socialno delo letnik 38-junij 1999-št. 3 visoka šola za socialno delo ljubljana socialno delo Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Uredniški svet Vika Beve Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Anica Kos Glavni in odgovorni urednli( ' Bogdan Lešnik Uredniki Darja Zaviršek (knjižne recenzije) Srečo Dragos (raziskave) Jo Campling (mednarodni stiki) Naslov uredništva Topniška 33,1000 Ljubljana tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122 e-pošta socialno.delo@uni-lj.si www.uni-lj.si/vssd/sd Uredniški svet (nad.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Raposa Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto. Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno). Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali recenzentskimi pripombami. Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico. Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu. Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4. Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite dokazilo. Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1998). Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje, klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan- guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health Abstracts, Studies on Women Abstracts. Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993) sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa. Tisk: Optima, Ljubljana Iz urednikove beležke Skupina avtorjev pod vodstvom Blaža Mesca je opravila zanimivo in koristno razi- skavo; proučila je namreč koristnost preventivnih programov centrov za socialno delo, ki so za naš prostor v glavnem inovacije in so se odvijali v drugi polovici devetdesetih. Rezultati so spodbudni. Srečo Dragos prispeva svoj razmislek - prepotreben in preredek, bi lahko rekli - o usodi pojma in prakse civilne družbe, kije v osemdesetih (v glavnem v obliki novih družbenih gibanj) bistveno prispevala k osamosvojitvi Slovenije in nastanku nove države. Prispevek Mateja Vçiicom. zadeva eno izmed ranljivih skupin, osebe, kategorizirane z oznako zmerna, težja in težka duševna motenost. Je poskus konceptualizacije samo- zagovorništva teh oseb, ki pa bi se morda morale najprej lotiti problematike same kategorizacije... Druge ranljive skupine, oseb s težjo telesno motnjo, se na podlagi lastne izkušnje znova loteva Boža Napret. Prispevek je pravzaprav zgled samozagovorništva, ki upo- števa tako nujnost spremembe v stališčih ljudi do te skupine kakor (nič manj) v socialni politiki. Naročila: Institut za samorazvoj, d.o.o, Godešič 21, 4220 Škof ja Loka tel. 041 631-610, 041 784-153 Cena izvoda 5250 SIT, dveh ali več izvodov 4.750 SIT (cena velja do 1. julija 1999) »Ta knjiga je odraz splošnega kriznega stanja, tako slovenske, kot tudi svetovne družbe in ekonomije ob letu 2000, ko postaja vse bolj jasno, da tradicionalni miselni vzorci, katere so izobli- kovala pretekla stoletja, ne ustrezajo več. Knjiga je novost ne le na slovenskem, ampak tudi na svetovnem tržišču knjižnih idej in s svojim odpiranjem vprašanj temeljnih usmeritev človeka v njegovem osebnem, družbenem in gospodarskem življenju, z opozarjanjem posebej na tako ime- novano logiko avtopoieze, ki se bistveno razlikuje od tradicionalne logike mehanicizma, ki je svet obvladoval vsaj od 17. stoletja dalje in prav gotovo pomeni izziv, na katerega se bo moral svet očitno odzvati s pozitivnimi odgovori prav gotovo že v bližnji prihodnosti.« Prof. dr Kari Bonutti »Ena od inovativnih značilnosti te knjige je v njeni nekonformistični strukturi, v kateri se teoretično meša z zgodovinskim in empiričnim v skrajno neobičajnem zaporedju. Analizirajoč razvoj neprofitnega sektorja, posebej na področju socialnih storitev, naleti na odgovore, ki se pogosto izmaknejo področju vrednostnega in včasih celo moralnega, kakor pogosto vidimo v delih, ki se ukvarjajo s tem področjem. Ta knjiga prav ta razvoj postavlja v fokus in kontekst struk- turnih sprememb sodobnih socialnih sistemov prinašajoč možnosti njihvoe empirične analize Doc. dr Mladen Knežević Blaž Mesec, Milko Poštrak, Nino Rode, Bojan Kern, Nika Cigoj Kuzma EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 Nacionalni program socialnega varstva navaja med strategijami za uresničevanje socialnovarstvenih ciljev, da bo posamez- nim skupinam prebivalcev država omogo- čala vključevanje v posebne preventivne in druge programe socialnovarstvenih stori- tev, s katerimi bo mogoče usposabljati mla- de za opravljanje vloge odgovornega star- ševstva ter za dobre medosebne odnose v družini; razvijati solidarnost, dobrodelnost, samopomoč in druge oblike prostovoljnega dela; vzpodbujati aktivnosti, s katerimi bo mogoče preprečevati različne vrste zasvoje- nosti in nasilja, zasvojenim in žrtvam nasilja pa nuditi organizirano pomoč pri premago- vanju zapletenih socialnih stisk; pripravljati srednjo generacijo na lastno starost in po- magati družinam, da prek skupin za samo- pomoč in na druge načine omogočajo sta- rejšim članom čimdaljše in dostojno biva- nje v dotedanjem okolju; omogočiti otro- kom z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, v skladu z njihovimi sposobnostmi, enake možnosti vzgoje in izobraževanja; zagotoviti pogoje, ki bi omogočili odraslim osebam s posebnimi potrebami neodvisno in samostojno življenje ob pomoči družine, invalidskih organizacij, drugih nevladnih organizacij in državnih služb. Med storitvami javne službe, ki jih zago- tavlja država, so navedeni »ukrepi in dejav- nosti, s katerimi se preprečujejo socialne stiske in težave (socialna preventiva)«. Za te storitve predvideva Nacionalni program v Merilih za določitev mrež javne službe enega strokovnega delavca na vsakih 50.000 prebivalcev in 40 izvajalcev za orga- niziranje in koordinacijo različnih preven- tivnih programov v lokalni skupnosti. V organizacijskih kriterijih predvideva, da se programi socialne preventive organizirajo za območje upravne enote. V Programu izvajanja socialnovarstvenih storitev so navedene naslednje strategije uresničevanja socialne preventive: 1. Za otroke in mladostnike bomo organizirali preventivne programe, ki prispevajo k po- zitivni socializaciji in oblikujejo kakovostne medsebojne odnose s poudarkom na odn- osu med spoloma in odnosu do šole, dela in zdravega načina življenja. 2. Za družine bomo razvili in vpeljali preventivne progra- me, ki bodo osnova za samopomoč na področju partnerskih odnosov, vzgoje in drugih vsebin družinskega sožitja. 3. Kot pripravo na lastno smiselno starost in samo- pomoč pri zadovoljevanju nematerialnih potreb bomo do leta 2005 aktivirali in uspo- sobili prostovoljce srednje generacije za organizacijo in vodenje skupin starih za samopomoč in starejšim osebam omogočili vključitev v te skupine. Po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je to ministrstvo v letih Raziskavo je izvedla Visoka šola za socialno delo v Ljubljani, financiralo jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve R Slovenije po pogodbi št. 600-004/98-02. Pri empiričnem delu so sodelovale zunanje sodelavke: Andreja Bogataj, soc. del., prof. ped., Marija Kampuš, dipl. soc. del., Marija Klasič, dipl. soc. del., Sonja Premrn, dipl. soc. del.. Lili Ropret Červek, dipl. soc. del., Sonja Šunko, dipl. soc. del., Valentina Vovk Resinovič, dipl. soc. del. 135 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMAj od 1995 do 1998 sofinanciralo vsako leto od sto petdeset do čez dvesto preventivnih programov oziroma projektov. Pričakovano in nujno je vprašanje o njihovi uspešnosti in učinkovitosti pri doseganju preventivnih ciljev. Pred vsako evalvacijo uspešnosti in učin- kovitosti preventivnih programov je treba poudariti dejstvo, da je v okviru teh pro- gramov in projektov v Sloveniji zaživela množica skupin in organizacij, ki povezu- jejo še večjo množico ljudi, mladih, odra- slih in starih v široko razpredeno mrežo, in tako ne glede na to, kako dobro dosegajo cilje, ki so sijih zastavili in katerih dose- ganje pričakujejo od njih družbene agen- cije, s samim svojim obstojem in ohran- janjem svoje dejavnosti dosegajo temeljni cilj, to je, prispevajo k družbeni integraciji ogroženih skupin prebivalstva. Ta integra- cija je dejstvo; obstoj konstruktivno delujo- čih skupin je dejstvo; biti član take skupine in prihajati na njene sestanke pomeni biti z nekom povezan, ne izključen. Ob tem dejstvu je — če nekoliko pretiravamo — mer- jenje uspešnosti in učinkovitosti doseganja avtonomno oblikovanih ciljev skupine ali heteronomnih preventivnih ciljev drugot- no vprašanje. To stališče se bo morda zdelo nenavad- no, vendar odraža temeljno spremembo v pojmovanju funkcije družbenih entitet. Po preseženem pojmovanju ima družbena skupina pravico do svojega obstoja, če rabi višjemu smotru, to je, če izpolnjuje kakšno družbeno funkcijo; če je dobro orodje. Po sodobnem pojmovanju, ki izhaja iz sistem- ske družbene teorije, »ima pravico« do ob- stoja, ker obstaja; ker živi in deluje kot družbeni organizem, sposoben življenja in izmenjave z okoljem. V našem primeru pravzaprav ni nasprotja med obema pojmo- vanjema, saj je obstoj teh družbenih orga- nizmov neločljiv od njihove integrativne funkcije. Ko obstajajo, povezujejo ljudi, katerih povezanost je ogrožena. Merjenje uspešnosti in učinkovitosti moramo torej videti v tem širšem kontekstu in izide tega merjenja obravnavati ob upo- števanju integrativne funkcije, ki jo imajo ti projekti že s tem, da so, ne glede na boljše ali slabše doseganje drugih ciljev. To je stališče, ki ga lepo izraža stavek, ki ga je o mladostniku, vključenem v projekt, izrekel eden od izvajalcev: »Ne vemo, kaj se dogaja z njim, vendar prihaja.