UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. -- Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca ter stoji za vse leto S gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani. Štev. 4. \ Ljubljani, 15. februvarja 1889. 1. XXIX. leto. Prisrčni cesarjev ogovor. Svojim narodom! Najbuji udarec, ki je mogel zadeti očetovsko Moje srce, nenadomestljiva izguba Svojega drazega jedinega sina, napolnila je z naj globokejšo žalostjo Mene, Mojo rodbino in verne Moje narode. V notranjem ganjen, klanjam glavo Svojo v ponižnosti pred ne-zapopadljivim sklepom Božje previdnosti in prosim z narodi Svojimi Vsegamogočnega, da da Meni moč, da ne omagam v vestnem izpolnovanji Svojih vladarskih dolžnostij, temveč, da imajoč isti pravec pred očmi, katerega nespremenjeno nadaljevanje, kakor dosedaj, je v bodoče zagotovljeno, pogumno in zaupno vztrajamo v neprestanih prizadevanjih za občno blaginjo in ohranenje blagostij miru. Tolažilo Me je, da sem vedel, da Me v dneh najtrpkejše duševne bolesti obdaja vedno neomahljivo sočutje Mojih narodov, ter sem dobil od vseh stranij, iz vseh krogov, od blizu in daleč, iz mest in z dežele naj-raznejših in najganljivejših izjav tega sočutja. Z notranjim priznanjem čutim, kako se vez mejsebojne ljubezni in zvestobe, katera veže Mene in rodbino Mojo, v urah težke skušnje le krepča in utrjuje, in tako Mi je potreba, v Svojem imenu, v imenu cesarice in kraljice, Svoje srčno ljubljene soproge, in potem v imenu jako potrte Svoje sinahe iz vsega srca zahvaliti se za vse te izjave ljubeznipolne soudeležbe naše žalosti. S to globoko čutjeno zahvalo prosim s Svojimi vernimi narodi Božjo milostivo pomoč za nadaljno skupno delovanje z združenimi močmi za blaginjo domovine. Na Dunaji, v 5. dan februvarja 1889. Fran Josip 1. r. Kako naj učitelj pripomore, da bi se učiteljski stan bolj spoštoval? Govoril pri učiteljski konferenciji v 16. dan jan. 1889. 1. v Ljubljani Franjo Lovšin. Prvak vseh slovenskih pedagogov, slavni A. Martin Slomšek, pravi: „Učiteljski stan je težaven in potiven. — Kdor učiteljski stan prav spozna, njegovo ceno visoko spoštuje". Po Slomšekovih besedah more torej učiteljski stan prav ceniti le isti, ki pozna vzvišen poklic učiteljskega stanu. Smelo rečem, da ravno to poslednje se pogreša pri ljudstvu. Toda, ne le to, da ljudstvo ne pozna važne i vzvišene naloge našega stanu, temveč tudi učiteljstvo samo je dokaj krivo, da se ono ne spoštuje toliko, kolikor zahteva njegov vzvišeni poklic. Kako naj torej učitelj pripomore, da bi se učiteljski stan bolj spoštoval? Učitelj naj išče pripomočkov v to v svojem poklicu in sicer ne le v svojem delovanji v šoli, temveč tudi zunaj šole. Da pripomore učiteljskemu stanu do večjega spoštovanja, služi mu v to tudi njegova izobraženost in da bi ne bila tako pičla njegova plača, tudi znatno njegovo denarno stanje. Oglejmo si torej učiteljevo delovanje najprej v šoli, potem tudi zunaj šole, kolikor učitelj more povišati spoštovanje do svojega stanu. Učitelj vzgojuje mladino. Učiteljeva naloga je, da si pridobi otroško naklonjenost in ljubezen, da tako pride po otroški srcih do src starišev. Otroci kolikor toliko vplivajo na stariše ter jih pridobe za svoje nazore. Učitelj si pa pridobi ljubezen in spoštovanje pri otrocih, ako jim je v pravem pomenu besede vzgojitelj ter jih po očetovsko vzgojuje in tudi ljubi kot svojo last. Učitelj mladino tudi poučuje, če pa hoče, da ga bo mladina spoštovala in ljubila, mora biti vsekako potrpežljiv. S srdom in prenapetim strahovanjem si gotovo ne pridobi naklonjenosti pri mladini. Z dobrimi uspehi in napredki pri vzgoji in pouku raste tudi po vsem spoštovanje učiteljevo in sploh učiteljskega stanu. Kako je treba vzgojevati in poučevati mladino, o tem govori šolska postava naslednje: „Nalog šole je, nravno-versko vzgojevati otroke in jih seznaniti s potrebnimi vednostmi za živenje." Kolikor večji uspeh doseže učitelj s svojo vzgojo in poukom pri mladini, tolikanj večje bode tudi njegovo spoštovanje pri ljudstvu, ki se uči iz učinkov dobre vzgoje pri otrocih spoznavati zmožnost učiteljevo in pri tem čislati poklic in nalogo učiteljskega stanu. Učitelj bodi torej svojemu poklicu vedno zvest, vesten, marljiv, nepristransk in vztrajen po besedah pesnikovih: „Od z6ra do mraka rosan in potdn, Ti lajšaj in slajšaj človeško terpljenjel Ne plaši se znoja, ne straši se boja, Dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!" Posebno pa naj učitelj privaja otroke na nravsko in versko življenje, na lepo vedenje, na red in snago ne le v šoli, ampak tudi doma; kajti ljudstvo ne more opazovati učitelja v šoli, ampak sodi ga le po tem, kar vidi in zapazi pri otrocih na ulici in doma. Učitelj naj bode zunaj šole pravi izobraževatelj naroda, v obče odraslega ljudstva. Kot taki je prisiljen občevati s priprostim ljudstvom in kot izobraženec moralično pri-moran podajati narodu omiko in izobraženost. Ljudstvo si gotovo v čast šteje, če sme občevati z omikanim učiteljem. Učitelj pa vender mora vsekako, ako je tudi prijazen s priprostim narodom, vedno zavzemati višje mesto, kakor ljudstvo, s katerim ima opraviti. Napačno je, če učitelj poseda z vinskimi brati in če celo za kupico vina proda svojo avtoriteto. Kdor meni, da pri vinskih duhovih pospešuje čast in spoštovanje do učiteljskega stanu, ta je gotovo na napačni poti. Kdo morda poreče: Če s tem kaj ne opravim, poslužim se drugega sredstva in to naj bode, da preziram priprosto ljudstvo. Je li to pravo? Nikakor ne; kajti iz ene pogubonosne krajnosti padel si v drugo, ki ni nič manj pogubonosna od prejšnje. Poglejmo li, kaj žanje učitelj za to, da se ogiblje ljudstva in ga celo prezira. Ne pridobi si le, kakor izkušnja uči, samo zaničevalnih pogledov in zasmehovanja, ampak nakoplje si tudi dokaj sovraštva in to ne na kvar le sebi, temveč učiteljstvu sploh. Učitelj naj tedaj hodi po srednji poti. Občeva naj z ljudstvom tolikanj, da si ohrani pri tem svojo avtoriteto. Ni vselej lehko to, če omikani človek občeva s priprostim človekom; kajti on mora vedno govoriti o tem, kar prostega človeka