Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z i a , Rlva Plazzutta, 18 ■ tel. 3177 PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina.............L	1.250
Letna naročnina................L	2.500
Letna inozemstvo...............L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
	1
	m
Leto XVIII. - Štev. 35 (913)
Gorica - četrtek, 1. sept. 1966 - Trst
Posamezna številka L 50
Lastnosti dobrega vozača
Pred letošnjim velikim šmarnom so oblasti podvzele posebno akcijo, da bi opozorile voznike motornih vozil na previdnost pri vožnji in na cestne predpise. V pripravi je tudi zakon, ki zahteva obvezni pouk na vseh šolah o gibanju na cestah.
V	Parizu je nedavno izšel poseben priročnik s koristnimi nasveti za vožnjo po cestah (Ed. Andre Bonne, Pariš 1966), ki morejo preprečiti nesreče. Vzemimo si iz njega nekaj nasvetov.
Dober vozač si dovoli potrebne premore, da pretrga enoličnost vožnje. Večkrat zadošča le nekaj minut, da se človeku Vrne potrebna pozornost za varno vožnjo.
Dober vozač ni prepričan, da alkohol poveča pozornost čutov. Sto in stokrat je bilo dokazano, da je tako prepričanje zmotno.
Dober vozač se ne preda samozavesti, da dobro obvlada avto in tudi ne prenagli vožnji. Zna obvladati samega sebe in ne prepusti vajeti nasilnim nagnjenjem. Ve, da more drugim dokazati svoje sposobnosti drugače, ne pa s predrznostmi, ki inu prinašajo ime »norec za volanom«. Miren obraz, prijazen nasmeh, prijateljsko razpoloženje do vseh, to je osnovna zahteva solidarnosti.
Cestni predpisi ne omejujejo iz hudobije svobode vozačev, ampak so zato sestavljeni, da jih branijo pred samim seboj. Vozač, ki spoštuje cestne predpise, Ve, da s tem prispeva k vami vožnji. In to je tudi njemu v korist.
Samo praksa ne zadostuje. Za vožnjo motornih vozil se je treba dobro usposobiti in za to tudi žrtvovati potreben čas in denar. Da se kdo navadi dobro voziti, mora obiskovati priznano šolo. Zal, pogosto ni volje, da bi se naučili dobro Voziti. Navadno si vsakdo želi, da bi čim-prej in čim lažje napravil šoferski izpit. Zato se mu zdi dovolj, da le približno Pozna sestav vozila in da zna odgovarjati na vprašanja o cestnih predpisih. S praktično vožnjo bo dopolnil svoje znanje In z nekaj tisoč prevoženimi kilometri si bo pridobil spretnost. Tako sklepanje bodočih šoferjev je površno in lahkomiselno. Številni primeri dokazujejo, da niti dolgotrajna vaja ne napravi iz človeka spretnega vozača. Pač pa se zgodi, da se nekateri nevarni gibi in kretnje tako utrdijo, da postanejo mehanični.
(Pisec knjige si zamišlja idealnega vozača takole: Udobno sedi v svojem vozilu, ki je v dobrem stanju. Pozna možnosti pa tudi meje svojega vozila. Je gospodar svojih gibov, ki so naravni in umerjeni. Ostaja miren in pozoren. Opazuje vse, kar se godi okoli njega. Vidi takoj, gleda na daleč in na široko. Predvideva morebitne nevarnosti. Brzlno prilagodi okoliščinam.
Drugi vozniki so zanj prijatelji, s katerimi hoče sodelovati. Pravočasno jih opozori o svojih namenih. Je dobrohoten •n strpen. Pozna cestne predpise in se Jim svobodno pokorava. Predvsem pa je skromen in to je glavna lastnost. Ni pesimist, a vendar si ne dela ustvar. Ve, da najboljši vozači niso vedno enako spretni. Kakšna napaka je vedno možna. Prizna tudi, da se najboljši voznik še Vedno lahko kaj nauči in izpopolni.
Po UOsservatore Romano.
««Kulturna revolucija* na Kitajskem
83-letni novomašnik
V	stolnic; v Sao Paulu v Braziliji je Prejel mašniško posvečenje Vicente Me-iilo, star 83 let. Mašniško posvečenje mu je podelil sin Aniiger Francisco, škof v Paracaiba. Novomašnik je vdovec, oče osmih otrok, znan advokat v Sao Paiulu. Zadnjih 35 let je vse svoje moči posvetil revežem in ustanavljanju Vincencijevih konferenc. Pri obisku vasi Bussocaba, ki nima duhovnika, je prdsil kardinala Rossija, naj bi ljudem poskrbel duhovnika. Kardinal mu je rekel, da nima nikogar na razpolago. Potom pa kardinal ponudi: »Postanite vi duhovnik!« Advokat je pomislil m ponudbo sprejel. Kljub visoki starosti je še vedno čvrst in zelo delaven.
Po končanem enajstem plenumu osrednjega odbora komunistične partije Kitajske doživlja zlasti staro cesarsko mesto Peking izredne dneve. Na pekinški univerzi in v srednjih šolah glavnega mesta Kitajske je bila ustanovljena organizacija »Rdeča garda«, ki jo po uradnih izjavah sestavljajo »najaktivnejši, najpogumnejši in naj odločnejši revolucionarni študentje«, njena naloga pa je, da »brani predsednika Mao-cetunga, partijo in domovino«. Na nedavnem milijonskem zborovanju v Pekingu so se ob priliki proglasitve »kulturne revolucije« pojavili predsednik Mao, obrambni minister maršal Lin Piao in drugi naj višji voditelji pred ljudstvom s simboli te organizacije na svojih vojaških uniformah.
Trije uvodniki in en komentar iz treh najvplivnejših vojaških glasil: »Žen Min Ži Bao«, »Armadni list« in »Rdeča armada« so ocenili vse, kar je do sedaj »Rdeča garda« v javnosti storila ne le kot povsem revolucionarno in pravilno, temveč so tudi kakršno koli nasprotovanje akcijam »Rdeče garde« označili kot »posebno omalovaževanje nauka predsednika Maocetunga«. Prav tako je eden omenjenih listov zapisal, naj se delavci in kmetje, posebno pa miličniki in vojaki ne vmešavajo v zadeve garde in revolucionarnih
študentov, saj morda »ne razumejo položaja in ne vedo, kako stvari tečejo«.
Brez dvoma je končni cilj vsega tega napraviti iz Pekinga »središče proletarske revolucije, neusmiljeno uničiti vsa legla revizionizma ter blokirati vse poti, ki vodijo v kapitalizem«, kot se izraža časopis »Ljudski dnevnik«.
NASILJE RDEČE GARDE
Po zidovih glavnih ulic v Pekingu je polno lepakov, ki izražajo »napoved vojne staremu svetu«.
V	zvezi s tem vdirajo člani »Rdeče garde« v privatna stanovanja, jih preiskujejo in odnašajo iz njih slike, kipce ter arhitektonske okraske, označujoč jih kot izraz po-meščanjenja in kulturnega propadanja. Da, celo neonska razsvetljava je protikomunistična in jo je zato treba nadomestiti s citati iz Maocetungovih del.
Frizerji, krojači, fotografi, prodajalci v trgovinah in knjigarnah so prejeli »zadnji opomin«. V bodoče naj se ne češejo več v tuiem stilu, prav tako naj ne šivajo oblek po hongkonški modi ter ne prodajajo srajc in hlač kavbojskega kroja. Še posebno pa je prepovedano prodajati ali posojati rumene knjige in časopise. Ker je rdeča barva barva napredka, se ne sme več prodajati rdečih rib, pa tudi semaforji na križpotjih bodo mo-
De Gaullovo ponižanje v francoski Somaliji
Prejšnji četrtek je predsednik francoske repubblike general De Gaulle nastopil potovanje, ki ima za cilj Kambodžo, državo, ki je nastala ob razpadu nekdanje francoske kolonije Indokine. S tem je začel akcijo za iskanje možnosti sklenitve miru v Vietnamu. Vendar pa v Parizu poudarjajo, da od De GauUovrh pogovorov in stikov ni pričakovati takojšnjih in večjih rezultatov. Mnenja so namreč, da stanje še ni dozorelo za uspešno diplomatsko akcijo. Francoski tisk je zapisal, da bo De Gaulle med pogovorom s kamboškim državnim poglavarjem Sihanukom zagovarjal nevtralizacijo indoki tajskega polotoka z umikom vseh tujih čet, Vietnamci pa naj bi sami rešili svoje spore. Pri tem se list Aurore sprašuje, ali ne bo tako stališče prevelika nagrada za kitajske komuniste in nezasluženo ponižanje za Američane.
Pot v Kambodžo je De Gaulle uporabil, da se je spotoma ustavil v Francoski Somaliji ter v Etiopiji (Abesiniji).
Francoska Somalija je ozemlje v Vzhodni Afriki, ki leži nasproti britanskemu vojnemu oporižču Aden na arabskem polotoku ter je strateško važno zato, ker obvlada vstop 'iz Indijskega oceana v Rdeče morje. Glavno mesto Francoske Somalije je Džibuti, od koder je speljana železnica v abesinsko prestolnico Addis Abebo.
Leta 1958 je bil v tej koloniji izveden referendum (glasovanje), ki je prinesel večino tistim, ki so se izrekli za to, da ostane kolonija kot prekomorsko ozemlje del Francije. Od tedaj je poteklo osem let, ob koloniji je nastala iz britanske ter italijanske Somalije nova afriška država, v francoski Somaliji pa je bila ustanovljena stranka »ljudskega gibanja«, ki se zavzema za združitev z neodvisno Somalijo. Njen voditelj Idris Musa je poslanec v francoskem parlamentu in drugače podpira De Gaulla. Nasproti tej stranki pa stoji »demokratična zveza«, ki predstavlja pleme Afar. Ta stranka pa zagovarja nadaljnjo ohranitev francoske prisotnosti.
De Gaulle je prižel v Džiibuti trdno pre-
pričan, da bo doživel veličasten sprejem. Pa se je zgodilo čisto drugače. Po ulicah, kjer naj bi šel francoski predsednik, se je zbralo na tisoče demonstrantov, ki so no sili. napise: Svoboda in neodvisnost ter vzklikali neodvisni Somaliji. Zaradi teh demonstracij so oblasti odpovedale govor, ki naj bi ga imel De Gaulle na glavnem trgu. Zato je govoril le v palači somalske skupščine. Demonstracije so se izrodile v spopade, pri katerih je bilo več mrtvih in 35 ranjenih.
De Gaulle je na uprizorjene demonstracije dal izjavo, v kateri je rekel: »Vihtenje napisov še ni izraz demokratične volje ozemlja. Ozemlje si je leta 1958 samo izbralo statut povezanosti s Francijo. V sedanjem trenutku ne vidim novih elementov, ki bi lahko menjali stališče Francije. Mogoče pa je, da bo priišel dan, ko se bo to ozemlje po redni in demokratični poti, t. j. po svojem Vladnem svetu in po svoji skupščini, izreklo o novi smeri. Francija bo to upoštevala.«
Vse drugačen sprejem pa je De Gaulle .doživel v abesinski prestolnici,. Tam so prihod njegovega letala pozdravili z 21 topovskimi streli, sprejel ga je sam cesar Haile Selasie, župan mesta mu je podelil častno meščanstvo, eden izmed glavnih trgov v Addis Abebi pa se bo v bodoče imenoval po De Gaullu.
