II ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA GORICA i C KOLEDAR ZA PRESTOPNO L E T O 19 4 0 % jeJJ & !f 25094 /I 1939 - XVII. E. F. IZDALA: UNIONE EDITORIALE GORIZI AN A — GORIZIA. TISKALA: TIPOGRAFIA CONSORZIALE - TRIESTE - Agosto 1939-XVII. KOLEDAR ZA PRESTOPNO LETO 1940 ima 366 dni (52 nedelj in 9 praznikov) ter se začenja s pondeljkom in se končuje s torkom. Začetek leta 1940. Občno in državno leto se začne na dan novega lela t. j. s prvim januarjem. Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo (1. decembra). Letni časi. Pomlad se začne dne 20. marca ob 19. uri 24 minut. Poletje se začne dne 21. junija ob 14. uri 37 minut. Jesen se začne dne 23. septembra ob 5. uri 46 minut. Zima se začne dne 22. decembra ob 0. uri 55 minut. Sončna mrka v letu 1940. V letu 1940. bosta dva sončna mrka, luninega mrka ne bo. 1.) Obročasti sončni mrk dne 7. aprila. Višek ob 21 uri 29 min. Mrk bo viden v Tihem oce anu, Severni Ameriki (brez Alaske), Srednji Ameriki, severnem delu Južne Amerike in na zapadnem delu Atlantskega oceana. Pri nas neviden. 2.) Popolni sončni mrk dne 1. oktobra. Višek ob 13. uri 52 min. Mrk bo viden v Srednji Ameriki, na Floridi, na Antilih, v Južni Ameriki, v Afriki pod ravnikom, na Madagaskarju in na južno zapadnem delu Indijskega oceana. 3.) Prehod Merkurja pred sončno oblo dne 12. novembra. Prehod bo viden v obeh Amerikah, v Tihem oceanu, Južnem ledenem morju, Avstraliji in po severnem vzhodnem delu Azije. Mlaj . . . Prvi krajec Znamenje za lunine mene. . . © Ščip ali polna luna . . 3 1 Zadnji krajec. . . Kvatrni posti. I. k v a I r e, spomladanske ali postne : 13., 15. in 16. marca. II. k v a I r e, letne ali binkoštne : 15., 17. in 18. maja. III. k v a t r e, jesenske : 18., 20. in 21. septembra. IV. k v a t r e, zimske ali adventne: 18., 20. in 21. decembra. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do božiča in od pepelnice do velik. pond. Premakljivi prazniki. 1.) Sepluagezima: 21. januuarja. 2.) Pepelnica: 7. februarja. 3.) Mar. Dev. 7 žalosti : 15. marca. 4.) Velika noč : 24. marca. 5.) Križevo : 29, 30. aprila in 1. maja. 6 ) Vnebohod : 2. maja. 7.) Binkošli: 12. maja. 8 ) Sv. Trojica : 19. maja. 9.) Sv. Rešnje Telo: 23. maja. 10.) Prva adventna nedelja: 1. decembra. Pust Iraja od 7. j n. do 6. febr. t. j. 31 dni. — Postnih nedelj je šest, povelikonočnih tudi šest, po-binkoštnih pa dvajset in osem. Prazniki. a) Običajni in civilni. 1.) Vse nedelje. — 2.) Novo leto. — 3.) Sv. Trije kralji (6. jan.) — 4.) Sv. Jožef (19. marca) — 5.) Rojstvo Rima (21. apr.) — 6.) Vnebohod (2. maja). — 7.) Sv. Rešnje Telo (23. maja) — 8.) Sv. Peter in Pavel (29. jun.) — 9.) Vnebovzetje (15. avg.) — 10.) Pohod na Rim (28. okt.) — 11.) Vsi sveti (1. nov.) — 12.) Zmaga pri Vitt. Venetu (4. nov.) — 13.) Brezmadežna (8. dec.) — 14.) Božič (25. dec.) Prazniki, ki se ujemajo s cerkvenimi, so v Koledarju mastno tiskani, drugi so zaznamovani z dvema zvezdicama. Na dneve pod 5., 10. in 12. se razobesijo državne zastave in razsvetle javna poslopja. b) Državni, od katerih se skrči delovni urnik na dopoldanske ure. 1). 8. januarja: rojstni dan kraljice Helene (1. 1873.) 2). 6. febr.: pustni torek. 3.) 11. februarja: dogovor s Sv. Stolico (1929.) 4.) 21. marca velikonočni četrtek. 5.) 23. marca: ustanovitev fašjev (1919.) 6.) 25. aprila: Marconijev rojstni dan. (1874.) 7.) 9. maja: ustanovitev cesarstva (1936.) 8.) 24. maja: napoved vojne (1915.) 9.) 18. avgusta : god kraljice Helene. 10.) 15. sept.: rojstni dan prestolon. Humberta. (1.1904.) 11.) 2. novembra: vseh vernih duš dan. 12.) 11. nov.: rojstni dan kralja Vikt. Eman. III. (1.1869.) 13.) 24. decembra: božični večer. 14.) 31. decembra: Silvestrovo. Ti prazniki so v Koledarju, ako ne padejo na nedeljo, zaznamovani z eno zvezdico. Na dneve pod 1., 3., 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 12. se razobesijo državne zastave in se razsvetle javna poslopja c) Dnevi, ko se razobešajo državne zastave poleg prej označenih. 1.) 4. januarja: obletnica smrti prve kraljice Italije (na pol droga). 2.) 9. januarja: smrt kralja Viktorja Emanuela II. (1878 ) na pol droga. 3.) 2. junija (prva ned. v jun.) praznik ustave. 4.) 29. julija : smrt kralja Humberta (1900.) na pol droga 5.) 12. oktobra: obletnica odkritja Amerike (1492). Ti dnevi so zaznamovani z znakom X JANUAR-PROSINEC Godovi in nedeljski evangeliji Pondel. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrez. Gospod. Makarij, op.; Martinijan, šk. C Genovefa, dev.; Salvator, sp. X Tit, šk.; Izabela, kr. Telesfor, pap. m.; Simeon, stol. Sv. Trije kralji. Razgl. Gosp. 1 Dvanajstletni Jezus v templu. Luka 2., 42.-52. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 13 Sobota 1. po razgl. G.; Lucijan, muc.1 * Severin, op,; Eberhard, šk. X Julijan in Basilisa, muč. Pavel, pušč.; Agaton, pap. Higin, pap.; Božidar, op. Arkadij, muč.; Ernest, šk. Veronika, dev.; Bogomir, op. 2 O ženitnini v Kani Galilejski. Jan. 2., 1,—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po raz. G.; Hilarij, c. uč. Pavel, pap.; Maver, op, Marcel, pap.; Ticijan, šk. Anton, pušč.; Sulpicij, šk. J Sv. Petra stol v R.; Priska, dev.| Kanut, kr.; Agricij, šk. Fabijan in Boštjan, muč. O delavcih v vinogradu. Mat. 20.. 1. 16. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpep. Neža, dev. Vincencij, muč.; Anast.,^muč. Zar. M. D.; Emerencijana, dev. Timotej, šk.; Babila, muč. Spreob. sv. Pavla apostola. (S Polikarp, šk.; Pavla, vd. Janez Zlat., škof. in cerk. uč. Prilika o sejalcu in semenu. Luka 8., 4.—15. Beležke. 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 2. predpep. julijan, šk. I 25. Frančišek Sal., šk,; Konstant., m. I Martina, dev.; Janez Mil., šk. I Peter Nol, spoz.; Marcela, vd. C| 27. Lunine mene. I t Zad. krajec 2. ob 5. uri 56 m. Mlaj 9. ob 14. uri 53 m. I J Prvi krajec 17. ob 19. uri 21 m. ® Ščip 25. ob 0. uri i2 in. Zad. krajec 31. ob 15. uri 47 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Sonce stopi dne 21. januarja ob I 3Q 5. uri in 44 min. v znam. Vodnarja. I Don zrasli od 8 ur 43 minut na I oi 9 ur 35 min., torej za 53 minut. ■ FEBRUAR - SVEČAN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 Četrtek Petek Sobota Ignacij, šk.; Brigita, dev. S v e č n i c a, Dar. Gospodovo. Blaž, šk.'; Oskar, šk. Beležke. 5 Jezus ozdravi slepega. Luka 18., 31. —43. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predpep., Andrej K., šk. Agata, dev.; Albuin, šk. * Pust., Doroteja, dev. muč. P e p e 1 n i c a. Rihard, kr. Janez Matajski, sp.; Juvencij, šk.l Apolonija, dev.; Ciril, šk. Skolastika, dev.; Viljem, pap. Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4., 1, —11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna. Lurška M. B. 7 ust. ser. reda; Evlalija, dev. Katarina Riči, dev.; Gregor, pap Valentin, muč.; Zojil, sp. Favstin in J ovita, muč. Julijana, dev.; Onezim, muč. 3 Donat muč.; Frančišek KI., muč, 7 Jezus se na gori izpremeni. Mat. 17., 1. — 9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna. Simeon, šk. Julijan, šk.; Konrad, pušč. Elevterij šk.; Sadot, šk. Irena, dev.; Maksimilijan, šk. Sv. Petra stol v. Antiohiji Peter Dam.,,cerk. uč. Prestopni dan. 8 Jezus izžene hudiča iz nemega. Luka 11., 14,—28. 25 Nedelja 26 Pondeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 3. postna. Matija, ap. Valburga dev.; Viktorin, m. Nestor, šk.; Matilda, dev. Leander, šk.; Baldomir, sp. Roman, op.; Rajmund, sp. Lepa beseda lepo mesto najde / Lunine mene. © Mlaj 8. ob 8. uii 45 m. ) Prvi krajec 16. ob 13. uri 55 m. ® Ščip 23. ob 10. uri 55 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva : Sonce stopi dne 19. febr. ob 20. uri 4 min. v znamenje Rib. Dan zraste od 9 ur 38 minul ne 11 ur 0.1 min., torej za 1 uro 25 m. 1.................................................................................... 2........................................................................................... 3.......................................................................................... 4........................................................................................... 5........................................................................................... 6.......................................................................................... 7........................................................................................... 8........ 'i 9.......................................................................................... 10........................................................................................... 11.......................................................................................... 12........................................................................................... 1 3........................................................................................ 1 4.......................................................................................... 1 5........................................................................................... 1 6........................................................................................... 1 7........................................................................................... 1 8.......................................................................................... 1 9...........„',.............................................................................. 2 0........................................................................................... 21........................................................................................... 22.,.,................•..................................................................... 2 3........................................................................................... 2 4............................................................................................ 2 5......................................................................................... 2 6........................................................................................... 2 7........................................................................................... 2 8............................................................................................. 29........................................................................,................ MAREC - SUŠEČ Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Beležke. 1 2 j Petek Sobota ! Albin, škof; Hadrijan, pap. C Simplicij, pap.; Henrik, sp. i. 9 Jezus nasiti 5000 mož. lan. 6.. 1. —15. 2 ................................. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. post. (sred) Kunig., ces. Kazimir, sp.; Lucij, pap. Agapa, dev.; Janez od Kr., op. Fridolin, op.; Perpetua, muč. Tomaž Akvinski, sp., cerk. uč. janež od B., sp.; Filomen, muč. Frančiška Rim., vd.; Pacijan, m.# 4......................................................................................................... 5................................................................................................................... 6........................................................................................................... 7. .................................................................................................. 10 ludie hočejo Jezusa kamnati. Jan. 8., 46.-59. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. post. (tiha). Makarij, šk. Sofronij, šk.; Heraklij, muč. Gregorij, pap.; Bernard, šk. K v a t r e. Rozina, vd. Matilda, kr.; Evtihij, muč. K v a t r e. Klemen, pap. Kvatre. Hilarij in Tacijan, m. ll 17 18 19 20 21 22 23 Jezusov pr Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota hod v leruzalem. Mat. 21., 1. — 6. post. (cvetna). Jedert, d. 3 Ciril Jer., c. uč.; Edvard, kr. Jožef, ženin Dev. Marije Feliks in tov., muč.; Niket, šk. *Vel. četrtek. Benedikt, sp. Vel. petek. Benvenut, šk. * V e 1. s o b o t a. Pelagija, muč.# ie od mrtvih. Murk 16., 1. —7. 24 Nedelja 25 Pondeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 | Sobota Velika noč. Vstajenje Gosp. * Velik, p o n d. Oznan. M. D. Emanuel, muč.; Ludger, šk. Rupert, šk.; Janez Dam., c. uč. Janez Kap., sp.; Sikst, pap. Ciril, muč.; Bertold, sp. Amadej, sp.; Janez Klim., sp. £ rvri vanriih vratih. lan. 20.. 19,- 31. M I Nedelja I 1. povelik. (bela) Modest, sk Lunine mene. C Zad. krajec 1. ob 3. url 35 m. @ Mlaj 9. ob 3. uri 23 m. ) Prvi krajec 17. ob 4. uri 25 m. ® Ščip 23. ob 20. uri 33 m. Pnri krajec 12. ob 7. uri 35 m. ® Ščip 19. ob 10. uri 55 m. C Zad. krajec 27. ob 12. uri 29 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva Sonce stopi dne 23. julija ob 1. uri 34 minul v znamenje Leva. Dan se skrči od 15 ur 34 minul na 14 ur 45 min., torej za 49 min. AVGUST - VELIKI SRPAN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. Beležke. 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Vezi Petra ap.; Makab. bratje Porcijunkula. Alfonz Lig., šk. Najdba sv. btefana ; Lidija, vd.® l. 2 31 O usmiljenem Samaritanu. Luka 10., 23.-27. 3 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 12. pobink. Dominik, sp. Marija Snežnica; Ožbolt, kr. Gosp. sprem.; Sikst, pap. Kajetan, sp.; Donat, muč. Cirijak, Larg in Smaragd, muč. Roman, muč.; Emigdij, šk, Lavrencij, muč.; Hugon, škof. 3 4, 5. 6............................................................................................... 7. 8........................................................................................................................ 32 Jezus ozdravi deset gobavih. Luka 17., 11. —19. 9, 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobink. Suzana, dev. Klara, dev.; Hilarija, muč. Hipolit in Kasijan, muč. Evzebij, sp.; Anastazija, dev. Vnebovzetje Marije Device Rok, sp.; Joahim, oče M. D. Hijacint, sp ; Emilija, dev. 10. ................................................. 11. ........................................................................ 12................................................................................................................. 1 3..................................................................................................... 1 4................................................................................................. 15. ............................................................................... 1 ft 33 O božji previdnosti. Mat. 6., 24,—33. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 14. pobink. Helena, kr. @ Ludovik Tol, šk.; Julij, muč. Bernard, op.; Samuel, prer. Ivana Fr., vd.; Adolf, sp. Timotej, muč.; Hipolit, muč. Viktor, šk.; Filip Ben., sp. Jernej, apost.; Ptolemej, šk. 17................................................................................................................ 18. .......................................................................................... 1 9....................................................................................................... 2 0....................................................................................................................... 21............................................................................................... 34 Jezus obudi mladeniča v Najmu. Luka 7., 11.—16. 22. . ..................... 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15. pobink. Ludovik, kr. Zeferin, pap.; Samuel, muč. C Jožef Kal., sp.; Gerhard, šk. Avguštin, c. uč.; Hermes, muč Obglavlj. sv. Janeza Krstnika. Roza Lim., dev.; Feliks, muč. Rajmund, spozn.; Izabela, dev. 23......................................................................................................................... 25......................................................................................................................... 27......................................................................................................................... - Lunine mene. Nebesno znamenje in dolgost dneva: 28...................................................................................................................... 2 9......................................................................................................................... 3 0......................................................................................................................... 3 1....................................................................................................................... © Mlaj 3. ob 21. uri 9 m. 5 Prvi krajec 10. ob 13. uri 0 m. ® Ščip 18. ob 0. uri 2 m. C Zad. krajec 26. ob 4. uri 33 m. Sonce siopi dne 23. avgusta ob 8. uri 29 minut v znamenje Device. Dan se skrči od 14 ur 42 min. na 13 ur 18 min. — torej za 1 uro 24 min. SEPTEMBER - KIMOVEC Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. Beležke. 35 Jezus ozdravi vodeničnega. Luka 14., 1.—11. l. 2. . 3. 4. 5... 6......... ..... 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pob. (ang.) Egidij, op. Štefan, kr.; Antonin, muč. % Evfemija, Tekla in Doroteja, m. Rozalija, dev.; Ida, grof. Lavrencij, šk.; Viktorin, šk. Hermogen, muč.; Pelazij, m. Marko in tov., muč.; Regina, muč. 36 O največji zapovedi. Mat. 22., 34.-46. 7 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pob. Rojstvo Mar. Dev.3 Peter KI., sp.; Gorgonij, muč. Nikolaj Tol., sp.; Pulherija, ces. Prot in Hijacint, muč. Ime Marijino; Gvidon, sp. Virgilij, muč.; Notburga, dev. Povišanje sv. Križa; Ciprijan,muč. 8. 9. 10.. ............ 11. 12. .............................................................. 13.................................................................................................................... 37 Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mat. 9., 1.—8. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobink. Marija 7 žalosti Ljudmila, vd.; Kornelij, muč. © Lambert, šk.; Hildegarda, op. Kvatre. Jožef Kupert, sp. Januarij, šk.; Arnulf, sp. Kvatre. Evstahij, muč. Kvatre. Matevž, ap.; Jona, pr. 1 4............................................................................................... 1 5....................................................................................................................... 1 6....................................................................................................................... 1 7................................................................................................ 1 8........................................................................................................................ 1Q 38 Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22., 1.—14. 20........................................................................................................................ 21................................................................................................. 25 .............................................. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota i 19. pob. Mavricij, muč. Tekla, m.; Lin., pap. Marija, rešiteljica ujetnikov C Firmin, šk.; Kleofa, spoz. Ciprijan in Justina, muč. Kozma in Damijan, muč. Venceslav, kralj; Marcijal, m. 39 Jezus ozdravi kraljevega sina. Jan. 4., 46,—53. 2fi 29 30 Nedelja Pondeljek 20. pob. Mihael, nadang. j Hieronim, c. uč.; Honorij, šk. Lunine mene. • Mlaj 2. ob 5. url 15 m. ) Prvi krajec 8. ob 20. uri 32 m. ® Ščip 16. ob 15. uri 41 m. C Zad. krajec 24. 0b 18. uri 47 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Sonce stopi dne 23. septembra ob 5. uri 46 min. v znamenje Tehtnice. Začetek jeseni. Noč in dan sta enako dolga, Dan se skrči od 13 ur 15 min. na 11 ur 44 min., torej za 1 uro 31 min. OKTOBER - VINOTOK Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. Beležke. 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Remigij, šk.; Areta, muč. 5§ Angeli varuhi; Leodegar, šk. Evald, muč.; Kandid, muč. Frančišek Ser., sp.; Edvin, kr. Placid in tov., muč.; Gala, vd. i. 2......... 3. 4. 5. 6...... 7. 8. 9. 10. 40 Prilika o kraljevem računu. Mal. 18., 23.— 35. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21. pob.,(Rožn. ven.), Fida M. D., kr. rožn. venca ; Justina, dev Brigita, vd.; Simeon, starček 3 Dionizij, šk.; Abraham, očak Frančišek B., sp.; Ludovik, sp. Nikazij, šk.; Firmin, šk. X Maksimilijan,šk.;Serafin,sp. 41 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22., 15.—21. 11. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pob. Edvard, kr. Kalist, pap.; Domicijan, šk. Terezija, dev.; Brunon, šk. Gal, opat; Maksima, dev. @ Hedviga, kr.; Marjeta A., dev. Luka, evang; Just, muč. Etbin, opat.; Peter Al., sp. 12. 13. 14. 15... 16. 42 Jezus obudi Jajrovo hčer. Mat. 9., 18.— 26. 17. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pob. (P. cerk.) Felicijan Uršula, dev.; Hilarijon, op. Kordula, dev.; Marija Sal., m. Severin, šk.; Klotilda, muč. Rafael, nadang.; Kristina, muč.(^ Krizant in Darija, muč. Evarist, pap.; Marcel, muč. 18. 19..... 20. 21............... 22............................................. 2 3......................................................................... 2 4................................................................................................................. 2 5...................................................................................................................... 2 6........................................................................................................ 2 7....................................................................................................... 2 8............................................................................................................ 2 9........................................................................................................................ 3 0......................................................................................................................... 31. ......................................................... 43 Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. Mar. 8 , 1,—13 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek 24. pob. Krisius kralj " Simon in Juda, apost. Narcis, šk.; Ida, dev. Klavdij, muč.; Alfonz R., sp. % Volbenk, šk.; Lucila, dev. Lunin« mene. • Mlaj 1. ob 13. uri 41 m. ) Prvi krajec 8. ob 7. uri 18 m. ■D Ščlp 16. ob 9. uri 15 m. ( Zad. krajec 24. ob 7. uri 4 m. • Mlaj 3?. ob 23. uri 3 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Sonce stopi dne 23. oktobra ob 14. uri 39 min. v znamenje Škorpijona. Dan se skrči od 11 ur 41 minut na 10 ur 9 mtnut, torej za 1 uro 32 min. NOVEMBER - LISTOPAD 14 Jezus pomiri vihar na morju. Mat. 8., 25.-27. Dnevi 1 Petek 2 j Sobota Godovi in nedeljski evangeliji God vseh svetnikov 'Vseh ver. duš dan. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pob. (Zahv.) Hubert, šk. " Kari Bor., šk.; Vital, muč. Caharija, oče Jan. Krstnika. Lenart, op.; Sever, šk, Engelbert, šk.; Prosdocim.šk. Bogomir, šk. ; Deodat, muč. Teodor, muč.; Orest, muč._ 45 O dobrem semenu. Mat. 13., 24. —30. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pob. Andrej Av., sp. * Martin, šk.; Mena, muč. Martin, pap.; Livin, šk. Stanislav Kost., sp.; Didak, sp. Jozafat K., šk.; Serapijon, muč. Leopold, vojv.; Jedert, dev. | Edmund, šk.; Otmar, op._ 46. O gorčičnem semenu. Mat. 13., 51.