da se bo gornja časovna opredelitev hajdinskega grobišča v bodoče morala v marsičem izpopolniti, oziroma popraviti, posebno, ko bomo imeli z obdelanimi, hajdinskemu sličnimi grobišči jasnejši vpogled v tipologijo tega obdobja. Vsekakor pa je pri reševanju kronoloških, kakor tudi tipoloških problemov inujnoi, da res znanstveno raziščemo in odkrijemo vsaj eno nekropolo s podob-nim gradivom ter da na podlagi inventarja posameznih grobov razčistimo to ali ono'negotovost. Kljub izvedenemu poizkusu kronološke opredelitve, pa nismo odgovorili na vprašanje, kateri dobi pripada hajdinsko grobišče, namreč: ali pada v obdobje bronaste ali železne dobe. Železnih pridevkov ni, tudi Skrabar jih v svojih poročilih ne omenja, čeprav je možno, da so v nekaterih grobovih morda bili, toda tako malenkostni ali pa v razpadajočem stanju, da jim niso pri izkopavanju posvetili večje pozornosti in so nam zaradi tega propadli. Vendar pa, sodeč po materialu, domnevam, da je hajdinsko grobišče v večji meri bronastodobnega značaja, vendar pa se dotika epohe železa vsaj z nekaterimi tipnimi variantami keramike in tudi s posameznimi nastopajočimi oblikami metalnih predmetov. V zvezi z mojo datacijo hajdinskega grobišča ter na podlagi samega tu izkopanega gradiva se nam vzbuja nekaj najosnovnejših, vendar pomembnih vprašanj. Kako stališče je zavzeti do mnenj Reinneckeja, Menghina, Decheletta, Schlitza in nekaterih drugih, ki postavljajo začetek hallstattske periode silno daleč, celo v 12. stol.? Katera starejša najdišča alpskega in srednjeevropskega področja lahko res vzporejamo s hallstattskim? Kdaj srno pravzaprav upravičeni govoriti o železni dobi, oziroma kdaj se je pričelo uporabljati železo? Jasno je, da pričetek železne dobe v različnih pokrajinah ni vezan na isti čas in da se je uporaba te kovine postopoma širila. Toda odkod? Katera je bila smer širjenja? Dalje kakšne družbene, gospodarske in socialne spremembe so vezane na ta čas? Vsekakor je bilo obdobje prehoda v železno epoho, kateremu pripisujem hajdinsko grobišče, silno razgibano, 'kajti v njem morajo koreni-niti pogoji, na katerih temelji vsestranski vspon prvega pred-tisočlet ja. O teh vprašanjih ne mislim razmotrivati na tem mestu, uverjen pa sem, da bo gradivo, posebno naših najdišč, dokaj 5 Arheološki vestnik 65 / sl. 41 sl. 40 sl. 42 pripomoglo k dokončni rešitvi tega problema, ki obsega širše časovno obdobje; temu pripada tudi hajdinski grobni inventar, ki kaže stanje materialne kulture tik pred pričetkom železne dobe. KERAMIKA Male žare z dvema ročajema 1. Nekoliko poškodovana, sedaj zopet dopolnjena, rjavkasto pečena žara iz gline, pomešane z drobnejšim peskom in nekoliko s sljudo. Dno posode je uboklo in ima prav nizko prstanasto nogo. Spodnji del je skoraj polkroglast in prehaja preko močno zaobljene največje periferije zložno v visok, nekoliko koničen vrat z malenkostno navzven zavihanim ustjem. Na prehodu ramena v vrat, ki v profila ni poudarjen, so tri horizontalne kanelure, ki jih prekinjata dva mala trakasta ročaja, od katerih je danes eden dopolnjen, in ki vežeta rame s spodnjim delom vratu. Višina posode 16,6 cm, premer dna 7,7 cm, premer največje periferije 18,6 cm, premer ustja 9,5 cm (3551; Tab. I. sl. 5, ris. Ib.)58 2. Popolnoma ohranjena, mala, rjavo pečena žara iz gline, pomešana nekoliko z drobnejšim peskom in z nekoliko mehanično uglajeno, danes že malo poškodovano površino. Dno posode je ravno, spodnji del je koničen in prehaja v dokaj poudarjeno največjo periferijo. Koničen vrat je visok in ima lahno navzven zavihano ustje. Dva mala trakasta ročaja ovalnega preseka sta nameščena na neizrazitem ramenu. Višina posode 12,3 cm, premer dna 5,6 cm, premer največje periferije 12,2 cm, premer ustja 8,7 cm. (3552; Tab. II. sl. 8.) 3. Le nekoliko pri ustju poškodovana, rumenkasto rjavo pečena žara iz gline, ki je pomešana z drobnejšim peskom in s sljudo. Površina posode, posebno pa gornji del vratu, kaže sledove mehaničnega uglajevanja. Dno posode je ravno, spodnji del posode je sicer koničen, vendar pa daje zaradi obsežne, poudarjene in močno zaobljene največje periferije nekoliko vrečast vtis. Dolgo položno rame prehaja v nizek, cilindričen vrat, ki ima le rahlo navzven zavihano ustje. Meja med ramenom in vratom ni izražena. Na gornjem delu posode se nahaja ornament treh horizontalno vrezanih linij in nad njimi vrezane valovnice, ki je na vsaki strani obdan z dvema spiralnima vrezoma. Dva mala, dokaj nerodno izdelana ročaja, sta nameščena na gornjem delu ramena. Cela posoda je nekoliko deformirana. Višina posode 14,4 cm, premer dna 8,2 cm, premer največje periferije 19,2 cm, premer ustja 12,2 cm. (3553; Tab. I. sl. 1, ris. la.) 4. Le pri ustju nekoliko poškodovana, rjavo črno pečena žara iz gline, pomešane s sljudo in z drobnim peskom. Površina posode je mehanično uglajena, vendar pa danes že nekoliko poškodovana. Dno je dokaj obsežno in 58 Prva številka v oklepaju je inventarna številka predmeta iz ptujskega muzeja, nadaljnje oznake se nanašajo na priložene tabele in risbe. Tabele in risbe predstavljajo keramično gradivo iz Zg. Hajdine, ki se nahaja v Mestnem muzeju v Ptuju. Le skodelica Tab. IV. sl. 29 in terina Tab. VI. sl. 49 sta iz Pokrajinskega -muzeja v Ma-rfboru. ravno, spodnji konični del je precej izbokel, največja periferija pa je močno zaobljena in poudarjena. Zelo položno rame neprisiljeno prehaja v izrazit, nevisok, cilindričen vrat, ki ima le nekoliko navzven zavihano ustje. Dva mala, trakasta ročaja vežeta rame s sredino vratu. Posoda je nekoliko deformirana. Višina posode 16,2 cm, premer dna 10,6 cm, premer največje periferije 21,9 cm, premer ustja 14,5 cm. (3554; Tab. I. sl. 3.) 5. Nekoliko fragmentirana, rdeče rjavo žgana žara iz gline, močno pomešane z drobnim peskom in s sljudo. Površina je grobo mehanično uglajena. Nekoliko poudarjeno dno je ravno, spodnji, konični del je malo napet ter prehaja v rahlejše zaobljeno, poudarjeno največjo periferijo. Prehod iz kratkega ramena v visok koničen vrat je poudarjen z dokaj globokim žlebom. Ustje posode je malenkostno zavihano navzven. Dva mala trakasta ročaja, od katerih je eden fragmentiran in dopolnjen, vežeta rame s spodnjim delom vratu. Višina posode 19,0 cm, premer dna 9,0 cm, premer največje periferije 21,6 cm, premer ustja 12,5 cm. (3557; Tab. I. sl. 6, ris. lc.) 6 Rdeče rjavo žgana žara iz gline, ki je pomešana z bolj grobim peskom in s sljudo. Površina posode je precej poškodovana in raskava, vendar pa na posameznih mestih kaže 'sledove mehaničnega uglajevanja. Dno je ravno, spodnji del je bolj polkroglaste oblike in v zaobljeni liniji prehaja preko največje periferije v položno rame, na katerega se nasaja nizek koničen vrat z nekoliko navzven zavihanim ustjem. Dva mala trakasta ročaja se nahajata na ramenu. Višina posode 13,9 cm, premer dna 7,2 cm, premer največ je periferije 18,4 cm, premer ustja 10,2 cm. (3590; Tab. I. sl. 2, ris. le.) 7. Rdeče rjavo žgana žara iz gline, nekoliko pomešane z drobnim peskom. Površina posode je delno mehanično uglajena. Dno je ravno, spodnji del posode je koničen in prehaja v poudarjeno največjo periferijo. Prehod iz kratkega ramena v zelo visok koničen vrat je poudarjen, ustje pa je le nekoliko zavihano navzven. Dva mala trakasta ročaja vežeta rame s spodnjim delom vratu. Višina posode 13,4 cm, premer dna 7,4 cm, premer največje periferije 16,3 cm, premer ustja 7,1 cin. (3594; posoda je tipa Tab. II. sl. 9.) 8. Le nekoliko fragmentirana rumenkasto-rdeče pečena urna iz gline, ki je nekoliko pomešana z drobnejšim peskom in s sljudo. Površina posode je mehanično uglajena. Prav nizka cilindrična noga ima ravno dno. Spodnji ■ konični del prehaja v izrazito največjo periferijo, slabo naznačeno rame pa se brez poudarka nadaljuje v dokaj visok, koničen vrat z nekoliko navzven zavihanim ustjem. Nekako na prehodu ramena v vrat se nahajajo tri horizontalne kanelure, ki so prekinjene z dvema malima trakastima ročajema, ki vežeta rame s spodnjim delom vratu. Višina posode 14,5 cm, premer dna 9,0 cm, premer največje periferije 20,0 cm, -premer ustja 12,5 cm. (3608; Tab. I. sl. 4.) 9. V zgornjem delu močno fragmentirana, rjavo pečena žara iz nekoliko slabše pripravljene gline. Površina posode je le bežno mehanično uglajena in danes že precej poškodovana. Dno je ravno, spodnji del je skoraj pol-kroglast in prehaja preko zaobljene največje periferije v dokaj pokončen vrat. Ustje ni ohranjeno. Dva trakasta ročaja, ki sta danes fragmentirana, sta nameščena na neizrazitem ramenu. Višina ohranjene posode 12,9 cm, sl. 43 sl. 49 sl. 44 sl. 48 sl. 50 sl. 45 premer dna 5,6 cm, premer največje periferije 16,8 cm. (5609; posoda je tipa Tab. 1. sl. 2.) 10. Fragmentirana, toda danes rekonstruirana in dopolnjena, rjavo-črno pečena žara iz dobro prečiščene gline, ki je nekoliko pomešana s peskom in s sljudo. Površina posode je mehanično uglajena. Dno posode je uboklo, spodnji del je koničen, največja periferija pa je močno poudarjena in potisnjena globoko navzdol. Položno rame prehaja brez poudarka v visok, koničen vrat z nekoliko navzven zavihanim ustjem. Dva malh, trakasta ročaja, ki se nahajata na gornjem delu ramena, prekinjata ornament treh horizontalnih nizov jamic, treh horizontalno vrezanih linij, med katerimi se nahaja vrsta stoječih trikotnikov, ki sestoje iz pasov treh vrezanih linij. Višina posode 18,5 cm, premer dna 6,7 om, premer največje periferije 20,0 cm, premer ustja 11,8 cm. (3610; Tab. H. sl. 9, ris. 1. f.) 11. Nekoliko fragmentirana, danes dopolnjena, rjavkasto-črno pečena žara iz dobro prečiščene, nekoliko s peskom in s sljudo mešane gline. Površina posode je vestno mehanično uglajena, vendar danes že nekoliko poškodovana. Nizka cilindrična noga ima uboklo dno. Spodnji del posode je koničen in preide v precej ostro poudarjeno največjo periferijo. Meja med kratkim ramenom in visokim cilindričnim vratom, ki ima široko navzven zavihano, toda ozko ustje, je označena s tremi horizontalnimi kanelurami, od katerih izhaja šest s uopo v vertikalnih kanelur. Ornament je prekinjen z dvema malima, trakastima ročajema, ki se nahajata na ramenu in od katerih je eden fragmentiran. Višina posode 14,4 cm, premer dna 7,1 cm, premer največje periferije 15,5 cm, premer ustja 9,9 cm. (3620; Tab. II. sl. 10, ris. Id.) 12. Nekoliko fragmentirana, danes dopolnjena, rdečkasto rjavo pečena žara iz gline, pomešane s peskom in s sljudo. Površina posode je precej poškodovana, vendar pa kaže sledove mehaničnega uglajevanja. Dno posode je ravno, spodnji del pa je koničen in nekoliko zaobljen. Največja periferija prehaja v neizrazito rame, ki je s plitkim horizontalnim žlebom ostro ločeno od visokega koničnega vratu, ki ima nekoliko navzven zavihano ustje. Dva mala, trakasta ročaja vežeta rame s spodnjim delom vratu. Višina posode 15,9 cm, premer dna 8,0 cm, premer največje periferije 16,8 cm, premeri ustja 11,4 cm. (3621; Tab. II. sl. 7.) Lonc i 13. Popolnoma ohranjen, «ivo-rdeče pečen, jajčasto ovalen lonec, dokaj okorno izdelan iz gline, pomešane s peskom. Dno je ravno, največja perferija je potisnjena v spodnjo tretjino, ustje pa je nekoliko zavihano navzven. Na gornji polovici je horizontalno, plastično rebro, ki je vertikalno nažlebljano. Višina posode 13,9 cm, premer dna 12,8 cm, največje periferije 14,1 cm, ustja 12,8 cm. (3588; Tab. II, sl. 11., ris. 2a.) 14. Ob ustju nekoliko poškodovan, sivo žgan, jajčasto-ovalen lonec z nekoliko uboklim dnom in z navzven zavihanim ustjem. Višina lonca 13,3 cm; premer dna 6,7 cm, največje periferije 12,a cm, ustja 10,4 cm. (3611; Tab. II, sl. 12.) 15. Sivo-rdeče pečen lonec, čašaste oblike, dokaj grobo izdelan iz ilovice, pomešane z grobim peskom. Dno je ravno, največji obod predstavlja neprofi- Hrano, pokončno ustje, tišina: posode 11,1 cm; premer dna 7,1 cm, ustja 11,6 cm. (3587; Tab. III, sl. 13, ris. 2c.) 16. Pri ustju nekoliko fragmenliran, rdeče-sivo pečen, jajčasto-ovalen lonec z ravnim dnom in z navzven zavihanim ustjem. Največja periferija je v zgornji tretjini lonca. Višina lonca 11,1 om; premer dna 7,4 cm, največje periferije 13,0 cm, ustja 10,9 cm. (3596, Tab. III, sl. 14, ris. 2b.) 17. Popolnoma ohranjen, sivkasto-rjavo pečen, jajčasto-ovalen lonec iz gline, pomešane z drobnim peskom. Ostenje je dokaj dobro mehanično uglajeno. Dno je ravno, ustje je primeroma ostro zavihano navzven, največja periferija pa je na zgornji tretjini posode. Majhen trakast ročaj veže naj večjo periferijo z ramenom. Višina lonca 10,9 cm; premer dna 7,8 cm, naj večje periferije 14,1 cm, ustja 13,1 cm. (3592; Tab. III, sl. 15.) 18. Fragmentiran, sivo pečen, jajčasto-ovalen lonec z ravnim dnom, z navzven zavihanim ustjem in s fragmentiranim, trakastim ročajem na največji periferiji. Višina lonca 11,5 cm, premer dna 9,0 cm. (3613.) Skodelice s trakastim ročajem 19. Popolnoma ohranjena, sivo žgana skodelica iz ilovice, pomešane z zelo drobnim peskom. Skodelica ima dno v obliki omfalosa, spodnji del je polkroglast in preko položnega ramena prehaja v nizek cilindričen vrat s pokončnim, neprofiliranim ustjem. Širok, trakast ročaj je nekoliko presegajoč in veže ustje z največjo periferijo, kjer se nahajajo ozke, vertikalne kanelure. Posodica kaže v spodnjem delu sledove požara. Višina 4,8 cm; premer dna 2,6 cm, največje periferije 8,1 cm, ustja 6,8 cm. (3584; Tal). III, sl. 16, ris. 3:b.) 20. Rjavkasto sivo pečena skodelica iz dobro, prečiščene gline z uglajenim ostenjem. Dno je v obliki omfalosa, spodnji del je polkroglast, kratko rame prehaja v nizek, cilindričen vrat s pokončnim, neprofiliranim ustjem. Na ostro poudarjeni najvécji periferiji je horizontalen niz pokončnih vrezov. Fragmentiran trakast ročaj je bil presegajoč in je vezal največjo periferijo z ustjem. Višina skodelice 4,6 cm; premer dna 2,5 cm, največje periferije 8,8 cm, ustja 7,7 cm. (3571; Tab. III, .sl. 17.) 21. Popolnoma ohranjena, sivkasto žgana skodelica iz gline, pomešane z zelo finim peskom. Obrabljeno dno je bilo v obliki omfalosa, spodnji del skodelice je zaobljen in sc končuje v močno poudarjeni največji periferiji. Rame je zelo izrazito in se zaključuje v navzven zavihanem ustju. Zelo širok, presegajoč, trakast ročaj veže ustje z največjo periferijo. V spodnjem delu, nasproti ročaju, je skodelica poškodovana od ognja. Višina 3.5 cm; premer dna 2,0 cm, največje periferije 7,0 cm, ustja 6,0 cm. (3570; Tab. III, sl. 18, ris. 3d.) 22. Nekoliko fragmentirana, toda rekonstruirana, črn p pečena «skodelica iz zelo dobro prečiščene gline. Ostenje skodelice je silno vestno mehanično uglajeno, da ima loščen sijaj. Dno skodelice je v obliki omfalosa, spodnji del 'e polkroglast, kratko in položno rame pa prehaja v izrazit cilindričen vrat z neprofiliranim, pokončnim ustjem. Dva trakasta ročaja, od katerih je eden fragmentiran, vežeta ustje z največjim obodom posodice in sta presegajoča. Največja periferija je bila opremljena -s plitkimi, vertikalnimi kanelurami. Višina 5,7 cm, premer največje periferije 10,3 cm. (3580; Tab. IH, sl. 19, ris. 3c.) 23. Popolnoma ohranjena, rjavkasto-sivo pečena skodelica z uboklim dnom, s polkroglastim spodnjim delom in-z nekoliko navzven zavihanim ustjem. Presegajoč trakast ročaj veže največji obod z ustjem. Višina skodelice 4,3 cm, premer dna 5,2 cm, premer ustja 8,7 cm. (3567; Tab. III, sl. 20.) 24. Fragmentirana, temnosivo pečena skodelica z uboklim dnom in z nizko prstanasto nogo. Spodnji del skodelice je bolj koničen, največja periferija je močno zaobljena, drobno ustje pa je zavihano nekoliko navzven. Fragmentiran, trakast ročaj je vezal ustje z največjim obodom in je bil presegajoč. Višina 4,6 cm, premer dna 2,7 cm, ustja 7,8 cm. (3568; Tab. III, sl. 21, ris. 3a.) 25. Nekoliko fragmentirana, rdeckastß-sivo pečena skodelica iz gline, nekoliko pomešane z drobnim pesikom in z dobro uglajenim ostenjem. Dno je omfalos, konični spodnji del prehaja v dobro poudarjeno največjo periferijo. Rame je široko in ima nekoliko navzven zavihano ustje. Fragmentiran, trakast ročaj je bil presegajoč in je vezal največji obod z ustjem. Višina 4,4 cm; premer dna 2,8 cm, največje periferije 7,4 cm, ustja 7,3 cm. (3569: Tab, III, sl. 22.) 26. Pri ustju nekoliko fragmentirana, rjavkasto sivo pečena skodelica iz gline, pomešane nekoliko s peskom. Ostenje je mehanično uglajeno. Dno je v obliki omfalosa, spodnji del posodice je vlisok in koničen, največja periferija, ki je dobro poudarjena, prehaja v položno rame z navzven zavihanim ustjem. Trakast ročaj je presegajoč in veže naj večji obod z ustjem. Višina 5,2 cin; premer dna 3,0 cm, največje periferije 8,2 cm, ustja 7,5 cm. (3573; Tab. III, sl. 23.) 27. Popolnoma ohranjena, rdeče sivo pečena skodela s trakastim, presegajočim ročajem. Dno je zelo obsežno in ravno, ostenje posode pa je bolj polkroglaste oblike z neizrazitim ustjem. Višina 8,3 cm, premer dna 8,8 cm, ustja 12,6 cm. (3565; Tab. Ill, sl. 24.) 28. Docela ohranjena, rdeče-rjavo pečena skodela z dnom v obliki omfalosa, s polkroglastim spodnjim delom, ki preko neizrazite največje periferije prehaja v nizek, cilindričen vrat z neprofiliranim, pokončnim ustjem. Presegajoč trakast ročaj veže največji obod posodice z ustjem. Največja periferija je široko, poševno nažlebljena. Višina posodice 5,1 cm; premer dna 2,7 cm, največje periferije 10,6 cm, ustja 1,5 cm. (3600; Tab. IV, sl. 25.) 29. Nekoliko fragmentirana, rjavo-sivo pečena skodelica dz dobro prečiščene ilovice in z uglajenim ostenjem. Dno je omfalos, spodnji del izrazito polkroglast, največja periferija blago prehaja v nizek cilindričen vrat z neizrazitim pokončnim ustjem. Trakast ročaj je bil presegajoč in je vezal na j večji obseg posodice z ustjem. Višina 5,5 cm; premer dna 2,7 cm, največje periferije 10,3 cm, ustja 9,1 cm. (Tab. IV, sl. 26.) 30. Fragmentirana, toda danes rekonstruirana, rjavo-sivo pečena skodelica z zelo tankim ostenjem. Dno je omfalos, spodnji del polkroglast, slabo izražena največja periferija pa prehaja v navzven zavihano ustje. Dokaj velik, trakast ročaj je presegajoč in veže največji obod z ustjem. sl. 51 sl. 52 sl. 54 sl. 53 Visina 5,2 cm; premer dna 2,2 cm, največje periferije 10,0 cm, ustja 9,5 cm. (5578; Tab. IV, sl. 27.) 31. Popolnoma obranjena, rjavo-sivo pečena večja skodela iz gline, pomešane z grobim peskom. Nizka, cilindrična noga ima ravno dno, spodnji del je koničen in prehaja preko klekaste največje periferije v konično rame z navzven zavihanim ustjem. Visoko presegajoč, trakast ročaj veže največjo periferijo z ustjem in ima na vrhu dva izrastka v obliki koničnih bradavic. Višina posode 10,1 cm, višina ročaja 10 0 cm: premer dna 9,0 cm, največje periferije 16,4 cm, ust ja 16,0 cm. (3587; Tab. IV, sl. 28, ris. 3e.) 32. Sivkasto pečena, polkroglasta skodelica z nizkim cilindričnim vratom in nekoliko navzven zavihanjm robom, ki je fragmentiran. Dejno ohranjen, trakast ročaj je bil presegajoč in je vezal ustje z največjo periferijo. Dno skodelice je v obliki omfalosa. Višina posodice 3,3 cm; premer dna 2,7 cm, naj večje periferije 6,9 cm, ustja 6,3 cm. (3572.) 33. Večja, rdeče pečena skodela, ki je nekoliko fragmentirana. Nizka, cilindrična noga ima ravno dno, spodnji del skodele je polkroglast, ustje pa je zavihano nekoliko navznoter. Fragmentiran, trakast ročaj veže ustje z največjim obodom posode. Višina skodele 11,0 cm, premer dna 8,9 cm, ustja 18,0 cm. (3619.) 34. Nekoliko fragmentirana, sivo-rjavo pečena skodelica s polkrožnim spodnjim delom, nizkim, cilindričnim vratom ter z navzven zavihanim ustjem. Dno skodelice je ravno, vendar na sredi nekoliko odebeljeno. Fragmentiran, trakast ročaj je bil presegajoč ter je vezal ustje z največjim obodom posodice. Višina 4,7 cm; premer dna 2,5 cm, največje 'periferije 7,8 cm, ustja 7,8 cm. (3575.) 35. Fragmentirana, polkroglasta skodela iz sivo pečene, s peskom mešane ilovice. Dno posode je ravno, ustje je pokončno in neprofilirano, danes fragmentiran, trakast ročaj pa je vezal ustje z največjim obodom in je bil presegajoč. Višina skodele 6,3 cm: premer dna 6,2 cm, ustja okoli 14,5 cm. (3615.) Skodele 36. Polkroglasta, rdeče pečena skodela s pokončnim ustjem, kii je na dveh koncih s prstom vertikalno uglobljen. Dno skodele je kroglasto uboklo. Arišina skodele 6,5 cm, premer dna 4,5 cm, ustja 14,8 cm. (3576; Tab. IV, sl. 30.) 37. Popolnoma ohranjena, rjavo-sivo pečena skodela iz ilovice, ki je dobro prečiščena in nekoliko pomešana s peskam in s sljudo. Dno skodele je v obliki omfalosa, ki je iz notranje strani uglobljeno. Spodnji del je polkroglast, največji obod je nekoliko poudarjen, nad njim pa je relativno visok, cilindričen vrat s pokončnim, neprofiliranim ustjem. Na največji periferiji sta dva horizontalna žigosana niza. Višina skodele 5,7 cm; premer dna 4.7 cm, .največje periferije 11,7 cm, ustja 10,1 cm. (3601; Tab. IV, sl. 31, ris. 4a.) 38. Popolnoma ohranjena, sivo-črno pečena polkroglasta skodela z oblim, navznoter zavihanim ustjem, ki je prečno nažlebljeno'. Ravno dno ima dva žleba v obliki križa. Višina skodele 7,2 cm, premer dna 8,4 cm, ustja 22,0 cm. (5560; Tab. IV, sl. 32.) 39. Sivo pečena, polkrožna skodela z neizrazitim ustjem in z dnom v obliki omfalosa. Višina skodele 4,4 cm, premer dna 2,3 cm, ustja 11,2 cm. (5577; Tab. IV, sl. 33, ris. 4b.) 40. Rdeče-sivo pečena konična skodela z nekoliko uboklim dnom ter z bolj krožno navznoter zavihanim ustjem, pod katerim je horizontalna, vertikalno prevrtana bradavica. Višina skodele 6,6 cm, premer dna 7,1 cm, ustja 20,0 om. (3598; Tab. IV, sl. 34, ris. 4d.) 41. Sivo-čr.no pečena, popolnoma ohranjena bikonična skodela z nekoliko uglajeno površino. Ustje je klekasto zavihano navznoter, pod njim pa je horizontalno podolgovata in s prstom razpolovljena bradavica. Dno skodele je ravno. Višina 6,0 cm, premer dna 7,8 cm, ustja 17,3 cm. (3561; Tab. V, sl. 35.) 42. Popolnoma ohranjena, sivo pečena konična skodela iz ilovice, nekoliko pomešane s peskom. Ustje je klekasto zavihano navznoter in je opremljeno s širokimi, poševnimi kanelurami. Dno skodele je uboklo in na notran ji strani oglobljeno. Višina skodele 7,7 cm. premer dna 7,7 cm, ustja 15,7 cm. (3604; Tab. V, sl. 36, ris. 4g.) 43. Rdeče-sivo pečena, konična skodela z nekoliko fragmentiranim, navznoter zavihanim ustjem ter z ravnim dnom. Na največji periferiji je horizontalna podolgovata jezičasta bradavica. Višina skodele 5,5 cm, premer dna 5,5 cm, ustja 17,6 cm. (3599; Tab. V, sl. 37, ris. 4c.) 44. Popolnoma ohranjena, sivo-rjavo pečena konična skodela z nuvznoter zavihanim robom, ravnim dnom ter z nizko, cilindrično nogo, ki jo omejuje globoka kanelura ob prehodu v spodnji del skodele. Tudi na notranji strani je poudarjeno dno s kaneluro. Višina skodele 7,5 cm, premer dna 8,2 cm, ustja 16,2 cm. (3555; Tab. V, sl. 38, ris. 4e.) 45. Rjavkastojsivo pečena, popolnoma ohranjena skodela na nogi iz dobro prečiščene, nekoliko z grobim peskom mešane ilovice, ki je dobro žgana. Površina posode je nekoliko mehanično uglajena. Votla noga je konična in nekoliko zaobljeno prehaja v koničen spodnji del skodele. Ustje skodele je dvojnoklekasto zavito navznoter. Na profiliranem ustju je motiv vrezanih, stoječih in visečih, praznih in šrafiranih trikotnikov; motiv cik-cak vrezane linije pa je na prehodu noge v skodelo in v spodnji polovici konične noge. Višina cele skodele 11,8 cm, višina noge 2,9 cm, višina skodele 8,9 cm, premer ustja 14,0 cm, premer stojne ploskve noge 7,2 cm, premer prehoda nogè v skodelo 4,2 cm. (3583; Tab. V, sl. 39, ris. 4h.) 46. Rjavkasto-sivo pečena konična skodela z navznoter zavihanim ustjem ter ravnim dnom. Pod ustjem je mala, prevrtana luknjica. Višina skodele 6.6 cm, premer dna 7,2 cm, ustja 17,5 cm. (3564, ris. 4f.) 47. Sivo pečena, fragmentirana konična skodela z ravnim dnom in navznoter zavihanim ustjem. Višina skodele 8,6 cm, premer dna 7,2 cm, ustja 22.6 cm. (3618.) 48. Nekoliko fragmentirana, konična, sivkasto pečena skodela z ravnim dnom in s klekasto navznoter zavihanim ustjem. Višina skodele 7,7 cm, premer dna 7,8 cm, premer ustja 19,5 cm. (3617.) 49. Rjavkasto pečena, polkroglasta skodela z neprofiliranim pokončnim ustjem ter z ravnim dnom. Skodela je močno fragmentirana. Višina posode 5,8 cm, premer dna okoli 4,2 cm, ustja 10,5 cm. (3616.) 50. Sivo pečena, polkroglasta skodela z navznoter zavihanim ustjem ter z uboklim dnom. Višina skodele 6,1 cm, premer dna 5,1 cm, ustja 14,1 cm. (5606.) 51. Sivo pečena, konična skodela z ravnim dnom in z navznoter zavihanim ustjem. Višina skodele 6,6 cm, premer dna 6,9 cm, ustja 14,0 cm. (5605.) 52. Ob robu nekoliko fragmentirana, rjavo-sivo pečena konična skodela z navznoter zavihanim ustjem in z dnom v obliki omfalosa. Višina skodele 4,2 cm, premer dna 2,7 cm, ustja 15,2 cm. (5597.) 55. Sivo pečena, konična skodela z nekoliko uboklim, na sredi odebeljenim dnom ter z navznoter zavihanim listjem. Skodela je zelo grobo izdelana. Višina 5,7 cm, premer dna 5,7 cm, ustja 14,5 cm. (5585.) 54. Sivkasto pečena, polkroglasta skodela z nekoliko navznoter zavihanim ustjAn ter uboklim dnom. Višina 'skodele 5,0 cm, premer dna 5,2 cm, ustja 12.4 cm. (5562.) 55. Sivkasto pečena, konična skodela, silno grobo izdelana, s klekasto navznoter zavihanim ustjem ter z ravnim dnom. Višina skodele 8,0 cm, premer dna 8,5 cm, ustja 18,5 cm. (5565.) T e rii n e 56. Popolnoma ohranjena, sivo pečena teninica iz ilovice, ki je pomešana nekoliko s peskom. Prav nizka, prstanasta noga ima nekoliko uboklo dno, spodnji del je polkroglast in zaobljeno prehaja preko največjega oboda v zgornji del, ki ima navzven zavihano ustje. Na ramenu in največjem obodu se nahaja: niz poševno vrezanih črt, horizontalno vrezane linije in cik-cak vrezi. Od lega horizontalnega motiva vise snopi poševno vrezanih linij. Višina terine 8,5 cm; premer dna 4,7 cm, največje periferije 11,1 cm, ustja 10,0 cm. (5605; Tab. V, sl. 40|, nis. 5a.) 57. Sivo-rjavo pečena terina iz ilovice, nekoliko pomešane s peskom ter s slabo uglajeno površino. Dno je ravno; skoraj polkroglast spodnji del prehaja preko zaobljene največje periferije v neizrazito rame z «navzven zavihanim ustjem. Višina terine'10,8 cm; premer dna 6,8 cm, največje periferije 15.5 cm, ustja 15,7 cm. (5614; Tab. V, sl. 41.) 58. Popolnoma ohranjena, sivkasto pečena terina iz ilovice, pomešane s peskom in z uglajeno površino. Dno posode je uboklo, spodnji del je bolj kroglaste oblike, na j večja periferija je obla ter prehaja preko nekoliko poudarjenega zaključka kratkega ramena v slabo naznačen vrat z navzven zavihanim ustjem. Na ramenu in na največjem obodu posode je motliv vrezane, horizontalne cik-cak linije ter še dveh horizontalnih, vrezanih linij, na katere se navezuje osem snopov vertikalno vrezanih linij. Višina terine 7,9'cm; premer dna 5,0 cm največje periferije 11,9 cm, ustja 9,1 cin. (5607; Tab. V, sl. 42.) • 59. Pri ustju nekoliko fragmentirana terina iz dobro prečiščene sivkasto žgane ilovice, ki je nekoliko pomešana z drobnejšim peskom ter z dobro uglajeno površino. Dno posode je uboklo, spodnji del, ki je koničen, prehaja v dobro izraženo največjo periferijo, ta pa preko kratkega ramena z nekoliko poudarjenim prehodom v nizko konično rame z navzven zavihanim ustjem. Ob poudarjenem prehodu ramena v vrat so tri horizontalno vrezane linije, od njih pa na spodnji strani izhaja sedem videčih snopov vertikalnih vrezov. Višina terine 7,5 cm; premer dna 4,7 cm, najVečje periferije 12,2 cm, ustja 9,9 cm. (5579; Tab. VI, sl. 43.) 0>O. Popolnoma ohranjena, rjavo-sivo pečena terina iz ilovice, nekoliko pomešane s peskom ter z uglajeno površino. Dno je v obliki omfalosa, spodnji, konični del posode prehaja v zelo dobro poudarjeno največjo periferijo, konično rame pa z nekoliko poudarjenim prehodom v skoraj cilindrično, toda nizko ustje z navzven zavihanim ustjem. Ob poudarjenem prehodu v vrat se nahajata dve horizontalni kaneluri, rame in največja periferija pa sta nekoliko poševno nažlebljena. Višina terine 6,7 cm; premer dna 3,5 cm, največje periferije 11,6 cm, ustja 9,4 cm. (3593; Tab. VI, sl. 44.) 615( Ob ustju nekoliko fragmentirana, bikonična terina iz ilovice, ki je nekoliko pomešana s peskom in s sljudo. Nizka, prstanasta noga ima uboklo dno, največji obod je zelo poudarjen in klekast, zelo obsežno konično rame pa neposredno prehaja v nekoliko navzven zavihano ustje. Na ramenu terine so horizontalni nizi vrezanih ravnih, cik-cak in poševno črtkanih linij. Posoda je temnosivo žgana in ima dobro uglajeno površino. Višina terine 8,0 cm; premer dna 5,4 cm, največjei periferije 16,2 cm, ustja 11,2 cm. (3574; Tab. VI, sl. 45, ris. 5d.) 62. Popolnoma ohranjena, nekoliko večja terina iz rjavkasto-sivo pečene, močneje s peskom mešane ilovice ter z nekoliko uglajeno površino. Dno je uboklo, spodnji del je bolj polkroglaste oblike in prehaja preko zaobljene največje periferije v kratko položno rame, ki ga od sedlasto-cilindričnega ramena z navzven zavihanim ustjem deli močna horizontalna kanelura. Višina terine 13,4 cm; premer dna 8,9 cm, največje periferije 18,8 cm, ustja 13,5 cm. (5558; Tab. VI, sl. 46.) 63. Ob ustju nekoliko fragmentirana, sivo pečena terina iz) ilovicq, ki je nekoliko pomešana z bolj grobim peskom. Dno terine je uboklo, spodnji del je bolj polkroglaste oblike in prehaja v slabo naznačeno največjo periferijo. Kratko rame poudarjeno prehaja v skoraj cilindričen, toda nizek vrat z navzven zavihanim ustjem. Višina terine 8,2 cm, premer dna 3,3 cm, premer ustja 11,5 cm. (3566; Tab. VI, sl. 47, risi 5b.) 64. Pri ustju nekoliko fragmentirana, rjavkasto pečena terina iz ilovice, ki je pomešana z drobnejšim peskom ter z nekoliko uglajeno površino. Nizka, prstanasta noga ima uboklo duo, spodnji del posode je koničen in se končuje v obli največji periferiji. Izredno kratko rame prehaja v zelo nizek, cilindričen vrat, ki ima široko navzven zavihano ter z nizom luknjic prebodeno ustje. Na ramenu so tri konične bradavice. Višina terine 10,0 cm; premer dna 6,6 cm, največje periferije 18,3 cm, ustja 16,6 cm. (3582; Tab. VI, sl. 48, ris. 5c.) 65. Rekonstruirana, rjavo-sivo pečena terina iz ilovice, ki je dobro prečiščena in nekoliko pomešana z drobnim peskom ter z medlo uglajeno površino. Dno terine je uboklo, spodnji del je bolj konične oblike in prehaja preko dokaj zaobljene največje periferije v položno rame, na katero je nasajen nizek, cilindričen vrat z navzven zavihanim ustjem. Na prehodu ramena v vrat sta dve vertikalni, dvojezičasti bradavici, na samem ramenu pa se vrste horizontalni nizi vrezanih ravnih, cik-cak ter poševno crtkanih linij, ki so izpolnjene z belo inkrustacijo. Višina terine 11,0 cm; premer dna 7,1 cm, največje periferije 12,2 cm, ustja 18,4 cm. (3581; Tab. VII, sl. 51.) Vrčaste ieriine 66. Nekoliko fragmentirana, rjavkasto-sivo pečena vrčasta terina iz dobro prečiščene, nekoliko s peskom in sljudo mešane ilovice ter z dobro uglajeno površino. Posoda ima ravno dno; spodnji del je koničen in prehaja preko dokaj zaobljenega največjega oboda v kratko, položno rame. Ob prehodu ramena v nizek, cilindričen vrat z nekoliko navzven zavihanim ustjem sta dve horizontalni kaneluri. Danes z mavcem dopolnjen trakast ročaj je bil nekoliko presegajoč in je vezal ustje z ramenom. Višina posode 9,8 cm; premer dna 5,9 cm, največje periferije 14,6cm, ustja lt,9 cm. (3595; Tab. VI, sl. 50.) 67. Popolnoma ohranjena, sivkasto pečena vrčasta terina z ravnim dnom in s tremi horizontalnimi kanelurami na prebodu kratkega ramena v< nekoliko sedlast, vendar cilindričen vrat. Presegajoč, trakast ročaj veže nekoliko navzven zavihano ustje z največjo periferijo. Višina posode 12,4 cm, premer dna 8,7 cm, največje periferije 18,4 cm, ustja 14,5 cm. (3589; Tab. VII, sl. 52.) 68. Popolnoma ohranjena rjavo pečena vrčasta terina iz ilovice, nekoliko pomešane z bolj grobim peskom in z uglajeno površino. Dno posode je ravno, obla največja periferija je poševno kandirana, ob prehodu kratkega in neizrazitega ramena v koničen vrat z navzven zavihanim ustjem pa so štiri horizontalne kanelure. Presegajoč, trakast ročaj veže ustje z največjo periferijo. Višina posode 13,2 cm; premer dna 8,5 cm, največje periferije 16,4 cm, ustja 10,4 cm. (3591; Tab. VII, sl. 53, ris. 6a.) 69. Zelo fragmentirana, sivo pečena vrčasta terina s poudarjenim prehodom ramena v vrat ter s trakastim ročajem, ki je vezal največjo periferijo z nekoliko navzven zavihanim ustjem. Dno posode je ravno. Višina 11,6 cm, premer dna 6,7 cm, premer ustja 15,3 cm. (3612.) Večje urne 70. Pri ustju fragmentirana, temno sivo pečena večja urna iz ilovice, pomešane z bolj grobim peskom. Posoda ima ravno dno, je bolj zaobljenih oblik, vendar je bolj bikoničnega značaja. Ohranjena višina 22,9 cm, premer dna 12,2 cm. (5559; Tab. VII, sl. 54, ris. 7a.) 71. V zgornjem delu fragmentirana, večja urna iz temno sivo pečene, s peskom mešane ilovice ter z uglajeno površino. Dno posode je uboklo, največji obseg je dobro poudarjen, ob prehodu kratkega ramena v koničen vrat sta dve horizontalni liniji poševno žigosanih vdolbinic. Ohranjena višina 24.0 cm; premer dna 9,9 cm, premer največje periferije 30,8 cm. (3556; Tab. VII, sl. 55, ris. 7b.) Ostali keramični predmeti 72. Malo, sivkasto pečeno bikonično vretence. Višina 1,8 cm, premer 2,6 cm. (5622.) 73. Malo, sivo pečeno bikonično vretence z uglobljenim vrhom. Višina J,4 cin, premer 2,4 cm. (3623.) BRONASTI PREDMETI Fiijbule (očalarke 1. Fragment bronastega spiralnega svitka fibule (3703). Premer do 2,1 cm. 2. Fragment bronaste fibule očalarke. Svitka sta iz žice okroglega preseka, ki ju veže prečka kvadratnega preseka, zvita v osmico (3672). Premer svitka 2,1 cm, debelina žice 0,2 cm, dolžina fibule cca 5,3 cm. 3. Fragmentirana bronasta fibula očalarka. Prečka med svitkoma1 je iz žice kvadratnega preseka in je uvita v obliki črke S (3656). Premer svitka 2,8 cm, dolžina prečke 7,4 cm, debelina žice 0,3 cm. 4. Dva fragmenta svitka neke bronaste fibule očalarke (3653). Premer spiralnih svitkov 2,1 in 1,8 cm, debelina žice do 0,2 cm. 5. Fragment bronastega spiralnega svitka fibule očalarke (3652). Premer spiralnega svitka 8,3 cm, debelina žice do 0,2 cm. 6. Fragmentiran bronast spiralni svitek fibule (3650). Premer svitka 2,6 cm, debelina žice do 0,2 cm. Ostale fibule 7. Fragment ločne fibule iz brona z ostankom peresovine, Locen je okroglega preseka (3685). Dolžina 6,2 cm, debelina locna 0,3 cm. I g 1 e -1 a s in i c e 8. Nekoliko fragmentirana bronasta igla okroglega preseka s čašasto glavico (3637). Dolžina 9,7 cm, debelina 0,2 cm, višina glavice 0,9 cm. 9. Fragmentirana bronasta igla. Glavica igle manjka, pod njo so svitek in horizontalni žlebiči (3638). Dolžina 15,5 cm, debelina do 0,2 cm. 10. Nekoliko kolenasto ukrivljena, fragmentirana bronasta igla z masivni) cilindrično glavico, ki ima koničen zaključek (3639). Dolžina igle 13,1 cm, debelina do 1,3 cm, višina glavice 0,7 cm, premer glavice 0,9 cm. 11. Polkrožno usločena bronasta igla s čašasto glavico (3640). Dolžina igle 14,5 cm, debelina do 0,2 cm, višina glavice 0,7 cm. 12. Fragment bronaste igle okroglega preseka s ploščato skovano, zvito glavico (Rollnadel) (3642). Dolžina 4,6 cm, debelina do 0,3 cm. 13. Kroglasta glavica bronaste igle (3669). Premer glavice 1,5 cm. 14. Fragment bronaste iglo (?) iz žice okroglega preseka (3706). Dolžina 5,1 cm, debelina 0,5 cm. 15. Fragmentirana bronasta igla s kroglasto glavico. Glavica je na vrhu ornamentirana z dvema koncentričnima krogoma, obdanima s puncirano linijo; na največji periferiji sta dve horizontalni liniji, ki ju obdajajo stoječi in viseči polkrogi iz treh linij; na spodnji strani glavice so trije koncentrični krogi, obdani s puncirano linijo (3670). Ohranjena dolžina igle 5,8 cm, debelina igle 0,3 cm, premer glavice 1,8 cm. 16. Fragmentirana bronasta igla s prav tako ornamentirano glavico kakor zgoraj (3671). Ohranjena dolžina iglo 2,4 cm, premer glavice 1,8 cm. 17. Fragmentirana bronasta igla za šivanje (3641). Dolžina 5,8 cm, debelina do 0,1 cm. Oiviraitnice. 18. Bronasta ovratnica dz debelejše žice kvadratnega preseka. Ovratnica je tordirana. Konci so fragmentirani (3628). Premer ovratnice do 13,9 cm, debelima 1,8 cm. 19. Štiri bronaste ovratnice iz debelejše žice okroglega preseka s splošče-nima in nazaj zavihanima koncema (3624, 3625, 3626, 5627). Premer ovratnic I3,2,ll4,t, 14,3, 12,5 cm, debelima žice 0,5, 1,4, 0,5, 0,5 cm. 20. Bronasta ovratnica iz žice okroglega preseka s fragmentiranima, nekdaj sploščenima in nazaj zavitima, široko razprtima koncema (3629). Premer do 15,8 crp, debelina do 0,5 cm. 21. Fragmentirana bronasta ovratnica iz masivnejše žice okroglega preseka, ki ima poševne kanelnre. Konca sta bila gladka in sploščena (3631). Premer do 11,9 cm, debelina 0,5 cm. 22. Fragment bronaste ovratnice iz žice okroglega preseka (3648). Dolžina fragmenta 5,3 cm, premer žice 0,3 cm. 23. Fragment bronaste ovratnice iz žice okroglega preseka (3673). Dolžina fragmenta 5,6 cm, debelina žice do 0,4 cm. 24. Fragment bronaste ovratnice iz žice okroglega preseka z nazaj zavitim koncem (3674). Dolžina1 4,8 cm, debelina žice do 0,4 cm. 25. Dva fragmenta morda iste bronaste . ovratnice okroglega preseka z ostanki prečnih kanelur (3675, 3676). Ohranjena dožina 7,5, 7,9 cm, debelina žico 0,5, 0,4 cm. 26. Trije fragmenti morda iste bronaste ovratnice iz žice okroglega preseka (3679, 3680, 3681). Dolžina fragmentov 6,5, 8,9, 6,3 cm, debelina žice 0,2, 0,5, 0,5 cm. 27. Fragment bronaste, tordirane ovratnice iz žice okroglega preseka (3684). Ohranjena dolžina 4,1 cm, debelina 0,3 cm. 28. Fragment bronaste, tordirane ovratnice iz žice okroglega preseka (5686). Ohranjena dolžina 8,0 cm, debelina 0,3 cm. Prstani 29. Fragment bronastega prstana iz tanke žice okroglega preseka (3660). Premer do 2,4 cm, debelina žice 0,2 cm. 30. Bronast, spiralen prstan iz dveh okroglih žic s petljo na enem koncu (3661). Premer do 2,1 cm, širina do 2,2 cm, debelina ene žice 0,2 cm. 51. Fragmentiran bronast, spiralen prstan iz dvojne žice, ki 'se na enem koncu končuje v preplet (3662). Premer 1,6 cm, širina 1,3 cm, debelina žice 0,15 cm. 32. Fragment bronastega, spiralnega prstana iz dveh ispletenih žic (3663). Premer do 2,2 cm, širina 1,5 cm, debelina žice 0,15 cm. 53. Fragment bronastega, spiralnega prstana iz dveh spletenih žic z zanko na enem koncu (3664). Premer do 2,5 cm, širina 1,1 cm, debelina žice 0,2 cm. 34. Dva fragmenta, morda istega bronastega spiralnega prstana iz dvojne žice (3665, 3666). Premer 2,5; 2,6 cm, širina 1,1; 0,6 cm, debelina žice0,2; 0,15 cm. 3j. Fragment bronastega prstana iz dvojne žice, s tremi široko razprtimi petljami na koncu (5667). Premer do 2,1 cm, širina 1,4 cm, debelina žice 0,1 cm. 36. I ragmemt bronastega, spiralnega prstana iz dveh žic okrogiega preseka (5695). Premer 2,2 cm, širina 0,5 cm, debelina žice 0,15 cm. 37. Fragment bronastega, spiralnega prstana iz štirih žic (3694). Premer 1,8 cm, debelina žice 0,1 cm. 38. Fragment bronastega prstana iz žice okroglega preseka (morda uhan'O (3699). Premer 2,8 cm, debelina žice 0,2 cm. 39. Fragment bronastega ' spiralnega prstana iz dvojne žice (3700). Premer 2,1 cm, debelina žice 0.3 cm. 40. Fragment bronastega, spiralnega prstana iz dvojne žice (3701). Premer 2,0 cm, širina 0,8 cm, debelina žice 0,2 cm. 41. Fragment bronastega prstana iz dvojne žice (3702). Premer 2,1 cm, širina 1,3 cm, debelina žice 0,15 cm. 42. Fragment bronastega prstana iz žice okroglega preseka (3705). Premer 2,5 cm, debelina žice 0,25 cm. 43. fragment bronastega prstana iz žice okroglega preseka (3708). Dolžina fragmenta 1,6 cm, debelina žice 0,2 cm. 44. Fragmentaran bronast, spiralen prstan iz štirih žic (3657). Premer 2,1 cm, širina 0,6 cm, debelina žice 0,2 cm. 45. Mehanično deformiran, bronast prstan iz trikrat spiralno avite, splo-ščene žice (3658). Premer do 2,0 cm, širina 0,7 cm, debelina 0,7 cm. 46. Fragment bronastega prstana iz žice okroglega preseka (3649). Premer 2,3 cm, debelina žice do 0,2 cm. 47. Bronast prstan s ploščico, ki ima verjetno živalsko upodobitev. Od ploščice izhajajo na vsako stran drobni vrezi (3707).. Premer do 1,8 cm, širina prstana pri ploščici 0,5 cm, debelina obročka 0,1 cm.59 Zapestnice 48. Nekoliko fragmentirana, ploščata bronasta zapestnica z okroglim vzdolžnim rebrom po sredi. Konci so presegajoči (3632). Premer do 7,5 cm, širina do 0,9 cm, debelina 0,1 cm. 49. Fragment ploščate, bronaste zapestnice z okroglim, vzdolžnim rebrom po sredi (3633). Ohranjena dolžina 7,8 cm, širina do 1,8 cm, debelina 0,1 cm. 50. Fragmentirana in pozneje mehanično ukrivljena bronasta zapestnica iz žico okroglega preseka (3634). Premer do 5,9 cm, debelina žice do 0,3 cm. 51. Fragmentirana, ploščata bronasta zapestnica z vzdolžnim, okroglim rebrom po sredi (3635). Ohranjena dolžina 5,2 cm, širina 0,8 cm, debelina 0,2 cm. 52. Fragment bronaste zapestnice iz žice okroglega preseka (3643). Premer do 6,0 cm, debelina žice 0,2 cm. 59 Da pripada ta bronasti prstan res ilirskemu grobišču iz Zg. Hajdine, ni verjetno. Morda je bil najden ob priliki tamkajšnjih izkopavanj in to v višjih plasteh in pripada neki poznejši kulturni perijodi ali pa je pomotoma prišel v hajdinsko zbirko predzgodovinskega gradiva. 