Poštnina* plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 24/12410
Cena:	Posamezna štev. L 25
Naročnina:	Mesečna	L	110
Za inozemstvo :	Mesečno	L	190
m
	
	a(pp
Leto V. - Štev. 35
Gorica - 27. avgusta 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Poglejmo resnici Y obraz! Maroko ima novega sultana
V	laških časopisih se neprenehoma ponavlja trditev, da je avstrijska vlada na Primorskem protežirala Slovence nasproti Italijanom in da so se ti le na ta način na Primorskem mogli uveljaviti.
To je navadna laž! Dejstvo je le to, da so Slovenci v preteklem stoletju prišli do narodne zavesti in zato zahtevali ter deloma dosegli nekoliko narodnih pravic. S tem pa Italijanom niso ničesar vzeli, kar je bilo res njihovega. Avstrijska država je bila pač mnogojezična in zalo je, četudi nerada, morala vsaj po mrvicah ustreči svojim narodnostim.
Resnica pa je, da je na Primorskem Avstrija bolj protežirala Lahe nego Slovence, če seveda ni šlo za veleizdajniška stremljenja.
Samo povejte nam, kdaj je v Trstu v cesarski namestniški palači sedel le en sam Slovenec kot c. k. namestnik? Mi pa dobro vemo, da sta v najbolj razvpitih časih sedela v Trstu na namestniškem stolu dva zagrizena Italijana:	De	Pretiš	in
Rinaldini.
De Pretisa so tedanji goriški Italijani imeli tako radi, da so ga^ eno-dušno izvolili za goriškega deželnega poslanca, ki je mirne vesti stopil v klub laških liberalcev, katerega je vodil tedaj še mladi dr. Luigi Pajer, četudi je bil cesarski kraljevi namestnik v Trsta, ki je leta ISil postal celo avstrijski finančni minister. In maslo tega moža je bilo, da je dr. Luigi Pajer tedaj postal goriški deželni glavar, kar je ostal potem nepretrgano do leta 1913, to je do svoje smrti.
Še bolj izrazito italijanska doba je bila doba, ko je sedel v Trstu na stolu cesarskega namestnika baron Rinaldini. Ta je postavil v Gorici na glavarstvo za okrajnega glavarja moža, ki se je pisal marchese Luigi Jjosizio, za policijskega komisarja pa moža, ki mu je bilo ime Abondio Contino, desna roka glavarja samega pa je bil komisar Amedeo Princi g.
Vse to je bilo leta 1891. Ti gospodje so na glavarstvu za Lahe u-radovali po laško. za Slovence pa po nemško, razen gospoda Contina, ki nemščine še znal ni in je moral samo italijanski uradovati.
Rinaldini je bil tisti, ki je prof. Vekoslava Spinčiča odpustil iz službe in pozneje upokojil, ker mu je bil na poti v Istri.
Rinaldini je bil tisti, ki je z vsemi vladnimi sredstvi delal v Istri za casa volitev za Italijane in proti Slovencem.
Rinaldini je bil tisti, ki je šel o-sebno k bolnemu goriškemu nadškofu in ga pritisnil, da je šel v deželni zbor, itd. itd.
Vse to je danes za marsikoga pozabljeno ali zamolčano.
Najbolj pa nas je speklo dejstvo, da je nekdo še pred nekaj dnevi v nekem listu proslavljal poslednje občinske volitve v Gorici pod Avstrijo leta 1914. Bog se ga usmili! To so bile volitve, ko so se v Gorici Italijani povezali s privandranimi Nemci, predvsem z železničarji s severne postaje, potem Šulverajnov-ci in uradniki zoper Slovence. In tako je videla goriška mestna hiša med občinskimi svetniki kar 1 (reci štiri) trde Nemce, prvič kar Gorica stoji.
Raje z Nemci nego s Slovenci!
Kako je leta 1900 cesar Franc Jožef obdelal slovensko deputacijo, je bolje, da molčimo, ker so se že takrat ostali Goričani temu gr oho-tali.
Teh starih dejstev ne premlevamo iz sovraštva, ampak iz ljubezni do resnice.
Francoska vlada je iz varnostnih ozirov odstranila maroškega sultana Ben Jusefa ter ga poslala v pregnanstvo na Korziko. Na njegovo mesto je postavila njegovega strica Ben Arafo. Dogodek je vzbudil v vsem mohamedanskem svetu mnogo hude krvi.
Francija ima v severni Afriki tri dežele pod seboj: Maroko, Alžir in Tunis. Medtem ko je Alžir vključen v francosko državo, sta Maroko in Tunis francoska protektorata, torej deželi pod francosko zaščitno o-blastjo.
Kakor po ostalih, še ne popolnoma samostojnih mohamedanskih deželah, tako se je tudi v Tunisu in Maroku razvilo nacionalistično gibanje za popolno osvoboditev teh krajev izpod tuje oblasti. Gibanje je samo na sebi upravičeno, toda nacionalisti, ki jih povsod podpirajo tudi komunisti, gredo pri svojih zahtevah predaleč ter bi hoteli kar čez noč pognati Francoze iz dežele. Francija se ne upira upravičenim željam po samoupravi, vendar ima
v	teh deželah gotove pravice, katerim se ne misli kar tako octpovedati. Poleg tega so ti kraji tudi iz stra-tegičnega stališča zelo važni in zato Franciji ne more biti vseeno, kdo zavlada nad temi deželami. V vseh teh krajih imajo Združene države (in s tem tudi atlantska zveza) važna letalska oporišča, ki bi bila v slučaju sovjetskega napada za o-hrambo Evrope neobhodno potrebna.
Vprašanje ni torej tako enostavno, kot si nekateri predstavljajo in pograbijo vsako priliko, da udarijo po kolonialnem izkoriščanju in tlačenju teh »zasužnjenih« narodom, ki pa uživajo v resnici več svobode, kot jo uživa najbolj svobodna komunistična država.
Arabske države so spravile že zadnjo zimo maroško in tuniško vprašanje pred Združene narode, ki pa niso, kakor so arabske države zahtevale, obsodili Francije, ampak ji le priporočili, naj poskrbi, da pride maroško in tuniško ljudstvo do vseh demokratičnih pravic. Zdi se pa, da ni napravila Francija v tem oziru nobenega koraka.
Medtem je šel razvoj dogodkov svojo pot, posebno v Maroku, so se nasprotja med nacionalističnim gibanjem »istiklala« in prijatelji Francije zelo zaostrila. Marakeški paša, ki je zvest prijatelj Francije, in njegovi pristaši so odstavili maroškega sultana kot vrhovnega verskega poglavarja (imana), za novega verskega poglavarja pa so izvolili sultanovega strica Ben Arafo.
Obenem pa so pritiskali na francoskega rezidenta (guvernerja), naj doseže v Parizu, da bo Ben Jusef tudi kot sultan odstavljen. Vse to je odnose med obema taboroma še bolj napelo. Prišlo je do hudih.izgredov in spopadov, pri katerih je izgubilo življenje več desetin ljudi.
Francoska vlada je bila prisiljena, da jioseže odločno vmes. Toda za koga naj se odloči? Ali naj brani pravice dosedanjega sultana, ki podpira nacionaliste ter nasprotuje Francozom, ali pa naj podpre mara-keškega pašo in s tem tudi svoje prijatelje ter se s tem zameri ostalemu mohamedanskemu svetu, ki stoji na strani maroških nacionalistov?
Francoska vlada je poskušala najprej doseči med obema taboroma sporazum, na podlagi katerega bi se sultan odpovedal svoji oblasti v prid svojemu drugorojeneu. Toda mara-
keški paša tega sporazuma ni hotel sprejeti, obenem pa je izjavil, da ne more odgovarjati za ohranitev miru, ako ne bodo sprejeli sklepi političnih in verskih prvakov njegovega tabora.
To odločno stališče marakeškega paše in njegove grožnje z državljansko vojno so vplivale na francosko vlado, da je spremenila svoje stališče, odstavila sultana ter imenovala za novega sultana Ben Arafo. Kronanje novega sultana se je izvršilo v petek 21. avgusta.
Kako bo na vse to odgovoril nacionalistični mohamedanski svet, si lahko mislimo. Tudi nekateri krogi v Franciji, predvsem levičarski, ne odobravajo postopanja francoske vlade. Drugi so pa mnenja, da ni mogoče zahtevati od francoske vlade, da bi izdala ljudi, ki jo podpirajo, ter podprla tiste, ki ji nasprotujejo.
V Perziji vlada zopet stari kralj
Predsednik Pella dobil zaupnico
Pellova poslovna vlada je dobila zaupnico v senatu in zbornici. Zanjo so glasovali krščanski demokrati, republikanci, liberalci in monarhisti. Glasovanja so se vzdržali sa-ragatovci in misovei, proti pa so glasovali Nennijevi socialisti in komunisti.
Indije ne marajo
Na izrednem zasedanju ZN so začetkom tega tedna še vedno razpravljali o pripustitvi Indije h korejski politični oziroma mirovni konferenci. Združene države so odločno proti, da bi se Indija udeležila te konference. O Sovjetski zvezi pa sodijo, da bi se morala udeležiti konference le na strani držav, ki so napadle Južno Korejo.
Sovjeti imajo vodikovo bombo
Sovjetsko časopisje je sporočilo, da so v Sovjetski zvezi razstrelili vodikovo bombo. Predsednik ameriške komisije za atomsko energijo je potrdil to izjavo ter pripomnil, česar sovjetski tisk ni povedal, da sc je ta razstrelitev izvršila 12. avgusta, torej štiri dni po Malenkovem sporočilu, da ima tudi Sovjetska zveza vodikovo bombo.
. Slovencev ni Avstrija prav nič podpirala, ampak v težkih političnih bojih so si sami priborili nekoliko pravic, pri tej/i pa nikogar oškodovali.
Iranski (perzijski) minist. predsednik Mosadek je izgubil »šahovsko« partijo. Podlegel je v boju s perzijskim kraljem, akoravno se je zdelo, da mu po ponesrečenem državnem udaru kraljevih pristašev in po begu kralja iz dežele zmaga ne more uteči. Pa mu je vendar utekla.
