Priloga Novin.
IIIN LIH"
8. februar
1930.
Tisk Prekmurske Tiskarne. Za tiskarno odgovoren HAHN IZIDOR v M. Soboti
MARIJIN LIST
NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA. — Pobožen mesečen list.
Vrejuje ga z dovoljenjom cerkvene oblasti r K lekl Jožef, vp. pleb. v Črensovcih, Slovenska Krajina. Izhaja "vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istina od Marijinoga nevtepenoga poprijetja leta 1904. dec. 8., gda je te list, kak prvi pobožen slovenski list Sldvencom Slovenske Krajine do rok dani.
Cena na leto: doma na skupni naslov 10 Din., na posameznoga 15 Din., v vse države'Europe 25 Din., v Ameriko i v Canado z Novinami i kalendarom „Srca Jezušo-voga" vred štiri dolare. Za to naročnino objavi M. List tudi vse dopise i izvrši vse naročitve Amerikancov i Kanadcov anbrezplačno.
Naročniki s® deležni sada več jezerih sv. meš i dobijo k listi vsi brezplačno ka-; lendar Srca Jezušovoga i knižico „Priprava za srečno smrt". M. List z kalendarom Srca Ježušovoga je priloga Novin.
Naročniki, ki majo doma na skupni naslov M. List, to je ki plačajo samo 10 Din. naročnine za njega, plačajo 2 Din. poštnine, kda dobijo do rok kalendarSrca Jezušovoga-.
V vredništvi M-Lista v Črensovcih se dobijo kupiti: 1. Živlenje sv. Martina pfišpeka za 1 Din 75 par; 2. Živlenje sv. Jezušekove Trezike po 5 Din; 3. Molitvena knjiga „Hodi k oltarskomi Svestvi" v celo platno vezana z rdečov obrezo v 12 Din, z zlatev obrezov 20 Din; 4. skrivnosti sv. rožnoga venca po 2 Din 50 par 15 falatov i 5. knižica: „Priprava za srečno smrt" 2-50 Din.
Dari.
■
Na »sirotišnico Dom sv. Frančiškaz v Črensovcih so daruvali; v din. sledeči: N. Bednja 10, Cigan Ivan driižban nabrao na gostuvanji pri Žalik Matjaši v Črensovcih 38, N. Turnišče 100, Pavel Elizabeta D. Lendava 100, Žižek Mihal, Mesarič Jožef, Šabjan jožefv Ižekovcih nabraii 6 metrov i 30 kg. krumplov 27 kg.v žita i 25 kg. hajdine = 390 din; Zer-j din Kazimir nabrao na gostuvanji Žerdin Albija pri pok. Žerdin Jožefa do-1 vici v Žižkih 90. Čurič Treza i s. Vekoslava Budja nabrale v Ljubljani 2847, Matjašec Štefan pod Lipov nabrao 1485 kg. krumplov = 742 50, Čurič Terezija i sestra Kranjec Jerneja nabrale v Varaždinskih Toplicah 370, Gabor Jožef Črensovci 12.50, Žižek Marija M. Polana 2, Virag Treza z Črensovec v zahvalo, ka je peneze z Amerike dobila 100, Žižek JVlihal Ižekovci 35, Ferenčak Jožef, Balažic Števan, Matjašec Jožef, Kolenc Štefan i Gjorkoš Mihal nabrali v Gumilicaj 1950 kg. krumplov = 950; Cunč Treza i sestra Vekoslava nabrale 1000, Kohek Treza nabrala na D. Bistri-j ci 10, Čurič Treza i sestra Vekoslava nabrale v Maribori, Pluji i Ormoži 1748, Hozjan Bara V. Polana 10, Plej Kata Črensovci v zahvalo, ka je dober Bog rešo nesreče 13, Orlovsko driištvo v Črensovcih 100, N. Črensovci 10, Antolin Jožef nabrao v Odrancih 1440 kg. krumplov = 720; Forjan Andraš nabrao v Lipovcih 235 kg. krumplov = 117.50; nabiratelje Doma nabrali krumplov v Črensovcih, Trnji, Žižkih, Srednjoj. Dolnjoj i Gornjoj Bistrici, (Horvat S. Ignac i Žižek Martin) na Hotizi i v M. Polani 5915 kg. krumplov = 2957'50, Ščap Ana nabrala v Beltincih 25, „ z Hraščic: Herci Franc 6, Lutar Marija 6, Činč Mihal 5, Zver Jožef 5, Cenar Franc 5, Bernjak Roza 3, Kozak Ivan 3, Farkaš Treza 10, z Beltinec: Duh Matjaža Micika 4, Slavic Matjaš 3, Šaruga Martin 5, Peterka Andraš 5, Ca-čovič Marija 2, Maučec Matilda z Gančan v zahvalo za dobljeno zdravje 10, Sraka Ana z Gančan 10, z Chicage: Turner Karol i Hozjan (Baligač)
Martin vsaki 56, Horvat Martin, GrUškovnjak Števan, Vinčec Matjaš, Halas Ana, Lonec Matjaš, Gorek Mihal, Kozlar Števan, Ritos Janoš, Hozjan Martin, Horvat Bara, Žalig Verona, Kociper Anton, Hajdinjak Matjaš, Vuk Helena, Vučko Franca, Vučko Ivan vsaki 28 dinarov; Reogeo Števan na-brao na Melincih 106 kg. hajdine, 22 kg. kukorice, vozo pa vse sam brezplačno = 197 dinarov, Glavač Treza Meiinci 5, Frank Ivan Melinci 2, Koren Bara i Jula nabrale v Renkovcih 4 metre krumplov i 80 kg. prosa, vczile vse brezplačno = 320 din., N. z Renkovec v zahvalo za ozdravljenje stvari 20, Maroša Ana Turnišče lOO.^Kocet Marija Turnišče 10, na krs-titjaj male Leva^ič Mariške nabrano v Čentibskih goraj 20. Bakanica z Gradišča cd odaje stvari 10, Virag Agota Ižekovci 10. Gabor Orša Od-ranci 5, Hari Marija Ptuj 100, Gonza Ana 10, Balažic Ana 2 50, Trajbar Treza 1, Halas Ana 2, Kolenko Ferenc 5, Vučko Martin 10, Zakoč Martin 5, \si z G. Bistrice; Jakšič Ivan i Horvat Števan nabrala drobnih krumplov na G. Bistrici 160 kg. == 64, Gjura Ivan Bednja 55. 14, Hanc Števan Črensovci 110. 28, N. Krog 50, Bedek Rozalija Martinje 30, Sukič Rozalija Martinje 10, Kožar Jurij Martinje 10, Špilak Jožef nabrao v Bretovici 7250 din.; dariivali so po 1 din.; Toplak Martin, Zver ^Jožef, Bakan Ana, Šomen Števan, Gerič Martin, Raščan Marija-, Gjorkoš Števan, Gjuran Matjaš, Horvat Števan, po 2 din.: Balaž^č Števan, Prša Bara, Raščan Ana, Šomen An?, Raščan Mžrija, Denša Matjaš, Fifonja Marija, Mertiik Verona, Zvfr Janoš, Horvat Bara; po 2'50 din.: Raj Ana, Zver Marko; po 3 din.: Horvat Orša, Čolig Števan, Tornar Ivan, Toplak Ana, Raščan Ivan; po 4 din.; Denša Marija, Giuran Geta; po 5 din.; Denša Jožef, Raj Jožef, Špiiak Jožef; Kranjec Ara O. 50; Režcnja Marija D. B\strica 15, Bakovci: Grah Marija 10, Polak Marija 5, Horvat Janoš nabrao krumplov za 267 din; Šolske sestre nabrale na Golniki 100, Sok Anton, živinozdrav-nik D. Lendava 50 Škafar Alojz Vršac 11, Bakan Jožef i Lukač Geta nabrala v Dokležovji 775 kg. krumplov i 20 kg. žita = 412 50, Vapatič Martin Beitinci 2, N. Črensovci 120, po 10 djn ; Horvat Jožef Trnje, Kolenko Ivan, Cigan Jožef, Ros Matjaš.. Kolenko Štefan vsi z Črensovec, Horvat Sabo Martin Trnje, Krampač Števan i Jakšič Ivan G. Bistrica, Zver Jožef Trnje, Romih Apolonija Celje 20, Dr. Kočar Jožef apel. sodnik, Novi Sad 50, Občina Meiinci 100, na D. Bistrici nabrala Kolenko Janoš i Cigan Ivan 258-50, z Trnja: Tkalec Ana 10, Hozjan Ivan 3, Hozjan Števan 2, Tkalec Marija 10 Denša Ivan 5, Horvat Janoš i Marko v Trnji nabrala 354, Sobočan Stevan i Stanko Martin pa 25, Marija Škerbinc Maribor 27, Dr. Jedlowski Jožef, odvetnik Zagreb 500, Stanko Ivan i C<gan Matjaš nabrala v Žižkih 439'50, z Beltinec: Glavač Matjaš, Ros Andraš, Žalig Ferenc i Glavač Marka Maričika vsaki 3, Šernek Franc nabrao v M. Po-lani 43 din. dariivali so po 3 din.: Raščan Ivan, Špilak Ivan; po 5 din.-: Somen Stevan, Gerič Stevan; po 2 din : Škalič Števan, Mertiik Števan, Spilak Jožef, Gabor Ivan, Vuk Janoš, Šernek Marija, Hozjan Jožef; po 1 din.: Hozjan Marko, Somen Ana, Gerič Ferenc; — Šernek Kata 10 din. Cigan Verona i Curič Roza nabrale v Črensovcih 443.50, Raduha Martin Črensovci, pet srebrnih kron = 15 din; N. Črensovci 35 din.
