C. Kr. posui Medostavjene številke je poslati administraciji *Eisenbahner Dunaj V. Brauhausgasse 84. P| VODI POTK SVOBOD!! GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEHCIV UREDNIŠTVO, se nahaja v Ljubljani, Šelenbur-gova ulica 6/1. UPRAVNIŠTVO Dunaj V. — Brauhausgasse 84. Izhaja vsakega 1. v mesecu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina: za celo leto . . . 4'40 K za pol leta................2-20 K za četrt leta..............1-10 K Posamezna številka 18 vin. Štev. 11 in 12. V Ljubljani, 1. junija 1917. Leto XXI. Pisarna žeBeznicarskega deželnega talniitva se nahaja odslej: Šelenburgova u]ka 61 v LlubSJani. Za državne nastavljence in železničarje. Ob zopetnem zasedanju državnega zbora. ' Kakor znano se je sestal 30. maja državni zbor k novemu zasedanju. K tej priliki piše „Eisenbahner“ z dne 15. maja sledeče: Po dolgem obstavljanju in težavnem premagovanju zaprek se snide zopet avstrijski državni zbor. Naravno je, da zbuja to dejstvo tisočero upov v onih težko preiz-kušanih vrstah, ki težko trpe vsled hudih gospodarskih posledic vojne in ki zmagujejo danes le trudoma boj za obstanek. Predvsem moramo pribiti dejstvo, da ne bo mogel delati ljudski zastop, ki je bil izključen tri leta od vsakega delovanja in obsojen na nedelavnost, čudežev, ki bi uredili doslej nakopičene zmede in da ne bo mogel rešiti kar čez noč onih velikih nalog, ki so tako nujne v interesu posameznih, težko ogroženih slojev. Težkoče, katere naj premaga danes parlament, ki ima voljo za delo, da se spozna v obilici nalog, pred katere je postavila vojna narode, so brez dvoma zelo velike in obilne, zato je povoda dovelj, da ne stavlja nihče svojih pričakovanj prav visoko. Na seji nemškega „Nationalverbanda“ je stavil poslanec Teufel predlog, ki zahteva, naj predloži „Nationalverband“ pri otvoritvi državnega zbora nujnipredlog s pozivom na vlado, da naj izdela vlada zakonski načrt za novo ureditev prejemkov in plač vseh državnih nastavljen cev in ga predloži zbornici. Če pomislimo na pretekle čase, vstane nehote vprašanje : Ali naj iznova oživi stara igra, ki jo je uprizarjal „Nationalverband“ prejšnja leta z železničarji in državnimi nastavljenci ? Predlog, ki »poživlja vlado", nebi bil seveda prav nič drugega nego navadni resolucijski predlog, kakršne so vlagali v časih nesrečnega spomina na tucate. Takšen predlog ne obvezuje vlado prav nič, temveč je le „po-ziv“ na njo, katerega ni obvezna izpolniti. Sploh pa zahteva predlog „Nationalverbanda“ nekaj, kar sedaj nikakor ni najnujnejša skrb. Kajti zakonski načrt zahteva za podrobno in točno izdelavo zelo mnogo časa in državni nastavljenci nikakor ne morejo čakati, da prehodi zakonski načrt dolgotrajno pot. Pa tudi zato ne gre sedaj, da se pomaga državnim naBtavljencein z novim zakonskim načrtom; da se resnično pomaga državnim na- stavljencem, za to je pokazal dr. Stein\ven-der že najkrajšo parlamentarično pot. Dr. Steinwender smatra podvojitev prejemkov in plač vzeh državnih nastavljen cev za neobhodno potrebno, da pridejo državni nastavljenci zopet v ravno-vesje med dohodki in izdatki. Za to pa je treba po njegovem mnenju in proračunu eno m i ljar d o. Iz tega sledi najenostavnejši sklep, da je treba vzeti to miljardo v proračun, zakar pa ni treba prav nobenega kompliciranega zakonskega načrta, temveč zadošča v kratkih stavkih sestavljen proračunski predlog. To ni le krajša pot, temveč tudi pot, ki brezdvomno pripelje do cilja. Ge bi bil tak predlog sprejet, tedaj ga mora vlada izvršiti, ker jej daje na razpolago denarna sredstva za predlagano podvojitev plač. Pred takim predlogom pa menda stresa mrzlica že danes pošteujaški „Nationalver-band“. Seveda kogar preplaši misel, da se naj nekje dobi ono miljardo, ta bolj ljubi predlog zakonskega načrta, ker se z njim zavlačuje zadeva v nedoglednost, a s tem je pa tudi obenem razkrinkan predlog zakonskega načrta kot navadna prevara, ker tudi vsote, ki jo je treba dobiti za temeljito