Mosadek je postal zadnja leta pra-
vi	diktator Irana. Odtegnil je armado kraljuSRhezi Pahlaviju ter po svoji mili volji prestavljal razne generale in policijske poveljnike, na njihova mesta pa postavljal svoje zveste pristaše. Bil je na tem, da razpusti parlament ter je sploh po diktatorsko vodil državo, ki jo je bil že pred nekaj leti vrgel s podr-žavljenjem angleško-iranske petrolejske družbe v največje pomanjkanje in bedo. Vse to je vzbudilo v mnogih, posebno v vojaških krogih upravičen odpor, ki je privedel do državnega udara s strani generala Zahedija, polkovnika Naserija in drugih vojaških osebnosti. Udar, ki se je izvršil z vednostjo kralja in ki je imel namen strmoglaviti Mosadeka ter vrniti kralju nekdanje pravice, se je v začetku popolnoma ponesrečil. Kralj je na osebnem letalu zbežal s svojo ženo najprej v Bagdad, od tam pa v Rim. Polkovnik Naseri, ki se je kot poveljnik kraljeve straže udeležil udara, in mnogo kraljevih pristašev, je končalo v zaporu, medtem ko je general Zahe-di. ki ga je bil kralj imenoval za novega ministrskega predsednika, izginil neznano kam.
V glavnem mestu Teheranu so Mosadekovi pristaši praznovali zmago, razbijali kipe ter trgali slike perzijskega kralja in njegovih prednikov. Zunanji minister Fatemi je zahteval kraljevo glavo, Mosadek pa je obljubil sto tisoč vialov (perzijska denarna enota) tistemu, ki bi izročil oblastem ubežnega generala Zahedija. Mosadek in njegovi pristaši so bili pijani zmage, a so se po nekaj dneh popolnoma streznili.
V nedeljo zjutraj (19. avg.) na vse zgodaj so se začele zgrinjati v Teheranu močne skupine ljudi, o katerih so vsi sodili, da so prišli demonstrirat zoper kralja, a so bili v resnici pristaši kralja. Ti ljudje iz okoliških krajev in s severa dežele so se razdelili po vsem mestu ter so ob zgovorjenem trenutku planili na radijsko postajo in na druga važna državna poslopja ter jih zasedli. Istočasno so vdrle v mesto kralju zveste čete ter se po kratkem boju z Mosadekovimi četami polastili mesta in oblasti.
Mosadek se je zatekel v svojo utrjeno palačo, ki jo je njegova osebna straža branila z orožjem v roki. Slednjič se je napadalcem po-
srečilo vdreti v palačo, a Mosadeka niso našli. Ta je namreč zbežal po skrivnem izhodu iz palače ter se zatekel k nekemu svojemu prijatelju in bivšemu ministru. Tam ga je našla pozneje policija. Ko so ga aretirali, se je začel po svoji stari navadi jokati ter se kakor kak otrok skrivati za hrbti navzočih. Ker se je bal, da ga bo razjarjeno ljudstvo linčalo, je prosil in rotil, naj ga ne odvedejo pred večerom iz hiše. To željo so mu izpolnili. Ko so ga privedli pred novega ministrskega predsednika Zahedija, ga je ta baje sprejel z besedami:	»Kakor vi-
dite, se je kolo sreče obrnilo. Mislili ste, da smete početi vse, kar se vam zljubi, pri tem pa niste upoštevali resničnih čustev ljudstva, ki ljubi kralja. Kralj mi je naročil, naj se vam ne skrivi noben las, dokler ne pridete pred sodišče, ki vas
bo sodilo zaradi zarote in nepostav-nega vladanja.«
Tako se je končala borba med mladim kraljem Rhezo Pahlevijem in njegovim sivolasim prvim ministrom Mohamedom Mosadekom. Medtem se je vrnil kralj iz Rima v Teheran, kjer so mu priredili navdušen sprejem.
S tem seveda ni rečeno, da bo napočila sedaj v Perziji zlata doba. Nova vlada, ki ji predseduje gen. Zaliedi. bo imela veliko dela, pred-no bo vsaj nekoliko uredila zavožene politične in gospodarske razmere. Komunistična stranka »Tu-deh«, ki je skupaj z nacionalistično podpirala diktatorja Mosadeka, bo delala najbrže novi vladi več preglavic kot Mosadekovi pristaši sami.
Toda to je novo poglavje, ki ga danes nočemo načeti.
Sporazum med Rusijo in Vzhodno Nemčijo
V	soboto 22. avgusta je bil podpisan v Moskvi sporazum med zastopniki sovjetske in vzhodnonemške vlade. Sovjetsko vlado so zastopali Malenkov, Molotov, Kruščev, Bulganin, Kaganovič in nekaj drugih ministrov. Vzhodnonemško de-‘putacijo pa so sestavljali Grotewohl, Ulbricht, Nusehke, Bolz in Loch.
Podpisani sporazum prinaša Vzhodni Nemčiji sledeče ugodnosti: S 1. januarjem 1954 neha Vzhodna Nemčija s plačevanjem vojnih reparacij Sovjetski zvezi; Sovjetska zveza povrne V. Nemčiji vso lastnino in zaplenjena podjetja; zmanjša se prispevek za vzdrževanje sovjetskih čet, obenem se črtajo vsi zastanki neplačane vzdrževalnine. Črtajo se
tudi vsi povojni vojaški dolgovi.
Sovjetska zveza bo povečala svoj prispevek v blagu za 1. 1953 za približno 590 milijonov rubljev (živila, železo, baker, svinec itd.), obenem bo odprla Vzhodni Nemčiji kredit v višini 185 milijonov rubljev. (Ru* bel j je približno četrtinko dolarja). Pomilostijo se vojni ujetniki — zločinci, razen tistih, ki so zakrivili posebno težke zločine.
Dosedanje vzhodnonemško diplomatsko zastopstvo v Moskvi in sovjetsko v Berlinu se povzdigneta v veleposlaništvi.
Med pogajanji so razpravljali tudi o rešitvi nemškega vprašanja, to je o združitvi Nemčije na temelju znanih sovjetskih pogojev.
»Osservatore Romano11 odgovarja Titu
»Osservatore Romano« je prinesel daljši članek, s katerim odgovarja na intervju, ki ga je maršal Tito dal zastopniku Associated Press, v katerem je maršal izjavil, da bo pričel proučevati obnovo diplomatskih stikov s sveto stolico šele takrat, kadar se bo Vatikan nehal brigati za notranje zadeve jugoslovanske države. Člankar
PRISPEVAJTE za t L. Kemperlov sklad!
odgovarja z dejstvi, ki so bila že objavljena v noti vatikanskega tajništva 15. decembra 1952. Pravi, ne Vatikan, marveč jugoslovanski režim je tisti, ki se z dejanji, ki so vsem znana, vtika v notranje zadeve Cerkve, ko išče z vsemi sredstvi, da bi razpolagal sebi v prid s Katoliško akeijo, s katol. organizacijami, s tiskom in z delavnostjo katoliške duhovščine. Kako se je režim nasilno vtikal v cerkvene zadeve kažejo primeri msgr. Franiča, pomožnega škofa iz Splita, msgr. Pavlišiča, pomožnega škofa iz Senja, in msgr. Vovka, apostolskega administratorja iz Ljubljane, katerega so hoteli živega sežgati.
vodar dan
Štirinajsta nedelja po binkoštih
ZA KATOLIŠKI DOM
N. N. ......	„	1.000,—
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 6. 2-1-34)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Nihče ne more služiti dvema gospodoma, ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zalo vam pravim: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svoji postavi en komolec? In za obleko kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da še Salomon v vsem svojem sijaju se ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ne bo li mnogo bolj vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli? Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj ve vaš nebeški Oče. da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam bo navrglo. Ne skrbite torej za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava.a *
BLAGOSLOVLJENA SKRBNOST
Jezus nam je povedal lepo priliko iz mirnega življenja v božji naravi. Kaj je bolj nežnega in prijaznega po tratah in livadah, gozdičih in gričih kot dehteče cvetice in žgole-če ptice. In tako, po naše rečeno, brez skrbi živijo! Jezus nam pojasnjuje: »Nebeški oče jih živi in oblači.«
1. S tem nam daje nauk: »Napačno ravnate, če se v skrbi za življenje opirate le na svojo moč.« To govori tisti, ki je rekel:	»\	potu
svojega obraza boš jedel kruli.«
Kdo pa zida le na svojo moč? Tisti, ki si tudi ob nedeljah ne da počitka; tisti, ki se grešno branijo otrok, v skrbi, kdo jih bo preživljal; tisti, ki si večajo imetje s tatvino, z goljufijo in ropom. Predvsem pa zida na svojo moč moderna velein-dustrijalizacija. Ta je pravo morilno orodje človeške osebnosti, ko je v rokah države, posebno še, če je ta komunistična. Tako usmerjena država meni: vse človeške moči vseh državljanov in vse naravne sile, vse naravno bogastvo je treba tako organizirati v en sam kolosalni stroj, da bo produkcija največja. Zato je treba vse natančno preštudirati, določiti in spraviti v to kolesje — tedaj bo na zemlji raj!
Posledica takega računanja brez Boga? Marsikaj se doseže z narav-
/a> dolgo se čuti potreba in ze večkrat je bilu izražena želja, (la bi slovenski verniki v tržaški škofiji imeli svoj vzgojni zavod, v katerem bi se slovenski dečki vzgajali tudi za duhovniški poklic. Tudi »katoliški glas« je v tem letu priobčil več člankov, v katerih je bilo poudarjeno, kako potrebno bi bilo poskrbeti za vzgojo novih duhovnikov, katere naše župnije tako nujno potrebujejo. Iz uradnega poročila, ki je bilo objavljeno v zadnji številki »Katoliškega glasu« je bilo razvidno, da je prevzvišeni g. škof dal nalogo, da se vzgojni zavod »Marijaniščea na Opčinah ze to poletje preuredi in prenovi, da ho odslej sluzil temu prepotrebnemu namenu. Hvaležni smo g. škofu za to iniciativo in njegovo naklonjenost in upamo, da bo to seme obrodilo lep sad, če bomo tudi mi storili svojo dolžnost, da bomo moralno in gmotno podprli to pomembno delo. Zato priporočamo vsem vernikom in predvsem duhovnikom ter verskim družbam in bratovščinam, da
nimi močmi, toda uspeha kot ga ti računarji predvidevajo — ni. Nedeljsko delo, kot priča tudi izkušnja, ne prinaša blagoslova. Starši, ki se branijo otrok, imajo z enim otrokom ali dvema sploh več sitnosti, izdatkov itd. kot bi jih imeli s šestimi ali desetimi otroki. Pri tatvini velja: Kakor na kup tako s kupa! Državna industrijalizacija dela pač »plan« — a je tudi prazna in utrujena dlan delavca, naroda. Zida se vsevprek babilonski stolp — človek je suženj.
