ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 • 5-24 
Vlado Valenčič 
IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA 
VEKA 
1. O začetkih kreditnega poslovanja 
Do 12. stoletja je na današnjem slovenskem ozemlju prevladovalo zaprto in naturalno 
gospodarstvo. Kmetijsko gospodarstvo je bilo tedaj osnova za življenjski obstoj malone vsega 
prebivalstva. Vsako gospodinjstvo si ni samo oskrbelo le hrane, ampak je samo zadovoljevalo 
tudi svoje vsakdanje potrebe po obrtnih izdelkih. Obrtniki, ki bi se ukvarjali le z obrtno 
dejavnostjo, so bili redki, povečini je bila obrt združena s kmetijstvom kot domača hišna obrt. 
Tudi trgovina je bila še malo razvita, malo je bilo vrst blaga, ki so z njimi trgovali. Omenjajo 
se zlasti začimbe, kadilo, orožje in drugi kovinski izdelki, okrasje za osebno porabo, steklo, 
volneno blago in svila, kožuhovina, sol. To je bilo blago predvsem za potrebe fevdalcev in 
cerkve. Za potrebe vsega prebivalstva je bila potrebna trgovina s soljo. Del trgovine je tedaj 
potekal z zamenjavo blaga za blago, denar je imel v gospodarstvu še zelo omejeno vlogo. 
Vendar so že pri tedanjem načinu trgovine nastajali ob praznikih cerkvenih patronov 
pomembnejših cerkva vsakoletni sejmi. Prvotno so nastajali nekako spontano, pozneje so vla­
darji podeljevali pravice do sejmov posameznim krajem. Pri podelitvah pravic do letnega 
sejma še ni šlo za stalne naselbine meščanov — trgovcev in obrtnikov.1 
Od 12. stoletja naprej so se v tem pogledu razmere hitro spreminjale. Nastajati so začeli 
trgi in mesta kot meščanske naselbine, katerih prebivalci so se ukvarjali predvsem z obrtjo in 
trgovino. Najprej, že v 12. stoletju, so se pojavile meščanske naselbine na Koroškem. Na 
ozemlju današnje Slovenije je omenjen Dravograd kot trg leta 1185. Na Slovenskem Štajer­
skem se v 12. stoletju meščanske naselbine še ne omenjajo, v 13. stoletju pa je tam nastalo pet 
mest in osem frgov, v 14. stoletju tri mesta in enajst trgov, v 15. stoletju še eno mesto ter devet 
malo pomembnih trgov. Na Kranjskem so prva poročila o meščanskih naselbinah iz tretjega 
desetletja 13. stoletja. V tem stoletju je bilo ustanovljenih pet mest in osem trgov, pozneje so 
na novo nastala le posamezna mesta in trgi. Na Goriškem je nastala le ena pomembnejša 
meščanska naselbina, to je bila Gorica, ki se omenja leta 1210 kot trg in leta 1298 kot mesto.2 
Nastanek številnih trgov in mest dokazuje, koliko se je povečala vloga obrti in trgovine v 
tedanjem gospodarskem razvoju ter je naraščal tudi blagovni promet. S tem je narasla tudi 
potreba po večjih količinah denarja kot posredovalca pri trgovskem poslovanju. Menjavo 
blaga za blago ali plačilo uslug z blagom je vedno bolj zamenjevalo plačevanje blaga in uslug 
z denarjem. Zato je razumljivo, da se je tedaj pomnožilo število kovnic. V 13. stoletju jih je 
delovalo na notranjeavstrijskem in furlanskem ozemlju nič manj kot dvajset. Med temi so bile 
tri na Kranjskem in sicer v Ljubljani, Kamniku in Kostanjevici, ki so kmalu prenehale, ko so 
Habsburžani zavladali v deželi in postopno izenačili novce na svojem ozemlju.3 
Poslovanje z denarjem je sčasoma zavzelo tak obseg, da je postalo kar posebna gospo­
darska in pridobitna panoga, ki so se z njo ukvarjali sprva največkrat trgovci, posamezniki pa 
so se je oprijeli kot posebnega poklica, postali so bankirji. Najsplošnejši denarni posli so bili 
menjava tujih novcev, opravljanje plačilnega prometa ter posojanje denarja. Šele uveljav-
ljenje denarnega gospodarstva je omogočilo tudi razmah kreditnega poslovanja, ki se je izra­
zilo zlasti v najemanju in dajanju posojil. 
Prve vesti o pojavih organiziranega denarnega in kreditnega poslovanja na današnjem 
slovenskem ozemlju so iz konca 13. in začetka 14. stoletja. Kot je prikazal Žontar v svoji raz­
pravi o bankah in bankirjih v mestih srednjeveške Slovenije, so se v tistem času v nekaterih 
1 Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek, Ljubljana 1963, str. 290 si. 
2 Grafenauer, n.o.m. str. 292 si. 
3 Egon Baumgartner, Ljubljanske kovnice v XIII. stoletju, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (GMDS) XV/1934, 
str. 92 si. 
6 V. VALENCIA IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
naših mestih uveljavili florentinski bankirji. Kmalu nato se je z denarnimi in kreditnimi posli 
začela ukvarjati v Ljubljani trgovska družba Nikolaja in Jakoba Porgarja. Bila je v poslovni 
zvezi s koroško-tirolskimi in goriškimi deželnimi knezi, z oglejskim patriarhom, za katerega 
je tudi kovala denar, z Ortenburžani, z nemško viteško komendo v Ljubljani, samostani 
Bistro in Stično ter s plemstvom v deželi. Kralj Henrik Koroški, ki se je močno zadolžil, je 
dobil posojilo od Porgarjev. Toda vodilno mesto v denarnem in kreditnem gospodarstvo so 
imeli le malo časa. Že leta 1323 je prišla družba v denarne težave. Vzrok so bili predvsem 
poslovni neuspehi pa tudi poostritev cerkvenih predpisov glede oderuštva. Po teh predpisih je 
bilo jemanje obresti oderuštvo in zato kristjanom prepovedano. Posledica te prepovedi je 
bila, da so prehajali kreditni posli vse bolj v roke Židov.4 
O Porgarjih kot bankirjih vemo, da so imeli od goriško-tirolskih grofov v zakupu več 
goriških, furlanskih in tirolskih mitnic in da so opravljali denarne posle urada deželnega kneza 
v Ljubljani.5 O njihovem kreditnem poslovanju ohranjeni viri ne poročajo, znano je le, da so 
tudi posojali denar. 
Ko je bančno poslovanje Porgarjev opešalo, se je kralju Henriku verjetno zdelo 
potrebno, da jih nadomesti nova denarna in kreditna ustanova. Skupini Židov iz Čedada in 
Gorice je okrog leta 1325 dal dovoljenje za naselitev v enem izmed mest pod njegovo oblastjo 
na Kranjskem. V tej skupini so bili Manuel, sin pokojnega Bonfanta, zdravnik magister 
Bonaventura, sin pokojnega zdravnika magistra Jakoba, Aron, sin pokojnega Iserla, Pilgrim, 
Jeremijeva sinova Jakob in Bonaventura ter njihovi tovariši. Listina Henrika Koroškega je 
bila objavljena z letnico 1327, vendar je bila verjetno izdana vsaj dve leti prej, kajti v dveh 
čedadskih listinah iz leta 1325 se zdravnik Bonaventura in Manuel omenjata kot v Ljubljani 
živeči osebi.6 
Dovoljenje za bivanje je dalo židovski skupini kot deželnoknežji regal tudi dovoljenje, 
da vodijo v Ljubljani banko za posojila na zastavo. S tem dovoljenjem so Židje v Ljubljani 
dobili monopol za posojanje denarja, kar je bil menda v tedanji židovski zakonodaji izjemen 
primer. Židovski družbi je deželni knez prepustil razne donosne finančne posle. Imela je v 
zakupu več mitnic, s posojili pa je v letih 1327 do 1335 krila goriškemu grofu del finančnih 
potreb. Pri njej so se zadolževali Žovneški gospodje, poznejši celjski grofi. Z listino 27. aprila 
1338, izdano v Ljubljani, so Bonaventura, Bonhum, Pilgrim in drugi ljubljanski Židje potrdili, 
da je Friderik Žovneški poravnal vse svoje dolgove. Turjaški in mengeški gospodje ter neka­
tere druge plemiške rodbine so bile stranke židovskih bankirjev. Toda poslovanje te židovske 
družbe je bilo kratkotrajno. S smrtjo Henrika Koroškega je izključna pravica za dajanje poso­
jil prenehala in z njo tudi banka; po izgubi monopola njeni židovski lastniki verjetno niso več 
računali z uspešnim poslovanjem.7 
Iz kreditnega poslovanja družbe čedadskih in goriških Židov niso znane listine o konkret­
nih poslih. Takih listin, ki bi se nanašale na nekdanjo Kranjsko, iz časa pred letom 1300 nisem 
mogel ugotoviti, posamezne so iz prve polovice 14. stoletja, številnejše so šele za poznejšo 
dobo. Med kreditnimi listinami so najpomembnejša dolžna pisma ali zadolžnice, ki vsebujejo 
največ podatkov. Sledijo izjave dolžnikov, izstavljene so porokom, ki jim zagotavljajo povr­
nitev morebitne škode, nastale zaradi poroštva. Za nekatere dolžnike, ki so posojilodajalcem 
dolgovali več zneskov, so ohranjeni obračuni, v katerih so bili marsikdaj določeni kakšni novi 
pogoji, npr. dospelost. Omeniti je treba tudi zastavne listine, ki v njih dolžnik za prejeto poso­
jilo zastavlja upniku zemljiško posest ali razne pravice. Končno tudi pobotnice o plačanem 
dolgu dajejo nekaj podatkov o kreditnem poslu. 
Za to razpravo sem uporabil predvsem objavljene listine ali regeste o kreditnih poslih. 
Take listine iz turjaškega arhiva je objavil največ v regestih Fr. Komatar.8 Nekaj kreditnih 
4 Josip Žontar, Banke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije, GMDS XIH/1932, str. 21 in 23. 
5 Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (GZL), Uredil B. Otorepec, Izdal Mestni arhiv, Ljubljana 1956, 1/31; 
Žontar, n.o.m. str. 23. 
ft GZL 1/25, 30 in 31; Žontar, n.o.m. str. 23 si.; M. Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, ZČ X-XI/ 
1956-1957, str. 15 si.; prepisa listin 1325 junij 6, Cividale. in 1325 junij 27, Cividale, iz Archivio di Stato Udine, Archivio notarile, 
fase. 677 (Cividale) notarske knjige notarja Stefana iz leta 1325 s. fol., prepisa mi je dal na razpolago dr. O. Otorepec. 
7 W. Wadl, Geschichte der Juden im Mittelalter. Das Kärtner Landesarchiv 9, Klagenfurt 1981, Str. 50 in 124; GZL 1/46; 
Žontar, n.o.m. str. 24. 
* Fr. Komatar, Das Schloßarchiv in Auersperg, Mittheilungen des Musealverienes für Krain XVIII/1905, Х1ХЛ906, XX/ 
1907 in Carniolia 1/1910. V opombah navajam; Komatar, Auersperg MMK oz. Carn., leto objave in številko listino oz. regesta. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 
listin vsebuje Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku.9 Nekaj listin o kreditnih pos­
lih ljubljanskih Židov je v Haus-, Hof- und Staatsarchiv-u na Dunaju prepisal oziroma je 
zanje priredil regeste M.Wenninger iz Celovca in mi jih je dal v tipkopisu na uporabo.10 
Sorazmeroma veliko število kreditnih listin vsebuje Gradivo za zgodovino Maribora.11 Listine 
se nanašajo na kreditne posle, pri katerih so bile udeležene osebe iz Maribora ali pa na kate­
rikoli način v zvezi s tem mestom. Med mariborskimi listinami so v zvezi s kreditnimi posli 
tudi nekatere kupne pogodbe za zemljišča, zlasti za vinograde. V njih se namreč večkrat 
omenja, da si je prodajalec zemljišče pridobil na osnovi prejšnjemu lastniku danega posojila. 
2. Kreditni posli po kranjskih listinah 
Najstarejša znana listina, ki zadeva kreditni posel na Kranjskem, je iz leta 1301. Konrad 
iz Goričan je Pheju Hohensienerju iz Ljubljane za posojenih 120 mark oglejskih denaričev 
zastavil 24 kmetij. Naslednja taka listina je iz leta 1317. Goriški in tirolski grof Janez Henrik 
je Haintzleinu Turjaškemu (Auersperg) in njegovemu bratu za posojenih 17 mark šilingov in 
za dobre usluge podelil v fevd tri kmetije s pravico, da jih reši v prihodnjih petih letih.12 Leta 
1334 je Herbert Turjaški za znesek 40 funtov dunajskih denaričev zastavil tretjino mitnine na 
Raščici.13 Regest listine pa ne navaja, kdo je Turjaškemu dal denar in pod kakšnimi pogoji. 
V pobotnici iz leta 1345, izdani v Ljubljani, je Karel Oto Löz... potrdil, da mu je Greif Ren-
tenberch vrnil 100 mark, ki mu jih je posodil njegov oče, razrešil njega in dva poroka vseh 
obveznosti.14 Iz leta 1350 je znanih že več kreditnih poslov. Ljubljanski meščan je križevni-
škemu redu za posojenih 10 mark ogl. den. zastavil njivo v Gradišču, upnik je imel pravico 
užitka do odplačila dolga. Janez Volrer je istega leta Nikolaju Sumereckerju in Lovrencu 
Gutensteimu dal izjavo, da jima bo povrnil vso morebitno škodo, ki bi jo imela kot poroka 
za njegov dolg 24 oglejskih mark pri Fraducu in Eliji, Židoma v Ljubljani.15 Ta dva sta tedaj 
posodila Viljemu Svibnovskemu (Scharfenberg) in Herbertu Turjaškemu 76 mark ogl. den. 
