UVODNIK Gozdarji imamo prav gotovo skupen cilj, ne glede na različne naloge, ki j m danes opravljamo v tem skupnem prostoru, katerega večji del je prekrit z gozdom. Poleg znanja in strokovnosti, časa in energije, ki jih namenjamo za opravljanje našega dela, je medsebojno sodelovanje, zaupanje in nenazadnje prijateljstvo še posebej pomembno. Vse skupaj zagotavlja ohranitev tako splošno koristnih funkcij gozdne krajine, kot tudi omogoča optimalno pridobivanje materialnih dobrin, ki nam jih predvsem v obliki lesa nudi narava. Les je potrebno potem še skozi različne obdelave in proizvodne procese v različnih oblikah pripeljati do končnega porabnika. V tej verigi moramo vsi odlično opraviti svoje delo, vsi členi te verige morajo biti močni in med sabo povezani. Le takšna veriga je pogoj za dolgoročno zadovoljstvo vseh sodelujočih, za zadovoljstvo okolja, v katerem delujemo in osebno srečo vsakega posameznika. Osebna sreča pa je največja vrednota, ki jo lahko dosežemo v svojem življenju. Srečo dosežemo predvsem z dobrimi odnosi z ljudmi na vseh področjih. Če nam to ne uspe, nismo srečni, ostale vrednote nam ne prinesejo pristnega veselja. Tudi dobro delovno vzdušje, ki je pogoj za visoko delovno uspešnost, lahko ustvarijo le srečni ljudje. Ljudje imamo različne poglede, mišljenja, navade, interese, informacije, znanja ..., zato prihaja do konfliktnih situacij med nami. Prav je, da imamo svoje stališče, vedarle se je včasih smiselno tudi vprašati: ali je bolje, da vztrajamo pri svojem ali smo raje srečni. da naju in Vas obdajajo srečni ljudje. Silvo Pritržnik, univ. dipl. inž. gozdarstva IN spec. Milan Tretjak, univ. dipl.inž.gozdarstva direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. vodja ZGS Območne enote Slovenj Gradec Gorazd Mlii GOZDARSTVO tl PODELITEV PRIZNANJ NAJBOLJ SKRBNIM LASTNIKOM GOZDOV V LETU 2000 GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Grad ec Mesec december je čas raznih inventur in ocen dela v izstekajočem letu. Za dobro opravljena dela si zelo prizadevni zaslužijo tudi razne nagrade in priznanja. Tudi gozdarji Zavoda za gozdove smo pričeli v lanskem letu z akcijo izbora najprizadevnejšega lastnika gozdov v vseh štirinajstih gozdnogospodarskih območjih naše gozdnate Slovenije. Ocenjevanje najbolj skrbnega lastnika gozdov poteka iz malega v veliko. V krajevnih enotan predlagajo gozdarji svoje najbolj prizadevne lastnike. Posebna komisija pa po določenih kriterijih izbere najbolj prizadevnega lastnika v območni enoti. Pri ocenjevanju upoštevamo odnos lastnika do gozda, skrb za gozd, izvajanje gozdnogojitvenih in varstvenih del ter sečnje, velikost posesti, sodelovanje in upoštevanje strokovnih navodil javne gozdarske službe, sodelovanje z ostalimi ekološko osveščenimi javnostmi in drugo. Ugotavljamo, da smo Korošci zelo odvisni od gozda, še posebno pa lastniki gozdov, predvsem kmetje, oblikovalci zaokroženih celkov. "Skrb za svoj gozdnati svet v hriboviti Koroški", je tudi moto (vodilo) koroškega kmeta skozi več generacij. Med več kot 4000 lastniki gozdov v koroškem gozdnogospodarskem območju je težko izbrati najbolj skrbnega lastnika gozdov, saj si večina izmed njih prizadeva, da bi imeli skrbno negovan gozd. V letu 2000 je komisija ZGS v Koroški regiji izbrala za najbolj skrbnega lastnika v slovenjgraškem območju lastnico gozdov Faniko Škrubej iz Bistre nad Črno. Fanika Škrubej je po smrti staršev postala lastnica Knezove domačije pod Smrekovcem. Z možem Jožetom nadaljujeta s tradicijo skrbnega dela z gozdom in ostalimi negozdnimi po- Podelitve priznanj na Sinjem vrhu so se udeležili tudi direktor ZGS Andrej Kermauner (levi za mizo) in predsednik centralnega sveta ZGS .... (desni za mizo). Podelitev je vodil Črnjan Tone Lesnik (vodja oddelka za stike z lastniki in javnostjo). Fanika in Jože Škrubej na domačem dvorišču. vršinami 160 ha velike hribovske kmetije. 130 ha gozda obdaja trdno koroško domačijo na nadmorski višini 1010 m. Strma pobočja Orožije in Bele peči varujejo gozdovi, vse do nadmorske višine 1540 m. 40 ha imajo varovalnega gozda. Večji del tega gozda je država vrnila Knezovi domačiji. Ta gozd obdaja visokogorski pašnik, kateri je z izgradnjo gozdne ceste postal za pašo ponovno zanimiv. V preteklosti se je močno zaraščal, zato so želeli gozdarji na teh negozdnih površinah spremljati naravni razvoj zaraščanja in nastajanja gorskega gozda. Zaradi vse večjih interesov po visokogorski paši in drugačni rabi prostora, Bela peč ni več gozdni rezervat. Kljub temu se pri Knezu zavedajo varovalne vloge gozda. Da je dobro negovan in varovan gozd najboljša garancija za obstoj visokogorske kmetije, sta vedela že starša Fanike, oče Ivan in Marija Dlopst. Pri Knezovih so se že v preteklosti radi zbirali gozdarji. Stari Knez je cenil njihovo strokovno delo. Čez 80 let je imel, ko je še rad stopil z revirnim gozdarjem v gozd. Skrb za gozd je vcepil tudi svoji hčeri Faniki in zetu Jožeku, ki se je kot gozdni delavec pri takratnem Gozdnem gospodarstvu priženil h Knezu. Hitro mu je zaupal in upošteval njegova dobra dela in nasvete. Brez težav sta stara Kneza prepustila kmetijo mladima gospodarjema. Fanika je z vso vnemo skrbela za svoja starša in družino. Biča jo je vzgojila v dobro gospodinjo. Tako se Fanika kljub velikim gospodarskim obveznostim ni odrekla urejanju zunanje okolice hiše in njene notranjosti. Pogostokrat pa je priskočila na pomoč pri delu v gozdu možu Jožeku. Morda ji je prav to težko delo pustilo posledice, da ne more več intenzivno pomagati pri negi gozda. Zato pa z veseljem neguje svojo družino. Hči Marina obiskuje višjo turistično šolo v Portorožu. H Knezovim že danes radi zahajajo turisti željni lepe narave in domačih dobrot. Da pa ne bo težav z vzgojo otrok, katerih včasih v Bistri ni bilo malo, bo H poskrbela druga hči Katja, ki obiskuje višjo vzgojiteljsko šolo v Mariboru. Na kmetiji živi tudi Pepi Dlopst sorodnik. Faniki stoji trdno ob strani mož Jože. Skupaj tudi vestno gospodarita v gozdu. Knezi imajo spoštljiv odnos do narave in s tem tudi do gozda. Sodelovanje med gozdarji in domačimi je že tradicionalno. Mlada gospodarica nadaljuje z delom svojih staršev. Knezovo domačijo že več kot dvajset let obiskujejo najrazličnejši gozdarski strokovnjaki in drugi ljubitelji narave iz vseh koncev Slovenije in tujine. Med njimi so tudi študentje gozdarstva. Številni udeleženci strokovnih gozdarskih ekskurzij so se pri Knezu v preteklosti lahko prepričali in ponesli dober glas o domačnosti in pristnosti koroškega človeka in dobrem gozdarskem delu v slovenskih gozdovih širom po svetu. Tudi danes je tako! Pri Knezovih se zavedajo, kaj jim poleg gozda pomeni tudi cesta, zato za glavno in stranske krake skrbijo dobro tudi sami. Tako Faniki kot Jožetu želimo, da bi še naprej sodelovala s strokovno gozdarsko službo, upoštevala nadaljnja strokovna navodila in se še udeleževala izobraževalnih dejavnosti ZGS. Pri Knezu vestno skrbijo tudi za debelo jerebiko (obseg ima 43 cm) - hišno drevo. K željam se pridružujejo tudi gozdarji Krajevne enote Črna, še posebno pa revirni gozdar v revirju Bistra Janez Švab, ki v Knezovem gozdu skupaj z domačimi z veseljem opravlja svoje delo. Prireditev ob podelitvi priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozdov je bila 7. decembra 2000 na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, v območni enoti Tolmin. V turistični kmetiji Sinji vrh, od koder je lep razgled vse do morja, so se srečali "naj" lastni- Knezova domačija ki iz vse Slovenije. Letos so bile med njimi izbrane tudi tri lastnice: Zofija Novak iz Gornje Trebuše (OE Tolmin) p.d. Na Brd, Zorka Fašarek iz OE Brežice in naša koroška lastnica. V sosednjih območnih enotah pa so bili izbrani za najskrb-nejše lastnike naslednji kmetje: v OE Maribor Milan Pernat (Lovrenc na Pohorju), v OE Celje Javornik Martin Starki j, p.d. Langer in v OE Nazarje Anton Drobež, p.d. Završnik (Florjan nad Gornjim gradom). Tudi njim veljajo čestitke, še posebno pa ostalim najbolj skrbnim lastnikom v koroškem območju, ki so prišli v ožji izbor. Med njimi so Stanko Koprivnikar, p.d. Adam iz Mislinje, Ivan Pešl "Branijel" iz Kozjega Vrha nad Dravogradom in Jakob Zaže, p.d. "Papež" iz Leš nad Prevaljami. Vse tri bomo obiskali, z njimi pokramljali in jih predstavili v eni izmed naslednjih številk Viharnika. A USPOSABLJANJA GOZDARJEV ZA DELO Z LASTNIKI GOZDOV GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, 4/0 / j /p(-eiV'A'Q SJ>' Hi# v|lr «&s. - (+v Y£e> ipjAp 6fcSTE~ 15 -^7^- l o bo. (h c- iz.vaje.ltc-ij) ii*> ^ Kidita' raim vcžoj«^ 0; omot#, Dobro Sode' : okJnaig >(0 0 O' = SP b - d ' 1 0 C V/// // // bj 'X , 1 c bo . bO? 1. Friderich Schlegel, predstavnik FAO in Jurij Beguš pred podelitvijo certifikatov vsem udeležencem TOT in TOF. 2. Udeleženci TOF-a iz Dravske doline pri skupnem reševanju problemov v gozdu. 3. Gonilna šola pri izobraževanju gozdarjev na Bledu je bil Miran Morano (drugi z desne). 4. Lastniki gozdov so ob pomoči trenerjev reševali problematiko in dobre strani ter rešitve za gozdne ceste. 