De Gaulle je v svoji zdravici med drugim izjavil, da vojna, ki divja v jugovzhodni Aziji in ki se stalno širi, vedno bolj prehaja v nevarnost splošne katastrofe. Neodvisne in miroljubne države, kot sta tudi Francija in Etiopija, ne moreta ostati ob tem brezbrižni. De Gaulle je nato potovali] pogum in daljnovidnost abesinskega cesarja, izrazil željo, da bi se diplomatski, kulturni in gospodarski stiki še bolj okrepili ter omenil številne skupne interese, ki vežejo oibe državi zlasti kar se tiče političnega ravnotežja v Rdečem morju.
De Gaulle je ostal v Etiopiji tri dni. Zadnji ponedeljek se je vrnil v Džibuti, ki ga je brezbrižno sprejel, nato pa nadaljeval pot v Kambodžo.
rali spremeniti svoje barve. Rdeči gardisti so mnenja, da rdeča barva ne sme značiti »stop«, temveč prosto pot, ker je izraz naprednosti. Tudi so rdeči gardisti predlagali, naj se v kitajski vojski in ljudski milici povelje »Pozor na desno« zamenja s poveljem »Pozor na levo«, kajti »desno« je reakcionarno, »levo« pa je revolucionarno.
Nadalje rdeči gardisti zahtevajo, naj se prepovedo plošče s kitajsko in tujo klasično glasbo, vštevši dela Bacha, Mozarta, Beethovna, Chopina, Čajkovskega in drugih. Zahtevajo tudi prepoved kitajskega šaha, češ da služi fevdalizmu in meščanstvu.
Ponoči rdeči gardisti sistematično uničujejo svetlobne reklame ter nadomeščajo napise v angleščini ali kitajščini z latinskimi črkami z novimi napisi v kitajskem črkopisu. Imena ulic in lokalov, ki izražajo nežnost, ljubezen in mir, so se morala umakniti novim, ki so bolj borbena in izraz revolucionarne miselnosti. Frizerski salon »Modro nebo« so npr. preimenovali »Obramba vzhoda«, največjo bolnišnico v središču mesta, do sedaj »Združeno bolnišnico« so pa prekrstili v »Protiimperialistično bolnišnico«. »Drevored trajnega miru« je postal »Rdeči vzhod«. Ulica, v kateri se nahaja sovjetsko veleposlaništvo, je tudi spremenila ime. Od sedaj se bo imenovala »Ulica antirevizionizma«, ker so po izjavah kitajskih komunističnih voditeljev ruski komunisti navadni revizionisti.
Številne cvetličarne so morale zapreti svoje obrate, ker »ni revolucionarno« imeti cvetje doma. Tudi neki filatelist je moral zapreti svojo trgovino, ker je filatelija (zbiranje znamk) »meščansko kratkočasje«.
Rdeči gardisti tudi že uvajajo sankcije zoper tiste, ki ne spoštujejo novih revolucionarnih gesel in smernic. Nekega fanta so npr. javno peljali po pekinških ulicah obrite glave, ker verjetno ni hotel spoštovati gardističnega opozorila o pričeskah. Pač pa je bil pohvaljen neki brivec, ki je »iznašel« način, da otroci ne bodo več jokali, ko jih bodo strigli. To je dosegel s tem, da je »temeljito proučil dela Maocetunga«. Tudi je odkril, da je način striženja las, kot so ga uporabljali v preteklosti, vseboval »ideološko šibkost«. Brivec se je v preteklosti pogosto znašel pred nerešljivimi problemi, toda odkar pozna nauk Maocetunga, so ti problemi izginili.
V lepakih so rdeči gardisti pozvali državljane, naj menjajo »svoja preživela stališča ter v celoti sprejmejo kulturno revolucijo«. Najrajši manifestirajo po ulici, kjer stoji sovjetsko poslaništvo. Tam vzklikajo Marxu, Leninu, Stalinu ter Maocetungu. Sredi ulice stoji slika kitajskega diktatorja okoli nje pa so zastave in knjige z njegovimi izbranimi deli. Tam sta jo skupila tudi dva jugoslovanska novinarja. Ker sta slikala manifestacijo mladincev, so rdeči gardisti planili na njun avtomobil in zahtevali od njiju, da sta jim izročila film.
V svoji vnemi so se rdeči gardisti spravili tudi na katoliške in protestantske cerkve ter na eno mohamedansko mošejo. Povsod so iz notranjosti odstranili svete podobe, stene pa onesnažili s svojimi napisi. Največ je trpel od njih
samostan Srca Jezusovega, ki ga vodijo štiri sestre iz inozemstva in je nudil Kitajcem pouk angleščine. Do sedaj so bile od vlade tolerirane, po zadnjih neredih pa so dobile obvestilo, da je zavod zapečaten, ker je bil sedež »podtalne dejavnosti«.
LEPAK S TRIINDVAJSETIMI GESLI
Med vsemi lepaki, ki sedaj prekrivajo zidove kitajske prestolnice je morda najbolj zanimiv tisti s 23 gesli, ki dejansko ponazarja bistvo sedanje kitajske »kulturne revolucije«. Glasi se:
1. Vsi buržuji morajo delati fizično; 2. vse kinodvorane, gledališča in knjigarne morajo biti okrašene z Maocetungovo sliko; 3. z javnimi napisi je treba seznaniti ljudi z Maocetungovimi mislimi ; 4. stare običaje je treba ukiniti ; 5. trgovska podjetja je treba organizirati tako, da bodo služila delavcem, kmetom in vojakom; 6. z morebitno opozicijo se ne sme ravnati obzirno; 7. razkošne restavracije je treba ukiniti; 8. zasebni finančni interesi morajo biti podrejeni koristim države; 9. politiki pritiče prvenstvo; 10. gesla je treba pisati z rdečimi in ne zlatimi črkami; 11. izginiti morajo »revizionistični« napisi; 12. na vseh ulicah morajo biti zvočniki za dajanje in prenašanje smernic;
13. Maocetungov nauk je treba posredovati že v otroških vrtcih;
14. razumniki morajo iti na delo na kmete; 15. bančne obresti je treba ukiniti; 16. obdelovanje naj bo skupno; 17. treba se je odreči parfumom, nakitu, kozmetiki, obleka in obutev pa naj bosta proletarska; 18. prvi razred in luksusne vagone na železnicah je treba ukiniti; 19. slik tako zvanih lepih deklet se ne sme objavljati; 20. preimenovati je treba ulice in poslopja; 21. staro slikarstvo, ki temelji na nepolitičnih temah, je treba opustiti; 22. vse slike naj bodo v skladu z Maocetungovimi idejami; 23. vse knjige, ki ne izražajo Maocetungovih misli, je treba sežgati.
Tragična smrt zaslužnega pilota
Hermann Geiger, »pilot ledenikov«, ki je s svojimi tveganimi akcijami na najbolj nevarnih alpskih ledenikih rešil toliko človeških življenj, je umrl pri letalskem trčenju 20 metrov od tal.
Hermann Geiger je imel 52 let in je bil že dolgo časa upoštevan kot specialist za reševanje ljudi v Alpah z letalom. Rešil je več kot 4000 oseb gotove smrti in si tako zaslužil ime »pilot ledenikov«. Rodil se je v kraju Sion v švicarskem kantonu Wallis in je bil eden izmed pionirjev tehnike pristajanja letal na ledenikih. Nikdar se ni pomišljal poleteti, če je bilo človeško življenje v nevarnosti. S svojim poznanjem alpskega sveta in s svojimi izkušnjami je postal naravnost legendaren. Na krovu svojega slavnega letala »Pipor«, opremljenega s smučmi za pristajanje je že 35 tisočkrat pristal v gorah, od teh deset tisočkrat na večnih ledenikih.
Pred to usodno nesrečo ni nikdar imel nobene nezgode. Njegov rekordni pristanek je bdi na Monte Rosa med špikoma Du-four in Nordent v višini 4000 metrov. Za svoja reševalna dela si je poleg »pilota ledenikov« prislužil ime »gorski sv. Bernard«. Dobil je nešteto odlikovanj, a najbolj je bil ponosen na odlikovanje sv. Gregorija Velikega ,k| mu ga je podelil papež Janez XXIII. za rešitev 300 italijanskih alpincev.
Kongres »Cerkve v stiski«
Goriška Mohorjeva družba pripravlja svoj knjižni dar
V	Konigsteinu pri Frankfurtu ob Meni v Nemčiji se je od 4. do 7. avgusta vršil 16. kongres o položaju kristjanov pod brezbožnim komunizmom. Okrog 500 udeležencev je zastopalo 25 narodov, od teh 15 iz dežel pod komunistično oblastjo. Zastopani so bili tudi Slovenci. Med drugimi se je udeležil kongresa kardinal Frings iz Kolna in več škofov. Prisotni so bili pravoslavni in protestantski zastopniki.
Vodil je kongres za škofa imenovani dr. Kindermann, ki je ravnatelj bogoslovnega semenišča v Konigsteinu. Pozdrave je poslal papež Pavel VI., apostolski nuncij Bafile iz Bonna, kardinali Piz-zardo, Dopfner, Konig, Alfrink, Suenens, Feltin, Confalonieri, Jaeger in druge odlične osebnosti, številni so bili zastopniki tiska, radia, televizije.
Vsako jutro so se udeleženci kongresa zbrali v prostorni kapeli in so prisostvovali koncelebrirani maši, zadnji dan kongresa pa je bila slovesna maša v vzhodnem obredu v staro-slovanskem jeziku. Vsako dopoldne je bilo predavanje, ki se je zavleklo tudi čez dve uri. Popoldne je bila o istem vprašanju večurna razprava.
Osnovna misel vseh predavanj je bil dialog, razgovor katoličanov s komunisti. Vprašanje so vsestransko obravnavali predavatelji, podrobneje so ga osvetile popoldanske razprave.
SVOBODA VERE
Jezuit p. Schuller Bruno je govoril o svobodi vere, kakor jo uči drugi vatikanski cerkveni zbor. Vera je svoboden pristanek človeka, zato je ni mogoče od nikogar izsiliti, če pa ni mogoče nikogar . primorati, da bi delal proti svoji vesti, pa tudi ne sme biti nihče oviran, da v skladu s svojo vero zasebno in javno živi. Vsakdo ima pravico, da po svojem verskem prepričanju deluje v javnosti, npr. na vzgojnem, znanstvenem in socialnem polju.
