75
„Zakaj se me pa tako bojiš, Slavina?" Prijel jo je za roko.
„Jaz se nikogar ne bojim, zlasti pa še v domači hiši ne. Hodim pač po svojih opravkih."
In ne da bi imel priliko govoriti z njo, je odšel knez proti severu. Videl in vedel je, da ga Slavina  ne mara,   da ga kar   na-
ZVONIMIR:
V SLOVO...
ravnost odbija, in to ga je jezilo. Jezno je
zaškripal:
„Bodemo videli, ali te bodem stri, ali ne." Poslal je Stojmira k nji s pisanjem:   da
ne more živeti brez nje, naj bo njegova. Odgovor se je glasil: „Nikdar in nikoli!" Nadknez se je razburil. Zopet je privlekel
steklenico iz omare in pil iz obupnosti.
(NEDOVRŠENO.)
oumi rakitje, in visoko k nebu zelenomodri dvigajo se vali, nebeško solnce sije na lazurju, na cvetkah rosni se bleste kristali.
V vsemir odmeva veličastna himna, prostrani gozd šepeče pesem bajno, nebo se smeje v zvonkih smehih, v polju si cvetke pravljice kramljajo tajno . . .
Devojka zlatolasa, temnooka, po polju in livadah širnih šeta, ljubezen vstaja iz žemljice mlade, iz prs kipi v nebo molitev sveta — —
Ah, to so bili tisti sladki časi! A zdaj ... Le sanjaj, sanjaj, srce moje! Že solnce tone žarno, zvon večerni v slovo nekdanjim zlatim dnevom poje ...
ZVONIMIR:
SPOMINI.
T
voja rožna lica radostne oči, tvoji sladki smehi, — vse mi govori.
Vse mi peva pesem o nekdanjih dneh, ko še ustne sladki je obkrožal smeh.
Ko v očeh še radost je sijala mi, duša trpke boli še poznala ni . . .
Ali odhitelo vse je bogve kam, — brez ljubezni hodim žalosten in sam . . .