PLANINSKI VESTNIK GLASILO »SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA« 28. LETNIK l. FEBRUARJA 1928 ŠTEV. 2 Dr. Fran Ogrin: Z Vrhnike v Logatec Tam na jugo-zapadnem koncu Ljubljanskega Barja se prostira, tja po obronkih nežne Sv. Trojice, mične Tičnice ter ob izrastkih Ljubljanskega Vrha in Ulake Planine (»Planine«) naš prijazni trg. Njegove preproste, kmečke hiše so razvrščene po Klancu in Vasi, lepše, gosposke pa se vrste ob stari in zlasti ob novi (Tržaški) cesti in proti kolodvoru. Na zapadu in jugu obroblja trg v polkrogu gorski greben, iznad katerega kipita kot mogočna stražarja lepa Planina (809) in ponosni Ljubljanski Vrh (813), gledajoč iz vekov v veke preko predstražnih holmov — Storžev grič, Mali vrh, Mirški vršiček itd. — doli na Barje, belo Ljubljano in naprej. To je Vrhnika. Njen početek sega daleč v zgodovinsko preteklost. Pravljica pripoveduje o Argonavtih, ki so priveslali na svoji ladji iz daljnega vzhoda do izvirov Ljubljanice. Tu pa so, videč, da ne morejo dalje, ladjo razložili, zadeli na svoje rame sestavne dele in odpotovali ž njimi črez Kras na Adrijo. Pozneje se je, prišedši sem črez Kraško planoto, tu ustavil hrabri Rimljan in postavil vojaški tabor. Ob njem so rastle i druge stavbe. Nauportus je bil to. Ime kaže, da je služila prvotna naselbina kot pristanišče ladij. Od tu se je prevažalo dalje proti Panoniji in Noriku po ladjah blago, ki je prišlo iz severne Adrije. To je trajalo še v srednjem in novem veku. Kar pa ni zmagala tovorov Ljubljanica, to so prevažali po cesti; cesta je bila za Marije Terezije v drugi polovici osemnajstega stoletja preurejena in razširjena, tako da je vzor državnim cestam. Ob tej Dunajski-Tržaški cesti vidimo še danes, tudi na Vrhniki, dolge stavbe, ki so služile kot gostilne in hlevi potnikom in voznikom. To cestno in vodno-prornetno življenje in vrvenje je kazalo tisto, zdaj povsem minulo poezijo patriarhalnosti, živahnosti in veselosti, ob slabi poti in zimskem času pa tudi trpljenja. Saj nam je za tisto dobe ohranjena narodna pesem: »Prifurali so furmani en sodček slad'ga vinca; ko nasred klanca so prišli, opešala jim je ž'vin'ca.« To življenje je namah zadobilo drugo lice, ko se je otvarjala železnica za železnico, zlasti Južna leta 1857 — dasi ni docela prenehalo. Saj vozijo še danes čolni po Ljubljanici kamen, drva, opeko in drugo tako debelo robo. Spričo opisanih razmer je Vrhnika rastla, prospevala in se je razvila v bogat, cvetoč kraj, ki je dobil po prizadevanju njegovih zastopnikov (Josip Lenarčič, Gabrijel Jelovšek, Ivan Gruden) in drugih (Ivan Hribar, dež. predsednik Hein) leta 1899 tudi svojo lokalno železnico in pozneje še postajo ob Južni železnici nad Verdom, četrt ure od Vrhnike. Danes je Vrhnika precejšen industrijski trg. Pa pustimo opis samega kraja; saj smo namerjeni na izlet proti Logatcu. Torej na pot! Izpred gostilne Mantuva nas vodi korak po novi cesti mimo lepih hiš in vil — to je najlepši del Vrhnike — proti jugu. Kmalu dospemo nasproti visoki pečini. Na levo doli v Močilniku vre Ljubljanica iz kraških duplin v več izvirih na dan. Žage zvene sem preko, cesta pa zavije na desno v lepem loku, trajno se dvigajoč. Tu, nad križem, je nekdo (menda Ivan Cankar) zapisal na steno: »Pričetek Krasa.« Točno! Če ne docela zemljepisno, pa z ozirom na značaj sveta tu in naprej nad Vrhniko: kamen in skala, slabe koše-nice (lazi), male, okrogle dolinice. Nad župno cerkvijo sv. Pavla smo. Občudujemo krasno, mogočno stavbo z visokim zvonikom. Mimo nje in tihega prostora ob njej, kjer spe Vrhničani nevzdramno spanje, pa nam plava pogled po Vrhniki, kraljujoči v vsej obsežnosti in lepoti pod nami, od Hriba pa doli do Vasi in Brega. In črez te beleče se in v solncu se bliščeče hiše kuka na nas mična cerkvica na Sv. Trojici in nas pozdravlja sosedna Tičnica s črnogozdno krono. In naprej na bližnje gore proti Krimu in na Barje se upirajo oči. Mimo mene pa plove zopet življenje. Tu spodaj v še ohranjenem skromnem šolskem poslopju so likali nas mlade fantiče — in potem smo se razkropili in živeli vsak po svoje. Mirno je okrog stare šole, njen hrušč, njeno vrvenje se je preselilo doli na Breg v impozantno stavbo — z drugimi ljudmi in razmerami. Vsak mora biti prevzet nad opisanim lepim razgledom, Vrhni-čanu in Starovrhničanu pa se čustveno zableste oči in iz srca mu zakipi ona vrhniška narodna: »Lepa je Vrhniška ravnina, lep je Sv. Pavla zvon; bistra Ljubljan'ca opasuje te, Vrh Ljubljanski na te zre.« Prešli smo mimo hišice, kjer je domoval rajni, dobri moj in toliko Vrhničanov učitelj in nadučitelj Vinko Levstik — na Vrhniki je poučeval 28 let — in mesto, kjer je stala nekdanja mitnica. Na levi, proti jugu so lazi z njivicami, senožetmi in skalami, a za njimi nepregledni, krasni jelkovi in smrekovi gozdovi Ljubljanskega Vrha in Raskovca, proti severo-zapadu vznožje in bregovi porasle Planine in gozdnatega Kurena. Tam pod njim, sredi polja in brežin, pa se skriva moja domača vasica Stara Vrhnika. Prijazno me izza vrtov in iznad bregov pozdravljajo bele hišice, ljubko me pogleduje tam z grička v sredi mali hram sv. Lenarta. Ob njem na tratini počivajo dobri roditelji in vaščani v večnem snu. Pot gre trajno' vkreber; po velikem ovinku stojimo, ako ne porabimo bližnjice, pred zadnjo vrhniško hišo »Pri Mrv(u).