Črepe i kamne so kupili sledeči: N. Dolnja Bistrica 650 din., f ar-niki z G. Lendave 650 d;n., Kotnjek rojena Tivadar Bara z V. Polane, dala 672 din., Kotnjek Janoš Hamilton v Canadi dao 672 din., Sukič Julija Martinje 33, stoječa v Sev. Ameriki 650 din., Lebar Eufemija Sr. Bistri-
ca dala 66J din., Lebar Ignac Chicago dao 660 din., Bednarik Rudolf, plebanoš G. Lendava v spomin za dobrov pokojnov materjov 650 din. Oča sirot, povrni vsem obilno ! — Odbor.
Bodi popolen.
XI.
Vsa znanost svetnikov se lehko obrazloži z dvema rečama: delati in trpeti. Šteri prvo pa drligo najboše opravi, je najvekši svetnik. (Sv. Frančišek Šaleški.)
Što bi mogeo čteti življenjepise sv. Ambrozija, Bazilija, Hieronima, Krizostoma, Dominika, Vincencija Pavljanskoga, ka ne bi občUdivad, ka so vse napravili i trpeli I
V življenji očakov se pripovidavle eta dogodbica :
Sv. Dorotej je meo nekšega vučenca po imeni Dositeja. Šteo je, ka ga v vsakom pogledi navči na zatajiivanje. Či je opazo, ka njegov vučenec ma kakšo lepo stvar, štera njemi je delala veselje, njemi jo je odvzeo. Tak je delao tudi pri stvarei. štere so njemi bile potrebne, kak na priliko nož, knjige i podobno. Či je kaj pitao, njemi je ne davao odgovora. V krat-kom, šteo je, ka se v vsem zatajuje. Dositej ga je v vsem bogao i trpo brez protistavlanja. S tem je že po petih letaj dosegno velko svetost.
Molitev: O predobri Jezus, podeli mi gorečnost svojih svetnikov, ka bom z ednakov močjov zatajUvao svoja megnenja, ka bom najraj delao to, ka se protistavla mojoj naravi i ka s tem dosegnem korono zatajUvanja.
XII.
„Vse, šteri želejo živeti istinito duševno življenje, bi rad vtrdno v tom, ka popolnost ne obstoji v raznih vajaj i vnogom mišlenji, nego v popunom samozatajUvanji i pripravlenosti, iz lubezni do Jezuša Kristuša v vsej stvarej trpeti. Vse drugo, či se ta vaja zapUsti, ne obrodi nikšega sada i nikaj ne pripomore na poti k popolnosti." (Sveti Janoš od Križa.)
Kasijan pripovedavle od opata Pafun cija, ka je te opat samo po tom, ka je stalno zatajuvao svoje želje prišeo do tak velke svetosti. S tem je zadušo v sebi vsakše nagnenje k grehi i spopuno se v vsej ja-kostih.
Peter Baltazar Alvarez seje stalno zatajuvao i odpovedavao se vsemi, na koj ga je vlekla natura, ne samo v velkih, nego tudi v malih stva reh i dosegno je s tem velko stopnjo popolnosti.	(Dale.)
VSEBINA
Mamika, če bi jaz rožica bio... Stran 1	Najsvetejše Ime Jezušovo.	„	8
Obljube za „Dom sv. Fran-	Cvetka Marijinoga lista.	„ 9
ciška". — Bog posluhne	Misijonski glasi.	„ 12
prosilce.	»2 0d Doma sv Frančiška"	„ 13
Zivlieniepis Charabon Marije	.... x . , . ..
Marte, laične sestre reda	Manja pomočnica kristjanov
Marijinoga obiskavanja	„ 4 je bi. ?oska Ivana vodila
Sveta Marjeta Kortonska.	„ 5 1 podpirala.	„	1»
Zadnja spoved ga je rešila.	„ 7 Cerkveni glasi	„	15
Mamika, če bi jaz rožica bio...
Mamika, če bi jaz rožica bio, bi v Nazareti cveo. Cveo bi pri tvojoj hišici, kde si ti božega Sina poprijela. Cveo bi pri dveraj tiste male hišice, kde je meo svojo siromaško delavnico sv. Jožef, tvoj čisti zaročnik. Cveo bi pri stubaj tvoje hišice, kde si ti bila gospodinja. Cveo bi pri okni tvoje hišice, pri šte-rom si varvala svojega Jezušeka, njemi šivala, tkala, prala oblekco, njemi spevala i ga nadajala. Tu bi cveo i tak liibleno dišao, da bi se mi od veselja smejala sveta družina. Cveo bi na veselje Jezušeki i svoj cvet njemi poniijao, naj bi si ga vtrgno, kda bi si ga šteo i šteroga bi si šteo. ■ Pa cveo bi po zimi tudi, ne samo po leti, naj bi tvoj Jezušek meo vsikdar dišeče rožice. Cveo bi v snegi i mrazi, v vetri i deži, viheri i suši, vsikdar bi poganjao bombleke i je poniijao tebi, mamika, za Jezušeka.
Pa da je Nazaret zdaj v cerkvi v tabernakli, zato, mamika, tii ščem jaz cvesti zdaj noč no den, v zimi i leti, v suši i mo-kroči, v vseh neprilikaj, ki pridejo na tabernakel, na prebivališče tvojega Jezušeka. O okapli, polevaj, goji me dobra mamika, ka de Jezusek meo vsikdar lepe rožice v mojoj duši okoli oltara svojega, ki do ga razveseljavale, tolažile, kda prido na njega dnevi žalosti i bridkosti, štere njemi prinesejo nezahvalne grešne duše. Mamika, naj sem tvoja lepa rožica za Jezušeka !
-t
Obljube za „Dom sv. Frančiška." — Bog posliihne prosilce.
Na sirotišnico „Doma sv. Frančiška" prihaja več darov iz zahvalnos^ ti, ka je dober Bog posluhno prošnje darovnikov. Večkrat tna što kakš« žalost v familiji, ali nesrečo pri stvari pa obljubi dar na dom sirot i Oči sirot posliihne njegovo prošnjo, dom pa dobi obečani dar. Mamo že vej takših slučajov. Ka do dobre duše znale, kak se naj te obljube delajo ka določen namen dosegnejo, popišemo zakaj Bog rad posliihne takš< obljube i kak se morejo te delati.
Jezuš je lubiteo sirot. Njegova prva predga se je glasila za siromake zato je prišo, je pravo v svojoj prvoj predgi, naj siromakom oznanuj evangelium. Pa s tem ne bio zadovolen. Za stariše: mater i hranitela s zvoli siromake, velike siromake.
Dar, šteroga što siromaki da, je njemi dani, se glasi njegova boža rei Siromake za blažene imenuje in njim obečavlje nebeško bogastvo; tistin ki do te lubili, pa večno smiljenje i plačo. Sodo de pa vsakoga p tom, kak je lubo bližnjega, predvsem, kak je lubo siromake. To je Jezuš Boga navuk: on je tisti, ki se podpira, kda se podpira siromak. V toi navuki leži tisti skrivnosten zrok, zakaj posluhne Jezuš rad vsakoga, ki g prosi pomoči i obeča dar za siromake.