Uresničuje se Jezusova beseda: »Kdo izmed vas pa more s svojo napačno skrbjo dodati svoji postavi en komolec?«
Dokler komunizem krade in izže-ma, se zdi, da je kaj: toda ko je limona izžeta, je zastonj vsako izžemanje. Tu se skuša rešiti iz zagate: spravlja samostojne, gospodarsko urejene države pod svojo oblast. Ali ne izžema sovjetska Rusija satelitskih držav? Ko bodo izžete te in Kitajska, bo treba iti najprej — v svetovno revolucijo, svetovno izžemanje. A tudi to, če bi se mu posrečilo, ga ne bo rešilo. Ni blagoslova božjega!
2. Jezus nam oznanja pravo pot: »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse drugo vam bo navrženo!«.
Kaj je božje kraljestvo, kaj je njegova pravica? Varovati se greha, delati dobro. Predvsem: priznavati Boga za svojega Gospoda. Častili ga moramo z molitvijo in delom. »Nedelja je Gospodov dan; ta dan ne delaj ne ti ne tvoja žena ne tvoja družina ne tvoja živina,« je veljalo že v stari zavezi, kaj šele zdaj v novi, ko imamo zapovedano pod smrtnim grehom, udeleževati s,e sv. maše. Nadalje moramo bližnjemu dati, kar mu gre. Ne smemo se krivično okoriščevati z njegovo lastnino. Sami zase moramo živeti pošteno, vsak v svojem stanu. Da bi bili deležni božjega kraljestva, je sam Sin božji prišel na zemljo, nas učil sam in nas učil po sv. Cerkvi; v sv. obhajilu se nam daje v dušno hrano. S komer pohajaš, tak postajas.
Če Bogu zvesto služimo in se pametno trudimo, nam obljublja Jezus, da nam bo vse drugo navrženo, namreč zemsko blagostanje, v kolikor ni v škodo zveličanju. Se čudite? Poglejte Hišo božje previdnosti v Turinu, kjer se 10.000 ljudi preživlja brez lastnega imetja. Poglejte Portugalsko, kjer je mir in zadovoljnost, odkar računa tudi na Boga. Poglejte znosno stanje v onih zapadnili državah, kjer kolikor toliko računajo z Bogom; nasprotno je pa porazni gospodarski položaj v komunističnih...
Gospodarsko kolesje človeštva se pa ne vrti le po »človeških planih«, ampak po »božjem planu«, ki ga je Bog položil z naravnim moralnim zakonom v človeško srce in vest. Kdor tega tepta, piše obsodbo svojemu gospodarskemu načrtu.
z molitvijo in sodelovanjem podpro po svojih močeh to pobudo. Staršem, vzgojiteljem in katoliški javnosti pa priporočamo to delo v resen premislek in prosimo blagohotnega razumevanja ter sodelovanja.
Vstop v zavod hodo imeli dečki trzaško-koprske škofije, ki čutijo nagnjenje in veselje za duhovniški stan in je upati, da hodo postali duhovniki, in tudi taki, ki sicer ne čutijo duhovniškega poklica, toda njih starši žele, da hi uživali dobro vzgojo. Zalo vabimo vse starše in vzgojitelje, ki imajo kakšnega sina, ki je z dobrim uspehom končal osnovno šolo ali je ze v niz p gimnaziji in kaže veselje za nadaljevanje učenja na srednjih šolah, naj ga prijavijo v zavod. Sturši naj dobro premislijo in se poslužijo te prilike ter naj se posvetujejo z domačim duhovnikom. Naj nikar ne zavržejo dobre misli, ki jim jo je sam Bog inlihnil v srce! Mnogi starši iz tržaško-koprske škofije so danes v velikih skrbeli za svoje sinove, ko je v teh časih toliko
nevarnosti za mladino. Vzgojni zavod »Ma-rijanišče«. hoče iti dobrim krščanskim staršem na roko v mejah možnosti. V zavodu bodo našli dobri in nepokvarjeni dečki in dijaki, ki so z dobrim uspehom končali ljudsko šolo ali nižje razrede srednje šole, temeljito vzgojo in skrbno nadzorstvo, da bodo z uspehom nadaljevali učenje na gimnaziji. Morda bo ljubi Bog tudi tistim, ki sedaj ne čutijo še poklica za duhovniški stan, dal pozneje ta poklic. Svetujemo tudi tem staršem, naj se oglasijo pri domačem g. župniku. Pri njem bodo dobili podrobna pojasnila in pogoje za prijavo svojih sinov v zavod. Pripominjamo, da bodo imeli vodstvo in vzgojo v rokah slovenski duhovniki, gospodinjstvo pa bodo vodile častite sestre. Tako bo v zavodu v vsakem oziru najlepše poskrbljeno. Ker se že bliža začetek šolskega leta, prosimo, da se prošnje za sprejem v zavod s potrebnimi listinami čimprej pošljejo ali na škofijski ordinariat v Trstu ali naravnost na zavod »Marijanišče« na Opčine.
Vodstvo in odbor »Marijanisča«
f Katoliški pisatelj HILAIRE BELLOC
Pred dobrim mesecem, 16. julija, je v frančiškanski kliniki v Guitfordu blizu Londona umrl angleški pisatelj Hilaire Belloe. Z njim so izgubili Angleži velikega katolika, enega svojih najsijajnejših duhov, katerega umetniško poslanstvo so v najplemenitejšem smislu vodili ideali katolicizma. Bellocovega vpliva med angleškimi katoličani ni presegel niti sam Chesterton, s katerim sta bila leta 1934 skupno sprejeta pri papežu Piju IX-. ki ju je odlikoval z Redom sv. Gregorja Velikega.
V zadnjih 12 letih se jc Hilaire Belloe malokdaj podajal- z doma. Bil je skoro ves ta čas privezan na posteljo v preprostem domu neke vasi pokrajine Sussex, ki sta ga s pokojno ženo ponosno nazvala »King’s Land«. V mladih letih je bil Bel-loc močan mož gladkega lica, z očmi, ki je iz njih sijala borbenost. Trpljenje zadnjih let pa ga je spremenilo. Njegovo zasebno življenje je bilo trdo in žalostno. Obe vojni sta mu vzeli po enega sina, ženo je izgubil, ko je izbruhnila prva svetovna
Belloe je pisal romane in zgodovinska dela. Ustvarjal je z veliko lahkotnostjo. Misli so mu vrele iz polnosti duha. A marsikdaj je pisal tudi zato, da je od tega živela družina. Bil je namreč pisatelj po poklicu. In bil je najboljši med očeti in zakonskimi možmi. Živel je samo za družino, njegov dom je bil vzoren katoliški dom.
Z akademskega stališča so njegove zgodovinske spise nekateri kritizirali, čes da niso do podrobnosti točni in da se je v njih prerad predajal prenaglim posploševanjem. Morda, saj je delal samo iz svojega duha in se nikoli ni mogel prepustiti suženjski vezanosti na gradivo. Toda ob času, ko je diplomiral v Oxfordu, je veljal za najboljšega diplomiranca tistega časa. Sicer pa so se njegova preroška videnja, o katerih je pisal v nekaterih svojih delih, natančno izpolnila. Njegova klasična »Suženjska dražava« iz leta 1912 jc doživela stvarno potrdilo v neposredni preteklosti. Delo »Evropa in vera« in mnoge druge knjige, v katerih je razglabljal o enotnosti evropske kulture, pa doživljajo prav ta leta najlepše potrdilo preroških vizij človeka. ki je gledal daleč v bodočnost, ko smo danes priče iskanja političnega zedinjenja evropske celine pred smrtno nevarnostjo, ki prihaja z Vzhoda.
»Misel, ki je vodila vse Bellocovo življenje, je bila misel o obrambi in napredovanju Cerkve, v kateri je bil rojen,« piše v svojem nekrologu britanski »Manchester Guardian«. »Ves je živel v pripravljanju dobe, ko bo vera zopet stopila v srce Evrope. Ves osebni vpliv jc zastavil za to veliko idejo in ne zaman. V Angliji je danes katoliška Cerkev močnejša, kot ji bila pred 50 leti. To je zasluga dveh velikih katoliških pisateljev, njega, Hilaira Belloca, in največjega njegovih učen. jv, Chesterton a.«
Koliko Amerikancev veruje v Kristusa
»The Catholie Digest« objavlja rezultate ankete o veri v Kristusovo božanstvo. Rezultati so naslednji; 7t°/o Amerikancev veruje v Kristusovo božanstvo. 12°/o Amerikancev pa smatra Kristusa kol navadnega verskega poglavarja. Pri podrobnem študiju so ugotovili: čim več let višje šolske izobrazbe imajo vprašanei, tem manj verujejo v Kristusovo božanstvo.
Darovi za Katoliški dom
Tul Jožef - Dolina -	-	-	Lir	2.000.
Nanut Alojz - Štandrež -	»	1.000.—
Brata iz Podgore -	-	-	»	2.000.—
Od vseh pa se zahteva položitev prisege
  pač čudno, da brezverska vlada zahteva
prisego, ki je brez dvoma verski akt. Vsak mora izpobiiti posebno vprašalno polo, v kateri je treba posebej odgovoriti na vprašanja socialnega porekla, vojaška službe, naznaniti ter povedati, v kakšnih organizacijah je kdo delal pred 1939, med vojno in sedaj. Vsebina predpisane prisege pa je taka, da popolnoma podvrže vsako delo duhovnika ali škofa državnemu nadzorstvu in more biti zgolj cerkveno in bistveno dušnopastirsko delo za duhovnika vzrok največjih težav. Jasno, da taka prisega, kadar krši pravice božje in Cerkve, ne velja. Tako država stopi na mesto Boga in hoče imeti božje pravice. Nasprotje v vsem ravnanju poljske vlade je tako, da istočasno, ko si lasti vso oblast nad cerkveno organizacijo, hoče naredili iz duhovnikov slepo orodje svojega brezbožnega sistema, istočasno pa hoče izrinili iz življenja, individualnega in socialnega delovanja sle-herneca človeka, vsako vest in vsako versko prepričanje.