—55. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 27. pobink. Gregorij, šk. Odon, opat; Hilda, muč. Elizabeta, kr.; Poncijan, pap. Feliks, sp.; Edmund, kr. Darov. M. D.; Kolumban, sp. Cecilija, muč.; Maver, muč. Klemen, pap.; Felicita, muč. 47 O razdejanju Jeruzalema. Mat. 24., 15.-35. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 28. pobink. Hrizogon, m. Katarina, muč.; Jukunda, m. Konrad, šk.; Silvester, op. Virgilij, šk.; Ahacij, šk. Eberhard, šk.; Gregor, pap. Saturnin, šk.; Filomen, muč. An drej, apost.; Justina, muč. Lunine mene. ) Prvi krajec 6. ob 22. uri 8 m. ® Ščip 15. ob 3. uri 23 m. c Zad. krajec 22. ob 17. uri 36 m. © Mlaj 29. ob 9. uri 42 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Sonce stopi dne 22. novembra ob 11. uri 49 minul v znamenje Strelca. Dan se skrči od 10 ur 6 min. na 8 ur 58 minut, torej za 1 uro 8 min. Beležke. i.„. 2,... 3.... 4,... 5,... (i,... 7,... 8,... 9... 10... 11... 12... 13... 14... 15... 16... 17... 18... 19... 20.. 21.. 22... 23.. 24.., 25.. 26.. 27.. 28.. 29,. 30.. DECEMBER - GRUDEN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Beležke. 48 O poslednji sodbi. Luka 21., 25.—33. i. 2. 3. 4. 5. 6......... 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 1 R. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. advent. Natalija, sp. Bibijana, muč.; Pavlina, dev. Frančišek Ks., sp.; Lucij, šk. Barbara, muč.; Peter Zlat, c. uč. Krišpin, muč.; Saba, op. Nikolaj, šk.; Apolin, muč. 3 Ambrozij, c. uč.; Agaton, muč. 49 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11.. 2. 10. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. advent. Br. sp. Mar. Dev. Peter Four., šk.; Valerije, muč. Lavret. M. B.; Melhijad, pap. Damazij, pap.; Trazon, opat Maksencij, muč.; Epimah, muč. Lucija, muč.; Otilija, dev. Spiridijon, op.; Nikazij, šk. @ 50 Janez Krstnik pričuje o Kristusu. Jan. 1., 19.-28. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna. Jernej, šk. Evzebij, šk.; Adela, vd. Lazar, šk.; Vivina, dev. Kvatre. Gracijan, šk. Nemezij, muč.; Fausta, vd. Kvatre. Liberat, muč. Kvatre. Tomaž, apost. 51 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luka 3.. 1.-6. 19. 20. 21. 22......................................... 23........................................................... 24. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondel. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. advent. Demetrij, muč. (J; Viktorija, muč.; Dragobert, kr. * Adam in Eva; Irmina, dev. Božič. Rojst. Gospodovo. Štefan, muč.; Arhelaj, šk. Janez Evang.; Fabiola, vd. Nedolžni otročiči; Kastor, muč. M Simeon in Ana oznanjata Gospoda. Luka 2., 33.-40 9CS 29 30 31 Nedelja N. pred N. letom. Tomaž, šk. Pondeljek David, kr.; Evgenij, šk. ® Torek || * Silvester, pap.: Pavlina, dev. 26...................... 27.................... Lunine mene, ) Prvi kroječ 6. ob 17. uri 1 m. ® Ščip 14. ob 20. uri 38 m. C Zad. krajec 22. ob 2. nri 45 m. €9 Mlaj 29. ob 21. uri5fim. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Sonce stopi dne 22. dec. ob 0. uri 55 min. v znamenje Kozoroga. Začel. zime. Najkrajši dan,najdaljšo noč. Dan se skrči do 22. za 17 min. in zrase noto do konca mes. za 4 min. 28. 29........................................................... 30. > Kako je pel slavec ? Humoreska. - Spisal Mihajl Zoščenko. 1. Bil je pravi čudež, da je v tako siromašni in mračni okolici uspeyala tako izredna deklica, prava šmarnica, dišeča rožica, kakor je bila Lizočka Rundukova. A nazadnje, ako stonoga živi v vlažni plesnobi, zakaj bi tudi človek nc mogel živeti med mokrim perilom. In vendar je bilo Lizočke Rundukove žal temu in onemu. O nji bomo pozneje govorili zelo izčrpno, toda zdaj je pisatelj te zgodbe primoran, da bralcu predstavi Vasilija Vasiljeviča Bi-linkina. Kakšne sorte človek je to bil? Odkod je prišel? V kakšnih odnosa jih je bil do spoštovane družine Rundukovih? Ali je bil z njimi v sorodstvu? Ali je le slučajno in za kratko dobo posegel v njihovo življenje? Ta Bilinkin je hodil zmeraj zelo počasi in skoraj zamišljen okrog. Roke je držal sklenjene na hrbtu. Zelo nagosto je mežikal s trepalnicami. Telo mu je bilo nekoliko u-pognjeno; gotovo so ga bile sključile neprijetnosti življenja. Kar se tiče izobrazbe, je delal vtis, da je dovršil kake štiri gimnazijske razrede. Možak je prišel iz Moskve, ko je bila izbruhnila revolucija, sicer pa ni nihče kaj natančnejšega vedel o njem. Tudi ni bilo jasno, po kaj je prišel v ta kraj. Morda je mislil, da je na deželi manjša lakota. Ali pa ni mogel prestajati na mestu in ga je vleklo v neznane daljave, v dogodivščine. Vrag naj ve, kaj se je godilo v njegovi duši! Bržkone si je mislil, da je na deželi manjša lakota. Tako je ta človek sprva vedno krožil po trgu in s poželenjem opazoval sveže hlebce kruha in cele gore drugih živil. S čim pa se je v resnici preživljal, ni bilo jasno. Morda je celo beračil. Morebiti je zbiral stare zamaške in jih prodajal. Tudi takih obupancev se takrat ni manjkalo v mestu. Bilo pa je očividno, da se je ta človek zelo slabo hranil. Postal je mršav in je za- čel izgubljati lase. Ko je trenkljal okrog, se je plaho oziral na vse strani in noge kar vlačil za seboj. Prenehal je celo mežikati z očmi; nepremično in zdolgočaseno je strmel predse. Pozneje se je na nerazumljiv način zopet izkopal iz tega položaja. Ob času, v katerem se godi naša ljubezenska zgodba, je imel Bilinkin stalno državno službo z dohodki sedmega plačilnega razreda, da ne štejemo prejemkov za delo čez ure. In od takrat je postajal Bilinkin zopet okroglejši; tako rekoč vlival je vase izgubljene življenjske sokove in je zopet nagosto in neprisiljeno mežikal z očmi. Hodil je s težkim korakom človeka, ki ima polno pravico do življenja in pozna njegovo ceno. In v resnici je bil v dneh naše zgodbe s svojimi dva in tridesetimi leti prav zastaven mož. Sprehajal se je pogosto in nadolgo, vihtel palico, z njo mimogrede obglavljal cvetice, klestil travo in listje. Kdaj pa kdaj se je spustil na kako klop in z zadovoljnim nasmehom na obrazu dihal iz polnih prsi. Kaj je mislil, kakšni posebni načrti so mu šli po glavi? Tega nihče ni vedel. Morda ni mislil na nič. Morda je bil navdušen že zgolj nad tem, da živi. Najbrž pa je razmišljal, kako bi menjal stanovanje. Stanoval je pri cerkovniku Volosatovu. In za Bilinkina je bilo zaradi njegovega socialnega stališča mučno, da stanuje pri človeku, ki politično ni brez madeža. Večkrat je izpraševal, če morda kdo, za božjo voljo, ve za kako drugo sobo, ker mu je neljubo, da živi pod streho služabnika neke vere. Slednjič je dobil sobico pri spoštovani družini Rundukovih. Ne da bi si kaj pomišljal, se je preselil; nosač Nikita je oskrbel prenos imetja. Cerkovnik sicer tega Bilinkina prav nič ni potreboval, vendar se je čutil užaljenega v svojih najboljših, ako tudi zelo nedoloč- 16 nih čustvih; grozil je celo, da bo Bilinkinu ob prvi priliki razbil gobec. In ko ie Bilinkin svoje imetje nakladal na voz, je stal cerkovnik ob oknu in se zasmejal nenaravno glasno, da bi s tem dokazal svojo popolno rav-nodušnost glede Bilinkinovega odhoda. Cerkovnikova žena je zdaj pa zdaj pritekla na dvorišče, vrgla to ali ono reč na voz in zakričala: «Da ti je srečna pot! Odpelji se, izgini, kakor kamen, ki pade v vodo! Mi te ne zadržujemo.» Zbrano občinstvo in sosedje so se zadovoljni smejali in delali neprikrite opazke o navideznem ljubezenskem razmerju med Bi-linkinom in cerkovnikovo ženo. Tega pa pisatelj te zgodbe ne trdi. On za nič ne ve. In kakih nepotrebnih obrekovanj tudi ne mara vnašati v leposlovje. Bilinkinu so bili oddali sobo brez prave potrebe in brez koristoslovstva. Z eno besedo, stara Darja Vasilijovna Rundukova se je bala, da ji bodo sicer zaradi splošnega pomanjkanja stanovanj vsilili kako surovo mnogoštevilno družino. To okoliščino je Bilinkin celo nekoliko izrabil. Ko je šel mimo klavirja, je poškilil nanj in omenil, da je to glasbilo tako rekoč popolnoma odveč, da je on miren, od življenja težko preizkušen človek, ki je bil na dveh bojiščih, obstreljevan od težkega topništva in da ne more prenašati nepotrebnih glasov. Starka mu je užaljena odgovorila, da imajo ta klavirček že štirideset let in da ga zaradi Bilinkinovih muh ne bodo razbili, ne mu iztrgali strun in polomili pedalov, tem manj, ker se Lizočka uči glasbe in bo morda to glavni smoter njenega življenja. Bilinkin je srdito zavrnil starko in omenil, da je izrazil le ponižno prošnjo, a ni dal strogega ukaza. Nato je bila starka še bolj razžaljena, začela je jokati in bi mu bila kmalu odpovedala, ako bi ne bila takoj pomislila na možnost prisilne oddaje stanovanja kakim tujim ljudem. Bilinkin se je preselil zjutraj in je do večera stokal v svoji sobi, urejeval in pribijal vse po svojem velikomestnem okusu. Dva ali trije dnevi so pretekli mirno, brez posebnih sprememb. Bilinkin je odhajal v službo, se vračal pozno popoldne, nato je dolgo hodil po svoji sobi in drsal v copatah. Zvečer je použil kako malenkost, potem je zaspal, rahlo smrčal in piskal z nosom. Lizočka Rundukova je tiste dni hodila nekam tiha okrog in večkrat vprašala svojo mater in mlajšega bratca Miška, kakšen je, po njunem mnenju ta Bilinkin, ako kadi pipo in tako dalje. Tretjega dne je videla Bilinkina na lastne oči. Bilo je zgodaj zjutraj; Bilinkin se je pripravljal kot po navadi, da odide v službo. Šel je po hodniku v nočni srajci, z odpetim ovratnikom. Naramnice so mu visele navzdol in mu bingljale na vse strani. Hodil je počasi in nosil v eni roki brisačo in dišeče milo, z drugo roko pa si je gladil od le-žanja razkuštrane lase. Lizočka je stalji v kuhinji zaposleua z gospodinjstvom, čedila je samovar in posušeno poleno cepila v treske. Ko ga je zagledala, je rahlo kriknila in stopila v stran, ker se je sramovala zaradi neurejene jutranje toalete. In Bilinkin je stal na vratih in opazoval gospodično z nekakim začudenjem in celo z navdušenjem. Res, Lizočka je bila tisto jutro zelo lepa. Ta svežost rahlo zaspanega obraza! Razmr-šeni kodri svetlih las! Narahlo zafrknjeni nosek! In svetle oči! A ne baš visoka, toda zajetna postavica! Vse na nji je bilo nenavadno prikupno. Očitovala je tisto očarujo-čo površnost in morda tudi nerednost ruske žene, ki zjutraj z golimi nogami skoči iz postelje, drsa v copatah in ureja stanovanje. Take ženske ugajajo tudi pisatelju te zgodbe. Niso mu zoprne. V resnici te zajetne ženske z lenim pogledom niso nič prikupne. Ne zibljejo se pri hoji, nimajo temperamenta, ne poznajo spo-gledljivosti, gibljejo se počasi v mehkih copatah, nepočesane... Če jih človek natančno presoja, so celo odvratne. In vendar L. Čudovita stvar, moj dragi bralec! Kaka punčka, tako rekoč iznajdba za-padne kulture, pisatelju te zgodbe prav nič ne ugaja. Nosi grško počesko, ki se je nihče ne sme dotakniti. In če se je1 kdo dotakne, tii konca vpitja in škandala. Dfalje nosi obleko, ki se je tudi ne sme nihče dotakniti. Ali se raztrga ali pa pomaže. Komu to koristi? Kje sta tu čar in radost življenja? Če naša ženska sede, se vidi, da sedi in ne kakor da bi bila nasajena na iglo. One druge pa sedijo kakor na buciki. Komu to koristi ? Pisatelj te zgodbe občuduje marsikaj na tuji kulturi, toda kar se tiče žensk, pa le rajši ostane pri narodnem običaju . Gotovo se tudi Bilinkinu ugajale take vrste ženske. Na vsak način je obstal pred Lizočko Rundukovo, celo usta je malce odprl in jo je gledal z velikim presenečenjem, ne da bi si bil popravil naramnice. Lizočka je rahlo vzdihnila, stekla po kuhinji tja in sem, nato je odšla ter si med hojo urejevala obleko in skuštrane lase. Ko se je zvečer Bilinkin vrnil iz službe, je počasi odhajal v svojo sobo in upal, da bo Lizočko srečal na hodniku. Ni je srečal. Tisti večer je Bilinkin petkrat ali šestkrat II. 17 šel v kuhinjo in je slednjič naletel na Lizoč-ko- pozdravil jo je zelo spoštljivo in galantno Glavo je nagnil rahlo v stran in napravil z rokami neko nedoločno kretnjo, ki je gotovo izražala navdušenje in veliko radost. Taka srečanja na hodniku ali v kuhinji sta ju izdatno zbližala. Kadarkoli je zdaj Bilinkin prišel domov in je Lizočka igrala na klavir kako bedarijo, jo je prosil, naj zaigra še kaj tako v srce pretresu j očega. In ona je zaigrala kako ganljivo skladbo ali kak širni ali pa se je ponesla z nekaterimi akordi druge, tretje ali morda tudi, vrag naj se v tem spozna, četrte Lisztove rapsodije. In on, Bilinkin, ki je bil dvakrat na vseh bojiščih in je bil obstreljevan od težkega topništva, je poslušal hrumeče glasove klavirja, kakor da se to godi prvič v njegovem življenju. In je tako sedel, oslonjen na stol, m je mislil na radosti človeškega življenja. Za Miška, Lizočkinega bratca, se je tedaj začelo lepo življenje. Bilinkin mu je dajal denarja in ga je prosil, naj rahlo zabr-lizga na prste, kadarkoli bo stara v kuhinji, a Lizočka sama v sobi. Čemu je Bilinkin to potreboval, je pisatelju te zgodbe nejasno. Starka je vsa navdušena opazovala ljubljenca, ker je upala, da se bo Lizočke, če pojde vse po sreči, lzne-bila najkasneje v jeseni. Miškova naloga ni bila, da bi se poglabljal v skrivnosti Bilinkinove duše-, zabrlizgal je kadar se mu je zdelo, najmanj šestkrat na dan, in je s tem Bilinkina povabil, naj pogleda v sobo. In Bilinkin je res vsakikrat stopil v sobo, sedel k Lizočki, govoril z n.io spočetka o čisto vsakdanjih stvareh, nato pa jo je zaprosil, naj mu igra priljubljene ji skladbe. In kadar je Lizočka prenehala z igranjem, je Bilinkin položil svoje vozlasts prste filozofsko nastrojenega človeka, ki je veliko doživel in je bil obstreljevan od težkega topništva, v njene bele roke, m jo je prosil, naj mu pripoveduje o svojem življenju, ter se je živo zanimal za vse podrobnosti njene preteklosti. Večkrat jo je tudi vprašal, če je že tudi kdaj prej čutila drget prave, resnične ljubezni, ali ga šele tedaj prvikrat čuti. In gospodična se je zagonetno smehljala, se rahlo dotaknila tipk klavirja in rekla: «Ne vem.» Ljubila sta se strastno in sanjavo. Nista se mogla gledati brez solza in trepetanja. In kadar sta se srečala, sta vedno znova občutila naval ljubezni in radosti. Bilinkin se je večkrat z grozo opazoval in strmeč razmišljal, kako je to, da je on, ki je bil dvakrat na vseh bojiščah in si je izredno težko pribojeval pravico do obstanka, svoje življenje brez pomislekov daroval ničevim muham te ljubeznive gospodične. Medtem ko se je spominjal vseh žensk, ki jih je kdaj srečal v svojem življenju, in celo zadnje, cerkovnikove žene, s katero je doživel majhen romanček — o tem je pisatelj te zgodbe prepričan — je čutil popolnoma jasno, da je prav za prav šele tedaj, v svojem enaintridesetem letu, doživel pravo ljubezen. Bilinkin je uvidel, da je postal popolnoma drugačen človek, da se je njegova kri spremenila v svojih osnovnih sestavinah, da je bilo vse prejšnje življenje smešno m ničevo v primeri s tem nenavadnim ljubezenskim zanosom. In Bilinkin, cinik, od življenja preizkušeni človek, ki je oglušen od topov že večkrat zrl smrti v oči, ta grozni Bilinkin je začel pesnikovati in je spesnil najmanj deset različnih pesmi in eno balado. Pisatelj te zgodbe ne pozna njegovih pesmi razen ene z naslovom «Tebi in drugim...», ki jo je bil Bilinkin poslal nekemu listu, a je uredništvo ni sprejelo, ker ni bila v skladu z novo dobo. To je pisatelj teh vrstic izvedel slučajno od tehničnega tajnika Ivana Abramoviča Kranza, ki mu gre hvala za to uslugo. Pisatelj te zgodbe ima, ka,r se tiče pesmic in na splošno poezije, svoje posebno mnenje in zato čitateljev in stavcev ne mara nadlegovati s celo, precej dolgo pesmijo. Pisatelj te zgodbe nudi stavčevi pozornosti samo dve zadnji, najlepše zveneči kitici. «Ljubezen bila mu rajski je sen in bolščal samo v obrazek je njen. O, Liza, že ves sem zgorel od tvoje bližine, sem nič kot pepel.. ■ » Po obliki se mi ta pesmica ne zdi slaba. Toda na splošno je precej klavrna in res ni v skladu z novo dobo. Poslej se Bilinkin ni več vdajal poeziji in ni stopal po trnjevi stezi pesnikov. Bilinkin ki se je zmeraj nagibal k amerikanizmu, je svoje literarne uspehe kmalu pustil na cedilu,' svoj talent neusmiljeno zagrebel v zemljo in začel znova živeti kot prej, ne da bi svoje blazne misli zaupal papirju. Bilinkin in Lizočka sta se našla zvečer, odšla zdoma in dolgo v noč tavala po praznih ulicah in cestah. Včasih sta stopila k reki, sedela na peščenem obrežju in z globoko, molčečo radostjo opazovala beg valov. \ec-krat sta se zgrabila za srce in rahlo zajecala, očarana nad čudovitimi barvami pokrajine ali nad kakim oblačkom, ki je plaval nad njima. Vse to je bilo zanju novo in omamno, a'glavno je bilo, da sta mislila in čutila prvič v življenju. Zaljubljenca sta večkrat šla iz mesta, prav do gozda. In tam sta z roko v roki hodila dalje, obstala pri kaki smreki ali jelki, jo strmč opazovala in se čudila muhasti in pogumni igri prirode, ki je za človeka potrebno drevo pognala iz zemlje. In nato so Bilinkina premagala čustva, da je padel pred 18 Lizočko na kolena, ves presunjen od čarobnosti vsega zemskega in od izrednosti pri-rodnih zakonov. In vseokrog je bila mesečina, skrivnost noči, trava, cvrkutajoče kobilice, tihi gozd, žabe in hrošči. In okoli in okoli sladkost in mir. Bilinkinu in Lizočki so bili ti sprehodi zunaj mesta najljubši. Toda na enem teh krasnih sprehodov, najbrže v kaki vlažni noči, se je Bilinkin prehladil in je moral leči. Razvil se mu je neke vrste mumps. Že takoj zvečer je Bilinkin čutil rahlo mrzlico in ostro bolečino v vratu. Ponoči pa mu je začel otekati obraz. Z razpuščenimi lasmi, v mehkih copatah in tiho jokajoča je prišla Lizočka v njegovo sobo. Tekala je sem pa tja, od mize k postelji in nazaj, in ni vedela, kaj naj stori, da bi bolniku olajšala bolečino. Tudi njena mati se je nekajkrat privalila v sobo in vprašala trpečega, če bi ne hotel nekoliko ma-hovničine žolice, ki je pri vseh nalezljivih boleznih neobhodno potrebna. Po dveh dneh, ko je Bilinkinov obraz tako zatekel, da ga Od dne, ko je Bilinkin vstal in sta njegova glava in vrat zopet dobila navadno o-bliko, je bil prepričan, da ga je Lizočka Rundukova rešila gotove pogube. Kmalu po bolezni je nekega dne Bilinkin prijel Lizočko za roko in jo je prosil z glasom človeka, ki se je za nekaj trdno odločil, naj ga posluša, ne da bi mu stavila nepotrebna vprašanja ali ga motila z neumnimi odgovori. Bilinkin se je nato v svečanem govoru izrazil, da ve, kako težko je življenje in kako hudo je naše bivanje na zemlji- in da je prej, ko ga še ni bilo obsončilo spoznanje, jemal življenje zločinsko nalahko in je zaradi tega svoj čas veliko trpel, toda zdaj ko mu je že trideset let, so ga življenjske izkušnje izmodrile in ve, kako naj živi ter pozna nepremakljive in trde zakone življenja. In da hoče po globokem preudarku spremeniti svoje dosedanje življenje. Z eno besedo: Bilinkin je zasnubil Lizočko po vseh pravilih in jo je prosil, naj si glede gmotnega stanja ne dela nikakih skrbi, četudi bo ona kdaj brezposelna in ne bo mogla prispevati k skupnemu gospodinjstvu. Nekoliko se je izvijala, sprejela pa je snubitev vendarle z navdušenjem in rekla, da je že dolgo čakala na to in da bi bil on, če bi je ne bil zasnubil, največji ničprida in umazanec. Z veselo novico je Lizočka takoj tekla k materi in k sosedam in jih povabila na ženitovanje, ki se bo kmalu vršilo, četudi na preprost način. Sosedje so ji toplo čestitali in ji rekli, da je bila že zadosti dolgo devica in se je dovolj namučila s slabimi izgledi za zakon. • ni bilo več spoznati, je Lizočka poklicala • zdravnika. * Zdravnik je preiskal bolnika, predpisal neka zdravila in odhajal tiho zabavljaj e, ker so mu plačali s samim drobižem. Lizočka Rundukova je tekla za njim, ga ujela na cesti, ga naskakovala in vpraševala: «Torej kako? Kaj? Ali je upanje, da ozdravi?» Zdravnik naj ve, da ona smrti tega človeka ne bo preživela. In mož, ki je bil v svojem poklicu vajen takih prizorov, ji je povedal ravnodušno, da je to samo mumps in da zaradi tega žal nihče ne umrje. Lizočka se je vrnila nekoliko razočarana, ker bolezen ni nevarna, in je bolnika vdano negovala brez ozira na njene šibke moči in njeno zdravje, ter brez strahu, da bi se nalezla bolezni. Bilinkin se prve dni sploh ni upal dvigniti z blazin, otipaval je svoj zatekli vrat in s strahom vpraševal, ali ga Lizočka ne bo nehala ljubiti po tej bolezni, ko ga je videla v tako strašnem stanju. Gospodična ga je prosila, naj se zaradi tega ne razburj in mu je zatrdila, da je ta bolezen le še bolj utrdila njeno ljubezen. 3. Mati Rundukova je seveda nekoliko po-jokala in stopila k Bilinkinu, da bi se sama prepričala, koliko je na stvari resnice. Bilinkin je starko pomiril in jo je prosil, da bi jo smel poslej klicati za «mamico». Jokaje in usekovaje se v predpasnik je rekla starka, da ima že tri in petdeset let, a da je !a dan najsrečnejši v njenem življenju. In je tudi ona prosila Bilinkina, da bi g-a smela klicati za Vasjo. Seveda ji je to milostno dovolil. Poslej zaljubljenca nista več hodila iz mesta. Največ sta posedala doma in se pomenkovala globoko v noč, razpravljala o načrtih njunega bodočega življenja. Ob neki taki priliki je začel Bilinkin delati načrt o ureditvi njune samotne, majhne sobe, ki mora biti kar moči, udobna. Goreče sta se začela prepirati, kjer naj stoji postelja, kam bosta postavila mizo in kam toaletno mizico. Bilinkin je prigovarjal Lizočki, naj ne dela neumnosti, da bi postavljala toaletno mizico v kot. «To je prava ne-okusnost,» je rekel Bilinkin, «ako jo postaviš v kot. To zna vsaka šema. V kotu bo stala omara, ki je nama mati Rotovo ne bo odrekla.» «Omara v kotu, to je šele neokusnost.» je rekla Lizočka skoraj jokaje. «Poleg tega je omara materina in je še vprašanje, če nama jo bo dala.» «Neumnost,» je rekel Bilinkin. «Zakaj pa bi je nama ne dala? Pač ne bova najinega perila hranila na oknu. Velika neumnost!« 19 «Veš kaj, Vasja, govori z mamo,» je rekla Lizočka. «Kar lepo z njo se dbgovori, kakor z lastno materjo. Tako približno ji reci: Mamica, daj nam omaro!« «Neumnost!» je rekel Bilinkin. «Toda jaz lahko tudi takoj grem k starki, ako hočeš.« In Bilinkin je odšel k starki v sobo. Bilo je že precej pozno. Starka je spala. Bilinkin jo je dolgo tresel in suval, a ona ni hotela vstati in ne razumeti za kaj gre. «Zbudite se vendar, mamica,» je rekel Bilinkin nejevoljno. «Midva, jaz in Lizočka vendar lahko računava z neko udobnostjo. Perila vendar ne moreva hraniti na oknu.» Starka je s težavo razumela za kaj gre, in mu je začela razlagati, da omara že dva in petdeset let stoji na istem mestu in da niti malo ne misli na to, da bi jo v svojem petdesetem letu vlačila po raznih krajih in jo porivala iz kota v kot In da si on lahko da napraviti lastno omaro. Čas bi že bil, da bi kaj takega razumel in bi je ne žalil. Bilinkin je začel starki očitati in ji je rekel, da on, ki je bil na vseh bojiščih in je bil obstreljevan od težkega topništva, nazadnje vendar le lahko zahteva nekaj dni mirnega življenja. »Sramujte se, mamica,» je rekel, «da vam je žal omare. S seboj v grob je vendar ne boste vzeli. To bi lahko Vedeli.» i ne bom nekega dne kesal, da sem zamudil priliko tako sladke ločitve od tega sveta?