Kak se pa naj delajo obljube, ka nas Jezuš posluhne. Obljube mor« jo biti poštene i ne grešne pa vsaki, ki kaj obljubi, more meti v sr močno volo, ka spuni, ka obljubi. Nadale naj se vsaki podvrže boži svetoj voli. Dostakrat najmre naša prošnja ne bi služila nam na zveliči nje i Bogi na čast, zato je pa Bog ne more i ne sme poslUhnoti; on ni lUbi i nam ne more škoditi. Da nam pa mesto prošenoga vsikdar drugo to bolše, če ga prav prosimo.
Kak naj zato napravimo obljiibo na „Dom sv. Frančiška"?
Etak: Sv. Frančišek (ali sv. Ferenc, kak se že imenuje njegovo in
v šterom kraji) jaz obečam, ka dam na dom sirot Din.....(kde s
pike, prideni keliko dinarov občcaš) v petih letaj, če mi spraviš od s
Driižine: Jezuša, Marije, sv. Jožefa to miloščo...........
(kde so pike prideni, ka prosiš). Po tem zmoli na časi sv. Frančiški i s Driizini edno Zdravo Marijo, Ta obluba se napravi samo ednok. Nik drugo ne sila. Kda pa ovaraš, ka je tvoja prošnja poslUhnjena, prosi p< ložnico (ček) z črensovec od uredništva M. Lista ali od odbora za zid
nje sirotišnice i pošlji svoj obečani dar. Jako dobro i Bogi na čast bo, če popišeš i pošlješ na uredništvo Marijinoga Lista v kakšoj zadevi te je po-sliihnola sv. Družina na prošnjo sv. Ferenca.
Ka pa če tvoja prošnja neje posliihnjena? Te ti Bog plača tvojo molitev i obečanje. Ar molitev i obečanje darii za sirote je dobro delo. A dara dati ti ne trbe, to nesi dužen včiniti. Jako dobro je pa ponoviti večkrat i telikokrat svojo obljubo,- dokeč se ne posluhne tvoja prošnja. Pa kda se posluhne, te daj svoj dar na dom sirot. Ne smemo najmre pozabiti, ka dober Bog navadno na probo deva naše vUpanje i našo stanovitnost i samo po večkratnoj prošnji nas posluhne.
Ka nesmemo prositi ? Više smo povedali, ka se vse sme prositi, ka je pošteno, ka neje grešnoga. Grešno, nepošteno bi bilo, prositi na priliko, naj se sovražniki kvar zgodi, naj što zbeteža, naj se komi posreči kaj vkradnoti itd. Kaj takšega prositi bi bio greh i bi si prosilec zaslužo božo kaštigo.
Ka pa te naj prosimo ?	^
Obetamo dar za dom sirot, če sv. Družina na prošnjo sv. Ferenca
1.	nas reši to leto smrtnoga greha; to je najmre najvekša sreča na sveti, ne meti smrtnoga greha:
2.	nam da premagati velike skušnjava, posebno one proti svetoj čistosti;
3.	da našoj drUžini pobožnost;
4.	nam povrne prvejšo pobožnost v molitvaj;
5.	nam naseli mir v družini;
6.	nam betežnika ozdravi ;
7.	sprosi našemi vmirajočemi zadnja svestva;
8.	sprosi srečen porod;
9.	odpravi najvekšo nesrečo z hiše, ka se pijanec povrne;
10.	svajo odpravi;
11.	blagoslov prinese i mir v novi zakon;
12.	da napredUvanje v svetosti;
13.	blagoslovi naše gospodarstvo ;
14.	reši kUge našo hišo;
15.	da našim domačim srečno povrnitev iz tUhinskoga ;
16.	da priti do zaslužka;
17.	blagoslovi odajo naših pridelkov i naše stvari;
18.	naše izseljence čuva, ka ostanejo pošteni, zdravi i majo zaslužek;
19.	sprosi duhovnike po Srci Jezušovom;
20.	da priti do nizke pravične cene pri agrarno j zemlji;
21.	da srečo pri kUpčiji;
22.	reši ognja, povodni, toče, sUše i drUge spodobne nesreče na poli i doma;
23.	pomaga deteti napraviti dobre izpite;
24.	nam da priti do slUžbe, predvsem do duhovniške časti;
25.	da lepo vremen.
Ti i spodobni nameni so tisti, za štete naj se prosi pomoč sv. Družine potom sv. Frančiška i obeča dar na „Dom sv. Frančiška". Poskusite i te vidili, kak rad ma Jezuš svoje sirote, kak rad vam zavolo teh posluhne prošnje.
Sveti Frančišek zroči naše vse zadeve sveto\ Družini: Jezuši, Mariji, sv. J ožefi i pomagaj našim sirotam, ka pridejo do svojega doma!
Življenjepis Chambon Marije Marte, laične sestre reda Marijinoga obiskavanja.
XI.
Svete rane i Matlcerkev,
Samoobsebi se raztni, ka se naša molitev te posltlhne posebno v nebi, če jo mi opravljamo potom svetih ran. — Jezuš ponovno pride na to točko nazaj: „Na pomoč zazavanje svetih ran bo stalno zmago spravilo Matericerkvi". »Stalno moreš zajimati iz teh vretin za zmago Materecerkve". — „0 moj dober vučiteo, kak dugo me že navdiišiiješ za to, pa zmaga li ne pride", odgovori sestra z prostim, zaviipnim glasom. »Hči moja, že za to moreš biti jako blažena, ka ne kaštigam bole ... Ti mi zadržavaš roko. Obečam ti, ka ti dam to zmago, ali počasi." Na to se njej prikaže ustanoviteo (Sv. Frančišek Šaleški), ka bi dovršo navuk vučitelov: »Če Gospod ravno obeča zmago na priprošnjo svoje Nevtepe Matere, zato ne smete opustiti molitve i zroČitve svetih ran." Pri nekom velikom preganja-njanji Matercerkve je prosila sestra Marija Marta liiblenoga Jezuša, naj vzeme svetoga Očo v obrambo svojih svetih ran. Ta prošnja se je Gospodi jako dopadnola. Dovolo je zato, ka je naša sestra mogla viditi, kak obilne milosti so dobili zato sveti Oča Pij IX. i v kak velikoj meri je pripomogla tomi ravno molitev reda, štero je te v namen opravo: »Iz mojih ran teče posebna milošča za njega."
Proti konci leta 1867. njej je naznano naš Gospod: »Njegova Svetost bo mogla šče dosta trpeti, mira ne bo meo sv. Oča več, ali zavolo molitvi, k< §e za niega opraVljSjO, ."jt!!!1 v ®t,slfi ne trbe ostaviti trona."
Se zna, da nas Gospod nešče nehati v zmoti. Zato nas le prosi, naf molimo: »Ščem, naj je ta redovna hiša z svojimi molitvami opora svete stolice, posebno z na pomoč zazavanjem svetih ran. Na te način nasipe zdignete proti sovražnikom,"
Svojo zadovoljnost naznanja nad temi molitvami z etimi rečmi: »Jako sem blaženi zavolo molitev, štere je redovna družina opravljala za Matercerkev. Edno stopnjo vekše dike dobite zato ednok, ka ste tak verni vojaki sv. Petra bili. — Pa takši ste lehko vsikdar, samo dosta molite za sveto Matercerkev." Svoje reči dokonča z obečanjom, šteromi se nišče ne more proti postaviti": »Dokeč do vas moje rane čuvale, ne se vam trbe bo-jati ni za sebe, ni za Matercerkev. Če toga kinča ednok ne te meli, te spoznate, ka ste meli zdaj."	(Dale).
gjTgj gggj fggg) tcjvojj tcj^oi IcT^Sj tggaj tSjT^l

v
Stere fare so se že prijavile, da bodo obhajale zahvalno pobožnošt ob 25 letnici M. Lista ?
Poleg sv. Jelene, kde se je te mesec opravljala devet dni ta pobožnošt, so se prijavile sledeče fare: Grad, Sv. Bedenek, Bogo-
jina i Beltinci.
Sveta Marjeta Kortonska.