« Merjenje uspešnosti preventive je zahtevna, če ne prav nemo- goča naloga: pomeni zanesljivo ugotoviti, da bi človek zašel v rizično situacijo, če ne bi bil vključen v preventivni program; pomeni napovedati prihodnost na osnovi podatkov o preteklosti in sedanjosti, kar je, če upoštevamo, da so ljudje samodeter- minirajoča bitja, tvegano početje. V tej raziskavi smo poskušali ugotoviti, kaj se dogaja v okviru preventivnih projek- tov, iz kakšnih teoretskih izhodišč izhajajo, kakšne dejavnosti izvajajo, do kakšnih spre- memb pri udeleženih pripeljejo. To smo hoteli ugotoviti ne toliko zato, da bi izmerili njihove učinke, kot zato, da bi ugotovili, ali se v njih odvijajo konstruktivni procesi, ki ohranjajo te skupine pri življenju in v njih zadržujejo ljudi, ki bi sicer morda zdrknili na družbeno obrobje. Pri izvedbi raziskave smo se oprli na že izvedene samoevalvacije nekaterih projek- tov. Te evalvacije so bile izvedene pod men- torstvom nosilca projekta kot diplomske naloge študentov Visoke šole za socialno delo (razen ene, ki je bila izvedena posebej v okviru tega projekta), socialnih delavcev z nekajletno prakso (ki so nadgrajevali višješolsko izobrazbo), ki so sami vodili preventivne projekte ali v njih sodelovali. Te evalvcije torej odražajo zorni kot izvajal- cev projektov in jih upravičeno imenujemo samoevalvacije. Te evalvacije smo dopolnili z dodatnim zbiranjem gradiva in jih prire- dili v skladu z enotno shemo, ki omogoča primerjavo ključnih vidikov delovanja projekta. Tako dopolnjene in prirejene sa- moevalvacije smo podvrgli metaevalvaciji, ki so jo opravili člani raziskovalne skupine v obliki kvalitativnega in kvantitativnega ocenjevanja s pomočjo ocenjevalnih lestvic, ki pokrivajo glavne vidike delovanja pro- jektov. Raziskovalna naloga je prva sistematična, obsežnejša evalvacija ne le preventivnih projektov na področju socialnega varstva, ampak socialnega dela pri nas sploh. Zaradi okoliščin, v katerih je bila izvedena, zlasti zaradi kratkega roka, ima naravo uvoda v 136 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 bolje predvidevano in načrtno zastavljeno dolgoročnejše evalvacijsko raziskovanje, ki bi lahko dosledneje kot ta raziskava upošte- valo običajne metodološke norme. PROBLEM Raziskava je poskušala odgovoriti na vpra- šanje, kakšne so značilnosti projektov pre- ventivnega dela, ki jih izvajajo centri za socialno delo na področju Slovenije, kako potekajo ter kako uspešni in učinkoviti so. METODA STRATEGIJA EVALVACIJE Raziskava temelji na metodi kompleksne večnivojske evalvacije ali »evalvacijske mreže« (Mesec 1996; 1997) in na razliko- vanju med samoevalvacijo in metaevalva- cijo (ekspertno evalvacijo). Naj povzame- mo osnovno o kompleksni večnivojski evalvaciji. Če hočemo, da bi bil projekt pra- vično ocenjen, je dobro zajeti vse podatke, ki lahko vplivajo na oceno. Ni modro preverjati le skrajne, najbolj zaželene ali najteže dosegljive učinke, ampak moramo biti pozorni tudi na spremembe na različ- nih vmesnih ravneh. Temu je namenjen postopek »kompleksne evalvacije«, v kate- rem upoštevamo različne vrste in ravni evalvacije. Postopek kompleksne evalvacije je široka in drobno spletena mreža za lov- ljenje relevantnih podatkov o projektu. Komponente kompleksne (večnivojske) evalvacije so: • evalvacija vloženega napora: npr. šte- vilo sodelujočih in njihova usposobljenost, število opravljenih delovnih ur, število se- stankov; teoretska osnova; vložena sredstva; • evalvacija procesa: opis procesa dela, skupinskega procesa, tako kot smo nakazali zgoraj; • evalvacija doseganja ciljev: a) uspeš- nost (doseganje ciljev: eksplicirati cilje, kriterije, ugotoviti, koliko so doseženi); b) učinkovitost (razmerje med vloženim na- porom in uspešnostjo pri doseganju ciljev, relativni stroški doseganja ciljev — čas. napor); • evalvacija učinkov oz. posledic (na- mernih in nenamernih) na različne sode- lujuče in na družbeno okolje. Te štiri vrste evalvacijskih podatkov lah- ko zberemo na treh ravneh: na individualni (uporabniki, prostovoljci, strokovni delav- ci), skupinski (skupine uporabnikov, super- vizijske skupine) in organizacijski, skup- nostni (ustanova, organizacija, vodstvo, skupnost, javnost). Poleg tega v tej mreži upoštevamo še, na koga naj bi projekt učinkoval. V grobem lah- ko razlikujemo učinke na izvajalce in njiho- vo organizacijsko okolje in na uporabnike in njihovo družbeno okolje. Pri podrobnejši členitvi si lahko pomagamo s klasifikacijo, ki jo je izdelala Anica Kos: učinki na posa- meznike, ki prejemajo pomoč (učinki funkcionalne ali stvarne pomoči, učinki emocionalne ali odnosne, osebne pomoči); učinki na družinsko okolje uporabnikov (razbremenitev, zadovoljstvo, povezanost ); učinki na prostovoljce (znanje, poučenost, stališča, vrednote, samopodoba); učinki na strokovnjake (večja občutljivost za pro- bleme, revizija doktrine, manjša distanca, preureditev vloge); učinki na ustanove, skupnosti, kjer se odvija socialno delo (inte- gracija, kooperacija, status, javna podoba). METODOLOŠKA STRATEGIJA: PRIMERJALNA ŠTUDIJA PRIMEROV Pojem »študija primera« se uporablja za prijem pri raziskovanju pojavov s pomočjo proučevanja posameznih primerov (1) družbenih entitet, (2) družbenih procesov in postopkov in (3) proizvodov materialne in duhovne kulture v njihovem realnem življenjskem kontekstu tako, da se o pri- meru zbere podatke iz različnih virov in z različnimi metodami; da se primer po- drobno in celostno opiše in analizira; in da se na tej osnovi oblikuje teoretične pojme, pojasnitve in posplošitve (generalizacija) ali pa pojasnitve narave in posameznih pri- merov samih, njihovega razvoja in procesov njih (specifikacija). V našem primeru gre za študijo posameznih primerov družbenih entitet, tj., preventivnih projektov, ki jih 137 BLAŽ xMESEC, ìMILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA pojmujemo kot organizacijske sisteme; znotraj njih analiziramo posamezne prime- re interakcij in postopkov (analiza procesa). Naša raziskava je pluralna ali komparativna študija primera, saj proučujemo več prime- rov, ki jih med seboj primerjamo in tako vidimo, kako se določene značilnosti po- navljajo in utrjujejo predstavo ponavlja- jočega se vzorca; poleg tega pa omogočijo dodajanje novih in novih značilnosti in novih vzorcev in tako omogočajo vpogled v variacije osnovnega vzorca in odkrivanje novih vzorcev. Pluralne študije primera vključujejo sicer več kot en primer, vendar nikoli velikega števila primerov in tudi ne uporabljajo statističnega načina sklepanja. Ker gre za hierarhično strukturirane proje- kte, uvrščamo to raziskavo med sestavljene študije primera, saj proučujejo sestavljene strukture, ki so diferencirane horizontalno in vertikalno. Logika sklepanja pri študiji primera je analitična indukcija (analitična generali- zacija). Posamezen primer »vsebuje« obče zna- čilnosti dveh vrst: nenujne, tiste, za katere bi s proučevanjem več posameznih prime- rov vigotovili, da so jim skupne; in nujne, tiste, ki so skupne večjemu ali manjšemu številu primerov, ker se pri vsakem posa- meznem od njih zakonito pojavljajo zaradi zveze z drugimi značilnostmi tega posamez- nega primera. Pri analitični indukciji na posameznem primeru proučimo, kako so posamezne lastnosti, procesi ali dogodki med seboj povezani, v kakšnih odnosih ali razmerjih so: strukturnih (npr. hierarhični odnosi), časovnih, historičnih (zaporedni dogodki, sočasni dogodki; kaj čemu sledi) ali dinamičnih, razvojnih (kaj se iz česa razvije ipd.). Tudi če ugotovimo določeno vrsto povezanosti v enem samem primeru, je to lahko teoretsko pomembno. Ali dru- gače: pri statistični indukciji vsak nov pri- mer sočasnega pojavljanja dveh lastnosti utrdi zaupanje v korelacijo med njima; pri analitični indukciji vsaka povezava (časov- na, prostorska idr.) dane lastnosti, dogodka z novim dogodkom, lastnostjo, objektom utrdi mrežo povezav (pojmovno mrežo), četudi se pojavlja samo v enem primeru, podobno kot en sam uspešen eksperiment z dano konstelacijo variabel utrdi zaupanje v hipotezo (podrobneje o logiki študije primera v Mesec 1998). IZBOR PROJEKTOV Populacijo sestavljajo projekti preventiv- nega dela, ki so jih izvajali centri za socialno delo na področju R Slovenije v letih od 1995 do 1998. Izbrani projekti ne predstavljajo reprezentativnega naključnega vzorca te populacije, ampak priročni vzorec, ki je zelo verjetno pozitivno pristranski, saj se za samoevalvacijo verjetno ne odločajo v projektih, ki slabo delujejo in nimajo nič pokazati, ampak prej v projektih, ki delujejo dobro. Ker gre za primerjalno študijo petih primerov, je uporabljena logika