C. Golar: Iz bosanskega perivoja. — Fran Valencic: Ko se oženim ... 87 sem hotel nastaviti, nagrmadila se je pred menoj preogromna, pre-orjaška zgradba, segajoča z glavo svojo do neba, a imajoča temelj svoj globoko pod zemeljsko skorjo. In moja glava ni mogla več misliti, moji sklepi so otrpnili, moja duša je bila ubita. Moja ladja je plavala brez vesel in jader po neskončnem, brezbrežnem oceanu, Valovi so se igrali ž njo, krmilo je bilo porušeno. Nejasno sicer, a čutil sem vendar, da tu ne more odpomoči posameznik, da je tu treba velikanskega aparata, treba tisoč in tisoč rok in glav, treba titanov, treba nadčloveških, nebeških sil. (Dalje prihodnjič.) Iz bosanskega perivoja. i. n lad junak za selom jezdi in klobuk postrani nosi, za klobukom tri peresa: Prvo — solnce večnožarko, drugo —- lunin soj je beli, tretje — rosa jasnočista. v Žarko solnce za sirote, lunin soj je za popotne in za njive čista rosa. Njivice so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za devojke, a devojke za junake. C. Golar. Ko se oženim . . . 6 to bo radost, to bo čar, ko ženko vzamem si. Vse polno godcev jaz tedaj za ples najamem si. In fantje pridejo po kolač in pelo se bo, da bo kaj, in pilo se bo in plesalo, o to bo direndaj! Potem v Benetke pojdeva črez tiho plan lagun, kjer melodije zadone od mandoline strun. Tam pela bova barkarole, potem pa hajd še v Rim. Kar pride še, o, to pa to previdno — zamolčim. Fran Valenčič. C. Golar: Iz bosanskega perivoja. 159 Iz bosanskega pemvoja. ii. AJolnce sije, zeleni livada, ide moj in mi donaša cvetje — Dež prši, in kalna voda dere, voda znači, da ne pride dragi. A jaz hočem dragega imeti, ki bo češče mi na dom zahajal: Vsako leto, v letu vsaki mesec, vsaki teden, v tednu vsaki danek, v dnevu vsako uro in minuto. Takšnega bi dragega ljubila. III. V belem mestu dvanajst belih dvorcev, a najlepši Osmanov je dvorec; v njem je Žejna, gizdava Bosanka, lice lepše ji od karanflla. Do Stambula nje slovi lepota, a ne zna car za devojko Žejno. Ej, da zna car za devojko Žejno, bi poklonil ji zeleno Bosno, s krono carsko ji okitil čelo. IV. A regata se baba in devojka za Ivana, mladega pastirja. Baba pravi: »Moj si, lepi Ivan,« a devojka: »Moj si lepi Ivan.« Baba hrani troje veder vina, a devojka — vrtec samih rožic . . . »K babi grem, da ji popijem vino, a devojko ljubim, dokler diha.« — C. Golar. C. Golar: Iz bosanskega perivoja. 375 A vmes so ji še vedno zdajpazdaj udarjale na uho besede Al-fredove: Danes si slabe volje, pa drugič! »Ne, ne, nikdar več — nikdar več,« je parkrat vzkliknila glasno, da je Svitoslav, igrajoč se v kotu, zvedavo privzdignil glavico in začudeno pogledal mamico. A ona se je sama vselej ustrašila svojega glasu, ki se je suho razlegal po skromni kuhinji. In zdelo se ji je, kakor bi ji vselej na njen vzklik »nikdar več« odmevalo porogljivo »pa drugič«. »Ne, ne, nikdar več!« »Pa drugič! . .« (Dalje prihodnjič.) Iz bosanskega perivoja. vi. JDleda žena, kaj drhtiš? Vsega majka kriva je. Ogenj ti v očeh pojema, Za Mijata, za hajduka lani me udala je. lice s solzami rosiš . . . Srce meni je bolno, kaj bi jadna ne plakala, v grob me kmalu poneso. Vso noč krade, dan prespi, v dar haljine mož mi nosi, a na njih črni se kri. 4 onja jezdi Turek Hasanaga po koruzi, zeleni livadi. Poči prazna puška iz zasede pa zadene Turka Hasanago pod koleno na junaško čelo. Mrtev pade Turek Hasanaga, mrtev pade, živ domov priskače. Tam lovita dva odrta hrta, ulovita pisana dva zajca; nese jajca mu kokoš pečena, pevajo mu v loncu petelini. ' C. Golar. 78 G. Golar: Iz bosanskega perivoja. — C. Golar: Melanholija. ta bedna, vklenjena duša, ki sicer le bol okuša . . . Prelesten, preblažen je san — zatorej, veselje, na dan, kaj mraz, kaj beda pozimna . . In glejte: Da duša se pne lahko v sijaj iz teme — to njena najlepša je himna! A. Funtek. *V, Iz bosanskega perivoja. Vsa planina bliska se, kot bi solnce jo zažgalo, se iskrilo ji v osrčju. Moja deva, lahka srna, moja deva, jasna zarja, se sprehaja po planini, in odseva vsa gorica od obraza njenega. Zame bere šopek rdeč, trga sladki karamfil, t;ga divji rožmarin. Melanholija. C. Golar. eč ne obliva bleščeča me zarja, ki sije iz tvojih nebeških oči, v noč sem zablodil med vihro vršečo, kot bliski se vžigajo v srcu strasti. V prah je razbito mi krasno svetišče, le s križem pobegnil sem iz razvalin — s hladnim ponosom na licih umiram in padam, pogrezam se v brezdno globin. C. Golar. Ljubljanski Zvon «D Iz bosanskega perivoja. A deča roža vsa je zažarela, zažarela pred junakom čilim. Kolne skrbna mati, kolne rožo — Ali ni to roža rdečelista, krasna Hana je, devojka mlada. Hudo kolne, strele siplje majka, strele sive iz oči grozečih: „Kaj bleščiš se, kaj se kosaš s solncem, gizdava ti roža, oj strupenka, kaj mi čaraš, kaj mi sina mamiš!" Hej, ponosno zaleskeče v solncu gizdava se roža, krasna Hana, otrov nudi mlademu junaku, otrov temno-rdečih, rujnih usten. „Sijem, čaram tebi, majka, sina, sladkega mu strupa piti dajem in ovijam se ga strastno, žarko, da omamim ga s telescem belim. Mesto belo, kaj si se zavilo v meglo, z dimom črnim se zakrilo? Mar divja po tebi gladna kuga, mar te robi, pleni rabelj-paša? Ne pustoši, ne mori me kuga in ne robi paša me krvavi — zapalila lepa me devojka je sinoči raz altano zlato, zapalila me je z bliski, z ognjem, zapalila s črnim me očesom. C. Golar. ----------¦-•—¦¦---------- ^Ljubljanski Zvon" 10. XXIV. 1904. 37