reformo, ni danes tako lahko dobiti. Izključeno pa je, da bi zmogel danes katerisibodi parlament vojskujočih se držav delo, ki ga je treba za socialne, narodno gospodarske in financielne naloge; in stroške, ki jih povzroča vojna na vseli koncih in krajih, bo treba prej ali slej likvidirati. Da bo treba pri tem upoštevati tudi dražje življenjske možnosti, kot posledice vojne, to je pa tako jasno kakor beli dan. Ker je požrla vojna že miljar-de, je umevno, da bo morala računati bodoča finančna politika s proračunom v mi-ljardah, a to ni prav noben vzrok, da bi označevali predlog, s katerim se edino za-more pomagati državnim nastavljencem, za ničev, za predlog, ki ni vreden debate. Saj ne preostaja nič drugega, kakor da se najde pot, po kateri bo mogoče pokriti iniljardske izdatke. Kadar pa se določijo pota, ki vodijo do cilja, bo pač treba uposlaviti v proračun še to miljardo, ker je neizogibljiva bilančna postavka v miljardskem proračunu. To je pa tudi vsakomur jasno, da ne pridemo do za-željenega cilja po doslej običajni davčni politiki. „Novo orientacijo" bo treba predvsem poiskati v skupni finančni in davčni politiki, o katerej izpregovorimo o priliki še več. Preteča svetovna lakota. „Frankfurter Zeitung“ obravnava v temeljitem članku nevarnost svetovne lakote. Med drugim pravi: (Znaki se množe, da se bližamo svetovni lakoti. In potem doživimo maščevanje narave, da si bodo ljudje domišljevali glede na neumno precenjevanje svojih tehniških pridobitev, češ, da so prosti vseh naravnih spon, ter da bodo leta in leta morali posvečati vse svoje sile edino pokončanju . . . Vojna je podobna, kakor značilno pravi člankar, tri leta trajajoči splošni stavki dela zmožnih mož v vseh vojujočih se državah. Dočim je poraba živil na bojiščih se nahajajočih milijonov mnogo večja kakor v miru — da ne omenjamo vojne na morju in ob izpraznitvah ozemelj itd. uničenih velikanskih množin živil — pada povsod za bojnimi črtami količina kmetijskega pridelka, ker ni delovnih rok in tudi priprege manjka; na Francoskem predvsem že petina zemlje ni obdelana, in v Rusiji utegne biti najbrže še slabše; ruski listi so tožili že pred revolucijo, da ruski kmetje propadajo gospodarsko in nravno, da je mnogo neobdelanega polja, se ne opravljajo potrebna dela, gospodarsiva pa so grozovito zanemarjena. Pridelek se pa manjša tudi zaradi nedostajanja gnojil, kar povzroča nerodovitnost zemlje: salpeter streljajo v zrak, namesto da bi ga trosili v zemljo, drugim pa manjka kali: In posledica vsega tega je dalje tudi, da pobijajo in koljejo vedno več živine (kar zopet pomeni slabeje gnojenje). To zadeva sedaj že tudi evropske nevtralce, ki morajo zaradi otežkočenega uvoza krmil tudi omejevati rejo živiue. Isto pa velja za živinorejo v izvenevropskih državah, zakaj narasle cene so prav vabljive in očividno so jeli glavnico, ki je v živini, povsod neobzirno izrabljati s klanjem živine. Torej: Manjši pridelek zemlje in močna poraba živine v Evropi; po bogatih žetvah spočetka sedaj očividno dve zaporedni slabi žetvi v Severni Ameriki; zaloge, ki so jih hranili tam, in povsod zunaj Evrope, ki so prej služile za dopolnjevanje prehrane, so porabljene do zadnjega zrna ; prebitki ruske žetve, ki se niso izvozili ter bi morali pravzaprav tvoriti veliko rezervo za zahodne dežele, so večinoma že porabljene po večji potrebi ali so se pokvarile; razentega pa imamo ogromne cene in vedno manj prevoznih ladij — taka je slika. Če bi svet le trenotek pomislil, pa bi untegnil slutiti tragedijo Evrope, ki se jej bliža in ki je še jasnejša^ če upoštevamo, da bo po vojni prav enako pomanjkanje na surovinah in na prometnih sredstvih. Že do sedaj je šlo iz Evrope nad 20 miljard samo v Zedinjene države. In sledile bodo nadaljne miljarde . . . Tudi s cenami za surovine ni boljše ; morebitne visoke cene za naše surovine, n. pr. za premog, bodo mogle to le deloiria izravnati. In že grade Zedinjene države in Japonska na vse pretege svojo