preje to : 2002-0S-07 ACTA H1STRIAE • JU • 2003 - 1 UDK 342 .24 :342 .3 i ( 4 9 7 . ) ) " i 9 9 0 / 1 9 9 1 S I S T E M S K A N U J N O S T R A Z P A D A J U G O S L A V I J E Sponi en ka HRIBAR S 1~ 1292 Ig, Tomišelj 3!a e-mail: valeii!in.hr¡ba!'@guest,arnes.si IZVLEČEK Še danes srečamo mnenja, da bi bilo mogoče Jugoslavijo rešiti, ohranili, le malo bi morali počakati, da bi se demokratiz.irala v vsem svojem obsegu, da bi se "osvestili" tudi v drugih republikah, pa bi bila zadeva rešena. Običajno so taka mnenja podprta še z očitkom, da. je Slovenija kriva ne le za razpad Jugoslavije, temveč tudi za vojno in pokole na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in zdaj v Makedoniji ... Takšna stališča je mogoče zavreči z dokazovanjem, da v "Jugi" ni bilo več mogoče živeli zaradi pritiskov, kdo drug bi rekel zaradi izkoriščanja, vendar so take razlage preveč površinske, da bi uvideli dejanski vzrok razpada nekdaj skupne države. Šele če uvidimo sistemsko utemeljenost njenega razpada, se je dejansko mogoče povsem obrniti k lastni, novoustanovljeni državi in jo sprejeti kot svojo, Ključne besede: razpad Jugoslavije, politične razmere, federalizem, nacionalna iden- titeta, demokratizacija. LO SFALDAMENTO DELLA JUGOSLAVIA COME NECESSÍTÁ INSITA NEL SISTEMA S1NTESI Ancor oggi cí imbattiamo nell'opinione che la Jugoslavia si pot.eva salvare, che si doveva aspettare ancora un po', perché si democratizzasse in tutta la sua estensione, perche anche le a.ltre repubbliche si "consapevolizzassero", cosi la faccenda si sarebbe risolta. Di solito queste opinioni sono accompagnate dal rimprovero che la Slovenia sia colpevole non solo dello sfaldamento della Jugoslavia, ma anche della guerra e dei massacri in Croazia, Bosnia ed Eizegovina, Kosovo e adesso in Mace- donia ... Tutte queste opinioni sono confutabili, in quanta nella "Juga" non era piú possibile vivere a causa delle pressioni. Qualcun'altro i.nvece direbbe: per via dello sfruttamento, ma queste spiegazioni sono troppo superficial'!. per interpretare la vera 1 8 1 ACTA HISTRIAE • 11 • 21103 - 1 Spomni ku IÍRIHAR SISTEMSKA NUJNOST RAZPADA JUGOSLAVIJE. I S J . I M causa de lio sfaldamento dello Sta.to comune. Solo se capiamo la morivazione pro- fonda del lo sfaldamento del sistema, possiamo realmente avvktnarci verso i i nostro Stato, appena costituifo ed accettarlo come tale. Parole chiave: sfaldamento delia Jugoslavia, condizioni polinche, federalismo, identitá nazionale, deiuocrarizzazione Še danes, po vseh vojnah, srečamo mnenja, da hi bilo mogoče Jugoslavijo rešiti, ohraniti, le malo bi morali počakati, da bi se demokratizirala v vsem svojem obsegu, da bi se "ozavestili" tudi v drugih republikah, pa bi bila zadeva rešena. Navadno so taka mnenja podprta še z očitkom, d a j e Slovenija kriva ne le za razpad Jugoslavije, temveč tudi za vojno in pokole na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Makedoniji ... Ali ni neumno, da bomo čez deset, dvajset let spet sodelovali kot v nekdanji Jugoslaviji, bolj ali manj povezani, pa toliko je bilo žrtev! Malo bi potrpeli, pa bi šlo! Takšna stališča je mogoče zavreči z dokazovanjem, da v "Jugi" ni bilo več mogoče živeti zaradi pritiskov z "juga" oziroma države, kdo drug bi rekel zaradi izkoriščanja, vendar so taki razlogi preveč površinski - saj so ie simptomi - da bi razložili dejanski razlog razpada nekdaj naše skupne države. Šele Če uvidimo sis- temsko pogojenost njenega razpada, se je v resnici mogoče povsem obrniti k. lastni, novoustanovljeni državi in jo sprejeti za svojo. Kot edino alternativo za lastni nacio- nalni obstoj. Jugoslavije ni pokopal egoizem, slovenski ali srbski ali albanski - Če je egoizem prizadevanje