Krašček Albina, Furlan Marija, Kerkoč Ida, Kodelja Julija, Mozetič Lidija, Saksida Marta, Kanonik Fani, N. N., Pavletič Helena, Zorn Pepina, N. N., Ivančič Marija, Hrvatin Agata, Trpin Adele, Batagelj Tončka, Stanta Frančiška, Peršolja Karla, Justina iz Bilj	skupno lir 27.000.—
škodljive in iz tega razloga ne moreta biti proti njim brezbrižni. Vera je dobra samo se za slabiče, ki jih izrabljajo kapitalisti za izžemanje delavstva. Vera je sovražnica delojemalcev. Iz tega razloga morajo vsi člani Komsomola postati aktivni propagandisti v borbi proti veri. — Iste nauke izpovedujejo Titove mladinske organizacije.
Spori zaradi duhovskih društev
V Zadru se je zgodilo, da je ondotni škof Garkovič suspendiral župnika v Bo-kanjcu Iva Stipanova, ker je bil član iniciativnega odbora za ustanovitev duhovske-ga društva po zgledu Cirilmetodijskega društva v Sloveniji in ker na ponovno opozorilo ni hotel odstopiti. Vsled tega je seveda nastopilo »ljudstvo« in šlo protestirat k škofu. A ni nič doseglo. Hrvatski škofje so spoznali, kako pogubno je delovanje takih društev med duhovniki, zato se sedaj upirajo z vsemi močmi, da bi se ta kuga ne zanesla tudi v njihove škofije.
Verski zakon je že odveč
Komaj je bil izglasovan zakon o verskih skupnostih, že se čujejo poročila o sporih glede njegove razlage. Oblasti obdolžujejo cerkve, da si s silo jemljejo več pravic, kot jih zakon dopušča. Tako je n. pr. na seji predsedstva glavnega odbora Socialistične zveze (Ljudske republike fronte) za Bosno in Hercegovino poročal Uglješa Da-nilovič, da so se cerkvene proslave pomnožile in da cerkve izkoriščajo v politične namene, ker njeni funkcionarji včasih odkrito napadajo družbeni red in delajo iz cerkve politično tribuno. Muslimanski ver-
ski funkcionarji hočejo na vsak način doseči ustanovitev verskih šol, sklicujoč se na tisti člen zakona, ki pravi, da se verski pouk lahko vrši tudi izven cerkvenih hramov. Toda zakon jasno pravi, da je cerkev ločena od države in da je šola stvar države ne pa cerkve in verskih organizacij. Dalje se pohujšuje isti mož nad dejstvom, češ da so bili celo primeri, ko so predstavniki cerkve silili ljudi k verskim obredom, kar pomeni napad na svobodo vesti.
DUHOVNE VAJE za sloven. duhovnike obmejnih škofij se bodo vršile od 14. septembra zvečer - začetek ob 18. uri - do 19. septembra zjutraj, v malem semenišču v Gorici. Stroški za vso preskrbo za vsakega 4.500 L. Kdor hoče maševati, naj prinese sam amikt in purifikatorij. Udeležbo je treba prijaviti po dopisnici do 5. 9. dekanu, mons. A. Novaku, Corte S. Ilario 7, Gorica.
PROTEST VARŠAVSKEGA KARDINALA
Na praznik sv. Rešnjega Telesa je govoril v Varšavi kardinal \\i-zynskv ter neustrašeno in odkrito povedal, da je tako vmešavanje v notranje zadeve Cerkve pravi atentat. Spomnil je, kako sc je Cerkev skozi vso svojo zgodovino borila z vsakomer, ki se je hotel vriniti med duhovnike in ljudstvo ter med škofa in duhovnike. Poljska hierarhija bo sledila zgledu zgodovine tudi za ceno lastne krvi, ker sicer Cerkev ne bi bila več katoliška. Naša druga domovina je Rim, je dejal primas -kardinal, zakaj v Rimu jc prvi duhovnik, oni, ki je svojo oblast prejel naravnost od Kristusa, to je Pij XII,
Iz povedanega moremo sklepati, da se za Cerkev na Poljskem približujejo vedno hujši časi preganjanja. A trdna odločnost klera nam je poroštvo odločnejšega odpora in končne zmage. Žal, da te skupnosti in odločnosti pogrešamo v drugih deželah, kjer komunizem na iste načine želi vpreči Cerkev v voz svoje propagande.
Staršem in vzgojiteljem tržaške škofije
vojna. Bil je zelo čustven in je živo občutil te izgube. Po ženini smrti je ohranil hišo
tako, kot je bila prej' nespremenjeno: brez telefona in brez elektrike.
Vižintin Marija -	»	200.-
N. N. ------	»	1.000.—
Iz življenja Cerkve
Taka je verska svoboda v FLRJ
Italijanski radio je objavil vsebino pisma, ki ga je maršal Tito poslal meseca junija vsem jugoslovanskim komunističnim združenjem. Po lem pismu, navaja italijanski radio, se opaža v Jugoslaviji okrepljena komunistična politika na vseh odsekih: Kar se tiče verskega sektorja, beograjski dopisnik italijanskega radia izjavlja: Splitski pomožni škof msgr. Franič je šel pretekli mesec na pastirski obisk v Makarsko. Tam so komunistični aktivisti napravili proti njemu silovito demonstracijo, ga žalili, mu slrgali duhovniško obleko s telesa in ga prisilili, da se je vrnil v Split. Istočasno so bile demonstracije po vseh otokih in ob dalmatinski obali. Gesla teh demonstracij so bila: »Škofje so sovražniki duhovnikov, ki so zvesti vladi!« in: »Katoliški škofje so sluge italijanskega imperializma !«
Arabci ljubijo nabožne filme
V arabskih kinih z velikim uspehom predvajajo nabožne filme; zlasti so priljubljeni filmi iz življenja našega Gospoda, Matere božje, film o Fatimi, o Lurdu, o Vatikanu in krščanskih spomenikih.
Nove katakombe
Papeška komisija za arheologijo je odkrila nove katakombe in sicer na Via Ap-pia Antiča. Gre za grobišče krščanskili družin, kamor so te pokopavale svoje u-mrle. Nove katakombe se bodo imenovale: Katakombe sv. Križa.
Sv. o5e za grške žrtve potresa
Ob priliki potresa na Jonskih otokih, je sv. oče poslal msgr. Mariju Maeryonitisu, atenskemu nadškofu, posebno pismo polno sočutja za žrtve, za njihove družine in ponesrečence, zlasti še za katoliške sinove, katerim pošilja svoj apostolski blagoslov.
V papeževem imenu je poslala kongregacija za vzhodno cerkev atenskemu nadškofu bogato pošiljko težko preizkusanim prebivalcem.
„Komsomolskaja Pravda" o veri
Moskovski dnevnik »Komsomolskaja Pravda«, centralni organ komunistične mladine v Sovjetski zvezi, opisuje, kako se mora zadržati komunistična mladina do vere. Takole pravi med drugim: Pravila organizacije Komsomol zahtevajo od svojih članov, da se aktivno bore proti vsem verskim predsodkom. Člani Komsoinola ne smejo živeti po nobeni veri, prav tako se ne smejo udeleževati nobenega bogočastja. V tem pogledu jim je prepovedana vsaka verska strpljivost. Res je, da Slalinova u-stava daje vsem sovjetskim državljanom versko svobodo, toda ista ustava daje vsem pravico do protiverske propagande. Stranka in država smatrata verske predsodke za
Katoliška Cerkev na Poljskem
(Nadaljevanje in konec j
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
SONČNI KULTURNI PRAZNIK NA REPENTABRU
Tri tisoč Tržačanom, Goričanom in Korošcem je Slovenska prosveta priredila slovesni dan naše pesmi, petja in drame, praznik narodnega ponosa in vere.
Slovenski prosveti iz Trsta, ki nas je vabila to nedeljo na Repentabor, na tradicionalno poletno prireditev, se je nasmejal ta lepi dan, ki kar ni mogel pustiti zavednega Slovenca doma. Ljudi je prihajalo vedno več. Vse poletne prireditve Slovenske prosvete so bile dobro obiskane, a zdi se, da toliko ljudi ni bilo še nobeno leto kot letos.
Pričel se je festival. Pesem solistov in duetov je bila prva točka in vmes pozdravi. Baritonist Marijan Kos je stopil v lepi gorenjski narodni noši na oder, z njim sopranistka Milena Čekutova v barkovljan-ski narodni noši. Pred toliko množico bi bilo težko slabo peti in res sta bila oba pevca razpoložena in sta pela kot že dolgo ne. Med pesmijo je pozdravil množico v imenu Slovenske prosvete g. Stanko Kosmi-na s toplo in prepričljivo besedo. To je bil pozdrav Slovenca od morja vsem ti-žaškim Slovencem, še prav posebno topel pozdrav pa goriškim in koroškim Slovencem. Sledila je pesem solista, njej pa pozdrav zastopnika goriških Slovencev prof. Dragotina Butkoviča. Prinesel je pozdrav, kot je dejal, sončne Goriške, pozdrav zemlje, ki je rodila našega velikega kladivarja in misleca dr. Mahniča, in mehkega pevca Simona Gregorčiča. Prof. Butkovič je poudaril, kauo je naš narod na robeh naše domovine narodno ogrožen in mora zato delati in biti čuječ, da ne bo zginil. Izročilo naših očetov morama zato kot svetlo dediščino čuvati in jo izročiti slovenski mladini. Kakor je množica toplo pozdravila govornika in z njim vse Goričane, tako je vzvalovala, ko je stopil na oder voditelj koroških Slovencev, dr. Joško Tisler. Govoril je kratko. Pozdravil nas je v imenu tiste pokrajine, v kateri je tekla zibelka slovenstva, tiste doline, v kateri je bila rojena naša demokracija. Tam stoji vojvodski prestol in ob njem izročilo naših očetov. To izročilo je de-
mokracija, v kateri podeljuje ljudstvo oblast in odgovarja ljudstvu samemu, da bo vladal pošteno in pravično, vladal demokratično. To izročilo ni mrtvo. Slovenci verujemo v to demokracijo je nadaljeval govornik — v demokracijo naših očetov. Ne gledamo pa nazaj, ampak naprej. Množica je dr. Tišlerja pogosto z odobravanjem prekinjala, na koncu pa ga je nagradila z valom navdušenja. Nato je zastopnik Sloveiiske prosvete pozdravil dr. J. Agneletta kot slovenskega mestnega svetovalca Trsta. Tudi njega je množica lepo in toplo pozdravila.