Dnevi, v šterih živemo, fašenski dnevi, so dnevi posvetnosti i vno-cih grehov Ne mislim na nedužne šale i poštene zabave na gostiivanjaj, nego na vtioge gizde, nečimurnosti, prevzetnosti, nezmernosti V jeli i pili, pa na povoden nečistosti. Sveta Maticerkev, lubeča naša mati, da se ne bi pogrozili te dni v posvetnost i si ž njim spravili pogubljenje, nam stavi pred oči te dneve en lepi zgled. Te naj bi nam pokazao, kam pripela prosvetnost i gizda človeka i ka je dužen po tom zgledi včiniti vsaki, ki je zajšao na kriva pota. Te zgled nam dava v svetoj Marjeti Kortonskoj, štere god se obhaja 22. februara.
Ka so bili njeni grehi? Lepa je bila. Lepota jo je zapelala. Rada se je štimala ž njov, ogledavala v gledali, iskala lepa oblačila, se ž njimi giždavila, bila šegava, je zahajala na veselice, kde bi je kazala, iskala moško drUžbo i ka potem samo posebi pride: postala je navadna nečist-nica. Cela okolica .jo je poznala kak priležnico nekšega gospoda, z kem je v nečistom razmerji živela.
Ali milost boža je klonkala tudi na njeno srce, kak klonka na vsako. Jezuš se proso notri v svoje ovce srce. I ne zaman. Spoznala je, ka nečisto živlenje nezmerno žali nevtepene DeVice Sinu, Jezuša i zato se je odločila, ka več ne bo tak živela. I naj pokaže, ka njej je zaistino žao za to grdo življenje, se razjoče, vlase razplete i z potrtim srcom zapusti hišo greha. Grešno priliko je zapustila. Če je ne bi, se nikdar ne bi spokorila. Stokrat objokani grehi se ponovijo, ar se ne ostavi grešna prilika. Boža reč je najmre: »Ki liibi priliko, prejde v njej." (Ecceli III. 27.) Zapustila je tak hišo greha i je bežala . . . kam? K oči i mačehi domo — mater že siroče ne melo — i njima odločno povedala, da ne ide več nazaj, ar grešiti nešče več. Oča, hujši od zverine, i mačeha, krutejša od Jezabele, jo pa nazaj stirata ta, „kde njej dobro bilo." I ona 1 Z odločnostjov, ki je trša od morske pečine, odgovori: „H grehi ka bi jaz nazaj šla? Nikdar nel Nikdar več! Čeprav so me starišje zapustili, ne zavrži me ti dober Bog i bodi tvojemi dozdaj nevernomi ali zdaj se pokorečemi deteti oča! • Raj od glada vmerjem, kak bi ti več neverna postala!"
Njeno grešno živlenje je melo sad. Mati je bila nezakonskoga deteta. Rada bi šla v oster red ali v samoto, da bi se pokorila za svoje raz-vuzdano živlenje, ali zavolo deteta ne je mogla i smela. Ostala je med svetom. Zaprosila je pa za sprejem v pokorni tretji red sv. Frančiška. Ali bila je zavrnjena. Prošnjo ponovi drugo leto, ali zaman. Komaj tretje leto jo sprejmejo predstojnik, kda spoznajo njeno stanovitnost v pokori. Prosta serkasta obleke tretjega reda njej je napravila vekše veselje, kak so njej naredili kinči i vse dobrote v hiši bogatoga plemenitaša, z šterim je nečisto živela.
Vodilo tretjega reda je verno i popolno spunjavala.
Živeti je začela po njem tak sveto, kak je prle živela grešno. Ostala je pa pri njej ešče edna falinga: rada je šče gučala brez potrebe od sveckih rečih. Zato njoj je pravo lUbleni Jezuš: „Reši seže ednok sveta! Pomisli, ka niti nečiste skušnjave neso tak nevarne kak posvetne družbe i posvetni guči." Vsem nam je povedan te opomin. Ki samo od jela, pila, plesa, bogastva, lepe obleke, lepoga obraza i spodobnih sveckih reči guči brez potrebe, ne mogoče, ka se ne bi potopo v posvetnosti. Pri njej je
ta navada ostala še z prejšnjega življenja i ne mela nikšega slaboga namena, ali ne se je mogla li tak tesno združiti z Jezušom kak je on to želo. Zato njej je naročo, naj se posvetnih gučov popolnoma reši. Taki ga je bogala.
Jezuši je z dvojim grehom napravila grozno razžalenje i onečaščenje, zato je dvojo pokoro delala, ka njemi ž njov plača nazaj, ka njemi je z grehoma vzela. Vzela njemi je z nečistostjov čast i diko z gizdostjov. Zato je pa pokorila tisto nečisto telo z čistočov i zatajiivanjom. Spala je malo. Lepe vlase, šteri so jo na greh napelavali, si je odrezala, glavo z ronjami pokrila, lepi obraz si je s pesnicami kukla i z peskom ribala, naj postane pred svetom grdi, pred Jezušom lepi; bičala se je do krvavoga; živež si je prosila i vzela vseli te slabejši falat i želela biti najbole zavrženi kodiš i najvekši, zapuščeni betežnik. Vse to je delala z dovoljenjom svojega spovednika, koga je Jezuš presveto, ka njej naj to dovoli i naloži.
Za gizdo se je ponižavala. Z štrikom okoli šinjeka je hodila k sve-tomi prečiščavanji i britko objokavala blodnosti svojega živlenja pred vsemi javno, i to tak močno, ka so njej včasi krv rosiie oči mesto skuz. Najbole je pa želela biti javno od vseh i pred vsemi ponižana. Kak je vnoge spačila, tak je želela pred vsemi biti zavržena. Naj se poniža, si zmisli nekaj. Spovednik njoj dovoli. Zmislila si, ka de šla domo, ta kde je živela v nesramnosti i liidi pačila z svojim živlenjom. Gor se spravi. Kak ? Vlasi si obrije. Okoli šinjeka si obesi vajat. Obleče se v serkasti, zaničljvo obleko i se napoti proti domi: v nedelo, kda je največ liidi pri cerkvi. Pred nje poklekne tli, — pred celo faro — i je jočič prosi, naj
Trpeči Jezuš. Njegov tužen obraz je geno grešnico Marjeto, ka je postala sveta Marjeta Kortonska. Gene tudi tebe? O koliki so več grešili kak ona, pa ne samo, ka se menje pokorijo, nego celo nikaj se ne pokorijo. Mesto njih opravljajmo mi dela pokore, ka Jezuši trpečemi zadostimo.
Marjeti odpustijo spako, ki jo je z svojim grdim živlenjom napravila pred njimi i jih je pohUjšala. Farniki se nad tov poniznostjov do dna srca eenejo, se vnogi razjočejo i iz srca spokorijo.
I od te velike pokore 23 let neje odstopila. Jezuši se je pa tak do-oadnola z žnjov, da se njej je večkrat prikazao, njej davao posebne milosti tolažbe, je celo mrtve na njeno prošnjo na žitek zbiido. Moč za to nokoro je pa jemala v njegovem trplenji. Jezušovo trplenje je rada premi-Slavala, z njim si zgučavala, ž njim trpela, njega pomiluvala.
Sveta Marjeta je verno spunila reči svetoga Duha, ki nam je naznanja po sv. Pavli apoštoli: „Ki so Kristusovi, so svoje telo križali z grehi
i noželjivostjov vred." (Gal. V. - 24.)	, .
Njena pokora je tista prava pokora, od štere pravi sv. Pismo : godite pravi sad pokore I" (Luk. III. 8.) Pokori se z nasprotnimi dobrimi deli kak je grešila. Za nečistost da Jezuši čistost, za gizdo ponižnost. Samo takša pokora je prava. Pijanost obsluži treznost, nezmernost post, skopost darovitnost, srditost milostivnost, tovajijo pravica. I zrokov za pokoro mamo vsi zadosta. O, da vsi smo pomagali Jezuša križati. Ne pozabimo lezušovih rečih, štere je naznano svojoj svetoj pokornici: „Zdaj je več židovov, kak je te bilo, kda so me križali. Zdaj je teliko grešnikov, ka če ravno bi bilo moje telo, ki sem 'je prijeo od Device, tak velike, kak je celi svet, ni teliko mesta ne bi bilo na njem zdravoga, kak je napravi iglin špic" — Krščeni ki, pokorimo se i posebno v tej posvetnih dnevaj zvršavlimo dela pokore : molimo i se vsaki den bar nekaj zatajimo, ka tak nekaj svojega duga odplačamo Jezuši i nekaj tistih, ki ga neščejo njemi povrnoti.