Svibnovski je dolgoval še druge zneske. Turjaški je zanj kot porok plačal pet dolgov v skup­
nem znesku 89 mark.16 
Za drugo polovico stoletja je ohranjenih večje število kreditnih listin. Največ se jih 
nanaša na židovske posojevalce denarja. Med temi sta bila že omenjena brata Fraduc in Elija, 
ki sta dala posojila tudi krškemu škofu in kranjskemu glavarju v zneskih 40 zlatnikov 
(guldein), 41 ogl. mark in 50 goldinarjev.17 Fraducu in Eliji je odstopil Nikolaj Gamberg (Gal­
lenberg) terjatev 3 У2 mark ogl. den. in 28 den. proti Nikolaju Gerlochstainu.18 Krščanski 
upnik je torej cediral Židoma terjatev proti krščanskemu dolžniku. Za večja posojila sta brata 
Fraduc in Elija pritegnila v dražbo Hačima (Chatzim). Po zadolžnici iz leta 1359 so dali Ulriku 
in Haugu Rihenberškemu, grofu Otonu Ortenburgu, Janezu Stegbergu in Janezu Turjaškemu 
posojilo 346 mark ogl. den. Glavna dolžnika sta bila najbrž brata Rihenberška. Svojemu stricu 
Janezu Turjaškemu, ki je v zadolžnici naveden kot sodolžnik, sta namreč dala posebno izjavo, 
da mu bosta povrnila vso škodo, nastalo iz poroštva. To posojilo bi moralo biti vrnjeno do 
sv. Jurija 1360, vendar ga Rihenberška nista vrnila. Dolg je leta 1363, tedaj je znašal že 440 
mark, poravnal sodolžnik grof Oton Ortenburg, kar mu je s pobotnico potrdil Žid Elija. Ulrik 
Rihenberški je bil tedaj Eliju dolžan še 600 zlatnikov. Za ta dolg je jamčil Jurij Turjaški. 
Rihenberški se je zavezal, da bo dolg v določenem roku poravnal. Če tega ne bo storil v šti­
rinajstih dneh, bo prišel v Ljubljano. Tako bi za plačilo dolga zastavil samega sebe, kar je bil 
v tistih časih tudi način zavarovanja posojil. Elija je še leta 1361 posodil Ulriku Rihenber-
* GZL, zvezki I, II. IV, VI. VII, IX, X, Ljubljana 1956-1968. V opombah: GZL, številka zvezka in listine. 
111 Podatki iz tipkopisa: J. Wenninger (v institutu za zgodovino na celovški univerzi), v opombah: Wenninger, regesti, 
datum listine. 
11 Gradivo za zgodovino Maribora. Zbral in uredil Jože Mlinaric, zvezki II-X. V opombah GZM, številka zvezka m 
listine. 
12 GZL 1/12; Komatar. Auersperg, MMK 1905 št. 23. 
13 Komatar, Auersperg, MMK 1905 št. 52. 
14 Komatar, Auersperg, MMK 1905 št. 72. 
15 GZL VII/27; Wenninger, regesti 1350 september 21. 
"• Komatar, Auersperg, MMK 1905 št. 86 in 109. 
" Wenninger, regesti, 1351 marec 9, 1352 maj 22 in 1359 marec 3. 
'" Komatar. Auersperg, MMK 1906 št. 170. 
8 V.VALENCIC: I Z K R E D I T N E G A G O S P O D A R S T V A O B K O N C U S R E D N J E G A V E K A 
škemu in Juriju Turjaškemu 10 mark denaričev beneških šilingov. Leta 1364 so se pri njem 
zadolžili bratje Janez, Jurij in Viljem Turjaški za 100 mark ogl. den., za to posojilo je jamčil 
grof Oton Ortenburg.19 
Kot posojilodajalec je nekolikokrat omenjen Žid Izak (Eisak). Leta 1353 je Herbert Tur­
jaški dal izjavo Frideriku Čušperškemu (Zobelsberg) kot poroku za tri dolgove po 50 mark 
ogl. den. pri Židih Izaku, Fraducu in Eliji, da mu odgovarja za vso škodo, ki bi mu nastala 
iz tega poroštva. Po zadolžnici iz leta 1356 sta Ana, vdova Herberta Turjaškega, in njen sin 
Janez dolgovala Izaku 8 zlatnikov. Turjaški so se pri Izaku zadolžili še za druge zneske. Leta 
1366 je izak umrl. Tedaj je avstrijski vojvoda Albreht III. proglasil za nične zadolžnice in 
obračun dolgov, ki so jih Turjaški dolgovali Izaku in so znašali 300 zlatnikov. Tolik znesek 
je vojvoda Albreht dolgoval Turjaškemu za njegovo službovanje. Zdi se, da ta proglasitev 
ničnosti kreditnih listin ni bila izvedena. Kajti 16. junija 1369 je vojvoda Leopold III. potrdil 
sklep svojega brata Albrehta III. o razveljavitvi dolžnih pisem Izaku za 300 zlatnikov, kolikor 
je dolgoval Janezu, Juriju, Viljemu in Herbertu Turjaškemu za njihovo službovanje. Izak je 
dal posojilo tudi koroškemu fevdalcu Janezu Ostroviškemu (von Osterwitz), ki mu je po 
zadolžnici iz leta 1350 bil dolžan 15 zlatnikov in 2 marki ogl. den.20 
Vojvoda Albreht III. je leta 1369 proglasil za nična še dva dolgova Turjaških pri židov­
skih upnikih. Znesek 16 zlatnikov sta dolgovala Židu v Ljubljani Janez Turjaški in njegova 
mati; ime Žida ni navedeno. Tudi navedeni dolg je vojvoda odtegnil od zneska, ki ga je dol­
goval Turjaškim za njihovo službovanje. Drugi razveljavljeni dolg Janeza Turjaškega neime­
novanemu Židu iz Celja je znašal 130 zlatnikov.21 
Kot najbolj pomembna židovska posojilodajalca sta se uveljavila brata Moš (Mosch, 
Musch) in Hačim, sinova Schaebleina iz Celja. Leta 1351 sta grofu Otonu Ortenburgu poso­
dila 570 mark ogl. den. na poroštvo Janeza Stegberga. Herbert Turjaški in Jakob Čreteški 
(Reutenberger?) sta jima dolgovala 12 Уг mark ogl. den. Leta 1356 sta brata Janez in Jurij 
Turjaški za posojilo 100 mark ogl. den., ki sta ga dobila od ljubljanskih Židov Moša in 
Hačima, postavila za poroka grofa Otona Ortenburga in Friderika Čušperškega. Bratoma gro­
foma Otonu in Rudolfu Ortenburgu sta posodila 1000 mark ogl. den. proti jamstvu petih 
porokov. Leta 1358 sta dala posojilo 134 zlatnikov Ulriku Taufererju in Mateju Bleiburgu, 
poroki so bili štirje. Moš in Hačim sta posojala tudi manjše zneske. Linhartu Porgerju iz 
Ljubljane sta leta 1359 posodila 5 dobrih zlatnikov polne teže. Janez Turjaški je leta 1363 
potrdil, da dolguje Mošu in Hačimu na glavnici, obrestih in drugih stroških skupaj 460 zlat­
nikov. Poroki za posamezne terjatve so bili Oton Ortenburg, Friderik Čušperški in Ulrik 
Turen. Z izjavo leta 1370 sta Moš in Hačim potrdila, da je Janez Stegberg od dolga 9200 zlat­
nikov plačal na glavnici in obrestih 6480 zlatnikov. V dveh primerih se kot posojilodajalec 
omenja le Moš. Ulrik Turen mu je bil dolžan 240 zlatnikov, porok za dolg je bil Rudolf Kat-
zensteiner. Po zadolžnici iz leta 1365 je Moš posodil sodniku Frideriku v Ljubljani in meščanu 
Primožu Watmangerju 116 zlatnikov. Že navedena posojila pričajo, da sta Moš in Hačim 
opravljala kreditne posle v večjem obsegu. Poslovala sta v ve*č mestih, kot kraj bivanja se za 
Moša navajata Celje in Maribor, za Hačima pa Ljubljana in Celje. Označujejo ju kot najpo­
membnejša bankirja 14. stoletja, njune poslovne zveze so segale od Trsta do Dunaja. Nekaj 
časa sta imela poslovalnico v Trstu in tudi hišo na Dunaju.22 
Žid Hačim je dal leta 1364 skupaj z Židom Avidonom bratoma grofoma Ortenburg, 
Albrehtu, škofu v Tridentu, in Otonu z bratom Rudolfom, ki sta že leta 1358 pri Mošu in 
Hačimu najela posojilo 1000 mark ogl. den., še dve posojili. Prvo je znašalo 200 mark ogl. 
den. in 700 zlatnikov, plačljivi ob prihodnjem pustu, to je čez pol leta. Za posojilo so jamčili 
trije poroki. Drugo posojilo je znašalo 1000 mark ogl. den.; do prvega kresa naj bi dolžnika 
odplačala 500 mark ogl. den., do naslednjega kresa pa drugo polovico dolga. Za to posojilo 
je jamčilo sedem porokov. Posojila niso bila odplačana v določenih rokih. Leta 1367 je dolg 
znašal še 2000 zlatnikov. Verjetno so bili tedaj določeni novi odplačilni roki, spremembe so 
" Wenninger, regesti 1359 junij 19, 1359 junij 21, 1361 julij 2, 1363 januar 11, 1363 junij 19; G Z L X/27; Komatar Auer-
sperg, M M K 1906 št. 149. 
2 0 Komatar, Auersperg, M M K 1905 št. 98, 108, MMK 1906 št. 162, 173, 176; Wenninger, regesti 1355 maj 18. 
2 1 Komatar, Auersperg, MMK 1906 št. 174 in 175. 
2 2 Komatar, Auersperg, MMK 1905 št. 91, 95, 107, 116, 119, MMK 1906 št. 144, 145, 187; G Z L 1/61, 68; Žontar n.o.m. 
str. 24; Wadl, n.o.m. str. 34, 47, 52, 55, 114. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 
bile tudi pri porokih. Na novo sta prevzela poroštvo grofa Ulrik in Herman Celjska, ki sta bila 
svaka bratov Ortenburg, in Tomaž iz Podvina, od prejšnjih porokov so ostali le trije. Izjava 
o postavitvi porokov vsebuje določbo, da poroštvena obveznost velja tudi za njihove žene in 
dediče; prejšnje listine tega niso vsebovale. Zadolžitev grofov Ortenburg je bila verjetno v 
zvezi z nakupom gradu Altenberg in kolonizacijo kočevske posesti.23 
Nekaj židovskih posojevalcev denarja se omenja v kreditnih listinah le enkrat ali dvakrat. 
Žid Aron iz Ljubljane je imel terjatev 62 mark šilingov proti celjskemu grofu Ulriku. Vojvoda 
Albreht, ki jo je odplačal, je leta 1367 zadolžnico proglasil za nično. Po zadolžnici iz leta 1378 
je Nikolaj Sumereker pri Židu Nasanu dobil posojilo 13 mark den. beneških šilingov. V 
zadolžnici sicer ni navedeno, kje sta upnik in dolžnik živela, toda Sumereker je znan kot ljub­
ljanski meščan, tudi je zadolžnica določala, da bo v primeru potrebe kranjski deželni gospod 
Židu pripomogel do pravice. Ljubljanska Žida Eferl (Offerlein, Efferlein) in Izak sta leta 1351 
posodila krškemu škofu Ulriku in bratu Henriku iz Viltuža 130 funtov graških den. Eferlu pa 
je dolgoval Herman Ekhenstain 28 zlatnikov, za ta dolg je jamčil že omenjeni Nikolaj Sume­
reker. Janezu Newenhausu je ljubljanski Žid Emanuel (Maendlein) posodil 25 zlatnikov na 
poroštvo Nikolaja Sumerekerja. Po listini iz leta 1369 je vojvoda Albreht razveljavil zadolž­
nico Nikolaja Schicka in Merchela Lindeggerja za 24 zlatnikov, ki sta jih dolgovala ljubljanski 
Židinji Esteri.24 Trije židovski posojilodajalci so bili iz drugih mest. Židu Barohu (Waroch) 
sta Ulrik Turen in žena po listini iz leta 1367 dolgovala 12 zlatnikov, poroka sta bila Rudolf 
Katzenstain in Oton Chunigsberg. Posojila kranjskim plemičem je dajal tudi mariborski Žid 
Izerl (Isserl, Isserlein). Njegov vnuk Moš z ženo je leta 1378 potrdil, da je Dipold Katzenstain 
poravnal dolgove očeta Rudolfa po zadolžnici za 600 zlatnikov kakor tudi vse svoje dolgove. 
Glede tega dolga je vojvoda Albreht leta 1378 naročil Mošu, naj se zadovolji z odplačilom 
glavnice in naj ne zahteva obresti. Leopoldu Čreteškemu in njegovima bratrancema Jakobu 
in Bertoldu je Izerl posodil 100 mark ogl. den. Moš, Izerlov vnuk je leta 1380 izdal potrdilo, 
da je dolg poravnan. Ljubljanska meščana zlatar Thomel in njegov zet sta leta 1395 dobila od 
Žida Davida iz Kopra posojilo 5 funtov dun. den.25 
Število znanih listin o kreditnih poslih krščanskih posojevalcev denarja iz druge polovice 
14. stoletja dosega komaj polovico židovskih, toda število posojevalcev je večje. Židom je bilo 
posojevanje denarja glavni pridobitni posel, krščanskim posojevalcem pa le postranski, veči­
noma le enkratni, le izjemoma se nekateri omenjajo v več listinah: Taka izjema je bil kaplan 
Štefan iz Čreteža. Lefa 1355 je Perchne iz Orehovice (Nuzdorff) z ženo Margareto kaplanu 
Štefanu, njegovemu bratu Nikolaju in vsem bratom in sestram zastavil dvor za 10 mark ogl. 
den. Dolžnik je bil upravičen, da v petih letih, vsakokrat na dan sv. Jurija, reši zastavljeni 
dvor. Henrik Paumgarten je leta 1359 zastavil kaplanu Štefanu in bratu kmetijo v Orehovici 
za 5 mark ogl. den. Po zastavni listini iz leta 1367 je terjatev v enakem znesku Štefan imel 
proti Güntzelu Puchu, za kar mu je dolžnik zastavil kmetijo. Kmetijo je smel rešiti vsako leto 
ob. sv. Juriju. Če je za življenja Štefana ne bi rešil, bo pripadla župniji v Gornjem Mokronogu 
in tamkajšnjemu župniku.26 
Za posojilo 6 mark ogl. den. je ljubljanski meščan mojster Walter Maurer (Zidar?) leta 
1354 zastavil nemškemu viteškemu redu njivo v Gradišču; dokler ni bil dolg plačan, je imel 
upnik pravico do užitka njive. Leta 1355 sta Herman Čreteški in žena zastavila Nikolaju 
Werdu in ženi dvor v Kozjeku (Chosiack per Straleck) in njun del desetine »zu Lampach« in 
pri Trebnjem (Trewen) za 11 mark ogl. den. Zastavo bi mogla rešiti v štirih letih pred sv. Mi­
haelom. Nikolaj Teynacher in žena sta leta 1358 zastavila Janezu Gyblu za 7 У2 mark graških 
den. ali za denar, ki bo v deželi veljaven in bo vreden kot graški. Dietrich Gutenstain in žena 
sta leta 1360 za posojilo 66 zlatnikov od Martina Reihnecka in žene postavila kot poroka 
Rudolfa Katzenstaina. Leta 1363 je Marchel Henczen »sun von Chinburch« zastavil fevdno 
23 Komatar, Auersperg, MMK 1906 št. 151, 152, 166; Th. Elze, Urkunden-Regesten aus dem gräflich Auerspergschen 
Archiv in Auersperg, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain XVI/1861, št. 45 in 63; Th. Elze, Die Abstammung der 
Gottschewer (Gottscheer), MMK XIII/1900, str. 105 si. 
