PSIHOLOŠKA OBZORJA
Dušan RUTAR
sTiuiirriii^
SUBJECT AS AN INTERMEDIATE STRUCTURE
POVZETEK
v
w našem prispevku k teoriji subjekta smo poskušali orisati analitični koncept identifikacije, ki jo moramo jasno ločiti od subjektivizadje. Identifikacija je bistveno rezultat anksioznosti, medtem ko je subjektivizacija z one strani sleherne identifikacije, kot vzpostavljanje distance med objektom želje (a) in jazom. Subjektivizacija je možna le, če subjekt izolira ta objekt v odnosu do jaza in se pojavi le tedaj, ko subjekt postavi objekt na mesto ideala jaza.
Kot naš prispevek k praktikam vmesnih struktur smo na kratko omenili tudi koncept Evropske mreže za neodvisno življenje.
ABSTRACT
In our contribution to the theory of subject, we've tried to give an outline of an anlitic concept of identification which should be dearly distinguished from subjectivization. Identification is essentially the result of anxiety, mean-while the subjectivization is something beyond any identification, as the creation of distance between the (a) and I. Subjectivization is only possible if the subject isolates the object in the relation to the I and it only occurs if the subject puts the objed in the position of his ego-ideal.
The concept of European network for independent living, as our contribution to the practice of intermediate structures, was also briefly mentioned.
i^aša izhodiščna teza je seveda karseda preprosta, kajti tudi način razumevanja odnosa med posameznikom in institucijo je običajno (avtorji po pravilu postavljajo - bona fide, vztrajno ponavljajo - na eno stran posameznika, na drugo stran pa institucijo, ki skupaj z mistiko svečenikov, ki so posvečeni v misterij teorije, izvaja nad posameznikom svojo ortope-dagogijo) skrajno poenostavljen in se ujema s pop-ideali-stičnimi in zadnjimi modnimi kriki, ki hočejo vedno znova biti obetavni, realni, če že ne kar pravi in edini uresničljivi. Takšno razumevanje "tretje poti" med dvema (neustreznima) ekstremoma - v tem primeru totalne institucije na eni strani in/ali casework na drugi strani - je po našem mnenju skrajno sumljivo in mora biti deležno naše neusmiljene kritike in ostre zavrnitve, saj v svoji naivni obliki predstavlja škandalozno razumevanje Heglove dialektike. Skušali bomo pokazati, da psihoanaliza kot partikulama praksa razvije univerzalni koncept subjektivizacije, kar pomeni, da razvije način, s pomočjo katerega se subjekt afirmira kot simbolno bitje. V kateri insfituciji subjektu to uspe, navsezadnje sploh ni pomembno, ali drugače rečeno, institucija, ki tega prehoda ne omogoči, je ideološka.
Kot že rečeno, je naša teza zelo enostavna: subjekt je istočasno tista struktura, za katero so narejene vse institucije, in moment, ki sploh omogoči delovanje teh institucij. To pomeni, da je natanko subjekt vmesna struktura, kajti brez njega ne bi bila možna nobena praktika, ali še ne koliko natančneje rečeno: subjekt je pogoj in učinek
institucij. Ko govorimo o institudjah, seveda ne mislimo na ustanove (naj bodo totalne ali ne), ampak na praktike, strategije in tehnologije, ki so vedno praktike in tehnologije podrejanja (subjektivizadje), kar preprosto pomeni, da se izmed velikega števila možnosti, skozi katere se subjekt lahko realizira kot takšen, vedno realizirajo samo nekatere. Ob tem seveda lahko odmerimo - imenujmo jo tako - tehnologijo izključitve, kajti tisto, kar ni bilo realizirano, ni bUo takšno zgolj slučajno. Tako je vedno, zato Foucault, ta veliki raziskovalec tehnologij izključevanja, upravičeno vztraja pri tem, da je eni oblastni strategiji mogoče postaviti po robu samo drugo oblastno strategijo. Foucault je namreč prepričan - in to tudi prepričljivo dokaže -, da je potrebna predvsem analiza skritih predpostavk vsake strategije in praktike, pa naj ta hoče biti še tako razsvetljena. Boj proti skritim predpostavkam je osnova vsem trem oblikam boja, ki jih razvija Foucault.^ Teorija subjekta je zato obetavno izhodišče in realen pristop k analizi oblastnih strategij.
V našem prispevku bi tako radi pokazali na nekatere elemente psihoanalitične teorije, ki že omenjeno dialekti-ko ustanove in posameznika pervertira na najbolj radikalen in produktiven nadn. Pri svojem dokazovanju se bomo oprli na znameniti Lacanov tekst iz leta 1945, ki ga je naslovil "Logični čas in zatrjevanje vnaprejšne gotovosti. Novi sofizem".^
Začnimo z nekim drugim Lacanovim tekstom iz leta 1967, v katerem na nekem mestu Pravi naslednje: "Ko bo psihoanaliza položila orožje pred naraščajočo brezizhod-
1 Ci. Foucault, M., Vednost-oblast-subjekt, (ured. Mladen Dolar), Ljubljana, Krt 1991, glej zlasti Spremno besedo M. Dolarja, str. VI1-XXXV.