« Moja mladost, moje rojstvo samo vstaja pred očmi. Ko je oče krčmaril na domu — na Stari Vrhniki in »Pri Mrv(u)« — in se je mati mudila tu na obisku, so stopile rojenice s Planine in ji podarile mene nebog-ljenčka, še preden se je mogla vrniti na Staro Vrhniko, Navzlic temu mi je zapisan slednji kraj kot rojstni kraj. Ker pa sem preživel vso mladost prav na Stari Vrhniki in je prvotna odsotnost štela le nekaj tednov ali mesecev, je ostalo pri prvem matičnem vpisu, dasi me je mati opozorila na pomoto. Tod mimo smo se vozili otroci z materjo — oče je kmalu opustil krčmarjenje »Pri Mrv« — na obisk (zlasti na piruhe) k stari materi v Strmco, kjer smo preživljali dneve ob najslajšem jelu, v razposajenosti in skakanju. Vselej smo se težko in otožno pogledovali po slikovitih bregovih ob Strmci in Zaplani. Toda vse to je — bilo in, čudno, vse drugače je danes. Niti onih milih srnic, ki so se svoj čas pasle tik ob državni cesti, ne da bi se bale prihajajočega človeka ali skozi šumo pošastno sopihajočega vlaka, ni več, dasi vrhniški lovski klub srnjad prav v Raskovcu zopet čuva. Podivjani smo ljudje, podivjana je divjad... Pa z Bogom, sladke sanje nepovratnih dni!-- Naprej! Vedno višje gre pot ob kraških dolinicah in serpentina za serpentino (po vrhniško »ride«) vstaja za nami. Nižata se Sveto-trojiški in Tičniški holmec, Barje se dviga, razgled se širi, raste. In ko smo na zadnjem ovinku (na prelazu), nas naravnost zadivi krasen, neizmeren pogled na Ljubljansko ravnino s tratami, hribčki, gozdički in vasmi, na obkrožujoče gore z bliščečimi cerkvicami, na belo Ljubljano s sivim gradom v meglini. In dalje, dalje strme, uživajoč, oči na resne Polhograjske Dolomite, na sanjave, lepolike Kamniške (Savinjske) Alpe, na (v malem vidne) ponosne Karavanke in na nebroj hribov in gora vmes in vprek. Motreč to pestro sliko Kranjske dežele tje do sivega obnebja tam za Savo, si kakor okovan ob vekovitem sijaju in večni vabljivosti gorenjskih velikanov. V Raskovcu smo, onem Raskovcu, kjer se primakne z juga gozd do ceste in se po zadnjem vzponu prevali svet na logaško stran. Sem doli po globeli in črez cesto drdrajo dan na dan železni vlaki, izginjajoč s piskom in truščem v temni šumi. V Raskovcu so imeli avstrijski vojaki zadnje živčne ovire za slučaj umika pred laško vojsko. Tu je razvrstil vrli podpolkovnik Stevo Švabič v novembru 1918. na poziv domoljubne Ljubljane in menda Narodne vlade svoje hrabre srbske ujetnike in je poslal laškemu poveljniku v Logatec energično pismo. Pomagalo je in Lahi so ostali, kljub že izvršenim pripravam za daljni pohod, v — Logatcu. Prišedši mimo velike cestarske hiše na Vrhu, jo mahamo skozi logaške laze in košenice in izidemo na Logaško Polje. Dolgo je in da ni drevoreda ob potegnjeno ravnem potu, bi bilo tam zlasti poleti neznosno hoditi. Pa prebrodimo to suho morje in tam na koncu se nam že sveti — gostilna (hotel) Kramar, ena prvih hiš. Več kakor dve uri smo hodili. Vstopimo, potrebni počitka in okrepčave. Kajpak. Vse drugače ... Prenairejeno, tuji ljudje. Ogledamo si Dolenji in Gorenji Logatec z graščino in odločiti se nam je za nazaj. Ker smo šli gori peš, se nazaj peljimo z vlakom; razlika mika. — Kupimo vozni listek. Rezek pisk, stroj zahrešči, vozovi zaškripljejo in že smo v diru proti gozdu. Kmalu smo zopet na prelazu v Raskovcu. En pogled na cesto in preko in že šinemo v mračno šumo. Na desno in levo gozd, gozd, da ne vidimo nič skozi. Le to čutimo, da gre po obronkih (Raskovca, Ljubljanskega Vrha) navzdol, lahno in bežno. Vsaka vrzel skozi smreke in hoje, ki dopušča hipen pogled v daljo, nam je dobrodošla. Glej, zdaj smo videli Vrhniko in kraje naprej — pa je že smuknil hlapon mimo in se skril v gozdu. — Toda zdaj! Vlak zmanjšuje hitrost, se ustavlja, postoji. Postaja Verd! Globoko pod teboj je razprostrta (zdaj od druge strani) Vrhnika v vsej obsežnosti in dalje naprej slikovita Ljubljansko-Gorenj-ska pokrajina. Dolgo gledaš, strmiš in uživaš, preden se odločiš stopiti navzdol na Verd in nazaj na Vrhniko. Razumem g. dr. Oblaka (Plan. Vestnik, 1926, str. 122/3); ob povratku iz solnčne, lepe Italije, ki pa vendar nima naših zelenih host, naših brd in gora, naših belih vasi in bliščečih cerkva v naši razvrstitvi in domači prikupljivosti, se je divil prekrasnemu razgledu prav na tej točki. Vjekoslav Cvetišič (Zagreb): Velebit U svako je doba godine priroda u Velebitu zanimiva svojim pojavama. Planinar idealista naci če u njoj rijetke krasote, koje ga zovu u planinu, da se sa njezinih vrhunaca nadivi gorama i moru, čarima izhoda sunca i zvjezdanoj noči, nepreglednem moru gologa krša, što ga cjelivaju valovi modroga Jadrana. Velebit je, kao nijedno gorje u Hnvatskoj usredotočilo u svojoj cjelini i svim detaljima veličanstvo prirodne ljepote i snage. Nijedno naše gorje ne pokazuje gran-dioznost u tolikoj mjeri, kao masivni Velebit u dugom nizu brijegova, dolaca, duliba, uvala, klanaca, klisura, visokih stijena i pečina, u du-ljini od kojih 160 kilometara, svojim prekrasnim položajem uz more, prastarim tamnim šumama, uz koje se poput gorskih jezera zelene pašnjaci. A koje naše gorje, da se takmi s njegovom srdžbom, kad zaurla ledenom burom po dubokim dragama i klancima, razbija njome kamenje i uzbiba valovje našeg Jadrana? Pa ipak uza sve prirodne gorske ljepote i rijetkosti, ne če se na Velebitu razviti još dugo turistički promet, jer tamo nema prikladnih puteva, ni skloništa; slaba napučenost obronaka, pomanjkanje žive vode, opora klima i jaka bura sile planinara, da nosi sobom opskrbu i šator za nočenje, pripravan da če za guste magle i po čitavi dan ostati na mjestu. Ljeti suša i silna sunčana žega, zimi snježne mečave i ledena bura. Kiroz tri ljetna mijeseca imade doduše na visokim pašnjacima pastirskih stanova i oko njih tovori sa više stotina ovaca i koza, no to su malene jedva metar visoke kolibice od naslaganog kamenja, pokrivene netesanim daskama, kroa koje prolazi dim i kiša. U kolibici čitavi dan i noč dimi vatra, a nad njom visi kotlič za palentu i mlijeko. Tu če turista nači ljeti čobane, koji če mu pokazati u šumama duboke jame i ponore, iz kojih vade snijeg i piju ga, a dobit če kod njih ovčjega mlijeka, sira i luka. Velebit posječuju na dulje vrijeme samo pojedini turisti i na-učenjaci, a najviše u ljetno doba. Za redovni promet turista nema na Velebitu ni kraj otvorenja ličke pruge, ni kraj parohrodarskih veza sa lukama pod