Za tem se je program hitro, brez kakih odmorov razvijal dalje. Tržaška folklorna skupina je pokazala koroške in gorenjske narodne plese pod vodstvom J. Štavarja.
NAŠI ZBORI POJO
Po folklorni točki so napolnili oder pevci Mačko vij anskega pevskega zbora, ki so zasedli zadnji del odra. V ospredje pa je stopil rojanski tercet »Metuljček« v lepih narodnih nošah, na drugo stran pa kvintet akademskega pevskega zbora »Jadran«. Začeli so s pesmijo Mačkovljani, nato »Metuljček« in za njim »Jadran«. Morda je bila ta točka nekoliko predolga, mislim namreč, da bi morda zapeli manj pesmi in bi bil učinek večji. Vendar so bile vse pesmi lepo in skrbno pripravljene in so vse pevce poslušalci nagradili z dolgotrajnim ploskanjem. Mačkovljanski pevski zbor je vodil g. Dušan Jakomin, »Jadran« pa g. Mamolo. »Metuljček« je zelo dobro spremljal s harmoniko g. Saša Martelanc, ki je spremljal tudi že prej solista in folklorno skupino.
PESNIKI BERO
Ena izmed zelo lepih točk je bil nastop naših pesnikov. Na oder so stopili Vinko Beličič, Stanko Janežič, Zdravko Ocvirk in Milka Hartmanova. Ko jih je prof. Peterlin
Privilegiji slov. šol na Tržaškem
Trst, 24. avg. 1953.
Večkrat se je že pisalo o vnebovpijočih krivicah, ki se godijo slovenskim šolam in slovenskim šolnikom na Tržaškem. Ne vemo, ali so se že kaj zganili odločilni či-nitelji Zavezniške vojaške uprave, ki imajo nadzorstvo nad podrejenimi uradi in uradniki. Javnost še nič ne ve, da bi bili pod-vzeli kake uspešne korake, s katerimi bi popravili krivice, ki se godijo slovenskim .šolam in njih osebju, ter obenem poskrbeli, da bi se v bodoče take krivice ne mogle več nekaznovano delati.
Pač pa so se zganili italijanski iredentistični časopisi ter začeli pisati o »privilegijih, ki jih uživajo slovenske šole in slovenski šolniki na Tržaškem. Pisati o lakih privilegijih je zelo neresno početje. Toda naši prijatelji so nam rekli: če se laž ponavlja, se nekaj le prime; morda bi tudi utegnil biti za tem pisanjem kdo, ki ima pri šolskih zadevali kaj besede. Ker torej iredentistični listi pišejo o privilegijih slovenske šole, si oglejmo nekaj takih »privilegijev«.
1. Italijanske šole iu njih šolniki imajo svoje službene stopnje, in sicer: Višjo šolsko upravo (Sovraintendenza scolasticaj in Urad za vzgojo (Ufficio Edueazione) pri ZVU. V teli uradih imajo svoje najvišje predstavnike, to je »višjega šolskega upravnika« in »šefa urada za vzgojo«, na katera se lahko obračajo po navodila in nasvete in s katerima občujejo v svojem jeziku. Poleg teh dveh je v vsakem teh uradov še cela kopica uradnikov in uradnic, ki so določeni za reševanje posameznih aktov italijanskih šol in šolnikov.
Slovenske šole in slovenski šolniki pa imamo ta »privilegij«, da nimamo ne višjega šolskega upravnika niti šefa urada za vzgojo, kamor hi se lahko obračali po navodila in nasvete v svojem domačem jeziku. Vse kar napišeš, mora biti napisano italijansko ali vsaj dvojezično, ker teh aktov ne rešuje Slovenec, ampak Italijan. Kako pa se taki akti rešujejo, čutimo vsak dan na svoji koži. Slovenci imamo namreč tudi ta »privilegij«, da nam ni treba reševati aktov, ki se nas tičejo, ker nam jih rešujejo Italijani.
2. Italijanske šole imajo v svoji lastni upravi fonde za izplačevanje mesečnih prejemkov učnega in drugega osebja, ki je zaposleno na dotični šoli.
Slovenske šole imajo ta »privilegij«, da nimajo v svoji lastni upravi fondov za izplačevanje pripadajočih prejemkov osebju
predstavil, jih je občinstvo veselo pozdravilo. Nato so prebrali pesmi. Bile so različne in vendar vse ubrane na isto struno: v ljubezni do domovine in naroda. Ta misel, ki je bila vodilna misel vse prireditve, je našla pot do slehernega srca ta dan na Repentabru. Veseli smo bili, da so nastopili tudi pesniki. Tega nismo še doživeli na repentaborskih prireditvah, a bi bili veseli, da bi bilo tako vsako leto.
»KRST PRI SAVICI«
Po kratkem odmoru so fanfare naznanile začetek predstave »Krst pri Savici«. Nisem poklican, da hi ocenjeval delo, ki je bilo na Repentabru prvič vprizorjeno in tudi ne bom ocenjeval posameznih igralcev. To bo naredil kdo drug v prihodnjih številkah »Glasu«. A kot nestrokovnjak v teh stvareh moram zapisati, da je bila predstava nekaj veličastnega in lepega. Režija prof. Jožeta Peterlina je do podrobnosti pretehtala in razporedila igralce po velikem odru in igralci so nastopali kot bi
bili tu doma. V lepih, živo barvnih stiliziranih nošah so se kretali igralci Slovenskega odra, dijaki in svetoivanska dramska skupina, ki jim je bila poverjena izvedba, po odru. Nikjer ni bilo najmanjše zadrege. Posebno lepa in prepričljiva je bila Bogomila Marije Bobkove, Črtomir Zvezdana Likarja in Gojmir Ivana Buzečana. Pa tudi drugi, posebno starejši igralci (Globočnik, Rebec itd), so rešili svoje vloge nad vse posrečeno. Beseda je zvenela lepo in verzi so tekli neprisiljeno. Mrak je že bil, ko so igrali peto dejanje.
Po končani predstavi so se pričeli ljudje razhajati. Dobra organizacija prevozov je poskrbela, da smo bili v kratkem času v Trstu.
Ostal pa nam bo prelep spomin na letošnji repentaborski festival. Korošci, Goričani in Tržačani — Slovenci združeni s srcem in dušo. Ta prireditev nam je dala novih moči in nove volje do narodnega življenja, narodnega ponosa in vere v jutrišnji dan našega naroda.
Marijanski shod na Opčinah
dotične šole. Te fonde upravljajo Italijani, kot so delali v svojih bivših kolonijah Arabcem in Abesincem.
3. Osebje na italijanskih srednjih in osnovnih šolah ima svoj stalni stalež, v katerega se vsako leto ali vsaj vsako drugo leto na novo vključuje lepo število uslužbencev, ki na ta način pridejo do stalnega mesta in do stalne službe. Tako se lahko brez skrbi in mirno posvetijo svojemu poklicu ter si lahko začno ustvarjati podlago za bodočnost. Ni se jim treba več bati, da bodo naslednje leto ostali brez službe, niti jim ni treba vsako leto vlagati prošenj za službo in trošiti denar za razne listine in kolke ter čakati pri tem še na pristanek Urada za delo, ki loči državljane od nedržavljanov, rezidenčne od
nerezidenčnih.
Osebje na slovenskih srednjih in osnovnih šolah pa ima ta »privilegij«, da mora vse brez izjeme vlagati vsako leto prošnjo za službo, od ravnatelja do zadnje tajnice in sluge,'čeprav je to v očitnem nasprotju z obstoječimi zakoni baš za upravno iu pomožno osebje, kateremu zagotavljajo obstoječi zakoni stalnost v službi in celo
napredovanje.
Slovenske osnovne šole imajo ta »privilegij«. da nimajo svojega stalnega staleža. kot ga imajo italijanske šole že po dveh letih poskusnega obstoja.
Slovensko didaktično ravnateljstvo v Miljah z začasnim sedežem v Škofijah ima še poseben »privilegij«, da je sc po vec kot petih letih poskusnega obstoja začasno, čeprav bi podobno italijansko didaktično ravnateljstvo že zdavnaj imelo svojega stalnega ravnatelja.
Učitelji slovenskih šol imajo »privilegij«, da zanje ni nobenega stalnega staleža, čeprav so slovenski učitelji po zakonu v ekonomskem oziru popolnoma izenačeni z italijanskim učnim osebjem.
Italijanske srednje in strokovne šole imajo po zakonu določeno število profesorskih stolic za vsako šolo posebej; za te stolice se razpisujejo natečaji in italijanski profesorji postajajo na ta način stalni.
Slovenske srednje in strokovne šole imajo pa »privilegij«, da nimajo po zakonu določenih profesorskih stolic in da se za slovenske srednje in strokovne šole ne razpisujejo natečaji za stalna mesta, čeprav zakon o slovenskih šolali jasno določa, da mora biti notranji ustroj slovenskih srednjih šol popolnoma enak italijanskemu.
(Dalje prihodnjič)
Z veseljem pričakujemo septembrske nedelje, ko bomo zopet imeli naš skupni shod pri Fatimski Materi božji na Opčinah. Ta naš vsakoletni skupni shod ni samo spo-‘ minska obletnica na Marijino romanje po naših vaseh, to je izraz našega najlepšega skupnega češče-nja Matere božje. Skupna pesem, skupna molitev v lepi in veliki marijanski procesiji, to je nas praznik, to je naša sreča, ko se zbiramo pri fatimski Kraljici.
Leta 1949 smo začeli, recimo bolje, je začela Marija med nami na Tržaškem svoje vidno nadnaravno poslanstvo. Letos poteka že peto leto, ko imamo v središču naše dekanije na Opčinah skupni marijanski shod. Kako želimo, da bi tudi letos lepo uspel v čast Matere božje, v korist naših duš! Imamo zelo veliko razlogov, da naše skupno zaupanje v Mater božjo javno izrazimo, javno izkažemo. Prehajamo v sredino tega nemirnega desetletja, v katerem je nam po nerazumljivem božjem dopuščenju satan spuščen z verige in divja po vsem svetu proti Bogu zvestim. Te naše velike javne in zasebne zadeve bomo ponižno položili pred Marijin oltar in se v najbolj skrbno pripravljenem shodu zopet posvetili naši nebeški Materi.