nestatis- tičnega analitskega posploševanja, kot velja za študijo primera. Ker iz časovnih razlogov ni bilo mogoče načrtovati evalvacijske raziskave po ekspe- rimentalnem modelu, saj bi trajala vsaj eno leto, smo sklenili pregledati evalvacijske in samoevalvacijske raziskave, ki so bile že izvedene (pretežno v okviru diplomskih nalog na Visoki šoli za socialno delo pod mentorstvom nosilca raziskave) in v katerih je bil uporabljen pristop kompleksne večnivojske »evalvacijske mreže«. Izmed več tovrstnih raziskav smo izbrali pet raziskav, ki so vsebovale najbogatejše gradivo, ki pa ga je bilo v večini primerov tudi še treba dopolniti. V vseh primerih gre za samoeval- vacijske raziskave, to je raziskave, ki so jih izvajali nosilci ali sodelavci preventivnih projektov sami. Izbrane samoevalvacijske raziskave so (po abecedi krajev): • Preventivni projekt CSD Ajdovščina »Prostovoljno delo« (projekt A, raziskovalka Sonja Premru) • Preventivni projekt CSD Ljubljana Moste Polje »Projekt učno-vzgojne pomoči otrokom in preprečevanja vseh vrst odvis- nosti« (1998) (projekt B, Lili Ropret Červek, Valentina Vovk Resinovič) • Preventivni projekt CSD Ljutomer »Skupaj zmoremo« (projekt C, Sonja Šunko) • Preventivni projekt CSD Škofja Loka »Program skupine za samopomoč in zago- 138 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 vorništvo za uporabnike psihiatrije« (1997) (projekt D, Andreja Bogataj) • Preventivni projekt CSD Šmarje pri Jelšah »Mladinske delavnice« (1995-1997) (projekt E, Marija Kampuš, Marija Klasić). POSTOPEK EVALVACIJE: SAMOEVALVACIJA IN METAEVALVACIJA V postopku evalvacije smo kombinirali samoevalvacijo in naknadno metaevalva- cijo ali ekspertno evalvacijo. (1) Samoeval- vacijo so izvedle sodelavke projektov sicer pod mentorstvom nosilca raziskave in v skladu s konceptom kompleksne evalvacije, vendar samostojno. Prvotna samoevalva- cijska poročila (pretežno diplomske nalo- ge) smo naknadno prestrukturirali v skladu s priporočeno enotno strukturo poročil in jih dopolnili delno na podlagi intervjujev z avtoricami prvotnih poročil, delno z zbi- ranjem podatkov na terenu. (2) Tako preob- likovana in dopolnjena samoevalvacijska poročila so bila osnova za razpravo v razi- skovalni skupini, ki ji je sledila metaeval- vacija vsakega projekta posebej s pomočjo kriterijev za metaevalvacijo (gl. spodaj). Prvi osnutek opisne ocene projekta po shemi za metaevalvacijo je pripravil razisko- valec, odgovoren za določen projekt. Razi- skovalna skupina je nato razpravljala o teh osnutkih in sprejela končno različico opisnih ocen. RAZISKOVALNI POSTOPKI SAMOEVALVACIJSKIH ANALIZ Vsem raziskovalnim postopkom, s katerimi so preverjali uspešnost projektov (dosega- nje ciljev in učinke), je skupno to, da niso bili izvedeni po eksperimentalnem načrtu, ampak se opirajo pretežno na anketne raziskave mnenj in ocen udeležencev projekta in delno na bolj ali manj podrobne analize procesa dela (prikazi posameznih primerov s komentarjem ali refleksijo). V teoriji evalvacije velja, da mnenjskih po- datkov ne gre podcenjevati in da je usmeri- tev na proučevanje mnenj uporabnikov in drugih udeležencev v projektih pomenila prelomnico v evalvacijskem raziskovanju, usmeritev k doživljanju »subjektov« social- nodelavskih posegov, proč od objektivis- tične arogance eksperimentalnih raziskav. Vendar pa seveda ni mogoče zanikati, da so eksperimentalna preverjanja učinkov projektov lahko bolj prepričljiva kot podatki o mnenjih, čeprav lahko po drugi strani s svojo »trdoto« zavajajo, kadar spre- gledajo težje merljive učinke, etapne ali posredne učinke. Prav zato se pri evalvaciji nismo oprli samo na podatke, zbrane z an- ketami ali na opise primerov in dnevniške ali podobne zapise, ampak smo ocenili izvedbo in učinke projekta kot celote v lokalnem okolju. Vsekakor naj za prihodnje podobne raziskave velja, da je treba sestaviti kontrolne ali primerjalne skupine, izvesti merjenja pred vključitvijo klientov v projektne dejavnosti in po določenem času — ne prekratkem, da se lahko izrazijo učinki —, poleg tega pa spremljati dogajanje med obema merjenjema. Vsekakor ni dopustno, da celo v metodološko bolje izvedenih samoevalvacijah ni skoraj nobene primer- jalne meritve pred vključitvijo in po njej (na primer učnega uspeha učencev pred vklju- čivijo v učno pomoč in po nekaj mesecih pomoči). Tudi ta opustitev je posledica dejstva, da se pri načrtovanju projektov ne upošteva, da bi morali biti samoevalvacijski postopki samodejno vključeni v izvedbo projekta. Evalvacije so tako sporadične in post festum. Ker nismo imeli na voljo »trdih« podat- kov o razlikah, ki bi jih projektne dejavnosti povzročile na kriterijskih variablah uspeš- nosti, smo se morali zateči k ekspertnemu ocenjevanju projektov. Da bi pri tem oce- njevanju upoštevali zadostno število rele- vantnih dimenzij projektov in da bi ga kolikor mogoče standardizirali, smo izdelali vrsto ocenjevalnih lestvic. KRITERIJI METAEVALVACIJE Lestvice za ocenjevanje dimenzij projektov upoštevajo 19 dimenzij, ki so naštete in definirane spodaj: 139 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA A. VLOŽEK 1. Vloženi kadrovski potencial Kvaliteta kadrov, izražena z vrsto in sto- pnjo izobrazbe in usposobljenosti; ugodno razmerje kadri/uporabniki 5 - visoka izobrazba ustrezne smeri; dodatna specifična usposobljenost; veliko ustreznih praktičnih izkušenj; ugodno razmerje kadri/uporabniki 2. Vloženi potencial znanja Zanesljivost, širina, poglobljenost zaklad- nice znanja, na katerem temelji model pro- jekta (napoved ugodnih učinkov projektne dejavnosti na kriterijske variable) 5 - dobro preverjeno, koherentno, ino- vativno, specifično znanje, kodificirano v literaturi; možno navesti literaturo, priroč- nike 3. Specifično usposabljanje kadrov V okviru projekta oziroma kot priprava na projekt izvedeno specifično usposablja- nje kadrov za delo v okviru projekta z dano populacijo 5 - izvedeno tako usposabljanje; s kvali- tetnimi učitelji; v izkustveni obliki z aktiv- nim sodelovanjem B. SMOTRNOST (CILJNA USMERJENOST) 4. Teoretična utemeljenost in skladnost projekta Projekt je teoretično utemeljen, če lahko izkaže ali eksplicira besedilo (avtorje) teo- rije ali eklektične teorije, na kateri temelji, in eksplicira model povezav med varia- blami projekta (obravnave) in kriterijskimi variablami (vedenja, socialne situacije); če je ta teorija skladna s cilji projekta, siste- matična, koherentna in empirično prever- jena (navedbe raziskav). 5 - visoka stopnja eksplikacije idr. di- menzij 5. Ciljna relevantnost storitev Storitve so ciljno relevantne, če je eks- pliciran preverjeni odnos med storitvami projekta in cilji projekta (spremembami odvisnih variabel). 5 - visoka stopnja relevantnosti 6. Specifičnost prevencije (storitev) Storitve, pretežno usmerjene na speci- fično populacijo, populacijo s specifičnimi značilnostmi (npr. prestopniki) ali na spe- cifične dimenzije vedenja, doživljanja, soc. funkcioniranja, kvalitete življenja vs. usmer- jenost na splošno populacijo in nespeci- ficirane dimenzije funkcioniranja 5 - Specifična populacija, definirana kot ogrožena, specifične težave; definirane spe- cifične dimenzije soc. funkcioniranja, doživljanja, kvalitete življenja C. KVALITETA IZVEDBE 7. Skladnost implementacije Implementacija je tem bolj skladna s teo- rijo, čim bolj se praktična izvedba projekta ujema z idealno (teoretično) zamišljeno ozi- roma načrtovano. 5 - visoka stopnja skladnosti praktične izvedbe z načrtovano 8. Kvaliteta storitev Izvedba storitev z upoštevanjem organi- zacijskih, metodičnih, etičnih in drugih strokovnih kriterijev 5 - Ustrezanje izvedbe storitev najvišjim metodičnim in drugim kriterijem 9. Ustreznost vodenja in upravljanja projekta Vodenje projekta je ustrezno, če ustreza kriterijem »novega vodenja«: porazdeljeno vodenje, vključevanje v odločanje, dvosmer- na komunikacija, inspirativnost, zunanje povezovanje. Upravljanje je ustrezno, če upošteva kriterije zakonitosti, ekspeditiv- nosti, odgovornosti, urejenosti. 5 - večini kriterijev ustreza 10. Ustreznost odnosa z uporabniki Odnos je ustrezen, če se z upoštevanjem metodičnih načel uresničujejo: akcepti- ranje uporabnika, empatija, zavzemanje nje- govega stališča, upoštevanje, spoštovanje (na strani delavca); doživljanje uporabnika: identifikacija z delavcem, občutek spreje- tosti, razumljenosti, zadovoljenosti potreb, učenja, razvoja in napredka. 5 - uresničena večina kriterijev 140 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 Č. USPEŠNOST (DOSEGANJE CILJEV) 11. Izboljšanje socialnega funkcionira- nja (veščin) Izboljšanje socialnih veščin (vzpostav- ljanje stika, komuniciranje, izražanje jeze, želja, sklepanje kompromisov). 5 - izboljšanje na večini dimenzij; velikem številu domenzij 12. Izboljšanje doživljanja sebe in drugih Izboljšanje vidikov doživljanja: samo- podoba, ocenjevanje sebe, ocenjevanje drugih, identifikacija s pozitivnimi vzori, samozavest, optimizem, smiselnost. 5 - izboljšanje na večini dimenzij 13. Izboljšanje specifičnih kritičnih ciljnih vedenj Vedenja, ki so bila povod vključitve, ob- ravnave (zasvojenost - recidivi, slab učni uspeh, špricanje, begi, prekrški, prestopki, depresija, motnje hranjenja itn.). 