181 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 821.131.1:090.1:929Zois Ž. Prejeto: 28. 2. 2020 Patrizia Farinelli izr. prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: patrizia.farinelli@ff.uni-lj.si Od Danteja do Casanove Italijanske knjige v Zoisovi knjižnici* IZVLEČEK Prispevek obravnava del knjižnice barona Žige Zoisa, in sicer knjige v italijanskem jeziku, navedene v katalogu njegovih knjig iz leta 1782. Pri tem se osredotoči na leposlovje oziroma na naslove, ki so v veliki meri izginili iz kataloga iz leta 1821, ko je bil narejen inventar za prodajo knjig v Licejsko knjižnico. Seznam italijanskih naslovov v prvem omenjenem katalogu dokazuje Zoisovo zanimanje za sodobno književnost v Italiji, pa tudi v Franciji. Iz vsebine omenjenih knjig lahko sklepamo, da se baron ni izogibal zabavnemu branju, saj so v tej zbirki poleg klasi- kov italijanske književnosti tudi lahki žanri kot burleskna poezija, satira v verzih in prozi ter ljubezenski romani. Analiza navedenih izdaj nam hkrati omogoči ugotavljati takratne založniške in avtorske strategije pri prodaji knjig. Preučevanje teh pojavov sodi po eni strani k študiju materialne kulture, po drugi strani pa na področje zgodovine in pretoka knjig. KLJUČNE BESEDE Žiga Zois, knjižnica, Giacomo Casanova, materialna kultura, italijanska književnost, naravoslovje, 18. stoletje, razsvetljenstvo, založništvo ABSTRACT FROM DANTE TO CASANOVA. ITALIAN BOOKS IN ZOIS’S LIBRARY This article concerns part of the library of Baron Sigismund Zois, and specifically the books in Italian listed in his library’s 1782 catalogue. Its particular focus is on books whose titles largely disappeared from the later catalogue of 1821, which was created when Zois’s books were sold to the library of Ljubljana Lyceum. The list of titles in Italian that were recorded in the first catalogue shows the Baron’s interest in literature that was being published in Italy at that time. From the contents of this list, we can see that the Baron’s reading did provide some pleasant entertainment, since alongside Italian classics, his collection included lighter genres such as burlesque poetry, satire in both verse and prose, and also novels. Analysis of volumes that passed through this library also allows us to identify some clever strat- egies adopted by authors and publishers in order to sell books. This analysis falls both in the field of material culture studies and in that of circulation of print books. KEY WORDS Sigismund Zois, library, Giacomo Casanova, material culture, Italian literature, natural sciences, eighteenth century, Enlightenment, publishing. * Razprava je nastala v okviru bilateralnega projekta BI–FR/20–21–PROTEUS–009, ki ga je sofinancirala Javna agencija za razisko- valno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna. 182 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 Pomen raziskav o materialni kulturi je v zgodo- vinopisju in sociokulturnih študijah dobro znan.1 V pričujočem prispevku pa poskušamo poudariti tudi pomen knjig bogate zasebne knjižnice iz 18. stoletja kot nosilcev kulturnih pojavov pri prenosu znanja. Predstavljamo žanre italijanske literature in speci- fične izvode knjig, ki so se znašli v knjižnici barona Žige Zoisa in so posledično imeli določen odmev v kranjskem intelektualnem okolju, saj vemo, da so se okoli barona Zoisa zbirali številni intelektualci tiste- ga časa. Ta raziskava analizira usmerjenost lastnika knjižnice k izbiri italijanskih knjig in izpostavlja ne- katere vidike kulturne dinamike v drugi polovici 18. stoletja, med drugim oblike pretoka znanja (o tem pričajo časopisi in prevedene knjige). Ne nazadnje raziskava razkriva tudi spretne strategije širjenja in trženja knjig v času, ko avtorske pravice še niso bile natančno določene. Žal je bila fizična analiza knjig mogoča le v manjšem obsegu, saj je humanistično in literarno gradivo knjižnice le delno ohranjeno. Veliko leposlovnih del iz knjižnice Žige Zoisa je namreč ob prodaji skoraj zagotovo »zase obdržal« njegov nečak in dedič Karel Zois.2 Najprej omenimo, kar je zapisal že France Kidrič: med Zoisovimi knjigami so v katalogu iz leta 18213 med literarnimi deli prevladovali predvsem latinski klasiki.4 V starejšem katalogu iz leta 17825 pa so bila navedena številna literarna dela, ne samo latinski klasiki, ampak tudi klasiki iz francoske in italijanske literature ter sodobna evropska književnost v izvir- niku ali prevodu. Iz tega gradiva pričujoči prispevek obravnava le knjige v italijanščini. Navedeni podatki torej temeljijo predvsem na vsebini prvega ohranje- nega kataloga, in sicer na delu, imenovanem »De’ Li- bri Italiani«. Gre za knjige, ki jih je imel v svoji zbirki Zois, takrat star 35 let. Žanri italijanskih knjig Čeprav je pri baronu Zoisu prevladovala naravo- slovna literatura, je njegova knjižnica v glavnem še vedno sledila ideji univerzalnega znanja.6 To namero 1 Usmeritev in cilje raziskav materialne kulture (material culture studies) ter njihovo uporabo v zgodovinopisju in so- ciokulturnih študijah je potrdila tudi zbirka raziskav, ki sta jih uredila Petrizzo in Sorba, Storia e cultura materiale, str. 439–482. 2 Svoljšak, Knjižnica Žige Zoisa, str. 11. 3 NUK, Rokopisi, Ms 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baro- nis de Zois Catalogus [1821]. »Leta 1821 je Zoisovo knjižnico […] popisal licejski bibliotekar Matija Kalister, ocenil pa jo je knjigarnar Viljem Henrik Korn« (Vidmar, Zoisova zbirka, str. 99). 