« Vendar zdaj ni bilo časa, da bi v tem kaj predrugačil. In ker sem odklonil ugodnosti, ki mu jih je voda nudila za smrt, sem sprejel tiste, ki mi jih je nudila za življenje. In teh ni bilo malo: najprej velika lahkota vseh udov, nato velika radost, ko so se pljuča napolnila z zrakom, in tudi neka duhovna čistost. Ali ima vodno zdravljenje tudi moralne učinke? Razen župnika Kneippa in Pindarja je tudi sveti Frančišek hvalil vodo. Ali je v svojem slavospevu soncu na čast ni imenoval s čudovitimi, človeškimi besedami «po-nižne in dragocene in čiste?« Vse zaman: samo svetniki in pesniki lahko proclro v stvari zares malo globlje kakor do skorje. 30 Po vsem tem mi ni ostalo drugega, kakor da prosim voznika, naj mi hrbet malo premasira. Voznik ni brž razumel, kaj pomeni ta ježasta beseda; a ko sem mu razložil, naj na meni izvrši isto vajo kakor na svoji živali, če je potna, je prav dobro razumel. «Ah, počoham naj vas!» je dejal in zagrabil dobro pest stelje. «Prijatelj, ti hudo pretiravaš podobnost med mano in svojo živaljo. Rabi plahto, ki jo imaš na vozu!» Rad je ubogal in čez malo sem mu prišel iz rok rdeč kakor opeka. Tedaj sem začutil tudi silno potrebo, da bi si napolnil želodec. A vas Paullo je bila predaleč. «Tu je Serra, čisto blizu,» je rekel voznik. «Koliko? V četrti ure boste tam.» «Torej se tam snideva, da grlo poplak- neva.» «Pojdite naprej! Brž pridem za vami.» In res, čez malo me je z vrha klanca pozdravila vrsta gorskih koč, ki so se jim sence rezljanega profila odražale v živahni svetlobi ceste. Sončna ura je kazala deset. Skozi vrata s tremi stopničkami sem zagledal senčno sobo z nekaj pogrnjenimi mizami in čez prag je prihajal vonj pečenke. Torej me je v prvi vrsti nos opomnil, da sem prišel do gostilne, ker so bile oči še oslepljene od sonca in niso dobro ločile ne napisa ne veje. Ko je slepilo ponehalo, sem opazil, da me nos ni bil prevaril, in znašel sem se v veliki, lepi kuhinji, v eni tistih patriarhalnih kuhinj, ki so središče hiše, kjer je v starih rimskih časih Vesta podtikala ogenj na ognjišču in kjer so bili Penus in Penati. Tam je bilo spodaj veliko ognjišče, Kjer je starec modro urejeval ogenj pod ražnjem z nabodenimi ptički. Visoko na steni je visela Marij'a, obdana z mnogimi svetniki sredi cvetočih vej; pod njo se je ob lučki delala goba. O, previdnost božja! Poleg vode je postavila vino, poleg žoltovine gobe, in za čarovnico pride kuharica, ki te vpraša: «Želi-te, gospod ?» Premeteni človek pa žge les, siri mleko, dela iz njega maslo in sir; ta pade na cmoke, ono scvre gobe; umetelni hrast stori, da lonec zavre; raženj pa ptičke vrti. Vse te prelestne stvari so se ob tej uri znašle v tej kuhinji, kakor bi bile vedele za moj prihod, za cmoke in za nastreljene ptičke, ki jim je glavica ob vsakem obratu ražnja obupno omahnila navzdol. Ti so bili gotovo bratci lepega zelenega ptička, ki mi je prej prepeval na mahovi-tem hrastu. Gotovo so tudi oni preveč zaupali v varstvo postave, ki ljudem prepoveduje nedovoljen lov, in so se zdaj pokorili za svojo lahkovernost. Jaz pa nisem občutil nobenega očitka vesti, ko sem sprejel ponudbo tega lovskega plena, ki mi je teknil. Sicer pa tudi ptiček uničuje življenje drugih bitij in jih žre; in zgodba medsebojnega požiranja in uničevanja se nadaljuje brez konca kakor krog. Zahvalimo se božji previdnosti, ki je storila, da smo se rodili v tisti višii vrsti živali s predpravico, da žremo vse druge. Ta vrsta je tako prebrisana, da zna ločiti, kdaj je bolje jesti svoja sobitja živa in utripajoča kakor ostrige, kdaj je bolje, če začno prej malo gniti, kakor jerebice in prepelice, in kdaj je bolje pomešati več živali vkup, kakor pri salami. , Sicer pa je zmota preproste razsodnosti, če domnevaš, da se drobne živalce za to prav nič ne maščujejo. Mikrobi se združijo v milijone in si v naših ponosnih telesih zgradijo svoja smrtonosna mesta; in druge mi-rijade mikrobov pripravljajo pod zemljo z največjo skrbjo naše popolno uničenje. Tudi če živimo v odpovedi, brez mesa, ne uidemo tej bolestni, nujni usodi. je nemogoče, ker izleže le po eno jajce in še to v tuje gnezdo. Morda dobimo res v določenem okolišu nekaj gnezd s poedinim kukavičjim jajcem, toda ali moremo trditi, da izvirajo vsa jajca oziroma vsi že izlegli mladiči od ene in iste kukavice? Gotovo ne! Do precejšnje gotovosti v tem pogledu bi nam pripomogla edinole anatomija (navk o sestavi telesnih delov in o raztelesovanju). Od kokoši n. pr. vemo, da iznese v teku svojega življenja okrog 600 jajc, kar se da dognati po jajčniku. Jajčeca v jajčniku, ki so v enem letu godna za iizlego, so vidna po velikosti. Zakaj bi ne mogli tega ugotoviti pri kukavici? Tudi rok, v katerem naj bi kukavica izlegla po eno jajce, torej doba 2 do 5 dni, je silno netočno označen in bolj podoben ugibanju, kar pa še ni rešitev uganke same. Vprašanje je v celoti še nerešeno. Malo prej smo omenili, kako imenujejo razni narodi to zanimivo ptico, iz česar lahko sklepamo, kako prostrano je ozemlje, na katerem živi kukavica. Lahko rečemo, da je na svetu le malo živali, ki bi imele tako prostrano domovino kakor kukavica. Druga zanimivost te ptice je dejstvo, da leže jajca različne velikosti in barve. Da bi ta lastnost izvirala od njene volje, ni mogoče. Kako torej? Ako bi kukavica izlegla n. pr. njenemu truplu primerno debelo jaj- 37 ce v gnezdo kraljica ali kake druge manjše ptice, bi te takoj opazile razliko po velikosti in barvi in bi takega podtaknjenca kratko malo vrgle iz gnezda., Kako si pomaga kukavica v tem, primeru ali bolje rečeno, kako ji pomaga mati narava? Kakor je znano, se vračajo ptice selivke natančno na kraj, kjer so se izvalile. Lastovka se vrne na pr. ne samo v rojstno vas, ampak celo pod rojstno streho. Isto velja o kukavici. Ptica, ki se je izvalila na Finskem, se vrača zopet na Finsko. Tam žive v pretežni večini ptiči pevci ene vrste, ki imajo podobno barvana jajca in temu se je pač kukavica v dolgi dobi prilagodila in leže sama podobna jajca. K temu pripomore najbrž tudi' dejstvo, da žive na Finskem v pretežni večini drugačne žuželke, s katerimi se hranijo omenjeni ptiči, kar gotovo vpliva na barvo jajc. Vi Srednji Evropi žive drugačni! pevci z drugačno barvano jajčno lupino in tudi temu se je kukavica prilagodila, kakor se je prilagodila v tem pogledu ptičem po Južni Evropi, Severni Afriki; in na Daljnem Vzhodu. Razen tega podlaga kukavica svoje jajce v gnezda ptičev, ki gnezdijo po luknjah in duplinah, kjer nima barva jajčne lupine radi tamkaj vladajoče teme nobenega pomena. Ta okolnost postane za mlado kukavico in večkrat tudi za njene rednike usodna. Vhodi v taka gnezda so namreč navadno tako oz,ki, da dovoljujejo prehod le «do-mačim» ptičem, ne pa mnogo večji kukavici. Nastane vprašanje, kako spravi kukavica svoje jajce v tuje gnezdo s tesnim vhodom, kakor v gnezdo detla, žolne ali palčka? Tudi v tem pogledu nam ostane kukavica prirodoslovna uganka. Kako se vrši ta [prenos? Z nogami? S kljunom? Kukavico prištevamo k plezalkam, kakor smo že o-menili, ker lahko obrne en prst na nogi naprej ali nazaj, radi česar bi bila njena noga še prav posebno pripravna za prijemanje, vendar ne uporablja noge pri prenosu jajca. Ostane nam torej le kljun, ki omogoča, nekoliko ukrivljen, prenos razmeroma drobnega jajca. Kukavica bi pa lahko spravila, jajce kar naravnost v gnezdo brez kju-na, kot plezalka se namreč oprijema lahko navpično drevesnega debla, skaie ali stene Jin izleže brez posebnega napora jajce naravnost v luknjo ali razpoko. Pri nas živi pet vrst lastovic: kmečka, mestna, hudournik, podhujka ali legen in podgrivka. Zadnja gnezdi najrajši ob rekah s strmimi, navpičnimi, ilovnatimi bregovi. V ilovico si izkoplje rov, dolg približno 2 m. Rov je ozek in se razširi na koncu v kotanjo za postavitev zadostno velikega gnezda. Rov je vodoraven, sicer bi prihajal vanj dež, če bi bil poševen navzdol. In vendar odloži ne ravno poredkoma kukavica svoje jajce v podgrivkino gnezdo. Kako ga pa spravi po ozkem, do 2 m globokem, vodoravnem rovu v gnezdo? Očitno je, da o-stane njeno jajce takoj pri vhodu, naj g;a li prinese v kljunu ali naj ga izleže naravnost na mestu. Ko se podgrivka, lastnica gnezda, vrne domov, najde tik ob vhodu tuje jajce. Ker je rov ozek, ji brani jajce dohod do gnezda. Ker ga n,e more odstraniti, ga poriva naprej, dokler ne prideta skupaj v gnezdo, kjer zagleda mlada kukavica temo življenja in navadno doživi tudi svoj pogin. Neki prirodoslovec je prišel do zaključka, da pogine radi takih nezgod do 38% vseh mladih kukavic, zato ne žive pri nas kukavice v prevelikem številu, kar je deloma dobro, a-ko pomislimo', da se v gnezdu, kjer se je izredila kukavica, le poredkoma in izjemoma ilzredi domači rod, ker ga nenasitna mlada kukavica izstrada ali pa kratko malo izrine iz gnezda, deloma bi si bilo želeti, da bi bilo kukavic več, ker so zeilo koristne, hranijo se s kosmatimi gosenicami, ki se jih drugi ptiči branijo. Vendar pustimo vladati skrbno mater naravo, naj sama skrbi za ravnovesje Nekaj desetletij sem nas je neumornost ptičeslovcev in drugih raziskovalcev seznanila še z drugim vzrokom, radi katerega narekuje mati narava kukavici, da se odpove valitvi in gnezditvi. Ivo se je namreč ugotavljal spol živoujetili, ustreljenih ali drugače pokončanih kukavic, se je dognalo, da je med temi komaj 1/5 samic in, 4/5 samcev. Radi tega nerazmerja so samice pri-morane živeti v mnogomoatvu, radi česar žive samci v večnem prepiru med sabo, samici je pa valjenje onemogočeno, ker se samec zmeni le za svoj nagon, na svoj nenasitni želodec in se le tu pa tam oglasi, da vemo, «kdaj bo treba umreti«. Dokler so naši predniki poznali le stari svet, so poznali edino kukavico kot ptico, k| ne gnezdi in ne vali sama, marveč prepušča to skrb drugim ptičem. Danes poznamo takih ptic okrog 200. Žive po južni Afriki, Avstraliji, Ameriki in na malajskem o-točju. V Južni Ameriki živi ptič (vrsta škorcev), ki je nekak posrednik med pravilnim valjenjem in kukavičjim početjem. Včasih vali sam, včasih posnema kukavico t. j. pusti, da mu izvale jajca drugiii sorodni ptiči. Med kukavičje ptice spada tudi neka vrsta race, ki podlaga svoja jajca v gjnezdo drugih ptičev, največkrat roparic. Lahko si mislimo začudenje teh rednikcv, ko dožive, da jim zarod, ko je goden, poskače v vodo, kjer veselo plava, mesto da bi se pognal v sinji zrak za plenom. Kot izrednost omenimo še marabuja, čigar samica sicer izleže jajca v .preprosto gnezdo, a jo samec, ko je gnezdo popolno, zalovj in prevzame nase vso- skrb za valjenje in vzrejo mladičev. Pa recite, da ženska emancipacija ni naraven pojav! 38 Razkrinkani strahovi. F. S. Mrakova hiša je stala na kraju vasi sama zase. V pritličju je imela stanovanjske prostore, zgoraj pa prostorno kaščo, kjer so shranjevali poljske pridelke in razno ropotijo. Bilo je med svetovno vojno. Tih jesenski večer. Tema je nastopila in v Mrakovi izbi je brlela lučka. Tu je mlada mati krpala perilo in njena šestletna hčerka Ančka je pisala prve črke na tablico. Mati je bila otožna in molčeča, mislila je na svojega ljubega moža na bojišču. Tedaj se oglasi hčerka: «Mama, kdaj pride ata domov?» «Sam ljubi Bog ve, drago dete, le on zna, kdaj bo vojne konec. O, da bi ata le živ otal in se zdrav vrnil!» Tisti hip, ko je to izrekla, se začuje na kašči čuden ropot: top, top, top! «Kaj je to? Ančka, ali si slišala, kako je zgoraj zaropotalo ?» Preden je Ančka odgovorila, se zopet začuje zgoraj: top, top, top! «Ti moj ljubi Bog, kdo naj hodi zgoraj, saj sem vendar dobro zaklenila kaščo?» In zopet: top, top, top! «Ježeš, Ježeš, saj to ie strah!» vzklikne mati vsa prestrašena, pograbi jokajočo hčer za roko in obe zbežita k sosedu Gabrovcu, ki je bil oče Mrakovke. «Oče, oče, pri nas straši!» hiti Mrakov-ka pripovedovat. «Na naši kašči nekdo hodi in ropota. Tat ne more biti, ker sem podstrešje dobro zaklenila. Strašno še bojim, da je to možev spomin, saj že dolgo nimam od njega nobene vesti. Bojim se, da je padel in nam je njegov duh prišel to javljat!» vsa zasopla in od strahu trepetajoča pripoveduje dalje. Gabrovčevi poslušajo osupli to novico. Stari Gabrovec je bil pameten in izkušen mož. S čitanjem poučnih knjig in časopisov si je bil nabial precej koristnega znanja. in v svojem dolgem življenju obilo izkušenj. Takoj je zaslutil, da ropota ni povzročil kak duh, zato je skušal hčer potolažiti: «Ne, ne, nikar ne misli najhujšega! Mirna bodi, dokler nismo ugotovili, kdo prav za prav dela na kašči ropot. Pojdimo in oglejmo si ta strah!» Nato vzame ročno svetilko in palico ter se napoti proti Mrakovi hiši. Pridružijo se mu sin, hči in vnuka. Tiho vstopijo v izbo in poslušajo. Ni jim bilo treba dolgo čakati. Kmalu zaslišijo nad sabo: top, top, top! Gabrovec vzame svetilko in ključ in vsi gredo na kaščo. Mrakov-ka in Ančka trepetaje sledita v ozadju. Gabrovec sveti tu, posveti tam, preišče vse podstrešje, a ne najde nikogar. O strahu ni bilo ne duha ne sluha. «Vidiš, da strahu ni nikjer. Ropot na-pravlja najbrž kaka žival, ki se je sedaj skrila«, pravi oče hčeri. Vkljub temu sta bili ženski hudo prestrašeni in mati je izjavila: «Medve ne ostaneva čez noč v tej hiši, ker bi sicer od strahu umrli.» «No, tudi prav, nocojšnjo in jutrišnjo noč prenočita lahko pri nas. Med tem bom skušal jaz dognati, kdo je ta strah, ki dela tak ropot ponoči,» odvrne oče. Nato zaprejo hišo in se vsi vrnejo k Gabrovčevim. Drugi dan poišče Gabrovec star zaboj in napravi na njega enem koncu vratca, ki so se odpirala z dviganjem navzgor in zapirala s padcem navzdol. V bližnji mlaki je ujel veliko žabo in jo za nogo privezal v zadnjem delu zaboja. Vratca v prednjem delu je dvignil in jih na umeten način tako pritrdil, da bi tako padle navdol in zaprle izhod iz zaboja, kakor hitro bi imel kdo kak opravek v zadnjem delu zaboja pri privezani žabi. Tako pripravljen zaboj je nesel naslednji večer skrivaj na Mrakovo kaščo in ga položil na mesto, ki se mu je zdelo še najbolj primerno. Drugo jutro je šel gledat na podstrešje in je takoj opazil, da so zabojeva vratca zaprta. Skozi špranjo je ugotovil, da se je bil strah ujel. Hitro je poklical hčer in vnukinjo in jima rekel: «To noč sem ujel vajinega strahu, le oglejta si ga!» Dvigne pokrov zaboja in notri je bil — jež. Ta grdin, ki je znan ponočnjak, se je bil priklatil s polja v podstrešje hleva in Samorog iz bajeslovja? Ameriškemu znanstveniku je uspelo z operacijo združiti pri teličku oba roga v enega. 39 odtod skozi špranjo v pregraji na kaščo, kjer se je podnevi skrival med kako ropotijo, ponoči pa si je, kakor je njegova navada, iskal hrane (miši, ščurke, korenje, sadje itd,), dirjal po podu sem ter tja in povzročil v tihi noči tak ropot, da bi mu ga človek nikakor ne prisodil. Mrakovka in Ančka sta se veselo smejali in od srca privoščili grdemu ježu, ki ju je bil tako grozno prestrašil, zasluženo ječo v zaprtem zaboju. «Tega grešnika vzamem jaz s seboj, naj še pri nas nekoliko straši in naj polovi nekaj miši in ščurkov», pravi Gabrovec in odnese zaboj. Na Mrakovi kašči je bil v bodoče mir, mati in hči sta odslej mirno in pokojno spali. Blažena zadovoljnost in sreča se je pa vselila v ta dom, ko je čez nekaj dni došlo pismo, v katerem poroča gospodar, vojak Mrak, svoji ženi, da je živ in zdrav in upa, da se v kratkem vrne domov. * * * Stara Matevzerca ni nočevala v družinski hiši, ampak v kleti, ki je bila nekaj korakov od nje oddaljena. Iz svoje sobice je lahko pregledala vso bližnjo okolico, ker ji razgleda ni zaviralo nobeno poslopje. Ko se neko noč prebudi in pogleda skozi okno, se nemalo začudi, ko ugleda v bližini nepremično luč. Ker noč ni bila hudo temna, je mogla ugotoviti, da je čudna luč na bližnjem, nekaj minut proti jugozapadu oddaljenem hribčku. Pogleda na uro, bilo je pol ene. Križ božji, kaj naj to pomeni, sredi noči luč na Črešnjah! Jezus Nazarenski, da se le ne vica tam kaka verna duša! Prav preko vrha holmca vodi poljska meja med zemljiščema dveh sosedov in dobro se še spominja, da je bil pred dolgimi leti prepir med njima radi te meje. Da ni bil morda kdo od mejačev skrivoma preložil mejnik in se mora sedaj zato vicati? Ti moj ljubi Bog, saj bo res tako, saj skoraj drugače biti ne more. Take misli so hodile stari Matevzerci po glavi. In ker je bila pobožna in pogumna žena, ki se ni kmalu česa ustrašila, je brž sklenila, da mora tej duši poimagati, da jo mora rešiti vicanja. Hitro stopi do družinske hiše, potrka na vrata in kliče sina gospodarja: «Andrej, Andrej!» «Kaj pa je?» se oglasi sin. <'Hitro vstani in pridi ven, videl boš nekaj čudnega!« Ko pride sin iz hiše, ga pelje mati h kleti, pokaže mu skrivnostno luč in mu živo pripoveduje in tolmači, kaj ta luč pomeni, da se tam gotovo vica verna duša, ki jo je treba rešiti nadaljnjega trpljenja. Sin se spočetka nekoliko obotavlja, češ da se ne smemo vtikati v božje odredbe. Če je Bog komu odločil vice, se mora ta pač vicati. «Glej ga, nevedneža! Ali ne molimo mar za verne duše v vicah? Ali ne plačujemo zanje sv. maš? Ali ni naša krščanska dolžnost, da jim pomagamo, kakor le moremo? Če so naše molitve uslišane ali če se z našo pomočjo popravi krivica, za katero duša trpi, odpusti Bog verni duši nadaljnjo kazen in jo reši trpljenja. Vidiš, če bova midva trpeči duši pomagala, si pridobiva s tem veliko zasluženje, ker bo rešena duša pri Bogu za, naju prosila.« To temeljito materino dokazovanje je sina povsem prepričalo. Pripravljen ravnati se po njeni volji, jo vpraša: «Kaj naj sto~ riva, da rešiva dušo?« «Tja pojdeva do luči, kjer se pokojnik vica, pozdraviva ga s: Hvaljen bodi Jezus Kristus! in poprašava: Ljuba duša, zakaj si tukaj ob tej nočni uri? In ko nama pove, porečeva: Prav rada bi ti pomagala in te rešila trpljenja, samo povej, kaj naj zate storiva. Ko nama tudi to pojasni, se posloviva z zagotovilom, da vse izvršiva, kakor želi in da se mu še priporočiva, naj se naju spomni, po pride v nebesa.« Sin je pazljivo poslušal materin pouk in ji v vsem pritrdil. V nekaj minutah sta bila pripravljena za pot. Dreja je imel v desnici debelo, zakrivljeno in zdolaj z železno konico okovano palico, v levici pa ročno svetilko. Mati je vtaknila v žep stekleničko* blagoslovljene vode, v rokah je pa držala rožni venec. Navdahnjena s pobožnim občutjem in v svečanem razpoloženju se odpravita na važno pot. Narahlo stopata po vasi in po-tihoima šepetata rožni venec, proseč za srečen uspeh bogoljubnega namena. A čim bolj sta se bližala hribčku, tem hitreje in močneje jima je tolklo srce in tem bolj sta bila vznemirjena in razburjena. Ni šala, iti na sestanek z duhom z onega sveta, ko ne veš, kako se vse obnese. Na srečo je bila pot kratka; še nekaj korakov navkreber — in že sta na vrhu. «Kaj je to? Saj tu ni nobene luči!« se začudi mati. Zdajci se oglasi Andrej s povzdignje-nim glasom: «Glejte, glejte, mati, tam v kolovratu je velik ogenj!« «Ježeš, saj res! O ti moj ljubi Bog, bojim se, da sva se zmotila. Nemara sva videla le ta ogenj v Kolovratu čez naš hribček in sva mislila, da je luč na njem«, pravi mati vsa razočarana. Imela je prav. Kolovrat je podolgast hrib onstran doline nasproti našemu holmiču. V tem hribu je tisto noč z visokim plamenom gorela velika kopa sena — morda delo maščevalca. Plamen goreče kope je bil v isti nadmorski višini kakor holmec pred vasjo in od daleč se je videl vršiček plamena res kakor luč vrh hribčka. Matevzerca, ki ji je bilo kmalu povsem jasno, da jo je plamen goreče kope v Kolovratu prevaral, je bila hudo razočarana in potrta, ker si ni mogla z nameravano rešitvijo vicajoče se duše pridobiti zasluženja za lastno zveličanje. Skoraj nevoljna se hitro vrne s sinom domov. V neprijetnem razpoloženju sta molče urno stopala in bila kmalu doma. Pred kletjo sta še enkrat pogledala na holmič — in tu je zopet gorela navidezna luč! «Jemnasta, grdo sva se zmotila! Pa nič ne pravi nikomur o tem, da se nama ne bodo ljudje smejali», naroča mati sinu, ker je je bilo nekoliko sram tega neuspelega nočnega zleta. Lahko je reči, ne pravi nikomur o tem, a ubogi Andrej je moral še isto noč vse pripovedovati svoji ženi, ki je potem poskrbela, da je drugi dan o tej zgodbi govorilo že vse sosedstvo. Ljudje so se stari Matevzerci res po-smehovali, a morali bi jo pohvaliti. Če bi 'še ona s svojim redkim pogumom ne bila takoj prepričala, kaj je prav za prav s tisto zagonetno nepremično lučjo na hribčku in bi ona in sin samo pripovedovala in prisegala, da sta jo ponoči res videla, bi nemara ljudje še dandanes pripovedovali in verjeli, da se je na Črešnjah vicala verna duša. -v Avgust Senoa. Andrej BudaI. Lani so na Hrvatskem slavili stoletnico rojstva enega svojih največjih pesnikov in pisateljev, Avgusta Šenoe, ki je v drugi polovici preteklega stoletja obogatil hrvatsko slovstvo z mnogimi pesmimi, novelami in romani. Poznal je dobro tudi Slovenijo in je večkrat v bratskem duhu pisal o njenih prebivalcih in kulturnih delavcih. Avgust Šenoa se je rodil 14. novembra 1838 v Zagrebu. Rodbina izhaja s Češkega (šejnoha). Odtod se je izselila najprej v Budimpešto, kjer so jo pisali Schonau, nato pa v Zagreb. Oče je bil slaščičar pri škofu Ala-goviču. Šenoa se je šolal v Zagrebu in Pe-čuhu, pravo je poslušal v Zagrebu in Pragi, kamor je šel s podporo škofa Strossma-yerja. V Pragi je občeval s pisatelji in pesniki, posebno z Gregrom, Halekom in Ne-rudo, in se je posvetil popolnoma književnosti. Ko je odšel 1865 na Dunaj, je tu urejeval «Glasonošo» in «Slavische Blatter». Naslednje leto se je vrnil v Zagreb in pisal glediške kritike za «Pozor». Pozneje je postal občinski tajnik, ravnatelj in dramaturg zagrebškega gledišča in mestni senator. Poročil se je s Slavico Ištvaničevo in postal oče dveh umetnikov, slikarja in grafika dr. Branka Šenoe in pisatelja dr. Milana Šenoe. Do konca je bil član glediškega odbora in podpredsednik Matice Hrvatske, Umrl je 13. decembra 1881 v Zagrebu. Njegovo pisateljevanje pripada dobi, ko se je hrvatska književnost dvigala k zmerom večji umetniški samostojnosti. Šenoa se je krepko udejstvoval v raznih področjih, kot novinar, lirik, epik, glediški pisatelj, kritik, listkar, prevajalec in turednik, najbolj pa kot novelist in romanopisec. Njegove lirske pesimi se odlikujejo po blagoglasju in polnem, krepkem čustvu. Mnoge so domoljub- ne in so imele na sodobnike velik vpliv; take so: «Klevetnici Hrvatske», «Budi svoj», «Na Ozlju gradu», «Grobovi Hrvata», «Hrvat Bosni». Njegove balade so vzbujale viharje navdušenja in imajo tudi danes svojo ceno, n. pr.: «Propast Venecije«, «Zmijska kralji-ca», «Fratarska oporuka», «Kugina kuča», ob kateri se Slovenec spomni Aškerčeve «Nočne potnice», «Kameni svatovi», «Strmo-gled», «Vilin prsten.» Kot novelist je začel 1860 s «Turopolj-skim t0'P0«i», kjer govori o sovraštvu med ilirsko in madžaronsko rodbino. Satiričen je «Vječni žid u Zagrebu». O pesnikovem prijatelju Slovencu Mahniču govori «Prijan Lovro». Vaški kaplan je središče novele «Mladi Gospodin». «Karamfil s pjesnikova groba», ki ga je K. Ozvald prevel v slovenščino, je cvetka s Prešernovega groba v Kranju. Lepe so tudi: «Kako došlo, tako pro-šlo»; «Ilijina oporuka»; «Pruski kralj»; «Vladimir»; «Prosjak Luka»; «Barun Ivica»; «Kanarinčeva ljubovca»; «Branka»; «Čuvaj se senjske ruke», kjer se pripoveduje o senj-skih Uskokih in o splitskem nadškofu Mar-kantunu Dominisu, ki je v dobi reformacije odpadel od cerkve. Njegovi romani so tudi danes najbolj priljubljeno čtivo širokega občinstva. V «Vi-jencu» je izdal 1872 «Zlatarjevo zlato«, roman, ki je zasnovan na stanovski razliki med plemičem in meščansko mladenko na koncu šestnajstega stoletja; Pavel Gregor-janec ljubi zlatarjevo hčerko Doro in pade po mnogih zapletljajih v boju zoper Turke, Dora pa umre zastrupljena. «Seljačka bu-na» je obširen roman o kmetskih uporih in o načelniku upornikov Matiji Gubcu (1564-1574). «Diogenes» riše zagrebško življenje pod konec osemnajstega stoletja. Najobšir- 41 neje je zasnovan roman «Kletva» iz konca štirinajstega stoletja, ki ga pa Šenoa ni u-tegnil dovršiti in ga je po njegovi smrti končal Josip Eugen Tomič. Šenoa je vestno proučeval zgodovinske vire in podal v svojih knjigah točen časovni kolorit dobe, ki jo popisuje. Tu in tam zanese v prejšnje dobe domovinska čustva in težnje, ki so prav za prav zasidrane v njegovem stoletju. Njegovo književno delo ima namen najvišjega narodnega vzgajanja in umetniškega uživanja. Ob njegovih delih se je domača zavest v tisti dobi naj-izdatneje krepila. Iz oblakov kosme smuka, zima čez polje nori; izpod grma teloh kuka, gol, brez kučme in klobuka jaglec plaka in drhti — sonce, sonce, kje si ti? Sladka slutnja. Vrabci čivkajo krog hiše, a sinica: cicifuj; zima, zima, sonca ni še pridi, pridi, stopi više — žarkov poln peliar izsuj; nič se z revčki ne norčuj! Teče potok brez življenja, a na šibah golih vej popje prvo se razpenja, vran §e krakati ne jenja — sonce, ti ga brž oštej, ptičke, cvetke vse ogrej! Marec /. repom je zamahnil, razpolovil je oblak; led in sneg na mah presahnil, na nebo sto žarkov dahnil; ptičke, cvetke, dih gorak zvil april Isi je za trak. Ko pa maj odgrne lice, vse zeleno — en smehljaj; zapojo vesele ptice, zacveto povsod cvetice — okna, vrata na stežaj ti odpremo, zlati maj! t Fran Zgur. Frvi omnibus z voznikom in potniki na starem galsko-rimskim reliefu. 