24 Wenninger, regesti 1367 julij 10, 1378 maj 24; GZL 11/20, VII/31, 39 in 44. 
25 Komatar Auersperg, MMK 1906 št. 165, 215, 220; GZM V/14, 26, 33; GZL 1/101. 
26 Komatar Auersperg, MMK 1905 št. 101, 121, MMK 1906 št. 164. 
10 V. VALENCIC: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
posest goriškega grofa za 15 zlatnikov den. Wernhartu Lobecku za štiri leta. Pogoj pa je bil, 
da dolžnik po prvem letu ne reši zastave.27 
Ljubljanskemu meščanu Primožu Watmangerju in ženi sta leta 1364 Svibnovski in žena 
zastavila dve kmetiji za posojenih 16 mark den. beneških šilingov; upnik je imel užitek kme­
tije. Leta 1366 sta Jaeckel in Hensel iz Ljubljane zastavila pokopališki cerkvi v Kranju kme­
tijo in druga zemljišča za 20 mark šilingov beneškega denarja in ji prepustila užitek. Po 
zadolžnici od 27. novembra 1366 je ljubljanski mestni sodnik Dankwart Cellenberger dobil od 
celjskih grofov posojilo 37 mark šilingov ben. denarja in 56 zlatnikov. Poroka sta bila deželni 
upravitelj in vicedom. Leta 1370 je Julij Chestenpach zastavil Tomažu iz Podvina kmetijo na 
Bledu za posojilo 10 mark den. beneških šilingov. Rešiti jo je mogel vsako leto 14 dni pred 
ali po sv. Juriju; če tega ne bi storil, zapade za tisto leto zakupnina.28 Ljubljanski meščan Pan-
kracij Mezzrar in žena sta po zadolžnici iz leta 1389 Harrerju in ženi dolgovala 53 mark šilin­
gov ben. den., za kar sta zastavila hišo in domec. Vdova ljubljanskega meščana Elizabeta je 
leta 1391 zastavila svojemu zetu ljubljanskemu sodniku Petru Schreiberju štiri kmetije za 
posojilo 90 mark den. dobrih ben. šil. Užitek zastavljene posesti je pripadel upniku. Po 
zadolžnici iz leta 1393 sta zlatar Thömel in zet Hensel Österreicher, ljubljanski meščan, z 
ženama zastavila Nikolaju, zetu Czipperleina, meščana v Bistrici, dve hiši za posojilo v znesku 
46 funtov dun. den. Ludovik z Iga je leta 1393 za posojilo 50 zlatnikov ženi Hänsleina s Pšate 
zastavil kmetijo s pravico do užitka.29 
Haug Devinski (von Dibein) in Jurij »von Weissneck«, označena sta kot brata, sta dol­
govala svojemu uslužbencu Janezu »von Czekorn« 862 zlatnikov in 80 funtov dunajskega 
denarja. Za ta dolg sta leta 1380 postavila za poroka Jurija Turjaškega. Leta 1398 sta se Vil­
jem Turjaški in njegov bratranec Dipold zadolžila pri bratih Härtlein in Mertlein Čreteški za 
100 zlatnikov in 40 mark. den. ben. šilingov ali furlanskih denaričev.30 
S tem so izčrpane listine 14. stoletja. Večina jih je iz razdobja 1350 do 1380. V tem času 
prevladujejo posojila židovskih posojilodajalcev. V zadnjih dveh desetletjih 14. stoletja pa vse 
do leta 1431 niso znane listine o kreditnih poslih ljubljanskih Židov in tudi ne listine, ki bi 
omenjale bivanje Židov v Ljubljani. Znana pa je listina iz leta 1395 o zadolžitvi ljubljanskega 
meščana pri Židu iz Kopra. Zato ne izključujemo domneve, da je bila tedaj Ljubljana brez 
židovskih posojevalcev denarja. So pa iz te dobe listine, ki se nanašajo na kreditne posle med 
kristjani in v 15. stoletju močno presegajo število listin o židovskih posojilih. 
Leta 1401 je Jurij Turjaški vzel dve posojili po 200 dukatov. Ändendl Aphalter z ženo 
mu jih je posodil proti zastavi desetih kmetij, Nikolaj Mengeški (Mengesburger) z dediči pa 
proti zastavi šestih kmetij. Toda Mengeški si je izgovoril, da mu bo moral Turjaški povečati 
zastavo posesti, če dolga ne bó odplačal v dveh letih. V naslednjem letu se je Turjaški zadolžil 
pri Mengeškem in njegovi hčeri še za 50 dukatov proti zastavi ene kmetije.31 
Po zadolžnici z dne 22. septembra 1402 so Janez Schönberger, Jurij Turjaški in Rudolf 
Polhograjski (Pilchgraczer) dolgovali Filipu Bernekcherju (tudi Werdnekher) in njegovim 
dedičem 20 mark šilingov beneškega denarja proti vračilu ob prihodnjem sv. Mateju (21. sep­
tembra). Dolg bi torej moral biti odplačan v enem letu. To se ni zgodilo. Leta 1439, ko je 
upnik že umrl, so njegovi dediči s tožbo dosegli, da je sodišče odplačilo naložilo Herbertu in 
Volkartu Turjaškima, dedičema tedaj tudi že pokojnega Jurija Turjaškega. Vendar dolg s tem 
še ni bil poravnan. Leta 1441 je sodišče izdalo nov sklep, ki je določal, da je za plačilo dolga 
poleg Herberta in Volkarta zavezan tudi Engelbert Turjaški. Leta 1403 se je Janez Schönber­
ger z ženo zadolžil še za 100 zlatnikov pri stricu Frideriku Lindekcherju, poroštvo za ta dolg 
sta prevzela stric Rudolf Polhograjski in Jurij Turjaški.32 
Z listino iz leta 1406 je Hertel Čreteški z ženo zastavil ljubljanskemu meščanu Eberhartu 
Landtroppu tri kmetije za 48 mark šilingov in 92 beneških šilingov. Dolžnik bi mogel kmetije 
rešiti vsako leto 14 dni pred ali po sv. Mihaelu.33 
27 GZL 1/58; Komatar, Auersperg, MMK 1905 št. 106, 113, MMK 1906 št. 129, 136. 
2 8 GZL H/25,'27, 28, VII/41. 
2 9 GZL III/18, 11/38, 1/100, X/40. 
3 0 Komatar, Auersperg, MMK 1906 št. 221, 268. 
31 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 273, 274, 275 in 279. 
32 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 280, 281, 400, 406. 
3 3 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 289. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 11 
Vojvodinja Virida, vdova vojvode Ernsta, je leta 1407 posodila ljubljanskemu meščanu 
Juriju Gwutschizu in ženi 10 funtov dun. den. proti zastavi hiše in domca na Starem trgu in 
plačilu obresti 2 funtov dun. den. letno, to je bilo 20%. Vojvodinja Virida je dala posojila 
več kranjskim plemiškim družinam. V listini iz leta 1409 je vojvoda Ernst izjavil, da so njegovi 
umrli materi vojvodinji Viridi zastavili: Elizabeta, vdova Viljema Turjaškega, osem kmetij in 
desetino od dveh za 500 šilingov, Katarina, vdova Franca Čreteškega in njen sin Viljem 20 
kmetij, dvor in mlin za 400 šilingov, Dipold Turjaški polovico mitnine na Raščici za 100 fun­
tov den. Vojvoda Ernst in njegovi bratje so te, po smrti vojvodinje njim pripadle posesti 
odstopili Janezu Windenu s pridržkom, da jih bodo rešili omenjeni dolžniki. Se istega leta je 
vojvoda Leopold IV. dovolil rešitev posesti, ki jo je zastavila Elizabeta Turjaška in jo je voj­
voda Ernst prepustil Janezu Windenu. To posest je Elizabeta Turjaška rešila s plačilom 233 
funtov in 80 denaričev dunajskega denarja.34 
V zadolžnici iz leta 1419 je Janez Chalbel z ženo izjavil, da dolguje Konradu Pucherju 
16 V2 marke dun. den., za kar bo vsako leto ob sv. Mihaelu dajal 18 veder mošta iz svojega 
vinograda in gorske pravde. Zadolžnico sta pečatila Andrej in Janez Žusemski (Sussenhaim), 
kar kaže, da je bil dolžnik na Štajerskem.35 
Po posvedočbi kranjskega deželnega upravitelja iz leta 1419 je ljubljanski meščan Henrik 
Chaltenberger iztožil terjatev 28 funtov dun. den. od Dipolta Turjaškega. Tožniku'je bila 
dovoljena izterjava dolga.36 
Za Herberta Turjaškega so podatki o dveh dolgovih. Leta 1424 je Margareti Hoffstetter, 
gospodinji Blagoviškega (Glogowizer) zastavil šest kmetij za posojilo 60 mark šilingov. V 
zadolžnici iz leta 1429 je potrdil, da je bratovščini cerkve sv. Janeza pri Turjaku dolžan 40 
mark šilingov. Za ta dolg se je zavezal plačevati običajne obresti letno na dan sv. Mihaela, 
dokler ne bi on ali njegovi dediči bratovščini prepustili zemljišče, ki bi dajalo enako zakup­
nino kot obresti dolga.37 
V več posojilnih listinah se kot dolžnik omenja Jurij Turjaški. Po zadolžnici iz leta 1425 
je bil skupaj z Nikolajem Hophewacherjem in Janezom Schrabasom dolžan Janezu Pernekgu 
in dedičem 322 funtov dun. črnih den. Z listino iz leta 1430 se je zavezal, da bo odplačal Kon­
radu Kreigu, dvornemu upravitelju in koroškemu glavarju, več dolžnih zneskov, ki jih je 
Kreig izplačal za Turjaške. Ti dolgovi so znašali 100 funtov dun. den., 150 zlatnikov in 300 
funtov dun. den. Istega leta je zastavil ljubljanskemu meščanu Vidu Spennlawczu tri kmetije 
za posojilo 100 funtov dun. den. z možnostjo rešitve vsako leto 14 dni pred ali po sv. Juriju. 
Za posojilo 50 zlatnikov je Jurij Pyber zastavil Katarini, ženi mojstra Matije Schneyderja 
(Krojača?), ljubljanskega meščana, žitno desetino, gornino in vinsko desetino. 
Dve listini iz leta 1430 se nanašata na prenos terjatev na drugega upnika. Ana, vdova 
Jurija Bistriškega (Fewstriczer), je volila svojemu stricu Herbertu Turjaškemu in njegovi 
sestri Ani še neporavnane terjatve na podlagi dolžnih pisem in sicer 200 funtov, ki jih je dol­
goval brat Albreht Bistriški, 100 funtov, dolg Valterja Säffnerja, in 50 funtov, dolg Friderika 
Klecha. Herbertu Turjaškemu je volila terjatev 300 funtov, ki jih je dolgovala vdova Henrika 
Eraltshaima. Dolg naj bi bil vrnjen v treh letih.40 
Herbert Turjaški se je zadolžil pri več posojevalcih denarja. Po zastavni listini iz leta 1431 
je skupaj s sestro Ano za 40 funtov dun. den. zastavil bratrancu Volkmanu Turjaškemu dese­
tino 15 Уг kmetij v okolici Turjaka in v škocjanski župniji. Šlo je za dva dela žitne desetine, 
kozličke, jagnjeta in kokoši. Sredi leta 1436 si je od Janeza Bernburgerja (tudi Wernwurger) 
izposodil prvič 36 funtov dun. den. proti vrnitvi ob sv. Martinu, drugič pa 240 funtov dun. den. 
proti vrnitvi ob božiču. Njegovo zadolževanje se je še nadaljevalo. Z zastavno listino je leta 
1437 bratrancema Volkmanu in Engelhartu Turjaškemu zastavil za 370 funtov dun. den. 42 
kmetij, žago in mlin, kar bi mogel rešiti letno pred sv. Jurijem. Pri Bernburgerju, ki je ver-
34 GZL H/51; Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 297, 298. 
35 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 319. 
3 6 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 322. 
37 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 337, 358. 
38 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 348, 360, 365. 
-" GZL 11/77. 
* Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 362. 363, 364. 
12 V. VALENČIČ: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
jetno posojal denar v večjem obsegu, sta se leta 1437 zadolžila tudi brata Volkart in Engelhart 
Turjaški za 312 funtov dun. den.41 
Z izjavo od 12. marca 1435 je Magdalena, vdova Janeza Kacijanarja, potrdila, da je 
dolžna spoštovanemu oprodu (Knecht) Gyligu Raysingerju 22 funtov dun. den. proti vrnitvi 
v prvem postnem tednu. Leta 1446 je vdova Magdalena izročila Volkartu in Engelhartu Tur­
jaškemu zadolžnici za dve svoji terjatvi. Zadolžnica njene hčere je bila za 60 funtov dun. den. 
Hči, ki ni mogla odplačati dolga v celoti, se je zavezala, da ji bo dajala letno 6 funtov in ji 
je obenem zastavila 6 kmetij. Dolžnik po drugi zadolžnici z zneskom 16 Vi funtov dun. den. 
je bil Evstahij Eberstainer. Na prenos terjatev se nanaša tudi listina iz leta 1447. Po tej je Leo­
pold Aschbach izročil Jakobu Herwartu dve zadolžnici, eno za 200 funtov dun. den., drugo 
za 24 ogrskih dukatov, ki jih je kralj Friderik IV. leta 1438 posodil Krištofu Kacijanarju.42 
Leta 1435 sta Viljem Lyndekher in žena zastavila nemškemu viteškemu redu za posojenih 
200 funtov dun. den. razna posestva in mu priznala užitek od njih. Tomaž Kramer z ženo v 
Trebnjem je dobil leta 1436 od ljubljanskega meščana in njegove žene posojilo 70 zlatnikov. 