trgovinsko mornarico, da bodo tudi s tem oslabile Evropo v svojo korist. Nastane končno vprašanje, kje bodo v bodoče ob takem prevratu predelavah blago, vsaj surove izdelke in podobno, ki zanje ni treba posebne zmožnosti, tradicije. Ali se bo težišče sveta po- tem tudi premaknilo iz Evrope? in morda bodo ljudje zopet potovali, ker stvari ne bodo prišle zopet k njim, kakor je to bilo pred vojno. Pomoč železničarjem. Organizacija železničarjev je predložila železniškemu ministrstvu sledeče, nujno potrebne zahteve za osobje državnih železnic: 1. Podvojitev sedaj veljavnih mezdnih doklad in doklad za otroke, ki jih prejemajo delavci. Definitivno zaračunanje podvojenih mezdnih doklad k mezdi za vse delavce. Pri delavcih v akordu je izvršiti to zaračunanje tako, da pride pri zaslužku brez omejitev do veljave. 2. Zaslužek za čezurno delo se podvoji. 3. Te izboljšave naj postanejo veljavne 1. junija 1917. 4. Obenem naj se izvede za progovzdrževalue delavce triletno mezdno napredovanje od 10 na 20 vinarjev z veljavnostjo od 1. junija 1917. 5. Vsem definitivnim uslužbencem, ki prejemajo na leto manj kakor 6000 kron, naj se izplača za mesec mai enkratna denarna podpora v oni izmeri, kakor je bila dovoljena delavcem. 6. Sedaj veljavne draginjske doklade za definitivno osobje naj se podvoje z veljavnostjo od 1. junija 1917. Dalje naj se računa s tem, da se prišteje primeren det teh draginjskih doklad defini-tivno( k plači, da je treba torej plače povišati. 7. Premikaškemu osobju naj se prizna z veljavnostjo s 1. junijem 1917 premikaška doklada. ' 8. Cuvajnemu osobju in delavcem naj se pri- zna doklada za nočno službo v izmeri 1 krone. Delavcem, v kolikor se ne upošteva plača za čezurno delo. 9. Strojnemu in vlakospremljevalnemu osobju s 1. aprilom 1917 dovoljeno 30 in 25 odstotno povišanje voznih pristojbin naj se poviša na 50 odstotkov, če ni nikakor mogoče izvesti pavšalirau-ja voznih pristojbin, kakor zahteva to osobje. 10. Za ves čas eksponiranega službovanja naj se dovoli 50 odstotna doklada k prehranim. 11. Uslužbencem, ki prejemajo namesto pre-hranine pavšale, naj se zvišajo pavšali tako, kakor so to že dostikrat zahtevali in sicer z dovoljenjem 50 odstotnih doklad. 12. Taki pavšali in take doklade naj se priznajo tudi onim uslužbencem, ki so prisiljeni vsled svojega službovanja, da imajo redno se ponavljajoče izdatke za prehrano izven doma. 13. Glede oskrbe za prehrano naj se izvedejo za železničarje enake odredbe kakor za muni-cijske delavce. 14. K upravi kuhinj za osobje naj se pritegnejo tudi svobodno izvoljeni zaupniki osobja, ravno tako tudi k mestom za razdeljevanje živil. 15. Dovolitev polnega dopusta. 16. K razdelitvi službe za uslužbence in delavce naj se pritegnejo tudi zaupniki in zaupniki turnusov. Osobje nikakor ne more vzdržati pri sedanji slabi prehrani in pri slabih službenih razmerah. Število obolelih narašča, uslužbenci so na koncu svojih moči in nikakor ne vzdrže nadaljnih bremen. 17. Končno naj se odpravijo takoj vsa poslabšanja, ki so nastopila za osobje med vojno in glede katerih je organizacija že dostikrat zahtevala, da se odstranijo. Na te zahteve je odgovorila vlada to-le: 1. Podvojitev sedaj veljavnih mezdnih doklad za delavce’ se dovoli; doklade za otroke se zvišajo za 50 odstotkov. Od podvojenih mezdnih doklad se definitivno priračuna 50 odstotkov k mezdi ali pa se zvišajo temeljne mezde za ta znesek. Pri delavcih v akordu se to priračunanje dovoli v zmislti zahteve. 2. V delovnem redu ie določena mezda za čezurno delo v 1 25 izmeri; sedaj se poviša na 1 5 izmero. 3. Izboljšave, navedene pod točko 1 in 2 postanejo 1. junija 1917 veljavne. 4. Progovzdrževalnim delavcem se poviša triletno mezdno napredovanje od 10 na 20 vinarjev od 1. julija 1917 dalje. 5. Definitivnim uslužbencem se dovoli za mesec maj enkratne individuelne denarne podpore v enaki izmeri, kakor so dovoljene mezdnim in stabiliziranim delavcem. 