Lukolela na elčvatorju v belgijskem Kongu, 20. XII. 1933. Anton Kramberger, misijonar. (Daljo.) Po trgovinah je vse ze-lo poceni. Se pozna, da imajo ti Jjudje malo denarja. Ko sem v neki trgovini vprašal po filmili in fotografskih papirjih in drugih potrebš.inah, je bil-o vse cenejše ikot v Belgiji. Na primer film 6 ikrat 9 je stal v Belgiji 11 frankov, tu pa le 7, pa je ista kakovost. Scveda sem si jih nakupil precej.njo zalogo; kakor sem pozneje videl, so bili rcs prav dobri. Ob 12. uri.je ladja dvignila sidro in odpluli smo naprej proti ekvatorju. Ta vožnja je bila mirna in prav prijetna. Opazili smo lcteče ribe, 4d jim pravijo morske lastovke. Dvigne se za pol metra iz vode in leti po zraku fcakih. 100 mctrov. Pa tudi vcliko delfinov je bilo videti. Na cl-valorju je bilo veliko ceremonij s taikozvanim ekvatorskim krstom. Na krovu so napravili veliko kopalnico; tu notri so vsakega, kateri se je pustil, prav slovesno trikrat potopili pod vodo. Na majhcnm odru zraven je bil prestol za Neptuna (morskega boga) in za njegovo ženo. Te cercmonije se nisem udeležil, iker se mi je vse preneumno zclclo, čeprav se je sam Nep- tun ponižal do mene, proseč me, naj se dam krstiti. Po 18 dneh vožnje se je ladja ustavila v mestu Lobito, ki ima jako dobro pristanišče. Leži na 12. stopnji pod ckvatorjem. Pozdravljena Afrika, ki boš odslej moja domovina! — Del mesta, kjer stanujejo Evropejci, je precej lep in snažen, črnski del pa je čisto — afriški. Dalje sledi.