4 »Iz področja beletrije so bili med temi skoraj le rimski klasi- ki« (Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 9). 5 ARS, AS 1052, fasc. 19, Katalog der Bücher, die sich in der Bi- bliothek des Herrn Baron Sigmund Zois Freiherrn v. Edelstein befinden [1782]. 6 Zois je imel v svoji knjižnici več priročnikov o urejanju knjiž- nic in katalogiziranju knjig. Gl. Svoljšak, Knjižnica Žige Zoi- sa, str. 15. najjasneje vidimo v sistematični razčlenitvi njegovih knjig po tematskih področjih znanja v katalogu, ki ga je Jernej Kopitar sestavil leta 1803 ali 1804: gre za izgubljeni inventar, omenjen v Kidričevi razpravi Zgodovina slovenskega slovstva.7 V katalogu knjižnice, ki je nastal leta 1782, pa gradivo ni razvrščeno po žanrih, pač pa po jezikovnih rubrikah, in sicer po naslednjem zaporedju: knjige v nemščini, latinščini, italijanščini, francoščini, angle- ščini in slovanskih jezikih. V delu s knjigami v itali- janskem jeziku je navedenih 188 naslovov. Eden od njih je tam lahko pogojno: gre za furlanski prevod Eneide goriškega kanclerja Giovannija Giuseppeja Bosizia (1660–1743),8 »nenavaden primer burleskne travestije klasičnega besedila«.9 Velik del italijanskih naslovov, približno 40 od- stotkov, obsegajo spisi o mineralogiji, metalurgiji, kemiji, fiziki, naravoslovju in agronomiji. Približno 30 odstotkov je literarnega gradiva; del, ki je manjši od 5 odstotkov, obsegajo slovarji, slovnice in rimarji; še dobre 4 odstotke je del s področja ekonomije in prava. Dobrih 5 odstotkov obsegajo mestni vodniki ter praktični priročniki. Na vseh področjih najdemo tudi prevedena dela, njihovi prevajalci pa so pogosto znane osebnosti s področja znanosti ali literature (kot na primer Lazzaro Spallanzani, Giovanni Scopoli, Francesco Soave, Melchiorre Cesarotti in Giacomo Casanova). Med naslovi publikacij s področja fizikalnih in naravoslovnih znanosti je treba omeniti tudi tri pe- riodične publikacije:10 Giornale d’Italia spettante alla scienza naturale, e principalmente all' agricoltura, alle arti, ed al commercio, Benetke 1765–1776 (na začet- ku pod uredništvom Francesca Griselinija) in nada- ljevanje revije z naslovom Nuovo Giornale [...], ki je izhajala med letoma 1777 in 1797; Opuscoli di autori 7 O razvrstitvi vsebin Zoisovih knjig iz leta 1803–4 Kidrič piše: »Seznam ima sledeče nadpise: Philosophia, Ethica, Politica, Physica, Historia naturalis, Zoologia, Botanica, Mineralogia […] Oeconomia, Mercatura, Metallurgia, Chymia, Mathe- sis applicata, Musica, Artes imitatrices, Architectura, Geo- graphia, Strategica, Historia, Miscellanea historica, Statisti- ca, Philologia, Historia litteraria, Bibliologia, Archaeologia, Critica Auctores classici, Linguistica, Litterae elegantiores, Zeitschriften, Jurisprudentia, Medicina, Theologia, Spiele, Technologie ter Sammlung von Opern (1689–1779)« (Ki- drič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 395–396). 8 La Eneide di Virgili / tradotta in viars furlans berneschs dal sior abat Zuan Josef Busiz de Thurnberg, e Iugenegg, cancillir ar- cidiaconal di Gurizza, e di Gradischia. In Gurizza: par Josef Tommasin, 1775, 1–2. Izvod ni ohranjen v NUK. Pregledana izvoda v mestni knjižnici v Vidmu sta iz fonda Joppi in fonda Del Torso. 9 »[…] singolare esempio di travestimento burlesco di un testo classico« (Zanello, Bosizio Giovan Giuseppe, http://www. dizionariobiograf icodeifriulani.it/bosizio-giovan-giuseppe/ (4. 2. 2020)). 10 Izvodi omenjenih periodičnih publikacij so še shranjeni v NUK: Giornale d’Italia […], zv. 1–12 (GS I 5341); Nuovo Giornale d’Italia […], zaloga letnikov 1777–1780 (GS I 5341); Opuscoli di Autori siciliani, zv. 1–20 (GS I 172); Scelta di opuscoli interessanti […], zv. 1–36 (GS 0 3845). 183 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 siciliani, Catania 1758–1778 (izbor naravoslovnih razprav sicilijanskih avtorjev, ki je izhajal vsako četrt- letje; njihov podpornik in glavni urednik je bil Sal- vatore Maria Di Blasi);11 Scelta di opuscoli interessanti tradotti da varie lingue, Milano 1775–1777 (izbor prevajanih mednarodnih razprav je začel izhajati leta 1775 in je pozneje izhajal pod naslovom Opuscoli scel- ti sulle scienze e sulle arti). Ta periodična publikacija, ki sta jo ustanovila Francesco Soave in Carlo Amo- retti, si je prizadevala širiti odkritja tujih učenjakov (vendar je včasih predstavila tudi Italijane, na primer Alessandra Volto). V njej najdemo članke o različnih pojavih, od optike in elektrike do raziskav s področja agronomije in paleontologije.12 V nadaljevanju se bomo osredotočili na leposlov- je. Del kataloga v italijanščini iz leta 1782 obsega ne- kaj več kot petdeset naslovov, kar je majhno, vendar dovolj pomembno število, da lahko zajame vsaj neka- tere Zoisove kriterije pri izbiri italijanskih literarnih del. Nekaj več kot deset del je prevodov: gre za latin- ske in grške klasike, med njimi je tudi Lukrecijeva pesnitev La filosofia della natura (O naravi sveta) v različici Raffaeleja Pastoreja, ki je bila natisnjena v Benetkah leta 1776 pod lažno navedbo, da je to bilo v Londonu, in bila takoj prepovedana, ter pet spe- vov Iliade v Casanovovem prevodu (in s komentarji). Naletimo pa tudi na prevode nemško govorečih av- torjev, kot je Salomon Gessner (ki ga je prevedla Be- nečanka Elisabetta Caminer), in prevode iz franco- ščine, predvsem Voltaira, pa tudi Nicolasa Bricaireja de La Dixmerieja (v katalogu je navedeno njegovo satirično delo Il selvaggio di Taiti ai Francesi, con una lettere al filosofo amico dei selvaggi, London, 1770) in Anne-Gabriela Meusnierja de Querlona,13 avtorja erotičnega romana La cortigiana di Smirne (London, 1769), ki je bil napisan »dans le gout de l’antiquité«.14 V katalogu najdemo tudi obsežno antologijo (izdano v dveh delih) z gledališkimi deli različnih evropskih avtorjev. V italijanščino jih je prevedla že omenjena Elisabetta Caminer, zelo dejavna beneška prevajalka, ki je skupaj z možem sodelovala tudi pri pripravi lite- 11 O delu Opuscoli siciliani in dejavnosti urednika Di Blasija gl. Randazzo, Gli Opuscoli siciliani, str. 189–204. 