za lastni narod, za kulturo, zraslo iz lastnega jezika! Če je to egoizem, potem menimo, da ima vsak narod pravico do takšnega "egoizma". Seveda, meja obstaja. Meja je pravica do svobode in svojosti drugega, vsakega naroda, predvsem pa seveda pravica posameznikov do življenja. V trenutku, ko neki "nacionalni ego- izem" začne pobijati z namenom, da bt dosegel lastne interese, njegov "egoizem" ni več legitimen. Meja torej obstaja, zadnja meja je ubijanje, smrt. Stališča, ki smo jih omenili prej, prisegajo na demokracijo: demokratizacija naj bi rešila vse! Ko bi vse republike in vsi jugoslovanski narodi "dozoreli za demokracijo", ko bi bila demokracija povsem razvita, skupaj z večstrankarskim sistemom, potem bi lahko v polnosti zaživele vse republike in vsi in vsak jugoslovanski narod. Vendar je bilo prav to nemogoče. Najprej gre za logiko same demokracije: demokracija je metoda usklajevanja političnih in socialnih interesov - ne glede na jezik, kulturo, narodnost, vero, politična prepričanja .... toda tako, da prav vse te pravice dopušča: različnost jezikov oziroma kultur, narodnosti ... Vsem brez razlike in zares enako- pravno. Jugoslovanska partijska vrhuška bi morda nekega dne res privolila v de- mokratični princip "en Človek - en glas", če bi seveda vsi ti "glasovi" glasovali samo 1 8 2 ACTA H i S T R U K • iJ • 2003 • ! spomer!kri HRiBAR: SISTEMSKA VlUNONI RA/ .PAIM JUGOSLAVIJE. I S M « in izključno zanjo, za Zvezo komunistov Jugoslavije in njeno brezprizivno (nad)ob- iast - nikoli pa ne bi privolila v pravico posameznega naroda (republik) do veta v bistvenih narodnih vprašanjih. Kajti pravica do veta bi pomenila njeno omejitev, torej delitev njene moči - pa četudi le na republiške partijske vrhuške! In tu je kleč, zaradi katere je Jugoslavija morala razpasti, če so posamezni narodi, najprej slovenski, hoteli ohraniti svojo identiteto. Kajti Če nimaš pravice - z vetom - pre- prečiti odločitev, ki ti jemljejo dušo (kulturo, jezik), ki ti jemljejo svobodo ustvar- janja, potem se moraš upreti. Moraš - to je eksistencialni imperativ, močnejši od tankov na ulicah. Da je Slovenija kriva za razpad Jugoslavije, ne mislijo le nekateri državljani Jugoslavije oziroma nekdanjih njenih republik pa tudi pri nas (predvsem slovenski državljani drugih jugoslovanskih narodnosti), temveč tudi nekateri politiki na mednarodnem političnem prizorišču. To pa je že lahko problem pri umeščanju Slovenije v evropske integracije in njen imago v svetu. Zato je primerno osvetliti vprašanje sistemske nujnosti razpada Jugoslavije. Pri tem ne bomo uporabili same sistemske teorije, ker - v našem primeru - seže "prekratko", temveč bomo poskusili predstaviti logiko delovanja enopartijskega sistema, Partije (Zveze komunistov) kot eshatološkega Subjekta. Za kaj gre? Komunistična stranka (boljševiškega tipa) namreč ni navadna stranka med strankami, to je stranka proletariata, delavskega razreda. Karl Marx je Proletariat utemeljil kot poseben razred, ki nima nič, saj je brez lastnine. Ker so vsi delavci na svetu enaki v istem, da namreč nič nimajo in so kot taki povsod "doma", so v tem smislu "brez domovine"- Delavski razred, Proletariat je tako ne le neka nova sociološka kategorija, poseben družbeni razred, temveč je nekaj "več" - dobi lastnost nekega novega genusa, rodu, ki je "nad" parcialnimi (nacionalnimi) "domovinami", torej nad narodi. Proletarci vseh dežel, združite se! ni le klic novega političnega združevanja, temveč je globalni revolucionarni klic, ki kliče proletarce vseh dežel (vseh različnih domovin), naj se združijo v svetovno revolucijo in prinesejo komunizem, novo "domovino" na Zemljo. V komunizmu bo Raj in ta bo edina in prava Domovina vseh izkoriščanih ... Danes se marsikomu zdi kar smešno takšno mišljenje, toda ta fantazma je bila tako močna, da so ruski delavci resno mislili, da "nemški proletariat" ne bo šel s Hitlerjem v vojno, ampak z njimi v svetovno revolucijo. Pravimo: fantazma o proletariatu. Kaj je namreč bistvo tako pojmovanega svetovnega proletariata, ki naj bi bil brez domovine? In kaj bi bila potemtakem "svoja" domovina? Ali vprašano drugače: kako je pojmovan človek kot proletarec, namreč tisti proletarec, ki naj bi bil temelj absolutne pravice komunistične partije, da vlada v njegovem imenu? Saj ima vsak človek svojo domovino, kar nam v tem kontekstu pomeni: kulturo maternega jezika. Govor, jezik je tisto bistveno, po čemer je človek človek, po čemer samega sebe razume, se zaveda sebe in sveta. Prvo 1 8 3 U T A HISTRIAK» U • 2tl03 - ! S[»ira»k; i HRIBAR: SISTEMSKA NUJNOST RAZPADA Jl-GO-SLAVUli. iS 1 - 1 « govorico dobimo v okrožju dragih ljudi, sorodnikov, soljudi. In tu je že prisotna domovina. Vsakdo ima v tem smislu domovino, se pravi svet svojega prvega jezika, pravzaprav jezik svojega prihoda v svet, v njegovo razumevanje. Človek se kot biološko bitje na svet rodi iz matere, v svet pa z osvojitvijo govorice, se pravi (ne- kega naravnega, mater nega) jezika. Potemtakem je jezik človekov eksistencial, se pravi njegova bitna opredelitev kot bit-ja sveta. Ko je torej rečeno, da je proletarec brez domovine, ni rečeno le, da je zanj kot proSetarca domovina nepomembna, gre za več. gre za redukcijo človeka kot človeka na proletarca. To seveda ni več živi človek, temveč neka podoba človeka, ki se s stvarnostjo ne sklada; k i je v živem življenju ni. Kar se tu zdi morda prazno filozofsko govoričenje, je bila prekleto resna zadeva, ki je prizadela slehernega delavca kot človeka. Kajti po tem, ko so komunistične partije ki temeljijo na tako pojmovanem človeku kot delavcu brez lastnine in domovine - prišle na oblast, so hotele svoj temelj, torej svojo podobo, idejo delavca kot proletarca brez lastnine in domovine, uresničiti. Po prihodu komunistične partije na oblast so v Sovjetski zvezi - in tudi pri nas - množično gnali pretežno kmečko prebivalstvo v nove gigantske tovarne, da so jih "proletarizirali", jih reducirali zgolj na "nosilce delovne sile" in jim kolikor mogoče reducirali njihovo "domovino", se pravi nacionalne samostojnosti. Da bi pač uresničili ideološko fantazmo delavca, ki je brez lastnine - ki torej lahko prodaja le še svojo delovno silo - in brez domovine. Samo človek, ki nima nič in nič ni, je absolutno obvladljiv. In absolutna obvladljivost ljudi, "proletarcev" je bila lahko temelj hotenja po absolutni oblasti komunističnih partij, in za to je šlo! Prav zaradi hotenja komunističnih partij po absolutni oblasti so morali uresničiti fantazmo o človeku kot proietarcu brez vsega in še brez domovine! In šele od tedaj lahko govorimo o komunistični ideologiji kot taki. Se pravi: tisto, kar je bilo celo res, da so bili namreč najrevnejši delavci brez vsega in da je to veljalo za večino ne glede na narodnost, ne glede na to, v kateri domovini so prebivali, tisto torej, kar je bilo prej njihov man ko, zaradi katerega so tudi šli za svojimi komunističnimi partijami v boj, da bodo tako stanje spremenili, se je po vzponu komunističnih partij na oblast spremenilo v pozitivni projekt: če proletarcev ni, jih je treba (umetno) ustvariti! In ko bodo partije ta projekt uresničile, bo na Zemlji zavladal Raj: Bili smo nič, bodimo vse! Dobili bomo vse - in še ves svet povrh! Kdo bi gledal na nekaj tako majhnega, kot je zamejena domovina? Takšna radikalnost, ki hoče v temelju, v "fundamentu" spremeniti svet, je funda- mentalizem evropskega subjekta. Večkrat pri nas fundamentalisti drugega (protiko- munističnega) kova govorijo o tem, d a j e boljševizem "aziatska zadeva", toda funda- mentalizem, o katerem tu govorimo, je evropska zadeva, je nasledek evropske meta- fizike subjekti vitete subjekta, ki naj bi bil absolutni gospodar, ki mu je na voljo vse. Če vse, potem tudi in še prav posebno življenje in smrt (sočloveka). Volja do moči, katere poosebljenje je komunistična partija kot taka, je zorela v nedrih evropske 1 8 4 ACTA HISTUIAE • U • 2003 • 1 S [«.