2 Foucault govori o treh bojih: boj proti oblikam dominacije, boj proti oblikam izkoriščanja in boj proti tistemu, kar individue veže nase in jih na ta način podredi drugim. Cf. Foucault, M., Subjekt in oblast ibid., str. 103 -120.
3 Lacan, J., Ecrits, Paiis: Editions du Seuil, 1966, str. 197-213.
HORIZONS OF PSYCHOLOGY
nostjo civilizacije... bo nekdo Kdo? ... ponovno pretresel opažanja, do katerih sem prišel v svojem delu."^ Kot opozarja Miller, je v tem stavku ključnega pomena besedica "ko", kajti Lacanzapiše: "Kobo..." in ne: "Če bo...".
V atmosferi amerikanizacije psihoanalize se moramo seveda vprašati, o katerem psihoanalitičnem orožju govori Lacan. Katero je tisto orožje, ki ga bo psihoanaliza položila pred naraščajočimi zahtevami civilizacije?
Tukaj se lahko neposredno navežemo na H. Marcuseja in njegovo opredelitev razlike med kulturo in civilizacijo.^ Civilizacijo je Marcuse razumel kot univerzum, v katerem prevladuje manualno delo, pomemben je deloviu dan, delo, kraljestvo nujnosti, narava in operativno mišljenje, medtem ko so za kulturo značilni intelektualno delo, počitnice, prosti čas in lagodnost, kraljestvo svobode, duh (Geist) in neoperativno mišljenje.^
Marcusejeva teza je seveda v tem, da civilizacija vedno bolj asiniilira kulturo in ji jemlje njen naboj in ostrino.
Iz povedanega je jasno, zakaj Lacan govori o naraščajočih pritiskih civilizacije, zato si oglejmo psihoanalitično orožje, o katerem je prvi seveda spregovoril in ga tudi razvil Freud.
Vrnimo se k Lacanu in njegovemu tekstu iz leta 1945. V njem govori o nečem, kar bi sodobni avtorji, ki se ukvarjajo s teorijo iger, imenovali "zapornikova dilema". Imamo tri zapornike, ki so torej podvržeru totalni instituciji, kijih žeU upravnik vplesti v igro, v kateri bi si eden z zmago izboril pot na prostost. Zapornikom reče, da ima tri bele in dva črna diska. Vsakemu zaporniku namerava med ramena namestiti enega, in sicer tako, da sam ne bo mogel ugotoviti, kateri disk nosi. To bosta seveda lahko videla samo druga dva zapornika. Tisti, ki bo prvi ugotovil, kateri disk nosi na plečih, naj stopi iz sobe in logično dokaže, zakaj nosi disk, za katerega verjame, da ga nosi. Če bo pravilno dokazoval, bo prost. Upravnik sedaj namesti vsem trem zapornikom beli disk. R. Samuela, kije analiziral Lacanov tekst,'' je razdelil, tako kot Lacan, sofizem v tri logične časovne termine: (1) instanco pogleda, (2) čas za razumevanje, (3) trenutek za zaključek.^
Logično vzeto obstajajo samo tri možnosti/kombinacije: (1) vsi trije diski so beli, (2) dva sta bela, eden je črn, (3) dva sta črna, eden je bel.
V prvem časovnem obdobju vsi trije zaporniki vidijo po dva bela diska, zato logično izključijo tretjo možnost. Vsi trije torej naredijo isto logično izključitev. V tem času, ki je čas pogleda in logične izključitve, problem seveda še zdaleč lu rešen, pokaže pa se, da ni pomembno samo to, kar sub ekt vidi, ampak je pomembno - nemara je še pomembnejše - tudi to, česar ne vidi. Zaporniki namreč ne vidijo izključenih črnih diskov. To je torej začetni čas, v katerem se artikulira problem. Z artikulacijo problema, ki je povezan z izključitvijo (foreclosure), je povezana temeljna fantazma subjekta, kajti le-ta ne ve, kaj Drugi
želi od njega, ali drugače povedano, pacient ne ve, kaj Drugi (analitik) v analitičnem procesu želi od njega. Lahko bi rekli, da postane pacient zaradi tega nekoliko anksiozen, jasno je tudi, da želja nikoli ni nekaj transpa-rentnega, zato pogled, pa naj bo še tako natančen, ne zadošča. Z njim si subjekt ne more pomagati, zato je potreben naslednji korak - čas za razumevanje.