12 Opat Francesco Soave (1743–1806), ki je poučeval moralno filozofijo na liceju v Breri v Milanu (pozneje je bil v Luganu njegov učenec tudi Alessandro Manzoni), je bil uveljavljen prevajalec. Med drugim je prevedel delo Johna Locka Saggio sull´intelletto umano (An Essay Concerning Human Understan- ding) in je bil zmeren zagovornik Lockovega empirizma (gl. Micheli, »Soave Francesco«, http://www.treccani.it/enci- clopedia/francesco-soave_%28Dizionario-Biografico%29/ (26. 4. 2020)). 13 Meusnier de Querlon (1702–1780) je kot novinar sodeloval pri Mercure de France in Gazette de France; bil je tudi cenjen založnik, ki je uredil izdaje del pomembnih avtorjev od antike do renesanse (med njimi Erazma Rotterdamskega in Miche- la de Montaigna) in avtorjev iz sodobnega časa (gl. Michaud in Michaud (ur.), Querlon, str. 393–396). 14 Michaud in Michaud (ur.), Querlon, str. 395 (prva izdaja ro- mana: Pariz, 1747). rarnega časopisa, pri katerem so sodelovali še Grise- lini, Alberto Fortis in Melchiorre Cesarotti.15 Italijanski klasiki Če se omejimo na dela italijanskih avtorjev, ugo- tovimo, da so v istem katalogu navedeni ponatisi iz 18. stoletja Dantejevih,16 Petrarcovih,17 Boccaccievih in Tassovih mojstrovin.18 Preseneča nas, da med nji- 15 Elisabetta Caminer je že v mladih letih začela sodelovati v literarno informativnem časopisu l’Europa letteraria (1768– 1773), ki ga je ustanovil njen oče Domenico. Leta 1773 se je časopis preimenoval v Giornale enciclopedico in se je vsebinsko širil. Nekaj let pozneje (1777) je Elisabetta postala njegova sourednica (gl. Kulessa, Elisabetta Caminer, str. 21–22). 16 Dell ’opera di Dante Alighieri (Benetke, 1772 – založnik je bil verjetno Pasquali). 17 Rime di Mess. Francesco Petrarca, Firenze, 1748. 18 Poleg pesnitve Gerusalemme liberata (Benetke, 1756) je v ka- talogu (v rubriki knjig v francoščini, str. 70) navedena tudi pastoralna drama L´aminte du Tasso v francoskem prevodu (La Haye, 1681). Naslovnica knjige »Del Decamerone di Messer Giovanni Boccacci«, Amsterdam [Venezia, A. Locatelli] 1761 v enakem izvodu, kot ga je imel Žiga Zois (Gorizia, Biblioteca Isontina, coll. O-00229). 184 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 mi ni dveh velikanov iz 16. stoletja, Ariosta in Ma- chiavellija. Ni pa izključeno, da so bili izvodi njunih del v zbirko dodani kasneje. Kidrič v svoji razpravi omeni le, da je Kopitar med drugimi avtorji citiral tudi ta dva mojstra iz 16. stoletja.19 Še o Boccacciu: Zois si je priskrbel beneško iz- dajo Dekamerona iz leta 1761, ki je izšla pod lažno navedbo kraja izdaje (Amsterdam). Ta je, tako kot druge sodobne, presegla okleščene izdaje iz obdobja protireformacije. Drugače kot tržaški bibliofil Domenico Rossetti, usmerjen v iskanje rokopisov in prvih tiskov huma- nistov, kot sta Petrarca in Piccolomini, je Zois ku- poval predvsem novejše izdaje (stare največ trideset let) in se pri tem ni osredotočil na določene avtorje. Edina starejša knjiga v italijanskem delu kataloga je inkunabula Supplemento de le Chroniche avguštinske- ga meniha Giacoma Filippa Forestija iz Bergama (1434–1520), ki jo je vulgariziral (poenostavil) neki Francesco. Izdaja v Zoisovi lasti je iz leta 1491 in vsebuje tudi čudovite gravure. Delo, sestavljeno iz številnih virov, predstavlja univerzalno zgodovino od začetkov človeštva do novejšega časa in sledi biogra- fijam znanih mož, kot so bili v renesansi Federico da Montefeltro, Marsilio Ficino in Giovanni Bellini. Dragoceni primerek je še vedno ohranjen v Ljubljani ter ima datum, kraj in odkupno ceno skupaj s Zoiso- vim podpisom (Gekauft den 16 September 1782 von J. C. Sepp in Amsterdam, um 5 Gulden […] Sigmund Zois).20 V delu kataloga z italijanskimi knjigami iz leta 1782 je naslov Forestijeve Kronike naveden kot zad- nji, morda kot zadnji nakup. Ta odsek se namreč zač- ne z navedbo izdaje Metastasijevega dela v desetih zvezkih. Seznam se torej začne s »kultnim« avtorjem iz 18. stoletja in z deli z resno vsebino, kot so melo- drame, skoraj tako, kot da bi Zois želel upoštevati nekakšen princip, nato pa mu je sledil nekoliko manj natančno ter na začetek seznama razvrstil dela s pri- vzdignjeno vsebino, kot so tragedije, in zaključil z ljubezenskimi romani. 19 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 482. 