6 Arheološki vestnik 81 53. Trije fragmenti iste ploščate bronaste zapestnice s presegajočima, ovalnima koncema. Zapestnica ima prečne trakove vrezanih linij (3644). Premer 8,9 čm, širina 1,0 cm, debelina do 0,2 cm. 54. Dva fragmenta ploščate in nažlebljene bronaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi (3651). Ohranjena dolžina fragmentov 4,8 in 3,3 cm, širina do 1,3 cm, debelina 0,1 cm. 55. Fragment bronaste zapestnice iz žice okroglega preseka (3654). Dolžina fragmenta 3,0 cm, debelina do 0,3 cm. 56. Dva fragmenta verjetno iste ploščate* in nažlebljene bronaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi. Fragmenta sta v ognju nekoliko poškodovana (3655). Dolžina fragmentov 5,8 in 5,5 cm, širina ,do 1,3 cm, debelina 0,2 cm. 57. Fragment ploščate, bronaste zapestnice (3659). Dolžina fragmenta 2,4 cm, širina 1,0 cm, debelina 0,2 cm. 58. Fragment ploščate in nažlebljene bronaste zapestnice z navznoter spodvitimi robovi (3668). Dolžina fragmenta 2,6 cm, širina 1,4 cm, debelina 0,15 cm. 59. Fragment bronaste zapestnice iz žice ovalnega preseka (3678). Dolžina fragmenta 5,2 cm, širina žice 0,4 cm, debelina 0,1 cm. 60. Fragment bronaste zapestnice iz žice okroglega preseka (3696). Dolžina fragmenta 3,1 cm, debelina žice 0,3 cm. 61. Fragment bronaste zapestnice iz žice okroglega preseka (5697). Dolžina fragmenta 4,2 cm, debelina žice 0,3 cm. Uhani 62. Šest fragmentov različnih bronastih uhanov iz žice okroglega preseka. Konci uhanov so nekoliko razprti ali pa presegajoči (3646, 3647, 3682, 3685, 3692, 3695). Premer 2,5, 3,0, 3,3, 3,9, 3,5, 1,5 cm, debelina 0,2, 0,2, 0,2, 0,3, 0,3, 0,3 cm. O b e s k ji in »bročki 65. Fragment bronastega, ploščatega, kolesastega obeska (3645). Ohranjena velikoist 4,3 X 2,9 cm, debelina do 0,2 cm. 64. Dva fragmenta nekega obeska iz spiralno avite, tanke žice zelo ovalnega preseka (3677). Dolžina fragmentov 1,8 in 1,6 cm, premer 0,5 cm. 65. Fragmenta dveh bronastih obročkov iz žice okroglega preseka (3698, 3704). Premer obročkov 1,9 in 0,8 cm, debelina 0,2 cm. 66. Fragment bronaste spirale iz tanke, sploščene žice (3691). Dolžina 1,8 cm, premer 0,5 cm. Ostali predmeti 67. Fragmentirana, bronasta nanožnica (?) iz žice ovalnega preseka (3630). Premer 8,8 cm, debelina žice 0,7 X 0,3 cm. 68. Fragmentiran, bronast gumb v obliki tutulusa. Na spodnji strani jè ušesce za pripenjanje (3690). Ohranjena velikost 2,5 X 2,0 cm, debelina 0,1 cm. 69. Fragmentiran, bronast gumb v obliki tutulusa. Na spodnji strani je ušesce za pripenjanje (3688). Premer gumija okoli 3,6 cm, debelina 0,1 cm. 71. Fragment bronaste pločevine neznanega izvora (3687). Velikost 4.3 X 2,8 cm, debelina 0,1 cm. 72. Fragment bronaste pločevine neznanega izvora (3689). Velikost 2.4 X 1,7 cm, debelina 0,1 cm. SUMMARY Hie results of the most important^ discovery of the Illyrian settlement on the Castle of Ptuj (1946-47) and of the excavation of the Illyrian-Hallstatt necropolis in Ljubi jana (1948-49) — both made by Professor Korošec — were a series of important archaeological data solving chiefly problems of the Slavonian culture in its final phases; at the same time those results are throwing light upon the origin and the first periods of the Iron Age on our territory. I lie problems of that period will be solved by the help of the material of some necropoles which has not been sufficiently treated as yet. In our museums the material of those necropoles was labelled as »Earlier Hallstatt«. It is chiefly from some burying places in the surroundings of Maribor (Pobrežje, Sp. Radvanje, Maribor — Titova ulica, Sv. Benedikt v Slov. goricah), from earlier necropoles of Rifnik, Vače, Ljubljana, Ostrožnih, and, finally, from the burying place at Zg. Hajdina near Ptuj. In 1906 at Zg. Hajdina near Ptuj a burial place with flat burnt graves was excavated; the excavations were going on in 1907. Two short reports only (see note 3 and 5) were published about those investigations by Škabar. The greater part of the material became the property of the Museum of Ptuj; some pottery was divided between the Museum of Maribor and the Johanneum in Graz. The author is mainly referring to the objects displayed in the Museum of Ptuj and, partly, to the ones of the Museum of Maribor, without considering the material of the Johanneum in Graz as it was not available. The data about the site being scarce it is impossible either to form an opinion about a more, exact way of interment or to arrange the material according to the graves. Even the number of excavated graves is unknown, but judging by the objects, there must have been at least 150 graves. This is why we are compelled to treat the object from typological point of view which at the same time is the only resource of the following reflections. First of all the necropolis of Hajdina has yielded a multitude of pottery. Besides two medium-sized urns the graves contained mostly smaller vessels none of which were higher than 20 cm. The pottery may be divided into six main types : smaller two-handled urns, egg-shaped oval pots, cups with ribbonshaped handles rising above the rim, conical or semi-spherical vessels, terrines and medium-sized urns. Of all above-mentioned pottery types the most characteristic for the Hajdina burial place are small urns with ribbon-shaped handles, and terrines. After having analyzed the shapes we may form the opinion that the development has taken place from baggy forms with a wide rounded-off maximal periphery and a low cylindrical neck to vessels with a conical neck sharply distinguished from the shoulder, to vessels with definitely longitudinal necks; the neck had become higher by the lower part of the vessel having been lowered. In sudi cases the vessel is very conical and has a shatp maximal periphery. When there is an ornament it does not G* 83 represent only a decoration, but develops simultaneously with the shape of the vessels, helping to form a new shape by localizing on a certain part of the vessel, namely on the shoulder; thus it is dependent on the shape of the vessel. The development refers mostly to the neck which finally is high, to the sharply distinguished shoulder which is pressed deeply downwards, and to the generally biconical shape of the vessel. The earliest types represent degenerated remains of forms which in the inventory of the Slavonian culture are labelled as amphorae with cylindrical necks and with two small handles. There is-a rich comparative material for that type of Hajdina pottery from the burnt graves of the above-mentioned burial places at Maribor and its surroundings. Specimens of very similar shapes were yielded by some Bosnian sites (Jezerine). Owing to slight differences in ornamentation it is possible that, typologically, the shapes of the Slavonian culture are either the precursors of the urns from Jezerine, or their shape may have'originated in the south (Dipylon style). A similar development of shapes which in my opinion was going on from the Slavonic amphora with a cylindric neck and two small handles to the typologically earliest small Hajdina urns with two small handles has taken place with the type of the Lusatian urn. In its latest phases the latter is very similar to the shapes of Hajdina, Typologically, also terrines are very important; here we may notice two stages of development. The earlier one has more rounded-off shapes in its profile; for the later one — as with the above-mentioned small urns — sharp transitions between single parts of the vessel, and the biconical scheme are characteristic. Also in ornamentation very similar tendencies of development may be traced which are characteristic for the small handled urns. In earlier specimes on the ornamental base there are motives in the structure of which tendencies of vertical dismembering are united; in later specimes a consequently horizontal motive, is characteristic. Almost all Hajdina pottery is made of a well-refined clay which is more or less mixed with sand, sometimes also with mica. The walls of the vessels are often mechanically polished; it seems that the polishing as well as the ornamentation have taken place in a half-dry stage. The vessels were well and intensely burnt, the proof thereof being their yellowish brown and grey colour. Technically, the ornamentation was performed by a simple cutting-in ; in some cases it was filled by white incrustation. Yet also stamped motives (e. g. imitation of a cord) are found. Among metal objects are to be mentioned smooth and also torded necklaces with backwards wound ends, bracelets and finger-rings of twisted wire, pins with conical or round heads, and frequent pins with rolled ends (Roll-nadel), spectacle fibulae or fibulae with figure 8 loops, one specimen of a double looped violin-bow fibula, and flat bracelets with longitudinal ribs. The majority of pottery shapes of the Hajdina burying place are to be considered as a typological legacy of the Slavonian culture. In the development of .the shapes of single types we may trace certain tendencies of metamorphosis whereby single shapes, being characteristic for the earlier Illyrian-Hallstatt culture on that territory, have developed. While watching this interesting transition of forms we ask: what relation is there between the representatives of the Slavonian culture and the representatives of the successive culture of the early Iron Age? When trying to answer that question on the base of typology we have several explanations. First: as to the mentioned typological relation and connection between the last Slavonian and early Iron Age culture- we have to do only with a sedimentation of earlier forms which were included into the culture of the representatives of later periods with quite an original culture. These later forms were transformed on account of new tendencies of development into types which are represented at Hajdina, too. In such case we should have to do with two different ethnic groups whereof the later-arrived one would have taken over some forms from the earlier one on that territory, and transformed them in the long run in its own way. Then the tendencies that in our work have dictated the already mentioned formal metamorphoses would be the property and characteristics of the second ethnic group, and it would be this group that ought to be considered as the representative of the Iron Age culture on that territory. Second: the metamorphosis of a certain shape, e. g. from the Slavonian amphora with two small handles into a double-handled urn from the Hajdina burial place may be Considered as a continuation of a shape undergoing a necessary and lawful development, respectively metamorphosis. In the case of continuity of forms undergoing a development in course of time, we must, bowerer, expect a greater relation ais to what ethnic group the representatives- of cultural remains of the Hajdina and similar burial places belong. Beyond doubt it is possible that on a certain stage of development the representatives of the Slavonian culture had adopted a new element which definitely influenced the typical forms of the Slavonian culture; and it is just owing to the tendencies of the new element making their infuence felt that in the long run they lost their originality. Only in that way the existence of the most elementary features of the Slavonian culture — which was preserved as a sufficiently convincing element, though degenerated in the transitional and first stages of the Iron Age — can be explained. Consequently the forms of the Slavonian culture were transformed under the influence of new tendencies and owing to the necessity of development into types of vessels which are characteristic of the so-called Hall statt culture, or, better, of the later Iron Age culture of the Illyrians. This supposition refers, of course, only to our territory. Owing to lack of data about the site the chronological definition of the Hajdina burial place is rendered rather difficult The relative chronology would be the following: The graves of Hajdina are prior to the beginning i. of the burial place at Vače and Rifnik, except some elements that might be chronologically parallel or even earlier than the Illyrian-Hallstatt necropolis in Ljubljana (1948-49). They are sure to be later than the burial place at Pobrežje near Maribor, than the earlier graves from Titova ulica at Maribor, than some graves from Sp. Radovanja, and than single specimens from Sv. Benedikt v Slovenskih goricah. The lower limit of absolute chronology is probably represented by the latest elements of the Hajdina burial place; these are not prior to Benacci II, i. e. to the period of the transition into 8th century. As to the number of graves and very different development of shapes in single specimens of pottery, the burial place might have originated during the transition into 9th century, admitting that some graves may be prior to that date. From typological point of view, more especially on account of lack of iron in the graves of Hajdina, we may infer that the material of the Hajdina burial place is presenting a pitture of the material culture of the transition between the Bronze and Iron Ages. I DVE NOVI NAJDBI ČELAD S SLOVENSKEGA OZEMLJA Stano Gabrovec Bogatim najdbam čelad s slovenskega ozemlja sta se v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno pridružili še dve novi. Obe sta slučajni najdbi, od katerih poteka ena po vsej verjetnosti iz našega že znanega arheološkega najdišča Valične vasi, druga pa iz Nevelj pri Kamniku, znanih le po paleolitski najdbi mamuta. Prvo je 1. 1945. prodal Narodnemu muzeju advokat dr. Peršin, ki je kot najdišče navedel Zagradec,1 kar je pa že naknadna zamenjava. Znano je, da je 'isto čelado že pred vojno neki kmet iz žužemberga ponudil v nakup svetniku Sadnikarju v Kamniku in kot najdišče navajal žužemberško okolico. Kot najverjetnejše najdišče bo po vsej verjetnosti smlatrati Valično vas, znano že dolgo po svojih prazgodovinskih najdbah. V Valično vas jo je lokaliziral že tudi W. Schmid. Čelada je iztolčana iz enega bronastega kosa.1 2 Izdelana jev obliki klobuka s krajci, kot običajno 1 Ko je bilo poročilo o čeladi žei napisano, je izšla že 1. 1942. napovedana Rcineckova študija Der Nagauer Helmfund, 32. Bericht der Römisch-Germanischen Kommission 1942. (izšlo 1950.) str. 117—195, z 20 tablami izven teksta, ki na str. 147. in v dodatku str. 195. omenja (tudi čelado, ki jo sedaj objavljam. Čelado bi morala publicirati skupaj še z nekaterimi drugimi Wiener Prähistorische Zeitschrift v 51. letniku 1944., ki pa do danes še ni izšeL Reinecke navaja, da je bila čelada ponujena v nakup Narodnemu muzeju v Ljubljani, ki pa je nakup odklonil in da se je zatem izgubila. WPZ navaja kot najdišče Žužemberk, W. Schmid Valično vas. — Reineokova študija je temeljno delo o tako imenovanem italsko-etruščanskem tipu čelade, v katerega spadajo tudi negovske čelade in obravnavani primer. Četudi po izidu tega dela objavljam kratek pregled problema, ki sem ga po izidu Reineckove študije lahko v mnogočem dopolnil, ne najmanj s podrobnejšim seznamom najdišč z našega ozemlja, seveda moj namen ni biti izčrpen — kdor bo znova načenjal problem, bo moral nujno poznati Reineckovo delo z izčrpnim gradivom in literaturo — ampak želim le pokazati nekatere različne poglede na problem. 2 Da so bile te vrste čelade izkovane iz enega; samega kosa,_ je bilo vse do zadnjih Reineckovih del v literaturi splošno mnenje, ki ga je v ostalem delil še tudi Reinecke v Prähistorische Zeitschrift VII (1915), 181. Sedaj navaja Reinecke za te vrste čelade, ki ,so delane gotovo v isti tehniki, da so bile vlite in nato še več ali manj tolčene. Univ. prof. M. Žumer in akademski kipar S. Dremelj, ki seim ju vprašal za mnenje, sta se oba izrazila za tolčeno tehniko. V kolikor dopuščata tudi vlivanje, bi šlo to le za grob osnutek, krajci in greben so bili gotovo izkovani. Obema se tudi na tem mestu za izraženo mnenje in svet najlepše zahvaljujem. 87 imenujemo to vrsto čelade. Vrh štule je iztolčen v oster greben, ki sega spredaj prav do vtisnjenega, povprečno 3 cm širokega pasu, s katerim je poudarjen prehod iz štule v krajce, zadaj pa se ostrina grebena izgubi že nekoliko preje. Vtisnjenost štule pred prehodom v 'krajce je imela izrazito praktičen pomen. Zadrževala je podlogo, da ni silila izpod čelade na obraz oziroma na vrat. Okrajec čelade je skoraj vodoraven, 3 cm širok, rahlo upognjen navzdol, razen zadaj, kjer je malenkostno zavihan navzgor. Okrajec se končuje v malo dvignjenem robu, ki je na spodnji strani navznoter zapognjen in v njega je vdelan edini posebej izdelani kos, ki prekriva spodnjo stran krajca. Ta kos je na notranjem robu zavihan navzdol in opremljen z luknjicami, v katere je bila pripeta podloga. Poleg tega nosi na vsaki strani spiralno zavit držaj za jermen, ki je izdelan iz istega kosa kot nosilec podloge in s katerim si je vojak privezal čelado pod brado. Čelada je okrašena na prehodu iz stisnjenega dela v štulo s punci ran inni krožci s piko v sredini in palmetami med krožci. Okrašeni so tudi krajci na posebej izdelanem kosu, nosilcu podloge, in sicer z dvojnim pasom puneiranih krožcev s piko v sredi. Vsa zunanja površina je gladko obrušena. Čelada je dobro ohranjena in lepo patinirana, vendar po precejšnem delu površine oksidirana. Že za uporabe je bila na vrhnjem zgornjem delu zakrpana z 8 cm dolgo in 4,5 cm široko bronasto pločevino pritrjeno z zakovicami. Ker je ta na enem delu popustila, je bila ponovno pritrjena z zakovico in podložena z 2 cm dolgim in I cm širokim kosom pločevine. Obe popravili sta originalni, antični. Čelada je visoka 20 cm. Zunanji spodnji premer je 27 oz. 29 cm, notranji 21 oz. 19 cm. Krajci so široki 3 cm, tehta 2 kg. V Narodnem muzeju je inventarizirana pod inventarno št. P 8001. Druga čelada je bila izkopana na «posestvu Remšaka v Nevljah pri Kamniku3 (katastrska mapa vasčNevlje). Izkopal jo je 1. 1928. delavec Kregar, ki je imel tedaj omenjeno parcelo v najemu. Po njegovi izjavi je ležala čelada približno 70 cm globoko in iz njegovega opisa sklepam na skeletni grob. Iz terena je razvidno, da moremo računati na piano grobišče, ne na 3 Čelado omenja že Reineeke 1. c., 195. Tudi ta bi morala biti publicirana v WPZ 31 (1944), ki pa ni izšel. / \ Čelada iz Valične vasi, od spredaj in od strami gomilo v običajnem halštatskem smislu. V grobu sta bili poleg čelade še dve su ličn i osti in cevasta železna sekira, grob sam pa je bil delno prekrit oz. obložen s kamenjem. L. 1935. je najditelj čelado skupaj s spremnim materialom izročil svetniku Sadnikarju, v čigar muzeju se nahaja še danes.4 Po obliki in izdelavi čelada popolnoma odgova/tja opisani iz Valične vasi, le da ima še izraziteje oblikovan greben, ker sta steni proti vrhu manj zaokroženi kot v primeru iz Valične vasi. Različen je okras. Nad vglobljenim delom teče pas punciranih dvojnih krožcev, zunanji krožeč ni popolnoma sklenjen, pod njim pa pas pravokotnih žigov. Dobro je ohranjen tudi posebej izdelan kos, ki prekriva spodnji del krajcev in je nosil podlogo. Okrašen je s pasom trojnih krožcev, od katerih zunanja dva nista docela sklenjena. Držaja za vez, s katero so si pritrdili čelado pod brado, sta bila izdelana enako kot pri opisani čeladi iz Valične vasi; en držaj je odlomljen. Čelada je pokrita s plemenito patino, vendar na veliki površini, predvsem na vrhu, oksidirana. Na vrhu ima tudi nekaj recentnih raz, največja je 6 cm dolga. Čelada je visoka 21 cm. Zunanji spodnji premer je 28 oz. 27 cm, notranji 21 oz. 20 cm. Širina krajcev je 3 cm, širina vglo-bitve 2,6 cm, spredaj v stiku z grebenom 3 cm; telita 1795 g. Opisani tip čelade se v literaturi običajno uvršča v italsko-etruščanski tip, ne da bi bil s tem niti tipološko niti kulturno etnično opredeljen. Imenovanje samo je nastalo že zelo zgodaj, še v času prevladovanja klasične arheologije, ki je rada navezovala vse pomembnejše najdbe na klasične narode, in pojmi izvenklasičnih kultur še niso bili oblikovani. V osnovi je to čelada v obliki klobuka s krajci, ki se z ozirom na oblikovanje krajcev in predvsem vrhnjega dela, štule, razhaja v različne deloma tudi razvojno pogojene podvrste. Opisani enogrebenasti primer je na Slovenskem naj pogoste jši tip prazgodovinske čelade mlajše halštatske periode. Po gostoti najdb se more meriti z njo le še približno istočasna dvogrebeHasta čelada. 4 Večkrat izražen dvom o pristnosti te čelade je neutemeljen. Prvič je to razvidno že iz same izdelave, 'ki do zadnje podrobnosti odgovarja podobnim izdelkom, in drugič je v vasi sami še živ spomin na najdbo, ne samo pri najditelju, ampak tudi pri sosednem prebivalstvu. Tudi sedanji lastnik njive, kjer je bila čelada najdena, ki sicer o najdbi čelade same ni ničesar vedel, mi je omenil, da večkrat pri oranju naleti na kake zarjavele železne fragmente, posebej je omenil železno sekiro. Čelada iz Nevelj, od spredaj in od strani 91 Današnje slovensko ozemlje kaže v okviru najdišč en »grebenaste čelade zaključeno in tipološko enotno podobo z izrazitim središčem na Dolenjskem, našem klasičnem halštatskem področju. Če gremo od zapada proti vzhodu, poznamo tele najdbe: 1. Tominčeva jama pri Škocjanu5 6 — osamela najdba. 2. Sežana1'1 — osamela najdba. 3. Solkan7 — dve čeladi. Najdeni sta bili v dveh skeletnih grobih' ki sta ležala drug poleg drugega. Poleg čelad sta bili v grobu še dve s ulični osti, lonci in novci (nepoznani). Od najdbe je danes ohranjena v privatni zbirki samo še ena čelada in sulični osti, drugo je izgubljeno. 4. Idrija pri Bači.8 * Čelada je bila najdena v žganem grobu št. 18. V istem grobu je bila najdena tudi železna sulična os, dva železna noža, eden od njiju z uhljatim ročajem, nožu podobno britvasto rezilo, vinjek, železna kosa, dve železni rovnici, plug in plužni nož, železna lopata, štirirobna železna palica, poznola-teniška fibula s trakastim locnjem in fragment podobne fibule, bronasta sponka, bronasta skodela. V isti nekropoli, v grobu št. 25, je bil najden tudi bronast kipec, ki nosi podobno čelado s širokim pasasto razširjenim robom krajcev. 5. Kamen pri Rikarji vesi ob Dravi na Koroškem8 (Stein im Jauntal) — osamela najdba. 6. Lukovica pri Domžalah10 — osamela najdba. (Nar. mjuzej v Ljubljani, inv. št. P 6290.) 7. Vače — dve čeladi istega tipa; prva je v Narodnem muzeju v Ljubljani (invent, št. P 66) ; najdena je bila v skeletnem 5 Marchesetti, Miti d. Zcntralcomm. 15 (1889), 136; Reinecke 1. c. 141, Navajam le glavno literaturo, podroben seznam literature se dobi pri Réinecku. 6 Reineoke 1. c. 141. 7 Reinecke 1. c. 195. (Nachschrift). Tudi ta najdba bi morala biti publicirana v WPZ 31 (1944). 8 Szornbathy, Das Grabfeld zu Idria bei Bača, Mitt. d. Prähist. Comm. 1 (1903), 320 s. in 356 s.; Reineoke 1. c. 141 s. " Reinecke, Carinthia 131 (1941), 284 s.; Reinecke 1. c. 140 s. 10, Točno najdišče je hrib Kopa ob drž. cesti med Lukovico in Krašnjo blizu naselja Trajava. Najdena je bila že v začetku 19. stol. Kot najdišče se citira zelo različno: Podpeč pri Brdu, Trnjava (Ternawa pomotoma tudi Der-nawa) in Lukovica. Poleg tega Sacken in Fiala pomotoma poročata kot o fragmentu, dasi je v resnici čelada odlično ohranjena. Nastala je torej kopica imen in nejasnosti. Izbral sem si ime najdišča Lukovico, dasi v literaturi mi najpogostejša, ker je najbližji večji kraj. O najdbi sami cfr. Hochstetter, Pran. Ansiedelungen und ßegräbnissstätten in Niederösterreich und in Krain, 5. Bericht, str. 10. (Aus dem 80 Bd. der Sitzb. d. k. Akad. d. Wissenschaften 1879.); Miillner, Typische Formen, Taf. XXXIII, št. 8.; Reineoke 1. c. 146 s. Čelada iz Nevelj, od spodaj Čelada iz Valične vasi, od spodaj grobu skupaj z dvema sulicama.11 Druga z napisom v severno-italskem alfabetu se nahaja v Kulturnozgodovinskem ipuzeju na Dunaju.11 12 Točen sestav najdbe ni znan, vendar izhaja po vsej priliki tudi ta iz kakega skeletnega tamkaj snega groba. Skupaj s čelado je dunajski muzej prejel tudi tipičen mladohalštatski material. 8. Magdalenska gora — tri čelade. Prvo je izkopal 1. 1895. Pečnik.13 V skeletnem grobu (grob 1 po inventarju dunajskega muzeja) sta bili poleg čelade še dve enostavni certoški fibuli, dve certoški fibuli na samostrel, dve trakasti fibuli z okroglim diskom na glavi, enostaven bronast opasač, dve cevasti sekiri in ena z ušesom, štiri sulične konice, zakrivljen nož. Drugi dve14 sta iz 29. groba gomile št. 5, ki jo je izkopala vojvodinja Mecklenburg. Grob 29. je bil središčni grob gomile, ki je vseboval dva skeleta s pokopom konja. Poleg obeh čelad so položili v grob še železni zgodnjelatenski meč, dve železni sulični osti, dva opasača, od katerih je eden figuralno okrašen (Treasures of Carniola, plate Vili) s pripadajočimi obročki okrogle in zankaste oblike. V istem grobu je bila najdena tudi rebrasta cista s fragmentarno ohranjenim, omamentiranim pokrovom, večja situla, dva bronasta kotlička (lebetes) z ročaji, eden z ravnim, drugi -s tordiranim. Od okrasa je bilo v grobu le nekaj prstanov, steklenih biserov in velik bronast žebelj s kroglasto glavico. Od konjske opreme so bile v grobu uzde z bronastimi diski in gumbi križaste oblike (Treasures of Carniola, piate Vili). 9. Iz izkopavanja vojvodinje Mecklenburške sta še dve eno-grebenasti čeladi, ki ju je darovala cesarju. Wilhelmu in sta danes v berlinskem muzeju.15 Spadata v skupino izkopanin, v sklopu katèrih je bil najden tudi znani oklep z dvogrebenasto čelado (sedaj v Berlinu). V skupini je še tudi mnogo drugega 11 Deschmann-Hochstetter, Prähist. Ansiedelungen nnd Begräbnissstätten in Krain. 1. Bericht, str. 18. (Aus 42. Bd. der Denkschr. d. mathem.-maiturw. Classe d. k. Akad. d. Wissenschaften, Wien 1879; Müllner, Typische Formen, Taf. XXXIII, št. 7.; Reinecke 1. c. 145. 12 Archäologischer Anzeiger 1892, 54 s. ; Reinecke 1. c. 145. is Hoernes, WPZ 2 (1915), 98 s. Reinecke te zaradi spremnih najdb zelo važne čelade v svojem sicer zelo podrobnem seznamu ne omenja. Skico Pečnikovih izkopavanj cfr. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 3 (1893), 2. 14 Treasures of Carniola 1934, 77 s. z barvno sliko; Reinecke 1. c. 147 s. 15 Reinecke 1. c. 146. značilnega dolenjskega halštatskega inventarja. Najdišče je verjetno Št. Yid pri Stični. 10. Brezje pri Mirni peči.10 V 16. grobu 7. gomile je Pečnik našel enogrebenasto čelado skupaj z dvema bronastima situlama, dvema tsuličnima ostema, dvema lončenima posodama in štirimi lesenimi dkroglimi ploščicami,' okovanimi z bronom. Ostrogo in ostale predmete, ki jih Reinecke še pripisuje temu skeletu, Hoer-nes izrečno pripisuje drugemu grobu, dasi tudi ostroga sama ni ovira, da ne bi mogli grob staviti v mlajšo halštatsko periodo. V isti nekropoli je bila najdena tudi bronasta čelada s polkrogla-sto štulo in dvema ptičema na vrhu, med katerima je tekla perjanica. V katero vrsto spada, je na podlagi Pečnikove kratke notice nemogoče določiti. 11. V Toplicah pri Novem mestu16 17 je Pečnik pri kopanju gomil našel v 5. gomili dve enogrebenasti čeladi. V prvem grobu, ki ga Pečnik opisuje kot grob poglavarja, je bil ob skeletu položen še velik lonec ob glavi, nad koleni je stala strta situla, najdeni pa sta bili še dve sulični osti, skleda, razjeden» bronast pas, dve fibuli (vrsta ni navedena), čelado samo pa je imel skelet pod koleni. Po Rutarjevem poročilu, ki podaja točno tudi globinske in horizontalne mere groba, je bil skelet pokrit z ogromno množino kamenja, za tri vozove, kot pravi Rutar. Druga čelada je bila najdena v dvojnem grobu moža in žene. Mož je imel poleg čelade še dve sulici, sekiro, štirioglato puščično ost in ob nogah dve vitki situli mlajše razvojne faze. Žena pa je imela jantarjeve jagode, votle zapestnice in fibule (vrsta zopet ni navedena). 12. Libenska gora pri Vidmu.18 O čeladi, ki jo danes hrani dunajski muzej, nimamo nobenih podatkov, tako da so nam okoliščine najdbe nepoznane. Brez dvoma pa spada v sklop pretežno mlajših halštatskih nekropol s področja Libenske gore in Stare vasi pri Vidmu. Tu sta kopala Pečnik in Gurlitt; po različnih muzejih v Ljubljani in na Dunaju leži bogato, večinoma še ne publicirano gradivo iz tamkajšnjih nekropol. 16 Hoernes, \VPZ 2 (1915), 106 s.; cfr. še Pečnik 1MK 4 (1894), 112 (čelada z bronastima ptičema) ; Reinecke 1. c. 149. 17 IMK 8 (1898), 102 s.; Rednecke 1. c. 149 s. 18 Reinecke 1. c, 153. 13. Y NaravOslovno-historičnem, muzeju na Dunaju je ohranjena še ena čelada, katere najdišče je sicer neznano, a se zanjo domneva, da je s slovenskega ozemlja. Spremnih podatkov ni.19 14. Žen jak20 v Slovenskih goricah. Slovita najdba 26 čelad iz 1. 1811. Njih podrobno zgodovino je napisal Reinecke v najnovejšem citiranem delu. Danes je po Reinecku ohranjemih 23 čelad,21 večinoma v muzejih v Gradcu in na Dunaju, kjer je tudi znana čelada s prvim germanskim napisom; ena izmed njih je v Ljubljani (Narodni muzej, inv. št. P 6291.). Kot najdišče se običajno napačno Pava ja bližnja Negova v Slovenskih goricah. 15. Čungar pri Cazinu v Bosni.22 Čelada je bila najdena ob nogah skeleta. Kot grobni pridatki se omenjata še dva železna predmeta nejasne uporabe, morda ročaja kake posode. . Če podrobneje analiziramo teh 43 ohranjenih čelad s slovenskega ozemlja, katerim priključujem še najdbo iz Bosne, ne upoštevam pa danes izgubljene čelade, dobimo dokaj enotno podobo, ki je sicer daleč od neke uniformirane serijske izdelave, kaže pa vendar izrazite podobnosti, ki jih lahko vežemo samo na izdelke najdene na slovenskem ozemlju. Tipološko je za današnje slovensko ozemlje karakterističen primer čelade z enostavnim nepoudarjenim grebenom in s krajci, ki so na zunanjem robu enostavno zapognjeni navznoter brez pasasto razširjenega roba, tako kot nam to kažeta n, pr. opisani čeladi iz Valične vasi in iz Nevelj pri Kamniku. Ta zaključek krajcev je karakterističen prav za čelade na našem ozemlju, saj jih ima od 43 najdenih čelad tega tipa tako oblikovane krajce 39. Istovrstne in istodobne 10 Reinecke 1. c. 153 s. 20 Najdba se omenja zelo pogosto, glavna literatura je zbrana v citirani Reineckovi studi ji. Zadnje delo o gernmnskem napisu, ki je ohranjen na. 22. čeladi po Reineckovem seznamu, je Arntz, Handbuch der Runnenkunde, . Haale-Saale, 1944, str. 59 s. 21 Za 21 čelad je gotovo, da izhajajo iz najdbe v Ženjaku. 2 čeladi (št. 12 in 23 po Reineckovem seznamu) je Reinecke pridružil tej skupini le na podlagi zunanjih podobnosti, predvsem zaradi enake patine. Taki argumenti so nezadostni, predvsem še za čelado št. 25 po Reineckovem seznamu, ki se nahaja sedaj v Berlinu. Ta čelada s poudarjenim grebenom, cristo, je omejena le na zapadnoalpsko področje, na vzhodnoalpskem bi bil to edini primer. Mislim, da enaka patina in še druge podobnosti čisto zunanjega značaja brez vsakršnih drugih podatkov še ne dokazujejo zadostno pripadnost te čelade k skupini iz Ženjaka. Gotovo ne toliko trdno, da bi jo lahko smatrali za dovolj trdno bazo, iz katere bi lahko izvajali nadaljnje zaključke. Zato je v nadaljnjem ne upoštevam. 22 Fiala, Über einige Wallbauten in nordwestlichen Bosnien, WMBH 4 (1896), 94 s.; Reinecke 1. c. 150 s. « čelade tega tipa izven slovenskih najdišč takega robu krajcev sploh ne poznajo. Običajen je pa pri starejših čeladali v obliki klobuka s krajci in deloma tudi pri nekaterih istodobnih drugega tipa. Na ta moment, ki ga tu le ugotavljam, se bomo pri vprašanju tipološkega razvoja še povrnili. Čelada te vrste ima lahko spredaj in zadaj gumb oz. zanko za pritrditev perjanice, pogosto stoji gumb spredaj, zanka pa zadaj. Gumbi o>z. zanke za perjanico so tipološko stare in verjetno pod vplivom čelade z dvema grebenoma, kjer jih imamo redno, in predstavljajo njen tipološko sestaven del. Čelade imajo v večini primerov ornament, ki stoji običajno nad vglobljenim delom in na posebej izdelanem kosu, ki je prekrival spodnji del krajcev in služil za pritrditev podloge. ludi ornament je vezan na razmeroma zelo omejeno število motivov. Najpogostejši je okras, kot ga nosi čelada iz Valične vasi, to so puncirani krožci s pi,ko v sredini in palme-tami med krožci, na posebej izdelanem kosu pa imamo dvojni pas vtisnjenih krožcev s piko v sredini. Ta varianta v celoti odgovarja okrasu čelade iz Vač v ljubljanskem muzeju. Mesto krožcev s pikami imamo tudi dvojne koncentrične krožce ali spirale, zelo sklenjene, tako da dajejo vtis koncentričnih krožcev. Mesto palmet se dobe še razni pravokotni žigi,tki so včasih šra-firani, redkeje so šrafirani trikotniki. Običajno se na zgornjem pasu nad vglobitvijo vežejo pahnete oz. pravokotni žigi s krožci oz. spiralami, lahko so pa tudi krožci sami, kot je to običajno na posebej izdelanem kosu, nosilcu podloge. Pri čeladah s pa-sasto razširjenim robom krajcev je okrašen tudi ta pasasto razširjeni del. Čelade, ki imajo poudarjen greben, tako imenovano cristo, imajo okrašeno tudi to, običajno z valovnico. Neznatne so tudi variante v držajih, kamor so pritrjevali trak, s katerim so si zavezali čelado pod brado. V večini primerov so držaji izdelani iz istega kosa kot nosilec podloge, dobimo pa tudi posebej z zakovicami pritrjene zanke. V celoti so vse te variante, ki bi jih nekaj lahko še našteli, malenkostne in nevažne; tudi večja ali manjša zaobljenost štule, ki bi sama po sebi lahko sicer kazala na večjo ali manjšo zvezo s starejšim poikroglastim tipom, nima v naših primerih več razvojnega pomena, ampak kaže le na individualno izdelavo, ne da bi kakor koli mogli razločevati posamezne delavnice. Kljub precejšnji podobnosti posameznih čelad, o kakem duplikatu vendarle ne moremo govoriti. Važ- 7 Arheološki vestnik 97 nejša je druga inačica te čelade, ki je na slovenskih tleh zastopana le v štirih primerih (dve iz negovske najdbe, čelada z Li-benske gore in en primer iz neznanega najdišča), to je čelada s pasasto razširjenim robom krajcev, kar označuje Lipperheide A' svojem katalogu kot »Krempe«. V tem primeru krajec čelade ni enostavno uvihan navznoter, ampak je razširjen tako, da tvori bolj ali manj ozek pasast rob. Ta inačica je važna zaradi tega, ker je značilna za vse italske čelade, ki najbolj odgovarjajo najdbam z našega ozefnlja z enostavno uvihanimi krajci, in le iz te vrste, imenujmo jo italsko v nasprotju z A^zhodnoalp-sko, ki pasasto razširjenega robu krajcev redoma ne pozna, je nastala še tretja, ki ima greben poudarjen s tako imenovano cristo. Ta tretji tip bi bil pri nas izpričan le v 23. čeladi iz Ženjaka po Reinecku. Pripomniti pa je treba, da je Reinecke to čelado spravil v sklop negovske najdbe dosti samovoljno in brez dokazov. Verjetno Ar njega ne spada, ker bi bil to sicer edini primer inačice pri nas, ki je sicer omejena le na zapadno-alpsko področje. Če torej na kratko povzamemo, imamo med tako imenovanimi čeladami it als k o - e t r u š č ans k ega tipa v zaključnem razvoju tri inačice. 1. Inačica z enostavmim nerazširjenim robom krajcev (vzhodnoalpska inačica, ki je omejena le na slovensko ozemlje in Čungar v Bosni). 2. Inačica s pasasto razširjenim robom, ki jo pri nas poznamo le v štirih primerih (italska inačica). 3. Inačica s pasasto razširjenim robom krajce\' in poudarjenim grebenom, ki je pri nas sploh ni (zapadnoalpska inačica). I o so tri zaključne variante tega tipa, od katerih je tretji razvojno očitno najmlajši. Tretja inačica s poudarjenim grebenom je prav tako kot vzhodnoalpska krajevno razmeroma jasno omejena in sicer na zahodnoalpsko področje, približno na linijo med prelazom Sv. Bernarda in vzhodno Švico. Glavni najdbi sta dve čeladi iz Giu-biasca23 (vzhodno od severnega dela Lago Maggiore), nekropole, ki začenja v mlajšem halštatskem obdobju in sega tudi še v začetek rimskega carstva. Ta prehod pod dokončno rimsko nad- 23 R. L* 1 Iridi Die Gräberfelder in der Umgebung von Bellinzona, Kt. Tessin, 1914 (Kataloge d. Schweiz. Landesmus. 1, 2) 294 s. Citiram po Reanecku 1. c. 154 .s. oblast je zaradi svojstvenosti razvoja teh odmaknjenih krajev enako nejasen kot često pri nas. Po Reinecku sta obe čeladi tako iz groba 262 in 119 že cesarskodobni. Do Ulrichove publikacije, ki datira grobova v znatno starejšo dobo, a je ni v Ljubljani, je težko zavzeti stališče. Če spadajo vsi pridevki, kot jih navaja Reinecke za grob 262, kar nekateri dvomijo, dejansko v ta grob, je njegova datacija pravilna; vsekakor pa je možna za grob 119, vsaj teoretično, in več kot teoretično se le na podlagi po Reinecku naštetega materiala ne da govoriti, tudi še starejša datacija. Kajti razna lokalna keramika provincialno latenskih form je prav V podobnih najdiščih, kot je Giubiasco, zelo dolgotrajna v svojih formah. Če je v nekem grobu datirana n. pr. z rimsko terrò sigillato, velja ta datacija samo za ta določen primer; ne moremo pa še o tej provincialno latenski keramiki vedno govoriti kot o rimskodobni, kadar ni podrobneje določena z drugim rimskodobnim predmetom. To prav po istem principu konservativnosti, katerega običajno uporabljamo v obratnem sklepanju. Konkretno je to primer za Reineckova izvajanja glede groba. 119, v katerem je bila najdena čelada s cristo. Tu imamo med drugim čašo z lijakastim vratom latensko provincialne forme, ki je bila najdena tudi v grobu 116 skupaj s terrò sigillato. Grob 116 v tem primeru dokazuje samo, da je lahko tudi grob 119 istočasen z grobom 116, ne pa da mora biti. To je pa v našem' primeru važno. Ne trdim namreč, da obravnavani primer čelade ne bi mogel spadati tudi še v avgustejsko dobo, toda izključujem možnost, da spada le v avgustejsko dobo. Poleg tega pa slično kot v Idriji pri Bači tudi v Giubiascu ni vedno računati že na rimsko okupacijo, kadar naletimo na kak rimski element, ampak se gà da pogosto zadovoljivo razložiti s trgovskimi zvezami, za katere nam antični pisatelji poročajo, da so obstajale. Istovrstne čelade s cristo so bile najdene na tem področju še v Daoni, Sanzenu (vsaj dva kosa), Churburgu iz Ober-vintschgaua, v Tartsehu (Obervintschgau), iz Obervintschgaua so poznani še nadaljnji, ne • ožje določeni fragmenti čelad te vrste, v Innsbrucku (ena fragmentarno ohranjena, druga cela) in v Igisu pri Churu.24 24 Lipperheide, An/tike Helme, München 1896, 213—215 št. 469—471 (Daone in Judiikarien) ; 210—2)1 št. 205, 472 (Churburg in Vintscligau) ; 212 št. 460 (Innsbruck); 209 št. 15 (Ig.is pri Churu); Reimecke 1. c. 157 s. Mislim, eia ni samo slučaj, da spadajo vse naštete čelade, v kolikor niso osamele najdbe, v okvir prazgodovinskih postojank. Zaradi pomanjkanja dobro dokumentiranih najdb s spremnim materialom, ali pa zaradi nezadostnih publikacij, nam je sicer težko določiti točno, kdaj se je ta prehod iz enostavnega grebena v poudarjenega izvršil, domnevati moremo le, da razmeroma kmalu po certoški periodi, ker crista ne predstavlja tipološko bistvenega premika, najdbe same so pa tudi iz takih najdišč, ki ta čas dopuščajo. Stara mnenja,, ki datirajo čelado s poudarjenim grebenom v 4. oz. 3. stol., in Reineckovo, ki jo datira izključno le v avgustejsko dobo, bi modificirali tako, da bi dopustili čas od 3. stol. pa do avgustejske dobe. Taka datacija tudi odgovarja odmaknjenemu položaju najdišč, kjer so se konservativno ohranjale stare forme; popolnoma neverjetno pa je, da bi ustvarjali nove samostojne forme prav v času, ko so prišli pod rimsko nadoblast, kar je brez dvoma predstavljalo za nosilce največjo ekonomsko krizo, ki ni dopuščala razcveta, v izdelovanju orožja še celo ne. To je, mislim, jasno za vsakogar, ki ima le nekaj predstave o tem, kaka je bila rimska okupacija. ■Skupni izvor dveh tako sličnih variant, kot sta zapadno-alpska s poudarjenim grebenom in pasasto razširjenim robom krajcev in vzhodnoalpska z nepoudarjenim grebenom in enostavno uvitimi krajci, dve varianti, ki sta kljub svoji sorodnosti omejeni na razmeroma zelo oddaljena področja in ki se med seboj ne mešata, nam je nujno iskati na nekem tretjem področju, ki je v našem primeru tako geografsko kot kulturno jasen, to je v Italiji. Italija, in to ne Italija odmaknjenih gorskih predelov in dolin, je matica celotnega tako imenovanega italsko-etruščan-skega tipa in zato nam je tu najlaže začeti tudi predzgodovino in razvoj tega tipa. Na začetku vrste25 stoji preprosta čelada v obliki klobuka, ki se začenja javljati že na koncu 7. stol. in nato nadaljuje preko vsega 6. stol. v 5. stol. Po vsem videzu prevladuje preprosta lor- 25 Najboljši pogled v razvoj dobimo še vedno v Lipperheide, Antike Helme, kjer je zbrano mnogo gradiva, čeprav še daleč ni popoln. Cfr. se Schröder, Die Fredherrlieh von Lipperheidische Helm-Sammlung m den k. Museen zu Berlin, Archäolog. Anzeiger 20 (1905), 15 ss. \ ma a I i'Coenu. Dumitrescu2“ omenja 30 lakih čelad s picoenskega ozemlja (Novilara, Ripatransone, Cupramarittima, Recanati, Bei-monte, Numana, Termo, Pergola, Montegiorgio, Marsia itd. Odtod se je razširila tudi v nepicoenske kraje, ikot Citta di Castello v Umbriji, Seste ( al ende, Forli idr.). Omeniti je seveda treba, da omenjena najdišča ne predstavljajo niti po formi niti po starosti istovrstnih čelad. Nekatera najdišča bomo pozneje še posebej omenili. Večkrat se čelada v obliki klobuka s krajci druži s starejšimi tipi čelade, najpogosteje s čelado stožčaste forme (Novilara; v Narodnem muzeju v Ljubljani imamo stožčasto čelado iz Gorenjega sela pri Vrhpolju v Gorjancih, inv. št. P 4405, Miill-ner, Typische formen, Taf. XXXIII, št. 5). Že na začetku klobu-kastega tipa s krajci imamo dve vrsti. Prva je sestavljena iz več bronastih plošč, ki so med seboj spete z zakovicami — ena taka ze razvitejša, mlajša, sestavljena iz petih kosov, je bila najdena tudi na Vačah2' — druga, ki je nastala najbrže nekoliko pozneje pa je že v začetku iztolčena iz enega samega kosa. Sestavljene čelade so redno iz tanjše bronaste pločevine podložene z usnjem, ki ima tu še svoj prvotni zaščitni pomen, saj je tanka pločevina le slabo varovala pred udarci. Njihova razvojna pot gre od ozkih, nepoudarjenih in ne v ostrem kotu se odvajajočih krajcev do širokih, ki stoje pravokotno na štulo. Njen spodnji del pred prehodom v krajce se nekoliko zoži, vendar ta zožitev ni niti tako izrazita niti talko nujna kot pri čeladah izdelanih iz enega samega kosa. Večkrat je samo nakazana. Vaški primer sestavljene čelade te vglobitve nima. Ena mlajših inačic tega tipa so dvogrebenaste čelade,* 27 28 pri nas so ti grebeni redoma iztolčeni iz štule. V zadnji fazi so te čelade pri nas vedno sestavljene samo še iz dveh kosov: posebej iz štule z grebenom in posebej krajci, ki so nanjo z zakovicami pritrjeni. Med obema grebenoma so stavljali perjanico: spredaj in zadaj imamo nastavke, večkrat v obliki konjička, kamor so jo zapeli. Tudi na vrhu sta še po- 28 Dumitrescu, L’età del ferro nel Piceno (9129). Citirano po Monumenti antichi 35, 340. 