Leto VIII.
Številka 4.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
I )r Danilo Majaron.
V LJUBLJANI.
Natisnila ..Narodna Tiskarna". 1892
VSEBINA.
——
1. I. Kavcnik: O pozivnih pravdah..........     97
2. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
o) K pojmu »ara" v § 908. obč. drž. zak. — Škodo, nastalo po prekršeni pogodbi všteti je v aro. (§ 908. obč. drž. zak.) — Le neodvračno, po tuji krivdi nastalo škodo je moči vtožiti..........113
b) Posest zastavne pravice najemodavčeve po §-u 1101. obč. drž. zak. — Najemodavec ne moti posesti, ako brani odnesti „invecta et illata", predno je vložil tožbo za plačilo najemščine. (§ 344 obč. drž. zak.) .   117
c) Prepoved oddati v podnajem........120
Kazensko pravo:
Zanimivejše razsodbe v obrano zakona.....121
3. Književna poročila..............124
4. Razne vesti.................126
5. Knjižnica društva „ Pravnika" ........127
SLOVENSKI PRAVNIK št. 4.
O pozivnih pravdah.
Določba §-a 65. obč. sod. r. piše. da nikdo ni upravičen siliti nasprotnika v utoževanje svojih pravic, razen v nastopnih treh slučajih: 1.) kedar se nasprotnik hvalisa, da ima proti njemu kako pravico; 2.) kedar namerava stavbo ; 3.) kedar ima do kon-kurzne mase kako tirjatev.
Ker je poslednji slučaj po konk. redu z dne 25. decembra 1868, št. 1 de 1869 drž. zak., odstranjen, ostaneta le še prva dva pozivna slučaja.
Nadalje pa je v X. poglavji obč. sod. r. ustanovljen še tretji slučaj, namreč poziv, da se podani račun odobri ali pa vlože očitki.
V nastopnem hočem razmotrivati te tri pozivne slučaje glede na vprašanja, katera so zaradi nedostatnih določeb obč. sod. reda sporna.
I. Pozivna pravda zaradi hvalisanja.
Tvarino, v tej pravdi osobito sporno razvrščujem tako-le: 1.) o pristojnosti;
2.) o pogojih tožbe in nje predmetih;
3.) o poz vanj i posestnika;
4.) proti komu se je hvalisati;
5.) o postopanji;
6.) posledice, če se naloži večno molčanje.
1. O pristojnosti.
Določba §-a 66. obč. sod. r. pravi: če se je kedo hvalisal, da ima proti tretjemu kako pravico, lahko ga le-ta pozove pri svojem lastnem, pozivateljevem sodišči . . .
Iz te določbe torej nikakor ni jasno, pri katerem pozivateljevem sodišči je hvalisalca tožiti.   Določneje izreka pravilnik
7
O pozivnih pravdah.
sodne oblasti v §-u 31. češ, da je pozivno tožbo vložiti pri onem sodišči, kjer bi bilo pozivatelja tožiti v glavni stvari.
Katero je torej tisto sodišče, ki je imata v mislih ti zako-novi določbi?
Nahajamo nazor, da je to sodišče jedino le pozivateljeva personalna instancija.1)
Toda to mnenje je videti napačno. Iz navedenih zakonovih določeb pač izhaja, da je glede pozivne pravde zaradi hvalisanja pravilo: „actor sequitur forum rei" prevrženo, da imej pozvani toženec sodišče tožitelja pozivatelja in da je za predmet pozivne tožbe vzeti predmet, ki bode tvoril pozvano tožbo, — nikakor pa iz njih ne izhaja, da je pristojna le personalna instancija pozivatelja. Prav zato pa je ozirati se tudi na pravdno stvar, na predmet hvalisanja, tako da mora dotično sodišče biti tudi stvarno kompetentno.2)
Imeti je torej v čislih vse določbe o pristojnosti glede osebe pozivateljeve in glede predmeta hvalisanja, torej propise o privi-legovanem personalnem, realnem in kauzalnem sodstvu (Gerichts-ba,rkeit), o izključni in izborni podsodnosti (exclusiver und ele-ctiver Gerichtsstand).
Privilegovano sodstvo, n. pr.: Fiskus, svetne in duhovske občine itd. (§ 14 b) jur. n.), posestniki zemljišč, vpisanih v deželni knjigi, vložiti morajo pozivno tožbo — seveda če predmet hvalisanja ne spada pod realno ali drugo izključno sodnost — pri sodnem dvoru, kateremu so podvrženi. Ako hvalisanje zadeva nepremičnino, vpisano v deželno knjigo, vložiti jo je pri sodnem dvoru deželne knjige (§ 49 a) jur. n.); ako se zakonec hvali, da ima proti sozakoncu razlog ločiti zakon, pozvati bode moral poslednji prvega pred sodnim, po smislu §-a 14. a), b) jur. n. pristojnim dvorom.3)
Izključna podsodnost, na pr.: Pozivno tožbo zaradi hvalisanja z lastninsko ali drugo4) pravico do nepremičnine pri realni instanciji dotične nepremičnine; zaradi hvalisanja proti solidarnim dolžnikom vložili bodo poslednji pozivno tožbo pri so-
*) Glej razsodbi I. in II. instancije v Gl.-Ung. št. 8862 in št. 6019.
2) Canstein, Comp. str. 52.
3) O dopustnosti take tožbe glej nižje pod 2).
4) Odločba najv. sodišča z dne 8. febr. 1876, št. 1373, Gl.-U. 6019.
O pozivnih pravdah.
09
dišči glavnega dolžnika pozivatelja, oziroma v tožbi prvoimeno-vanega tožitelja (arg. ex § 41. jur. n., ces. nar. z 12. majnika 1852, št. 112 drž zak.); zaradi hvalisanja s konkurzno tirjatvijo: pri konkurzni instanciji (§§ 126., 128., 134., 137. konk. r.); zaradi hvalisanja, da ima kedo do zapuščine volilo, tirjatev, dedni delež: pri sodišči, kjer je razprava zapuščinska (§ 37 jur. n.) itd.
Ako je za hvalisano reč pogojeno razsodišče (Schiedsgericht), tako je pozivno tožbo vložiti pri razsodišči*)
Izborna podsodnost, na pr.: Ako se A hvalisa, da ima proti B na njegovem zemljišči vknjiženo tirjatev zahtevati, onda sme B vložiti pozivno tožbo pri sodišči svojega rednega bivališča ali pa pri onem, pod katero bi spadal, ako bi na dotičnem zemljišči redno bival (§ 56 jur. n.)2) Veljajo tudi določbe o drugih v zakonu ustanovljenih izbornih podsodnostih: forum contractus3) (diffamat sme pozvati diffamanta pri svoji personalni instanciji, ali pa pri forumu solutionis); forum gestae administrationis, de-licti commissi itd.
Izvajanje nazora, da je pozivno tožbo vložiti le pri redni personalni instanciji pozivatelja, pa privede do posledic, zakonu naravnost protivnih.
Določba §-a 31. jur. n. propisuje v 2. odstavku, da je smeti pozvano tožbo, ako je pozvanec spustil se v pozivno pravdo, a jo izgubil, vložiti le pri tistem sodišči, pri katerem je tekla pozivna pravda.
Recimo, da je v X stanujoči A vložil pozivno tožbo proti B-vl zaradi hvalisanja, češ da mu pristoja lastninska pravica do .4-jevega, v zemljiški knjigi sodišča Y se nahajajočega zemljišča, pri sodišči v X B se je spustil v pozivno pravdo, prerekal na pr.: da proti njemu pozivna tožba ni dopustna, ker je v posesti prepirnega zemljišča, a je pravdo izgubil, ker posesti dokazal ni. Sedaj bi moral vložiti pozvano tožbo pri sodišči v X, kjer je tekla pozivna pravda, s tem pa bi spor reči, ki spada pod iz-
') Odločba s 30. oktobra 1867, št. 8691, Gl.-U. 2900, kateri ni protivna odločba z 2. novembra 1870, št. 12336, Gl.-U. 3933, ki zavrača pri razsodišči vloženo tožbo le zaradi tega, ker je bilo razsodišče v dotični reči nepristojno.
2) Primeri odločbo s 25. januvarija 1882, št. 775, Gl.-U. 8852.
3) Odločba z dne 15. decembra 1875, št. 13227, Gl.-U. 5561.
7*
100
ključno realno sodnost sodišča Y, prenesel k personalni instanciji toženca, a to je naravnost protivno določbi §-a 49., jur. n. ozir. just. min. uk. z dne 17. marcija 1860, št. 67 drž. zak.
Glede pristojnosti za pozivno tožbo veljajo torej vsa, glede na osebo in na predmet tožbe posamične podsodnosti ustanov-ljujoča določila pravilnika sodne oblasti. Izjemno je po §-u 66. obč. sod. r. in §-u 31. jur. n. le to, da je določbe, na osebo se nanašajoče, uporabiti na tožitelja pozivatelja, a ne na toženca po-zvanca, in da se kot pravdni predmet presumuje predmet pozvane tožbe.
2. 0 pogojih in predmetih pozivne tožbe.
Določbi §§-ov 65. in 66. obč. sod. r. ustanovljata, da je poziv dovoljen, ako se kedo hvali, da ima kako pravico proti tretji osebi. Difamant prisvajati mora si torej pravico, katera mu baje pristoja proti difamatu Ta pravica je nekak „plus" na strani difamanta, ob jednem pa nekak „minus" na strani difa-mata, v njegovem obsežji pravic. Treba torej je hvaliti se s takim pravnim predmetom, ki bi zožil difamatov obseg pravic, ako bi difamantu pristojal. Iz tega izhaja, da je pozivna tožba le tedaj uspešna, kedar se s hvalo stavi v nevarnost kaka pravica, ali nalaga nasprotniku kaka dolžnost. Če bi ne bilo tako, nego bi pozivna tožba dovoljena bila tudi tedaj, kedar, hva-lisanje ne povzročuje nikake nevarnosti za difamatov obseg pravic, onda bi „actio ex lege diffamari" degenerovala v preventivno sredstvo proti golim žalitvam in zgrešil bi se namen ter pomen te pravde, ki je v §-u 6">. obč. sod. r. natančno označen in obstoja v tem, da je smeti hvalečega se nasprotnika prisiliti, naj v t oži svoje pravice, t. j. naj se dožene, ali in koliko naj se obsežje pozivateljevih pravic zmanjša, obsežje pozvančevih pravic pa zveča.
Na tem stališči je tudi judikatura. Odločba najviš. sodišča z z dne 26. aprila 1883, št. 1277, Gl.-U. 9412 izreka, da mora predmet pozivne tožbe biti le: eine den Rechtskreis des Diffamaten beengende, bedrohende, gefahrdende, schadigende Rechtsberuh-mung. Tako tudi odločba z dne 8. julija 1884, št. 7723, Gl.-U. 10102.