njime, nikakovih prilika. Rijetko se kada poduzimlju jednodnevni izleti na Velebit od pojedinaca iz mjesta, koja leže neposredno ispod njega. Takav izlet može se doduše poduzeti sa ličke ili primorske strane, ali traži od planinara mnogo napora, ustrajnosti i brzog hoda, pogotovo ljeti, kada treba da se u jednome danu prevali od mora do vrhova 1.700 m višine i vratiti se u selo na podnožju na konak. K tome dolazi i ta nevolja, da ljeti na Velebitu kao kraškom području nemia pitke vode, te se ona mora dobaviti iz snježnica i ponora. Velebit dijeli se na Sjeverni, Srednji i Južni. Zahvalni su izleti i uzlazi na vrhunce Sjevernog Velebita, na Mali Rajinac 1.699 m, Plje-šivicu, Kazjak, Hajdučke Kukove, Stirovaču i Alan. Na nje se dolazi sa ličke i primorske strane, preko Krasna i Samardžije, ili od morskih pristaništa Sv. Juraj, Starigrad i Jablanac. Put na najviši vrhunac Sjevernog Velebita: Mali Rajinac, najpodesniji je od ličkih sela Samardžije i Anica na prevalu od 1485 m, sa koje se pruža lijepa panorama. Široki, zeleni bijelim kamenjem posuti gorski pašnjaci, što ih narod nazivlje »Jezera«, nanizali se u valovitom smjeru od sjevera preima jugu, a na zapadu zatvara ih kojih pet sto koračaja udaljeni, čunjasti, bijeli, kameniti brijeg, kojemu je vrh gromada od nekoliko komada bijelog pločastog kamenja — Mali Rajinac 1699 m. S njegova su vrha dalekosežni vidici. U ovu stranu Lika sa ma-lenim, bijelim selima, golim brežuljcima i ravnicama, na istoku Bosanske gore, Lička Plješivica, Kapela sa Bjelolasicom, Klekom i Ris-njakom. Na zapadu i sjeVerozapadu morska pučina, Kvarnerski zaton što ga zatvara Istra sa Učkom, a pod njom bijele se palače Opatije, Lovrana i Voloskog. U daljini nad njima obrisi slovenskih Julijskih Alpa sa Triglavom. Naokolo samoga Rajinca sva je sila vrhunaca i prašuma, Hajdučki Kukovi, Kozjak, sa alabasterskim stijenama, Za-vižan, Šaterina, Alančič in Lubenska Vrata, sa svojim karakterističnim visokim i strmim pečinama, ispod kojih vodi put na Alan i odavde 24 km dugom cestom nizbrdo u Jablanac na moru. Putem do Alana na 1.300 m nači če planinar takove prizore divlje romantike gorske, kakovih nema nijedno naše gorje. A kad stigne nakon osami sati ustrajnoga hoda na Alan, ili se još uspne na vrh samog Alančiča 1.600 m. naplatit če mu se trud i muka slikovitim i krasnim prizorima na morsku obalu i daleku pučinu, iza koje se kod zapada sunca i lijepih dneva pojavljuju u dalekoj sjeni konture Apenina u Italiji. Izleti po Južnom Velebitu mnogo su zanimiviji, jer nije obrašten do vrhova starim šumamta prema primorskoj strani kao Sjeverni Velebit u svojim višinama do 1.500 i 1.600 metara. Osim toga krajevi Južnog Velebita bogatiji su prirodnim ljepotama, divljom romantikom dolaca, klanaca, visokih stijena klisura i kukova, te širim vidicima s njegovih vrhova na južnu Dalmaciju, Hrvatsku, Bosnu, Hercegovinu i Istru. Podesni su putevi na najviše vrhunce Južnog Velebita sa ličke strane iz željezničke postaje Gospič i Medak (na Visočicu, Badanj, Sv. Brdo, Vaganski Vrh), a od morske strane iz Starigrada velebitskog i Selina, kroz bajoslovni 7 kilometara dugi klanac Velike Paklenice, koji put spada medju najinteresantnije u čitavome Velebitu. Paklenicu zatvaraju više stotina metara visoke okomito odrezane stijene, koje se na njezinom dalnjem putu sve više suzuju, i što dublje ulazimo u taj klanac, biva tamnije i prolaženje teže. U Paklenici imade mjestimice ponora, u koje za velike bujice u prolječe i jesen provali voda. Na koncu klanca Paklenice, što ga zatvara kosa Crvenoga Kuka, sastaju se dvije ponornice Brezimenjača i Paklenica, koje na svom sastavku imadu i primitivni mlin pastira Dujma Kneževiča. Iz Paklenice mogu se poduzeti izleti na razne strane, na Kli-mentu, Močila, Ivine Vodice 1200 m, Sv. Brdo 1.753 m, kroz krasnu borovu šumu na Babin Kuk 1.435 m, podoban glavi Kleka kod Ogulina. Zatim na Buljmu, Dolce, Rujno, Debelo Brdo, Badanj, Babin Vrh i Vaganski Vrh. Na putu od Paklenice na oiva brda, nači če planinar kroz tri ljetna mjeseca dalmatinske pastire u njihovim slikovitimi narodnim nošnjama, sa crven kapama na glavi i njihove pastirske stanove, vrlo primitivno gradjene a oko njih otvorene ovčje torove. Čitavi ovi kra-jevi pružuju sliku tihog idilskog života, koji nas potsječa na pastire i gorštake iz Gunduličeve »Dubravke« ... Uzlaz na Vaganski Vrh 1.790 m od Dolaca nije tegotan. Vrh je masivni goli brijeg, pokriven pločastim kamenjem poput crijepova na krovu. Od Dolaca dolazi se na vrh za dva sata. S njegova je vrha impozantan vidik na more, na Malovan, Potpraške Stijene ili Tulove Grede i u fjord Zrmanje. Pod samim vrhom nekih 300 m leži Babje Jezero, zapravo kaljuža sa muljem i moovarniim biljkama. Voda je bljuvata, a čitavo jezerce imade kojih 30 koraka duljine. Ako planinar sa tim više dnevnim izletima i uzlazima spoji još put na Malovan, Potpraške Stijene, konao (kanal) Zrmanje, onda je prešao najljepši i najslikovitiji dio Velebita. Nema na njemu ni zidanih planinskih kuča sa konfortom, ni putokaza, ni zaprisegnutih vodiča, ni cesta; ali se za to može staviti uz bok mnogom europskom gorju svojim prekrasnim položajem uz more, svojom bogatom varijacijom bregova, gorskih dolina, ponikava, tijesnaca, visokim pašnjacima, bogatim ri-jetkom planinskom florom. Svojim slikovitim scenerijama pastirskog života, njihovih narodnih nošnja, njihovih običaja, preostalih iz pradavnih poganskih vremena, bogatstvom oblika, boja i rasvjetljenja, Velebitske su planine jednako privlačive za fotografe amatere kao i za pasionirane plani-nare. Na njegovim če dolcima i dulibama nači planinar ne samo odmora i svježega zraka i toplog sunca, nego i slikovitih pejsaža, gorskih čara i prirodnih rijetkosti. A kad se usptne na njegove vrhove, kad ugleda pod sobom more i valovito kopno, gore i nižine, naselja, klance i luke sa