Pojmovanje verske svobode je v veliki meri odvisno od tega, kako kdo pojmuje državo. Njena naloga je, da ščiti pravice državljanov do svobodnega izpovedovanja vere. Nima pa pravice, da bi odločala o veri sploh, ali naj bodo njeni podložniki verni ali ne; prav tako ne more odločati, katere vere naj se oklenejo. Tudi v primeru, ■ ko bi pri državni upravi bila zastopana večina, ne more odločati o osnovnih vprašanjih vere, že zato ne, ker se večina v državi nagiblje enkrat na eno in drugič na drugo stran, zlasti pa ne, ker država sploh nima tega poslanstva. Kristjan ve, da je od vere odvisno njegovo zveličanje. Zato pa mora uživati vso svobodo, da se je more oprijeti in more po njej živeti. Širi pa Cerkev evangelsko resnico, da druge uči, jih prepričuje, a odločajo se ljudje za vero sami. Zato se pri širjenju vere ne sme opirati na državno moč, da bi ta dajala vernim kakšne prednosti, druge pa bi zapostavljala.
VERSKA SVOBODA POD KOMUNISTI
Dr. Ladislav Fekete - Kuthy, bivši vse-učiliški profesor v Budimpešti, je govoril o verski svobodi pod komunistično oblastjo.
Po nauku komunizma se je treba proti veri boriti, ker da je zmotna in škodljiva; zato da ovira znanost in prizadevanje za boljše življenje. Komunisti sicer zatrjujejo, tudi v ustavah po deželah, kjer so na oblasti, da je vera zasebna zadeva, a za člane komunistične stranke to ne velja. Tl morajo biti ateisti. Tudi pravijo, da naj bi vero pobijali z duhovnimi sredstvi, z grožnjami in strahovanjem, v resnici pa jo povsod zatirajo tudi z nasiljem.
V	praksi politični činitelji določajo razmerje komunizma do vere in Cerkve. Komunisti dobro vedo, da ima Cerkev v svetu velik vpliv, čeprav pri širjenju evangelija ne uporablja nobene sile. Notranji položaj v državi in zunanji položaj v svetu jih more prisiliti k večjemu popuščanju, da sklepajo s Cerkvijo celo nekake sporazume, če pričakujejo od njih kakšnih političnih koristi. Njihove državne ustave ločijo Cerkev od države in šole. Izjema je na Madžarskem, kjer komunizem stav-ljajo na enako stopnjo kot vero. Praktično pa vedno dajejo prednost brezbo-štvu. Vere ne napadajo toliko naravnost, pač pa indirektno, češ da nasprotuje znanosti in napredku. Predvsem se povsod bore za mladino, ki bi jo radi vzgojili v brezbožnem duhu In za komunizem. U-spelo jim je, da so Jo vzgojili v verski nevednosti in verski brezbrižnosti, da se vdaja materializmu, ni se jim pa posrečilo, da bi mlade ljudi pridobili za bor-brezbožnlke.
DIALOG S KOMUNISTI Dr. Aleksander Heidler je govoril o možnosti dialoga s komunisti.
Po encikliki Pavla VI. »Ecclesiam suam« je dialog sodobna oblika srečanja Cerkve s svetom. Praktično je to sredstvo, pridobiti Jjudi za božjo blagovest, ne s silo, ampak s prepričevanjem. Papež nikogar ne izključuje iz dialoga, tudi ne brezbožnih komunistov. Praktično je avstrijska Paulusgesellschaft dvakrat poskusiia dialog s komunisti. Leta 1965 so se v Salzburgu srečali katoliški teologi s komunističnimi teoretiki iz svobodnega sveta in izpod železne zavese. Razpravljali so samo teoretično o možnosti koeksistence vere in komunizma. Leta 1966 se je vršilo srečanje v Herrnchiemsee, a udeležili so se ga samo komunisti z zapada.
Mnogi komunisti želijo stopiti s katoličani v dialog, ker hočejo doseči svoje cilje. Razumljivo je, da je dialog vernih ljudi s komunisti zelo težak, ker tem ne gre za vprašanje Boga, ki ga popolnoma odklanjajo, ampak bi se hoteli razgovar-jati samo o socialnih vprašanjih. Komunisti tudi niso svobodni za razgovor. Če bi govorili svobodno, kakor mislijo, ne pa tako, kakor jim je naročeno, bi zgubili svoje položaje.
Za pravi dialog je potrebna popolna svoboda na obeh straneh in obe strani mora voditi ljubezen do resnice, ne pa kakšni drugačni cilji. Jasno je, da pri dialogu ne zadostuje samo razpravljanje
o	nauku, ampak mora biti tudi svobodno, da se lahko govori tudi o sadovih vere in komunističnega nauka, da se pokaže na položaj, ki ga ustvari življenje po veri, in na položaj, kakršen nastane na vseh poljih človekovega udejstvovanja pod komunizmom.
Za verne, ki naj stopijo v razgovor s komunisti, je potrebno temeljito poznanje teoretične in praktične strani komunizma; upoštevati je treba, da razne besede enim in drugim različno pomenijo; imeti morajo pred seboj jasen in odločen cilj, ki ga skušajo doseči. Zato morejo pravi dialog s komunisti voditi samo sposobni, dobro pripravljeni in izkušeni ljudje.
Dialog je potreben, a je nevaren, če tisti, ki se ga udeležujejo, niso nanj dobro pripravljeni. Zato ga je treba voditi z jasno glavo in z odločnostjo.
Zaključni govor je imel protestant dr. Peter Meinhold, vseuč. profesor v mestu Kiel, o »zastopanju resnice«. Kdor zastopa resnico, jo mora nujno tudi izpovedovati nasproti vsem nasprotnim nazorom in naukom. Kar je enkrat resnično, to ostane resnično za vse čase. Resnično je bilo: »Resnica vas bo osvobodila«.
NA KONGRESU SE JE VELIKO MOLILO
Zelo zanimivo je bilo poslušati podrobna poročila zastopnikov, ki so pod ko-
Mednarodni kongres cerkvene glasbe
Od 25. do 28. avgusta je bil v mestu Mihvaukee v Ameriki peti mednarodni kongres cerkvene glasbe. Udeležilo se ga je 2000 strokovnjakov iz vseh delov sveta. Na kongresu so obravnavali koncilsko konstitucijo o obnovi bogoslužja s posebnim ozirom na obnovo cerkvene glasbe. Tokrat je prvič, da je bol mednarodni kongres cerkvene glasbe izven Evrope.
Razlaga koncilskih dekretov
Znani koncilski strokovnjak dominikanski pater Yves Congar pripravlja razlago koncilskih konstitucij, odlokov in izjav. Delo 'bo obsegalo 16 knjig. Pri sestavljanju razlage sodelujejo katoliški, protestantski in pravoslavni teologi. Prvi dve knjigi, ki razlagata konstitucijo o Cerkvi, bosta v kratkem izšli. Razlago je pripravilo 27 teologov, od katerih so nekateri sodelovali pri sestavi konstitucije. Celotno delo bo izšlo v sedmih jezikih. Brez dvoma bo to ena najboljših razlag koncilskih dekretov.
Smrt katoliškega državnika
Na Koreji je v letu 1961 moral pustiti stol ministrskega predsednika upornikom dr. John Chamg, ki je bil odločen katoličan. Ta doslej prvi katoliški ministrski predsednik Koreje je pred kratkim umrl.
Velikonočni običaji v Sredozemlju
Etnološki seminar kolnske univerze zbira podatke o raznih navadah pri praznovanju velike noči v sredozemskih deželah.
umni stično oblastjo: za Slovenijo, Bolgarijo, Romunijo, Poljsko, češko, Slovaško, Madžarsko, Rusijo, Ukrajino, Podkarpat-sko Rusijo, Litavsko, Letonsko, Estonsko, Kitajsko, Severno Korejo, Vzhodno Nemčijo.
Dvakrat smo se zvečer zbrali pri uri molitve: enkrat za združitev vseh kristjanov, kjer so sodelovali tudi pravoslavni in protestanti, drugič pa k molitvi za narode pod komunizmom. Vsaka narodnostna skupina je zmolila očenaš v svojem jeziku. Pri oltarju so tedaj prižigali sveče. Ob koncu je bilo prižganih 19 sveč za 19 narodov, ki trpe pod brezbožnim komunizmom. Slovanske skupine so v svojem jeziku molile devetkrat.
Na večer pred zaključkom kongresa so Ukrajinci pripravili lepo folklorno prireditev s plesi, petjem in raznimi prizori.
Za zaključek je zapel mogočen romunski zbor.
SPREJETE RESOLUCIJE
Ob koncu so udeleženci odobrili naslednje resolucije, ki so bile poslane tajniku Združenih narodov U Tantu in vsem vladam sveta:
1. O položaju Cerkve v deželah pod komunistično oblastjo verodostojna poročila, ki jih potrjujejo tudi komunistični viri, pravijo: Cerkev je pod komunizmom še vedno izpostavljena zatiranju, ki se po »odprtju komunizma« še nikjer nikakor ni zmanjšalo.
2. Verska svoboda, kakršno uči 2. vatikanski cerkveni zbor, doslej še v nobeni komunistični deželi ni uresničena.
3. Medtem ko se v teh deželah po državi vodi in pospešuje ateistična propaganda, povečini nanjo ni mogoče odgovarjati niti po cerkvah. Razočaranje med mladino se vedno bolj veča, ker ne dobi nobenega zadovoljivega odgovora o smislu življenja.
4. Kongres je razpravljal o resnem vprašanju dialoga. Kot kristjani si želimo stikov in razgovorov z ljudmi po deželah, kjer vladajo komunisti. Celo razgovori z vodilnimi komunisti bi mogli biti koristni, če so dobro pripravljeni in se vodijo s poznanjem stvari in dostojanstveno.
5. Za pravi dialog pa se od obeh strani zahtevata svoboda izražanja in ljubezen do pravice.
6. Z ozirom na sedanjo usmerjenost komunističnih strank ostajata ta dva pogoja veliko nerešeno vprašanje. Daljnosežnih sprememb v komunističnem sistemu in ateistični ideologiji še nikakor ni pričakovati. Želje po večji svobodi noče v teh deželah nihče poslušati.
7. Kongres nujno priporoča, da ne izgublja izpred oči Cerkve v stiski, kdor hoče v zavesti odgovornosti voditi dialog.
8. Pomagati bratom v stiski še nadalje ostaja zapoved časa!
Dren.
Številnim župnijam v teh deželah so razposlali vprašalne pole. Zbrane podatke bodo potem posamezne škofije poslale univerzi v Koln. Knjiga, kj bo iz tega nastala, bo velike zgodovinske vrednosti.
Slabi časi za tepiste
V Sovjetski zvezi se napovedujejo slabi časi za mladostne delomrzneže in pijance. Izšel je zakon, po katerem zadene mladostne pohajače (tepiste) in mlade pijance kazen zapora do sedem let. Posnemanja vredni zakoni!
Dom za neodločene
Newmanov dom v Lovainu v Belgiji je te dni slavil 20-letmco svojega obstoja. To središče ima nalogo pomagati tistim mladim ljudem, ki jih vabi duhovniški poklic, a v teim pogledu še niso izvršili nobene dokončne odločitve. Gojenci Ne\v-manovega zavoda obiskujejo tečaje na lovainski univerzi.