42 Dober tek! M. J. Človek zajema svojo hrano iz rastlinstva in živalstva. Zdi se, da mu rastlinstvo ne more nuditi nobene nove jedi več, da pa živalstva kot vira svoje preliranitve še da-leko ni izčrpal. Naj omenimo na tem mestu le tisto skupino živali, ki je doslej še ni prav nič izkoristil, žuželke namreč, ki bi lahko prav v posebni meri preskrbovale človeka z beljakovino in tolščo, kakor mu pri-skrbujejo žita škrob, saj prekašajo žuželke po svojih nepreglednih vrstah, po neskončnem številu posameznih živalic in po brez-primerni razmnoževalnosti vse druge na kopnem živeče živali. Kako to, da se človek prav teh živalic tako izogiblje in jih naravnost zavrača? Mogoče radi strupa? Res so med žuželkami tudi strupene vrste. Tako vnemajo zaužite španske muhe črevo in obisti in celo naše nedolžne pikapolonice oddajajo sokove, ki dražijo človeške sluznice. Mogoče radi slabega okusa? Nikakor ne! Mnoge med njimi se označujejo naravnost kot slaščice in se kot take tudi cenijo. Neprijetna je edino le sestavina: hitin, ker je neprebavna, a prav tako neprebavna je tudi staničnina mnogoterih hranilnih zelenjav. Da se zdi človeku zauživanje žuželk tako zoprno, ne tiči v nagona, prej bi lahko trdili, da je to predsodek, ki se je najbrž šele s civilizacijo razvijal in razvil. Primitivni, neizobraženi narodi uživajo poleg jedi, za katere se mi nikakor ne moremo navdušiti, tudi žuželke. Isti pojav opažamo, če listamo po zgodovini človeštva. Od kobilic Najbolj nazaj v preteklost sega uporaba kobilic za človeško hrano. Saj je že v jedilnih predpisih, ki jih je dal Mozes svojim iz Egipta odhajajočim rojakom, odstavek, ki se glasi: «Jejte vse, kar se giblje, kar ima peruti, štiri noge za hojo, dve za skakanje!« Ua so ljudje že tedaj uživali kobilice ne radi tega, ker niso imeli nič boljšega, marveč da so jih v resnici izredno cenili, nam pove kamen z izrezano pojedino asirskega kralja Sanheriba (vladal od 705 do 681 pred Kr.). Na tem reliefu se opažajo sužnji, ki nosijo na paličice nataknjene kobilice, tako približno kakor pri nas kuhane hruške ali o-slajcno sadje. Dejstvo, da so stregli s kobilicami na kraljevski pojedini, priča, da niso bila le navadna jed, namenjena preprostemu ljudstvu, marveč da so jih že tedaj imeli za posebne slaščice. Še dandanes se jedo kobilico na bliž,-njem Vzhodu in v Afriki, kjer se pojavljajo v velikih množicah in kjer še ni pokvarila civilizacija domačemu prebivalstvu oku- sa. Prednost dajejo krilatim, spolno godnim živalcam, posebno samicam, ki so po mnenju veščakov bolj «tolste». Pripravljajo jih različno. Bušmanci na jugu jih smode v pepelu le toliko, da jim odpadejo krila in noge. Na zapadu jim dodajajo med praže-njem nekaj soli in maščobe. V Kamerunu cenijo zelo na palmovem olju cvrte kobilice. Ponekod kobilice najprej dušijo, nlato jih suše na soncu, izpuknejo jim noge in krila in, kar ostane, razphajo. To kobiličjo moko hranijo v mešičih na zraku, spečejo iz nje ali poseben kruh ali pa napravijo z dodatkom masti, soli in dišav cmoke. preko mravelj, Brž za kobilicami so kot priljubljena jed omembe vredne bele mravlje, termiti imenovane. V to jih usposobi j a njihova številnost, lahek lov nanje in tenka kožica, ki pokriva njihov zadek. Pražijo jih na železnih ploščah ali v kovinastih bobenčkih, podobnih našim pripravam za praženje kave. Na otoku Java prodajajo na trgu «laron», pražene termite. Najbolj cenijo seveda stare samice, ki sličijo po velikosti celo majhnim klobasicam, a so zelo redke, ker živi v vsaki naselbini, mravljišču, le po ena taka samica. V Južni Ameriki gredo mravlje, ki režejo drevesno listje, Indijancem zelo v slast. Uživajo jih surove, pražene, na maslu cvrte in s sirupom, sladkornim sokom, polite. Lov nanje ni nikaka zabava, ker se znajo braniti s svojimi krepkimi, ostrimi, kleščastimi čeljustmi. Zato prepuščajo Indijanci nabiranje teh mravelj ženam in otrokom. V Vzhodni Indiji jedo debele, ko smaragd zelene samice posebne vrste mravelj, tkalci imenovane. Navadno jih dodajajo, kakršne so, rižu, ki dobi posebno oster duh. V Avstraliji zmečkajo te mravlje, polijejo jih z vodo in tako pripravljena «limonada» prija, ker poživlja, baje celo nekaterim Evropejcem. preko ličink, V Evropi ne je nihče žuželk. Po ostalem svetu so pa žuželke priljubljena jed. A ne samo v sedanji dobi. Rimski pisatelj Aelia-nus (drugo stoletje po Kr.) piše, kako i« indijski kralj postregel svojim grškim gostom po končanem obedu še s posebno tečnimi pečenimi gosenicami. Najbrž so bile to ličinke palmovega rilčkarja, ki se jedo še dandanes v vročih krajih in jih imajo povsod za slaščice. To so breznožne, belkaste, do 8 cm dolge in ko palec debele ličinke, ki žive večkrat v velikanskih množicah v deblih palme, banane, sladkornega trsta in 43 bambusa, kjer povzročajo tudi velikansko škodo. Natakni ličinke na majhne paličice, peči jih nad žerjavico, potresi nanje nekaj krušnih drobtin, soli, popra, dodaj še nekaj kapljic oranžnega soka, pa si si pripravli jed, ki tekmuje z vsako drugo glede blagega okusa, vsaj tako trde Indijanci in Indijci! V Surinamu (Gvajana) goje te ličinke vkljub njihovi škodljivosti. V Anamu in Kohinkini prihajajo t,e ličinke, ocvrte lna maslu ali vdelane v testo, na kraljevo mizo ob največjih narodnih praznikih. Toda tudi gosenice mnogih metuljev so si izvojevale odlično mesto pri obedih v mnogih inozemskih pokrajinah. Tako jedo Kitajci ne samo gosenice, ampak po odmota-nju žide tudi bube sviloprejke. Če bi hotel kdo našteti gosenice afriških, ameriških in avstralskih metuljev, ki jih uživajo divjaki, bi moral računati z zelo dobrim želodcem svojih poslušalcev, posebno še, če bi spremljal svoje navedbe s skiop-tičnimi slikami posameznih gosenic, ki so prilezle preko jedilnih listov v želodec dru-gobarvnh sladkosnednežev. preko druge drobnjadi, Od drugih žuželk jedo v Afriki tudi se ličinke kačjih pastirjev in divjih čebel, v Siamu škržate in cvrčke, na Javi čmrlje. Bambusovec, najmanjši medvedek, panda imenovan, prvič v zoološkem vrtu in sicer v Londonu (glej lanski Koledar str. 47). Muh se človek ne loteva, ker so premajhne. Izjemo tvorijo ličinke mušic, ki pokrivajo bregove kalifornijskih jezer z več centimetrov debelo plastjo. Indijanci zajemajo te ličinke, suše jih na soncu, odstranjujejo z drgnjenjem njihovo odevalo in si pripravljajo zelo okusno jed. Iz kljunačke muhe spečejo Indijanci posebne vrste kruh za zimo. Iz muh, ki so se razvile ob srednje-afriških jezerih, dvignile v zrak in bile za-nešene po vetru v notranjost dežele, pripravljajo oljnate cmoke, za katere se domačini kar tepejo. preko gline. Najbolj neverjetno se glasi vest, da uživajo po svetu celo glino, seveda različno pripravljeno in to ne morda radi pomanjkanja kake druge hrane, nasprotno, prihranijo si jo le za slovesne prilike. Zamorci v Senegam-biji dostavljajo kaj radi vsem jedem nekaj gline. Na Javi cenijo štirivoglate"kruhke iz žgane, rdečkaste gline. V Boliviji je postala neka lahka bela glina narodna jed. Iz te gline napravijo razne kipce in obrazce, iz katerih pričarajo ženske baje izborno omako, ki tekne vsem posebno s kuhanim krompirjem. Ob reki Orinoku zauživajo mastno zemljo kar surovo ali v obliki hleba. Na Daljnem vzhodu se vesele Tunguzi in Kam-čadci vulkanske zemlje, ki prihaja iz vročih vrelcev. Ta zemlja nekoliko posladi. Razredčena z mlekom je izborna pijača, ki si je znala priboriti vstop celo v pregovor, kjer znači zadovoljnost, veselje in srečo. do podmorske vrtnine. V uvodu smo dejali, da je izkoristil človek rastlinstvo precej temeljito in da mu ta skoraj ne more dati nobene nove jedi več. In vendar se je začelo šele v zadnjih letih upoštevati podmorsko rastlinstvo kot nov vir za človeško hrano. Sicer zauživajo Kitajci, Japonci in Javajci že kdo ve koliko časa podmorske alge, evropskemu želodcu je začela prijati podmorska vrtnina šele v zadnjem času. Ob Cardiganskem zalivu (Za-padna Anglija nasproti Irski) žanjejo z velikanskimi stroji nedaleč od obali morske alge. Grmovje do 100 m obsega, drevesnate rastline do 50 m višine niso nikaka redkost. Tri in petdeset vrst teh alg je ne samo u-žitnih, ampak tudi redilnih radi sestavin joda, fosforja, broma, in celo zelo okusnih. Iz mnogih delajo že marmelade. Na ta način je Anglija preskrbljena z vrtnino, tudi ce bi ji kaka država onemogočila dovoz; in te vrtnine ni treba ne sejati, ne saditi, ji ni treba gnojiti, marveč jo treba edino le žeti. Ne bo dolgo in brali bomo na jedilnem listu odličnega hotela: Podmorska solata, potresena z gosenicami oleandrskega metulja (gosenicam svilopredca se zviša cena na 20%). 44 Postavili hvaležni rojaki. Izo T r o h a. Ni ga skoraj mesta, ki bi ne imelo spomenika. Že od nekdaj so čutili sodobniki, posebno pa nasledniki potrebo, postaviti spomenik zaslužnim osebam, ki so tvegali nesebično mnogo, če ne vsega za velike koristi, za splošno blaginjo. S spomenikom so se hoteli oddolžiti svojim dobrotnikom. Dali so svoji hvaležnoti vidno in trajno obliko. Nočem govoriti v tej razpravici o spomenikih, ki so jih bili deležni zaslužni vladarji, dalekovidni državniki, zmagoslavni voditelji, za velike ideje padli borci, pisatelji, skladatelji itd., ne, omejim se le na nekatere pre-čudne spomenike, ki so radi izvirnosti odli-kovancev zasloveli ne samo po bližnji okolici, marveč daleč preko deželnih in državnih mej. Ostanem kar v Evropi. V okolici nemškega mesteca Braunlage se dviga preprosta granitna skala, V bronasto ploščo je vdelano besedilo: «Tu se je vršil 1. 1748. prvi poskus z nasadom krompirja.« V Franciji je pet spomenikov postavljenih predstaviteljem kuharske in kletarske umetnosti. Marsikatera kuharica je prava umetnica. Naj je njeno območje večje ali manjše, vsi znajo ceniti njene umetnine in so ji hvaležni, ker ustvarja ugodje in zado-voljnost. Ali naj ji radi tega postavijo častilci spomenik? Zakaj ne? Zakaj bi se človeštvo ne smelo spominjati takih umetnikov, kojih umetnine so namenjene okusu, ki je prav tako ko vid (za slike) in uho (za skladbe) eden izmed peterih glavnih čutov? Mar mu ti umetniki niso naklonili veselej-ših ur ko mnoge druge osebe, katerim so že postavljeni kameniti in bronasti spomeniki? V Grane-ju so postavili spomenik Escof-fier-u, «kuharju kraljev« in «kralju kuharjev«, ki je dal sladkosnednežem mojstrovine, kakršne so: «fraises a la Sarah Bern-hard», «dodine chambertin« (raco pripravljeno z rdečim burgundcem in konjakom) in breskve «a la Melba«. V Vimoutiers-u ove-kočuje lep spomenik gospo Harel, ki je izumila izdelavo camembert-skega (mehkega) sira. A tudi najznamenitejši kuhar svetovnega slovesa Brillat-Savarin, ki se je izkazal tudi kot pisatelj — njegova knjiga o fiziologiji okusa je znamenito delo — ima v svojem rojstnem kraju Belley-u spomenik. Občina Espernay je odkrila ob tristoletnici njegovega rojstva spomenik svojemu veleza-služnemu sinu, menihu Perignonu, ki je bil oče šampanjca. V pokrajini Meuse, na se-vero-vzhodu, so odkrili pred kratkim spomenik kletarju lotrinškega vojvode Perrinu Lanothe-ju, ki je prvi izdeloval marmelado, v sladkorju vkuhani sok sadja, ki bi se si- cer radi neprevelike trpežnosti kvarilo in se tako odtegovalo izkoriščanju. Gospa Harel in menih Perignon sta s svojim izumom ustvarila mogočne industrije, ki dajejo neštetim delavcem stalnega zaslužka. Lansko leto (1938.) so postavili v Koben-havnu na Danskem spomenik «mali južini«. Malo južino, ki jo imenujejo madkurv, cenijo vsi Danci brez izjeme. Kip predstavlja gospodinjo, vodečo dečka za roko, pod pazduho pa drži koš z običajno malo južino. Naj na tem mestu omenim dva spomenika v Evropi, ki vzbujata splošno pozornost ne morda radi oseb, ki sta jima bila postavljena, marveč radi temeljitih napak, ki sta jih bila zakrivila kiparja. V berlinskem zverinjaku ima pisatelj in pesnik Theodor Fontane spomenik. Na podstavku stoji v nadnaravni velikosti Fontane, njegova suknja ima na levi strani gumbe in na desni gumbnice, kar je seveda napačno in o čemer se lahko prepriča vsak bralec na svojem jopiču. V Londonu odkriti spomenik maršalu Douglasu Ilaigu predstavlja vr- Pesnik Fontane z napačno prišitimi gumbi. 45 hovnega poveljnika angleških čet v svetovni vojni kot jezdeca, čigar konj na treh nogah stoji in le z eno hodi, kar je seveda nemogoče in kar je dovedlo Angleže do mnenja, da «daje konjiček tačico». Maršal Haig na cirkuškem (!) konju. Sedaj pa v Ameriko! Tu ne pridem \ zadrego radi prečudnih kipov. Kakor so A-meričani v vsakem oziru posebneži, se ne morejo zatajiti niti v trenutku, ko izražajo svojo hvaležnost. Newporčani (država Rhode Island) so odlikovali neustrašenega junaka, svojega rojaka Mihaela Feliksa Corne-ja s kipom. Corne je bil prvi, ki je vgriznil, prezirajoč smrtno nevarnost, v paradižnik, ki so ga dotlej imeli za strupen sad, in ga daroval tako rekoč človeštvu. Ista država, ki je najmanjša, obenem pa, najgosteje obljudena med vsemi osem in štiridesetimi, v Zvezo združenimi državami, se ponaša še z drugim, prav tako izvirnim spomenikom. V Litle Comptonu te prijazno pozdravi z visokega stebra kamenita kok-lja. Hvaležni državljani so se spomnili pra-matere poseibne kokošje, tako zvane rhode-ške pasme, ki je bila, tamošnjim kokošarjem vir njihovega blagostanja. Pred vladnim poslopjem države Massa-chussets, tudi ob Atlantiku, ima riba svoj kip. Pred dvema stoletjema je bila tod huda lakota, dokler se ni nenadoma pojavila velika množica rib (codfish = neka vrsta po-lenovk), ki so rešile prebivalstvo grozne in mučne smrti. V utahškem mestu Salt Lake City (mesto ob Slanem jezeru) se skuša dvigniti v zrak z visokega stebra galeb. Bilo je nekoč prav pred žetvijo. Pojavile so se kobilice v takem številu, da so tamošnji farmerji popolnoma obupali. Pa prileti galeb, nasiti se skakavk, opozori brž nato svoje tovariše o tej pogrnjeni mizi, galebi so se tako prijaznemu vabilu takoj odzvali, prišli od blizu in daleč in rešili v nekaj dneh obupane kmetovalce te skakajoče nesreče. V Tvojem glavnem msstu so postavili Mormcnci ;po-mei?ik galebom, ki so jim ?e pravočasno uničili neštete množine požrešnih kobilic. Nasprotno se pa ponaša meksikansko mesto Ilapultepek s kobilico ne samo v svojem mestnem grbu, marveč tudi na velikem podstavku pred predsednikovo palačo. Ilapultepek pomeni namreč v staroacteškem jeziku kobiličjo goro (hapuli = kobilica, tepetl ali tepek = gora). V Južni Ameriki in sicer v državi Chile je dobil dež dostojen spomenik. Dež? Kako to? Meščani Piradosa so mu odkrili ogromno skalo, obdelano v obliki kaplje z napisom: «Dne 25. decembra leta 1935. je deževalo tu prvič po 91 ih letih.» Pirados leži v pokrajini, kjer je dež tako rekoč zgodovinski dogodek, zato je umljivo navdušenje tamošnjih meščanov za ta redki izpodneb-ni blagoslov. Preden zapustim ameriško celino, moram omeniti novost, ki jo lahko imamo, ker je pristno amerišk r, za veliko posebnost. V predstolnici "VVashingtonu so opremili velikanski kip Kolumbu s skrito govorilno pripravo, ki naznanja vsak dan od 12. do 19. ure s precej močnim glasom: «Jaz sem odkril Ameriko!» Če pomislimo, da je ta novost šele začetek, si prav lahko predstavljamo, kako bodo čez nekaj let predavali kipi 46 pesnikov njihove najlepše pesmi, zastonj ali po vmetu za vsako pesem že prej določenega zneska. Kipi skladateljev bodo proizvajali njihove najlepše skladbe v celoti ali le v izvlečku. Kaka usoda čaka kipe slikarjev, si je sedaj še težko misliti, kajti napoved: «Jaz sem naslikal to in to sliko!» bi bila le presuhoparna ? Ob sklepu — vračam se čez Tihi ocean zopet domov — se dotaknem, a tako, da me nihče ne vidi, spomenika na Japonskem, postavljenega krotam, ki so morale žrtvovati kot poskusne živalce svoje življenje za vedo. Postavili so jim ga člani fiziološkega oddelka medicinskega zavoda na vseučilišču v Keio-ju. Zimsko jutro. Temina noči in belina snega sta se poljubili: vzblestela je zarja sredi polja, ljudje so se prebudili. Pokrajina lalino iz belih plenic drami se in zašije polna zvezdnatih, zlatih cvetic v rdečem soncu vzklije. Gustav Strniša. V Hapultepeku so postavili spomenik kobilici. Mojstri v potrpežljivosti in uravnovešen ju. Američan s tremi, Beogradčan s petimi in Srijemac s sedmimi biljardnimi kroglami v ravnovesju. 47 Vreme. Gustav Strniša. Trgovec, pri katerem kupujem kruh in slanike, me je danes že petdesetič pozdravil: «Klanjam se gospod! Kaj pa danes vreme? Kako se vam zdi, da bo?» Srepo sem ga pogledal in že isti hip sklenil, da pričnem proti temu protestirati. Bevsknil sem nad trgovcem: «Kaj me vreme briga!» «Oprostite! Ne vem, kako mislite?» «Ne veste, kako mislim? Vreme! Vreme! Vreme! Kaj me briga vaše vreme? Že neštetokrat ste mi pričeli govoriti o njem! Tega mi je dovolj!» «0 vremenu? Da, gospod! O vremenu je važno govoriti! Kaj imate brez njega? Pomislite! N. pr. slabo vreme vse pokvari. Dobra volja gre po zlu. Da, da, lepo vreme! To je nekaj! Izplača se ga omenjati!» «Bes te plentaj!« Vrgel sem z,a seboj vrata in stekel na cesto. Moral sem v lekarno. Glava me je bolela, kar bliskalo se mi je pred očmi. «Prosim, nekaj za glavobol!» Že je lekarnar stal poleg mene. Njegov zaliti obraz se je režal kot rumeno pečeni zrezek: «Kako pa vreme? Lepo bo, kaj no?» «Kaj meni mar!» sem se zadri in že sem bil zunaj. Odpeljem se, sklenem in se nehote pri-mem za brado in ugotovim, da je potreb; ST ■o HJ O D. C sr ro" ts nO UJ 10.8 12.5 189.1 500.0 47 19.8 474.4 63.2 57.7 O O) Ul ui ji ^ Riž 41052 737 6470 461 7000 600 10554 >-»• 4i U) U) NO tO nO Ji W H O M NJ Bombaž ON O 480 3790 19820 Hi tO On M nO Hi o* O NO H H N H ifc Ul Ji oo 00 ^ O Ul O >-»■ Ul Kava Hi 00 h* OJ u Ul nO O Ui O O H»- Ji Ul O NO 3764 771 Kakao 10212 7476 11908 34046 4815 4921 11134 9466 39600 14145 1381 7052 1020 983 Trsni s!adk. 6830 324 130 490 1406 911 630 322 5436 147 544 to to Ul -4 NO nO Tobak 24.9 630.2 44.1 438.6 -4 Kavčuk 2175 14647 447580 14132 912 3065 55567 >4897 2340 638 2198 1340 ON 00 to o v 1000 tonah Premog Rudninski produkti leta 1937. 172960 374 6903 35519 2180 355 14707 1360 7263 M- Petrolej ro On "-J to Ul vo Ul U Nj ^ ^ o On O O O 668 570 300 3206 O« Ji (nS Ul Ul Železo H UI 25.5 2.3 i 11.3 16.3 83.3 1.5 39.5 H^ NO — ji b Kositer ^ 00 'o 553.6 196.3 29.7 11.6 292.8 82.1 28.0 182.6 97 5 Baker nO -J o b U) o Nikelj 175.2 2155 1502 27.8 18.0 11.0 10.4 62.3 5.2 29.5 Cink ; 227.3 205.2 215.7 52.0 10.9 5.3 7.6 92.4 27.3 Svinec Bralec, ki zagleda te številke, naj se jih ne ustraši, poglobi naj se vanje, primerja naj posamezne države po površini, po številu prebivalstva, po njihovih pridelkih in izkopaninah, pa si lahko sam ustvari sliko o neenako razdeljenem naravnem bogastvu na svetu! 