kučicama sirotnoga Primorca ribara i upozna zanimivosti idilskog života dalmatinskih pastira, ne če mu Velebit biti više ni pust, ni divlji, ni ljeti ni zimi. Pa i oni, koji hoče visoku turistiku, u kojoj se traži teže svladavanje napora i opasnih mjesta i prijelaza, imadu prilike, da na velebitskim stijenama i klisurama, u njegovoj zimskoj buri, omjere svoje sile. Nači če duševni i estetski užitak u planinskoj tišini samotnih gorskih vrhunaca obasjanih suncem, koje ovdje ljepse sjaji nego u nižinama. Jožef Zazula: „Slovenske" Planine (Predlog.) Sistematika je v znanosti tako potrebna kakor red v navadnem življenju. Ker pa še davno nismo v znanosti na višku, se večkrat pripeti, da ena stroka odbija nazore druge stroke: ves sistem se podere ali pa šepa dalje. Tak slučaj opazujemo v zemljepisni porazdelitvi naše zemlje (zlasti v porazdelitvi Alp) v nasprotju z rezultati geologije. Dachstein je približno 3000 m visoka gora, stoji pa v vrsti gora tako, da je mejnik trem deželam: Gornji Avstriji, Štajerski in Solnograški. Prihajajoči pastirji, gozdarji, planinci in drugi ljudje so jo pred stoletji občudovali in naskakovali vsak od svoje strani in so si jo osvajali vsak za svojo stran; prišedši do vrha, pa so zapazili trojni obraz gore; pobotali so se, zlezli nazaj in se zadovoljili: eden s severom, drugi z zahodom in tretji z jugovzhodom: tako imamo Hallstattsko, Schladminško in Gosausko stran; vsako v svoji deželi. Takih slučajev je v Alpah dokaj. Človek živi osamljeno po prijaznih dolinicah, kakor bi nikjer drugod ne bilo podobnega sveta. Pripeti pa se vendar, da sempatje pogleda preko plota domače vasi; tedaj trči ob soseda, kakor se zgodi tudi znanstveniku, da pri svojem preiskovanju trči v sosedno vedo. Tako neprijetnost občutita v porazdelitvi naše zemlje geolog in zemljepisec. Geolog ima svojo »siste-rmatiko« skrito globoko pod zemljo, nekaj je je tudi visoko nad najvišjimi vrhovi, a ta je le idealno zarisana na geoloških prerezih; zemljepisec pa je usistematil svoje področje lepo po rekah, cestah, železnicah, prelazih in podobnih točkah in črtah, ki pa se mnogokrat ne ujemajo z geološko porazdeljenimi plastmi. Eden trdi, da Kojca, Blegaš in Porezen spadajo h Krasu: drugi pravi, da spadajo h Alpam — podzemeljska sistematika pa vse drugače govori, namreč: v davni davnosti sta se globoko pod zemljo srečala dva brata: sulfur in hydrargvrum; porazdelila sta si svoje področje in ustvarila ognjeniški teren s toplim izvirkom na eni, a z rudnikom cinobra na drugi strani. Ta prostor je deželica zase in ne pripada ne Krasune Alpam. Planinam v Sloveniji so dajali imena domačini (večkrat celo od dveh strani), potem geolog in zemljepisce, jezikoslovec in sam bognasvaruj političar (Nemec ali Italijan). Vrhovi naših gora so na ta način dobili kar po troje imen. Niti sami si nismo edini. Kakor t)achsteinu v Avstriji, se godi pri nas planinam med Ljubljano, Celjem in Dravogradom. Ljubljančan jih imenuje Kamniške Planine, ker ima pred seboj Kamnik; Celjan jih ime- nuje Savinjske Planine, ker mu jih odkriva Savinja; Korošec jim pravi Štajerske Planine, ker jih gleda proti jugu (Plan. Vest. 1885/84), domačini rekajo S o 1 č a v s k e Planine, kar bi bilo morda še najbolje — vsekako je tako nazivanje za lokalne razmere primerno. A kako naj imenujemo planine mi, ki nismo n e iz Ljubljane, ne iz Celja, Solčave ali Dravograda? Planinam od Trbiža proti vzhodu pravijo Karavanke, po starodavnem običaju. Toda geologi prištevajo Karavankam tudi Obir, Peco, Plešo, Olševo in Raduho, ki stoje osamljeno. Planinam med Koroškim in Italijo pravijo Karniške Planine, po starih Karnih. Toda to ime so raztegnili proti vzhodu d o Pohorja, izvzemši Celovško Kotlino, katero nekateri dele zase, a drugi jo porazdeljujejo med sosede. Julijske Planine imenujemo po Juliju Cezarju; to čast je mož toliko zaslužil, kakor Bismarck svoje otočje v Tihem Oceanu ali drugi Evropejci svoja imena po tujih celinah. Eni jih mejijo do Radovljice, a drugi skočijo preko Gorenjske do naših Grintavcev (in-vzemši osamljene vršace okoli Pece). Tako segajo torej Julijske Planine po njihovem od Trbiža do Žalca, izvzemši Karavanke. Nič ne ugovarjam: krajevni nazivi naj ostanejo, dolincem v zabavo in veselje; toda znanstveno zemljepisno ograniče-vanje bodi enotno. Ceste, železnice, reke, prelazi ne odločujejo nič! Nasprotno! Kakor morje ne deli, temveč druži, tako reka ne deli, temveč druži in slab je gospodar, kdor po rekah doline deli na polovice. Kjer so geološke razmere tako razkosane kakor ipri nas, veljaj z a celo ozemlje skupno ime. Saj imamo na svetu stotine km dolga gorovja z enim imenom — čemu bi pri nas ne imeli skupnega gorovja od Idrije do Trbiža in okolenčeno mimo Radovljice dalje pod Kamnikom do Zidanega Mosta! Na tem prostoru živi en rod: slovenski rod; je svet v eni državi: v Jugoslaviji, in slovensko planinstvo ga poseča, opisuje in opeva. Na tem prostoru svet geologično in zemljepisno n i enoten, a enoten je politično, gospodarsko (ker obkroža Gorenjsko) in tudi pokrajinsko. Leta 1903 je SPD razstavilo v amaterski razstavi panoramo naših gora z razgledom z Obolnega pri Litiji. Panorama je segala od Železnikov mimo Triglava, Stola, Grintavcev do Sv. Planine pri Trbovljah s Prežganjem in z Jančami ob robu, ter šmarno goro in Gorenjsko dolino po sredi — približno 150 km. Cela slika je predstavljala enotno podobo z očetom Triglavom v ozadju in s Kamniškimi Grintavci ob desni strani; naslovljena je bila: Slovenske Planine, in to ime naj preide tudi v naše slovstveno in uradno življenje, da bo zmede konec in čast onemu, ki to panoramo ceni in po teh gorah živi in dela, to je: Slovencem! P. Cevc: Mosor (1340 m) (Konec.) Mirno leži tam doli Split, kakor da v njem ni tistega kričavega življenja, ki te preseneti, koj ko se približaš pristanišču; zanj pa je, kakor psiček na vrvici, z ozkim nasipom privezan Vranjic. Po morju, ki se v njem zrcali višnjevo nebo, so se leno raztegnili otoki: Čiovo, Drvenik, Šolta, Vis, Brač, Hvar, Korčula i. t. d.; vidijo se tudi parniki in jadrnice. Zadaj se nadaljuje Mosor, posebno Kozik kaj izzivno pogleduje sem. Veter ječi po ostrih robovih skal, nižje doli meke-tajo ovce in zvončkljajo kravce, kos nekje prav hiti peti, a v daljavi se oglaša kukavica... Tak čar te v glavnem spremlja čez vse Mosorsko gorovje. Na sedlu, doli med našim vrhom in Kozjakom, čepi na strmoglavi pečini, kakor trda, stisnjena pest: trdnjava Klis. Kak vrisk, jok in stok je nekdaj od tam prihajal sem gori! Ta utrdba je bila ključ Dalmacije. Blestel se je na njej sedaj križ, sedaj polumesec. Kolikokrat je bila oblita s krvjo in ovenčana z groznim vencem človeških glav! »Teško Klisu, jer je na kamenu, a kamenu, jer je Klis na njem.