Diakoni v Portoriku
V Portoriku so v pripravi tečaji za diakone. Ustanovili so poseben zavod z denarjem, ki ga je dal na razpolago ameriški kardinal Cushing. Doslej se je prijavilo 1500 kandidatov iz raznih dežel latinske Amerike. Priprava bo trajala dve leti. Diakoni bodo smeli pridigati, kršče-vati, deliti sv. obhajilo in prisostvovati porokam.
S.K.P.D. »Jože Abram« iz Povrne priredi v nedeljo 18. septembra izlet na Reko in okolico. Za pojasnila in vpisovanje obrnite se k družini Valentinčič za Pevmo, k družini Bensa Valentin za Oslavje.
Bliža se jesen, ko razdeli naša častitljiva knjižna založba vsako leto med Slovence v zamejstvu, zlasti pa na Goriškem in Tržaškem, svoj knjižni dar. Letošnji bo še posebno bogat, branje nadvse zanimivo in obseg knjig nad povprečjem.
Da bi odbor Goriške Mohorjeve družbe mogel že vnaprej določiti naklado knjig, je zato sprožil letos po svojih poverjenikih akcijo za vpis v to družbo, ki je tudi bratovščina. Kdor se je priglasil, je postal ud družbe sv. Mohorja in istočasno s plačilom v prednaroč-bi prejel pravico do knjižnega daru.
Odbor Goriške MD prosi še enkrat svoje poverjenike, naj vsaj do 10. septembra 1.1. pošljejo na sedež družbe (Riva Piazzutta 18),
Ob koncu letošnjega šolskega leta je neka učiteljica obžalovala, da na slovenskih osnovnih šolah primanjkuje primernih šolskih beril ali učbenikov. To je bridka resnica. Vendar po zaslugi Državne ustanove za ljudske in šolske knjižice se položaj izboljšuje. Ta ustanova je po prizadevanju dr. Manzinija, direktorja državne knjižnice v Gorici, začela izdajati šolske učbenike za slovenske osnovne šole. Lani je izšlo berilo za 5. raizred, prav te dni je pa bil dotiskan učbenik za 2. razred. Tudi to novo berilo je uredil Bogomir Lojk, natisnila pa je tiskarna Sociale v Gorici.
Nov; učbenik je gotovo najboljši učbenik te vrste, kar smo jih do seda-j imeli za naše osnovne šole. Prireditelj se je držal programov, ki so predpisani za 2. razred,
i,n v soglasju s tem posrečeno izbral berila, sestavke, pesmi, uganke, k; naj otroka, ki se je v I. razredu naučil čitati, navajajo k branju in spoznavanju življenja, ki ga obdaja. Sestavki so zategadelj izbrani smotrno.
Povejmo še, da je knjiga okusno ilustrirana. Risbe je napravil Ivo Kovač in je imel pri tem dokaj posrečeno roko in dober okus, tako da ni šel za modernimi slikarijami, ki so daleč od otrokovega okusa, temveč se je držal tradicionalnega sloga in zato ustvaril risbe, ki lepo dopolnjujejo vsebino beril. Poleg tega so risbe v več barvah.
Vendar, kar se vsebine tiče, imamo nekaj .pomislekov. Predvsem pade v oči, da ni sestavljavec nič ali skoro nič upošteval narodna pesm; in pripovedke. Ne vemo, ali je dobil take direktive ali je sam izbral tak kriterij. Nam se zdi, da mora slovenska šola na vseh stopnjah upoštevati slovensko ljudsko pesništvo in to iz dveh razlogov: 1. Ker so v njem velike pristne umetnine in to tud,; v otroških pesmih in pripovedkah. 2. Ker so se vsi slovenski resnični pesniki in pisatelji učili pri ljudskem izročilu. Ne pozabimo, da naša kultura ni nastala s Pfešernom, temveč da je stara kot naš rod in da so nje spomeniki ravno ljudske ali narodne pesmi in pripovedke. Čeprav živi naš otrok v atom-
Iz Slovenije
Nov odsek moderne ceste na Gorenjskem
V	začetku avgusta so na Gorenjskem izročili prometu 9 km nove sodobne ceste, ki je del projektirane avtoceste Ljub-Ijana-Bled. Prejšnja cesta je bila za promet zeio neprikladna, saj se je odlikovala po številnih ovinkih in se vzpenjala po slovitem brezjanskem klqncu. Novi odsek se pričenja krtralu za vasjo Naklo pri Podtaboru, kjer se odcepi avtocesta na Tržič in Ljubelj. Pri Črnivcu, kjer je križišče za največjo slovensko božjo pot na Brezje, se spet priključi stari cesti.
Ponos graditeljev na tem odseku je viadukt čez globel Peračico med vasjo Ljubno in Brezjami. Ta most je dolg 376 metrov. Najvišji steber je visok 60 m, od cestišča do dna globeli pa je 71 metrov.
V	objekt so vgradil; 800 ton jekla.
Slovensko časopisje je objavilo primerjavo z viadukt um »Europabriieke« (Most Evrope) pri Innsbrucku. Ta je dolg 799 metrov, najvišji steber meri 134 m, največja Višinska razlika med cestiščem in tlemi je 198 m. V most so vzidali 5100 ton j^kla. Kot je razvidno iiz podatkov, v resnici ta most zasluži naslov »Most Evrope« .
vpisne pole s seznamom udov. Če se bo te dni še kdo priglasil, naj ga denejo v seznam, če so pa seznam že odposlali, naj pa ime dodatno javijo.
Odbor MD bo po pretečenem roku objavil pregled vseh župnij ter duhovnij s številom vpisanih članov. Že sedaj lahko zatrdimo, da je iz došlih seznamov razvidno, da se je v nekaterih župnijah število članov kar podvojilo, drugod pa znatno povečalo.
Trdno upamo, da bo v teh dneh vsaka župnija skušala število vpisanih še bolj dvigniti; s tem bo dokazala, da je naše ljudstvo navezano na svojo knjižno založbo in da kot pretekli rodovi tudi ono z veseljem prebira Mohorjeve knjige.
ski dobi, mora kljub temu duhovno in kulturno rasti iz tradicij slovenskega ljudstva.
Drug pomislek pri izbiri snovi imamo pa v tam, da v berilu ni sestavkov priznanih naših starejših pesnikov in pisateljev, ki so pisali za otroke. Tudi otrok v 2. razredu je prav, da se sreča npr. s Slomškom ali Stritarjem ali Levstikom. Med deli teh utemeljiteljev slovenskega mladinskega slovstva se brez dvoma najdejo sestavki, ki bi jih s pridam bral tudi otrok v 2. razredu osnovne šole. Tako srečanje z našimi velikani1 iz preteklosti bi nudilo učitelju priložnost, da bi otrokom o njih tudi kaj več povedal. Odločno smo proti mnenju tistih, ki mislijo, da se je slovenska kultura in zgodovina začela leta 1941.
Ti pomisleki pa seveda nič ne zmanjšujejo zasluge vseh, ki so pri novem učbeniku sodelovali, zlasti ne urednika. To je le mnenje nekoga, kj živi zasidran v slovenski tradiciji in ki želi, da bi tudi današnja naša mladež rastla iz teh korenin v novo dobo avtomobilov in popevk.
(r + r)
Sporazum glede Južne Tirolske na obzorju
Južno tirolsko vprašanje je kljub zadnjim atentatom — ali pa tudi zaradi njih — stopilo v -novo obdobje. Zvedelo se je, da je prišlo do sporazuma, ki so ga dosegli italijanski in avstrijski izvedenci v mešani komisiji. Razgovori so se vršili v Londonu in Švici. O tem sta se pogovarjala tudi Al do Moro in Silvius Ma-gnago, predsednik Volkspartei — južnoti-rolske ljudske stranke, ko se je predsednik italijanske vlade mudil na poletnih počitnicah v Predazzu.
Preteklo soboto pa je bil v Innsbrucku sestanek, ki se ga je udeležil žs omenjeni Magnago, z avstrijske strani pa sam kancler dr. Klaus, zunanji minister dr. Tončič ter avstrijski notranji minister. Na njem so pooblastili izvedence, naj vprašanje še nadalje proučujejo.
Zadnji ponedeljek pa se je v Boonu sestalo vods tvo glavnega odbora južnoti rol-ske stranke, vsega skupaj 60 oseb. Pričakuje se dolga razprava.
Sporazum predvideva večjo avtonomijo za bočensko pokrajino, ki pa bo še naprej del dežele Trento-AIto Adige. Bocenska pokrajina bo imela pristojnost glede kreditov in izkoriščanja javnih voda. V uradih bodo postopoma dobili večino pripadniki nemške narodnostne skupine; doslej so bili namreč Italijani v ogromni večini. Pač pa je sporazum odklonil zahteve Južnih Tirolcev kot npr. nadzorstvo nad rezidenco. Tudi; v bodoče se bo lahko vsak italijanski državljan naselil v bocenski pokrajini kot v vsakem drugem delu države. Vseljevanje južnjakov bo torej še vedno mogoče. Zavrnjena je bila tudi zahteva po pristojnosti pokrajine glede ureditve občin, kar bo ostalo pravica dežele.
Končno je bila odklonjena zahteva, naj b; poseben mednaroden organizem nadzoroval izvajanje sporazuma. Namesto lega organizma naj bi haaško mednarodno sodišče postalo nekakšen nadzorni organ, ki pa bi reševal le pravne spore, ne pa V°"
1	i tičnih. Na razgovorih v Innsbrucku in Bocnu je bilo prav o tem mednarodnem nadzorstvu največ govora, kajti če ne jamstva za izvajanje sporazuma, bo vse skupaj ostalo bolj ali manj na mrtvi točki.
Jz življenja Cerkve
Nov šolski učbenik Moja gredica
V
Censtohovska Mali božja in poljski narod
Skoraj v zemljepisnem središču današnje Poljske, sredi poti med Varšavo in Krakovom je samostan, katerega so zgradili v 14. stoletju na visokem apnenčastem griču, ki ga obdaja obširna ravnina. Sa-ttiostan se imenuje Jasna gora. Od leta 1382 hranijo tu častitljivo podobo Brez-tnadežne Matere božje, ki jo imenujejo Čenstohovska Mati božja. Censtolrova je *We mestu, ki ima danes 300.000 prebivalcev in se razteza ob vznožju griča. Čen-stohova je danes važno železniško in kovinarsko središče. V njem je sedež škofije, ki ima nad dva milijona vernikov. Pomembnost mesta pa je predvsem v dejstvu, da je Marijino svetišče na Jasni gori cilj izredno številnih romanj iz vse Poljske, zlasti v mesecu maju in ob Marijinih Vraznikih 15. in 26. avgusta ter 8. septembra.
OPIS IN ZGODOVINA MARIJINE PODOBE
Študij in najna\’ejša raziskovanja te častitljive podobe, ki so jih leta 1954 izvedli s stereoskopsko metodo in s kemičnimi analizami, dokazujejo da slika izhaja iz
stoletja. Podoba je naslikana na lipovem lesu. Spada v vrsto bizantinskih ikon, ki Predstavljajo tako imenovano Marijo »Ho-tlegetria«, to je vodnico popotnikov; najstarejša teh ikon je bila v Carigradu, dokler ni bila ob padcu tega mesta pod turško oblast leta 1453. uničena.
