Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po evojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski noitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši I — Po tej poti otraeš marsikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalui spominok po prislovici latinski: nLitera scripta manet", ali po našem: nZapisana čerka ostane". Bila je kaka 3. popoldanska ura, ko smo zapustili zbrani tovariši med veselim šundrom in prav židane volje vas Kaltenleutgeben. Ker je ona obdana enako naši gorenjski Kropi na treh straneh s precej visokimi hribi, bilo nam je treba laziti koj zopet navkreber, in sicer v ^Gaisberg", t. j. v kozji hrib, ki ima zarad svoje stermine res tudi pravo ime. Kakih 30 — 40 sežnjev nad vasjo stal nam je ob stezi, po kateri smo se po- spenjali, visoki križ. Napis mu je: nEx voto 1834", in dalje pojasnuje, da postaviti so ga dale štiri osebe iz visokorodne rodbine pl. Esterhazy-ev, 2 gospoda in 2 gospe. Vzrok, ki je dal povod postavljanju tega spominka, ni natančneje naveden. Koj od križa naprej pričel se je prijetnozeleni bukovi gozd, ki nam je v vsem zopet djansko kazal, kar uki Marijo-Brunske gozdnarske šole velevajo svojem gojencem. Precej dolgo smo korakali v dovolj stermi klanec. Zdaj nam zadone nasproti harmoniški glasovi nekaterih tovarišev, ki so bili ravno dospeli na verh višine. Dalječ na okrog odmeval je jek. Ko jih dotečemo, nahajali smo se na mastnih tratab gorske senožeti, po kateri se je pasla v tihi samoti dobro rejena živina. Daljni razgled odperl se nam je tako po okoličnih višinah, kakor tudi na neizmerne planote okoli Laksenburg-a, proti Ogerskem-u, na gorovje okoli dunajskega Novega rnesta i. t. d. Skoraj se bi bil prestavljenega čutil v domače gorenske slermine. Ker se nam je svet kmalu jel zniževati, smo lahko tudi urno stopali, kar smo tudi toliko rajše delali, ker razun razgleda v daljavo ni bilo nič posebnega videti. Perva znamenitost, do katere smo zopet prišli, bila je obširna skalnata pečina, zvana »Predigerstuhl", ki je ob strani našega pota navpično šterlela iz tolste planinske trate. Vsekane stopnice v taisto peljale so na planirani verh, kar nam je svedočilo, daje ta nprižnica" pogosto od ptujcev obiskovana. Tudi mi smo hotli vživati razgled raz nje po daljnem lepovidu; zdajci pa zadoni tudi na njenem verhuncu iz gerl nazočih sobratov izverstna nemška pesem no gozdu" v brenčečem zboru (koru), in dalječ po višinski okolici razšivjal se je njeni glas. Od tod naprej šli smo vedno zelo navzdol, naredili veliki ovinek, in kmalu bil je nPredigerstuhl" že visoko nad nami, ter kazal nam svojo stermo pečino, enako razvalinami starega grada. Pot postajal je čezdalje lepši, svet se nam je vedno bolj odpiral, in zdajci se je nam, prišedšitn okrog gorskega rebra, razgernil čudo-lepi novi razgled. Pod nami razpoložena bila je hribovska vas BGisshubl", pod taisto k desni pak se je širila globoka, tesna, a jako romantična in dalječ sloveča dolina nBruhl". Koraki naši so zaslali, da bi se oko nasitilo nad nebrojnimi predmeti, ki so se nam kazali v bližni in daljni okolici. Umetna rimljanska razvalina, imenovana nAinphith.eatera, šterlela nam je v pervi versti na okroglastem holmcu iz Briihl-ske doline kvišku, spričevaje nam, kaj si ljudje vse ne domislijo, katerim je Bog dal dovolj ,,soldov", in katerim se, — kar je dobro pomniti — taistih tudi nič škoda ne zdi. Zidati razvaline nalašč iz namena, da bi bila kaka okolica bolj romantična, tega še nisem nikdar čul. Pa, — kaj se hoče; Nemec pravi: ndas ist Gustosache". Od omenjene razvaline 'peljalo je oko k desni unkraj doline do verhov gore nAninger", na katerih enem kipi dalječ vidjeni nHusarenten}peli<; temu nasproti pak v versti gričev, ki omejujejo dolino klevi, kazala se jezopet razvalina nLicbtenstein-ska\ Še veliko več ko v bližini vidili smo v daljavi. Dobri daljnogled v roki bi se človek, ako bi imel potrebni 6as, tu mende nagledal, da bi imel za dolgo dost. Poleg do zdaj navedenega se ob vzbodu v Briihlsko dolino razprostira terg Modling, naprej velikanska planota okolice Neudorf-ske in Laksenburg-ske; — vasi, gradov, cerkva, tovarn, gozdičev, polj, travnikov i. t. d., ki se