Tako pa so uže označeni posamezni predmeti pozivne tožbe. Predmet jej torej ne bode hvalisanje s pravico, glede ka-
101
tere med strankama ne more biti spora, da obstoja x) ali da ne obstoja (na pr. če je difamant v kaki pravdi z zahtevkom defi-nitivno propal, a se hvali, da bode še tožil). Prav tako pozvati ne bode moči zaradi predmetov, katerim je pravna pot zabra-njena (na pr. „obligationes ex turpi causa") ali kateri so pravno nemožni. Hvalisanje s takimi pravnimi predmeti ne more ustanoviti nikake nevarnosti za pravice difamatove. Razen tega pa je tako pozvanje izključeno tudi iz precesuvalnega razloga, kajti glede teh predmetov difamatu pač ni moči nalagati, da svoje pravice provede, zato ne, ker jih provesti ne more.
Izključeno bode dalje pozivanje zaradi hvalisanja, o katerem ni gotovo, sega li v obseg difamatovih pravic, torej zaradi hvalisanja s predmetom, glede katerega nima difamat utemeljenih pravic.2) Na pr.: Med A in B je sporno, čigava je tirjatev pri C. — D hvalisa se, da je tirjatev njegova. Niti A niti B zase v pozivno tožbo ni upravičen, dokler ni rešeno vprašanje, čigava je izmed njiju terjatev; dotlej moreta tožiti le oba vkupno, ker tirjatev sedaj tvori še obema vkupno obsežje.
Hvalisanje mora biti tako, da je v konkretnem slučaji sposobno, seči v pravice difamatove. Tako na pr. ni pozivanja, ako A pravi, da ima tirjatev proti L-ju, a mu jo odpusti; ali če dolžnik na tirjanje upnikovo tirjatev plača, pa pristavi, da ne obstoja.3)
Dopustno ni pozivati zaradi hvalisanja,, češ da kaka zaveza difamantova ne obstoja,4) na pr. A se hvali, da tirjatev B-ja proti njemu ne obstoja. Zakon v §-u 65. dopušča le pozivati zaradi hvalisanja s pravicami in določa, da mora difamat svoje pravice vtožiti. V tem slučaji pa ne bi vtoževal svojih pravic, ampak le pobijal nasprotnikovo pravico. Če bi se tako pozivanje dopuščalo, potem se premene precesuvalno določene
') Prim. v kontekstu navedeni slučaj Gl.-U. 9412, kjer je difamant hvalil se s sodbo sicer ugotovljenega, a dilatorno odbitega zahtevka.
Nippel str. 216: Pozvanje ni dovoljeno, ako hvalisana pravica hva-lisalcu po zakonu pristoja, n. pr. če se sin hvali, da ima od roditeljev zahtevati, naj ga vzgojijo.
3) Odloč. z 21. januvarija 1880, št. 603, Gl.-U. 11317.
¦'<) Odloč. z 9. novembra 1886, št. 11279, Gl.-U. 11240; z 9. novembra 1876, št. 5591, Gl.-U. 6281; z 9. januvarija 1878, št. 12877, Gl.-U. 6347.
4) Nippel str. 217.
102
uloge strank. Toženec postal bi tožitelj in prevzel dokazno breme, ki po zakonu zadene nasprotnika
Pravica, s katero se difamat hvali, pristojati mora njemu, ne pa tretji osebi. Zategadelj se ne more hvalisati nezakonska mati, da je difamat oče njenemu otroku, kajti pravica v tožbo na pripoznanje očetstva ne pristoja materi, nego otroku in njej ni moči nalagati, da provede te pravice.1) Kaj pa, če se je nezakonska mati hvalila, da je difamat oče in da bode od njega zahtevala po smislu §-a 1328. obč drž. zak. pripadajočo jej odškodnino? Najvišje sodišče je z odločbo z dne 11. februvarija 1874, št. 126 Gl.-U. 5263 2) takšno pozvanje dopustilo. Toda temu se protivi to, da vprašanje ob odškodnini zavisi od predvprašanja, je li difamat oče ali ne. Ker pa mati ne more začeti očetne pravde, zato jej tudi ni moči naložiti, da provede pravico do odškodnine.
Konečno omeniti je še troje dvomnih slučajev:
Ali je dopustno pozvati: prvič zaradi eksek. prisojene tirjatve, drugič: če se zakonec hvalisa, da ima razlog za ločitev zakona, in tretjič zaradi oglašene tirjatve v konkurzu?
Glede prvega slučaja je najvišje sodišče dopustilo z odločbo z dne 16. februvarija 1886, št. 1186, Gl.-U. 10934 takšen poziv. A imel je tirjatev proti B-ju, ki je bila na zemljišči vknjižena. C kupil je zemljišče od B-ja in A je odpustil svojo zastavno pravico, a je iz zemljiške knjige ni izbrisal. D je imel proti ^4-u tirjatev. A je umrl in D dosegel je eksek. prisoditev ^4-jeve, na sedaj C-jevem zemljišči vknjižene tirjatve ter je potem del tirjatve C-ju, odpovedal, da jo mora plačati. Zaradi tega je C pozval B-ja zaradi hvalisanja. Druga in tretja instancija sta dopustili pozvanje zaradi tega, ker se z eksek. prisodbo ne pridobi posesti tirjatve.
Protivna pa je odločba z dne 13. decembra 1859, št. 13986 Gl.-U. 927. A imel je tirjatev proti C-ju in je dosegel eksek. prisoditev C-jeve tirjatve pri B-u. Pozivno tožbo B-ja proti ^4-ju je najvišje sodišče odbilo, ker se A ni hvalisal, da je upnik B-ja, torej ne, da je v kakem pravnem razmerji z njim.
') Odločba z dne 7. januvarija 1864, št. 9, Gl.-U. 1849; z dne 5. februvarija 1861, št. 968, Gl.-U. 2064; z 10. januvarija 1877, št. 8083, Gl.-U. 6347. ») Glej tudi odločbo s 26. majnika 1863, št. 3697, Gl.-U. 1730.
103
Ta odločba ne vidi se mi prava. Eksekutivna prisoditevje prisilna cesija in cesijonar stopi popolnem na mesto cedenta ter ima cessus glede svojega dolga proti cesijonarju vse tiste ugovore, katere je imel proti cedentu (§ 1396 obč. drž. zak.). Če torej tirjatev proti njemu ne obstoja, potem sega cesijonar z eksek. prisojilom v njegovo pravno obsežje, in upravičen je pozvati ga, da naj dokaže obstoj tirjatve, prav tako, kakor je bil prej upravičen pozvati prvotnega upnika, ako bi se ta hvalisal, da tirjatev še obstoja. V pozvani pravdi bode potem cesijonarju dokazati cedentovo pridobitev tirjatve, cessusu pa, ako cesijonar pridobitev dokaže, da je tirjatev preminola. Res, da v takih slučajih pozivna pravda ne bode najkrajša pot, po kateri pride cessus do svojih pravic; kajti ako je terjatev proti njemu bila uže pred prisojilom zvršilna, tako da novi upnik takoj lahko zvršilo nadaljuje, tedaj ima na razpolago opozicijsko tožbo in ugodnost, da zvršilo začasno lahko ustavi; če pa tega ni, potem mora novi dolžnik itak tožiti ga in v tej pravdi bode cessus lahko uveljavil svoje ugovore, češ da ne obstoja tirjatev. Toda načelno mu ni smeti odreči pozivne tožbe.
Glede drugega slučaja bil je nekdaj prepir o tem, je li pozvati zaradi hvalisanja, da ima kdo razlog ločiti zakon, dopustno ali ne.1)
Jeden nazor bil je, da je taka pozivna tožba iz nravnih razlogov nedopustna in da bi se z njo prejudiciralo vprašanju o ločitvi zakona samemu. Temu nazoru pa se po pravici Mikolasch (1. c.) upira, češ, da ima poziv le na tiste zakon ločilne razloge vpliv, kateri so se dogodili do pozvanja, ne pa tudi na pozneje nastale. V judikaturi najti nisem mogel nobenega sličnega slučaja.
Kar se tiče poziva zaradi oglašene tirjatve v konkur zu, onda judikatura z večine dopušča pozivati,2) ker je oglasitev prerekane tirjatve vsekakor hvalisanje, proti kateremu sme upravitelj ščititi konkurzno maso po §-u 65. obč. sod. r.; temu niso
') Mikolasch, Jurist, zv. 1, str. 86 in nasl. iz 1839. 1.
2) Odločbe z dne 28. marcija 1876, št. 3883, Gl.-U. 6074; s 7. marcija 1878, št. 788, Gl.-U. 6874, Spr. Rep.: 98; s 17. decembra 1878, št. 6757, Gl.-U. 7252; z 21. februvarija 1882, št. 1031, Gl.-U. 8893; s 1. junija 1882, št. 5108, Gl.-U. 9(304. Ne dopušča pa odločba z dne 14. novembra 1877, št. 4423, Gl.-U. 6652.
104
O pozivnih pravdah.
protivne določbe §-ov 129., 175. konk. reda, ker mora konkurzni masi biti do tega, da izzove dokaz oglašene tirjatve in se tako ne zavleče konec konkurza.
Izvajati je torej, da je pozivna tožba zaradi hvalisanja dopustna le tedaj, ako je obstoj hvalisane pravice difamantove zoper difamata negotovJ) in je pravica sposobna alterovati obsežje difamatovih previc.
3. O pozvanji posestnika.
Dv. dekret z dne 15. januvarija 1787, št. 621 lit cc) zb. pr. zak. propisuje, da posestnika ni smeti pozvati, naj dokaže pravno-veljavnost svoje posesti; da je torej pozivna tožba nedopustna proti posestniku. Ta princip je v veljavi tudi po določbi §-a 323. obč. drž. zak. Vprašanje je le, kakšna mora biti posest, da je difamant varen pred pozivno tožbo.
Odi. najviš. sodišča z dne 12. januvarija 1887, št. 15195, Gl.-U. 11403 izreka, da pozivna tožba tudi proti faktičnemu posestniku ni dovoljena, ker v pozivni pravdi ni raziskavati, je li posest pravnoveljavna, pristna, in poštena — nego mora poziva-telj nastopiti redno pravno pot, ako meni, da ima močnejšo pravico. — Ta odločba je vsekakor prava.
Če posestnika po smislu § 323. obč. drž. zak. ni moči siliti, da bi dokazal naslov posesti, potem ga tudi ni moči siliti, da bi dokazal druge kakovosti posesti, nego posestnik je zaščiten, kakor hitro dokaže, da stvar ali pravico res poseduje. Jedino, kar mu bode v pozivni pravdi dokazati, je torej to, da je posest pridobil na zakonit način (§ 312., 313. obč. drž. zak).
Isto bode moralo veljati tudi tedaj, ako je pozvanec v so-posesti s pozivateljem.
Ako je difamant zemljeknjižni posestnik nepremičnine, difamat pa naturalni posestnik, bode li pozivna tožba dopustna proti posestniku zemljeknjižnemu?
») Napačna vidi se mi odi. z dne 11. dec. 1868, št. 8773, Gl.-U. 3190, ki ne dopušča pozivne tožbe ^4-ja proti K-ju, ker bi bil le-ta pri zapuščinski razpravi po C navel tirjatev zoper vl-ja, katera po trditvi poslednjega ne obstoja več — češ, da je B navel le negotovo tirjatev, a ne take, ki brezdvomno ne obstoja.
O pozivnih pravdah.