5.Skupno delo lastnikov gozdov in gozdarjev ZGS. NAKLADAČI ! MARJAN ČUJEŠ Pa ne tisti, o katerih pravimo, da veliko govore pa malo povedo, ampak smo pod tem imenom poznali delavce, ki so bili nepogrešljivi pri odpremi kamionov takrat, ko na teh še ni bilo nkladalnih naprav. Zgodba pa ne bi bila zaokrožena, če ne bi omenil tudi merilcev lesa in seveda šoferjev, ki so nazadnje tovor tudi odpeljali. Ce bi hotel našteti vse te čudovite ljudi, s katerimi sem v svojih aktivnih letih sodeloval, bi bil spisek predolg, pa tudi mnogi znanci iz tistih dni so že preminuli. Nekaj imen pa bom le omenil, saj so še vedno globoko usidrana v zavesti vseh, ki smo jih poznali ali pa jih še srečujemo. Od kar v Črni ni več "Gozdne", kot smo jo poznali nekoč, so tudi srečanja med nekdanjimi sodelavci le bolj naključna, kajti tudi turističnega tedna z vrhuncem "holcarskih" tekmovanj na stadionu, v taki obliki kot nekoč, ni več. Ker tudi na gozdarska srečanja upokojencev h Dularju na Sele prihaja zelo malo Črnjanov, ostanejo le vsakoletna srečanja ob Nojevski lipi kot ena izmed prilik, da v miru pokramljamo o minulih časih. Ko sem po raznih procesih združevanja takratnih podjetij tudi sam pristal med gozdarskimi šoferji v Črni na Koroškem, me je najbolj veselilo to, da sem prišel v skupino s takrat daleč najbolj uveljavljenim šoferjem Ivanom Vavkanom iz Prevalj. Občudoval sem ga že kot vajenec, saj je ob sobotah prihajal s svojim zelenim MAN-om v našo delavnico, kjer smo za podjetje GAP iz Maribora popravljali vozila. V svojem poklicu je Ivan velik strokovnjak, dober kolega, predvsem pa neustrašen šofer in dovolj trmast, da tam, kjer njemu ni šlo od rok, tudi drugi nismo poizkušali. Veliko smo se naučili od njega, saj je bil tudi pri vzdrževanju vozila pred vsemi. Pri tem ga je dosegel le šofer mlajše generacije Stefan Krenkar iz Mislinje. On je bil tisti voznik, ki je v svoji snažni kabini in s prefinjeno vožnjo tako navdušil dr. medicine dela, ko je opravljal teste o težavnosti vozniškega poklica, da le - ta ni dobil vtisa, da je to delo res tako nevarno in težko. Tak je Stefan še danes, saj je njegovo družinsko podjetje "Cemprin" v Mislinji lahko vzgled vsem obratom s tako dejavnostjo. Pa ne samo v naši državi. Vsi šoferji pa seveda nismo bili takšni in mnogim je poleti na platojih kamiona pognalo celo žito, saj smo takrat tovorili vse mogoče stvari za kmetije in odročne bajte v planinah. Takrat, ko smo nakladali les še ročno, smo vozili v skupinah po dva ali trije kamioni, z merilcem in delavci "nakladači", kot so omenjeni že v naslovu. To so bili sami krepki fantje, polni humorja, ki so ga pa pri svojem garaškem delu tudi potrebovali. Imena teh fantov omenjam samo zato, ker so bili moji prvi sodelavci pri Gozdnem gospodarstvu v Črni in ne zato, ker bi mi bili drugi, s katerimi sem se spoznal pri svojem delu pozneje, manj dragi. Moj prvi merilec je bil sedaj že pokojni Stanko Klemenc, nakladači pa Krajnčev Anza (Ivan) in Lukačevi (Srebre-tovi) fantje: Maks, Gustl in Ernest. Kar nekaj časa je trajalo, da sem spoznal njihove namere, saj sem jim kot neizkušen šofer pač večkrat nasedel. Vedno so si kaj izmislili in vzbujali tekmovalnost med šoferji: ta si upa več naložiti, oni si upa bolj hitro peljati, temu motor manj kadi, njemu pa bolj vleče, itd. Nekoč so mi zelo visoko naložili jamski les. Tovor so si ogledovali in nekaj med seboj mrmrali. Ko me je zaskrbelo, kaj da je narobe, je začel Anza: "Danes se bodo pa babe po Črni pravhale, ko boš peljal les skozi vas!" "Kaj pa", sem se ujel. "Kako velika jajca ima šofer, ki si upa peljati tako furo", je bil odgovor, nato pa krohot. Ko je pozimi zagorel neki mlin ob Javorškem potoku, sem se pozanimal, kako je prišel ogenj ven. "Streha je pogorela, je bil pa zunaj", mi je pojasnil veliki šaljivec, merilec Stanko. Se takrat, ko je kdo izmed njih zbolel, so se šalili, češ, da je doktor odkril, da ima le vodo v mehurju. Kljub težkemu delu pa v tistih letih ni manjkalo veselja in smeha. Nekoč sem vozil v skupini s Francem Drolcem iz Mušenika, ki je slovel po svojem veseljaštvu. Takrat še ni bilo ceste na Olševo, zato smo vozili les izpod vojaške karavle blizu izvira reke Meže. Bil je 21 junij in merilec Ramšakov Lojze je imel god. Da bi imeli več časa, so mene odpravili s hlodovino na mislinjsko žago, sami pa so najprej z Drolcem odpeljali "basengo" do Jelenove bajte, nato pa so se vračali nazaj pod Olševo, prej pa seveda še h kmetu Potočniku na malico. Jaz sem se med tem že vrnil in čakal na izogibališču. Pri vozilu sem postoril še malenkosti, Drolca pa s prvo vožnjo ni bilo od nikoder. V reki Meži, ki je tam še potoček, sem si hotel umiti roke, vendar sem jih hitro umaknil, kajti po sicer bistri vodi je nosilo neko sluzasto snov. Peš sem se odpravil do nakladalnega prostora in kmalu razvozljal uganko v vodi. Merilec Lojze je spal v visokem lapuhu, zamotan v jopič, da mu niso nagajale muhe, dva nakladača pa sta čepela ob potoku, druga dva sta ob zapičenih cepinih kar s kamiona praznila svoja želodca v vodo. Šofer Franc, ki jim je za malico "zrihtal" mošt in kislo mleko, je po malem klel, saj še ene vožnje ni opravil. No, nakladači so si opomogli, jaz sem vzel v roke merilne Klešče, dokler tudi godovnik Lojze ni prišel k sebi, da je napisal prevoznico. Ko smo naložili tudi moj kamion, smo Drolca dohiteli že po nekaj kilometrih pri Miheli žagi, kjer se je veselo vrtel z gostilničarko. Tam sem pustil tudi ostalo druščino, saj je bilo za ta dan "šihta" konec. Seveda so bili taki dnevi le izjema in smo nato vse izpade nadoknadili, zato tudi vodstvo podjetja zaradi tega ni dvigalo prahu. Delo šoferjev v času, ko so še ročno nakladali, je bilo mnogo lažje kot je sedaj, ko je za vse sam. Res je, da smo imeli slabše splužene ceste in tovornjake le z enim pogonom, vendar smo imeli s seboj delavce, ki so bili vedno pripravljeni pomagati pri vseh težavah na terenu. Težje pogoje dela kot šofer ima vsaj po mojem prepričanju strojnik v gozdarstvu. To pa omenjam le zato, ker menim, da je bilo tudi delo nakladačev v tistih časih težje, kot delo sekačev. Vem, da se s to ugotovitvijo marsikdo ne bo strinjal, vendar sem v mladosti tudi sam pomagal očetu sekaču pri njegovem delu, zato sem si o tem ustvaril svojo sodbo. Medtem ko imajo sekači možnost, da v poletnih mesecih začnejo z delom ob svitu in se nato ob opoldanski vročini umaknejo, ali pri spravilu lesa celo čakajo na dež in se nato vsi premočeni v "olcarski" bajti ob ognju posuše, te možnosti nakladači niso imeli. Če so v dežju naložili en kamion, so morali tudi drugega in tretjega. V slučaju, da je med tem nehalo deževati, smo se šoferji vrnili in krog se je ponovil. Kjer les ni bil tasoniran, so ga morali dvigovati s tal in si pri tem pomagati tudi z vrvmi. Še bolj so trpeli pri nakladanju drogov, kadar so bili raztreseni ob cesti; vse na "horuk" in s cepinom na poteg. Po končanem nakladanju sta morala vsaj dva delavca, premočena od znoja ali od dežja, na kamion med hlode in kabino ali pa med jamski les na zadnjem delu vozila. Nikoli nisi vedel, ali ne boš med potjo s planine koga zaradi otrplosti izgubil. Vozili smo namreč tudi takrat, ko je zmrzovala nafta, ne le voda. Ce me kaj razveseli, me razveselijo srečanja s temi mojimi prvimi znanci, še posebej ko ugotovim, da jih humor še vedno ni zapustil. Veselo se narežimo, ko se spomnimo, kak rožni venec je znal zmoliti Lukačev Gusti, kadar je moral prinesti "burkle" s katerimi smo si pomagali pri naklada- nju, kadar so bili cepini prekratki, ali kako je kdo hodil po Črni bos, obut le v "krampižlarje" in za stavo pojedel meter dolgo koprivo, pa odgriznil žabi krak in s pivom spil živega hrošča. Pesem, ki govori, da na svetu ni "gurših in boljših" ljudi, za Črnjane in okoličane kar drži. Vsi, ki smo kdaj delali in živeli med njimi, se vsaj v mislih vedno radi vračamo med nje.^ Iz iskušenj vem, da so se v Črni lepo počutili vsi šoferji in strojniki, ki so prihajali na delo od drugod. Kot da bi bile strme ceste tod manj nevarne ali hribi in grape bolj prijazne, kot drugod. Odgovor je v prej omenjeni pesmi. To so ljudje tod okoli. Kdor je kdaj vedril ves pre-mražen na kmetijah pri Knezu v Bistri ali pri Janšku v Koprivni, ta gostoljubnosti in tistih dobrot z mize ne bo pozabil. Tudi dobrodušne Ratihove mame - 1. Prvi MAN pri podjetju GAP Maribor. Ob vozilu stoji šofer Ivan Vavkan. 2. Tako je bil pripravljen les v 50 letin, tudi po 1000 m3 in več na enem mestu. 3. Prvi z leve, Ivan Cajnko organizira konvoj za Krško -solidarnosten prevoz celuloze. Ob drugem kamionu stoji Ivan Vavkan. 