Vsi trije zaporniki sedaj razmišljajo takole: če bi bil jaz črn, bi druga dva vedela in se ne bi obotavljala sebe prepoznati kot belega. To imenuje Lacan intuicija, kajti subjekt razume več, kot mu igra neposredno omogoča. Vendar je vsak izmed treh subjektov ujet v obsesivno razmišljanje, kajti nihče od njih ne reagira, zato vsakdo skuša doumeti, kaj mislita in vidita druga dva. To je torej tudi faza recipročnosti, kajti subjekt prepoznava sebe le skozi atribute, kijih odkriva v drugih dveh. Medsebojno preslikavanje je tudi igra agresivnosti, rivalitete in zavidanja. Za obsesivnost pa sta značilna oklevanje in dvom in natanko to se zgodi v igri. Zakaj? Nihče ne reagira zato, ker se zaveda, da ga druga dva gledata. To pa pomeni, da se boji možnosti, da morda prav nosi črni disk. Takoj se moramo vprašati, kaj ta disk pomeni. Sa-muels pravi takole: disk predstavlja tisto, česar subjekt ne more videti ali razumeti, povzroča pa določeno stopnjo anksioznosti.^ In nadaljuje: "Misel, "Jaz sem črn", je ideja, ki anticipira najhujšo možno situacijo. V tej strukturi imamo čisto opozicijo med narcistično zahtevo po miru, ljubezni in razumevanju ter nezavedno željo po utrditvi smrti Drugega.''
Sedaj že lahko slutimo, kaj pomeni tretji logični čas, ki je čas odločitve, ta čas pomeni izsiljeno izbiro, s katero se posameznik postavi nad medsebojno zrcaljenje in anksi-oznost zaradi anticipirane katastrofe. Izsiljena izbira pomeni vel, v katerem se subjekt afirmira v simbolnem redu kot simbolno, tj. govoreče bitje. Do te afirmacije pride tako, da se subjekt odloči. Na ravni medsebojnega narcističnega Jaz - Ti odnosa in zrcaljenja igrajo glavno vlogo fantazma (S a) in nezavedna verjetja, zato ni čudno, da nas na tej točki Lacan napoti k branju Freudovega teksta "Množična psihologija in analiza jaza", v katerem Freud pokaže, da vsaka socialna relacija temelji na ljubezenskem odnosu, ki se drugače imenuje transfer.
Subjekt torej nima izbire, spozna lahko le to, da sam ru luč pozitivnega, daje torej le nekaj strogo potencialnega. To je prvi korak k oblikovanju identitete. V naši igri se to zgodi tako, da zapornik postavi črni disk na mesto svojega ideala jaza, kar mu seveda pove, da je sam bel. Čriu disk je v tem primeru objekt želje (objekt petit a). Objekt želje je seveda hkrati tudi vzrok želje, zato je identifikacija v našem primeru (Jaz sem bel) istočasno tudi sprejetje kastracije, tj. dejstva, da subjekt polne identitete ne more doseči. Temu ustreza tudi konec analitičnega zdravljenja, ki predstavlja separacijo kot spremembo v statusu subjekta. Subjekt s tem preneha biti potencialno želeči subjekt in postane subjekt želje.*
1 Cit. po Miller, J.-A., A Reading of Some Details in Television in Dialogue with the Audience, Berbadr College, New York, April 1990, Newsletter of the Freudian Field, Spring/Fall, 1990, Vol. 4, No 1&2, str. 4-30.
2 Marcuse, H., Remarks on a Redefinition of Culture, Daedalus, Vol. 94, No. 1,1965, str. 190-207. Cf. Marcuse, H., Some Social Implications of Modem Technology, Studies in Philosophy and Social Sciences, Vol. IX, 1940/41, str. 414-439.
3 Marcuse, H., Remarks..., str. 192.
4 Samuels, R., Logical Time and Jouissance, Newsletter of the Freudian Field, Spring/Fall 1990, Vol. 4, No. 1&2, str. 69-77.
5 Ibid., str. 70.
6 Ibid., str. 72.
7 Ibid., str. 72.
8 Ci. Fink, B., Alienation and Separation: Logical Moments of Lacan's Dialectic of Desire, Newsletter of the Freudian Field, Spring/Fall 1990, Vol. 4, No. 1&2, str 78-119.
PSIHOLOŠKA OBZORJA
Subjektivizacijo v tem drugem pomenu besede bomo zato razumeli strogo heglovsko. Hegel je v "Znar\osti logike" pokazal na pravo naravo subjekta; subjekt je prazna množica, ki transformira nič v nekaj s tem, ko ga (nič) označi oz. zastopa.^ To je tudi osnova za radikalni optimizem glede novih oblik subjektivnosti, ki pomenijo tudi izhod iz kapitalizma.