[lit 11 (..i HRIBAR: SISTEMSKA NUJNOST RAZPADA JUGOSLAVIJE. 1 8 1 . 1 « metafizike in je bistveno ''evropska zadeva". Enako kakor nacizem in fašizem, pri čemer se tukaj ne moremo dije zadržati. Volja do moči, ki je bistvo komunistične partije kol take, je tista, ki jo žene vedno naprej in naprej do še večje moči. Temelj, na katerem utemeljuje svojo moč, je, kot rečeno, "delavski razred". Zato mora biti ta povsem obvladljiv za koristi komu- nistične partije; "delavski razred" res ne sme imeti nič in mora biti nič, se pravi brez pravic, da ji bo popolnoma podrejen in da ga bo lahko kar naprej, permanentno "reševala" in "osvobajala" delavskih spon in težav . J Ljudje so tako kot ljudje redu- cirani zgolj na številke. Vse, kar je človeškega, predvsem pa njegova domovinskost, mora odpasti. Vse, kar človeka bitno določa, je v tej ideologiji potisnjeno v slepo pego. Tudi človek, reduciran na proletarca, ima svojo domovino, saj vsakogar bitno določa kultura njegovega jezika. Ker je torej vsak človek človek, ki svojo domovino (kulturo) ima, hkrati pa je reduciran na "proletarca", torej zgolj na številko v "delavskem razredu", je logična posledica, da ima več moči tisti narod v neki državni skupnosti (kakršni sta bili Sovjetska zveza in Jugoslavija), ki šteje več prebivalcev, ki ima torej več delavcev, močnejši delavski razred. Tako so bili Rusi v Sovjetski zvezi, v Jugoslaviji pa Srbi močnejši, ker jih je pač bilo več. In ker je šlo za voljo do moči, je bilo logično, da je pripadala njim, da so hoteli več moči. Tudi nad tistimi, s ka- terimi so živeli skupaj - pravzaprav predvsem nad njimi, saj so tvorili njihov za- okroženi so-svet. Komunizem je pravzaprav moderna oblika arhaične družbe. Za arhaično družbo je značilna stroga notranja hierarhija od navadnih delavcev do bojevnikov in posvečenih oziroma posvečenega, ki ima atribute božanskega, to je poglavar in svečenik. Dejansko ima taka družba le dva pola: navadne ljudi in Posvečenega. Podobno je v komunistični strukturi: "proletariat" in vrhovni poglavar, partija z najvišjim "partijcem" na vrhu, ki ima kar religiozne atribute. Stalina so častili kot Boga in tudi Tito ni bil "navaden" državnik, temveč čaščeni, slavljeni in "ljubljeni naš Tito", "Tito, ijubicice bela". Pri nas v Jugoslaviji je prišlo do čudne spojitve tradicionalno arhaične strukture in njene moderne oblike.2 Tako so se Srbi - kot številčno najmočnejši, hkrati pa z 1 Če "delavski razred" oziroma živi ljudje kaj imajo, imajo lahko samo po dopuščanju, torej po zaslugi svoje partije ... Takšno permanentno "osvobajanje" naj bi legitiraiziralo delovanje komunističnih partij. 2 "Ideologija proletariata" se je pravzaprav "prijela" in zaživela kot taka le v deželah '/. arhaično avtoritarno politično strukturo, ne pa v diferenciranih političnih sistemih, ki so doživeli vzpon individualizma m sekularizacije ter posledično demokracije. To je ¡udi vzrok, zakaj se je v Jugoslaviji komunizem bolj "prijel" v manj razvitih predelih. V primerjavi s Sovjetsko zvezo pa je mogoče reži, da je - razen prvih povojnih let - komunizem ves čas šel bolj svojo, veliko manj represivno pot. Vzrok vidimo v tem, da seje "vazal" Komunistična partija Jugoslavije s