4,Ob kamionih stojijo z leve: Ivan Vavkan, Tone Černač -šef GG Črna, Alojz Černec -merilec, Franc Drolc - šofer . Na avtomobilih so nakladači. Knezove sosede, ki je šoferjem za božične praznike spletla in podarila volnene nogavice, ne! Z naštevanjem teh primerov pa že delam krivico kmetijam na Platu, v Jazbini, v Javorju in Topli, kot tudi najrevnejšim prebivalcem teh krajev, ki v ničemer niso zaostajali od prej naštetih. Vsaj jaz ne bom nikoli pozabil najmanjše usluge, ki mi jo je kdaj kdo izmed teh ljudi storil. Naj končam z lepo mislijo, ki jo je povedal kotuljski župnik ob zadnjem slovesu od Toneta Urankarja, gozdarskega šoferja, ki je tudi odraščal v tem okojju, da "gozdovi okrog Črne oplemenitijo vse ljudi". Da tako ostane tudi v novem letu 2001, kot tudi v vseh, ki so nam še namenjena, pa vsem bralcem Viharnika želim tudi jaz. ▲ ŠTUDIJSKI KROŽEK "ŠINTU" JE PRIČEL Z DELOM JERNEJA ČODERL, univ.dipl.inž.gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Neformalno izobraževanje odraslih v študijskih krožkih postaja uveljavljena, zanimiva oblika učenja. Tudi Zavod za gozdove Slovenije je v letu 1 999 omogočil, da si je nekaj gozdarjev preko Andragoškega centra Republike Slovenije, pridobilo potrebno znanje za vodenje in mentorstvo študijskih krožkov. Iz območne enote ZGS Slovenj Gradec sva bili v izobraževanje vključeni Tonka Modic za vodjo in Jerneja Coderl za mentorico študijskih krožkov. Konec meseca oktobra smo pričeli s študijskim krožkom "Sintli" na območju katastrskih občin Av. Primož nad Muto in Sv. Trije kralji v revirju Radlje. Za nami je prvi sestanek krožka. Zbrali smo se na kmetiji "Zau-cer", kjer sta v delo krožka pripravljena vložiti svoj del truda gospodinja Berta in gospodar Franc Placet. Na ustanovnem sestanku se je, poleg vodje in mentorja, zbralo dvanajst udeležencev. Skupina je zanimivo sestavljena, tako po starosti, kot glede predznanja o "šintlih". Mlajši del skupine o tej kritini ne ve veliko, med nami pa so starejši, ki so nacepili že veliko "šint-lov" in z njimi prekrili prenekate-ro streho. In kdo so člani študijskega krožka: Franc Placet, Igor Mesner, Jožef Uršnik, Darko Lauko, Rudolf Okrogelnik, Simon Štruc, Damjan Kolč, Kristl Napotnik, Peter Zlatar, Alojz Valtl, Dušan Okrogelnik, Lojze Ledinek. Krožku se bo pridružil še Ivan Onuk, ki pa je bil v času prvega srečanja zadržan. Za začetek so si člani krožka ogledali fotografije objektov, ki so kriti s "šintli" v neposredni okolici njihovih domov. Ugotovili smo, da "šintli" še niso šli v pozabo, saj so z njimi kriti smerokazi, čebelnjaki, kozolci, kapelice, križi, počitniške hiše, visoke preže, nekdanje "kajže - bajte", pa tudi kakšna drvarnica, gospodarsko poslopje in celo nova stanovanjska hiša. V nadaljevanju smo se pogovarjali o času, v katerem so novejše kritine "šinfle" izpodrinile in o vzrokih za nadomeščanje "šintlov" z drugimi vrstami kritin. Povzeli smo, da je "šintl" v našem okolju očesu prijetna in z naravo usklajena kritina, ki pa je sorazmerno draga in požarno manj varna, kot novejše kritine. V nadaljevanju smo se pogovarjali o "šintlarci" - drevesu, katerega les je primeren za cepljenje "šintlov". "Šintlarce" rastejo v zatišnih legah, v jamah, redkeje jih najdemo na pobočjih ali celo na vrhovih. Skorja "šintlarce" je običajno značilno razbrazdana - v obliki "tolarjev". Primerna drevesa rastejo v tesnem sklepu, veje so enakomerno razporejene in povešene. Razen smrekovega lesa je za cepanje "šintlov" primeren tudi jelov les. Za cepanje se izkoristi smrekovo ali jelovo deblo pol metra nad koreničnikom in do prvega venca vej. "Šintlarco" lahko na oko določimo le s 50% zanesljivostjo. Na stoječem drevesu se lahko poslužimo preizkusa, ko zasekamo deblo na južni strani, na koreničniku in poskusimo ta izsekan del cepiti. Drevo, ki je primerno za cepanje "šint- lov" tudi značilno "puhlo" poje ob udarcu po deblu. Zvok je značilen, ker imajo ustrezna drevesa enakomerno, počasno rast, zato so branike (letnice) gosto razporejene in letni prirastki so enakomerni skozi daljše časovno obdobje. Zvok poslušamo ob udarcu s sekiro po deblu na višini 1,5 do 2 metra nad tlemi. Po izčrpnem pogovoru o "šint-larcah", ko so člani krožka navedli svoje izkušnje, smo navedene usmeritve praktično preizkusili. Odpravili smo se v "Zaucer-jev" les in odšli do za posek odbranega drevesa smreke, ki je bila po gospodarjevem mnenju "šintlarca". Vsi možni vidni pokazatelji, preizkus zvoka ob udarcu po deblu in poskusno cepanje izsekanega dela so potrdili, da je drevo res "šintlarca". Zabrnela je motorka in drevo je zgrmelo na tla. Pogledali smo na panj, kako je smreka rasla in "šitlarski" veterani so enoglasno ugotovili: "Bo se cepla, bo!" Tako ima naš krožek zagotovljen les za nadaljnje delo, posek ustrezne smreke pa je bilo tudi zaključno dejanje prvega srečanja krožka. Člani krožka bomo odšli na enodnevno ekskurzijo na Veliko planino in si tam ogledali arhitekturne značilnosti planinskih oziroma planšarskih bivališč. Posebej nas bodo seveda zanimali "šintli", ki se nekoliko razlikujejo od naših, drugačen pa je tudi njihov način prelaivanja. Na tretjem srečanju bomo izdelovali oziroma cepali "šintle". Seznanili se bomo s potrebnim orodjem za cepanje, se učili cepat in ocenjevali bomo kakovost "šintlov". Naslednje druženje bo namenjeno inpregnaciji "šintlov". To srečanje bomo popestrili s sodelovanjem zunanjega predavatelja. Peti sestanek krožka bo namenjen tehniki prekrivanja s "šintli". Za zaključek dejavnosti krožka načrtujemo pripravo zloženke o šintlih in izdelavo maketnih izdelkov, ki bodo ponazorili uporabo "šintlov". Cilj krožka "šintli" je prenos znanja o tej kritini od starejše generacije na mlajšo. Opozoriti želimo na možnost cepanja "šintlov" kot na dopolnilno dejavnost na kmetijah. "Sintli" lahko pomenijo tudi boljše ovrednotenje votlih, piravih prvih hlodov, ki se morda dajo cepit, a jih običajno kot odreske skurimo za ogrevanje domov. Upam, da članom krožka začetna zagnanost ne bo pošla in, da bomo z združenimi močmi do pomladi 2001 dosegli zastavljene cilje. ▲ ŠTUDIJSKI KROŽKI - PRIMERNA OBLIKA IZOBRAŽEVANJA TONKA MODIC, univ.dipl.inž.gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Teče peto leto vključevanja delavcev ZGS v izobraževanje lastnikov gozdov. Prepričanje, da moramo delovati tudi na tem področju in da je to pomemben del našega dela, se je vsedlo. Zadovoljstvo se čuti tako pri lastnikih gozdov kot pri gozdarjih. Kvaliteta medsebojnih stikov in sodelovanje se je povečalo, stroka zopet pridobiva na ugledu, obseg in kakovost del v gozdu se večata, skratka, stvari v naši gozdnati krajini se razvijajo v prid lastnikov gozdov in v prid vsega tu živečega prebivalstva. Vsebina tem, ki smo jih obravnavali v izobraževanju lastnikov gozdov, izhajajo iz njihovih vsakdanjih potreb, ki se jim pojavljajo pri delu v gozdu. To so teme s področja tehnologije pridobivanja lesa - priprava motorne žage in varno delo sečnje v gozdu, priprava in opremljenost traktorja za spravilo lesa, krojenje lesa. So pa prav tako pomembne teme s področja obnove, nege in varstva gozdov, pa poznavanje pomena vseh funkcij gozda. Lastnike gozdov zanima seveda tudi zakonodaja s tega področja. Zelo pomembno je poznavanje vzdrževanja gozdnih cest, tako tehnologije vzdrževanja kot njeno financiranje. Področij, o katerih bi se bilo koristno in potrebno pogovarjati z lastniki gozdov, je še mnogo in se rojevajo iz vsakdanjih potreb in stisk. Eno takih je prav gotovo trženje gozdnih sortimen-tov. Vse preveč prevar je prisotnih, sortimenti se prodajajo oziroma odkupujejo po povprečnih cenah, vreden debeli les se izgublja v povprečnih cenah, droben les je težko prodati. Kot uporabne oblike izobraževanja so se obnesla krajša predavanja, tečaji, predvsem pa delavnice. V slednjih lahko udeleženci sodelujejo s svojim znanjem, izkušnjami, predlogi. Na takšen način smo organizirali izobraževanje predvsem s področja gojenja gozdov, ki smo aa izvajali predvsem domači gozdarji, to je revirni gozdarji, gozdarji načrtovalci ter vodje krajevnih enot ZGS. Udeleženci študijskega krožka pod veliko Planino (Kamniška Bistrica) Stari in mladi se združujejo v študijskem krožku. V lanskem letu pa smo se gozdarji ZGS vključili v izobraževanje za vodenje študijskih krožkov, ki ga je organiziral Andragoški center republike Slovenije. Ta oblika izobraževanja je že dokaj razvita in uporabljena v severnih delih Evrope, pa tudi pri nas si vse bolj utira pot. V letošnjem letu so bili kot najboljši ocenjeni študijski krožki izvedeni v obmejnem pasu Slovenije. Gre pretežno za podeželski prostor, kjer je potreba ljudi po druženju zaradi redke naseljenosti večja. Temu sledj izobraževalna potreba ljudi. Studijski krožek lahko postane razvoj- na priložnost za manjša področja, vas, občino. Njegovo delovanje ima več učinkov in sicer na osebni ravni, ravni skupine in skupnosti ter na nacionalni ravni. Za posameznika pomeni sodelovanje v takšni obliki izobraževanja pridobivanje znanja, prenašanje le - tega na druge (prenos znanja in veščin na mlajše rodove), razvijanje organizacijskih in komunikacijskih sposobnosti. Ljudje v skupini razvijajo duh pripadnosti, se uče strpnosti, odgovornosti. V skupini spoznajo moč le - te, ko gre za reševanje nekih problemov v kraju. Delo skupine lahko ima ekonomski učinek za kraj