Zadnja spoved ga je rešila.
(Pripovest)
Hvaljen bodi Jezuš Kristuš! — se je oglaso zvonar. Na vse veke. Amen, odgovorita duhovnika. Ka novoga, ga pitajo Majkeš. — Spoved, gospon plivanoš. Pa ma što volo v tom božnom vremeni iti z sveta? Zvonar si zdehne i malo počaka. Zatem pa „Nesreča se je zgodila prilo-garovih. logarica so spadnoli z štao i vmirajo." Moremo iti, odgovorita oba duhovnika na en mao. Logarovi so bili ne samo dobri krščeniki, ki so svoje verske dužnosti verno spunjaval, nego so bili tudi dobrotniki si-romaške cerkve; zato je pa dvojna dužnost zvala duhovnike, naj idejo v toj strašnoj noči na spoved. Gospod Majkeš, dokeč so sami bi!i, so nikdar ne zavrgli prošnje betežnikov: šli so vseli na spoved. V njihovoj fari je samo eden betežnik vmro brez spovedi i te si je bio sam kriv. Večkrat so njemi najmre glase pošiljali, naj jih zove; a je odgovoro, ka njemi popa ne trbe, ka nema grehov i druge takše navadne izgovore je meo, kak že majo takši ludje, štere je tujina pokvarila. Zdaj pa da majo pomočnika i to takšega pomočnika kak so g. kaplan Ivan, se tem menje zgodi, ka bi što vmro brez spoved/. Napotijo se zato te taki i idejo v cerkev po Božanstvo pa z zvonarom se napotita proti logarovoj hiši, ki je bila dobro vuro hoda po dobroj poti.
Lampaš, šteroga je neso zvonar, je viher že vgasno, ka sta komaj prišla v5 z vesi. Vidla nesta ni božega štiha, kak pravijo Ravenci. Snežilo
je tak gosto, kak bi ga z škafa sipavao. Oči so se njima skuzile i skuze so njima včasi zmrznole na obrazi. Čtila sta samo eden glas: muuuuu-tuljenje vihdra; vidla pa nikaj; pred njima se je kotao samo beli, od snega pokriti neskončni ravenski prostor, priti nesta mogla nikam. Tri viire že iščeta logarovo hišo pa je ne najti nikde.
MojJJog, začne tožiti zvonar, zablodila sva. Ka bode zdaj gospod kaplan? Čeravno slaboga zdravja duhovnik že duže čutijo, kak njim pešajo noge i celo telo, kak njim teče curkoma znoj z mantranoga tela i proti zmrzava na čeli i hrbti, ga tolažijo: mogoče pa nesva zablodila, samo pot je preteška, pa va znabiti skoro tam. Ideta ešče pol viire, a lo-garove hiše ne. Neveta odkot sta prišla i ne veta kama naj se obrneta, teri ne. Kak stopnjo napravita, jo časi zapiše veter z snegom. Zapišje so vsikdar vekši. Do kolen že gazita po snegi i komaj — komaj — sopita i vsikdar po menje, po menje. Roke so odrevenele duhovniki, ne moro več držati Božanstva v njih. Skrijejo je pod kaput, da ležej moro naprej: »Jezušovo Srce, zdaj v nedelo sem predgao od viipanja do tebe, o ne zavrži me, potrdi moje reči, pokaži, da si rešiteo v tebi vUpajočih! Jezu-šovo Srce viipam se v tebe!" odmolijo gospod Ivan i primejo z obema rokoma Božanstvo, kak bi šteli posvedočiti s celim svojim bitjom, da je njihovo vGpanje pravo v smiljeno bože Srce. A odgovora ne drUgoga, kak strašni glas vihčra. Naednok samo nekaj zječi pred njima. Nekša stvar se zglasi i šče priti vo z zapiša. Zajšla je v globotnjek i se z cele moči na-pinja, da bi mogla vo; pri tom mantranji bridko joče. Na zadnje se njej vendar posreči, kda zbere vse svoje moči vkup, skoči vo z globotnjeka i beži naprej mala srnika. „Hvala dobro Srce Jezušovol Ti si poslao to svojo stvarico pred naj, ka bi nama kazala pot k rešitvi", se zahvalijo duhovnik dobromi Jezuši i pali primejo z obema rokama Božanstvo. I resan, srnika beži na levo, kde ne tak velikih zapišov. Ideta za njov i kda njima je stopnja že varnejša i se tolažita nad rešitvov, se naednok samo začiije strel, šteri zadene srniko. Vtegne se nedužna stvarica, malo se še meče, potem pa zkrvavi. — Obstaneta. Včasi za tem pa priskoči od ednoga grma moška postava k zverini i kda ne daleč od nje zapazi dva moška, zdigne piikšo, da bi proti njima strelo.	(Dale).
Najsvetejše Ime Jezušovo.
n.
Palica, na štero se jedino moremo naslanjati, štera se pod nami ne zlomi, ka nas ne vrže, ka ne spadnemo na poti proti večnosti, je krščansko vtipanje. Z tem smo osvedočeni i trdni, ka z božov pomočjov pridemo do svojega cila, do dobroga Boga. To viipanje pa mamo po i vu Jezuši. Bog nam je naime nebesa obečao v Jezuši, i po Jezuši po njegovom svetom Imeni. To ime je tista lestvica, štere klini se ne sterejo i na šteroj ne mogoče, da bi se nam zavrtelo, da bi tak nazaj spadnoli i se poško-dUvali ali vmorili. Če se mi ščemo zveličati, nam je predvsem potrebno, da smo za nebesa odebrani. A to odebiranje se pa godi ravno po Najsvetejšem Imeni Jezušovom. Poslušajte, ka pravi sv. Duh Bog, ki se ne more vkaniti i ki tudi nikoga vkaniti ne more; „Pozvani ste po Jezuši Kristusi." (Rim. I. 6.)
A samo pozvanje nas šče ne zveliča, če se nam grehi ne odpustijo: „Od njega svedočijo vsi proroki, da dobi v njegovom imeni odpiilčenjegrehov vsaki, ki v njem verje". (Ap. dela X.—43) Tak nas vči sv. DUh Bog po sv. Petri apoštoli. Če se ščemo zveličati, če ščemo, ka se nam grehi odpiistijo, moremo k svestvam hoditi. A sedmera svestva pa delijo svoje milošče, rodijo obilen sad v naših diišaj ravno po Najsvetejšem Imeni Jezušovom. Gda je On slovo jemao od svojih vučenikov, njim je naročo, naj včijo i krstijo „v imeni Oče i Svetoga Diiha." Tak se vsako svestvo deli v Jezušovom imeni.
Pot vu večno domovino je puna nevarnosti i dfiša potrebuje preveč dosla pomoči, ka zna na njej ostati stanovitna. A to pomoč pa dobi samo po molitvi. Molitev, če se opravlja v Jezušovom Svetom Imeni, bo posluh-njena. Tak je pravo On^sam. Pri sv. Janoši apoštoli i evangelišti čtemo njegove sladke reči: „Če te Očo kaj prosili v mojem imeni, vam bo dao." (Jan. XVI. 23.) Brezi Jezušovoga Najsvetejšega Imena nam je ne mogoče meti pravoga viipanja, nam je nemogoče pohoditi i napraviti dugo, teško pot, ki pela vu večni žitek.
Najsvetejše Ime Jezušovo bodi ti naše vupanje!
Cvetka Marijinoga lista.
h.
Nadvse veličastno je bilo pokapanje na novoga leta den. Od rana so prihajali od bluzi i od daleč znanci, ništerni dale kak dve ali tri vtire hoda, posebno salezijanski sotriidniki i sotrudnice, da izkažejo poslednjo čast maziljenci Gospodovomi. Točno ob 10 vfiri so blagoslovili mnogo-gočastiti g. dekan Weixl iz Križovec pokojnikovo telo, nato so ga bratje vzdignoli i v prošeciji odnesli v zavodovo kapelico. Med potjov ga je spremlala godba z žalostinkov. TO so meli poslovilni govor preč. g. duh. svetnik i vpokojeni plebanoš KlekI, ki šo pokojnika spravili v salezijanski zavod. Njihov govor za spomin v celoti objavimo. Glasi se etak:
So njemi dali ime Jezuš. (Luk. II. - 21.)