27 Hochstetten-, Die neueste Gräberfunde von Watsch und St. Margarethen in Krain. Denkschriften math.-naturw. CI., Wien, 47 (1883), 182 s.. 28 Najdbe dvogrebenastih čelad so na naših mladohalštatskih najdiščih zelo pogoste in redoma spremljajo najdbe enogrebenastUr. V Narodnem muzeju imamo dvogrebenaste čelade iz Vač, Magdalenske gore, Družinske vasi pri Šmarjeti. Neprimerno večje število dvogrebenastih čelad z našega ozemlja je po avstrijskih muzejih. gosto ohranjena nastavka, večkrat v obliki krilatih figur, med katerima je tekla perjanica. Čelada skovana iz enega samega kosa prav tako razvija krajce, ki postajajo širši in pravokotno odklonjeni od štule, začenja se javljati vglobitev med krajci in štulo. Primer take starejše stopnje je n. pr. enogrebenasta čelada iz iHallstatta.29 Pol-kroglasta štula se začenja umikati grebenasto zaključeni in kot smo videli, je v tipološko končnem razvoju ta greben celo poudarjen. Spredaj in zadaj imamo pogoste držaje za pritrditev perjanice, prav tako včasih še na vrhu, vendar vse to se počasi izgublja, pri čeladi s cristo so že popolnoma nepotrebni in; dejansko odpadejo, in prav ta tip čelade se v svojem končnem razvoju razvije v izrazito praktično vojno čelado, ki služi dejansko in predvsem za uporabo in ni le paradni kos. Če je v začetku, Vendar že v mlajši halštatski periodi, pogostejša čelada z dvema grebenoma kot enogrebenasta, se to razmerje pozneje izpremeni in v 1. stol. se ohrani samo še enogrebenasta. Značilno in važno je, da imamo pri nas od Čelad s polkroglasto štulo lé starejše primere iz 5. stol. nikakor pa ne mlajših. Vzrok je, kot bomo videli, v tem, da se na eni strani uvel javi izdelava v domačih delavnicah, na drugi pa prekine tisti plodni stik z Italijo, ki ga poznamo iz dobe Certose. V Italiji se vzporedno z grebenasto čelado dolgo ohrani še polkroglasta, ki je dopuščala tudi okrasu večji razmah. Čelade s polkroglastim klobukom so bile najdene tudi še na bojišču pri Kanah.30 Prav tako poznamo iz Italije bogato ornamentirane čeflade te vrste. Dobimo jih predvsem na etruščanskem ozeml ju, vendar je prav tu literatura zelo skromna s podatki o najdiščih. Okras je še v strogem stilu 6. stol., mlajši kosi z ornamentiko v obliki vitic pa segajo tudi še v 4. in 3. stol.31 V okviru tega skopo nakazanega razvoja imamo trdno postojanko, ob kateri se moramo ustaviti. To je Hieronova čelada, ki je bila najdena 1. 1817. v Olympiji in je danes v Britskem muzeju v Londonu.32 Čelada stoji prav na pragu razvoja, ki že neposredno uvaja v čelade, ki jih prvenstveno obravnavamo. 2B Sacken, Das Grabfeld von Hallstatt, Wien 1868, str. 43. 30 Richter, Greek, Etruscan and Roman Bronzes, New York, 1915, str. 419. 31 Schröder 1. c. str. 27. 32 Lipperhcide, Antike Helme, str. 170 št. 255, napis 558.; Reinecke 1. c. 163 z nadaljnjo literaturo str. 127 op. 15. Čelada že kaže vglobljeri pas med štulo in krajci, začenja se javljati greben, ki je pa komaj skromno nakazan, krajci so v primeri s pozneje običajnimi ozki. Čelada nosi napis, ki nam pove, da je čelado daroval Hieron Olympij'skemu Zevsu v zahvalo za zmago nad Etruščani pri Kanali 1. 474. pr. Kr. V začetku 5. stol. imamo torej čelado, ki ni sicer neposredna paralela tem, ki so bile najdene na slovenskem ozemlju, je pa do njih le še kratka razvojna pot. Zelo blizu HieronOvi čeladi stoje čelade iz S. Maria Maddalena di Cazzano vzhodno od Bologne, nadalje fragment čelade iz Certose,33 ki kažeta na krajce s podobno ozko zakl jučenim robom kot poznejša vzhodnoalpska varianta italsko-etruščanskega tipa. V tem času se pa že tudi pojavljajo čelade s pasasto razširjenim robom, krajcev, kot jih najdemo v etru-ščanskem grobu v Vidcih, nadalje čeladi iz Dovadole južno-vzhodno od Forlija in v Forliju samem in v Numani.34 Stopnjo razvoja iz 5. stol. kažejo tudi upodobitve čelad v umetni obrli na situlah in opasačih. naj omenim tu le bolognsko in vaško situlo in opasača iz Vač in Magdalenske gore, kjer je pa iz razumljivih vzrokov težko določiti točno, za katero varianto gre. V tej zvezi je treba omeniti še tudi kipec iz groba 25. iz Idrije pri Bači, ki nosi čelado s pasasto razširjenim robom. Grob spada v starejšo periodo nekropole. S temi nekaj primeri pa slika te vrste obrambnega orožja v Italiji še daleč ni izčrpana. Tudi je to naloga, ki že prestopa naš okvir. Kajti v Italiji imamo v tem času zelo pisano podobo, ki znanstveno še ni obdelana35 * in ki jo od tu obdelati tudi ni mogoče, dasi hi znanstvena razčlenitev in opredelitev italskega materiala tudi nam odkrila marsikateri zanimiv in važen moment. V tej zvezi je le omeniti skoraj gotov import čelade iz Tržišča pri Cerknici38, na že omenjeno sestavljeno čelado iz Vač, čeladi iz Magdalenske gore,37 po formi 33 Reinecke 1. c. 164. 34 Reiinecke 1. c. 163 s. 35 Cfr. Lipperheide, Antike Helme, 160 št. 240: 161 št. 239; 162 št. 337; 163—164 št. 424b in 424a; 166—167 št. 415a in 415b; 171 št. 89; 173 št. 462; 181 št. 290; 182 št. 354; 183 št. 87; 188 št, 289; 189 št. 229a; 192—193 št. 418a in 418b; 194—195 št. 414a 414c; 197 št. 319; 199 št. 107; 200 št. 27; 201 št. 468; 202 št. 82; 20J5—204 št. 232c in 230a; 203 št, 320; 207 št. 232a; 220 št. 331. Često pri teh najdbah, katerim bi lahko pridružili še marsikatero drugo, nimamo ne potrebnih podatkov o .spremnem materialu niti podrobnosti, kje in kako so bile najdene. s« Schmid, Jahrbuch für Altertumskunde 4 (1910), 108 s. 37 Reinecke 1. c. 166. podobni oni iz Tržišča pri Cerknici, ki ju hrani prazgodovinski seminar univerze na Dunaju,'o katerih pa ni točnih podatkov, kje in kako sta bili izkopani. Sem spada še marsikateri kos iz naših prazgodovinskih nekropol, ki je bil izkopan na koncu 19. in v začetku 20. stol., ki pa je bil zaradi slabe ohranjenosti zavržen, ali pa se skriva kje po avstrijskih muzej ih na Dunaju ali v Gradcu. Marsikatera kratka notica Rutarja ali Pečnika v Iz-vestjih iz teh let nam da to slutiti, dasi danes nimamo s kratko notico kaj početi, ker je znaništveno nezadostna. Omenil sem že čelado z okroglo štulo iz Brezij, ki verjetno spada v ta okvir. Ti kosi so prišli k nam po vsej verjetnosti za viška zvez naših krajev z Italijo, to je v certoški dobi, morda kak primer tudi za Ar-noaldi periode s čimer se skladata tako tipologija čelad kot spremni grobni material. V oči pade dejstvo, da i m amo v teh im-portiranih primerih povsod le čelado z enostavno uvihanim robom krajcev, ne pa pasasto razširjenim. Suponirati moramo, da italske pokrajine, s katerimi smo imeli prvenstveno zveze, takrat tega pasasto razširjenega robu krajcev še niso poznale, ali pa vsaj v močno podrejeni meri. Deloma nam to potrjuje že material, ki ga poznamo (čeladi iz Certose in S. Maria Maddalena di Cazzano z enostavno uvitimi krajci v nasprotju s pasasto razširjenimi, ki spadajo na etruščansko področje). Popolnoma pa si zaradi nerazčiščene problematike v Italiji sami, vendar ne moremo še jasno razložiti tega dejstva. Morda je pasasto razširjen rob krajcev nastal v Etruriji in je v venetske kraje prišel šele pozneje. Vsekakor je dejstvo, da so čelade s polkroglasto štulo brez grebena na slovenskem ozemlju, ki so po vsej verjetnosti import, dosledno brez pasasto razširjenega robu krajcev, dasi je v Italiji ta varianta že zastopana. Na podlagi teh importiranih kosov, ki so služili kot nekak prototip, je kmalu nato, prav za časa Certose razživela obrt v naših krajih nadaljevala in se samostojno uveljavila, ko je tesna zveza s severno Italijo, kot jo izkazuje certoška perioda, z začetki keltskih vpadov prenehala. Mislim, da si na ta način zadovoljivo razrešimo na eni strani podobnost tipa in na drugi vendar samostojno varianto v okviru enogrebenaste čelade italsko-etruščanskega tipa. Ko je v Italiji že skoraj popolnoma prevladala čelada s pasasto razširjenim robom krajcev, je bila na eni strani zveza z Italijo že razrahljana in na drugi lastna obrt že toliko razvita, da se ta zadnji tip ni mogel več uveljaviti. Razmerje štirih čelad s pasasto razširjenim robom proti 39 brez tega roba jasno kaže na to. Podrobnejša obdelava naših najdišč v celoti bo verjetno-pokazala na podobno problematiko tudi v drugem materialu in jo lahko šele prav poglobila. V tej zvezi naj omenim samo neko splošno trdoživost v certoški dobi nastalih form, ki se jim v stoletjih do prihoda Rimljanov pridružijo le maloštevilne nove. Naše ozemlje se je v tej dobi razmeroma zelo konservativno zaprlo za tuje vplive. Že popolnoma razvita čelada italsko-etru-ščanskega tipa s pasasto razširjenim robom krajcev kaže lahko sicer še vedno na neko dinamično moč nosilcev, če ne nasproti našemu ozemlju, pa zato nasproti severu. Najdbe teh čelad italske variante v Saul grubu, Obersaksenu, Astnu38 bi kazale na to, v kolikor ni vendar verjetnejša razlaga, da se je ljudstvo, ki so ga Kelti pregnali iz. rodovitnih dolinskih predelov umikalo v gorske predele in tam ostalo še toliko samostojno in močno, da je lahko nadaljevalo svojo kulturno tradicijo. Če se zadnja razvojna stopnja, to je čelada s poudarjenim grebenom, sploh ni dotaknila našega ozemlja', to dokazuje, da so njih nosilci zgubljali na moči in pomenu, zveze 'z našim ozemljem pa so se iz razumljivih vzrokov še bolj pretrgale. Omejitev teh čelad na za-hodnoalpsko ozemlje nam kaže, da so se njih nosilci že popolnoma umaknili v gorske predele in se lahko samo tam obdržali, rodovitne južnejše predele pa so morali prepustiti svojim nasprotnikom, Keltom in pozneje Rimljanom. Na kratko bi bila torej podoba razvoja ta, da se v 5. st. v Italiji iz prvotne preproste oblike čelade klobukaste forme, potekajoče iz 7. stol., razvije čelada, ki je podlaga tudi za vzhodnoalpsko inačico, da se pa v 4. stol. z vpadi Keltov skupni razvoj prekine in se v Italiji ustali čelada s pasasto razširjenim robom krajcev, na vzhodnoalpskem ozemlju pa s preprosto navznoter uvihanim. Italska vrsta razvija še zahodnoalpsko inačico, ki pa ostane omejena samo še na zapadnoalpske kraje, dočim vzhodnoalpski nimajo več stika s tem razvojem in ohranijo svojo varianto neizpremenjeno. Kronološko torej lahko odgovarja vzhodnoalpska inačica tako italski kot zahodnoalpski. 38 Reinecke PZ 7 (1915), 179 (Sautgrab); MAG 46 (1916), Besiedelung des Ennser Bodens (za Asten); Reinecke1 L c. 159 in 1,66 op. 79. S tem je podana že tudi osnova za datacijo vzhodnoalpske inačice, torej tudi čelad iz Valične vasi in Nevelj pri Kamniku. Preostane še analiza spremnega materiala, ki je bil najden ob čeladah v vzhodnoalpskem področju. Od najdb na slovenskem ozemlju so čelade iz Tominčeve jame pri Škocjanu, Sežane, Kamna pri Rikarji vesi, Lukovice pri Domžalah, Ženjaka osamelci in za datacijo nevažni. V isto vrsto spada tudi najdba, kateri niti najdišča ne poznamo, docim tretja vrsta sicer očitno kaže svojo zvezo z grobišči mlajše halštatske dobe, ne poznamo pa okoliščnih najdb, ali pa te obstajojo le v neizrazitem materialu (Libenska gora, Vače, mecklenburška najdba iz Št. Vida). Ostane pa jih še vedno nekaj, katerih izrazit spremni material govori dosti jasno in nedvoumno. To so predvsem vse tri čelade z Magdalenske gore, iz Brezij pri Mirni peči, čeladi iz Toplic pri Novem mestu in končno čelada iz Idrije pri Bači. Spremni material je sicer, razen v zadnjem primeru, le sumarično in grobo naveden brez podrobnejšega opisa, risb ali fotografij, toda zadostno, da ga, če izvzamemo Idrijo pri Bači, lahko uvrstimo v pojem mlajšega halštata, ki ima navzdol nekoliko nižje, to je mlajše postavljeno mejo, kot jo je postavil Itoernes za naše kraje. Podrobnejše izvedena slovenska prazgodovinska kronologija bo pojem Hoemesovega mlajšega halštata še natančneje razčlenila in razširila, vendar to ne bo moglo bistveno vplivati na kronologijo čelad tako imenovanega italsko-etruščanskega tipa, ker sta njihova izdelava in predvsem uporaba brez dvoma bili dolgotrajni. Točneje in z večjo gotovostjo bomo lahko začrtali njen začetek. Toda mislim, da se bistveno ne motim, če že danes postavim kot začetek neposredno dobo po višku vpliva Certose. To je čas, v katerem so ekonomsko in kulturno naši kraji še vedno močni in je predvsem civilizatorično še vedno čutiti razcvet, do’ katerega so naši kraji prišli v plodnem stiku z Italijo, na drugi strani pa ta zveza zaradi novih političnih dogodkov. ki imajo svoj začetek v keltski invaziji, vendar že krha in se hkrati začenjajo pojavljati latenskodobni elementi. V ta čas nas je pripeljala, kot smo videli, tipološka analiza čelade same, potrjuje ga pa tudi spremni material, ki ob glavnini cer-toškodobnega že kaže mlajše elemente latena B. Omenim naj tu le železni zgodnjelatenski meč, preluknjano sekiro iz Magdalenske gore, vitko situlo iz Toplic, trakasto fibulo z diskom na glavi i. p. Za podrobnejšo analizo bi bilo seveda nujno da bi bil na eni strani spremni material bolje publiciran, na drugi strani pa da bi imeli v posameznih monografijah solidnejšo in natančnejšo osnovano našo prazgodovinsko kronologijo, kot jo za enkrat nimamo. Trdoživost tega tipa čelade pa nam najbolje dokazuje najdba v Idriji pri Bači. V tem pretežno latenskodobnem najdišču z že močno rimskimi elementi v zadnjem obdobju je čelada tega tipa tuj element. V istem najdišču najdemo že rimske legionarne čelade in vendar predstavlja obravnavani primer s svojimi držaji spredaj in zadaj za perjanico tipološko starejši kos, kot je n. pr. vaški ali opisani iz Valične vasi. Szombathy jo stavlja v 2. stol., lahko pa suponiramo tudi še poznejši čas. Reinecke jo stavlja že v avgustejsko dobo, kar sicer ni izključeno, vendar tudi nujno ne. Spremni material, ki je večinoma poljedelskega karakterja, vsekakor ne dopušča natančnega datiranja in pozno-latenska fibula kakor tudi sponka še dopuščata eventualno avgustejsko dobo, toda dokazujeta je ne. Končno je to v našem primeru le toliko važno, da lahko trdimo podobno kot za čelado iz Giubiasca, da se je tudi vzhodnoalpska inačica italsko-etru-ščanskega tipa ohranila še v 1. stok, pri čemer tudi začetek našega štetja ni izključen, ni pa seveda nujen. Že iz analize tako tipološke kot splošno politične, v katero smo morali poseči že v dosedanjih izvajanjih, nujno sledi tudi naslednji zaključek, da so bile čelade vzhodnoalpske inačice izdelane v domačih delavnicah. Zdelo se bo morda odveč, da je za predmet, ki je bil na slovenskem ozemlju najden v 39 primerih, povsod drugod pa niti v enem. treba to še posebej poudariti. In vendar so vsi raziskovalci do sedaj skoraj dosledno mislili na imlport iz Italije in tudi Reinecke v svoji zadnji študiji še misli tako. Za njega je to toliko bolj čudno, ker pozna ves material in ga poleg tega še datira v avgustejsko dobo, ko so v severno-italski ravnini, od koder naj bi čelada prišla, imeli že rimsko državljansko pravo in bili torej vključeni v rimsko vojsko. Morali bi torej že čisto iz neke muzeološke pietete do svojih »odrešenih« sosedov zopet začeti izdelovati že več sto let stare čelade, v katerih so se včasih sami borili proti Keltom in pozneje proti Rimljanom. Odprto pa ostane vprašanje za čelade s pasasto razširjenim robom krajcev, ki so lahko tako import kot delo naših delavnic na podlagi italskih podlog. Za prvo govori sorazmerno majhno število primerov te variante v nasprotju z vzhodnoalpsko, za drugo pa vendar precejšnja enotnost v izdelavi. Tudi napisi v severnoitalskem alfabetu na nekaterih čeladah niso ovira za našo tezo. Severnoitalske pisave, ki jih danes izvajamo iz halkidijsko-etruščanskega osnovnega alfabeta 8. stol. kažejo izredno mnogovrstnost, ki jo je pripisovati dejstvu, da se je posluževalo te pisave najmanj 6 ljudskih skupin — Etruski, Reti, Iliri Veneti. Kelti, Latini, morda Sabeli in celo Germani, če upoštevamo čelado iz Ženjaka s prvim germanskim napisom. Ni resnih pomislekov, da ne bi mogli uporabljati tega alfabeta tudi v naših krajili. katerih civilizacija je bila razmeroma zelo visoka. Dokaza iz pisave sicer nimamo, tudi bi bil zaradi temnega in nepoznanega področja zelo težak, a verjetnost izhaja že iz same gospodarske in kulturne podobe naših krajev v tem času.30 Reinecke je že v svojem prvem delu iz tega področja pravilno videl, da je čelado italsko-etruščanskega tipa nemogoče omejiti le na 4. in 3. stol., pozneje pa ga je zavedla težnja razložiti prvi germanski napis na eni izmed čelad iz Ženjaka. Reinecke izhaja v svojem delu iz čelade, ki je bila najdena v Idriji pri Bači in ji pripisuje preveliko važnost. Omenili smo že, da sicer ni izključena njena datacija v avgustej&ko dobo, vendar je to dokaj osamljen primer, ki je važen le za dolgotrajnost vrste, ne more pa ob velikem številu drugih čelad, ki spadajo v območje mladohalštatskih najdišč in od katerih so nekatere celo dokumentirane z izrazitim spremnim materialom, predstavljati hkrati tudi gornje starostne meje. Reinecke si te najdbe razloži s poznejšimi rimskodobnimi pokopi. Za tako drzno postavko pa bi bili nujno potrebni močni dokazi, ki jih ravno ni. Nedvomno niso bila ne Pečnikova ne mecklenburška izkopavanja idealna, vendar vsaj tako samovoljno ne moremo mimo njihovih podatkov, če si nočemo podreti sploh vse podlage za poznavanje našega halštata. Če n. pr. vojvodina Mecklenburška navaja za magdalenskogorsko najdbo številko groba, njegove globinske mere, pove točno, ob katerem delu skeleta je bila čelada položena, to ni izmišljeno niti zamešano, posebej še, ker se je čelada 30 Cfr. Arntz, Handbuch der Runnenkunde, str. 32 s; Pittioni, Die _ur-geschichtlichen Grundlagen der europäischen Kultur, Wien, 1949, str. 295 s. \V. Schmid, 15 BRGK, 1926, 200 s. vedno smatrala za dragocen pridatek, kateremu šo gotovo posvetili vso pozornost. Prvo čelado iz Magdalenske gore in Brezij publicira Hoernes, ki bi brez dvoma moral opaziti eventualni spremni rimski material, za katerega Pečnik ni imel interesa, da bi ga skušal prikriti. Če govori Rutar v poročilu to izkopavanjih v Toplicah o 1 m globokem grobu poglavarja, ki je bil zasut »s tremi vozmi kamenja« očitno tudi to ni poznejši rimski pokop. Takih primerov bi lahko še navedel in končno je,vendar popolnoma neverjetno, da bi se vse te pomote nanizale ravno ob najdbah enogrebenastih čelad ne glede na to, da v istih gomilah, pa tudi drugod, Pečnik večkrat izrecno omenja poznejši latenskodobni pokop.40 Odpade torej tudi domneva, da Pečnik ne bi bil zmožen spoznati poznejše pokope. Še posebej pa je popolnoma neverjetno, da bi ljudstva na našem ozemlju prav v trenutku, ko so že prišla pod rimsko oblast in je bila njihova ekonomska sila strta, iz nekih neznanih vzrokov nenadoma segla po čeladi, katere prototip je skoraj 500 let star in ga sami prej niso poznali. Po Reinecku je zvezni čleli med Hieronovo čelado in »avgustejsko« najdba v Vetuloniji,41 42 toda vsak zvezni člen je brez smisla, če pomislimo, da se je v tem času položaj v Italiji, ki se je medtem vključila v rimski imperij, popolnoma izpre-menil. Da bi pa tudi rimski legionarji iz Italije za Avgusta nosili čelado italsko-etruščanskega tipa. tega tudi Reinecke ne trdi. Na kake močne politične in trgovske zveze med premaganimi plemeni v zahodnih Alpah in temi v vzhodnih Alpah pa prav tako ni računati. Če pa nasprotno vzamemo stvar tako kot jo opisujejo Rutar, Pečnik, Hoernes i. dr. pa je stvar neprisiljeno jasna v smislu, kot smo ga skušali razložiti. Po teh ugotovitvah lahko samo na kratko omenim nadaljnja Reineokova izvajanja.4" Ne glede na prejšnje ugotovitve so njegove teze tudi same na sebi neverjetne. Po njegovem so najdbe osamelci izgubljene čelade rimske pomožne vojske sestajajoče se iz podložnikov z našega ozemlja, in sicer iz bojev 1. 16 pr. Kr., ko je Silius Nerva zadušil upore v Panoniji in Dalmaciji in je pri tem tudi Noricum izgubil samostojnost; morda iz Tiberijevega panonskega pohoda iz let 12 do 9 pr. Kr., ali pa, kar mu je najverjetnejše, iz pa- 'o IMK 4 (1894), 210. 41 Reinecke 1. c. 167 s. 42 Reinecke 1. c. 185 ss. noriškega upora iz let 6 do 9 po Kr. V kolikor so pa grobne najdbe, pripadajo grobovom rimskih veteranov — pomožnikov, ki so jim bila na našem ozemlju dodeljena zemljišča. Proti temu govori že karakter najdb, prav tako tudi njegove zgodovinske razlage niso verjetne. V bojih 1. 16 pr. Kr. prebivalci Norika sploh še niso mogli biti rimiski vojaki, ker so takrat šele izgubili de facto — de iure še ne — svojo samostojnost. Panonski upor 1. 6 do 9 po Kr. verjetno niti ni zajel vzhodnoalpskega ozemlja, gotovo pa je bilo težišče bojev drugod, na vzhodu in jugu, kjer obravnavanih čelad ravno niso našli, pač pa izrazito rimske, ki jih smatrajo za ostanke iz teh bojev.43 Tiberijev pohod 1. 12 do 9 pr. Kr. je bolj prizadel naše kraje, toda zelo neverjetno je, da bi Tiberij pri tem uporabljal tudi noriške pomožne čete, ne glede na to, da bi tudi v tem primeru pričakovali najdb čelad obravnavanega tipa tudi z drugih bojnih področij iz teh Tiberijevih vojska. Nobene grobne najdbe z našega ozemlja ne morimo do-deliti rimskim veteranom, le grob vojaka iz Idrije pri Bači bi za silo lahko podredil temu časovnemu okviru. Tudi obdržanje severnoitalske pisave do Avgusta je never jetno. Predvsem v neki vojaški formaciji, ko vemo, da je bila vojska med glavnimi romanizirajočimi silami. Če na koncu omenim še problematiko prvega germanskega napisa na tako imenovani Harigastovi čeladi iz Ženjaka, je treba samo aplicirati dosedanje Ugotovitve na ta problem in nam postane jasno, da je Reineckova teza, po kateri bi bil nosilec te čelade nek germanski osvobojenec iz Porenja, ki je služil kot vojak v rimski pomožni vojski in padel v Slovenskih goricah v panonsko-ilirskem uporu, milo rečeno, vsaj toliko negotova, da jo jezikoslovec ali kulturni zgodovinar ne more jemati kot dejstvo za svoje nadaljne raziskave. S tem pa ostaja vprašanje še v celoti odprto. Samo na podlagi arheološke analize, pri čemer • pa je treba upoštevati, da je napis lahko nastal tudi pozneje in drugod kot čelada, lahko rečemo, da obstoji možnost za nastanek napisa od približno 3. stol. pa do našega štetja. Zakaj in ob kakšni priliki je nastal, sega že v novo vprašanje, za katerega so teoretično zelo široke možnosti odgovora, ker smo videli, da je prav čelada s pasasto razširjenim robom krajcev in brez po- 43 Hoffiller, Oprema rimskoga vojnika u prvo doba carstva, 3 jesnik Hrvatskoga arheološkoga društva 11 (1911), 175 s. udarjenega grebena najmanj vezana na določen teritorij in je lahko nastala tako v Italiji v širšem smislu kot v severozahodnih alpskih predelih in končno celo tudi na vzhodnoalpskem področju. To vprašanje, ki je bilo povod že neštetim hipotezam, pa ne spada več v naš okvir. Obe novo objavljeni najdbi iz domnevane Valične vasi in Nevelj pri Kamniku brez natančnejših podatkov oziroma izrazitega spremnega materiala in le slučajno odkriti, ne prinašata ničesar novega v problematiko. Nasprotno pa nam je analiza problema pokazala, da ni formalno tipoloških pomislekov za stavo domnevno v Zagradcu oz. žužemberški okolici najdene čelade v halštatskodobni prazgodovinski horizont Valične vasi. V Nevljah pri Kamni/ku pa smemo Računati z novo mladohalštatsko postojanko. SUMMARY In the treatise 2 new helmets of the so-called Italian-Etruscan type from the Slovene territory from Valična vas and Nevlje near Kamnik are published. Both helmets were mentioned by Reiinecke already in his work »Der' Negauer Helmfund 32 BRGK (published in 1950). In this connection the author raises on the base of other findings the question of the periodisation of that type again. In the last stage of the so-called Italian-Etruscan type there are three variants: helmets with their brims widened in the shape of a belt; helmets with their brims widened in the shape of a belt and their cristae having developed independently on the present Slovene territory on the basis of in the shape of a belt and without cristae, as are the published specimens from Valična vas and Nevlje. The author shows that the last variant has developed independently in the present Slovene territory on the bassis of a common Italian base for all three variants from 5th century, and that it was at the same time limited to that territory. It originated soon after the influence of Certosa, when the strong influence of Italy — its existence during Certosa being proved —• was over owing to Celtic invasions, while the civilization of the eastern Alps territory was still in full swing. The connections with Italy were getting worse, and in consequence thereof the helmets with cristae being limited to the western Alps territory, had no influence on the eastern Alps one. This periodisation is in accordance with the accompanying material in the graves; this material being predominantly of late Hallstatt — corresponding to the period of Certosa — shows the influence of La Tene B. It is quite wrong to consider tl}e findings from the graves of the sites in the Slovene territory to be later Roman interments, but they are chronologically parallel to the late Hallstatt accompanying material, which doubtless has not come into contact with the helmets on account of its inadequate exploration. Ill The helmet from Idrija near Bača is only the proof of that type of a helmet having been preserved also in the first century B. C., and not of its having originated only then. The author shows also the improbability of Reinecke’s thesis about the people on the Slovene territory having begun manufacturing the type of helmets the prototype of which reaches as far as the fifth century, when there were neither economical nor political conditions for it nor can be explained by the unexpected reappearance of a some hundreds of years old Italian type during the Roman occupation. Therefore it is clear that neither the well-known finding from Ženjak must have inevitably originated from the period of Augustus, but possibly from the beginnig of the third century till the period of Augustus. , / / NEKAJ NOVIH ANTIČNIH SPOMENIKOV Josip Klemenc Vlada LRS je pričela spomladi l. 1947. graditi v Gregorčičevi xdici zgradbo planske komisije. Del te zgradbe sega tudi na dvorišče tiskarne Merkur, na katerem je stal del zapadnega rimskega obzidja antične Emone, ki so nanj naleteli že 1. 1910., ko so gradili kanale (W. Schmid, Emona I. str. 68). Pri kopanju temeljev za omenjeno poslopje so pa našli temelje zidovja, ki je štrlelo 1.80 m iz obzidja ven na zunanjo stran. Zelo verjetno je, da imamo tukaj opraviti s temelji stolpa, ki je stal kakih 30 m od zapadnih vrat proti severu. V teh temeljih so bili kot gradbeni material tudi razbiti kosi spomenikov št. 1 in 3. Vzporedno z zunanjim robom južnega pločnika v Aškerčevi ulici je bila položena rimska kloaka, v katero so se od južne 8 Arheološki vestnik 113 strani zlivali manjši kanali. Pri kopanju kanala oktobra 1947 so naleteli na dve taki ustji, od katerih je eno oddaljeno proti severu od zidu pri vratih tehnike ca. 18 m a od zahodnega nekoliko naprej pomaknjenega zidu proti vzhodu 8,30 m. To ustje je bilo prekrito z napisno ploščo (št. 2). Yes profil kloake pa ni bil ugotovljen, pač pa so ugotovili, da so porabljali za zidavo kloake že rabljeno opeko. Vsekakor je prišel ta kamen precej kasno v ta drugotni položaj. Od spomenika iz sivkastomodhega apnenca (slika št. 1.) je ohranjeno vsega šest skupaj spadajočih kosov srednjega dela, gornji in spodnji del pa manjkata. Naj večja dolžina ohranjenih, skupaj sestavljenih kosov tega spomenika znaša 1,15 m, največja širina je ca. 0,90 cm, a debelina 0,22 m. Napis sam je v profiliranem. 9 cm širokem in 3 cm visokem okviru. Črke so vklesane v obliki V in njihova višina je od 5,5 cm v prvi ohranjeni vrsti do 4,3 cm v drugi vrsti. Nima nobenih okrajšav, le nad številko II je horizontalna črta. Od celega napisa imamo ohranjene zadnje štiri vrste. Sam napis se p aglasi: Pudenti Brix (i a) / m i 1 (i t i) c o h (o r t i s) s e c u n d a e p r (a e t o r i a e) c (e n-t uri a)/ Grani, [m i] 1 (i t a v i t) a n(n o s) V 11 / v i x i t a n-(n o s) XXV t (e s t a m e n t o) f (i e r i) i (u s s i t). Iz tega napisa zvemo, da je neki rimski vojak s priimkom Pudens iz druge p retori janske kohorte, po rodit iz Brixie (današnja Brescia v Sev. Italiji), dal sebi postaviti nagrobni spomenik. Umrl je razmeroma mlad v dobi 25 let po sedmih letih vojaške službe. * Zunanja óblika napisa: lepe, pravilne, široke črke kažejo, da izvira napis iz prvega stoletja po Kr. rojstvu. Za prvo stoletje govori tudi kognomen in dejstvo, da je naveden kot pokojnikov rojstni kraj Brixia, ki je v severni Italiji. Do Vespazijanovega časa so se rekrutirali vojaki iz Severne Italije.1 Iz provincije Dolnje Mezije imamo ohranjena dva napisa iz coloniae U 1-p i a e O esci (C1L. III. št. 12.348 in pa št. 12.352), kjer se omenjajo vojaki, rojeni v Brixii; oba spomenika sta iz prvega stoletja. Sicer pa to dejstvo ne pride tu toliko v poštev, ker govori 1 Mommsen, Die Konskriptionsordnung des römischen Heeres, Hermes, 1884, str. 19. Ges. Schriften III, str. 37. naš napis o pretorijancu. Pretorijanci so se še dolgo kasneje rekrutirali iz cele Italije.2 3 Oznaka Puden s je precej običajna (CIL. III. št. 14.136', št. 14.209, št. 14.35821a, št. 14.507 v 20. vrsti št. 14.623'). Cranius je znano rimsko gentilnoi ime tudi za naše kraje (CIL. III. Su ppl. str. 2.353. V CIL. III. št. 181 se omenja neki Granius Romauus). Za kronološko opredelitev spomenika nam pa daje glavne podatke zgodovina cesarske garde, pretori juncev. Pretorijanci so imeli svoje skupno taborišče v Rimu in to šele od Tiberija naprej. Za Augusta pa je štela ta garda devet kohort, od katerih so bile samo tri, ki so skrbele za stražo v cesarski palači, nastanjene v Rimu. Ostalih šest je bilo razmeščenih po ostali Italiji, in sicer največ v krajih, kjer se je cesar navadno mudil1 n. pr. v Raveni. Pretorijanske kohorte so tudi spremljale imperatorje pa tudi člane njihovih rodbin na njihovih potovanjih. Tak primer je bil pri nas. Takoj po Augustovi smrti (dne 19. avgusta 1. 14 po Kr.) so se namreč uprle legije, ki so delale na cestah pri Nauportu (Vrhnika). Da jih pomiri, pošlje Tiberij svojega sina Druza z dvema pretorijanskima kohortama, ki sta bili za ta primer še posebno ojačani s konjeniki in nekaj Germani,4 v Panonijo v Nauport. Ko se je D razu posrečilo pomiriti upornike, je dal voditelje upora poiskati, nekatere pa, ki so se potikali v okolici taborišča, sio centurijom in vojaki obeh kohort pobili.5 V eni od teh dveh pretori jamskih kohort je služil tudi Pudens. V borbi proti upornim vojakom, ki so se potikali okrog taborišča, je verjetno padel, pa so mu potem postavili ta (spomenik, ki ga po teh dogodkih lahko točno datiramo z 1. 14 po Kr. Nagrobnik je iz belega apnenca, (sl. 2) štirioglate oblike; ohranjen je tudi del nastavka za podnožje. Kamen sam je žilav, leva stran na vrhu ima močno razpoko in tudi dolnji del napisnega polja je razpočen. Višina je brez nastavka 1,17 m, širina 66,5 cm, debelina 23 cm. Cel nastavek bi bil širok 54 cm, njegova ohranjena višina znaša 13 cm. Napis sam je v profiliranem okviru, čigar širina znaša 9,5 cm. Nad okvirom, čigar zunanji rob je od gornjega kamenovega roba oddaljen 21,5 cm, je trikoten za- 2 Tudi iz Dalmacije so nam znane osebe, rojene v Brixii {Petričević, Bull. Dahn. XIII. pag. 117, št. 63) 3 Marquardt J., Die römische Staatsverwaltung II, str. 476. 4 P. Cornelii Taciti, Annalium ab excessu Divi Augusti lib. I. c. 24. 5 Tac., ann. I. c. 30. Slika 2 Prva črka »D« je oddaljena od gornjega notranjega dela profiliranega okvira 4,5 cm, medtem ko je dolnji del besede >gener« od dolnjega notranjega dela okvira oddaljen 10 cm. Razdalja med posameznimi vrstami znaša po 2 cm. Črke so vklesane v ostrem kotu. Splošno gredo črke bolj v širino kot pa v trep, visok 17 cm, njegov vrh pa je oddaljen od gornjega roba kamna 5 cm. Poševni stranici zatrepa sta profilirani. V sredini zatrepa je samo v konturi izdelana rozeta, ki pa je razdeljena z enakokrakim križem (10X10 cm) na štiri dele. visino. Yse čuke so visoke približno enako po 6,5 cm. Nekatere so zelo izlizane. Ligatur ni nobenih, vsa imena so izpisana. Edini znak okrajšave je za črko »C(aius)«. \ Napis v šestih vrstah se glasi: D(i i s) M(anibus) /Tib e-r i a e / C(a i u s) Bono/nius A/hilleus/gener. Iz vsebine tega napisa izvemo, da je neki Bononius Ahilleus postavil svoji tašči Tiberiji ta nagrobni spomenik. Bononiuis je omenjen na več spomenikih, n. pr. Bononius Vitalis iz Savariae, ki je danes v budimpeštanskem muzeju (CIL. 111. 11.024). in ki ga datiramo v čas po cesarju Marku Aurelu. Napis CIL. III. 4.150 (4. vrsta, 15. ime), ki je postavljen za konzulov Fusciana in Silana 1. 188 po Kr., omenja ime Bononius Niger. Sext. Bononius je omenjen tudi na napisu iz Italjie (CIL. VI. 13.626). Žensko ime Tiberija ni posebno znano. Pač pa je mnogo bolj običajna Tiberina, ki je omenjena na napisu CIL. III. 3.563 iz Budimpešte. Na spomeniku CIL. III. 870 iz Klausenburga, ki je časovno opredeljen z imeni konzulov »Severo et Quintiliano con-sulibus« v letu 235 po Kr., je omenjena tudi Tiberina. Ahilleus, grško ime, je v naših krajih rediko, pač pa je mnogo bolj pogosto v krajih, kjer je grški vpliv močnejši. Spomenik CIL. II. 3.596 je nagrobnik nekega T. lunija Ga(la) Achilleusa, najden pa je v mestu Ondara v Španiji. Iz Španije je tudi napis CIL. II. 4.446. V Franciji je omenjeno to ime na več spomenikih: CIL. XII. 1.600, 835, 3.383, 3,453 (drugo stoletje) in 1.759. Od tam je znano to ime tudi s ploščic CIL. XII. 5.686, 924. V Italiji je pa to ime na napisih CIL. V. 735, 5.353, CIL. X. 4.600, 1.712, CIL. XIV. 4.760. Ahilleus je mnogo pogosteje omenjen v zapadnih pokrajinah rimlskega imperija, kjer je bil ne samo latinski, nego tudi grški vpliv mnogo intenzivnejši kot pri nas, posebno ob morju. Za naštete spomenike je zelo težko določiti njihovo dobo, razen za spomenik CIL. XII. 3.453, ki je iz II. stoletja. Za drugo stoletje govori pri nas formula Diis Manibus, vendar je več momentov, ki kažejo na prvo stoletje. Za prvo stoletje govore razmeroma široke črke, kratki lapidarni stil brez okrajšav, za čas po Klaudiju pa kognomen. Ime Liberia, ki je zelo redko, je verjetno nosila oseba, ki je bila rojena za vlade cesarja Tiberija (14—37 po Kr.). Ker ji je postavil ta spomenik zet, je morala biti stara najmanj nad štirideset let, ko je umrla. Torej spada ta spomenik časovno v drugo polovico prvega stoletja, verjetno v dobo okrog 1. 100 po Kr. Mogoče je, da imamo opravka celo z zgodnjekrščanskim spomenikom. Prvi širitelji krščanstva so bili ljudje iz Orienta, a njihovi nagrobni spomeniki so imeli še popolnoma značaj običajnih nagrobnikov v tistetn kraju in času. Zato je naš nagrob- - - - » —. - ' — — D M M-AVRCRIS Pl NIAN'MIL LEC-XtllCEM TSENTIV 5 D OPT^QWt 'o, ^ Slika 3 nik popolnoma običajna stela s karakteristično posvetitvijo Diis Manibus, le v akroteriju. kjer je bila slabo izdelana rozeta, je vanjo vsekan enakokraki križ, ki se vidi kot popolnoma slučajna geometrijska figura. Spomenika CIL. III. št. 3.860 in št. 3.895 (Alj Št. 185 in 216) imata v zatropih rozeti s križem, vendar tako, da se zdi, kakor da se stikajo podaljški dveh cvetov, ki so prekrižani z navpičnico, kar je popolnoma nesumljivo. Nagrobni spomenik CIL. V. št. 475 (Degrassi A. Inscriptions Italiae, Vol. X. Regio X. Fase. III. Histria septemtrionalis št. 50), ki je sedaj v Trstu v muzeju, ima v sredini zatrepa rozeto z vsekanim križem, ki je tak. kakor je na našem spomeniku. Pri spomenikih št. 3.860 in 3.895 je križ zelo spretno skrit (maskiran) cvetovi, pa tudi imena in druge okolnosti, ki so navedene na teh dveh spomenikih, govore le pogojno, da bi šlo v teh dveh primerih za zgodnjekrščanske nagrobnike. Pri spomeniku iz Trsta, govore podatki za to, da je nastal v času po cesarju Konstantinu Velikem, gotovo pa, da je že krščanski. Prav tako govori poleg že omenjenih grških imen tudi vklesani križ na zatrepu našega spomenika, da gre mogoče za zgodnjekrščanski nagrobni spomenik. tretji nagrobni spomenik iz apnenca (sl. 3) je prelomljen v dve neenaki polovici, del ga pa celo manjka. Največja ohranjena dolžina obeh skupaj spadajočih delov je 1,29 m, največja širina 68 cm, debelina pa 21 cm. Napisno polje je v močno profiliranem, 11 cm širokem okviru, ki se dviga 3 cm nad njim. Črke so dobro izklesane v obliki \/. Njihova višina pa znaša od 7 cm (»D« na pričetku) do 5,5 cm (»S« v »posilit«). Gornji del črke »D« je oddaljen od gornjega okvira 3,3 cm, a zadnja vrsta od spodnjega okvira 16,5 cm. Razdalja med posameznimi vrstami znaša 2,5 cm (n. pr. mied 4. in 5. vrsto),, najmanjša pa je 1,5 cm med 6. in 7. vrsto. Črke so izdelane precej neenakomerno, tako je n. pr. črka »P« v tretji vrsti visoka 7 cm, drugi »N« v isti vrsti pa le 6 cm. Napis sam se glasi: D(iis) M(anibus) / M(ar cus). A u-r(elius). C r i s / p i n i a n(u s), mil(es) / leg(ionis). XIII G e m(i n a e) / [M (a r c u s)] Sentius/Alexan d(e r) / o p t(i o) posu i t. V vsem napisu je samo ena ligatura, in sicer »it« v zadnji besedici posuit. Pač pa je kot znak okrajšave popolnoma samovoljno uporabljena trioglata točka, in to vsega skupaj štirikrat, vendar le v zgornjih štirih vrstah napisa. V četrti vrsti manjka začetek, kjer sta mogli stati le dve ozki črki ali pa ena širša. V našem primeru sem vzel na to mesto črko »M«. Iz napisa izvemo, da je dal spomenik postaviti svojemu tovarišu Marku Aureliju Krispinijanu, vojaku trinajste legije Gemine neki podčastnik Mark Senci j Aleksander. Nekaj podatkov za časovno opredelitev tega spomenika dobimo deloma iz oblike črk, ki so precej podolgovate in spadajo potemtakem v kasnejšo dobo. Spomeniki z imenom Marka Au-rela spadajo navadno pod konec drugega ali v pričetek tretjega stoletja po Kr., so pa tudi kasneje zelo pogosti. Kognomina, ki se končuje na »ianus« so značilna za kasnejšo dobo rimskega imperija.6 7 Zelo pogosto je v rabi gentiino ime Sentius tudi v naših krajih. Nosijo ga tako civilne kakor tudi vojaške osebe. Iz Salome je nagrobnik, 'ki ga je postavil neki Senti j Januari j sebi in svojcem (CIL. III. 14.8482), iz Benkovca pa je napis, kjer je omenjen neki Recus Sentius (CIL. III. 9.958). fz okolice Skoplja, iz Skupi j a, poznamo ùnte Primus Sentius celo na dveh spomenikih (CIL. ITI. 8.186 in 8.224). Tudi na opekah je znan žig Sentijev (CIL. III. 13.552104). Kot vojake poznamo Senti je iz raznih vojaških diplom (CIL. III. LXXII vrsta druga, LXXIII vrsta druga, LXXIY četrta vrsta, LXXVI druga vrsta). Iz Iglice v bližini starega mesta Troesmis (Ivloesia Inferior, današnja Dobrudža) nam je znan spomenik, ki omenja celo dvakrat nekega Sentija Pon-ticnsa, vojaka V. Macedomske legije (CIL. III. 7.502). Na Sedmo-graškem v Biogradu na Marošu, v nekdanjem rimskem mestu Apulum, provincija Dacija, so našli kamen z napisom, ki omenja isto ime ko naš spomenik, samo da je to civilna oseba M. Sentius Alexander (CIL. III. 7.748). Ne moremo sicer trditi z gotovostjo, da je Senti j Alexander z našega spomenika sorodnik ali celo sin onega Sentija Alexandra iz Apuluma, vendar pa lahko trdimo, da je naš Sentius Alexander po rodu iz provincije Dacije, ker je bila XIII. legija Gemina obenem s V. Macedonsko kot posadka v Daciji že od časa M. Aurela sem. Že od Vespazijana naprej so se rekrutirali novinci za legije iz tistih pokrajin, kjer je bila legija stationirana. Iz Dacije so pa prišle tamošnje čete k nam šele takrat, ko je bila Dacija definitivno opuščena kot rimska provinca, a to je bilo za vlade cesarja Galliena (253—268 po Kr.) Iz časa samovlade tega cesarja nam je znan iz Ptuja neki detaširani oddelek — vexillatio —, ki je bil sestavljen iz vojakov teh obeli Dačanskih legij t. j. XIII. Geminae in V. Macedonicae. Vojaki teh legij so postavili več žrtvenikov bogu Mitrasu.' J i dve legiji je uporabljal cesar Gallien kot neko rezervo v borbi proti svojim proticesarjem Ingenuusu in Regalianu. Potreboval je pa te čete tudi proti Gotom, ki so vedno grozili napasti Italijo. Zato je zelo verjetno, da je bil del XIII. legije tudi v Linoni. 