oziroma skupnost, lahko pomeni odlično promocijo kraja, posebno ko gre za ohranjanje njegove identitete. Učinek študijskih krožkov je lahko velik tudi na nacionalni ravni. Država bi morala skupaj z ljudmi, ki žive izven velikih centrov pripraviti nacionalni plan razvoja. Geograf dr. Klemenčič ugotavlja, da je vsak človek bon izobražen v svojem prostoru od vseh t.i. strokovnjakov, ki pridejo od drugod; pridejo v glavnem iz mest, od koder vidijo podeželje kot prostor za rekreacijo. Na območju KE Radlje, občine Radlje, Muta, Vuzenica in Ribnica, je bilo v preteklih letih opravljenih že nekaj zelo uspešnih študijskih krožkov. Prvič se pojavljamo to zimo kot mentorji tudi gozdarji. Menim, da je poleg že utečenega izobraževanja lastnikov gozdov nov izziv za gozdarje vloga mentorja študijskih krožkov v svojem okolju. Gozdarji bi se lahko na takšen način aktivno vključevali v razvojne tokove podeželja kot - načeloma - dobri poznavalci potreb in problemov, ki spremljajo in se pojavljajo med ljudmi. Za mentorstvo v študijskem krožku se je potrebno usposobiti in pridobiti ustrezno spričevalo. Upam, da bo ZGS v sklopu MKGP v prihodnje namenilo več denarja za usposobitev mentorjev. Prav tako upam, da jih bo usposobilo več na območjih, kjer je večja pripravljenost gozdarjev ter ljudi s podeželja za tovrstno izobraževanje. Menim, da to velja za obmejno slovenjgraško območje. A POHORCI V PREKMURJU . PLAZOVI IN HUDOURNIŠKI UČINKI VODOTOKOV OB POVEČANEM DEŽEVJU 7. NOVEMBRA 2000 VLADIMIR NIKOLIČ Tudi letošnje jesensko deževje nam ni prizaneslo s plazovi. Na območju Mestne občine Slovenj Gradec smo zaznali kar nekaj plazov in učinkov erozije ob vodotokih. Obveščanje o teh naravnih 'd preko Re-obveščanje opozorilo o poslabšanju vremenskih razmer - poslal že dan nesrečah je potekale gijskega centra za Slovenj Gradec, ki je preteči nevarnosti - prej, tako da smo lahko aktivirali prizadevne gasilce, da so se pripravili na prihajajočo nevarnost. Nekaj obvestil pa smo v referat za zaščito in reševanje sprejeli neposredno od ogroženih prebivalcev in gasilcev, ki so redno spremljali dogodke na terenu. V dneh do konca novembra smo bili obveščeni o nastanku še dodatnih plazov, ki so se sprožili zaradi razmočenih tal. Vsi prijavljeni plazovi so ustre- zno evidentirani in v zvezi z njimi tečejo postopki za ureditev razmer. Pri plazovih, ki so prizadeli kmetijska zamljišča smo pritegnili k sodelovanju Kmetijsko svetovalno službo, Stanka Jamnika. Javne ceste, ki so jih prizadeli plazovi, ureja Javno komunalno podjetje Slovenj Gradec ob strokovni pomoči Gospodarske javne službe Mestne občine Slovenj Gradec. Pri ugotavljanja vzrokov plazenja in priravi predlogov za izvajanje prvih zaščitnih ukrepov in predlogov za sanacije plazišč smo obkoli strokovno pomoč geome-anika Danila Muhiča iz Maribora. Na podlagi sporočila ReCO SG o ogroženem gospodarskem poslopju žage pri Jožetu Korošcu v Podgorju 105, ki ga je zaradi erozije ogrožal vodotok Suhodolnica, smo s poveljnikom CZ Brankom Male-kom in rečnim nadzornikom Markom Bešvirjem, izvršili strokovni ogled in predlagali zaščitni ukrep za ogrožen objekt. V naslednjih dneh, ko bo voda upadla, bo podjetje Hudourniki urtdilo desni breg s kamnito zložbo, od mostu pri hiši gorvodno caa 50 m. Na nekaterih cestah je zaradi oranja njiv prav v bankine voda zastajala na cestišču in s tem dodatno ogrožala varnost v prometu. O tem je bila obveščena komunalno cestna inšpektorica Darja Baloh Jehart. Zardi razmočenega zemljišča se je ponovno sprožil zameljski plaz na lokalni cesti pri Bošniku v Ra-dušah 16, tako da je bila cesta neprevozna. Na tej lokaciji se je na Bošnikovem travniku utrgal nov plaz v izmerah 1 20 x 50 x 3 m, ki je uničil del na novo urejenega travnika. ReCO nas je tudi obvestil, da je zemeljski plaz zasul makadamsko cesto Sleme - Andrejev dom, ca 1 800m od Zg. Kotnika. Plaz je zasul cesto v širini 15 m, tako da ni bila prevozna . V delu plazu je bila tudi večja smreka, ki je grozila, da bo padla na cesto. Prevoznost ceste smo zagotovili z odstranitvijo plazu z gradbeno mehanizacijo Cirila Cokan iz Podgorja. Dopoldan nas je obvestil referent za infrastrukturo Kuhelnik o sproženem večjem plazu na lokalni cesti Bobnar - Sveta Neža. Odneslo je polovico ceste v dožini ca 30m (slika 2).Plaz je zgrmel v globino 15m, kjer je zasulo potok. Javno komunalno podjetju je ustrezno označilo vozišče. O veliki nevarnosti na tem delu ceste je bila javnost obveščena preko lokalne radijske postaje. Skoda je za naše razmera zelo visoka in znaša ca 15.000.000,00 SIT. Ta del ceste je bil v lanskem letu na novo asfaltiran. Pri pregledu celotnega območja vodotoka Suhadolnica je bilo ugotovljeno, da je vodostaj na meji poplav in da so erozijski učinki znatni (Podgorje 105), vendar se nikjer niso pojavile poplave oziroma prestop bregov, kot so poročali na Radiu Slovenija. Poleg omenjenih smo v naslednjih dneh opravili oglede plazov: Krnc, Pameče 193, kjer plaz ogroža tri hiše; Hribrnik, Sele 43, kjer je plaz odnesel sadovnjak in travnik; Ogris, Sele 49B, kjer plaz ogroža dovozno cesto zaradi potoka Pikernica, ki se zajeda v hrib pod dovozno cesto. Pri večini plazov je glavni vzrok poseg v prostor, zato nas narava opozarja na previdno in smotrno ravnanje. A m Skupaj uresničimo želje koroška banka Koroška banka d.d., Slovenj Gradec, bančna skupina Nove Ljubljanske banke Imate tudi vi veliko načrtov in želja v življenju ? Da boste želje lažje uresničili, vam ponujamo različne oblike postopnega varčevanja. Vsak začetek je težek. Vendar zakaj ne bi zdaj naredili prvega koraka? Izbirate lahko med: -modrim varčevanjem (najnižji znesek mesečnega pologa je 5.000 tolarjev) -varčevanjem za pridobitev rente (najnižji znesek mesečnega pologa je 5.000 tolarjev) -srebrnim varčevanjem (najnižji znesek pologa je 2.000 tolarjev). Ponujamo pa vam še dodatno ugodnost - stanovanjski paket. Po dopolnjenih treh letih varčevanja vam in vašim družinskim članom ponujamo možnost najema posojila za nepremičnine po obrestni meri, ki je ugodnejša od obrestne mere, ki velja v času najema posojila za redne bančne ponudbe. Višina posojila, ki vam ga odobrimo, je največ trikrat tolikšna kot privarčevana sredstva z obrestmi. Vabimo vas v naše poslovalnice, kjer vam bomo z veseljem podrobneje predstavili različne oblike varčevanja in vam pomagali izbrati za vas najprimernejšo. Vaša banka IO Koroška banka d.d. Slovenj Gradec Ob tej priložnosti vam Koroška banka d.d. Slovenj Gradec hannna cUunina želi srečno in uspešno leto 2001._____________________Nove Lju^nske ZZ ,, ib m 22 VIHARNIK PRGIŠČE spomini iiiiP NA DRUGO SVETOVNO VOJNO j| ŠE NISO ZBLEDELI ZGODOVINE ANICA MEH Kako ohraniti tradicijo, vrednote in izročila boja NOV za prihodnje generacije in kako ohranjati ter uveljavljati trajna znamenja NOB? Odgovarjanje na ta vprašanja je bilo in še vedno je naša trajna naloga in smisel našega obstoja. Tega se krajevna organizacija ZB NOV Stari trg pri Slovenj Gradcu dobro zaveda. Zato je na pobudo predsednice Marinke Butolen organizirala prireditev "Še pomnite tovariši", 25. novembra 2000. Na prireditvi je vnukinja prvoborca Vasiljka Markoviča brala zapise spominov članov ZB NOV Stari trg na 2. svetovno vojno. JOŽE POGOREVČNIK Bil je mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto. Tam je bil ranjen in dobil dopust, s katerega se v nemško vojsko ni več vrniL Odšel je v partizane in se največ zadrževal in se boril v Zgornji Savinjski dolini. Večkrat je moral oblečen prebresti reko Savinjo, ob vsakem vremenu. Spominja se, kako so zavezniki partizane zalagali z orožjem in opremo, ki so jo s padali metali na osvobojeno ozemlje. Ko je sovražnik ponovno zasedel Zgornjo Savinjsko dolino, je umik preko Menine planine terjal ogromno naporov in nevarnosti. Prišel je na Mozirske planine in od tam na teritorij Graška gora -Razbor, kjer je oskrboval zemljanke. FRANC TURIČNIK Tudi on je bil mobiliziran v nemško vojsko in tudi poslan na rusko fronto. Po prihodu na dopust je šel v parfizane in bil dodeljen gospodarski komisiji. Najbolj so mu v spominu ostala oskrbovanja bolnišnic na Pohorju - Pavčkove bolnice. Ta komisija je pobirala hrano in drug material po zbirališčih, ki so jih zalagali aktivisti. Takšno delovanje je zahtevalo veliko poguma, naporov in iznajdljivosti, saj so Nemci na tem območju veliko hajkali. FIŠERJEVI DEKLETI MIKA IN PAVLA Njuna domačija je bila ob gozdu nad Slovenj Gradcem in je imela izredno ugoden položaj za partizansko gibanje. Cela Fišerjeva družina je sodelovala v obrambnem sistemu. Nemce so spretno zavajali, da so aktivisti lahko uspešno izvajali svoje naloge. Sestrična z mamo je prišla k njim iskat zavetje. Bila je visoko noseča. Ko je prihajal njen čas, je šla k sosedu in tam želela počakati porod, a Nemci so jo presenetifi. Z materjo sta se skušali prebiti iz obroča skozi okno, a so ju dobili Nemci, ju suvali in tepli. Nosečnica je dobila popadke in so jo odpeljali v bolnišnico Slovenj Gradec, mater pa v zapor