57 Kašeljski koncert. Achille Campanile. Naše bralce seznanjamo z italijanskim humoristom. Campanile se je rodil 28. septembra, 1900. v Romi. Spisal je romane: Ma che cosa e ciuesto amore? (1927.), Se la luna mi porta fortuna? (1928.), Giovanot-ti, non esageriamo! (1929.) in liriko: Cantilena all'angolo della strada. (1933.). Med najbolj zoprne in nadležne izume zadnjih stoletij štejem kašljanje med koncertom. Včasih se izpremeni koncertna dvorana naravnost v zdravilišče; kašelj se širi kakor kaka nalezljiva bolezen po pritličju in po galerijah. Znamenit zdravnik je nekoč izjavil, da je kašelj v neposredni zvezi z duševnim občutjem, radi česar se pojavlja v koncertnih dvoranah najčešče prav tedaj, ko je na vrsti kak «pianissimo» poln na j blažjih čustev, neizmerne sladkosti in nežne otožno-sti. Ne vem, je li teorija tega znamenitega zdravnika pravilna. On trdi namreč, da nabreknejo radi čustvene razvnetnosti ne vem več katere posebne žleze v grgavcu in da draži ta oteklina h kašlju. Bodi temu kakorkoli, on trdi, da je med kašljem in čustvom nekaka zveza. Jaz bi temu ugovarjal in trdil skromno, da je ta kašelj v zvezi z zimo. Opazil sem namreč, da se ujema ta letni čas s koncertno dobo. In v resnici, kakor hitro zagledamo na razglasiščih naznanila prvih koncertov, imamo tudi že zimo, ki izgine, ko iz-zvene zadnje gosli v zadnjem koncertu. Se li ozira torej glasba na vreme? Morda ga upošteva, morda pa tudi ne. Zavisi samo odi poskusa. Zanimivo bi bilo ugotoviti, bi li kašeljske žleze radi velike duševne razvnetosti tudi tedaj nabreknile, če bi se vršili koncerti recimo poleti mesto ko sedaj pozimi. Toda tu ni prostora za drzne domneve. Držimo se rajši golih dejstev. Dejstva pa na žalost dokazujejo, da se loteva — bodi mu vzrok že ta ali oni — najmanj petdesetih odstotkov koncertnih poslušalcev suh, vsiljiv kašelj prav v trenutku, ko je najbolj nadležen. Nadležen tistim, ki kašelj poslušajo in ki jim kašelj greni umetniški užitek, a še bolj nadležen tistim, ki sami kašljajo in ki opazijo z grozo, kako motijo druge s svojim krehanjem. Ti revčki se trudijo neznansko in obupno, da bi zatrli eksplozije svoje neprijetne nadloge. Nekaj časa se res ponašajo z uspehi, a čim večji je njihov napor, tem bolj jih draži kašelj. Še se premagujejo, še se obvladujejo, še zadržujejo z vsemi razpoložljivimi silami kašelj v nadi, da pride kak «fortissimo». Ko pa tega ni in ni, zakre-hajo z vso slo in krehajo zdržema in ne morejo nehati. So tudi take plašne in nežne osebe, ki se zdrznejo, ki se zgroze, če le mislijo na kašelj. Preprosta misel sama že zadostuje, da jih popraska po grlu, da jih nekako speče in ta ščeget in ta pekočina jih silita, da zakašljajo in ne odnehajo, naj jih gledajo sosedje še s tako nemimi očitki in to prav v trenutku, ko je začel gospod v fraku tam spredaj pri klavirju kak nežen «pianissimo». Mnoge posili kašelj samo radi tega, ker so si pozabili kupiti sladkorčkov zooer to nadlego. Še več je pa takih, ki kašljajo iz golega sočutja samo zato, ker slišijo kašljati svoje sosede. Vse to pa ustvarja neznosne razmere, veliko splošno nadlego, škodo za umetnost in povzroča stanje, kakršno kratko malo ne more, ne sme več trajati. Kako bi se pa dalo — me povprašujete — vse to odpraviti in zabraniti kašljanje? Ne gre za to, spoštovane gospe in spoštovani gospodje! Nasprotno! Prihajam vkljub svoji ponižnosti in skromnosti s posebnim predlogom, s predlogom, ki bi ne samo odstranjal, ko bi se izvajal, nevšečnost bučnega kašljanja v koncertnih dvoranah, marveč bi celo izkoriščal ta nedostatek v nemajhno korist glasbene umetnosti, ne da bi se najmanj poznala blagajnam koncertnih prirediteljev in ravnateljev ta izpre-memba. Gre — z malo besedami — za to, da se uporabi kašelj kot nekaka «Vox tussis», kot nekak spremljajoči kašeljski glas. Zadostuje n. pr., da uvrste gospodje skladatelji v svoje partiture poleg glasov za gosli, čelo, piščalke, pavke in še za druga godala tudi glas za kašelj. Približno tako le: zdaj pa zdaj zagrmi pavka in brž za njo kašelj. Seveda bi bilo to novo godalo pridržano poslušalcem. Nobenih posebnih študijev bi jim ne bilo treba za to in nobene glasbene šole. Paziti bi morali kolikor toliko le na kapelnika, to je vse, kar bi se zahtevalo od njih. Kadar koli bi se obrnil kapelnik proti parketu ali proti galeriji in dal določeno znamenje, bi morali zakašljati vsi tisti, ki so kašlja potrebni, enkrat, dvakrat, trikrat, kolikokrat bi pač zahtevala skladba, ki ji je kapelnik vesten posredovalec. Seveda bi morali poslušalci že po gibih taktirke vedeti, je li na vrsti enkraten šumen, suh izbruh, ali je zaželena cela vrsta majhnih, hitrih kašeljskih biserov. Umevno, da bi se dali izražati «crescendo», «pianissimo», pa tudi krasni «staccato» in «pizzicato» in ka- kor se že glase razni muzikalični izrazi, ki jim točno ne vem pravega pomena. Izmed stalnih obiskovalcev koncertnih dvoran bi se lahko kaj kmalu zbrale posebne skupine nadušljivcev, gromskih hrkavcev in hrkar-jev in komaj slišnih pokašljevavcev. Če bi se zadeva v resnici ukoreninila in si zagotovila življenjski obstoj, bi jo bilo treba le še nekoliko negovati in uvrščeni bi bili pod taktirko gospoda dirigenta tudi tisti nešteti nesrečneži in trpini, ki se morajo med koncertom na vsak način usekovati. Naj razvijajo gospodje glasbeniki ta moj predlog do konca in naj si izmislijo najboljši način, kako bi dodali v svojih velikih skladbah dosedanjim glasovom običajnih glasbil še glas za kašelj in mogoče tudi še za usekovanje, s čimer bi užitek le še povečevali. Obetajo se torej nepričakovane možnosti. Idejo za to jim darujem zastonj in iz ljubezni, gratis et amore. Nenavadne zbirke. Nabral Leopold Koder. Skoraj ni predmeta na svetu, ki bi se ne dal z njemu podobnim združiti v kako zbirko. Gotovo ne ostane ljudem več mnogo stvari, ki bi jih ne bili že uporabili v tej aii oni zbirki. Že od davnih časov zbirajo umetnine, podobe, kipe, knjige, podpise, novce, znamke, orožje, rezbarske izdelke. Ta •■e posveča prav posebno delom določenega umetnika, drugi se ogreva za izdelke posebne dobe in posebne umetniške smeri. Nabiranje je zabava, ki pa postane prav lahko strast. Pravi nabiratelj se vdaja tej svoji strasti, kakor se vdaja umetnik svojemu ustvarjanju, igralec svojim kvartam, izumitelj svoji ideji. Ne misli ne na zlato, ne na odlikovanje, ne na slavo. Srečen je, ko vidi, kako se mu zbirka veča od dne do dne, kako postaja vedno mikavnejša radi pestrosti in raznoličnosti. Seveda se utegne pripetiti, da nakloni nabiralcu zabava, kateri se vdajajo njegove misli ob prostem času, lepega dne nepričakovano bogastvo, da dobita njegov trud in njegova marljivost zasluženo plačilo. A poudariti treba, da nikakor ni morebitni izkupiček za njegovo zbirko ona sila, ki vnema pravega nabiralca k neumornemu nabiranju, nasprotno, njegova strast zahteva od njega navadno velikih žrtev in precejšnih izdatkov, ki niso v pravem razmerju z nabavljenim predmetom. Sicer se pa vsak nabiralec le težko loči od svojega zaklada in so navadno le dediči tisti, ki ne goje enake ljubezni do nabranih predmetov in se skušajo — če le morejo — iznebiti z dobičkom zbirke, ki je bila večkrat plod življenjskega dela njihovega zapustnika. Ta člančič se bo bavil le z nekaterimi nenavadnimi zbirkami, z zbirkami, ki povedo bralcem posredno, kako različni so ljudje, njihovi značaji, njihova nagnjenja. Pri mnogih se bralec ne bo mogel otresti domneve, da se je bil srečal s čudaki. Začnimo z Angležem, lordom Alfredom Northcliffe-jem, znanim časniškim založnikom in ustanoviteljem lista «Daily Mail». Ta je nabiral smotke in nabral 14.500 smotk iz vseh delov sveta. Vsaka smotka je bila drugačna, razločevala se je od drugih po obliki, barvi, vonju, mehkobi oziroma trdoti, dobroti, označbi, izvoru in ceni. Njegov francoski sovrstnik Clement Buchon se je ponašal z zbirko, ki je štela 63.000 papirnatih pasov. S takimi trakovi so opasane smotke boljše in najboljše vrste. Pri javni dražbi v pariškem hotelu Drouot-u so izkupili za to precej obsežno zbirko celih 80 frankov. Vsekakor je bila zbirka pip angležkega ba-roneta Watevile-ja dragocenejša. Dosegla je sedmo stotico. Najbolj čudno je dejstvo, da Avtomobilska (nad 15.000 km dolga) cesta ob Tihem oceanu od mesta Mexica do Seattle-ia ob kanadski meji, ki jo mislijo podaljšati preko Srednje Amerike do skrajnega juga Južne Amerike. 59 ni baronet nikdar kadil v svojem življenju. Američan James A. Garland iz New Torka je nabiral tobačnice. Njegova zbirka je bila velike vrednosti, ker so bile vse tobačnice iz dragocene tvarine in poleg tega še umetniški izdelki. Prodaja 105 tobačnic je nesla užaloščenemu sinu-dediču, da ga vsaj nekoliko potolaži, 51.009 dolarjev. Ker smo že pri tobačni stroki, naj omenimo še Angleža Jamesa Millerja iz Wandsworth-a, ki si je bil nabral največjo zbirko škatel za vžigalice. V tej zbirki je tudi škatlica s prvimi vžigalicami z leta 1809. Ko je nekoč bivšemu španskemu kralju Alfonzu XIII, kot mlademu princu spodrsnilo na parketnem podu in si je pri tem ranil pogačico, je dal ploščico, ki je bila zakrivila njegov padec, izrezati iz poda. S to deščico se je začela zbirka vseh predmetov, ki so prinesli kralju kako škodo ali nesrečo. V tej zbirki je bilo seveda mnogo orožja, s katerim so stregli razni anarhisti kralju po življenju. Lepo in obenem dragoceno zbirko si je napravil Nemec Fritz Henke iz Berlina, zbirko, ki jo sestavljajo malo vredni bankovci iz prve povojne dobe in ki predočuje-jo tako očito1 vso tedanjo inflacijsko katastrofo. 100.000 takih bankovcev je zbranih v Henke-jevi zbirki, papirnati z vrednostjo od desetih bilijonov mark, usnjati iz Poss-necka, svileni iz Bielefelda, gladko-rokavič-ni iz Osterwiecka, porcelanski iz Meissena i. t. d. Markiz de Cavigny, zadnji potomec ene najstarejših plemiških rodbin, je umrl pred kratkim na svojem gradu v Provenci. Starček je nabiral vse svojo življenje čudežne, nenavadne, izjemne predmete. Sedem prostornih dvoran je napolnil s takimi stvarmi. Rute, pomočene v kri za časa francoske revolucije obglavljenih plemičev, skalpi juž-no-ameriških fndijancev, orožje morilcev, tekočine, s katerimi so nameravali alhimi-sti napraviti zlato, slikarska in literarna dela norcev. Nekoč se je odpeljal v Avstralijo, da kupi zadnje godalo, s katerim so avstralski divjaki pred več sto leti nastopali pri svojih poglavitnih obredih. Godalo samo brez potnih in drugih stroškov ga je stalo 12.000 frankov. Toda to godalo še ni najdragocenejši predmet njegove zbirke. Za knjigo, ki jo je bil izdal ameriški založnik Corn-wall 1. 1873. in ki je naštevala nasvete, kako zadovoljiti popolnoma celotno človeštvo, je dal markiz 22.000 frankov. Te knjige je na vsem svetu samo še ta izvod, ker je vse druge uničil založnik, ko je zvedel, da je spisal knjigo — norec. Izvedenci menijo, da je stala markiza vsa njegova zbirka skoraj en milijon frankov. Koliko izkupijo dediči zanjo, pokaže dražba. Mister Fred Owlhoust v Londonu nabira hlače slavnih mož. Svoj zasebni muzej, ki šteje že 2000 parov hlač, med temi Napoleonove, Wilsonove, Beethovnove, Kantove i. t. d., namerava nabiralec izročiti javnosti, da postane zbirka vsem, ki se zanimajo za zgodovinske hlače, dostopna. Ako upoštevam neukrotljivo strast pravega nabiralca, si lahko predstavljam, kakšno neoporečno jamstvo za pristnost hlač je moral zahtevati od prodajalcev, preden se je odločil za nakup. A tudi nabava hlač še živečih slavnih mož mu mora delati preglavice. On dela gotovo po načrtu, ki si ga je sam zasnoval. Ali prihaja kot berač, prepotreben celih hlač, če je slavni mož poročen, ali obljublja deklam, hišnam in kuharicam zakon, če mu priskrbe hlače svojega samskega gospodarja, kdo neki naj doume vse premišljene načine, ki jih uporablja strasten nabiralec, da doseže svoje namene. To pa stoji neomaj-ljivo in neizpobitno: kdor ima svoje hlače v Owlhoustovem muzeju, je slaven in te njegove slave mu ne more odrekati, ne zmanjševati, ne omalovaževati nobena še tako črna zavist sodobnega sveta. Ralph Bates je izročil pred meseci mestni občini wasliingtonski svojo zbirko živalskih glasov, vtisnjenih v gramofonske plošče. Zbirka je tako rekoč popolna. Zastopane so vse živali. Murne slišiš čvrčati, leve rjoveti, južno-ameriške opice žlobudrati. Tudi Batesovi neutrudljivosti se ne morem pre-čuditi. Živali se oglašajo še najmanj tedaj, ko preži nanje, skrit v bližini, človek, hrepeneč, da spravi njihove glasove na pripravljeno ploščo. Za posnemanje klopotanja rožnega repnega konca razdražene kače klopotače iz bližine mora imeti človek vsekakor najmanj jeklene živce. Anglež Arthur Catling iz Avonmore-ja se ponaša z zbirko, ki ji ni para na svetu. Njegova strast so bankovci. Nabira jih, a ne zato, da jih ob potrebi izmenja, kakor delajo drugi ljudje, ne, prav skrbno položi vsako novo pridobitev v svojo zbirko, kjer mu seveda ne donaša nobenih obresti. Tako šteje njegova zbirka danes že 27.000 različnih bankovcev, med njimi so poedinci, ki so sami ostali od ogromne množine istega natisa. Priznati pa treba, da je ta nabiralna strast v Catlingovi rodbini dedna. Praded sedanjega nabiralca je že začel nabirati bankovce. Tako se je lahko večala zbirka od roda v rod. Najstarejši bankovec je iz Kitajske. Krožil je pred kakimi šestimi sto leti in bil tiskan na drevesne liste. Prvi angleški bankovci so iz leta 1713. in se glase na sto funtov. Zanimivi so new-yorški bankovci iz leta 1772., ko je bil New-York še angleška naselbina, z ameriškim naseljencem in Indijancem na eni in s krono in britanskim grbom na drugi strani. Gospa Crocker, žena uglednega ameriškega diplomata, se ponaša s krasno zbirko umetno izdelanih punčk v vseh mogoč- 60 nih narodnih nošah z značilnimi znaki njihove domovine. Nabiralkin mož je zastopal Zedinjene države1 skoraj po vsej Evropi in Srednji Ameriki. Tako je bila dana njegovi ženi najugodnejša prilika za tako nabiranje. Ogrska je zastopana s cigansko godbo in gručo plešočih kmetov in kmetic ob žetvi. Italija kaže ribiče iz Bellegia s trnki, mrežami in čolnom, kakršni so v rabi po Com-skem jezeru, nadalje vedeževalko, ki jo ob-koljujejo radovedneži in slednjič podesta sredi vaščanov obojega spola. Švica se postavlja z ovčjim pastirjem, starimi drvarji in gorskimi vodniki. Laponci sede, zaviti v kožuhe, na saneh, ki jih vlačijo severni jeleni. Po znakih in po nošah se da takoj pogoditi, kateri narod in katere kraje zastopajo nabrane punčke, ki so mnoge izdelali znameniti rezbarji in umetniki. Ta zbirka je največja narodoslovna zbirka na svetu, ki se bo, kakor vse kaže, še izpopolnila, ker je Crocker poslan na Japonsko, kjer čaka njegovo ženo novo torišče za njeno tako nenavadno udejstvovanje. Irma Szalay iz Budapešte si je izbrala delikatno delovanje, ki zahteva izredne nežne in fine prste. Kjerkoli je opazila po hiši ali v prosti naravi kako nenavadno pajče-vino — njeno izurjeno oko je takoj ugotovilo izjemnost — jo je previdno in oprezno položila med dve šipi in njena zbirka se je pomnožila zopet za en vezilni vzorec. Takih vzorcev je nabrala sčasoma 800. Uredniki-risarji listov za ženska ročna dela prihajajo h gospe Szalayevi na dom po nove ideje in ne odhajajo nikdar s praznimi rokami. Pajek jim razodeva vedno kako novo vezenje, kake nove čipke. Nehote se spomnim grške bajke o Arahni, hčerki rfekega lidijskega bagrnika, ki so jo bili uspehi v vezenju tako omamili, da je pozvala Palas Ateno, izumi-teljico in zaščitnico predilne in vezilne u-metnosti, na tekmovanje, za kar jo je razžaljena boginja izpremenila v pajka. (Beseda arahne v grščini pomeni pajka). Mogoče je navdihnila prav ta bajka ogrski gospe misel za njeno čudovito in svojevrstno zbirko. V istem mestu živi Katinka Horvat. Že v svoji dekliški dobi je zasledila v sebi ne-utešljivo strast do zrcal. Začela jih je nabirati. Z leti je naraščala tudi njena zbirka. Pred kratkim je vpisala št. 7000. v švoj seznam. V njeni zbirki je tudi zrcalo, ki ga je daroval triumvir Marcus Antonius svoji o-boževani Kleopatri. Darcjvalčev podpis na zrcalu samem jamči — kakor trdi Katinka — za neoporečno pristnost tega predmeta. V Kobenhavnu na Danskem zbira Henrik Oleson zobe, naravne in umetne, toda le iz ust znamenitih oseb. Dnevna kronika ne pojasnjuje, kako pridobiva zoboljubni O-leson taka žvekala. Vsakdo naj si skuša sam odgovoriti na to vprašanje, vsekakor je pa treba izključiti vsako nasilje, sicer bi na-biratelj ne bil utegnil priti že do 156. številke v svoji zbirki, v kateri kraljuje oziroma diktatoruje celo — Napoleonov zob. Ali jamči tudi pri tem predmetu podpis ali lastnoročna posvetitev za njegovo pristnost, nisem utegnil doznati. Lansko leto (1938.) je slavila nenavadna zbirka svojo petinsedemdesetletnico. Zga-njarnica A. Legrand Aine v francoskem mestu Fecampu se ponaša z zbirko ponarejenih likerjev. Tovarna je prevzela od tamoš-njega benediktinskega samostana izdelovanje svetovno znanega benediktinca, rastlinskega, precej močnega, žafranasto rumenega likerja, kojega naprava je bila prej sa- mostanska, sedaj je pa tovarniška skrivnost. Prav radi tega so vedno poskušali ponarejati ta slavni liker in vse take ponaredke je nabiral prej samostan, sedaj jih nabira pa tovarna sama kot njegova naslednica. Ponaredkov je več ko sedem sto, vsak je v posebni steklenici s posebnim, nanjo prilima-nim seznamom ponarejevalca in uspeha tozadevne kazenske razprave. V Ženevi uživa po nemirnem življenju zasluženi počitek Francis Rossel. Usoda mu je naklonila precejšnjo premoženje, da se je lahko vdajal popolnoma svoji nenavadni strasti. Rossel je bil drzen hribolazec. Na-skakoval je najvišje vrhe švicarskih Alp, francosko-španskih Pirenej, lotil se celo kav-kaških velikanov ne morda radi divnega razgleda ali iz strasti, s katero navdajajo človeka premagani napori in težkoče, pač pa radi tega, da je odbil goram vršič in ga uvrstil v svojo zbirko. Vsaka številka te nenavadne in precej obsežne zbirke je opremljena z imenom gore in datumom odkru-šitve, več gorskih velikanov ima v zbirki po dva, tri vršiče, ki se ločijo po letnici pridobitve. Tudi najvišji vrh Keopsove piramide krasi to zbirko. Dvakrat je moral plezati Rossel na piramido, preden mu je uspelo premotiti arabskega spremljevalca in vodnika za skrivaj okrnjeni vrh. Mlada Amerikanka Mary World se je posvetila nenavadni stroki, vozlanju. Vozle napravljati, vsakega drugače, to je njena umetnost. Ima največjo in na svetu menda edino zbirko najrazličnejših vozlov, kakor jih vežejo razni športniki, hribolazci, mornarji, rokodelci, gospodinje itd. Sama zna napraviti 167 vozlov. V vozlanju, vedi, ki se poučuje celo v mladinskih organizacijah a-meriških skavtov, je postala priznana prvakinja svetovnega slovesa. Konec marca 1. 1938. je umrla v londonskem središču vdova Judith Calcott. Po moževi smrti (1922) je živela v svoji vili kot sa-motark.a. Celo za njeno smrt je zvedela policija le po naključju. Ko je vdrla v vilo, je videla v vseh sobah po mizah in v omarah raztavljene, z zaporednimi številkami označene razne predmete in ugotovila kmalu, da je bil vsak izmed predmetov povzročil smrtno nesrečo. Gospa, ki je bila naročena na več domačih in tujih listov, se je takoj, ko je prebrala vest o kaki nesreči, obrnila na družino ponesrečenca in kupila predmet, kakor nož, vrv, kamen, steklo, strup itd., kar je pač bilo v zvezi z nesrečo. Seveda je mnogo takih predmetov preplačala. Po možu, borznem mešetarju, je bila podedovala 30.000 sterlingov (skoraj tri milijone lir). V nekaj letih je zapravila vse premoženje, čeprav si ni sama nič privošč.evala in je živela zadnja leta v največji bedi. Misel, da odpravi z odtegnitvijo predmeta nesrečo samo s sveta, ji je bolj in bolj stopnjevala to 62 izredno strast. Policija je dobila tudi knjižico, kjer so bile po zaporednih številkah pojasnjene vse nesreče in jim dodan kraj in dan nesreče in ime nesrečneža. «Zbirka nesreče» je štela 1435 predmetov. Vsa tragika tiči v tem, da ji je poslal Američan Filip Goldstone, ki je bil zvedel za to nenavadno zbirko, ček za 12.000 sterlingov kot dogovorjeno kupnino. Toda Calcott ni več dočakala čeka. Celo sreča se je obotavljala in je prišla rajši prepozno v «muzej nesreče«. V Beogradu živi ugleden in premožen kavarnar, ki si je bil nabral lepo število — jedilnih listkov. Nad štiri tisoč jih šteje nje-gpva zbirka. Že kot natakarski učenec jih je začel nabirati. A v njegovo zbirko so prišli listi, ki so se ponašali s kako posebnostjo, recimo, da so po njih naročali znameniti di-plomatje, učenjaki, politiki, igralci itd. To posebnost je nabiralec vedno vestno zabeležil na listu. Življenjska pot je vodila natakarja v različne kraje, dežele in države. Čim uglednejši hotel, tem znamenitejši so bili gostje. Ta izvirna zbirka pa daja pestro sliko o jedilnih navadah in jedeh najrazličnejših narodov in mogoče bi pojasnil zgodovinarju edino le jedilni list, zakaj je bil ta ali oni diplomat pri odločujočih razgovorih tako slabe ali tako dobre volje. Prav tako v Jugoslaviji živi še drugi posebnež, Milorad Rajevič, ki ga imenujejo in to po vsej pravici: kralja vseh lovcev na podpise. V teku svojega življenja je nabral po vsem božjem svetu nad 60.000 podpisov znamenitejših oseb in veščaki trde, da predstavlja ta njegova zbirka milijonsko vre-i dnost. Ko je Rajevič nekoč že več dni opre-zoval okoli dvora in iskal priložnosti dobiti podpis Ibn Sauda, vladarja Hedžasa, ga je straža prijela kot vohuna: «Lovec» je prišel pred sodnike in bil obsojen na smrt. Tik pred usmrtitvijo je pa nesrečnežu uspel dokaz nedolžnosti. V njegovi zbirki so podpisi predsednika Roosevelta in celo za take stvari nedostopnega angleškega pisatelja Sha-wa, ki je pismeno pripomnil, da bi bilo najbolje obesiti take nabiralce na naibližje drevo, ker že ne ukrene kazenski zakonik ničesar v tem oziru. Edina filmska zvezdnica Greta Garbo je obrnila Rajeviču hrbet, ki je bil sicer srčkan, a ni mogel nadomestiti odklonjenega podpisa. Preden zaključim to zbirko nenavadnih zbirk, posetim še nabiralca dr.ja Fritza Schusterja, stanujočega v 19. dunajskem o-kraj u, Doblingu. V svojem stanovanju ima lepo zbirko živih žab in krot, različnih po barvi, obliki, teži in glasu. Vse živalce so mu prirasle k srcu in vse objemlje z enako ljubeznijo. Vse so ljubke in človek bi jih vedno božal. Že kot deček je poznal daleč naokrog vse luže in njihove dvoživke, svetovna vojna mu je pa nepričakovano razširila znanje, saj se je kot ruski ujetnik seznanjal skozi tri leta s popolnoma novimi, dotle neznanimi mu vrstami mandžurskih, sibirskih in kavkaških žab. Mnogi se obračajo — pripominja ponosno ®r. Schuster — do njega, oziroma do njegovih rejenk in rejenčkov ob posebno zamotanih vremenskih neprilikah, ko puste človeka na cedilu celo najboljše meteorološke postaje, po nevarljivo vremensko napoved. Naj nikdar ne zamudim ugo- dnega trenutka, mi je ob slovesu zabičil, naj posetim še njegovega prijatelja, upokojenega svetnika, in naj si ogledam pri njeim skoraj dva kilograma težkega urha-rjoveža kot dunajsko znamenitost. Obljubil sem mu, toda ko sem zavil mimo vogala in ni mogel več nadzirati nadaljnje poti, sem krenil v prvo restavracijo na čašo piva, kajti vode in njenih srčkanih prebivalcev seim imel že več ko dovolj. Ali zmanjšuje pijanost krivdo ? —k. Da sem namenil Koledarju ta članek, so mi dale povod razlike med prejšnjim avstrijskim, oziroma med prejšnjim italijanskim in sedanjim kazenskim zakonikom, ki je stopil v veljavo dne 1. julija 1931. Prejšnja kazenska zakonika sta bila opitemu krivcu — po domače povedano —v večjo pomoč ko sedanji kazenski zakonik. Pijanost je porajala že od nekdaj svoje žalostne posledice na pijanca in njegov okoliš. Radi tega so začeli pijanost najprej proučevati in, ko so ugotovili v marsičem njene zle posledice, so jo začeli pobijati. Pod prejšnjima kazenskima zakonikoma se je človek tako rekoč lahko opil z manjšimi pomisleki, saj se je lahko nato opravičeval s pijanostjo. Celo sodniki sami so preiskovali in ugotavljali, je li bil in v kaki meri storilec pijan. Če so torej opravičevali zakoni pijanega storilca, ni čuda, da je bilo tudi občinstvo večkrat milo in prizanesljivo. «Bil je pijan in ni vedel, kaj dela,» je bilo običajno opravičilo. Razburkane povojne razmere so pa zahtevale od zakonodajca, da marsikaj preuredi, in tako je nastal novi kazenski za- konik. Ta določa, da ne more pijanost, ki ne izhaja iz slučajnostnega dogodka ali višje sile, nikoli izključiti ne zmanjšati krivde, pač pa jo včasih še poveča. Z drugimi besedami: pijanost izpregledajo le onemu storilcu, ki je bil prisiljen piti ali opiti se n. pr. radi nevarne grožnje, torej višje sile, ali pa radi kake zlobne šale, če je kdo recimo primešal pijači kakor okusu, vonju ali vidu nezapazljivo opojno sredstvo (kak prašek), kar predstavlja slučajnostni dogodek. V takih primerih ni postal storilec pijan po svoji volji, temveč po volji drugih, ki so ga prisilili piti radi slučajnostnega dogodka ali mu dali piti potvorjeno pijačo. Če je bil po slučajnostnem dogodku ali višji sili tako deloma pijan, da je bila zmanjšana njegova razumnost ali volja, ga kaznujejo, a z manjšo kaznijo. Pijanost, ki je ni povzročil ne slučajnostni dogodek, ne višja sila, je prostovoljna. Pivec si jo je sam povzročil po lastni volji, ker ni pil z ono zmernostjo, ki je potrebna, da se ne opije. Taka prostovoljna pijanost ne izključuje, niti ne zmanjšuje ka-zensko-pravne odgovornosti. Kdor je bil sam Palača v Columbusu (Ohio, Zed. dr. Sev. Amerike), zgrajena vsa iz stekla. Radi estetike niso opustili arhitekti oken. *3 toliko nepreviden, da je použil preveč pijače in se opil, se ne more opravičiti pred sodnikom, da j,e bil pijan. Ako je storil kako kaznivo dejanje v prostovoljni pijanosti, ga kaznujejo prav tako, kakor če bi bil zakrivil kaznivo dejanje v