Med nami ni nobenega dvoma! Nad nami bdi božje oko, nas varuje Marijina roka. Že kdaj bi po človeških računih morala zagoreti nova vojska, nova nesreča, a ni in mogoče sploh ne bo, ker vsemogočni Bog preizkuša ves svet s šibo brezboš-tva. Velik del sveta živi v brezbož-niški sužnosti, drugi del v svobodi. Mi, ki nam vsaj verske svobode ne manjka, živo čutimo, kako trpijo naši bratje v neposredni bližini. Na vse načine se trudimo lajšati njihovo gorje in to je obenem velika šola za nas vse. Toda le zavedajmo se proti sredini tega desetletja vedno bolj, da največjo pomoč nudimo našim trpečim bratom po Materi Mariji. Nad vsem svetom bije velika ura odločitve iri kar mi moremo, storimo* vse za božjo in Marijino zmago! To je naša dolžnost, to je naša čast!
Tako duhovno pripravljeni mislimo na naš letošnji skupni marijanski shod na Opčinah. Vsi tržaški katoličani, ki beremo »Katoliški glasu, se zberimo v nedeljo 13. sept. popoldne pri fatimski Kraljici. S seboj znajmo povabiti premnoge druge in vsi v mogočno in lepo procesijo za Njo, ki je v Fatimi razodela, da bo končno zmagalo Njeno brezs madežno Srce!
„Pozabljeni nesmrtnik"
»Nesmrtni Stalin« — kolikokrat smo či-tali to puhlo frazo v komunističnem tisku ali pa jo slišali iz ust komunističnih govornikov! še pred kratkim je bilo skoraj nemogoče v komunističnih državah in v komunist, tisku najti ime sovjetskega diktatorja brez pridevnikov vsevednosti, političnega genija, brezprimernega voditelja. »Ime Stalinovo bo živelo večno v srcu delavcev sveta,« je bila fraza, ki je stalno in monotno krasila strani »Pravde«.
Če pa pomeni nesmrtnost nekaj, pomeni to pač nadaljnje življenje po smrti, bodisi v tej ali oni obliki. Ali komunisti so že v nekaj mesecih vrgli Stalina med staro šaro. Njegova »nesmrtnost« je trajala točno tako dolgo, dokler je živel; ko je bil mrtev, je mit o Stalinu izginil iz komunističnega spomina. Danes ga partijsko časopisje skoraj ne omenja več; partijski govorniki skoraj uik‘!i ne omenjajo njegovega imena; njegovi nasledniki na oblasti prezirajo vsak spomin nanj.
Seveda sta dve vrsti nesmrtnosti - religiozna in posvetna. Ne nameravamo tu raz-pravljati o verski nesmrtnosti, vendar naj mimogrede omenimo, da Stalin kot borbeni ateist, za katerega se je sam proglašal, pač ni mogel pričakovati nadaljnega osebnega življenja na drugem svetu po svoji smrti; tudi njegovi brezbožni pristaši niso mogli zanj tega predvidevati. Če se naj bi torej legenda o Stalinovi »nesmrtnosti« obdržala, iii to moglo biti le na posvetni podlagi: živel bi nadalje lahko torej le v spominu svojih pristašev.
Nekateri posvetni misleci trdijo, da je človek le toliko časa nesmrten, dokler živi spomin nanj v mislih drugih; če je torej zadnji človek, ki se ga je spominjal, iz katerega koli razloga jjozabil nanj, je ne-
izogibno mrtev. In prav to se je v posvetnem pogledu dogodilo vsemodremu, nepremagljivemu, slavnemu in dobrotljivemu Stalinu. Njegovi pristaši so ga pozabili; in tako je zdaj mrtev.
Sedanji sovjetski gospodarji, ki so prelivali kot neiskreni sorodniki krokodilove solze na pogrebu skrivaj sovražnega strica, so v trenutku Stalinove smrti kazali vse znake spoštljive žalosti. Za dober teden ali še nekaj časa dalje je bil bivši diktator »dragi pokojnik«. Nato so pa suženjski slavospevi v komunističnem tisku utihnili; komunistični govorniki so prenehali o 0-četu narodov, ki ga je doletela smrt. Kot sol na rano pozabljenja je pa uradni moskovski proglas razglasil, da ni v duhu marksizma, če se poje glorijo kot voditelju in učitelju kakemu posamezniku.
Usoda je v svoji igri s samosilniki vedno norčava. Hitler, katerega vladavina »naj bi trajala tisoč let«, je napravil samomor v kleti in obžalovali so ga samo tisti, ki so poginili z njim. Stalin, »graditelj svetovnega socializma«, je bil pozabljen že mesec dni jio svoji smrti.
Zdaj priznava vedno več komunističnih režimov svoje zmote v politiki prejšnjega časa, in ne nazadnje sovjetska vlada sama kot kaže primer »zarote zdravnikov«. T* zmote so pa izraz stalinizma; diktator jasno odgovarja za krivice, ki so jih zagrešili njegovi podrejeni, ker ti ne delajo drugega kot da se ravnajo po njegovih navodilih. Zato se ne zdi neverjetno, da ni daleč čas, ko bo potem, ko bo vedno več takih krivic »popravljenih«, Stalin spet uradno »omenjen«, to pot pa kot krivec vseh bolezni in napak komunističnega sveta.
(IVilliam Bluell)
GOSPODARSTVO
Že čriček prepeva ...
Zvečer in dolgo v noč prepeva čriček in pripoveduje, da se jagode debelijo, da so tu in tam že mehke in sladke.
Ta čričkova napoved mora napotiti skrbnega vinogradnika, da vsaj površno pregleda, kako je opremljen za bodočo trgatev.
Kako je s kletjo? Ali ni potrebna kakšnih popravil? Ali ni vsaj nujno potrebno, da jo pobeli z apnenim beležem in istočasno temeljito izčisti in prezrači.
Kako je z gredami in hlodi pod plav-niki in sodi? Ali ni kakšen hlod popolnoma trhel in gnil in je nujno potrebno, da ga nadomestimo.
Kako je s posodo? Letina sicer ne bo tako obilna, da bi bilo potrebno dobaviti dodatne posode k lanski^ a mogoče pa je le potrebno kaj dokupiti. Prav gotovo pa je potrebno kaj popraviti. Neposredno pred trgatvijo bodo sodarji imeli vse roke polne dela in mogoče ne bi mogli pravočasno popraviti tvojo posodo.
Se ni li tvoja posoda pokvarila, recimo postala »močna«, čemur strokovnjaki pravijo kisla? Ni li kakšna posoda plesniva, ima kakšno dogo gnilo ali kaj podobnega ?
Nakazane posode je potrebno popraviti, potem pa jih izčistiti s »sanaton-om« ali kakšnim močnim izlužilom (»detersol«).
*
To so vprašanja, na katera takoj odgovori, potem pa ukreni potrebno!
Gnojnice ali solitra zelju!
Še je čas, da pognojimo kapusu, ohrovtu (vrzotam), cvetači in še kak-ui drugi vrsti povrtnine. V poštev prihajajo samo hitro delujoča gnojila, kot so gnojnica in solitri. Med slednjimi sta najbolj priporočljiva čilski (nitrato soda) in apneni (nitrato di ealcio).
Gnojnico prej razredčimo z vodo in potem zalivamo, solitre pa razdeljujemo s čajno žličko, in sicer največ pol žličke okoli vsakega stebla, seveda ne tik njega, ker tam ni koreninic.
Vino v pletenkah - flaškonih
ne prihaja toliko v dotiko z zrakom kot vino v sodu: skozi steklo namreč zrak nima dostopa do vina, pač jta skozi lesene doge sodove.
To pa je slabo in dobro!
Slabo je to za mlado vino, ki je še sladko, če je v pletenkah, ker ne more popolnoma povreti in postane zato skoraj redno vlačljivo.
Dobro pa je to za stara, že odnegovana vina, ki so določena za porabo. V pletenkah ostane vino približno tako, kot smo ga zlili vanje, seveda če., če je ustnik pletenke s čepom ali zamaškom v redu.
Zamašek mora pletenko dobro zapreti, da ne uhaja zrak v notranjost. Ker pa nimamo vedno na razpolago prvovrstnih zamaškov, ki bi temeljito zaprli ustnik, je priporočljivo, da zamaške ovijemo s tankim pergamentnim papirjem, potem pa zamašek namočimo v vazelinovem ali kletarskem olju (»olio di vaselina« ali »olio enologico«). Dobro je tudi, če vlijemo v ustnik pletenke nekoliko enakega olja -zadostuje en jtrst na visoko. Olivno ali semensko olje ni priporočljivo, ker poslane žaltavo ali žarsko in dobi vino potem neprijeten priokus.
Seveda morajo biti pletenke vedno polne, ali j>a moramo vino iz pletenke hitro porabiti, če ne drugače z njim napolniti steklenice. Vino v nepolnih pletenkah je enako kot v sodu podvrženo kanu in ocetni kislini.
Za jemanje vina iz pletenk se dobijo sedaj v trgovini pripravne samodelnc (avtomatične ) sesalke.
Vino vojakom
Smo že poročali, da je vojaška uprava v nekaterih garnizijah začela dajati vojakom po 1/2 litra vina dnevno, to pa za poskus. Ta ukrep je rodil dolgo in zanimivo debato, posehno v strokovnem časopisju. Seveda so mnenja za in proti. Vojaške oblasti pa še niso povedale, kakšne so dosedanje izkušnje. Ko bo znana izjava vojaških oblasti, bo debata gotovo zopet pričela.
Dosedanja debata je prišla do zaključka, naj sc vsem vojaškim pripadnikom redno razdeljuje vino, četudi ne vsak dan m četudi manj kot po 1/2 litra na dan.