105
To vprašanje je zavisno od vprašanja, ali obstoja zemlje-knjižna posest. To vprašanje pa je, kakor znano, v literaturi jako sporno.1) Nekateri trde, da je ni, ker ima obč. drž. zak. v §§ 321. in 322. v mislih tabularno lastninsko pravico, ne pa posesti; drugi menijo, da je pač tabularna posest, toda določbe obč. drž. zak. in določbe ces. ukaza z dne 27. oktobra 1849, št. 12 drž. zak. ščitijo le naturalno, a ne tudi tabularne posesti. Poslednji nazor, menim, je pravi, toda iz tega še nikakor ne izhaja, da ima naturalni posestnik pozivno tožbo proti posestniku tabu-larnemu. Zemljeknjižno stanje imeti je formalno resničnim, dokler ni dokazano protivje. Zategadelj ščititi bode tabularnega posestnika, če ga pozove posestnik naturalni. Najvišje sodišče2) je uveljavilo ta nazor, rekši, da tako pozvanje ni dopustno in da mora tisti teh dveh posestnikov, kdor je s posestjo drugega žaljen, nastopiti redno pravno pot.
Kako je s posestjo tirjatvenih pravic in s posestjo zastavne pravice ?
Sporno je, če po obč. drž. zakoniku obstoja takšna posest.3) Načelo mora pač biti, da je posest le takrat mogoča, ako se dotična pravica da zvrševati trajno. Tudi judikatura ni v soglasji. Odločba z dne 11. decembra 1868, št. 8773, Gl.-U. 3190, razen v opazki 1 navedenih razlogov ni dopustila pozivne tožbe proti B tudi zaradi tega ne, ker je ta v posesti dolžnega pisma, torej tudi tirjatve same. Tako tudi odi. z dne 9. aprila 1879, št. 2143, Gl.-U. 7409. Odločba z dne 26. marcija 1879, št. 3239, Gl.-U. 7387 izreka, da je možna posest zastavne pravice. Odločbi z dne 22. aprila 1879, št. 1872, Gl.-U. 7409 in z dne 7. decembra 1886, št. 12198, Gl.-U. 11287 odrekata posest tirjatveni pravici, ker je posest nekako faktično stanje, tirjatev pa premine, če se jednokrat zvrši; to isto stališče zavzema odločba z dne 16. februvarija 1886, št. 1186, Gl.-U. 10934, tudi zametujoč posest zastavne pravice. Te poslednje odločbe se pač najbolje prilegajo pojmu posesti po avstrijskem pravu.
') Glej Stubenrauch-ov komentar 6. izdaja, str. 402 in naslednje. 3) Odi. z dne 26. januvarija 1876, št. 8406, Ger. Zeitg., št. 3 de 1877. *) Stubenrauch str. 395.
106
4. Proti komu se je hvalisati?
Določba §-a 66. obč. sod. reda piše: „če seje kedo hvalisal, da ima proti tretjemu kako pravico, lahko ga le-ta pozove ..."
Z verbalno interpretacijo tega besedila pridemo do zaključka, da mora hvalisanje vršiti se proti tretji osebi, a ne proti difamatu samemu.1) Ali taka ozka interpretacija gotovo ni po smislu zakonovem. Tudi je najvišje sodišče s poznejšnjimi odločbami zavzelo protivno stališče,2) katero tako-le utemeljuje: Izraz „tretji" jednak je izrazu „kdo drugi" ; to izhaja iz nadalnjega izraza: lahko ga le-ta pozove s pozivno tožbo. Tudi ni razloga, zakaj bi te pravne dobrote tedaj ne bilo, kedar se je hvalisanje dogodilo proti pozivatelju samemu. Da to res ni tako, izhaja uže iz besedila § 65., št. 1, ki sploh veleva: „če se je nasprotnik hvalisal, da ima proti njemu kako pravico." Če bi hotel zakon pozivno tožbo poznati le za navedeni slučaj, gotovo bi ustanovil kako tako določbo. Pri tej utemeljitvi pač ne treba dalnjega razmotrivanja, da je ta nazor jedino pravi.
5. O postopanji.
Kako rešiti v pismenem postopanji pozivno tožbo, katere petit se mora strogo držati besedila v §-u 66. obč. sod. r., to določuje § 67., oziroma 68. obč. sod. r., in rešilo se bode glasilo: „ Vroča se nasprotniku, da v 30 (45, 60, 90) dneh vloži odgovor ali pa pozvano tožbo, sicer naložilo se mu bode večno molčanje." S tem rešilom položen je temelj vsemu postopanju in slučaji, kateri sedaj lahko nastopijo, so ti-le:
1. Pozvanec vloži odgovor. S tem odgovorom ravnati je po propisu §-a 70., št. 1 tako, kakor z vsakim drugim odgovorom. Vrste se torej pravdni spisi, vrši zapis spisov, interlokut, dokazovanje in konečno izreče se sodba.
Ako se z razsodbo odbije zahteva pozivne tožbe, potem pozvancu ne treba provajati hvalisane pravice in pozivatelju ne preostaje drugega, nego nastopiti redno pravno pot. Ako pa se
') Tako odločba z dne 18. majnika 1883, št. 3145, Gl.-U. 9439.
*) Odločbi z dne 7 decembra 1886, št. 2198, Gl -U. 11287 in s 26. majnika 1886, št. 5386, Gl.-U. 1104; z 9. junija 1876, št. 4168, Gl.-U. 6176; s 5. novembra 1880, št. 12427, Gl.-U. 8805.
O pozivnih pravdah. 107
tožbeni zahtevi ugodi, potem določiti je v razsodbi ob jednem rok, v katerem je hvalisane pravice provesti, t. j. vložiti pozvano tožbo. Če tožbe v tem roku ne vložiš, potem nastopi eksekucija, t. j. tožitelj prosi, da se na podlogi razsodbe naloži tožencu večno molčanje.
V tem opisanem postopanji važna so ta-le vprašanja: d) Kake ugovore ima pozvanec proti pozivni tožbi?
b) Kak rok za vložitev pozvane tožbe je določiti v razsodbi?
c) Kako je prositi, naj se naloži večno molčanje in kako naložiti je?
Ad a:
Zakon veleva v §-u 68., da je pozvancu naložiti, „dass er die Beruhmung beantworten solle", in v §-u 70. propisuje, da je z odgovorom postopati prav tako, kakor z vsakim drugim odgovorom, t. j. da je uvesti prav tisto postopanje, kakor v vseh drugih pravdah.
Iz tega pa izhaja, da pozvancu pristojajo vsi tisti ugovori, kakeršni sploh vsakemu tožencu. Ima torej ugovor nepristojnosti, litispendencije (ozir. rei in judicium deductae), rei judicatae, dalje pa tudi meritorne ugovore na pr., da se nikdar hvalisal ni, da tožba ni dopustna, ker je v posesti hvalisane pravice, ali ker hvalisana pravica ne more biti predmet pozivne tožbe itd.
Ad b:
V literaturi') in judikaturi2) nahaja se dosledno nazor, da je za vložitev pozvane tožbe določiti rok § 69. obč. sod. r., torej 30, 45, 60, 90 dnij. Meni vsaj ni znan niti pisatelj, niti ne vem navesti judikata za kak drugi nazor.
Ta nazor pa se mi vidi vreden pomislekov. Naglašal sem uže, da je pozivna pravda cesto samostojna in je glede nje uporabljati vsa splošna določila o postopanji. Tedaj mora se tudi razsodba ravnati po propisih za stadij razsoje. Namen pozivni pravdi je ta, da izzove nasprotnika, naj provede svoje pravice, torej je razsodba, ki se izda, razsodba „ad praestandum factum". Za ta slučaj pa določa zakon v §-u 300 obč. sod. r., da naj sodnik
1) Fuger-Wessely str. 113; Nippel I. zv., str. 226; Ullman str. 367 ; C a n s t e i n Comp. str. 179.
2) Odločba z dne 16. septembra 1862, št. 6133, Gl.-U. 1559 naravnost izreka, da je ta rok procesuvalen.
108
0 pozivnih pravdah.
po svojem preudarku določi rok; sodnik bode na ta način določil, v katerem roku naj pozvanec vloži pozvano tožbo.
Zakon ne določa, da bi bilo v razsodbi izreči rok §-a 69. obč. sod. r., nego iz tega §-a in §-a 68. obč. sod. r. izhaja, da rok 30, 45, 60, 90 dnij velja le za slučaj, če pozvanec takoj na pozivno tožbo vloži pozvano tožbo. Uporabljati po § 437. obč. sod. r. dopustno analogijo, pa tu ni utemeljeno, zato ne, ker je slučaj uže v zakonu, v §-u 300 ibid. določen.
Nižje pokažem, da je pozivno postopanje na deželi ustno, in velja določba §-a 69. obč. sod. r. le za pozivne pravde po pismenem postopanji. Tedaj pa za razsodbe v postopanjih prve vrste ni moči uporabljati propisov, kateri določajo roke za procesu-valni stadij v pismenem postopanji.
Ad c:
Kakor sem omenil uže pod a), prošnja, naj se naloži večno molčanje, zvršilo je razsodbe. Ker pa je zvršila prositi s prošnjo, tedaj je tudi tu sama prošnja dovolj. Tako Fuger-Wessely str. 113, Nippel I. z v. str. 227, Ullman str. 367, Herbst v nJurist"-u zv. 16, str. 26. Canstein pa v svoji knjigi „Lehrbuch des osterr. Civil-processrechtes" zv. II., str. 102 in Comp. str. 179, zahteva prošnje za kontumaciranje, inrotulacijo in potem kontumačno razsodbo. Ni ga pa videti razloga, ki bi utemeljeval ta nazor.
2. Ako pozvanec ne vloži odgovora, nego takoj pozvano tožbo, potem je glasom §-a 70. odst. 2. s to tožbo ravnati prav tako, kakor z vsako drugo tožbo. Kaj se mora zgoditi z uvedenim pozivnim postopanjem, tega zakon ne določa.
Na prvi hip videti je, da je postopanje s tem končano in da pozivna tožba postane adneks pozvane pravde.
Toda to ni tako.1) Učinek pozivne tožbe je alternativen. Ne da bi se provedla cela pravda, doseže se namreč lahko namen tudi uže poprej s tem, če nasprotnik vloži pred razsodbo pozvano tožbo. Jedino zaradi le-tega učinka pa vender pozivna pravda ne more izgubiti samostalnega svojega značaja. Strankama ostanejo vse procesuvalne pravice in njima je prepustiti,
>) Primerjaj odločbe z dne 7. decembra 1886, št. 12198, Gl.-U. 11287; z 28. julija 1886, št. 8961, Gl.-U. 11124; s 3. novembra 1887, št. 11263, Gl.-U. 11817.