Zanj je zastavil desetino petnajstih kmetij in sicer od žita z izjemo prosa, kozličkov, jagnjet, 
čebelnih panjev in kokoši.43 
Svojevrstna določba glede obrestovanja posojila je v zadolžnici iz leta 1442. Janez Sichel-
berger je bil Ulriku Ravbarju dolžan 40 zlatnikov in bi jih moral vrniti približno v štirih mese­
cih. Če ne bi v tem roku plačal, se je zavezal, da bo letno med sv. Mihaelom in sv. Martinom 
dajal za vsak zlatnik vedro metliške mere čistega mošta ali vina, ko bi upnik poslal ponj.44 
Sigmund Mindorffer je leta 1447 zastavil Doroteji, hčeri Hermana Kozjakarja, in vdovi 
Simona Chladasa tri posestva v šentrupertski župniji za 33 funtov dun. den. Leta 1450 pa je 
Herman Kozjakar zastavil kmetijo od svoje posesti za posojilo 15 funtov dun. den.45 Po 
zadolžnici iz leta 1476 sta brata Pankrac in Lovrenc Turjaški Uršuli Greczer iz Gradca (Grecz) 
dolgovala 300 ogrskih dukatov. Vrniti sta jih morala v dveh letih. Iz konca 15. stoletja je 
zadolžnica Evstahija Meltza, ki je potrdil, da dolguje Pankraciju Turjaškemu in njegovim 
dedičem 2000 ogrskih dukatov; rok za odplačilo dolga je bil določen prihodnji sv. Mihael.46 
Z dolžnim in zastavnim pismom je leta 1477 Janez Harrer zastavil za 15 ogrskih zlatnikov 
kmetijo v ižanski župniji Margareti Leimtasch. V zastavnem pismu iz leta 1479 je dala posojilo 
cerkev sv. Škocijana pri Turjaku. Janez in njegova žena Margareta sta ji za 5 funtov zastavila 
žitno desetino šestih kmetij.47 
Dve zadolžnici Herberta Turjaškega iz leta 1425 odkrivata z omenjanjem raznih kreditnih 
poslov, kako je včasih prišlo do večjih zadolžitev. Elizabeta, mati Herberta Turjaškega, ki je 
bila dvorna upraviteljica avstrijske nadvojvodinje Cimburgis, je veliko nadvojvodinjine 
srebrne posode zastavila za svoje potrebe več židovskim posojilodajalcem za 287 funtov den. 
Te dolgove je na prošnjo Turjaškega poravnala nadvojvodinja, da je dobila svojo srebrnino. 
Nadvojvodinja je Elizabeti Turjaški posodila tudi 150 ogrskih dukatov in 60 funtov. Herbert 
Turjaški se je zavezal, da bo poravnal dolgove svoje matere v skupnem znesku 400 funtov 
den. in 60 zlatnikov.48 
O kreditnih poslih ljubljanskih Židov je iz 15. stoletja znanih le malo listin. V treh listinah 
je kot posojilodajalec naveden Jaklen (Jeklein). Po zadolžnici iz leta 1431 je posodil 20 ogr­
skih dukatov Herbertu Turjaškemu, ki je od njega dobil več posojil. Po obračunu iz leta 1435 
je Jaklenu, ki je tedaj bil že v Mariboru, dolgoval 440 dukatov. Pri Jaklenu se je zadolževal 
tudi Martin Koliencz, po obračunu iz leta 1433 je njegov dolg znašal 103 zlatnike. Tedaj je 
bil dogovorjen nov rok dospelosti ter plačilo zamudnih obresti.49 Herbert Turjaški je istočasno 
dobival posojila od Žida Lebena. Leta 1434 je bil napravljen obračun za dolgove po treh 
zadolžnicah, ki so se glasile na 100 in 25 zlatnikov ter 9 funtov dun. den. Po obračunu je 
41 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 369, 382, 384, 389, 392. 
4 2 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 377, 396, 422, 426. 
4 3 GZL IX/66; Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 381. 
4 4 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 411. 
4 5 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 425, Cam. 1910 št. 436. 
4 6 Komatar, Auersperg, Carn. 1910 št. 509, 546. 
4 7 Komatar, Auersperg, Cara. 1910 št. 511, 516. 
4 8 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 345, 346. 
4 5 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 368, 378; GZL VII/72. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 13 
skupni dolg na glavnici in obrestih znašal 210 funtov dun. den. Določen je bil rok plačila in 
višina obresti.50 Pri ljubljanskih Židih si je izposojal denar tudi koroški plemič Jošt Ostroviški, 
tedaj kranjski deželni glavar. Po listini iz leta 1440 je na svoj dolg 480 funtov den. odplačal 
ljubljanskemu Židu Barohu (Weroch) 200 funtov. Posojilo mu je verjetno dal Žid Lebl 
(najbrž identičen z že omenjenim Lebenom), ki pa ga je odstopil Barohu. Za posojilo je 
Ostroviški zastavil nekaj svoje posesti, toda dolga le ni v celoti poravnal. Kralj Friderik je leta 
1447 zadolžnico izdano Leblu proglasil za nično in prepovedal vsem sodnim in upravnim orga­
nom, da bi se dotikali ostroviške posesti.51 
Nekaj listin, ki se v njih omenjajo Židje, se ne nanaša neposredno na kreditne posle, dasi 
so skoraj gotovo z njimi v zvezi. To so zaščitna pisma za zastavljeno posest. Štajerski deželni 
glavar je leta 1439 izdal Židu Jakelu iz Ljubljane, stanujočemu v Mariboru, zaščitno pismo 
za razno zastavljeno posest. Židu Ichelu v Ljubljani je kranjski deželni upravitelj izdal sodno 
pismo na neka posestva Nikolaja Stegwergerja v župnijah Bloke in Cerknica. Štajerski deželni 
upravitelj je izdal Frideriku Schneiderju, celjskemu meščanu, in Janezu Aichaimerju, mari­
borskemu meščanu zaščitno pismo glede dveh kupoprodajnih pogodb s pravico odkupa 
(Behabbriefe), ki sta jih izposlovala ljubljanski Žid Kalmian in mariborski Žid Rebl pri 
židovskem sodniku v Mariboru glede posesti Janeza Prunnerja, ptujskega meščana. Leta 1490 
je kranjski deželni glavar potrdil, da je Jurij Obratschan dal preklicati svoja, očetova in 
prednikov zastavna, kupna in druga pisma, ki postanejo s tem neveljavna. Nihče ni ugovarjal, 
samo ljubljanski Žid Nachman, ki bi moral predložiti svoja dokazila, česar pa ni storil.52 
3. Kreditni posli po mariborskih listinah 
Prva kreditna listina z židovskim posojilodajalcem je iz leta 1322. Pri Židu Vaelchleinu 
se je zadolžil Wueschalk Ostroviški za 30 У2 marke starih graških den. Za poroka je postavil 
Wulfinka (den Edlinch) in Dipolta Katzenstaina. Albrehtu Viltuškemu je za posojilo 23 mark 
srebra graške teže, ki ga je dal ptujski Žid Salomon, bil porok Gotfrid Mariborski. V listini 
iz leta 1351 je štajerski deželni glavar Ulrik Walsee izjavil, da je mariborskemu Židu Joesleinu 
od dolga 13У2 marke starih graških den. odplačal АУг marke, za ostanek dolga pa je dal za 
poroka Janeza iz Ernovža.53 
Kot o mariborskem židvoskem posojevalcu denarja v 14. stoletju je več podatkov znanih 
o Izerlu (Izzerlein, Isserlein). Omenjali smo ga že kot upnika kranjskih plemičev, posojila pa 
je dajal tudi plemstvu v drugih deželah. Po listini iz leta 1355 je Nikolaju Ostroviškemu, 
koroškemu deželnemu glavarju, in njegovemu bratu Hermanu posodil skupaj z vnukom 
Mušom (tudi Moš) in Jozuo 1200 zlatnikov na poroštvo Friderika Ortenburga, Friderika Auf-
ensteina in Otona Wolfsama. Friderik Aufenstein, koroški deželni maršal, mu je bil dolžan 
530 zlatnikov, za kar sta jamčila Hertnid Kreigher in sin Konrad. Po pobotnici Izerla in vnuka 
Moša ter Hačima iz Celja jim je grof Friderik Celjski leta 1358 poravnal dolg Bertolda Čre-
teškega v znesku 730 oglejskih mark. Izerl z vnukom je dal posojilo 980 zlatnikov Ulriku 
Rihenberškemu in njegovemu bratrancu Hugonu. Po njuni izjavi iz leta 1359 sta poroka za 
dolg bila Friderik in Konrad Aufenstein. Leto pozneje je dal posojilo 1100 funtov dun. den. 
grofu Ulriku Schaunbergu, Eberhartu Walseeju in Hertnidu Ptujskemu, toda po izjavi 
Schaunberga je bil on glavni dolžnik, Walsee in Ptujski sta bila le poroka, ki jima je jamčil 
za povrnitev morebitne škode. Leta 1363 sta od Izerlovega vnuka dobila posojilo 560 funtov 
dun. den., od katerih sta morala vrniti 200 funtov do sv. Martina (11. novembra, kar je bilo 
nekaj dni več kot po štirih mesecih), ostanek pa od naslednjega pusta v enem letu. Muš je 
dal posojilo tudi krškemu škofu Janezu v znesku 400 zlatnikov in Frideriku Wolfsauerju 600 
zlatnikov. Toda leta 1365 je vojvoda Rudolf proglasil za nični njuni zadolžnici kakor tudi 
zadolžnico Friderika Walseeja za 400 funtov dun. den. Odločba, s katero je vojvoda razve­
ljavil zadolžnico Friderika Walseeja, navaja, da je bilo Musino premoženje zaseženo zaradi 
zagrešenega zločina, Muš pa je pobegnil. Vendar se je Muš pozneje vrnil v Maribor. Po listini 
5 0 Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 372, 375. 
51 Wenninger, regesti, 1440, december 11, 1447 marec 29; Wadl, n.o.m str. 59. 
52 GZL IX/71, 72; Wenninger, regesti, 1446 januar 26; GZL »89. 
5 3 GZM Ш/62, 105, IV/55. 
14 V. VALENCIC: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
iz leta 1369 je izstavil Hugonu Devinskemu pobotnico, ko je poravnal dolg dedičev Hertleina 
Praytenfurterja. Leta 1375 pa je Muš zastavil Hugonu Devinskemu svojo hišo v Mariboru za 
500 zlatnikov, ki jih je prejel od njega.54 
Le s po enim posojilom sta omenjena še dva židovska posojevalca denarja. Leta 1390 je 
Paltram z Betnave izdal Židu Eferleinu iz Ljubljane, tedaj v Mariboru, zadolžnico za 52 fun­
tov dun. ali graških den. Gerlu, sinu mariborskega Žida Smojela, pa je leta 1400 izstavil 
zadolžnico za 6 funtov dunajskega denarja Janez Knoblauch z Ljutomera.55 
Tudi o posojilih, ki so jih dali krščanski posojilodajalci, je znanih iz iste dobe le nekaj 
primerov. Dve listini sta celo iz 13. stoletja. Leta 1277 je kralj Rudolf Habsburški za 150 mark 
čistega zlata izročil v zastavo posest v Slovenskih goricah in Pekrah mariborskima meščanoma 
Eberhardu in Martinu. Z listino iz leta 1281 je Hertnid Stadecker pred deželskim sodiščem v 
Mariboru priznal, da dolguje stricu Frideriku Stubenbergu 14 mark srebra, kar bo vrnil po 
treh mesecih. Če tega ne bo storil, bo upnik smel terjatev odstopiti Židu proti zastavi, ki jo 
bo zahteval. Vojvoda Friderik je za 300 mark srebra dunajske teže zastavil posest grofom Šte­
fanu, Janezu in Rastislavu Babonič, ki so se z izjavo leta 1308 zavezali, da bodo zastavljeno 
posest vrnili, ko bo dolg poravnan.56 
Rudolf Dorner, arhidiakon in župnik v Vogau-u je leta 1329 zastavil za 34 mark srebra 
Herdegu Ptujskemu posest v Kresnicah pri Šentilju. Leta 1345 je Oton Mariborski zastavil za 
141 mark starih graških den. deset kmetij za dobo petih let. Po dveh zadolžnicah je posoji­
lodajalec bil mariborski meščan Italijan Dominik. Leta 1347 je posodil 58 mark starih graških 
den. Ulriku, meščanu v Brucku, in Henriku, meščanu Leobna. Leto pozneje je dal posojilo 
40 denaričev in 5Уг funta starih dun. den. Italijanu Nikolaju, meščanu Feldbacha.57 
V več kreditnih listinah je bil dolžnik vojvoda Albreht. Leta 1353 mu je Friderik Walsee 
iz Gradca posodil 1500 funtov dun. den. proti zastavi posesti in njenih užitkov do poravnave 
dolga. Iz leta 1354 je zastavno pismo za 2000 zlatnikov, ki sta jih posodila Paltram in Nikolaj 
Petzolt, mariborska meščana. Zastavljeno je bilo mariborsko sodišče, tamkajšnja klet in dese­
tina na Dravskem polju z užitkom do poravnave dolga in vsakoletnim odpisom 200 zlatnikov 
od zneska glavnice. Naknadno je bil rok zastave določen na pet let. Tudi iz leta 1354 je 
zastavna listina za posojenih 2000 funtov dun. denarja v korist Eberharda Walseeja, Ulriko-
vega sina, prav tako proti zastavi mariborskega sodišča, kleti in desetine. Verjetno se na isto 
posojilo nanaša zadolžnica iz leta 1355. Leta 1366 pa je vojvoda Albreht skupaj z vojvodom 
Leopoldom zastavil avstrijskemu deželnemu maršalu Leopoldu iz Stadegga svoj trg Feldbach 
z vsem premoženjem in pravicami za 700 funtov den. dunajske veljave. Ta znesek je deželni 
maršal Leopold v njunem imenu izplačal Židom Mušu iz Maribora in Mendleinu iz Gradca 
na račun dolga Ostroviških, ki je v celoti znašal 6000 zlatnikov.58 
Po zadolžnici iz leta 1375 sta Peter Schweinörl in Janez Brentzel, meščana iz Št. Vida na 
Koroškem, dolgovala mariborskemu meščanu Gilgu Slahenochsu ali imetniku zadolžnice 72 
zlatnikov za kupljeno vino. Herman Priiler je zastavil Martinu z Rifnika, njegovi ženi in bra­
tovemu sinu Janezu za 250 funtov den. posest na bregu onstran Drave pri Mariboru in dru­
god.59 
V zadnjih treh desetletjih 14. stoletja smo mogli navesti le tri listine o novih kreditnih 
poslih mariborskih Židov. Za prva tri desetletja 15. stoletja ne poznamo nobenega takega pri­
mera. Tudi za Ljubljano nimamo iz te dobe nobenih vesti o židovskih posojevalcih denarja. 