6. Z veljavnostjo od I. junija 1917 se dovoli definitivnemu osobju enako izboljšavo draginjskih doklad, kakor je namenjena državnim nastavljen-cem. Glede definitivne ureditve plač s priračunje-nimi draginjskimi dokladami ni mogoče ob sedanjih nejasnih razmerah še nič ukreniti. 7. Premikaškemu osobju se dovoli z veljavnostjo od 1. julija 1917 mesečna doklada po 24 kron. 8. Cuvajnemu osobju in delavcem se dovoli s 1. julijem 1917 nočna doklada po 50 vinarjev, v kolikor ne prejema to osobje že nagrad za čezurno delo in če so izpolnjene vse splošno veljavne določbe za nočno službo. Čuvajem pri ogibih se poviša doklada za nočno službo na 1 krono. 9. Pavšaliranje voznih pristojbin za vozno o-sobje ali povišanje, šele 1. aprila 1917 dovoljenih 30 in 25 odstotnih doklad, se ne dovoli. 10. Dovolitev 50 odstotne doklade k prehranim za nad 14 dnevno dobo eksponiranja se ne izvrši. 11. Uslužbencem, ki prejemajo namesto preti ranine pavšale, se dovoli k tem pavšalom 20 odstotna doklada Z naknadno veljavnostjo od 1. julija 1916. 12. Novih pavšalov za prehranino se ne izvede. 13. Železniško ministrstvo je storilo doslej s pomočjo pristojnih mest za prehrano vse, da preskrbi železničarjem boljšo prehrano nego drugim; zlasti je preskrbelo večini železničarjev polno kvoto moke in kruha, dalje so bila skladišča za živila vedno dobro preskrbljena, tudi petrolej so dobivali železničarji itd. Vse te naprave bo pospeševala železniška uprava tudi vnaprej kakor skladišča za živila, kuhinje za osobje, obdelovanje železniških zemljišč, ki so doslej že mnogo pripomogla, da so imeli železničarji olajšano življenje. 14. Treba je razločevati med skladišči za živila, ki so organizirana na zadružniški podlagi in med onimi, ki jih ima uprava. Uprava prvih je pač toliko v rokah zaupnikov, v kolikor izvolijo zadružniki sami načelstvo in to avtonomno u-pravlja. Da bi pritegnili še druge osebe k poslom načelstva, tega pa ni mogoče združiti z zadružnim značajem teh skladišč. Kar se pa tiče skladišč, ki jih upravlja železnica sama, vodijo ta skladišča od nas imenovani in izvoljeni člani odborniki in so torej v teh odborih že zaupniki osobja. Glede vprašanja, da se pritegnejo zaupniki k upravi kuhinj za osobje, rešimo to vprašanje na najbolj koncilianten način. 15. Priznavamo potrebo, da se izrabi v polni meri dopust, kakor je določen v službenem in delovnem redu; vendar pa ne dopuščajo sedanje izredne razmere v službi, da bi popolnoma zadostili 'tej potrebi. 16. Ta točka se uredi kolikor mogoče po zahtevi spomenice. 17. V kolikor občuti osobje poslabšanje v službenem razmerju, tedaj so ta poslabšanja zadela le tiste zahteve, ki niso postavno dovoljene in so nastala le vsled izrednega vojnega položaja. Ta poslabšanja izginejo deloma sama, kadar nastopijo zopet normalne razmere, deloma bomo razpravljali o njih, ko pridejo normalne razmere. Kar smo dovolili železniškemu osobju med vojno in kar inu dovoljujemo sedaj je toliko, da lehko brezpogojno 'pričakujemo, da se podvrže osobje voljno vsem neizogibnim skrčitvam, ki nastopajo vsled vojne in njenih posledic. To so torej izjave vlade. Kar dovoljuje vlada seda], to je izključno zasluga neumornega dela naše organizacije. Ko so Izvedele nemško nacionalne in krščansko socialne organizacije o naši akciji, so prira-cale za nami in so tudi stavile svoje zahteve. A to so storile že po 8. maju, samo da lehko ugan- jajo svojo demagogijo dalje. Tudi »Slovenec« je naznanjal pred nekaj dnevi, da so krščanski so-cialci izposlovali velike priboljške za železničarje, kar seveda ni res. Delavstvo. Mi delavci! mi socialni demokrati! Bili so časi, ko so nas za te besede, ki smo jih vedno izgovarjali z notranjim prepričanjem in poudarkom ter z namenom, da določimo mejo med nami in onimi, zasramovali in zasmehovali. Nas, delavce, to ni oplašilo. Učili smo se predobro iz zgodovine, kako so skušali gospodujoči razredi od nekdaj ovirati z vsakovrstnimi pomočki svobodni in kulturni razvoj. Boji rimskih sužnjev, muke prvih