« Tako govori tukajšni narod o njem. Tudi naša slovenska kri se je tu prelivala. L. 1596., dne 26. maja, so se tu naši pradedi, ki jih je baron Lenkovič pripeljal iz Kranjske, junaško borili in zmagali Turke. Dva dni pozneje pa jih je velika turška premoč skoraj do zadnjega uničila; le s peščico junakov se je Lenkovič še pravočasno rešil na brodovje pri Sučurcu. — Ostal sem še eno uro na Debelem Brdu; nato sem se obrnil po grebenu proti Plešivici, po silno razčlenjenih skalah. Z zahodne strani je pri vrhu zarasla z nizkim boričevjem; tu te tudi napaja z bistro, mrzlo vodico; to je velika redkost v skalovju, ki vsako kapljico požrešno spravi v svoje luknjaste globine. O stezi, ali vsaj o čem njej podobnem, ni sledu; torej kar po celem dalje. Na pločatih skalah sem tu zapazil pravilno okrogle in eliptične, v kamen vdolbene praznine, z malo na noter zavitim robom; izgledajo kakor široke, plitve sklede; to so naravni reservoarji, s katerimi se je mati priroda pobrigala za napoj: pticam, metuljem, martinčkom, kačam i. t. d. Dokler so bile plošče, je šlo še precej po človeško naprej — kmalu pa se je hoja izpremenila v skakanje, plazenje čez nerodne skale in nevarne razpoke. Najsi je bil razgled na vse strani vabljiv, moral sem se mu odpovedati in vso pozornost obračati na vsako stopinjo posebej, vsak korak natančno odmeriti; pri tem pa še vedno biti pripravljen, da se ulovim, če bi slučajno omahnil na samih ostrinah. Najbolje bi tu, kakor po celem Mosorju, služila dolga, nepodkovana planinska palica; cepin bi bil nevaren. Paziti pa se mora tudi na oprimke. Tako pripraven se ti zdi, prijazno ti ponuja pomoč; toda na njem je morda v klopčič zvita kača, kač pa je tu na solncu toliko, kakor pri nas polžev po dežju. Še to dopoldne sem se srečal z dvema: ena se je žurila na varno, ko jo je prehitela palica; druga pa je, nič hudega sluteč, brezskrbno zvita ležala na oprimku in rilček molila proti gorkemu solnčecu. Zbudila se je šele, ko sem stopil pred njo, pa tudi jaz je nisem prej ugledal, ker se je čisto ujemala z barvo skale. Švisk s palico — in po njej je bilo. Kaj pa, ko bi ne pazil!... Volkov pa v Mosorju tudi pozimi ni. Pred leti se je eden tu sem priklatil; pa se mu je godilo slabše ko psu v cerkvi: vsa dolina se je dvignila zoper njega, dokler ga niso na smrt potolkli. Tako mi je pravil gozdar. Hudo raztrgana, prav medvedje divja je Medovna, čez katero sem lazil na Konjevod, ki tudi ni nič boljši. S tega vrha je pl. Pavič naslikal vse, kar se z njega vidi. Imel sem jo s seboj, prav dobro mi je prišla in seznanjala me je z imeni bližnje in daljne okolice. — * Solnce se je z vso gorečnostjo upiralo v vroče skale, zahotelo se mi je gozdarske koče. Prvotno sem imel namen, da hodim po grebenu do noči; toda teren, že itak utrudljiv, bo postal še utrudljivejši, a jaz bi moral bivakirati na ostrih grebenih Mosorja. Opustil sem ta načrt in šel odpočivat se in prenočevat v kočo. Oho, kaj pa je to, v onihle skalah? Za previsno skalo se je nahajalo kakih 10 tihotapcev s tobakom. Strmo so me pogledali, jaz pa nje; kajti bili so oboroženi in če me vzamejo za ogleduha, gorje mi! Ko pa so spoznali, da nisem nevaren, so mi prav po nizki ceni ponujali »fini duhan«. Dišal mi je; kaj pa če me zaloti financar, ako ne tu gori, pa tam doli? Nisem se okoristil z vabljivo priložnostjo. Možje pa so oprezno odtihotapili v dolino. Lepa markirana steza me je s tega vrha v pol ure pripeljala nazaj k koči. Ura je bila 3 popoldne. Skuhal sem si kosilo in nato zaman skušal zaspati; zato sem vstal in začel brskati po spominski knjigi. Knjiga je lepo v usnje vezana, darovana od pl. Paviča 1. 1905. Z ozirom na takšno starost knjige, bližino Splita, na jahalne poti in krasni razgled, je število podpisov v njej res malenkostno. Veselilo me je, ko mi je gozdar pravil, da pride tu sem večkrat tudi kak slovenski planinec. — Koča je postavljena na Užički Kosi, v naročju Babine Pasike, Ojstrega Huma in Litavca. Pod njo se nahaja kotli-nica, imenovana Lokvine. To je razsadnik boričev z vodnjakom v sredi; že leta in leta gozdijo s tem boričem Mosor. Gozdenje bi imelo veliko več uspeha, če bi okoličani imeli več smisla za gozdove in bi bolj pazili na ovce in koze, ki nasade uničujejo. Ko sem se, pred kočo sede, z očmi izprehajal po bližnji in daljni okolici, se je Split s svojim ponosnim Marjanom kopal v srebrno obsolnčeni morski gladini. Ko je solnce zašlo in je mrak objel hrib in dol, so Split, Vranjic in cementne tovarne na Solinu in Majdanu zažareli v električni svetlobi. — Dolgo v noč sem z gozdarjem kramljal. Drugi dan sem ob štirih vstal in čez pol ure odšel proti grebenu. Dobro nadelana in markirana pot vodi navzdol čez kotlino Uzinac, kjer se cepi in na desno vodi v vas Sitno, na levo pa na vrh. Do tu me je gozdar spremil. — Zopet sem ostal sam; pa bilo mi ni dolg čas — kako mi naj bo dolg čas v prirodi, ki povsod prikazuje svoj kras in modrost Stvarnikovo! Kar v eni sapi bi se naj-rajše zaletel na