popolni treznosti. Sam je sebi povzročil pijanost, sam naj nosi tudi njene posledice. Svobodno mu je bilo, da se je opil, kakor mu je bilo svobodno, da bi bil ostal trezen. V tem ne razlikuje kazenski zakonik krivde prostovoljno pijanega storilca od krivde treznega storilca. Če se je pa kdo namenoma opil, da stori kaznivo dejanje, ali da si pripravi izgovor, češ, pijan sem bil, se mu kazen celo še poostri. Večkrat se je storilec prej dodobra napil, da si pridobi dovolj poguma za izvršitev zločina, ali si je omamil pamet, da laže izvrši zločin, ali se opil, da bo imel pred svetom izgovor, da ni vedel od prevelike pijanosti, kaj je počenjal. V te namene pripravljena pijanost naredi storilca še bolj krivega, kakor če bi bil izvršil zločin v treznosti. Novi kazenski zakonik si je privoščil še eno vrsto pijancev, da jih bolj prestraši z višjo kaznijo. To so pijanci iz navade. Kdor kaj zakrivi in je pijanec iz navade, dobi večjo kazen ko opiti storilec, ki drugače ni vdan opojnim pijačam in ni pogostoma pijan. Pijanost iz navade obtežuje krivdo. To določbo so uzakonili, da kaznujejo zastarelo pijanost in preprečijo, v kolikor se da sploh preprečiti, da bi postalo uživanje opojnih pijač v to nagnjenim življenjska navada, ki ugonablja pijanca samega in njegovo okolico (družino, družbo). Novi kazenski zakonik ni le strog proti pijancem, kakor bi se dalo sklepati iz gorenjih vrstic, temveč je do njih prizanesljiv, če je postala pijanost bolezen. To se dogaja v primerih dolgotrajne (kronične) pijanosti, ko oslabi preveliko uživanje opoj- nih pijač pijancu ne le jetra, srce in drugo, temveč tudi možgane in mu skvari ves živčni sestav, včasih celo neozdravljivo, ko postane torej pijanec ne le telesno, temveč tudi duševno bolan (n. pr. blaznost tako zva-na delirium tremens). Ako je zakrivil kronični pijanec kaznivo dejanje in ako izključuje njegovo duševno stanje vsako razu-mevnost ali voljo, ni kazenskopravno odgovoren, to se pravi, sodniki ga ne morejo spoznati za krivega in ga zato tudi ne obsodijo. Ako je njegov um tako omračen, da je njegova razumnost ali volja precej zmanjšana, nikakor pa ne izključena, je le deloma kazensko-pravno odgovoren, sodnija ga sicer obsodi, a mu da manjšo kazen. Zakon predvideva, da prebijejo kronični pijanci in oni iz navade svojo kazen v posebnih jetniš-nicah, kjer jih skušajo ozdraviti in odvaditi pijančevanju, in da se oddajo nato kronični pijanci v sodno norišnico ali v posebne zavode za zdravljenje pijancev. Vsa gorenja določila veljajo tudi za mamila, za to novo nadlego, ki se je razpasla po vojni zlasti po velikih mestih. Da se u-reja in nadzoruje trgovanje z mamili, so se sklenile celo mednarodne pogodbe. Poleg alkoholizma so se pojavili torej še kokaini-zem in drugi strup-izmi. Ko zaključujem te vrstice, se mi vsiljuje misel, ni li človek morda slabši od živali. Če zapazi žival na paši strupeno rastlino, se je izogne. Pri človeku je narobe. Ve, da je alkohol strup, in vendar ga želi in išče, kakor da mu je usojeno želeti in iskati svoje lastne pogube. In tako si narekuje človek, ki bi bil kot poedinec brez moči, po svoji najvišji živi celoti, državi, zakone, ki naj vplivajo z vso svojo strogostjo na njegovo voljo, da ga odvrnejo od onega zla, ki mu je ime — alkoholizem. Arhitektura svetlobe. Novo trgovinsko poslopje v Rotterdamu. Dr. Andrej Budal — petdesetletnik. Anton Debeljak. Tič Bogdal nosi deco, pravijo, in —■ ako Bog da — tudi ženine. Tič Bogdal je 31. vinotoka 1889. potrkal s kljunom pri Budalovih — skoraj se mi je zareklo: pri Bogdalovih — v Št. Andrežu pri Gorici ter izročil srečni materi srčkanega na-vihanca, ki so ga krstili na ime občinskega zavetnika Andreja; to pomeni po naše: hrabri, možati. Naš naslovnik je, kolikor vidim in vem, vselej delal čast imenu svojemu. Horoskop — ali prerokovanje iz stanja zvezd o rojstvu— napoveduje otroku vinotokarju prebrisanost, a tudi nepraktičnost; oktobrsko dete postane po istem vražarskem ugibanju odličen odvetnik ali učitelj. No, kakor slepa kura včasi zrno najde, tako je ta ve-dež uganil nekaj potez v značaju našega slavljenca. Prebrisanost odgrinja vsa njegova književna proizvodnja od 1. 1910. do danes. Nepraktičnost leži nemara v tem, da ni šel študirat zdravilstvo ali drugačen poklic, pri katerem si nalezeš rumenjakov, zlatnikov. Srednješolski učitelj ali profesor pa je postal. Ko je namreč 20-letnik opravil zrelostni izpit na gimnaziji v sončnem mestu ob Soči, se je posvetil romanistiki na Dunaju, deloma tudi v Parizu in Rimu. Po končanih skušnjah, «dragih brušnjah», je prevzel službo na goriški realki, odkoder je 1914. vojni metež odpihal mene. Slično je stopil na dotedanje moje mesto v idrijski realki tik pred zaključkom krvavega svetovnega obračuna. Po nekih pripetijah ali peripetijah se je dr. pliil. Budal zasidral v mestu Udine. Da se tam močneje ukorenini, je naredil še izpit iz slovenistike. «Nehajmo,» so mu rekli vse-učiliški profesorji, «vi bi morali izpraševati nas, ne mi vas, saj znate to stroko bolje ko mi!» L. 1910. je Pastuškin —• tega psevdonima naš prijatelj še danes ni povsem opustil — udaril na zvon, Ljubljanski zvon, češ da prinaša luč iz zahoda. Prvo svojo prozo je — iz hudomušnosti? — naslovil «Zadnji 1 i s t i». Naslednje leto je iz sedanjosti šinil v protestante: «Križev pot Petra Kupljenika» me je s svojo svežino tako prevzel, da sem piscu čestital iz Pariza s sonetom. V knjigi je izšel 1924. Imenovani mesečnik mu je nadalje priobčil pripovedno prozo: Gospodična Rezi, Nedelja, Užugana ljubezen, Indiferentist Ab-dul, itd. Ugankarji so že zaslutili, da tiči v tem arabskem imenu naš Posočec Budal. Vsem vrstnikom je še v spominu, kako nas je tovariše obdelal v dnevniku SN: njegova iznajdljivost mi je obesila «vražji rep» (Djableke). Prispeval je pozneje plodove svojega peresa v Slovanu, tržaški Njivi, tržaškem Novem rodu, kasneje tudi v ljubljanskem «Našem rodu». Naročniki publikacij Goriške Matice in goriške Mladike poznajo privlačnost njegovega pripovedovanja, čeprav morda ni vsem znano, da sel Budal skriva tudi pod imenom Ivo Dren. Priimek je posrečen, kajti naš abrahamovec» odločno zastopa, kar šteje za zdravo in pravo. V kratkem bo 30 zim, kar znam iz LZ prve Pastuškinove verze na pamet: Potrpi, ječmenček, le hipec potrpi, tam v hramu oči si že manejo srpi, so očka jim rekli, kako se zlatiš. In tebi, pšenica, že klone glavica? Ti čedšnosti zlatih bogata devica boš s hlapcem prišla in s pasovi navzkriž. Tako sveži in samozavestni so mu stihi, da bi jih kazalo zbrati v posebno knjižico: Če kruha ni, trdijo nekateri, nižino orel-duh zasnubi... Kedaj bom jaz se klanjal taki veri? Njegov pesniški prvenec odseva njegovega duha: duhovitost in povezanost z rodno grudo. Rodna zemlja je še vedno njegov omiljeni predmet, prim. vojno in povojno povest «Na konju« (1938). Budal je pridno slovenil: Maupassanto-ve novele, Goncourtovo «Dekle Elizo», Fogaz-zarovega «Svetnika», Boccacciov «Dekame-ron», Manzonijeva «Zaročenca» (1926), o katerih je še to pomlad Gorjanski izjavljal v V. 65 «Slovencu», da nima noben narod točnejše-ga in sočnejšega prevoda. A kdo ve. kaj še vse? Slovstvenih ocen je dal nešteto med ljudi. Vse so zasnovane v izbranem jeziku. Kolikokrat je deval tuje spise na jezično-kritično rešeto! Zlasti omenim oceno Bev-kovga leposlovja in Župančičevih Zbranih del. Za srednješolce je oskrbel zbornik An-tologia slovena.. Pet križev se Ti je nabralo, Andrej. Tiščijo Te ne. Ako si tu pa tam pisal in pel pod imenom Labud, to niso bile labudnice - zadje, poslovilne pesmi. Še mnogo klenega in koristnega upamo od Tebe! Nekaj zanimivosti. Večno sukno. noplja in lana. Obleka iz ramijskih vlaken Po muzejih počivajo mumije (trupla sta- 1,0 trajala tako rekoč večno, še pravnuk se roegiptovskih kraljev), zavite v sukno, ki 1)0 Ponašal z neponošeno obleko svojega pra-kljubuje že nad pet tisoč let vsem škodlji- deda, če ostane v vsej tej dolgi dobi moda vim vplivom. Tako sukno so tkali v teda- neizpremenjena, kar je pri moških oblekah nji dobi iz vlaken rastline ramie, neke vr- prav lahko mogoče. Padala iz takega bla-ste kopriv (urtica utilis), ki rase sedaj le bi bila šestkrat močnejša ko sedanja in še na Kitajskem in Japonskem. Doslej so za Polovico lažja. Mreže in jadra bi služile se vsi poskusi, tovarniško izdelovati tako lahko sto let svojemu namenu in se uspeš-tkanino, izjalovili, čeprav sta ibili določili uPirale ves čas naskokom rib in vihar-tako angleško-indijska kakor francoska vla- iev' da visoke nagrade za sestavo stroja, ki bi Kai pa potem? ločil vlakna od stebel. Iz Amerike pa prihaja Henderson Stewart, škotski poslanec si sedaj vest, da so znanstveniki in inženirji je ves letošnji januar razbijal glavo, iščoč iztaknili postopek, ki omogoča izdelovanje pravega izraza za jubilej, ki se je bolj in trpežnega, naravnost čudežnega mumijske- bolj bližal. V njegovem volilnem okraju Figa sukna. Rastlina ramie je namreč devet- fe-ju je živel namreč zakonski par Marken-krat močnejša od bombaža, šestkrat moč- zie, ki bi moral v februarju obhajati 751et-nejsa od svile in štirikrat močnejša od ko- nico svoje poroke. Ker ni doslej še noben zakon trajal toliko let, niso imeli za tako dobo nobene označbe. Angleži so natančni in imajo za razna leta svoja znamenja. Za 1. poročni dan je znamenje bombaž, za 2. papir, za 3. usnje, za 5. les, za 7. volna, za 10. kositer, za 12. svila, za 15. kristal, za 20, porcelan, za 25. srebro, za 30. biser, za 40. rubin, za 50. zlato, za 60. diamant, za 70. platin. Mi poznamo večinoma srebrne in zlate poroke. Po dolgem razglabljanju je določil poslanec Stewart, da bodi znamenje za 75. poročni dan radij radi njegove redkosti. Kake skrbi bo povzročala šele 801etnica poroke, ko so oddane že najredkejše in najdragocenejše prvine! Slaniki in naša zemlja. Amerikanec Robert Burns se je potrudil in je izračunal, kaj bi bilo, če bi nastal iz vsake slaniške ikre slanik. Ta račun ni tako preprost, kakor se zdi na prvi pogled'. Iz ene samice bi se slanikoVa družina tako razmnožila, da bi njena teža v še ne desetih letih dosegla težo naše zemlje. Mi tej vesti, ki je krožila pred kratkim po mnogih listih, rajši verjamemo, kakor da bi se hoteli s pregledom računa prepričati o resničnosti gorenje trditve. V tisoč jezikih. Britska družba sv. pisma je izdala pred kratkim 1000. prevod sv. pisma. Pri tej ju- bilejni izdaji gre za jezik nekega zamorskega rodu v Belgijskem Kongu. Sv. Pismo je torej prevedeno že na tisoč jezikov (in ne morda narečij). Vprašamo se, koliko jezikov se govori po širnem svetu. Francoska akademija znanosti jih je naštela 1. 1934. še 2796. Ako bi se prišteli k tem še izumrli jeziki, bi znašalo število 6700. Zanimalo bi nas še, kateri jezik govori največ ljudi na svetu. Marsikdo bi mislil, da je to angleški jezik, toda ne, to je kitajščina, katero govori 450 milijonov ljudi. Neki belgijski list je izračunal, da so v zadnjih 150 letih ustvarili 72 umetnih jezikov, od katerih pozna javnost samo.še tri: ido, volapiik in esperanto. Večji razmah je dosegel edino le zadnji. Kajenje in slovnica. Londonski jezikoslovec Ernst Curzon je izdal sešitek, v katerem seznanja občinstvo s svojim večletnim študijem o razvoja angleškega jezika. Angleški jezik se ponaša z značilno kratkobo v besedi in v stavku. Do te kratobe je prišel Anglež šele polagoma. Kakor znano kadijo skoraj vsi Angleži pipo. Tak kadilec je prisiljen govoriti hitro in dajati kolikor možno kratke stavke, sicer mu pipa, ki je med govorjenjem nikdar ne vzame iz ust, ugasne. Zato so se končnice besed vedno bolj obrusile in tako obrušene in skrajšane besede so prišle v občevalni jezik. Strogo je prepovedan uvoz! Guverner Zlate obali (angleške kolonije v Zahodni Afriki) je bil prisijen izdati edinstveno prepoved, po kateri se ne smejo u-važati v njegovo območje ne fraki ne smo-kingi (črni suknjiči). Dotle so izvažali nekateri prebrisani londonski trgovci ponoše-ne frake v Afriko in jih drago prodajali gi-zdavim in nečimernim črncem. Zamorci si namreč domišljajo v svoji preproščini, da postanejo popolni Evropejci, če smuknejo v frak in se pokrijejo s cilindrom. Dogodilo se je pogostoma, da je napadla naselbina sosedno naselbino samo radi teg-a, ker se je bila prepričala, da imajo sosedje imenit-nejše t. j. svetlejše, ter bolj ponošene frake. Radi zamazanih frakov in špehatih suknjičev je tekla kri in več vasi je ostalo popolnoma brez moških. Iz solz — dolarji. Mary Pipers iz Philadelphije je iztak-nila v sebi nenavaden talent. Lahko se zio-če, kadar koli hoče in debele solze ji polže po užaloščenem obrazu. Za to njeno lastnost je kmalu izvedel zastopnik velikega filmskega gledališča. Ponudil ji je dobro plačano službo. Sto dolarjev dobi na teden, če bo sedela vsak večer v kaki precej izpostavljeni loži kinskega gledališča in se zjokala ob najbolj pretresljivih prizorih. Nova ura- dnica se je dobro postavila. Po treh tednih ji je gledališčno vodstvo samo od seme (poudarjamo: samo od sebe) povišalo plačo, ker se je bilo uverilo, da privablja njen neprisiljeni in neizumetničeni jok in njeno presunljivo ihtenje vsak večer vedno novih gostov k predstavam. Ni ga gledalca, ki bi se utegnil uspešno upirati vplivu njenih solza. Pritlikavček. Najmanjši možicelj na svetu se je poročil letošnjo pomlad. Ni bilo lahko dobiti mu primerno nevesto, kajti možicelj je visok le 35 (pet in trideset) cm. Ne glede na njegovo malost je njegovo telo skladno u-merjeno kakor telo otroka v določeni starosti. Hussan Bey se je rodil pred 41 leti v a-natolski vasici Pandirmi. Pred petimi leti Novoporočeni parček zapušča cerkev. ga je iztaknil neki nabiralec posebnežev za angleški cirkus in ga odpeljal v London. Tu ga je občinstvo občudovalo kot svetovno čudo. Njegova žena je pol glave večja od njega. Londonski listi so ob tej priliki prinašali slike poročenega parčka skoraj v naravni velikosti. V državni službi. Najdragocenejše kokoši so v okolici Muze v Kolombiji (Južni Ameriki), ki so vse pod državnim nadzorstvom. Le v navzočnosti uradnikov se smejo kokoši zaklati. Vsakega, tudi pravkar izvaljenega piščančka 67 treba takoj naznaniti oblasti, da ga vpiše v poseben seznam. Vse kokoši v omenjenem okolišu so namreč državni iskalci zakladov, ker pobirajo drobir dragih kamnov in se nabere v njihovih golšah vse polno majhnih smaragdov. Stroge kazni so določene za tistega, ki bi se osmelil usmrtiti kako kokoš, ne da bi bil to prej naznanil oblasti. Meso ostane lastniku, toda vsebina golše pripade državi. V okolici Muze so namreč Španci pred davnimi leti izkoriščali tamošnja ležišča smaragdov, a so uporabljali le zelo preproste brusilne stroje, obdelovali so le večje kamne, drobir so puščali na tleh — da jih pozneje pokavsajo kokoši in si s tem zagotove naklonjenost državnih oblasti. Riba iz pradobe. Meseca marca 1. 1939. je potegnil parnik, loveč ribe ob vzhodni obali Južne Afrike, z mrežo ribo, kakršne ni videl dotle še nihče. Bila je nad poldrugi meter dolga, jekleno modre barve in je tehtala 52 kg. Plen so pripeljali v East London, kjer so dognali pri nagačevanju, da ima mesto navadnih ko- Pradobna riba. ščic le hrustančno okostje. Riboslovec rho-deškega vseučilišča Smith je ugotovil po skrbni preiskavi, da pripada riba v vrsto rib s čopastimi plavuti, v vrsto, ki je izumrla že pred 50 milijoni leti in živela istočasno z velikanskimi gaščericami, dinosavri. Poznali so jo le po okameninah. Ujeta riba je nepreglednega pomena za raziskovanje in znanost in učenjakom se vsiljujejo vprašanja, kaj vsega še hrani morska globina, ki je dovolila tako nepričakovano kratek vpogled v svoje skrivnosti. Točno preiskovanje živalstva v morskih globinah utegne presenetiti .riboslovce in poznavalce pred-potopnih živali. Poskušaj izt|o loviti! Ob železniški progi preko otoka Angle-sey-a, pred waleško obalo, je postajica, ki se ponaša z najdaljšim imenom. Tabla, ki predstavi postajico došlemu tujcu, je skoraj daljša ko postajno poslopje. Ime šteje 52 črk in se glasi takole: Llanfairpwllgwyngyllgo-gerychwyrnddrobwll - Llantysiliogogogoch. Radi tega imena obiskuje poleti vse polno Angležev ta kraj. Pozimi, ko ni tujcev, spravi postajni načelnik tablo v posebno lopo in ime kraja se nenadoma skrajša v Llanfair P. G. Ime je kimrsko-keltsko in ga utegne pravilno izgovoriti edino le waleški domačin. Pred davnim časom, ko še ni bilo ne železnice ne tujcev, je ugonobilo dolgo ime omenjenega kraja, ki je imelo tedaj še svoje sodstvo, potujočega pomočnika. Nesrečnež se je bil pregrešil zoper postave in bil obsojen na vislice. Prosil je milosti, sodnik se ga je usmilil in mu nudil priliko, rešiti se smrtne kazni. Tri dni in tri noči bodi zaprt v občinski ječi, naj dobro je in pije, obenem naj se uči dolgo ime na izust. Če se ga nauči, bo prost in lahko gre, kamor hoče. Drugo jutro je začel razbijati ujetnik s pestmi po vratih svoje celice in milo prosil, naj ga obesijo, kajti imena se nikakor ne more naučiti. Ta dogodek^ je izmišljen in le pretirava dejstvo, da ime izgovori pravilno edino le domačin. Ceste iz bombaža. V Zedinjenih državah Severne Amerike je nad 1000 km cest, ki so zgrajene iz bombaža. Država New Yersey ne uporablja drugačnega gradiva za ceste ko bombaž. Poskusi so popolnoma uspeli. Že tri leta poslujejo take ceste in doslej jih še ni bilo treba popravljati. Ne smemo si misliti takih cest kot nekakih po deželi razprostrtih preprog. Cestam se je dodala le nekaka vloga in bombaža, da se učvrsti notranja zveza cestnega gradiva, prav tako kakor se polaga pri že-lezobetonu jeklena mreža v beton, da se napravi drugače krhek beton bolj elastičen. Prav ta lastnost je zelo važna pri cesti, ki ne sme biti trda ko granit, pač pa trdna in vendar elastična. Poskusi so se vršili tudi s konopljo in umetno- svilo, ne prva ne druga ni razočarala. Da so se slednjič zedinili za bombaž, je pač odločilo dejstvo, da proizvaja Amerika mnogo več bombaža kot ga zamore uporabiti njena tekstilna industrija. Po cvetlicah do slovesa. Ameriška mesta hočejo sloveti. Če ne slove po kipih, spomenikih, poslopjih, parkih, po kakem znamenitem meščanu, si pomagajo s cvetlicami. Posvečajo se negi posebne vrste cvetlic in ta vrsta naj seznani mesto v širših krogih. Mesto Rochester goji lilije in se ponosno imenuje «mesto lilij». Holland v državi Michiganu goji tulipane, Sam Jose v Kaliforniji rože, Austin v Texasu nagelje in Nashville v Tennessee-ju perunike. Meščani tega mesta hočejo prekrstiti kraj v «Iris City», čemur se še protivi vlada, a se bo morala prej ali slej le vdati trmastim meščanom. 68 Skoraj bi ne verjel Kakor že nekaj let sem seznanim tudi letos naše bralce z nekaterimi dogodki po širnem svetu, ki so sicer resnični, katere pa sprejema človek z umljivim dvomom. Gyula, glavno mesto bekeškega komita-ta, se ni ponašala z nobeno posebnostjo, v njej se ni rodil nikak znamenitejši mož in zgodovina se ni v svojem precej dolgem življenju niti enkrat ustavila v tem kraju ob Belem Korosu, dokler ni prišel tudi zanjo trenutek, ki jo je potegnil iz dolgočasne vsakdanjosti na daleč vidno prazniško mesto. Bila je to dražba. Občinstvo, vesele in razigrane volje, je višalo cene. Uradnik je poveličeval vrline posameznih predmetov. Bil je že hripav, a kaj to, samo da zaključi dražbo s popolnim uspehom. Po precejšnjem odmoru, v katerem je vidno zbiral sile za priporočitev zadnje stvari, je zagrmel na občinstvo: «Na vrsti je posebnost! Redka prilika, ki se ne vrne tako kmalu! Dobro o-hranjeno pokopališče na izredno lepem kraju! Zelo praktično in udobno! Kupcu takoj na uporabo!« Uradnik se je oziral po zbranem občinstvu, toda zaman je čakal ponud-ka. Ljudje dražijo kožuhe, bisere, pohištvo, perilo, kolesa, hiše, toda pokopališče! Izdra-žitev pokopališča je moral uradnik ustaviti, ker ni mogel dobiti zanj kupca. In kako je prišlo do te dražbe? Občina je dolgovala odvetniku sto in trideset pengov in to že dolgo časa. Za opomine se občinski možje niso zmenili, skomizgnili so z ramami, odkod denar, če so blagajne prazne in vse zarubljeno. Kjer nič ni, še cesar pravico izgubi. Toda odvetnik se ni dal odpraviti s takim cesarjem. Pregledal je občinsko imovino in videl, da je pokopališče še zarubljivo. Njegov namen se je izjalovil, ker ni bilo dobiti moža, ki bi se bil sprijaznil z nenavadno mislijo, da ga nekoč pokopljejo v njegovem lastnem pokopališču, tudi ni bilo nikakega bogatega ba-hača, ki bi si hotel kupiti pokopališče in ga dajal na uporabo samo odličnejšim prijateljem. Pokopališče je ostalo občinsko in noben čuvaj ne bo odganjal ljudi izpred vhoda, češ, to je zasebno pokopališče, tujcem je prepovedan vstop, tudi če so mrtvi. Gyula je pa zaslovela s svojim neizdraženim pokopališčem po vsem svetu. — Gierge-ja Stracliana iz Glasgova preganja zares neljuba usoda; bil je štirikrat po nedolžnem zaprt in štirikrat po krajši ali daljši preiskavi zopet izpuščen. Strachan je mlad Škot, skrben sin, dober zakonec, priden in vesten uradnik, obenem do popolne zamenjave podoben znanemu rokomavhu in žeparju Adolfu Noedingu. Da je sličnost še večja, nosita oba na desnem laktu tetoviranega labuda. V septembru se je začelo. Najprej je dala Strachana neka gospa zapreti, češ, da ji je bil prejšnji dan potegnil iz roke torbico in zbežal z njo. Dva dni pozneje so ga prijeli radi ukradene ure, teden dni nato radi vloma v zlatarnico. Vedno je lahko dokazal Strachan svojo nedolžnost in vedno se je morala policija opraščati radi neljube pomote. Ko je prišel Strachan že četrtič v zapor zopet po neljubi, a umljivi pomoti, je izjavil, da sta mu živčno zboleli že mati in žena od samega strahu, da ga zdaj pa zdaj zopet zaprejo. Tudi njegovemu predstojniku v uradu se zde te prepogoste pomote že sumljive. Policija se je morala tudi to pot opravičiti. Kakor mačka z miško prav tako kruto se je igrala usoda s Škotom, zagrabila ga in ga zopet izpustila in to štirikrat zaporedoma. Upajmo, da je pri tem številu tudi ostalo. Edino življenje si upa naprtiti policiji v dveh tednih štirikrat isto neljubo, a umljivo pomoto na škodo nedolžnega državljana in na korist s tiralico iskanega že-parja. — Madelaine Dumont, dvajsetletno lepo dekle, je prišla iz Lyona v Pariš obiskovat svoje sorodnike. Tu v Parizu se je seznanila Petletni deček je požrl igračko. Z žarki je izsledil zdravnik pristanišče letala in pa odstranil. 