5 - pomembno izboljšanje kritičnega vedenja ali izboljšanje ne več dimenzijah 14. Izboljšanje kvalitete življenja Življenjski položaj, okoliščine: gmotni, zaposlitev, družinsko vzdušje, stanovanje ipd. 5 - pomembno izboljšanje ali izboljšanje na večini dimenzij 15. Izboljšanje socialne vključenosti Vključenost v družbene skupine in pro- cese učenja in dela: izboljšanje sociometrič- nega statusa v vrstniški skupini, vključitev v vrstniško skupino, izboljšaje položaja v družini, šoli, vključitev v šolo, zaposlitev, v prostočasno dejavnost, društva. 5 - pomembno izboljšanje D. UČINKOVITOST 16. Finančna učinkovitost Razmerje med koristmi in stroški; dotaci- jo in stroški, koristmi in porabljenim časom. 5 - visoka učinkovitost 17. Učinkovitostno razmerje (output/ input) Razmerje med rezultati in porabljeno energijo, znanjem, časom, sredstvi. 5 - visoka vrednost koeficienta E. DELOVANJE ORGANIZACIJE 18. Izboljšanje notranjega delovanja izvajalske organizacije Struktura in procesi v organizaciji: vode- nje, odločanje, komuniciranje, strukturne spremembe, vzdušje, reševanje konfliktov. 5 - pomembno izboljšanje 19. Izboljšanje zunanjega delovanja izvajalske organizacije Povezanost organizacije z okoljem (šte- vilo povezav, nove povezave), status ugled organizacije v okolju, nove naloge (zaupa- nje, posel). 5 - pomembno izboljšanje REZULTATI: POVZETEK METAEVALVACIJE A. VLOŽEK Vloženi kadrovski potencial. Kadrovski potencial vseh obravnavanih projektov je visok. Projekte praviloma vodijo strokov- njaki z visoko izobrazbo (diplomirani so- cialni delavci, psihologi, pedagogi); tudi posamezne dejavnosti v njihovem okviru dostikrat vodijo strokovnjaki z visoko ali višjo izobrazbo, s srednjo izobrazbo ustrez- ne smeri (pedagoška), ali pa prostovoljni sodelavci, ki so pogosto študentje social- nega dela in drugih družbenih ved. Strokov- njaki, ki sodelujejo pri projektih, so pravilo- ma dodatno specifično usposobljeni za pro- jektno dejavnost na seminarjih, kjer prido- bijo znanje o teoretski podlagi projekta oziroma praktične veščine za vodenje dejavnosti. Pri projektih, ki imajo daljšo tradicijo, imajo strokovnjaki tudi specifične praktične izkušnje, ki so si jih pridobili v preteklih letih pri vodenju projekta ali posameznih dejavnosti v njegovem okviru. Pri vseh projektih je razmerje med številom kadrov in številom uporabnikov ugodno: ponekod gre za individualno delo z relativ- no majhnim številom uporabnikov na izva- jalca, ponekod za delo z majhnimi skupina- mi, družinami ipd., za delovno intenzivno dejavnost torej. Vloženi potencial znanja. Znanje, na katerem temeljijo projekti, bi v splošnem lahko označili kot kodificirano znanstveno 141 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA ali Strokovno znanje; kodificirano pomeni, da je sprejeto v znanstvenih ali strokovnih skupnostih in kot tako objavljeno v teo- retskih znanstvenih ali strokovnih delih, učbenikih ali priročnikih. Ne gre za prakti- cistično izkustveno znanje, ampak za razi- skovalno preverjeno in teoretsko povezano znanje. Gre torej za znanje najvišjega ranga. Glede na naravo tega znanja, njegovo širino in poglobljenost pa so razlike med projekti: na eni strani je projekt, ki temelji na eksi- stencialni psihologiji, fenomenološki psiho- logiji, teoriji skupinske psihoterapije ipd., na drugi strani pa projekti, ki temeljijo na teoriji treninga socialnih veščin, kar je mno- go ožja, bolj specifična teoretska podlaga. Mogoče bi bilo razlikovati med projekti, pri katerih je zveza med variablami projekta (neodvisne variable) in kriterijskimi varia- blami (uspešnosti) jasneje izražena in bolj koherentna, in projekti, pri katerih je ta zve- za manj jasna in manj koherentna. Dodajmo še naslednje: govorimo o potencialu znanja, ne o realno vključenem znanju. To pomeni, na primer, da se projekt opira na pomem- bno teoretsko znanje, navaja to znanje kot svojo podlago in ima možnost črpati iz te zakladnice, ni pa bilo mogoče ugotoviti, kako se to znanje dejansko uporablja. Specifično usposabljanje kadrov. Pri vseh projektih je bilo v okviru projekta oziroma kot priprava na projekt izvedeno specifično usposabljanje kadrov za delo v okviru projekta. Projekti se med seboj razlikujejo zlasti glede na to, ali so vključeni v širšo slovensko mrežo določene dejavno- sti, kot na primer Mladinske delavnice, ali pa niso povezani v tak sistem. V prvem pri- meru je usposabljanje vodij centralizirano, vodje pa nato prenašajo model na druge sodelavce. V primeru pa, ko projekt ni pove- zan v mrežo, lahko ločimo dve situaciji: v prvi starejši vodje usposabljajo mlajše ali novejše vodje, ti pa naprej druge sodelavce; v drugi pa pri novih projektih, ki niso del mreže, vodje sami (ne da bi se specifično usposabljali) usposabljajo druge sodelavce. Usposabljanja potrekajo v izkustveni obliki, kjer se teoretska predavanja izmenjujejo z razpravo in praktičnimi vajami. B. SMOTRNOST (CILJNA USMERJENOST) Teoretična utemeljenost in skladnost pro- jektov. Omenili smo že, da lahko vsi projekti izkažejo teoretsko utemeljenost v tem smi- slu, da se sklicujejo na teorije, teoretske pojme ali strokovna načela, ki so osnova projektnih dejavnosti. Vsi projekti lahko navedejo dela in avtorje, na katere se v tem pomenu sklicujejo. Večina projektov navaja več teorij ali konceptov, ki naj bi bili teo- retska podlaga projekta; v takem primeru se zastavlja vprašanje skladnosti med temi koncepti ali teorijami. V splošnem lahko rečemo, da je prijem pri vseh projektih, ki navajajo več teoretskih izhodišč, eklektičen; ne temelji na eni sami teoriji ali na dobro usklajenem sistemu teorij. Ta kriterij vse- buje tudi zahtevo, da mora biti eksplicirana zveza med variablami projekta (načrtovane obravnave) in kriterijskimi variablami (vedenja, socialne situacije). Takih ekspli- kacij praviloma ne najdemo v razviti obliki, niti v obliki jasnih hipotez niti kot slike modela povezav med odvisnimi in neod- visnimi variablami. Nekatera besedila se tej zahtevi močno približajo. Na osnovi opisa domnevnih zvez med učno-vzgojno pomo- čjo in preprečevanjem odvisnosti (projekt B) bi lahko npr. narisali tak model in izrekli hipoteze o povezavah med spremenljivka- mi. Tudi za projekt samopomočne skupine duševnih bolnikov (projekt D) ali za projekt pomoči družinam (projekt C) lahko reče- mo, da gre za dovolj pojasnjeno in operacio- nalizirano zvezo med variablami projekta in kriterijskimi variablami (funkcioniranje družine, duševnega bolnika). Ciljna relevantnost storitev. Ciljna rele- vantnost storitev pomeni zvezo — ne med načrtovano obravnavo in kriterijskimi va- riablami, ampak med dejansko izvajanimi storitvami in kriterijskimi variablami. Mo- del povezav med značilnostmi projektnih dejavnosti, kot se dejansko izvajajo, in kri- terijskimi variablami uspešnosti oziroma doseganja ciljev ni pojasnjen. Snovalci pro- jektov teh dveh vidikov ne razlikujejo; niso pozorni na možno razliko med načrtova- nim ali predvidenim in dejansko izvede- nim. Zveza med teorijo in konkretnimi storitvami (treningi, skupinskim delom. 142 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 svetovanjem, učno pomočjo ipd.) ni prav sistematično pojasnjena, prav tako ne teo- retske povezave med storitvami in cilji projektov. Prav mogoče je (to so navsezad- nje pokazale tudi tuje empirične raziskave), da je treba učinke projektnih dejavnosti v veliki meri pripisati nespecifičnim dejavni- kom, tj., dejavnikom, ki ne izhajajo ne iz teorije, na katero se sklicujejo vodje projek- ta, ne iz teoretsko utemeljenih specifičnih storitev, metod in tehnik dela, ampak so posledica nespecifičnih dejavnikov, kot so druženje, redno prihajanje, pozornost, ki so je deležni, spoštljiv odnos ipd., ki se pojavljajo pri vseh prijemih. Vendar to samo po sebi še ničesar ne pove o uspešnosti projektnih dejavnosti, saj je znano, da je lahko obravnava uspešna, ne da bi vedeli zakaj, in da je, nasprotno, povsem ekspli- citen, koherenten in empirično preverjen model lahko v danem kontekstu neuspešen. Specifičnost prevencije (storitev). Glede na to dimenzijo se projekti precej razliku- jejo. Pri nekaterih je populacija zelo specifi- čna in izbrana (psihiatrični pacienti, učenci s slabim učnim uspehom, disfunkcionalne družine), pri drugih pa ne (vsi učenci višjih razredov OŠ, prostovoljci). V skladu s temi razlikami se projekti razlikujejo glede na opredelitev vrste preventive (primarna, se- kundarna, terciarna), pri čemer se primar- no preventivni usmerjajo na splošno popu- lacijo, sekundarno in terciarno preventivni pa na bolj specifične populacije. Pri ocenje- vanju te dimenzije se izhaja iz predpostav- ke, da je večja specifičnost boljša, saj lahko jasneje definiramo kriterijske variable in neodvisne variable (storitve, dejavnosti), ki naj bi vplivale nanje, poleg tega pa to pome- ni, da se projekt usmerja na bolj ogroženo populacijo. Med projekti sta torej dva, ki sodita k primarni preventivi (projekt A in E); dva, ki sodita k sekundarni preventivi (projekta B in C) in eden, ki sodi k terciarni preventivi (projekt D). C. KVALITETA IZVEDBE Skladnost implementacije s