v Maribor. Rodila je sina, ki so ji ga vzeli in tudi njo odpeljali v Maribor. Obe sta nato bili premeščeni v taborišče v Ravensbruck. Otroka so domači uspeli dobiti iz bolnice in sta zanj skrbeli 23 letna Mika in 15 letna Pavla. Fišerjevi so zaradi varnosti spali izven doma in se tako zavarovali pred selitvijo. ŠTEFKA HORVAT S šestnajstimi leti je videla prvega partizana. Ranjen je bil skrit v hlevu, od koder ga je po desetih dneh oskrbe domačih prišla iskat Šercerjeva brigada. Kadar so bili v hiši partizani, sta z bratom Ivanom stražila in opazovala okolico. Hudo je bilo stražiti pozimi, ko je mraz sekal do kosti. Očeta so nekoč Nemci postavili za zid in ga hoteli ustreliti. Vsa družina je kleče prosila zanj. Ustrelili ga niso, pač pa so ga vzeli s seboj, da jim je nosil municijo, ko so šli v hajko okrog Sv. Duha in proti Podgorju. Tam so ga spustili. MOJCA JAPELJ Takrat je bila šolarka zadnjega razreda meščanske šole v Mežici, kamor se je s sošolci vozila z avtobusom. Ko se je nekoč vrnila iz šole, sta ji mačeha in soseda povedali, da Nemci pripravljajo hajko v Koprivno. Vzela je kanglo za mleko in se s kolesom odpeljala proti Koprivni k stricu in teti in jima povedala o hajki. Stric je pravočasno pomagal v skrivališče dvema partizanoma, ki sta bila bolana. Mojca je po končanem šolanju še naprej uspešno delovala kot mladinska aktivistka. JOŽE KOTNIK S partizani je pričel sodelovati na področju oskrbe s hrano številnih brigad, bolnic, članov okrožja in oblastnega komiteja, ki se je zadrževal v bližini Uršlje gore. Bil je določen za finančnega referenta in za socialno skrbstvo. Zaradi bližine Slovenj Gradca, kjer je bila vojska, policija, gestapo in tudi vermani, je bilo njegovo delovanje zelo nevarno. Raduški krajevni odbor osvobodilne fronte jim je bil v veliko pomoč. Gradili so zemljanke in tudi večkrat padli v zasedo. Prirejali so tudi mitinge in tako osveščali ljudi o NOV. Jože je bil premeščen v Golava-buko kot vodja gospodarske komisije, kjer je deloval do osvoboditve. PEPCA HOVNIK - AREH Vsa njena družina je bila zaradi izdajstva in maščevanja sovražnika izseljena iz rodne domačije Seti v Pamečah. Najprej je bila Pepca seljena v Maribor, nato na posestvo Kristanenhof v okolico Celja. Ostala družina je okušala taborišča Fronlajten, Ravensbruck in Dachau. Dva brata sta uspela oditi v partizane. Pepca je bila iz Celja premeščena v Kidričevo, kjer so gradili tovarno aluminija. Tu je delala težka dela. Ko se je bližal konec vojne, so izseljence umaknili v Maribor, kjer so morali čistiti ruševine. Z nekaj sojetnicami ji je uspelo pobegniti in se srečno prebiti v domače Pameče. FRANC KARNER V minerskem vodu je bil bolničar. Večkrat je miniral progo na relaciji Prevalje - Celovec, da je bil oviran železniški promet. Takšno delo je zahtevalo dobre živce in korajžo. STANE BUTOLEN Bil je borec 1. jugoslovanske brigade NOV Jugoslavije, ki je bila ustanovljena leta 1 943 kot odred v Kolomni pri Moskvi. Brigado je ob odhodu v Romunijo na fronto julija 1 944 sestavljalo 271 Srbov, 241 Hrvatov, 139 Bosancev in Hercegovcev, 28 Makedoncev in 940 Slovencev. Bili so prva zavezniška vojaška enota, ki je prešla Transilvanske Alpe, se preko Karpatov prebila do Donave in v Jugoslavijo. Stane je sodeloval v mnogih bitkah po južni Srbiji, Bosni, Sremski fron-fi, Hrvatski, Zagrebu. Najbolj mu je v spominu štiridnevni boj za Cačak. V teh bojih je bil težko ranjen tudi oče našega predsednika države Milana Kučana, ki je podlegel ranam v frontni bolnišnici v Gornjem Milanovcu. Med težko ranjenimi je bil tudi Stane. VASIUKO MARKOVIČ Bil je porvoborec Kraljeva-čkega bataljona. Spominja se borb z ustaši, s katerimi so se borili prša ob prša na hribu Kupres 1942 leta. Temu bataljonu je pripadala čast, da je varoval Tita in vrhovni štab in Vasiljko se najtopleje spominja, kako prisrčen odnos je imel maršal Tito do borcev. Zapisani spomini so le povzetki tistih, ki so jih avtorji pripravili in jih hrani krajevna organizacija ZB NOV Stari trg v svojih arhivih. Ob poslušanju le - teh je marsikateri poslušalec dobil vlažne oči, ko so ga prebrani spomini privedli nazaj v tista težka, a slavna leta naše zgodovine. Med člani ZB je bilo precejšnje število mladih pridružitvenih članov, ki so z zanimanjem prisluhnili spominom. Tako si bodo lažje izoblikovali predstavo in pravilni odnos do vsega, kar je bilo potrebno storiti za svobodo in današnjo stvarnost. Tega večera udeleženci ne bodo pozabili. Obljubili so si, da bodo s pisanjem spominov nadaljevali in v njih ohranili zgodovino krajev okrog Uršlje gore in Pohorja ter v opomin naslednjim rodovom ohranili tudi spomine na trpljenje naših ljudi v tistem času, ko jih je sovražnih hotel iztrebiti. A Povzetke s prireditve "Še pomnite tovariši" je zapisala Anica Meh. SPOMINI OB NOVEM LETU RUDI REBERNIK Spet mineva leto in prihaja čas, ko bomo tehtali in ocenjevali dogodke, vesele pa tudi žalostne, iz munulega leta. Segli si bomo v roke in si želeli vse najboljše, obenem pa hitro pozabili na te čase. Spominjali se bomo svojih prijateljev in znancev, živih in mrtvih in trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli. Zimski, posebno pa predbožični čas je čas spominov, ko se posebno radi spominjamo svoje mladosti, otroških let in šolskih časov. Naši generaciji, ki je preživljala drugo svetovno vojno, je ta čas še posebno drag, ker ga lahko primerjamo z leti, ko smo morali te praznike preživljati v tujini. To so bili grenki in težki časi, ko nam je samo spomin na domači kraj in rojstni dom dajal moči, da smo vztrajali in tako preživeli. Tudi jaz sem se, kot tisoč drugih, po vojni, v hladnih decem-berskih dneh, leta 1 945 vračal ' domovino iz vojnega ujetništva i Angliji. Se vedno se dobro spominjam, kako so nas nekega neglenega novemberskega dne leta 1 945 odgnali iz ujetniškega taborišča blizu Manchestra v srednji Angliji na železniško postajo, nato pa z vlakom do pristanišča v Liverpool. Tam nas je že čakala velika transportna vojaška ladja, kamor smo se vkr- E, cali in odpeljali še isti večer. Že nekaj dni prej so nas v taborišču obiskali jugoslovanski vojaški redstavniki in nam razložili, akšne razmere so doma. Vsakdo se je lahko odločil, ali se hoče vrniti domov ali pa ostati. Slovenci smo se, razen redkih posameznikov, z velikim veseljem odločili za vrnitev v domovino, čeprav so nas mnogi svarili, da nas doma ne čaka nič dobrega. Že od 6. junija leta 1944, ko je bila invazija na Francijo, ves transport po zraku in po morju pa je bil blokiran, smo bili vsi Slovenci brez vsakih vesti od doma, zato nas nihče ni mogel pregovoriti, da se ne bi vrnili domov. Angleške oblasti so se do nas Slovencev vedle zelo korektno in vljudno. Ujetniška oblačila so nam zamenjali s čisto novo vojaško opremo,seveda brez orožja, tudi obutev in perilo smo dobili. Potovanje domov je trajalo skoraj en mesec. Najlepše dneve smo preživeli na vožnji po morju, najprej ob angleški obali, nato po odpretem Atlantskem oceanu, nadalje okrog Španije in Francije skozi Gibraltarski kanal v Sredozemsko morje, nato ob severno afriški obali, okrog Sicilije, skozi Mesinska vrata, pristali pa smo v južnoitalijanskem pristanišču Toronto. Ta vožja po morju je trajala skoraj teden dni, saj je bilo treba voziti previdno, ker je bilo v morju še veliko eksplozivnih teles. Bili so lepi, sončni, poznojesenski dnevi. Bili smo srečni, ker smo bili siti in vozili smo se proti domu, kar je bilo najvažnejše. Teh nekaj dni na vožnji po morju je bilo najlepših v mojem polletnem ujefniškem življenju. Potovanje po Italiji proti Sloveniji pa je bilo že čisto drugačno. Zaradi razdrtih prog in uničenih železniških postaj je vozil tovorni vlak zelo počasi proti Divači. Tam nas je angleško vojaško spremstvo dokončno predalo jugoslovanskim oblastem. Tu so nas razdelili povojnih okrožjih in domovinskih okrajih in jaz sem bil dodeljen za transport v Celje, kamor smo odpotovali še isti večer. V Celju so nas nastanili v zapore v Starem piskru v celice, kamor so prej Nemci zapirali svoje zapornike. Takrat se nam je že začel vzbujati rahel strah, kaj se bo z nami zgodilo. Vendar smo bili kmalu potolaženi, ko so nam povedali, da bomo kratkih zaslišanjih in poizve< vanjih na domačih krajevnih odborih šli domov. To je potem še trajalo dober teden dni in mi smo se lahko seznanili z vsem, kar se je v času okupacije doma dogajalo. Stanovali smo v skupnih celicah z zamreženimi okni in linico na vratih. V kotu je stala velika železna posoda s pokrovom, kjer smo lahko opravljali svoje potrebe, kar v navzočnosti osta- ) pc do- lih, kar je zbujalo vedno veliko smeha. Odnos stražarjev in preiskovalcev je bil do nas zelo prijateljski in tudi sicer smo bili deležni enake oskrbe kot stražarji in drugo osebje. Po dobrem tednu dni v pravih jetniških celicah so nas začeli pošiljati domov. Jaz sem dobil železniško vozovnico do Slovenj Gradca in neke nedelje zjutraj sem se odpeljal z vlakom do domače postaje. Še isti dan sem srečno prispel domov v Razbor. Veselje doma je bilo nepopisno, ko smo bili po tako dolgem času spet skupaj. Na žalost se veliko mojih prijateljev in sošolcev nikoli ni vrnilo domov. Ko smo se tri leta pred koncem vojne poslavljali, nas je usoda gnala v razne kraje sveta in veliko jih je ostalo tam, pod tujo zemljo. Nekaj dni po prihodu domov sem se javil krajevnemu ljudskemu odboru v Razboru. Spet se mi je po dolgem času razkril pogled na domačo vas in farno cerkev sv. Danijela, na staro razborsko šolo, ki sem jo obiskoval s svojimi prijatelji in sošolci 8 let. Ko pa so na božično noč v cerkvi zadonele orgle in se je razlegla Sveta noč v domačem, slovenskem jeziku, so bile vse vojne teaobe in trpljenje pozabljene. Naj bo ta zapis v spomin tistim, ki se iz vojne niso vrnili, ostalim pa, ki so to doživljali za obujanje spominov na tiste čase. A Vas Razbor, kot je izgledala ob mojem odhodu v vojsko in takšno sem nosil v spominu vsa tri leta vojne in ujetništva. 