20 NUK, T II 2844. Raznolikost italijanskih literarnih del iz 18. stoletja V Zoisovi knjižnici je bilo le malo avtorjev iz 17. stoletja.21 Njihova dela so večinoma zastopana v novejših izdajah. Baročni roman, ki je bil pri članih akademije operozov še cenjen,22 v tej knjižnici ni več našel prostora. Zoisova izbira italijanskih literarnih del iz 18. stoletja pa je, prav nasprotno, pestra tako glede žanrov kot tudi glede zastopanih poetik, saj je bila tudi italijanska literarna kultura tistega stoletja raznolika. Tudi italijanska literatura 18. stoletja z lju- bezensko tematiko je bila, kot navaja Michele Mari, izjemno heterogena.23 Na Apeninskem polotoku je književnost tistega stoletja v resnici hodila po poti arkadijske tradicije, skupaj s svobodomiselno literar- no težnjo in prvimi znanilci predromantike. Gledališka dela Število italijanskih tragičnih del, ki jih je imel v lasti Zois, če odmislimo Metastasijeve melodrame, je kljub vsemu nepomembno. Pozneje je imel baron v svoji knjižnici tudi izdajo Alfierijeve tragedije iz leta 1785 (tako navaja Kidrič, ki je obravnaval kata- log Zoisovih knjig iz leta 1804).24 Tragedije in druge drame v italijanskem jeziku je lahko Zois bral že v času, ko je bil sestavljen prvi katalog, med drugim tudi prevode dram tujih avtorjev v prevodu Elisa- bette Caminer (med njimi Beaumarchaiseva, Les- singova, Molièrova, Voltairova in Mercierova dela). Toda vsaj še en naslov s seznama italijanskih trage- dij si zasluži pozornost: to so Tentativi drammatici Alessandra Verrija (Livorno, 1779). Gre za delo manj znanega Verrija, ki se preizkuša tudi v pisanju tra- 21 Najdemo na primer moralne satire Salvatoreja Rose (Am- sterdam [Rim], s. d.) in dela arkadijskega pesnika Menzinija (Opere, Benetke, 1750). 22 O posebnem zanimanju za romane Ferranteja Pallavicina in Giovannija Francesca Loredana pri članih akademije opero- zov gl. Vidmar, Ferrante Pallavicino in Carniola, str. 268–269. Zanimanje operozov za baročne romane se kaže tudi v tem, da so v semeniški knjižnici v Ljubljani ohranjena dela Giovannija Francesca Biondija, Girolama Brusonija in Luce Assarina. 23 Mari, Venere, str. 12. 24 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 400. Opomba in Zoisov podpis na strani knjige »Supplemento de le Chroniche« (NUK Ti II 2844). 185 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 gičnih del, vendar nima ambicij, da bi se kot njihov avtor uveljavil. Komično gledališče zastopa Carlo Goldoni (Sa- violijeva beneška izdaja v 20 zvezkih, razdeljena na Commedie in Drammi giocosi, katerih prvi zvezki so začeli izhajati leta 1770). Pri komedijah iz 18. sto- letja najdemo še Francesca Griselinija, ki sicer ni bil toliko znan kot dramatik, temveč kot naravoslovec in botanik. Poleg številnih drugih stvari, ki so ga za- nimale, se je preizkusil tudi v pisanju za gledališče. Zois je imel v zbirki njegovo delo Reginella o la vir- tuosa di musica (Benetke, 1770), ne povsem izvirno komedijo, a kljub temu zanimivo zaradi ironičnih sklicev na gledališko kulturo svojega časa.25 Ironija uspešne metatekstualne komedije iz leta 1756 se po- javlja predvsem v značaju lika Farfarelle, ki želi biti primadona: ambiciozna pevka pogosto govori fran- cosko in uporablja napačne izraze, za katere trdi, da se sklicujejo na Voltaira. Tudi beneško narečje, ki ga uporablja eden od moških likov, naredi delo živahno. Griselini je bil v Ljubljani znan zaradi študij s po- dročja agronomije,26 Zois pa je imel v zbirki tudi iz- vod njegovega dela Dizionario delle arti e dei mestieri, njegov potopis Lettere odeporiche, dvojnik traktata o skolopendri, vrsti stonoge (v francoščini), ter izvode že prej navedene revije Giornale [...], ki jo je dolgo urejal prav Griselini. Burleskna poezija in satirične pesnitve Usmerimo se še k pesništvu, kjer nas presene- ti antologija Poesie di eccellenti autori toscani, katere podnaslov (Per far ridere le brigate) pojasnjuje, da gre za pesmi, ki ljudi spravijo v smeh. Torej gre za bese- dilo v burlesknem tonu. Še vedno v tej zvrsti, vendar iz poznejšega časa, najdemo parodične sonete Gio- vannija Battiste Castija z naslovom I tre giulj. Zois je imel v zbirki tudi njegove Poesie liriche (Firence, 1769), satirična pesnitev Gli animali parlanti pa sodi med njegova poznejša dela – baron jo je, kot je znano, prepesnil v slovenščino.27 Sodeč po italijanskih knjigah, ki jih je imel v la- sti leta 1782, je Zois po malem sledil vsem žanrom. Toda če bi želeli izpostaviti, kaj je najbolj ugajalo njegovemu literarnemu okusu, bi to verjetno bila prav zabavna in humorna dela. V njegovi knjižnici so namreč dobro zastopana komična dramska dela, pa tudi poezija in pripoved v burlesknem, satiričnem in posmehljivem tonu. Med satiričnimi deli je imel Zois doma tudi krat- ke pesnitve Giuseppeja Parinija (Il Mattino il Mezzo- giorno e la Sera poemetti nuovamente illustrati con note istoriche; Benetke, Graziosi, 1767), pa tudi njegovo 25 O Griseliniju kot pisatelju komedij gl. Bocchi, Le commedie, str. 38–85, v sodobni izdaji Griselinijevih gledaliških del. 26 Vodopivec, La société agricole, str. 37–53. 