teorijo. Imple- mentacija je tem bolj skladna s teorijo, čim bolje praktična izvedba projekta sledi ideal- no (teoretsko) zamišljeni oziroma načrtova- ni. O skladnosti implementacije ali praktič- ne izvedbe projektov s teorijami, na katerih temeljijo, in o ustrezni prevedbi teoretskih postavk v izvedbeno prakso je težko soditi, ker vsem projektom manjka precizna ope- racionalizacija teoretskih postavk v načrtu projekta, oziroma, niso jasno razmejena teoretska besedila od načrtov projektov. Vendar, na primer, lahko pri projektu B presodimo, da je implementacija skladna s teorijo. Učno-vzgojna pomoč je osrednja dejavnost, ki jo druge dejavnosti podpirajo. Tudi kadri so ustrezno usposobljeni, tako da ni mogoče reči, da bi bil lepo zamišljen načrt v izvedbi ogrožen zaradi pomanjkanja ustreznih kadrov ali drugih praktičnih ovir in omejitev. Nekaj podobnega velja za projekt pomoči družinam (projekt C) in tudi druge projekte. Čeprav vodje tarnajo nad pomanjkanjem sredstev, ni razvidno, katere dimenzije izvedbe so do te mere ogrožene, da bi lahko rekli, da je ogrožena optimalna uresničitev osnovnih načel obravnave. Do tega bi lahko prišlo, če ne bi bilo mogoče dobiti ustrezno usposobljenih prostovoljcev, če zaradi pomanjkljivega financiranje ne bi bilo mogoče sestaviti ustreznega strokovnega tima ipd. Kvaliteta storitev. Storitve, ki se pojav- ljajo v projektih, so učno-vzgojna pomoč, skupinska samopomoč, zagovorništvo, trening socialnih veščin, socialna pomoč disfunkcionalnim družinam ipd. Kvaliteta storitev je, kolikor lahko presodimo po opisih brez neposrednega opazovanja in spremljanja dela, v vseh projektih dobra, kar pomeni, da ustrezajo organizacijskim, metodičnim, etičnim in drugim kriterijem. Kriterijev kvalitete sicer nismo podrobno specificirali in ocenjevali vsake storitve posebej, vendar svojo sodbo utemeljujemo na temelju opravljenih analiz in splošnega vtisa o izvedbi dejavnosti. V okviru projekta B smo na primer analizirali primer poteka učno-vzgojne pomoči na osnovi podrob- nega zapisa. Ugotovili smo, da se je izvajalec smotrno in metodično pravilno odzival na svetovančeve izjave. Podobno smo v okviru procesne evalvacije podrobno opisali pet primerov dela z družinami. Tudi iz teh opi- sov je razvidno, da so izvajalci metodično 143 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA pravilno ravnali. Velja, da izvajajo storitve ali nadzorujejo njihovo izvedbo strokov- njaki, ki poznajo metodične in druge kri- terije svoje stroke. Vodstva se tudi odločajo le za take vrste storitev, za katere imajo usposobljene kadre in ostale pogoje. Poleg tega imajo v vseh projektih supervizijske sestanke izvajalcev, ki so osnovni instru- ment skrbi za kvaliteto storitev. Ustreznost vodenja in upravljanja pro- jekta. Vodenje je ustrezno, če ustreza krite- rijem tako imenovanega »novega vodenja«: porazdeljeno vodenje, vključevanje v odlo- čanje, dvosmerna komunikacija, inspira- tivnost, zunanje povezovanje. Upravljanje je ustrezno, če upošteva kriterije zakoni- tosti, odgovornosti, urejenosti. Tudi tu velja, da vodenja nismo ocenjevali po vsakem od omenjenih kriterijev posebej, ampak da smo si oblikovali vtis o značilnostih vodenja na temelju celostne slike o projektu in na temelju opisa funkcij in nalog vodje pro- jekta. Za vse projekte lahko rečemo, da ima- jo vodje obsežno in zahtevno delo, ki ga dobro opravljajo. Odnosi med vodjem in sodelavci v vseh primerih kažejo, da je vodenje demokratično; da je omogočeno sodelovanja članov; da se spodbuja dvo- smerna komunikacija, iniciativnost. Vzdu- šje je v vseh projektih dobro, kar posamezni udeleženci tudi izrecno poudarjajo. Vodje sami opisujejo svoje delo kot naporno in obsežno, vendar da jim daje tudi dosti oseb- nega zadovoljstva ob uspehu. Izvajalci, naj bodo delavci v okviru javnih del ali prosto- voljci, povedo, da se med strokovnimi de- lavci dobro počutijo; govorijo o prijetnem vzdušju, o podpori, ki so je deležni od stro- kovnjakov in vodij projekta, kar vse govori, da je vodenje projektov ustrezno. Zakoni- tosti in urejenosti upravljanja projekta nismo ocenjevali, saj je to delo specifično usposobljenih nadzornikov. Ustreznost odnosa z uporabniki. Odnos je ustrezen, če se z upoštevanjem metodič- nih načel uresničujejo akceptiranje uporab- nika, empatija, zavzemanje njegovega sta- lišča, upoštevanje, spoštovanje (pri delav- cu), doživljanje uporabnika, identifikacija z delavcem, občutek sprejetosti, razumlje- nosti, zadovoljenosti potreb, učenja, razvoja in napredka. Pri vseh projektih, zlasti pri tistih, kjer je bila mogoča analiza procesa, je obilo indikatorjev, da obravnava poteka v skladu z metodičnimi načeli socialnega dela in da se v odnosu z uporabniki uresničujejo omenjene značilnosti (projekti B, C, D). Pri projektih, kjer nismo mogli analizirati procesa, lahko o ustreznosti odnosa do upo- rabnikov sklepamo na podlagi mnenjskih anket, v katerih uporabniki izražajo svoje zadovoljstvo z izvajalci in sodelovanjem pri projektu, občutek sprejetosti, razumlje- nosti, napredka pri učenju in razvoju. Pri nekaterih projektih se pri ustvarjanju ustreznega odnosa z uporabniki pretežno opirajo na načela sistemskega socialnega dela (projekt C), drugod se sklicujejo na druge teoretske usmeritve, povsod pa dosegajo dober »raport« z uporabniki, kar se odraža v pripravljenosti uporabnikov še naprej prejemati to pomoč, kljub začet- nemu odklanjanju pri nekaterih projektih in kljub ambivalentnim čustvom, ki izvirajo predvsem iz strahu pred stigmatizacijo v socialnem okolju. Č. USPEŠNOST (DOSEGANJE CILJEV) Izboljšanje socialnega funkcioniranja (veščin). Analiza primerov dela in mnenjski podatki kažejo, da pride pri vseh projektih do izboljšanja socialnega funkcioniranja: vzpostavljanja stika z izvajalci, komunicira- nja, izražanja čustev itn., čeprav so uporab- ljeni merski instrumeti premalo natančni, da bi mogli razlikovati posamezne vidike socialnega funkcioniranja. Izboljšanje doživljanja sebe in drugih. Analiza primerov in mnenjski podatki ka- žejo tudi, da pride do izboljšanja doživljanja sebe in drugih. Tako učitelji in strokovni delavci v enem od projektov ocenjujejo, da se oblikuje pozitivnejša samopodoba učen- ca, izboljša se samoocena (»se bolje ra- zumem z drugimi, lažje dojemam snov«); otrok je sposoben globljega čustvenega od- nosa z odraslim, pride do povečanja samo- zavesti, zmanjšanja konfliktov z drugimi vrstniki ali družinskimi člani; postane bolj prijazen do sorojencev. Procesna analiza kaže, da se začne mladostnik identificirati 144 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 Z odraslim. To kažejo tudi mnenjski podatki (s trditvijo »Dobil sem zaupno osebo, ki mi je pripravljena prisluhniti«, se pri enem od programov strinja več kot devet desetin obravnavanih otrok). Poveča se optimizem, doživljanje smiselnosti učenja ali prizade- vanja za druge cilje. Tudi pri pomembnih odraslih se izboljša doživljanje otroka. Psihiatrični bolniki navajajo, da so postali bolj samozavestni, bolj odprti. Izboljšanje specifičnih kritičnih ciljnih vedenj. Ni sistematično zbranih objektivnih podatkov o izboljšanju na kriterijskih varia- blah, tj., primerjav med stanjem pred obrav- navo in po njej na temelju objektivnih podatkov. Na podlagi izjav učiteljev, staršev, izvajalcev oziroma strokovnih timov pa sklepamo, da pride do izboljšanja na kri- terijskih dimenzijah. Mnenjski podatki (projekti A, B) in analiza posameznih pri- merov (pri delu z družinami, projekt C) kažejo, da se pri vseh projektih izboljša sta- nje na področjih, ki so bila povod vključitve posameznika ali družine v obravnavo. Pri učencih, ki so bili deležni učne pomoči, pride do izboljšanja učnega uspeha; zmanj- ša se odsotnost od pouka. Pri disfunkcio- nalnih družinah opažajo, da se družine vsaj do določene mere urede in da se nezaže- leno vedenje omeji. Otroci iz teh družin bo- lje opravljajo svoje razvojne naloge: šolsko delo, izbira poklica itn.: otrok redneje op- ravlja domače naloge, se bolje pripravi na pouk, uspešno konča šolo. Izboljšanje kvalitete življenja. Izboljša- nje gmotnega položaja, zaposlitev, družin- sko vzdušje, stanovanjske razmere in druge dimenzije kvalitete življenja pridejo v po- štev zlasti pri projektih, kjer se dela z druži- nami ali socialno depriviranimi katego- rijami (duševni bolniki). Analiza kaže, da pride v disfunkcionalnih družinah do iz- boljšanja urejenosti stanovanja, zmanjšanja števila in grobosti konfliktov, do izboljšanja vzdušja v družini kot celoti; pri posameznih članih pa do uspešnejšega dela v šoli in dokončanja šole, do odločitve za iskanje druge pomoči, do sprejemanja pomoči in izboljšanja odnosov z okoljem. Člani sku- pine samopomoči psihiatričnih bolnikov navajajo, da jim skupina daje čustveno oporo, občutek, da v bolezni niso sami, mo- žnost druženja. Menijo, da v skupini lahko odkrito govorijo, lahko v stiski pokličejo druge člane. Izboljšanje socialne vključenosti. Pravi- loma opazimo izboljšanje na različnih pod- dimenzijah socialne vključenosti. Učenci, ki so prejemali učno pomoč, trdijo, da se potem bolje razumejo z učitelji, starši in sošolci; izboljšajo se stiki med vsemi tremi udeleženimi