24 immmu Z LEVSTIKOM NA POHODU TAKO IN DRUGAČE MILENA CIGLER GREGORIN Letos je bil že štirinajsti pohod po Levstikovi poti od Litije do Čateža. Niti pomislila nisem, da ne bi šla, čeprav sicer nisem navdušena nad ponavljanjem istih pohodov, ampak raje menjavam smeri, tega pohoda pa se rada udeležujem zaradi lepe jesenske narave, posebno če jo ožari sonce, kot je bilo tokrat... Ker so jesenska jutra po večini meglena, sem se v začetku poti prepustila meditiranju. Tako sem v začetku obudila spomin na Levstikov drugi znameniti pohod s Češke proti domu. In ko bi bil naš znameniti rojak takrat vedel, da bomo v njegovo čast hodili trumoma vsako prvo soboto v novembru, bi si vzel predujem od svojih rojakov, da mu ne bi v želodcu in v trebuhu tako neusmiljeno krulilo. Da jo je takrat brez beliča peš ubral domov, je že bila v žepu huda suša, saj sicer bi se poslužil kakšnega prevoznega sredstva. Njegovi rojaki pa, kot da še danes sočustvujejo z njegovim praznim žepom in praznim želodcem, se vso pot od Litije do Čateža na moč trudijo, da bi nasitili romarje in kmetice, gostilničarji in še privatni lastniki zidanic ponujajo vse mogoče dobrote.. Ker slučajno na ta dan praznuje tudi sv. Martin, pa prirejajo še pokušino mladega vina in razveselijo nekatera mrka čela romarjev, ki se že skoraj naveličano podajajo na to popotovanje. Pot med zidanicami je služil Levstiku za okvir, ko je delal znameniti literarni program. Izmed novodobnih romarjev, ki so povečini člani različnih planinskih in maratonskih društev, težko, da bo vzklila takšna literarna mojstrovina, kot se je posrečila našemu dolenjskemu pisatelju. Zidarjeva Tona, ki je že zdavnaj na britofu, se verjetno obrača v grobu, ko so jo rojaki iz Moravč proglasili za »nesojeno« Levstikovo ženo. Kajti, ne glede na Levstikov genij, vsaka zdrava in normalna punca tudi v Toninih časih razen pod prisilo staršev ni osnovala družine z moškim, ki je brez rednih dohodkov še sam sebe s težavo vzdrževal in si je zaradi pomanjkanja nakopal kup nevarnih črevesnih in drugih bolezni ter še razmeroma mlad zaradi tega zapustil ta svet. Kot je Levstik umetelno zavil svoj literarni program v sproščen klepet ob mladem vinu v raznih postojankah - zidanicah in krčmah, tako bi po mojem mnenju organizatorji popotovanju lahko dali malo več vsebine. Ta njegov program gre v takšne podrobnosti, kako in kaj naj se za narod piše, da bi se dalo iz njega izluščiti tudi kaj uporabnega za popestritev poti. Lahko pa bi spravili v življenje njegove popotne dogodivščine, ki jih ali sam vidi ali pa jih pripovedujejo ljudski pripovedovalci npr o ženskah kokošaricah, ki peljejo kokoši na sejem, pa jim le te pri zidanici »sfrčijo« po vinogradu, o Selščku, padarju in »ljudskemu ranocelniku« (brez papirja), o Mrtolazu, ki je v resnici faliran študent, sicer pa krojač, ki hodi po hišah in si tako služi revni kruh, o ljudski pesmi in »Končniku«, ki jih sklada. Levstik je navdušen nad skladanjem in ohranjanjem ljudskega blaga pri naših južnih bratih, toda za Slovence trdi, da jim zameri zanemarjanje svoje kulture, to je tudi petje in pripovedovanje ljudskih, naj bo pesmi, basni, zgodb ali poskočnic. Trdi, da ljudsko blago izgineva in da je malo pripovedovalcev in pevcev te vrste blaga. To, da organizator na cilj, v Čatež, pripelje častne goste, ki se v govoru dotaknejo trenutnega kulturnega utripa v primerjavi s kulturnim utripom pisateljevih časov, ni narobe. Pa vendar bi bilo veliko bolj privlačno, če bi častni gost tudi sam »prešvical« vsaj del poti npr. od Moravč in bi bil v bolj pristnem stiku s pohodniki, potem bi se jih njegov ali njen govor boljjdota-knil. Tako pa samo Milan in Štefka »upata« vzeti pot pod noge, pa še ta dva tako hitita, kot bi imela normo. Ostali gostje, ki jih mimo pohodnikov peljejo nobel avtomobili, pa ne morejo pričarati vzdušja, kakor bi ga, če bi s preprostim ljudstvom tudi pretrpeli del poti in se skupaj z njimi poveselili. Saj to bi bilo v duhu Levstika: za preprosto ljudstvo, ki ga je trdo življenje in pomanjkanje ter vse druge nadloge naredilo žilavega, močnega, pametnega, celo prebrisanega, željnega pa lepe besede in zabave. Kako so na uho vlekli, ko se je v neki vasi igrala igra, da se je videlo, kako so ljudje dovzetni za zabavno ali poučno besedo, to razlaga pisatelj v pričujoči knjižici. Da pa zaključim tale zapis s poti, se spodobi, za Martinov dan zabeliti s kakšno okroglo in bom predstavila eno, ki se poda v ta čas in je ljudska: Svet' Martin je rojen bil v ogrski deželi, na Laškem se je gor zredil v strahu in veselju od očeta, matere ajdovske. Šopek rož smo nabrali, na gomilo vajino jih dali, zraven svečko smo prižgali in v tišini z vama pokramljali. IVAN LUŽNIK - Smrečnik 1910-2000 JOŽE LUŽNIK - Desetnikov Jože 1951 - 2000 V torek prvega avgusta smo se v lepem in sončnem popoldnevu na pokopališču v Trbonjah poslovili od sorodnika in sokraja-na Ivana Lužnika, po domače Smrečnika. Njegova skoraj 90 let dolga življenska pot je stekla 7. novembra 1 910 leta na Destovnikovi kmetiji, kjer je preživljal otroška in mladostna leta. Po končani osnovni šoli v Trbonjah se je v Vuzenici izučil za mesarja, njegova prva zapolsitve pa je bila pri Popiču v Slovenj Gradcu. Po nekaj letih mesarskega dela se je zaposlil v železarni Ravne na Koroškem, nazadanje pa je našel zapolsitev na železnici, kjer je najprej delal kot progovni delavec, pozneje pa je bil obhodnik proge vse do svoje upokojitve leta 1970. Tudi druga svetovna vojna mu ni prizanesla in ob koncu le-te je nekaj mesecev preživel v mariborskih zaporih. Leta 1 946 si je za svojo življensko sopotnico izbral Marijo in svoj prvi skupni dom sta si uredila v Dobrijah, pozneje pa sta se preselila k Smrečniku v Trbonje kjer sta s pridnostjo, varčnostjo in odrekanjem obnovila hišo. Na jesen življenja so se mu misli večkrat vračale v čase, ko se je na reki Dravi znašel med flosarji, kako je ob prostem času, kadar ni bil povabljen kam na domači praznik - koline, rad hodil na lov, kjer ga je obkrožala lepota narave. Tako kot narava spreminja svoj čas in vse prehitro mineva je minila tudi njegova življenska pot. Naj mu bo lahka domača zemlja. Po dvajsetih dneh pa je smrt spet posegla v Desetnikovo družino in iz njihove sredine iztrgala Jožeta Lužnika, Desetnikovega Jožeta, ki se je rodil 17. marca 1951. na Desetnikovi kmetiji. Bil je tretji in najmlajši v družini. Skrbna mama Mariia in oče Maks sta mu nudila veliko skrb in ljubezen, saje je bil že kot otrok precej bolan. Usoda mu ni naklonila, da bi si ustvaril družino, zato sta po smrti staršev za njega skrbela brat Maks in svakinja Vera. Jože je bil posebnež v svojem kraju. Rad je zahajal v veselo družbo in ljudje so ga poznali tudi v širši okolici kot veselega in šega-vega. Takega kot je bil Jože ga bodo domači in številni prijatelji ohranili v lepem spominu. Mirko Lužnik * 1922 + 2000 FANIKA ROZMAN Boleče je med nekdanjimi sodelavci odjeknila vest, da se je 8. novembra letošnjega leta isteklo življenje Faniki Rozman, dolgoletni sodelavki na gozdni upravi Mislinja. Žalovali so tudi pohorski gozdovi, ko so bili zaviti v meglo in so tako otožno prinašali zadnji pozdrav. Gozdovi mislinjskega Pohorja s svojimi obronki so tudi njej dajali zavetje, varnost, moč in vir za življenje. V prispodobi so ti gozdovi kot mogočno drevo, ki ga je s smrtjo slehernega, ki ga je varoval, manj ... Fanika Rozman se je rodila 23. novembra 1922 v delavski družini v Mislinji. Oče je bil železničar in štirje otroci, ki so se rodili v zakonu, so imeli dokaj brezskrbno mladost, saj je očetova državna plača zadoščala za glavne potrebe družine. Po osnovni šoli v Šentilju je končala še meščansko šolo v Slovenj Gradcu. Ta izobrazba ji je omogočila, da je dobila prvo službo na občini Mislinja. Čeprav zavedna Slovenka, je imela srečo, da je službo obdržala tudi pod nemško oblastjo. Bila je prevajalka in opravljala je še blagajničarske posle. O tem obdobju ni rada veliko ovorila, saj je bilo prežeto s preveč strahu, pa tudi hvala ni ila del njenega značaja. Navezala