27 O Zoisovem prevodu nekaterih verzov Castijeve pesnitve (in sicer iz odlomka »La gatta«) gl. Svetina, Kitične oblike, str. 58. delo Odi. Parinijevi poemetti ponujajo ironično kri- tiko odsotnosti vrednot v razpadajočem plemiškem okolju in so imeli velikanski uspeh: ponatisnili so jih in posnemali; tako so bili kmalu prevedeni v različ- ne evropske jezike.28 Vendar so doživeli zapleteno uredniško usodo, ki nam pomaga razumeti, kako je založništvo na trgu delovalo tudi na račun avtorjev. Primer je preučevala Lodovica Braida v raziskavi o anonimnosti v italijanski literaturi 18. stoletja.29 Na kratko: Parini je prvi dve pesnitvi objavil ločeno, Il mattino in Il mezzogiorno (prvo leta 1763 in drugo leta 1765), vendar na naslovni strani ni hotel navesti svojega imena. Sledila je neavtorizirana izdaja iz leta 1766, ki jo je objavil Paolo Colombani, nato pa še druge izdaje, na primer tista, ki jo je imel v zbirki Zois (izdal jo je Antonio Graziosi). V teh zadnjih izdajah sta obe pesmi natisnjeni v enem delu, skupaj s tretjim, z naslovom La sera, ki pa ga ni napisal Pa- rini, ampak mladi Verončan Giovanni Battista Mu- tinelli, ki mu je uspelo pesnika dobro posnemati. To je bil zanimiv primer spretnih komercialnih strategij knjižnega trga. V katalogu Zoisovih knjig so med deli v satirič- nem in posmehljivem tonu navedena tudi starejša, ki so bila pozneje ponovno izdana. Tak primer je he- rojsko-komična pesnitev Alessandra Tassonija La secchia rapita (Parma, 1765), napisana na začetku 17. stoletja in objavljena nekaj let pozneje ter ponovno urejena v drugi polovici 18. stoletja. Libreto Luigija Boccherinija po Tassonijevem besedilu je imel velik uspeh v glasbeni izvedbi Antonia Salierija na Dunaju leta 1772. Polemična dela V Zoisovi knjižnici niso manjkala niti polemič- na dela. Med njimi najdemo Il bue pedagogo (Lucca, 1765; 1. izdaja je bila iz leta 1764). Gre za samo- obrambo v obliki besedila, ki ga je napisal arkadijski pesnik Appiano Buonafede (z umetniškim imenom Agatopisto Cromaziano). Delo je uperjeno proti kri- tiku Giuseppeju Barettiju, ki je v eni od številk svoje revije La frusta letteraria (št. XVIII) kritiziral Buo- nafedejevo delo Saggio di commedie filosofiche in ga označil za neslano. Baretti se je s poudarjeno ironijo v osmih prispevkih na široko odzval na te žalitve.30 Ob tej polemični knjižici (Il bue pedagogo) je torej Zois lahko spoznal, kdo je pravzaprav Baretti. Govorimo o intelektualcu z oblikovanimi stališči, usmerjenimi v obrambo klasičnih del, ter zagovorniku vitalnega in živahnega jezika brez prizvoka poučnosti. Baretti (1719–1789) je dolga leta živel v Angliji in bil Sha- 28 Parinijevi pesnitvi sta bili takoj prevedeni v francoščino, nem- ščino, angleščino in španščino (Braida, L’autore assente, str. 98). 29 Braida, L’autore assente, str. 75–117. 30 Polemika je potekala v Barettijevi reviji med 19. aprilom in 15. julijem 1765. 186 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 kespearov občudovalec, cenil je njegovo gledališče in mu pripisoval pomembnejšo vlogo kot Voltairo- vemu.31 V Zoisovem knjižnem katalogu ne najdemo niti ene številke njegovega časopisa Frusta letteraria niti njenega prvega ponatisa (1799–1800), prav tako tudi ne prve celotne izdaje del. Kolikor vemo, je imel baron samo angleško-italijanski/italijansko-angleški slovar, ki ga je sestavil ta literat. Omenjeno je že bilo Barettijevo negativno mne- nje o Voltairovem gledališču. Še ena znana osebnost tistega časa je Voltaira obravnavala polemično, in si- cer Giacomo Casanova. Zois je to gotovo vedel, saj je imel izvod njegove polemične knjige Scrutinio del libro, Eloges de M. de Voltaire (Benetke, Fenzo, 1779), 31 V svoji reviji je Baretti na primer ostro kritiziral Voltairovo pesnitev Henriade, češ da je avtorju primanjkovalo ustvarjal- nosti (gl. Baretti, La frusta letteraria, str. 205–211). O Baretti- ju kot zagovorniku Shakespeara gl. Reuter Mayring, Giuseppe Baretti, str. 47–56. skupaj z drugimi publikacijami beneških libertincev. Prisotnost teh spisov v baronovem domu ne presene- ča, saj poznamo naklonjenost med njim in Casano- vo, kar dokazujejo tudi pisma, ohranjena iz obdobja 1773–1774.32 Casanova je v polemičnem besedilu raztrgal Vol- tairovo literarno delo in kritiziral stališča tistih, ki so ga povzdigovali ( Jean-François Ducis, Jean-François de La Harpe in Charles Palissot de Montenoy). Ven- dar je njegovo utemeljevanje precej šibko. Pri sooča- nju z Voltairom glede njegovega sloga je videti, kot da mu manjka tisto, kar je že napisal Baretti. Pri tem skuša predvsem zasmehovati njegovo postavo in celo ime. Pri Voltairovih delih se pritožuje predvsem nad pomanjkanjem dramatičnosti, navdušenja in ustvar- jalnosti.33 Casanova je Voltaira napadel tudi ob dru- 32 Trampus, »Talent et érudition«, str. 25–35. 33 TSABC, Casanova, Scrutinio del libro, str. 25–26. Naslovnica knjige Giacoma Casanove »Scrutinio del libro Eloges de M. de Voltaire« iz leta 1779 v enakem izvodu, kot ga je imel Žiga Zois (http://www.minervaauctions.com/aste/asta132/1935-casanova-scrutinio-del-libro- eloges-de-m-de-voltaire-par-differens-auteurs/). 187 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 gih priložnostih, na primer v tretjem poglavju dela Confutazione della storia del governo veneto d’Amelot de la Houssaie (1769, Amsterdam, dejansko pa izda- no v Luganu), v katerem brani Benetke in nasprotuje trditvam francoskega zgodovinarja Nicolasa Amelota de la Houssaya. Delo je napisal zato, da bi si pridobil naklonjenost beneških oblasti in se tako lahko vrnil v rodno mesto.34 Zois je imel kopijo tega dela. Kot je v Predgovoru h Confutazione priznal sam Casanova, bi bilo lahko delo »neokusno« za tiste, ki jih ne zanimajo »zgodovinske resnice beneškega vladnega sistema«;35 zato bralčevo pozornost išče tako, da se v drugem in tretjem delu usmeri na protifrancosko satiro. Romani Med knjigami s posvetno vsebino je v katalogu iz leta 1782 navedenih tudi nekaj Casanovovih lju- bezenskih romanov, nobeno od objavljenih del pa na notranji naslovnici nima imena avtorja, ki se je pod- pisal pod posvetila. To je bila namreč v 18. stoletju zelo razširjena praksa, kar velja