6 [Cognomina na »-ianus« in »-Anus« n. pr. Maximianus, Secundinus itd. spadajo v kasnejšo dobo rimskega imperija. Schober, Die röm. Grabsteine von Noricum und Pannonien, str. 10. 7 Abramić M., Poetovio, vodnik po muzeju in stavbinskih ostankih r. mosta. Ptuj 1925, str. 183 sqq. Hoffiller-Saria, Antike Inschriften aus Jugo-slavien. Heft I. Zagreb 1938, str. 14? sqq, št. 314—317. Legionar M. Aurelius Crispinianus je bil v vexilaciji te legije, ki se je zadrževala v Emoni, kjer ga je dohitela smrt. Zgodovina te legije mam torej pove, da je ta spomenik iz časa vladanja cesarja Galliena (253—268 po Kr.), kar se popolnoma strinja tudi z drugimi navedenimi podatki za ta spomenik. Od četrtega nagrobnega spomenika iz marmorja imamo ohranjen samo zgornji kos, ki je sestavljen iz dveh delov, medtem ko napis popolnoma manjka. Višina obeh skupaj spadajočih ohranjenih delov znaša 56 cm, širina 81 cm, debelina pa je 11,5 cm. Središče spomenika zavzema zatrep, čigar stranici sta bogato profilirani, v sredini pa je peterolistna rozeta. Ob obeli zunanjih poševnih stranicah ležita dva prekrasna delfina z glavami navzdol. Pod zatrepom je 25 em široko napisno polje, bogato okrašeno z girlandami. Izvrstno delo s konca prvega stoletja. SUMMARY In 1947 while the edifice for the Planning' Commission in the court-yard of the printing-office »Merkur« in Gregorčičeva ulica was being built, broken stone monuments Nos. 1, 3 and 4 were excavated. The first two had been used as building material in the groundwork of the antique tower at the outer side of the western part of Emona walls. The inscription No. 1 in grayish lime1 stone, broken into six pieces and fragmentary, mention^ a soldier of 2nd praetorian cohort Pudens, who died in 14 A. D., at the time when DruS'us (Tac. Ann. I. 24,30) was ordered by emperor Tiberius to pacify the rebellious Pannonian legions in the (Surroundings of Nauportus. Monument No. 3 of whitish limestone is fragmentary, too, and broken into two pieces; it tells us it was erected by the non-commissioned officer Marcus Sentius Alexander in the memory of hiš comrade M. Aurelius Crispinianus, a soldier of XIIIth legion Gemina. It is even possible that the above-mentioned Sentius was a relation of a civilian of the same name from Apulium in Dacia (CIL III. No. 7748) where that legion was garrisoned. Thus the monument originated in the reign of emperor Galienus (253—268 A. D.) when the Roman army abandoned Dacia for ever; yet some partis thereof were proved to have been at Ptuj (Abramić, Poetovio, str. 183, Hoffiiller-Säria, Antike Inschriften aus Jugoslawien pp. 147 sq.). The upper part of the marble tombstone, decorated by dolphins, belongs as to its shape and beautiful elaboration to 1st century A. D. Monument No. 2 of white limestone was found in Aškerčeva ulica near the Roman cloaca. It is significant that in the acroterion the plastic, badly elaborated rosette is divided by a Greek hewn-in cross into four parts. It had been erected by C. Bononius Achilleus for Ms mother-in-law I Iberia. His mother-in-law had been probably born in the reign of emperor 1 iberius (J4—37 A. D.j, and it is possible that the monument was erected about the year 100 A. D. Bononius Achilleus was probably of Greek origin, and it is possible that he was Christian. The hewn-in cross in the acroterion which was used here as an ornament seems to confirm that view. Two more monuments in Ljubljana (CIL 111. 3860 and 3895, Hoffiller-Saria, AIJ No. 185 and No. 216) have a hewn-in hidden cross in their rosette; one monument from Triest has in its rosette a cross very similar to ours. This monument (CIL Y. No. 475. Degrassi, Inscriptiones Italiae, Yol. X. Regio X. Fase. III. Histrda Sep-tentrionalis No. 50) originates from the period after Constatine the Great already, and it is certainly Christian. Thus it is sure that in our case the Christian Greek Achilleus has come to Emona, and that we have here a very early ancient Christian monument, probably from about the year 100 A. D. BIZANTINSKI IMPORT V ZGODNJIH SLOVANSKIH KULTURAH JUGOSLAVIJE Paola Korošec Ako pregledamo inventar slovanskih grobnih najdb na vsem področju, ki so ga naseljevali Slovani po doselitvi v današnje pokrajine, lahko po tehniki izdelovanja nakita razlikujemo dve skupini. V eno skupino moramo šteti predmete, ki kažejo čisto domačo izdelavo, v drugo pa tiste, ki se ne samo v izdelavi, temveč tudi v drugih detajlih razlikujejo od prve. Predmeti prve skupine so izdelani grobo, brez kakršnihkoli plastičnih potez; v glavnem so skoraj vsi liti v kalu/pih. Osnovni metal je pri njih bron, ki je včasih pomešan z več ali manj odstotki srebra. Zaradi lepšega videza so ti predmeti često omamentirani z imitacijo raznih livarskih tehnik, ki se je dobila že pri samem litju, ali so pa ornamenti izvedeni pozneje v kaki drugi tehniki. Nakit domače izdelave ima poleg tega veliko število raznih oblik in raznih variant. Kljub temu so ti predmeti zelo grobi in težki, kar dokazujejo, da okus ni bil niti pri izdelovalcu niti pri odjemalcu tako rafiniran kakor v nekaterih drugih kulturah. Z druge strani je po svoji preprostosti bil ta nakit laže dostopen širšemu krogu. Predmeti boljše tehnične izdelave so pa izdelani tudi v boljšem metalu, v zlatu in srebru. Okrašeni so z granulacijo vseh velikosti od popolnoma drobne, velike komaj za makovo zrno, do precej debelejše. To tehniko nakadno spremlja tudi filigran, kolikor ne nastopa popolnoma samostalno. Pri teh predmetih vidimo, da je izdelovalec obrtnik delal precizno in pazljivo, da je izvajal oblike z gracijo in umetnostjo. Na mnogih mestih uporablja za filigran, da bi se uklonil teži in grobosti, tanko srebrno ali pa zlato nit. la je že sama po selli lahka, krhka in gracilna. Četudi jo umetnik uporablja v več nitih, vendar predmet s tem ni izgubil svoje ličnosti. Ja očitni kontrast med predmeti dveh skupin nam vsiljuje misel, da ne gre za izdelek enega in istega naroda, odnosno za izdelek iste delavnice. Ne moremo domnevati niti, da bi bili izdelek raznih delavnic, ki so bile na enem področju ob istem času, četudi jih najdemo pomešane skupaj v grobovih itd. Po vsem sodeč gre pri enih za import iz neke druge pokrajine, kar je danes že dovolj dokazano. V naše pokrajine je prihajal ta import iz Bizanca, kjer sta se srečavali antična in vzhodna um,etna obrt. Bizanc je z vseh strani sprejemal vplive v vseh vejah umetnosti, posebno pa v drobni umetnosti in v zlatarski umetni obrti. Zlatarska umetnost je v Bizancu prav zaradi raznih tujih vplivov dosegla res zavidljivo višino. Vendar pa Bizanc vseli teh raznih umetnosti in umetnih obrti ni konzervativno hranil samo za sebe, ampak jih je dajal tudi pokrajinam, kjer je politično gospodaril. To so bile predvsem južna Italija, Ravenski ekzarhat, Dalmacija itd. Ta umetnost, ki jo je Bizanc prenašal na pokrajine, ki so mu Idle politično ali podrejene ali pa vsaj z njim povezane, je pa na novih mestih prihajala tudi pod vpliv drugih kultur ter tako dobila delno popolnoma nov značaj. Poleg tega. je pa seveda Bizanc s svojo umetnostjo tudi sam vplival na druge kulture, kar nam najbolje kažejo belobrdska in kottlaška slovanska kultura. Poleg vpliva na razvoj tujih kultur, je eks-portiral Bizanc čez meje svojega področja tudi lastne izdelke. V krogu raznih slovanskih kultur srednje in južne Evrope so imiportirani bizantinski predmeti na prvem mestu proti našemu pričakovanju na področju Panonske ravnine. Ker je na obalah Jadranskega morja vladala politična uprava Bizanca, bi tam prej pričakovali večje število najdb, ki bi pomenile direkten import iz Bizanca. Toda v veliko večjem številu SO' taki predmeti najdeni v Panonskem bazenu kot spremstveno gradivo be-lobrdske in keszthelyjske kulture. Posebno bogate take najdbe te vi’ste so v Tokaju,1 Keszthelyju,1 2 Peszér Adàcsu,3 Szt. End ri v Pešti.,4 Sziraku,5 Regölyu,6 Tolna Szanti7 itd. Številne najdbe čisto bizantinskega gradiva na področju Panonskb ravnine nam dokazujejo, da je bil stik Panonije z delavnicami na vzhodu 1 Hampel, Alterthümer des frühen Mittelalters in Ungarn, Budapest 1905, zv. 11, istr. 489 -in sledeče. 2 1. c. 11, str. 166 in sledeče. — 1. c. Ill, T. 139 in sledeče. 3 Pamätky archeologie!«;, Praha, 1927, str. 344. 1 Hampel, Alterthümer, III, T. 263. 5 1. c. Ill, T. 65,- 67 in 72. 6 1. c. Ill, T. 174, 184, 186 in 233. M.C.III, T. 408. zelo živ. Ali je svoje izdelke razpošiljal direktno sani Bizanc, odnosno njegove delavnice po trgovski poti, ali na kak drug način, ali bizantinske delavnice na Črnem morju, ali se je to godilo s posredovanjem tujih trgovcev, Arabcev, Vikingov, Perzijcev, Judov itd., kakor nekateri domnevajo, je danes š.e nemogoče ugotoviti. S tem vprašanjem se je poleg Červinke, posebno bavil Niederle, ki je skušal ugotoviti, kako je dospel na Češko nakit, ki je bizantinski import.8 Ta nakit, najden na področju Češke in Moravske, je Niederle razdelil v celo vrsto tipov, ki jih je analiziral in prišel do končnega zaključka, da je pot, po kateri so ti predmeti dospeli na Češko in Moravsko, vodila lahko samo z vzhoda proti srednji Donavi, nikakor pa ni mogla voditi z juga iz Dalmacije ali pa z Apeninskega polotoka. Ta Nieder-lov zaključek je popolnoma točen, kar nam dokazuje tudi gradivo, najdeno na področju Jugoslavije in v Panonski ravnini. V tem gradivu nimamo nikakršnih oblik, ki bi nam prikazovale pot, ki bi vodila od južne smeri. Zato je ta import lahko prišel samo z vzhoda, kakor misli tudi Niederle. Nastaja pa novo vprašanje: kako so ti predmeti importirani v naše kraje, po kateri poti in kdaj. Importirani predmeti na naših nekropolah so zelo raznovrstni. Največ je bilo najdenih uhanov; prstanov, ovratnic in drugih vrst nakita pa je veliko manj. Ker so uhani najbolj tipični in tudi najbolj raznovrstni, jih bom razdelila v skupine ter upoštevala samo glavne odlike, ne bom se pa spuščala v detajle, tipološko razdeljeni uhani kažejo več skupin: a) Uhani v obl iki obročka, pri katerih je spodnja polovica obročka okrašena z granuliranim filigranom. Na mestu, kjer obroček prehaja v gornji del, t. j. v srednji polovici, je majhna rozeta, ravno tako kakor pri nekaterih drugih tudi na sredi spodnjega dela. Po Niederlu so ti uhani orientalskega, sirskega izvora.9 Pri nds je najden ta 'tip v Dalmaciji in je shranjen v muzeju v Kninu,10 11 našli pa smo ga tudi na nekropoli na Gradu v Ptuju.11 8 Pamatkv, 1927, str. 338 lin sl. n i. c. str. 340. 10 Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb, 1940, str. 23, sl. 23. 11 Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, Celje, 1947, str. 14, sl. 11. b) U Ii a n i s p r i v e S 'k o m v obliki zvezde. Na obročku je privesek v obliki zvezde, katere kraki so izvedeni v obliki granuliranih trikotnikov. Niederle misli, da moramo iskati prototip teh uhanov nekje v Orientu, a v črnomorskih delavnicah grških kolonij imamo take uhane že v VI. in VII. stoletju.11’ Najdeni so tudi v Panoniji,11 pri nas pa v Golubiču pri Kninu.12 13 14 Imitacija teh uhanov je pa v liti tehniki posebno pogosta v belo-brdski kulturni skupini. Originalni uhani iz Golubiča so posebno karakteristični še. zaradi S-petlje na enem koncu obročka, medtem ko se na drugem nahaja kvačica. Četudi sta v tej najdbi dve vrsti uhanov, kjer ima ena pravi privesek v obliki zvezde, medtem ko ima drugi bolj obliko ploščate piramide, vendar predstavljajo eno celoto ne samo zaradi skupne najdbe, temveč tudi zaradi tehnične izdelave. Neki uhani z zvezdastim priveskom, katere navaja Niederle-, morda niso import, temveč bodo predstavljali domače delo po tujih vzorih, ker kaže, da so uliti v kalupih. Tak primer imamo na Pasterskčm gradišču.15 Popolnoma identični uhani pa so najdeni pri nas v Čadjavici,16 ti so nekoliko bogate j e ornamentirani, vendar pa so ravno tako uliti v kalupih. S tem ne mislim, da tudi taki uhani nikakor ne bi prišli v poštev kot import, četudi je to manj verjetno. c) Uhani s priveskom v obliki grozda. Uhani te vrste imajo na spodnji strani obročka privešen grozdiček, ki se navadno nadaljuje tudi še nad obročkom kot nekak-nastavek. Hadaczek17 misli, da se je ta tip razvil iz uhana, ki je imel na obročku nataknjeno podolgovato jagodo, ta pa se je pozneje, v klasičnem obdobju, spremenila v grozd podolgovate ali piramidalne oblike. Na tej razvojni stopnji postaja ta tip uhana eden najbolj razširjenih in uporabljanih oblik že v rimskem, še bolj pa v bizantinskem času. O priljubljenosti tega tipa nam pričajo mnogoštevilne najdbe na vsem področju, kjer je deloval vpliv Bizanca. Pojavljajo se številne variante oblik, pa tudi v velikosti so razlike. Ti uhani so izdelani v glavnem v tehniki gra-nuliranja, včasih pa so okrašeni tudi s filigranom in granula- 12 Pamätky, 1927, str. 343. 13 E. S. A< 1934, str. 285 do 307, T. 13 in 15 . 14 Rad J. A. 1940, str. 22. 15 Pamatkv, 1927, str. 341, sl. 101, štev. 1. 16 Vjesnik hrvatskog arheološkog društva, Zagreb, 1942/43, T. Ill, sl. 6—7. 17 Hadaczek, Der Ohrschmuck der Griechen und Etrusker, Wien, 1903, str. 18, 27 in 51. cijo. Zelo lepi primeri uhanov so pri nas iz Trilja,18 Biskupije pri Kninu19 in iz Ptuja.20 V Češki so jih našli v Zelenki pri Vrb-ki,21 in v 'Zakolanih,22 v Moravski pa v Temicah,23 Vaeovu,24 Starem Mestu pri Uher. Hradištu.25 Analogije piramidalnih priveskov na uhanih kažejo najlepše zelo zanimivi uhani, najdeni v Szent Endreu26 in na drugih mestih.27 Pri uhanu z grozdnim priveskom imamo tudi tip, kjer je srednji del grozda izdelan v obliki večje votle jagode, ki je včasih ornamentirana z drobnim filigranom. Lepe primere imamo v uhanih, najdenih v depotu v lokaju.28 * Verjetno pomenijo ti uhani prehod od uhanov z grozdnim priveskom k uhanom s štirimi jagodami. d) Uhani s ji r i v e s k o m v obliki jagod. Tu imamo tri skupine: uhane s štirimi jagodami, uhane z eno in uhane s tremi jagodami. Prva skupina ima štiri jagode razporejene tako, da je na vsaki strani uhana po ena jagoda, medtem ko sta na spodnji strani dve jagodi, ena vrhu navpične osi, ki je pritrjena odnosno zlita z obročkom, druga pa spodaj. Primere teh uhanov imamo v kninskem in v zagrebškem muzeju iz raznih najdišč. Nadalje imamo ravno tako srebrne in zlate identične uhane iz slovanske nekroipole v Ptuju.20 Iste uhane imiamo pa tudi na Češkem v Predmosti, na Moravskem v Starem Mestu,30 nadalje v Tempelhofu31 itd- Pri tem tipu uhanov je včasih jagoda, ki je pritr jena na zgornjem koncu navpične osi, že degenerirana ali pa je celo že izginila. Lep primer take degenerirane jagode imamo pri srebrnih uhanih iz Glavičin v Dalmaciji.32 Jagode uhanov tega tipa so okrašene s filigranom v obliki majhnih krožkov ali pa z granulacijo v obliki majhnih rombov in trikotnikov. Po Nie- 18 Rad J. A. 1940, str. 21. 18 Nahajajo se v muzeju v Kninu. 20 Doslej še niso objavljeni, a izkopani so leta 1947. 21 Schranil, Die Vorgeschichte Böhmens und Mährens, Berlin, 1928, T. LXXT, sl. 5, 6 in 7. 22 1. c. T. LXV1IT, sl. 18. 22 1. c. T, LXV1II, sl. 25. 24 Pamätky 1927, str. 342, sl. 102, štev. 10. 25 Archeologické rozhledy, štev. 1—2, Praha, 1949, str. 23, sl. 11. 20 Pamätky 1947, str. 342, sl. 102, štev. 8 in 11. — Hampel III, T. 263, sl. 5, 6, T. 286, sl. 9. 27 Hampel III, T. 286, sl. 7, 8. 29 Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Ljubljana, 1950, 30 Archeologické rozhledy, 1949, str. 23, sl. 12. 31 Schranil, Vorgeschichte, str. 299 32 Rad J. A. 1940, «tr. 11, sl. 8. derlu ima tudi ta tip svoj izvor v Orientu. Drugi tip uhanov, kjer so na obroček nanizane tri jagode, in tretji tip, kjer je na obročku samo ena jagoda, sta posebno pogosta v Dalmaciji. Mnogo jih je v kninskem muzeju in v Splitu. Velik del predstavlja delo domače zlatarske obrti, vendar so vmes tudi lepi primeri originalnega importa. Po tehnični izdelavi so ti uhani, odnosno jagode izdelani na dva načina. Jagode so lahko okrogle, podolgovate, bikonične, vselej pa so votle in obdane s pločevino, okrašeno s filigranom ali z granulacijo. Pri drugem načinu izdelave pa so jagode votle, toda njih stene so prebite, da je videti, kakor bi bile sestavljene iz reber, ki so včasih ravno tako izdelane iz filigranskih niti. Analogne primere prebitih jagod imamo tudi na Češkem v uhanu s tremi jagodami, najdenim v Čistevesu.33 Po mnenju Kondakova in Scliranila izvirajo te iz grških ali orientalskih delavnic.34 Zelo zanimiv je tudi uhan, najden v Erdutu v Slavoniji, ki je sedaj v arheološkem muzeju v Zagrebu.35 Ima tri prebite jagodte, nanizane na obroček. Uhan je zelo velik in okrašen z zelo velikimi zrnci granulacije ter z granuliranim filigranom in filigranom. Vendar pa vzbuja vtis precejšnje grobosti. Zelo je zanimiv tudi sam obroček iz dveh uvitih žic, zaradi česar spominja precej na uhan iz Perjamoša, čeprav ima ta eno samo jagodo in je časovno iz druge periode.36 Erdutski uhan ima obroček med jagodami omotan s filigransko žico. Podoben uhan omenja Karaman v arheološkem muzeju v Beogradu.37 Po masivni in skoraj grobi ornamentiki in po večji srednji jagodi je precej podoben srebrnim uhanom iz tokajskega srebrnega depota.38 Uhani z eno jagodo imajo lahko jagodo jajčaste oblike, obešeno na enem koncu obročka, lahko pa je jagoda tudi bikoniona in po dolžini nataknjena na obroček. Prve in druge so zastopane v lepih primlerkih v Gajinah in tudi na drugih najdiščih.39 Neznani so doslej pri nas primerki uhanov bizantinskega importa z jagodo v obliki kocke z odrobljenimi vrhovi, kakor je , 33 Schränil, Vorgeschichte, str. 299, T. LXVITI, sl. 24. 34 L c. str. 299. 35 Rad J. A. 1940, str. 21, sl. 22. 36 Pamàtky 1927, str. 345, sl. 105. 37 Rad J. A. 1940, str. 32 do 35 in 43, opomba 100. ' 38„, Hampel II, str. 493, sl. F. 39 Rad J. A. 1940, str. 31, sl. 30. to slučaj z uhanom v Perjamošu, ki ga Niederle uvršča v slovansko periodo, čeprav ji morda ne pripada.40 Sicer pa je ta oblika zelo znana. Razen v Perjamošu jo najdemo na Ogrskem tudi v Puszti Bakod,41 Szentesu,42 Dombovaru,43 Szegszardu,44 45 Bö-kény-Mindszentu,46 pa tudi na Krimu.46 Večina teh najdb ne pripada slovanski periodi, nekatere so pa dvomljive. e) Uhani s priveskom v obliki lunule. Podobni uhani so mi kot import v večjem številu na teritoriju Jugoslavije neznani. Samo v Nišu sta najdena dva zlata uhana, ki sta danes v arheološkem muzeju v Beogradu. Uhana imata na dnu lunule podolgovato jagodo in jagode so tudi na rogovih lunule. Okrašena sta s filigranom in granulacijo. Da je pa ta oblika uhanov bila zelo priljubljena, pričajo uhani kottlaške kulturne skupine, za katere vemo, da so slovanski izdelek in so nastali v domačih delavnicah. Verjetno je, da nastopa bizantinski import tudi v tej obliki v večjem številu že zaradi priljubljenosti tega tipa v domači obrtni umetnosti. Ta porablja celo neko vrsto perforirane lunule pri uhanih tipa z grozdastim priveskom. Tu je kljub lunuli grozdasti privesek še ohranjen. Verjetno so ti uhani nastali iz luničastih uhanov s tremi rogovi in priveska, ki je lahko različen, kakor pri uhanih iz depota v Tokaju in iz depota v Starem Mestu,47 čeprav so te polno delane in ornamenti-rane s filigranom, ne pa perforirane. Razvoja tega uhana danes še ni mogoče točno ugotoviti, ker so najdbe še preskromne. Zanimiv in zelo lep uhan je bil najden na nekropoli v Ptuju,48 izdelan je v srebru, dobro ohranjen in pomeni čist bizantinski import. Izveden je v filigranu, granuliranem filigranu in granulaciji. Poleg uhanov moramo omeniti kot bizantinski import v slovanskih kulturah tudi ovratnice, kakršne so najdene v Dalma- 40 Pamätky 1927, str. 345, sl. 105. 41 Hampel 1, str. 359, sl. 954. — Hampel II, str. 3. — Hampel III, T. Ill, sl. 2. 42 Arch. Ert. 1904, str. 158. — Arch. Ert. 1906, str. 50. 43 Hampel II, str. 688, sl. 3. 44 Hampel II, str. 690, sl. 1, 2. — Hampel I, str. 359, sl. 958. 45 Hampel I, str. 359, sl. 954. — Hampel II, str. 68. — Hampel III, T. 56, sl. 3. 46 Uzb. apx. ko. XIX. 50, tab. 1. 47 Hampel II, str. 492, sl. E, štev. 1, 2. — Niederle, Rukovet slovanskć archeologie, Praha, 1931, str. 195, sl. 89. 48 Korošec, 1. c. str. 71, sl. 13. 9 Arheološki vestnik 129 ciji v Irilju40 in v Golubiću pri Kninu.50 Te ovratnice so sestavljene iz zlatili bikoničnih jagod. Triljska ovratnica ima 24 jagod, od katerih je 20 omamentiranih s filigranom, ovratnica, najdena v Golubiću ima 23 jagod, od katerih so pa samo nekatere orna-mentirane. Takih jagod na slovanskih lokalitetili res ni mnogo, toda kolikor nastopajo, jih je večinoma lahko datirati. Na Češkem j ili srečamo v Kolinu, Čistevesu in Uliercih1 na Ogrskem v Cavi a te so ornamentirane s pregradicami, v katerih je bilo vstavljeno stekla ali neka druga materija.52 Na ovratnici iz Golubića v Dalmaciji so zelo zanimivi luni-časti priveski na samih jagodah ter so tako nanizani na ovratnico vsega pet po številu. Cela lunula je ornamemtirana s filigranom, medtem ko so navzdol obrnjeni rogovi in srednji del lunule ornamentirani z granulacijo. Lunula se pri Slovanih pojavlja od X. do XII. stoletja, kar potrjujejo novci, ki jo spremljajo. Bogate najdbe takih priveskov so znane iz južne Rusije, tako iz Gnezdova ter volinskega, jurkoveokega, belogostickega in iz nevelskega depota.53 Po Niederlu so ti vzhodni kosi datirani okoli leta 1000. Schranil omenja dva srebrna priveska, najdena v Namestili, od katerih je eden polmesečne oblike in to kot lunula s tremi rogovi. Ta oblika je karakteristična posebno za Dnjeprski bazen v času knezov v Češki.54 Poleg originalov so zelo pogosti, toda zelo grobo izdelani luničasti priveski iz domačih delavnic, med katerimi Niederle razlikuje celo dva tipa. Starejši. tipi so bolj zaprti, t. j. njih rogovi so nekoliko zoženi, ne-ornamentirani, mlajši pa so bolj odprti ter ornamentirani z grobo granulacijo. Na Ogrskem je najden tudi originalen importi-ran privesek v grobišču v Arad Földväru, omejen je s filigransko nitjo. Spremlja ga čisto belobrdsko spremljajoče gradivo. Z istega grobišča sta poleg tega znana tudi dva novca, prvi Bele L, drugi pa Vladislava II.55 Zelo lep luničasti privesek, ki bi pripadal temu času, je najden v Igaru.56 Izdelan je v zlatu, oraa-mentiran pa s celicama, v katerih je bila nekdaj steklena pasta. 49 Rad J. A. 1940, str. 21, sl. 21. 50 1. c. str. 19, sl. 18, 51 Schranil, Vorgeschichte, str. 305. 52 Arch. Hung. Budapest, 1932, str. 267, T. CI, CII. 53 Niiederle, Rukovét, str. 200. 34 Schranil, Vorgeschichte, str. 305, T. LXIX, sl. 15 in 1.. 55 Hampel II, str. 56, sl. 6. 56 Hampel II, str. 355. j Med domačimi izdelki slovanskih kultur, posebno v belo-brdski kulturi, so zelo številni razni prstani. Posebno pozornost vzbujajo prstani z imitiranim filigranom in granulacijo. Navadno so odiprti, a na mestu, kjer se konci stikajo, je okov z biserom. Vsi ti prstani v resnici pomenijo kopijo bizantinskih izdelkov, kakršni so kot import, toda v zelo majhnem številu, najdeni tudi na tleh naše države. Zelo lep primer je prstan iz Tri-l ja“7 z biserom v okovu in ornamenti ran z granulaci jo. Krasen je tudi zlat prstan, najden na Gradu v Ptuju z belobrdskim spremstvenim gradivom.57 58 Sam obroček je ornamenti ran s pletenim filigranom, na sprednji strani pa je pet kupolastih vzboklin ornamentiranih z granulacijo. Na Češkem so našli nekoliko im-portiranih prstanov. Eden je najden ob skeletu v Predmosti; na vrhu vzbočenega dela ima v okovu steklen moder biser, omejen s 4 nizi (granulacije. Obroček je ornamentiran s prepletenim filigranom. Sem spada tudi fragmentiran srebrn prstan iz Zä-kolany59in prstan iz Starega Mesta.60 Zelo bogate prstane so našli tudi na raznih krajih na Ogrskem. Najbolj zanimivi so tisti, ki imajo obroček ornamentiran s prepletenim filigranom.61 Zelo zanimiv nakitni, obenem pa tudi praktični predmet, ki ga Slovani uporabljajo, so gumbi. Imamo jih večje število, ki so lahko tudi d omače delo in so lepo ter pravilno ornamenti rani, taki gumbi so bili najdeni na Gradu v Ptuju62 in na Češkem v Budeču, Zäkolanyh, Žalovu, Rousovicali in Starem Mestu.63 Podobne so našli tudi na Ogrskem v Puszta-Szilasu.64 Na drugi strani pa imamo zopet importirane bizantinske gumbe, kakršni so najdeni tudi v naši državi v Trilju,65 na Češkem v Želenkyh,66 poleg tega so pa znani tudi v Pilinu in v Tokaju.67 Okrašeni so samo z granulacijo kakor oni iz Tokaja in Trii ja, ali pa s fili- 57 Hampel 111, T. L, sl. 1 ab; T. Ll, sl.2, 4ab. 58 Korošec, 1. c. str. 95, sl. 19. 59 Schranil, Vorgeschichte, str. 301, T. LXVIII, sl. 27. 60 Arch. rozh. 1949, str. 25, sl 11 (leta 1948 najdena prstana inulta obroček prav tako ornamentiran s filigramom), 61 Hampel III, T. L, sl. 1, aib; T. LI, sl. 2, 4ab. 62 Korošec, 1. c. str. 93, sl. 20, 21. 63 Schranil, Vorgeschichte, str. 502, sl. 30, str. 303, sl. 31 in Arch. rozh. 1949, str. 30—36. 64 Hampel II, str. 401, sl. 1115 in 1116, katere on sodi med priveske. 65 Rad J. A. 1940, str. 21, sl. 21. 66 Schranil, Vorgeschichte, T. LXXI, sl. 5, 5a, 4, 4a. 07 Hampel II, str. 491, sl. 11. — Hampel I, str. 400, sl. 109. granom kakor gumbi iz Pilina. Najbogateje je ornamentiran par gumbov iz Želenky, ki je okrašen s filigranom, z granuli-ranim filigranom in z granulacijo, na nekaterih mestili pa so bili nekdaj vstavljeni biseri v obliki koščkov stekla ali podobnega materiala. Po množini gradiva, ki v naših krajih in v Panonski ravnini kaže jasne znake bizantinskega importa, je opravičeno vprašanje, kako so ti predmeti dospeli v naše pokrajine. Dve možnosti sta. Prva 'bi bila politična povezava in kulturni stiki, ki so vladali v X. in XI. stoletju med Bizancem in njegovimi slovanskimi sosedi na severu in severo-zahodu. Verjetnejša je pa po mojem mnenju trgovska zveza. Da so vso to okrasje prinašali v slovanske pokrajine ljudje, ki so zastopali politično oblast, skoraj ni mogoče. V tem primeru bi ga vsekakor ne našli v takih množinah tudi izven političnega območja njihove države, in to celo na severu, na Češkem. V X. in kasnejših stoletjih je kulturni stik med Bizancem in njegovimi sosedi zelo tesen, prav tedaj ko sta Ciril in Metod začela med slovanskimi narodi širiti krščanstvo. Vendar pa tudi ta stik ni mogel mnogo prispevati k širjenju te umetne obrti, ker je bilo tedaj, kakor trdi tudi sam Niederle, prinešeno zelo malo predmetov cerkvenega značaja, kar tudi ustreza vlogi te akcije. Zato pa tudi ti predmeti bizantinskega značaja niso bili importirani s politično prevlado Bizanca, niti s kulturnimi stiki med Bizantinci in drugimi narodi, temveč moramo kot njih najboljšega posrednika in širitelja v resnici domnevati le trgovino. Tako so ti predmeti prihajali v bazen Panonske ravnine in šele od tu so jih raznašali dalje, kar nam potrjujejo tudi same najdbe. Če bi bile v trgovskem stiku z vzhodom na jugu Evrope razen Panonskega bazena tudi druge dežele, bi gotovo tudi v teh predelih našli večje število importiranih predmetov, ne pa domačega dela. Število importiranih predmetov, ki so najdeni n. pr. v Ptuju, je v razmerju do predmetov kottlaške in belo-brdske kulture na istem grobišču večje kakor pa n. pr. v Mra-vincih in na drugih najdiščih v Dalmaciji. To nam dokazuje, da je bil v Ptuju import močnejši kakor na jugu. Nerazumljivo bi bilo nasprotno, ker so v Dalmaciji, kjer je bizantinska uprava bila veliko močnejša, grobne najdbe z importiranimi predmeti relativno skromne. Res je pa, da bi ravno tu, glede na direkten stik lahko pričakovali večje število importiranih predmetov. Na drugi strani nam pa to zopet dokazuje, da je v Slavonijo in dalje proti zahodu v alpske predele import prihajal iz Panonske ravnine, kakor je prihajal tudi v Češko, kakor meni tudi sam Niederle. Četudi Niederle misli, da je vzhodno alpsko področje bilo v trgovskem stiku z Bizancem, vendar mislim, da je to malo verjetno, čeprav je naše področje doslej še malo raziskano. Mislim celo, da globlje v kottlaško kulturo import ni daleč segal. Vemo, da v Köttlachu in ostalih najdiščih tega področja, ki so raziskani, ni bil najden niti en predmet, ki bi bil importiran z vzhoda. Lahko bi domnevali, da je ravno ozemlje, kjer se stikata belob rdska in kottlaška kultura, končna meja, kamor sega bizantinski import. Tukaj moram omeniti tudi Karamana, ki misli ravno tako, da je bizantinski import prišel v naše kraje is trgovino, čeprav ne omenja poti, po kateri je v te kraje tud1! prišel."8 Na drugi strani meni Niederle ob poročilu Ibrahima Ibn Jakuba, da so se s trgovino teh drobnih predmetov bavili arabski trgovci, ki so trgovali s sekanim srebrom.“9 Kasneje pa pravilno sodi, da so se s to trgovino bavili tudi razni drugi trgovci in tudi slovanski.68 69 70 S katere strani je prihajal import v Panonsko ravnino? Če bi vodila trgovina po Jadranskem morju čez Dalmacijo ali čez Apeninski polotok ali če bi bilo blago izdelano v tamkajšnjih bizantinskih delavnicah in delavnicah, ki so bile pod bizantinskim vplivom, bi imel nakit neke značilnosti, ki bi kazale tudi na njegov izvor. V Panonski ravnini vse do vzhodnoalpskega področja sploh nimamo tipov, kakršne najdemo v Palazzolu, Akreidi ali Ruovu, Taormini ali Raccineei. Prav tako ni tipa uhana, ki ga Niederle navaja iz Severne Italije iz Castel Tro-sina.71 Ravno tako nimamo raznih vrst uhanov luničastega tipa in uhanov z zvezdastim priveskom, kot ga poznamo iz Kalaj a Dalmaces.72 Naši tipi, ki so analogni onim iz Želenky, žižica, Praha I, Predmosti, Žalova. Čistevesi, Levyga Hradca, Bukola, Tčmice, Starega Mesta, Rybešovic, Kromčriža, Kvjovai, Jaro- 68 Karaman, Iz kolijevske Hrvatske prošlosti, Zagreb, 1930, str. 135. 69 Pamätky 1927, str. 352. 79 Ndederle, Rukovet, str. 137 in sledeče, str. 125 in sledeče. 71 Pamätky 1927, str. 345, sl. 106, štev. 4. 79 W. M. B.H. XII, str 195. Imovic in Kolina,7'1 in ki so analogni onim iz Panonske ravnine, morajo biti vsekakor istega izvora. Ako' poleg tega upoštevamo, da se vsi ti predmeti med seboj skladajo in da nimajo nikakršne južne odlike, moramo njili izvor iskati direktno na vzhodu v Bizancu ali pa na obalah Črnega morja. Najnaravnejša pot iz teli krajev proti severozahodu je Donava, ki sega s svojo plovnostjo globoko v evropski kòntinent. Veliki del najdb v Panonski ravnini spremljajo bizantinski novci, na Češkem pa novci Bfetislava I. in drugih domačih čeških vladarjev. Pri nas te najdbe nimajo vedno spremljajočega jih novčiča, medtem ko imajo nekatere celo rimske novčiče, toda samo 'kot priveske ali kot slučajne najdbe v grobu. Vendar se tudi pri nas pojavljajo bizantinski novci. V resnici služijo vsi ti novci pri dataciji samo kot terminus ante quem non, če pa uporabimo nekatere druge faktorje, vidimo, da je vsaj približna datacija vendarle možna. Tako trdi Schränil, da so ornamentirani gumbi zelo priljubljeni v drugi polovici X. stoletja, in domneva, da so tipične oznake bogatejših družbenih razredov.74 Da bi to datacijo lahko porabili tudi pri najdiščih vzhodnoalpskega področja, nam najbolje kažejo ptujske najdbe. Bogati ornamentirani gumbi čisto bizantinskega importa so gumbi iz Triljske najdbe. To najdbo, ki je v. resnici cela bizantinski import spremlja bizantinski novec iz sredine VIII. stoletja. Tokajski depot, ki ima ravno tako podoben fragmentiran gumb bizantinskega izvora ima novce X. stoletja vladarja Romana Christofora, Nike-fora II. in Basilia II. Zanimiv pojav je pri uhanih iz Golubića v Dalmaciji da se en konec uhana končuje v S-petljo. Tako končnico pozna arheologija samo v slovanski periodi. Karaman sicer datira to najdbo v VII. stoletje in vzporeja uhane z uhanom z zvezdastim priveskom iz Taormine, ki je iz VIL stoletja. Toda ta nima S-petlje in čeprav bi bil taorminski uhan iz VIL stoletja, ni potrebno, da bi bil naš uhan z njim istočasen, posebno ker je imel Bizanc na Siciliji svoje postojanke pa tudi svoje delavnice. V depotu v Golubiću je najdena tudi ovratnica, sestavljena iz zlatih jagod, kakršne so našli tudi na Češkem v Kolinu.7“ Ob tem gradivu so pa v Kolinu našli tudi bogato okrašene gumbe 77 Schranni, Vorgeschichte, str. 298 in sledeče. 74 1. c. str. 301. 75 1. c. T. LXVI, sl. 5 in 7. in relikvarije, ki so datirani v X. do XI. stoletje. Nadaljnje datiranje ovratnice iz Golubića omogoča tudi najdba srebrnih gra-nuliranih jagod v Čistevesi, najdenih v depotu denarja in sekanega srebra, kakor tudi jagoda iz groba v Uhercih, poleg katere je najden novec Yratislava IL, ki potem takem pada v drugo polovico XI. stoletja.7“ Ravno tako luničaste priveske na ovratnici iz Golubiča lahko datiramo po luničastem privesku iz Arad h old vara. čigar najdba je datirana z novcem iz srede XI. stoletja. Tako lahko izvedemo datiranje Golubiča po Niederlovem in Schranilovem datiranju gornjih najdb na Češkem. Podobno je 'tudi z triljsko najdbo, ki bo padla verjetno v isti čas; o tem pričajo uhani, ki so jim bili enaki najdeni tudi v Bolgariji v Sofiji in datirani z novcem Komnena .iz XI. stoletja, pa tudi gumbi. Datacija ptujskih najdb je izvršena že z značajem celotnega grobišča, ki spada v X. in XI. stoletje. BYZANTINE IMPORT IN EARLIER SLAV CULTURES OF YUGOSLAVIA Comparing Byzantine imported objects from early Slav graves on the territory of Yugoslavia with the same or similar objects found in Slav graves in Pannonia and Czechoslovakia, we come to the conclusion that import took place during 10th and 11th centuries. It was by commercial communications between Byzantium and western countries that import was carried out. To all appearance goo-ds were transported by the Danube either from Byzantium itself or from, its workshops on the shore of the Black Sea. By the same way goods were imported to Central Europe. 70 1. c. str. 505. t PREDROMANSKI PLETENINI IZ BATUJ * Emilijan Cevc Ob številnih'spomenikih pleteninaste ornamentike, ki so se Tiara ohranili na Koroškem — kar 20 jih je doslej znanih1 — smo bili lahko res začudeni, da nam ozemlje osvobojene Slovenije, ki je bilo v času okoli preloma tisočletja sestavni del frankovske države in v sklopu njene Furlanske in Vzhodne marke, ni ohranilo, razen kamna v Slivnici pri Mariboru,1 2 nobenega spomenika te vrste. Temu se človek toliko bolj začudi, če pomisli da je prav na nekdanjih kranjskih in južnoštajerskih tleh, torej na ozemlju južno od Drave, bilo glavno torišče oglejske cerkve-nopolitične akcije med Slovenci in bi torej prav tu upravičeno pričakovali še večjo gostoto tovrstnih spomenikov kakor pa na Koroškem, ki je po 1. 811 z vsem, severno od Drave ležečim ozemljem cerkveno pripadala salzburški nadškofijski oblasti. Načrtno topografsko raziskavanje terena in načrtno arheološko izkopavanje bo nedvomno odkrilo še nove priče plastične tvornosti zgodnjega srednjega veka na tem ozemlju. Nedavno pa me je stud. theol. Lojez Vetrih opozoril, da v njegovi rojstni vasi, v Batujah v Vipavski dolini, hranijo v neki hiši (vulgo »pri Možinovih«) kamen, okrašen s pleteninastim ornamentom. Našli sp ga, ko so podirali domače kamenito ognjišče. Ko sem si kamen ogledal, sem bil res prijetno presenečen,3 še bolj pa, ko sem v isti vasi naletel še na drug fragment pletenine, ki je še zdaj vzidan nad stensko omarico v kuhinji pri Lipovževih, h. št. 61. 1 K. G inhart, Die karolingischen Flechtwerksteine in Kärnten, Ca-rinthda I, 1942, str. 112—167. 2 F. Stele, Predromanski ornament iz Slivnice, Razprave Slovenske Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, Filozofsko-filološko-historični razred, 1944, str. 347—363. 3 Zdaj je shranjen v oratoriju batujske župne cerkve. Obe plošči sta izklesani iz belega marmorja, le da je druga prebeljena in tako okajena, da ne kaže več iste barve kot prvi kos. » Mož i nova« plošča je trapezne oblike, predstavlja pa le odlomek večje plošče. Fragment je debel 9,8 cm; daljša stranica mu meri 45,5 cm, krajša 38,5 cm, širok pa je 25,5 cm. Zadaj je kamen popolnoma gladek in izlizan, spredaj pa je okrašen z značilnimi »starohrvatskima« motivi, izvedenimi v tehniki stranskega zareza. jSfe, ker bi to mprda ustrezalo prvotni »Možinova« plošča legi fragmenta, ampak zaradi lažjega opisa, si položimo ploščo podolž na njeno krajšo stranico — tako kot jo kaže tudi naša reprodukcija — in tako dogovorno govorimo o njenem spodnjem in zgornjem, levem in desnem delu. Spodnji dve petini plošče sta izpolnjeni z na prvi pogled nejasnimi motivi, ki se za okrog 0.5 cm dvigajo iznad gladkega ozadja. Prav na sredi ploskve vidimo motiv, ob katerem bi najprej pomislili na nekak rustificiran, raztegnjen jonski kapitel: gre za širok, gladek pas, ki se na vrhu razcepi ja v dve polovici, ki se nato polžasto zavijata navzdol; levi zavoj delita dve ostri brazdi v tri trakove, desni pa je gladek in malo nižjega reliefa. Levo od tega motiva so prav nad odlomom plošče nanizane tri trotračne, proti levi strani polžasto zavite kvake, nad njimi pa se od levega odloma izteza na dolgem, golšasto nabreklem vratu glava nekake ptice, ki se z jasno naznačenim kljunom dotika srednje polžaste kvake pod seboj. Verjetno prehaja na skrajnem levem koncu vrat že v ptičje telo, trikoten odlom v levem spod- njem oglu pa bi utegnil biti preostanek nekdanje ptičje noge, če seveda ni morda le sled četrte kvake. Teme ptičje glave je izoblikovano v ostrem loku, njeno oko pa je skoraj trikotna vdolbina; od očesa proti levi se vleče lahna zareza, ki pa je nastala najbrž nehote, kajti dleto je udarjalo v lahnem loku na to črto in vzdolž njene smeri, pri tem pa je odbilo najbrž neko žilo, ki je na tem mestu potekala v kamnu. Ploskev desno od »kapitela« je prazna, le pod voluto zaznamo dve vzporedni črti, katerih popien pa je nejasen. Reliefni rob, prisekan proti spodnjemu delu navpično, proti zgornjemu pa poševno, deli opisano ploskev od zgornje, okvirne, ki se navzven spet končuje z 2,8 cm širokim, pridvlgnjenim robom, med obema pa se nad poglobljenim. 11 cm širokim ozadjem razvija niz iz trotraonih, prepletajočih se osmič (Achtergeflecht), ki jim relief doseza višino 0,5 do 0,6 cm. Ohranjenih je v celoti še 11 zavojev, na vsaki strani pa še po pol zavoja. Preden si poskusimo razložiti motiviko prve plošče, si oglejmo še »L i p o v ž e v o « ploščo. Tudi ta je le fragmentiran ostanek večjega kosa in podolžne oblike. Po dolžini meri v sredi 5? cm (v liniji, v kateri odlom na levi strani v kotu izstopa; pri opisu vzemimo spet dogovorno »zgornji« in »spodnji« del, tako kot kaže slika); zgornja stranica meri 55 cm, spodnja pa 51 cm; širina znaša 16,5 cm. Tudi dekoracija te plošče nam kaže pleteninasto motiviko ter je prav tako izvedena v stranskem zarezu kot pri »Možinovi« plošči. Po vsej dolžini deli ploščo po sredi vrvičasto nabrazdan trak. Nad njim je nanizana vrsta kvak, zasukanih v levo stran, ki se jim spodaj širše, nažlebljeno steblo oži z zarezo vred navzgor proti vrtincu. Polžasto zavita glavica je ploščata, njeno jedro tvori poln krog brez votlega očesca. Spodnji del pa izpolnjuje trotračna pletena kita, katere trakovi so polkrožnega prereza. Kvak je ohranjenih še 7 in pol, od kite pa osem celih in na vsaki strani še po pol vozla. Pod kito poteka na spodnjem robu plošče pridvignjen rob, ki je na levi strani in v sredini odkrušen. Nad tem fragmentom je v isti hiši vzidan še kamen, ki moli iz stene kakor velika, ožja polovica jajca; premer mu znaša okrog 13,5 cm. Neznano je, kaj naj bi pomenil, verjetno pa je bil najden obenem z opisano ploščo in pietetno vzidan v steno. Za osrednji motiv »Možinove« plošče smo rekli, ila je sličen kapitelu. J oda pri še tako rustikalni izdelavi bi bil kapitel označen-vsaj še s prstanom pod seboj, tega pa na našem reliefu iščemo zaman. Po vsej verjetnosti imamo opravka z enim od krakov križa, ki se je raztezal v osrednjem delu nekdanje celotne plošče ter so se mu kraki na konceh volutasto rnzcepljali. >Lipovževa« plošča Podobnih primerov bi lahko našteli mnogo, opozorim naj pa le na križ na Višeslavovi krstilnici iz Nina v zagrebškem Arheološkem muzeju (prej v Benetkah) iz časa okoli 1. 800 *; od italskili primerov naj spomnim na križe na pregradni plošči iz S. Sabina v Rimu iz 9. stol.4 5, na ploščo v rimski cerkvi S. Maria in Cosmedin in na ploščo v Cisanu6 iz 2. polovice 8. stoletja. Prav relief iz S. Sabine pa bi nam morda lahko osvetlil tildi nejasni pomen polžastih kvak pod ptičem ob križu: morda gre za ostanek pie- 4 L j. Kar am an, Iz kolijevske hrvatske prošlosti, Zagreb, 1930, sl. 50. 5 ibid. sL 83. 