■	Sledove te vrste podobe Matere božje unamo v katakombah Priscile v Rimu R 2. in 3. stoletja. V rimski baziliki Marije Snežne častijo zelo staro podobo iste vrste, ki je izredno podobna čenstohovski trni Materi božji.
Dejansko izhaja čenstohovska črna Marija iz Vzhoda. Podobo je namestil na lasni gori leta 1382 knez Ladislav iz Opo-h, ki jo je vzel iz gradu v Velzu blizu Lwowa, kjer so jo že dolgo častili kot čudodelno. Mislili so, da prihaja iz Carigrada in da jo je naslikal sv. Luka. Že Usti čas so podobo obdajale številne legende. Ludovik d'Anjou, poljski in madžarski kralj jo je podaril puščavnikom sv. Pavla v samostanu Jasna gora, katerim le zaupal tudi varstvo te dragocene slike.
Vladar Ladislav Jagiello je prejel od papeža Martina V. za to svetišče številne Privilegije. Svetišče je postalo v kratkem času slovito zaradi zelo številnih čudežnih °Zdravljenj, ki so jih dosegli po posredovanju Matere božje. V samostanu hranijo Pa roko pisano knjigo, v kateri je opisa-ruh 581 ozdravljenj, do katerih je prišlo v letih od 1402 do 1654. I^eta 1430 so svetišče onečastili husitski napadalci, ki so Vrgli na tla tudi sveto podobo, jo ločili ha tri dele in dvakrat z mečem udarili po Marijinem obrazu. Udarca sta še danes Pldna.
Leta 1655 je bila Poljska v težkem političnem položaju. Švedski kralj Karol Gustav Wasa, ki je bil pretendent na poljski Prestol, je z najemniškimi četami vdrl v deželo. Njegove čete so se Že borile v Nemčiji med tridesetletno vojno. Ti protestantski vojaki, veterani v verskih voj-ttuh, so se s posebno vnemo vrgli proti katoliški Poljski, pri čemer so jim poma-guli poljski protestanti. V Varšavi so po-rUšili dvorec in vladar Ivan Kazimir je Ptoral zbežati na jug v Štezijo. V Pozna-niu so umorili pomožnega škofa Ivana llranieckega, ker ni hotel dovoliti, da bi
J
imeli v stolnici protestantski obred. Švedske čete so tako na široko vdrle na poljsko ozemlje, da imenuje zgodovina tisto dobo »švedska poplava«.
Švedske čete so oblegale tudi samostan Jasno goro s svetiščem črne Matere božje. Prior samostana p. Avguštin Kordecki je namreč zvedel o onečaščenjih, do katerih je prišlo v drugih poljskih svetiščih, zato ni pristal na izročite\’ samostana, ampak se je odločil, da ga bo branil s pomočjo bratov in manjšega števila plemičev pred švedsko vojsko, ki je bila daleko močnejša po številu. Obleganje je trajalo štirideset dni, od 18. novembra do 21. decembra 1655; vzbudilo je silen zagon za odpor po vsej Poljski, zlasti po njenih južnih predelih. Čenstohcnm je bila osvobojena in Švedi pognani iz dežele. Narodni junak te borbe je bil Štefan Czarniecki, ki so ga kasneje proslavljali kot vtelesenje ideala viteških in krščanskih kreposti.
Kralj, ki se je vrnil na Poljsko in se nastanil v Lvovu, se je na nasvet poljskega primasa in apostolskega nuncija zaobljubil, da bo postavil poljski narod pod posebno zaščito Matere božje. 1. aprila 1656 je šel vladar v stolnico, v kateri je apostolski nuncij Peter Vidoni daroval sveto mašo. Med povzdigovanjem je kralj stopil s prestola, odložil žezlo in krono ter pokleknil ob vznožju Marijinega oltarja. Potem ko je prejel sveto obhajilo, je v imenu poljskega naroda prebral zaobljubo, katere besedilo je izročil v nuncijeve roke. V zaobljubi je kralj proglasil Marijo za posebno zaščitnico poljskega kraljestva; obljubil je širiti njeno češčenje ter prisegel, da bo upeljal poseben praznik v čast Mariji čenstohovski ter da bo skrbel za zboljšanje življenjskih pogojev na kmetih.
Od takrat dalje se je češčenje čudodelne podobe začeto širiti po vsej Poljski. Leta 1111 je podobo slovesno kronal papež Klemen XI.
Po bridki razdelitvi na tri dete si je nato Poljska koncem leta 1918 znova priborila svojo neodvisnost; kmalu nato je morala prestati vdor sovjetskih čet, ki so meseca avgusta 1920 prodrle vse. do Varšave. Tedaj je poljski narod vneto prosil za nebeško pomoč svojo kraljico, Mater božjo s Censtohove. Opravljal je slovesne javne molitve, katerim je prisostvoval tudi papeški nuncij Achille Ratti, kasnejši papež Pij XI. Dne 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, so Poljaki dosegli pri Varšavi odločilno zmago in pregnali sovražnika. Pij XI., ki je bil teta 1922 izvoljen za papeža, je nato uvedel za vso Poljsko liturgični praznik Marije, Kraljice Poljske, ki se obhaja 3. maja, ko je poljski narodni praznik.
Po drugi svetovni vojni dne 8. septembra 1946 se je tam zbralo nad milijon vernikov z vsemi škofi in dvema kardinaloma, da se skupno pos\’etijo brezmadežnemu Marijinemu Srcu.
Ob tretji stoletnici zmage nad Švedi in proglasitve Marije kot Kraljice Poljske, dne 26. avgusta 1955 se je zbralo v Čen-stohovi nad milijon in pol oseb z vsemi škofi in nad tisoč duhovniki. Ob tej priložnosti je papež Pij XII. poslal pismo poljskim škofom. Poljski katoličani so pričeli pod vodstvom kardinala Wyszynskega leta 1951 posebno devetletno pripravo na proslavo 14. aprila 1966, ko so slavili tisočletnico poljskega pokristjanjenja'.
Roman Rus, Rim
Ko je bilo Tereziji Deteta Jezusa 22 let in je štela že šesto leto svojega vstopa v kanmeličanski samostan v Lisiexu, je od svoje rodne sestre Pavline — z redovniškim imenom Agneza Jezusova — in tedaj njene predstojnice, dobila ukaz, naj ji za njen god spiše spomine mladostnih let. Terezija Deteta Jezusa je v duhu pokorščine to delo sprejela in leto pozneje, dne 20. januarja 1896 izročila svoji sestri in predstojnici sad svojega truda, 84 listov debel zvezek spominov.
Sestra Agneza pa je kljub temu bila rahlo razočarana. Terezija se je v svojih spisih le bežno dotaknila svojega notranjega doživetja kot redovnica. Agneza pa je kot modra predstojnica slutila, da je Bog njeni rodni sestri določil posebno poslanstvo v svetu. Rekla ji je, naj svoje spise nadaljuje in razodene tudi vsa skrita doživetja svoje duše. Zopet je Terezija ubogala in v svesti si bližnje smrti zaupala papirju vso svojo notranjost in tako svet obogatila z delom neprecenljive vrednosti.
V	pičlih dveh mesecih je sestavila 27 strani. S tresočo roko je zapisala zadnje besede meseca julija 1897. Potem ni zmogla več. Dva meseca pozneje, 30. septembra, je umrla.
Mala Terezija je začela pisati svoje spomine le, da ugodi svojima rodnima sestrama Mariji in Pavlini, ki sta bili skupaj z njo v Karmelu. A čim globlje se je utapljala v svoje spomine ,tem jasneje je čutila, da bo z razodetjem svoje »male poti« izvrševala še po smrti od Boga ji zaupano poslanstvo.
Zato je naravnost želela, naj bi se ti spisi objavili takoj po njeni smrti. Dobro pa je vedela, da taki kot so, niso zreli za tisk. Pisala je v naglici, pogosto do smrti utrujena, vročična in brez vsakršnega namena ustvariti kakšno literarno delo. Zato je pooblastila svojo sestro Pavlino, naj rokopise primemo predela.
»Draga mati,« je dejala nekoč, »vse, kar se vam bo zdelo primerno črtati ali dostaviti v zvezku mojega življenja, naj bo kakor da črtam in dostavljam jaz. Spomnite se tega pozneje, ne pomišljajte se in ne dvomite prav nič o tem.«
Sestra Agneza Jezusova se je tega pooblastila držala in rokopise v marsičem krajšala, preuredila in dopolnila tudi z oziram na osebe, ki jih je Terezija v svojih spisih omenjala in so bile še žive. Ni pa s tem prav ničesar odvzela bistvu »Povesti duše«, le 'besede niso bile več izvirno Terezijine.
Pol leta po smrti male Terezije je tako predelan rokopis izšel v knjigi pod naslovom »Povest duše«. Skromna naklada 2000 izvodov se je zdela založniku nadvse tvegana. A se je zmotil. Malokatera 'religiozna literatura se je tako naglo razširila .po svetu kot »Povest duše«.
Leta 1940, ko je bila knjiga prevedena že v 38 jezikav, smo tudi Slovenci dobili »Povest duše« po zaslugi naših karmeličank na Selu pri Ljubljani. Naklada je kmalu pošla, a vojna vihra je preprečila ponovno izdajo.
»Povest duše« je tako rekoč preplavila svet. Mala cvetka je med tem dosegla čast oltarjev in vedno pogosteje so se pojavljale pripombe, naj se objavi izvirna povest njene duše. Izvedelo se je namreč, da njena dotedanja »Povest duše« ni pristen ponatis njenih rokopisov in da so bralci dobili v roke predelane Terezijine spise. S tem ni nihče dvomil v resničnost teh spisov, a hoteli so brati »Povest duše« tako, kakršna je izšla izpod roke, pa čeravno morda nespretne mlade redovnice Terezije — a zato svetniške roke.
Slednjič je tudi Sveti sedež sam zaželel, da se objavi izvirnik »Povesti duše«.
Po smrti sestre Agneze in po njenem naročilu je zadnja še preživela Martinova hčerka Celina poskrbela za izdajo izvir-
nih Terezijinih rokopisov. Leta 1956 je Karmel v Lisiexu objavil fotokopirano izdajo treh Terezijinih rokopisov, ki so sestavljali nekdanjo »Povest duše«: dva zvezka spominov in deset strani cbšimo pismo, v katerem je Terezija opisala svoji rodni sestri Mariji svojo »malo pot«.
Tudi Slovenci smo tako dobili izvirni rokopis sv. Terezije Deteta Jezusa. S posebnim dovoljenjem osrednjega urada Karmela v LisieKu je za prevod iz francoskega izvirnika poskrbel p. Alojzij Kukoviča DJ. Kot pogoj za slovenski natis pa je urad zahteval, naj se iz nekdanje »Povesti duše« izpusti uvod in 12. poglavje, ker nista Terežijino delo. Uvod je namreč le pojasnilo k »Povesti duše«, 12. poglavje pa so sestavile karmeličanke, ki so bile priče krepostim in sveti smrti Terezijini.