109
kaj hočeta početi s pozivno tožbo. Zahtevati smeta, da se zasnovano postopanje zaključi. Pozvanec sme — seveda, ako je ruk še odprt — vložiti odgovor, pozivatelj pa lahko prosi inro-tulacije, če odgovora ni. V poslednjem slučaji ne bode razsoje glavne stvari, ker je pozvanec s tem, da je vložil pozvano tožbo, submitiral in šlo bode le za troške. Da odgovor ni izključen, izhaja najbolje iz določbe §-a 68.: „die Beruhmung beant\vorten, allenfalls seine Klage einbringen". — Torej ne: „entweder — oder", ampak eventuvalno. Ugovori proti pozivni tožbi niso konsumovani, če se vloži pozvana tožba, vsaj vsi ne. Lehko pozvanec prostovoljno vloži pozvano tožbo in se pozivni tožbi upira, češ, da se hvalisal ni, ali pa, da je v posesti dotične pravice in da ga nasprotnik zato ni smel izzvati. Da z vloženo pozvano tožbo pozivno postopanje ni uže končano, to razvidi se sosebno, kedar gre za troške pozivne pravde. Do razsodbe na pozvano tožbo ni moči odložiti izreka o teh troških, zato ne, ker pozivatelj lahko pozivno pravdo, torej tudi nje troške dobi, a pozvano pravdo in troške zastran nje pa izgubi, in ker v pozvani pravdi ne sodi vedno isto sodišče, kakor o pozivni (§ 31. odst. 2. jur. n.). Če obči sodni red, kakor sem preje omenil, o tem vprašanji nima nikakih določil, to nič ne de, kajti tukaj ravna se postopanje po občih določilih sod. reda.
3. Če pozvanec ne vloži niti odgovora, niti pozvane tožbe, potem naj pozivatelj prosi inrotulacije, in nato se s kontumačno razsodbo (*j 71. obč. sod. r., dv. dekr. z dne 15. januvarija 1787, št. 620 lit /) zb. pr. zak.) naloži večno mol. čanje. Prav tako bode postopati, ako je pozvanec vložil samo pozvano tožbo, potem pa od nje odstopil;x) ali pa, če pozvana tožba ne obsega vseh dejanskih okolnostij pozivne tožbe, glede izpuščenih okolnostij.2)
Ta slučaj, kako naložiti večno molčanje, proti ven je slučaju pod c) kjer se večno molčanje naloži z odlokom. Toda le navidezno. V slučaji pod c) je eventuvaliteta, da se naloži večno molčanje, izrečena uže z razsodbo, tu pa še ne, nego petit tožbe je še nerešen. Ker pa od petita tožbe: „da mora nasprotnik
') Odločba z dne 20. februvarija 1884, št. 1934, Gl.-U. 9896. 2) Odločba z dne 24. junija 1884, št. 7174, Gl.-U. 10085.
110
0 pozivnih pravdah.
provesti svoje pravice, sicer se mu naloži večno molčanje" (§ <>5. obč. sod. r.) — ostane le še poslednji del, moči je tudi le-tega vspre-jeti v razsodbo. Razlika je torej leta, da je v tem slučaji razsodba ob jednem zvršilo in da zvršilo odpade.
3. Nadalnje vprašanje je, kakšno je postopanje v pozivni pravdi?
Iz določeb §-a 67. in nastopnih §§ izvajati je, da je postopanje zgOl pismeno, bodi si pri sodnem dvoru, bodisi pri okrajnih sodiščih.
Literatura ni v soglasji. Canstein zahteva zgol pismeno postopanje, Nippel (zv. I. str. 221, 222) inUllman (str. 366, 367) pa pravita, da je postopanje na deželi ustno.
Judikatura omahuje, vender pa je z večine za ustno postopanje na deželi Izključno pismeno postopanje veleva odločba z dne 14. novembra 1882, št. 13319, Gl.-U. 9182; za ustno postopanje pa so odločbe z dne 15. septembra 1874, št. 9895, Gl.-U. 5468, s 23. majnika 1876, št. 5309, Gl.-U. 6153; s 4. aprila 1883, št. 3676, Gl.-U. 9373 odi. višj. dež. sodišča Graškega v „Slov. Pravniku" št. 7 de 1891, str. 216; (katera zadeva sicer poziv po §-u 72. obč. sod. r., a velja tudi tukaj); odločba z dne 30. oktobra 1889, št. 12301, „Ger. Halle" št. 1 de 1890.
Meni se vidi, da je jedino pravilno, če se na deželi uvede ustno postopanje in se za to sklicujem na razloge I. instan-cije navedenega slučaja v „Slov. Pravniku".
4. Različno je tudi mnenje, kedaj je uvesti ustno postopanje, ali takoj na tožbo, ali pa še-le potem, ko je podan uže odgovor. Poslednje izreka odločba z dne 16. februvarija 1882, št. 1659, Gl.-U. 889, izrecno propisujoč, da je tožbo rešiti strogo po §-u 69. obč. sod. r. in še-le potem, ko je vložen odgovor, določiti, kakšno bodi nadalnje postopanje. Ta nazor izražen je tudi v omenjenih odločbah Gl.-U. št. 5468 in 6153.0, Drugače pa je v slučaji Gl.-U. 9373 uže za odgovor določil se narok. Le-to vidi se mi pravo in dosledno ter tudi zastran tega kažem na omenjeno odločbo v „Slov. Pravniku". Rešilo pozivne, pri okr. sodišči vložene tožbe bode torej: Na to tožbo določuje se narok v redno ustno obravnavo . . . itd. z dodatkom, da naj toženec
») Glej tudi Levčeve „Obrazce" št. 120.
111
pri naroku na tožbo odgovarja, ali pa dotlej vloži pozvano tožbo (prej navedena odi. v „Ger. H." št. 1 de 1890).
5. Potem je vprašanje, sta li dopustna tudi sumarno in baga-telno postopanje. Temu vprašanju pritrjuje Ullman str. 366, češ, da pozivno tožbo zavrača določba §-a 31. jur. n. pred sodišče, pristojno za pozvano tožbo in iz tega izhaja, da je kakovost pozivnega postopanja presojati po tem, kakeršno bodi postopanje na pozvano tožbo.
Ta nazor vsekakor sega predaleč, kajti z določbo zastran kompetence izreka se le, pred katero sodišče spada tožbeni predmet glede na osebo tožencevo, predmet in kraj, ne pa tudi, kako je postopati; pristojnost in postopanje sta strogo ločena.
Določba §-a 31. jur. n. torej ne dokazuje tega, in dopustnost sumarnega ali bagatelnega postopanja presojati je le po določilih, ki so ustanovljena za ti postopanji. Sum. patent v §-u 2. propisuje, da je moči to postopanje uvesti tudi glede drugih predmetov, ako tožitelj v tožbi ponudi, da namestu njih sprejme denarno svoto; § 1., št. 2 bag. post. pa piše, da je to postopanje dopustno, če je tožbena zahteva sposobna za alternativen zahtevek denarne svote, ali pa če tožitelj v tožbi ponudi, da denarno svoto sprejme kot odpravščino. Iz tega pa izhaja, da se mora predmet tožbe dati tudi premeniti v denar. Predmet pozivni tožbi določen je v §-u 65., št. 1 obč. sod. r. in to kot pravica, nasprotnika prisiliti, da provede svoje pravice; le nekaka pro-cesuvalna pravica je torej, ne pa materijalna pravica; kot pro-cesuvalna pravica pa se v denar premeniti ne da Če pa tožbeni predmet ni zahteva plačila ali porabne stvari sploh, potem je nedopustno sumarno *) in tako tudi bagatelno postopanje, in tako ti dve postopanji uporabni nista na pozivno pravdo.
6. Posledice naloženega večnega molčanja.
Ako je pozvancu naloženo, da mora večno molčati, potem je za vselej prekludovano vtoževanje pravice, s katero se je kedo hvalil, in ako bi jo vender vtožil, postavi pozivatelj proti tožbi „exceptio rei judicatae". Ta posledica naloženega večnega molčanja ni dvomna.
») Odločba z dne 30. oktobra 1883. št. 1263B, Gl.-U. 9623.
112
Vprašanje pa je, ima li naložitev večnega molčanja tudi kaj vpliva tedaj, če pozvanec hvalisanje z isto pravico nadaljuje?
Nippel pravi v svojem komentaru str. 229, da je pozi-vatelj upravičen, nasprotniku pod globami prepovedati nadalnje hvalisanje, ker mu ne more biti vse jedno, ali pozvanec nadaljuje hvalisanje. V naloženem večnem molčanji bi torej tičala tudi prepoved nadalnjega hvalisanja in ako pozvanec to prepoved prekrši, nastopijo takozvane kazni za nepokorščino.
Ta nazor obuja pomislekov. Rekel sem uže, da je pozivni tožbi namen ščititi obsežje svojih pravic proti pretenzijam nasprotnika, in temu namenu prikladno formulovan je v §-u 66. obč. sod. r. njen petit, glaseč se, naj se nasprotniku naloži, da provede svoje pravice, tako da je to „actio ad praestandum factum". Če nasprotnik tega ne stori, potem nastopi eksekucija, ki je v to posebno ustanovljena in obstoja v tem, da se nasprotniku naloži večno molčanje, t. j. da hvalisanih pravic ne more nikdar več provesti. Tako je dosegel vse, kar je s pozivno tožbo nameraval in kar mu ta podaje; zavaroval je popolnem svoje pravno obsežje in nevarnosti ni več, da bi z istim hvali-sanjem mogel nasprotnik alterovati njegove pravice. Če pa z nadalnjim hvalisanjem pozvanec ne poseže več v njegovo pravno obsežje, potem tudi ni nikake eksekucije več, kajti eksekucija je le pripomoček, priti do iztoženih pravic. Če bi se zvršilo zaradi tega dopuščalo, potem pozivno postopanje, kakor sem uže poprej pod odst. 2) omenil, zopet degeneruje v sredstvo proti golim žalitvam. Jedino kar pozvanec, nadaljujoč hvalisanje, more pozivatelju oškodovati, to je njegov kredit, ali pa njegov ugled. Proti poslednjemu pa obči sodni red nima pomočka, to je brez-dvomno. A kredit je le interes, katerega § 65. obč. sod. r., govoreč le o pravicah, ne varuje.
/. Kavinik,
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
113
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) K pojmu „ara" v § 908. obč. drž. zak. — Škodo, nastalo po prekršeni pogodbi všteti je v aro (S 908 obč. drž. zak.). — Le neodvračno, po tuji krivdi nastalo škodo je moči vtožiti.
S tožbo de pr. 26. novembra 1889, št. 28.048 zahteval je tožitelj Franc Gr. od toženca Martina R., da mu mora plačati polovico dvakratne are 400 gld. v znesku 200 gld. in odškodnino za izgubljeni dobiček v znesku 80 gld., ker je kupno pogodbo na izročitev 54 meterstotov jezic po 21 gld. za 100 kg prekršil, ne iz-ročivši mu dogovorjenega pogodbenega predmeta.
Mestno del. okrajno sodišče Ljubljansko je tožbeni zahtevi ugodilo in toženca obsodilo, da mora tožitelju plačati polovico dvakratne are v znesku 200 gld. s pr., toda le pod tem pogojem, da tožitelj priseže dopolnilno prisego, »res sta se s tožen-»cem tako dogovorila, da mora tožitelj jezice v Ljubljano priskrbeti, »in toženec se je razun tega zavezal, da bode preskrbel na svoje troške vozove«, — potem odškodnino za izgubljeni dobiček v znesku 54 gld. s pr. in 26 gld. s pr., pa le, če tožitelj priseže dopolnilno prisego o tem »da je res on po dne 25. oktobra 1889 prodal 80 »meterstotov jezic Josipu B., trgovcu v P. po 22 gld. za 100 kg« oziroma glavno prisego o tem »da se je tožitelj res z Josipom B. »tako pogodil, da Josip B. ni zavezan blaga sprejeti, ako bi mu ne »mogel izročiti vseh 80 meterstotov«.