6 E. S chaff ran, Die Kunst der Langobarden in Italien, Jena, 1941, tab. 53c in 35b. Čeprav knjiga sicer ni priporočljiva, se je poslužujem zaradi bogatega ilustrativnega gradiva. stiliziranega rastlinskega motiva, drevesa? V S. Sabini imamo ob križih nekake smreke, enako na plošči v muzeju v Sirmionu7 in v Čedadu na plošči s Kalistovega baptisterija8. Sam po sebi ni motiv kvak nič nenavadnega; razvil se je iz antičnega »tekočega psa« ter se kot okvirni motiv na pleteninastih spomenikih pogosto pojavlja9 — kot takega ga srečamo tudi na batujski »Lipovževi« plošči! Vendar pa je na »Možinovi« plošči funkcija tega motiva nedvomno drugačna in nesamostojna. Pač pa je ptičja figura popolnoma razumljiva. Tu gre za starokrščanski simbol duše, ki v podobi ptiča pije iz studenca (vrča) milosti, zoblje grozd itd. V našem primeru najbrž kljuje neke sadove, rastoče ob križu. Naj navedem spet le nekaj analognih primerov: relief pri sv. Janezu v Lateramu10 11 in že zgoraj omenjeni plošči s čedadskega baptisterija in iz S. Maria in Cosmedin; pri zadnjem primeru pijeta dva pava iz vrčev, stoječih na ramenih križa itd. Tudi osmičasti preplet, ki smo ga našli na okviru našega reljefa, v pleteninasti ornamentiki ni neznan, dasi nastopa redkeje in navadno v bolj komplicirani obliki dveh recipročno se prepletajočih osmičastih vzorcev. Takega srečamo n. pr. na plošči iz S. Lorenza v Veroni,11 v samostanski cerkvi v Schännisu v vzhodni Švici;12 na Blažijevem sarkofagu v spoletskem muzeju13 pa je sestavljen prepletajoči se pas le iz trakov, medtem ko nastopa na fragmentu iz Brescie14 celo eno tračno. Tudi starohrvatsko gradivo ga pozna. Najdemo ga na odlomku v ulici za cerkvijo sv. Bartola v Dubrovniku15 in Radič domneva, da izvira morda iz cerkve sv. Štefana ali iz m(alo znane cerkve sv. Apostolov v Dubrovniku. Na splitskem reljefu starohrvatskega kralja nastopa kot njegov vrhnji zaključek16 in N. Z. B j e 1 o v u č i 617 ga omenja tudi pri kraljevem dvorcu v Ninu. Prepričan, da na- 7 ibid. tab. 21a. 8 ibid. tab. 30a. 9 L j. K a r a m a n, Iz kolijevske ... c. c. 10 T n nastopajo ob pticah tudi ovce. E. Schaffran, o. c. tab. 26. 11 ibid. tab. 18b. 12 ibid. tab. 66b. 13 ibid. tab. 64d. 14 ibid. tab. 2lb. 1 15 F. Radić, Razvaline crkve S. Stjepana u Dubrovniku, Starohrvatska prosvjeta III. Knin, 1897, str. 27, sl. str. 26. 10 L j. K a r a m a n , Iz kolijevke ... o. c. str. 114, el. 120. 17 Crvena Hrvatska i Dubrovnik, Zagreb, 1929, str. 40. stopa osmičasti motiv vedno v zvezi s kakim kraljem,18 sklepa Bjelovučič, da naj bi bil to simbol hrvatske narodne dinastije — misel, ki spada seveda v kraljestvo prebujne domišljije. Pač pa me je dr. L j. K a r a m a n opozoril, da je osmičasti motiv pogost na freskah koptskih cerkva. W. H o 1 m q u i s t19 je skušal dokazati, da je prav koptska ornamentika preko irskih rokopisov iz mozaičnega okrasja v Teoderikovi palači in v cerkvi S. Vitale v Ravenni odločilno vplivala tudi na nastanek pleteninaste ornamentike. Prav osmičasti niz res začudo spomni na motive koptskih fresk in tkanin, v Ravenni pa ga ne najdemo.20 Po dr. Karamanovem mnenju Mediteran koptskih elementov ni mogel sprejeti naravnost iz Egipta — arabska invazija je 1. 642 potegnila med njima močno pregrado — ampak preko irskih menihov, n. pr. iz samostana Bobbio. Manj problematična je motivika »Lipovževe« plošče. Za kvake smo že zgoraj ugotovili njih pomen in izvor. Pleteminasta kita se prav tako zelo pogosto pojavlja — omenim naj le Kali-stov baptisterij v Čedadu! — in vrvičasti trak srečamo že v 8. stoletju na lokih istega baptisterija. Ta primer je tem dragocenejši, ker nam obenem tudi pove, da je vrvičasti mtotiv pravzaprav nadomestilo za biserni okvirni niz, saj nastopa pogosto ali s tem skupno ali pa na mestu, na katerem se na drugi stranici baptisterija pojavlja biserni niz.21' Toda kdaj sta batujska reljefa nastala in od kod izvirata? Po vsem povedanem je jasno, da gre za izdelek »karolinško-italske državne umetnosti poljudne smeri«, kot jo je označil ob sintezi vseh dosedanjih mnenj dr. F. Stel è,22 saj je »nedvomno italska po svojem poreklu in značaju, karolinška pa po času in obsegu največje razširjenosti«. Iz Italije, kjer se je izoblikovala >3 Dubrovniški relief naj bi po njegovem mnenju krasil kraljevi sedež ali kako kraljevo spominsko ploščo v cerkvi Sv. Štefana, ki naj bi jo okoli srede 10. stoletja postavila kralj Stjepan in kraljica Margareta. 13 Kunstprobleme der Merovingerzeit, Stockholm, 1939. 20 L j. Karaman, Problemi umjetnosti ranoga srednjeg veka, Časopis za hrvatsku poviiest, Zagreb, 1943, zv. 3, str. 269. 21 C. C e c e h e 11 i, I monumenti del Friuli dal secolo IV all’ XI, I, Milano-Roma, 1943, tab. XL—XV. 22 Predromanski ornament iz Slivnice, o. c. str. 354. Tu avtor našteva tudi številne dosedanje teorije o izvoru in pomenu te umetnosti in navaja izčrpno literaturo. v 8. stol., se je razširila v vzhodnoalpske dežele, v južno Nemčijo, v Švico in nekoliko variirana celo v Francijo, Anglijo, severno Španijo in Katalonijo, na vzhodu pa je preko Istre in Dalmacije prodrla na Hrvatsko in v bosansko-hercegovske predele. Toda v primeri z večino hrvatskih, italskih in celo koroških spomenikov opažamo na batujskih ploščah močne rustikalne poteze, ki nas v bližini oglejskega kulturnega centra presenečajo. Fini zaključek krakov k^iža, ki navadno prehaja v elegantni valovnim v voluto, je pri nas kar nerodno razcepljen; ptičje telo je izgubilo običajne mehke obrise, prepletena osmica se je iz dvojnega, regularnega recipročnega vzorca zreducirala na en sam preplet, ki je izgubil ritmično mero in strogost, kakršno smo srečavali na tujih primerih, ter se je raztegnil v neenakomerno razporejene vozle, hoda tudi v teh se je nekdanja, mehko zaobljena forma spremenila v oglato, kar trikotniško. Tudi kvake na »Lipovževi« plošči so izgubile finost, ki odlikuje ta motiv v njegovi klasični fazi. Če upoštevamo, da vlada v 9. in 10. stoletju v pleteninasti ornamentiki jasna, stroga in simetrična razporeditev, ki pa začenja vil. stoletju usihati ter se umikati neorganski medsebojni povezanosti motivov, potem moramo naš ornament pripisati že kasni dobi pletenine, to je 11. stoletju. Tudi pojav ptice priča v prid naše datacije. Živalski motiv, ki se v klasični fazi te umetnosti, zlasti v 9. stol., izživlja često le v dekorativni funkciji, dobi ob nje dozorelosti spet svojo prvotno simbolično vsebino, hoče spet poučevati.23 24 In naša ptica je bila gotovo več kot samo okras. Pa tudi tehnična stran izdelave priča o propadanju delavni ške kvalitete. Poleg že omenjenih rustifikacij naj opozorim še na to. da zdaj rame križa ni več trotračno prepleteno, ampak popolnoma gladko; da je ptičje telo golo, brez običajno nakazanega perja itd. Čeprav moramo tudi v klasični dobi pletenine računati z bolj ali manj izurjenimi mojstri, vendar nas ves značaj batujskih reljefov prepričuje o njih kasnem nastanku, o čemer bi pričali tudi okrogli zaključki polžasti h kvak.2’ 2® L j. Karam an, Iz kolijevke. . o. c. str. 112. 24 Tudi dr. L j. K a r a m a n , ki sem mu poslal fotografijo batujskih kamnov, jih datira v kasno razdobje; za vse podatke mu dolgujem iskreno zahvalo. Po tradiciji izvirata oba reljefa iz stare cerkvice sv. Jurija, o kateri poroča župna kronika,25 da je stala nekoč v bližini Huha ter so jo podrli 1. 1726, ko so sezidali sedanjo župno cerkev sv. Ane.26 Okoli cerkve sv. Jurija je bilo baje svoje dni tudi pokopališče. V temeljih cerkve so našli menda še prazen grobek oltarnega relikviari ja, na pokopališču pa rimski novec z napisom JMPER. TIBER IVS in IDIBVS MARTU na drugi strani.27 Kamenje stare cerkve naj bi porabili pri zidavi nove cerkve sv. Ane, delno pa so ga raznesli ljudje. Tako sta se nam v privatni hiši ohranila tudi naša fragmenta. Kraj, kjer je stala cerkvica sv. Jurija, se še danes imenuje »Pri sv. Juriju« in leži zahodno od Batuj na spodnjem delu hrb-tiča nad potokom Konjščakom. Ledinska imena ob njegovih mejah se glase: na vzhodni strani Japne, na jugu Jelše, na zahodu pa Gmajne. Zemljišče, kjer naj bi stala cerkev, je bilo nekoč last družine Lipovž, kar bi nam še potrdilo izvor kamna, ki je pri Lipovževih še danes ohranjen ... Danes je lastnik zemljišča Ivan Birsa iz Batuj (št. 7), malo više ležeča parcela pa je v lasti družine Krušič — vulgo Kovač. Prostor, kjer naj bi stala cerkev, je danes pokrit delno s travo, delno pa je zasajen z vinogradom, točnejša lokalizacija pa je brez kopanja nemogoča. Petinosem-desetletni Anton Krušič mi je pripovedoval, da so Lipovževi pri kopanju vinograda pred kakimi 50 leti našli človeško čeljust, na »Kovačevi« parceli pa »star sold«. Ta . poročevalec trdi, da je stala cerkev sama na travniku pod vinogradom. Sedeminosem-desetletni Filip Vetrih pa se spominja, da so Lipovževi našli temeljne kamne že v vinogradu in da so to kamenje porabili pri zidanju novejšega oratorija župne cerkve ... Pri celotnem položaju pa ne smemo prezreti tudi možnosti zemeljske erozije. Že patrocinij sv. Jurija dokazuje, da je bila porušena cerkev lahko zelo zgodnjega izvora. Ne daleč od tod, malo nad Huhovim mlinom, se imenuje neka senožet »Na Oštariji«, ki naj bi dobila ime po rimiski obcestni taberni. Tod mimo, torej blizu naše cerk- 25 Parochia Batuje, Folium Periodicum Archidioecesis Goritiensis, Gorica, 1882, str. 5 in 14. 20 Cerkev sv. Ane je stala na sedanjem mestu že v srednjem veku. Prezbiterij srednjeveške cerkve — v njem so bile lani odkrite freske iz ca. 1480 — tvori zakristijo današnje cerkve. 27 Parochia Batuje, o. c. str. 5. Ker novec ni več ohranjen, seveda ne morem nekoliko nenavadnega napisa več kontrolirati. Morda ga je kronist napačno bral? ve, toda reljefno nad njo, je namreč po vsej verjetnosti potekala stara rimska cesta, katere sledovi se v batujski okolici še vidijo na Ravnah in pri vasi Selo. To naj bi bila cesta, ki je potekala od Aquileje čez Sočo (pri Majnici — Pons Sentii) na So-vodnje, mimo današnjega mirenskega pokopališča do mosta čez Vrtojbieo in ob vznožju Vrtojbinskega hriba proti Bukovici in Volčji dragi; ker je bil svet ob reki Vipavi močvirnat in zato za cesto neprimeren, se je cesta rečmi dolini ognila ter se usmerila po hrbtu ob njeni severni strami, tako da je šla od Volčje drage najbrž na Vogrsko za potokom Vogrščkom proti Bujam ter dalje mimo sv. Križa proti Ajdovščini.. ,28 Vsa ta tradicija nam dovoljuje sklep, da imamo pri naši cerkvici opraviti s srednjeveško kontinuiteto antičnih postojank v bližini stare rimske ceste. Tudi ime Batuje še kaže. na pred-slovanski izvor. Srednjeveška vira »Litterae Petri Dandoli« in »Vitae patriarcharum Aquilejensium«, nastala v 15. im 16. stoletju, imenujeta za čas kmalu po 1. 1086 Batuje »Buttaria« oz. »Butlavia«.29 To ime pa spominja na romanski izvor n. pr. od lastnega imena »Buttavos«, kakor domneva dr. J. Kelemin a.30 Slično kot bližnji Vrtovim, Ozeljan ali Solkan bi torej tudi ime Batuje kazalo, da so ga novonaseljeni Slovenci prevzeli še od staroselcev. Verjetno je, da je torej naselbina oz. njena okolica dobila že v zgodnjem srednjem veku svojo cerkev, katere kamenita oprema je bila okrašena s pletenimasto ornamentiko. In najdena kamna sta ostanek te opreme; »Možinov« je verjetno fragment oltarne pregrade. Celotno ploščo moramo rekonstruirati najbrž v kvadratno ali pravokotno obliko. Uokvirjal jo je osmičast preplet, čez notranje polje pa se je raztezal križ, ki ga je spodaj na vsaki strani flankirala po ena. ptica. Ker ni verjetno, da bi ptici viseli z glavama navzdol, si moramo naš fragment pač zamisliti vstavljen nekje v sredini levega dela plošče, tako da * sta ptici zrli navzgor. Da bi stali ptici vodoravno na ramenu križa, kakor n. pr. na plošči iz S. Maria in Cosmedin, ter bi bil 28 S. Rutar, Rimske ceste po Vipavski dolini in po Krasu, Koledar za goriško nadškofijo za 1. 1897, Gorica, 1896, str. 157 ss. 29 F r. K o s , Gradivo za zgodovino Slovencev, III. Ljubljana, 1911, št. 385. Vira naštevata posestva, ki naj bi jih podaril oglejski patrijarh Udalrik I. samostanu v Rožacu. 30 Za to ustno razlago se mu toplo zahvaljujem. torej naš fragment vrhnji del celote, se imi ne zdi verjetno; v tem primeru bi namreč pričakovali simetrično postavljeno ptico tudi na »desni« strani križa — ta pa je prazna.31 »Lipovževa« plošča pa je po vsej verjetnosti le fragment nekega okvirnega kosa. Možno je, da bi arheologova lopata razkrila še ostanke temeljev in pokopališča okoli tega mikavnega zgodnjesrednje-veškega objekta ter tako razkrila še kako doslej nejasno vprašanje. i SUMMARY At Batuje in the Valley of Vipava (Slovene Littoral) two fragments of stone with basketry design originating from the destroyed church of St. George in the surroundings of Batuje were discovered. Iconographically, the first one is a fragment of a plate decorated by a cross with birds at its sides; a special attention is to be paid to the 8 loop interlacing which is reminiscent of Coptic patterns. The second stone represents only a frame motive composed of snail-like curves, a corded belt and a plait underneath. The loosened organization of the ornament, the' lack of symmetry and rhythm, and the rusticized technique are the proof of its late origin, so that we must range the two fragments probably into 11th century when this »Carolingian-Itailian art with popular tendency« (F. Stelè) has already passed its classical stage. The church of St. George was situated near the former Roman highway Aquileia—Pons Sontii (Majnica)—Sovodnje—Volčja draga—Vogrsko—passing Batuje—Ajdovščina. Therefore we may conclude that, while that church was being built, there was a continuity of the antique population. 31 Pogosto najdemo na tem prostoru rosetne motive. Pri nas tudi ti manjkajo. Sl. 1. Moška lobanja K 18 — The male skull K 18 K IS. Ohranjeno: velik del lobanje, mandibula, obe el avi -culae, del sternuma, desni humerus. Kosti govore za krepkega mlajšega moškega, starega okoli 25 let. Lobanja je od zemeljskega pritiska nekoliko deformirana tako da se ni dala brezhibno sestaviti; razen tega manjka velik del os. pariet. sin,, squamae ossi um temporalium, velik del os. front, sin., tako da ostane leva orbita odprta. Desna maxilla je dobro ohranjena, leva 'toliko, da se je dala opreti na čelnico. Ohranjen je tudi desni os zygomaticum. Mandibula je cela. Zob- KOSTNI OSTANKI TREH STAROSLOVANSKIH GROBOV, IZKOPANIH NA DVORIŠČU SAZU V LJUBLJANI B. Škerlj • Po J. Koroš c u gre za staroslovenske grobove iz VIL ali Vlil. stoletja p. n. št. je so bili kompletni, post mortem izpadli manjkajo zgoraj bd in spodaj oba It; tudi Ms je v vseli štirih kvadrantih ust dobro razvit. Zobje so zdravi. O zanimivi anomaliji v mandibuli borno govorili kasneje. Lobanja ima dokaj krepak torus supraorbitalis, processus mastoideus, relativno slabše pa lineae nuchae. Na čelnici je ohranjena sutura metopica, znak, ki ga najdemo na staroslovanskih lobanjah z Bleda (1948) v 11,8%. Mere in indeksi vseh treh lobanj so podane na koncu v ta-belici, zato se naj tu omejim na popis in tolmačenje. Že po ob- Sl. 2. Mandibula K 18 Y prelomu desno je videti krono ležečega P2 liki moške lobanje se vidi, da gre tza mezokrano lobanjo, kar potrjuje tudi verjetni indeks. Glede na obokanost (višino) svoda, gre za liipsi oz. akrokrano lobanjo. Obraz je visok in je bil ver-' jetrno tudi dokaj širok. Očnici sta visoki (ohranjena je le desna v celoti), bolj četverooglati, po indeksu bi jih morali uvrstiti * med hipsikonhne. Mandibula je krepka, široka, z izvihanimi robovi v goniionih in zelo krepko protuberantio mentis, ki pa ni simetrična: desno je bolj oglata, levo zaokrožena. Če računamo, da je bila najmanjša širina čela, ki se tu da določiti le posredno s pomočjo sui. metopike, pribl. 98—102 mm, bi frontomandibularni indeks padel v mezomandibularno skupino (ca 50% med blejskimi Sta-roslovani, 1948). Zobni lok je prostoren, širok, v maksili 45 mm, v mandibuli 47 nun med obema Ms, oz. njihovim zobiščem. Kljub temu v man- dibuli niso vsi zobje našli svojega mesta. V desni polovici je bilo komaj prostora za oba premolara, ki ne stojita točno v loku; v levi pa sploh manjka en vrzeljak, po vsem videzu drugi. Prav na tem mestu, kjer bi moral biti, je bila sicer tako krepka mam-dibula postomortalmo zlomljena. V zlomu pa se je pojavil drugi premolar, ležeč s svojo krono pod koreninami prvega meljaka, bolj ob notranji steni corporis mjandibulae, ki jo je skoraj predrl (zato se je mandibula tudi prav na tem mestu zlomila). Me-ljaki so izredno močni in kažejo vsi krepko uporabo, kakor jo najdemo sicer pri starejših osebah. Toda pri starih Slovanih z Bleda smo se na to značilnost njihovih krepkih, zdravih zob že navadili. Zaključno o lobanji lahko rečemo, da sodi v okvir, ki smo ga lani določili za stare Slovane1 z Bleda in da ima izrazite znake kromamjonidnega tipa, ki je bil tako značilen tudi za blejske staroslovanske lobanje. Claviculae sta zelo krepki im močno razviti. Prav tako je krepak, debel im širok sternum, kolikor ga je ohranjenega. Desni humerus je skoraj kompleten, dolg nekako 335—340 mtm; ker mu manjka pribl, polovica trochleae in ves epicondylus radialis, se dolžina ne da določiti natančno. Tudi humerus je zelo krepak in kaže, da je moral imeti njegov lastnik zelo močne mišice. Po dolžini humera se da približno določiti tudi višina rajnkega, ki je bila nekako 168—170 cm, za današnje razmere pri nas torej nekako srednja. K 13: Ohranjena je skoraj cela lobanja z mandibulo, velik del medenice, glavica desnega femurja, desna clavicula, desni humerus, desni radius, levi radius in ulna. Kosti so žensko nežne, starost rajnke je mogla biti po zobeh, šivih in zraslosti epifiz z diafizami nekako 18 let. Brez dvoma pripada to okostje ženski. Lobanja je skoraj kompletna im neznatno deformirana, tako da se je dala lepo sestaviti. Manjka glabela, tako da se dolžina ne da točno določiti, manjka tudi obnosni del orbit, oba lična loka sta zlomljena, prav tako desna maxilla v fossi canini. Zobovje je v maksili kompletno, dasi na levi strani zadnji molar še ni popolnoma na svojem mestu. Na mandibuli manjka le desni proc. articularis im levi M3 še ni razvit. Lobanja je lepo obo- kana, torus supraorbi tališ ni mogel biti močno razvit, torus occipitalis je za žensko primemo naznačen, pr'oc. mastoideus je sicer precej dolg, vendar ne debel. Orbitae so bolj četverokotne oblike, srednjevisoke (mezokonhne). Nosne stene so močno poškodovane, tako da oblika aperturae piriformis ni jasna, zdi se, da je bila precej visoka; spina nasalis ant. močno izstopa. Mandibula ne kaže posebnosti, je znatno nežne jša od moške, ima pa v goni- onih nekoliko izvikan rob. Protuberantia mentis je dobro razvita, okroglo-šiljasta, ne široka. Zobje so, kakpr omenjeno, prav dobro obranjni in lepi, le desni Mi v mandibuli je imel caries; vsi Mi so relativno že močno obrušeni. Oba zgornja incisiva sta značilno žensko široka v razmerju do obeli L. Zobni lok je med Ms v maksili 40, v mandibuli 47 mm širok, lepo obokan. Po svojih merah je ta lobanja na zgornji meji mezokranije, po višini pa orto-, oz. tapeinokrana, torej relativno nižja od moške. Morfološki indeks obraza je — glede na nezanesljivo merljivo višino in širino — skoraj leptoprozopea, na meji mezo-prozopije. Kljub temu, da je obraz torej visok in dolg, je tudi širok, zlasti v mandibuli; po frontomandibularneui indeksu sodi Sl. 3 Ženska lobanja K 13 — The female skull K 13 med mezomandibularne, kakor, večina blejskih (1. 1948 izkopanih) lobanj. Po frontoparietalnem indeksu moramo to lobanjo uvrstiti med metriometopne, na meji k stenometopnim (ozkoče-lim). Zanimiva sta zelo asimetrično razvita proč. mastoidei, od katerih je desni znatno manjši od levega (sl. 4) ; pa tudi po obliki sta različna. < Od ostalih delov okostja dokazujejo vsi, da gre brez dvoma za mlajšo, vendar že razvito žensko. Od medenice je ohranjen večji del obeh črevnic in kranialni del križnice. Te kosti so se dale sestaviti. Bikristalna širina je po sestavi 268 mm, transverzalni premer lineae arcutae je 120 mm, največja širina os. sacri 112 mim. Razmerje med bikristalno širino medenice in širino medeničnega vhoda je 44,8. Osifikacija medeničnih grebenov še ni končana; širina medeničnega vhoda bi se najbrž še nekoliko razširila, tako bi vsaj pričakovali v primerjavi z današnjimi ženskimi povprečki v Evropi, kajti indeks 44,8, je za zrelo žensko odločno premajhen. Clavicula je normalne oblike in še ni popolnoma osificirana. Humerus je 279 mm dolg, še ne dokončno osificiran. Za žensko so morale biti mišice dokaj krepke (kar sodimo lahko tudi po ra-diusih in ulni). Torsio humeri je malenkostna, normalna. Zanimiva je perforatio fossae olecrani, ki jo najdemo v Evropi danes razmerama redko, okoli 10—20%. Mere te perforacije (6 : 3 mm) so normalne. Na splošno vidimo, pravi Martin, da je ta perforacija pogostnejša pri ženskah in na levem humeru, kakor pri moških in na desnem (tu gre za desni ženski humerus). Iz dolžine humera bi sklepali (po Pearsonovi formuli), dä je bila ta ženska 148,3 cm visoka (po Manouvrierjevi pa 148, 8 cm), torej majhna. Desni radius je prav tako še nepopolno osificiran, razen tega je capitulum nekoliko poškodovan. Njegova dolžina bi bila nekaj večja (216 mm) kakor celega levega radi usa (214 mm). Iz te dtolžine se da izračunati višina 133,4 cm (po Pearson u), oz. ca 155,6 cm (po Manouvrier ju). Iz dolžine obeh lahtnih kosti bi rezultirala višina 148,6 cm (po Pe'arsonn). Leva ulna je 234 mm dolga; višina, določena po tej kosti (po Manouvrier ju) bi bila 156 cm. Razlike so torej nerazveseljivo velike, toda najverjetnejša je določitev višine le iz humera, ako manjkajo, kakor tukaj, dolge kosti nog. Radiohume- Sl. 4. Processus mastoideus K 13; zgoraj oba od zadaj, v sredini levi, spodaj desni — Above: Both from behind; in the middle: The left Proc. mastoideus; » below the right one rain i indeks je 77,5, kar kaže na srednje dolgo dolžino spodnje lahti. Ker spodnja laket torej ni abnormalno dolga, kakor bi se zdelo po velikih razlikah v določanju višine, moramo upoštevati še skupno dolžino desnega humera in radiusa; potem dobimo po Pearsonovi formuli višino 150,5 cm, ki jo smemo morda imeti za najverjetnejšo. Verjetno gre tu za drobno, majhno dekle, vendar s precej krepkimi mišicami. Tudi ulna še ni popolnoma osificirana in križe dokaj krepke hrapavine (tuberositàtes in lineae). Od desnega femur j a je ohranjen caput, collum in trochanter maior. Glavica še ni popolnoma osificirana. Fragment je premajhen. da bi ga kazalo opisati, sodi pa brez dvoma k temu skeletu. Majhen fragment desnega ossis ischi je brezpomemben. K temu okostju sodi še_.fragment enega levega rebra (V.—-VIL) in zelo fragmentirana desna scapula. K-9: Tretja lobanja je brez dvoma najmlajša in najslabše ohranjena, tako da se ni dala sestaviti niti kompletna možganska shramba, niti oibraz, kajti od obraza je ohranjen le del obeli maksil z zobmi in vsa mandibula. Na možganski shrambi manjka glabela, velik del baze in skoraj vsa temporalka (poleg drugih delov; tako n. pr. ni ohranjen noben proč. mast. in večji del os. sphenoidalis). Kosti so zelo tenke, kar le potrjuje mladost rajnkega. Sicer pa je neurokranion lepo visoko obokan in po absolutnih merah odrasel, nekoliko asimetričen (verjetno sekundarno zaradi lege v zemlji). Oblika čela govori za žensko. Torus supra-orbitalis ni močno razvit, toda morda bi se še bil; o glabeli ni mogoče ničesar reči, ker manjka. Torus occipitalis je tudi manj razvit. Zanimiva je oblika zatilja, kar kaže najbolje fotografija. Nad torusom occip. sup. je znatna plitva poglobitev (fossa). Po svoj ili merah sodi ta loban ja na mejo med mezo- in brahikrane, po višini pa med orto- in metriokrane, to se pravi, da je normalno'visoka in obokana. V maksili so razen obeli Ms že bili vsi zobje, zdravi in neporabljeni. Postmortalno izpadla sta I2 desno in li levo. Ohranjeni srednji sekalec je širok, kar govori za žensko. Na splošno so zobje drobni. Prav tako v man-dibuli, ki je skoraj cela in je imela vse zobe, razen obeh Ms. Postmortalno se je izgubil desni I2. Mandibula in zobje govore Sl. 5. Pelvis K 13 Sl. 6. Claviculae: K 18, moška — male; K 13, ženska — female; K 9, otroška — child Sl. 7. Desni humerus, zgoraj K 13, spodaj K 18 — The right humerus of K 13 (above) and K 18 (below) Tabelarični pregled mer (negotove mere so v oklepaju): 1 6/5 (06) indices 9/4 (102) 101.1 100.0 t" od O CM CM C\i On 00 ‘ 4/2 (71.3) 66.5 65.8 3/2 (100. 90.4 92.8 CO P g t ON O' c- co TJ T o co co m C -H CO (M CM 'OD 0 •04 CM rf* CO 6 °* O On O' 'OD ■3 -T* ca o CO CO 1 3*1 4) CO co 1 E C 'OD — O , • nO CM -h V ' " B tri 1 ™ I • m CM TJ >> N O co CO Z, 'V O O' On t- JO o NO — ' CO d CM ro 3 O O ^ ■ ™ rr • rr 3 0) w , s s m t> » *—• co r- r- 'OD « s ^ ‘rt ON O , ° •“J 3 u a ■—' ' : -3 T» O io co m « Cu O- * ^ O 40 C/> bolj za žensko. Corpus mandibulae je nizek, zlasti tudi v simfizi ; tudi ra- V mus je nizek, fossa intercondyloidea (incisura 'mandibulae) je globoko izrezana. Po f e on t. o m. a n d i b u 1 a r n e m indeksu sodi tudi ta .lobanja med mezo-mandibularne. Ostalo okostje: ohranjeni sta obe claviculae, ramenska dela obeh lopatic, troje rebernih fragmentov (med njimi desno prvo rebro), fragmenti glavic in diafiz obeh humerov in fragmenti štirih vretenc. Claviculae sta zelo nežni, nekaj krajši od ključnice 18 letne ženske in seveda še ne dokončno osificirani. Tudi ti skeletni fragmenti govore za to, da je to okostje bilo dekliško. Če primerjamo te tri lobanje z blejskim materialom iz 1. 1948, ne vidimo ničesar, kar bi jih bistveno razlikovalo od tega. Moško lobanjo uvrstimo med kromanjonidne, prav tako verjetno tudi žensko, dasi manj gotovo. O dekliški (?) je bližja tipološka diagnoza nemogoča. Vse drugo je razvidno iz tabelice. Slovstvo: H o o t o n , E. A.: Up from the Ape. New York, 1947. Martin, R. : Lehrbuch der Anthropologie. Jena, 1928. Škerlj, B., in ZI. Dolinar: Staroslovanska okostja z Bleda. Ljubljana, 1950. SL 8. Lobanja K 9 — The skull K 9 SUMMARY In 1948/49 several graves were found in the back-yard of the Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, belonging to the seventh to eighth centuries A. D. as to the accessories (J. Korošec) being ancient Slav. Only three skeletons, respectively their remains were capable of being treated anthropologically. K-1S is an about 25 years old, approximately 169 cm (as to the humerus) high, strong man, with well developed torus supraorbitales, Aith a well-preserved sutura metopica, a wide, strong mandibula which is broken in the space of P2 on account of its crown having been placed below the roots of Mr The mandibula has in the gonions turned-out edges and a vigorous, wide protuberantia mentis. The teeth are healthy, but strongly whetted-off. The orbitae are high, rather quadrangular. It is of Cromagnon type. K-13 is an about 18 year old woman, approximately only 150 cm high (as to the humerus + radius). Lower, quadrangular orbitae, a turned-out edge of an else much smaller mandibula (beside other characters) are apparently of Cromagnon type as well, which was rather frequent in ancient Slavs. The teeth are healthy, only the right Mt is decaying, on the whole the Mi are rather whetted-off. The bicristal width of the pelvis is 268 mm, diameter transversus lineae arcuatae 120 mm, the greatest width of the os sacrum 112 mm. In the right' humerus there is an interesting perforatio fossae ole-crani. The radio-humeral index is 77,5, i. e. normal. K-9. A badly preserved skeleton, very delicate, possibly of a 15 years old girl. In comparing these three skulls with the material of Bled from 1948 there is nothing to be seen that might be essentially different. All other data are» to be seen in the table. GROBOVI V VINCI Josip Korošec Najbolj zanimivo in tudi najbolj delikatno vprašanje, ki ga je v svojih razpravah postavil Vasic, je vprašanje grobov v vinčanski predzgodovinski naselbini. Velik del svojih zaključkov in hipotez bazira Vasic na trditvi, da so bili v vinčanski kulturni plasti v sami naselbini najdeni grobovi. Ta trditev je Vasicu služila tudi pri tolmačenju vinčanskih plastičnih izdelkov tako glede njihovega pomena kakor glede posameznih predstav na statuetah. V mnogočem je predpostavka •grobov vplivala tudi na Vasičevo datiranje Vince. Analogije je iskal v zgodovinskem času, ker so mu 'bili podobni načini pokopov, kakor jih predpostavlja, v predzgodovini neznani oziroma jih v namišljeni obliki sploh ni bilo. Minilo je že več ikakor deset let po objavi gradiva iz Vince1,, toda doslej je ostalo mnenje o grobovih še nespremenjeno. Vendar so potrebne določene korekture, na temelju katerih dobimo dokaj spremenjeno sliko o Vinci in njeni dataciji, čeprav proti slednji govori že sam material. Ne nameravam tu kritizirati našega zaslužnega predzgodovinarja prof. Vasica, kateremu se moramo zahvaliti za mnoga odkritja, želim pa nakazati nekaj momentov, ki jih je Vasic spregledal, kar mu pri obilici gradiva m obširnem delu ni moči nikakor zameriti, ker bi se to zgodilo tudi še, v večji meri drugim. V naj nižji plasti Vince, t. j. v plasti stanovanjskih jam, je odkrita jama, katere robovi so ležali približno 9,30 m globoko, računajoč po Vasicu od najvišje točke naselbine. Jama sega do globine 11,20 m.1 2 Na začetku je Vasic smatral to jamo kot specialno grobnico v obliki sobe s pristopnim hodnikom (dromosom), t. zv. »chamber-tomb«.3 Šele naslednjega leta so pri nadaljnjih 1 Vasic, Preistoriska Vinca I.—IV., Beograd, 1932 do 1936 (c). 2 Vinca II, str. 15, sl. 9. 3 Vinca II, str. 9 in sl. ■<« izkopavanjih ugotovili, da je to navadna stanovanjska jama, ki so jo šele kasneje porabili za grob. V njej so našli 9 celih skeletov okrog 11,0 m globoko, .poleg tega pa tudi fragmente posameznih drugih skeletov (dve madibuli, eno kolikor toliko ohranjeno lobanjo ter fragment neke druge lobanje). Ti deli pa niso ležali v sami jami, temveč na višjem nivoju (okrog 10,64 in 10,92 m globoko) in poleg tega tudi na mnogo širšem prostoru. To bi lahko pomenilo poznejše pokopavanje v že obstoječi grob. Zanimiv je vsekakor tudi detajl, ki pa ni posebno pomemben, da so namreč posamezne glave in posamezni deli skeletov ožgani ali pa nosijo vsaj sledove kalciniranja. Skoraj popolnoma je kalcinirana lobanja skeleta štev. 1, eno hrbtno vretence in fragmenti lobanje, ki so najdeni v globini 10,92 m, medtem ko je ena mandiibula pooglenela samo delno. Vasic na temelju tega izvaja, da so bili tu pokopani upepeljeni in neupepeljeni mrliči, t. j. da so tu pokopavali na dva načina. Splošno pa nam ti skeleti kažejo zanimivo dejstvo, da jih niso pokopavali v kaki posebni legi, s posebno položenimi rokami ali nogami ter na razne načine, 'kot jih poznamo iz starejše predzgodovine. Mrliči so bili tu bolj ali manj nametani v jamo, in sicer z iztegnjenimi nogami, z glavami pa delno v l^rogu ob robu jame. Tako so noge raznih mrličev na sredi jame prišle brez kakršnega koli reda druga preko druge.4 Pridevkov ni bilo v tem množičnem grobu nikakršnih. Dve glinasti vretenci, najdeni med skeleti, ne predstavljata pridevkov, temveč navaden material, ki je sem slučajno zašel pri zasipavanju, ali pa je že prej ležal na tem mestu. Kar zadeva kalcinirane lobanje in dele skeleta, ne kažejo sledov sežiga trupel, kakor misli Vasič, temveč so tudi ti primeri nastali slučajno, ne pa hote. Poleg lobanje skeleta štev. 1 je najden kos pooglenelega lesa oziroma bruna.5 To bruno je pa pripadalo leseni konstrukciji jame. Na kakšen način pa je prišlo do požara te nekdaj stanovanjske, pozneje grobne jame, danes ni možno ugotoviti. Morda se je to zgodilo slučajno, ali pa tudi hote, kar bi bilo še skoraj najbolj verjetno. Bodi kakor koli že — o sežiganju mrličev ne moremo govoriti. Deli skeletov so kalcini-rani samo tam, kjer se jih je dotikal že imenovani kos po- * Vinca II, str. IO, T. IX,—XVII. ° Vinca II, str. 10. oglenelega bruna. Slika je jasna. Pri požaru lesene jamske konstrukcije, ali bolje dela nad njo (strehe), je goreči kos bruna padel na te danes karbonizirane kosti ter zapustil na njih sledove ognja. Pomembno pa je vprašanje, komu pripadajo skeleti, ki leže tu brez določenega reda. Možnosti sta samo dve. Ali pripadajo nosilcem tako imenovane vinčanske kulture, ali pa prvim pre->. bivalcem Vince. V najnižjih plasteh Vince, t. j. v plasti stanovanjskih jam, je odkrito kulturno gradivo, ki po obliki, tehničnem načinu izdelave in tudi po ornamentiki ne ustreza čisti vinčanski kulturi, čeprav je z njo delno pomešano. To kulturno gradivo pripada kulturni skupini, znani pod imenom Körös kulture, Starčevačke kulture itd.6 Verjetno je, da so tudi najdeni skeleti pripadali nosilcem te kulture, iki je v Vinci vsekakor starejša kakor pa vinčanska. Na drugem mestu sem že izrazil predpostavko, da so bili ti prebivalci od novih doseljencev podjarmljeni, vendar sem na temelju nekaterih pojavov to hipotezo odklonil.7 V Vinci niso namreč do danes nikjer našli niti ene stanovanjske jame, ki bi vsebovala čisto gradivo ali samo vin-čanske ali samo Körös kulture, temveč sta vedno obe pomešani. Prav tako niso na prekopanem delu vinčanske naselbine našli nobenih podatkov, po katerih bi lahko pozitivno ugotovili prebivalstvo z neko posebno kulturo na začetku naselbine. Zato sem tedaj predpostavil, da je prebivalstvo, ki se je naselilo v Vinči, prineslo s seboj dva popolnoma tuja elementa kulture, od katerih je enega sčasoma, toda relativno precej hitro odvrglo iz svojega inventarja, medtem ko je drugi trajal z raznimi spremembami ves čas življenja na tej naselbini.8 Vendar pa moram danes to svoje nekdanje mnenje korigirati. Prvi prebivalci Vinče, kljub temu, da niso našli doslej nikakršnih čistih kulturnih ostalin, so bili nosilci starčevačke, odnosno Körös kulture, ki je tudi veliko starejša kakor pa vinčanska. Obe pa se pojavljata na samem začetku naselbine. Da danes nimamo najdb čiste materialne kulture v jamah, je iskati vzroka v tem, da so novi doseljenci, t. j. nosilci vinčanske kulture, kratko malo uporabili 6 Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, 1942, str. 61 in sl. — Banner jo označuje kot Körös kulturo, a Grbie kot starčevačko (Vojvodina I., Novi Sad, 1939, str. 50 in sl.). 7 Glasnik, Sarajevo, 1942, str. 82 in sl. 8 1. c. str. 82 in sl. za svoja stanovanja že obstoječe jame, ki so ali tako ali drugače prišle v njihovo last. Toda v njih so bile že materialne ostaline nekdanjih prebivalcev. Tudi mešana plast približno do 8,0 m, kjer najdemo ostaline prve in druge kulture, bi govorila za to, da staro prebivalstvo ni bilo iztrebljeno, ali pa da je popolnoma zapustilo to mesto, temveč je živfelo skupaj z novimi doseljenci, dokler se ni z njimi asimiliralo, kar bi kronološko lahko ugotovili s prenehanjem kulturnih ostalin Körös kulture v vinčanski plasti. Kakšno razmerje je vladalo med starimi prebivalci in novimi doseljenci, danes še ni mogoče reči. Ni pa izključeno, da so bili prvi res podjarmljeni. Vprašanje pripadnosti skeletov je pa težko rešljivo, ker nimamo ob njih nikakršnih pridevkov. Antropološke ugotovitve nam tudi še ne nudijo pomoči, dokler ne bomo našli vinčanske nekropole in z njo komparativno gradivo. Ni pa izključeno, da imamo tu opravka celo s pripadniki neke tretje kulture. Vendar je pa vprašanje, kako bi ti dospeli na našo lokaliteto. Ko so položili mrliče v stanovanjsko jamo, ki je tedaj še imela leseno strešno konstrukcijo, je bila ta ali slučajno ali hote zažgana. Pri tem so kosi gorečih brun padli na mrliče, ki so pri tem poogleneli. Najbolj očitno pričajo o tem že imenovani kos bruna, najden pri lobanji skeleta štev. 1., koščki pooglenelega lésa na drugih mestih in ponekod tudi pepel, kar vse izvira od sežgane lesene konstrukcije stanovanjske jame. Nad temi ostanki pooglenelega lesa, pepela, skeletov in humozne plasti okoli skeletov, nastale pri razpadanju mrličev, je ležala tanjša plast čistega lössa, debela svojih 10 cm, ki je bil sem prinesen in s katerim je bila pogorela jama pokrita. Nad lössoin imamo zopet črno humozno zemljo, pomešano z oglenino in pepelom, ki jo sekajo tudi tanjše plasti čiste zemlje in plasti pepela. Po tem sklepa Vasic, da je tu od časa do časa gorel ogenj,0 verjetno v kultne namene. Vendar bi pa sledovi kultnega ognja, ki naj bi gorel nad tem množičnim grobom, morali biti drugačni. Na drugi strani pa je ta slika identična s celotno plastjo v Vinči, kjer so pogosto najdene v kulturni plasti tudi oglenina in tanke plasti pepela. Zato ti ostanki oglenine in pepela pomenijo delno le 0 V-inča II, str. 10. ostanke zgorele strehe, delno ostanke okoliških objektov ali pa odpadke in pepel iz drugih jam. Drugi nedvomni grob v vinčanški plasti je bil najden že mnogo prej, leta 1911, v globini 8,75 m, in je stratigrafsko mlajši od gornjega groba. Okostje, ležeče v tem grobu, se razlikuje od prejšnjih tudi po legi. Ima skrčeno lego ter leži na desni strani z roko poid glavo ter je usmerjeno od zahoda proti vzhodu. Pridevkov ni imelo in, kakor pravi Vasic, ne kaže sledov ognja.10 11 To sta v Vinči edina primera pokopavanja nesežganih mrličev. Imamo pa v vinčanskih kulturnih plasteh celo vrsto drobnih» fragmentov človeških lobanj, velikih včasih komaj nekaj cm2. Vsega jih je najdeno okrog 10, a bili so razmetani po vsej kulturni plasti, posebno pa v njenem najnižjem delu, t. j. v plasti stanovanjskih jam.11 Vasic sodi celo, da so ti fragmenti pripadali sežganim pokojnikom. Danes teh fragmentov in njih pomena v kulturni plasti še ni mogoče razložiti. Grobovom po svojem najdišču ne pripadajo. Verjetno izvirajo iz nekih starejših grobov v najnižji plasti, kakršni so že zgoraj imenovani, ki pa so bili v kasnejši periodi prekopani in tako uničeni. Posamezne kosti so se pa lahko ohranile, kar nam najlepše izpričujejo najdeni fragmenti lobanj. Manj bi bilo verjetno, da so ti fragmenti človeških lobanj pripadali lobanjam, ki so služile v kultne namene. Prav tako malo verjetno je, da bi te lobanje pripadale mrličem, ki niso bili dostojno pokopani. Vasic poleg tega domneva v Vinči še več načinov pokopavanja. V zvezi z analogijami, ki jih išče v Egeji, meni, da so mnoge pitose, ki so najdeni samo v fragmentih in katerih oblike navadno ne moremio rekonstruirati, prav tako lahko uporabljali za pokopavanje, čeprav zaključuje, da je bila njih večina v Vinči uporabljena v druge namene.12 Ta Vasićeva domneva nima nikakršne realne podlage, ker niso bili v Vinči nikjer najdeni ostanki bodisi sežganega bodisi nesežganega mrliča. Poleg tega so fragmenti najdeni navadno na raznih mestih v kulturni plasti, t. j. ne na enem mestu. Zato so lahko služili le v vsakdanjem živi jen jp, najdeni fragmenti pa pomenijo uničen in odvržen material. 10 Vinča II, str. 35, sl. 55. 11 Vinča II, str. 35, 50. 12 Vinča II, str. 36 in sl, Drugi način pokopavanja v Vinci je, po Vasičevem mtnenju, shranjevanje upepeljenih mrličev v urnah. Za taki urni naj bi veljali dve bikonični vazi z reliefnimi predstavami.13 Tudi tu se Vasic naslanja na analogije iz Egeje, z otoka Lemnosa, iz TX. do Vlil. stoletja, čeprav sta najdeni v plasteh tik nad stanovanjskimi jamami, okrog 8,5 m globoko. Pozneje šteje Vasic za urne tudi antropomorfne vaze odnosno vaze s prosopomorfnimi pokrovi.14 Poprej je Vasic te pokrove razlagal kot pokrove z »mističnimi očmi«,15 ki naj bi bile orientalni element in egipčanskega izvora ter naj bi predstavljale tako imenovano »Horusovo oko«.16 Pozneje jih zopet razlaga kot pokrove, izdelane v obliki čelade, vendar delno obdrži še svoje nekdanje mnenje, t. j. da bi mogle biti tudi mistične oči, kakršne najdemo v VII. in VF. stoletju v pokrajinah vzhodnih Grkov, katerih kolonija naj bi bila tudi Vinca. V glavnem pa vzporeja Vasic te pokrove z italskiomi urnami s pokrovi v obliki čelad iz Etrurije (Benacci I), le da sodi, da v Vinči ni predpostavljena stožčasta, temveč jonsko-korintska čelada s paragnatidami ter vertikalnimi rogovi (?). Zato naj bi te oblike v Vinči bile tudi mlajše od etrurskih (?).17 Nadalje meni Vasic, da bi nekatere tudi čisto antropomorfne vaze lahko tolmačili kot urne, pri katerih je obraz upodobljen v obliki aplicirane maske. V tem jih vzporeja z maskami na urnah, najdenih v Chiusiju. Skupni izvor tehnike izdelovanja pa bi bil tako za Vinčo kakor za Chiusi zopet Joni j a arhajskega časa.18 Maske na obrazih skeletnih mrličev so najdene v Klein-Gleinu in v Trebeništu; prve so iz brona, druge iz zlata. Nekateri menijo, da so portreti pokojnikov. Tudi Vasič meni, da bi zato maske na vinčanskih urnah, t. j. antropomorfnih vazah, prosopomorfnih pokrovih in na statuetah, pa tudi maske iz Chiusija morali razlagati na podoben način, t. j. s portretom pokojnika.19 , V Vinči je najdena tudi vaza, ki ji doslej pomen in namen še nista dovolj razjasnjena. Vasic jo je prvotno tolmačil kot 13 Vinca II, str. 36, sl, 56. — Vinca I, str. 46, sl. 97. 14 Starinar, 1938, str. 6 in sl. 15 Vinca II, str. 65 in sl. 16 Vinca II, str. 84 in sl. 17 Starinar, 1938, str. 6—10. 