Listek. V viharnih časih. Priredil J. Toman. (Dalje.) Na nedeljo pa so bili zopet vsi povabljeni v cerkev. In veliko jih je bilo, ki so se že veselili, kaj bodo zopet slišali. To kar so slišali, je bilo nekaj novega, posebnega, in jim je vzbujalo misli, katerih še nikdar niso premišljevali. Morali bi biti torej vsi enaki. Ni ga, ki bi jih smel svariti, njim zapovedovati, ker je vsak sam sebi najboljši vodnik. Spominjali so se, kako jim je gospod župnik marsikatero britko resnico v oči povedal, zoper katero niso imeli nobenega izgovora. Tega zdaj ne bo več. In kaj pa grajščak? Ta zdaj, ker si je takega učenika povabil, gotovo ne bo hotel, da bi se mu še zdaj priklanjali. Tudi on nam je enak. Kakšno veselje! Marsikateri se je zdaj spominjal bolečin, katere so mu napravljali pri tlaki udarci grajščinskih služabnikov. Da bi jih zdaj grajščaku vrnili! V nedeljo je prislo veliko Ijudi v cerkev. Novi učenik je začel pridigovati: »Hočete biti že dalje kot igrača v roki teh ljudi ? Hočete Se dalje s pobešenimi gla- vami hoditi ? Vstanite! Kdor ima pogum, naj se maščuje!« Tiho je nastalo, a v očeh mož je bilo videti močDO razjarjenje. In naenkrat je nekdo iz množice vskliknil: »Maščujmo se!« In ljudstvo je drlo iz cerkve. Vse se je gnalo k župnišču. Tudi gospod. župnik je zapazil, da je ljudstvo zoper njega našuntano in da se zdaj hoče maščevati, pa ker se ni zavedal ničesar, v čem bi se bil zoper ljudstvo pregrešil, stopil je iz sobe med ljudstvo. Nekateri so že pesti vzdigovali in ga hoteli napasti. »Kaj hočete, zakaj ste prišli sem?« glasno zakliče župnik. Kakor blisk so padle te besede med množico. Nastala je tihota. »TakSne ljubezni se zdaj v cerkvi učite, da ste prišli nad revnega duhovnika, na Vašega župnika, da bi videli teči njegovo kri? Le pridite, udarite, kamor hočete. Dokler sem Vaše bolnike obiskaval, z Vami delil veselje in žalost, takrat ste me ljubili. In glej, komaj je priSel drugi, ki hoče vaša srca oropati zadnjega ostanka ljubega miru, postali ste moji sovražniki. Kaj Vam je oni dobrega skazal? Ali trpi z vami? Ali vas obiskuje? Oznanuje Vam slobodo! Zakaj pa ne reče grajščaku, da je tudi on Vam enak, da mu ne bodete več tlake delali, da bi njegove njive in travniki tudi vaSi bili. Ali Vam je to bilo kedaj prijetno, da so njegovi služabniki Vaše telo pri tlaki večkrat do krvi raztepli. Le pojdite! Jaz sem Vam menda pogosto kaj hudega storil, ko sem Vam kazal pot, kako bi srečno enkrat prišli k Bogu v nebesa. In za to lahko umriem, kadar hočete!« Umolknili so vsi. »Molčite« nadaljeval je duhovnik z ginljivim glasom »in morda premišljujete, kako sem z Vaini ravnal? Deloval sem med Vami šestnajst let, ljubil sem Vas in §e zdai Vas ljubim. Odidem od tod, ako me ne umorite in drugod bom deloval v vinogradu Gospodovera. Odpustil sem Vam vsem. Le za slovo Vam hočem še kaj povedati. Ako si kdo misli, da sem ga kedaj razžalil, ga zagotavljam, da bom na kolenih Boga prosil za odpuščanje«. Solze žalosti so tekle po licu hudo skušanega duhovnika. Te besede so kakor ogenj žgale srca poslušalcev. Kaj pa jim je ta duhovnik storil hudega? Ali ni bil vedno njih prijatelj? Ali jim ni vselej očetovsko svetoval, ko je nesreča prišla in vselej z veseljem hitel k niim, ko je kateri