Razlogi.
Obe stranki priznata, da je dne 25. oktobra 1889. 1. tožitelj s tožencem sklenil ustno kupno pogodbo, po kateri naj bi toženec izročil tožitelju 54 meterstotov jezic za dogovorjeno ceno 21 gld. pri vsakih 100 kg, in da je dal tožitelj tožencu pri sklepu pogodbe 200 gld. gotovega denarja. Tudi priznata obe stranki, da toženec tožitelju ni izročil jezic, a da mu je 200 gld. vrnil. Tožitelj trdi, da je toženec pogodbo brez razloga in svojelastno prelomil, in da je zaradi tega upravičen tirjati od toženca dvakratne are in odškodnine za izgubljeni dobiček. Vprašanje je torej,  ali je toženec po-
8
114
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
godbo brez razloga popolnoma svojelastno prelomil. — Proti trditvi toženčevi dokazal je tožitelj s pričo Antonom Dr., da se je toženec zavezal jezice priskrbeti v Ljubljano in da je tožitelj tožencu obljubil jezice prevzeti, kakor hitro bode dobil v to potrebne vreče. Tožitelj je tako o tej okolnosti na polovico svojo trditev dokazal, dopustiti je torej o tem dopolnilno prisego tožitelju. Ako tožitelj dopolnilno prisego položi, ni dvomiti, da je toženec pogodbo samolastno prelomil, ker je tudi po pričah popolnem dokazano, da je toženec jezice uže pred 5. novembrom 1889 naprej prodal. Toženec bi moral jezice priskrbeti v Ljubljano in ako bi jih tožitelj ne prevzel, moral bi ga v to prisiliti pravdnim potom. Jasno je torej, da je toženec samolastno pogodbo razrušil, in tožitelj je upravičen , da od toženca tirja sprejeto aro v dvakratnem znesku. — Toženec sicer ugovarja, da mu tožitelj zneska 200 gld. ni dal kot aro, nego na kup; trdi pa ne in niti dokazati ni ponudil, da bi se s tožiteljem glede plačanega zneska 200 gld. posebno pogodil; a zato je plačani znesek po smislu § 908. obč. drž. zak. smatrati za are. Na podlogi teh okolnosti je torej utemeljen pogojni izrek, ki se tiče zahteve, da je plačati polovico dvakratne are. — Tožitelj tirja dalje od toženca odškodnine za izgubljeni dobiček, katerega bi bil napravil, ako bi mu toženec jezice izročil, in sicer pri vsakem meterstotu 1 gld., tedaj pri 80 meterstotih 80 gld. Tožitelj v dokaz temu trdi, da je tedaj, ko je s tožencem sklenil kupno pogodbo glede jezic, prodal kupljene jezice in še druzih 26 meterstotov jezic, vkupej 80 meterstotov Josipu B., ter se ž njim tako pogodil, da mu bode Josip B. plačal za 100 kg po 22 gld., ako mu proda najmanj 80 meterstotov in da Josip B. ni zavezan blaga vzeti, ako bi mu tožitelj ne mogel izročiti vseh 80 meterstotov. Ker mu pa toženec ni izročil kupljenih 54 meterstotov, zato Josipu B. tudi on ni mogel izročiti drugod kupljenih 26 meterstotov in je imel zaradi tega izgube pri dobičku 80 gld.; to izgubo je toženec zakrivil. Te okolnosti dokazal je tožitelj po priči Josipu B., in mora tožitelj tedaj dopolniti ta dokaz 7. dopolnilno prisego. Ako tožitelj z dopolnilno prisego dokaže, da je toženec razrušil samolastno kupno pogodbo in ako priseže tudi zadnje omenjeno dopolnilno prisego, tedaj bode tudi tožitelju priznati povračilo odešlega dobička, ker ni mogel Josipu B. izročiti od toženca kupljenih 54 meterstotov jezic, to je znesek 54 gld. — Priznati bode pa tožitelju tudi še nadaljno od-
115
škodnino v znesku 26 gld. glede drugod kupljenih 26 meterstotov jezic, ako dokaže, da sta se z Josipom B. tako pogodila, da Josip B. ni zavezan blaga sprejeti, če mu tožitelj ne bi mogel izročiti vseh 80 meterstotov jezic.
Proti tej razsodbi vložil je toženec apelacijo in višje dež. sodišče v Gradci je z razsodbo z dne 6. oktobra 1891 št. 21.112, potrdivši pogojno obsodbo toženca v plačilo polovice dvakratne are v znesku 200 gld., brezpogojno odbilo tožbeno zahtevo zastran odškodnine za izgubljeni dobiček v znesku 80 gld.
Razlogi.
Toženčeva apelacija, naperjena proti razsodbi glede plačila polovice dvakratne are, je povse neutemeljena. Po § u 908. obč. drž. zak. domnevati je, da je tožitelj pri sklepu pogodbe dal tožencu znesek 200 gld. za aro. Toženec moral bi dokazati protivje, a tega ni storil. Toženec hoče sicer z glavno prisego dokazati, da je tožitelj, ko je dal 200 gld. izrecno rekel, da ta znesek da »na kup« ; toda priča Jakob Sr. je s prisego potrdil, da je toženec, ko je 5. novembra 1889 vračal tožitelju teh 200 gld. rekel, da vrne aro, ako bode vsega oproščen in ako ga ne bode tožil. Z ozirom na to pričevanje, da je toženec vročeni znesek 200 gld. tožitelju sam kot aro imenoval, ni moči več dopustiti dokaza z glavno prisego o to-ženčevi trditvi. Dalje trdi toženec, da je tožitelj znesek 200 gld. nazaj vzel brez ugovora ter se s tem odpovedal pravici zahtevati dvakratni znesek. Toda iz tega, kar toženec v svojem odgovoru na tožbo trdi, ni moči še izvajati, da bi se tožitelj odrekel svoji zahtevi, nego hotel je najprej, in to je popolnem umevno, dobiti svojo aro nazaj. Toženec pa tudi sam pravi, da mu je tožitelj takoj rekel, da bode vse vtožil, kar od njega zahtevati sme. Soglasno s tožiteljevo trditvijo pa je tudi priča Jakob Sr. potrdil, da je tožitelj izjavil, on vzame 200 gld. le na račun, a toženca bode še na odškodnino tožil. Toženčeva krivda pa je, da se pogodba ni izpolnila; to izhaja uže iz tega, daje on jezice drugam prodal, ne meneč se za določbo čl. 343 in 356 trg. zak. Pogojno razsodbo glede te zahteve bilo je tedaj potrditi. — Ne tako glede zahtevane odškodnine za izgubljeni dobiček. Trgovski zakon razun člana 285 — kateri pa tu nima uporabe — ne določa posebnega glede are. Odločuje tedaj  obči državljanski zakonik.  Po § u 908. obč. drž. zak.
8*
116
sme pa stranka, katere ne zadene nobena krivda, aro nazaj tirjati in sicer v dvakratnem znesku; ako se pa s tem zadovoljiti noče, sme zahtevati, da se pogodba izpolni, in če to ni več mogoče, da se odškoduje za to. Tega zakonitega določila pa ni smeti tako tolmačiti, da bi stranka, katere ne zadene nobena krivda, poleg dvakratne are smela vrhu tega zahtevati še odškodnine. To bi uže bilo protivno §§-om 1323. in 1324. obč. drž. zak. Le ako škoda presega dvakratno aro, ni nikdor dolžan zadovoljiti se ž njo, nego more polne odškodnine tirjati po smislu §§ 1323. in 1324. obč. drž. zak., vender si pa mora sprejeto aro všteti. Soglasno s tem določuje tudi čl. 284 trg. zak., da je pri dogovorjeni konvencijonalni globi še vedno moči odškodnine tirjati, kolikor škoda presega dogovorjeno globo. Tožitelj pa sam svojo škodo ceni le na 80 gld., torej je z dvakratno aro popolnem pokrit in ne more nič več zahtevati. Ne glede na to pa tožitelj tudi dokazal ni, da ima po prelomljeni pogodbi 80 gld. škode. Glede onih 26 meterstotov jezic, katere se je tožitelj zavezal priskrbeti Josipu B. poleg 54 meterstotov, od toženca kupljenih, ne zadene toženca nikako povračilo. Ce se je tožitelj zavezal, da Josipu B. priskrbi več pego 54 meterstotov jezic, tega nikakor ni mogel storiti na to nevarnost tožen-čevo, kateri v to ni privolil. A tudi glede 54 meterstotov ni dokazano, da bi tožitelj škodo trpel, ker je toženec pogodbo prekršil. Iz tega, da je tožitelj v istem času, ko je s tožencem kup sklenil, Josipu B. jezice za 1 gld. vsakih 100 kg. dražje prodal, ne izhaja že, da je tožitelj imel škode 54 gld., ker mu toženec ni jezic priskrbel. To bi le tedaj bilo moči trditi, ako bi ta izguba bila v vzročni zvezi s krivdo toženčevo in bi tožitelj ne mogel za Josipa Baumana drugod jezic dobiti po 21 gld. 100 kg. Tega pa tožitelj niti ni trdil, še manj pa dokazal. Le neodvračno škodo, nastalo po tuji krivdi, moči je vtožiti. A po pričah je dokazano, da bi si tožitelj v istem času jezic še ceneje, nego po 21 gld. 100 kg. drugod lahko priskrbel. On ne more torej od toženca zahtevati nobene odškodnine. Tožbeno zahtevo zastran odškodnine bilo je torej odbiti brezpogojno.
Najvišje sodišče je na tožiteljevo revizijo z odločbo z dne 7. januvarija 1892, št. 14991 potrdilo višjesodno razsodbo brez daljnih razlogov.
117
b) Posest zastavne pravice najemodavčeve po §-u 1101. obč. drž. zak. — Najemodavec ne moti posesti, ako brani odnesti „invecta et illata", predno je vložil tožbo za plačilo najemščine. (Š 344. obč. drž. zak.).
A imel je v hiši najemodavke B sobico v najemu, katero je odpovedal za 18. oktobra 1891. 1. Ker je bil z najemščino še nekaj na dolgu, dovolila mu je najemodavka plačilni rok do 1. novembra 1891. 1. A se je preselil dne 18. oktobra 1891. in vzel je vse svoje reči saboj, razun jednega samega kovčega, v katerem je bilo spravljenega nekaj perila, obleke, knjig in drugih potrebnih stvarij. Po ta kovčeg, rekel je gospej B, poslal bode ta ali drugi dan postreščka. B je bila s tem zadovoljna in dala prestaviti kovčeg v svoje stanovanje. Ko pa pride drugi dan A s postreščkom po kovčeg, brani se B izročiti ga Au, češ, dolžan jej je še najemščine in ona ne bode pustila stvari, katere smatra za zastavljene sebi, prej odnesti iz svojega stanovanja, predno jej ne poplača A svojega dolga.
A smatral se je po tem ravnanji najemodavke B motenim v zadnji dejanski posesti kovčega ter v tem smislu vložil tožbo proti gospej B.