zanima in v to svrho mu ravno služi znanost v kmetijstvu, zlasti o sadjereji, s katerim poukom pripomore gmotnemu stanju kmetskega stanu do višje povzdige. Le s trudom in neumornim delovanjem tudi zunaj šole moremo ljudstvo poučiti o veljavi učiteljskega stanu in s tem priboriti uči-teljstvu častno, njemu primerno mesto med drugimi stanovi. Nikdar naj torej učitelj ne pozabi, da je učitelj, in naj bode uže kjerkoli si bodi; en sam prestopek pri njegovem poklicu ga lehko v propad pahne. „Slab glas seže v deveto vas", a težko se pride do dobrega glasu Učitelj bodi tedaj ne le vedno trezen, nravstven, značajen, pravičen in vesten, pa tudi nabožen, domoljuben, zadovoljen s svojim stanom, ponosen na svoj poklic, pri tem pa tudi ponižen, prijazen, potrpežljiv in postrežljiv, pravi sočutnik do naroda in tudi prijatelj z duhovskim stanom; kajti s tem poslednjim ima učitelj nekako vkupen poklic, da skrbi za vzgojo mladine in da pospešuje splošno blagostanje. Ravno ta dva stanova sta največ edina, po katerih prosto ljudstvo dospe do višje omike. Torej vzajemnega delovanja učiteljstva z duhov-stvom je povsod treba. Izkušnja jasno uči, da ljudstvo kaj rado učitelja sodi po tem, kako se vjema z duhovstvom in po tem si tudi navadno ustvarja svoje presodke o uči-teljstvu v obče. Kakor sem užč omenil, zahteva šolska postava, da učitelj vzgoja mladino versko-nravno. Da pa to učitelj more doseči, mora biti tudi sam versko-nravstven. Ljudstvo na Kranjskem in tudi sploh po Slovenskem je pobožno ljudstvo. Kakor mora učitelj tedaj vzvišen biti nad prostim ljudstvom, kar se tiče omike, isto tako mora ljudstvo nad-vladati v versko-nravstvenem oziru. Le na ta način se odpre učiteljstvu prava pot do dolžnega mu spoštovanja. Nadalje naj še nekaj opomnim o izobraževanji učiteljstva. Učitelj naj ne bode zadovoljen s tem, kar seboj prinese iz učiteljskega izobraževališča. Izobraževati se mora dalje in sicer neprenehoma, dokler je mlad in uže star. Neveden in v omiki zaostali učitelj ne dela časti učiteljskemu stanu. Učitelj naj krepko koraka z duhom časa in naj ne zamudi nobene prilike v to, da se primerno izomika za svoj stau. Le po tej poti si pridobiva in utrdi veljavo in spoštovanje pri narodu. Omenjam še nekoliko o učiteljstvu samem; menim namreč o kolegijalnosti med učiteljstvom. Vedno in kaj pogosto se ponavlja in prav toplo priporoča, da bodimo složni in kolegijalni. Toda bob v steno! Nesloga ali še celo srd zavid, ki preide v ostudno obrekovanje in spodkopovanje dobrega imena svojega sotrudnika se rado pokaže zlasti o priliki, ko se oddajajo boljše in častne službe. Tu si marsikateri nasprotnik omisli črna očala, skoz katera presojuje svojega tekmeca. Ni mu dosti, da odkriva le istinite pregreške svojega sotekmeca, pridružiti mora tem še tudi izmišljenih napak in tako s svojim črnim početjem mandra spoštovanje do učiteljskega stanu. Žalostno! Prva naloga vsakemu stanu in tudi učiteljstvu je tedaj ta, da spoštujemo naj prej samega sebe in nato šele zahtevamo, da drugi naš stan spoštujejo. Tu velja pregovor: „Sloga jači, nesloga tlači". Konečno oziramo se še na nek važen faktor, ki zelo vpliva na spoštovanje učiteljevo, in to je materijalno stanje učiteljskega stanu. Svet učitelja največ slabo plačuje. Žali-bog, da je to tudi istina pri nas na Kranjskem. Učiteljska plača je marsikje hlapčevska plača. Kako grozno se je uže marsikdo opekel stopivši iz pripravnice poln zlatih nad in idejalnih nazorov v realno žalostno kruhoborstvo. Lakota in ubožnost ponudite se mu v tem vzvišenem stanu kot nadležni spremljevalki celo do hladne gomile. Pač žalostno, toda dokaj resnično. Da ni učitelju vzvišen njegov poklic vodilo in tolažilo na tem težavnem potu, polastiti bi se ga morala nezadovoljnost in mržnja do vsakega večjega delovanja. Taki žalostni nasledki pa ne bi le njega zadeli, temuč ž njim tudi ljudstvo sploh. Ako hoče učitelj svojemu stanu primerno živeti, mora zabresti v dolgove. Dolg pa ne daje spoštovanja in tudi ne veljave. Uže Prešeren pravi: „Da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača". Temu opomoči pa nI mogoče drugače, kakor da se učiteljem zvikša plača vsaj toliko, da bodo brez velikih skrbi za najprve potrebe mogeli živeti in delovati v svojem stanu. Z izboljšanjem slabega in gmotnega materijalnega stanja pa gotovo dospe potem učiteljstvo do zaželjenega in primernega mu spoštovanja. Učiteljski stan, vzvišen stan, Biti vsikdar mora spoštovani V to nam pomozi Bog in naša vztrajnost! Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) 9. Ker so stariši otroku prvi vzgojitelji, je torej kraj njihovega bivanja domača hiša, prvo a tudi najvažnejše vzgojišče. Ako so domače razmere take, kakeršne morajo biti v krščanski rodovini, si kar ne moremo misliti boljšega, primernejšega vzgojnega zavoda, zlasti prva otrokova leta, kakor je domača hiša, obitelj. Tukaj se uporabljajo vsa vzgojna sredstva: vzgled, privada, pouk, strahovanje itd.; v rodovini se druži telesna vzreja z duševno. Otroku je domača hiša vzgojilnica in tudi učilnica. Prihodnja sreča ali nesreča otrokova sloni torej na domači vzgoji. Kar oče in mati storita za krščansko vzgojo, ni nikdar prazno delo; a težko, težko je pozneje namestiti, kar ta dva zamudita. Domača hiša je še takrat otroku naj imenitnejše vzgojišče, ko hodi v šolo; kajti tudi tista leta še ostane vzgoja otrok starišem pravica in dolžnost. Dobra domača vzgoja je zelo potrebna, še zlasti pa dandanes, ko toliko nevarnosti in zapeljevanja preži na otroka. Otrok, ki je domd dobro krščansko vzgojen, se more vsem poznejim nevarnostim ustavljati. Dobra domača vzgoja je otroku vse poznejše življenje najčvrstejša zaslomba. Tudi za učitelja je zelo važno, kako se otrok doma vzgojuje. Učitelj mora nadaljevati, kar je pričela domača hiša; a kako more sezidati lepo poslopje krščanske vzgoje, ako je črviva, slaba podloga, t. j. domača vzgoja. Le tam je učenec vzprejemljiv za šolsko vzgojo in veselo napreduje tudi pri pouku, kjer uže oče in mati storita svojo dolžnost in otroka vadita pokorščine, pridnosti, pazljivosti itd. Domača hiša mora tudi vseskozi podpirati učitelja pri vsem njegovem blagem prizadevanju, ker šola svojo namero zvršuje le tam, kjer je lepa edinost med njo in rodovino. Kakor pa povsod domača vzgoja škodo trpi, kjer oče in mati živita v razporu, tako se tudi v taki občini ne more kaj posebnega doseči pri vzgoji in pouku, kjer učitelji in stariši niso složni. Tudi tu velja: „Sloga jači, nesloga tlači!" B. Telesna vzgoja. Mens sana in corpore sano. Juvenal. 