Francoski vojaki dobivajo dnevno po 3 4 litra vina. Ta ukrep pa moramo smatrati za podporo francoskemu vinogradništvu, ki večkrat trpi v-le d preobilnih letnih pridelkov.
katoliški glas" v vsako j slovensko družino 1
Z GORIŠKEGA s P0TI SKOZI BRDA
ŠOLSKE VESTI IZ GORICE
Izpiti na srednjih šolah
Sprejemni izpit v 1. razred nižje srednje šole (gimnazije) in popravni izpiti na vseh srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Gorici se pričnejo 7. septembra ob 8.30 v vrstnem redu, ki je naznanjen na razglasni deski vsake šole.
Licejska in učiteljska matura se pričneta 23. septembra ob 8.30.
tere pa je ravnateljstvo kaznovalo s tem, da jim je prepovedalo za dva dni vrnitev na delo. Ostalim delavkam pa je odvzelo električni tok.
V	ponedeljek so se stavkajočim delavkam pridružile še delavke in delavci iz predilnice v Podgori. Skupno poročilo sindikalnih organizacij javlja, da se bodo prihodnje dni pridružili stavkajočim delavcem še vse ostale tekstilne industrije naše pokrajine.
Vpisovanje na srednjih šolah obvestilo učiteljem
Vpisovanje na vseh srednjih šolah s slov. učnim jezikom v Gorici bo od 1. do 25. septembra. Podrobnosti o načinu vpisovanja so razvidne z razglasne deske vsake šole.
Ker rok za vpisovanje ne bo v nobenem primeru podaljšan, se vsem prizadetim priporoča, naj ne odlašajo do zadnjega, da ne bo prevelikega navala in da ne bodo primorani izgubljati časa z dolgim čakanjem ali da ne morda celo zamudijo roka za vpisovanje.
Predilnice v Ronkah in Podgori v stavki
Vodstvo predilnice v Ronkah je zahtevalo od svojih delavk, naj poleg dosedanjih strojev pazijo še na najmanj štiri nove statve. Tkalke, ki so bile doslej zelo obremenjene z delom in bi jim zato nadzorstvo še nad novimi statvami bilo nemogoče, so se tej nečloveški odredbi uprle in napovedale v četrtek 4 urno stavko. Tej stavki so se pridružile še vse ostale delavke, ka-
Goriška občina sporoča, da si morajo učitelji, ki so odvisni od občine, poskrbeti osebno železniško knjižico, ako hočejo u-živati popuste na vožnjah na železnici. Dosedanji listki občinske uprave ne bodo več veljali.
Poroka
V	Rupi sta se na najlepši Marijin praznik Vnebovzetja pred sv. mašo poročila stalni zaveden cerkveni pevec Lenart Kosič in Marjeta Povodnik, dobrotnica naše cerkve. Novoporočencema želimo obilo sreče v življenju in božjega blagoslova!
Krojni tečaj E.R.R.E.VI.
Naznanjamo, vam, da se bo vršil spet krojni tečaj v Gorici v prostorih šolskega poslopja v ul. Croce št. 3. Gospe in gospodične, ki se nameravajo vpisati, naj se zglasijo istotam v torek 1. septembra od 7h do 8h zvečer, kjer dobe tudi vse podrobne informacije.
S TRŽAŠKEGA
Nabrežina
Po petmesečni neozdravljivi bolezni je 19. avgusta umrla v Nabrežini profesorica Mara Steinberg, ki je poučevala angleščino na dveh slov. srednjih šolah v Trstu: na Učiteljišču in na Višji gimnaziji. Užila je zvrhano čašo trpljenja. Izdihnila je stara komaj šestindvajset let, ko se ji je življenje šele začenjalo. Po njej — mladi, veseli, delavni, vestni in nadarjeni — je med učnimi tovariši in med učenci ostala boleča vrzel. Iz vsega srca pa sočustvujemo predvsem z ubogo in težko pseizkušeno materjo, ki je zgubila hčerko edinko. Naj ji Bog uteši zemeljske bolečine!
Korošci na obisku v Trstu
To soboto 29. avgusta pride v Trst večja skupina naših dragih Korošcev. Namenjeni so v daljni Rim in se ustavijo tudi pri nas. Popoldne bodo obiskali mesto, proti večeru pa se bodo peljali po dolgi poti skozi naše vasi Dolino, Boršt, Bazovico na Opčine, Skupino vodi g. učitelj Kurbus. — Čez dva tedna pa pride druga skupina in prve dni oktobra še tretja. Koroškim bratom želimo, da bi se dobro počutili med nami kakor smo se mi med njimi. Naše zadnje skupno ramanje na Koroško nam ostane v najlepšem spominu. Tako želimo tudi njim.
Romanje v Assisi in Loreto
Zopet poživljamo na štiridnevno romanje v Assisi in Loreto od 19. do 22. septembra. Oni, ki so se že bili vpisali, naj se ponovno prijavijo, da potrdijo svojo u-deležbo, drugi naj to čimprej storijo, da ne pridejo prepozno.
Za vpisanje in pojasnila obrnite se na p. Alfonza pri kapucinih na Montuei v Trstu.
Čas za priglasitev najkasneje do Marijinega rojstva 8. septembra.
Šolske vesti iz Trsta
Ravnateljstvo Državne slovenske nižje industrijske strokovne šole v Trstu (Rojan -ul. Montorsino 8) obvešča vse prizadete učence in njih starše, da se prične:
1. Vpisovanje za vse razrede za šolsko leto 1953-1954 v torek, dne 1. septembra in traja do dne 25. septembra 1953.
2. Nižji tečajni izpit v ponedeljek, dne 7. septembra 1953 ob* 8. uri in 30 minut.
3. Popravni izpili čez I. in II. razred v ponedeljek, dne 14. septembra 1953 ob 8. uri.
Vpisni pogoji in razporedi SO razvidni iz objav na razglasni deski v III. nadstropju šolskega poslopja v ul. Montorsino 8. Morebiti potrebna nadaljna pojasnila daje tajništvo vsak dan od 10. do 12. ure.
Ko sem se s Plavi povzpel na Vrhovlje, se mi je razgrnilo pred očmi briško gričevje, posejano z vasmi in cerkvami. Brda so povezana s svetom samo s to potjo. Odtrgana od Gorice in Krmina hirajo... Z veseljem sem opazoval novi vodovod, s katerim so se uresničile stare sanje, da bi imeli tudi Brici prepotrebno vodo in da bi bila tako zaključena mučna doba mlak, vodnjakov in »Štern« ter dovažanja vode iz Briške, Oblanča, Reke s sodi.
Pod Vrhovljen sem krenil na demo po kolovozu in dospel v
VEDRIJAN
Z vrh griča me je pozdravljala župnijska cerkev. Krenil sem vanjo, pomolil in se nato ustavil pred zvonikom. Na pročelju je sta! latinski napisj »Samo čistim dušam je dano zreti v višave!« Lepo, pa živijo še tudi lepe duše, ki zrejo zaupno k nebu? Odgovor mi ga je dal mož, ki sem ga srečal spodaj na cesti. Po običajnih novicah mi je pravil:
»Pa duhovnika nimamo še. Naš pokojni gospod nune je bil sveta duša. Skoro 40 let je bil med nami, oče in svetovalec. Cele popoldneve je premolil tu v cerkvi. In lani, 22. oktobra, je g. Ivan Košir umrl. Prej je postal še skoro popolnoma slep. Ljudi je spoznaval po glasu in hoji. Pa kako vdano je prenašal svoje trpljenje! Niti enkrat ni potožil. Odlikoval se je po svojem izrednem zaupanju v Boga: denarja se je naravnost bal, takoj ga je razdelil med potrebne. Bil je ubožec. A Bog ga tudi v dolgi bolezni ni zapustil: nekaj smo mu župljani pomagali, od zunaj so prihajali paketi in še iz Kanade je kapnil kak dolarski bankovec s strani naših fantov izseljencev. Pa neustrašen je bil naš gospod: med vojno in po vojni je odločno govoril proti komunistom, tako da smo cesto trepetali, da ga ne odpeljejo. Samo starost in bolezen sta mu prihranila verige...«
In že sem hitel skozi vedrijansko vas v dolino. Prišel sem v
SENOŽEČE
Ljudje so bili izredno razburjeni. Starejša žena mi je z grozo pravila: »Brez-božniki! Naš prelepi kip Marije Snežne so nam razbili. Pomislite! Brezverni komunisti so ponoči vlomili v našo cerkev, razbili šipo na oltarju Marijinem in nato še Marijin kip. Mi pa in naši očetje smo stoletja častili ta kip, ki je bil naša uteha in dika naše vasi. Jokali smo, ko se je izvršilo bogoskrunstvo. Policija pravi, da so storili neodgovorni elementi, da jih hodo že našli. Mi pa vemo, da so to storili partijci in da vrana vrani oči ne izkljuje. Če jih ne bodo »našli«, bomo pa mi nastopili:	ali se ni bogoskrunee ranil na
roki, ko je šipo razbil? Ali niso bili krvavi madeži naokrog?..«
Preko Dobrovega, ki je postalo srce vseh Brd: sedež županstva, postaja za ko-rijere, sedež milice in drugih odborov, sem prišel v Medano.
MEDANA
Rožnica, t. j. Marijino vnebovzetje, je največji medanjski praznik. Vsi Brici pri-hite tega dne v Medano, zlasti popoldne k procesiji. Vas je slovesno ozaljšana, veselo pritrkovanje, vsi obrazi nasmejani. Druga leta so načrtno ovirali cerkveno
slavnost: prisilno delo, izleti, plesi. Letos ni bilo tega, toda nekaj drugega je silno zadelo Medanjce: nove uredbe o zvonjenju. V Jugoslaviji so državne oblasti »u-redile« cerkveno zvonjenje, ki zdaj ne sme trajati preko treh minut. In da bi za Rožnico v Medani zvonili le tri minute, v Medani, ki slovi po svojem zares umetniškem pritrkovanju, v Medani, ki edina med vsemi briškimi vasmi ima vse tri zvonove! Nak! »Odborniki! Kje so odborniki!« tako so Medanjci skupaj sklicali, na izredno sejo, može odbornike in jim strogo zaukazali, naj preštudirajo novi zakon in naj iztaknejo možnost, da se bo pritrkovalo! Medanjci hočejo imeti pritrkovanje, kajti brez tega ni Rožnice, brez Rožnice pa ni Medane. In očetje odborniki so po dolgem razpravljanju in rednem glasovanju določili, naj se trikrat zvoni po tri minute, kot običajno, ter naj se pri procesiji štirikrat pritrkuje po tri minute... Malo je bilo za Rožnico, premalo. Lepa je bila popoldanska procesija, prisrčne cerkvene slavnosti, na dnu je pa le ostala zagrenjenost v ljudstvu, ker ni več gospodar niti nad petjem svojih zvonov!
