372
Dopisi.
Iz Notranjske Bistrice. J. B. — Te dni sem prejel od gospod dr. Toman-a sledeče pismo. Prosim, ljube ^Novice", da ga svojim bravcom naznanite.  Glasi se tako:
5?Slavni gospod! Verli rodoljub! Ko bi ne imel v rokah razveselivnega in terdnega dokaza, da Vaše zaupanje do mene je gotovo , bi se pač moral bati , da me znate imeti za nehvaležnika , ker do danes Vam nisem se zahvalil za zaupnico, ki ste mi jo poslali iz Notranjskega. Vem pa, da zaostalo mojo zahvalo boste ravno tako gorko sprejeli kakor pred tedni, — tako gorko, kakor pride iz rodoljubnega mojega za dom in narod plamtečega serca. V tem naj bode izrečena prošnja, da mi zakasnjenje odpustite, da me spoznate za nepremakljivega in nepremenljivega rodoljuba — brata Vašega! Izročite pa tudi vsem vsem mojim pri-jatlom, vsem prečast. gospodom duhovnom, županom, posestnikom, uradnikom in vsem drugim, ki so me neizrečeno razveselili z dokazom svojega zaupanja, mojo zahvalo v imenu mojem in posebno pa v imenu naroda našega, ker narodu velja, kar mi zjedinjeni pred svetom storimo, govorimo in z „zaupom" poterjujemo! — Zato
pa, spoznavši pravi blagor naroda, pravo korist deržave deržimo se tega pravega spoznanja in oznanujmo ga očitno z besedo in djanjem, kakor nam zakon našega Cesarja in Gospoda pripušča. Podpirajmo se v narodne naprave, kakor čilavnico v Ljubljani, „Novice" in druge narodne liste, — ne bojimo se nasprotnikov; saj Bog, večna pravica in — postava je z nami!
Našemu narodu mora biti kar vsakemu drugemu, ker pravičen, spošten, pokoren in od Večnega vstvarjen ter obdarjen z bistro glavico, z občutljivim sercom zasluži in sme zahtevati vse pomoči in pravice, s kterimi se bode izobraziti zamogel, kakor drugi narodi.
Vsak naj po svoji moči dela in oznanuje resnico, in resnica bode si priderla pot v vse serca slovenske in morebiti še celo v serca nasprotnikov naših. Vsakemu zave-ranju postavljajmo postavo nasproti, in ostanimo pri vsakemu početju resnični, stanovitni in nepremakljivi!
Ce nas trejo težave in brige, ozrimo se k Bogu in zaupajmo Njemu, Vsemogočnemu in svoji moči!
Pozdravite Vse rodoljube Notrajnske bratovsko! Z Bogom!                         Vaš                        dr. Lovro Toman.
V Radoljci 19/10. 1861.
Od Ipave 28. oktobra. — z — Včeraj smo izvedili iz verjetnega vira važno novico, da skupščina goriške okrožne sodnije seje o ministerskem vprašanji enoglasno izrekla za vpeljanje slovenskega jezika v soduiške kancelije.
Iz Senožeške fare I. nov. — Z *} — Naš gospod kantonski predstojnik je nek te dni svoje uradnike poprašal (Jo mi je mož resnice povedal), ali si upajo po slovenski uredovati. Odgovorila je večina gosp. uradnikov, da jih je volja v domačem jeziku, kolikor jim je le mogoče, uredovati; kolikor jim pa še ročnosti v slovenščini manjka, da se bo ta reč po vsakdanji rabi sama po sebi sčasoma razvila. Tako je pravo, dobra volja velja! Slišal sem tudi, da jo naš visoko čislani gosp. predstojnik Klančič slovenščini jako pravičen. Slava takim možem, ki spoznajo, kaj terja blagor naroda ! — Burja se je od torka v tiho in deževno vreme spremenila. To naši ozimini dobro hasne, da se tako obraste, da nam je zima  ne zaduši.