stranmi, učenci, starši in uči- telji. Sodelovanje v vrstniških skupinah na centru za socialno delo jim postane pome- mbno. Zaradi zmanjšanja nezaželenega vedenja in izboljšanja učnega uspeha se otrokom izboljša položaj med vrstniki in v odnosu do učiteljev. V družinah, s katerimi delajo svetovalci, se poveča pripravljenost za sodelovanje, pripravljenost navezati stik z drugimi ustanovami v okolju in izkoristiti vire ponujene pomoči. Psihiatrični bolniki se navežejo na skupino samopomoči, postane njihova referenčna skupina. D. UČINKOVITOST Finančna učinkovitost. Vsi projekti, ki smo jih analizirali, so bili nizko proračunski, zato niti nismo dosledno in podrobno preraču- navali razmerja med denarnimi dohodki in stroški. Očitno je, da obseg in kvaliteta dela v vseh primerih daleč prekračujeta skrom- ne zneske dotacij tudi tam, kjer je več spon- zorjev, tako da se ta sredstva porabijo le za najnujnejše materialne stroške. Učinkovitostno razmerje (output/in- put). Učinkovitostnega razmerja nismo kvantificirali. Osnovni razlog za to opu- stitev je bila pomanjkljiva metodologija samoevalvacij, v katerih niso ustrezno ope- racionalizirane ključne kriterijske variable, tako da ni bilo mogoče oblikovati primer- ljivih indeksov izstopka. Res je tudi, da so s kvantitativnim ocenjevanjem izidov obrav- nave povezane številne težave, saj iste vrste izid še zdaleč ne pomeni enakega napredka pri vsaki obravnavani težavi in osebi. Pri kvalitativni oceni učinkovitostnega razmer- ja pa se nagibamo k mnenju, da je v projekte vloženo prizadevanje večje, kot so, vsaj kratkoročno gledano in po običajnih nor- mah pričakovano, terapevtski izidi. Pri vseh 145 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA' obravnavanih dejavnostih je treba vložiti veliko truda za vsaj navidez sorazmerno majhne in negotove izide. Če upoštevamo, da stojijo za učno-vzgojno pomočjo ali za pomočjo disfunkcionalnim družinam skupine visoko izobraženih in specifično usposobljenih strokovnjakov, motiviranih prostovoljcev; organizacijska struktura javnih zavodov, mreža povezav med njimi in povezav z drugimi sektorji, ter da se za delo z uporabniki porabi veliko časa, moramo ugotoviti, da se pozitivni izidi po- kažejo sorazmerno pozno; da so pogosto negotovi in se brez spremljanja stanje po- novno poslabša; da niso spektakularni; in da se nanašajo na »trivialne« zadeve, skratka, da razmerje med izidi in vloženo energijo ni videti pozitivno. Vendar je natanko to osnovna značilnost socialnega dela; to je delo, pri katerem po definiciji z velikim vložkom energije dosegamo izide, ki so po merilih zunaj tega sektorja lahko nadvse skromni, s katerimi pa uresničujemo po- _ membne vrednote.______^____________ .____......_ _ E. DELOVANJE ORGANIZACIJE Izboljšanje notranjega delovanja izvajal- ske organizacije. V samoevalvacijah ni do- volj podatkov, da bi mogli oceniti, ali se je zaradi izvajanja preventivnega projekta izboljšalo notranje delovanje organizacije: vodenje, komuniciranje, odločanje; ali je prišlo do strukturnih sprememb, do izbolj- šanja vzdušja itn. Indikatorji, ki so v teh poročilih, kažejo, da do takega izboljšanja dejansko prihaja. Preventivni projekti so za organizacije, v okviru katerih se izvajajo, perturbacija, ki vznemiri »status quo« in omogoča spremembe. V programu C trdijo, da je program vnesel novo kvaliteto v delo celotnega zavoda predvsem pri delu z družinami. Izboljšanje zunanjega delovanja izva- jalske organizacije. Več neposrednih po- datkov govori o tem, da uvedba preventiv- nega projekta ali njegovo izvajanje pelje k vzpostavitvi novih povezav z okoljem, utr- ditvi starih ali spremembam v naravi teh povezav, njihovi vsebini, pomenu, globini in vplivu, ki ga imajo. Razširi in okrepi se medinstitucionalno sodelovanje (projekt D), zmanjša se stigmatizacija službe same (projekt C), poveča se ugled in veljava centra v okolju. Predstavniki lokalne oblasti spremene svoje mnenje o centru. Okrepi se sodelovanje z drugimi institucijami v kraju, vzpostavijo in okrepijo se povezave z nadrejenimi telesi v republiki. SKLEPI Pregledali smo pet preventivnih progra- mov oziroma projektov, ki se izvajajo na centrih za socialno delo v Sloveniji, nekateri kontinuirano že od leta 1995, in sicer pro- gram prostovoljnega dela z različnimi kate- gorijami uporabnikov, projekt učno-vzgoj- ne pomoči učencem osnovnih šol, program pomoči ogroženim družinam, projekt skupine samopomoči za duševno bolne in projekt mladinskih delavnic. Ta pregled je pokazal, da poteka v okviru teh programov in projektov zavzeta dejavnost, usmerjena bodisi v individualno pomoč posamezni- kom ali družinam bodisi v oblike skupinske- ga dela, naj bo po zgledu mladinskih delav- nic ali skupin samopomoči. Z dejavnostmi v okviru projektov so povezane desetine zlasti mladih, pa tudi odraslih ali starejših uporabnikov. Enako pomembno je tudi dejstvo, da s temi posamezniki ali skupina- mi delajo poleg strokovnjakov, zaposlenih na centrih, številni mladi ali odrasli prosto- voljci in delavci, zaposleni v okviru javnih del. To pomeni, da projekti vežejo nase in povezujejo med seboj ljudi, ki jih sicer ogrožajo procesi dezintegracije zaradi šol- ske neuspešnosti, nezaposlenosti, duševne bolezni, staranja in podobnega. Ti projekti torej s svojim obstojem in dejavnostjo pri- spevajo k družbeni integraciji posamezni- kov, družin in drugih skupin na svojem področju, ki jih še posebej ogrožajo meha- nizmi dezintegracije. To integrativno fun- kcijo opravljajo vsi, ne glede na vsebinske razlike med njimi in ne glede na druge spremembe v vedenju in doživljanju, ki jih domnevno povzročajo. Vse pregledane projekte vodijo in dejav- nosti v njihovem okviru izvajajo strokovno ustrezno usposobljeni kadri. Vodje proje- 146 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 ktov SO Strokovnjaki z visoko izobrazbo ustreznih smeri (socialno delo, psihologija, pedagogika); nekateri med njimi so se še dodatno specifično usposabljali za delo v okviru projekta. Dejavnosti izvajajo poleg strokovnih delavcev bodisi prostovoljni sodelavci bodisi delavci, zaposleni v okviru javnih del; vsi imajo naravi dela ustrezno stopnjo izobrazbe in ustrezno usmeritev. Vsi projekti temeljijo na ustreznem, strokov- no preverjenem znanju. Nekateri se opirajo na psihološke teorije in pojme, nekateri na teorijo in načela sistemskega socialnega dela, nekateri na posebej izdelane prijeme za usposabljanje v socialnih veščinah. V okviru vseh projektov so organizirane posebne oblike usposabljanja in uvajanja izvajalcev v delo z ljudmi. V vseh projektih spremljajo delo izvajalcev na rednih sestan- kih, ki strežejo refleksiji dela, reševanju problemov pri delu, podpori pri delu in v osebnih stiskah in so temeljni mehanizem vzdrževanja kvalitete dela. Nekateri projekti so povezani v širšo mrežo dejavnosti določene vrste (npr. mladinske delavnice). Projekti, ki smo jih pregledali, pokrivajo vse tri oblike preventive: primarno (mladin- ske delavnice, prostovoljno delo), sekun- darno (učna pomoč, delo z družinami) in terciarno (samopomoč psihiatričnih pa- cientov). Projekti so, primerno naravi svojega preventivnega pristopa, ciljno usmerjeni. Ciljne populacije so povsod definirane, vendar različno široko: od splošne populacije učencev višjih razredov osnovne šole, starih ljudi, beguncev, prek učno neuspešnih učencev do posebne populacije psihiatričnih pacientov. V odvisnosti od vrste preventive so tudi bolj ali manj konkretno opredeljene značilnosti življenjskega položaja, vedenja in doživ- ljanja, na katere naj bi delovale projektne dejavnosti. Za vseh pet projektov lahko rečemo, da so vodeni zavzeto in odgovorno do uporab- nikov, do izvajalcev in širšega institucio- nalnega in zunajinstitucionalnega okolja. To velja tako za projekte, ki so vključeni v širšo, središčno vodeno mrežo dejavnosti (mladinske delavnice), kjer potekajo de- javnosti v skladu s predpisano shemo, ki dopušča le določen odstotek prilagajanja krajevnim razmeram in kjer je centralno organizirano usposabljanje in supervizija, kot tudi za bolj avtonomne projekte, ki niso podrejeni zunanjemu strokovnemu vod- stvu. Kvalitativna analiza posameznih pri- merov dela s posamezniki (pri učno-vzgojni pomoči), z družinami (pri pomoči disfun- kcionalnim družinam) ali skupinskega dela (skupina samopomoči) je pokazala, da se delo odvija po strokovnih načelih social- nega dela. V vseh projektih je izvajalcem uspelo pridobiti uporabnike in jih zadržati v projektnih dejavnostih ali ohraniti stik z njimi po obdobju intenzivnejše obravnave. Uporabniki izražajo zadovoljstvo, občutek sprejetosti, razumljenosti in mnenje, da so napredovali pri urejanju problematike. Ocene uspešnosti projektov temeljijo pretežno na mnenjih in ocenah neposred- nih in posrednih udeležencev v projektu, uporabnikov in izvajalcev, kot so jih v ok- viru samoevalvacij zbrali nosilci projektov. Delno temeljijo na analizi primerov in del- no na opisu organizacije in dejavnosti. Ni nas zanimala samo uspešnost v odnosu do neposrednih uporabnikov (učenci, druži- ne, bolniki) ampak tudi v odnosu do izvajal- cev, to je, do prostovoljcev in delavcev v okviru javnih del, in