1. Hrana novorojenčeva. Ko zagleda otrok luč sveta, treba je naj bolj paziti na hrano dojenčkovo, kajti nezadostna hrana ima čestokrat za vse življenje slabe nasledke. Da se bode novorojenec pravilno telesno razvijal, mu moramo dati potrebnega živeža ter skerbeti za spanje in toploto. Glede spanja in toplote se večinoma povsodi vse potrebno ukrene, le glede hrane se pogostokrat napačno ravna, ne toliko, kar zadeva koliko, temuč, kakšna je hrana. Umrljivost otrok v prvem letu je izvanredno velika, in največ bolezni izvira iz slabe, napačne hrane. Kakšno hrano pa moramo otroku v prvem letu dajati? Narava daje nam na to prav natančen odgovor. Edina in nenadomestljiva hrana za novorojenca je materino mleko, in vender je na tisoče mater, ki otroku iz popolnoma neopravičenih vzrokov te edino prave hrane ne privoščijo. Statistično je pa dokazano, da izmej 100 otrok, ki dobivajo naravno hrano, umrje jih le 10 do 17, in izmej 100 otrok, katerim dajejo umetno hrano, umrje jih 82 do 90. Oziraje se na te številke, moramo izreči sodbo, da vsaka mati, koja brez pravega vzroka telesne slabosti ali zdravniško dokazane nesposobnosti svojemu otroku naravno hrano zabranjuje, je kriva ropa nad lastnim otrokom, kojega nikdar ne more poravnati. Mati, katera je pri prvem otroku nesposobna za dojenje, naj si prizadeva pri drugem ali tretjem otroku, to napako odstraniti, in če bode imela dobro voljo, potrpljenje in tudi zmerno živela, bode gotovo dosegla svoj namen. V deželah, kjer se matere zelo prizadevajo, da svoje otroke same dojijo, je umrljivost otrok zelo majhna. V Norvegiji in na Angleškem umrje izmej 100 živorojenih otrok komaj 10 do 15 in to le zaradi tega, ker dobivajo naravno hrano — materino mleko. Pri nas umrje jih pri enakih razmerah 30 do 35, zato, ker otroci ne dobivajo take hrane, kakoršna jim gre po naravi. — 2. Hrana starejših otrok. Dojenca moramo le polagoma vaditi na drugo primerno hrano. Nekateri stariši se ireradi ponašajo, da njihovo jednoletno dete uže vse je, kar mu ponudijo. Tako rav-n.nje z otrokom pa ne zasluži hvale, ampak graje, kajti za otroke, ki so manj ko dve lel stari, treba je tudi posebne, take hrane, koja je večinoma mlečna. Polagoma naj se navdi otrok na juho, zakuhano z rižem itd. Tudi lehka jajčna jedila in lehko prebavljivi goveje ali koštrunovo meso ali divjačino sme otrok uživati; vender mu pa ne smemo vsakdan mesa dajati. Kruh je za otroka jako zdrava hrana, krompir in sočivje pa prve dve Iti ni posebno zdrav živež. Mlečen riž ali mlečna kaša otrokom jako dobro ugaja. Pregovr pravi: „Kaša otroška paša", čaj ali kava otrokom več škodujeta kakor koristita, kr jim preveč živče razburita. Tudi z vinom in pivom zdravih otrok ni treba preveč Siti, zato jim moramo pa pogostoma vode ponujati, čista, pitna voda otrokom nikdar m škoduje, razven na vroče jedi. Posebno pred jedjo in po jedi otroci jako radi vodo pijej, še celo dojencem nekoliko vode ne škoduje. Malokedo misli na to, da je tak otrok vročem poletji tudi včasih žejen. Če vpije v nenavadnem času, je pogostoma vzrok temui0, da je otrok žejin. Posebno za one otroke, ki imajo hitrico, je čista voda zelo velika cbrota in pomoč; samo mleko v takih slučajih bolezen shujša. Še le v četrtem letu smejo otroci nekako brez skrbi vsako hrano uživati. Le večerja naj bode kolikor mogoče priprosta. Še starejši otroci bolje spijo in so bolj zdravi, če zvečer malo jejo. Varovati moramo otroke, da ne postanejo sladkosnedeži. Sladkor sam na sebi ni škodljiv, če ga otrok preveč ne uživa; da, še celo potreben je za zdravje otrok. Škodljive za otroka so presladke močnate jedi, ker se lehko pokvari želodec. Nezrelo sadje je strup vsakemu človeku; zrelo sadje smejo pa otroci, kolikor hočejo, uživati, ker sadje je potrebno za razvijanje kosti. Surovo maslo s kruhom je jako zdrava jed. Maslen kruh in malo mesa je tudi zelo tečna hrana. Glede kolikosti jedi velja pravilo: Uživaj le toliko hrane, kolikor je želodec prekuhati more; kajti neprebavljene jedi organizmu prav nič ne koristije. Otrok res potrebuje obilne hrane in izdatne, a preobjedati se ne sme. Ozir kakovosti jedila je otrokom izbirati ter dajati najzdravejše hrane, to je take, kojo si telo najložje in najboljše prisvoji, upodablja, ako bi tudi ne bila najslast-neja, najukusneja. Dražljivih in hudo razgrevajočih jedi in pijač se otrokom vsaj pred 10. letom ne sme dovoljevati, ali vsaj prav redko kedaj ter prav malega kaj. Varovati se je vročih jedi, kakor tudi zelo mrzlih. Oboje škodujejo zobem in želodcu. Prebavo pospešuje, ako se jedi dobro in zadosti žvečijo. Rejenca moramo torej učiti, da ne sme jesti preurno in pohotno, temveč, da je treba vsa jedila dobro žvečiti ter s slino pomešati. 