69 na nekom zletu z lastnikom lepotilnega salona, kakršnih je vse polno v francoski prestolnici. Ponudil ji je službo v svojem podjetju, lahko službo s precej visoko plačo. Po kratkem premišljevanju je Dumont sprejela nenavadno ponudbo in sklenila pogodbo za tri leta. Njen novi gospodar izdeluje že dlje časa posebne lepotilne maže, za katere naj dela nova uslužbenka zelo značilno reklamo. Po pogodbi je namreč odstopila Dumont polovico svojega obraba podjetju. To polovico mora negovati z mažami, ki jih izdeluje njen gospodar, z drugo polovico ne smejo priti te maže v nikak stik. Na ta način se lahko prepričajo kupovalke o razliki med kožo na desni strani obraza, negovano z mažami, in kožo na levi strani, na katero vpliva edino le narava. Dumont je postala živa reklama. Ideja lepotičarja se je izkazala. Promet z njegovimi mažami se je spričo polovične, a vendar tako prepričljive reklame v najkrajšem času potrojil in kakor vse kaže, se bo še povečal. Lahko si predstavljamo gospodično v službi. Z različnima polovicama svojega obraza privablja vedno nove odjemalke, toda v zasebnem življenju, po uradnih urah, bi morala neskladnost njenega obraza odbijati, če bi te dvoličnosti ne manjšala oziroma popolnoma prikrila njena od dne do dne večajoča se dota. — V Aziji nameravajo izpremeniti pustinje med rekama Amu Darjo in Sir Darjo ob A-ralskem jezeru v rodovitno pokrajino, kakršna je bila v davno prošlili časih. Je li taka namera izvršljiva? Profesor Šukov trdi, da je izvršljiva in sicer s črno barvo. Ali naj temu- profesorju verjamemo? In vendar se je že odpravil, gotov državne podpore in svojega končnega uspeha, s celo armado delavcev na Pamirsko pogorje, da črno prepleska površino ledenika Davidova. Do tega ga .je pripravilo znano dejstvo, da posrkava črna barva več sončne gorkote ko bela. Posebni tozadevni poskusi so mu dokazali, da se topi led pod črno prepleskano površino ledenika štirikrat in celo ob oblačnem nebu dvakrat hitreje kot bi se sicer topil pri naravnih razmerah. Kakor hitro se pa posreči profesorju prisiliti ledenik, da se hitreje ioni, pridobi dovolj mokrote za vse ozemlje med Pamirom in Aralskim jezerom. Z zadostnim namakanjem pričara iz pustinje novo rastlinstvo, ki bo pridržalo vlago, povzročilo redne padavine in tako sprožilo navadni atmosfer *icni obtok. Če dobro premislimo, u-kani tako človek, čeprav slabotno bitje, mogočno naravo z navadnim čopičem in črno barvo, ki prav za prav niti barva ni v priro-doslovnem pomenu, marveč jo imajo za tako le v tehniki. —- Avgust Bowers, uradnik v Lancastru (Pennsylvanija), se je pred kratkim poročil in je zajemal med še z veliko žlico. Noben oblaček se še ni bil priklatil na nebo te mlade zakonske sreče. To je zazijal Bowers, ki je prižvižgal — bila sta dobra dva tedna poročena — iz urada naravnost domov in mu je mlada ženka izročila vabilo, s katerim ga poživlja policijski sodnik pred se. V trenutku je preletel Bowers vso svojo preteklost, a ni mogel zaslediti v njej dejanja, radi katerega bi se moral zagovarjati pred policijskim sodnikom. Kosilo mu ni več teknilo. Po juhi, ki mu jo je morala mlada ženka naravnost vsiliti, je videl plavati mesto rezancev same kazenske paragrafe. Še bolj je izbuljil Bowers oči, ko je stal pred sodnikom in ga je ta uradno hladno vprašal, zakaj ne pošilja svoje žene v šolo, ko pač dobro ve, da njegova petnajstletna žena še ni dorasla šoli in da je njegova dolžnost skrbeti kot zastopnik svoje žene, da ta redno obiskuje šolski pouk. Ko se je obdolženec nekoliko zavedel, je začel ugovarjati in je za- Citronski gaj pri Batumu, kjer dozorevajo vse leto citrone. 70 stopal mnenje, da ima sedaj njegova žena obilo posla v gospodinjstvu, da kuha, snaži, pere, šiva in da je poroka sama ob sebi u-ničila njegovo tozadevno obveznost. Sodnika ta zagovor ni prepričal. Slej ko prej se jje krčevito držal besedila postave, ki pravi, da mora oče, v tem primeru mož, ko je pač prešla s poroko oblast nanj, paziti, da hodi šoli obvezen otrok redno v šolo, in obsodil moža na osem dni zapora. Človek si večkrat ni na jasnem, kdaj se pregreši zoper kak zakon, da se pa pregreši z zakonom zoper zakon, se ne zgodi tako kmalu. — V Los Angeles-u v Kaliforniji je odprl Clifton večjo točilnico. Nenavadna misel mu je tedaj šinila v glavo. Kaj, ko bi obenem preizkušal poštenost svojih someščanov in sodržavljanov? Uresničenje te namere je zahtevalo precej poguma, če ne že drznosti. Pomislimo si začetnika — gostilničarja, ki razobesi ob otvoritvi svojega lokala pri vhodu tablico s temle besedilom: «Vsak izmed mojih gostov plača vsoto, ki se mu zdi primerna za to, kar je užil, lahko pa tudi zapusti moje gostišče, ne da bi kaj plačal. Lastnik Clifton.» Clifton priznava, da je prve tedne mnogo gostov zastonj jedlo in pilo, da pa niso napravili mnogo škode, ker so bili skromni v svojih zahtevah, več se jih je tudi hotelo prepričati, ostane gostilničar v resnici tudi mož beseda. Toda žio tedaj so drugi gostje nalašč preplačevali svoj zapitek, da bi lastnik te nenavadne gostilne ne trpel prevelike izgube in da bi se ne omajala njegova prevelika vera v poštenost pretežne večine njegovih gostov. Tako preplačevanje se je sčasoma udomačilo, ker so hoteli dati gostje gostilničarju zadoščenje za njegovo ve- likopoteznost. In končni posledek? Prostori se širijo, vedno več gostov prihaja vanje in pri tako ogromnem številu vsakodnevnih gostov ne tvorijo zastonjkarji niti enega odstotka. Vidi se, da se Clifton nikakor ni motil v svojem računu in da ga njegova vera v poštenost ljudi nikakor ni bila pustila na cedilu. — Še o drugi podobni hiši bi rad napisal nekaj skoraj neverjetnih stavkov. Pred leti je zapustil newyorški milijonar Andrew Freedman polovico svojega večmilijonskega premoženja za zidavo razkošnega nebotičnika, namenjenega ubožnim milijonarjem. V okraju Bronxu se že dviga menda najele-gantnejša stavba v New Yorku. V njej se di-viš kitajski kadilnici, bralnici v slogu francoskih kraljev, modernemu plesišču, gledališču, kinu, sprehajališču po orientalsko bujnem vrtu. Vsakemu gostu je namenjena e-legantna spalnica s kopalnico. Precej let ni bilo v tem hotelu nobenega gosta. Razni dobrodelni zavodi, javne knjižnice, zdravniške in prirodoslovne raziskovalnice so se že začele hudovati nad čudakom Freedmanom, ki je zavrgel tako premoženje za prazen nič A kmalu so se razmere izpremenile. Nastopila je nenadoma gospodarska kriza, ki je raztreščila na mah največja premoženja. Mnogi milijonarji, ki so se še pred leti nasmihali prečudni oporoki svojega tovariša Freedmana, so zaprosili za sprejem v njegov hotel. Toda upravni odbor, ki ga je bil postavil že pokojni Freedman, sprejema vanj po oporočnih določilih edino le prosilce, ki dokažejo, da so bili milijonarji, da so v resnici živeli kot milijonarji, da so pripadali po izobrazbi višjim slojem, da so popolnoma ob- Trdnjava, kjer je shranjen ves ameriški zlati zaklad. 71 ubožali in da so prekoračili šestdeseto leto. Vkljub taki omejitvi ne razpolaga hotel z nobeno prazno sobo. Gostje se po oporočnem načelu nikakor ne smejo zavedati, da prijemajo miloščino. Vsakega strežeta dva natakarja pri obedih, h katerim prihaja, kadar koli se mu zljubi. V gledališču nastopajo najznamenitnejši ameriški umetniki. Pravijo, da pozabljajo v tem brezskrbem, rajskem ozračju sedemdeset in osemdeset-letniki, sami odstavljeni dolarski kralji, na bližajočo se smrt. Freedmanu je bilo gotovo pred očmi dejstvo, da je oslepeli človek neprimerno večji revež ko sleporojeni. — V južnoameriški republiki Ecuador-ju so sklenili počastiti spomin svojega največjega pesnika Olmeda s tem, da mu postavijo spomenik. Joaquin Olmedo (1784 - 1847} je izpodbujal s pesmimi svoje rojake in jih navduševal za osvobojo iz španske odvisnosti. Kmalu po gorenjem sklepu se je odbor za pesnikovo počastitev zavedel, da bi bilo izvirno delo umetnika kiparja predrago glede na sredstva, ki bi jih bil voljan potrositi. Odborniki so se zato zedinili, da si omislijo kak že odslužen kip. Naročili so neki domači tvrdki, ki ima trgovske zveze tudi z Evropo, naj preskrbi ob priliki odboru tak kip. Tvrdki je res uspelo, kupila je poceni na londonskem trgu za staro železo kip angleškega pesnika lorda Byrona. Ta kip — na njegovem podstavku se seveda blesti napis: «Joaquinu Olmedu hvaležni častilci« — krasi sedaj glavni trg v Guayaquilu, prestolnici ecuadorske republike. Za smeh. Jurij Kardos in škornji. E. Halub (Švica). Cigan ne more postaviti nasproti neprijazni trdoti in strogosti, s katerima se ga skuša ubraniti kmečko ljudstvo, nič drugega ko svojo premetnost in pretkanost. Na tisoče takih zvijač si pripovedujejo vaščani, sedeč zvečer na dolgi klopi pred hišo, in se prav pošteno nasmejajo, če se je dal prevariti prekanjenim ciganom kak nepriljubljen jim znanec. Jurij Kardos je bil star, skop kmet z ravnine Bakoniškega gozda, tam kjer je Ogrska tako rekoč najbolj ogrska. Vedno in povsod se je ponašal s tem, da se je bil za vedno otresel ciganov, tega vražjega semena. Pravkar je bil nagnal umazano gručo ci-gančkov-beračkov z dvorišča, «Od mene ni še noben cigan ničesar prejel, za to so cigani le preneumni,» je vpil in srdito vihtel bikovko za hežečo gručo otrok. Ko so cigančki zvečer ob ognju sredi šotora povedali svojemu načelniku, s kakimi besedami jih je bil kmet nagnal, se je popraskal stari ropar za ušesi. Razmišljal je. Če me kdo ozmerja s psovkami, kakršne so: tat, kuna, nič za to, lahko me tudi udari z golo roko, ali ošvigne s palico — globoko sklonim hrbet in zamrmram: «Hvala lepa, Vaša milost!» — toda tu gre že preko ciganske časti. «Preneumni smo ti torej! No, le počakaj!« si je dejal starec in si načrtoval maščevanje. Nekaj je bil doznal o teletu, ki ga mora kmet oddati jutri gostilničarju v mesto za ženitovanje. Že na vse zgodaj se je Jurij trudil po gozdni cesti z neposlušnim, upornim, naravnost satanskim teletom. Ves zdelan se je ustavil. Pot mu je curljal z glave. Obrisal si ga je z rokavom. Glej, pred njim je ležal sredi ceste nov škorenj. Kmet je zmajal z glavo in šel dalje. Četrt ure je minila, preden je prišel do gozdnega roba. Tu ob gozdnem robu je ležal — drugi škorenj. Nekdo ju je moral izgubiti. Par popolnoma novih škornjev. Kaka vrednost za sedanje čase! Z vso silo je zagrabila lakomnost starega stiskača. Kratki boj belega angelja s črnim se je končal kakor navadno. Kmet se je ozrl plašno na vse strani — nikjer žive duše. Tele je privezal k bližnjemu drevesu in hitel po cesti nazaj. Obraz s kljukastim nosom, podobnim kljunu ptice roparice je pokukal skozi grmičevje. Starec je dospel sopihajoč do mesta, kjer je prej ležal prvi škorenj — ni ga bilo več! Ali se norčuje z njim sam vrag, ali naj je to kazen božja? Godrnjaje je .hitel starec k svojemu teletu. Obstal je nepremičen ko Lo-tova žena; tu je cesta, tu gozdni rob, tu drevo, tu vrv — toda teleta nikjer. Kakor vihra se zažene kmet v grmovje, išče in išče, toda cigani znajo ravnati z vsako žival jo, da gre brez najmanjšega glasu za njimi: nekaj soli nekaj veščih prijemkov, nekaj časa jo peljejo v smeri proti hlevu in potem globoko v gozd. Boš moral dolgo iskati, Jurij Kardos! Starcu je pri srcu, kakor da bi ga bil kdo lopnil s krepelcem po glavi. Toda tele je prodano in vino ob sklenjeni kupčiji so tudi že pili. Gostilničar mora skrbeti za pojedino, torej mora vsekakor drugo tele iz hleva. Ko je dosegel kmet okoli poldneva z neštetimi kletvicami zopet tisto nesrečno mesto ob gozdnem robu, mu zadoni na uho iz 72 goščave prežalostno mukanje njegovega izgubljenega teleta. Svečo na oltar cerkve obljublja starec, če mu dodeli Bog milost, da najde zopet tele, in se spusti ko podlasica v gozd, ko je privezal drugo tele v naglici k drevesu. «Muuuuub, muuuuuh!« ponaša starec z vso gorečnostjo nesrečno mater, ki kliče k sebi svoje tele. «Beeeh, beeeh!» prihaja nazaj, to pot že globlje iz gozda. Vneto hodi kmet za glasom in vedno globlje v gozd ga vodijo otožni odgovori izgubljenega teleta. Nenadoma, pri zapuščenem kamnolomu, ki je videti ko kako hudičevo prenočišče, prenehajo glasovi popolnoma. «Muuuh» se oglaša odmev še dolgo po gozdu. Kmetu se posveti v glavi misel in pri tej misli ga oblije pot, da se mu kar cedi po telesu. Z veslajočimi rokami se po hudem naporu izmota iz gozda in glej, kakor da mora na mestu izdihniti *— oh, sveti kralj Štefan! — tudi drugo tele je izginilo. Cigani ume j o posnemati glas vsakršne živali. Kakor pijanec se ziblje starec proti domu, kjer strmi, ne da bi se česa zavedal, v svoj prazni telečji hlev. Dve teleti hkratu! Domača hči z debelimi kitami meni, da je prišel pravi trenutek, ko se lahko priplazi .do svojega skopega očeta in si izprosi od njega prepotrebne nove čeveljčke in nekaj barvanih trakov za bližajoče se opasilo. «No, očka, ste li dobro prodali živinčeti?» Tu se konča povest, kajti naš jezik je le prenežen, da bi mogli točno in vestno ponoviti vse tiste besede, vse tiste psovke in tiste izraze, ki so kar bruhali iz ust Jurija Kardosa z jutaške puste. Sorodstvo. Frederic Haft (Francija). Predstojnik civilnega urada je pokimai, ko mu je naznanil Peter Kovač, da se mu je rodila hčerka, ki ji daje ime: Liza. «Čestitam!» je zamrmral uradnik, kakor je bila njegova navada ob takih prilikah. ' »Ime: Liza Kovač. Njena mati: rojena Vremec, ločena Mlakar, poročena Kovač. I-me vašega očeta, prosim? Alojzek, hvala! Živi? Da! Ste li hoteli še kaj pripomniti?« Peter Kovač jc pokimai. «Če dovolite. Hoteli sem vam namreč predlagati, da bi mojega očetovstva ne omenjali niti ne vpisali.« «Zakaj ?» je strogo vprašal uradnik. «Nastali bi hudi zapljetljaji,« je menil Peter Kovač skoraj otožno, «toda, če le morate...« «Moja dolžnost je to!« je zagodrnjal u-radnik. «Oglejmo si nekoliko vso zadevo. Tu imamo Lizo Kovač. Tu ste vi, njen oče. In kako se imenuje ded vaše hčere?« ((Alojzi j Kovač, star sedem in štirideset let.« «Prav! Ima vaša hči še kakega brata, sestro? Kako ji je ime?« «Samo enega po poli brata ima in sicer Alojzija Kovača, starega sedem in štirideset let.« «Saj to je vendar ded vaše hčere!« Peter Kovač je skomizgnil z rameni. ^Kakor hočete. Svaril sem vas pravočasno. Prosim — on je Lizin ded, a tudi njen po poli brat.« Uradnik je pomežiknil z očesom. «ln njegovo razmerje do vas?» Nenavadni prijatelji. 73 Peter Kovač se je žalostno nasmennil. «On je moj oče, potem moj tast, moj pastorek. Da, on je celo samemu sebi stari oče.» V tem trenutku se je začelo svitati u-radniku, da ima pred sabo norca. Neopazno je dal slugi nalog, naj pokliče zdravnika. Med tem se je pa moral ukvarjati s Petrom Kovačem, ker se je bal mladega in krepkega moža, «Alia,» je dejal ljubeznivo, «torej on je samemu sebi ded. Ali ima izven vas še kakega otroka?« Peter je pokimal. «Ima še enega sina, ki je moj pravnuk.» Uradnik se je dobrohotno nasmehnil. «IIoteli ste najbrž reči — vaš brat?» «Da!» Peter je zopet pokimal. «Moj po poli brat in moj pravnuk. Ime mu je Viktor, če vas zanima njegovo ime. Viktor... u-božec!« «Zakaj?» je vprašal uradnik. «Pomislite,» Petru se je užalostil obraz, «jaz sem Viktorjev po poli brat in njegov ded; njegova mati je obenem njegova babica; njegova babica je njegova po poli sestra; njegov oče je njegov praded; njegova teta Liza — moja Lizika — je njegova nečak in ja.» Mestni zdravnik je bil med tem vstopil. Molče je prikimal. Slednjič je položil mlademu očetu z dobrodušnim nasmeškom roko na rame. «Ne lomite si glave, Peter,» je dejal zdravnik, «sicer se še domislite, da je vaša teta vaša hči.» «Saj je tudi v resnici!» je odgovoril Peter otožno. «Dovolj,» je menil zdravnik, «le pojdite sedaj mirno domov!« «Toda on je vendar norec,» je pripomnil uradnik, «zapreti bi ga bili morali!« «0n je prav tako pameten ko vi in jaz,« je odvrnil zdravnik. «Rodbino Kovačevo po-nam. Živela je zelo srečno. Dokler se ni nekoč Petrov oče, Alojzij Kovač, poročil z Ro-zalko Mlakarjevo, Peter sam S3 je pa oženil z Rozalkino materjo. Obe ženi sta dobili o-troke — no — in odtle to tako zapleteno so-rodniško razmerje. Če želite, vam natančno pojasnim...« «I)ovolj,» je vzkliknil uradnik, «sicer še znorim!« Sposoben potnik. Aladar Laszlo (Ogrska). Dr. Levič je bil občinski svetnik v večjem pokrajinskem mestu. Nekoč je prišel k njemu v urad lepo oblečen mladenič. Tu- jec se je skliceval na skupne znan^ in po-praševal gospoda občinskega svetnika zelo natančno in važno po njegovem zdravju. Med pomenkom se je izkazalo, da se bavi tujec z razprodajo «neogibno potrebne« spominske knjige, koje posamezen izvod stane samo desetak. Da se iznebi tujca, se je odločil slednjič dr. Levič za nakup albuma. Potnik je položil knjigo na mizo. Svetnik mu je hotel plačati, a dognal, da je pozabil denarnico doma, Poklical je svojega tajnika v sobo in mu dejal: «Prosim, plačajte temu gospodu desetak za to knjigo! Denarnico sem namreč pozabil doma v svoji pisalni mizi.« Potnik je sprejel denar in odšel priklanjaj e in zahvaljevaje se. Pri kosilu je rekla gospa Levička svojemu možu: «Mož je prinesel knjigo. Dala sem desetak.« Svetniku je zastal grižljaj v grlu. «Kakšen mož? Kakšno knjigo?« je vprašal in slutil zlo. «Tisti mož vendar, ki mi je sporočil tvo-j 3 naročilo, naj mu jaz dam desetak iz tvoje v pisalni mizi pozabljene denarnice za album. Kaj ti ne veš nič o tem?« «Pač... pač...« je zamomljal dr. Levič in modro zamolčal, da ima sedaj že dva izvoda »neogibno potrebnega« albuma. Popoldne je pravil svetnik svojim znancem v kavarni ves dogodek, ki so se mu vsi prav srčno smejali. Nenadoma je pokazal dr. Levič skozi okno na ulico: «Glejte, tam gre, ta slepar... natakar, natakar! Poglejte tistega moža tamle! Pohitite in povabite ga sem! Že ve, zakaj...« Vsa družba je čakala z napeto pozornostjo, da se vrne natakar s hudodelcem. Čez nekaj minut je prisopihal natakar z albumom pod pazduho in položil knjigo pred dr.ja Leviča na mizo. «Kaj naj to pomeni?« se je zadri nadenj svetnik. «Album,» je uslužno odgovoril natakar. «Gospod se priporoča, ne utegne priti sam semkaj, ker mora hiteti, če hoče še doseči vlak. Oddal mi je knjigo za gospoda doktorja, za katero sem dal jaz desetak.« 74 Ilustrirana stran. «Tega se ti vendar ni treba bati, saj tega lahko «Le molči, tisti Mozart je imel zares lep talent!« jemo!» Upravičeno sumničenje ? Zdravniška natančnost pri rontgenski preiskavi. «Želodec je zdrav, jetra so zdrava, le ura prehiteva za celih deset minut!» Neprekosljivi slikar ali Naturalistična slika. 75 Za zimske večere. A. Rešitev ugank iz lanskega Koledarja : l)a) I" 1 b> C) □ rrh L "1 11 2> XII I X I II X 3.) XX - XII - VIII 5. Iretj na in pol tretjine od 17 = 8 /2 G.) 4 in 2; njun seštevek je trikrat, njun zmnožek štirikrat tako velik ko njuna razlika. 7.) V železniški predor greš do srede (do 183 m), potem greš iz predora. 8.) Opeka je težka 2 kg (1 kg in še polovica njene teže). 9.) Vsak izmed otrok je dobil 100 L več kot prvotno določeno. Del umrlega otroka se razdeli na devet delov, torej je zapustil oče deset otrok. 10.) Ta naloga se rešuje tako (pravilne rešitve nismo diobili nobene). Najprej odide ena odbornica in poljubi ob slovesu po vrsti ostale (11) tovarišice; druga odide in da samo 10 poljubov, ker je prva že odšla. To se ponavlja, dokler ne gre predzadnja ki dla zadnji gospe poljub. (11+10 + 9 + 8 + 7 + 6 + 5 + 4+ 3 + 2 + 1= 66 poljubov. 11.) I.ovci so bili: ded, oče in sin. 12.) Nič je večje od vesoljstva, nič je manjše od najmanjšega atoma, nič traja dilje ko večnost, nič je manjše ko najmanjši delček sekunde; če človek nič ne je in nič ne pije, mora umreti. Med reševalce smo razdelili 197 knjig. B.) Novi orehi: 1.) Kolikokrat lahko odvzameš od sto jajc eno? 2.) Če pihneš od desetih gorečih sveč tri, koliko jih ostane? 3.) Kako se glasi popolno nasprotje tegale stavka: Usmiljena ženska je potegnila mlado mačko spretno iz vode? 4.) lJo cesti korakajo vojaki: eden predi dvema, eden med dvema in eden za dvema. Koliko vojakov koraka po cesti? 5.) Modri Abdurahman je vprašal nekoč učitelja Alhataba po številu njegovih učencev. Učitelj Alhatab mu je odgovoril: «Vem, da ljubiš uganke, zato ti označim njihovo število z uganko. Ce sešte-ješ sedemkrat njihove nosove, enajstkrat njihove oči, trikrat njihova ušesa in petkrat njihove jezike in če odšteješ 1443, dobiš število njihovih glav.» Kako je pogodil Abdurahman število Alhatabovih u-čencev? 6.) Lovec Evstahij Logar si napravlja na vrtu svoje naboje. P,red njim na mizi leže piazni kovi-nasti tulci, šibre in na krožniku smodnik. Lovec kadi pri tem pipo. Ko si zopet potegne po drgalu vžigalico, da prižge ugaslo pipo, odskoči goreča glava vživalice in pade naravnost na krožnik. Kaj se je zgodilo? 7.) Potnik koraka v mesto. Pri vhodnih vratih mu prihajajo nasproti: dva moža, tri ženske, ki vodijo s seboj dva psa, enega osla, sedem kokoši in eno papigo. Koliko nog je šlo v mesto? 8.) Dve deklici sta pobrali dvajset hrušk. Iiaz-deliti si jih hočeta tako, da dobi deklica, ki je našla hruške, eno hruško več ko diiuga. 9.) Krčmar prodaja liter vina s steklenico vred po L 2.40. Štedljiv odjemalec prinese sam steklenico s seboj in bi rad vedel, koliko stane vino brez ste- klenice. Krčmar mu pojasni: «Vino stane za 2 liri več ko steklenica sama.» Koliko stane vino? 10.) V vagonu sedita gospa in gospod. Gospod kadi pipo, gospa ima pri sebi psa, ki neprestano laja. Gospoda vznemirja lajež, zato prosi gospo, naj potolaži psa. Gospa odvrne: «Nehajte kaditi, ker mi škoduje!« Gospod pravi, da je hud kadilec, sploh je pa v oddelkul za kadilce. Gospa se ujezi, vzame gospodu pipo in jo zažene skozi okno. Gospod prime nato psa in ga vrže prav tako skozi okno. Ko izstopita na prihodnji postaji potnika, se prikaže pes, ki je tekel ves čas poleg vlaka, in kaj meniš, diiagi ugankar, kaj je imel pes v gobcu? 11.) Tržačan Smodili sedi v gostilni v \evv Yor-ku in pripoveduje, da se je že desetkrat prepeljal čez ocean. Njegovi tovariši vedo, da rad pretirava njihov prijatelj in se, če le mofle, širokousti, zato mu tega kratko malo ne verjamejo. Ali ima Tržačan Smodlin vkljub temu prav? 12.) Katero število je ravno sedemkrat večje ko njegova sedmina in obenem tudi enajstkrat tolikšno ko njegova enajstina? Tudi. letos dajemo našim članom uganke, da si bodo krajšali z njimi dolge zimske večere. Za vsake štiri praviino rešene uganke dobe člani po eno izmed spodaj navedenih knjig. Rešitve naj se pošljejo ali po pošti ali po našem poverjeniku do velike noči (24. III. 1940.) na naš naslov ali v naš urad. Knjige-dobitke začnemo pošiljati brž po veliki noči. Želimo našim ugankarjem poštenega razvedrila in mnogo uspehov! Ugankarji lahko izbirajo med temile knjigami: A.) Pripovedne vsebine: France Bevk: romani Železna kača, Veliki Tomaž in Vedomec, povesti: Krivda in Umirajoči bog Triglav; Damir Feigel: Na skrivnostnih tleh, Čudežno oko in Okoli sveta/8; Slavko Slavec: pov-esti Ubogi Uštin, Župan Žagar in Čigava si?; Ferdo Plemič: povesti Po krono dekle in vino in Zadnji lutrovci na Vipavskem; Bjedrich: Ponesrečena zaroka; Kukučin: Mišo; John Godyn, Naseljenci, divjaki in otroci; Orseszkova, Kmetavzar; Heymont: Pravica in Tomek Baran; Vazov: Hadži Ahil;' Pravljice iz tujih logov. B.) Poučne vsebine: Gizela Majeva: Duševna vzgoja otrok in Telesna vzgoja otrok; Jakob Trno-vec: Z orodjem v rokah; Just Ušaj: Kmečko branje; Martina Seljak: Ljubi moj dlomek; Ciril Drekonja: Pod domačim krovom; dr. Josip Potrata: Zdravje iz rastlin in Gabrijel Majicen: Zgodovina domačih živali in pitomih rastlin. MERE. Na željo mnogih naših naročnikov prinašamo na tem mestu najrazličnejše mere. Vsak dna prihaja človek z njimi v dotiko. Da si ustvari pravilno siiko in da si osveži že pobledele pojme, naj mu služijo tile podatki. 76 A. Dolžinske mere: Podlaga: meter (iz grškega metron = mera), uvedten po Francozih 1. 1800. je 10,000,000 deli četrtni-ka zemeljskega poldnevnika (od severnega tečaja do ravnika). 1 m = 10 idm = 100 cm = 1000 mm. 1 km (kilometer iz grškega hilios = tisoč) — 1000 m. Rimska milja (iz lat. mille = tisoč) = 1472.50 in. Geografska milja (1/15 ravniške stopinje) =: 7.42 km. Na Angleškem in v Ameriki so v rabi: 1 cola = 2.54 cm. 1 čevelj (foot) = 12 eol = 30.50 cm. 1 vatel (yard) =: 3 čevlji = 91.44 cm. 1 milja = 1.G09 km. 1 morska milja (vozel) = 1.852 km Na Ruskem: 1 aršin = 16 verškov = 0.71 m 1 saženj = 7 čevljev = 2.13 m. 1 versta = 500 sažnjev = 1.067. B. Površinske mere: Enota štirijaški (kvadratni) mettier (m2) t. j. štirijak s stranico 1 m. 1 km2 — 1,000,000 m2 = 100 ha. 1 m2 = 100 dm2. 