Zgoraj povedano faktično podlogo pripoznali sta obe stranki, ne da bi kaj prerekali, tako, da je tu šlo jedino le za juristično kvalifikacijo tega slučaja.
Ljubljansko mestno del. okr. sodišče odbilo je tožbeno zahtevo z odlokom z dne 25. novembra 1891, št. 25.218 iz razlogov:
Tožitelj sam navaja, da je dne 18. oktobra 1891 zapustil in izročil toženki stanovanje, katero je imel pri njej najeto. Navaja dalje, da je pustil v izročenem stanovanji kovčeg. Po določbah §§'ov 3'4- 'n 315- obč. drž. zak. da se iz tega posnemati, da je prišla toženka v posest stanovanja in tam ostalega kovčega. To-žiteljeve trditve pa, da mu je toženka obljubila, izročiti mu drugi dan kovčeg — tej trditvi toženka ugovarja, da je obljubil tožitelj plačati zaostalo najemščino, kedar se preseli — ni smeti jemati v po-štev tu, ko je razgovor le o zadnji dejanski posesti in njenem motenji. Uže zaradi tega bilo je tožbeno zahtevo odbiti in ne glede na to, da more toženka po smislu §-a 1101 obč. drž. zak. zaradi zaostale najemščine uporabljati svojo zakonito zastavno pravico,
118
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
kedarkoli le hoče, in torej odreči zahtevano izročitev zastavljenega kovčega.
V rekurzu, kateri je proti odloku I. instance vložil tožitelj, na-glašal je: i.) toženka ni mogla pridobiti posesti kovčega, ker jej tožitelj s tem, da ga je z njenim dovoljenjem pustil v stanovanji, njej ni hotel izročiti posesti in ker ona ni imela namena, stvar obdržati kot svojo (§ 309. obč. drž. zak.); če se je pustil kovčeg v stanovanji toženke, to ni imelo drugih nasledkov, nego da se je med njo in tožiteljem sklenila varovalna pogodba po smislu § 957. obč. drž. zak.; in tako je tu uporabljati le §§-e 958., 318., 319., 961. in 962! 1. c, ne pa §-a 314. in 315. ibid.; imela je toženka torej kovčeg v svoji detenciji samo kot nadomestnica A-a. in v njegovem imenu, a po tem ni ponehala .4-ova posest (§ 318. 1. c). — 2.) tudi se ne more sklicevati B na § 1101. obč. drž. zak., ker ta zakonita določba •— in to se tudi razvidi iz dvornega dekr. z dne 3. novembra 1819, št. 1621 zb. pr. zak. — najemodavca res privoljuje zastavno pravico (na noben način pa pravice do retencije), toda samo pri tistih stvareh najemnikovih, katere se nahajajo za časa tožbe še v najetem stanovanji; po razsodbi najviš. sodišča z dne 27. julija 1875, št. 8131, G.-U. 5810 je najemodavcu, če hoče zvrševati svojo zastavno pravico, neizogibno potreba vložiti tožbo, da tega toženka ni storila; in v retinovanem kovčegu so shranjene tako stvari (neizogibno potrebna obleka, perilo itd.), katerih ni smeti zarubiti. — 3.) toženka je dovolila za plačanje dolžne jej najemščine rok do 1. novembra 1891. 1.; ona je bila dne 18. oktobra 1891., ne da bi omenila svojih zastavnih pravic, s tem zadovoljna, da se pošlje še isti ali pa drugi dan postrešček po kovčeg iz sobice; s tem se je ona brez pridržka odpovedala vsem svojim zastavnim pravicam, katere je morebiti imela dote stvari, torej so te pravice preminole in ona ne more več iz kakega razloga koli se braniti, da ne bi kovčega ^4-u izročila (§ 371. obč. drž. zak.) — 4.) naposled se je kovčeg s tem, da ga A z voljo najemodajavke ni takoj saboj vzel, nego pustil v stanovanji z izraženim in od />-e sprejetim namenom, da ga bode dal odnesti ali še isti ali pa drugi dan, izločil iz vrste stvarij, ki se imenujejo »illata et invecta«; toženka torej ni zvrševala svoje domišljene zastavne pravice pri kaki »res illata«, pač pa pri stvari, katera je bila izročena njenemu var-
119
stvu, a se nahajala še vedno v posesti tistega, kateri jo je bil njej izročil v hranitev.  In to je bilo motenje posesti.
Višje dež. sodišče v Gradci odbilo je z odločbo z dne 30. decembra 1891, št. 12.316 ta rekurz ter potrdilo odlok prvega sodnika, sklicevaje se na njegove razloge in uvaževaje, da se ne nahaja tožitelj po svojih samih navedbah v dejanski posesti kovčega, torej ni bilo moči motiti ga v tej posesti; potem uvaževaje, da pristoja najemodavcu zastavna, v §-u 1101 določena pravica na premičnine, katere je prinesel najemnik seboj v najeto stanovanje, še predno se vloži tožba glede najemščine in predno se zastavno popisujejo premičnine, torej najemodavec ne moti nikakor posesti, ako brani pred vloženo, najemščine se tičočo tožbo odnesti »in-vecta et illata«.
A vložil je izvanredni revizijski rekurz, v katerem se je skliceval na svoj prvi rekurz in še poudarjal: 1.) obe višji instanci dodeljujeta nasprotnici posest do kovčega zaradi §-a 314. in 315. obč. drž. zak. A uže to, ker je pustil A z dovolitvijo gospe B kovčeg v stanovanji in je ona njegovo izjavo, da ga bode dal kmalu odnesti po postreščku, na znanje vzela, to dokazuje dovolj, da ni imela »animus rem sibi habendi« (§ 309. obč. drž. zak.), da torej ni pridobila nobene posesti. A kovčega tudi derelinkviral ni ; kovčeg v tujo posest ni prišel, izgubil ga pa tudi ni nihče, torej po §-u 349. ibid. posest A-a. ni ponehala, pač pa se je nahajal on še vedno v zadnji dejanski posesti kovčega (cf. § 352. 1. c). Toženka je stvar samo detencovala, bila je samo imeteljica (detentor), a ne posestnica. Ona po §-u 318 obč. drž. zak. tudi ni imela nobenega pravnega temelja za posest. Uže v apelacijskem rekurzu se je dognalo, da sta sklenila B m A samo varovalno pogodbo. Po tem B ni pridobila niti lastnine, niti posesti (§ 958 1. c), oboje je ostalo A-u; ona je bila po §-u 348. ibid. zavezana, da kovčeg ^4-u, ki ga je dal njej v shrambo, zopet izroči na vsakratno njegovo zahtevo. Ako se brani, to storiti, prisvoji si brez pravice posest in moti s tem zadnjo dejansko posest tožiteljevo. — 2.) da je toženka izgubila svojo zastavno pravico do kovčega, dokazalo se je uže v prvem rekurzu. Obe stranki sta soglasno priznali, da je dobil tožitelj za plačilo najemščine rok do 1. novembra 1891. Dne 18. ozir. 19. X. 1891 najemščina še ni zapadla v plačilo in je ne bi bilo smeti tožbenim potom iztirjati. Torej ni po smislu in po besedilu §-a 1101.
120
obč. drž. zak. in zgoraj napominanega dvornega dekreta smeti izvrševati zastavne pravice. Besed: »katere se ob času tožbe še v stanovanji nahajajo«, vender ni smeti popolnem prezreti. Toženka pa do danes še ni vložila svoje tožbe zaradi najemščine.
Najvišje sodišče potrdilo je odloka spodnjih instanc z na-redbo z dne 24. februvarija 1892, št. 2233 iz leteh razlogov:
Najemodavcu pristoja po §-u 1101. obč. drž. zak. zastavna pravica do tistih premičnin, katere je prinesel najemnik v najeto stanovanje. Ta pravica stopi po smislu dvor. dekr. z dne 10. oktobra 1837, št. 189 zb. prav. zak. v moč uže v istem trenotku, ko se dotične premičnine prineso le v najete prostore. Toženka je torej kot najemodavka nahajala se v posesti zastavne pravice na kovčegu, kateri je tožitelj prinesel v le-to stanovanje, in na tistih stvareh, ki so se hranile v njem. Če je toženka hotela vzdržati stanje, v katero je tožitelj sam bil postavil kovčeg, tako ni motila njegove posesti, pač pa je branila, kakor dopušča § 344. obč. drž. zak., svojo posest zastavne pravice. Vprašanja pa, pristoja li najemodavcu zastavna pravica tudi za najemščinsko tirjatev, za katero je dovolil plačilni rok, ni moči razsojati v postopanji zaradi motene posesti. Zategadelj za uporabo dvornega dekreta z dne 15. februvarija 1833, št. 2593 zb. pr. zak. ni nobenega povoda.
c) Prepoved oddati v podnajem.
A oddal je v svoji hiši prodajalnico B-u v najem. B te pro-dajalnice ni rabil in oddal jo je Cu v podnajem, akoprav mu je bil ^4 to prepovedal. A zahteva, upirajoč se na § 1118. obč. drž. zak., naj se izreče, da ta najemna pogodba z B-om je razrušena in sicer zaradi tega, ker je B oddal prodajalnico v podnajem ne oziraje se na sprejeto omenjeno prepoved, ker je podnajemnik C rabil to prodajalnico v stanovanje za svojo, iz sedmero Ijudij obstoječo rodbino in ker se je v tej prodajalnici kuhalo in perilo pralo, tako pa se je prodajalnica rabila protivno svojemu namenu, po katerem bi služila kot prodajalnica, in poškodovala se je na izdatni način.
Mestno del. okrajno sodišče v Ljubljani je z razsodbo z dne 20. januvarija 1892., št. 404 zahtevo vl-ovo odbilo, ker ni do-
121
kazano, da bi bil A prepovedal B-u, oddati prodajalnico v pod-najem in da bi bil B to prepoved sprejel, — ter da bi bil C rabil prodajalnico na način, ki bi utegnil škodovati jej.
Višje dež. sodišče Graško potrdilo je le-to razsodbo z na-redbo z dne 2. marcija 1892, št. 2480 iz razlogov:
Ako odda najemnik stanovanje v podnajem, če mu je to tudi prepovedal najemodavec, onda ima ta le pravico zahtevati, da najemnik po smislu pogodbe, oziroma prepovedi odstrani podnajemnike in povrne škodo, katero je storil s svojim ravnanjem (§ 919. obč. drž. zak.). Predčasno razrušenje najemne pogodbe moči je pa po § 1118. obč. drž. zak. le takrat zahtevati, če se vrši znatno škodljiva raba najemne stvari. O tem se pa dokaz ni posrečil.
Kazensko pravo. Zanimivejše razsodbe v obrano zakona.
XV.
K §§ 526., 531. in 532. kaz. zak.
Jožeta R., delavca, je c. kr. okrajno sodišče v D. spoznalo krivim prestopka zoper varnost lastnine po §-u 460. kaz. zak. in ga obsodilo v zapor za tri dni ter po §-u 389. kaz. pr. r. v povračilo troškov kazenskega postopanja.
Na vzklic je c. kr. okrožno kot vzklicno sodišče v S. razsodbo prvega sodišča v vseh točkah potrdilo.