Slovenski prevod izvirnih Terezijinih rokopisov je izšel sedaj v založbi Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini v lepi opremi na 280 straneh ter v 1000 izvodih. Krasi ga več avtentičnih slik Male cvetke ter fotografski posnetek njenega rokopisa na zadnji platnici knjige.
Vsem, ki so že brali prvo slovensko izdajo »Povest duše« in tistim, kj je še niso, to novo, avtentično izdajo toplo priporočamo. Naročite jo lahko na upravi Katoliškega glasa v Gorici. Broširana izdaja stane 2000 lir, vezana 2500. Za poštnino in ovojnino je treba dodati 250 lir.
Z. P.
Zmaga tujih zborov v Arezzu
V	dneh od 25. do 28. t.m. se je vršilo v Arezzu 14. mednarodno polifonsko tekmovanje »Guido d’Arezzo«, na katerem je nastopilo 38 pevskih zborov iz naslednjih držav: Avstrije, Čahoslovaške, Francije, Grčije, Zahodne Nemčije, Jugoslavije, Madžarske, Nizozemske, Vel. Britanije, Španije, ZDA in Italije. Nekaj zborov je že prej odpovedalo svojo udeležbo, med njimi tudi Akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. Od slovenskih zborov je bil tako navzoč le »Jacobus Gallus« iz Trsta.
Tekmovanje se je uradno pričelo v četrtek, 25. avgusta s Slavnostjo v gledališču »Petrarca«. Na otvoritveni slovesnosti so govoril; areški župan Gnocohi, predsednik društva »Amici della mušica« prof. Paz-zagli ter državni podtajnik v zakladnem ministrstvu sen. Braccesi, ki je uradno otvoril prireditev. Po vrstnem redu so si tri dni sledile tekme v ženskih, mešanih in moških zborih, gregorijanskem petju ter folklori. V nedeljo dopoldne pa se je vršil koncert cerkvene glasbe v cerkvi S. Maria della Pieve; pokrajinska in občinska uprava pa sta priredili sprejem na čast gostom v pokrajinski palači. V nedeljo zvečer je bil zaključni koncert nagrajenih zborov, kj ga je v celoti posnela italijanska televizija. Nedeljskemu in .petkovemu ve-
černemu nastopu je prisostvoval tudi italijanski zunanji minister Fanfani, doma iz Arezza.
Za posamezne kategorije so odnesli prve tri nagrade naslednji zbori:
I. kategorija (mešani zbori - polifonija): 1. Schola C an torom iz Osforda (Vel. Britanija) ; 2. Motettenchor der St. Mat-thaeusikirche iz Munchema (Zah. Nemčija); 3. Le cantrel de Lyon, Lyon (Francija).
II. kategorija (moški zbori - polifonija):
1. Schola Cantorum St. FoiHan, Aaehen (Zah. Nemčija) j 2. Moravska pevska akademija ,Brno Češkoslovaška); 3. Coro E. Grion-CRDA, Tržič (Gorica).
III. kategorija (ženski zbori): 1. Pevec-ky sbor Jested, Liberec (čehoslovaška);
2. La Cantrel de Lvan, Lyon (Francija);
3. Zbor A. Vandor, Budapest (Madžarska).
IV. kategorija (folklora): 1. Schola Cantorum iz Oxforda (Vel. Britanija); 2. Akademski hor Slobodan Princip-Seljo, Sarajevo (Jugoslavija); 3. Peveckv sbor Jested, Liberec (Čehoslovaška).
Gregorijansko petje: 1. Cantori di As-sisi, Assisi; 2. Associazione Čarale S. Maria della Valle, Subiaco pri Rimu; 3. Polifomea de la Asociacion. de mušica, Ge-rona (Španija).
Obširneje 'bomo poročali v prihodnji številk; našega lista.
Smrt zaslužne slovenske redovnice
Iz Aleksandrije v Egiptu je prišla žalostna vest, da je tam umrla 12. avgusta s. Marija Beata iz kongregacije šolskih sester.
Pokojna sestra je bila goriška rojakinja, saj se je rodila 23. februarja 1902 v Solkanu. Kot dekle se je pisala Ludovika Gomišček. Redovno preobleko je doživela jata 1923 v Mariboru. Nato jo najdemo kot mlado redovnico v takratnem Siiro-tišču (danes Zavod sv. Družine) v Gorici. Toda življenjska pot jo je vodila še dalje od svojih rodnih krajev. Predstojnik; so jo poslali v Aleksandrijo, kjer je služilo toliko naših žena in deklet iz goriške okolice, s Krasa, Vipavske doline, Tolminskega ter iz Brd.
V	Aleksandriji so imele slovenske šolske sestre zavetišče za dekleta. Naravno je bilo, da je 'bila ta hiša odprta tudi za slovensko dekliško mladino. Tam so se dekleta tedensko shajale, tjakaj prihajale, kadar so bile proste, tam si iskale razvedrila in tudi duhovne okrepitve. Sestre so jim posredovale službe, držale v evidenci vse slovenske nameščenke v mestu in okolici, stare in bolehne pa sprejemale za stalno pod svojo gostoljubno streho. Se danes je v zavetišču v Aleksandriji nad 15 starih žena Slovenk, ki tam preživljajo večer svojega življenja,
Blaga pokojnica se je zanje, kakor tudi za vse ostale Slovenke v Egiptu ves čas velikodušno žrtvovala. Lani ji je bilo dano videti še en.krait naše kraje. Vrnila se je nato na kraj svojega apostolata — in tam 64 let stara sedaj zatisnila svoje trudne oči. Imela je lep pogreb, na zadnji poti jo je spremilo kar 11 duhovnikov, in vsi so se zavedali, da pokopavajo vzorno redovnico, ki se je vsa povžila v delu za božjo čast in za telesno in duhovno dobro bližnjega. Naj v miru počiva v zemlji faraonov, ki ji je postala drogi dom!
^'iHiHitiiiiiitiiiiiiiiiiiiHiiuiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiniiMiitiiiiiiiiuniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitimiiiiiiiiiiiiH
V nedeljo, 4. sept. ob 4. uri popoldne na Proseku Marijina procesija
^■iitiiiiiiiiiiiHiiiiiiiititiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiii  ...............................................  [minil!.............................umi.....................................................
*NT0N VAN DE VELDE
Srce zmaguje
ščr -rr-T-rr-------------------z=2zr 33
Naslednji dan prinese jutranja pošta N"rič: pismo od Lowac-ja; drugič: račune dobaviteljev, skupaj sedem sto šest-'feset frankov; tretjič: okrožnico »Galeo-***«: »Vabljeni ste k uredniški seji dne
Ig,
tega meseca.«
*Oh,« pravi Jon, »šestnajsti je danes, ^toeta, otrok, danes popoldne moram z do-Brez ntene ne opravijo.« Jonov smeh otrPne; vid; Greeto, kako se z nagubanim ^elom sklanja nad račune. »Težko je, kaj-ženka?«
“Da,« vzdihne Groeta, »kje naj izkopljeva 'kriar?«
“Ah ,.,« (Jon poskuša, da bi bil videti zaupanja) »januar ima še polnih šti-*'inajst dni. Ta čas se nam denar gotovo ^teče.«
In potem odpreta Lovvijevo pismo. »Go-sik>d Gerrits,« piše Lovvie, »jaz bi rad ko
bi Najemnino od zadnjih Štirih mesecu plačali ker bi mi biv Denar- potreben in hvala v naprej.«
Jon računa: sedem sto pa toliko in toliko, zraven najemnina za štiri mesece, to da... čuti, da mu pogum gineva ko sneg v soncu. Tega zneska ne zbereta v dveh tednih. Razen, ako bi šola... saj, saj, to je kakopak izhod. »Poglej, Greetica, če vse prav premisliš, bo gotovo šlo. Samo pomisli, otrok: toliko malih gostov pri mizi in toliko osebja, Bog nebeški, izpraznijo nam štacuno v pol ure! In to bo vsak dan tako. Preštej vendar na prstih:
■	sedem dni v tednu da prehranjujejo.,, vsaj petdeset, ne, sedemdeset ljudi... Več bova morala naročati, otrok, več špecerije, več zelenjave, več sira, več... Nak, s tem še počakajva, dokler nam upraviteljica ne prinese naročila. Pisal bom Lo vvieju, da bo dobil v štirinajstih dneh svoj denar z obrestmi. Ah, Greeta, nebo je z nami in posreči se nama, prepričan sem, posreči se nama! Pridi sem, sleci Peeru njegovo nočno srajco ter ga obleci m Lientje naj gre z nama do šole. Naprej!«
In čeprav je čutila Greeta, da ji zaupanje gine — besede njenega fanta so odpihale oblake. Odprla bo »Zlato zvezdo« to jutro s smehom in z neslišnim: »Bodi pozdravljeno!«
Pred šolskimi vrati se poslovita Linka in očka od Peera. »Bobo, Pee!«
»Zbogom, pobič!«
»Zbo-gom, očka!«
Jon hoče s svojo punčko dalje, toda vratarica ga zadrži. »Ali ste vi gospod Gerrits? Tukaj so gospodična upraviteljica pustili pismo —« Zenska po svoje postavlja besede. Jon veselo sprejme pismo, to bo prvo naročilo. Nikar odpirati, preden boš doma, Jon, naj bo tudi presenečenje za mamico. Jon vleče Lientjo za seboj. Otrok drobenti in pleše, očetove noge so namreč neznansko dolge!
Doma se nagne Greeta radovedna s svojim mažičkom nad mnogo obetajočo epi-stolo in skupaj bereta: »Izvolite nam poslati za poskušnjo zavojček cikorije. Z odličnim spoštovanjem.«
»Hudiča,« zaječi Jon. Ušlo mu je, kaj se hoče. Skupaj obmirojeta pač pet mi-
nut pri kuhinjski mizi. Še štirinajst dni... Zvonec v štaeuni prinese spremembo. Greeta natehta dva semleta muškatna oreha in pol funta polnomastnega sira. Jon varno zapre pred vonjem kuhinjska vrata in obsedi v somraku. Roke je zaril v siveče lase pa tako, da se ga Lientja zboji.
»Pridi srček, nikar jokati, saj sva si tako dobra, tako dobra prijatelja... in povem ti še enkrat povestico o bogatem kraljeviču, ki je v zlati kočiji...« Daj, Jon, le kvišku pogum! Življenje ‘je igra s srečo in veter se lahko zasuče.
Opoldne gre po Peera prod šolo; pri tem izroči vratarici zavojček za poskušnjo. Podoben je skoraj zavitku s sladkarijami, tako skrbno in izbrano je omotan in z rožnatim trakom prevezan. Ali bo upraviteljica to razumela?