]\a Dolenskem iz Stpc 31. vinotoka. J. K. — Bog nam je letos res dobrega vina dal, akoravno ga ni obilno, kakor smo ga pričakovali. Al kakošna je hvala, ktero ljudje Njemu za dobri in nezasluženi dar skazujejo? Koliko vpitja, nesramnih pesem, kletvine in pretepenja se sliši skoraj vsaki večer, posebno pa ob nedeljah in praznikih. Tudi je že marsikteri s kervavo glavo v znamenje svoje pijanosti domu komaj pritapal. Žalostna prigodba naj nam bo v poterjenje tega: Mlad kmet, ne dolgo oženjen, pridivja pred enim tednom ves pijan iz vinograda domii, začne ubogo ženo zmerjati, kakor je že bila njegova navada. Ona je bila iz sosedove hiše doma, toraj se hoče neusmiljeni gerdun še nad njeno   materjo   zmaševati.    Ves   zdivjan   plane   toraj   k
*) Ker je vredništvo vsakega časnika odgovorno za svoje članke, treba je previdno postopati zlasti o takih zadevah, ktere ma niso popolnoma jasne, da se ne zamota sebe in pisatelja v pravdo s kakošno rečjo, ktera bi se tako s kazati in s pričati ne dala, da bi pisatelj in vrednik pravdo dobila gotovo. Kogar Vi mislite, da je kriv o vaših nadlogah, ne vemo, čeravno radi verjamemo, da so vaše gojzdne nadloge res velike, ker se poterjujejo od vec strani. Al kar je o neki drugi pritožbi v poslednji seji deželni odbor rekel, rečemo tudi mi, da s splošnimi besedami ni celo nič pomagano. „To je krivično in ta je krivičen!" tako se mora naravnost reči na pravem mestu, in to skazati do dobrega. Ako je pa treba, naj se z djanskimi dokazi, na drobno naštetimi, iše pravica še dalje na viših mestih, ki so zato postavljene. Ali se je vse to storilo ali ne, vse to nam ni znano; to pa vemo, da se človek v takih zadevah lahko v zadrego zamota, ako očitno danes o krivdi govori, ki je mu pa včeraj na dotičnem mestu, naj že je bilo iz kakoršnega koli vzroka, ni tako skazati obveljalo, da bi bil krivico poderl. čeravno je res, da se krivica včasih zna pod krinko pravice dobro skriti.                    Vred.
373
sosedu, pahne njeno mater po veži, ki je ravno večerjo kuhala, zgrabi lonec vrelega kropa, verze po stari, pošteni ženici, in revo tako popari, da je mogla uboga mati danes v strašnih mukah svoje življenje skleniti. Ako je še kaj prostora v cernih bukvah, notri s takim človekom notri ! Zgledujte se nad tem pa tudi vsi tisti, ki ne veste iu ne znate svoje jeze tolažiti; vse take, kakor tudi tega mo« rivca zadenejo besede,   ki   jih pevec v znani pesmici poje:
Kdor vince rad pije, naj prosi Boga,
Da pravo mu pamet in zdravje tud cU;
Nikar ee ne kregaj, ne žali ljudi,
Poglej  le, kak men' se godi!
V  žalostnem kraju prebivam jez sedej,
V  kletu prestrasnem, kjer solncica nej, Ter milo zdihujem , in vinca želim,
Pa žalostne pesmi le se učim.
Iz Kranja. 3. nov. L. — Naznanjam vam, da na vseh vernih duš dan nismo pozabili našega Prešern-a, kterega truplo na našem pokopališču počiva. Spominek njegov , kakor se neumerlemu pesniku spodobi, bil je lepo ovenčan in v krasni osvečavi smo ginjenega serca brali nadgrobnico milo, da
Ena le se mu je želja spolnila, V zemlji domači da truplo ležil
Iz Ljubljane. 2. nov. „Mertvih ne zabite!" Tako nas kliče glas k večernici, ki obhaja spomin vernih duš, in nas vabi na mesto, kodar nas vsak stopaj opominja: „memento mori!4' In vse, staro in mlado, bogato in revno, hiti združeno na mesto, da se spominja svojih ljubih rajnih, in rožice poklada in lučice postavlja na gomilo, pod ktero večno spanje spijo dragi njegovi. In kdor bil je ljubljenec celega naroda, njega se spominja celi narod. Da živo nam v spomin živi Vodnik naš, kazal je včeraj lepo ovenčani in razsvetljeni spominek njegov na tukajšnem pokopališču, kar je oskerbela domoljubna gospa in iskrena šolska naša  mladež.