vrh, objel z njega vso jutranjo lepoto, s cvetličnim, ptičjim in kamenitim čarom; toda zavest, da me danes čaka še velik napor, me je zadrževala; in kar v začetku sem moral varčevati z močmi. Pot zavija precej strmo navzgor na nekakšen hrbet; na njem strmina malo pojenja, a se kmalu zopet začne, ko ležeš na uteglino Gunina. Bratski stojita pred menoj Veliki in Mali Lubljan. Veliki Lubljan (1261 m) v raztrganih skalah polagoma leze v dol, se drži resno in je pravi debeluhar napram Malemu Lubljanu, ki ga oklepajo orjaške plošče. Ob pol šestih sem dospel na sedlo med obema. Neprijazen, močan veter me je tu objel in me je nato spremljal skoraj ves dan. Markacija se tu konča z velikim rdečim križem — tu je njen grob; kar se še naprej opaža od nje, so slabi ostanki njenega nekdanjega življenja. Brez čudeža, le z malo dobre volje, bi se dala zopet oživiti. Pa zares: tudi kdor ni vnet za markiranje, bi si v tem terenu želel tega rdečila. S sedla se ti odpre do sedaj skriti razgled proti vzhodu, in pred teboj se vrstijo gorski sivi grebeni drug za drugim. Od Mosorskega grebena nekaj minut oddaljeni Veliki Ljubljan poplačuje obiskalca z obsežnim in poučljivim razgledom proti Zagorju in gorskim vrhovom tudi tam čez Bosno in Hercegovino. Vidi se tudi Sinjsko polje, podobno morju, z reko Cetino v sredi. Vrnil sem se na sedlo in se z njega povzpel na Mali Lubljan; ta zanaša oko daleč čez otoke in do nedogleda čez. Tu sem v zavetju skal zajtrkoval. Najprej me je ozka stezica vodila med silnimi strminami na obeh straneh, podobnimi sedlu med Malim in Velikim Triglavom. Greben sam je zelo razdrapan, še steza se ga večkrat ogiblje, zdaj na desno, zdaj na levo. Razgled na obe strani, v podnožje in v daljavo, je res krasen, a obenem zelo opasen; pri razgledavanju okrog sem se vedno ustavil, ker je skalovje.zelo krušljivo. Na Javorski (1272 m) sem bil ob tri četrt na 7. S tega vrha občuduješ posebno Kozik, ki s svojo krasno piramidalno formo kipi v nebo in te kar vleče k sebi. Samozavestno, kakor oblasten kralj nad svojo posestjo, dviga svojo drobno glavico nad vrhove in vršičke, ki so se na njem uvrstili. Tam v daljavi pa mrko in resno stoji gorovje Biokova; v njem se obala poslednjič dvigne 884 m visoko, nato se strmoglavi v morje. Rebrnat greben sili tudi tu stezo, da krene na desno pod njim na Šipačko, ki sem jo ob pol 8 dosegel. Nevarne, hrapave plošče, polne bridkih ojstrin in kanalčkov, vise z desne strani grebena, na potu s Šipačke proti Velikemu Kablu in te opozarjajo na opreznost. Z leve strani grebena pa se nahajajo, kakor mi je pravil gozdar, globoke jame, ki hranijo celo leto vodo in led; n. pr. Ledenica, ki se nahaja 400 m pod grebenom, in Snežnica, ki je globoka kakih 300 m; nekatere jame dosežejo tudi do 500 m globočine. Meni se samemu ni dalo stikati po tem mračnem in hladnem podzemeljskem svetu; rajše sem nadaljeval pot po odprtem in zračnem grebenu. Bilo je pa nad temi jamami nenavadno bujno ptičje življenje in žgolenje. V Velikem Kablu (1340 m) doseže Mosor svoj višek; sicer tega -še prav zapaziti ne moreš, ker i drugi vrhovi niso veliko nižji in je tudi razgled v glavnem isti kakor z njih. Od Velikega Kabla do Ljuberine sem rabil pol ure. Globoka uvala zazija od tu naprej; greben se namreč strmo in naglo spušča, z druge strani pa zopet strmo dviga. Hodeč v to uvalo, sem se trdo držal tiste bore steze; brez nje bi mi bila prehuda. Teren je takšen, da bi tudi najnavdušenejšega plezalca spravil ob dobro voljo, čevlje in — hlače. Prav zasluženo nosi ta usedlina ime L juti Kamen«. Nekako sredi strmine pa se mi je steza le izmaknila. Hočeš nočeš — vdal sem se potrpežljivosti ter se boril s skalo za skalo; kjer so bile razpoke preširoke, sem se moral pač najprej ponižno doli spuščati in takoj nato zopet gori kobacati. Če si previden, da z glavo kam ne ^adeneš, ni ravno nevarno; a do skrajnosti sitno in počasno je to napredovanje; ugodno je, da so oprimki po celem Mosor ju izvrstni. Tožilo pa se mi je po stezi in gledal sem pozorno na vse strani, da jo kje iztaknem. Pri tem sem ugledal malo nižje ovce. — Kjer so ovce, tudi pastir ne bo daleč. Res ugledam na plošči pastirico; pa moje klicanje je imelo le ta uspeh, da je pobegnila in se skrila. N« samo na Mosorju, ampak tudi v dolini v vaseh sem izkusil, da je tukajšnji narod do tujca zelo nezaupljiv in zaprt. Niso navajeni nanj, olike tudi manjka; kar pa je glavno: imajo slabe izkušnje z marsikaterim tujcem, trgovcem, tihotapcem itd., ki mnogokrat zlorabijo priprostost in poštenost tega naroda. Če si pa znaš pridobiti njihovo zaupanje, takrat boš deležen izredne prijaznosti in gostoljubnosti; gledal boš v kristalno čisto in prirodno dušo tega ljudstva, ki mu je Bog, poštenost in junaštvo nad vse. Ko sem sedel in premišljal, kaj bi, zapazim, da se mi z druge strani gori približava čudno bitje z ogromno glavo in velikanskim trebuhom. Mari se naj zdaj skrijem jaz? Kaj neki bo? Čakam in gledam in spoznam, da je starka z butaro na glavi in z zeliščem v predpasniku, Ta se me ni ustrašila; začudila pa se je, ko me je zagledala. Potožil sem ji svojo smolo s stezo. Zagnala je z glave butaro, stresla na kup zelišče in se ponudila, da me bo vodila do na vrh Paleža, kjer bom našel stezo. Malo nezaupno sem jo premeril; saj je imela razen butare, ki je zdaj ležala pred njo, na plečih očito najmanj sedem in pol takih križev, ki se ne dajo otresti. Pa kmalu se nisem mogel dovolj načuditi starkini spretnosti in izvedenosti v tem nerodnem terenu. Ona pa se je meni čudila in govorila: »Kako ti, koji si valjda školovan čovjek, možeš sači sa puta?