P. P, ulada h inozemstvo. Kakor je pred dobrimi tremi mesci inozemstvo iskreno pozdravljalo Davidovičevo vlado, tako ostro obsoja danes P. P. režim, ki je z najgršimi spletkairi spodrinil prvo pravo parlamentarno vlado ter je zavladal kot manjšina nad večino. Ko je parlamentarna večina sestavila vlado z Davidovičem na čelu, da so z njo vprvič sodelovali Slovenci in Hrvati kot enakopravna naroda, je častital naši državi ves kulturni svet, sedaj pod P. P. vlado jo pa pomiluje ter izraža glede nje raznovrstne pomisleke in bojazni. Davidovičevo vlado so vodila načel-j* na katerih temelji ves kulturni svet, P. P. vlada pa predstavlja nekaj 'akega, kar v Italiji pod fašistom Mussoluiijem in v Špa -iji pod generalskimi diktatorji, drugje pa nikjer na ivetu. Nasilne vlade v posameznih državah delajo Evropi sramoto, povrh pa predstavljajo še nevarnost za jnednarodni red in mir. Vsled tega je razumljivo, da iTet mnogo govori in piše o sedanji beograjski vladi. Inozemski listi, ki bočejo prav na kratko obdelati oaš notranji položaj, pravijo, da sta pri nas strogo lotiena dva tabora: vladni, kjer so zagovorniki nasilja in korupcije, njemu nasproli pa tabor poštenih zastopnikov ljudske volje, sporazuma in odločnib nasprotnikov korupcije. Od glasov, ki se podrobnejše bavijo z našimi razmerami, naj sledi nekaj primerov. Največji in najuglednejši francoski list v Ženevi »Journal de Genevc« je napisal: »Če dežela, ki je še čisto mlada in kjer bi moralo vse kipeti od mladostne sile, aima drugega mojstra in drugega rešitelja kakor osemdesetletnega starca, moremo biti gotovi, da y njej ne gre vse najboljše. Ljudje, ki smatrajo vrnitev Pašiča na oblast za rešitev jugoslovanske krize, se silno motijo. Nasprotno je lo znamenje, da se kriza nadaljuje, poostruje in zapleta. Ta kriza, ki ni ministerialna, marveč aarodna, ni od včeraj. Ta kriza teče od dneva, ko so Srbi, ne hoteč vpoštevati zgodovine, zemljepisja, značaja in vere osvobojenih bratov, ustanovili enotno in cenlralistično državo, kateri načelovati jim je velel njihov ponos.« — Potem razpravlja člankar o federalizmu in pravi med drugim: »Leta 1919, ob genutju zmage in osvobojenja je bila ura federalizma za jugoslovansko Ijudstvo. Med Srbi, Hrvati, Slovenci, Bošnjaki in Makedonci so bile raziike v kulturi, veri, jeziku in preteklosti silne. Toda patriotizem jim je bil skupen. Gospod Pašič — čigar ime ne znači zastonj »sin paše« — ni hotel. Zmagovalec je botel osvojitev. Smatral je, da zailužila dolgo trpljenje in junaštvo srbskega naroda plao-ilo. Napravil ga je za kraljevo ljudstvo. Toda Hrvatje, rimski katoličani, prežeti z zapadno kulturo, nikakor ne priznavajo moralne in narodne nadoblasti Srbov. Pri.stali bi bili na zakon. Suženjstvo so odklonili z ogorčenjem.« — Da se tako in še drugače piše v Ženevi, sedežu Društva narodov, je gotovo zelo važno. Kako voditelji zavezniške Francije presojajo naše razmere, se pa da sklepati iz naslednjib besed, ki jih je nedavno spregovoril odličen član francoskega seaata in dober poznavalec našib krajev in razmer: »Sila je slabo sredstvo za vzdrževanje vladavine. Kdor napoveduje silo, napoveduje uničevanje, in vsakdo ve, da se mora uničevanje poravnati. Človek lažje uničuje kakor gradi, in njegovo rušenje stane mnogo več kakor njegove zgradbe. Sredstva svobode so morda bolj počasna, in njih učinkovitost se nam dozdeva maienkostna. Toda to je le senca, ki vara ljudi povprečuega duha. Pravi napredek je zavarovan je v svobodnem raziskovanju in sporazumu. Vsako nasilje pomeni korak nazaj, vsak dokaz sporazuma je socialni napredek.« Vladinovska glasila po Beogradu so pisala, da bodo angleški konservativci z dopadenjem gkdali P. P. politiko »močne roke«. To je pa prazna nada, ker so angleški konservativci odločni in čisti parlamentarci, ki s prezirom gledajo na vsakega nasilnega politika, pa naj se imenuje Mussolmi, madžarski Horthy ali pa Pašič. Najbolj razširjen in upoštevan nemški list »Frankfurter Zeitung« se čudi, kako da je mogel priti zopet na oblast »stari radikalni režim, ki je notranje že popolnoma izrabljen in je dogospodaril.« Pravi, da se bo mogel držati seveda samo s »svojimi slarimi metodami«. Primerja ga z nekdanjo prusko junkersko (plemenilaško) stranko, »ki se je tudi imela za državotvorno, pa je državo upropastila«. Slepa za novo življenje in vrednoie ne vidi, da je vprašanj*. države v tem, da »stoji odrevenelemu centralizmu nepoboljšljivega starca, Velesrba Pašiča nasproti federalizem mlade Jugoslavije, ki more le v tej obliki ohraniti in zavarovati svoje edinstvo.« Končno naj omenimo še brate Čehe. Prej je imela večina čeških listov več kot preveč laskavih besed za Psšiča in njegovo politiko, danes ko vidi, kako dobr > in pošteno se je začelo delati na parlamenlarni podlagi pod Davidovičem in s kakimi sredstva sta se Pašič in Pribičevič zopet prerila do oblasti, so pa med češkimi listi le redke izjeme, ki ne bi obsojale P. P. politike. »Treba je pomisliti, da ni več Srbije, marveč da obstoja država Srbov, jHrvatov in Slovencev, v kateri morajo biti vsi enakopravni!« — To je ob obsodbi P. P. politike soglasna želja bratov Čehov.