je stike s prvimi partizani in jim pošiljala koristne podatke in informacije o številu vojakov v postojanki, gibanju nemške policije, racijah, priskrbela je živilske karte, itd. Vešče je ponarejala nemške dokumente, s katerimi so potem slovenski fantje bežali iz nemške vojske k partizanom. Nemci so jo sicer večkrat osumili, vendar se je vedno srečno končalo. Po osvoboditvi leta 1945 je še nekaj časa ostala v državni službi na okraju v Šoštanju, leta 1946 pa se je zaposlila na gozdni upravi Mislinja kot administratorka. Tej službi je ostala zvesta vse do svoje upokojitve leta 1 979. Vzorno je opravljala vsa pisarniška dela do vključno gozdarske statistike. Tisti, ki prebirajo gozdno kroniko uprave uživajo ob čitanju njene lepe pisave, v kateri so opisani vsi pomembni dogodki v preteklosti do danes. V življenju je poskrbela tudi za družino. V zakonu je preživela 51 let in rodila dva otroka. Z možem Rajkom sta si v Mislinji postavila prijeten dom in spravila otroka do poklicev. Kljub skrbi za družino in službo je vedno našla čas tudi za druge aktivnosti. Bila je tajnica organizacije ZB, celih osem let pa tuai tajnica društva upokojencev. Vsi, ki smo jo poznali in z njo delali, jo bomo ohranili v lepem spominu. Ivan Lekše Zelo si te želimo, na grob tvoj pohitimo, tam skupaj smo v nemi bolečini, a z nami so prelepi le spomini. V SPOMIN Šestega decembra 2000 mineva 10 let, od kar nas je v prometni nesreči zapustila naša draga ANICA RADER, roj. Jeromel iz Slovenj Gradca. Hvala vsem, ki postojite ob njenem grobu in se je radi spominjate ter ji prižigate svečke. Žalujoči vsi njeni najdražji! * 1926 Draga Micka! + 2000 V najgloblji od dolgih noči nevidni žarek belega meseca kot lebdeči angel ob zvezdni glasbi. MARIJA VERONIG, roj. Kopriva Rojena v Mislinjski Dobravi v družini z več otroki si morala že zgodaj od doma. Vzela si vdovca iz svoje vasi in si z njim ustvarila nov dom. Bila si vseskozi dobrosrčna in dobrovoljna in pesniška duša. Pesmi so bile tvoje zatočišče in tvoja ljubezen. V osnovni šoli Šmiklavž se te bodo spominjali kot "deklico za vse", saj si kuhala, čistila, če je bilo treba, pa tudi postorila še kaj drugega, da so bili otroci in učitelji zadovoljni. Tvoj veseli značaj in dobra volja sta bila nalezljiva. Na žalost nisi dočakala objave svoje pesmi, zato ti z zamudo objavljamo tole, mogoče je v njej delček tvoje usode in dejstva, da si se prepozno odločila za partnerstvo. Glasi pa se tako- Prevarana Ljubezen je lepa, čeprav je slepa. Ko dekle fanta zagleda, se sploh ne zaveda, da včasih ni prav, da daš mu pozdrav. Srček se vname, v ljubezen verjame, dekle pa spozna, da fant drugo ima, naslednjo soboto, k poroki bosta šla. Je svatba vesela, ker dva sta se vzela, nesrečno dekle, pa toči solze, zakaj tako hitro verjela mu je. Marija Veronig Ob slovesu in spremstvu na zadnji poti se njene sestre in sorodniki iskreno zahvaljujemo: šmiklavškim cerkvenim pevcem, govornikoma Beloviču in Jožetu Mirkacu ter gospodu župniku iz Šmartno pri Slovenj Gradcu za pogrebni obred. Milena Cigler Gregorin Življenje preprosto je bilo, a dobrote dobre, nepozabne so. Tišina zdaj tvoj grob naj pazi, počivaj v miru, mož in oče dragi! V SPOMIN 21. januarja bo leto dni, od kar je za vedno odšel od nas dragi mož, oče in dedek FRANC JAVORNIK, p.d. Muščev oče iz Brd. Zahvala vsem, ki prinašate rože in sveče na njegov grob in se ga spominjate. Žalujoči: žena Marija, sin Stanko in hčerka Milka ter sestra Tončka z družinama. ... "In zdaj, ko je školjka umrla in je prazno lupino življenje naplavilo na obalo, bom tvoj biser pobrala, ga nežno pogladila in ga za vedno shranila v svojo dušo, k mojim biserom ..." (S.R.) ... Slovo je vedno težko, še posebei je hudo zdaj, ko se poslavljamo od tebe, mama. Ja, ti bi zamahnila z roko in dejala: "Kar ne komplicirajte." Ampak ni te, da bi to rekla in nam je hudo, neznosno hudo ... Tvoja volja do življenja, humor in sposobnost druženja, so bile le tri od mnogih tvojih vrlin, ki si jih dobila za doto od Petra in Čebularja. Takrat, ko sta se z očetom vzela, se je vajina skupna volja še podvojila, vse v želji, da ustvarita topel in ljubeč dom nam otrokom, sebi. Vedno si bila za novosti in oče ti je sledil, res je včasih godrnjal, a vseeno si ga vedno znala prepričati. Pa kar naprej si "bdela nad svojimi številkami", petnajstega v mesecu je malo manjkalo, da nisi prespala kar v Fecru. In ob sobotah je dišalo pri nas: najprej po čistilih in po svežem, proti večeru pa po potici, buhteljnih in krofih ... za otroke, snaho, zeta, vnuke, sorodnike, ki so prihajali ob nedeljah. In potem nam je zbolel oče, in ko je umrl, je umrlo veliko tvojega nasmeha z njim. A sčasoma si našla uteho; na svojem vrtu, med vnuki, pri sosedih, v župnišču, pri Čebularju ... in nekako si premagovala žalost ob izgubi svojega Edija. Nagajalo ti je srce in ko si lansko jesen odločno odšla v Valdoltro na operacijo kolka z besedami: 'Tako ne morem več živeti, naj se zgodi, kar se mora," nas je preveval čuden strah. Prišla si domov, počasi si napredovala, a tvoja volja do življenja je kar nekam usihala, bila si čudno mirna. Ampak David, tvoj edini vnuk, te je vendarle še vedno spravil v dobro voljo. Vse do tistega petka, trinajstega v mesecu oktobru, takrat te tudi on ni več prebudil, kar zaspala si ... in tiho odšla, za vedno ... Ne, nisi odšla. Živiš v nas, preko nas, svojih otrok in vnukov. Vsi imamo tvoj in očetov neusahljiv vir življenja in s to doto gremo dalje, v življenje... ... "Življenje me kliče, moram dalje. Ni še dopolnjeno, kar moram v tem življenju izkusiti lepega in težkega. Ne vem, kakšne preizkušnje me še čakajo in koliko jih bo. Ne smem se ustaviti, kajti življenje je večno pretekajoči se tok ljubezni, ki mu moram pustiti, da teče skozme, ne da bi ga ovirala ali zadrževala ..." (S.R.) tvoji: Majda, Simon in Andreja Ob izgubi dragega moža, Janeza Sekavčnika, p.d. Metarnika, se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste ga pospremili na zadnji poti, darovali cvetje, sveče in svete maše ter mi izrekli sožalje. Hvala sorodnikom za pomoč, ki ste mi jo nudili v najtežjih trenutkih, Darku Primožiču za vso organizacijo, pevcem, govornikoma prof. dr. Zinki Zorko in Primožiču ter gospodu župniku Marjanu Plohlu za opravljen pogrebni obred. Najlepša hvala patronažni sestri Berti Jež za nego na domu. Vsem še enkrat iskrena hvala! Žalujoča žena Ana * 1931 + 2000 JANEZU SEKAVČNIKU -METARNIKOVEMU ANZIJU V SLOVO Trdno raste trden hrast, ravno raste ravna smreka, krivo raste skrivljen gaber, nizko raste nizek bor... Raste v lesu raste v vrtu vsi iz zemlje rastemo, vsi iz zemlje proti nebu. In je usojeno drevesom in je usojeno ljudem: vsak na svetu sam živi, vsak brez korenin izhira, vsak v sebi ogenj nosi, ogenj življenja in ogenj smrti. (T. Kuntner) Zbrali smo se v žalostnem trenutku slovesa, ko še nebo joče za našim dragim Anzijem, možem bratom, stricem in prijateljem. Bridko je spoznanje, da nam je smrt položena že v zibel ob rojstvu, zato nas vsak odhod še bolj pretrese. Odšel je trden, pokončen in spoštovan kmet, z zemljo v dlaneh in s koreninami v gozdu in hlevu. Odšel je ljubeč mož z iskrivim nasmehom v modrih očeh, odšel plemenit in iskren prijatelj, ki ni dočakal svoje sedemdesetletnice. Zlomila ga je huda bolezen. Janez Sekavčnik, p.d. Metarnikov Anzi je prijokal na svet sončnega 24. junija leta 1931 v domači hiši na Preškem Vrhu kot tretji otrok trdnega kmeta. Po Prežihovo lahko rečemo, da se ni zibal po zibelkah, njegova zibelka so bili razgoni, brazde in žare, žgalo ga je sonce in močil dež, ko ga je skrbna mati nosila s seboj na žetev ali v krompirišče. Vrata v učenost in življensko modrost so mu odpirali dobri učitelji v domačih Kotljah. Po končani osnovni šoli je ostal doma in se je oprijel pluga, sekire in žage. Ko sta si sestri Micka in Francka ustvarili vsaka svojo družino, je še podeseteril svoje moči, se zalezel v les in v zemljo, še zlasti potem, ko sta po očetovi smrti ostala z mamo sama na kmetiji. Včlanil se je v kmetijsko zadrugo in v gozdno gospodarstvo in koroškim kmetom je dal prenekatero pobudo za boljše gospodarjenje na zemlji, v hlevu in v gozdu. Ko se je zbližal z drago Ančko z Javorja je bil srečen ob spoznanju, da na kmetiji ne bo ostal sam. Sklenila sta svoji življen-ski poti in podpirala drug drugega v lepem in hudem. Pred skoraj štirimi desetletji so se stkale med nami prijateljske vezi, ko smo tujci, prišli v službo na Ravne. Kako radi smo prihajali h plemeniti Anzijevi mami in k Anziju kot v naš drugi dom! Kako sta tu Mojčina Tinč in Peter našla toplo ognjišče in varno streho! Koliko prijateljev je gostila Metarnikova domačija! Dragi Anzi! Za tabo joče ljubljena žena Ančka, ki ti je z nesebično ljubeznijo ožarila življenje, te spremljala v lepem in bridkem in trpela za tvoje zdravje. Za tabo jočeta sestri Francka in Micka, ki sta te, najmlajšega, razvajali in te materinsko spremljali na vseh tvojih življenskih poteh, jočeta njuna rodova, prijatelji in