3. Snaga. Kakor hrana, enako tudi snaga veliko in zelo vpliva na telesno vzgojo otrok. Dostikrat se s snago poravnajo napake, ki jih naredimo pri hrani. Ni pa dosti, da otroka vsak dan umijemo, ampak moramo ga tudi redno kopati. Kopanje osnaži kožo po vsem životu in provzroči, da se kri bolj redno pretaka po truplu; kopanje utrjuje tudi spanje in vpliva jako ugodno na prebavljanje. Saj je gotova už6 vsaka mati zapazila, kako zadovoljni so otroci v vodi in kako dobro se po kopanji počutijo. Bojazen, da bi se otrok prehladil, je popolnoma nepotrebna. Pri umivanji se otrok mnogo preje prehladi, kakor pri kopanji, ker pri umivanji se ne more vse telo ob jednem zmočiti, in vsled tega nima telo enake toplote. Nikdar se pa ne sme otrok z isto gobo umivati po obrazu, kakor po životu. Kopanje škoduje le tedaj, če je voda prevroča ali premrzla. Posebno nevarno P otroka v prevroči vodi kopati. Zato je prav umestno in primerno, da toploto vo*e vselej s toplomerom /merimo in uravnamo. Z roko toploto vode meriti ni zanesljivo in mnogokrat zelo goljufivo. V prvih tednih je potrebno, da ima voda 28° R. toplote. Ko je otrok šest mesecev star, zadostuje 26 in po leti tudi 25° R. Pri starejših otocih sme biti voda bolj mrzla. Za starejše otroke je najbolje, če se zvečer kopljejc ker po kopanji navadno bolj trdno spijo. Potrebno je seveda, da otroka po vsakem Ppanji dobro zavijemo v platneno rjuho in ga dobro obrišemo. Ni pa zadosti, da otroke le po životu snažimo in umivamo, ampak tud njihova oblačila morajo biti, kolikor le mogoče snažna. Zelo potrebno je, da ima vs-* otrok, posebno kadar už6 v šolo hodi, vsaj po dvoje ali troje oblačil. (Dalje u-ih.) STritoslSLT7- I 3Da.zi.Ica,. IV. 1851. Pričujoči tečaj krasi sedmorica prelepih Jeranovih pesmi; prva mej njimi je No. 7: Nar slajši serce — „Serce nar ljubeznjivši — V nebesih in na sveti! — Kdo da mi, grešnim' sinu, — Od tebe pesem peti? — O Jezus, tvoje sladko serce — Naj ljubijo, časte — Vse ljudstva, vsi jeziki, ■— Vse angelske verste". Ta polovica se po ginljivem napevu Riharjevem ponavlja pri vsakem odstavku, katerih je 16 v pesmi ter se v njih preslavlja serce Jezusovo pohlevno, krotko, ponižno, čisto, dobrotno, ljub-ljivo, sveto, dobro, ljubo, milo in sladko. — L. 9 ima pesem: Komu? L. 11: Solze (Sv. Joana križana) v 15 kiticah: „Gledal znad sterme višave — Sim babilonske vodice; — Grenke, oh grenke solzice — So mi rosile 'z oči. — Mislil sede sim, o Sijonl — V tvoje neskončne lepote, — Serce kipelo milote — V sladkim spominu na tč itd." — Str. 62 po psalmu 112: Laudate pueriDominum. — No. 20: 113. Davidova pesem: Izrael gre iz Egipta itd. v 23 odstavkih. — No. 36 kaže po čvrsti vsebini in premilem napevu priljubljeno pesem: K Marijnimu presvetimu Sercu, kateremu se v 9 kiticah priporočajo zapored duhovni, starši, nedolžni, otročiči, grešniki, umirajoči, duše v vicah, živi in mertvi vsi na pr.: 1. O Marija, naša ljuba Mati I Sprejmi v milostno Serce Verne vse, k' jih tvoje množ'ce Tebi dans perporoče. O Marija, o Marija! Ti imaš milostno Serce, K tebi, k tebi kopernijo Naše misli in želj6- Sveti križ 2. Vse duhovne, o Marija Mati! Sprejmi v milostno Serce; Naše duše vedno jih težijo, Naši grehi jih skerbe. O Marija, o Marija! Ti imaš milostno Serce; Spros', naj Bog duhovnam vsliši Njih molitve in prošnjd itd. po Hlasu jedn. k. — pesmica tudi v podobi križa str. 214 s prvim in poslednjim koncem: „Križ moj dragi — Vir preblagi! — — Srečin, kdor te je častil v življenju, — On odšel bo večnimu terpljenju." — Vsled Malavašičevih „Domorodnih listov" o Prešernu in Koseskem so Slovenci razpravljati jeli vprašanje, kateri izmed nju je prvak; tedaj pokloni v Zg. Danici 1851 št. 9 Svitoslav čestitko, kateri je Gr. Rihar zložil pomenljiv napev, Koseskemu in to glede na njegovo dotedanjo res izvrstno po-szijo in vzlasti na njegovo Visoko pesem: K 1. Krilatec nese znad oblakov V torilu zlatim vjenčno slavo, Iz vez, cvetic slovenskih znakov: Komu, komu bo vjenčal glavo? 3. „Krilatče dragi, duh nebesni!" Nekdo 'z otožnih pers povzame, „Prepevam dom, gorim ljubezni: „Naj vjenčik zali bode za-me!" 5. „Kar pervo ti dajalo slave, „Je drugo jo gredd kalilo; „Za to poišem druge glave, „Nad njo spraznit svitlo torilo". glej! na Jadru matke Slave zre se na slovenske krase, •r čuje tiho iz nižave k>eti svete, svete glase: o m u? -2. 6. 8. Oči se vpirajo v dražčico, Vmerljivih serca hrepenijo, Mnogter moli po nji desnico, Prošnje duhteče se glasijo. Krilat: — Ljubezin domačije „Je čustvo blago in ljubo nam; „Pohotni zdeh in spev naslije „Je sovski krič pred božjim tronam: Meglica žali svitlo lice U tem nebeščanu obdaje, Torilce v roci — čez gorice Pod nebam begne v tuje kraje. „„Sveto bitje! živi Bog ljubezni, „„Tebi samo čast in slava gre; „„Posvečeno v strahu in bojezni „„Posvečeno bodi tvoje imel 10. Krilatca gine to slovilo, Se zniža k njemu, ki ga poje, In reče: Pevc, ti nä častilo! „Ker i še š božjo čast, ne svoje". V nevezani besedi pa so njegovi spiski naslednji: Od krivoverstva, poslovenjeno iz Blahovesta; po Zagreb, listu: Nekaj od protestanške vere. Kaj je katolški duhoven? Zunaj katolike cerkve se ni zveličanja nadjati, iz slovesne češke verne ali dogmatike J. V. Jirsika. Iz popotvanke nekiga brankobrodskiga poslanca po „Wien. Kirchenztg." Kako zamorejo učeniki po deželi v učencih pretuhtovavnost zbuditi in se sami od njih kej učiti? — „Posebno razveseli učenik svoje male učence, ako jim take reči da izdelovati, s kterimi so persiljeni nekoliko misliti, pa vender de niso za nje pretežke. Ljudje po deželi se po zimi, ko imajo bolj čas, večkrat pomenkovajo, koliko p. kdo pozna lesov, trav, živin itd. Tudi učeniki bi prav storili, ako bi ukazali učencam p. enkrat, de naj vsak popiše imena vsih lesov, ki jih pozna, drugikrat vsih trav in želiš, drugikrat vsih živin in zverin, drugikrat vsih ptic, laznin, žuž, merčesov itd., zopet drugikrat vsih bolezin; vsih travnikov, njiv, pašnikov; vse dele voza, hiše, kozelca itd. To bi bile narodovne in domačinske naloge za učence, ktere bi z veseljem izdelovali; včasi bi doma cela hiša tuhtala, da bi več reči skupej spravili. Kar bi kteri napak zapisal, bi se mu lahko povedalo, de se tako in tako mora pisati. Kaj bi to več prida perneslo, kot marsikteri iberhaus, dektanda, pelitenc itd." (str. 54). — Kako zamore učenik svoje učenčke razveseliti in ob enim učiti. „Malo kaka reč otroke toliko razveseli, kakor podobe, zlasti kadar so še čedno malane . . . Zlasti potrebne bi bile podobe za svete zgodbe stare in nove zaveze, za keršanski nauk, za mnogotere skrivnosti sv. vere, iz življenja svetnikov . . . Potrebne bi bile bukve s podobami iz živalstva, rastlinstva, iz zemljinstva ali rudninstva ... V nemškim je že marsikaj tacih podobarij, ktere pa niso vse brez razločka za otroke, ampak z odboram in razločkam; v slovenskim dosihmal kaj taciga še nimamo . . . Nedavno so v Pragi na svitlo prišle troje bukve z obrazi iz otročjiga življenja . . . Vender