kristjanov in še mnogo drugega nam to izpričuje. Odnehali nismo, ostali smo zvesti svojemu delu, svojemu delovanju. In naša resnoba, ki smo jo delavci vedno in povsod, zlasti pri svojem organizatoričnem delu izvajali, je premagala to zaničevanje in zasmehovanje, tako da so se nam še tisti pridružili, ki so jih hoteli s tem oni odvrniti od nas. Mi delavci! mi socialni demokrati I Sužnji smo bili, proletarci. Brez vpliva, brez moči. Rojeni za delo, da delamo za dobiček drugih. In če smo se hoteli otresti svojih spon, so mobilizirali proti nam policijo in sodnije. In nič drugega nismo bili kakor milijoni brez imena in naše želje, vsako našo zahtevo so zavračali oni s preziranjem. In danes! „Odkrite se pred milijoni!" tako kliče grof Czernin, minister za zunanje stvari. In na občnih zborih govore delničarji o delavcih; zahvalo je izrekel delavcem občni zbor delničarjev Škodovih tovarn, predsednik orožarne v Steyru ni mogel najti dovolj lepih besed priznanja delavcem. Junake dela" je imenoval cesar delavce. Nas, delavce, socialne demokrate. Tako so se naučili ceniti vrednost dela. Z veseljem konstatiramo ta uspeh svojega truda. Ni bilo lahko, a vendar smo to dosegli s svojo organizacijo. Nikdar ne maramo in ne smemo pozabiti tega napredka do priznanja, napredka, ki se najbolj zrcali v strokovnem življu, v napredku od navadnega tlačanstva brez vsakršnega varstva pa do delovnih pogodb, ki jih imamo danes. Mi delavci! mi socialni demokrati! Kdor se je hotel prepričati, kaj smo danes svetu, ta se je moral udeležiti letošnje majske slavnosti, ki je potekla čudovito dostojanstveno in resno. Mi delavci mi socialni demokrati smo potegnili za seboj svet. Naše vroče hrepenenje po miru je omečilo srca onih; naša mirovna demonstracija je postala izraz splošne volje. Nas delavce, nas socialne demokrate, je pooblastila javnost, da govorimo, zakaj zanjo nismo več fantasti in norci, marveč prav izredno važni činitelji v pripravljanju miru. In ponosni smo na to in zavedamo se, da smo del velikega gibanja, ki je v tako kratkem času storilo nekaj velikega. To nam pa tudi daje nado, da bomo, če zaupamo v svojo moč, tudi čas vojne izkušnje preživeli in se ohranili, to nam tudi jamči, da bomo opravili še mnogo večja dela, ki nas čakajo, in ki jih bomo morali izvršiti v svojem lastnem in v interesu človeštva. Mi socialni demokrati! Odslej hočemo posvetiti še bolj vse svoje moči in svoje misli miru in se potruditi, da bo mogoče nam, ko je vse drugo odreklo, spraviti svet k treznosti. Z lastno močjo, po svojem nagibu, z lastno voljo hočemo prijeti za delo, delo, ki naj osvobodi človeštvo biča vojne, mi delavci, mi socialni demokrati, mi, ki smo še danes po božji jezi proletariat, mi, še včeraj zaničevani in danes hvaljeni delavci, socialni demokrati. K tej odločitvi pa nas ne nagiblje hvala, ne priznavanje našega dela, marveč le zavest, kako koristno delo opravljamo za člo- Štev. 11 in 12. veštvo sploh in še posebej zase, za delavstvo. Na stežaj so odprta vrata, neizčrpna je sila dela in blagodejne organizacije delavske, zah) naprej solidarno z delavstvom vsega sveta ! Razpust železarskega kartela. Avstrijski železarski kartel je pravzaprav žrtev vojne. Že pred več meseci je kartel izgubil takorekoč pravico do obstoja. Gospodarski organizem — in železarski kartel je bil tak — ne preneha sam od sebe, če ima le še količkaj pomena njegov obstoj in če niso doseženi vsi nameni, ki jih je imel prvotno. Dobički, ki se jih dosegli deležniki kartela, so mikavni. Delnica Praške železarske industrije je bila vredna pred ustanovitvijo kartela 184 K, leta 1911 pa nad 2800 K. Delnice Alpinske montanske industrije, ki so se nekdaj kupovale prav lahko po 34 do 36 K, so bile vredne leta 1911 že 772 K, torej več nego dvajsetkrat toliko. V enakem razmerju so naraščale tudi dividende. Pred ustanovitvijo kartela so morali biti delničarji Alpinske montanske družbe zadovoljni z beraško 6 odstotno dividendo (leta 