Predragi v Kristušil Na den novoga leta nas pozdravlja Zaročnica Kralja nebeskoga z njegovim presvetim imenom. Jezuš — se glasi dnes v stojezerih cerkvaj, doni v iz viist i v srci milijon i milijon vernikov. Jezuš: je novoletni pozdrav Cerkve i zednim poziv, naj si njega, Jezuša zasadimo v svojo dušo, svoje činenje, vsa svoja opravila, v celo življenje, celo v svojo smrt i vu večnost. Zakaj Jezuša ? Naj na to pitanje morem dati pravilen odgovor, prosim njegov sveti blagoslov, ki tirpred nami v Oltarskom Svestvi prebiva v svetom tabernakli. Jezuš naj bo naš v tom novom leti! Zakaj?	_	J J
On je najlepši. To je verski navuk. On je nestvorjena večna lepota, on je najlepši. Naše oko, naše srce, naša duša išče lepoto. A vse zemeljske lepote so minljive. Najlepši cvet se posuši, najdragši kinč, šteri nas vleče, po šterom hrepenemo, premine. Jezuš nikdar. Večna lepota je on, komi ne morejo škoditi ne starost, ne bolezen, ne viherje, ne zima, ne sovražnik. Večna i zednim nekončn o velika. Njegovoj lepoti se ne priti do kra-
ja, ta se ne da zmeriti i ne vozajeti. Če je mamo samo edno kapljico, smo lepši kak milijon svetov. I kem več je dobimo, tem vekša je njegova. Naša lepota jo najmre povekša, kda z nas izžareva, kda se z nas znova v njega pretaka po diki, štero njemi je spravila v našoj duši. Mi pa kem več je dobimo, tem več si zaslužimo za vso večnost.
Jezuša ščem meti, on je najvekša lepota.
Jezuš naj bo naš v tom novom leti? Zakaj?
Jezuš ma večno kraljestvo i jaz bom ž njim kraltivao. Gd? je Oča Bog poslao svojega angela na te svet, ka bi tomi naznano rojstvo svojega Sina od Device Marije, je z etimi rečmi naziano Jezušovo kraljestvo : „Bo kraltivao v hiU Jakobovoj vekomaj i njegovomi kraleslvi ne bo konca." (Luk. II.-34.)
Naš trpeči Zveiičiteo. V te obraz je rad gledao pokojni Žerdin Jožef, zato je živo i mro- tak pobožno. Keliki žalijo vtehdne-vaj te mili boži obraz! Zadostiijmo za njihovo nezahvalnost z tem nakanenjom, ka raj vmerjemo, kak smrtno zagrešimo!
Što ne bi šteo vekomaj živeti ?! Če si že od toga nevolnoga zemel-skoga življenje poželemo, ka bi dugo trpelo, ka bi bilo večno, naj mamo samo zdravje i se tak pomali te preživemo, kak si ne bi želeli srečnoga, veseloga večnoga žitka? Pa angeo Gospodov je Mariji več povedao od Jezuša. On ne guči od žitka samo, on guči od kraljestva, šteromi ne bo konca. I mi bomo ž njim kraliivali, ki smo si ga zvolili. Pa to kraljestvo je večno, nikdar ne mine; pa to kraljestvo je neskončno veliko i dobro, i sladko i puno sreče i blaženstva. Ve nas pa sama boža reč zagotavlja: „ka človečo oko ne vidilo, vUho ne slišalo, srce ne občutilo, ka je Bog tistim pravo, ki ga ljubijo". (I. Kor. II. 9.) Boga Jjubiti pa teliko pomeni kak Jezuša meti. Zato jaz Jezuša ščem meti.
Jezuša ščem meti v novom leti, ar je on najlepši i ar ma večno kraljevstvo i ar de po njem tudi moja duša lepa i vekomaj ž njim kralju-
vala. Jezuš naj bo zato moj oča, moje življenje, moje vse. Če Jezuša mam, sem lepi, čeravno je grdo moje telo; Jezuša če mam, sem zdrav i črslev v najvekšoj bolezni; Jezuša če mam, sem bogat v najvekšem siromaštvi, sem mlad v visokoj starosti, sem veseli v morji žalosti; Jezuša če mam, jdem v življenje, kda začnem vmirati; Jezuša če mam, začnem večno srečno i veselo življenje, kda mi smrt vzeme življenje.
Zato jaz Jezuša ščem meti v tom novom leti.
I pokoini sobrat Žerdin Jožef mogoče ne začinja z Jezušom toga no-voga leta ? Ž njim ga začinja, a ne na tom sveti, kde bi ga znao še zgubiti, nego v deželi večnosti. Jezuš njemi je bio vse na zemlji. On njemi zato more biti tudi vse na drtigom svetil Istina, da nam pravi boža reč, da neverno smo li božega soda ali smilenja vredni, ka sv. Pavel etak izraža : „Nemam toti nikaj na diišnoj vesti, ali s tem še nesam opravičen (I. kor. IV. 4 ), To je istina. A ravnotak je istina i boža istina od samoga Jezuša nam naznanjena: „če me što ljubi, bo mojo reč spunjavao, i moj Oča ga bo ljubo i bova k njemi prišla i pri njem prebivala. (Jan. XIV. 23.) Pokojni Joško je pa ljubo Jezuša, zato se vupamo, ka ga je Jezuš pripelao k Oči. Bio je vzoren duhovnik; pobožne so bile njegove svete meše, goreče njegove molitve, potapljao se je v skrivnost tabernakla i iskao je' skoz celo življenje samo ednoga, samo Jezuša. Zato pa ne mogo najti driigoga kak Jezuša. To je najednostavnejša posledica njegovoga življenja.
Ljubo je pa tiidi Marijo, mater Jezušovo: vroče, rahe, kak dete svojo mamiko. Njej na čast se je vado v jakostih i molo, se premaguvao; pri vsakoj danoj priliki je širio njeno čast; zato naj omenim sam njegovo delo pri Marijinom Listi: pisao je v njega do zadnjega zdihaja svojega življenja, dokeč njemi je smrt ne zbila z rok pera. Trinajset diihovnikov je zgojio Marijin List v blaženoga Don Bosca družbi i pokojni je bio prva rožica, štero je Marija vtrgnola ravno v jubilejnom leti, kda smo vesela obhajali 25 letnico.
Ljubo je Jezuša i njegovo presveto mater Marijo i zato njima je da-vao, ka mata najraj: čisto mladino i sebe kak duhovniško žrtev za njo* Vse življenje je posveto mladini, bio njoj je oča i mati, brat i sestra; bio malim vse i mali so njemi bili vse; za te je živo i za te je postao aldov, ar je tak želo Jezuš z svojov presvetov materjov.
Jezuš je vido njegovo ljubezen do mladine i zato ga je prisrčno po-gledao z globokim pogledom, v dno duše, i ga je pitao: ščeš, naj zrastejo ti mali, nad šterimi maš toliko veselja, ščeš, da zrastejo v moje krasne rožice i Marijine dišeče lelije? Ščeš? I je odgovoro: Ščem. Zato ga je Jezuš po teškom i mučnom betegi zmlato i kak zdravo zrno posejao, ka bi se ž njega sklila lelija: čista mladina pod vodstvom njegovih sobratov. Ta je kljfič, ki odpre skrivnost, zakaj je dober Jezuš tak hitro pozvao k sebi toga mladoga duhovnika.
VUnej pokriva zemljo sneg i led; vsaki cvet je vmro i živeti ne more; to vreme neje za njegovo življenje. A v ogradci blaženoga Don Bosca so še v toj trdoj zimi preevele tri rože: ljubezen do Jezuša, Ijiibezen do Marije i ljubezen do mladine. Te tri rožce si je potrgao pokojni Joško, jih je zvezao v lepi šopek i odneso pred večnoga Sodnika, da dobi po njih tistoga, koga je iskao ž njimi: Jezuša. Potolaži se zato mati pokojnega, ki si pred ednim letom pokopala svojega moža i zdaj pokapljefc svojega sinka, mladoga duhovnika. Pa potolažimo se vsi, ki smo bili k

pokojnorni vežani bodisi po rodbinskoj Vezi, bodisi kak prijatelje ali poz-nanci! Prosimo pa vsi dobroga Boga, naj ga pusti kem hitrej k popolno-mi vživanji nebeške dike, ka tak tem hitrej pride njegova popolna pomoč za našo mladino. Naj počiva v miri i pokoji!"