morajo učeniki in sploh redniki posebno varovati, de otrokom kej taciga ne kažejo, kar bi tudi le od deleč sramožljivost žalilo . . . Otroci imajo bistre oči, vse vidijo in pretuhtujejo, in marsikej spazijo, kar odrašenimu še v misli ni itd. (str. 89)". Kratka zavernitev. „Nejeverski češki časnik „Slovan" v nekim piškavim dokazovanju terdi, de bi ne bila nobena vera prava in edinozveličavna. Na to mu pošten? „Vidensky Dennik" odgovori in pravi med drugim: Tako terdijo tudi protestanti, pa sko in skoz neravnosledno t. j. po slovensko, de sami sebi bunke po glavi dajejo itd." T) čvrsto dokazuje ter spominja Jeran grškega modrijana Platona, kateri je v svojih nau*h prišel najbliže krščanstva (str. 96). čednik da lep zgled keršanske ljubezni, po Blfio-vestu. Duh in čerka. Čudin tat. Glasilke (parole) vsih puntov od Adama do Proudbna po Vid. Denniku: „Bote kakor bogatini, kakor žlahtniki, kakor kralji, kakor bGOvi! (str. 110)" — Naloga katoliških Slovanov v Cerkvi. V „Wien. Kirchztf' pisatelj po jeziku, po rodu in domačiji Nemec primerno dokazuje, da naloga kafciškim Slovenom v Avstriji je: gojiti cerkveno vedo v domačem jeziku, narodno slovstvo c^kveno pospeševati ter krivovercem in razkolnikom z orožjem učenosti v ravno tem tfiku se nasproti staviti itd. „Katoliški Sloveni so jedro celiga cesarstva avstrianskiga, - je nas 15—16 miljonov — pa kje so in koliko najdem pri nas učilnic, koliko seme^, de bi bili se v i;jih učili rejenci v domorodnim jeziku skrivnosti in resnic božjigfrazodenja misliti in zglasovati? itd." — Molitev, de bi se vsi v Eno sv. verozedinili. Med možmi, ki delajo na to, je vzlasti goreč Oče Ignaci Spencer . . „Kait^ tiče nas 9. „„Tebi le spodobi se češenje, „„Tebi gre, de glasno vsih strani „„Te žival neskončno mergolenje „„De te duh in praha sin časti"". Slovène ali Slovane, naj bo nam perporočeno, se pri tih molitvah še posebej svojih ker-šanskih razločnih bratov na jugu in severu, namreč nezedinjenih Grekov, spomniti, de bi se tudi oni sprebudili in spoznali, kaj je v njih zveličanje . . Pogosto se sliši od silniga terpljenja, kteriga morajo katoličani med Serbljani prenašati . . Še veliko bolj žalostne naznanila od stanu katoličanov so se te leta iz Rusovskiga slišale itd." (str. 123). — Kakošno terpljenje Jezusovi nevesti krivoverci delajo. Katoličanje, pohujšljivih in krivo-verskih bukev in spisov se varujte! Kako bi se šole napravile. Napuhin in Ponižin. Nektere napake in pregrehe po Slovenskim p. Preslabo spoštovanje nedelj in praznikov; ponočevanje, predolge svatovske ali ženitvanjske gostarije, v noč; skupni spašniki, opuščanje nedeljske službe božje, prepiri med soseskami, napčno zaupanje samih nase in premalo zaupanje v Boga itd. (str. 140). Nekteri opomini zastran spoštovanja svetih krajev. Od misjonarja g. Knobleherja. Nove milosti za prijatle sv. roženkranca. Nekaj Voltairoviga. — Šolarjem v prevdark: Mladenič Aldrik. Mladim v zgled in posnemanje: Bogoljubni mladenčik Gotfrid. Cerkvene zapovedi so tudi božje zapovedi. Farno cerkev spoštuj in obiskuj ko svojo mater! Sveti-dan. Razdertje, razpertje in razpad luteranske cerkve na Meklenburškim. Nekteri odpiski iz spovedovanj sv. Avguština od njegoviga učenja v detinskih letih. Kako so Jezuiti mladost odrejevali (po Augsbg. Postztg. str. 205. 208 in 1. 1852 str. 6), — Prav mnogo je priobčeval letos iz misijonskih naznanil, v razgledu po svetu, kratkih zgledov za mladino itd.; posebej o društvu sv. Mohorja (str. 160. 191) in o bratovščini sv. Cirila in Metoda (str. 197) itd. To leto se je Danica prvikrat sporekla z Novicami, češ: „Ako nekteri šter-kovci ptičje gnjezdo razdero in z mladiči gerdo delajo, je to pregrešno; pa se nam tudi pregrešno zdi, ako ptujic, kakor so Novice pravile, iz tega prederzni sklep stori: Škoda za tako lepo deželo, s takimi prebivavci, ki vedno Boga v ustih imajo in na videz v cerkev hodijo (!!) — v sercu pa so polni hudobije (!!!)". To govorjenje — taka sodba je prehuda. „Na Nemškim . . . Češkim . . imajo bukvice zoper terpinčenje žival . . De bi Slovenci na videz v cerkev hodili, to je obrekovanje, ktero mora vsako pošteno uho žaliti, in zamore priti k večimu iz ust kakiga malopridnišiga Rongetoviga učenca itd. (str. 135). — Nato je dopisnik B—k v Novicah str. 180 dal „Odgovor Danici", češ: „Novice, ktere že skoraj 10 let kažejo, da so tako dalječ od Rongeta kakor od Ultra-montanizroa, že zamorejo same na sebi porok biti, da nič napčniga ne pride va-nje itd." A Jeran priobči potem zavoljo sporazumljenja v Danici „Odgovor na Odgovor", da Novice menda ne zaslužijo tega poklona; največi del njih bravcev je gotovo vernih in poštenih Ultramontancev, kajti : „kar psovavko ultramontanizem tiče, je sploh zuano, de dandanašnji tako imenovani zobraženi svet s tem imenam zabavlja vsim, kteri še po božjih in cerkvenih zapovedih žive, ali sploh, kteri so pošteni katoličani, kakor so p. dnevniški vitezi zbiraljše škofov v Wtirzburgu in na Dunaju, in v sto in sto druzih zadevah z Ultramontanci pitali itd." (str. 154). Zgodnja Danica. Katolški cerkveni list. Odgovorni vrednik in založnik: Janez Kr. Po ga čar. Natiskar: Jožef Blaznik v Ljubljani. — No. 51 pa 52 1. 1851 ima na čelu: „Naročevanje na peti tečaj slovenskiga katoliškiga časopisa Zgodnje Danice. . . V duhu in namenu, kakor dosihmal, želi „Zg. Danica" Slavce sploh in Slovence posebej ter vse obiskovati, kteri se za njo menijo . . . Okolišine so tako nanesle, de se bo vredništvo in založništvo za prihodnje leto spremenilo . . . Učenih zmožnost je obilno po Slovenskim; s sklenjenimi močmi se pa veliko stori . . . Odgovorna vrednika: Luka Jeran in Andrej Zamejc. Založnik: Jožef Blaznik. 4. Slovenska abecednica za otroke. V stari in novi pisavi. Spisal in na svetlo dal L. Jeran. V Ljubljani 1851. 8. - II. 1852. — III. 1857. 5. Lilija v Božjim vertu ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti. Po spisih sv. Alfonza Liguorskiga. S podobo. Na svetlo dala L. Jeran in A. Zamejc. V Ljubljani 1851. 8. 75. — II. 1852. — III. 1856. — IV. 1880. 8. 220. 6. Bukvice od presvetiga Imena Jezusa. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1851. 8. 36. (Ponatis iz Danice). — II. 1857. 7. Sveti Juri, serčni vojšak. Serčnim slovenskim mladenčem spisal L. Jeran. V Ljubljani 1851. 12. 59. - II. 1857. C. V. 1852. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. sebi sedmerko Jeranovih pesmi, in koj prvi list na čelu: Tudi ta tečaj ima v Posvečenje Zemlje in nebes Kraljica, Nad kerube vse češena! Tebi naša naj Danica Bode v slavo posvečena. K nov'mu letu pa z višave Nam pokaž' nebeško Dete, Naj otme otroke Slave Od nezgod hudo zadete. k novimu letu. 2. Vzem' jo pod peruti svoje, De Slovence razsvitljuje, Tvojga Sina slavo poje, Tvoje dvištvo oznanuje. 4. Greha spone naj zatare, Jenja milosti pravica, Zliva nove blagodare: Sprosi Božja Porodnica! IH S. Vedno peta ino gnana Ni per6 še zapisalo, Bodi imenu Jezusu Jezik še 'zgovoril ni; Aleluja in Hosana! čisto serce je okušalo Jezusu narslajšimu. Tvoje ljubeznjivosti. Jezus, vetrič tolažila! Sladki mir mi v dušo vej, De se slednič opočila V Tebi bo na vekomej (No. 3). Rožce dišijo, Lepo cveto, Glavce molijo K Bogu v nebo. Hvala Božja iz ust malih. Tičce po vejah Angelski kori Hvaljo Boga „Sveto" poj6, Cverčki ob mejah G1 o r i a gori Kličejo ga. Vedno ženo. Gloria Očetu 1 Gloria Sinu! V nebu, na svetu Svetmu Duhu! (No. 8.) VI. 10 se nahaja pesem: Za post — „Ne pozabi, ne pozabi: — Kar ti jame zibel teči, — Te preganja, človek slabi! — Lev peklenski, lev dereči" itd. — L. 21: Vojaška pesem na potovanju ali maršu: „U zmerzlini in vročini — Merimo čez hrib in log, — V gromu, tresku in dežini, — Naj bo žar ali srež okrog itd." — L. 23: Pošten vojak — »Vojak vesel je korenjak, — Kar prav ino spodobno je. — Čmer-nosti ne pozna vojak, — Ne zgraja, ne prepira se. — O tak, o tak — Je vsak pošten vojak itd." — L. 47: Božje oko. Po geslu: Vse je očitno in odperto očem Gospodovim. Hebr. 4. V osmih kiticah: „Naj stojim na zemlje lici, — Al me skriva njena sreda, — Skriti se ne da Pravici: — Božje oko povsod me gleda itd." — Prosto je v tem letniku poročal Jeran najprej o in i sij onih in bratovščinah p. Srednjoafrikanski misjon (Zagreb. L.). Društvo za spreobernjenje vsih krivover-cov — O. Ignaci Špeucer. Društvo sv. Cirila in Metoda, sv. llermagora, družba Jezusoviga Detinstva (str. 4). Sveto leto. Pismo dr. J. Knobleherja. Postave Mariine družbe v prid kat. misiona v srednji Afriki. Nabirki za Afrikanski mision. Zatiranje katoliške cerkve na Rusovskim. Zgled modriga učenca. Sv. Apian, spričevavec v palestinski Cesareji. Beseda Slovencam (1. 9) o vzvišanju Novomeške gimnazije po vabilu prevzvi-šenega knezoškofa Antona Alojzija. V dan sv. Cirila in Metoda, slovenskih apostelnov (1. 10): Nekoliko od njunega življenja, gerške razkolnije (po Blahovestu), o molitvi za spreobernjenje Rusije in za zatrenje razkolništva slovanskiga po bukvicah: „Union de prières pour la conversion de la Russie et 1' extinction du schisme chez les peuples Slaves. Bruxelles. 1851." „In čudno zarés je, piše Svitoslav, de ravno ta čas, ko se je na Slovenskim misel za društvo ss. Cirila in Metoda jela utrinjati, se je imenovani glas deleč od Slovenskiga po nekim tujcu v ravno ta namen zaslišal. Tudi on svetuje molitev, svete maše, obhajila, devetdnevne molitve, roženkranc, pokorila in vsa-ktere dobre dela, in pa vse to pod obrambo ss. Cirila in Metoda (1. 11)". — čvrst je spis: „Moč klasiškiga slovstva v vedo in besedo novših časov" (str. 25—42) po knjigi, spisal J. Gaume, kjer proti koncu Jeran pravi: Ako se tudi kterikrat opomni, de to — zreki gerških in latinskih klasikov, iz bajeslovja ali mitologije — ni keršansko, de le neverniki so tako mislili in učili, je vender pri vsi previdnosti grintovi sad tacih neverskih laži in zmot in zlasti pogostiga branja enačili del: oslabljenje keršanskiga okusa, zgubljenje veselja do razodete resnice, pešanje vere in velikrat verna vnemam ost, kije pri tako imenovanih zobraženih dandanašnjih časov ognjena uima, ujedajoč červ, nakazin in predkazin časne in večne nesreče ... To se vidi posebno iz peresa nekterih pisavcov, kteri, ako se jim naključi kej v keršanstvo tikajo-čiga pisati, pišejo tako dremotno in otožno, de vsaki lahko razvidi, de jim ne izhaja iz serca. Ako se zalete pa v malikovavsko bogočastje, jim pero tako medeno teče! . . . Ali nismo brali že celo v Slovenskim perkazkov, v kterih je viditi, kakor de bi se pi-savcu po nekdajnim malikovavstvu zdéhalo, in kakor de bi miloval mališke štore, ki so se mogli ogniti darilnikam Edinorojeniga Očetoviga itd. (Prim. Hus, Žižka!)". — Kaj misli Abraham a s t. Klara o Jezuitih? . . „Meni se Jezusovo društvo zdi, kakor orehovo drevo. Kolikor več to drevo sadu obrodi, toliko hujši ga samopašni dečaki s krepelmi natepajo itd. (str. 43)". Osvobodovanje zamork po Hlasu jed. katol. Marija — jutranja zarja (str. 75—77). Dr. A. Radlinsky. Namen, potreba in dobrotnost sedanjiga svetiga leta. Tovarštvo angelskiga mladenča sv. Alojzja. Le Božja milost je še naše zavetje. Dvanajsteri apostelčki v Kartagi. Nekaj od združevanja latinske in greške cerkve po „Univers-u". Krivoverske in Božje sodbe (str. 146). Omikanost brez keršanstva. Na Marij no prošnjo se spreoberne mlad nejeveric današnjih časov, spačen z branjem škodljivih bukev. Mnogo nravnopodučnih zgodb in zgledov, brezbrojno poročil v razgledu po kerš. svetu itd. Bil je tudi poverjenik društva sv. Mohorja, katero je marljivo priporočal in razširjal, kakor družbo ss. Cirila in Metoda. Resnobniše od lani se je sporekla Danica zNovicami letos in to : a) Novice nekaj šipljejo g. J. Peršeta, ki je v Danici št. 23 terdil, da krompir zato gnjije, ker so ga ljudje okleli, ter so radovedne, kje bo g. P. vzroka grojzdne gnjiline iskal, ker ljudje vina, kolikor je znano, niso nikdar preklinjali, marveč mu preveliko čast z besedo in v djanji skazovali? „Danica t. j. L. Jeran po besedah sv. pisma (Modr. 11, 17) pravi, de P. ne bo po vetru mahnil, ako za besedo prime in reče, de grozdje bi utegnilo ravno za to gnjiti, ker so ljudje vinu preveliko čast z besedo in v djanju