1882), do-čim so dobili leta 1908 že 45 odstotkov. Te številke nam potrjujejo, da so gospodje delničarji dolžni kartelu hvalo, ter da so morali imeti za razpust kartela dokaj važne razloge. Vobče je znano, da imajo take podjetniške organizacije svoje tajnosti. Celo na javnih shodih — tako decembra 1906 na Dunaju v Volkshalle na avstrijskem kovinarskem shodu — kakor tudi v parlamentu (ob priliki Dobernigovega nujnega predloga leta 1896) so govorili o tajnostih. Te tajnosti izpričujejo, da so se člani kartela zavedali in se sedaj zavedajo, kako nevarni so za splošnost. Dogovori kartelov spadajo očividno pod času neprimerne, moreče določbe koalicijskega prava, ki prete dogovorom v prid tretjim s kaznijo in jih smatrajo za neobvezne, če se izvedejo s silo ali s pritiskom. Kapitalizem in kartel je plod kapitalizna se strinja le z določbami koalicijskega prava, ki so naperjene proti delavstvu. V letih 1889, 1899 in 1905 so pa razsodbe najvišjega sodnega dvora proglasile kartele kot protipravne in neveljavne; od takrat si skušajo pomagati s tajnimi dogovori. Kapitalizem napravlja namreč svoje zakone sam Kartel je obstajal, je delal, in če ni smel delati javno, je delal skrivaj intenzivneje Kartel je dosegal svoj pravi smoter na tri načine. Nameraval je odpraviti anarhijo v obrti. Toda ta anarhija je to, kar imenujemo sicer red, običaj, zakon kapitalistiške^a življenja: konkurenca, lov po dobičku. Kar imenujejo tukaj „anarhijo“, imenujejo sicer »svobodo1*. „Anarhijo“, svobodno konkurenco odpraviti, pomeni zadrgniti kapitalizem pri koreninah. In prav poučno je za delavstvo, če čita sedaj v listih, in sicer v takih, ki so prej kartel oboževali kot gospodarsko duhovitost, kako silno škodljiv, da je bil železarski kartel. Ko je leta 1910 v' delegacijah pomorski poveljnik grof Montecucoli povedal, da plačujemo v Avstriji avstrijsko železo za 80 /0 dražje zaradi kartela, kakor pa v Angliji, se niso upali nastopiti proti kartelu. Dve desetletji obstoja kartela sta šele pokazali, kakšne dobičke so imeli njega člani-niso se pa tako jasno pokazale težke gospodarske posledice. Zato so pustili, da jc kartel dalje deloval za odpravo anarhije in oviral gospodarski razvoj. Konkurenca je seveda neprijetna stvar; sili namreč, da podjetnik izdelke ceneje dobavlja, prisili podjetnike, da izpopolnjujejo svoje obrate in da prevzamejo riziko za pridobivanje trga. Učili smo se pa, da je vse to del gospodarskega napredka, da ta delavnost pospešuje domačo produkcijo, čeprav donaša podjetniku dobiček šele po nekaj naporih in skrbeh. Avstrijsko podjetništvo pa kaj rado počiva in popolnoma zadovoljno je, če ima velik dobiček od domačega narodnega gospodarstva. Zato se je tudi ta kartel »ŽELEZNIČAR« bojeval proti „anarhiji“, konkurenci. Izkoriščal je naročnike, dobavitelje sirovin, delavstvo, a prizanašal tudi ni svojim tovarišem. „Urejeval“ je cene za sirovine, „ureje-val“ produkcijo, s tem, da je odkazoval kar-teliraniin tovarnam koiiko in kaj naj izdelujejo, „urejeval“, kje sme kdo prodajati svoje izdelke. In s tem je bila odpravljena konkurenca. Glede na delavstvo železarski kartel sicer ni imel posebnih dogovorov, vendar so pa železarske industrije po enotnih načelih tlačle mezde, obdržale razmeroma dolg delovni čas in nizke plače. In sedaj je konec kartela. Male obrate so naravnost umetno ohranili, dasi običajno take obrate spoje z velikimi. Saj se odpravi konkurenca tudi s spajanjem obratov. A v tem primeru ni to šlo, sakaj vladni krogi ne marajo zasebnih monopolov Praške železarske in Alpinske montanske družbe. Tako so morali ustvariti monopol na široki podlagi in res so postali gospodarji situacije. In Avstrija je trpela. Naša železarska industrija ni izvažala, ker je dovolj zaslužila doma: izdelovala je le malo, le po naročilih kartela in ni čutila potrebe, da se izpopolni. Železarska industrija je zabranila pocenitev železa, zato je tudi nazadovala poraba železa pri nas za ono v drugih deželah. Stavbinstvo