18 1. c. str. 11 in sl. 19 1. c. str. 15 in sl. predstavo čelade,20 pozneje pa dovoljuje tudi možnost, da gre za urno v obliki hiše.21 Na tem mestu se ne nameravam spuščati v problem, kaj te razne vaze predstavljajo in čemu so služile. Vprašanje je le v tem, koliko gre res za urne, t. j. koliko so se uporabljale za pokop sežganih mrličev, odnosno kolike^ so bile samo pridevek v s upon i ranih grobovih. Vse govori proti Vasicevi domnevi. Redki so primeri, da bi našli te vaze cele ali vsaj približno cele. V večini primerov imamo ohranjen samo en fragment. Ako pa je več fragmentov iste vaze, so ti raztreseni po raznih mestih kulturne plasti in včasih celo še v različni globini. Relativno najbolje so ohranjeni prosopomorfni pokrovi. Toda tudi ti so fragmentirani ali pa so ohranjeni v neznatnih fragmentih. Zelo redko pa so najdeni v bližini kakega fragmenta vaze, ki bi ji lahko pripadali. Vedno leže popolnoma samostojno, pomešani z ostalim kulturnim gradivom. Najvažnejše pa je, da teh fragmentov ni nikdar ob ostalinah, ki bi jih lahko imeli za ostanke pokojnikov. Res je, da so včasih tudi blizu pepela; vendar je pa to navaden pepel z ognjišč, ne pa žgani grob. Zato teh vaz ne moremo imeti za urne, ker niti v eni ali vsaj poleg nje — odnosno poleg fragmenta — ni najdena nikakršna sled groba ali ostanka kakega pokojnika. Vasic sicer pravi na nekem mestu dobesedno: »Tek u 1934 godini poslužila nas je sreća da utvrdimo i način pogrebanja pepela spaljenih pokojnika u vinčanskom sloju. Još ranije sam na osnovu kalciniranih fragmenata ljudskih lubanja nad jenih u sloju, zaključio o postojanju grobova spaljenih pokojnika u torn sloju. Tek je u 1934 godini taj raniji zaključak potpuno dokazan.« Ta dokaz mu je pa plast pepela, v katerem je bila najdena fragmentirana človeška lobanja. Toda vines so bili tudi drugi fragmenti kalciniranih kosti.22 Ta primer je ležal 7,64 m globoko, t. j. v nižjih plasteh tik nad stanovanjskimi jamami. Na podlagi tega pa Vasic razlaga tudi druge tanke plasti pepela, najdene v vinčanski kulturni plasti »bilo izmed ju ruševina bilo u nabojima sveže zemlje, kojom je nivelirano zemljište«, kot pepel sežganih pokojnikov. Nadaljnji njegov zaključek je, »da velika većina zemljanog posudja — naročito 20 Vinca III, str. XXI, sl. 1. 21 Starinar, 1938, str. 20 in sl. 22 Vinca II, str. 182, sl. 364. amfora i pithosa ... često polovine suda — treba u Vinci dovesti u svezu s grobovima spaljenih pokojnika«.23 Vasić ne omenja, ali je imenovana fragmentirana lobanja, najdena v pepelu, kal-cinirana ali ne, pa tudi ne, ako druge kalcinirane kosti pripadajo človeškemu ali pa živalskemu skeletu. Končno grob v tej plasti ni izključen, čeprav je dovolj nerazumljiv. Vendar pa, naj bi lobanja bila tudi kalcinirana, s pepelom ne bo imela nikakršne zveze, ker o žganem grobu ne more biti govora. Kar zadeva druge kosti, je trenutno vprašanje, ali pripadajo človeškemu skeletu ali ne, kar v glavnem situacijo ne spremeni. O eventualnem delnem sežiganju pa tako ne moremo govoriti, ker nimamo zanj v Vinci nikakršnih dokazov. Primer v stanovanjski jami, ki sem ga omenil, je nastal čisto naravno. Tudi gornjo lobanjo danes lahko razložimo na isti način, kakor tudi ostale slučajno najdene fragmente v vinčanski kulturni plasti, ki so sem dospeli pri kasnejšem prekopavanju in slučajno iz starejših grobov v plasti stanovanjskih jam. Če bi najdena lobanja tudi imela kake sledi ognja, jih je lahko dobila prt kakem požaru, pepel pa bo navaden pepel s kakega ognjišča v njeni okolici. Še teže pa je, da bi druge plasti pepela, ki se nahajajo v vinčanskih plasteh, predstavljale grobove, ker tam ni niti fragmentov človeških lobanj ali drugih človeških kosti, niti drugih predmetov, ki bi mogli vsaj nuditi najskromnejši dokaz za žgani grob. Kolikor je meni znano, so v takih plasteh pepela, ki so včasih tudi večje od 1 m2, debele pa po nekaj centimetrov, najdene tudi nežgane živalske kosti, fragmenti keramike in podobni odpadki. V neki grobo izdelani bikonični vazi, ki je bila najdena v globini 8,5 m, t. j. v plasti stanovanjskih jam, in ki ima v notranjosti sledi pastožne rdeče barve, kakor pravi Vasic, je bil tudi pepel s kalciniranimi kostmi.24 Ni pa ugotovljeno*, kakšen je ta pepel in kosti. Mogoče res pripada žganemu grobu, kar bi bilo pa dokaj neverjetno in doslej v Vinči tudi edinstven primer. Mislim pa, da tudi za ta primer lahko menimo, da je nastal slučajno in da je v vazi ležal navaden pepel in živalske kosti. Vasic pa ob tej vazi, urni (?), misli, da lahko sklepamo, da so v Vinči ob istem času uporabljali razne oblike posod za urne. 23 Vinca II, str. 182. 24 Vinca II, str. 182, sl. 365. Toda Vasić domneva v Vinci še več načinov pokopov. Eden izmed njih bi bil pokop s pomočjo ovalnih plošč in pokrovov.2" Takšne plošče so debele do 5,0 cm, dolge včasih tudi nekaj nad 40.0 cm, pa tudi manjše, široke pa do 20,0 cm. Izdelane so iz zemlje, so slabo žgane ter imajo različno število večjih izvrtanih lukenj. V Vinči se pojavijo v globini pred 6,0 m in segajo skoraj do globine 2,0 m. Z njimii v zvezi naj bi bile, po Vasiču, grobe ovalne posode večjih dimenzij z vertikalnimi, popolnoma nizkimi stenami, ki naj bi služile kot pokrovi za ovalne plošče. Nahajajo se pa v globini od 7,0 do 4.0 m. Vasic jih razlaga kot larnakse, kakršni so najdeni po raznih mestih na Kreti in imajo na dnu luknje, da bi, kakor meni A. Evans, mogla odtekati tekočina razpadajočega telesa.20 V Vinči bi pa kretske larnakse zamenjale ovalne plošče in nizke, komaj nekaj centimetrov visoke ovalne posode. Ovalne posode predstavljajo navadno keramiko, uporabljano v vsakdanjem življenju, četudi znaša dolžina, pri največjih primerih tudi nad 50,0 cm. Imamo pa celo vrsto fragmentov, ki so veliko manjši in le izjemoma ovalne oblike; praviloma so okrogle. Ovalne posode imajo na ožji strani tudi po en ročaj. Proti Vasičevi hipotezi ne govori samo dejstvo, da so posode veliko premajhne in prenizke za tako uporabo, temveč so tudi neprimerne, kakor tudi ovalne plošče, ter so neprikladne za domnevano praktično uporabo. Mogoče misli Vasić tu na simboličen pomen, kar pa nas tudi ne prepriča, ker so te posode najdene vedno samo v neznatnih fragmentih (kolikor toliko cela sta samo dva primera). Poleg tega pa se nikdar ne pojavljajo v zvezi z ovalnimi ploščami, temveč samostojno. Dalje ni nikdar niti poleg plošče niti poleg take posode ali fragmenta najdena sled kakega skeleta, po katerem bi lahko sklepali *na kak grob. Kolikor se kak keramični fragment znajde v pepelu, moramo računati, da gre za odpadke. Poleg tega Vasić nikdar ne domneva, da bi tako pokopavali upepeljene mrliče. Plošč, ki so najdene v Vinči, trenutno ni mogoče pravilno razložiti. Nadaljnji način pokopavanja bi bila grobna jama (»shaft grave«), Vasić sam omenja ta primer z vprašanjem, vendar ga 25 26 25 Vinca II, str. 52 in sl., sl. 88—93. 26 Archaeologia or Miscellaneous Tracts relating to Antiquity, London, 1905, str. 488. poskuša nekako rekonstruirati « pomočjo raznih podatkov.27 V analogijo navaja Kreto, posebno nekropolo Zafer Papaura28 in otok Rhodos29. V Vinci bi pričale za take grobove neobdelane plošče iz peščenca, od katerih naj večja, skoraj kvadratna, je 46 X 42 em velika in 6 cm debela.30 Drugi podatek bi nudile statuete, katerih fragmenti so bili najdeni v raznih globinah vinčanske kulturne plasti, med katerimi pada v oči posebno ona, ki je najdena v dveh fragmentih v raznih globinah v razliki dveh metrov.31 Tako pa ni samo s to statueto, temveč tudi z mnogimi drugimi in raznimi posodami, čeprav razlika v globini ni tako velika, medtem ko je razlika v globini pri posameznih fragmentih iste vaze še mnogo večja. Eksistence grobov v obliki grobnih jam v mlajših plasteh Vinče ne moremo razložiti na ta način. Prvič nimamo nikakršnega arheološkega materiala niti kakršnega koli drugega podatka, po katerem bi lahko sodili o takih grobovih. Razlika v globini med fragmenti iste statuete in med fragmenti iste posode za to še ni dovolj prepričljiv dokaz. Naselbina ni stala na nivelirani planoti ter moramo računati z raznimi čisto naravnimi višinami. Dalje imamo tu jame od brun in soh, ki so bile vkopane v zemljo ter so pripadale hišnim stenam. Sčasonta so sohe razpadle, jame so pa ostale ter so včasih tudi do 1,0 m in več globoke. V te jame so lahko padali tudi fragmenti keramike. Domnevati moramo tudi prekopavanje za časa samega življenja na naselbini. Ne smemo pa pozabiti najvažnejšega momenta v Vinci, t. j. velikih in tudi več metrov globokih razpok v zemlji, nastalih zaradi izpodjedanja Donave (Vinča leži neposredno ob obali, na gričevju, ki se danes strmo spušča v reko). Poleti zaradi suše zemlja razpoka in pozimi celi kompleksi padajo v Donavo. Med izkopavanjem smo često našli takšne razpoke in s pazljivim raziskovanjem šmo mogli ugotoviti, da so mnogi fragmenti, najdeni pri dnu razpoke, padli vanjo z višje površine. Zato v teh primerih nikakor ne moremo govoriti o nekih eventualnih gro- 27 Vinca II, str. 55 in sl. 28 Archaeologia, 1. c. 1905, str. 401. 29 tinca II, str. 55, 56. 30 Vinča II, str. 55, sl. 94. 31 Vinča II, str. 55, isl. 95. bovili. Kamenite plošče pa, ki jih Vasić omenja, predstavljajo material, pripravljen za nadaljnjo obdelavo. Ob tej priliki lahko omenim še en primer, ki ga Vasić sicer ne tolmači direktno kot grob, temveč kot nagrobni spomenik. To je v resnici velika, doslej največja amfora, najdena v Vinci (višina 1,25 m).32 Nahajala se je v hiši, ki jo Vasic indirektno zaradi te amfore šteje za grobnico. Pod v hiši je bil izdelan iz prstenega tlaka ali bolje glinenega premaza z nekoliko vzdignjenim mestom, kjer je stala amfora. V vdolbini, ki je bila v podu, so našli še dno amfore. Amfora ima na vratu antropomorfne in arhitektonske ornamente. Fragmentov podobnih amfor niso našli samo v Vinci, temveč tudi v tiski kulturi na mnogih lokalitetah. Ne bom tu načel vprašanja, kako tolmačiti predstave na Vinčanskem pitosu odnosno amfori, temveč samo problem njene domnevne vloge kot nagrobnega spomenika. Omenim lahko, da pomeni ta vaza zame po predstavah, s katerimi je okrašena, samo antropomorfno vazo. Če bi bila nagrobni spomenik, bi morali v njej, poleg nje ali po pod njo najti vsaj kakršno koli sled upepeljenega ali pa neupepeljenega mrliča, kar pa se ni zgodilo. Tozadevne analogije iz VI. in VIL stoletja v Grčiji ne morejo priti v poštev. V isti stavbi so najdene tudi še druge vaze. Velike uteži, ki jih Vasic tolmači kot kruh za zagrobno življenje pokojnika, kakor tudi stožčasti glineni pokrov (?), kakor ga tolmači Vasić; vse to naj bi bili predmeti, ki so bili položeni pokojniku v grob. Ker pa nosijo vsi ti, kakor tudi velika antropomorfna pitos amfora, sledove ognja, zaključuje Vasić, da so bili postavljeni na grmado pri upepeljevanju mrliča ter so tako dobili tudi sledove sežiganja. V resnici pa je stavbo, navadno stanovanjsko hišo, v kateri so bili vsi ti predmeti skupaj z veliko amforo, uničil požar. Pri tem požaru so pa tudi vsi predmeti v hiši bolj ali manj trpeli, lako so nekateri celo deformirani, kar lahko trdimo tudi o veliki amfori. Nerazumljivo bi vsekakor bilo, da se je nagrobni spomenik upepeljeval skupaj s pokojnikom. Namen predmetov, ki jih Vasić tolmači kot kruh, se vidi jasno že po sledovih, ki so ostali na njih, t. j., da so služili kot velike uteži. Vsi predmeti, najdeni v tej hiši, predstavljajo 32 Vinca II, str. 37 in sl„ sl. 61—69. • navaden hišni inventar, podobno kakor so v Vinci odkrili, tudi druge, po požaru uničene hiše z bol] ali manj ohranjenimi po- I sodami in drugimi predmeti za vsakdanjo uporabo.33 Iz vsega gornjega lahko zaključimo, da v Vinci na doslej raziskanem delu zemljišča obstajajo samo skeletni grobovi v najnižji plasti, t. j. v plasti stanovanjskih jam. Ti grobovi so bili v sami naselbini, ne pa izven nje. Primeri fragmentiranih lobanj, ki jih tu in tam najdemo v kulturni plasti predvsem v najnižjih delih, ne predstavljajo sami po sebi grobov, temveč so ostanki že prekopanih grobov še iz najstarejšega časa življenja v tej naselbini. Tudi kolikor 'toliko ohranjena lobanja, najdena v pepelu, bo verjetno tak primerek. Najdena bikonična vaza s pepelom in ostanki kalciniranih kosti prihaja v poštev samo tedaj, ako se izkaže, da so tu res ostanki človeških kosti in pepel upepeljenega mrliča. V nasprotnem primeru pa menim, da imamo opravka samo s posodo, ki je slučajno napolnjena s pepelom in živalskimi kostmi. Ako se pa izkaže, da se v tej vazi nahaja upepeljeni mrlič, bi imeli v njej doslej edinstven primer v Vinci. Vse ostale domneve o grobovih v Vinči morajo odpasti. To pa velja za celo kulturno plast vinčanske kulture, v kolikor bi najdene grobove v najnižji plasti pripisali Körös kulturni skupini. Vinčansko nekropolo bo treba iskati drugod; ne pa v okviru same naselbine. Kje pa naj bi bila, je danes težko domnevati. THE GRAVES OF VINCA (SUMMARY) In Vasić’s works many of Ms hypotheses are based on graves which he says to have been discovered in the catturai strata of the prehistoric settlement of Vinca. It was positively stated that in the lowest stratum in one of the dwelling caves 9 skeletons and some fragments of other ones hacl been excavated. Originally, Vasić considered that dwelling cave to have been a special sepulchre, a so-called chamber tomb. On some skeletons there are traces of a partial carbonization, especially on the skull of skeleton No. 1. Over such carbonized parts a carbonized beam was lying which was a part of the wooden construction of the dwelling cave. Therefore Vasić means that there must have been inhumed both cremated and not cremated corpses, which is wrong. The traces of fire are of a later period when the dwelling cave was 33 Vinca IV, istr. 74 in si., si. 98 in si. used as a tomb, or burnt by accident. Pieces of burning beams had fallen on the corpses or skeletons, aind left their traces on some of their parts. Over that dwelling cave which was used as a sepulchre there is a thiiT-ner stratum of pure loess, and above (it a new humic layer mixed with crushed charcoal and ashes. This is the reason why Vasić states that over the mass grave there was a cult fire burning. Yet that (statement is wrong, the remains being of the burnt wooden construction or offal and ashes from the neighbouring cultural caves. Another positively stated grave is the one with a skeleton in contracted attitude in another dwelling cave. The third grave does not belong to the Vinca culture period any more, but to all appearance to the la Tène period; it was found in more recent layers. As far as we know at present those are the only graves that have been excavated at Vinča. Yet in the layer of Vinca there are several fragments of human skulls, especially in the lower strata. They probably belong to earlier graves which were later destroyed while various works were being undertaken on the spot. Vasić supposes that there were more ways of interment. Thus he thinks that a considerable number of pithoi which have been found in fragments had served for interments. Another way of inhuming may have been the burying of cremated corpses in urns. As urns may have served two comical (fragmentary) vases witli reliefs, anthropomorphic vases with prosopomorphic lids, anthropomorphic vases without lids and other vases, etc. Yet all of them are represented only by fragments, sometimes even by quite slight ones. Besides, in connection with such vases neither human cremated bones nor any other traces of a cremated corpse have ever been found. It is true that in Vasić’s opinion any layer of ashes belongs to a cremated corpse, yet there are at the same time no burnt bones which might, be expected. The fragmentary human skull which he mentions to have been discovered in the layer of ashes in 1934, and other fragments of calcified bones do not belong to a cremated corpse, but are the remains of some later turned up skeleton grave. Also in another case, mentioned by him, namely that in the layer of dwelling caves a biconical vase with ashes and calcified bones has been found, the finding does not seem to be really a cremated inhumation, as it was stated neither what kind, of ashes nor what kind of bones it was, and whether they were really remains of human bones or not. Further Vasić supposes there were some more ways of burying: a kind of larnaces consisting of perforated oval clay plates and shallow oval dishes. The longest dish, however, was hardly 0,5 m long and a few centimetres high. Nowadays it is impossible to explain to what purpose the oval plates served (their size is up to 45 cm, but also much smaller), while the dishes represent simply pottery for everyday use. Besides, the plates are never found in any connection with the pottery, and are usually in small fragments only. In his opinion there was another special way of burying, the »shaft graves*, the proof of their existence being statuettes the fragments of which tbS graves«, the proof of their existence being statuettes the fragments of which various fissures in that area or cultural caves, etc. The biggest amphora that has been discovered up to the present at Vinca is in Vasić’s opinion not a grave, it is true, but a tombstone anyhow. It was excavated in a house whiclf is being considered a sepulchre now. Also1 other objects found in the same house, objects of everyday life, have been explained to be grave accessories. As a matter of fact the amphora represents a store vessel, which is to be seen by its manufacture, despite of its anthropomorphic representations. At Vinca we have thus only some specimens of skeleton graves in the lowest strata; and there are no traces of cremated corpses. The necropolis of Vinca must have been in another place. P O R O Č IL A GRADIŠČE PRESEK PRI ČREŠNJEVCU Predzgodovinske najdbe na jugovzhodnih obronkih Pohorja V okolici Slovenske Bistrice so za rano dobo dokaj skromne. Redki kosi posamič najdenih kamnitih sekir pri Sv. Arehu, Tinj-ski gori. Turiški vasi, Visolah, Venčeslu, G. Poljskavi, G. Ložnici, Sv. Jožefu, Črešnjevcu in Pečkah dajejo le skromen pogled na naselitev na izteku neofita, ki se je iz nižin širila razmeroma visoko na Pohorje. V rano bronasto dobo štejejo v prejšnjem stoletju najdeno manjšo zalogo, ki jo hrani danes Prirodoslovni muzej na Dunaju in ki obsega dVe bronasti sekiri, kratek meč in troje srpov. Nato na tem področju za daljšo dobo ni najdb, dasi je področje Dravskega polja v 1. tisočletju gosto naseljeno, o čemer pričajo velika plana grobišča z žarnimi grobovi v Rušah, Mariboru, Pobrežju in Hajdini. V zadnja stoletja pred našim štetjem pa spadajo gradišča na jugovzhodnih obronkih Pohorja pri Tinju, Turiški vasi, Rep in pri Črešnjevcu. Označevala naj bi dobo prihoda keltskih Tauriiskov, ki so zagospodarili nad domačim ilirsko-,noriškim prebivalstvom in se polagoma spojili z njim, za obrambo pa so služila tudi v poznejših dobah. Vse je leta 1915 na splošno pregledal W. Schmid in jih po redkih najdbah opredelil v dobo pred prihodom Rimljanov, vendar nobeno izmed njih doslej ni bilo natančneje raziskano. Tudi tu bo podan le pregled gradišča Presek z bližnjimi grobišči, ki posega preko rimskega razdobja celo v poznejšo dobo in nakazuje vrsto še nerešenih vprašanj o naselitvi tega področja. Črešnjevec se nahaja severozapadno ob železniškem predoru med postajama Črešnjevec—Pragersko na hrbtu gričevnatega slemena, ki se spušča v jugovzhodni smeri od Pohorja in je pri Črešnjevcu nad 300 m visoko, nato pa se približno v isti višini zelo razčlenjeno nadaljuje proti vzhodu, doseže pri Ptujski gori 352 m višine in se pred izlivom Poljskave v Dravinjo klinasto zniža v ravnino. Njemu vzporedno poteka na severu v smeri od Šmartna na Pohorju podoben greben, ki pa se severno od Črešnjevca med potoki Poljskava in Devina zaključi v 303 do 320 m visokih obronkih Veleniškega gozda in preide v ravnino. Zapadno in južno od Črešnjevca s'o gričevnati odrastki Pohorja mnogo bolj obsežni in razčlenjeni, njih višina pa niha med 280 in 340 m in se na jugu med Dravinjo in Ložnico zožijo v trikot, ki se pri vaseh Mostečno in Pečke konča. S tem je tudi področje grebenasto razčlenjenih jugovzhodnih obronkov Pohorja zaključeno, kajti medtem ko se na severu Pohorje na svoji vzhodni strani dokaj strmo spušča v ravnino Dravskega polja, se dalje na jugu nahaja srednje visoka pregraja hribov od Konjiške gore preko Boča proti vzhodu. Črešnjevski greben obdaja na severu dolina Devinè, ki se med Črešnjevcem in Pragerskim naglo razširi v ravnino Dravskega polja. Ker izpod Pohorja prihajajoči potoki tu deloma pronicajo v zemljo in se podzemsko odtekajo proti Dravi, je ta del ravnine dokaj zamočvirjen in tvori tako imenovane Čreti. Na drugi strani grebena se dolina Ložnice in Bistrice južno od železnice zoži in je na tem področju ter dalje južno zamočvirjena. Relativni vzpon grebena znaša nad Slovensko Bistrico 35 m, pri Črešnjevcu 35 do 50 m in se nato do Btujske gore polagoma dviga. V najbližji okolici je greben razčlenjen na več odrastkov, ki strmo preha ja jo v nižino : greben Sp. Nova vas -— Lokanja vas, odrastek Presek (270 m) zahodno in odrastek Gomilce (281 m) severovzhodno od vasi. Ta oblika ozemlja je seveda vplivala na prvotno naselitev. Sončni in rodovitni griči so bili pripravna mesta za selišča, tembolj ker jih obdajajo dokaj zamočvirjene in težko prehodne doline. Tudi prvotna trgovska pota so se morala teh nižin izogibati in tako je verjetno že prastara »jantarska cesta« — trgovska pot med Italijo in Baltikom potekala ob obronkih Pohorja. O Rimljanih pa je znano, da so na prvotna pota naslonili svoje ceste in naselbine. Presek pri Črešnjevcu spada med jugovzhodna pohorska gradišča, ki osvetljujejo podobo naselitve v stoletjih pred prihodom Rimljanov. Njegov pomen je doslej dokaj skromen, saj v njem ni posebnih najdb, ki bi jasneje prikazala življenje v bližnji naselbini. Nahaja ise jugozahodno od vasi na koncu sle-menastega odrastka, ki zlasti na jugozahodni strani strmo prehaja v močvirnato dolino. Domačini mu pravijo večinoma »stari grad«, naziv Presek pa je prenesen nanj z bližnje globeli, kjer so nekdaj presekali gozdni pas, da so dobili prostor za njive. V kraju obstoji mnenje, da je gradišče bilo zgrajeno iz kamenja, ki naj bi bilo mnogo kasneje uporabljeno pri gradnji nove župnijske cerkve v Črešn jevcu. W. Schmid se je izrekel proti temu na temelju iz zemlje zgrajenih okopov. Gradišče samo tvori za 2,2 m nad okoliško površino zvišano kopo skoro kvadratne oblike z zaobljenimi ogli, vendar je zaradi kasnejših preoblikovanj kopa že spremenjena. Današnji vrh tvori nekaka planota, dolga približno 20 in široka 12 m. Na severozahodni strani se polagoma zniža do jarka in tvori tik pred njim manjšo teraso, medtem ko na ostalih straneh precej strmo prehaja v jarek. V kopo izkopana terasa, deloma do njene višine zasut jarek in poploščeni vrh nasipa za njim kažeta na namerno preoblikovanje pred daljšim časom. To mesto, sicer še neraziskano, dopušča edino možnost domnevnega odvoza kamenitega materiala z gradišča, kar pa bo treba še ugotoviti. Vrh kope je v sredini planote razrit. V jugovzhodno stran kope je izkopan 8 m dolg rov, ki se nadaljuje v jamo sredi planote. S tu izkopano zemljo je zasut jugovzhodni jarek, ki je zaradi tega zvišan in razširjen na širino 3—4 m. Jarek, ki poteka okrog kope, je ohranil svojo najpristnejšo obliko na vzhodni strani, kjer je 1,5 m širok in 2 m globok. V prvotni obliki pa je dobro ohranjen tudi na zahodni strani, le da zaradi preoblikovanega nasipa ni tako dobro viden. Okrog kope poteka razmeroma dobro ohranjen nasip, ki omejuje jarek pred njim. Zgrajen je iz ilovnate zemlje, pridobljene z izkopom jarka. Na vzhodni strani, kjer se nahaja posebej utrjena planota, je zelo močan, visok do 2,5 m in ima precej širok vrh, ki je v današnji obliki še bolj oploščen v širino. V prvotni obliki je ohranjen tudi na južni strani, medtem ko je na severozahodni strani delno spremenjen v zvezi z že omenjenim nastankom terase na jugozahodni strani pa v sredini stranice sploh preneha. Tu je v zvezi s tem morda plitek usek v tu 4 m visoko pobočje kope, ki se v že zarastli obliki nadaljuje pod jarkom proti dolini. Pobočja ožjega gradišča so različno strma. Na severozahodni strani se greben strmo spušča v od treh strani obdano kotanjo, ki ima ploščato-valovito dno in se v zahodni smeri kakor polica odpira proti dolini. Na jugozahodni strani se hrib strmo spušča neposredno v zamočvirjeno dolino. Na jugovzhodni strani pa prehaja pobočje terasasto v dolino, pri čemer dela prva terasa pod gradiščem videz, da je bila umetno prirejena. Na severovzhodni strani se hrbet slemena, na čigar koncu je gradišče, nadaljuje in skoro neposredno za gradiščem zavije proti severu, kjer poteka nekaj časa skoro vodoravno, nato pa se prične dvigati po grebenu proti Črešnjevcu. Ker je bil od te strani dostop do gradišča najlažji, je razumljivo, da je bilo tu tudi močneje utrjeno. Pred severovzhodnim okopom je 20 m široka in 55 m dolga planota, ki na vzhodni strani z eno vmesno polico tik pod njo strmo prehaja v že omjenjeno kotanjo, na ostalih straneh pa jo obdaja poseben jarek. Na severnem delu te planote je ohranjen tudi okop, ki se na severozahodni strani izklini med jarkom in globel jo, na nasprotni strani pa se spoji z višino planote. Verjetno je obstajal ob celotnem robu planote in se na južni strani spojil z glavnim okopom, vendar je tu že močno zabrisan in neugotovljiv. Jarek pred planoto je večinoma 1,5 m širok, na jugovzhoda razmeroma plitek in ožji. Na severu, kjer je dobro ohranjen, je 1,5 m globok. Tu je za jarkom še en okop ki je ščitil prednjo planoto, vendar je ohranjen le v dolžini 30 m in to ne nepretrgano, ker pelje skozenj gozdna cesta, ki ga je presekala, obenem pa v nadaljevanju zasula jarek pred njim. Jarek sam pa je prekinjen in zasut tudi na mestu, kjer je napeljana stranska cesta na planoto. Vsa ta preoblikovanja so bila izvršena pred daljšo dobo. Do prvega načrtnega raziskovanja gradišča je prišlo med leti 1887 in 1893, kar je znano le po pripovedovanju domačinov očividcev. Raziskovalci — baje iz Celja — so izkopali v kopo na njeni jugovzhodni strani že omenjeni 1—2 m globoki rov, ki je segal v današnjo jamo v sredini planote. Ugotovitve tega izkopavanja najbrž niso bile objavljene, ker tudi W. Schmidu niso bile znane. Robovi rova kažejo iz rahle ilovice sestavljeno kopo, po njenem površju pa je na mestu tega profila razsut redek ilovnat omet in črepinje slovanskega izvora. Glob je v ilovici je bila na nekem mestu najdena manjša neoblikovana marmornata plošča. To izkopavanje je verjetno vzpodbudilo nekatere domačine v njihovi veri, da je v gradišču skrit zaklad, zato so v sredini kope, na mestu, kjer se je končal rov, izkopali do 2 m globoko jamo, ne da bi kaj našli. Raziskovanje W. Schmida, izvršeno julija 1913, je dalo prve določnejše podatke o gradišču. Na več mestih je napravil nekaj poskusnih kopov, pri čemer je našel na severozahodnem robu planote 0,5 m pod površjem ognjišče v obsegu 75X50 cm z 15 cm debelo rdeče ožgano ilovnato podlago, na kateri so se našli ostanki smrekovega oglja. Na zahodni strani planote pa je ugotovil večje ostanke deloma močno stopljenega ilovnatega ometa. Sledovi koče, ki ji je moralo ognjišče pripadati, niiso bili ugotovljeni. Najdeni material je W. Scmjd na kratko opisal : »Iz ilovnatega ometa je razvidno, da je bil poleg okroglega lesa v rabi tudi tesan les. Nekaj črepinj iz rjave in temne gline kaže deloma na prostoročno, deloma pa na izdelavo na lončarskem kolesu. Na poslednjem so bili prvenstveno izdelani lonci s širokim podnožjem in ploščatim, navzven razširjenim trupom, čigar rob je večinoma oblikovan strmo navzven in okrašen s polkrožnim obrobkom. Manjše število prodnikov s sledovi uporabe kaže tudi za to gradišče na izdatno rabo kamnitega materiala. Med ostanki sta bila še železen, pri konici upognjen žre-belj in polovica modrozelene rebmate emajlne koralde, kar kaže na razrušenje gradišča v rani rimski dobi.« Na planoti pred gradiščem W. Schmid s poskusnimi kopi ni ugotovil sledov naselitve. Dosedanji ogledi gradišča dajejo sliko, ki deloma dopolnjuje, deloma pa izpreminja Schmidove ugotovitve. Predvsem je bil leta 1920 na mestu, kjer je Schmid napravil poskusni kop v kopo, najden tik pod površjem 61X55X32 cm velik kvader iz debelozrnatega pohorskega marmorja, ki je na eni ožjih strani po površini valovito izklesan. Prav taki kvadri so vzidani v obzidje cerkve v Črešnjevcu. Ostanki takega materiala v gradišču dopuščajo domnevo, da so stale na tem mestu v rimski dobi kam-liite stavbe, pri katerih so bili uporabljeni tudi marmornati kvadri, ves gradbeni material pa naj bi bil v srednjem veku — sledeč izročilu domačinov — odpeljan v Črešnjevec za gradnjo dotlej lesene cerkve. Pomislek obstoji zaradi množine pri cerkvi uporabljenega materiala, ki ne more v celoti izvirati iz razmeroma majhnega gradišča. Gradišče je bilo uporabljano tudi v porimskih obdobjih. Za to govore druge ugotovitve. Ne le na zapadni strani, ampak skoro po vsej površini planote se nahaja razsut ilovnat omet in to — z izjemo na vrhu pod kasneje iz jame izmetano zemljo — neposredno pod današnjim površjem. Ta omet kaže po svoji obliki na uporabo pri lesenih kočah, kjer so bila kot gradbeni material uporabljena okrogla in tesana bruna pa tudi različne pletene veje. V profilih jame sredi kope je lahko opaziti lomljeno kamenje manjših velikosti, ki se nahaja razprostranjeno ali pa v skupinah kot nekak tlak ali temelji morebitnih sten. Tu so na dveh mestih bili vidni sledovi ognjišč. Keramika, ki jo je lahko najti v številnih črepinjah, je slovanskega izvora in podobna tisti, ki jo je W. Schmid opisal brez oznake pripadnosti. Iz tega je mogoče sklepati, da je bilo gradišče uporabljeno tudi po prihodu Slovencev in Schmidove ugotovitve o razrušenju gradišča v rani dobi ne smemo jemati kot dokončno opustitev gradišča, kolikor je ta ugotovitev sploh zadostno utemeljena. Ilovnat omet, ognjišče in črepinje, ki jih Schmid postavlja v dobo pred razrušen jem gradišča, so po primerjavi zaradi istega najdišča gotovo mnogo mlajši in prav tako slovenskega izvora. Za to govori še tale primerjava: Oktobra 1949 so bili na planoti pred ožjim gradiščem, ki je dotlej veljala za nenaseljeno, odkriti ostanki slovenske koče. Iz najdenih ostankov posod je razvidno, da je spadala že v srednji vek. Zato je posebno važno, da je sorodnost materiala na obeh mestih tako očitna, saj pripada oboje slovenski dobi. To velja za ilovnat omet, ognjišče, kamnito podlago severne stene in keramiko, čeprav vzbuja ta na prvi pogled videz, da je mlajša od one na planoti ožjega gradišča. Iz vsega sledi, da način in čas uporabe gradišča še ni jasno dognan, zlasti v razdobjih 1. tisočletja po našem letoštetju, medtem ko se za prejšnje dobe lahko naslonimo na sorodnost gradišč jugovzhodnega Pohorja. Uporabljali so ga do srednjega veka. Nadaljnje raziskovanje bo moralo ugotoviti način njegove uporabe v rimski dobi in pomagati rešiti vprašanje, ali izhaja slovenska naselitev od tu, ali pa je bilo gradišče v rabi vzporedno z naselbino na drugem mestu. V zvezi z gradiščem, oziroma z rimsko naselbino so tudi grobišča, ki se nahajajo v bližini Črešnjevca. Eno teh grobišč leži zahodno od vasi na končujočem se obronku desno od ceste Črešnjevec — Slovenska Bistrica. Na vrhu obronka je v dolžini 135 m po Schmidovih ugotovitvah 12 gomil, verjetno pa jih je nekaj več le da niso vse enako dobro ohranjene. Tri od njih dosegajo višino do 1,8 m, ostale pa so večinoma le do 0,3 m visoke. Razporejene so v dveh nevzporedndh vrstah, nekaj pa ji je tudi izvem vrst. Opaziti je, da so bile pravokotno oblikovane. Tri od njih je julija 1913 raziskal W. Schmid, našel pa je v njih le »plast žganine s človeškim pepelom, brez kamnite obloge, nekaj črepinj rimskih posod in v eni gomili v globini 50 cm kamnito ploščo brez napisa (68X 54 cm), z okrajkom, iz pohorskega marmorja«. Po nekaterih mnenjih naj bi bile na teh gomilah rimski nagrobniki s keltskimi interni, ki so sedaj vzidani v zidovih cerkve v Črešnjevcu. Grobišče bi bilo torej v rabi v rimski dobi za prebivalce tedanje naselbine. Drugo grobišče leži severovzhodno od vasi na hrbtu grebenastega obronka v gozdu, imenovanem »Gomilce«. Po obsegu je manjše od prejšnjega, obsega pa večje število gomil, približno 25. Vise so manjše in nižje. Le dve dosegata višino 0,6 m, ostale pa povprečno 0,2 do 0,4 m. Opaziti je razporejenost v več nepravilnih vrstah. Večino gomil je med leti I860 in 1870 izkopal tedanji župnik Simon Pirc. Podrobnejših podatkov, ki bi omogočili datiranje v zvezi z ostalimi najdišči, o njih nimam. Tudi ni znano, kateremu naselju je grobišče pripadalo. Od Črešnjevca je odaljeno 1 km. V okolici Črešnjevca je še več gomil. Dvoje ohranjenih gomil je v gozdu ob krajevni cesti Črešnjevec — Sp. Nova vas in sta 1 km oddaljeni od vasi. Ker tu cesta preseka greben, ni mogoče zaslediti ostalih. Pretežno gozdnati griči jugovzhodno od Črešnjevca še niso pregledani. V devinski dolini severno od Črešnjevca je ob cesti Slovenska Bistrica — Pragersko tik km 2 osamljena gomila. Na jugovzhodnem grebenu Veleniškega gozda med Črešnjevcem in Sp. Poljskavo pa je večje, po vrhu obronka razprostrlo grobišče. Eno teh gomil je pred leti neznano kdo izkopal, v njej pa je danes vidno le nekaj lomljenih kamnov večje velikosti, ki leže v različnih globinah. Navedene najdbe segajo skoro vse izrazito v dobo rimske osvojitve Norika, 'zato je treba obravnavati problem črešnjev-skega okoliša v skladu z rimskimi epigrafskimi najdbami. Temeljitejša raizskovanja bi tako morda dala pomembnejše podatke tudi o legi iskane »mansio Pultovia«. Nekateri podatki iz:, Walter Schmid: Südsteiermark im Altertum (Hausmann: Südsteiermark, Graz, 1925). Walter Schmid: Die Ringwalle des Bacherngebietes (Mitth. d. präh. Kommission, II 3, Wien, 1915). Balduin Saria: Arheologische Karte von Jugoslawien — Blatt Rogatec (Zagreb, 1959). Stanko Pahič \ POROČILO O NOVIH ANTIČNIH NAJDBAH V PTUJU V letu 1949. je ptujski muzej dobil nekaj novih stvari. Naše poročilo je napisano z namenom, da bi te slučajne najdbe ne izginile neznane in pozabljene v depoju in se pridružile množici predmetov, o katerih danes žal nihče ne ve, kdaj, od kod in kako so prišli v muzej, tako da zaradi pomanjkanja podatkov nimajo prave — da ne rečemo nobene — vrednosti. Predmeti, o katerih bomo govorili, izvirajo v glavnem iz Zg. Hajdine, deloma pa 'tudi iz Ptuja samega oz. Vičave. » Ilajdinske najdbe Na zg. Hajdini najdeni predmeti pripadajo že znanemu antičnemu grobišču ob Pragerski cesti. Paralelno ob tej cesti, in sicer tik nje na severu, je tekla antična cesta Poetovio — Celeia. Začetek grobišča ob tej cesti ni točno določen in prav tako ni še ugotovljeno, do kod sega grobišče na zapadu. Po dosedanjih podatkih imamo opraviti v glavnem z žarnimi grobovi, le na pobočju je bilo najdenih nekaj skeletnih grobov. Grobovi so se našli verjetno že na pare. 489/2, kjer je začel kopati graški muzej. Datum tega izkopavanja ni znan in tudi o najdbah ne verno dosti. Isto velja za pare. 487, kjer je tudi kopal graški muzej.1 Prva izkopavanja, o katerih imamo podatke, so se začela spomladi 1. 1891. pod vodstvom Fr. Ferka, ki je odkril nad 200 grobov. Jeseni istega leta je prevzel izkopavanja antični kabinet Štajerskega deželnega muzeja pod Gurlittovim vodstvom in do konca leta 1895. je bilo odkopanih še okoli 2000 grobov.1 2 Najdbe, dobljene pri teh izkopavanjih, ki so bila doslej naj več ja, so prišle v graški muzej.3 Poslej so se vršila izkopavanja pod različnimi vodstvi na raznih mestih razsežnega, nad 1 km od vzhoda proti zahodu raztezajočega se grobišča. Leta 1869. je kopalo ptujsko muzejsko 1 Klemenc — Saria, Archeol. Karte von Jugosi. Blatt Ptuj, str. 60. 2 O. Fischbach, MhVSt XLIV, 1 896, 4s. ; Ferk, MhVSt XLI, 1893, 226s. 3 Berichte d. Landesmuseums Graz, 1891, 36s in 39s; 1892, 34ss; 1893, 42s; 1894, 35s; 1895, 51s. 12 Arheološki vestnik 177 društvo pod vodstvom Fr. Ferka, ki je zopet odkril mnogo žganih grobov in nekaj nagrobnikov.4 Ferk je kopal tudi leta 1908.5 6 Že okoli leta 1904. pa je ob gramoznici kopalo Zgodovinsko društvo Maribor,8 pozneje, dec. 1908 leta ter v letih 1909 in 1910, pa mariborsko Muzejsko društvo.7 Leta 1911. so se vršila izkopavanja ptujskega Muzejskega društva.8 Najdbe žganih grobov so zabeležene še leta 1912, 1913 in 1937.9 Kmetje so pri obdelovanju polja tudi kasneje večkrat naleteli na grobove. Najdbe v zgornjem odstavku omenjenih izkopavanj hrani deloma ptujski, deloma mariborski muzej. Med predmeti moramo omeniti predvsem veliko množino raznih glinastih posod in svetilk. Dalje so tu steklene posode, fibule in zrcala, bronasto okovje in pozabiti ne smemo še nagrobnikov. Po nagrobnikih in po pridevkih je grobišče datirano v prvo in drugo stol. V novcih so zastopani cesarji poavgustejske dobe do Hadrijana. * Klemenc — Saria, Archeol. Karte von Jugosl. Blatt Rogatec, str. 26s. 5 1. c. str. 25. 6 Kovačič, ČZN I, 1904, 93s. 7 Rak, JfA III, 1909, I65ss; MZK 5. F. IX, 1910, 161,s. 8 Klemenc — Saria, Archeol. Karte von Jugosl. Blatt Rogatec, str. 27. 8 1. c. str. 26s. Sl. 11 Sl. 12 Sl. 10 Sl. 18 Sl. 19 Med zadnjo vojno je leta 1944. kopal na naši nekropoli W. Schmid, iki je odpeljal gradivo v Graz. Podatki o tem izkopavanju niso znani. Letošnji predmeti so bili slučajno najdeni na pare. 445/1 in 445/2. Na teh dveh parcelah že dalj časa kopljejo pesek in prav na robu obeh gramoznic kjer «e je pesek zaradi taljenja snega začel udirati in krušiti, je že meseca januarja muzejski uslužbenec tov. J. Gojkovič opazil žarne grobove. Nekaj predmetov je takoj lahko vzel iz grobov, ostalo pa je pustil v zemlji in jih dvignil v začetku maja, ko se je zemlja na robu znova odbrusila. Jeseni se je zopet pokazalo nekaj grobov. Predmete iz teh je dobil muzej meseca novembra. Vsega skupaj je tov. Gojkovič našel 10 grobov. Od tega 7 na pare. 445/1 in 3 nä pare. 445/2, ki leži nedaleč od prve v smeri proti vodovodni stavbi ob cesti v Rače — Fram. Grobovi ležijo v strmem pobočju obeh gramoznic, katerih profil kaže zgoraj 15 do 20 cm debelo plast humusa, ki ji do globine enega metra in mestoma še več sledi plast drobnega proda. Pod tem se začne plast debelejšega proda. Grobovi se nahajajo v drugi plasti v globini od 0,50 do 1 m pod rušo. Medse- bojne razdalje so različne, toda ne presegajo 5 m. Ker predmeti niso bili odkriti na stratigrafski način, temveč odkopani iz profila, ne moremo trditi, da imamo opravka s celotnim grobnim inventarjem. Grobni inventar 1. grob: Lonec (sl. 1) iz rdečerjave, dobro pečene in dobro prečiščene gline. Zunanja stran je bila rdečkasto uglajena. V ravno cino je 1,3 cm od spodnjega roba vdolbena široka, plitva kanelura, tako da zaradi te vglobitve nastaja noga v obliki prstana. Lonec je valjastosodaste oblike. Stena se zgoraj ostro lomi v vodoravno ramo. Ustje je razvrnjeno, rob poševno navzven odrezan. Lonec je 'bil razbit na več kosov, zdaj je sestavljen in deloma dopolnjen. Viš. 22,1 cm, premer ustja 13,8 cm, premer dna 18,8 cim Inv. št. 401. 2. grob: a) Lonec (sl. 2 in 2a) iz rjavočrne gline, močno mešane s peskom. Dno z nekoliko ojačenim robom je ravno. Lonec ima jajčaisto ovalno obliko in je po vsem zgornjem delu okra- si. 12a in 18a Sl. 16 šen z grobimi poševnimi kanelurami, narejenimi z nekim glav-ničastim instrumentom. J a ornament je na rami presekan z vzporednimi vodoravnimi kanelurami, ki so plitve in slabo začrtane. Ustje je močno navzven upognjeno, rob poševno navzven odrezan in na zunanji strani okrašen z močno kaneluro. Na notranji strani ustja je komaj opazna vdolbina za pokrov. Lonec je bil delan na primitivnem lončarskem kolesu, kar kažejo plitve poteze na uistju. Na notranji strani pa so ostali močni sledovi gnetenja z roko. Lonec je restavriran. Viš. 18,5 cm, premer ustja 14,7 cm, premer dna 9 cm. Inv. št. 402. b) Balzamarij iz modrozelenega stekla. Pri prebodu v vrat je trup nekoliko zažet. Rob je odbit. Viš. 9 cm. Inv. št. 403. 3. grob: a) Skodelica (sl. 3 in 3a), terra nigra. Dobra sivočrna glina, mešana z drobno sljudo. Stožčasta, znotraj votla noga je ostro ločena od trupa, čigar spodnji del je izbočen. Ostro ločen prehod v navpično gornjo steno je poudarjen s plastičnim rebrom. Pod gladko odrezanim robom sta na zunanji strani dve plitvi vodoravni kaneluri. Na notranji strani dna je sicer lepo izdelan žig v obliki podplata, a črke C. ATI (?) so slabo čitljive. Skodelica je domala nepoškodovana. Viš. 6 cm, premer ustja 11 cm, premer dna 5,7 cm. Inv. št. 404. b) Skodelica (sl. 4 in 4a), slaba provincialna imitacija terrae sig. Dobro prečiščena svetlorjavkasto rumena glina. Na zunanji in prav malo tudi na notranji strani so vidni ostanki rdeče prevleke. Dno je spodaj rahlo usločeno. Okrogla nizka noga je ostro ločena od trupa posode, ki se dviga konično. Oster je tudi prehod v navznoter usločeno rame, ki v lepem loku preide v navzven razširjeni vrat. Rob je navznoter upognjen in zaokrožen. Skodelica je rasta vrirana. Viš. 6,4 cm, premer ustja 11,8 cm, premer dna 5 cm. Inv. št. 405. c) Bronasto okovje za pas in spona (sl. 5). Okovje sestoji iz več različnih delov. Tvorijo ga votli gumbi polkroglaste oblike, od katerih imajo 4 večji premer 1,9 cm, 2 manjša pa 1,1 cm, 2 okova čolničaste oblike s priostrenimi globoko kandiranimi konci in dvema luknjicama za pritrditev, dalje dva podolgovata nekoliko upognjena, dvodelna na sredi pregibna okova, ki sta ornamentirana s kombinacijo poševnih vodoravnih in navpičnih kanelur. Okova sta votla, na konceh profilirana in gumbasto zaključena. Eden je na koncu fragmentaran. Vsak del ima tri luknjice za zakovice, od katerih sta v celem ohranjeni samo dve. Dolž. li,3 cm, šir. 1,2 cm. K okovju verjetno spada še deformiran kos, dolg 4,8 cm. Spona, sestoječa iz dveh delov kvadratne oblike. En del je na robu, kjer se spona zapenja, nekoliko navzven ukrivljen, medtem ko je drugi del spone na istem mestu lepo krožno zavit Sl. 22 a—d navznoter in ornamentiran z vertikalnimi, pravzaprav malce poševnimi črtami, ki jih na sredi seka 7 horizontalnih kanelur. Ostala površina je izdelana v predrti (prebiti) tehniki. Vsak del spone je bil pritrjen z 8 zakovicami na enem in 8 na drugem koncu. Od teh jih je na enem delu ohranjenih 6 na drugem pa 2. Vel. spone: 10,5X5 cm. lav. št. 406 (okovje s spono). d) Fragmentirana igla, dolga 6 cm. Inv. št. 407. 