zlasti za romane.36 Med Casanovove romane sodijo tri dela: roman v pismih Lettere della nobil donna Silvia Belagno alla donzella Laura Gussoni (Benetke, brez datuma, a iz- dan 1780); ljubezenski roman Di Aneddoti viniziani militari e amorosi del secolo XIV […] (Benetke, 1782) in alegorični opravljivi roman Né amori, né donne, ovvero la stalla ripulita. Prvo od omenjenih del (Lettere) je priredba ro- mana v pismih Madame Riccoboni37 z naslovom Lettres de Milady Juliette Catesby à Milady Henriette Campley, son amie.38 Casanova v njem pripoveduje zgodbo o strasti glavne osebe Silvie do moškega, ki ji najprej pobegne, nato pa jo želi pridobiti. Besedilo ne vsebuje nič opolzkega in meji že na romantično sentimentalnost. Zgrajeno je po topičnih motivih in je napisano v privzdignjenem patetičnem slogu. Na ekspresivni ravni jeziku ne poskuša dodati renesanč- nega pridiha, kar bi ustrezalo izbranemu zgodovin- skemu okviru (pisma naj bi bila napisana leta 1452). Posebno pozornost si morda zasluži način, s katerim avtor v določenem trenutku daje besedo ženskemu liku, da bi izpostavil svobodoljuben način moškega vedenja, ki ga zanima zgolj osvajanje: »Moški […] si nas želijo, nam služijo, a v nas najdejo samo užitke, za katere upajo, da jih bodo okusili na ta način.«39 Še 34 Tudi v tem primeru, tako piše F. di Trocchio (La filosofia dell’avventuriero, str. 113), se Casanova postavlja z navaja- njem velikega števila virov. 35 TSABC, Casanova, Confutazione, 1, str. XI–XII. 36 Braida, L’autore assente, str. 174. 37 Marie Jeanne de Heurles de Laboras oziroma Madame Ric- coboni (1713–1792). 38 Gl. spremno besedo sodobne izdaje Casanovovega romana (Chà della, Presentazione, str. XI–XVII). 39 »Gli uomini […] ci cercano, ci servono, ma non considerano in noi che i piaceri che sperano di gustare per mezzo nostro« (Casanova, Lettere della nobildonna, str. 75). posebej izjemen pa je »Uvodni nagovor«, v katerem si avtor prizadeva za bralčevo zavezništvo, saj delo označi kot prevod najdenega rokopisa, napisanega v »beneškem narečju«, in pri tem ne skriva, da je vedel za roman v pismih, ki pripoveduje podobno zgodbo. Zato bralca prosi, naj sam presodi o resničnosti ome- njenih pisem. Delo je zanimivo predvsem kot primer takrat priljubljenega romana v pismih brez posebne literarne vrednosti, napisanega za zabavo. Roman Di Aneddoti viniziani militari e amorosi del secolo XIV [...] v celoti temelji na zgodovinskih dogodkih, a se na koncu prav tako prevesi predvsem v ljubezenske zaplete. Tudi to delo, ki velja za pro- totip zgodovinskega romana iz 18. stoletja, izvira iz francoskega romana, saj je »napisano d’apres marki- ze Guérin de Tencin in po njenem delu Le siège de Calais«.40 Avtor v predgovoru bralcem sijajno posre- duje primer novega zapisa ter utemeljuje splet zgo- dovinske resnice in izmišljenih opisov, prisotnih v tem delu. Tretji Casanovov roman v Zoisovi zbirki, Né amo- ri, né donne, ovvero la stalla ripulita, je alegorični in obuja mit o kralju Avgiju: besedilo ima zapleteno in prisiljeno zgradbo, zato je z literarnega vidika manj zanimivo. Avtor ga je napisal kot svojevrstno samo- obrambo: z izrecnim prikrivanjem dejstev in likov namreč napada Carla Grimanija zaradi zneska, ki mu ga je ta dolgoval. Prav zaradi te polemike je moral Casanova za vedno zapustiti rodno mesto. Tu posta- nejo aktualne besede sodobne italijanske kritičarke Francesce Serra: »Pustolovci 18. stoletja so bili kot živi romani. Njihovo življenje, polno neverjetnih do- godkov in preobratov, je trume bralcev in nenasitnih bralk kar vabilo k pohlepnemu požiranju vsebine, kot bi šlo za knjigo.«41 In to je Casanova dobro vedel. Zaenkrat nam še ni uspelo najti podatkov o av- torju in žanru dela La ragione insufficiente, ed il duello. Verjetno gre za povezani besedili, katerih naslov je v katalogu iz leta 1782 (str. 120) naveden brez avtorje- vega imena. Uvrščeni sta pod drugimi naslovi Casa- novovih literarnih del. Delo, ki naj bi bilo leta 1780 izdano v Savoni (ta ni veljala za založniško središče), je omenjeno tudi v katalogu založnika in prodajalca knjig Remondinija iz leta 1796.42 Tega dela žal ni bilo mogoče najti niti v italijan- skem nacionalnem niti v katerem drugem knjižnič- nem sistemu. Ne izključujemo (čeprav je naša hi- poteza precej ohlapna) možnosti, da gre za piratsko 40 Portinari, Casanova romanziere, str. IX–XXX. Mišljena je Claudine Alexandrine Guérin de Tencin, baronica de Saint- -Martin-de Ré (1682–1749). 41 »Gli avventurieri settecenteschi erano romanzi viventi. La loro biografia, piena di incredibili vicende e colpi di scena, reclamava di essere avidamente sfogliata da schiere di lettori e di fameliche lettrici, come un libro« (Serra, Casanova e il romanzo vivente, str. 813). 42 Catalogo de’ libri italiani e francesi e di altre lingue straniere che si trovano vendibili presso Giuseppe Remondini e figli, Benetke, 1796, str. CCLXV. 