kažejo iz daljave, bi človek menda ne preštel. Ozadje temu prekrasnemu lepovidu pak dela gorovje »Leithagebirge" in okolica sNeusiedler-skega jezera" v Ogriji. Ker nas je čas že nekako dervil, smo hiteli po stermini doli v vas Gisshiibl, ki iraa nekaj precej čednih hiš. Rad bi bil pogledal mimo grede tudi v farno cerkev, ker smo tik mimo nje šli; pa ljudje po skončani popoldanski Božji službi menda ne ostajajo dolgo v nji, ker je bila že zaperta. Okoli vasi, ki je razstavljena po gričnati planoti, videlo se je mnogo dobro gleštanih nogradov, in kakor je po solnčnati legi kraja sofditi, zoreti mora ondukaj prav dobra kaplica. Brez postanka smo odpotovali naprej, iskaje si naj bližjega pota v dolino, katerega pa ni bilo tako lahko najti, kakor bi bil kdo mislil. Nastopili smo sicer aJ'h več, pa vsaki je peljal le navprek na kake njive ali v nograde. Poslednjič jo vbrišemo po neki senožeti kar naravnost navzdol, prekoračili snio tudi nekaj njiv in prišli tako v ravnino in kmalu tudi na vozno cesto. Lepa poslopja, obdana z mičnimi vertovi; mnogo mlinov in tovarn; mamljive gostilnice: vse to se nam je verstilo v nepretergani skupini ob cesti, ter svedočilo nam, da se nahajamo v kraji, kjer deloma stalno biva, ali kamor vsaj pogostoma zahaja omikani svet. Po drevoredib in ob gostih senčnatih perivojih prišli smo poslednjič do odlične gostilnice Mzu den drei Raben", katere lega (v okroglastem dolinskem kotlu) in okolica je neskončno prijetna, pa tudi romantična. Pred nami smo gledali na stermi višini razvalino Modling-sko; od nje tje naprej vili so se na okrog, visoki, gosto obrašeni gorski verhunci, katerih eden je nakitjen z že oinenjenim nHusarentempel-om". Mikalo me je sicer zelo iti gor, do taistega, odkjer imajo obiskovalci baje opazljivi razgled; ali deloraa visočina, deloraa pa tudi pozni čas tega ni dopustil. Toliko rajše pa bi bil okroglasto sprelepo sgrado od bližaj ogledal, da bi bil videl, kakoršno poslednje počivališče je pripravil in postavil knez Ivan Lichtenstein-ski onim hrabrim vojakom-huzarjem, ki so mu v kervavi bitki poleg Aspern-a (21. in 22. maja 1809) rešili življenje, zapadli pa s tem sami častni smerti. Mertva trupla njihova prenešena so bila lesem na zračno višino, ter v imenovanemu tempeljnu zakopana. Ker se moj namen tedaj ni dal izpeljati, ostal sem pri tovariših, in poiskali smo si na višini gostilniškega verta mičnega prostorčka, da bi se nekoliko okrepčali in tudi spočili po dolgi hoji. Ljudi se je povsod vse terlo, ki so se raznotero kratkočasili. Za gostilniškim vertom razgrinja- la se je zmerno-napeta plaainska trata s sprehajališči, kavarnami in pristavami, zelo enako Ljubljanskemu nrožniku'<; tudi ondi nahajalo se je mnogo odličnega sveta in občinstva. Ko je prišel čas za odhod, predlagal je eden zmed gg. docentov, da bi jo vdarili zopet čez hrib prek Lichtensteinske razvaline do »Brunn am Gebirge", in tam vsedili se na železnico; ali čas tega ni več dopuščal, ker se je bilo solnce že nagnilo k zapadu. Napotili smo se toraj koj naravnost proti Modling-u. Cesta pelje skoz ozko skalnato sotesko, ki je v malem to, kar je vhod iz Bleda mimo navpičnega Babjega zoba in skoz nŠtengeu v Bohinj. Ob obeh straneh se namreč vzdiguje navpično pečevje; ob desnem podnožji skalnate stene, nekoliko zvišano nad dnom doline pelje umetno napravljeno drevoredna steza, po dnu doline šumlja bistri potok, unkraj katerega se vije dobro opravljena cesta. Ob vsej poti nastavljene Sb tudi hiše in male Bvilea, ena mičnejša miino druge, res vresničena prijetnost sama, ki vabi ljudi izmed mestnega hrupa in šuma le-sem v tiho zatišje. Nikakor in nikdar ne bil pričakoval in izkal v bližini dunajski tako romantične doline, kakor je le-ta, o kateri bi človek skoraj mislil, da jo je mati narava prav na čarobni način postavila lesem v bližavo cesarske metropole, da bi zabave in okrepčanja željnim Uunajčanom stala na službo. Po pravici povem, da prehitro smo bili prehodili pečinsko sotesko. Konec taiste bili snoo tudi že v Modling^u, in šli naravnost proti kolodvoru, kjer nas je po nepozabljivo-prijetnem dnevu sprejel veselo—brlizgajoči »lukamatičk", in cefral nazaj proti Dunaju. (Dalje prih.)