Nato je bila siovesna zadiišna sv. meša, štero je darfivao preč. g. Jožef Tkalec, ravnatelj zavoda i sošolec pokojnikov. Po svetoj meši je duhovščina zaspevala pokopne molitve i se je začeo premikati sprevod. Zvun imeniivanih gospodov so sprevajali pokojnika Monsignor Lovrec, plebanoš iz Lotmerka, preč. g. Jožef Čačič, plebanoš-iz Črensovec, veleč, g. Tivadar Jožef, kaplan iz Beltinec, veleč. g. Štefan Temlin, zastopnik zagrebškoga salezijanskega zavoga i vsi sobratje iz Martinišča z g. ravna-telom Radohom kak tudi domači g. duhovniki, kleriki i sobratje. - V ve-likom števili je bila zastopana rodbina iz Žižkov. Na stotine pobožnih vernikov obojega spoja je sprevajalo dragoga nam sobrata na njegovoj zadnjoj poti.
Drtigi zavodi so se zavolo velike odaljenosti i svetka ne mogli vde-ležiti pokopa, poslali so pa vsi svoje sožalje brzojavno ali pismeno.
Prle kak končamo ete članek, naj ešče omenimo to: Pokojni Jožko je ne samo delao na polji vzgoje, nego je skrbo tudi za svoj mili narod v Slovenskoj Krajini. Rad je pisao v Marijin list že od mladih let i zdaj tudi v tom betegi je pisao živlenje bi. Ivana Boska, dokeč njemi je smrt ne zbila iz roke pera. — Poleg Marijine časti je mislo tiidi na svojega patrona, sv. Jožefa. Na njegovom stoli si lehko vido podobo sv. Jožefa, ki ga je častio kak zagovornika srečne smrti, pa ne zobston. To, ka ga je proso telkokrat v živlenji, je dosegno: sveto smrt.
Preselo se je od nas, a njegov duh je ostao med nami. Viipamo se, da je že v večnom blaženstvi, a boža pota so nezgruntana. On najde fa-linge v svojih angelaj, zato bi znalo biti, da ešče more za kaj zadostiti božoj pravici. Ltibezen do bližnjega nam zatogavolo veleva, da se ga goreče spominjajmo v naših pobožnih molitvah. — Pobožen čtevec teh vrstic, zdehni tudi ti ponižno: „Vekivečni pokoj daruj njemi Gospodne i vekiveč-na svetlost naj njemi sveti!"
Ti pa dragi Jožko, ne pozabi na nas, ki si nas zapiisto v toj skuz-noj dolini. Moli za svoje domače, moli za svoje sobrate, za svojo drfižbo i mladino, štero si tak liibo i za štero si dao svoje mlado živlenje. Tvoje vzgledno živlenje nam bo ostalo v svetom spomini. Mi bomo molili za tebe, ti pa moli za nas, da se vidimo ednok pri Jezuši nad zvezdami 1 R. i. p.
I MISIJONSKI GLASI. S
Poslovilna slovesnost salezijanskl misijonarov. Lani okt. 6 se je vršila v Turini na Talijanskom velika poslovilna slovesnost salezijanskih misijonarov i hčer Marije Pomočnice, ki so se podali v misijone. Med temi je bila tudi edna naša domačinka i to Bakan Veronika iz Dokležovja, štera je 28. novembra odpotiivala v Ekvador v Južno Ameriko. Salezijanci majo jako bogato misijonsko pole; lani so odposlali 173 misijonarov i 103
sester. Jako nas veseli, ka se dosta naših dečkov tudi pripravlja, ka do ednok glasili med pogani vero Jezušov. O molimo za nje, ka ostanejo stanovitni.
Kitajska. Po agitaciji ruskih boljševikov se boljševizem močno širi tfidi na Kitajskom. Vnogo nedužnih liidi je spoklanih, cerkev porušenih, redovnikov i redovnic pregnanih. A pri tom žalostnom poročili mamo vesela tudi. V Belgiji majo drflštvo »Katoličansko kitajsko ognjišče", šteroga namen je dijake iz Kine, ki študirajo v Belgiji, podpirati. To dtOštvo, da je vodi sama lflbezen, ma pokazati lepe sadove za Cerkev. Lansko leto se je pet teh dijakov dalo okrstiti. Kda so se poslavljali ti dijaki, da bi šli domo, jih je pozdravo tudi O. Celestin, Lu Tseng Tsiang, benediktinec. Te bendiktinec je pa prle bio znani kitajski minister. Takša so boža pota.
Patrona misijonov. Cerkev je imenovala sveto Jezušekovo Treziko za patrono misijonov poleg že obstoječih svetih patronov. Na čast novoj patroni je bio v Lisieuxi, kde je svetnica živela i vmrla, od 15. do 29. septembra preminočega leta misijonski kongres, na šterom je bilo zastopanih 25 narodov. 30. septembra so kongres zaklOčili z blagoslovitvijov vogel-noga kamna za novo baziliko na čast Svetoj Jezuševoj Treziki.
Junaška liibezen. Ne strašnejšega betega kak je gobavost. Nesreč-nomi betežniki po falataj gnilijo i kaplejo vkraj kotrige i navadno tudi tisti dobijo te beteg, ki tem betežnikom dvorijo. Pa krščanska lubezen ne pozna nikšega straha, idei pomaga tem nesrečnikom.Vesopagobavci naši bratje i Jezušova deca, ki če mirno prenašajo svoj strašen križ, spravijo sebi i neštetim drugim dušam posvečenje i rešenje. Na prošnjo postolskoga vi-kara v Tat-sielou pri tibetanskoj meji v Ažiji so odišli lani na Ferenčovo štirje frančiškani med gobave, da odprejo novo misijonsko postajo med njimi.
Od »Doma sv. Frančiška",
^lliiiiiiiiitlliitllllililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiH
Tolažba za darovnike-	|
Za vse darovnike Sive i pokojne i v teh namene se sliiii vsaki p tjeden edna sveta meša od tistimao, kak se ie začelo nabirati |
na Dom i se bo služila v Domi stalno naprej kak večna meSa | do konca sveta. Tq je na leto 52 svetiti meS do konca sveta! ^llfllllllfllHftffllMKm^
Kak smo lani gospodarili? Hvala Oči sirot, ki nam je dao goreče nahiratele i vsmiljena srca, .smo lansko leto dobili: 77474 dinarov i 73. pare. teillko darov je priSlo vkup lansko leto. Penez nabrani je pa prine-so lansko leto intereša v črensovskoj posojilnici 8305 din. 49 par; v Ma-riborskdj 577 din. 70 par; v Sobočkoj pa 49 din. 60 par. To je okroglo devet jezero dinarov. Novo leto smo začeli zvOn intereša z tov šumov: 131410 din. i 05 par. Z interešom i z dari, ki so meseca januara bili posebno, blagoslovljeni, smo prišli dq sred februara do šume okroglo 154 jezero dinarov. Kda se vsem darovriikom i nablratelom vroče zahvalOjemo za vsaki najmenši dar i za vsaki n^fnenši trffd, njim naznanjamo, da vsa~
ki najmenši dar i trud sprejmemo v božem imeni i se viipamo, ka dober JezuŠ bo njegov plačnik.
Pole za nabiranje so štampane. Za tekoče leto 1930 smo dali i naštampati pole zn nabiranje. Vsaki, ki ma liibezen do sirot i si šče malo truda za nebeško plačo na sebe vzeti, naj se javi za te pole i pobira po svojoj občini za naše sirote, ka kemprle pridejo do svoje strehe. Nabira-! telje, ki ste se pa že zglasili i ki že pobirate, ravnotak prite ali pišite po te pole. Ne koštajo nikaj.
Trije kamni z edne siromaške hiše. Lebar Jožef iz Srednje Bist- j rice nam je pred ednim letom poslao 650 din. na en kamen. Na sveti Božič, naj Jezušeki spravi veselje, ki je tak veliki siromak bio i ki tak rad ma sirote, je pa poslao pali na en kamen za svojo ženo Lebar Eufe-nijo; sin Lebar Ignac pa za sebe tudi na ednoga pri toj priliki. Tak iz edne siromaške hiše, štera si v .tuhinskom more iskati kriih, smo dobili tri kamne na Dom sirot. To delo je tak veliko, ka ga hvaliti mi nesmo mogoči, to tak glasno kriči, ka je sam dober Bog čiije v nebesaj i je pohvali.