4. grob: a) Vrč iz rdečkastorumene gline (sl. 6). Nizka, na znotraj poševno proti rahlo usločenemu dnu odrezana noga. Zgornji del kroglastega trupa je okrašen s tremi ozkimi, med seboj 2,4 oz. 2,8 cm odmaknjenimi kandiranimi pasovi. Rama se boči v prav rahlem loku. Visok, ozek, cilindrični vrat je ostro ločen od ramena. Ustje je nekoliko širše in profilirano s tremi kanelurami. Trakast, prav tako s tremi kanelurami okrašen ročaj veže ramo z vratom nekoliko pod ustjem. Vrč je neznatno dopolnjen. Viš. 30,5 cm, premer ustja 6 cm, premer dna 9,2 cm. Inv. št. 40S. b) Oljenka (sl. 7 in 7a) iz svetlorumenkastordeče gline, najenostavnejšega tipa svetilk, ki imajo običajno žig. Naša oljenka nima žiga, le malenkostno vglobljeno dno je na robu profilirano z dvema kanelurama. Plastični obroček, ki loči diskus od ramena, na kateri so 3 kandirane plastične vzboklinice, ni zaključen v krog, temveč tečeta njegova konca dalje po precej dolgem vratu in tvorita kanal, ki se na samem nosku okoli odprtine za stenj nekoliko razširi in zaključi v loku. Dolž. 8,7 cm, viš. 2,6 cm. Inv. št. 409. Sl. 24a c) Bronast medicinski instrument (sl. 8). Dolg, vitek držaj je na eni strani odebeljen in nato konično zaključen, na drugi strani pa najprej rombasto sploščen, nato oblikovan v nekako lopatico podolgovate, listnate oblike. Dolž. 17,4 cm. Inv. št. 410. 5. grob: Nekoliko fragmentiran majhen pokrov (sl. 9) iz sivo-črne, s peskom mešane gline. Ploščat, precej velik, dobro izdelan gumb.- Viš. 4,3 cm, premer 7,2 cm. Inv. št. 411. Dalje neznatni ostanki kakih treh različnih posod. Nekaterih črepinj so se držale kalcimirane kosti. 6. grob: Čaša gubanka (sl. 10 in 10a) iz dobro prečiščene rjavkastorumene gline z ostanki rdečkastorjave prevleke. Dno je ravno. Noga s poudarjenim spodnjim robom je precej uslo- cena. Spodnji del posode se stožčasto razširja. Visoka, strma stena čaše je nagubana s 6 podolgovatimi vdolbinami jajčaste oblike. Skoraj neopazni prebod stene v rame je poudarjen samo s plitvo kaneluro. Tudi pod ustjem z zaokroženim robom je ka-nelura. čaša je restavrirana in nekoliko deformirana. Viš. 95, cm premer ustja 6,5X5,6 cm, premer noge 2,6 cm. Inv. št. 412. 7. grob: a) Vrč iz svetlo rdečkastorumene gline (sl. Ila). Nizka profilirana noga v obliki prstan^. Stena se v spodnjem delu dviga močno poševno in kmalu doseže največji obseg, nato se polagoma oži, tako da je zgornji del hruškastega trupa zelo strm, Razmeroma poudarjen je prehod v ozek, cilindričen vrat z razširjenim ustjem in poševno navzven odrezanim robom. Enostaven, trakast ročaj veže neizrazito ramo z vratom nekaj pod ustjem. Vrč je nepoškodovan. Višina 15,5 cm, premer ustja 2,8 cm, premer dna 5,8 cm. Inv. št. 413. b) Vrč (sl. llib). Po barvi in obliki docela podoben zgornjemu, le manjši. Višina 19,5 cm, premer ustja 3,9 cm, premer dna 6,2 cm. Inv. št. 414. c) Lonec (sl. 12 in 12a) iz rjavo pečene prečiščene porozne gline. Skoraj ravno dno. Noga zabrisano prehaja v strmo steno trupa jajčaste oblike. Rama ni poudarjena. Stožčast vrat ima tri plitve, zelo široke kanelure, tako da je stopničast. Ustje je nekoliko razširjeno, rob navzven upognjen in zaokrožen. Trup je ornamentiran z gostimi paralelnimi vrstami kvadratnih, v zgornjih vrstah že skoraj trikotnih vtisov. Izgleda, da je ornament, ki ni docela enakomeren, delan na roko. Višina 20,4 cm, premer ustja 10,5 cm, premer dna 9,2 cm. Inv. št. 416. d) Bronasta fibula na pero (sl. 13 in 13a). Na locnju sta 2 bikonični gumbasti odebeljenji, na nogi pa trikoten izrez. Igla je fragmentirana in tudi noga nekoliko. Dolžina 11,7 cm, višina 4 cm. Inv. št. 421. e) Bronasta fibula (sl. 14). Slična zgornji, le da ima na locnju eno samo odebeljenje, a na nogi nima izreza. Precej manjša je. Igla je fragmentirana. Dolž. 4,5 cm, viš. 1,7 om. Inv. št. 422. f) Fragmenti bronastega ogledala. Ohranjenih je toliko, da se dà določiti premer, ki je znašal 11,5 cm. Na obodu so na gosto razvrščene luknjice s premerom 0,2 cm. Na spodnji strani so se nekaterih fragmentov držali ostanki lesa. Inv. št. 451. Neposredno tìb grobu in nad njim so se našle črepinje vsaj 4 posod in dveh oljenk. Inv. št. 427. To dejstvo dopušča domnevo, da je bil grob prekopan. 8. grob: a) Lonček (sl. 15) iz rjavordeče pečene, dobro prečiščene gline z ostanki prevleke. Ravno dno ima poudarjen rob. Razmeroma visoka noga polagoma prehaja v precej strme stene. Največji obseg doseže stena približno na sredi višine. Gornji del stene je malone navpičen. Strmo ramo loči od trupa ozka plitva SI. 24b stena preide v ustje, ki je močno navzven upognjeno in ima zaokrožen navzdol zavihan rob. Pod ustjem na notranji strani je kanelura, 3 ozke, plitve, zabrisane kanelure tečejo znotraj posode okoli dna. Rob je nekoliko poškodovan. Viš. 4 cm, premer ustja 19,5 cm, premer dna 8,6 cm. Inv. št. 418. 9. grob : a) Skodelica (sl. 17 in 17a) — terra nigra. Dobra sivo-črna glina, mešana z drobno sljudo. Dno je nekoliko izbočeno na zunanjo stran. Stožčasta noga v obliki prstana je visoka 0,8 cm. Spodnji del trupa je izbočen. Prehod v skoraj navpično gornjo steno je poudarjen s plastičnim rebrom, ki je na spodnji, širši strani kandirano. Rob je stanjšan in gladko odrezan. Skodelica kanelura. Med ramo in vratom z razširjenim ustjem je brazda. Rob je stanjšan. Lonček je sestavljen in delno dopolnjen. Višina 9,6 cm, premer ustja 7,2 cm, premer dna 3,3 cm. Inv. št. 417. b) Krožnik (sl. 16). Temnosivo pečena glina z bleščečečrno delno poškodovano prevleko. Ravno dno ima nogo v obliki prstana, ki je navznoter nekoliko poševno odrezana. Lepo izbočena je malenkostno dopolnjena. Višina 6 cm, premer ustja 11,3 cm, premer dna 5,2 cm. Inv. št. 419. b) Žara (sl. 18) iz črnosive, mestoma rjavkaste, močno porozne, nekoliko s peskom mešane gline. Rahlo usločeno dno ima na zunanji strani odtis paralelnih, neenakomerno razvrščenih in neenakomerno debelih črt (od deske). Na sredi lonca so ti odtisi tanjši. Noga neopazno prehaja v trup jajčaste oblike. Poševna, od trupa neizrazito ločena rama preide v nizek vrat, ta pa v razvnnjeno ustje z navzven upognjenim in zaokroženim robom. Posoda je sicer delana na lončarskem kolesu, toda na notranji strani ima dobro vidne sledove ročne obdelave. Posoda je sestavljena in delno dopolnjena. Višina 24 cm, premer ustja 18.2 cm, premer dna 11,3 cm. Inv. št. 420. c) Bronasto okovje za pas in spona prav take oblike kakor okovje in spona v grobu št. 3, le da je prvo mnogo bolje ohranjeno. inv. št. 423. d) Trije fragmentirani žeblji z okroglo glavico in kvadratnim presekom. Dolžina od 0,5 do 4 em, premer glavice od 0,9 do 1,9 cm. Inv. št. 424 in 425. e) Fragmentiran balzamarij iz modrozelenega stekla. Ohranjen je spodnji del v dolžini 3 cm. Inv. št. 426. 10. grob: Vrč (sl. 19 in 19a). Rjavkastordeča glina z ostanki prevleke. V rahlo usločeno dno je 0,4 cm od roba vglobljena razmeroma široka kanelura. 1.3 cm visoka, cilindrična noga. Od 4 noge ostro ločena stena se dviga precej strmo in v močni izbočenosti preide v zgornji del. Prehod v ramo je poudarjen z majhnim sedelcem. Rama v loku prehaja v ozek, ne ravno visok vrat. Ustje je razširjeno in na eni strani oblikovano v livček. Ročaji veže vrat tesno pod ustjem s trupom tik pod ramo. Ročaj je dopolnjen in ni gotovo, če je bil kaneliran. Višina 16.2 cm, premer ustja 3,7X3,9 cm, premer dna 5,5 cm. Inv. št. 415. Vrč je bil najden čisto osamljen. V bližini ni bilo nobenih sledov kake druge posode ali kakega drugega predmeta. Pokrit je bil s tanko ploščico iz škrilavca. Inventar obsega, kot je razvidno iz gornjega opisa, v glavnem keramiko. Znanstvena obdelava našega materiala je mogoča le v sklopu obdelave gradiva, ki so ga dala vsa dosedanja izkopavanja, ali pa — kar bi bilo vsekakor bolje — v zvezi z gradivom, ki bi ga prineslo sistematično odkritje celotnega" grobišča. Grobišče je tako razsežno, da gotovo zajema dobo nekaj stoletij, in bi pregled čez celoten grobni inventar utegnil v precejšnji meri razjasniti med drugim nekatera vprašanja glede razvoja in datacije naše provincialne rimske keramike. Doslej je grobišče, kot smo že zgoraj omenili, datirano v 1. in 2. stol. naše ere. Večina naših predmetov — tako posode kakor obe fibuli — to datacijo le poirjujejp. Iz kasnejšega časa pa bi utegnil biti lonec sl. 2 in 2a iz drugega groba, ki kaže dosti podobnosti s slovanskimi lonci. Vsekakor bi zgolj na podlagi te neznatne slučajne najdbe vsako razširjanje dosedanje datacije v kasnejšo dobo ne bilo več kot drzna hipoteza. Prav ta lonec — toda nikdar ne sam — bi morda nekaj pomenil tudi pri reševanju vprašanja o lončarski tradiciji pri nas in o vplivu rimske Sl. 24c provincialne keramike na kasnejšo slovansko in s tem posredno pomagal razjasniti nastanek slovanske keramike. Ptujske in vičavske najdbe Dne 26. aprila 1949 je bil pri odstranjevanju ruševin v Lackovi ulici, pare. KO Ptuj 73, med kupom kamenja slučajno odkrit torso stoječe gole moške figure. Učenci v gospodarstvu so ga takoj prenesli v muzej, kjer je vpisan v lapidarijskem inventarju pod številko 434. Torso dokazuje mojstrsko roko veščega kiparja in spada gotovo med najboljša rimska kiparska dela ne samo v ptujskem, ampak sploh v slovenskih muzejih. Torso zasluži podrobnejšo obdelavo in je na tem mestu omenjen le zaradi celotnega pregleda letošnjih pridobitev. (Sl. 24 a—c.) Enako bo treba posebej obdelati fragment rimskega spomenika, ki ga je letos v ma ju tov. Gojkovič našel med kamni, ki so bili pripeljani iz ruševin minoritske cerkve in pripravljeni za zidanje ograje ob vznožju grajskega pobočja. Na sprednji strani kamna je deloma ohranjen napis. Inv. št. 484. Na istem kupu kamenja je bil najden še en fragment, ki verjetno pripada vrhnjemu delu kakega nagrobnika z volutnim okvirom. Inv. št. 485. V začetku junija je bil muzej obveščen, da so na Vičavi, pare. 375, pri kopanju peska za zidanje nove hiše naleteli na rimske ostanke. Muzej se je za to odkritje zanimal, vendar se izkopavanja iz različnih vzrokov niso mogla začeti. Zadovoljiti smo se morali z golo konstatacijo nove arheološke točke, dokumentirane s tem, kar se je v jami našlo. Na dnu 2,20 m dolge in prav toliko široke ter 1,70 m globoke jame so se v dolžini 1,80 m videli ostanki zidu, ki se je očitno še nadaljeval v zapadni smeri, kjer zemlja ni bila več izkopana. Zid je bil širok — kolikor se je dalo izmeriti — 40 cm, ni pa izključeno, da je bil širši. Zidan je bil iz velikih, z malto zvezanih kamnov z obtolčenimi robovi. Južno od zidu je bil še delno ohranjen tlak iz velikih opek kvadratne oblike. Severno od zidu in v severnem kotu tudi nad zidom se je našel sip opeke. V janji, katere severno-vzhodni profil kaže slika 20, se je našlo dosti črepinj, nekaj ostankov steklenih posod, bronast okov, dalje ostanki ometa rumenkastobele oziroma karminastordeče barve (največji fragment, na katerem sta kombinirani obe barvi, meri 8,5 X 6 cm), živalske kosti in lupine školjk. Restavrirana je ena sama posoda (sl. 21), ki je imela ohranjeno dno in toliko drugih predmetov, da se je dal rekonstruirati celoten profil zelo plitve sklede oziroma krožnika iz čiste svetlordeče pečene gline z nizko nogo im kaneluro na rahlo usločenem dnu, z zelo položno se dvigajočo, rahlo izbočeno steno, katere rob je nekoliko odebeljen in navzven zavihan. Višina 5,7 cm, premer dna 9,5 cm, premer ustja 18 cm. Inv. št. 448. Ostale črepinje so najrazličnejše, vendar domala vse pripadajo preprostemu hišnemu posodju za vsakdanjo rabo. Med njimi je največ fragmentov amfor, velikih in majhnih loncev, skodel, skled itd. Glina je zdaj bolje zdaj slabše prečiščena, večkrat močno mešana s peskom. Tudi pečena je različno. Nekaj posod je svetlordeče oziroma rumenordeče barve, druge zopet so svetlosive; tudi črnkas tosi vih in rjavosivih ne manjka. Izdelane so na lončarskem kolesu, en sam fragment ima tudi sledove obdelave z roko. Med najpreprostejšo keramiko so zanimivi štirje fragmenti ustij (sl. 22 abcd), ki močno spominjajo na slovanske posode. Vsi štirje imajo močno razvrnjeno ustje in na različen način bolj Sl. 24d ali manj odebeljen rob. Fragment a) je zunaj temnordeokasto-rjave, znotraj rdeče barve. Glina je mešana s peskom. Fragment je na zunanji strani okrašen z navpičnimi plitvimi potezami, narejenimi z metličastim instrumentom. Velikost 8,5 X 4,8 cm. Fragment b) je iz svetlo rjavo rdečk aste gline, mešane s peskom. Neornamentiran. Velikost 8,5X8 cm. Fragment c) je zunaj rjavkastordeče, znotraj temnorjave barve. Ornament je sestavljen iiz vertikalnih, horizontalnih in poševnih črt. Velikost 15,6X8,2 cm. Fragment d) je temnordečkastorjave barve, glina je mešana s peskom, zunanja stran je ornamentirana s plitvimi kanelurami, potegnjenimi k obliki prepletene valovnice. Velikost 9,8 X 5,8 cm. Inv. št. 429—452, Tehnična sorodnost s slovansko izdelavo loncev kaže frag-mentirano dno iz sivo pečene s peskom mešane gline, ki je znotraj gladko, na zunanji strani pa ima vtisnjenih mtnogo peščenih drobcev, kar kaže na to, da je bila podloga, na katero ga je lončar postavil, posuta s peskom. Inv. št. 433. Ostankov boljših posod se ni ohranilo skoraj nič. Niti imitacije terrae sig. ni bilo, razen neznatnega fragmenta z zaokroženim, nekoliko stanjšanim robom, pod katerim sta na 'zunanji strani dve kaneluri, ena tik pod njim, druga pa 1,7 cm pod prvo. Velikost 4,7 X 7 cm. Inv. št. 435. Slaba provincialna imitacija terrae nigrae je zastopana v močno fragmentiranem dnu neke posode z nogo v obliki prstana. Na notranji strani dna je v sredini okrogla vzboklina in okoli nje nekaj koncentričnih krogov iz kratkih poševnih vrezov. Velikost 11 X 10,2 cmj. Inv. št. 434. Stekleni fragmenti pripadajo dvema posodama. Od ene je ohranjen slabo izdelan ročaj s široko navpično kaneluro. Bronast okov (sl. 23) ima skoraj kvadratno osnovno ploskev. Na zgornji strani je obokasto dvignjen nastavek z luknjo. Velikost 2,3 X 2,5 cm, višina 1,6 cm. Vse popisane najdbe, tako ostanki zidu, tlaka, ometa, posodja itd., govorijo za to, da imamo opravka z rimsko hišo, ki je po vsej verjetnosti imela skromno gospodinjstvo. Natančnejša datacija zaradi maloštevilnih najdb, pravzaprav samih fragmentov, ni m\ogoča. Vendar bi morda iz obilice grobe, preproste keramike, iz omenjenih profilov in iz pomanjkanja finega posodja smeli sklepati na kasnejšo dobo. Poudariti pa je treba, da je naša slika o tej novi arheološki najdbi nujno nepopolna, ker ne vemo, kaj zemlja še skriva, saj ne poznamo niti tlorisa hiše, niti ne vemo točno, kje je stala. Na koncu naj omenim še nekaj novih arheoloških ugotovitev, ki sicer niso prinesla muzeju arheološkega gradiva, so pa važna za topografijo ptujske okolice. Tov. Gojkovič je ob zapadni steni prvega mitreja na Sp. Hajdini našel 6 skeletnih grobov brez pridatkov, ki so verjetno rimski. Ekipa Arheološke sekcije, ki je pod vodstvom univ. prof. dr. Korošca kopala na severnem; grajskem pobočju, je raziskovala tudi ptujsko okolico in našla ostanke rimskega vodovoda, o katerem poroča članek Jaroslava Šašla in Staneta Pahiča. RECENT ANTIQUE FINDINGS AT PTUJ In the well-known burying plaice at Hajdina there are still new graves being found, the site having not been thoroughly examined as yet. This year as well some pottery and bronze objects and a glass balsamary have been found near the pit where sand is being dug. The objects were discovered in 13 Arheološki vestnik 193 nine graves. Chronologically they belong to 1st and 2nd (Fig. 1 to 20) centuries. The object on Fig. 2 and 2a from the grave Nr. 2 might be a little later. At Ptuj there has been excavated a torso of a standing male figure and two fragments of a tombstone; on one of them there is even a partly preserved epitaph. All those objects will be published separately. On Vičava remains of an antique building have been discovered with a quantity of ceramic and bronze material (Fig. 21 and Fig. ) Anica Jalen. NEKAJ NOVIH MOMENTOV NA TLEH NEKDANJE EMONE Erjavčeva cesta Pri polagan ju novih vodovodnih cevi jeseni 1949. leta na levi strani Erjavčeve ceste ob pločniku — gledano od Prešernove ceste v smeri proti Drami — so vsekali delavci v cesto povprečno 2 m globok in 1 m širok jarek, ki je presekal severni del mestnega področja Emone do sterilne plasti. Često so se že pojavile rimske najdbe pri gradbenih delih v tem sektorju mesta — opisal jih je n. pr. Mantuani v Carnioli N V Vlil, 1917, str. 242—259; Ložar v GMS XIV, 1933, str. 128—T45; Gabrovec v Slov. Poročevalcu št. 256, 30. okt. 1949. Sistematična izkopavanja se doslej tod še niso vršila. V glavnem je ta del kontroliral Narodni muzej v Ljubljani, pod čigar kompetenco so tudi spadala, delno in bol j mimogrede pa tudi arheološki seminar ljubljanske univerze, ki se pa temu poslu ni mogel temeljiteje posvetiti, ker je bil mnogo zaposlen na planiranih terenskih delili drugod. Vsa opažanja in vsi zapiski arheološkega seminarja s tega sektorja so v naslednjem objavljeni. Jarek je dosegal sterilno plast, to je fluvio-glacialni prod ljubi janske kotline, v vsej svoji dolžini. Prod se pričenja v tistem predelu jarka, ki je bližji Prešernovi cesti, okrog 130 cm pod asfaltom, medtem ko je bil na terenu pred Dramo v globini 180 cm in več, na Vegovi ulici pa že 280 cmi. Osnovni teren se je torej rahlo spuščal prot h levemu bregu Ljubljanice in je prešel v višini Kongresnega in Napoleonovega trga — kakor je še danes — v strmejšo nagnjenost. Razen v profilu (sl. 1) preiskanega terena ni bilo v plasti, ki je prva nad prodom, konkretnejših sledov človeškega delovanja. V omenjenem profilu pa se v plasti nad prodom pojavlja rdeča ožganina. Vendar je ta rdeča ožgana plast drobnejšega proda, pomešanega z rjavo glino in mivko, problematična, ker nam ni bilo več mogoče ugotoviti njene razprostranjenosti, niti najti v njej drobec kakršnekoli najdbe, ki bi plast ožje določala. Da bi bila to rimska plast — tik nad priodom — se nam zdi skoraj pregloboko, razen, če to ni vsek; da bi bila pa predzgodovinska, nimamo dokaza. Dokazano predrimskih plasti tod torej ni. Rimske plasti se pričenjajo povprečno 30—40 cm nad osnovnim prodom. Na prvi pogled se je dalo videti več zaporednih gradbenih obdobij. V stenah jarka so se videle tudi prekinitve med raznimi objekti, ki so bile napolnjene s temnim antičnim sipom; bilo je več kasnejših vsek o v, ki so bili napolnjeni s srednjeveškim in novejšim zasipom. Iz orientacijske skice položaja Erjavčeve ceste je razvidna topografska lega profilov. V naslednjem opisu se držimp vrstnega reda, ki je označen na orientacijski skici. Opis in razlaga profila št. 1. Lega in mere so razvidne na skici. Od 180 cm globine navzdol je osnovni savski prod. 18Ö—160 cm. — Plast drobnejšega proda v rjavi glini, pomešani s peskom. Na levem robu profila je v tej plasti sled že uvodoma omenjene rdeče ožganine, ki se v levo še nadaljuje in je brez najdb; delno sega ožganina tudi v svetlorjavo plast. 160—150 pm, ki jo tvorita pesek in mivka, pomešana z glino. 150—145 cm. — Plast temnosive gline, ki je pod plastjo oblic v desni polovici profila čista, v levi polovici so pa v njej sledovi žganine. 140 cm. — V to plast gline je bila vtlačena strnjena plast za pest velikih oblic; prelita je bila z nekaj cm debelo plastjo malte, ki je bila bogato mešana s stolčeno opeko, drobci zelo fine keramike in peskom. Plast oblic zavzema le dve tretjini profila na levi strani in se v levo še nadaljuje. Desno tretjino v globini 145—150 cm pa tvorijo plast glinaste mivke, posamični prodniki ter sledovi rdeče ožganine z drobci opeke; vrhnji sloj plasti prehaja v čistejšo, bolj rumenkasto glino pod — v globini 130 cm — kompaktnim tankim slojem žganine s pepelom. Na levi strani profila je v analogni višini nad tlakom iz malte in oblic v globini 130—.120 cm mivkasto-glinasta plast, ki prehaja v čistejšo, sphaino rumeno glino; v njej se nahajajo fragmenti keramike, opeke ter drobci dvojnega stekla : eno je zelo fino, tanko, drugo debelo do 2 mm, oboje pa je neprozorno kot celuloid in polno žlez in črt v strukturi. Proti desni prehaja ta plast že v drugo stavbno periodo, v ruševine druge zgradbe, ki jih tvori klinast vriv med spodnjim in zgornjim pasom žganine v globini 130—120 cm. Sestavljajo ga ruševine malte, fragmenti opeke, drobci keramike in rdeča ožganina, posamični večji kamni ter fragmenti ometa, ki so dobro mešani z drobnim peskom, z drobno stolčeno opeko, na zunanji strani uglajeni, na notranji pa kažejo nekateri fragmenti vzdolžne žlebove, ki izvirajo verjetno od osnove, na katero je bil omet ometan. Iz prej omenjene mivkasto-glinaste plasti, ki prehaja navzgor v čistejšo, sphano, rumeno glino, izvirajo še naslednje najdbe: 1. Mnogo fragmentov vaze iz rdeče, relativno dobro pečene ilovice, ki je nasičena z drobnim peskom (apnenec, kremenjak, sl juda). Na zunanji in notranji strani fragmentov je temnordeč oziroma temnorjav premaz, na katerem so vidni sledovi izdelave na vitlu. Po fragmentih sodeč je posoda taka: dno ravno, nekoliko vboklo od ploščice na vitlu. Spodnji del posode je zelo razsežen in rahlo koničen ter zložno prehaja v zaobljeno največjo periferijo s strmim ramenom in skoraj cilindričnim kratkim vratom z navzven zavihanim in na koncu nekoliko odebeljenim ustjem. Na vratu se nahajajo vzporedne, horizontalne kanelure. Pečenje je neenakomerno: površina lisasta. Nima sledov požara. Premaz je na spodnjem delu večinoma odpadel. — 2. Plitva skodela z dvema ročajema iz svetlorjave, ne docela prečiščene gline. Dno ima 6 mm od roba 11 mm široko kaneluro, ki poudarja nogo. Noga je navpična, nizka. Spodnji del stene se širi zelo poševno; zgornji del, ki je z ostrim kolenom ločen od spodnjega, je rahlo usločen. Ustje je nekoliko navzven zavito, z odebeljenim zaokroženim robom. 14 mm pod robom teče ozka, plitva horizontalna kanelura. S tremi vzporednimi, vertikalnimi kanelurami profiliran majhen okrogel ročaj veže koleno z ustjem tik pod robom. — 3. Fragment kvadratastega, na vseh štirih ploskvah uglajenega in izbrušenega brusa; dolžina 7,5 cm, širina in višina pa 1,5 X 1,9 cm. Zelo je trpel v' ognju, kamen kaže razpoke in je črno ožgan. Ostale najdbe iz te plasti so še: fragmenti amfor, fragment tegule, ki je pa že bila zazidana, držala se je je še malta. Vse te najdbe so ležale v plasti 130—120 cm, delno tudi na njej, tik pod pasom žganine. Dosedaj omenjene kulturne plasti kažejo verjetno notranjost nekega stanovanjskega prostora, ki je bil porušen (morda je pogorel — vendar so sledovi ožganine v plasti 140—135 cm skoraj prepičli), nato površno splaniran: ruševine so samo presute z na-voženo in nečisto glinasto mivko. Ko je naslednja stavba pogorela, so ležale v zgornjih delih te plasti razpočene posode, zlomljen brus, črepinje zavrženih posod — in ruševine druge stavbe so padle preko ruševin prve, kot je razvidno iz profila. 115 cm. — Nad vsemi doslej omenjenimi plastmi se z leve vzdiguje proti desni plast žganine ter v njej ostanek zoglenelega jelševega bruna. V plasti je ogromna množina drobcev hišnega lepa z žlebastimi sledovi šibja in vejevja, preko katerih je bil nametan. Žlebasti sledovi so pri nekaterih kosih vidni na obeh straneh. Tvarina lepa je temnosiva glina z mivko, ki je ponekod še vidna v osrednjih delih prelomov, medtem ko je po zunanjih plasteh rumenkasto do črno in rdečkasto opečena. Nekateri kosi so pokazali tudi mešanje s slamo; vendar je pri teh v večini najdenih primerov ena stran uglajena — ti kosi so verjetno umu cestišče '///Z poantični sip rdeča ožganina črno ožgana zemlja ' žganina s hišnim lepom antični sip ' melta ----- oblice, kamenje, gramoz ------drobci opeke, keramike ------- peščeno-mivkasta glina ' 4~ e rumenkasta glina 0 mivkasta glina kompaktna žganina, pepel Severni profil št 1 tvorili oblep. Nekaterih koščkov se je držal tndi omet — ali je to primarno ali sekundarno zaradi zgornjih ruševin, se ni dalo ugotoviti. K tej II. stavbni periodi spada verjetno tudi rdeča ožganina na levi strani profila, nad pasomi žganine. Nasprotni, južni profil 'kanala je do podrobnosti analogen severnemu. Tam, kjer je v severni steni ostanek bruna v prerezu, je vidno zoglenelo bruno tudi v južni steni. Iz njega izrvira 7 železnih žebljev. Žeblji imajo štirioglat, koničast trup, so kovani; nekateri imajo Prerez skodele iz profila št. 1 glavico sploščeno v široko ploščico v velikosti 2,5 X 2,5 cm, drugi imajo manjšo in kopasto. Dolgi so od 12,5 do 8 cm. Druga stavba, ki nje profil verjetno ne kaže notranjih prostorov, ampak prostor ruševin ob zgradbi, je nedvomno pogorela. Ta del ruševin, ki jih je zajel profil, kaže pretežno leseno strukturo (tram, žeblji, hišni lep) — zgradba je bila torej pletena, ometana, preprostejša. ///// rdeča plast kamenje, oblice drobci keramike — ✓ ■— — melta temnosiva glina 'rr'j glinasta mivka ‘0*0 (O antični sip "•""v» cestišče, sip ffi/Avc f'4 * Južni profil št. 2 115—90 cm. — Plast sestavljajo na desni strani ruševine zidovja z ostanki vmesne malte, ki je bila mešana s stolčeno opéko. Enaki ostanki zidovja — vendar kompaktnejši — so na levi strani profila. Med obema pa leži: malta, opeka, rdeče ožgane glinaste plasti, sip. Iz te plasti je odlom plošče iz drobno zrna- tega marmorja v ohranjeni velikosti 29,5X13 cm, debelina 4,5 cm. Plošča je na zgornji strani gladko in ravno odsekana, enako na vseh treh vidnih robovih, na spodnji strani pa bolj grobo izravnana 'z udarci na dleto. Ogli so zakroženo stožčasti, robovi so rahlo ‘zakroženi. Plošča je trpela v ognju. Tretjo stavbno periodo torej tvorijo ostanki zidovja, ki so bili porušeni med požarom, kot- se vidi iz kompaktne, temnordeče ožganine med obema. c “ 'a * o « a /////, ! mantieni sip \\\W\ VN antični sip žganina inelta O slikan stenski omet 0°' keramike gramoz Pj. O C /v / K -J21. Južni profil št. 3 90—0 cm tvori izključno srednjeveški in moderni sip, kamenje, opeka, steklo, prst, brez ostankov zgradb ali kakršnih koli naprav, razen cestišča. Zaključni pregled. Najnižji, dokazano rimski sledovi se pričenjajo 150 cm pod cestno površino in tvorijo zaključeno, istočasno celoto s plastmi in najdbami do višine 135 cm. Te plasti kažejo predvsem tlak iz oblic in estriha, ki mora biti zelo star, prvič zaradi svoje naj-niž je lege, drugič zaradi izredno fine keramike, ki je bila malti primešana, in tretjič zaradi starinske keramike iz glinastega sipa, iki je bil zaradi planiranja presut čez ruševine, ko se je'.ta stavba porušila. Najznačilnejša posoda je zgoraj opisana pod št. 1. Njena oblika je latenoidna. Lahko je to tradicija iz takega materiala delanih posod v periodi Certosa in še kasneje (vendar se tam zrnca ne lomijo in so posode slabše pečene). Po materialu in obliki so podobne posode z Vintarjevca za Litijo. Plast estriha in obličnega tlaka predstavlja, kakor že zgoraj povedano, notranjost nekega prostora, ki ga po vsej verjetnosti ni uničil ogenj. Od II. stavbne periode je ločena I. s pasom ilovice in glinastega sipa; in šele na ta sloj se je od ognja uničena zrušila ' o ' fragmenti keramike, ojieke OO kamenje, oblice Južni profil št. 4 naslednja stavba, ki je, kot že omenjeno, preprostejša, lesena, ometana s hišnim lepom in tudi z ometom. Od stavbe je zajel profil le obhišne predele, notranjosti pa ne. Od III. stavbne periode sta v profilu zajeta le dva razrušena zidova; določujočih podrobnosti ni, razen da sta bila porušena med požarom. Opis profila št. 2. 120 cm gl. — Na plasti peska, mivke in oblic — ki je navzdol ni bilo več mogoče opredeliti — leži temnosiva glinasta plast; na njej v globini 110—100 cm spodnja tanka rdečkasta plast; nad njo zgornja rdečkasta plast. 100—90 cm. — Plast tlaka iz malte, na njem dva ostanka zidu, vezana z grobo malto iz mivke, zdrobljene opeke in drobnejšega peska, vezava je slaba, luknjičava. /č ' / ' antični sip malta rdeča ožganimi ~ — — — zelen, mivka » — " — rjavkasti pesek 90—30 cm. — Vso ostalo plast nad tlakom iz malte tvori sip, ki je v spodnejših plasteh temnejši kot v zgornejših. Opis profila št. 3. 110 em. — Ozek tlak iz malte; navzdol: rjavkast gramoz, ki prehaja v prod. 110—90 cm. — Plast žganine, ki se v sredini profila zoži; klinast vriv na desni tvorijo ruševine: malta, glina, fragmenti keramike. 90—75 cm. — Glinasta plast s fragmenti malte in slikanega stenskega ometa. 1. svetli sip 2. ilovnate plasti 3. tlak 4 ilovnati sip 3. fluvialni pesek ^ 6. temni ilovnati humus 7. svetli ilovnati humus 8. prod Južni profil v sondi na dvorišču realke \ Vse ostalo navzgor je sip; v spodnjih plasteh antičen in bogato mešan s fragmenti rimske keramike. Opis profila št. 4. 180—110 cm. — Plast rjavkastega peska. Vanjo je na desni strani profila vkopan zid — morda od kanala (?), poleg njega narobe obrnjena tegula z zožujočima se roboma, ki leži na plasti zelenkaste mivke in se povsem' analogno nadaljuje v severni steni jarka. 130 cm. — Plast rdečkaste ožgane gline v rjavkastem pesku, tik nad njo drobci rimske keramike. 100 cm. — Tlak iz oblic, prelitih z malto, ki je mešana s fragmenti keramike in opeke. Plast oblic leži na plasti malte. 100—50 cm. — Ostanki zidu v'srednjeveškem sipu. Zgoraj omenjena tegula od kanala (?) je 3 cm debela, dolžina in širina ni bila ugotovljiva. Oba vzdolžna robova sta privihana za 3,5 cm in se od enega konca do drugega razširjata; na fragmentu, ki je dolg 32 cm, znaša razširitev od 3 do 4,5 cm. Kanal na Erjavčevi cesti j^ tudi presekal zapadni emonski zid (sl. 2). Ta se pričenja 30 cm pod nivojem in seže v globino 290 cm. Debel je 2 m. Zunanja robova zidu sta zgrajena iz grobo obdelan ili lomljencev, osrednji predel pa je izpolnjen z oblicami in malto. Njegova natančnejša lega je razvidna na skici. Naj se še omeni, da se je Walter Schmid v svoji saponari ji tega predela zidu zmotil za slabili 60 cm, kar pa se «lahko pripiše zmotljivosti načrtov. V bližini tega obzidja je bil tudi presekan rimski kanal: 165 cm pod površjem, širok 60 cm, sestavljen iz peščenčevih plošč, vrhnja nekoliko obokana; njegova notranja širina znaša 31 cm. Na severozahodnem delu dvorišča realke ob Vegovi ulici 4 so se pri pripravljanju tal za fizkulturno igrišče zasledili v gornjih plasteh sipa fragmenti srednjeveške keramike, različne rimske opeke, fragmenti rimske keramike, tudi imitirana terra sigillata, kocke rimskega mozaika ter sileks iz roženca. .Zaradi teh najdb je bila na omenjenem mestu izkopana sonda v razsežnosti 2 X 2 m. Pri delu je sodeloval arheološki seminar pod vodstvom asistenta F. Stareta, (ki je tudi sestavil naslednje poročilo. (Profil št. 5.) Sonda je bila izkopana do sterilne plasti, to je do proda, ki je rumenkaste barve, sestavljajo ga manjše oblice in se pričenja v globini 280 cm pod današnjo površino. Nad njim leži 111 cm debela plast ilovnate zemlje, ki je sem in tja pomešana z manjšimi kamni. Ta plast, ki je trda, je v spodnjem delu v debelini 74 cm svetlejše rumene barve, v zgornjem, 37 cm debelem, pa je Pogled na kanal v smeri proti Prešernovi cesti Presekan zahodni emonski zid Dvorišče realke temnejša, sivorjava. Nad to plastjo, Id je še brez arheoloških ostalin, leži tanka, do 3,5 cm debela plast fluvialnega peska in je tu in tam nekoliko pretrgana z naslednjo plastjo ilovnatega sipa, ki je debel do 19 cm. Nad tem je do 13 cm debel tlak iz malte, nad njim sledi ponovno plast ilovnatega sipa, debela 32 cm. Naslednja plast je novejši sip od 80 do 100 cm debeline, ki sega do današnjega nivoja. Plasti so po večini mied seboj vzporedne, le na vzhodni steni sonde se je ilovnati sip, ki leži nad tlakom iz malte, zajedel preko njega v temni ilovnati humus. Nekako v sredi sonde, okrog 1 m pod današnjim nivojem, so naleteli na antični zid, ki je 65 cm širok in sega v globino do okrog 180 cm pod površino. Zid je iz lomljenca in vezan s slabšo malto; smer: SV—JZ. V zgornjih plasteh svetlega sipa in delno tudi pod njim ležečega ilovnatega sipa so bili najdeni posamezni fragmenti poznejše srednjeveške keramike. V omenjenih plasteh, v ilovnatem sipu pod tlakom ter delno tudi v zgornjem delu temnega ilovnatega humusa, ki leži pod fluvialnim peskom, so bili najdeni fragmenti rimske keramike, nekaj kosov imitirane terra sigili., fragmenti manjših amfor, lončkov, skodele ter več fragmentov bolj grobe sivočrno pečene in močno s kremencem mešane keramike loncev z navzven zavihanim, odsekanim ustjem; en fragment takega lonca 'ima na ramenu dvojno valovnico. Dalje so bili najdeni koščki mozaika. V ilovnatem sipu nad tlakom ter pod njim je bilo najdenih mnogo fragmentov stenskega ometa, ki so uglajeni ter slikani rdeče, rumeno, oranžno in belo — nekdaj verjetno zeleno. Eden večjih fragmentov ometa je imel na notranji strani odtise ometanih kamnov. Pod tlakom se je našel še fragment zgornjega dela antične oljenke. Iz te plasti so končno še štirje novci: vel. br. Maksimiliana P F AVG, mala br. Cladiusa (?), Antoniana. Claudia ter eden nedoločljiv. Po rezultatih v -sondi sta bili na tem mestu dve antični periodi; zid pripada mlajši. Jaroslav Šašel. ZAČASNO POROČILO O RAZISKAVANJU RIMSKEGA KANALA V GRAJENSKI DOLINI PRI PTUJU Dolina Grajene je plitva vzhodnoštajerska dolina v severozahodni smeri od starodavnega Ptuja. Razprostira se na levi strani vzdolž Drave; od nje jo loči ozko in podolgasto gričevje Vurberka, ki se nad Ptujem zaključi -s hribom Panoramo. Na nasprotni strani spremljajo dolino začetki Slovenskih goric. Ime Grajena je neobičajno. Domačini razlagajo po izročilu, da je bila dolina nekoč vsa zazidana. In skoraj pri vsakem večjem zemeljskem'delu prihajajo na dan arheološki dokazi za te govorice. Na vurberškem hribovju je tudi dvoje ali troje gradišč. Dalje pripovedujejo domačini vztrajno tudi o skrivnem rovu, ki je vezal ptujski in vurberški grad. Tod in tam še pokažejo njegove ostanke; predvsem v Jurševem gozdu na Krčevini, kjer je zidovje vidno. Avgusta 1949 je na to mesto prišel na poučen izlet pod vodstvom profesorjev dr. J. Korošca in dr. J. Klemenca arheološki seminar ljubljanske univerze, ko se je mudil v Ptuju na planskih izkopavanjih. Na pobudo obeh profesorjev sta poročevalca v prostih dnevih temeljiteje pregledala zid ter izkopala nekaj sond, ki so pokazale nepričakovano 'stanje. Glavni predel raziskovanega terena tvori srednje strmo ramje iz pobočja Vurberka, ki pada proti Grajeni in njenim suhim rokavom, in je na vzhodni strani omejeno s^ suho grapo, na zahodni strani pa se vboči. Do vboklega vznožja segajo travniki, pred njimi pa pas njiv, ki imajo v smeri Grajene oster, kolenast rob. Na mestu, kjer se pričenja omenjena ramenska vboklina, je, približno 3 m od vznožja, v pobočju amfiteatralen všek, povzročen deloma z erozijo, deloma umletno. Mnenje, da je ta vsek umeten, bi' podpiral tudi nenaravni jarek — 2 m širok, 1 m globok — ki prihaja z vrha ramena in ga v strmem loku spremlja na vzhodni strani, dokler se ne zlije z vznožjem. V zgornjem delu je vzporeden s tem jarkom za 3 do 4 m oddaljen sosedni jarek — globok okoli 2 m, širok 3 m — ki vodi ravno do vznožja pobočja, in se pričenja, kakor sosedni, tudi na terasastem vrhu ramena tik pod njivami; tam se namreč stransko cepi od zložnega kolovoza. Ta jarek vodi do 'zahodnega roba ribnika v jurševem gozdu, kjer preneha. Med obema jarkoma je torej 3 do 4 m širok, raven nasip s potjo, ki se v spodnjem delu zaradi na zahod zavijajočega sosednega jarka razširja ter splahni v peščeno-prodnatem vznožju. Vzhodno vznožje tega ramena, ki je poraslo z Jurševim gozdom, zavzema — danes zapuščen in močvirnat — pravokoten ribnik. Pri sesedanju in eroziji se je na nekaterih mestih južnega, 2 m visokega ribniškega roba pokazal do 70 cm visok in 50 cm širok temelj zidu iz oblic. Na mestih, ki so vidna, in to je v skupni dolžini okoli 15 m, je zid izpodkopan od ljudi in živali., Smer je severo-zahod —jugo-vzhod. Iz tega celotnega kompleksa se je pod težo drevja, ki raste na njem, in zaradi delovanja erozije del zidu prelomil, nagnil in ustvaril dve prelomini. Ena od njiju.je služila pri raziskovanju za profil. JZ-----" Opis preiskanih took. Njihova natančnejša lega je razvidna na skici. Točka 1. k Na mestu, ki leži na travniku, vzhodno odi Jurševega gozdička, je bil pri dosedanjem raziskovanju ugotovljen kanal v njegovi skrajni vzhodni točki. Ohranjeni spodnji del moli zaradi padajočega terena iz zemlje; sestavljajo ga z malto trdno vezane oblice. Celotna širina kanala ni ohranjena, na obeh straneh obstoje-le do 5 cm visoki nastavki njegovih bočnih sten. Premer med njima znaša 45 cm. Iz ostankov drobcev opeke in skrbno izdelanega dna kanala je razvidno, da je njegova notranja iz? delava enaka tisti, kakor je podana pri opisu točke 3. Kanal se nadaljuje pod zemljo proti vzhodu v neugotovljeni dolžini. Točka 2. To mesto raziskovanja se nahaja na gozdnem robu, kjer se terasasto koleno v pobočju strino spusti v plitev jarek, ki poteka v smeri JZ—SV in loči gozd od vzhodno ležečega travnika. Ker so tla v jarku in vzhodno od njega nižja od osnovne višine skozi gozd potekajočega in tostran na travniku se nadaljujočega kanala, je moral na tem mestu obstajati neke vrste aquaeduct, dolg približno 8 do 10 m. Danes je kanal in situ — predvsem dno — ohranjeno v pobočju gozda. Tam, kjer prihaja nad jarkom na dan, se je nekoč dno prelomilo in leži danes dvakrat prelomljeno pose v v jarku. Drugi del odlomljene plošče dna leži v nadaljevanju nižje od prvotne višine tik na robu gozda; na travniku pa so ga verjetno odstranili. Kmetica Slabe s Krčevine je trdila, da je pred 40 leti pomagala odvažati iz »obokov« na tem mestu kamenje in kvadre, ki so jih uporabili pri zidavi gospodarskega poslopja. Ohranjeni deli kanala kažejo iste oblike in enako izdelavo, kot je natančneje ugotovljeno pri točki 3. Tudi mere so iste. Kanal, ki je pri točki 3 potekal SZ—JV, je zavil na ožjem kolenu v pobočju bolj proti jugu, prestopil tako jarek in se takoj nato znova obrnil v smer SZ—JV. Morebitni temelji ali sledovi aqmae-ducta niso bili ugotovljem. Dolžina raziskanega kanala je na njegovem prelomnem mestu znašala 2,2 m. Točka 3. Raziskana je na mestu, kjer se je 3,7 m dolg del kanala zaradi izpodkopanih temeljev prelomil in se poševno nagnil proti severu. Temelje so na tem mestu izpodkopale živali, morda tudi ljudje. Od prelomine je bila sonda izkopana proti vzhodu v velikosti 1,5 X 1,5 m in v globino do dna kanala, to je okoli ISO cm. Severna stena kanala je bila vidna že poprej, ker je bil do nje odkopan bazen za — danes zarasel in močvirnat — ribnik. Pobočje, ki tvori na tem sektorju po vsej dolžini nad kanalom koleno, je zaraslo z mahovjem, praprotjo, grmičevjem in črnicami. Pregled plasti, v kateri leži kanal, je razviden iz profila 1 : pod 10 do 15 cm debelo plastjo gozdnega humusa prekriva ves kanal izprana, mivkasta, slaba prst. V njej so najdene 20 do 40 cm pod površjem posamične oblice, ki so najgostejše nad kanalom samim, nad zidom redkejše. V isti globini in pretežno nad južnim zidom kanala so tudi redki drobci opeke. V globini 40 cm je ležala v vodoravni legi na meji med mivkasto prstjo in rumenkasto mivkasto glino (ki strmo pada na južni zid kanala) 0.5 m2 velika ih 5 cm debela lomljena skrilova plošča, kakor je zarisana v profilu. V globini 55 cm je bila na južnem robu sonde okrog 1 cm debela, 20 X 20 cm velika plast zdrobljene in s humusom pomešane opeke. Druga skrilova ploščica je bila najdena tudi na južnem delu sonde v globini 55 do 60 cm, debela 4,5 am in velika 10X15 cm; 5 cm nižje večji kosi sprhnele ali zdrobl jene opeke : malo pod njo zopet sled sprhnelega kosa skri-love ploščice. Nad osrednjim delom kanala so v globini 40 do 50 cm oblice skoraj popolnoma izginile: zdi se, da je bil jarek zasut z izprano mivkasto prstjo, ko sta stranska zidova še stala. V tej plasti ni tudi nobenega sledu drobcev opeke, ti se pojavijo šele tik nad tlakom samim. Skoraj brez oblic in brez drobcev opeke je bil tudi prostor pred zunanjo steno južnega zidu. Osnova kanala in zidova so iz nametanih, z močno malto povezanih prodnikov; lomljencev v tej «ondi ni bilo opaziti. Malta je v glavnem drobno zrnata, sestavljena liz drobne mivke, apna, koščkov rečnega peska do velikosti fižola in je brez primesi stolčene opeke. Barve je blede, modrikastosivkaste ter je izredno trdna, da se upira krampu in se trdo lušči od kamenja. Podtlak v kanalu je debel 4 do 7 cm, ni iz prodnega peska —- vsaj ne v tem sektorju — temveč iz gramoza, večinoma iz apnenca' in kresilnika ter rdečega apnenčastega kamenja, posebno v zgornjem sloju: vse je vezano z dobrim čistim apnom; barve je belorumenkaste ter ni nič zrnasto. Tlak je debel 5 do 10 cm in je nasut iz stolčene opeke, največji koščki so do orehove velikosti. Ob obeh notranjih zidovih pa se 2 do 4 cm debelo, nekako izolacijsko vzdiguje; vendar v tem pridvignjenem pasu ni koščka, ki bi bil večji od zrnca leče. Tlak je ves preprežen s koreninicami, ki so prirasle skozi zunanji zid; vanj je pronik-nila mivkasta glina, h njem pri dnu so tudi koščki gruščnatega peska. Sledu kake vezave ni niti v njem niti v »izolacijskem« pasu. Točka 4. Opis zunanje, severne stene kanala na zahodnem delu ribnika: Zid je izredno krepko zidan, kolikor je vidno iz samih oblic, ki so povprečno za pest velike, nepravilno, a tesno 'zložene in močno povezane z malto. Malta je bledosive barve (karbidne) ; sestavljena je iz drobnega rečnega peska. Zid stoji na osnovi iz rumenkaste gline, v njej so tudi drobci mivke. Ohranjena stena zidu je visoka 58 do 60 cm, nakar sledi 17 do 19 cm visoka plast nevezanih, od korenin razjedenih oblic, med nje je že prodrla rjava gozdna prst Nad to plastjo se v vsej odkopani dolžini enega metra vleče 3 do 4 cm debela rdeča plast zdrobl jene opeke, v kateri so tudi večji koščki. Nato sledi plast gozdnega humusa. Kanala na tem mestu ni bilo mogoče izkopati v celoti zaradi ogromnih dreves, ki rastejo nad njim na pobočju. Smer stene je kakor pri točki 3 JV—SZ. Podobno kot pri točki 4 se je pokazal tanek pas drobcev opeke v humusu nad ostankom zidu tudi 1,5 m vzhodnejše. Natančnejši pregled je bil zaradi drevja nemogoč. Nekaj metrov zahodneje od točke 4 pa je pokazal poizkusni kop v globini 55 cm v gozdni prsti nekaj odlomov 6 cm debele kvadrataste opeke ter neobdelano ploščico iz kristalastega skrilavca, malo nižje pa zidne oblice. Točka 5. Širina odkopa 2,5 m, dolžina 1,8 mv globina 0,9 m. Sonda leži približno 8 m zahodno od tromejnika med Gregorečevo parcelo, Jurševim gozdom in Krambergerjevo njivno-travniško parcelo, na zemeljskem kolenu, ki sega od ribnika v Jurševem gozdu preko točke 5 vzdolž severnega roba Krambergerjevih njiv. Do te sonde se vodovodni kanal drži kolena, tu pa zavije od njega proti JZ. V globini 90 cm te sonde na kolenu je vlažna, siva, mivkasta glina, ki je zelo pomešana s prodom. Nad njo je v smeri kolena padajoča strnjena plast vlažnega in blatnega gramoza, pomešanega z ilovico. V to plast je bil vrezan kanal, kar se še vidi na profilu iz meje med to plastjo in plastjo erozijskega, s peskom'nasutega in s posamičnimi oblicami pomešanega humusa, ki pokriva ves ohranjeni del kanala. Ohranjen je le njegov osnovni del, ki ga sestavlja tesno zložena osnovna plast oblic, vmes je nekaj ne prevelikega lomljenega kamenja. Sledu malte ni. Nekako 35 cm od zunanjih robov obeh zidov se ne- I I ////_ Približna skica doslej ugotovljenega kanala posredno na tej osnovi prične 50 do 55 cm široik podtlak kanala. Sestavljen je iz proda in gline, ki je prav gotovo sekundarna. Nad njim je okrog 2 cm visok tlak iz stolčene opeke ter pronikle prsti. Najdeni so bili tudi štirje fragmenti rimske keramike. Severna stena kanala na točki 4 Pogled z zunanje strani Točka 6. Velikost odkopa 1,6 X 1,5 m, globina 58 cm. Sonda leži približno na sredini prve Krambergerjeve njive, kakor je razvidno na skici. Tu je bil odkrit nepopolno obranjen spodnji del ka- Severna stena na točki 3 Notranjost kanala na točki 3 Pogled z zunanje strani naia, in sicer osnova severnega zidu v delni višini dveh plasti oblic, dno kanala, južni zid pa razen nekaj koščkov oblic manjka, ker leži v smeri razgona in ga je razril plug. Severni zid je neenakomerno ohranjen, na vzhodnem delu širok 51 cm, v sredi pa 30 do 38 cm. Širina notranjega dna kanala meri na mestu, kjer je najlepše ohranjena, 42 cm. Ohranjeni del kanala sestavlja osnovna plast tesno zloženih oblic velikosti človeške pesti, vendar so med njimi prav pogosti tudi lomljeni kosi peščenca, ki sp v glavnem enako veliki. Sledov malte .ni, med kamenje pa je že proniknila glina. Fragmentirani ostanki opečnega tlaka. Smer kanala je bila nadalje ugotovljena še do kraja te njive, dalje ne. Ostanki kanala so na njivi zaradi obdelovanja zelo uničeni, vendar se da na njihovi podlagi še ugotoviti glavna smer, namreč SZ—JV. Kanal je odkrit v razdalji slabih 200 m; če prištejemo sledove na bližnjih parcelah v smeri proti Ptuju, ki pripadajo po vsej verjetnosti še njegovemu nadaljevanju, naraste dolžina na 1 km. Smeri in višine padca zaradi pomanjkanja pripomočkov nismo izračunali.1 Po zaključenem delu pa je bilo že na oko vidno, da pada kanal v smeri proti Ptuju. Omeniti je še treba, da se zelo prilagaja terenu; vidi se, da je bil marsikateremu ovinku glavni namen, ohraniti enakomerno padajočo smer. In to je prvi močan dokaz, da je služil kanal za vodovod.1 2 Drugič, bi se že po trezni presoji bilo težko odločiti za drugačno razlago; kajti čemu naj bi sicer služil? Tretjič, podpirajo to mnenje tudi dejstva, ki so navedena pred zaključkom tega poročila, in četrtič, tipične analogije z drugimi rimskimi vodovodi. Kajti, da je ta kanal delo iz rimskih časov, sledi po drobcih keramike — in to izključno rimske (n. pr. drobci amfor) — ki so prišli pri raziskovanju na dan, dalje po najdbah rimske opeke (točka 4) in končno po celotni tehniki dela. ki je zelo analogna dunajskemu vodovodu3, heraklejskemu4, delno tudi vodovodu Fram—Ptuj5 ter kanalu, ki ga je raziskal Saria6 na vzhodnem pobočju Panorame. 