kakor tudi vse drugo gospodarsko življenje je trpelo. Vojna je raztrgala te nenaravne vezi; zasebnih naročil ni bilo in se tudi niso mogla izvršiti. Naročnik je postalo vojaštvo, ki ni zadovoljno z omejevanjem produkcije, in dobro plačuje. Zasebnim naročnikom staviti visoke cene je postalo nevarno, ker brani kupce cela vrsta naredeb proti navijalcem cen. Sirovine ima samo država. Kartel ni imel nikakršnih nalog več, zato se je razšel. Zdi se nam, da je razpust želel kartel sam. Če pomislimo, kako velike glavnice so se investirale v te vrste podjetja, je očividno, da se nahajamo po vojni pred velikanskimi konkurenčnimi boji, ki jih bodo vojevala dobro fundirana in moderno urejena podjetja vsako zase. Mala podjetja bodo podlegla, velika pa se bodo zopet spojila v kakršnikoli obliki. In tukaj čakajo nove naloge kapita-listiške organizatorje. Skoro enaka usoda je zadela tudi sladkorni kartel. Doslej so te ka-pitalistiške skupine iskale zavetja v kartelih in prav sedaj med vojno so postale finančno izredno močne, tako da bodo vbodoče naj-brže opustile snovanje enakih kartelov, pač pa bodo skušale brez kartelov zagospodovati s svojim kapitalom. To bodi tudi opomin delavcem! Razmotrivanja o miru. ( Nemškemu državnemu zboru sta bili predloženi minuli teden dve izjavi. Prva je ona pacifistiških organizacij, druga pa kon-servativnik kmetiških zvez. Pacifisti zahtevajo, da naj vlada poda natančne mirovne predloge, da se s tein odpravi mednarodno nezaupanje in pripravi pot mirovnim pogajanjem. Pacifisti bodo v tem primeru podpirali vlado. Nasprotno pa zahteva izjava konservativnih kmetiških organizacij vojno do skrajnosti, vojno odškodnino in osvojitev ozemelj, češ, da je nemška država mnogo žrtvovala na imetju in ljudeh ter da inora prejeti odškodnino za vse to. Zlasti očitajo vladi konservativci, ker dopušča, da prihajajo vplivi socialne demokracije vedno bolj do veljave, kar ogroža interese vladajočih strankin interese posestnih slojev. Med glavne vojne hujskače spada znani pisatelj baron Ren-tlow. Vneti vojni pristaši so tudi nemški nacionalci. Da pa v Nemčiji mnogi streme celo v meščanskih krogih po primernem miru, nam dokazuje članek profesorja dra. Karla Hil-genreiterja. V članku „Socializem, krščanstvo in mir“, ki ga priobčujejo te dni razni nemški listi, pravi Hilgenreiter: »Socialisti prirejajo kongrese, pošiljajo si javne izjave, ki naj pojasnijo nesporazum- Stran 3. ljenje med sovražnimi državami in narodi, izročajo te izjave potom ministrov nevtralnih držav, skušajo stopiti v osebni stik z merodajnimi pristaši v sovražnih deželah, da bi združili mirovne niti. — In domače vlade ne trpe to nerade. Ali naj pa mora mir, ki ga narodi tako silno hrepene, priti v dežele res pod rdečo zastavo ?-----------— Ali sme kato- liški svetovni episkopat gledati to le od daleč? Ali nima ta ali oni škof, ta ali oni kardinal besede miru? Ali smejo le socialni demokrati vseh držav o miru govoriti in razpravljati ?“ Profesor, ki je napisal v svojem članku te stavke uvideva potrebo, da se duhovništvo jame zavzemati za mir ter opusti svojo ka-pitalistiško politiko. Socialisti bi seveda le pozdravili, če bi katoliška cerkev porabila svoj vpliv v dosego pravičnega miru ter bi klerikalno časopisje nehalo zagovarjati stare osvojevalne načrte. Zlasti avstrijskemu klerikalnemu časopisju bi priporočali opomine klerikalnega profesorja. Razprave o miru so se jele deliti zlasti na tri dele. Eni zahtevajo nasilni mir, ti je končno zmago, drugi pogodbeni mir, pri katerem upa vsak, da bo izposloval pri pogajanjih še nekaj zemlje ali vojne odškodnine, tretji pa se oklepajo pravičnega miru, po katerem pogodniki ne marajo nasilnih aneksij, ter priznavajo narodom pravico, da si kolikor mogoče urede svojo usodo po razumu in bodočemu razvoju primerno. Če se nekoliko ozremo po svetovnih dogodkih, smemo trditi, da so socialisti po vsem svetu za pravični mir brez nasilstev. Nedavno je sklenil ruski