188 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 izdajo dela Casanovovega avtobiografskega besedi- la Il duello (Dvoboj), ki ga je ta beneški libertinec napisal z briljantno sposobnostjo pripovedovanja. Delo je bilo objavljeno v Casanovovih mesečnikih Opuscoli miscellanei, ki so izhajali v prvi polovici leta 1780.43 Ob vsem zapisanem je treba dodati nekaj besed o izstopajočem pojavu v knjigah, ki navajajo napač- ne kraje izdaje ali zamolčijo pravega avtorja, vsaj na notranji naslovnici. Če so anonimnost včasih izkori- stili avtorji (kot na primer mladi Parini in Alessan- dro Verri), ki se niso želeli izpostaviti, je bila napačna navedba kraja izdaje pomembna predvsem zaradi previdnosti pred cenzuro (na primer pri Lukrecije- vem delu La filosofia della natura v prevodu Raffaeleja 43 Delo je bilo objavljeno v junijski izdaji mesečnika Opuscoli miscellanei (1780). Pastoreja).44 Nekoliko drugačno, a prav tako razširje- no je navajanje lažnih krajev izdaje; gre za prakso, ki se je nanašala predvsem na prodajno strategijo. Se- znam bi bil v tem primeru dolg. Zoisova knjižnica se tako predstavlja tudi kot ogledalo strategij prodajanja knjig v zadnjih desetletjih 18. stoletja, vključno s cen- zuro, samocenzuro in preudarno prodajno politiko. Zaključek Pisma, ki jih je mladi Žiga Zois pisal Casanovi, razkrivajo, da je bil naklonjen uživanju ob branju za- bavnih pariških satiričnih brošur (Bulletins de Versail- 44 La filosofia della natura di Tito Lucrezio Caro, e confutazio- ne del suo deismo e materialismo, col poema di Aonio Paleario dell'immortalità degli animi dell ’abate Raffaele Pastore (1–2) (London [Benetke], 1776). Naslovnica knjige Giacoma Casanove »Ne amori, né donne, ovvero la stalla ripulita« iz leta 1782 v enakem izvodu, kot ga je imel Žiga Zois (http://www.minervaauctions.com/aste/asta132/1813-casanova-ne-amori-ne- donne-ovvero-la-stalla-ripulita/). 189 2020 PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 les), ki mu jih je poslal Benečan.45 Poleg tega ta pisma potrjujejo, da je bil Zois tako velik ljubitelj gledališča, da je leta 1774 obžaloval,46 ker zaradi slabega vreme- na ni mogel oditi v Trst na karnevalsko predstavo. Vendar se nam takšna svetovljanska podoba ponudi tudi takrat, ko opazujemo knjige v njegovi knjižni- ci. Zois je pozorno spremljal razvoj naravoslovnih in mineraloških znanosti, a pri tem ni zanemaril slede- nja Zeitgeistu skozi literaturo, saj si je priskrbel so- dobne knjižne uspešnice (satirične, kontroverzne ali preprosto namenjene le zabavi), ki so jih založniki ali kar avtorji sami ponudili bralcem z domišljenimi strategijami. Že hiter pregled seznama naslovov torej potrdi širino baronovega pogleda na svet. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1052, Zois pl. Edelstein, rodbina, fasc. 19, Ka- talog der Bücher, die sich in der Bibliothek des Herrn Baron Sigmund Zois Freiherrn v. Edelstein befin- den [1782] NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Rokopisi, Ms 667, Bibliothecae Sigismundi Liberi Baronis de Zois Catalogus [1821] TSABC, Biblioteca civica Attilio Hortis, Trieste Casanova, Giacomo: Confutazione della storia del governo Veneto d’Amelot de la Houssaie. Divi- sa in tre parti. Parte prima, Amsterdam [Luga- no], Agnelli, 1769. Parte prima (PRG 106529, coll. Formato 0300 02638-1) + Id. Supplimento all ’opera intitolata Confutazione […]. Parte terza, (Inv. PRG 106529/1, coll. Generale 09587). Casanova, Giacomo: Scrutinio del libro Eloges de M. de Voltaire par différens auteurs. Venezia: Fen- zo, 1779 (PRG 106539, coll. Rari 1-93). LITERATURA Baretti, Giuseppe: La frusta letteraria, 1–2. Bari: La- terza, 1932. Bocchi, Andrea: Le commedie di Griselini. V: Grise- lini, Francesco: Teatro. Lecce: Youcanprint, 2016, str. 38–85. Bravetti, Patrizia in Granzotto, Orfea (ur): False date. Repertorio delle licenze di stampa veneziane con fal- so luogo di edizione (1740–1797). Firenze: Univer- sity Press, 2008. 45 Gl. pismo z dne 25. septembra 1773 (Trampus, »Talent et érudition«, str. 32). 46 Gl. pismo z dne 1. marca 1774 (prav tam, str. 33). Braida, Lodovica: L’autore assente. L´anonimato nel- la letteratura italiana del Settecento. Bari: Laterza, 2019. Casanova, Giacomo: Lettere della nobildonna Silvia Bellagno 1780. Milano: Il Polifilo, 2004. Chà, Lorenzo della: Presentazione. V: Casanova, Giacomo: Lettere della nobildonna Silvia Bellagno 1780. Milano: Il Polifilo, 2004, str. XI–XVII. Di Trocchio, Federico: La filosofia dell’ avventuriero: Giacomo Casanova oltre libertinismo e illumini- smo. Giacomo Casanova: tra Venezia e l ’Europa (ur. Gilberto Pizzamiglio). Firenze: Olschki, 2001, str. 108–145. Kidrič, France: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti: razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica, 1929–1938. Kidrič, France: Zoisova korespondenca 1808–1809. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939. Kulessa, Rotraud von: Elisabetta Caminer Turra e L’Europa letteraria: riflessioni sulla traduzione. Circula: revue d’idéologies linguistiques 2, 2015, str. 18–30. Mari, Michele: Venere celeste, Venere terrestre. L’amore nella letteratura italiana del Settecento. Modena: Mucchi, 1988. Michaud, Joseph in Michaud, Luis Gabriel (ur.): Querlon (Anne-Gabriel Meusnier de). Biographie universelle, ancienne et moderne. Paris: D’Everat, 1823, 36, str. 393–396. Micheli, Giuseppe: Soave, Francesco. Dizionario Biograf ico degli Italiani, 93 (2018). URL: http://www.treccani.it/enciclopedia/francesco- -soave_%28Dizionario-Biografico%29/. Petrizzo, Alessio in Sorba, Carlotta (ur.): Storia e cultura materiale: recenti traiettorie di ricerca. Contemporanea XIX, 3, 2016, str. 439–482. Portinari, Folco: Casanova romanziere. V: Casanova, Giacomo: Aneddoti veneziani militari e amorosi. Milano: Serra e Riva, 1984, str. IX–XXXI. Randazzo, Manuela: Gli Opuscoli siciliani di Salva- tore Maria di Blasi. Un’immagine della Sicilia intellettuale della