Radikalni optimizem je sijajno predstavil E. Laclau v svojem prispevku z naslovom "Nova razmišljanja o revoluciji našega časa" } Laclau v tem prispevku predvsem razmišlja na način, ki z milimetrsko natančnostjo pokaže na pomembnost tega, kdo ima besedo. Na razmerja moči torej. Moč subjektivizadje leži natanko v sposobnosti, da rekonceptualizira in redéfinira možnosti lastnega obstajanja, ali nekoliko drugače rečeno, subjektivizacija kot nekaj docela kontingentnega pokaže prav na kontingent-no naravo vsake "objektivnosti", kar pomeni, da subjektivizacija kot vedno novo in drugačno razumevanje historičnih situacij, v katerih je subjekt možen, predstavlja smrtonosno orožje za sedimentacijske praktike in strategije, ki skušajo zamrzniti razmerja moči in se obnašati, kot da so ta razmerja naravna in nespremenljiva. Subjektivizacija kot subjektova svoboda ima moč in možnost, da pokaže na paradoks, ki obvladuje polje družbenega. Ker se polje ne more konstituirati kot naravni in objektivni red, mora odpravljati možnosti same subjektivizadje, tj. možnosti svobode. Ta proces je večen in nujen in ga ni mogoče odpraviti. To pa zopet pomeni, da je subjektivizacija kot udejanjanje subjektove svobodne volje nujnost par excellence. Fragmentacija družbenega polja, ki so ga še do nedavna obvladovale velike institucije, je tako nujno nadaljevanje zavesti o naravi subjektivizadje.
Izhod iz kapitalizma, ki smo ga zgoraj omenili, je rezultat radikalnega optimizma, o katerem že lep čas govorimo, kajti obstanek kapitalizma temelji na enormni proizvodnji potreb in zadovoljevanju le-teh, medtem ko o želji subjekta noče slišati ničesar. Če kapitalizem poganja izkoriščanje v smislu tistega "še", potem je psihoanaliza povsem neuporabna in brez vrednosti, saj se je ne da izkoriščati. Prav to pa psihoanalizi zagotavlja najboljšo pozicijo v boju proti kapitalizmu in njegovim institud-
jam ter tehnikam podrejanja in izključevanja. Katera pozicija je lahko bolj radikalna, če ne ravno pozicija analitika, ki je pozicija svetnika! Svetnik ni proizvajalec, ampak poudarja Lacan, tisti izmeček, ki ostane ob koncu proizvodnje; nekaj torej, kar je povsem brez koristi in natanko v tej nekoristnosti je analitik resnično koristen drugim.
V analitičnem zdravljenju tako ne gre za mistično uporabo teorije, ampak za logično dialektiko, pri čemer na koncu padent uspe vzpostaviti distance med jazom in objektom želje; ko objekt a postavi na mesto ideala jaza in je sposoben zavrniti slehmo identifikacijo, ki se nujno dogaja v imaginarnem registru. Z one straiu identifikad-je je seveda subjektivizacija v pomenu svobodnega odločanja o nadnu in obliki bivanja in sobivanja.
S tega zornega kota je seveda prav psihoanalitičiu postopek tisti, ki pokaže na logiko podrejanja (identifikacija kot subjektivacija). S tem ko se zaporniki prepoznajo kot beli, zapustijo institudjo.
Če za zaključek naredimo še obrat k praksi, ga moramo narediti natanko tako, da opozorimo na Evropsko mrežo za neodvisno življenje telesno hendikipiranih ljudi. V tej mreži je poudarek na neodvisnem življenju, kjer se posamezniki svobodno združujejo glede na lastne želje okoli projektov, s katerimi želijo vplivati na odločanje o lastnih formah subjektivnosti. Gre za to, da si ljudje pomoč organizirajo sami in ne da drugi razvijajo oblike pomoči zanje. Gibanje si prizadeva, da bi posamezniki sami (re)defirurali pogoje svojega življenja (poudarjajo, da so tudi politično gibanje) in (re)definirajo možnosti za različne načine življenja.
Različni projekti (peer counseling, self-help groups, personal assistance, advokature, samozaposlovanje, transport itd. itd.) so se v 80 -ih letih razširili po vsem svetu, po letu 1985 pa so Kanadčani šli v kampanijo "public education", s tem da želijo ohraniti gibanje kot neodvisno. Poudarjajo, da ne gre za institudjo, ampak za mrežo, ki se nenehno širi, kar pomeni, da gibanje vedno znova odpira nove opdje, ali kot je dejal eden izmed njih: "I want to see everything change so all disabled persons can get the services they need."
1 Ci. Schneiderman, S., Jacques Lacan - the death of an intellectual hero. Harvard University Press, Cambridge, London, England, 1983.
2 Tekstjeizšelv zborniku z naslovom "Beseda, dejanje, svoboda", Analecta, 1990, str. 93-174.