delavski in vojaški svet, da se ne strinja z osvojevalno politiko Miljukova, Gučkova in Rodzjanka. Enake izjave so podale vse socialno-demokratiške stranke na evropskem kontinentu razen francoske, ki zahteva povrnitev Alzacije in Lo-taringije, a še ta zahteva je bila v ožjem odboru sprejeta le s 13 glasovi proti 11. Klerikalni listi se kaj radi bahajo, da je angleško delavstvo za vojno do skrajnosti. Vendar pa tudi to ni res, zakaj prav minuli teden so proglasile angl. strokovne organizacije Tarade Unions, ki štejejo blizu tri milijone članov, da so za takojšnji mir brez osvojevanja tuje zemlje. Nedavno so imeli bulgarski socialisti svoj kongres. Na kongresu so govorili o vojnih smotrih ter so izjavili, da ne zahtevajo več kakor združitev Bulgarov, da se s tem zagotovi Bulgarom kulturni in gospodarski razvoj. Iz vsega tega je torej razvidno, da se nahajajo nasprotniki miru, še več, nasprotniki mirovnih pogajanj sploh v vrstah kapi-talistiških zastopnikov in še med temi so najhujši oni, ki zastopajo velike gospodarske organizacije ter jih zagovarjajo po svoji naravi, po svojem poklicu. Taka so dejstva. Položaj za mirovna pogajanja je razmeroma ugoden, čeprav nas venomer obsipljejo z vestmi o-vojnem razpoloženju, kakor da bi bilo delavstvo v sovražnih deželah obsedeno od vojne furije. Vse to ni resnično. Saj so na primer tudi avstrijski krščanski socialisti letos prvega maja odrekli manifestacijo za mir, kar se pa ni zgodilo iz mržnje do miru. To so storili le, ker stoje pod vplivom vojnih strank. Enake stvari se dogajajo tudi po drugih državah in take pojave izrabljajo potem vojni hujskači in kriče, da je tudi delavstvo za vojno do skrajnosti, kar je pa čisto navadno politično slepenje. * Iz organizacije. D n e 7. maja je bil v Zidanem mostu društveni shod, na katerem je ob obilni udeležbi poročal sodrug Kopač o delovanju organizacije. Dne 8. maja je bil občni zbor kr. skupine Celje, na katerem je poročal sodr. Kopač. Namesto odhajajočega predsednika Marna, je bil soglasno izvoljen za predsed- nika skupine sodr. Turin .losip, Čret 44, pošta Šturje pri Celju; za zapisnikarja sodr. Mlakar F. Ostala mesta v odboru je prevzel stari odbor. Dne 9. maja je bil zaupen sestanek raznih železniških kategorij na Pragerskem. Dne 10. maja je bil občni zbor kr. skupine Pragersko. Po poročilu pred-sedništva se je izvolil še nadalje stari odbor soglasno. Po daljšem poročilu sodruga Kopača o delovanju organizacije v Času vojne je sodrug predsednik zaključil zanimivi shod. Dne 12. maja je bil občni zbor kr. skupine Ptuj, na katerem je poročal sodrug Kopač. Nato se je izvolil soglasno sledeči odbor: Predsednik Schegola Iv.; namestnik Baumfliker Josip; zapisnikar Mele Matej; namestnik Macer Herman; blagajnik Rosman Fran ; namestnik Marenčič Anton; preglednika Vučak Ivan in Weissenstein Otmar; knjižničarja Borovšek Ivan, Rock Florjan. Odborniki: Mahr Jurij, Revardy Pavel, Stritar Fran in Petrovič Miklavž. Dne 14. maja je bil občni zbor kr. skup. Ljubljana 1. Po poročilu odbornikov je govoril sodrug Kopač o aprovizaciji železničarjev. Pri točki volitev novega odbora so bili izvoljeni v predsedstvo krajevne skupine sodrugi: Predsednik: Kregar Josip, Bohoričeva ulica 12; namestnik Hartman Fran; zapisnikar Krahvogel Josip; namestnik Jerina Ivan; blagajnik Pušnek Martin; namestnik Sprogar Fran; preglednika Šarc Peter in Majcen Fran; knjižničarja Povalaj Rudolf in Kokolj Ivan. Odborniki: Stojan Tone, Cvelbar Fran, Salanum Ivan, Marolt Ivan, Bajc Ivan, Čič Ivan za Zagorje in Šojar Jaka za Brezovico. O stanovski zavarovalnici proti nezgodam za žel. sta poročala dunajska delegata sodruga Wabič iri Bdck ob splošnem odobravanjem. Dne 15. maja je bil v gostilni pri Celarcu v Spod. Šiški občni zbor krajevne sk. Sp. Šiška. Na shodu so poročali sodrugi Kopač, Wabič in Beck. Prvi o aprovizaciji ; druga dva o stanovski zavarovalnici proti nezgodam. V predsedništvo krajevne skupine so bili izvoljeni sodrugi: j