»In zdaj,« pravi Jon po kosilu (stlačen krompir s čebulo in sekljanino), »zdaj gre Jon Gerrits k seji z literarnim magistratom. Denarja Do kakor pečka, Greeta, plavala boš v brokatu in kolinski vodi. Zdravstvuj, srček, in suči "Zlato zvezdo”. Naj že bodo vile ali grablje, v štirinaj-
stih dneh bova vedela, kako bo z nama.« Objame Greeto okoli ramen: »Punica, pu-nica, ko bi tebe ne imel in tvojih malih pamžkov...« In jo cmokne in odide na cesto in se naredi korajžnega. Pridi, skri-bent, zdaj čaka visoki sodnik »Galeono«.
Stvar se vrš; pri Taetsu. Taets oddaja majhno dvoranico za razstave in v drugem nadstropju njegove hiše je mogoče kovati zarote proti plačilu dvajsetih frankov za vsako sejo. Ko pride Jon tja, je zbor že polnoštevilno zbran. To so: Bruno Slabynick, 22 let star, samski; Sander Vermeulen, isto; Fok van der Heeren-donck, 26 let star, sicer isto; Mikkers, eno leto mlajši kakor Fok, in prav tako samski; naposled pater FSerkloos, ki kroti »Galeono« in ji je za cenzorja. Jon si misli: Jaz sem edini z družinsko knjižico. Nenadoma začuti, da je tako daleč izven tega kroga, da se ga poloti želja, da bi se pri priči obrnil, toda FSerkloos ga potegne na stol ob svoji strani;
»Bog daj, Gerrits, me veseli, da vas vidim. Kako je z Noetovo barko,«
(se nadaljuje)
Stran 4
Slovensko Alojzijevišče v Gorici
RZASKE
NOVICE
Osemnajsti Marijanski shod na’Opčinah v nedeljo 11. septembra popoldne
važno to: znajmo zbuditi pravo zanimanje za skupni marijanski shod od Števerjana do Miljskih hribov! Vsi zavedni možje in fantje, vsa verna dekleta in žene, vse članstvo naših organizacij z veseljem in resno zavzetostjo na veliki skupni praznik! Gremo na skupni shod, da ob Marijinem oltarju javno izpričamo vero v našega vsemogočnega Boga. Gremo na skupni shod, da ob Marijinem oltarju zadostimo za naše osebne in javne grehe. Gremo na skupni shod, da se Mariji — Materi naše Cerkve priporočimo in tudi zahvalimo. Vsi smo otroci Cerkve, katere je Marija — mati. Naj nas varuje in srečno vodi skozi življenje!
Vabimo, poslušajte v nedeljo, 11. septembra ob 12,15 oddajo Vera in naš čas, popoldne pa vsi na 18. marijanski shod, praznik naše vernosti, praznik naše stalne mladosti po veri in milosti!
Vse drage rojake vabijo tržaški in goriški duhovniki
Dragim rojakom na Primorskem oznanjamo 18. marijanski shod na Opčinah. Kdo je mislil tam v začetku leta 1949, da bodo naši shodi postali tako veliki skupni prazniki, tako velika duhovna moč za vso slovensko javnost! Marijanskih shodov se sedaj ne samo veselimo, ampak se na njih resnično notranje bogatimo, ker odhajamo na svoje domove duhovno bogatejši,
v	veri močnejši. Naj bo tako tudi letos In zlasti še letos, ko bo centralna misel shoda Marija — Mati naše Cerkve. V tem velikem pokoncilskem času se pred našimi očmi marsikaj spreminja; tudi v sami Cerkvi in direktni službi božji je mnogo človeških sprememb. Naj se vse to godi pod varstvom Nje, ki je Mati naše svete Cerkve!
Spored: ob 4. uri popoldne rožni venec pred fatimskim oltarjem v openski cerkvi, sledi slovesna marijanska procesija, nato sv. maša z govorom na vaškem trgu Brdini in sklep. V tem tednu je
Počitniška kolonija v Rigolatu
V	Rigolatu, ki se nahaja v osrčju Kar-nije, letujejo deklice iz Trsta in okolice. Kolonijo je organizirala slovenska Vincen-cijeva konferenca iz Trsta. Vseh deklic je 80 in so razdeljene v štiri čete. Dnevni red kolonije je enak redu drugih kolonij.
Deklice vstajajo ob 7B, po kavi pa gredo na daljši sprehod: k reki, v gozdič, v bližnje vasice. Ob povratku v kolonijo jih čaka okusno kosilo. Po popoldanskem počitku se gredo spet sprehajat; zvečer prisostvujejo kakemu primernemu televizijskemu programu. Ob 21” zavlada tišina.
Poleg te naše slovenske kolonije letujeta tam blizu še dve italijanski. Tamkajšnje turistično društvo je povabilo izrecno našo kolonijo, da bi nastopila 14. avgusta s kratkim dvojezičnim programom. Imeli so samo pet dni časa za pripravo, vendar so čas dobro izkoristili in lepo nastopili. Na sporedu je bilo petje, prizorčki in recitacije. Imeli so tudi harmonikarja in kitarista. Sam gospod župan se je ob koncu
Kip
fatimske
Matere
božje
na
Opčinah
prisrčno vsem zahvalil za trud. Povedati moramo namreč, da je nastopilo tudi osebje kolonije z venčkom raznovrstnih pesmi.
Kot vidite, poteka čas zelo hitro. V Trst se bodo deklice vrnile 2. septembra. Do tedaj pošiljajo vsem topel pozdrav.
Potrebna je večja pozornost pri uživanju zelenjave in sadja
Tudi tržaška javnost je vznemirjena zaradi zastrupitve s sadjem in zelenjavo v južni Italiji. Nekateri kmetovalci proti vsem predpisom uporabljajo strupene sno-
vi	za uničenje mrčesa, ki pa so tudi za človeka smrtonosni. Upanje je, da se pri nas to ni dogajalo,. saj imajo kmetovalci na razpolago vrsto strupov proti mrčesu, ki za človeka niso škodljivi.
Vsekakor je ministrstvo za zdravstvo izdalo navodilo, naj vsi, ki v teh mesecih uživajo zelenjavo in sadje, pred zavžitjem sadeže dobro operejo, sadje olupijo in zelenjavo po možnosti skuhajo.
□ RIŠKE
NOVICE
100-letnica redovnic Previdnosti v Krminu
V	začetku leta 1866 je božji služabnik Luigi Scrosoppi, ustanovitelj redovnic Previdnosti, premestil ustanovno hišo omenjenih redovnic iz Vidma v Krmin. Takratni krminski župnik Anton Maroeco je v veliki skrbi za versko vzgojo mladine naprosil Scrosoppija, naj bi dovolil, da bi se njegove redovnice naselile v Krminu in prevzele skrb za vzgojo mladine. Sorosop-Pi je v to privolil in tudi goriški nadškof je sprejel v svojo nadškofijo samostan in cerkev redovnic Previdnosti v Krminu. Ta samostan in cerkvico so prej upravljale sestro krščanskega nauka. Pozabljeno in skoro razpadlo cerkev sv. Katarine so obnovili in na oltar postavili podobo Rosa Mistica (Rože skrivnostne), katero danes globoko častijo ne samo Krminčani, tem-
več vsi verniki goriške in videmske škofije.
Letos praznuje ta obnovljena cerkev in samostan 100-letnico, odkar so ju sprejele v oskrbo redovnice Previdnosti, ki so bile za Krmin in okolico pravi blagoslov. Več let so vodile osnovno šolo v samostanu. Prekinjena je bila ob začetku druge svetovne vojne. Dalj časa pa se je ohranila dekliška šola za ročna in gospodinjska dela /kjer so dekleta dobila tudi dobro versko vzgojo in se tako pripravila za življenje v družini. Druga svetovna vojna je tudi to šolo ukinila.
A še danes vrši samostan in cerkev Rože skrivnostno velik apostolat med furlanskim ljudstvom. Tu je žarišče in središče neprestanega zadoščevanja Bogu za grehe ljudi. V samostanu preživljajo zadnja leta življenja onemogle in bolne redovnioe Previdnosti, ki so na raznih postojankah
V zadnji številki Kat. glasa smo opozorili starše, da se je vpisovanje v naš zavod že začelo. Danes vabilo ponavljamo. Starši, ki bi radi oskrbeli svojemu sinu ne samo pomoč pri učenju, marveč tudi dobro krščansko vzgojo, naj , se poslužijo te možnosti.
Zavod vodijo duhovniki, ki skrbijo, da se fantje pridno učijo in da tudi v nravnem življenju napredujejo. Navadno se predstojnikom v največje zadovoljstvo staršev oboje tudi posreči: gojenci dosežejo dobre šolske uspehe in zrastejo v dobre in verne fante. Precej staršev bi lahko našteli, ki so zavodu iz srca hvaležni, da jim je pomagal vzgojiti sinove tako, da so jim sedaj v veselje in ponos.
V zavodu mora vladati red in disciplina. Mladini to ne ugaja, ker bi bila rada čimbolj prosta. Zato ne gre prav rada v zavod. Toda starš; bi se pa morali zavedati, da brez reda in discipline ni napredka in uspeha nikjer. Red in disciplina sta potrebna otrokom tako v šolskih letih, kakor pozneje v življenju. Že ko fant nastopi vojaško službo, to izkusi. Marsikateri gojenec je pisal od vojakov, kakšni reveži so bili tisti fantje, ki prej niso poznali discipline. V kakšno breme jim je bila vojaška služba. Ti so se pa smejali, ker jim disciplina ni bila nič novega.
So starši, ki pripoznajo koristi, katere nud; zavod gojencem, vendar fanta vanj ne pošljejo. Mislijo namreč, da se fant lahko doma uči in hkrati še pri delu po-
maga. To se navadno ne obnese. Za učenje je treba časa in sveže moči. Če dela, se ne more učiti; če je truden tudi ne, prav tako ne, kako-r če je bolan. Učenje je delo.
Nekateri starši se bojijo mesečne vzdr-ževalnine, katero je treba redno odplačevati. Lahko mirno zagotovimo starše, da je Alojzijevišče imelo od vseh zavodov najnižjo vzdrževalnino in še ta je bila nekaterim staršem znižana, da so jo lahko zmogli.
Velika dolžnost staršev je ta, da skrbno vzgojijo otroke. Če pa zaradi dela ali kakega drugega vzroka sami tega ne zmorejo, naj jim poskrbijo vernih vzgojiteljev. Te najdejo v krščanskih zavodih (v Gorici v Alojzijevišču in zavodu sv. Družine).
Seveda ne manjka tudi staršev, katerim dobre, verne vzgoje ni mar. Nje zadene očitek, katerega je že v davnih časih naslovil na take starše škof, sv. Janez Kri-zostom: »Manj kot za govedo se brigajo za otroke. Za osla in konja jih bolj skrbi kot zanje. Če ima kdo tovorno žival, si zelo žene k srcu, kako bi ji poskrbel najboljšega hlapca: ne vzame nobenega nepridiprava, ne tatu, ne pijanca, nikogar, ki bi ne bil dobro vešč ravnanja z živino-. Če pa je treba za vzgojo otroka vzeti učitelja, tedaj se pa po-služi prvega, ki je pri roki,, čeprav nobena umetnost ni večja kakor umetnost vzgajanja.«
Krščanski starši! Otroke v krščanske zavode!
svojih redovnih hiš žrtvovale Bogu in službi bližnjega vse svoje moči in zmožnosti. Sedaj jim je ostalo le še trpljenje in to rade darujejo Bogu za grešni svet. Ta neprestana čista daritev razliva božji blagoslov na vse ,k; smo potrebni božjega varstva in pomoči.
