Martin Kuralt 
Jutranja pesem kranjskega kmeta poleti 
Ze se temnote negodna goščava 
skoz' petelina ozmerjana loč': 
vid' se odteg'vat' ta črna puščava, 
daljej pobega zanikrna noč. 
Sonce se bliža, močnejša svetloba 
te že opešane zvezde gasi: 
žlahtno rdečje in lepa zlatoba 
semkaj čez nebo in hribe cedi. 
Tičkov že ni več po gnezdih, njih hišah; 
gor' so po tenkemu luftu na pot', 
hvalo v sladko naštimanih vižah 
peti pomladnemu dnevu naprot'. 
Pridno brenči med vratci čeberca 
inu se muja sestram oznan't', 
da je čas nos't' v voščena prcdelca, 
kar je po rož'cah medenega, hran't'. 
Kličejo, prosijo ovce in krave, 
k' so se pokorno s'iioč dale pripet', 
da bi do žmahtno porosene trave 
'otel dobrotljiv' pastirec odpret'. 
204 
Povsod se, karkol' le sope življenja, 
ven iz tožljivega spanja ravna: 
povsod vesela luč dvekaj stvarjenja 
čisto spoznati in gledat' nam da. 
Clov'k, k' te je večna modrost izvolila 
za gospodarja čez zemljo storit", 
zbud' se in hit' tud' ti skoz opravila 
kralj čez to tvojo podložnico bit'. 
Clov'k, ne zastonj tega stvarn'ka podoba, 
k' imaš ti toFkanj njegove oblast', 
delat, najgrš' bi b'la tvoja lenoba, 
delat, le delo da sad ino čast! 
Revni študent 
(Prevod pesmi: Niemcevvicz, Šwiat strogi, šwiat przev\-rotny) 
Prenapak ti pravice 
o svet deliš pokazen, 
nerodnežu petice, 
pošten'mu varžat prazen! 
Al pamet premaguje, 
veseTš* zato se vodim; 
se m' žamet prikazuje, 
ki dan's raztrgan hodim. 
Visoko čast prebiva, 
en kos pa sreča više; 
če peta ni tožljiva, 
do njih knial' pelje bliže. 
Ni modro sred že poti 
ob cagovu' srce priti; 
po trnju in grenkoti 
se kon'c da slajše užiti. 
Sovražni pa je sreči 
se moško stavit' treba; 
nikar pred njo ne kleči, 
zasluž" pogled si neba. 
K' me lakot žuga grudit, 
urnejše trebuh nesem; 
k veselju dušo biidit' 
si znam skoz kakšno pesem. 
Ljubezenski 
1 
Poglej, ta zal' mladen'č 
brez prazne visokost' 
in brez neumnih čenč, 
zdaj, kar te on pozna, 
le tebe, Micka, šfrna, 
kmet'vanje in modrost. 
Ce oč' srce tud' ti 
le njemu ohraniti, 
tak teb' mogoče ni 
kaj večje sreče biti. 
206