Težko je odgovoriti na vprašanje, ali je morda kreditno poslovanje Židov za več kot pol sto­
letja sploh prenehalo in kaj je bilo temu vzrok. Mogoče je, da se niso ohranile listine iz tega 
časa, mogoče pa je tudi, da so bili Židje ovirani pri posojilnem poslovanju. 
Iz prvih treh desetletij 15. stoletja je le nekaj listin, ki omenjajo že v prejšnji dobi skle­
njene židovske kreditne posle. Med temi so tri z izjavami, da so dolgovi poravnani in zadolž-
5 4 GZM IV/73, 78, 82, 85, 88, 89, 102, 105, 106, 107, 108, 117, V/20. 
55 G Z M V/58, 79. 
•* G Z M 11/37, 53, 120. 
" G Z M HI/94, IV/33, 40, 47. 
5* G Z M IV/62, 66, 67, 68, 70, 109. 
5* G Z M V/19, 49. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 4 7 - 1 9 9 3 - 1 15 
nice brez veljave. Ena listina se nanaša na obnovitev izgubljene zadolžnice, draga pa je za­
ščitno pismo za Židoma zastavljeno posest.60 
Iz leta 1431 je zadolžnica Andreja Rosendorna na Lebarjih pred Mariborom, ki je mari­
borskemu Židu Abrahamu za posojilo 46 funtov dun. den. zastavil domec, kmetijo ter letni 
pridelek vinograda. Leta 1434 je Rosendorn dobil od Abrahama novo posojilo 24 funtov dun. 
den. Dolga pa ni v celoti poravnal v dogovorjenem roku, pač pa je leta 1435 vzel posojilo 52 
funtov dun. den. pri Janezu Gneserju za odplačilo Abrahama. Najbrž ta transakcija ni gladko 
potekala, kajti šele leta 1437 je Abraham izročil Gneserju Rosendornovo zadolžnico z vsemi 
pravicami. Po obračunu leta 1435 je Herbert Turjaški dolgoval ljublanskemu Židu Jaklu, ki 
pa je živel v Mariboru, 440 ogrskih goldinarjev oziroma dukatov. Zavezal se je, da bo dolg 
poravnal v roku nekaj dni nad 10 tednov, ob prekoračitvi roka pa bo tedensko plačeval 3 dun. 
den od goldinarja.61 
Po zadolžnici iz leta 1446 je Žid Rabel (Rebel), Seldmanov sin iz Maribora, posodil 
tkalcu Kristanu Kašelju pri Sv. Ulriku pred Mariborom 16 funtov dun. den. Prit tem Židu sta 
se zadolžila brata Rupert in Andrej Maligo; za svoj dolg sta zastavila vinograde v Rošpohu. 
Židovski sodnik je leta 1445 zastavljenih pet vinogradov s stiskalnico in kletjo prisodil upniku, 
kar kaže, da dolgovi niso bili poravnani. Večji dolžnik Rabla je bil ptujski meščan Janez 
Prenner. Leta 1446 je Rabel prepustil celjskemu meščanu krojaču Frideriku in mariborskemu 
meščanu Janezu Aichaimerju dve Prennerjevi zadolžnici za terjatev v znesku 310 zlatnikov in 
Prennerjevo zadolžnico za 100 zlatnkov ptujskemu Židu Mairu. Prenner je za dolgove zastavil 
hišo na Ptuju, pet vinogradov z vinom in pritiklinami, travnike, njive in drugo posest.62 
Večje število dolžnikov je imel Kestel (tudi Kostel), Seldmanov sin iz Maribora. Marjeta, 
vdova po nožarju Marinu na Plaču mu je po zadolžnici iz leta 1444 dolgovala 20 mark dun. 
den. Njegov dolžnik je bil Štefan Pole, po čigar smrti sta vdova in sin odplačala dolg, kar jima 
je Kestel potrdil. Z izjavo leta 1451 je Kestel proglasil za nično zadolžnico Janeza Chuk-
chenmentla za znesek 36 mark den. Leta 1435 mu je židovski sodnik potrdil, da sme svobodno 
razpolagati z vinogradom in kletjo na Plaču, kar mu je zastavil nožar Majcen. Leta 1453 je 
Kestel izročil upravitelju Filipu Prennerju zadolžnico za 16 mark dun. den. nožarja Majhna 
s Plača. S tem mu je odstopil terjatev, za katero je imel pogodbo za pravico odkupa Majh-
novega imetja. V zadolžnici z dne 31. oktobra 1463 je Janez Tettenpekch, meščan iz Wildona, 
dobil od Kaštela posojilo 27 ogrskih zlatnikov in se zavezal, da bo 14 zlatnikov vrnil na pri­
hodnji pust, ostalih 13 pa za pust čez dve leti. Janez Liechtenberg, znan kot zadnji Kestlov 
dolžnik, je po zadolžnici leta 1468 dolgoval 57 % ogrskih zlatnikov.63 
Seldmanovi sinovi so bili tudi Manoh, Aram, Izak in Elija. Leta 1447 je židovski sodnik 
priznal Manohu pravico razpolaganja s tremi dvori, desetimi kmetijami in dvema domcema, 
ki mu jih je zastavil za posojilo Sigmund Labagker. Zastavljena posest je bila v Slovenskih 
goricah, pri Cmureku in na Spodnji Velki. Aramu je bil Gašper Utscher po zadolžnici iz leta 
1448 dolžan 22 ogrskih dukatov. O drugem Aramovem posojilnem poslu je listina iz leta 1478. 
Po tej listini mu cesar Friderik naroča, naj od Ahaca Müttmannsdorferja ne terja obresti 140 
funtov den. od dolžnega zneska, ki mu ga je dolžnik že odplačal. Izak je posodil 100 funtov 
den. Viljemu Metzu proti zastavi dveh obdelanih in dveh pustih kmetij ter živinske kmetije 
s pritiklinami. Sodnik je to posest že prisodil Izaku, toda ta je Metzovo zadolžnico odstopil 
Baltazarju Priischinku, deželnoknežjemu oskrbniku v Maribora, ki se nekajkrat omenja kot 
posojevalec denarja. To kaže, da je Priischink plačal Izakovo terjatev. Glede Elije je znano 
le, da se je leta 1452 odpovedal terjatvi do Konrada Gossenbergerja na Viltušu in do njegove 
posesti, ki jo je podedoval po ženi Katarini. Elija je pravico do posesti pridobil na osnovi 
posojila Kunigundi in njenemu sinu.64 
Žid Juda, Ketzleinov sin iz Maribora, je na račun posojila pridobil kmetijo Jerneja iz 
Gerečje vasi. Leta 1444 je pravico do te kmetije odstopil Mihaelu na obrežju pri Fali. Na­
slednjega leta pa si je pri deželnem glavarju izposloval zaščitno pismo glede zastavne pravice 
"' GZM V/101. IV/17. 19. 30, 36. 
61 G Z M VI/41. 57. 60, 63, 65. 
a GZM VI/76, 111, 112, VIl/1,2. 
*' GZM VI/102, VII/30, 35, 43, 46, 117, VIII/17. 
M GZM VII/8, 9. 15, 17, 19. 40, IX/9. 
16 V.VALENCIC: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
za več kmetij, domcev in vinogradov, kar je bilo najbrž v zvezi z danimi posojili. Iz leta 1448 
je zadolžnica Jerneja, bivajočega na obrežju pri Fali za posojilo 6 mark dun. den.65 
Zanimiva je zadolžnica iz leta 1461 Janeza Kolerja na Boču Abrahamu, zetu Izaka Jane, 
ki se glasi na 16 dukatov in dve četrti mariborske mere pšenice. Dolžnik je posojilo dobil 
konec aprila in se je zavezal, da ga bo vrnil ob sv. Martinu.66 
Lenart Seidenswancz se je dvakrat zadolžil pri Jakobu, Aramovem sinu iz Maribora. Leta 
1462 si je izposodil 150 ogrskih dukatov, leta 1464 pa 100 funtov dun. den. ter 80 dukatov. 
V drugi zadolžnici je izrecno določeno, da tečejo obresti od dneva danega posojila. Leta 1463 
je Jakob prodal hišo v Mariboru, ki jo je pridobil od nekega svojega dolžnika. Celovškemu 
meščanu je dal posojilo proti zastavi raznih predmetov, omenjenih je tudi 16.000 mecesnovih 
kolov za trte. Na njegovo zahtevo je židovski sodnik celovškega dolžnika leta 1465 pozval, naj 
v šestih tednih reši zastavljene predmete.67 
Dvakrat se omenja Aram, prvič kot zet Jantafa, drugič kot Jakobov sin iz Maribora. Leta 
1463 je Štefanu iz Bregul potrdil, da mu je poravnal dolg in obresti ter da nima do njega nika-
kih terjatev več. Po zadolžnici iz leta 1464 pa mu je Erhard v Kamnici bil dolžan 80 dukatov, 
od katerih je moral od dneva posojila za vsak dukat plačevati 2 denariča obresti tedensko.68 
Z zadolžnico iz leta 1468 je Jurij Smeker v Spodnjih Hočah potrdil, da dolguje Nahmanu, 
sinu Izaka Jone iz Maribora, 5 mark den. in 40 denaričev štajerske deželne veljave ter dve 
kokoši, kar bo vrnil v roku enega leta. Na Nahmanovo prošnjo je vladar razglasil za nični 
zadolžnici graškega meščana Pavla Gumpendla za 50 funtov in 24 goldinarjev v korist graš-
kega Žida Geršana. Ti prevzeti terjatvi sta bili poravnani, zadolžnici sta bili proglašeni za 
nični kot izgubljeni. Leta 1473 je Nahman izročil Marjeti, vdovi ptujskega meščana, zadolž­
nico Janeza Muleja za 300 zlatnikov. Verjetno mu je Marjeta odplačala Mulejev dolg. Istega 
leta je od Žida Affla prejel zadolžnico za 18 mark den. Štefana Sädernika iz Grečje vasi pri 
Selnici in je s tem prevzel to terjatev. Leta 1482 je Nahman odstopil samostanu v Žicah 
zadolžnico samostanskega oskrbnika za znesek 32 mark den. V tem primeru je tudi šlo za pre­
nos terjatve.69 
Žid Judel, Jožefov sin, je posodil leta 1476 Majcenu Winterju v Laznici pri Rušah 18, leta 
1482 pa Frideriku Stubenbergu, štajerskemu vrhovnemu deželnemu točaju, 24 ogrskih duka­
tov. Terjatev proti Majcenu Winterju v Laznici je leta 1488 odstopil žički kartuziji. Tej je 
odstopil tudi terjatev 18 ogrskih zlatnikov proti Gregorju Bratecu, nekdanjemu županu v 
Rogozi. Po listini iz leta 1474 je izročil Janezu Gleispacherju dolžno pismo Janeza Föczille za 
9 zlatnikov in prenesel nanj svojo terjatev s vsemi pravicami.70 
Mariborska Žida Aram, sin Izmaelov, in Mojšel, sin Smojelov (Samuelov) sta leta 1474 
od ptujskega glavarja Žige Weispriacha prevzela zadolžnico Alfreda Säffnerja za terjatev 50 
ogrskih zlatnikov. Leta 1478 je Aram izročil Petru Poglu zadolžnico Gabrijela Tatzla za 16 
funtov den. Aromov sin Nahman pa je leta 1489 dve očetovi zadolžnici odstopil žički kartuziji 
in sicer za 24 zlatnikov proti Matevžu Zagorcu ter za 21 zlatnikov proti Gregorju Zagorcu, 
oba iz Oplotnice. Nahman je znan še po zanimivem kreditnem poslu. Leta 1491 je od mari­
borskega meščana Jurija Fretzenporta prevzel terjatev proti Wofgangu Stubenbergu v znesku 
120 funtov den. in za 16 sodov vina. Leto pozneje je Stubenberg njegovo zadolžnico zastavil 
graškemu Židu Hirschu za 33 ogrskih zlatnikov in 1 funt den., ki mu jih je posodil za davke. 
Upniku je priznal pravico, da zadolžnico uporabi kot svojo lastnino, če mu dolga ne bi odpla­
čal v dogovorjenem roku.71 
Merkel, Verohov sin iz Maribora, je dolžno pismo slovenijebistriškega meščana Štefana 
Kaplerja iz leta 1467 za 20 funtov den. odstopil žički kartuziji. Verohovemu sinu Hajgimu je 
po zadolžnici iz leta 1471 Štefan Sobotnik dolgoval tri polovnjake vina. En polovnjak je moral 
vrniti ob sv. Mihaelu, kar je bilo v treh tednih, drugi polovnjak istega dne v naslednjem letu, 
6 5 GZM VI/98, 107, VII/10. 
6 6 GZM V1I/99. 
6 7 GZM Vil/106, 115, 118, 124. 
6 8 GZM VII/116, 123. 
M GZM VIII/25, 28, 52, 55, IX/57. 
7 0 GZM V1II/59, 75, IX/61, 73, 83. 