Iz Ljubljane. Pravoznanska družba bo imela prihodnji petek, 8. dne t. m. ob petih popoldne svoj drugi zbor v magistratni dvorani. Program naznanja sledeče razprave: 1) branje zapisnika prejsne seje, 2) volitev novih družbenikov, 3) naznanilo vsega, kar je zbor opravil poslednji mesec, 4) sklep o programu družtvenega časnika in kako naj se izdaja, 5) sklep o družtvenem sta-novalisču , 6) sklep o vdinjanji kustosa in pa služnika, 7) sklep o nakupu potrebnega pohišja, 8) predlog za slovesne obhajanje 501etne obletnice 4. januarja 1862, kar je bil občni deržavijanski zakonik vpeljan. Govori v znanstvenih rečeh bodo: 9) o prenotacijah in 10) o razkosevanji zemljiš in kmečkem dednem nasledstvu na Krajnskem.
Iz Ljubljane piše „Šolsk. Tovarš" o naših letošnjih ljudskih šolah to-le: „Začeli smo šolsko leto. Učencov nam ne manjka. V normalni šoli jih je razun 4. razreda, kteri ima 3 učilnice, po vseh učilnicah sploh še več kot po 100, akoravno imata drugi in tretji razred po dve učilnici. V novi mestni poglavni šoli je 272 učencov. Učiteljskih pripravnikov je 24. — Slovenščini se je v naših ljudskih šolah letos le toliko zboljšalo, da se keršanski nauk po vseh 4. razredih uči sploh po slovenski, in da imamo dva nova primerna slovenska berila in popravljeno slovensko-nemško gramatiko. Ako bi se le vsi učitelji pri pod-učevanji natanko ravnali po uravnanem postavnem redu, in bi se ne deržali tako terdo svoje ukožene terme, bi bilo v marsikteri učilnici bolj domače in prijetniše, pa tudi prilež-niše, kakor takrat, ko je še samo Adelung gospodaril po naših šolah.u
— Z našim v današnjem listu razglašenim šolskim programom, kako naj bi se v realkah slovenskih dežel nauki razverstili, da bi se učenci z največim pridom šolske predmete učili, zraven pa bi se pravični ravnopravnosti zadostilo, kontrastira pač čudno tista najnovejša historica, ki se je pripetila te dni v naši realki in se pripoveduje po mestu.
Neki gosp. učenik je pri učenju nemškega jezika včasih kakošno nemško besedo, ki jo učenec ni razumel, s slovensko besedo razjasnil. To je zvedil gosp. realkini vodja, pa mu unidan ostro zažugal, opustiti ta učbeni način rekši: „V imenu postave vam prepovedujem, da pri učenju nemškega jezika ne ene slovenske besede ne smete dotakniti." Gosp. učenik, praktičen mož, ki dobro ve, da najkrajša in večidel edina pot, slovensko mladino soznaniti z nemškimi izrazi, je, ako učenik pove fantu besedo v maternem jeziku, je resno protestiral zoper tak ukaz ter rekel, da za svojo dolžnost spoznava, se vseh pomočkov posluževati, ki raz-jasnujejo otrokom zapopadek šolskega nauka. — Omenjeni vodjev ukaz pač ne potrebuje nobenega komentara, — „Ent-wurf der Organ, der Gimnasien und Realschulen in Oester-reich vom Miuisterium des Cultus und Unterrichtes 1849ct ga sam sodi. — Ker ravno o realki govorimo, naj popravimo še pomoto, ki se je vrinila v neki dopis iz Ljubljane v „Ost u. West", ki pravi, da deželni odbor je sklenil , za napravo više realke nabrati „dobrovoljne darove" po celi deželi. To je pomota; deželni odbor ni nikdar tega sklenil; to je nasvetoval le gosp. deželni poslanec, ki je svoje misli o napravi više realke predložil odboru, ki pa onega nasveta ni sprejel.