znanci. Dragi Anzi! Radi bi se ti zahvalili za vse, kar si nam dobrega storil, za naklonjenost, prijaznost in dobroto, za vsak tvoj spodbudni nasmeh, za zgled potrpežljivosti in vdanosti v bolezni. Moral si umreti, ko so drevesa umita in zemlja napojena, ko ni več muk in ti žalostni november lega na oči. Ostajaš z nami, le preselil si se v naše spomine. Počivaj v miru! prof. dr. Zinka Zorko Frančiška STRMČNIK, roj. Kraker, p.d. Šuštarjeva mama 1920 - 1999 Letos mineva drugo leto, od kar si nas zapustila. Zaspala si utrujena od težke, neozdravljive bolezni. Zapustila si moža, štiri otroke, 8 vnukov in 1 1 pravnukov. Rodila se je 16. februarja 1920 na Vrheh staršem Juriju in Mariji Kraker. Živeli so v Blatnikovi bajti na Vrheh. Šolo je obiskovala na Selah. Zelo rada je pripovedovala o župniku Ksaverju Mešku, ki jo je učil verouk, takrat še obvezen predmet v šoli. Še zelo mlada je hodila na večje kmetije v "taverh" ali dnino. Ko je bila dovolj stara, je šla v službo kot delavka v Tovarno meril, takrat še Mikolčevo tovarno. Hodila je peš, v dežju in pozimi v visokem snegu iz Vrh v Slovenj Gradec. Ker je bila pot prenaporna, si je poiskala sobico pri Fišerju v Starem trgu. Tako je v tovarni in na skupni poti do službe spoznala svojega življenskega sopotnika Jožeta, doma, iz Raduš. Po nekaj mesecih poznanstva sta se poročila k Šuštarju v Raduše. Rodila je štiri otroke, zato je zapustila službo in ostala doma za gospodinjo. Ker ni bilo dosti zemlje za dve kravi in svinje, je hodila v "taverh" h kmetom, kjer je imela tudi svoje posevke. Vse je odslužila z delom, saj denarja ni bilo nikoli dovolj pri hiši. Večkrat je nas otroke vzela zraven in nas tako privajala na delo, za kar smo ji hvaležni, saj smo se marsikaj naučili. Vse življenje je morala trdo delat, rada pa je tudi poma- u pri čebeljarjenju. Dokupila sta tudi nekaj zem-bilo treba več sejati drugod. Ko sta se postarala gala možu Ije, da ni in sta bila že oba utrujena, sta kmetijo predala svojemu vnuku, da gospodari dalje, sama pa sta uživala v meni tako dragi, z rožicami obdani prisrčni hišici, vse do Frančiškine zahrbtne bolezni. Umrla je v bolnici za neozdravljivo levkemijo, popolnoma izmučena. Jožica Tamše Še nekrat hvala dr. Epšek - Lenart Metki, dr. Pečniku za obiske na domu in osebju na internem oddelku bolnice Slovenj Gradec ter govornikom in pevcem za zapete žalostinke. Havala gospodu župniku Leopoldu Koratu za pogrebni obred in za svete maše, hvala vsem, ki prinašate cvetje in sveče. Hvala tudi vsem, ki postojite ob njenem grobu in prižigate sveče. Počivaj v božjem miru, draga mama! Vsi tvoji i i Vsa leta si naš oče delal, pošteno živel. Slednjič izmučen od nas slovo si vzel. Tvoje srce je onemoglo, tvoj dih zastal, večno boš v naših srcih ostal. ZAHVALA Žalostno je zapel šentjanski farni zvon in nam oznanil, da je prenehalo biti srce IVANA GUZEJA, po domače Smukovega očeta. Tiho smo sklonili glave, saj vsaka smrt pride prehitro in kar nenadoma. Preminil je človek, ki smo ga tako cenili in spoštovali. Zato smo ga v lepem številu pospremili na šentjansko pokopališče. Če bi človek hotel z nekaj besedami zaznamovati in opisati njegovo življenje, bi lahko rekel le "delo od zore do mraka, ljubezen do svoje domačije in skrb za družino." To je bila njegova sreča. Ni poznal počitka. Ko je bilo delo v hlevu opravljeno, je zapela kosilnica, žaga ali pa traktor. Da je imel plemenito srce, pove tudi to, da je bil dolga leta ključar šentjan-ske farne cerkve. Vse njegovo delo ostaja za vzgled njegovima hčerama Marjani in Hedviki. Na stara leta si je zgradil miren dom, da bi z ženo Ivanko užival sadove dela. Žal, naš urnik življenja pa_ je drugačen. Slovo pride iznenada, ko najmanj pričakuješ. Številni venci, svečke, ki smo ti jih poklonila na tvojo dolgo, nepovrnjeno pot, povedo vse. Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam stali ob strani in nam lajšali bolečine. Posebna zahvala gre sosedi Tončki, patronažni sestri Tilčki, dr. Hebru, pevcem za zapete žalostinke, godbi Šentjanž, gospodu župniku za pogrebni obred ter vsem ostalim, ki ste nam staji v teh težkih dneh ob strani. Žalujoči: žena Ivanka, hčerki Marjana in Hedvika z družinama. Viktor Levovnik FRANCU ŠTINJEKU Ljubil si življenje in delo, ljubil si svoj dom, a tiho brez slovesa odšel si v večni dom. Je čas, ki da, je čas, ki vzame, pravijo, je čas, ki celi rane in čas, ki nikdar ne mine, ko zasanjaš se v spomine. Luč spomina bo gorela, hvaležnost v srcih naših bo živela. Vsi tvoji 7. TEKMOVANJE GODB SLOVENIJE V ORMOŽU FERDINAND GNAMUŠ Godba na pihala Muta ▲ ▼ Godba Ojstrica iz Dravograda GODBA UL RIHAtA OJSTRICA DRAVOGRAD Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ormož je letos, 30. septembra že sedmič organiziral tekmovanje godb Slovenije v zabavnem programu za pokal Ormoža. Nastopilo je deset godb. Iz zgornje Dravske doline sta se tekmovanja udeležili Pihalna godba Muta in Godba Ojstrica iz Dravograda. Program je obsegal paradni del po glavni mestni ulici in skupni nastop na glavnem trgu ter tekmovalni koncertni del v športni dvorani. Pihalna godba Muta je dosegla v prvi kategoriji prvo mesto, godba Ojstrica pa v tretji kategoriji drugo mesto. Obema godbama za uspeh iskreno čestitamo. ▲ ZA RAZVEDRILO - BOŽIČNO NOVOLETNA NAGRADNA KRIŽANKA ŽENSKO IME OLJEVINA ZMAZEK DRŽAVA V JUŽNI AMERIKI LAHKOTNA IGRICA ILAUNIG OŽBOLT IVAN MINATTI ALUMINIJ TONA VEZNIK FOSFOR KVAČKANO PREGRINJALO PRIPRAVE ZA SPENJANJE NOSILNI GRADBENI ELEMENT ŠKRTAST SPOJINA ŽIVEGA SREBRA IN KLORA ALFRED NOBEL IZROČILO OGLJIK PISATEU SAŠA STANJE, KO SE NE GOVORI CIU ZADETKA PRI IGRI Z ŽOGO TEKSTILNI IZDELEK M OPEVANJE SREDIŠČE VRTENJA OSEBNI ZAIMEK RUDI MISKOT RIMSKA 500 ELZA BUDAU MANJŠE KRAJ KMEČKE SLOMŠKOVEGA SOBE BIVANJA DELUJOČI VUL-KAN NA SICILIJI RIMSKO OBLAČILO GRŠKA Črka POLDRAG ZELEN KAMEN MAL SAMO- VITAN GLASNIK PETER SEMOLIČ MLADINSKA KNJIGA LASULJA PODOBA ŽIVUENSKA TEKOČINA OSREDNJI PROSTOR STARORIMSKE HIŠF IVANA KOBILCA KARENINA ANA CAS TEME SVET OKROG NAS DEL VEČJE SKLADBE POVRŠINSKA MERA ORGAN OBLASTI MERITA ČAS PLES 18. IN 24. ČRKA ABECEDE AVTOR: ANICA HUDERNIK Rešitve pošljite na naslov uredništva (Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, uredništvo Viharnika, Vorančev trg 1) do 20 januarja. Izžrebali bomo 4 pravilne rešitve in dobitnikom poslali knjižne nagrade. mmmm Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d.d. 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 88/ 43-332, Faks: 88/ 42-684 E-mail: gozd.slg@gg-sg.si Direktor: Silvo Pritržnik univ. dipl. inž. gozd. Uredniški odbor: Ida Robnik in Gorazd Mlinšek Glavna urednica: Ida Robnik Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Oblikovalska realizacija: Dizajn studio Humek Tehnični urednik: Alfi Hutter Priprava za tisk in fotoliti: Forma Hutter, Maribor Tisk: ZIP CENTER, Ravne na Koroškem Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 2000. Fotografije © avtorji Avtorja fotografij na ovitku: Marlena Humek in Peter Vernik, karikatura Gorazd Mlinšek 30 vjftf-mmi GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC Vorančev trg 1 2380 Slovenj Gradec Telefon, nc: 88 43 332 Faks: 88 42 684 E-mail: gozd.slg@gg-sg.si TRGOVINA SPECIALIZIRANA TRGOVINA ZA OSKRBO GOZDARSTVA V naši gozdarski trgovini LES v Slovenj Gradcu in Radljah vam nudimo vse, kar potrebujete za delo v gozdu: vso gozdarsko orodje in opremo za posek in spravilo lesa, kolesne verige za traktor ali tovornjak, zaščitna sredstva in oblačila za gozdarje, kosilnice in motorne kose, škarje za živo mejo, motokultivatorje in še vse ostalo za delo v gozdu in na vrtu, itd... Oglasite se pri nas. SLOVENJ GRADEC, Cesta na Štibuh 1 Telefon 88/501 620, faks 88/42 684 RADLJE (Dvorec), Koroška cesta 68 Telefon 88/71 423, faks 88/71 239 SERVIS Če ste lastnik tovornega vozila, gradbenega ali kmetijskega stroja, potem prav gotovo potrebujete nekoga, ki vam bo pomagal skrbeti zanj. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami in usposobljenimi delavci vam nudimo Obiščite nas ali pokličite za dodatne informacije! Pameče 151,2380 Slovenj Gradec Telefon 88 42 061, Faks 88 42 170 • vzdrževanje vseh vrst tovornih vozil z nadgradnjami, • montažo in vzdrževanje hidravličnih dvigal (pooblaščen servis Palfinger), • izvajanje meritev tlakov in nastavitve varnostnih ventilov, • demontažo in montažo avtoplaščev osebnih in tovornih vozil, • vzdrževanje in popravilo gradbene mehanizacije, • vzdrževanje in popravilo kmetijske mehanizacije (pooblaščen servis Universal), • montažo in popravilo gozdarskih vitlov, • montažo snežnih plugov. Kupcem in uporabnikom naših storitev ter našim poslovnim partnerjem' želimo srečno, zdravo in uspešno leto 20< Vodja trgovine LES: Brane Dolinšek • Vodja poslovne enote SERVICE Drago Pogorevc U IH Hkmm M. Marti 070.489(497.12 Slovenj Gradec?? UREDNIŠTVO VIHARNIKA ZELI VSEM SVOJIM ZVESTIM BRALCEM VELIKO SREČE, ZDRAVJA IN USPEHOV V ŽIVLJENJU PREDVSEM PA OBILO ZADOVOLJSTVA IN RAZVEDRILA ' ■'06 BRANJU V,HARNIKA-