1 dm2 = 100 cm2. 1 cm2 — 100 mm2. 1 ar (iz latinskega aorea = ploskev) — 100 m2. 1 ha (iz grškega hekaton = sto) =- 100 arov. V poljedelstva se uporabljajo mere, označujoče površino, ki jo kmet v enem dnevu obdela (z oranjem, sejanjem, žetvijo). Seveda so te mere za posamezne kraje različne. Navajamo samo najbolj znani avstrijski oral = 57.55 arov. Na Ruskem: 1 štirijanška versta = 104 1/6 desjatiu = 113.848 ha. C. Prostorninske mere: Enota kubični meter (iz grškega kubos = kocka) m3 t. j. kocka, koje robovi merijo po 1 m. 1 m3 = 1000 dm3. 1 dm3 = 1000 cm3. 1 cm3 = 1000 mm3. Dodlajamo še kot mero za drva: seženj (klaftra), ki ni povsod enaka, a meri približno 3.33 m3. D. Votle mere: Enota liter = 1 dm3. 1 hI = 100 1. V Ameriki in na Angleškem: 1 kubični čevelj = 0.02837 m3. 1 kubični vatel = 0.7636 m3. 1 galon = 4.543 dm3 = 4.543 1. 1 galon = 4 kvariti = 8 pintov = 32 gilov. Na Ruskem: 1 četvert = 8 četverik — 209.90 1. 1 vedro = 10 krušk = 12.29 1. E. Uteži: Enota kg (kilogram) = teža 1 litra čiste vode pri temperaturi 4° C. 1 tona (t) = 1000 kg. 1 stot ;(kvintal) = 100 kg. 1 cent = 50 kg. 1 kg — 1000 g. V Ameriki in Angliji: 1 funt = 453.6 g. 1 angleška tona = 1016.4 kg. 1 ameriška tona = 907.2 kg. 1 kvarter = 28 funtov = 12.7 kg. V Rusiji: 1 pud = 40 funtov = 16.38 kg. 1 funt = 32 lotov. 1 lot = 3 zolotniki. 1 berkovec (merilo za žito) — 10 pudov. F. Mere za papir: 1 bala = 10 rizem. 1 rizma = 20 knjig. 1 knjiga = 25 pol. 1 lega = 10 pol. G. Mere pri stvarib. ki se merijo po kosih: 1 ducat = 12 komadov. 1 grosse (francoska beseda) = 12 ducatov. 1 kopa = 60 komadov. H. Časovne mere: Leto, mesec, teden, dan, ura, minuta, sekunda. Leto je čas, ki ga rabi naša Zemlja, da se zavili okoli sonaa, in ta čas znaša 365 dni 5 ur 48 minut in 46 sekund1. Radi preostanka petih ur itd. je vsako četrto leto prestopno (366 dni), vsakih sto let izpade prestopno leto, ki se zopet pojavi vsakih 400 let. I. Hitrost: Hitrost se ueri s km za vsako uro in z metri za vsako sekundo. J. Mere za svetlobo (fotometiija): Svetilnost (jakost svetlobe) se meri po jakosti sveč. 1 Ilelner! sveča je določena s svetilko, koje stenj ima 8 mm premera, ki gori s 40 mm visokim plamenom in ki ima za kurivo amylacetat. Obsvetitev se'meri po enoti lux. Lux je svetloba, prihajajoča od hefnerske sveče iz daljave 1 metra z navpično padajočimi žarki. Ta jakost pojema kvadratično z oddaljenostjo od' svetlobnega vira. K. Pritisk: Za trdnost tvarine pri pritisku in potegu se navajajo kg na vsak posamezni cm2, ki jih t vari na še lahko prenese, ne da bi se razbila ali raztrgala. E-nota pri pari, plinu, tekočinah je atmosfera •-.= pritisk 1 kg na 1 cm2. L. Delovne mere: Mehanično delo se meri z inkg t. j. z delom, potrebnim, da se dvigne 1 kg 1 m visoko. Konjska sila (IIP = horjse power) je po James-u Watt-u, iznajditelju parnega stroja, na 75 kgm v eni sekundi določena sila. Konjska sila je torej mehanično delo, če se dvigne 75 kg s hitrostjo 1 metra v eni sekundi. M. Gorkotne mere: Navadne stopinje Celzija (0° = zinrzlišče in 100° = vrelišče vode ob zračnem tlaku 760 mm. Absolutna najnižja stopnja znaša 273.144° pod ničlo, navzgor niso znane meje. Najvišja tehnično uporabljena tempbratura (pni električnih pečeh) znaša 4000° C. Kalorija je toplotna količina, ki jo uporabi 1 liter vode, da se segreje za 1° C. Pri segrevanju z mehanskim delom je kalorija toliko kakor 427 kgm. N. Mere pri elektriki: 1 Volt (V), električna napetost je napon Vol-tovega člena (cink in baker v razredčeni žvepleni kislini. 1 Ampere (A), jakost električnega toka. Tok z jakostjo 1 A se ujema približno s tokom za štiri srednjejake žarnice. 1 Watt (W), električno delo. W je enota za električno delo, z katero se meri in plačuje proizvodnja in uporaba elektrike. 1 W je električni tok ob napetosti 1 V in jakosti 1 A. 1 Ohm, električni upor, je enota električnega upora, ki se pojavi pri toku z napetostjo 1 V in z jakostjo 1 A. O. Mere pri radiu: Oddajne postaje so razvrščene po valovnih dolžinah, označenih z metri. Utrip se označuje s kilo-Heriz (kHz), pri čemer pomeni 1 Hertz čas ene sekunde. 1 kilo Hertz je torej 1000 utripov na sekundo. Energija se izraža s kilo-Watt (k\V). 77 Pristojbine A) Poštne B-i IS 1. Navadna pisma ali zalepke v notranjem prometu S s -g Italije za vsakih 15 g ali vlomek (najvišja " - s teža 2 kg) a) v kraju samem . . . . 0.25 b) iz kraja v kraj...........0.50 c) aktivnoslužečim vojakom (častniki in podčastniki izvzeti) do 15 g ......0.25 d) v inozemstvo (v ozemlje Ogrske in Jugoslavije) za prvih 20 g ali vlomek . . 1.00 e) V Vatikansko mesto, za prvih 20 g . . 0.80 za nadaljnih 20 g ali vlomek.....0.50 f) za drugo inozemstvo..................1.25 g) za vse inozemstvo vsakih nodaljnih 20 g ali vlomek ..........................0.75 ■i. Dopisnice uradne ali tudi zasebne v kraju samem ali naslovljene služečim vojakom (častniki in podčastniki izvzeti) .... 0.15 Iz kraja v kraj ...........0.30 V inozemstvo (v ozemlje Ogrske in Jugoslavije) ............................0.C0 V Vatikansko mesto.........0.50 V ostalo inozemstvo..................0 75 3. Dopisnice uradne s plačanim odgovorom v kraju 0.30 Iz kraja v kraj ...........0.60 1.50 4. Razglednice: a) s samim podpisom in datumom .... 0 10 0 25 b) s petimi voščilnimi besedami..........0.20 0.25 enako v Vatikansko mesto .....0.25 c) z dopisi iz kraja v kraj ....... 0.30 0.75 d) z dopisi v bivšo Ogrsko in Jugoslavijo . 0.60 e; z dopisi v kraju samem, oziroma vojakom (kakor zgoraj i .........0.15 5. Posetnice s kvečjemu 5 voščilnimi besedami (tudi v kraju)............ 0.20 0.25 6. Obvestila: rojstva, smrti, poroke in slična . 0.15 0.25 7. Trgovski računi brez dopisov in le posamezni do 15 g...............0.25 V inozemstvo se pošljejo trgovski računi kakor rokopisi ali p sma. 8. Rokopisi v obliki pisma 45X45 in valja 10X75 cm a) do 200 g..............0.60 b) za vsakih nadaljnih 50 g ali vlomek, do 2 kg............... . 0.20 c) v Vatikansko mesto, do 250 g . . . . 1.00 za vsakih nadaljnih 50 g.......0.30 d) v inozemstvo za prv.h 250 g..........1.25 e.) v inozemstvo za \sakih nadaljnih 50 g ali vlomek do 2 kg..................0.25 v Vatikansko mesto.........0.20 9. Navadne tiskovine za vsakih 50 g ali vlomek do 2 kg............................0.10 0 25 v Vatikansko mesto.........0.20 Navadne tiskovine, ki presegajo 25 cm v dolžini ali širini, doplačajo.....0.10 Navadne tiskovine, ki presegajo 45X45 ali 10X75, se izključijo. 10. Bukvarski listi (naročila knjig v komisiji) . 0.05 11. Vzorci brezvrednostni: a) do 100 g............................0.35 0.50 b) vsakih nadaljnih 50 g........0.15 0-25 c) v Vatikansko mesto do 100 g .... 0.40 vsakih nadaljnih 100 g........0.20 Teža vzorcev je dovoljena do 500 g. 12. a) Priporočanje — (Raccomandazione) poštnih pošiljatev stane poleg navadne pristojbine še 1.25 1.50 b) v Vatikansko mesto.........1.25 c) odškodnina izgubljenih priporočenih po- šiljatev.............. 25.00 125.0 d) priporočanje dopisnic, tiskovin ali vzorcev 0.60 1.50 e) za perijodične tiskovine je dopuščen špe-cijalni Conto corrente za priporočanje Istih po ministerijalnem pooblastilu. 13. Ekspresne pošiljatve, doplačilo k zgoraj omenjenim ............... 1.25 2.50 v Vatikansko mesto........2.00 — 14 Poštne povratnice (Ricevute di ritorno) . . . 0.50 1.25 v Vatikansko mesto .........0.80 15. Povzetna pristojbina (diritto di assegno) pri vzorcih le do 15 lir, pri drugih pošiljkah do 1000 lir kakor pri priporočenih z doplačilom ...............0.50 v inozemstvo poleg pristojbine 1.— še za vsakih lir 100 ali vlomek povzete svote . 0.50 v Vatikansko mesto..........0.80 16 Zavarovanje (assicurazione) denarnih pisem, poleg pristojbine priporočenih, še zavarov.: a) za prvih 200 lir ali vlomek .....0'80 bj za vsakih nadaljnih 10 lir ali vlomek 0.30 Doplačilo proti višji sili znaša: c) za prvih 200 lir ali vlomek......0.50 d) za nadaljnih 100 lir . .......0.25 V inozemstvo: poleg pristojbine za priporočanje : e) v Vatikansko mesto do L. 200 .... 1.00 za vsakih nadaljnih lir 100.......0.40 f) za vsakih 300 zlatih frankov ali vlomek 1.85 17. Poštno nakaznice (vaglia postali), ki stanejo 10 stotink : za zneske do lir 25 ..........0.40 za zneske nad 25 lir do lir 50.....0.80 za zneske nad lir 50 do lir 100.....1.20 za zneske nad lir 100 do lir 200 .... 200 za nadaljnih vsakih 100 lir ali vlomek, nad 200 lir...............0.50 Nakaznice do 25 lir naslovljene moštvu vojaštva................0.20 18. Brzojavne nakaznice: plačajo poleg navadne in brzojavne pristojbine še.......0.50 19. Poštne nakaznice za inozemstvo: pristojbina je sledeča: za vsakih 100 lir ali vlomek istih .... 0.50 poleg tega še stalna pristojbina za vsako nakaznico......... . . . 1.— 20. Brzojavne nakaznice v inozemstvo. Pristojbine kakor za navadne vštevši pristojbino brzojavke besedila nakaznice v dotično državo. 21. Poštni zavoji ali paketi (pacchi postali) brez označbe vrednosti do 1 kg.......2.50 isto od 1 kg do 3 kg........5 00 isto od 3 kg do 5 kg ........7.50 isto od 5 kg do 10 kg ........12.50 isto od 10 kg do 15 kg ........16.— isto od 15 kg do 20 kg ........18.— 22. Brzojavke (telegrammi) naslovljene v kraljevino, S. Marino in otok Saseno — plačajo za vsako besedo do 10 črk, čitljivo pisane: a) navadne brzojavke do 10 besed . . 2.00 za vsako nadaljno besedo ......0.25 b) silne brzojavke (telegrammaurgente) trikratno pristojbino navadnih. c) jako silne brzojavke so dopuščene samo mej glavnimi mesti provinc ter plačajo petkratno pristojbino. d) brzojavke s plačanim odgovorom doplačajo pristojbino Cs. 50. 23. Zračna pošta : Navadna in ekspresna pisma, ki se pošiljajo z zračno pošto, se morajo frankirati z navadno pristojbino in še: a) za pisma, dopisnice in drugo do 15 g lir 0.50; bj za tiskovine, vzorce in rokopise za 50 g lir 0.80; c) Afrika orijentalna, za pisma ali dopisnice vsakih 5 g. lir 1 ; d) Evropa, poljubna korespondenca, vsakih 20 g, lir 1.00. B) Kolkovine in druge 1. Za vsako obremenjenje ali odobrenje v tekočem računu, za poljubne svote, fiksna taksa lir 0.50. 2. Najemščine, za celotno svoto vse najemnine 0.50o/o. 78 3) Kolkovan papir (Carta bollata) za vloge na ministrstva in dodeljene urade upravno in računsko srdišče, lir 6, za vloge na uprave (občinske, deželne, davčne itd.) lir 4.—. 4) Menice, fiksna pristojbina 10 stotink in: za menice plačljive v 4. mesecih za vsakih 200 lir še 20 siotink; za menice plačljive v 6. mesecih za vsakih 200 lir še 40 stot, za menice brez določenega reka (in bianco) za vsakih 200 lir, še 80 stotink. 5) Kolekovanje navadnih računov, pobotnic, potrdil in drugih listin: vsota do .... L 1 je oproščena „....„ 100 kolek 0.20 „ ...... 3000 „ 1,- vsota do „ 6000 kolek 2. - „ 10000 . 3,- „ 4,- , 16000 * 5,- „ 20000 , 6,- , 23000 * 7 — za višje zneske, za vsakih nadaljnih lir 1000 ali vlomek istih, taksa lir 0.30 zaokrožena v cele lire navzgor. Za zneske nad 300 tisoč lir fiksna taksa lir 90. Za kolekovanje računov med trgovci, veljajo posebna določila, ki menjajo višino takse po kakovosti prodanega blaga. Najobičajnejša taka taksa zr.aša 3%. KAZALO Koledarski podatki ....... Str. 3-15 Gustav Strniša: Zimsko jutro (pesem) Str. 47 Zoščenko-Čemažar: Kako je pel slavec? . 16 Gustav Strniša: Vreme...... » 48 France Bevk: Fran Žgur...... 21 F, Kašca: Pustni korzo...... » 49 Fran Žgur: Sveti Nikolaj (pesem) . 22 R. Hrast: Veleturist....... » 52 Verga-Budsl: Blago....... 22 Hugo-G. Budal: Gibljive sipine .... » 53 R. F.: Človek in narava...... 25 Fr. Vidmar: Statistika proizvodnje » 54 Andrej Budal: Alfredo Panzini . . . 29 A. Campanile: Kašeljski koncert . » 58 Adolf Šinkovec: Od cvetne nedelje (pesem) 29 Leopold Koder: Nenavadne zbirke . » 59 Panzini-Budai: Zapiski s poti .... 30 —k: Ali zmanjšuje pijanost krivdo? . » 63 Adolf Šinkovec: Žetev (pesem) .... 32 Anton Debeljak: Dr. Andrej Budal - pet- Andrej Budal: Karel Čapek..... » JO desetletnik......... 65 Pastuškin: Ugibanja (pesem) . 34 Nekaj zanimivosti........ 66 Čapek: Zbirka poštnih znamk .... 34 Skoraj bi ne verjel........ 69 P. P.: Ptičja uganka....... 37 Za smeh ........... » 72 F. S.: Razkrinkani strahovi..... 39 Ilustrirana stran......... » 75 Andrej Budal: August Šenoa..... 41 Za zimske večere........ » 76 Fran Žgur: Sladka slutnja (pesem) . . 42 Mere ......... » 76 M,. J.: Dober tek!........ 43 Pristojbine........... » 78 Izo Troha: Postavili hvaležni rojaki . 45 Med svet........... » 79 M D V Za leto 1939. prejmejo naši naročniki sledečo redne knjige: 1. Koledar za 1. 1940. 2. Damir Feigel, Supjrvitalin, povest. 3. Andrej Budal, Osemnajst velikih. 4. Jakob Trnovec, Žarki in življenja. 5. France Bevk, Pestema, povestica. 6. Dvajset let. 1919-1939. Seznam in cenik knjig. Knjige stanejo za naročnike L. 6.— (v prosti prodaji L. 8.—). Neobvezni knjigi za doplačilo: 1. France Bevk, Huda ura, povest. 2. Karel Čapek, Hordubal, roman. 3. France Bevk, Stražni ognji, zgodovinska povest iz turških časov s podobami, (ki je bila lani izšla malce pozno in je niso dobili vsi naročniki). Vsaka navedenih knjig stane L. 3,— za naše naročnike (v prosti prodaji L. 4.—). Opozarjamo, da se dobi «Horclubal» na boljšem papirju in stane L. 6.— za izvod. Na boljšem papirju se dobi tudi povest Dami ra Feigla «Sup3rvitalin» po L. 5.— za iz,-vod. Prihodnje leto knjige. 1941. — izidejo sledeče 1. Koledar za 1. 1941. Izvirne novele in črtice ter prevodi, poučni članki iz gospodarstva in slovstva, pestre zanimivosti iz sveta in življenja, krat-kočasen drobiž in številne ilustracije bodo tvorile bogato vsebino koledarja, ki ne bo zaostajal za svojimi predniki. 2. Izvirna povest domačega pisatelja. 3. France Fevk, Fotopisne črticr. Pisatelj, ki nam je že opisal poti na Špansko in v Bolgarijo, nam bo to pot po svoje odkril in opisal nov kos sveta. Knjiga bo bogato ilustrirana. 4. Mirko Košir, Poljedelska lizika. Pisatelj nam je že znan po «Poljedelski kemiji», ki smo jo izdali pred dvema letoma in ki je žela največje priznanje tako pri bralcih kot pri kritiki; njegovo ime nam je porok, da bomo dobili delo, po katerem bo vsakdo rad segel in s pridom bral. 5. Ferdo Plemič, Pavliha. Naš humoristični pisatelj nam bo priredil poljudno izdajo «Pavlihe», vesele dogodivščine starega navihanca in šaljivca, ki pa je še zmeraj svež in nov, kadarkoli ga zopet srečamo. Knjigo bodo krasile številne ilustracije. 79 Dodatni knjigi za doplačilo: 1. France Bevk, Domačija, povest. 2. Ivo Andrič, Most čez Žepo. Novele. V knjižni zbirki Luč izide pred božičem: 1. France Bevk, Dan se je nagibal, novele. 2. Italijanski pripovedniki. 3. Zbornik «Luč», XII, snopič. Vse tri knjige dobe naročniki za L. 4.— (v prosti prodaji L. 6.—). NASLOV: Unione Editoriale Goriziana Geriria, via Carducci 7. V septembru 1939. UREDNIŠTVO. I ~ Urar — Zlatar — Optik JMOS SUIIGOJ Gorizia - via Carducci šiv. 19 Zaloga ur najboljših švicarskih to varen. - Naočniki vseh vrst po zdravniških predpisih. - Popravila se izvršujejo v najkrajšem času in po zmernih cenah. Zaloga leč: Zeiss. KONKURENČNE CENE. Tvrdka TEODOR HRIBAR - GORIZIA C O R S O VERDI, 32 priporoča svojim starim odjemalcem domače in inozemsko blago vseh vrst, posebno veliko izbero črnega sukna za čast. duhovščino in platno znanih REGENHART & RAYMANN za cerkvene prte. — Perilo ZA NEVESTE od najnavadnejših do najfinejših vrst, vse potrebno za njihovo popolno opremo. Blago solidno. Cene zmerne. I _ MIRODILN1CA A. MAZZOLI Gorizia - Via 6. Carducci 6. Zaloga na debelo in drobno: droži, oljnatih in navadnih barv, firnežev, čopičev, karbolija, katrama, špiritov i. t. d. i. t. d- Točna postrežba. Cene zmerne. ZOBNI ZDRAVNIK Dr. Igor Franco Gorizia Via Carducci štv. 7, J. nad. Sprejema od 9—12 in 4 — 6 Dr. Alfonz Serjun 9.-12. zdravnik 14.-16. GORIZIA Via San Gabriele štev. 4 a (prej Via Camposanto) Dr. K. RUT AR ZDRAVNIK GORIZIA CORSO VERDI N. 32 10-12 2-4 $)togetija Anton tfodgornifosotizia fTiazza Idmondo de Jimicis 12 - (nts Jfornu> - leL 788 Preizkusite: surovo in kuhano illiUMIIM^ laneno olje, firneže, emajle najboljših Karbid tovaren, zmleta barvila za oljnate in apnene barve, čopiče, krtače, ke- Umetna gnojila mične proizvode, raznovrstno Modra galica milo, vrvi, zamaške itd. itd. Postrežba točna. - Jmeriie Olje za posnemalnike Čistila za vino teiic. NiiuniiiiiiiiiiifiH ZDRAVNICA - ZDRAVNIK Dr. DOMINCO - Dr. GREGORIG ^anufaKfura f Dr. Dominco Gregorig bivša asistentinja kr. tehnike za porodništvo in ženske bolezni, Firence. GIUSEPPE DEL PIERG GOMZIA - VSA CARDUCCI 8. Dr. GREGORIG H i T zdravnik za notranje bolezni Bogata izbera GORIZIA Corso G. Verdi štv. 23 (Pritličje levo najboljšega blaga : : : : in perila, nasproti ljudskemu vrtu) mr CENE PRIMERNE. BRUSAR IN NOŽAR ■■ --PRODAJA Cr. VEalHIIa Gorizia - Via Carducci štev. 4 TOALETNE PREDMETE Delavnica na električno gonilno silo z bogato iz-bero žepnih nožev, BERGRMSKIH OSEL ter sploh vseh rezil. BRUSI britve in žepne nože, mesarske in knjigoveške ter vse druge nože in rezila. - Za izvršena dela JAMČI. Omenjena dela, kakor tudi vseh operacijskih predmetov, izvršuje lastnik sam. Popolnoma na novo opremljena brusarna z novimi modernimi nemškimi stroji in na elektr. pogcn. ZOBNI ZDRAVNIK Roberto BERKA Habilitiran na kr. vseučilišču v Padovi. - Izpopolnil se je na Dunaju 1901 - 1907. GORIZIA CORSO GIUSEPPE VERDI, 36 Sprejema od 9—12 in od 14'30 -19 - Ob nedeljah in praznikih 10 — 12 ZDRAVNIK Dr.Zorislav Dietz sprejema vsak dan od 9—12 in od 15—17 Gorizia Via Arcivescovado 7, I. nadstropje (nasproti škofije) Največja manufakturna trgovina v mestu Gorizia RUGGERO VENUTTI Corso Verdi št. 19 - Tel. 95 Najmodernejše volnene in svilene tkanine. Opreme za neveste (bale). ===== Cene zelo ugodne. ZDRAVNIŠKI AMBULATORIJ (prej RODOLFO KOLL) NASLEDNIK: Dott. Pietro AccardoPalumbo zdravnik - kirurg Specialist za ustne in zobne bolezni in za zobne proteze. GORIZIA Piazza della Vittoria 20 ZAVAROVALNICA PHENIX je najgotovejša zavarovalnica proti požaru, streli in za življenje. Zastopstvo za Goriško ima HROVATIN KSIST GORIZIA • VIA CARDUCCI 7, I (tik Goriške ljudske posojilnice) [m popolare fli potiti Goriziana Cons reg. a garanzia lim. Goriška ljudska posojilnica vpisana zadruga z omejenim jamsivom GORIZIA VIA G. CARDUCCI No. 7 I nad. Najstarejši slovenski denarni zavod v mestu Ustanovljen 31. marža 1883. Obrestuje navadne hranilne vloge po 2.75 % Na odpoved vezane vloge od 3. do 6. mesecev po 3.25°/0. Davek na vse obresti vlog plača zavod sam. Sprejema vloge na tekoči račun. - Daje svojim} članom posojila na vknjižbe, menice in ^zastave ter jim otvarja pasivni tekoči račun. Uradnje od 9.-12. in 15.—17. - Ob nedeljah in praznikih kakor tudi ob sobotah popoldne je urad zaprt. ZDRAVNIK Dr. Fr. Jakončič ZA NOTRANJE BOLEZNI SPREJEMA GORIZIA - VIA G. CARDUCCI, 6 Gostilna PMNCIC Gorizia - Via Nazario Sauro šiv. 18 (nasproti sodnijski palači) Priporoča domača vina. - Domača kuhinfa. - Sobe za prenočišče v zvišani in prenovljeni hiši. L. MONCARO ■ GORIZIA VIA GIOSUE CARDUCCI 6 -—3 (S-- ledno blago - Pletenine - Tkanino - Perilo - Srajie Najrazličnejši robci in rute - Nogavice - Rokavice - Čipke - Glede barv velika izbera. - Voina Borgosesia. Popravliaio se nogavice s pobiranjem spuščenih pefeli. Cene - Zaloga - Moda. DROGERIJA =— VITTORIO BARAZZETTI Gorizia - Piazza delta Vittoria štv. 5 - Gorizia Zaloga: droži, kemičnih preparatov, lakov, skle-nin, čopičev, barv i. t. d. i. t. d. - Tef. 642 (arlo Antonio Rosconi & Figlio Gorizia - Via Oberdan 9 - (blizu nove poštne palače) - Gorizia Velika izbera tkanin in blaga. Zaloga volne i LANA - POLO DR Marussi zdravnik • kirurg Govizia - Piazza Vittovia 17 Telef. 502 Sprejema: od 9—12• in od 14.-16. D"'L. MERMOLJA zdravnik za zobe in usta GORIZIA Piazza della Vittoria štev. 5 (Travnik) !!! TOVARNA ZRCAL ANTON KOREN nasl. Gorizia, Via Carduccl 4 - Telef. 571 Sleklo, porcelan, sipe, vse za Hišo in gostilno Opremljeni smo z najmodernejšimi stroji za vsakovrstno obdelavo Kristalov za avtomobile in pohištvo. Mizarji dobijo poseben popust ČEVLJI Še najbolje bodete postreženi s če kupite v znani trgovini AND. COTAR GORIZIA - Via Rastello, 34., kjer dobite blago najboljše kakovosti po zelo ugodnih cenah. Velika izbera obuvala vsake vrste od najpreprostejše do najfinejše izdelave, Trgovina čevljev „ Pri sv. Krišpinu" „AL BUON CRISPINO" GORIZIA VIA RASTELLO 35 - POD OBOKI Solastnik: F. VUK, bivši vodja trgovine Adria U L R ICO & C. prej PASCOLI & ULRICO GORIZIA - VIA F. CR1SPI 9 - pod obokanim hodnikom - TEL. 60 Velika zaloga izgotovljenih oblek modnega blaga In manufakture Krojačnica prvovrstna z veliko izbero blaga. Točna postrežba mm ELIJA CUK GORIZIA Piazza Cavour 9 - Corso Verdi 26 z največjo izbero šivalnih in pletiinih strojev dvokoies, motorjev, radijskih aparatov itd. itd. Priporoča svoje blago iz najboljših svetovnih fovaren. D5 Antonio Gobbo specijalist za kožne in venerične bolezni diplomiran na dermatološki kliniki v Parizu III Gorizia - Via Petrarca 5 - Telef. 654 10—12 in 16—19 Najvišje cene plačujem za KOŽE kun, zlatic, lisic, dihurjev, vider, jazbe-cev, veveric, mačk, krtov, divjih in domačih zajcev i. t. d. D. VVINDSPACH Trieste - Uio Carpison 5 Pazile na novi naslov ! Sprejemajo se pošiljatve po pošti. mina di iriio e Consorzio regislrato a garanzia limitata Patrimonio sociale: L. 1,246.706.— Trieste, Via Torre Bianca št. 19 Obrestuje hranilne vloge in vloge na tekoči račun. - Daje posojila po najugodnejši obrestni meri. Oscar Canaruto URAR IN ZLATAR TRIESTE - Via M. R. Imbriani 13 z 'astno delavnico Prodajam predmele, kupljene na javnih dražbah. Kupujem in zamenjam vrednostne predmete. — Prevzemam vsakršna popravila ur in zlatarska dela z jamstvom in po najnižjih cenah. - Postrežba točna, delo solidno. Kupujte!! semena, umetna gnojila, modro gafico, strupe proti mrčesu, vsakovrstno orodje, pluge, slamoreznice, kmetijsko orodje, vrče za mleko, kletarske potrebščine, stiskalnice in mline, čebelarske potrebščine, vsa krmila za živino, pri domači tvrdki Edoardo Furlan Trieste - Via Milimo, 18 Giacomo Vatovec Succ. Trieste - Via Torre bianca N. 19 Casella pjstale 3 (centro) - Tel. 35 87, 11 □ □ Veletrgovina fižola, graha, ječmena, riža, polenovke in raznih jestvin. G. KERZE - Trieste Piazza de i Caduti fascistl, 1 - (prej Piazza S. Giovanni) TELEF. 5C-19 Hišne potrebščine : iz emajliranega železa in aluminija, pribori, noži, kletke. Posoda iz porcelana, ilovice, slekla. Vsakovrstne svelilke in predmeti za darove i. t. d Lesna posoda: Čebri, škafi, brentači, pipe, sita, zobotrebci, krtače i. t. d. Glavna zaloga krogel za igro - Najugodnejše cene. TIPOGRAFIA CONSORZIALE Trieste - Via S. Trancesco No. 20 11IIII Izvršuje vsa lisharsKa delavnalmoderneišem stilu. Razpolaga z najmodernejšimi črhami, ohrashi itd. - Naročila se izvršujejo ločno in po zmernih cenah. TELEFONIST. 68 -04 LI1MQTYPE - ROTACIJSKI STROJ STEREOTYPIJA ZOBNI ZDRAVNIK Dr. Igor Franco Gorizia Via Carducci štv. 7, I. nad. Sprejema od 9—12 in 4—6