skazovali in mu jo skazujejo . . . Kteri pa de je tisti pervinski natorni vzrok gnjiline pri grozdju ali korunu, kteriga čeznatorni Bog v en in drugi sad vsadi, nas preveč natorne ljudi postrahovati, s tem se nar učenejši glave zastonj belijo, kaj že le ljudski učenik (str. 120)?" — b) Jeranu vest ni pripustila molčati na „Odperto pohvalno pismice g. pisatelju potopisov po Slovenskim in Laškim" (Novic. str. 347), češ, radi bi bili vidili — iz verniga in nravniga ozira — od taciga popotnika (M. Verne) po takih deželah več čutila in spoštovanja za keršanstvo, manj za ajdovstvo (str. 184). — Ta „prijazni" napad pa Novice slavnimu vredništvu Danice imenujejo bombo, češ, če bi nam treba bilo iz omenjeniga verniga in nravniga ozira še kedaj v šolo hoditi, naj nam za zlo ne vzame, ako k nji ne pridemo, še manj pa slavni g. pisatelj potopisov . . gremo svojo pot, ktero že delj časa hodimo, kakor Danica, in reči smemo, vseskozi kristiansko in pošteno itd. (str. 372). — Nato vredništvo Zg. Danice odgovori dokaj rezno ter naposled pravi: „De ste stareji mem nas: poštenje! — iz serca Vam Matuzalemovo starost pervošimo; to pa Vam vender v ti reči druge pravice ne da, kakor če Vas bomo tudi vprihodnjič, kakor dozdaj — vikali. Kar pa „v šolo k nam" tiče, bi bilo modro storili, ako bi bili molčali; — to naj bo rečeno, de v osebnosti ne zajdemo, in ko smo že inimici causae, de amici perso-nae ostanemo (str. 192)." — Po vsem tem Novice v poslednji besedi Danici (str. 380) oponašajo, da se mlado (!) vredništvo kakor stara (?) babica lovi za zadnjo besedo in da ne besedice več ne govorijo o ti pravdi, ktere tihi začetek je že bila ozdravljena zamaknjena in posekana smreka! — „Danica bo izhajala v tem duhu, kakor dozdaj; ako pa imajo morebiti častiti bravci kake posebne želje, jih prosimo razodeti, se bo jim vstreglo, kolikor bo le moč" — pravi v povabilu na naročilo za prihodnje leto vredništvo in založništvo. — 8. Stezica v nebesa. Bukvice pridnim otrokam namesto podobic. Na svitlo dala L. Je ran in A. Za m ejc. V Ljubljani 1852. — II. Stezica v nebeško domačijo z lepo podobo sv. Alojzija. 1853. — III. 1883. 9. Ker krnski junak ali molitvene bukvice ga slovenske vojake in sploh za katoliške mladenče. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1852. 12. 216. - II. 1886. - Poročilo o pošiljatvah za „Prvo slovensko stalno učilsko razstavo" „Pedagogiškega društva" v Krškem. (Dalje.) Dela iz Dunajske šolske delarne: Učitelj J. Bezlaj je razstavil 6 listnatih ornamentov (modelov) od malca (gipsa), model rimskega groba iz Neviodunuma in 20 lesenih izdelkov, namreč: Cvetično podporo, razpenjalo za metulje, podstavo za cvetice, podstavek, kimalo, predstavljače labiluo ravnostežje, grebljico, zloženi okvir, 9 raznih lesenih vezi kot modele tesarskih del, stojalo za slike, kolo na vretenu, vodomet, model sesaljke, ostrešje (cimper). Učitelj A. Žumer je razstavil svoje izdelke iz kurza v šolski delarni na Dunaji in sicer A) iz kartonaže: a) Ploskve (obnovljene in prevlečene): 1. kvadrat, 2. trikot, 3. šesterokot, 4. krog, 5. šolska mapa. b) Geometr. telesa: 1. kocka (modčl), 2. škatljico za minerale (vporaba), 3. posoda za tinto (vporaba), 4. prisma (model), 5. priprava za vzgojevanje gosenic (vporaba), 6. škatlja za mineralog. zbirko (vporaba), 7. škatlja za peresa in svinčnike (vporaba), 8. priprava za razkazovanje lomljenja žarkov (vporaba), 9. škatlja za zbirko metuljev (vporaba), 10. piramida (model), 11. priprava za razkazovanje električne moči (vporaba), 12. shramba za pisalno orodje (vporaba), 13. panorama (vporaba), 14. cilinder (uiodel), 15. kamera obskura (vporaba). B) Iz lesnega dela isto, kar je razstavil g. J. Bezlaj. Iz Lvovske šolske delarnc je poslal učitelj A. Leva k sledeče otroške lesene izdelke: kačko, peresnik, držalo za pisalni kamenček, cvetično podporo, zob od grabelj, tablico za ključe, nožni roč, kljuko za perilo, roč za dleto, papirni rezalnik, nasadilo za kladivo, kvadratno ravnilo, obešalo, podstavek za cvetične posode, metrično ravnilo, leseni pokrov, rezalno desko, stojalo za cvetice. Sledeče starinske najdbe iz Neviodunuma razstavil je J. Pečnik iz Krškega: Razne posode (urne), razno rimsko opeko, glinaste cevi od rimskih toplic in vodovoda, grobne opeke, kose rimskega zidu z okrasjem, več glinastih svetiljk itd. G. OcennLa,- „Metodika prostoročnega črtanja za obče pučke in gradjanske škole" se imenuje 198 strani obširna knjiga, ki jo je izdal „Hrv. pedag. književni zbor" ter spisal Gjuro Kuten „učitelj višje djevojačke učione u Zagrebu". V tej knjigi so opisane jako zanimivo in obširno razne risarske metode in zgodovina risarskega pouka, potem črtanje po naravi in modelih ter risanje vzorcev za ročna dela na dekliških šolah. Knjigo krasi tudi 26 slik, in mi jo toplo priporočamo vsem slov. učiteljem v koristno porabo, kajti v slovenskem jeziku še nimamo tako obširne metodike za risanje. B. Slavni odbor „Glasbene Matice" v Ljubljani je blagovolil „učilski razstavi" Pedagogiškega društva na Krškem doposlati vse do zdaj izdane muzikalije, za kar smo mu jako hvaležni. Naša učilska razstava se je s tem zdatno pomnožila. Tu naj navedem po vrsti vse skladbe: a) Zvezek I. (obsegajoč: 1. Nedved „Mili kraj", moški zbor; 2. Ipavic „Danici", za samospev in brenčeči zbor; 3. Fo°rster „V tilii noči", čveterospev in Gerbic „Mojemu rodu", moški zbor); b) Zvezek II. (obsegajoč l.Foer-ster „Slava Slovencem", moški zbor; 2. Nedved „Moja rožica", čveterospev; 3. Stoeckl „Opomin k petju", moški zbor in Foerster „Svet", moški zbor); c) Zvezek III. (obsega samo: Stoeckl „V spomin Antonu Janežiču", o slovesnem razkritji spominka v Lešah, dne 13. augusta 1876 1. — za moški zbor z osmo- in samospevom za bariton); d) Zvezek IV. (obsezajoč: 1. J. Skraup „Kje dom je moj", moški zbor. 2. Jos. Fabian „Prošnja", čveterospev. 3. Em. Vašak „Dom moj", moški zbor. 4. Kam. Mašek „Pri zibeli", čveterospev. 5. A. Foerster „Milica", čveterospev. 6. A. Haertl „Večerna", čveterospev. 7. A. Nedved „Pozdrav", peterospev. 