Tilom na čelu uprla vrhovnemu Boljševikn, Stalinu, in pretrgala hierarhijo absolutne 1 8 5 A C ! A HISTR1AK • 11 - 2003 • 1 SiJOaiCilt.i liKIBAR: SISTEMSKA NUJNOST RAZPADA JVGOSEA VUi-.. i S l - i « arhaično mentaliteto - že v prvi Jugoslaviji kot narod (!) počutili večvredne. Čeprav je bil vstop Slovencev in Hrvatov v novo državo prostovoljen, so Srbi vedno veljali za "državotvoren narod" ter se tako tudi počutili in vedli. Slovenci in Hrvati (kaj šele drugi!) naj to ne bi bili. Še na začetku sedemdesetih let, v javni razpravi o novi ustavi (1974), so srbski akademiki in univerzitetni ki fantazirali o Jugoslaviji kot veliki Srbiji, ki bo obsegala vso Jugoslavijo in kateri (torej veliki Srbiji!) naj bi pripadale (kot fevd, lastnina) Dalmacija, Makedonija in Slovenija kot plačilo za njeno sodelovanje na strani zaveznikov v prvi svetovni vojni! Tudi to je seveda fantazma, toda take ••• epohalno sicer nepoljubne - fantazme vodijo ljudi v absurdna dejanja in celo v smrt! Dejstvo pa je, da Srbi nikoli niso prav razločevali Srbije od Jugoslavije. Nekako tako: ko so rekli "Jugoslavija", so imeli v mislih Srbijo. In ko so rekli "Srbija", so imeli v mislih Jugoslavijo. Med Jugoslavijo in Srbijo je bil preprost enačaj - brez vmesne priznane znotrajidentitetnosfne razlike. No, in zdaj smo tu: volja do moči kot bistveni, notranji imperativ komunistične partije po eni strani, po drugi strani njena prav tako notranja nuja, da je objekti- vizirana, se pravi, da mora imeti svojega nosilca - saj volja do moči ne more eksi- stirati kot taka - je Zvezo komunistov Srbije potiskala vse dlje v vse večje ob- vladovanje drugih. Kajti lastno moč moreš krepiti - v omejenem svetu - pač le na račun drugih oziroma kot obvladovanje drugih. Vse večja je bila njena moč in vse več moči je hotela. Prilastila s i je že večino vzvodov državne oblasti in še zlasti tisto, kar je bilo sicer manj vidno, namreč Jugoslovansko ljudsko armado kot poosebljenje državne moči. Njena, srbska je bila celo glede na narodnost vodilnega kadra. Politična moč preostalih republik je bila relativno vse manjša, vse bolj blokirana - celo ne glede na ekonomsko moč posameznih republik (recimo Slovenije). Incident s "skupnimi jedri"-' je pokazal, da volja do moči vse bolj posega tudi na področje nacionalnih kultur, se pravi na področje vprašanj "domovin". Vse manjšo "pravico" so imele do življenja in razvijanja. Slovence je ta incident dokončno zdramil. Krog se je namreč vse bolj zapiral. Zdaj se je pokazalo, da je tisto, kar je bilo ves čas zanikano in potisnjeno v "slepo pego", namreč vprašanje razlik, različnih "domovin", celo bistveno! Najprej in najbolj za same Srbe, saj so jih Albanci s svojo biološko pa tudi politično in kulturno posluSnosti navzgor. Razlog, da je to zmogla, je •••• paradoksalno - spet v volji do moči "lokalnega" vladarja, kt je hotel na svojem terenu sam absolutno oblast. Toda v tem boju se ni toliko skliceval na revolucionarne zasluge kolikor na domovinska čustva državljanov Ti so se v boju proti (zunanjemu) iiad-gospodsrju oklenili "svoje Partije" in vzdržali spor s Stalinom. Tudi za ceno velikega pomanj- kanja in ne varnosti vojaške agresije. 3 Zvezni prosvetni projekt, v javnosti znan kot "skupna jedra", je predvideval, da bi šolarji na območju vse Jugoslavije dobiti enako količino znanja o kulturi jugoslovanskih narodov. Tako bi slovenski šolar v načelu prejel enako količino znanja o. na primer. Prešernu kot srbski Solat, in enako količino znanja o. na primer, Vukti Karadžiču - torej brez. poglobljenega pouka o velikanih svojega jezika, nacionalne kulture. 1 8 6 AC.TA i-(ISTRI Vi: I I - 2003 • I Sporočili HRIBAR SISTEMSKA NCJNOS"' RA7.RA0A JUtjOSLA VIJE. 18I-!