« Kmalu sva bila na Paležu. Skrbno me je na vrhu opozarjala na drevesa z nizkimi trnovimi vejami, češ, če se na njih zbodem, se mi bo gotovo gnojilo, ker so strupene. Nič pa ji ni bilo po volji, ko je zapazila, kako se doli na sedlu ovce gostijo z njenim nabranim zeliščem poleg butare. Opisovanj, kako naj hodim, da ne zaidem, ni bilo ne konca ne kraja in vse mogoče blagoslove mi je zaželela dobra starka, ko sem odšel sam naprej. Ozki greben od vrha Paleža dalje se kmalu razširi v širok hrbet, po katerem se čisto udobno hodi; niti na stope ni treba paziti. Toda ne dolgo; kmalu sem bil zopet v strašno raztrganem grebenu Botajne. Tu greben Mosorja nudi res višek rebrnaste razdrapanosti. Bil sem ravno na najhujšem, ko je z leve doli v vasi Srijane opoldne zazvonilo angelsko češčenje, edini glas, ki je iz doline prihajal sem gori in me dvigal še višje nad Mosorske vrhove. Pa kmalu je od tam vse utihnilo: samo veter je dalje tulil in mi žugal, da me vrže raz greben; trdo sem se moral oklepati skal. Naposled, ob 1. popoldne, sem se vendarle pritrgal na vrh Ko-zika (1818 m), ki mi je ves dan tako imponiral. Na njem je cerkvica in zvonik, oboje v razvalinah; zdi se, kakor da bi imele strele tu svojo božjo pot. Pred nekaj leti se je tu še maševalo. Cerkvica je posvečena sv. Jurju, zaščitniku nekdanje kneževine »Poljica«. Kneževinica je štela okrog 6000 duš. Odlikovala se je s svojim junaštvom. Kadar je bila v nevarnosti, so se poleg moških borile tudi žene in dekleta. Še živi v narodu spomin na Marijo Žuljevič in Barbaro Lekšič, ki sta posekali tri Turke, tri pa ujete prignale v vas, kakor tudi na Milko Goj-salič, ki se je vtihotapila v šotor Tofan - paše in tam zažgala smodnik, ki je sicer njo raztrgal, pa tudi med Turke nesel strah in zmedenost. Tušem, na Kozik, k sv. Jurju junaku, so se ozirale oči junaških Polji-čanov; njihove pesti pa so udrihale po Turkih »za krst časni i slobodu zlatnu«. Nove divote, ki ti jih odpira ta vrh, ti poživijo že malo utrujene moči; vnovič začutiš zadovoljnost, da si šel na to pot. Pod Borakom doli se vidi nekaj poslopij Omiša. Zelena reka Cetina pa daje divjini, sivim pečinam, skozi katere se probija do izliva v morje, poseben čar. Ker v razvalinah icerkvice nisem našel dovolj zavetja pred vetrom, sem se po kratkem odmoru odpravil dalje. Opaža se, da višinW Ime planinskega zavetišča Državljani SHS • — >o ;Č3 '5 N O >N ___ • V oskrbi 01 o Oskrbovana S e 'C .2. U flj -M ca ~č3 os D. > -G B £ U) fco p « .2:5 >to c Srbi Hrvati Slovenci V •V u Z > < S -tj V« ti« C < "o a, o J* tO 1 Valvazorjeva koča pod Stolom | Kranjska 8 celo leto 3 84 1581 21 18 19 2 _ 1728 2 Prešernova koča na Stolu j podruž. 12 4./6.-10./10 — 97 1300 27 34 256 3 _ _ 5 33 1755 3 Koča na Gozdu pod Prisojnikom Kranjskogor. 14 1 /6.-16 /10. 49 270 1043 9 7 52 — — — _ 3 1433 4 Tomazinova koča na Sv. Gori | Litijska 7 celo leto 2 17 1320 1 3 3 — _ 1 _ 3 1350 5 Koča na Sv. Planini j podruž. „ 3 141 742 — 2 3 — — — 2 2 895 6 Koča na Klopnem vrhu \ Maribor- 12 » 1 22 1333 4 9 32 5 2 2 _ 2 1412 7 Mariborska koča j ska podr. 47 H 87 324 2783 37 32 124 2 7 2 — 4 3402 8 Turistovska koča na gori Sv. Uršule Mislinjska p. 21 20./5-26./9. 5 58 1250 8 4 57 4 _ 1 — 66 1453 9 Ruška koča 1 Podravska 45 celo leto 35 142 3659 6 313 71 11 4 2 _ 8 4251 10 Hlebov Dom ( podruž. 8 „ 8 23 1096 7 — 6 1 — — — — 1141 11 Jurkova koča na Lisci | Posavska neoskrhovana, odprta celo leto 39 897 1773 8 — 6 2723 12 Mežnarija na Kumu f podruž. 3 celo leto — 121 1530 3 —. 2 1656 13 Vilfanova koča na Begunjščici Radovljiška p. 10 21 /5.-26 /9. 4 46 576 10 — 5 — —. _ 2 634 14 Koča na Donački gori Rogačka p. nesskrbovana, odprta celo leto 48 124 991 17 8 13 1201 15 Celjska koča 7 celo leto 15 27 1526 — — 7 — — _ _ 21 1596 16 Hausenbichlerjeva koča na Mrzlici Savinjska podruž. Celje ob nedeljah od 1./6.-15./9. 5 9 320 _ _ 2 _ _ _ _ 6 342 17 Mozirska koča na Mozirski planini 8 15 /6—15./9. — 15 369 — — 3 — _ _ _ 4 391 18 Piskernikovo zavetišče -Tillerjeva k. 38 celo leto 22 54 801 5 2 34 — _ — _ 8 926 19 Frischaufov Dom na Okrešlju 17 19./6—20./9. 19 52 955 10 3 67 — _ _ — 15 1121 20 Koča na Korošici pod Ojstrico 9 25./6.-12./9. 12 25 335 2 — 10 — — — — 5 389 357 2548 25283 175 435 770 28 13 8 7 184 29808 Redni občni zbor Kranjskogorske podružnice SPD se je vršil dne 8. januarja v hotelu »Razore v Kranjski Gori. Predsednik (g. L a v t i ž a r) pozdravlja predvsem g. sodnega svetnika dr. S e n j o r j a , kot nadzornika SPD., dr. Orla kot zastopnika O. O., g. mag. Mavra kot delegala in vse ostale navzoče, z zahvalo za obilno udeležbo, ter poda nato pregledno poročilo o podružničnem delovanju v preteklem letu. Z novo potjo na Prisojnik se je povečal promet v Koči na Gozdu. Tej koči je odbor posvetil večino svojega dela. Notranjščina se ji je popolnoma preuredila, kar je stalo okrog Din 20.000. Nabavilo se je še 12 kocev in 8 novih garnitur iz žime (blazine in zglavniki). Dne 27. maja je bil premeščen odbornik g. čenčič; njegove posle je začasno prevzel g. Kovač. Gospod čenčič je bil vrsto let marljiv odbornik podružnice, zato se mu izreče na občnem zboru najtoplejša zahvala. Dne 7. avgusta je otvorila podružnica svoje nove naprave s skromno, a v vseh ozirih dobro uspelo prireditvijo pri Koči na Gozdu. Sporazumno z »Sljemenom« in Mariborsko podružnico se je priredil v dneh 14. in 15. avgusta »planinski dan«-. Podružnica se je potrudila, da so bili gostje dostojno sprejeti. Zahvala se izreče g. šolskemu upravitelju Knapu, ki je za izletnike prepustil šolske prostore in postelje Rdečega Križa. Markacija na Prisojnik se je izkazala za nezadostno, zlasti so okrogli znaki postali že prvo leto skoro nevidni. Načelnik je dal na svoje stroške markacije izpopolniti, oziroma popraviti. Izvršili so jo brezplačno tekom treh dni dijaki Slavko Černe, Edo Lavtižar in Franc Knap. Tudi tem se izreče zahvala. V Ko-či na Gozdu je prenovljenje notranjščine vzorno izvršeno po načrtu g. Rožiča, šumskega nadupravltelja, ki je podružnici pri vsem delu šel s svojimi nasveti na roko. Občni zbor mu izreče prav posebno zahvalo. — Načelnikovo poročilo se vzame z vsem priznanjem in s posebno zahvalo na znanje. Tajnik (g. Černe) poroča: Podružnica je imela v preteklem letu poleg rednega občnega zbora, ki se je vršil v Mojstrani, še tri izredne občne zbore, vse v Kranjski Gori, in 8 odborovih sej. Število članov se je pomnožilo za 53; podružnica šteje koncem leta 1927 — 202 redna in 2 ustanovna člana, skupaj 204 člane. Kočo na Gozdu je v preteklem letu obiskalo 1460 turistov in izletnikov. Blagajnik (g. nadučitelj Pečar) poroča sledeče: blagajniška knjiga izkazuje dohodkov Din 33.500.49, izdatkov Din 40.548.03, tedaj primanjkljaja Din 7047.49, premoženja v blagu z znaki Din 500.