Novi župnijski upravitelj na fari Srca Jezusovega v Gorici
Vse od lanskega oktobra, ko je župnijo Srca Jezusovega -v Gorici zapustil msgr. Monti, je to župnijo upravljal kanonik msgr. Risti-ts. Sedaj je bil imenovan za župnijskega upravitelja te pomembne goriške župnije duhovnik Roma-no Valle. Rodil se je v Stražicah leta 1921 in bil od škafa Ma-rgottija posvečen v duhovnika leta 1946. Vse doslej je bil nameščen kot kaplan in pozneje kot župnijski upravitelj fare sv. Ambroža v Tržiču, kjer se je odlikoval kot izredno zmožen duhovnik. Njegovi starš; živijo še vedno v Stražicah.
Novemu župniku izrekajo tud-i slovenski verniki župnije Srca Jezusovega dobrodošlico.
Spremembe med kapucini
Po triletni službi kot gvardian v kapucinskem samostanu v Gorici je zapustil Gorico dosedanji gvardian p. Ezio, ki je bi-l premeščen v -Cagli za pridigarja. Na njegovo mesto je bil imenovan za gvar-diana p. Rihard, dosedanji namestnik gvardiama.
P. Metod iz Mirna, ki je bil do sedaj na Stari gori, je bil premeščen v Trst za slovenskega spovednika pri kapucinih na Montuzzi.
P. Gabriel Česnik je prišel iz Padove v Videm za predstojnika na mestnem pokopališču.
P. Damaz, doma iz Trnovega pri Gorici, je bil iz Benetk premeščen v Padovo za spovednika namesto božjega služabnika p. Leopolda.
Športna manifestacija V. memorial M. Filej
Tudi letos bo Š. Z. Olimpija organizirala v okviru »Memoriala M, Filej« razne športne tekme. Jo to največja slovenska športna prireditev na Goriškem, ki se bo letos vršila proti koncu meseca oktobra in meseca novembra. Na programu bodo: lahka atletika, odbojka, namizni tenis, streljanje z zračno puško in nogomet. Podroben program in urnik bosta javljena pozneje, ko bodo znani datumi raznih tekem Slovenskih športnih iger na Tržaškem. Vabimo Gorico in vasi z Goriškega, da se začnejo pripravljati in da sc v čim večjem številu prijavijo.
Organizacijski odbor
Študijski tečaj v Assisiju
Gibanje »Pro Civitate Christiana'« je organiziralo 24. študijski tečaj v Assisiju. Trajal je od 23. do 29. avgusta. Na teh tečajih vsako leto proučujejo resnice apostolske vere. Letos so na tečaju razpravljali o smrti. Sodelovali so odlični profesorji z vseh področij kulture. Vzporedno s predavanji so bile vsak večer umetniške prireditve: igre, koncerti, plesi, zbori.
RADIO
TRST A
Spored od 4. do 10. septembra 1966 Nedelja : 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkv-e v Rojanu. — 10.15 Od nedelje do nedelje na našem valu. — 10.45 Pihalne godbe. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Hči žabjega kralja«. — 12.00 Nabožna glasba. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.30 Glasba po željah.
— 15.30 Ivan Pregelj: »Tolminci«: (4) »Čebele in -troti«, v priredb; M. Jevnikarja.
— 16.00 Ljudski plesi. — 16.30 Revija orkestrov. — 17.00 Popoldanski ples. — 18.00 R- Schumann: Simfonija št. 3 v es-duru, op. 97, imenovana »Renska«. — 19.15 Nedeljski vestnik. — 19.30 Italijanske počitnice. — 20.30 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico septembra«. Ponovitev v torek , ob 12.00. —
22.00	Nedelja v športu. — 22.10 Nova glasba. — 22.45 Antologija jazza.
Torek : 12.15 Počitniška srečanja. — 13.30 Znane melodije. — 17.20 Glasbeni kalejdoskop. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. —
18.30 Baročne skladbe. — 18.55 Milan Pre-banda: Bosanski pastorale za flavto in klavir, ter Primož Ramovš: Dve uspavanki. — 19.15 Iz ženskih tednikov in revij. — 19.30 Parada orkestrov. — 20.35 W. A. Mozart: »Figarova svatba«, komična opera v štirih dejanjih.
Torek: 17.20 Glasba za vaš transistor.
— 18.30 Ustvarjalci modeme glasbe: G. Martuori: Noveletta, Nattumo, Giga. —
19.15 Spoznavajmo naravo. — 19.30 Svatba v slovenski pesmi. — 20.35 Italijanski ansambli lahke glasbe. — 21.00 Gore v slovenski literaturi: Boris Režek: »Poslednje plezanje«. — 22.00 Paberki iz diskoteke. — 22.45 Črni cvet, jazzovska revija.
Sreda : 12.15 Turistični razgledi. — 13.30 Glasba iz filmov in revij. — 17.20 Glasbeni kaleidoskop. — 18.00 Ne vse, toda o vsem.
— 18.30 Komorna dela F. Schuberta. —
19.15 Sodobne bolezni: G. Garavaglia: »Prometne nezgode«. — 19.30 Motivi, ki so mladim všeč. — 20.35 Glasbene razglednice. — 21.00 Simfonični koncert orkestra in zbora RAI iz Turina. V odmoru (približno ob 21.50) Obletnica meseca: »Hen-rvk Sienkievicz, ob petdesetletnici smrti«.
— 22.45 Sentimentalne pesmi.
Četrtek : 12.00 1866-1966: Furlanija in Italija: Piero Pezzč: »Sto let glasbe«. — 13.30 Glasba po željah. — 17.20 Glasba za vaš transistor. — 18.30 Slavni solisti: pianist Artur Rubinstein. — 19.00 Zlata skrinjica. Otroške pesmi in skladbe. — 19.40 Zbor »Aquilee« iz Basiliana v Furlaniji. — 21.00 »Zaprta vrata«. Detektivka, — 22.25 Milo Cipra: Sonata za violino in klavir, op. 19.
— 23.00 Vokalna polifonija: Madrigali Orlanda Gibbonsa.
IPetek : 12.15 Zena in dom. — 13.30 Glasbeno potovanje. — 17.20 Glasbeni kaleidoskop. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. —
18.30 Slovenski solisti: Orglavec Hubert Bergant, — 18.55 Maiurice Ravel: Bolero.
— 19.15 Umetnostne galerije v Italiji: Milko Bambič: »Galerija Doria-Pam-phili v Rimu«. — 19.30 Sodobni motivi. — 20.35 Gospodarstvo in delo. — 21.00 Koncert
operne glasbe orkestra RAI iz Rima.
22.00	Sindikati v moderni državi: P. Re scigno: (10) »Načini sklepanja kolektivni1 pogodb«. — 22.15 Harmonija zvokov to glasov.
Sobota:	12.15	-	Živalstvo	Jadranskega
morja: Tone Penko: »Življenjski prostor-morska skala«, — 13.30 Pesimi za poletje
—	14.45 Parada orkestrov. — 15.30 Zbof »Lojze Bratuž« iz Gorice, ki ga vodita Z d ravko' Klanj šček in Ivo Bolčina. — 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — 16.20 Jožko Lukeš: »Sreča na štirih kolesih*' delo priporočeno na natečaju RAI za izvirne slovenske novele 1965. — 17.20 Razku-štrane pesmi. — 18.30 Panorama ameriške folklore: »Glasba Stephena Fos-terja«. "
19.15	Počitniška srečanja. — 19.30 Nastopi zabavnih ansamblov na Radiu Trst. — 20.35 Teden v Italiji. — 21.00 »Patent«. Enodejanka. — 21.25 Operetne melodije. — 22.15 Pesem in ples.
Koncert v tokijski stolnici
Tokijski nadškof kardinal Peter Tatsu* Doi je dovolil, da so priredili v njegovi stolnici koncert angleške glasbe v proslavo 900-1etnice westminstrske katedrale. Anglikanski organizatorji koncerta so zelo cenili to kardinalovo dejanje, ki je imele velik ekumenski pomen.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N. 2.000; N. N-
1.000 ■ Bremec Štefanija 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; družina Koren Stanko 5.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; v spomin na pok. ženo Amalij0 mož Franc 2.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000; Marijina družba 17.000; N. N. 1.000- N. H-5.000; N. N. 4.000; U. Z. 3.000; N.’ N. ol smrti 200.000. Vsem darovalcem Bog pl3' čaj, pokojnim pa daj večni pokoj.
Za Zavod sv. Družine v Gorici: Družin3 češčut poklanja 5.000 lir namesto cvetj3 na grob pok. strica Janeza.
Za Alojzijevišče: Družina češčut namesto cvetja na grob pok. strica Jane*3
5.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: M. M. ]1
Trsta mesečni dar 4.000 (julij-avgust); N-N. z Opčin 2.500; Avber Marija iz Zgonik3 5.000; Dobrotnik iz Siona v Švici 5.0001 M. N. iz Rima 3.000; Viktorija Sosič n3' mesto cvetja ob pogrebu brata openske kaplana g. čoka 2.500 lir.
Vsem dobrim srcem Bog povrni!
OBVESTUA
V nedeljo 11. septembra bo ob 14. ul
odpeljal avtobus s Travnika v Gorici h Opčine na marijansko procesijo. AvtobU bo vozil po običajni poti skozi Podigof in Sovodnje. Vpisovanje pri g. fotograf1 Kleiindienstu.
V Bazovici bo 6. septembra ob 20. ut v župni cerkvi sv. maša za bazoviške žrtv«
8.	septembra, na praznik Marijinega roj stva, pa bo ob 20. uri sv. maša, nato 0 bičajna marijanska procesija.
28. avgusta nas je nenadoma zapusti v Bocnu naš dragi
JANEZ ČEŠČUT
Žalostno vest naznanjajo globoko potf3 žena Silvija, sin prof. Marjan, brata Frato3 in Ciril, svakinja Ana, nečak, nečakinje 31 sorodniki.
Sovodnje - Bočen , 30. 8. 1966
ZAHVALA
Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so čustvovali z nami ob izgubi moje drafl žene
VIKTORIJE BUDAJ
Posebna zahvala čč. gg. duhovnikom3, darovalcem cvetja in vsem, ki so jo sprf mili na njeni zadnji poti k večnemu 9° čitku.
Žalujoči: mož Jože in hči £d$' sin Sergio z ženo Olito in ostalo sorodstvo
Opčine, 1. septembra 1966
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolp3^ trgovski L 30, osmrtnice L. 50, več ^ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr.
Tiska tiskarna Budin v Gorici