7 ' GZM VIII/66, IX/37, X/2, 33, 37. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 4 7 - 1 9 9 3 - 1 17 
tretjega pa po dveh letih. Če se bi držal dogovorjenih rokov, bo plačal obresti 2 denariča od 
marke po vsakokrat za vino običajni ceni. Verohov sin je bil tudi Jäkel, omenja se zadolžnica 
za 12 ogrskih zlatnikov, ki mu jo je izstavil Lauterlepisch, lastnik hiše v Gradcu.72 
Od Arama, Izerlovega sina iz Maribora, sta dve cesijski listini. Po listini iz leta 1467 je 
odstopil mariborskemu meščanu in nekdanjemu oskrbniku mosta Pavlu dve zadolžnici dolž­
nika tkalca Lenarta iz Maribora. Prva zadolžnica za 9 zlatnikov, 2 funta den. in 3 šilinge den. 
je bila izstavljena v korist Arama, druga za 15 mark den. pa v korist Elije; oba sta bila Seld-
manova sinova. Po listini iz leta 1473 je Aram odstopil Juriju Trabaltarju, kaplanu v mari­
borski župni cerkvi, zadolžnico duhovnika Matevža Hawserja za 3 zlatnike in se odrekel vsaki 
terjatvi do tega dolžnika in tudi pridobljeni pravici do domca s kletjo in stiskalnico.73 
Na cesijo terjatve se nanaša listina Židinje Pribe, vdove po mariborskem Židu Judi, sinu 
Keschla. Leta 1468 je odstopila Neži, ženi Ulrika Grabenskega, zadolžnico Jurija Glassa iz 
Dobrenja v korist njenega pokojnega moža za 6 in za 48 mark den. ter zadolžnico Mihaela 
Merca s Plača za 26 mark den. v svojo lastno korist.74 
Židu Leserju, Mušlovemu sinu iz Maribora, je bil dolžan po zadolžnici iz leta 1468 Janez 
Fatzel v Slovenskih goricah 28 mark den. Z listino iz leta 1474 je Musei, tudi Mušlov sin, 
potrdil, da je Janez Vöczil poravnal ves dolg. Znesek ni naveden. Tretji Mušlov sin Sueskind 
je omenjen v listini leta 1492, s katero je minoritskemu samostanu v Mariboru odstopil 
zadolžnico Lenarta, Rupertovega sina na Nebovi, za 2 marki manj 40 den. Izjavil je, da nima 
več nobene terjatve do Lenarta in tudi ne pravice do njegovega vinograda na Nebovskem 
vrhu.75 
Od Aramovega sina Davida iz Maribora sta dve cesijski listini za terjatve na osnovi poso­
jil, ki so jih dali drugi posojevalci. Leta 1468 je kot varuh nečaka Arama, Jakobovega sina, 
odstopil Bernardu Pewerlu zadolžnico Janeza Tattenpehka, meščana v Wildonu za 26 zlatni­
kov. Leta 1476 pa je Upniškemu (Leibnitz) meščanu Luki Egelseerju odstopil sodna in druga 
pisma glede dolga pokojnega Jurija Vnuerbega iz Vorderberga, ki jih je pridobil od njegovega 
svaka. Dolžnk je zastavil za dolg 60 funtov den. svojo posest, za kar je štajerski deželni upra­
vitelj izstavil zaščitno pismo. David je imel težave pri izterjevanju svojih dolžnikov, zato se 
je obrnil za pomoč vladarju. Cesar Friderik III, je nato ukazal, naj ga oblastva pri tem pod­
pirajo. Glede dolga pokojnega radgonskega meščana Hermana Isenharta in njegovega sina 
Lenarta je vladar naročil, naj se obe stranki zaslišita in skuša doseči poravnava, če pa ta ne 
uspe, naj se postopa, kakor je prav (was pilich und recht ist).76 
Žid Hajgim, sin Moša Nahemije iz Maribora, je leta 1471 odstopil Merkleinovemu sinu 
Moši terjatev Janeza Voczilla za 8 mark den. Druga njegova cesijska listina je iz leta 1490. 
Tedaj je odstopil mariborskemu meščanu peku Janezu Pländigerju zadolžnico za 4 funte den. 
dolžnika Kristana Hawerja v Počehovi.77 Musei, Merkleinov sin, je leta 1473 odstopil oskrb­
niku Janezu Scheffbergerju terjatev 32 mark den. proti Juriju Mägerlu iz Razvanja. Aram, 
tudi Merkleinov sin, pa je leta 1476 potrdil, da mu je Jurij Trabalder, bénéficiât v mariborski 
župni cerkvi, poravnal ves dolg.78 
Krojač Mavricij Tebih, mariborski meščan, je po zadolžnici iz leta 1472 dolgoval Judi, 
Samuelovemu sinu iz Maribora, 5 У2 funta den. Juda in brat Moš sta leta 1476 potrdila, da 
jima je Jurij, Janezov sin z Vodul, plačal ves dolg, ki ga je imel pri njunem očetu Samuelu, 
Merkleinovemu sinu z Bistrice. Po zadolžnici iz leta 1482 je Moš posodil štajerskemu dežel­
nemu točaju Frideriku Stubenberškemu 32 ogrskih zlatnikov.79 
Z listino iz leta 1476 je Žid Jana, Mavlov sin iz Maribora, izročil grebinjskemu proštu 
zadolžnico velikovškega meščana Blaža Watmangerja za 60 funtov den. in razna sodna pisma 
ter mu odstopil vse koristi in pravice, ki jih je imel na njihovi osnovi. Z zadolžnico si je Jana 
pridobil tudi Watmangerjev vinograd pri Mariboru. Samuel, sin črnega Arama iz Maribora, 
, 2 GZM VIII/11, 36, 74. 
73 GZM VIII/10, 45. 
74 GZM VIII/21. 
7 5 GZM VIII/22, 60, »40. 
7 6 GZM VIII/23, 71, 77, 85, 86. 
77 GZM VIII/32, X/20. 
78 GZM V1II/47, 73. 
79 GZM VIII/39, 78, IX/63. 
18 V.VALENCIC: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
se je leta 1490 odpovedal terjatvi do Lovrenca Wathasa v Oplotnici, podložnika žičke kartu-
zije, ki mu jo je poravnala kartuzija. Istega leta je Moš Preundel, zet Gerlerja iz Maribora, 
odstopil Janezu Goderju tri zadolžnice Volbanka Eroltshaimerja. Po obračunu je leta 1488 
celoten dolg znašal 150 ogrskih dukatov. Terjatev je Moš uveljavil v sodnem postopku pri 
koroškem deželskem sodišču. Moš je imel še druge terjatve na Koroškem. Leta 1495 je grof 
Viljem Schernperg, oskrbnik v Radstatu, izročil Apoloniji, vdovi Walterja Weispracha, 
zadolžnice koroškega deželnega upravitelja Bertolda Magerja v Moševo korist. Hyersel, 
Judov sin iz Maribora, je leta 1492 odstopil minoritskemu samostanu v Mariboru zadolžnico 
Lenarta, Rupertovega sina iz Nebove za 3 Уг marke den. 8 0 
Kreditnih listin s krščanskimi posojilodajalci poznamo znatno manj kot z Židi. So pa te 
listine v marsičem drugačnega značaja. 
Z listino iz leta 1416 je Gottfried Lapriacher izročil zadolžnico za 150 funtov dun. den. 
dolžnika Janeza Herbersdorferja trem svojim zaupnikom z naročilom, naj glavnico razdelijo: 
100 funtov beneficiju sv. Katarine v mariborski župni cerkvi, 40 funtov za naložbo v posest, 
iz dohodkov katere se bo vzdrževala večna luč, 10 funtov pa cerkvenim ključarjem cerkve sv. 
Petra v Mariboru za zidavo.81 Zadolžnica je bila v tem primeru uporabljena kot današnji pre­
nosljivi vrednostni papir, ki more tudi nadomestiti denar. 
Leta 1438 je Jakob Scherrenfus proglasil za nično zadolžnico župana Nikolaja za 22 mark 
den. Zadolžnico je pred odhodom na potovanje izročil v hrambo Zidu Jakobu Mayerju. Po 
povratku pa mu je Žid ni hotel vrniti. Mihael, mlinar iz Etzendorfa, podložnik Antona 
Holenškega, je po zadolžnici iz leta 1443 dolgoval 13 funtov dun. den. bratu Konradu, gvar­
dijanu minoritskega samostana v Mariboru.8 2 
Večji posojevalec denarja je bil verjetno Baltazar Priischink, deželnoknežji oskrbnik v 
Mariboru. Frideriku IV. je po listinah iz leta 1443 posodil 1000 funtov črnih den., za kar mu 
je bilo dovoljeno, da si vsako leto iz dohodkov mariborskega urada vzame 70 funtov den., 
obenem mu je bilo zagotovljeno, da mu oskrbništvo ne bo odvzeto. Priischink je imel pravico 
po polletnem odpovednem roku zahtevati vrnitev posojila. Skupaj z bratom Štefanom je Bal­
tazar Priischink dal posojilo 50 funtov den. Bernardu iz Loke proti zastavi dveh kmetij, ki jih 
je dolžnik mogel rešiti v treh letih. Friderik IV. se je zadolžil tudi pri štajerskem deželnem 
glavarju Leopoldu Stubenbergu. Po listini 17. septembra 1453 si je izposodil 1000 ogrskih zlat­
nikov za odkup ujetnikov zadnje vojne, 125 funtov pa je dolgoval že prej. Dolg naj bi bil 
odplačan do prihodnjega sv. Jurija iz dohodkov radgonskega in mariborskega deželnoknež-
jega urada.8 3 
S posojanjem denarja se je ukvarjal v večji meri mariborski meščan Pavel, oskrbnik 
mosta. Znanih je šest njegovih dolžnikov. Gregor Kačnik v Vogrčah pri Pliberku je v zadolž­
nici iz leta 1423 izjavil, da mariborskemu meščanu Pavlu (v tej listini ni bil še označen kot 
oskrbnik mosta) ali tistemu, ki bi se izkazal s to zadolžnico, dolguje 14 mark dun. den., dve 
četrti mariborske mere pšenice in tri prazne polovnjake, za kar je zastavil pet konj z vozom, 
osem glav goveje živine in 15 glav drobnice. Marina, vdova po Simonu Pangrerju iz Zrkovcev, 
mu je po listini iz leta 1454 dolgovala 8 mark dun. den., za kar je zastavila vinograd. Bra­
trancu Jakobu je posodil 8 mark den. proti zastavi kmetije na Spodnjem Pobrežju. Njegovi 
dolžniki so bili otroci mariborskega meščana Martina Slesiczerja. Za odplačilo dolga (znesek 
ni znan) je prevzel njegov vinograd. Volbank Slesiczer je dobil leta 1462 in 1463 od njega 
posojilo 16 funtov den. V zadolžnici iz leta 1467 je Nihael Polenicz potrdil, da dolguje Pavlu 
12 funtov den. in mu je v varstvo posojila zastavil vinograd.84 
Svojevrstna je listina Krištofa Seeleiterja, deželnoknežjega oskrbnika in mariborskega 
meščana, ki se je leta 1460 zavezal, da bo cesarju Frideriku izplačal v enem letu v dveh obro-
8 0 GZM VIII/79, » 1 3 , 16, 39, 63. 
81 GZM VI/Г. 
8 2 GZM VI/71, 92. 
8 3 GZM VI/94, 95, VII/33, 48. 
8 4 GZM VI/15, VII/53, 55, 70, 114, VIII/14. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 19 
kih 2000 funtov den. na račun zaostanka mariborskega urada.85 Verjetno je v tem primeru šlo 
za plačilo že prejetih dohodkov, ki jih je oskrbnik zadržal. 
Tkalec Erhart, meščan Feldacha, je imel terjatev 100 zlatnikov do Katarine, vdove mari­
borskega meščana Jurija Awerja, ki mu je zastavila vinograd v Košakih. Leta 1468 je Kata-
rinino zadolžnico odstopil komturju malteške komende v Melju le za 79 zlatnikov.86 
4. Splošne značilnosti posojilnih poslov 
Za zadnji dve stoletji srednjega veka je značilno, da so imeli Židje pri posojanju denarja 
znaten delež. Med obravnavanimi primeri jih 60% odpade na židovske in 40% na krščanske 
posojilodajalce. Vendar je v tem razmerju med 14. in 15. stoletjem nekaj razlike. Židje so 
imeli na splošno v 14. stoletju nekoliko večji delež, v naslednjem stoletju pa nekaj manjšega. 
Toda glede tega so bile precejšnje časovne pa tudi krajevne razlike. Na Kranjskem so v 14. 
stoletju Židje dali kar 67% posojil, v 15. stoletju 25%, po mariborskih listinah pa je delež 
židovskih posojil znašal v istem obdobju 52% in 80%. Ljubljanski Židje so torej prevladovali 
na kreditnem trgu v 14. stoletju, mariborski pa so imeli na svojem področju odločilno vlogo 
v 15. stoletju. Tako nam vsaj kažejo znane posojilne listine. 
Židovski posojevalci denarja niso bili enakomerno zastopani skozi vse obdobje. Za 
zadnje četrtletje 14. in prvo četrtletje 15. stoletja ni židovskih kreditnih listin ne za Ljubljano 
in ne za Maribor. Za Ljubljano jih tudi ni za drugo polovico 15. stoletja in vse do izgona leta 
1515. Drugače je s kreditnimi listinami za Maribor, največ ohranjenih je iz destletij pred 
letom 1496, ko so bili izgnani Židje na Štajerskem. Težko je presojati, kaj je vzrok intervalov 
brez židovskih posojil. Najbrž jih je bilo več. Židovske naselbine v naših mestih so bile 
maloštevilne, Židje so se pogosto selili, zato se je lahko dogodilo, da jih nekaj desetletij ni 
bilo. Vmes so bili tudi časi, ko so jih preganjali in omejevali njihove dejavnosti. Upoštevati 
pa je treba, da je ohranjeno sorazmeroma malo gradiva in torej tudi pomanjkanje virov ne 
dopušča, da bi si napravil zanesljivo sodbo. 
V posojilnih listinah je omenjenih 16 židovskih posojevalcev denarja, ki so živeli v Ljub­
ljani, 10 v 14. stoletju, 6 v naslednjem. Večkrat so posojila dajali dva ali trije skupaj. V Mari­
bora je po listinah iz 14. stoletja znanih 10 židovskih posojilodajalcev in 37 v 15. stoletju, toda 
le okrog deset jih je bilo omenjenih večkrat. 
Za Žide je bilo posojanje denarja in drugo denarno poslovanje gospodarska dejavnost, 
ki jim je zagotavljala življenjski obstoj. Drugače je bilo s krščanskimi posojilodajalci. Le malo 
primerov je znanih, da je kateri večkrat dajal posojila. Za Kranjsko moremo navesti štiri, 
kaplana Štefana iz Čreteža, večkrat skupaj z bratom Nikolajem, Nikolaja Mengeškega, 
Janeza Wernburgerja, glavarja v »Seger« (tega kraja se ni dalo lokalizirati) in vojvodinjo 
Virido. Upnica dveh posojil je bila Ana, vdova Jurija Bistriškega. Po mariborskih listinah se 
je s posojanjem denarja ukvarjal meščan Pavel, ki je največkrat označen kot oskrbnik mosta. 
Drugi večkratni posojevalec denarja je bil Baltazar Priischink, deželnoknežji oskrbnik, z bra­
tom Štefanom. 