8. Dr. B. Ipavic „Vojaška", moški zbor. 9. Dr. B. Ipavic „Brezi jadra", moški zbor. 10. J. Fleisch-man „Pod oknom", čveterospev in 11. dr. B. Ipavic „Domovini", dvospev in moški zbor.) e) Zvezek V. (obseza: 1. Dr. B. Ipavic „Napitnica". moški zbor; 2. Dr. B. Ipavic „Lepa Anka", čveterospev; 3. F. Stegnar „Oblakom", za bariton in zbor; 4. A. Foerster „Slavček", moški zbor s čveterospevom; 5. A. Nedved „Prošnja", moški zbor; 6. D. Fajgelj „Grajska liči", moški zbor s čveterospevom; 7. A. Nedved „Vodniku", moški zbor s čveterospevom; 8. D. Fajgelj „Slovenec", moški zbor s čveterospevom in 9. Gregor Rihar „Žalosten glas zvonov", čveterospev; f) Zvezek VI. (obseza pesmi za sopran, alt, tenor in bas: 1. „Roža", 2. „Na liribili", 3. „Tak si lepa", 4. „Želja", 5. „Zakaj me več ne ljubiš ž", 6. „Ob polnoči", 7. „Narodna", 8. „Na tujem", 9. „Čuj! ostra borja", 10. „Vse mine" in 11 „Občutki" — vse uglasbil dr. B. Ipavic). g) Zvezek VII. (obseza: 1. K. Mašek „Sanja", čveterospev; 2. Gj. Eisenhut „Y naravi", moški zbor; 3. F. Stegnar „Na gomili", moški zbor; 4. Dr. B. Ipavic „Zapuščena", čveterospev; 5. V. Lichtenegger „Lepa naša domovina", moški zbor in 6. Jos. Vašak „Slovan", moški zbor.) h) Zvezek VIII. (obseza: 1. F. Maver „Tičica gozdna", čveterospev; 2. Dr. Gust. Ipavic „Mornarska", zbor; 3. Kam. Mašek „Lovska", zbor; 4. Kam. Mašek „Strunam", zbor; 5. Kam. Mašek „Lahko noč", čveterospev; 6. A. Foerster „Samo", zbor in 7. A. B. Towačowsky „Sporočilo", zbor.) i) Zvezek IX. (obseza: F. Hlavka „Ukazi", čveterospev; 2. D. Fajgelj „Na gomili", zbor, čveterospev in tenor-solo; 3. P. A. Hribar „Nagrobnica", zbor; 4. Gj. Eisenhut „Moja ljubav", čveterospev; 5. Gj. Eisenhut „San", zbor in bariton-solo; 6. dr. G. Ipavic „Večernica", zbor in tenor-solo; 7. K. Mašek „Za Hrvate", zbor; 8. D. Fajgelj „Gorska cvetica", čveterospev; 9. K. Mašek „Planinar", zbor; 10. K. Mašek „Kranjska dežela", zbor; 11. A. Knitl „Žežuliuka", zbor; 12. P. A.Hribar „Brain-bovska", 13. I. pl. Zajec „U boj", zbor; 14. N. Stoss „Mojemu n&rodu", čveterospev in 15. D. Fajgelj „Ljubezen (lo doma", zbor.) j) Zvezek X. (obseza: 1. BI. Potočnik „Zvonikarjeva"; 2. A. M. Slomšek „Veselja dom"; 3. „Pastirska" (napev narodni); 4. I. Fleischman „Pod oknom" (solo za I. bas poljubno) in 5. „Popotnik" (napev narodni) k) Zvezek XI. (obseza: A. Nedvedov „Vojaci na poti", zbor). 1) Zvezek XII. (obsega: A. Nedvedove: 1. „Zvezna", zbor; 2. „V ljubem si ostala kraji", zbor; 3. „Pod oknom", za tenor-solo in zbor, 4. „Slovo", čveterospev.) m) Zvezek XIII. (obseza A. Foersterjeve: 1. „Pjevajmo", zbor; 2. „Pobratinija", zbor; 3. „Bohinjska", zbor; 4. „Zdravica", zbor; 5.„Napitnica", zbor; 6. „Nočni pozdrav", čveterospev; 7. „Njoj", čveterospev in 8. „Sokolska", zbor.) n) Zvezek XV. (obseza: A. Foersterjev „Njega ni", čveterospev.) o) Zvezek XVI. (obseza: 1. Hrab. Volarič „Slovenski svet", ti si krasen, zbor; 2. Gj. Eisenhut „Ti", čveterospev; 3. Dr. B. Ipavic „Planinska roža", zbor; 4. D. Fajgelj „Pobratinija", zbor; 5. Gj. Eisenhut „Uspavanka", čveterospev; 6. D. Fajgelj „Opomin k petju", zbor; 7. Ant. Bazinger „Za gore solnce zahaja", zbor in bariton-solo; 8. K. Mašek „Kaj bi mi srce ogrelo", zbor; 9. D. Fajgelj „Molitev za slovenski rod", zbor in 10. Kousta Gahoda „Dievča, divča čo že to maš?", slovanska narodna, čveterospev). p) Zvezek XVII. (obseza: tri A. Nedvedove 1. „Oblakom", 2. „Na goro", 3. „Nazaj v planinski raj", za četvero in petero glasov.) r) Zvezek XVIII. (obseza: tri A. Foersterjeve 1. „Ah ni li žemljica krasna" Ž, 2. „Domovina" in 3. „Naše gore" za čvetero in petero mešanih glasov.) (Dalje prih.) Društvo učiteljev in šolskih prijatejev okraja Lo ga tskega izdalo je lično, trdo vazano knjižico: „Popis slavnostlj, katere so se priredile v Logatskem političnem okraji 1888. 1. v proslavljenje štiridesetletnice vladanja Nj. Veličastva presvetlega cesarja Frana Josipa I. Uredil Vojteh Ribnikar, nadučitelj v Dol. Logatcu in predsednik „Društva učiteljev in šolskih prijateljev Logatskega šolskega okraja". Knjižica ima 94 str. in opisuje prelepo slavnost v Logatci, potem v Begunjah, na Blokah, v Cerknici, črnem Vrhu, Godoviči, Hotederšici, Idriji, Ledinah, Loži, Planini, na Rakeku, v Rovtah, Starem Trgu pri Ložu, pri Sv. Vidu, na Unci in v Žireh. Knjižica, ki bode prav umesten spomin na štiridesetletnico, dobiva se pri g. nadučitelji V. Ribnika rji v Dol. Logatci po 55 kr., po 60 kr. franko po pošti. „Kolo". Broj I. — Za glasovir glasbotvorio Franjo Miroslavov Kalski. Ciena 1 for. Vlastila naklada. Tiskao R. Milic u Ljubljani. — Skladba, katera obseza osem tiskanih strani velikega for- mata, namenjena je salonu. Živahni in počasni tempo se menjata, poleg krepkih akordov so mični motivi; sploh nam vse prijetno ugaja. Radi jo priporočamo izobraženemu igralcu na glasovirju. Tisk je prav lep in razločen. S © | i @ L Iz Štajarske. Tovariši dragi! Srčne naše čestitke za leto 1889! Narodnemu šolstvu in razvitku Vaše učiteljske individualnosti otvorili so na najvišem mestu vrata na stežaj. Dobili ste cvet učiteljstva za svoje okrajne nadzornike. Imena: Leveč, Tomšič, Gab r še k, Žumer i. t. d., zaslužna za razvoj literature naše, nam svedočijo, da si bodo pridobila zaslug i za napredek učiteljstva in šolstva na Kranjskem. Srečni Vi! Vam se je uresničilo geslo Stanko Vrazovo: «Iz naroda za narod!» Med svojimi ste svoji! Na Vas je torej sedaj vrsta, da se ogledate v zrcalu teh odlikovanih imen, da se oklenete z vsem zaupanjem svojih novih nadzornikov. Pedagogiško naše polje bode treba marljivo orati. Slava, slava dičnemu «Pedagogiškemu društvu», katero nam je za svojega obstanka pomnožilo pedagogiško literaturo. Skrbeti bode treba za «knjižnico za mladino», za duševno hrano nežnej mladini. Ustanoviti nam je v vsakem okraji posebno učiteljsko društvo; kajti le tem načinom se bode učiteljstvo tudi v ožjem krogu izobraževalo, zastopalo svoje koristi, pestovalo kolegijalnost ter v obče delovalo na razvoj šolstva. Hvala Bogu in «srieči junačkoj», da se je ustanovila «Zaveza slovenskih učiteljskih društev»! V slogi je moč! Složni bodimo torej, na