Zoper ti razsodbi je c. kr. generalna prokuratura vložila ničnostno pritožbo v obrano zakona in c. kr. najvišji sodni in kasa-cijski dvor jej je ugodil z odločbo z dne 3. februvarija 1892, št. 726 izrekel je, da je razsodba c. kr. okrajnega sodišča kršila zakon, ter povse oprostil Jožeta R. pripisanega mu prestopka.
Razlogi.
Iz predloženih kazenskih spisov proti Jožetu R. zaradi prestopka po § 460. in § 496. kaz. zak. je posneti, da je bil Jože R. z razsodbo okrajnega sodišča v D. z dne 29. aprila 1891, št. 2669 krivim spoznan prestopka zoper varnost lastnine po §-u 460. kaz. zak., storjenega s tem, da je kot delavec pri c. kr. uradu za raz-
122
prodajo soli v D. pred dvema letoma prisvojil si iz posesti tega urada starih in novih skodel, dil in drva v vrednosti za manj ko 5 gld., ter obsojen v zapor za tri dni in v povračilo troškov kazenskega postopanja.
To razsodbo je na vzklic obtožencev okrožno kot vzklicno sodišče v S. z razsodbo z dne II. novembra 1891, št. 8191 potrdilo.
Dasi besedilo razsodbe prvega sodnika natanko ne določi vrednosti odvzetih rečij razvideti je iz razsodbenih razlogov, da je sodnik nastavil vrednost odvzetih rečij s 40 kr., da je tudi obtoženec pri obravnavi znesek 40 kr. položil, da bi škodo poravnal, in je sodišče tudi to okolnost ocenilo za zlajšalno pri odmeri kazni.
Ne glede na to in četudi je prvi sodnik uvaževal, da se je tatvina pred dvema letoma storila in da obtoženec doslej še ni bil kaznovan (a je tudi dokazano po uradnih potrdilih), odklonil je vender ugovor obtožencev, da je kazen uže zastarela, češ zato, ker je obtoženec, in to se je pokazalo pri glavni obravnavi, zakrivil med tem še drugi prestopek.
Na podlogi kazenskih spisov nanašati se more ta izrek le na to, da je bil Jože R. pri glavni obravnavi tudi od zasebnega obto-žitelja Stanislava P. tožen zaradi prestopka zoper varnost časti po §-u 496. kaz. zak., storjenega baje začetkom meseca aprila 1891. Ako se pa pomisli, da je obtoženec zakrivil prestopek zoper varnost časti ob času, ko je zakonito določena doba jednega leta za zastarenje tatinskega dejanja uže davno potekla, da je vrhu tega Jože R. od obtožbe glede prestopka po § u 496. kaz. zak. oproščen bil po smislu §-a 259., št. 2 kaz. pr. r., onda je jasno, da je kaznivost obtožencu pripisane tatvine po zastarenji (§ 526 kaz. zak.) pre-minola, ker vsi zakoniti pogoji §-ov 531. in 532. kaz. zak. veljajo v le-tem slučaji.
Ker se pa pri navedenih razsodbah ni oziralo na zastarenje, kaznivost izključujoče, kršil se je s tem zakon glede §§ 526., 531. in 532 kaz. zak. (§ 468 št. 3 ozir. § 281 št. 9 b kaz. pr. r.) Ugoditi je bilo torej ničnostni pritožbi generalne prokurature v obrano zakona po smislu § 292, oziroma § 479 kaz. pr. r. in oprostiti je bilo obtoženca po smislu § 259 št. 3 kaz. pr. r. od obtožbe in po § 390. kaz. pr. r. od poyračila troškov kazenskega postopanja.
123
XVI.
K. §-u 531. kaz. zak.
C. kr. najvišji sodni in kasacijski dvor je dne 2. februvarija na ničnostno pritožbo c. kr. generalne prokurature v obrano zakona spoznal za pravo, da sta razsodba c. kr. okrajnega sodišča v D. z dne 30. januvarija 1891, št. 2160, — s katero je bila Ana H. prestopka zoper varnost časti po §§ 488. in 496. kaz. zak. krivo spoznana in obsojena po § 493. kaz. zak. v zapor za 14 dnij, ter po § 389. kaz. pr. r. v povračilo troškov kazenskega postopanja — in pa potrjujoča jo razsodba c. kr. okrožnega kakor vsklicnega sodišča v P. z dne 2. oktobra 1891, št. 8241 kršili zakon in to zlasti § 531 kaz. zak. Navedeni razsodbi se tedaj razveljavita, ter se obtožena Ana H. po smislu §-a 259. št. 3 kaz. pr. r. oprosti od obtožbe zaradi prestopka §§ 488. in 496. kaz. zak. in po smislu § 390. kaz. pr. r. od povračila troškov kazenskega postopanja.
Razlogi.
Na zasebno obtožbo I. I-a proti Ani H. z dne 16. januvarija 1890, št. 272. zaradi prestopka zoper varnost časti po §§ 488. in 496. kaz. zak., storjenega baje dne 3. januvarija 1890, bila je glavna obravnava pri c. kr. okrajnem sodišči v D. na dan 7. februvarija 1890 določena. Akoprav vročitev povabila zasebnemu obto-žitelju (§ 79 kaz. pr. r.) ni bila izkazana, vender je okrajno sodišče v D., ko se je konstatovalo, da zasebni obtožitelj k obravnavi ni prišel, razsodilo stvar z razsodbo z dne 7. februvarija 1890, št. 272 in obtoženko po smislu §§ 259. št. 2 in 46. št. 3 kaz. pr. r. oprostila od zatožbe.
Z vlogo z dne 25. aprila 1890, št. 2160 naznanil je zasebni obtožitelj okrajnemu sodišču, da povabila k glavni obravnavi niti dobil ni, ter prosil, da bi se odredila nova obravnava.
Ker se je izkazalo po zaslišanem županu, da je trditev zasebnega obtožitelja istinita, ukrenilo je c. kr. okrajno sodišče z odlokom z dne 31. decembra 1890, št. 2160 kazensko postopanje proti Ani H. ponoviti, zajedno odredilo je na novo glavno obravnavo na dan 30. januvarija 1891 in na podlogi nje obtoženke obsodilo z razsodbo z dne 30. januvarija 1891, št. 2160.
124
Književna poročila.
To razsodbo potrdilo je na vzklic obtoženke in zasebnega ob-tožitelja glede krivde in kazni c. kr. okrožno kot vzklicno sodišče v P. z razsodbo z dne 2. oktobra  1891, št. 8241.
Z obema razsodbama pa se je očividno zakon kršil.
Sodišče prve in druge stopinje ni uvaževalo, da po smislu §-a 532. kaz. zak. kaznivo dejanje, katerega je Ana H. obtožena bila, zastari v treh mesecih in da je po smislu §a 531. kaz. zak. od časa razsodbe z dne 7. februvarija 1890, s katero je bila Ana H. od obtožbe oproščena, do dne 31. decembra 1890, ko se je dovolila ponovitev kazenskega postopanja in obtoženka povabila na novo glavno obravnavo, potekla zakonita doba za zastarenje, ter da je tedaj, ker obstoje vsi drugi pogoji §-a 531. kaz. zak. premi-nola kaznivost obtoženega dejanja. (§ 281 št. 9 b in § 468 št. 3 kaz. pr. r.)
Ničnostni pritožbi generalne prokurature v obrano zakona bilo je torej ugoditi po §-u 292., ozir. § 479. kaz. pr. r.
Mjesečnik pravničkoga društva u Zagrebu prinaša v svojem 3. br. za marcij mesec naslednji razpravi: Pravnopovjestvi podatci o Tu-ropolju. Napisao dr. Š. pl. Bresztyenszky. — Ima li se na temelju osuda cislitavskih neposredno kod naših sudova dozvoliti ovrha. Piše Milan Roj c.
RpaGnuK, micm 30 npadne 11 dpotcačne mrice.
Javili smo uže v našem listu, da je začetkom tega leta začel v Belgradu izhajati namestu preminolega „Prava" nov srbski pravniški list „Pravnik", urejevan od dra. Milenka Vesnid-a (Kralj Milanova ulica, br. 34). Cena mu je za vnanje dežele 20 dinarov ali 10 gld. Došla sta nam dosedaj dva zvezka. V prvem zvezku razvit je naslednji program:
„Mi cemo na prvom mjestu njegovati u listu, koliko god to bude moguce, pravne i državne nauke, jer smo tvrdo uvjereni, da bez dobre naučne osnove ne može biti nikakvog ozbiljnog stručnog posla.
Mi demo na drugom mjestu gledati, da, što je više moguce, pro-učavamo pravne pojmove našega naroda, i da naše čitaoce s njima upo-znajemo, uvjereni, da samo onaj može biti dobar zakonodavac i sudac, koji poznaje pravni i moralni dah svoje okolice. A kako su na razvitak i usavršavanje pravnih pojmova potrebne desetine, stotine pa i hiljade go-
Književna poročila.
Književna poročila. 125
dina, mi čemo gledati, da to radimo s pisanim pravnim i sudskim spo-menicima iz starije i novije naše histerije u ruci.
Mi demo se za tim na trečem mjestu truditi, da badro motrimo na primjenu postoječih zakona i na njihovo tumačenje. S toga demo gledati, da v naročitoj rubrici donosimo sudska riešenja, kao i riešenje državnog savjeta, pravnog odbora i. t. d., naročito o spornim točkama iz naših zakona. Time de se s jedne strane pomoči stvaranju stalnog pravosudja i tako osigurati pravda, a na drugom de se mjestu u velike olakšati posao buducem zakonodavcu. — U istoj ovoj namjeri iz iz istih pobuda mi demo se truditi, da pretresamo i sve zakonske predloge, koji bi imali da se pod-nesu narodnoj skupštini. Treba li i da napominjemo, da de mišljenja u „Pravniku", u ovom pogledu, biti osnovana izključivo na vezi izmedju stroge nauke s jedne i naših životnih potreba s druge strane.
Pratit demo svaku važniju pojavu u našoj književnosti na polju pravnih i državnih nauka, a gledat demo, da čitaoce upoznajemo i sa svima važnijim djelima, koja se na ovom polju pojave u svietskoj književnosti, trudeči se, da tako budemo spona izmedju naših čitalaca i pravne i državne nauke u obrazovanom svietu.
Isto tako upoznavat demo ih i sa svima važnijim pokretima na polju družtvenog, a naročito pravnog života ostalih naroda.
U podlistku demo donositi važnije i zanimljivije slučajeve iz naše i strane sudske prakse, izniete u takvoj odjedi da ih i nepravnici kao i pravnici mogu sa zadovoljstvom Citati u časovima odmora.
Naša je deviza ona mudra narodna izreka :
„Pravda drži zemlju i gradove".
i ona Justinijanova:
„Pravna nauka je poznavanje božanskih i čovječanskih prava, poznavanje onoga, što je pravo i onoga, što je nepravo".