V zgodovinopisju se kot pomembni posojevalci denarja omenjajo tudi cerkev, cerkveni 
redovi, samostani in druge cerkvene ustanove. V razpravi o bankah in bankirjih v srednjem 
veku je Žontar omenil pomen kreditnih poslov, ki so jih opravljali naši samostani in tudi 
redovi pri nas, vendar jih je pustil za samostojno študijo.87 Taka študija ni bila napisana, 
najbrž zaradi pomanjkanja gradiva. Viri, ki sem jih uporabljal, navajajo le malo primerov o 
kreditnih poslih cerkvenih ustanov. Le v treh ljubljanskih listinah je bil posojilodajalec kri-
ževniški red. Drugi cerkveni posojevalci denarja so bili še pokopališka cerkev v Kranju, bra­
tovščina cerkve sv. Janeza nad Turjakom in ključarji škocijanske cerkve pri Turjaku. Malo­
številne so tudi kreditne listine cerkvenih ustanov na Spodnjem Štajerskem. Tri listine se 
nanašajo na minoritski samostan v Mariboru; ena zadolžnica za dano posojilo, dve pa sta 
listini o prenosu posojil od židovskega posojilodajalca na samostan. Glede žičke kartuzije so 
8 5 GZM VII/87. 
8 6 GZM VIII/16. 
8 7 J. Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka I, Ljubljana 1959, str. 427 si.; Grafenauer n.o.m. 
str. 320; Žontar n.o.m. str. 21. 
20 V. VALENCIC: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
štiri listine, po katerih je prevzela od Židov več posojil proti raznim dolžnikom. V eni listine 
se omenja prenos posojila na komturja malteškega reda. Vse listine so iz zadnjih desetletij 
15. stoletja. Sodeč po razpoložljivem gradivu, ne moremo zaključiti, da bi se cerkvene usta­
nove v večji meri ukvarjale s posojanjem denarja. 
Pri večini dolžniških odnosov med kristjani so bili posojilodajalci le enkrat omenjeni. 
Imeli so pač nekaj več denarja, ki so ga tako plodonosno naložili. Po njihovih označbah in 
nazivih so bili predvsem plemiči in meščani. Med njimi je bilo kar precej žensk, ki so verjetno 
svoje dote ali podedovani denar dale za posojila. 
O strukturi dolžnikov je mogoče povedati le nekaj splošnih ugotovitev. Zelo številni med 
njimi so bili plemiči, zastopane so najpomembnejše plemiške rodbine, celo deželnoknežje. 
Brez dvoma zato, ker je ohranjenih sorazmeroma mnogo več listin za plemstvo kot za druge 
stanove. Drugo veliko skupino posojilojemalcev so tvorili meščani, ki so kot trgovci in obrt­
niki imeli znatnejši delež v denarnem gospodarstvu. Dolžniki iz drugih stanov se le redko 
omenjajo. Je pa dosti listin o kreditnih odnosih, iz katerih dolžnikova stanovska pripadnost 
ni razvidna. Le v enem samem primeru je bil posojilojemalec označen kot podložnik.88 Po 
listinah, s katerimi je dolžnik na podeželju zastavil posojilodajalcu kmetijo ali pa je posoji­
lodajalec prenesel pravico do kmetije, ki jo je pridobil od vaškega dolžnika na račun svoje ter­
jatve, moremo sklepati, da so bili med posojilojemalci tudi kmečki podložniki.89 Malo število 
takih primerov pa seveda ne daje možnosti za presojo, v kolikšni meri so bili podložniki ude­
leženi v kreditnem gospodarstvu. 
V najstarejših mariborskih posojilnih listinah so bila posojila izražena s količino zlata ozi­
roma srebra. Tako je navedeno 150 mark zlata, 360 mark srebra dunajske teže, 23 marke sre­
bra graške teže in podobno. Pozneje so v kreditnih listinah navedeni denarni zneski v različnih 
novcih, ki so bili tedaj v prometu. Zadolžnice in druge listine ljubljanskih Židov navajajo v 
14. stoletju zneske največkrat v markah oglejskih denaričev.90 Krščanski posojevalci so manj 
uporabljali oglejske novce. Zadnje omembe oglejskih novcev so iz srede šestdesetih let 14. 
stoletja. V mariborskih listinah so oglejski novci le dvakrat omenjeni, obakrat je šlo za poso­
jilo mariborskega Žida kranjskemu plemiču.91 Na Kranjskem so dajali posojila tudi v bene­
škem denarju. Približno v desetini listin se navajajo marke denaričev beneških šilingov, enkrat 
s pristavkom tudi furlanskih. Na splošno so uporabljali v kreditnih poslih marke dunajskih ali 
graških denaričev. Včasih so v isti listini navedeni obojni, torej so imeli enako vrednost. So 
pa tudi listine, ki imajo le funte ali marke denaričev. V mariborskih se pojavljajo označbe fun­
tov denaričev deželne veljave na Štajerskem. Nekaj listin ima pri navedbi dolžnega zneska v 
markah pripombo, da ga je mogoče vrniti tudi v novcih, ki so bili tedaj v deželi običajni in 
iste vrednosti kot graški. 
Sredi 14. stoletja se pojavijo denarni zneski izraženi v zlatnikih (guldein). Posojilni zneski 
v zlatnikih so sčasoma zavzeli precejšen obseg, zlasti na Štajerskem. Poleg izraza zlatnik je 
navadno tudi izraz dukat, pogosto so izrecno navedeni ogrski dukati. Značilno je, da je pri 
posojilih v zlatnikih skoraj vedno pripomba, da morajo vrnjeni zlatniki biti dobri in imeti 
polno težo. Verjetno je krožilo v prometu mnogo obrabljenih in obrezanih zlatnikov, zato so 
si posojilodajalci s takim pridržkom zagotavljali plačilo v polnovrednih novcih. 
Posojila so bila po višini zneskov zelo različna. Nekatera so znašala le nekaj mark ali fun­
tov denaričev oziroma zlatnikov, najvišja pa nekaj tisoč. Dobra desetina od 194 dolžnikov je 
imela posojila v manjših zneskih, največ deset mark, funtov ali zlatnikov. Malo manj kot 
polovica je sodila v skupino od sto do tisoč, več kot tisoč je dolgovalo le 12 posojilojemalcev. 
Najvišja posojila so imeli deželni knezi, največji dolžniki so bili v splošnem pripadniki 
plemstva, ki pa so si dostikrat izposojali tudi manjše zneske. 
Vendar mali zneski posojil pri tedanji vrednosti denarja niso bili brez gospodarskega 
pomena. Saj sta bili leta 1301 prodani v Slovenskih goricah dve kmetiji vsaka za 4 marke sre-
bra. Leta 1379 je mariborski meščan kupil kmetijo v Hočah za 60 zlatnikov.92 
™ GZM ХЛЗ. 
m Kot primera navajam GZM VII/41, 98. 
*° Glede razumevanja raznih vrst denarja opozarjam na razpravo S. Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v sloven­
skih deželah do 17. stoletja, ZČ 40/1986, str. 397 si.; gl. tudi Kulišer n.o.m. str. 399 si. 
" GZM IV/82, V/33. 
9 2 GZM 11/94, 95, V/30. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 1 2 1 
Običajno je bil v zadolžnici zapisan rok, v katerem naj bi dolžnik posojilo vrnil. Židje so 
največkrat postavili kratke roke, komaj nekaj mesecev ali celo tednov. Kratkoročnost posojil 
je imela svoj razlog v cerkveni prepovedi jemanja obresti. Vendar se je ta prepoved sčasoma 
omilila; proti koncu srednjega veka je bila že dopuščena zahteva po obrestih kot odškodnini 
za neplačilo dolga v dogovorjenem roku.93 Zato je bil ob sklenitvi posojilne pogodbe določen 
kratek rok za vrnitev. Včasih je bilo v zadolžnicah celo zapisano, da je posojilo brezobrestno. 
Toda sledila je določba, s katero se je dolžnik zavezal, da bo plačal obresti, če dolga ne bo 
poravnal ob dospelosti. Številni primeri kažejo, da se je to dostikrat dogajalo. Ob sklenitvi 
pogodbe sta se obe stranki najbrž zavedali, da posojilo ne bo plačano v kratkem roku in da 
je rok določen le zaradi obračunavanja obresti. Izjemna je bila določba, da mora dolžnik pla­
čati obresti že od dneva podpisa zadolžnice.94 
Obresti so bile določene z zneskom denaričev od funta, marke ali zlatnika na teden, zna­
šale so od enega do štirih denaričev. Preračunano na celo leto je obrestna mera bila v odstot­
kih 212/3, 32 V2, 43 V3, 50,65 in 86
2/3.
95 V posojilnih listinah se največkrat omenjajo obresti 2 
denaričev na teden. 
Krščanski upniki na splošno od dolžnikov niso zahtevali obresti. Omeniti moremo le dva 
primera, ko se je to zgodilo. Vojvodinji Viridi je dolžnik, ki mu je posodila 10 funtov dun. 
den., moral plačati 2 funta obresti letno, to je bilo 20%. Obresti je od dolžnika zahtevala tudi 
Bratovščina cerkve sv. Janeza pri Turjaku; v zadolžnici je določba, da mora dolžnik plačati 
letno običajne obresti.96 
Odsotnost obresti ne pomeni, da krščanski upniki niso imeli nikakih koristi od danih 
posojil. Za posojila so jim dolžniki po večini zastavili kmetije, vinograde, stavbe, živino, pra­
vice do raznih dajatev. Običajen pogoj je bil, da ima posojilodajalec pravico do užitka zastav­
ljenih nepremičnin in pravic, dokler posojilo ne bi bilo odplačano. Posojevalci denarja so 
namesto obresti dobivali dohodke od zastavljenih nepremičnin in dragega premoženja. Zne­
sek teh dohodkov jim sicer ni bil v naprej zagotovljen, verjetno pa so si preskrbeli tolikšno 
zastavno premoženje, da jim je prinašalo vsaj toliko, kot so bile tedaj običajne obresti. Najbrž 
niso bile izjeme primeri, da je bila korist še večja. Pri posojilih proti zastavi nepremičnin opa­
žamo nekajletne odplačilne roke. V zadolžnicah je to izraženo, da mora dolžnik zastavljeno 
nepremičnino rešiti npr. v petih letih. Bil pa je določen dan v letu, ob katerem se je morala 
rešitev izvesti. 
V posameznih zadolžnicah so bili pogoji o odmeni upniku za dano posojilo le enkratnega 
značaja. Tako se je dolžnik zavezal, da bo za posojilo 16 Vi mark dun. den. letno ob sv. Miha­
elu dajal upniku 18 veder mošta iz svojega vinograda in od gorske pravde. Ta dajatev je pre­
nehala z odplačilom dolga, ki je moral biti poravnan 14 dni pred sv. Jurijem.97 
Zadolžnice vsebujejo zagotovitev dolžnika, da bo posojilo vrnil. To zagotovilo je bilo 
podkrepljeno na več načinov. Iz srede 14. stoletja je znanih nekaj primerov, da se je plemiški 
dolžnik židovskemu upniku samega sebe nekako zastavil. Zavezal se je namreč, da bo v pri­
meru neplačila ob dospelosti prišel v določen kraj, zlasti v kakšno gostilno, in tam ostal, 
seveda na svoje stroške, dokler dolg ne bo poravnan.98 Ni nam znano kako je bilo z odpla­
čilom tako zavarovanih posojil, zato ne vemo kakšna je bila uspešnost tega zavarovanja. 
Največ posojil židovskih upnikov je bilo zavarovanih s poroštvom enega ali več porokov. 
Poroki so jamčili, da bo dolžnik plačal svoje obveznosti. Toda niso bili le poroki, ki bi bili 
dolžni plačati dolg, če ga ne bi poravnal dolžnik, temveč so bili z njim solidarni plačniki. 
Dostikrat je bilo posojilo dano brez poroka, toda v zadolžnici se je moral dolžnik zavezati, 
da bo preskrbel poroka v primeru, če ob dospelosti ne bo odplačal dolga. Ker so morali 
poroki dostikrat odplačevati posojila, ki so zanje jamčili, so od dolžnikov zahtevali izjave, da 
jim bodo povrnili škodo, ki bi jo utrpeli zaradi poroštva. 
53 Kulišer, n.o.m. str. 432 si.; A. Rosenberg, Beiträge zur Geschichte der Juden in Steiermark, Quellen und Forschungen 
zur Geschichte der Juden in Deutsch-Österreich, VI. Band, Wien und Leipzig 1914, Str. 35, 60. 
9 4 GZM VI/41, VII/I18. 
" Rosenberg, n.o.m. Str. 113-141. 
* GZL 11/51; Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 358. 
" Komatar, Auersperg, MMK 1907 št. 319. 
*" Prim. Žontar, n.o.m. str. 27; Rosenberg, n.o.m. str. 69; Elze, MHV 1861 št. 45; Wenninger, regesti, 1363 januar 11; 
GZM IV/102. 
22 V. V A L E N C I C : 12 KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
V literaturi se med židovskimi kreditnimi posli omenja tudi posojanje denarja proti ročni 
zastavi predmetov večje vrednosti, zlatnine in srebrnine. Med obravnavanimi listinami je tak 
primer omenjen le enkrat in še to le posredno. To seveda ni dokaz, da so taki posli bili redki, 
mogoče se je o tem ohranilo le malo listin, verjetno je tudi, da o največ posojilih proti ročni 
zastavi listin sploh ni bilo. Upnik je ni potreboval, saj je imel v rokah večjo vrednost, kot je 
bilo dano posojilo, dolžniki, ki so potrebovali denar, pa verjetno niso postavljali zahteve za 
pismeno posojilno pogodbo. 
Poseben primer med znanimi zadolžnicami je ena, po kateri je dolžnik krščanskemu 
posojilodajalcu zastavil voz, pet konj, osem glav goveje živine in petnajst prašičkov. Posojilo 
je bilo dano konec novembra, vrniti ga je bilo treba 2. februarja." Zanimivo bi bilo vedeti, 
kakšne koristi je imel posojilodajalec, če je v zimskem času moral s krmo oskrbovati zastav­
ljeno živino, od katere ni mogel imeti dosti koristi. 
Več zadolžnic, ki niso predvidevale posebnega zavarovanja za posojilo, je imelo določbo, 
da bo moral dolžnik v primeru neplačila ob dospelosti dati zastavo, kakršno bo upnik priprav­
ljen sprejeti. Dolžniki so morali krščanskim upnikom večkrat priznati pravico, da so v primeru 
neplačila ob roku odstopili svojo terjatev Židu.100 
Krščanski posojilodajalci so posojila dajali zlasti proti zastavi kmetij, vinogradov, raznih 
zemljišč in tudi proti zastavi desetine in drugih dajatev ter pravic. Po določbah zadolžnic je 
imel posojilodajalec užitek zastavljenih nepremičnin in pravic. V zadolžnicah so bile včasih 
natančneje navedene zastavljene premoženjske enote. 