izmed njih zbolel, ga tolažil in krepčal? Ali je neusmiljeno in trdo ž niimi ravnal? Graiščak je novega učenika sem poklical, in ta jim slobodo in prostost oznanuje in moramo mu vendar tlako delati in trpeti, ko nas njegovi služabniki hudo mučijo. Bolie bi bilo, račun delati z grajščakom. Tako je množica začela premišljevati. »V grajščino pojdimo«, se je naenkrat slišalo več glasov, »tam naj nas rešijo tlake, naj nam dajo jesti in naj iz ječe izpustijo vse, ki so tam zaprti<. »Imam tam očeta«, kliče nekdo. »In jaz dva brata«, oglasi se drugi. »Moj sin je tam že od spomladi za to, ker ni mogel iti na tlako«. »Lepa ie taka sloboda in prostost, katero nam je grajščak sem pripelial«. »Pojdimo si po njo! Naj nam jo grajščak da, ker je hotel, da o nji kai izvemo. Saj imamo zagovornika, tega novega učenika«. »Pojdimo!« kričali so vsi in vse se }e drlo proti grajščini. GrajSčak gotovo ni pričakoval takega obiska. »Kaj pa je? Poglejte, zakaj sem gredo?« reče grajščak novemu učeniku, ko je videl, kako vse hiti v grajščino. »Mislil sem, da bodo šli nad župnika. Ali ga morda že s seboi vlečejo?« Zupnika pa med prisleci ni bilo. »Kaj hočete, zakaj ste sem prišli?« kliče novi učenik. »Slobodo in prostost hočemo, katero ste nam Vi oznanovali. Imamo tu v ječi svoje znance, spustite jih in odpravite tlako«. Novi učenik ves prestrašen pogleda grajščaka, kakor da bi pričakoval od njega pomoči. >Potolažite jih!« rekeljegrajščak. »Bojim se, da bodo hoteli s silo si pridobiti slobode in prostosti«. Novi učenik se je zaničljivo nasmehljal in je začel govoriti: »Bratje, pomirite se! Hočete storiti nekaj, kar nasprotuje ljubezni, ki bi imela med nami vladati. Grajščak je Vaš oče, morate mu biti pokorni, ga častiti in mu pomagati. Le pojdite mirno domu in pozabite na stare krivice«. »Kaj?« kričali so vsi »Mi bi morali pozabiti in grajščak sme z nami storiti, kar hoče? Zakaj pa mu Vi, novi učenik, tudi ne poveste tega, kar ste nam rekli, ker graiščak je še zdaj takšen, kakor je prej bil. On Vas je poklical sem k nam, mi Vas nismo klicali, naj torej on prvi začne z lepim izgledom. Hočemo slobodo in prostost. Učili ste nas, naj se maščujemo. Grajščak nas je mučil dovolj, naj zdaj vse popravi. Naj govori grajščak sam, Vam ne verujemo več. Igrate se z nami in za hrbtom se nam posmehujete v grajSčini pri polni kupici«. Grajščak se je že umikal pred množico, ki je vedno bolj silila v grajščino. »Dam Vam vse, česar si želite, le pojdite mirno domu«. »Dajte nam hitro, kar nam hočete dati. Odprite ječe in nam napišite pogodbo z lastnim pečatom. Drugače ne gremo odtod«. »Zapovejte iim, da se tako drzno ne obnašajo« rekel je grajSčak novemu učeniku. »Ne morem jim vsega dati, kar želijo«. Pa tudi novi učenik je bil poln strahu. Seme, katero je vsejal, mu je zrastlo naglo čez glavo. Hotel je kaj govoriti, pa njegova zgovornost ga je zapustila. (Dalje prih.) Smešničar. Tinček: »Kam pa tako hitiS, Gregec?« Gregec: »Po zdravnika, moja žena mi nič kai ne ugaja«. Tinček: »Počakaj, Gregec, grem tudi s teboj; moja žena mi že dolgo ne ugaja«. A: »Za Boga, kakšen si po lici! Kdo te je tako razmesaril?« B: »Ej, z ranocelnikom sva se stepla«. A: »Pa si ga vendar zatožil?« B: »Zakaj neki? Saj mi je rane brezplačno zašil!«