—. Večje zneske so darovali: Ljubljanska kreditna banka Din 100.—, Trboveljska prem. družba Din 200.—. Kreditni zavod Din 100.—, carinik g. Mirko .Tare (Zagreb) Din 500.—, Dr. Ivan Črne (Zagreb) Din 180.—. Pregledovalec raičunov, g. Franc Kosmač, poroča, da sta z g. Josipom Koširjem iz Loga našla knjige in račune v najlepšem redu, in predlaga, da se da blagajniku popolen absolutorij. To se zgodi. Slučajnosti. Dr. Orel pozdravlja imenom O. O. vse cenj. zborovalce in izjavlja, da se je veselil trenutka, ko bo osebno spoznal domačine, ki se trudijo za povzdigo turistike v okolišu Kranjske Gore. Poudarja med drugim prav posebno, da je iskrena želja celokupnega 0. O., naj se nesporazumljenja med podružnico in O. O. izravnajo. G. svetnik dr. S e n j o r pozdravlja vse člane podružnice. Smatral je za svojo dolžnost, da se podr. občnega zbora udeleži. Nato se je dotaknil razmerja med to podružnico in med Osrednjim Odborom. Nadeja se, da se zadeva podružnice — sporni točki »Dom na Vršiču« in »Erjavčeva koča« — reši mirnim potom in priporoča po vzorcu čeških plan. društev ustanovitevplaninskih žup, za določen okoliš. Zadeva »Doma na Vršiču« se je po voljno uredila in kranjskogorska podružnica naj z isto agilnostjo in s še boljšim uspehom deluje naprej! Načelnik se z ozirom na izjavo dr. Senjorja odpove nadaljnjemu poročanju glede spora z 0. 0., smatra zadevo Doma za rešeno, ker je zagotovljen znesek Din 15.000, ki gia bo plačalo podružnici celokupno Plan. društvo. Ostane še druga točka, t. j. Erjavčeva koča; po izjavi dr. Senjorja bi se podružnici morda posrečilo jo dobiti v upravo. Dr. Senjor razmotriva ponovno o »planinskih župah« v smislu decentralizacije. Dr. G r a š i č z veseljem ugotavlja, da se odnošaji boljšajo. Danes imamo svojega nadzornika in na današnjem občnem zboru tudi zastopnika 0. O., nismo pa še zadovoljni z novimi pravili 0. dr. Dr. Orel pričakuje, da bodo tudi člani Kranjskog. podr. prišli do spoznanja, da ni od strani 0. 0. in celokupnega Gsr. društva napram podružnici nikake zavisti ali nasprotnosti. Vsem gre le za prospeh planinstva. Nato poroča načelnik, da je odbor sklenil graditi kočo v Krnici in prosi za pooblastilo odboru, da dela po svoji preudarnosti v dosego tega namena. — Z odobravanjem sprejeto. Z veseljem pozdravlja ta podružnični sklep g. dr. Orel, češ, koča v Krnici bo postala drugi Aljažev Dom; s to zgradbo bo olajšan dostop čez Križko Steno v Aljažev Dom, na Škrlatico, Razor in Prisojnik. Bo pa tudi krasna izletna točka za letoviščarje. Gospod mg. Maver se zahvaljuje povabilu podružnice, častita podružnici, da ima tako delavnega načelnika, in obljublja, da bo kot delegat vse sile zastavil, da se ugodi težnjam podružnice. Načelnik končno še poroča, da se bo v najkrajšem času ustanovil podružnični »Smuški odsek«; v pripravljalni odbor se izvolijo sledeči gg.: Stanko Černe, Anton Zavodnik, Prane Žerjav in Hubert Oitzl. — Zborovanje se s tem zaključi. Pripomba Osrednjega Odbora: Erjavčeva koča, ki je in ostane last osrednjega društva, ni sporna točka; prevzel jo je 0. 0. popolnoma razdrto in opustošeno in jo je z velikanskimi žrtvami prenovil in čisto nanovo opremil. Nesoglasje je pa glede izvršitve potnih zvez od Vršiča po naši strani na Prisojnik in Mojstrovko, ker je podružnica Osrednjemu Odboru njih napravo preprečila Kaka nova izprememba pravil ni nameravana. Nase slike. — Dom na Krvavcu (1700m). Daleč proti jugu pomaknjeno Grintavčevo predgorje se končava tik nad široko Savsko dolino z mogočnim vrhom Krvavcem (1853 m). Na njegovem južnem pobočju, v višini 1700 m, stoji ponosna Dom na Krvavcu, po slikovitem razgledu najznamenitejša postojanka SPD, ki postane ena najpriljubljeneiSih izletnih točk. Tudi pozimi je Dom na Krvavcu lahko pristopen in udobno zavetišče za smučarje in zimske ture. Iznad meglenega morja, ki Dokriva Savsko ravnino, se v sredini dviguje naša Šmarna gora, na desno pa Polhograjsko pogorje. Vsebina: Dr. FranOgrin: Z Vrhnike v Logatec (str. 25). — V j e-koslav Cvetišič: Velebit (str. 29). — Jožef Zazula: »Slovenske« Planine (str. 32). — P. Cevc: Mosor (str. 33). — Brunon Rotter: Po nepoznanem Pohorju (str. 41). — Kotiček: Mira Kepa, Večer na Krvavcu (str. 43). — Obzor in društvene vesti: Triglavska podružnica SPD, ustanovitev. Mežiška podružnica »Peca« (str. 44). — Pregled poseta planinskih zgradb Osrednjega Odbora SPD v letu 1927 (str. 45), podružnic (str. 46). Občni zbor Kranjskogorske podružnice SPD (str. 47). Pripomba Osrednjega Odbora (str. 48). — Naše slike (na prilogi): Dom na Krvavcu. »Planinski Vestnik« izhaja 12 kral na leto in stane v tuzemstvu za celo leto 40,- Din, za inozemstvo 60.- Din. — Naroča, plačuje, reklamira se pri Osrednjem Odboru S. P. D. v Ljubljani. Rokopisi, sploh spisi in poročila za natis se pošiljajo na naslov: Dr. Josip Tominšek, gimn. ravnatelj v Mariboru. Za uredništvo odgovarja: Janko Mlakar, profesor v Ljubljani. — Izdajatelj: Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani; njegov predstavnik je dr. Fran Tominšek, odvetnik v Ljubljani. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. (Priloge slik tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani). Triglav z Jeseniške Kočne fot. l'i/on Planlniek