fine de sec. XVIII. Mediaeval Sophia, Studi e ricerche sui saperi medievali, 15–16 (2014), str. 189–204. Reuter Mayring, Ursula: Giuseppe Baretti: »Sugo, so- stanza e qualità«: moderne italienische Literaturkri- tik in der Mitte des 18. Jahrhunderts. Berlin: Frank & Timme, 2015. Serra, Francesca: Casanova e il romanzo viven- te. Atlante della letteratura italiana, vol. II, Dalla Controriforma alla Restaurazione (ur. Erminia Ira- ce). Torino: Einaudi, 2012, str. 810–816. Svetina, Peter: Kitične oblike v starejši slovenski posvet- ni poeziji. Ljubljana, ZRC, 2007. Svoljšak, Sonja: Knjižnica Žige Zoisa: med osebnimi in javnimi razsvetljenskimi agendami. Knjižnica 190 2020PATRIZIA FARINELLI: OD DANTEJA DO CASANOVE, 181–190 barona Žige Zoisa: središče razsvetljenske kulture na Slovenskem = Baron Sigismund Zois’s library: the centre of enlightenment culture in Slovenia (ur. So- nja Svoljšak in Luka Vidmar). Ljubljana: NUK, 2019, str. 9–82. Trampus, Antonio: »Talent et érudition«: Casa- nova nelle lettere del barone Sigismondo Zois. L’Intermedédiaire des casanoivistes. Études et infor- mations casanoviennes 7, 1990, str. 25–35. Vidmar, Luka: Ferrante Pallavicino in Carniola. Les régions slovènes entre XVIIIe et XIXe siècles: pluri- linguisme et transferts culturels à la frontière entre empire des Habsbourg et Venise (ur. François Bou- chard in Patrizia Farinelli). Paris: Le Manuscrit, 2019, str. 263–286. Vidmar, Luka: Zoisova zbirka slovenskih, slovanskih slavističnih knjig: po sledovih baronovega svinč- nika. Knjižnica barona Žige Zoisa: središče razsvet- ljenske kulture na Slovenskem = Baron Sigismund Zois’s library: the centre of enlightenment culture in Slovenia (ur. Sonja Svoljšak in Luka Vidmar). Ljubljana: NUK, 2019, str. 82–139. Vodopivec, Peter: La société agricole carniolienne au XVIIIe siècle, ses publications et les physiocrates français. Les régions slovènes entre XVIIIe et XIXe siècles: plurilinguisme et transferts culturels à la frontière entre empire des Habsbourg et Venise (ur. François Bouchard in Patrizia Farinelli). Paris: Le Manuscrit, 2019, str. 37–53. Zambelli, Paola: »Dibattiti culturali nel Settecento a Venezia«. Rivista critica di storia della filosofia 20, 1965, str. 414–448. Zanello, Gabriele: Bosizio Giovan Giuseppe. Dizio- nario biografico dei friulani, Nuovo Liruti, II, 2009. URL: http://www.dizionariobiograficodeifriulani. it/bosizio-giovan-giuseppe. S U M M A R Y From Dante to Casanova: Italian books in Zois’s library This article gives a snapshot of the Italian books, and specifically literary books that passed through the richest private library in Ljubljana in the second half of the eighteenth century – that belonging to Baron Sigismund Zois (1747-1819). On his death, the majority of this extensive, rich and multi-lingual library collection was acquired, as is well known, by the library of the Ljubljana Lyceum and apart from a few exceptions; it is still preserved today in the Uni- versity and National Library of Ljubljana (NUK). These are mostly works of theoretical and education- al value in various fields of knowledge, particularly natural sciences. On the other hand, books linked to the spirit of the Enlightenment, and literature in its broadest sense – both Italian classics and more mun- dane works – are no longer part of the collection. As a result, we were only able to check the physical state of very few of the books mentioned in this article for signs of movement, dedications, date of acquisition etc. The key source material for our work is a private library catalogue from 1782, written when the Baron was aged 35. The collection was also subsequently enlarged, but a later catalogue, which would have been useful in understanding new acquisitions, has been lost (it was written by Kopitar around 1803- 1804 and also contained, as Kidrič wrote, a sizeable list of opera librettos) while many literary works have been removed in the last catalogue of 1821. In the presentation of this library’s collection, at- tention was paid to works that provided examples of the Zeitgeist of the second half of the 18th century, which included some of Casanova’s polemical writ- ings and novels. What emerged confirms that, even in the case of books in Italian, the Baron was not interested in buying antique and valuable editions. Furthermore we can see that he did not reject trans- lated works if a text aroused his interest, that he did not focus on any particular authors and, finally, that among his Italian books he included material that guaranteed him a degree of amusement (works of the satirical and burlesque genres). But our aim was not only to put forward some hypotheses, by consider- ing the composition of this library, about its owner’s tastes. We wanted above all to consider the catalogue as a tool for detecting which trends and which spe- cific works of Italian literature reached – or could reach indirectly, through Zois’s library – the atten- tion of the intellectuals who were in regular contact with the Baron, that is to say the inner circle of early modern Carniolan culture. Still from a socio-cultural perspective, our aim was to focus on some volumes, owned by Zois, that had been published anony- mously, or giving false details of where they had been printed: these sorts of examples make us well aware of some of the marketing practices that were wide- spread in book publishing at that time.