Povečini so zadolžnice vsebovale določbe, ki naj bi upniku zagotovile izterjanje posoje­
nega denarja in morebitne škode v primeru neplačila brez zamudnega dokazovanja obstoja in 
višine terjatve ter brez dolgega sodnega postopka. Dolžnik je moral v naprej priznati višino 
škode, ki bi jo določil upnik, ter je najvišjemu upravnemu in sodnemu organu v deželi dal pra­
vico, da dolg upniku izplača iz njegovega premoženja. 
Z razvojem kreditnega poslovanja in posojilnih odnosov so se zadolžnice začele uveljav­
ljati kot prenosljivi vrednostni papirji. So zadolžnice, v katerih dolžnik izjavlja, da dolguje 
imenoma navedenemu posojilodajalcu ali pa tistemu, ki se bo izkazal s to listino. Bila je torej 
predvidena možnost prenosa terjatve na drugo osebo. Tako je bilo možno, da je bila zadolž-
nica uporabljena kot kapital za cerkvene dotacije.101 
Številne so cesijske listine, posojilodajalec je svojo terjatev odstopil dragemu upniku. 
Pobude za cesije so mogle biti tako pri upniku kot pri dolžniku. Če je židovski posojilodajalec 
terjatev odstopil drugemu Židu, je bil najbrž vzrok v njegovi preselitvi v drug kraj. Če pa je 
terjatev od Žida prevzel krščanski upnik, pa je morda šlo za dolžnikovo prizadevanje za 
izboljšanje posojilnih pogojev ali pa tudi le za osvoboditev iz odvisnosti Židu. 
Med mariborskimi listinami je 37 cesijskih, skoraj vse so iz druge polovice 15. stoletja.102 
Po teh listinah je 30 židovskih posojilodajalcev odstopilo svoje terjatve proti kristjanom 
krščanskim upnikom. Dva primera sta bila, da je krščanski upnik terjatev proti krščanskemu 
dolžniku cediral Židu, tri židovske terjatve proti židovskim dolžnikom so bile cedirane Židom, 
en krščanski upnik pa je terjatev proti krščanskemu dolžniku odstopil kristjanu. V glavnem 
je torej šlo za prenos dolgov od Židov na krščanske upnike. Med novimi upniki, ki so od 
Židov prevzeli terjatve proti krščanskim dolžnikom, je bilo deset cerkvenih ustanov. Razpo­
ložljivi podatki ne odkrivajo vzrokov tega razdolževanja pri Židih. Številnost teh cesij pa 
vzbuja vtis, da so bile morda posledica spremenjenih odnosov med kristjani in Židi. Saj so 
povečini iz zadnjih desetletij pred izgonom Židov iz naših dežel. 
Razpoložljivo gradivo nam daje malo podatkov o tem, kako je potekalo odplačevanje 
posojil. Že pri navajanju posojilnih poslov smo videli, da posojila večkrat niso bila odplačana 
v določenem roku, včasih so se zavlekla za daljšo dobo. Večkrat se v zvezi z likvidacijo poso­
jila omenja posredovanje sodnih in upravnih organov. Dogajalo se je, da je deželni knez 
Židom naročal, naj plemiškemu dolžniku popustijo obresti ali je celo razveljavil zadolžnico in 
mu odpustil ves dolg. 
" Komatar, Auersperg, MMK 1907 str. 345, 346; GZM VI/15. 
""' GZM 11/53, 123; Žontar, n.o.m. str. 27. 
1111 GZL 1/61, 68; GZM VII/10. 17. 114. 
102 GZM VIII/10, 11, 16, 21, 23, 32, 45, 47, 52, 55, 57, 59, 66, 71, 79. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 47 • 1993 • 1 2 3 
Precej številne so listine, ki pričajo, da so židovski upniki prišli v posest nepremičnin svo­
jih dolžnikov. To kaže, da dolg ni bil plačan, pa si ga je upnik poravnal z odvzemom zastav­
ljene nepremičnine ali mu je bila prisojena v izterjevalnem postopku. Na Spodnjem Štajer­
skem so med takimi nepremičninami bili zlasti vinogradi. V večjem številu listin, s katerimi 
so se Židje odpovedovali pravicam do vinogradov, je navedeno, da so jih pridobili od svojih 
dolžnikov.103 Več je tudi židovskih prodajnih pogodb za vinograde in druge nepremičnine, 
kjer takih navedb sicer ni, je pa zelo verjetno, da so jih Židje pridobili na isti način. 
Po vseh takih primerih smemo soditi, da prisilno izterjevanje ni bilo ravno izjemno, ven­
dar nam ne dovolijo sklepa, da je prevladovalo. O prisilnih izterjavanjih so pač nastajale in 
se deloma tudi ohranile listine, če je bilo posojilo v redu poravnano, pa je upnik vrnil dolžniku 
prestriženo zadolžnico, ki jo je le malokdo obdržal v svojem arhivu. 
Kreditno gospodarstvo se je torej vsaj na področju posojilnega poslovanja v zadnjih dveh 
stoletjih srednjega veka uveljavilo v večjem obsegu. Zajelo je zlasti tiste sloje prebivalstva, 
ki so bili že v veliki meri vključeni v denarno gospodarstvo. V kolikor je bilo posojilno poslo­
vanje v rokah Židov, je pomenilo že nekakšno organizacijo. Treba je ugotoviti, da je bila v 
drugi polovici 15. stoletja vloga Židov na tem področju že omejena, da pa se zaradi tega poso­
jilno poslovanje ni skrčilo. Žide so mogli nadomestiti krščanski posojevalci denarja. 
103 GZM V/66, 74, VII/28, VIII/6, 8, 42, 58, IX/78. 
Zusammenfassung 
AUS DER KREDITWIRTSCHAFT AM ENDE DES MITTELALTERS 
Vlado Valenčič 
Aus dem 14. und 15. Jahrhundert sind uns ungefähr 200 Schuldbriefe, Cessionsurkunden und 
andere sich auf die Darlehensgeschäfte beziehende Urkunden bekannt, Welche Krain und Unter­
steiermark betreffen. 
Die bedeutendsten Darlehensgeber in der erwähnten Zeitperiode waren die Juden, etwa 60% 
der Darlehen wurde von ihnen gewährt. Aus Ljubljana sind 16 jüdische Darlehensgeber bekannt, 
in Maribor waren es 47, doch kaum zehn von ihnen sind in den Darlehensurkunden öfters erwähnt 
worden. Von den christlichen Darlehensgebern, es waren meistens Adelige und Bürger, sind im 
allgemeinen einzelne Darlehensgeschäfte bekannt, nur wenige betrieben sie öfters. Auch einige 
Klöster und andere kirchliche Institutionen gaben Darlehen, doch ihr Anteil daran war nicht 
bedeutend. 
Unter den Darlehensnehmern standen an erster Stelle die Adeligen, in den Schuldbriefen fin­
den sich die Namen der Mitglieder der vornehmsten Adelsfamilien im Lande. Der Vorrang des 
Adels ist teilweise der größeren Zahl der uns bekannten Urkunden im Vergleich zu anderen Stän­
den zu verdanken. Die andere große Gruppe der Darlehensnehmer bildeten die Bürger, Handels­
leute und Gewerbetreibende. Die bäuerlichen Untertanen sind als Darlehensnehmer nur selten 
erwähnt worden. 
In den ältesten Darlehensurkunden wurden die Darlehen durch die Quantität des Goldes oder 
des Silbers angegeben, z.B. 150 Mark des Goldes, 360 Mark des Silbers des Wiener Gewichts. 
Später wurden die Geldbeträge in verschiedenen Münzen ausgedrückt. Die Urkunden in Krain 
enthielten im 14. Jahrhundert bis zur Mitte der sechsiger Jahre die Geldbeträge meistens in den 
Marken der Pfennige von Aquilea. Im Lande Krain wurden die Darlehen auch in den veneziani­
schen Münzen gewährt. Ungefähr ein Zehntel der Urkunden hatte die Darlehensbeträge in den 
Marken der Pfennige von den venezianischen Schillingen. Am meisten hat man bei den Kreditge­
schäften die Marken der Wiener oder Grazer Pfennige angewandt. Es gibt auch Urkunden, in wel­
chen der Betrag nur in Marken oder Pfunden der Pfennige ausgedrückt wurde. Die Darlehensge­
ber in Maribor haben manchmal auch die Bezeichnung Pfunde der Pfennige der Landeswährung 
in der Steiermark angewandt. Dem in Marken angegebenen Betrag wurde in einigen Schuldbriefen 
die Bemerkung zugefügt, daß die Schuld auch in den Münzen, welche zur Zeit im Lande üblich 
und vom gleichen Wert wie die Grazer sind, abgezahlt werden kann. 
In der Mitte des 14. Jahrhuderts begann man die Geldbeträge in Goldmünzen (Guidein) anzu­
geben. Neben dem Ausdruck Guidein wurde auch die Bezeichnung Dukaten angewandt, häufig als 
ungarisch bezeichnet. Der Bezeichnung von Goldstücken wurde fast immer beigefügt, daß die 
Schuld nur in guten und vollwichtigen Münzen bezahlt werden muß. 
24 v. VALENCIC: IZ KREDITNEGA GOSPODARSTVA OB KONCU SREDNJEGA VEKA 
Die Höhe der Darlehensbeträge bewegte sich von einigen Marken, Pfunden oder Dukaten bis 
zu einigen Tausenden. Ein Zehntel von 194 Darlehensnehmern hatte Darlehen bis zu zehn Mar­
ken, Pfunden oder Dukaten, etwas weniger als die Hälfte gehörte in die Gruppe von hundert bis 
tausend, mehr als tausend schuldeten nur 12 Darlehensnehmer. 
Die Schuldbriefe enthielten gewöhnlich die Bestimmung über die Rückzahlungsfrist. Bei den 
jüdischen Darlehensgebern war diese Frist sehr kurz, auch nur einige Wochen. Das war im Zusam­
menhang mit dem kirchlichen Zinsverbot. Das Zinsnehmen war erlaubt nur als eine Entschädigung 
für den Fall der Überschreitung der Rückzahlungsfrist. Das geschah häufig, deswegen bestimmte 
man in den Schuldverträgen den Zinsfuß für die Verzugszinsen. Der niedrigste Zinsfuß betrug 
einen, der höchste vier Pfennige von der Mark, dem Pfund oder Dukaten für die Woche berechnet, 
in Prozenten von 212/3 bis 86
r/3 jährlich. Der häufigste in den Schuldverträgen bestimmte Zinsfuß 
war 2 Pfennige für die Woche (43 V3 jährlich). 
Nur in zwei Schuldverträgen der christlichen Darlehensgeber kam der Anspruch auf Zinsen 
vor. In allen übrigen wurden die Darlehen gegen die Verpfändung von Hüben, Weingärten, 
Gebäuden, Zehenten usw. gewährt. Für solche Darlehen wurden auch mehrjährige Rückzahlungs-
fristen festgesetzt. In solchen Fällen genoßen die Gläubiger die Erträgnisse der verpfändeten 
Realitäten oder Rechte, die waren für sie der Ersatz für die Zinsen. 
Die Schuldbriefe enthielten die Zusicherung des Schuldners, mit seinem ganzen Vermögen, 
manchmal auch mit seiner Person, für die Erfüllung der Schuld einzustehen. Die meisten jüdischen 
Gläubiger haben sich ihre Forderungen durch die Bürgschaft eines oder mehrerer Bürgen sicher­
gestellt, die Bürgen waren auch solidarische Zahler. Von den christlichen Darlehensgebern wurde 
am meisten die Sicherstellung durch die Verpfändung von Realitäten verlangt, es kamen auch die 
Verpfändungen von Zehentrechten vor. 
In vielen Schuldverträgen findet sich die Klausel, die den Schuldner verpflichtete für den Fall 
von Verzug bei der Rückzahlung dem Gläubiger ein gutes Pfand zu übergeben, welches er gern 
annehmen wird. Der Darlehensnehmer mußte sich auch zur Rückerstattung des dem Gläubiger 
wegen der Nichteinhaltung der vereinbarten Zahlungsfrist entstandenen Schadens verpflichten. 
Die Eintreibung der Darlehen und der Schadensersätze sollte ohne langwierige Beweis- und 
Gerichtsverfahren geschehen. Dem Landesfürsten oder seinem Anwalt wurde das Recht zugestan­
den, die Forderung des Gläubigers aus dem Vermögen des Schuldners zu bezahlen. 
Einige Darlehensnehmer haben sich in den Schuldbriefen verpflichtet, den Schuldbetrag dem 
Darlehensgeber oder dem Inhaber des Schuldbriefes zu zahlen. Durch diese Ordersklausel wurde 
der Schuldbrief zum übertragbaren Wertpapier. Doch auch die Schuldbriefe ohne solche Klausel 
wurden an andere Personen übertragen. 
Unter den Urkunden der Stadt Maribor sind zahlreiche Cessionsurkunden. Fast alle sind aus 
der zweiten Hälfte des 15. Jahrhunderts. Nach diesen Cessionsurkunden haben 30 jüdische Dar­
lehensgeber ihre Forderungen gegen die christlichen Schuldner an christliche Gläubiger abgetre­
ten. Nur in zwei Fällen hat der christliche Darlehensgeber die Forderung gegen einen Christen dem 
Juden cediert, drei jüdische Forderungen gegen Juden wurden auch an Juden übertragen und ein 
christlicher Gläubiger trat seine Forderung gegen dem Christen wieder an einen Christen ab. Unter 
den neuen Gläubigern, welche von den Juden die Forderungen übernommen haben, waren zehn 
kirchliche Institutionen. 
Selten sind die Berichte über die Tilgung der Schulden. In den Urkunden werden oft die Über­
schreitungen von RückZahlungsfristen und die Interventionen von Verwaltungs- und Gerichtsorga­
nen erwähnt. Aus ziemlich zahlreichen Urkunden ist zu erkennen, daß die jüdischen Darlehens­
geber zu Eigentümern der Realitäten ihrer Schuldner geworden sind. Die Schulden sind nicht 
bezahlt worden und die verpfändeten Realitäten kamen in den Besitz der Gläubiger. In der Unter-
steirmark waren unter solchen Realitäten besonders die Weingärten. 
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 
Revija z najdaljšo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko (v letu 1993 
izhaja že njen 64. letnik) objavlja prispevke, ki niso zanimivi le za bralce iz severo­
vzhodne Slovenije, saj posegajo tudi v širši okvir slovenske zgodovine. 
ČZN izdaja Zgodovinsko društvo v Maribora s sodelovanjem mariborske uni­
verze. Naročiti ga je moč pri Založbi Obzorja, SI-62001 Maribor, Partizanska 5.