Preko Oblanča sem se spustil v
VIPOLŽE
Ker sem srečaval skupine fantov in deklet, ki so zamišljeni in preplašeni pešačili proti Dobrovemu, sem ustavil neko ženico in jo vprašal, zakaj oni zaskrbljeni obrazi. Pa mi je razodela skrivnost:
»V Vipolžah smo imeli dne 2. avgusta zlato mašo. Fantje in dekleta so cerkev okrasili, slavoloke postavili: vsa vas se je
sploh lepo izkazala svojemu zaslužnem« g. župniku. Zdaj pa je završalo na De-brovem, kjer je policija in razni odbori! Prišla je milica v vas, zaslišala razne ljudi, iskala organizatorja tako uspele zlate maše. In zdaj kličejo na odgovor vse osebe, ki so le kaj sodelovale, pa čeprav so samo prah s cerkvenih sten obrisale ali tla v cerkvi umile!«
Začudeno sem kimal nad svoje vrst n« versko svobodo v Brdih, ko sem preko Cerovega stopal proti Kojskemu. In spet sem z Vrhovlja gledal preko Brd, štel sem cerkve in zvonike, s katerih bodo nekoč svobodno in polnozvočno zapeli zvonovi, ki bodo briškemu ljudstvu oznanjali, da smejo — prečiščeni V trpljenju — prosto služiti svojemu Bogu.
Mednarodna organizacija kmečkih gospodinj
V	Torontu (Kanada) je 12. avgusta bil otvorjen mednarodni kongres kmečkih gospodinj. 1 rajal je 10 dni. Taki kongresi se vršijo vsako tretje leto in sedanji je že sedmi. Letošnjega so se udeležile zastopnice iz 23 držav, 4 nadaljnje države (Egipt, Libanon, Iran in Japonska) pa so bile zastopane samo po opazovalkah.
Na kongresu so obravnavali vprašanja iz gospodarstva, gospodinjstva in vzgoje.
DAROVI
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE
Slavko namesto cvetja ob nepričakova-nem slovesu nepozabnega Gustija 1000; neimenovana dobrotnica iz Skednja 2000 lir.
Bog povrni obilo!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin t Gorici
ZAHVALA
Iskren
no se zahvaljujemo vsem, ki so se v tako velikem številu udeležili pogreba
naše nepozabne matere
MARIJE URBANČIČ
Najprej izrekamo zahvalo našemu prej ki je rad sprejel povabilo za udeležbo pri g. Zorka. Tudi njemu se prav toplo zahva poplača obema za trud in molitve, enako pevskemu zboru za pretresljive žalostinke materi v slovo, nam pa v tolažbo. Zahva tako številno udeležbo na njeni zadnji
Rojan, 24. avgusta 1953.
šnjernu preč. g. kaplanu Angelu Kosmaču, pogrebu radi odsotnosti preč. voditelja ljujemo za prejete besede sožalja. Bog naj članicam Marijine družbe, posebno pa doma in v cerkvi, ki so bile naši dragi
ljujemo se vsem ostalim domačinom za poti.
Žalujoča družina URBANČIČ in vsi sorodniki
Darilne pakete po vsej Evropi
CITRUS
I KI P O R T & EXPORT
Lastnik: Aleksander Goljevšček
dostavlja TVRDKA
Najhitrejša in najsoli-dnejša postrežba!
Jamčimo za sigurno dostavo vsake pošiljke.
Dostavljamo tudi radioaparate, bicikle, šivalne stroje in harmonike po najugodnejših cenah !
TRST - Ul. Torrebianca 27 - Telefon 24-467 - P.O.B. 522
V nedeljo 13. septembra vsi na marijanski shod na Opčine^
WILHELM I10NERMANN:
31
©če ^Damijan
»Preobčutljiv sem za misijonarja!« se je grajal pater Damijan, ko je spet stopil v kočo. »Najbrž sem dobrega moža užalil.«
Še isti večer je Damijan obiskal vse koče. Vsem je bil dušni in telesni zdravnik. Ženi, ki je trpela na vodenici, je dal kinina in jo pripravil na smrt. Nekaj otrok je krstil. Povsod je našel še sledi vere. Kauaki so ponosno kazali na križe, ki so viseli skoraj v sleherni koči, sestavljeni iz neobtesanega lesa. Tu in tam mu je kdo pokazal celo Marijino sliko, ki mu jo je bil podaril še pater Evstahij.
»Marija!« je rekel nato in oci so mu žarele.
Nepopisno je bilo veselje teh vaščanov, ko so po dolgih letih spet imeli belega očeta v svoji sredi. V vsej naglici so izpraznili neko kočo in jo pripravili za sveto mašo, ki jo bo drugo jutro bral misijonar. Pozno v noč so krasili sveti kraj.
Ponoči je Damijan v travnati koči, v kateri so ga pogostili, legel na rogoznico. Bil je utrujen do smrti. Kljub temu dolgo
ni mogel zaspati. Moskiti so brenčali in mu pikali obraz. Kuščarica je prilezla čez njegovo roko. Stara pivovarica je v spanju smrčala, Damijan pa je sklenil roke in molil:
»Moj Bog, zahvalim te za vse trpljenje teh dni in noči, kajti dal si mi najti ljudi!« In ponižno je pristavil: »Odpusti mi čmeruost in nepotrpežljivost!«
Naslednje jutro je Damijan spovedal več Kanaikov. Marsikateri od njih so se dobro borili v letih, ko so bili brez duhovnika. Pri drugih pa je misijonar videl prepad nravne podivjanosti. Skrunitev zakona-, u-mor nerojenih, najgrša nečistost celo v otroških letih. Vse' te stare poganske dediščine Južnega morja so se Kanaki smeje se spovedovali belemu očetu in ti rjavi otrori so se zelo čudili, da je pater vse to imel za velike grehe. Neka žena je priznala., da je po starem poganskem običaju usmrtila enega svojih novorojenih dvojčkov.
»O, bilo ga je škoda, kafti bil ie lep, močan otrok!« je odkrito oblalovala žena. »A če ga ne bi žrtvovala, bi gotovo izgubila oba.«
»Tem ljudem manjka duhovnika!« je
tarnal misijonar. »Človek se ne sme čuditi, da na tako mladi, neobdelovani njivi poleg pšenice raste tudi ljuljka.«
In vendar so ti ljudje odkritosrčno objokovali svoje grehe, ko jim je duhovnik poln resnobe in ljubezni predočil velikost njihove krivde.
Po spovedi je pater Damijan maševal v travnati koči, iz katere so domačini napravili pravi cvetni tempelj. \ časih je preko deske prilezel pajek ali hrošč in vendar je tukaj ljubezen pogrnila mizo Bogu in iz pesmi in molitve Kanakov je zvenelo tako veselje, tako iskreno navdušenje, da so se duhovniku pri oltarju orosile oči.
»Parce Domine, parce poptilo. tuo!« so šepetale njegove ustnice. »Prizanesi, Gospod, prizanesi svojemu ljudstvu! Ne pusti, da bi ginilo v svojih grehih. Odpusti jim, Gospod, saj ne vedo, kaj delajo!«
Po sveti daritvi je pater Damijan spet stopil v gostiteljevo kočo. V kotu je našel staro pivovarico. zgrbljeno v dve gubi. Zena je tiho ječala pred e.
»Ali te boli, mamica?« je vprašal duhovnik. »Daj, da pogledam tvoje ranjene roke!«
A starka se je trdovratno branila. Boječe je skrila roki za hrbet. Tresla se je po vsem telesu.
»Le daj, mamica, ne bo te bolelo!« Pater je z nežno silo potegnil eno roko k sebi ter ji odvil umazane cunje. Komaj pa je odstranil obvezo, je opotekajoč se odskočil. Mrzel pot mu je stopil na čelo in izbuljil je oči. Krepki mož je pobledel prav do ustnic.
»Gobavost! Moj Bog, gobavost!« je stokal in skril obraz v roke. Starkini prsti so bili beli zabuhli okrški, na konceh od-gniti in brez nohtov. Iz nekaj odprtih ran je tekel debel, žilav gnoj, ki je s kugi podobnim vonjem takoj napolnil vso kočo.
Gobavost! Gobavost! Nikdar še ni Damijan do zdaj videl gobavca. Poznal je to bolezen samo iz opisa drugih misijonarjev. Vedel je, da je ta bolezen nekaj stras-nega. A tako?! To ni bila več bolezen. To ni bila groza, pekel, živa smrt in trohnoba! Tiho je starka ječala in skušala spet zavili prste v umazane cunje.
»Ne na Molokaj!« je tarnala. »Ne na Molokaj!«
»Ne na Molokaj!« jo je nahrulil pater Damijan. »A tukaj sediš in žvečiš taro-
korcnine in drogi pijejo tvojo izpljuvano kašo. Vse boš umorila!« Groza ga je spreletela, ko je pomislil, da sta tudi on in njegov rjavi strežaj pila to peklensko pijačo. »Usmrtila nas boš vse!« je spet kričal. Kakor vkovan je stal pred njo in gledal ostudni gnojni okršek na roiki. Ali ne grabijo ti pohabljeni, gnili prsti po njegovem lastnem srcu? Krepki misijonar se je zgrozil. Njegove roke so krčevito grabile za srce. Bilo mu je, kot da že čuti objem smrti. A njegove roke so prijele križ, ki mu je tičal za pasom. Misijonarjev križ! Duhovnik se je o2r] nanj. Dolgo, dolgo je gledal na podobo Trpečega.
Ali ne počiva pogled umirajočega Boga-človeka poln žalosti na svojem duhovniku? Ali niso usta Križanega pričela govoriti?
»Zakaj si tako okruten z njo? Jaz sem jim polagal roke na čelo in jim celil rane. In ti?«
»Odpusti mi, Gospod! Vem. ti si v na-dložnih in obteženih! Ti si v gobavih, Gospod! Jaz pa te nisem spoznal.«
Stara žena je pred Damijanom zdrsnila na kolena. Svoje pohabljene roke je. skrila v obleko.
(Nadaljevanje)