Genljivi dar. Dr. Josip Jedlowski, odvetnik v Zagrebi, so do roK dobili našo prošnjo „Smileno srce". Prečteli so jo i nam taki v genljivom pismi odgovorili, ka oni znajo ka to pomeni: ne meti svojega doma. Tudi oni neso ga meli, zato pa ščejo to delo podpirati i se vtipajo, ka sveti Frančišek bo je blagoslovo. Z pismom so nam poslali 500 Din. na Dom.
Novi črepi i kamni. Dobili smo pet črepov i tri kamne. Na tablaj Lista imena naznanjena.
Prva občina, štera je mislila na sirote. Prva občina, Štera je mislila na sirote i dala na njihov dom, je siroinaška občina: Melinci. Da-riivala je 100 din.
Krumplov i zrnja smo dobili lepo količino. Vnogi so nam šče fo-ringo dali brezplačno. Na tablaj lista vse objavljeno.
Dari iz zahvalnosti. Kak se čte na tablaj M. Lista pri izkazi da-rov, nam je bilo več darov poklonjenih iz zahvalnosti. Neka duša se zahvaljuje za dobljeno zdravje i da svoj obečani dar za sirote; druga, ka je rešena nesreče;. tretja za srečo, štrta za dobro odajo itd. Vse to sve-doči, ka Bog rad poslfihne naše prošnje, če se ne spozabimo ž nje- , govih sirot.
VelikodOSni dar. G. Škrbenc Marija nam piše z Maribora, ka če-J ravno je sirota, nam vendar bo na rate pošiljala teliko penez, ka pride v5 eden črep. Prvo rato je že poslala.
Na gostiivanjaj i krstitjaj kak niže kaže izkaz, neso se ščista spozabili z doma sirot. A srčno bi pa želeli, ka se v večih prilikaj, pač na' vsakom gostovanji, vsakom goščenji, vsakom krstitji i spodobnih veselih
dogodkaj misli na „Dom sv. Frančiška".
*
Daj dober Bog blagoslov v obilnoj meri vsem, ki mislijo na dom njegove siromaške dece. — ODBOR.
Marija pomočnica krščenikov je bi. Boska Ivana vodila i podpirala.*)
Ime Boska Ivana je gnejsden poznano po vsem sveti. Poznajo ga kak ednoga izmed najvekših vzgojitelov mladine v dvajsetom stoletji. Poznajo i slavijo ga, ar je s svojim novim — pred hodnim — načinom vzgajanja vnogo dosegeo on in njegovi sinovje — Salezijanci.
Medtem je pa znabiti ešče premalo poznano, da je vse vzgojno delo blaženoga Bosko Ivana i njegovih sinov, ravnotak vse po vsem sveti razširjeno salezijansko delovanje, vse to je delo prebl. Device Marije, ar je Marija z imenom »Pomočnica krščenikov" Bosko Ivana navdehnola, naj to delo začne, ar je Ona njemi kazala pot i njemi preskrbela pripomočke, ar je njemi Ona davala vsikdar nove pripomočnike, z ednov reč-jov, Marija je Ustanovitelica, Zaščitnica i Ohranitelica salezijanske družbe. Blaženi Bosko Ivan, kak je on sam večkrat vopovedao, je bio samo izvršilna šker v Marijinih rokaj.
Naslednji dogodki iz živlenja Bosko Ivana nam to jasno pokažejo.
Mati boža je že devetletnonii dečkeci Ivani pokazala, kakše delo ga čaka v živlenji. Marija njemi je pokazala, ka bo on postao apoštol mladine, ka bo vnogo in vnogo mladine rešo i pridobo za Boga.
Nadale je Mati boža se vnogokrat prikazala blaženomi i ga včila, kak naj žive on i njegovi sinovi. Mati boža njemi je pokazala, kak najde pripomočke za dosego cila; pa pokazala njemi je tudi kakše težkoče i težave se bodo postavile proti njogovomi deli, zato ga je tudi podvčila, kak naj dela, ka te težkoče premaga.	(Dale.)
*) To je zadnji rokopis pokojnoga Žerdin Jožefa, ki nam ga je z smrtne postele poslao. Prosimo gospode Salezijance, da nadaliijejo delo pokojnoga i dovršijo življenjepis bi. Don Boska. — Vredništvo M. Lista.
CF1RKVEHI - OlLASij
J.KONTLB*.
Grozno preganjanje krščenikov v Rusiji. Zadnje božične svetke so boljševiki ščista zdivjali v Rusiji. Delali so takše reši, ka jih niti popisati ne je mogoče. Cerkve so zaprli. Na vnoge stotine jih porušili. Prepovedana je vsa-
ka veia. Na božične svetke so vozili okoli križ i božično drevo. Križ je mladina opluvala, na božičnom drevi so pa visili dfihovniki obešeni. Tak-še grdostije so delali pri bož h rečej, ka se ne da popisati. Sveti Oča so proti toj grozovitosti pri vladaraj zdignoli glas i naznanili, da bodo na den sv. Jožefa na grobi apoštov sv. Petra služili sv. mešo za uboge krš-čenike v Rusiji. Poleg sv. Oče se posebno poteguje za preganjane apoš-tolstvo sv. Cir.la i Metoda i se vršijo po vnogih državah protestna spra-višča proti tem grozodejstvam tak pri katoličanskih kak pri protestanskih narodih. Naša dužnost v teh strašnih časaj je pa goreča molitev i gosto sveto prečiščavanje za stiskane brate v Rusiji. Prosimo svete Družine pomoč ža nje potom sv. JezušekOve Trežikč.
Spisi častivrednoga Antona SlofflŠeka, iavantlnskoga hercegpUš-peka se vkiipzbirajo zdaj. Morejo se poslati v Maribor, da se od piišpe-kije potem pošljejo v Rim, kde se preglednejo. Prle kak se to zgodi, se ne more zvršiti pokojnoga prištetje k blaženim. Samo tisti spisi se morejo piišpekiji poslati, štere so pobožen Slomšek lastnoročno pisali ali dali pisati. Ki bi kaj takšega meo, more poslati v Maribor piišpekiji.
Mlsijon pri Jeleni. Varga Števan provizor pri sv. Jeleni so pozvali sinove blaženoga Don Bosca, Salezijance, da držijo njihovoj fari devetdnevni misijon. Te.misijon je zednim zahvalna pobožnost za 25 letnico Marijinoga Lista.
Širitelje „Mešne zveze Marije Pomočnice" v črensovskoj fari so sledeči: Cigan Verona iČuričRoza za Črensovce, Žerdin Martin,trgovec za Žižke, Bedrnjak Ivan za Trnje I, Horvat S. Martin za Trnje II., Horvat S. Ignac za G. Bistrico, Hren Verona za Sr. Bistrico, Godina Marko za D. Bistrico. Vsi so z veseljom sprejeli to skrb. Marija Pomočnica njim naj da vnogo gorečnosti i vnogo plačila 1
Martjanska fara je druga čiila od te velke dobrote „Mešne zveze Marije Pomočnice." V3č. g. plevanoš so se radovolno ponudili, ka sami prevzemejo skrb i vodstvo zveze v svojoj fari. BI. Don Bosko njim naj z nebes pošle liibezen za liibezen.
Prošnja. Vse naročnike Marijinog Lista jako lepo prosimo, ka nam naj pošlejo naslove prijatelov i znancov, ka njim šče posebi pošlemo programe te mešne zveze. Posebno pa prosimo atrese dragih Amerikan-cov i vsej, ki se v tiihinskom sveti mantrajo za bogšo bodočnost, ka bi oni tudi spoznali to velko dobroto i po Mariji Pomočnici i po aldovi vnogih svetih meš prijali obilno blagoslova na svoje žmetno zaslužene kraj-care. Atrese pošlite g. Bakan Jožefi — Martinišče — Murska Sobota. Bog plačaj!
Opominamo mladožence i snehe, ka bi svoje zakonsko življenje že od začetka posvetili i postavili na sveti fundament tudi s tem, da se spišejo v »Mešno zvezo Marije Pomočnice." Naj se spomnijo na to svatje! Svatje M. Botjak in Trezika Martinec iz Tišinske fare so nabrali v te namen 250 Din. ešče prle kak je mešna zveza bila potrdjena i tak so no-vomi pari zagotovili tao nedelskih sv. meš v Martinišči za 15 let i šče vnogo drugih duševnih dobrot. Marijaj Pomočnica njim bodi bogata plačnica!