1 Raziskovanja se bodo nadaljevala prihodnje leto. 2 Deroča voda bi prej mogla poškodovati zidove in M stalno nosila s seboj blato, listje in kamenje. 3 Mitteil, der Zentralkomm. 1908. 4 Ker ta kanal, ki ga je izkopal, arheolog Grbič, ni natančneje publiciran, naj sledi opis: Kanal prihaja iz smeri SZ (čuvajeva hišica, ki stoji na pobočju akropole), kjer še ni odkopan, in po cca 15 m v pravem loku zavije proti V ter se nadaljuje nekako vzporedno z reko — viden v dolžini 100 m. Do zavoja meri zid kanala 66 cm v širini, nato pa 50—53 cm. Razlika je bila po vsej verjetnosti narejena zaradi udarjanja vode na ovinku ob zid. Zid je grajen iz večjih oblic in lomljencev — sem in tja je vmes tudi kos opeke — vezan je z zelo čvrsto malto, ki je pomešana z večjimi drobci opeke. Malta kanala je po 10 letnem ležanju na .prostem še krepka, medtem ko pri sosednih Tehnika zidave je po ugotovitvah na točki 3. naslednja. Na tem mestu so mere kanala: osnovna širina 155 cm, osnovna širina vsaikega od obeh zidov 50—55 cm, višina od osnove do podtlaka 38 cm, ohranjena višina severnega zidu 110—115 cm, ohranjena višina južnega zidu 85 cm. V izkopani jarek so nasuli osnovno plast oblic, ki so jo z batom poravnali. Kanal je na tem sektorju izpodkopan in se na spodnji strani vidi, da je osnovna plast grebenasta in štrlijo iz nje posamezne oblice. Kako so bile zložene naslednje plasti, ki so skupno visoke 38 cm, ni ugotovljeno. Sodeč po plasteh v zunanjem profilu severnega zidu, so neenakomerne. Vendar izvira ta neenakomernost bolj od neenake velikosti oblic kot od prehitevajočega se dela. Kajti o kakem prehitevanju se n. pr. po malti, ki je trda kakor beton, po pazljivi in tesni zloženosti oblic ne da sklepati. Ko je bil kanal — to je, osnova in zidova — zgrajen, so nasuli vanj poidtlak, ki je ohranjen v višini od 4 do 8 cm. Na moker podtlak pa so nasuli plast zdrobljene opeke, ki je danes debela 5 do 10 cm; pri dnu te plasti namreč sprijeti s podtlakom. Vezava med opečnimi delci ni ohranjena. Ob straneh kanala, to je ob notranjih stenah obeh zidov, se plast stolčene opeke vzdiguje v današnji debelini 2—4 cm, brez vezave. Mivkasta prst se je od nje z lahkoto odločila. Vzdignjeni del tlaka sestavljajo drobnejši delci opeke kot pa so v tlačnem delu. Stranska zidova sta morala še v celoti ohranjena stati, ko je, verjetno z erozijo, prodrla prst v kanal; kajti v plasti izprane, mivkaste in slabe prsti do višine 50''cm nad tlakom skoraj ni oblic. Te so se pričele v večji množini šele 50 cm nad tlakom ter segale do višine 90 cm. Približno v tej višini je bila najdena tudi skrilova plošča, kot je razvidno iz profila. Poleg tega so bili na tej višini sledovi drobcev opeke razmeroma najgostejši. Ti drobci so se nahajali pretežno nad južnim zidom: medtem ko so se nahajale oblice nad kanalom samim. Točke 2 do 4 ležijo na kolenu pobočja v Jurševem gozdu, ki pada proti Grajeni: in sicer ležijo tik nad vznožjem pobočja. stavbnih zidovih že razpada. Širina prostora za vodo znaša 50 do 55 cm. Notranja in originalna globina kanala je 90 cm, zunanja 105 cm, torej odpade na osnovo in tlak 15 cm (popolnega profila ni bilo mogoče dobiti). Zunanja stran z zidu se v temelju razširja za 10 cm — vsaj v tistem delu, ki ga je bilo mogoče pregledati, V notranjosti kanala tvorijo tlak zelo dobre opečne plošče s privihanima stranskima roboma za cca. 2 cm. Razen na ovinku je kanal na vsem odkritem sektorju tudi pokrit in sicer z velikimi, lomljenimi, povsem nepravilnimi ploščami v velikosti cca. 1 m v kvadrat in debelini 20 do 50 cm. Na notranjih stenah kanala ni opaziti posebne prevlake. — Kanal je izkopal M. Grbić v sklopu raziskavanj Herakleje-Linkestis pri Bitolju in napisal o vsem skopo poročilo v oktobrski številki mesečnika »Umjetnički pregled^-, leto I ter v oktobrski številki leta II. 5 Klemenc — Saria, Archäol. Karte Jugosl. Blatt Rogatec, Fram itd. 6 Jugosl. Istorijski časopis IV, 1938, str. 192. Kanal tvori proti vzhodu, sledeč temu kolenu, razmeroma oster ovinek, ker se prilagaja pobočju. Precej drugačno stanje ohranjenosti in tudi tehniko dela sta pokazali točki 5 in 6 na ravninici. Kanal je tu zelo uničen, ker leži v obdelovalni zemlji. Sledu vezave ni bilo tod niti med oblicami niti v podtlaku. Zidne oblice so v najboljšem primeru ohranjene do višine dveh plasti. Zanimivo pa je tu, da ležita podtlak in tlak takoj na osnovni plasti Oblic, medtem ko sta na pobočnem sektorju šele na 38 cm debeli osnovi. Videti je tudi, da sta zidova v točkah 5 in 6 bila ožja. Natančnih podatkov zaradi slabe ohranjenosti ni bilo mogoče doseči: v sondi 5 sta južni in severni zid debela po 40 do 50 cm, podtlak in tlak sta široka cca 40 cm. Vsak del je torej povprečno za 10 cm ožji kot v sondah na pobočju, kjer je kanal najbolje ohranjen. Kaj je vzrok šibkosti osnove, je težko reči, ker je na razpolago premalo medsebojnih primerjav. Možnosti- je več; n. pr.: na ravninici kanalu ni bila potrebna taka odpornost kot na pobočju, posebno ker tvori tam večji ovinek, tod pa le manjšo krivino; morda je osnova tu tanjša, tam debelejša zaradi nivelacij padca; morda je vse to tudi slučaj. Šele nadaljnje raziskovanje more prinesti glede tega večjo zanesljivost. Nikjer niso bili ugotovljeni sledovi strehe vodovodnih zidov —- če izvzamemo skrilove ploščice v točki 3. in poleg 4. ter pas zdrobljene opeke nad severnim zidom v točki 4. Vsekakor je po teh najdbah preuranjeno sklepati na drugi rimski vodovod mesta Ptuja. Večjo gotovost o tem more dati le nadaljnje raziskovanje. Vendar bi trije razlogi tako misel opravičevali. Prvič: Sledovi malte in prav takšnih oblic kot so razkrite v preiskanih točkah na njivah in v gozdovih sosednjih parcel. Tako je pripovedoval Kramberger o koruzni njivi, ki je na zahod sosednja tisti z raziskano točko 6, da stalno izorje oblice in manjše lomljeno kamenje in da raste koruza na nekaterih mestih precej borno. Podobno je pripovedoval Rudolf Toplak za njivno parcelo 884 (kat. obč. Krčevina, Ptuj). Na njej se v določeni smeri tu in tam še vidijo oblice. Ker si je njegov oče vsako leto kvaril plug na močnem zidu v tej njivi, je poklical delavca, ki je zid s krampom in kladivom razbil; odvoziti je bilo treba več voz materiala. Približna smer kanala na tej parceli je: 10° odklona od S proti V. Na sosednji gozdni parceli 891, ki ima istega lastnika, je ta na več mestih pokazal iz tal štrleče vezane oblice, ki morejo pripadati vodovodu. Njegov odklon od S proti V znaša v tem gozdu cca 55°. Toplak je pravil, da se take oblice pojavljajo na enak način tudi v sosednjih gozdovih v smeri proti Ptuju. Drugič: Izročila domačinov v dolini Grajene, ki stalno govore o tajnem rovu med ptujskim in vurberškim gradom. Verjetno se ta nanašajo na naš kanal, kajti vsi so nas ob teh pripovedovanjih opozarjali na znane zidove nad ribnikom v Jurševem gozdu. Tretjič: Na vzhodnem robu Panorame ima skoraj vsaka raziskana rimska stavba tudi kopalnico7 — ki bi težko obstajala, ako bi bila preskrba z vodo draga in naporna. Verjetneje je, da je bil grajenski vodovod speljan tod mimo. Saj tudi Saria“, ki je ta teren raziskoval, poroča o< kanalu, ki ga je zasledoval skoraj po celem hribu navzdol in ki je zlasti v spodnjem delu izvrstno ohranjen: dno kanala je sestavljeno, iz strešnih opek, stranska zidova sta še do 120 cm visoko ohranjena. St. Pahič in J. Šašel. 7 JaHresbefte d. ostèrx. archäol. Inst. XVIII, 1914, Beiblatt 89 sl., Abramić; Starinar, 1922, 193 si., Saria.. KNJIŽNA POROČIL A ALI JE VINČA PREDZGODOVINSKA NEOLITSKA NASELBINA ALI JONSKA K O L O NI j A ? Konec prejšnjega leta je bila dot iskana I. knjiga Zbornika Filozofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu, v katerem je tudi študija univerzitetnega profesorja Miloja M. Vasica (str. 85 do 235; T. I.—XLV.) z naslovom »Jonska kolonija Vinca«. Ta razprava je nadaljnja publikacija čeprav, kakor kaže, še ne tudi zaključna o avtorjevih raziskovanjih predzgodovinske naselbine v Vinci, katerih prve so se začele še pred prvo svetovno vojno. Vsa Vasičeva raziskovanja in publikacije so z delom »Preisto-riska Vinča I.—IV.« (Beograd 1932—1936) dobila neko zaključno, toda neenotno celoto. Kasnejše študi je (Dunavska Dolina i Italija u gvozdenom dobu. Starinar, 1938, str. 3 in sl. — Fragmenat jonske vaze iz Vince, Starinar, 1938, str. 229 in sl. — Outils de pèche de Vinca, Revue internationale etudes Balkaniques, 1936, str. 83 in sl. itd.) obsegajo v glavnem le posamezne detajle materialne kulture, ali pa posamezne odseke kulturnega življenja nekdanjega prebivalstva Vince. Nova publikacija »Jonska kolonija Vinča« pa je zamišljena kot sumaričen pregled celotne kulturne ostaline v Vinči, ki ji je končni rezultat kronološka opredelitev te lokalitete in njena etnična opredelitev, skupaj s celotno kulturno oistalino. Ta rezultat je bil nakazan že v prejšnjih avtorjevih publikacijah, kolikor ni bil tudi že dokončno ugotovljen (Vinča IV). Ostali zaključki v novi publikaciji, ki temelje na raznih vprašanjih, kakor je vprašanje grobov, cinabarita in ga-lenita, ter cela vrsta drugih, ki temelje na raznih materialnih momentih, da, celo na vprašanju načina življenja in prehrane (ribolov, lov, poljedelstvo itd.), so samo okvir, v katerem avtor rešuje problem etnične pripadnosti in kronologije naselbine. Novih rezultatov in novih momentov, ki bi ne bili vsaj nakazani že v kaki prejšnji, v tej razpravi ni. Uporabljeno gradivo pa je tu sistematično bolje urejeno kakor v velikem avtorjevem delu »Vinča« I.—IV. Vasičevo študijo »Jonska kolonija Vinča« je skoraj nemogoče razumeti brez njegovih prejšnjih del o Vinči in njeni kulturi. V teh razpravah pa zasledimo prelom tako v klasifikaciji gradiva kakor tudi v dataciji in tolmačenju posameznih pojavov. Ta prelom pada' nekako v leta 1934—1936. Pred tem časom je Tasiču Vinca še predzgodovinsko selišče, ki po materialni kulturi pada še relativno v neolitsko periodo, in sicer njene najnižje plasti, ki jih vzporeja s Trojò II (iskopavanja u Vinci u 1929 god., Misao, Beograd 1929, str. 14 in sl. — The Excavations at Vinca 1929, The Birminghan Post, November 27 th and 28 th 1929). Podobno je sodil tudi pred prvo svetovno vojno, kolikor je porabljal gradivo iz Vince (LXX. Glas Srpske kraljevske akademije nauka 1906. — Starinar 1906. — British School Annual, No XIV, 1907—1908. — Prähistorische Zeitschrift II (1910) in III (1911). Že po letu 1930 se pa približuje mnenju, da spadajo mlajše plasti od 6 m dalje že v metalno periodo. Nekoliko kasneje je Vasic svojo datacijo začel spreminjati, čeprav ima v glavnem Vinco še vedno za predzgodovinsko lokaliteto. Sprememba pa leži tudi že v novi etnični opredelitvi. Po Vasiču tukaj nimamo opraviti s podonavsko neolitsko kulturo, temveč s kolonisti, ki so sem dospeli iz egejskih predelov. Troja II. in Vinča naj bi ne bili več v medsebojni odvisnosti (analogije Vince v posameznih keramičnih formah v Troji), tem;več naj bi nastali taki -in podobni elementi na vsaki od teh lokalitet samostojno, pod vplivom neke tretje, nam neznane pokrajine. Da bi postavil Vasič časovno začetek naselbine v Vinci v mlajšo periodo, nekako na prehod srednje minojske (M. M.) v mlajšo minojsko (L. M.) periodo na Kreti, je uporabil datacijo Troje II. po F. Courbyu (Les vases grecs à reliefs, Paris 1922), ki pomika datacijo Troje II. za ca 250 let nazaj (Vinča I. str. 87 in sl.). V kasnejših delih in študijah (Vinča II.—IV.), Vasic Vinče ne označuje več za predzgodovinsko naselbino, temveč za grško kolonijo. V zvezi s tem je tudi datiral prve začetke te naselbine zelo pozno, in sicer pod konec VIL ali na začetek VI. stoletja. Etnično jo pripisuje jonskim kolonistom (Vinča IV. — Dunavska Dolina i Italija u gvozdenom dobu), kar v svoji zadnji študiji označuje že s samim naslovom. Njegova študija »Jonska kolonija Vinča« hoče dokazati, da je Vinča »jonska, grška« kolonija, ki s predzgodovino nima nič skupnega. Nearheologi, ki bodo brali najnovejšo Vasičevo razpravo »Jonska kolonija Vinča«, bodo po načinu podajanja gradiva prepričani o pravilnosti avtorjevih domnev in zaključkov. V razpravi je celo gradivo res zelo logično med seboj povezano. Tekst je poln citatov grških pisateljev. Izrazi in nazivi predmetov so po večini vzeti iz grške nomenklature grških arheoloških predmetov. Analogije (?) oz. domnevne analogije navaja avtor le iz arhaične in klasične grške arheologije. Uporabljena literatura obsega v glavnem le grško arheologijo, mitologijo, religijo, zgodovino, gospodarstvo, metalurgijo ,itd. od VIL stoletja naprej. Tako se bo zdela laiku vsa razprava metodološko pravilno zajeta in vsi pojavi na tej naselbini pravilno raztolmačeni, kar bi mu podkrepilo prepričanje, da imamo tu opravka z nekako jonsko kolonijo. Če ta kolonija ni omenjena v pisanih virih, še ne pomeni, da ne bi mogla obstajati. Kar bo pa tudi nestrokovnjaku lahko vzbudilo dvom v pravilnost datacije in etnične pripadnosti brez nekakšne detajlne analize, je pa že samo slikovno gradivo, ki ga podaja Vasic in ki je tipično za vinčansko neolitsko kulturo. Vinca, eno najpomembnejših predzgodovinskih najdišč v Donavski dolini, ima še celo vrsto doslej niti vsaj približno rešenih problemov. Eden najpomembnejših je relativna in absolutna kronologija in datacija naselbine tako prvega začetka življenja kakor tudi konca te naselbine. Mnogi so se dotaknili že tega vprašanja in ga tudi skušali rešiti na podlagi danih elementov (Childe, Menghin, Schuchardt, Holste in dr.). Ker pa niso poznali celotnega vinčanskega gradiva niti rezultatov in poteka izkopavanja, so mnogi vnesli v celo problematiko še večjo nejasnost. Glavni vzrok vsej tej nejasnosti pa je napačno Vasičevo povezovanje elementov z grško klasično kulturo, katerih časovna razlika je v absolutni kronologiji okrog 1400 do 1900 let. Ne upoštevajoč relativne kronologije in ne sorodnih pojavov v drugih istočasnih predzgodovinskih kulturah jugovzhodne Evrope, ki se mu zde v resnici le podrejeni vinčanskim »jonskim« elementom, je Vasic v tem pogledu tudi sedaj v »Jonski koloniji Vinča« vnesel še večjo zmedo in nejasnost tako v problem vinčanske kulture kakor tudi v problematiko vse naše 1 predzgodovine in predzgodovine jugovzhodne Evrope. Vendar bi pa pravilno rešitev večine vinčanskih problemov mogel izvesti edino sam že zaradi dolgoletnega študija tega lokaliteta in. tudi zaradi vseh izkopavanj, ki jih je vodil na tem mestu, pri čemer je dobil jasen vpogled v način življenja in materialno kulturo vinčanskega prebivalstva. Analizirati razpravo »Jonska kolonija Vinča« bi danes pomenilo analizirati celotno kulturno ostalino cele vinčanske kulture z vsemi njenimi lokalitetami, predvsem pa gradivo, najdeno na vinčanski naselbini. Z drugimi besedami: bilo bi potrebno ponovno predelati vse gradivo v Vinci in njeni kulturi, takšno, kakršno v resnici je, ga povezati z njegovo daljno in bližjo okolico in revidirati vse dosedanje zaključke. Tako bi dobili približno sliko nekdnajega življenja in kulturne višine vinčanske naselbine. Odstraniti bi bilo pa treba vse, kar ni neposredno v zvezi z njo, predvsem to, kar je časovno preveč oddaljeno od nje, kakor n. pr. klasična grška in sploh železna doba v jugovzhodni Evropi in severni Italiji. Tega na tem mestu nikakor ni mogoče izvesti. Zato bom pokazal na nekaj splošnih problemov Vince, ki jih razprava »Jonska kolonija Vinca« nepravilno tolmači in tako še bolj zapleta. Med prva, čeprav ne najpomembnejša vprašanja, spada nomenklatura, ki jo uporablja Vasic in ki je vzeta iz grške nomenklature. Grška imena predmetov v grški arheologiji so ustaljena in ustrezajo na eni strani uporabi tistega predmeta, na drugi pa tudi obliki. Prenos teh imen v predzgodovinsko nomenklaturo je dovoljen, ako ima predmet ustrezno obliko in isti namen, kakor soroden klasičen predmet. Tako so prevzeli doslej le nekaj imen, ki so sedaj ravno tako ustaljena v predzgodovinski nomenklaturi, kakor so amfora, pitos, riton, antropomorfna vaza, terina. Vasic pa poleg teh uporablja tudi še vrsto drugih: kakor aribalos in lekitois (za neke skoraj miniaturne posodice), krater (za skodele), lebas (za majhne kultne žrtvenike in posode, ki imajo nekoliko majhnih nožič), skif os (za skodele) itd. Poleg tega pa uporablja celo vrsto imen, ki se uporabljajo v antičnih jezikih in ki se lahko tolmačijo le po antičnih predmetih, načinu življenja itd. Takšna imena so n. pr. za igro na tabli »lusoria tabula«, stolovi „rganeua“, svirač u dvojnice „òiavloi“ „ocpevòóvrf‘ frizura, grifon, kipus, itd. Uporaba take nomenklature pa ima le ta namen, da bi se Vinca čim bolj povezala z grško kulturo. Zato jih je, dokler taki izrazi niso sprejeti v nomenklaturo predzgodovinske arheologije, treba uporabljati z vso previdnostjo in to samo tedaj, kadar je upravičenost uporabe sigurna. Pri vin-čanski kulturi in Vinči še posebej pa se morajo abstrihirati, posebno danes, ko je taka nomenklatura le tendeciozna. Pomembnejši splošni problem v Vinči pa pomeni stratigra-fija. Vasic je z največjo preciznostjo označil globino vsakega, tudi najbolj navadnega predmeta. Vendar pa so pri veliki debelini kulturnih plasti (cela kulturna plast v Vinči meri približno 8 do 10 m) na večji površini precejšnje razlike, ki so opazne predvsem zato, ker se absolutna globina ne krije z lego plasti na celi površini. Pri padajočem zemljišču je v takem slučaju razlika še večja. V Vinči je pa razlika nastala tudi, zato ker je »O« točka pozneje v resnici postala samo suponirana, toda ne več obstoječa točka. Zamišljena je bila kot najvišja točka zemljišča, a ugotovljena že pred prvo svetovno vojno. Vsa merjenja so tudi kasneje vršena vedno od te najvišje, že hipotetične točke, nikdar pa ne od prave gornje površine tamkajšnjega zemljišča. A Zato tu ne pomeni prave globine pod gornjo površino, temveč globino od nekdaj ugotovljene, toda ne več obstoječe točke. Autor sam omenja, da je med nekdanjo »O« točko in posameznimi deli zemljišča za okrog 0,50 m razlike (Janška kolonija, str. 97 in sl.). Poleg tega pa je tudi nekaj drugih momentov, ki izključujejo detajlno stratigrafijo, čeprav je prav zaradi Vasi-čeve preciznosti mogoče še dokaj dobro razločevati vsaj posa- mezne metre. Ugovore glede stratigrafije Vince je podal tudi že Fewkes (Bulletin of the American School of Prehistorie Research 1936, str. 19 in si.). Ostale probleme, na katerih Vasic bazira svojo hipotezo, lahko razdelimo na nekoliko glavnih skupin. Ne mislim se zadrževati pri detajlih, čeprav imajo tudi ti odločujoč pomen. V prvo skupino spada problem industrije cinabarita v Vinči in s tem v zvezi eksploatacija rudnega bogastva v okolici Vinče (ci-nabarit in galenit na Avali). Vasič skupno z industrijo cinabarita rešuje tudi vprašanje kozmetike (?) v Vinči (Jonska kolonija, str. 90 in sl.). Končni rezultat tega problema podaja Vasič približno tako, da je rudno bogastvo v okolici Vinče privedlo koloniste iz Jonije, ki so znali izkoriščati in tudi predelovati posamezne rude. Preden so pa dospele večje množine rudarjev oz. preden so kolonisti odkrili cinabarit, so drugi že izkoriščali železno rudo. Zato avtor zaključuje, da Vinče ne smemo datirati pred začetek železne dobe, ki tudi tu ne prehaja meje VIL stoletja (Jonska kolonija, str. 87). Zaradi cinabarita bi naj imeli prebivalci Vinče zveze tudi z Agatirsi, ki so pridobivali zlato (1. c. str. 95). V zvezi z industrijo cinabarita v Vinči moramo omeniti dve dejstvi. Prvo je. da je na Avali res predzgodovinski rudnik cinabarita, drugo pa, da so fragmente cinabarita našli tudi v vin-čans.ki kulturni plasti. Ti dve dejstvi nam v resnici odpirata celo vrsto doslej še nerešenih problemov. Med take spada tudi vprašanje, ali so v Vinči cinabarit res tudi predelovali? Dalje, ako so ga predelovali, kdaj in kje so s tako predelavo začeli? Kako so ga predelovali? Čemu je to služilo? Kdo ga je predeloval? Kje so produkti te predelave in nje odpadki? itd. Večino takih problemov je Vasič sicer'načel že v prejšnjih publikacijah (Vin-ča I), v najnovejši ,pa povzema samo kratko vsebino prejšnjih izsledkov. Vendar so pa v njegovih izvajanjih precejšnje pomanjkljivosti ki se z opisom antične predelave cinabarita ne morejo izpopolniti. Tako n. pr. doslej še ni rešen niti prvi problem: ali so v Vinči res predelovali cinabarit. Koščki cinabarita, rude živega srebra, ki so najdeni v kulturni plasti v Vinči, še vedno niso dovolj prepričljiv dokaz. Poleg tega bi bilo pa treba vedeti tudi, v kakšni globini so bili posamezni kosi najdeni. Vasič sicer pravi, da so kosi rude najdeni tudi v najnižji plasti (Jonska kolonija, str. 87), na drugem mestu pa, da so najdeni v vseh plasteh Vinče (Vinča I. str. 5), kar ponavlja tudi Milojčič, ki celo meni, da je najdena v vseli plasteh tudi cinobrova barva, ne pa samo cinabarit (WPZ 1943, str. 52). Vendar pa kaže, da to ne drži popolnoma. Tudi ostali kulturni predmeti govore proti temu, mi zdi, da jih v najnižjih plasteh ali pa celo v stanovanjskih jamah ni bilo. Tudi ostali kulturni elementi govore proti temu, da bi pridobivanje in predelava cinabarita mogla padati že na sam začetek naselbine v Vinci oz. v njene najnižje plasti, temveč šele v plasti okoli 7 m globine. Ni pa izključeno, da so začeli eksploatirati rudnik cinabarita na Avali šele kasneje. Rudnik sam trenutno, ker danes še ni raziskan, ne nudi nikake opore. Za predelavo cinabarita so bile nujne tudi peči, na katerih, ali v katerih naj bi se bila cinabaritova ruda žgala. Vasic navaja samo peči podkovaste oblike, ki leže le v višjih plasteh. Omenja pa, da je bil pòd take peči najden tudi v globini 9,30 m. Vendar pa oblika te peči ne more biti ista kakor onih, ki so najdene v višjih plasteh v notranjosti hiš. Poleg teh peči, ki jih navaja avtor so pa tu znana tudi navadna ognjišča, od katerih so nekatera bila tudi večkrat obnavljana z novim premazovanjem poda. Cesto so bila ta ognjišča tudi izven stanovanjskih hiš. Kemijska analiza ene teli peči je baje pokazala, da je v peči bilo tudi živo srebro (ni objavljeno, a podatke mi je že 1934 leta dal Vasic. Analizo je izvedel prof. Lozanič). Toda tudi ta podatek je preskromen, da bi mogli izvesti dalekosežnejše zaključke. Podkovaste prekrite peči, ki jih navaja Vasič, meneč da so služile za žganje cinabarita, imajo samo eno odprtino namesto vratc, nimajo pa nikakršne druge odprtine, ki bi služila za odvajanje dima in cirkulacijo zraka. S tem pa nastaja novo vf>rašanje: kako so te peči ogrevali, da se je lahko ruda topila. Vasic nikjer ne omenja, da se je to godilo z zunanje strani. Podobne peči pa niso najdene samo v Vinči, temveč tudi drugod, kjer nimamo nobenega opravka z eventualno industrijo cinabarita (Aradac, Starinar 1922, str. 136, sl. 4). Mislim pa, da v to skupino lahko prištejemo tudi peči podkovaste oblike, ki jih je R. R. Schmidt odkril v Vučedolu in za katere domneva, da so lončarske peči (R. R. Schmidt, die Burg Vučedol, str. 24 in sl., sl. 12. 13). Vasićeva razlaga vinčan-skih peči ni zadostna. Kazno je, da te peči niso služile za topilnice, ampak so imele drug namen. Čeprav se je v njih, po vzoru naše domače kmečke peči, lahko razvijala precejšnja temperatura, vendar nikakor ni bila dovolj velika, da bi se v njih mogla topiti ruda. To bi bilo še nekako razumljivo, ako bi bile te peči zunaj stanovanjskih stavb, kjer bi temperaturo vzdrževali z zunanje strani, v hiši pa je to nemogoče izvesti. Kljub domnevani predelavi cinabarita, katere produkt bi bili živo srebro in cinobrova barva, Vasič sam priznava, da v vinčanski kulturni plasti cinobrova barva ni bila najdena,' temveč le navaden oker (Jonska kolonija, str. 91), s katero so barvali statuete in tudi druge keramične predmete, pa tudi človeško telo. Ravno tako zanimivo je dejstvo, da v Vinči doslej ni bil najden niti manjši košček žganega cinabarita ali pa košček žlindre. Po odsotnosti tega in odsotnosti cinobrove barve bi pa zopet lahko sklepali, da v Vinči cinabarita niso predelavah. Ne mislim zanikati možnosti take predelave na lokaliteti Vinca, vendar moramo za sedaj upoštevati tudi gornja dejstva in jih pač tolmačiti z danim gradivom. Sama hipoteza, da je na tej lokaliteti cinobrovo barvo zamenjala okrasta barva, še nikakor ne zadošča ker bi se vsaj kaka sled cinobrove barve ali pa drugih elementov morala najti, ako so tu res predelovali cinabarit. Tu bodo morda kemijske analize lahko nudile nekoliko več konkretnih podatkov bodisi za bodisi proti. Na drugi strani pa bi bilo zopet potrebno rešiti vprašanje, kaj pomenijo fragmenti cinabarita, ki so najdeni v Vinči, ako cinabarit niso tu predelavah. O razmerju rudnika cinabarita »Šuplja Stena« na Avali do Vince bo mogoče govoriti šele, ko bo ta rudnik sistematično raziskan. Doslej pripadajo v tem rudniku najdeni kulturni ostanki samo starejšemu obdobju že metalnega časa. Glede na kose cinabarita v globljih vinčanskih plasteh bi bilo računati, da so rudnik cinabarita na Avali začeli izkoriščati že v polni neolitski periodi. Dva takšna fragmenta keramike, najdena v rudniku na Avali, ki jih omenja Milojčič (WPZ 1943, str. 52), bi lahko pri-'padala zgodnejši periodi,. verjetno pa bosta mnogo mlajša. V resnici v tem rudniku prava vinčanska keramika doslej še ni znana. Z industrijo cinabarita veže Vasic kozmetiko in kozmetične posode, t. j. razne ritone, miniaturne posode itd. Vendar pa kolikor sploh lahko govorimo o nekakih kozmetičnih rekvizitih, ki v Vinči res niso izključeni — miniaturnih posodic grobe izdelave nikakor ne moremo razložiti kot kozmetične posode (Jonska kolonija, str. 97), ker so služile v kultne namene, kolikor niso celo otroške igrače. Ravno tako tudi drugih posod, ritonov v obliki vola, kozla, človeškega telesa, ptice s človeškim obrazom, čevlja in drugih oblik, nikakor ne moremo zaradi oblik, t. j. same po sebi in v zvezi s suponiranimi grškimi analogijami iz veliko kasnejšega časa, tolmačiti preprosto kot kozmetične posode. Še man j je pa mogoče po analogijah iz Grčije izvesti obenem tudi datacijo vinčanske naselbine, kakor to skuša Vasic (Jonska kolonija, str. 94). Tudi kulturna zveza Vince s pokrajinami, ki so jih kasneje v Herodotovem času naseljevali Agatirsi, je razumljiva in verjetna, mogoče celo zaradi cinabarita (?), kakor misli1 Vasic, ter jo lahko ugotovimo po materialnih ostalinah. Toda etnično opredeljevati prebivalstvo, ki je tu stanovalo v času trajanja vinčanske kulture, danes še ni mogoče. Domneva, da so to bili Agatirsi, kakor misli Vasic zaradi svojega datiranja Vhnče v VII. stoletje, je izključena. Tudi je veliko vprašanje, kateri so bili vzroki teli kulturnih stikov. Nadaljnji pomembni skupni problem vinčanske kulture in Vinče posebej so stavbni objekti (Jonska kolonija, str. 96 in sl.). V te spadajo stanovanjske jame, stanovanjske stavbe z ognjišči. silosi (shrambe), jame za odpadke in obrambni rovi. Nova problematika se je odprla v glavnem zaradi Vasičeve razlage takih objektov, ki je ni spremenil niti v svoji novi publikaciji. Nejasnosti pri stanovanjskih stavbah, na katere so opozorili tudi že drugi (Istoriski glasnik, 1949, 2, str. 38 in sl.), so v glavnem plod pomanjkljive objave ter napačnih zaključkov. V zvezi s tem naj omenim, samo- Yasiéevo trditev, ki nekatere stanovanjske hiše razlaga kot grobnice (Jonska kolonija, str. 104, 134, 136, 137, 140). Primer hiše, v kateri je bila najdena velika amfora, pitos z antropomorfno predstavo, ima celo za »Heroon«. Marsikake stanovanjske hiše Vasic ni označil ditektno kot grobnico, vendar pa lahko to njegovo domnevo slutimo. Seveda pa te njegove hipoteze ne slone na realni podlagi. Zanimivo, a doslej še nerešeno vprašanje, je oblika hiš, ki so v mlajših fazah imele tudi več prostorov. Garašanin je sedaj opazil, da so v nižjih, t. j. starejših plasteh, osnove hiš pravilnejše kakor v kasnejših, ki pa imajo tudi zaobljene ogle (Istoriski glasnik, 1949, 2, str. 55 in sl.). Vendar bo k reševanju problematike takih stanovanjskih hiš mogoče pristopiti šele kasneje z novim raziskovanjem. Precejšnja zmeda je nastala z jamami stebrov, ostankov nekdanjih hišnih sten, od katerih nekatere segajo zelo globoko, t. j. na mesto starejših stavb, posebno tam, kjer se vsaj delno mlajše stavbe iz višjih plasti krijejo s starejšimi iz nižjih stratumov. Tako imamo v starejših stavbah zelo često jame stebrov in brun, ki jim v resnici ne pripadajo. Nadalje doslej ni zadovoljivo rešeno tudi vprašanje silosov, ki jih omenja Vasic in ki so bili najdeni v najnižji plasti Vinče. Prav tako ni bila doslej najdena v Vinči nobena jama za odpadke, ki pa so v kulturni plasti morale biti. Zelo pomembna je tudi problematika grobov, na katere sem pa opozoril že v drugem članku. Ker v »Jonski koloniji Vinča« nimamo nobenih novih momentov, ne bom tega tu ponavljal (str. 186 in sl.). V resnici v vinčanski kulturni plasti nimamo grobov, kakor jih suponira Vasic, razen grobov v najnižji plasti, t. j. v stanovanjskih jamah, in verjetno latenskega groba v mlajših plasteh, ki pa so vsi skeletni. O upepeljevanju mrličev pa ni nobenega sledu. Zato tudi vse Vasičeve domneve odpadejo. Vinčanska plastika zasluži posebno poglavje tako v vinčanski kulturi kakor tudi v obrtni umetnosti predzgodovinske Evrope. Njeno bogastvo, njena raznoterost, razvoj in kontinuiteta med starejšo in mlajšo dobo nam nudi redek vpogled v duhovno kulturo in kultno življenje predzgodovinskega prebivalstva. To podčrtava povsod tudi Vasic. Vendar pa probleme vinčanske plastike rešuje zopet na svoj način. Tudi tu je v začetku posamezne pojave pravilno tolmačil. Kasneje prihaja na razna druga tolmačenja, ki se spreminjajo od publikacije do publikacije. Tako sodi, da ima velik del statuet maske na licu in to zaradi predelave cinabarita (Vinca I, str. 17 in sl.). V novi razpravi prav tako misli, da so mnoge statuete predstavljene z maskami na licu, toda da imajo drug pomen. Tako naj bi sedaj del statuet z maskami predstavljal nekakšne portrete pokojnikov. ker avtor misli, da je bila večina statuet najdena v grobovih (ki jih rsnici ni). Drugi del statuet z maskami pa bi naj bil kultnega in verskega značaja in naj bi predstavljal Dioniza ter druga grška božanstva (Jonska kolonija, str. 167). Toda to je samo ena od številnih razlag raznih predstav na vinčanski plastiki. Tako je nekdaj videl Vasic na glavah mnogih statuet razne čelade (konično čelado, jonsko, korintsko čelado s frontonom), a na telesu statuet tudi oklep, oziroma razne dele oklepa (Vinča III, str. XVI. in sl.). V novi razpravi izpušča marsikatera takšna stara tolmačenja in se delno vrača tudi k že nekdaj izraženim domnevam, n. pr. da je konična čelada lahko pilos oziroma kapa ali pa celo atribut Dioskura (Jonska kolonija, str. 173, 181). Tudi korintski čeladi s paragnatidami sedaj pripisuje veliko manjše število primerov. Opušča pa tudi problem oklepa, ki ga je nekdaj domneval (jonska kolonija, str. 174). Nekdaj je tudi v zvezi s čeladami velik del, če že ne naj večji del, pripisal moškim figuram, čeprav imajo jasne ženske oznake, pri katerih je posamezne detajle tolmačil, kakor n. pr. dojke, da predstavljajo dele na oklepu (Vinča III, str. XXIII). V novi razpravi večino statuet tolmači zopet kot ženske figure, kar tudi v resnici so. Pač pa mnoge sedaj zopet veže z raznimi grškimi božanstvi ali pa jih označuje kot portret pokojnika (Jonska kolonija, str. 178). Za posamezne primere,, ki imajo kak poseben detajl, uporablja pa tudi še drugačna tolmačenja, ki jih tu ne mislim naštevati, ludi te pa tolmači s pomočjo grških kultov in religije. Tako sta v Vinci najdeni dve sumarni terakoti, ki imata na licu predstavljen le nos, na glavi pa po dve izraslini v obliki rogov (volovskih rogov po Vasiču). Ker se Vasic ne more opreti na nobeno analogijo, kar je končno že zaradi sumarnosti težko, jih preprosto klasificira kot »maskirana kultna lica iz Dionisovog kulta ili njega samog« (Jonska kolonija, str. 182). Poleg razlage predstave in pomena statuet je Vasic vnesel novo problematiko tudi glede tehnične izdelave vinčanske plastike. Že nekdaj je trdil, in ostaja pri tej trditvi tudi danes, da so mnoge vinčanske statuete izdelovali v kalupih (Vinča II, str. 141. — Vinča III, str. XIII. — Jonska kolonija, str. 164). Ti kalupi naj bi bili dvodelni in naj 'bi imeli dve matici, v katerih so posebej izdelovali levo in posebej desno stran, ter ju nato sestavljali. Kaže pa, da danes domneva tudi drug način izdelave, posebno pri statuetali z maskami (?). Pri teh naj bi bila le maska, t. j. obraz, izdelana v kalupih (Jonska kolonija, str. 165). Zanimivo je, da Vasic danes za večino statuet, ako ne za vse, ne domneva več domače izdelave v Vinči, temveč se mu zde import iz Jonije. Statuete naj bi kot pomemben trgovski artikel uvažali iz Jonije ves čas trajanja te naselbine nekako do dela kulture, ki leži v globini 4 m (Jonska kolonija, str. 164 in 165). Ker bi naj sedaj te statuete bile import iz Jonije, mu je toliko laže povezati način izdelovanja v kalupih s podobno tehniko v Grčiji, ki je bilo tu v navadi v VI. stoletju, je pa v Vinči popolnoma neznana. Ako pregledamo tudi pri plastiki vse momente, ki jih omenja Vasic s svojim tolmačenjem, vidimo, da je tudi tu reševal vse probleme na isti način kakor pri drugih vprašanjih. Namen mu je bil tudi dokazati, da je vinčanska plastika pod klasičnim grškim vplivom, da, celo grški import — torej enaka grški drobni plastiki od VI. stoletja dalje. S tem zaključkom pa je hotel le podpreti svoje datiranje. Vendar pa v Grčiji v tem času nimamo^ izdelkov, ki bi bili podobni vinčanskim po tehniki ali obliki. Še manj pa moremo predzgodovinsko neolitsko plastiko vzporejati z metalnimi litimi figurami grške umetnosti, kakor to dela Vasić. V Vinči je najdena slučajno tudi svinčena kurotrofna skupina (Vinča II, str. 154, sl. 324. — Vinča III, sl. 557. — Jonska kolonija, str. 178). Vasic to skupino prav tako uvaja v plastične vinčanske izdelke, čeprav direktno ne trdi, da je grškega izvora. Ta skupina pa, tako stilno kakor tehnično, pripada veliko mlajši, t. j. rimski periodi. Seveda pa je v vinčanski figuralni plastiki danes še cela vrsta problemov, ki jih bo mogoče rešiti šele sčasoma, nikakor pa ne tako, kakor je to storil Vasic. Predvsem danes še nimamo v Vinči točno tipološko opredeljenih statuet. To bo ena prvih nalog nadaljnjega študija vinčanske plastike, kajti vsi dosedanji poizkusi v tej smeri so nezadostni. Ako odklonimo vse hipoteze o maskah, čeladah, heroiziranih pokojnikih, portretih, raznih grških božanstvih itd., dobimo zopet glavne poteze predzgodovinske neolitske plastike tako po njeni izdelavi kakor po njenem namenu. Res je, da ima vinčanska plastika nekaj specifično svojskega, kar pa še nikakor ne opravičuje, da bi jo uvrstili v grško klasično plastiko. Da je vinčanska plastika v zvezi s pokrajinami, katere so kasneje naseljevali Grki, je dovolj razumljivo in danes tudi dokazano. Ne mislim naštevati analogij iz sosednjih sodobnih kultur, čeprav je prav v tem prava problematika vinčanske plastike. Samo tako je mogoče tolmačiti tudi razne d^nes še problematične pojave na statuetah. Za mnoga vprašanja dajejo tudi statuete Same dovolj opore. Seveda pa tu ne gre ne za ushabti, ne za Artemido ali Dioniza itd., temveč za 15 Arheološki vestnik 225 navadna ženska božanstva, ki imajo nekaj skupnega z Magno Mater, čeprav jih tudi z njo ni mogoče identificirati. Danes pač poznamo še zelo slabo verske kulte poljedelskih ljudstev, nosilcev trakaste keramike. Še bolj zamotano pa je vprašanje vinčanske keramike. Da bi spravil tudi keramiko v zvezo