K tome nam je
„Obce dobro — najvedi zakon". Zvezek za januvarij mesec ima naslednjo vsebino: 1. Potreba pravnog lista u nas i njegov zadatak, od dra. M R. Ves-nida. 2. Zaštita trgovinskog života, od M. S. Markovida. 3. Udava ili samo-vlasno apšenje za dug u starome srpskom zakonodavstvu i u narodnim običajima. Prilog k poznavanju srednje-vekovnog parničkog postupka u Srbiji, od Stojana Novakovica. 4. Opštinska samouprava i naš opštinski zakon, od J. Miličevida. 5. Umno nerazvijeni, od dra. M. V. Vasica. 6. Pomen Milanu Damjanovidu, od dra. M. R. Vesnica. 7. Prvi sbor srpskog pravničkog društva po beleškama M. Dimitrijevida. 8. Iz sudnice. 9. Pobude u rešenjima državnog saveta. 10. Književni pregled. 11. Glasnik. 12. Ponoc (iz Tasinih beležaka). I. Kartara.
Zvezek za februvarij mesec pa obsega:
1. Menično pravo u zakonima i teoriji, od Jov. Adimovica. 2. Institut za medjunarodno pravo (sastanak u Hamburgu) od dr. M. R. Vesnica. 3. Udava ili samovlastno apšenje itd. (svršetak), od Stojana Novakovica. 4.
126
Razne vesti.
Opštinska samouprava (nastavak), od J. Miličevica. 5. Gradja za pravnu historiju. I. Iz arhiva apelacionog suda, deo prvi: 0 braku, saopštova Duš. Dimitrijevic. 6. Prvi sbor srpskog pravničkog društva po beleškama M. Dimitrijevica (svršetak). 7. Pregled rada kasacionog suda za 1891 g. od dra. Zar. J. Ugričiča. 8. Iz sudnice. 9. Pobude u rešenjima državnog sa-veta. 10. Književni pregled. 11. Glasnik. 12. Ponoc (iz Tasinih beležakaK II. Nekoje zločinačke spreme i navike.
Zaštita posjeda s osobitom obzirom na zakon od 8. svibnja 1890 o postupku u slučajevih smetana posjeda. Napisao dr. Ivo Malin. Svezak I. — Zagreb. Tisak „Dioničke tiskare", 1892. — Str. 216.
Pisatelj, tajnik zem. vlade oddelka za pravosodje in privatni docent rimskega prava na vseučilišči v Zagrebu, podati hoče hrvatskim in jugoslovanskim pravnikom veleučeno delo o posesti in nje zaščiti. Izdani zvezek obsega še-le „obči del" vse tvarine. Se letos pa hoče pisatelj dati na svetlo tudi drugi, „posebni del" svoje „Zaštite posjeda", kateri bode obsegal razlago novega hrvatskega zakona od 8. svibnja 1890. o postupku u slučajevih smjetana posjeda. Sedanji zvezek ima tri dele. V prvem je predočena zaščita posesti historično in komparativno, v drugem kaže se pravo veljavno v kraljevini Hrvatski in Slavoniji glede zaščite posesti, a v tretjem je razložena genesis novega hrvatskega zakona o postopanji zaradi motene posesti. Prilično izpregovorimo o tej knjigi kaj več.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. aprila 1892.
— (Iz kronike društva „P ravnik a".) Deželni zbor kranjski dovolil je v svoji seji dne 8. t. m., da se društvu „Pravniku" takoj izplača 500 gld. poprej dovoljene podpore za izdajo nemško-slovenskega juridično-političnega slovarja. — Načelnik društvu, gosp. dr. Fran Papež bil je od deželnega zbora kranjskega dne 9. t. m. izvoljen deželnim odbornikom.
— (Umrl je) dne 8. t. m. v Brodu dr. Ignjat Brlič, zastopnik hrvatskega sabora, član regnikolarne komisije, poprej tajnik semptemvi-ralnega stola, pozneje profesor na pravni akademiji Zagrebški, zadnji čas odvetnik, v 55. letu dobe. Bil je velečislan mož ter poštenjak ven in ven.
— (Kongres za kriminalno antropologijo) bode od dne 7. do 14. avgusta t. 1. v Bruselji. Mnogo zanimivih vprašanj iz kriminalne antropologije, kriminalne psihologije in psihopatologije, potem iz kriminalne socijologije bode prišlo na dnevni red na pr.: „Ali je kak anatomno določeni tipus zločinca ? Kritične preiskave znakov pri rojenem zločinci. Bo-leznivi nagoni za zločine („obsession criminelle morbide"). Vpliv poklica na kriminaliteto i. t. d. Poleg drugih pridejo na shod: dr. Lombroso iz Turina, dr. Brouardel iz Pariza, pl. Liszt iz Halle, prof. Benedikt z Dunaja, prof. Mendel iz Berlina itd."
127
— (Statistika odvetnikov.) Vseh odvetnikov v Avstriji začetkom 1892. leta je bilo 3236, tako da je prišel jeden odvetnik na 7365 prebivalcev. Bilo je odvetnikov na Spodnjem Avstrijskem 868, na Gorenjem Avstrijskem 82, Solnograškem 21, Češkem 836. Moravskem 285, v Šleziji 61, na Štajerskem 157, Koroškem 27, Kranjskem 21, Tirolskem 132, Predarelskem 16, v Trstu 103, na Goriškem 31, v Galiciji 292, Bukovim 66 in Dalmaciji 68. Pomnožili so se odvetniki od prejšnega leta za 125. Glede domicila nahaja se 1953 odvetnikov na mesti sodnih dvorov 11.538 na mesti zbornic in 1283 drugod.
— (Statistika notarjev.) Iz pregleda, ki ga je sestavilo o no-tarijatu pravosodno ministerstvo, posneti je, da je bilo notarjev v okoliših vseh devet višjih sodišč začetkom 1891. leta 1017, a začetkom 1892. leta jeden več. Bilo jih je 208 notarjev pri sodnih dvorih in 810 na drugih krajih. Umrlo jih je v 1. 1891 notarjev 27, odpovedalo se jih je 7, -a jeden notarijat bil je izpraznjen iz drugih razlogov. Na mesto teh je bilo imenovanih 36. Izmed vseh notarjev služboval je jeden 41 let, 9 jih je službovalo 40 let, 15 izza 39, 10 izza 37, 15 izza 36, 22 izza 35, 8 izza 34, 16 izza 33, po 18 izza 32, 31 iz 30 let. Sistemizovanih služeb je bilo v tem letu 1697, 2 več nego prejšnje leto. Na Nižjem Avstrijskem jih je 132, na Gorenjem Avstrijskem 53, na Solnograškem 23, na Češkem 450, na Moravskem 91, v Šleziji 25, na Štajerskem 84, na Koroškem 34, na Kranjskem 33, na Tirolskem in Predarelskem 75, v Primoriji 44, v Galiciji 200, v Bukovini 19 in v Dalmaciji 40. Povprek pride na 38.930 prebivalcev jeden notarijat.
Knjižnica društva „Pravnika".
L. Pravne lcnjij^e x razno vsebino.
1. Dr. Kari Pratobevera. Materialien fiir Gesetzkunde und Rechts-pflege in den osterreichischen Erbstaaten. 8 knjig. Na Dunaji 1814 do 1824.
2. F ran z v. Z eiler. Jahrlicher Beitrag zur Gesetzkunde und Rechts-wissenschaft in den osterreichischen Erbstaaten. Na Dunaji 1806.
3. Dr. Grunhut. Zeitschrift fiir das Privat- und offentliche Recht der Gegemvart. 4 zvezki. Na Dunaji 1878.
4. Dvorna in državna tiskarna. Državni zakonik 1891. Na Dunaji 1891.
5. — Sbornik zakonah in naredabah za Hrvatsku i Slavoniju. Letniki 1889, 1890 in 1891.
]VI. Stenografični zapisniki državnozborskih sej- Načrti zakonov.
1. Dvorna in državna tiskarna. Stenograflsches Protokoli iiber die Sitzungen des Herrenhauses IX. X. und XI. Session. S prilogami.
128
2. Dvornaindržavnatiskarna. Stenografisches Protokoli iiber die Sitzungen des Herrenhauses X. und XI. Session. S prilogami.
3. Dvorna indržavna tiskarna. Regierungsvorlage eines neuen Strafgesetzes. AUgemeine Bemerkungen hiezu. Na Dunaji 1874.
4. Dvornain državna tiskarna. Regierungsvorlage eines neuen Strafgesetzes. AUgemeine Bemerkungen hiezu. Na Dunaji 1880.
5. Dvorna in državna tiskarna. Motive zu dem Entwurfe einer Strafprocessordnung. Na Dunaji 1873.
6. Dvorna in državna tiskarna. Referenten-Entvrarf einer Civil-processordnung. Na Dunaji 1866.
7. Dvorna in državna tiskarna. Entwurf einer Civilprocess-ordnung. (Beschluss des Abgeordnetenhauses). Na Dunaji 1870.
8. Dvornain državna tiskarna. Entwurf einer Civilprocess-ordnung nebst erlauternden Bemerkungen. Na Dunaji 1876.
N- Varia.
1. Dvorna in državna tiskarna. Verzeichnis der Advocaten und k. k, Notare in Oesterreich. VI. in VII. letnik. Na Dunaji.
2. Jos.Zeidler. Nemecko-česka pravnicka terminologia. V Pragi 1887-
3. R. B. Slovarček na pomoč narodnemu duhovništvu v slovenskem uredu. V Mariboru 1872.
4. Dvorna in državna tiskarna. Oesterreichische Statistik: Ergebnisse der Civilrechtsprlege. Ergebnisse der Strafrechtspflege. Ergeb-nisse des Concursverfahrens. Statistische Uebersicht der Verhaltnisse der osterreichischen Strafanstalten. 15 zvezkov. Na Dunaji 1887—1890.
O. Nepravniški spisi.
1. »Ljubljanski Zvon". Letnik VIII., IX. in X. V Ljubljani 1888 do 1890.
2. Letopis »Matice Slovenske" za leto 1889. in 1890, V Ljubjani 1889 in 1890.
3. Valentin Vodnik. Izbrani spisi. V Ljubljani 1890.
4. M. Cigale. Znanstvena terminologija. V Ljubljani 1880.
5. Anton Gindelv. Geschichte der bohmischen Briider. 2 dela. V Pragi 1857.
6. „P arlam entar". Programm zur Durchfuhrung der nationalen Autonomie in Oesterreich. Na Dunaji 1886.
7. J. Šuman. Slovenska slovnica. V Celovci 1881.
8. Matica slovenska. Erjavčevi izbrani spisi. V Ljubljani 1889.
»Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 8 na Bregu; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
\.i   t   I   I   I   )   I   I   t   t   I   t   t   f   f   t   t   I   f   t   t   t
Naznanilo.
Zbirka obrazcev za 'To/ensko uradovanje pri sodiščih. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu. I. zvezek.
Ta knjiga, ki je izšla ravnokar, velja 1 gld. 40 kr., po pošti sprejeta pa 1 gld. 50 kr.
Anton Leveč,
c. kr. sodni pristav v Ljubljani.
1M
Kazensko-pravdni red
z dne 23. maja 1873 štev. 119 državnega zakonika
z dodanim
zvršitvenim propisom
drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevaj očimi.
I
I. natis. Izdalo društvo „Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila „Narodna Tiskarna".
Dobiti je v „Narodni Tiskarni" v Ljubljani.
Cena elegantno vezani knjigi za člane društva „Pravnik" je 2 gld. 50 kr., za nečlane 2 gld. 80 kr., s pošto 15 kr. več.
2&