v odnosu do organi- zacije kot celote. Kljub metodološkim pomanjkljivostim pri izvajanju anket (osip), kjer so bile izvedene, in kljub majhnemu številu analiziranih primerov je vendarle upravičen vtis, da so vsi obravnavani pro- jekti uspešni, to je, da dosegajo svoje cilje. Posebej nas je zanimalo stanje na petih cilj- nih dimenzijah: izboljšanje socialnega funkcioniranja (veščin), izboljšanje doživ- ljanja sebe in drugih, izboljšanje specifičnih kritičnih ciljnih vedenj, izboljšanje kvalitete življenja in izboljšanje socialne integracije. Te dimenzije so bile definirane kot osnovne za evalvacijo, potem ko so že bile izvedene samoevalvacije, zato niso v vseh projektih sistematično preverjene. O izboljšanju socialnih veščin lahko skle- pamo le posredno, celo pri projektu, kate- rega osnova dejavnost je trening socialnih veščin (mladinske delavnice); posredno, na osnovi njihovega splošnega mnenja, da so jim delavnice koristile (da so postali »bolj komunikativni«, več povedo o sebi, so bolj 147 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA družabni, manj zadržani), na osnovi motivi- ranosti učencev za obiskovanje srečanj, nji- hovega sodelovanja, na osnovi izraženega zadovoljstva s projektom in na osnovi ugodnega splošnega mnenja izvajalk. Nekoliko zanesljivejši so podatki, ki govore o izboljšanju doživljanja sebe in drugih, saj gre za dimenzijo, o kateri se lahko poučimo samo prek subjektivnih izjav. Učenci, vključeni v učno-vzgojno pomoč, trdijo, da se bolje razumejo z dru- gimi, da lažje dojemajo snov. Udeleženci mladinskih delavnic menijo, da so postali bolj samozavestni, bolj sproščeni; ali pa navajajo, da drugače doživljajo vrstnike, šolo, učitelje in starše. Pri delu z družinami se je, sodeč po opisih primerov, izboljšala samopodoba pri večini otrok. Tudi psihia- trični pacienti poročajo o izboljšanju samo- zavesti in odprtosti. Do izboljšanja specifičnih ciljnih vedenj je prišlo na primer pri projektu učno-vzgoj- ne pomoči, kjer so se po menju učiteljev in izvajalcev izboljšali: razumevanje učne snovi, delovne in učne navde, odnos med učiteljem in učencem in stik med starši in šolo. Tudi pri delu z družinami izvajalci ugotavljajo izboljšanje učnega uspeha otrok in splošnega delovanja predvsem otrok, delno tudi družine kot celote. Izboljšanje kvalitete življenja lahko precej zanesljivo ugotovimo pri delu z družinami in v skupini samopomoči psihia- tričnih pacientov. Pa tudi pri delu z učenci in mladostniki se kaže izboljšanje kvalitete življenja v izboljšanju odnosov na različnih ravneh in izboljšanju vzdušja v družinah oziroma v šoli, o čemer poročajo tako učen- ci (starši, učitelji) kot izvajalci. Izboljšanje socialne vključenosti je mor- da najbolj viden rezultat dejavnosti vseh petih projektov. Velik delež k socialni vklju- čenosti prispeva že vključitev v projekt, ki spodbudi redno obiskovanje srečanj v okviru projekta in se postopno iz ne vselej prijetne obveznosti spremeni v pričako- vano in zaželeno dejavnost. Uporabniki se navežejo na svetovalce, na skupine, ustva- rijo se prijateljstva; projektne dejavnosti spodbude mladostnike k drugim dejavno- stim in vključitvi v prostočasne dejavnosti. Pri delu z družinami so svetovalci posredo- vali stike z drugimi ustanovami, pomagali pri všolanju, iskanju zaposlitve ipd. Psihia- tričnim pacientom, ki jih še posebej ogroža izolacija, je skupina samopomoči pomem- bna vez z drugimi in posrednik v odnosih z okoljem. Delo v okviru preventivnih projektov je pomemben vir duševne energije za strokov- ne delavce in izvajalce. Strokovni delavci praviloma ugotavljajo, da jim je delo pri projektu smiselno dopolnilo rednemu delu; delo, ki jih razbremeni in sprosti, pri katerem doživljajo bolj neposredno zado- voljstvo zaradi uspeha kot pri rednem delu na težavnih socialnih primerih. Če upošte- vamo, da so med izvajalci prostovoljci — mladi ljudje, ki se pripravljajo na poklice za delo z ljudmi —, moramo ugotoviti, da se večina dobro zaveda dragocenosti izkušenj, ki si jih pri tem pridobijo. Ob vodenju drugih in skupinskih supervizijah se učijo tudi sami, poleg tega pa imajo strokovno pomoč v primeru lastne stiske. Podoben učinek ima to sodelovanje tudi na zapo- slene v okviru javnih del. Izredno pomem- ben je učinek projektnih dejavnosti na organizacijo v celoti. Z izjavami vodij in izvajalcev je dokumetirano izboljšanje povezanosti centrov z lokalnim okoljem, povezanosti z državnimi ustanovami, dru- gimi institucijami in organizacijami v Sloveniji, povečanje ugleda centra v lokal- nem okolju, izboljšanje samopodobe centra kot uspešne organizacije. Manj dokumen- tirani so učinki na notranjo organizacijo centra, vendar so indikatorji, da se izboljša vzdušje in sodelovanje v centru. Ta mnogo- stranski učinek preventivnih projektov posebej poudarjamo. Projekti, ki smo jih pregledali, so organi- zacijsko izvedljivi. V njihovem okviru pote- kajo konstruktivne dejavnosti. Kažejo, da so se sposobni ohranjati in razvijati. Ta se je iz skromnih začetkov v nekaj letih razvil v razvejano strukturo; drugi požene poganj- ke v drugem kraju; tretji se ohranja in išče vire kljub temu, da je izgubil del prvotne podpore. To pomeni, da imamo pred seboj viabilne socialne »organizme«, ki vežejo nase in okrog sebe množico ljudi in tako prispevajo k socialni integraciji lokalnega okolja in že samo zato zaslužijo podporo. 148 EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 Evalvacija vseh obravnavanih projektov temelji na modelu kompleksne večnivojske evalvacije; to pomeni, da so si izvajalci samoevalvacijskih analiz prizadevali zbrati podatke o dogajanju na različnih ravneh projektne organizacije in od različnih skupin udeležencev, kar prispeva k celo- vitosti slike o obravnavanih projektih. Vse evalvacije uspešnosti (doseganja ciljev) pa temelje le na opisnih podatkih o poteku projekta in njegovih dejavnosti in na mne- njskih podatkih udeleženih v projektu. V nobenem projektu ni niti poskusa, da bi se približali eksperimentalnemu modelu eval- vacije. Tako v nobenem samoevalvacijskem poročilu ni nobene neposredne objektivne primerjave med stanjem na kriterijskih variablah pred vključitvijo v projekt in po njej, čeprav so projekti trajali dovolj dolgo, da bi bilo smiselno te podatke zbirati, in čeprav bi bili nekateri podatki vsekakor do- stopni invariable sploh niso težko merljive, npr. podatki o učnem uspehu učencev, ki so bili vključeni v projekt učne pomoči. Res je, da se ti podatki nanašajo na grobe kon- čne kazalce uspešnosti, na katerih morda ne bi ugotovili sprememb. Toda to ne po- meni, da smemo te primerjave opustiti. Več je subjektivnih primerjav med stanjem na kriterijskih variablah pred vključitvijo v projekt in po njej v obliki subjektivnih mnenjskih vprašanj in ocenjevalnih lestvic, ki na primer zahtevajo od respondenta, da primerja svoje stanje pred vključitvijo v projekt in po njej, ali da oceni stanje kon- čnega uporabnika pred vključitvijo in po njej (npr. učitelj oceni, ali se je učenčev us- peh izboljšal). Še pogosteje pa se evalvacije omeje na ugotavljanje zadovoljstva različ- nih udeležencev, kar vsekakor ni dovolj. Skratka, pri uporabljenih metodah samo- evalvacije ugotavljamo pomanjkljivosti, zaradi katerih sklepi o uspešnosti projektov niso tako trdni, kot bi lahko bili. PREDLOGI Glede na opisane izide evalvacije sodimo, da preventivni programi centrov za social- no delo izpolnjujejo svoje poslanstvo in prispevajo k družbeni povezanosti ljudi, pri katerih je iz različnih razlogov ogrožena. Z različnimi dejavnostmi utrjujejo pri udele- žencih pozitivno doživljanje sebe in drugih, usposabljajo v socialnih veščinah, izboljšu- jejo kvaliteto življenja in prispevajo k ubla- žitvi ali odpravi motečih vedenj. Z javno podporo, kakršne so bili deležni do sedaj, so opravili zelo koristno in pomembno delo, uspešno in dovolj učinkovito. Zato menimo, da je treba te programe še naprej podpirati, jih razvijati in širiti. Zaslužijo še nadalje največjo možno podporo države. Priporočamo, da bi zaradi boljše ciljne usmerjenosti programov in jasnejše defini- cije ciljne problematike vsak program v fazi načrtovanja utemeljili s specifično usmerje- no socialno analizo populacije ali krajevnih razmer, na katere naj bi se projekt usmeril. Priporočamo, naj bi v fazi načrtovanja programa jasno, realistično, konkretno in prilagojeno naravi projekta definirali cilje programa in jih operacionalizirali tako, da bi določili minimalne in maksimalne stop- nje ugodnih izidov na posameznih ciljnih dimenzijah, kot priporoča metoda lestvic za doseganje ciljev. Izboljšati je treba mere uspešnosti programa. Priporočamo, naj se v izvajanje progra- ma vgradijo postopki spremljanja in samo- evalvacije, to je, periodičnega pregleda stanja na ključnih ciljnih dimenzijah in stanja na dimenzijah viabilnosti. 149 BLAŽ MESEC, MILKO POŠTRAK, NINO RODE, BOJAN KERN, NIKA CIGOJ KUZMA 150 Literatura H. E. Freeman, C. C. Sherwood (1970), Social Research and Social Policy. Englewood Cliffs: Prentice- Hall. E. M. Goldberg, J. Gibbons, I. Sinclair (1985), Problems, Tasks and Outcomes: The Evaluation of Task-centred Casework in Three Settings. London: George Allen and Unwin. A. Kos (1984), Učinki nepoklicnega prostovoljnega dela na področju socialnih dejavnosti. V: B. Mesec et al (ur.). Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. Ljubljana: DDU Univerzum. B. Mesec (1994), Evalvacija prostovoljnega dela. Socialno delo 33'- 4. E. J. Mullen, J. R. Dumpson (1972), Evaluation of Social Intervention, josscy-^ss: San Francisco. M. Q. Patton (1980), Qualitative Evaluation Methods. Beverly Hills: Sage. P. Raynor (1984), Evaluation with One Eye Closed: The Empiricist Agenda in Social Work Research. Britf of Social Work 14, 1: 1-10. . W.J. Reid, p. Hanrahan (1981). The effectiveness of social work: Recent evidence. V: E. M. Goldberg, N. Connelly (ur.), Evaluative Research in Social Care. London: Heinemann. f Rossi, Freeman (1982), Evaluation: A Systematic Approach. Newbury Park: Sage. A. Rubin (1993), Research Methods for Social Work. Pacific Grove: Brooks and Cole. E. Sainsbury (1975), Social Work with Families. London, Sainsbury: Roudedge and Kegan Paul. Shadish et al (1991), Foundations of Program Evaluation: Theories of Practice. Newbury Park: Sage. ..... ..v .y... B. Sheldon (1986). Social work effectiveness experiments: Review and implications. Brit f. of Social Work 16: 223-42. B. Stritih (1994), Prispevki za študij socialnega dela. Visoka šola za socialno delo, Ljubljana. Tripodi, Fellin, Epstein (1971), Social Program Evaluation. Itaca: F. E. Peacock. C. H. Weiss (1975), Evaluation research: Methodsfor Assessing program effectiveness. Englewood Cliffs: Prentice Hall. Srečo Dragos CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA Razumljivo je, da se po osamosvojitvi Slo- venije spominjamo ključnih državniških dogodkov: izvedbe plebiscita za samostojno in neodvisno državo (december '90), njene razglasitve ter hkratnega začetek napada zvezne armade na Slovenijo (junij '91), spre- jema prve ustave samostojne Slovenije (de- cember '91), sprejema naše države v OZN (maj '92), sprejema v polnopravno članstvo Sveta Evrope (maj '93) itn. Ni pa razumljivo, da ob tem pozabljamo na civilno družbo, brez katere ne bi bilo zgornjih dogodkov. Sicer je res, da je država nekaj povsem drugega od civilne družbe in da je slednja ob državotvornih prelom- nicah zato postavljena v ozadje. Ni pa res, da bi lahko zaradi te razlike med njima dr- žava nastala in obstala brez civilne družbe. Prav letos mineva deset let od dogodkov, ključnih tako v civilnem kot v državnem smislu. In ta desetletnica je povod tega pri- spevka. Z njim želim opozoriti na trojni pomen civilne družbe pri nas: socialni, zgodovinski in konceptualni. Osrednjo pozornost namenjam zlasti tretjemu vidiku. V prvih dveh delih bom socialni in zgodovinski vidik le jedrnato povzel. A ne zato, ker bi bila manj pomem- bna, ampak ker ju lahko razumemo šele skoz tretjega, saj je predvsem od koncep- tualizacije civilne družbe (kako jo razume- mo) odvisno, kako jo bomo vrednotili. Prvi vidik je namreč najmanj problematičen, saj se mu v strokovnih krogih pripisuje vse večjo pozornost (zlasti v socialnem varstvu in socialnem delu, v zadnjem času tudi v sociološki teoriji). Drugi vidik — zgodo- vinski oz. dogodkovni — je v javnosti še vedno vrednoten pozitivno, čeprav se zdi. da se njegov pomen zmanjšuje zaradi po- udarjanja poznejših državotvornih prelom- nic. Zares problematičen pa je tretji vidik, mislim, da zlasti zaradi treh razlogov: ker je dialog o civilni družbi in zanimanje zanjo od osamosvojitve dalje v upadu, ker je njena refleksija zamejena zgolj na ozke kroge spe- cialistov in ker niti med njimi nikoli sploh ni bilo konsenza, kaj civilna družba je, da- nes pa je disenz o tem še večji, kot je bil pred desetletjem. SOCIALNA RAVEN Če sem prej zapisal, da so se ključni civilno- družbeni premiki pri nas zgodili pred dese- timi leti, je to mišljeno samo v kontekstu današnje države, ki je izšla iz teh dogodkov. S tem pa ni rečeno, da se nam je takrat prvič »zgodila« civilna družba, čeprav mnogi tako mislijo. Zgodovinsko največji dosežki civil- ne družbe na Slovenskem datirajo že pred prvo svetovno vojno. Zasluge za to je imelo Krekovo zadružništvo (njegove raiffeisnov- ké). V času, ko so se prvič na naših tleh za- čele porajati prave politične stranke, ko so nastajali prvi sindikati, ko so se zgodile prve sodobne volitve, ko je moderna tržna, na kapitalu utemeljena ekonomija začela dokončno izpodrivati pomen zemlje in drobne kmetijsko-obrtne produkcije, ko je industrializacija že povzročala pospešeno urbanizacijo, omogočila nastanek povsem novih družbenih slojev (zlasti delavskega in tanek sloj zgodnjih industrialcev kot zametkov prve buržoazije), ko je bila kon- servativna, v srednji vek zazrta integrativna matrika katoliških Slovencev dokončno 151 SREČO DRAGOS konfrontirana s tipičnim evropskim izzi- vom, tj., z liberalizmom tako na gospodar- ski, kulturni (vrednotni) kot na politični ravni, ko je tovrstno intenzivno odpiranje Slovencev v svet (tudi Slovenk: začetek prvih ženskih gibanj) sovpadlo z začetki politične emancipacije in hkrati z revščino, ki je naraščala tako med večinskim kme- čkim slojem kot med novim delavskim — v tem času je Janez E. Krek začel s svojim zadružništvom kot tipičnim projektom civilne družbe. Šlo je za reševanje fragmen- tiranih, ekonomsko propadajočih kmetij, okrožij in celih pokrajin, v katerih primi- tivna, razdrobljena in po obsegu skromna kmetijska pridelava ni bila več konku- renčna; hkrati je izpadel tudi postranski zaslužek kmetov iz domače tradicionalne obrti, ki je pospešeno propadala (železnica npr. dokončno izpodrine furmanstvo, ne povzroči pa pričakovane industrializacije in odprtja delovnih mest), ob tem pa so se razcveteli še razni prekupčevalci in posoji- lodajalci, ki so z oderuškimi krediti »poma- gali« kmetom, nevajenim denarnih trans- akcij. Kreku je v nekaj letih skoz zadruge uspel integracijski projekt, oprt izključno na načela samopomoči, subsidiarnosti in transparentnosti (poslovanja). S tem je bil ne le ublažen, ampak zaustavljen dokončni propad takratnega prevladujočega kmeč- kega sloja. Po Krekovi smrti je klerikalna stranka speljala kapital, akumuliran z zadru- žništvom, v lastne politične namene (danes se temu reče »virmanske afere«) in z zadru- žništvom je bilo konec. Tudi sicer je imel Krekov projekt nekatere utopične elemen- te, zaradi katerih so ga presegli že v obdobju med obema vojnama, in razumljivo, da da- nes ne more služiti kot nekakšen novodob- ni »recept« civilne aktivizacije, kot si neka- teri obetajo (o civilno-družbenem dometu krekovstva gl. Dragos 1994; o preseganju Kreka pa v Dragos 1998: 229-243). Vendar to v ničemer ne zmanjšuje Krekove veličine. Tudi dejstvo, da so si klerikalci kot najvpliv- nejša politična stranka med obema svetov- nima vojnama pomagali na oblast z zadruž- niško kapitalsko dediščino, ni v neposredni zvezi s Krekovimi zadrugami. Zaradi te po- litične zlorabe zadružništva se je krekovstvo površno stigmatiziralo kot fašizem že od prvih Kardeljevih člankov iz tridesetih let, pa vse do Žižkovih iz konca osemdesetih. Krek je bil kot socialni aktivist res tudi politično profiliran (nikakor ne na najslabši način), vendar to ni razlog privlačnosti nje- govega projekta med kmetstvom, čeprav je res, da so prav ti sestavljali najmnožičnejše volilno telo za klerikalce (tradicionalna ver- nost, ruralnost). Ne gre pozabiti, da je bil Krekov zadružniški princip organizacije namenjen tudi delavcem, kjer je tudi imel uspehe, poleg tega pa zadružništvo sploh ni bilo organizirano na verski podlagi, ampak je vanj vabil vse, tudi npr. ateistične socialdemokrate. Zato glavni razlogi pri- vlačnosti zadrug niso bili ideološko-stran- karski, ampak socialno-ekonomski. Dobra organizacija zadružniških hranilnic je omo- gočala neposreden nadzor nad menedž- mentom, nizkimi pristopnimi finančnimi deleži, dajanjem posojil samo tistim, ki so jih bili potrebni, in njihovim vračanjem. Čarobna palica, da je posojanje revežem in vračilo posojenega delovalo, so bile nizke obresti, ki so zelo hitro odvzele moč vaškim bogatašem (kraljem na Betajnovi). Cena kredita, ki so jo omogočale zadružne poso- jilnice, je bila običajno le 0,5% do 1,5% višja od obresti za vloge. Če to primerjamo z na- šim stanjem pred dvema letoma, vidimo, kaj pomeni oderuštvo: Ljubljanska banka je po eni strani denarnim vlogam (na vpogled) priznavala enoodstotne obresti, po drugi strani pa je za razne kredite terjala obresti v višini 10% + usklajevanje z inflacijo, t. i. TOM (prim. Granda 1998: 84). Skratka, Krekov zadružniški projekt je s svojim načinom in učinki dokaz, da razmah civilne družbe na Slovenskem ni od včeraj in da ni bil politično motiviran. Danes je drugače. Civilna družba po letu 1990 je drugačna od tiste pred osamosvoji- tvijo in v novih razmerah se šele vzpostavlja, hkrati pa ne bo več politizirana (vsaj ne v enakem smislu kot pred desetletjem). Na socialni ravni lahko pričakujemo njeno afirmacijo zlasti v obliki samopomočnih skupin — tako na strani ponudbe socialnih storitev in uslug (prostovoljni sektor) kot z vidika njihovih odjemalcev (zagovorništvo) — in pri vzdrževanju socialnih mrež (nefor- malni sektor). Tudi celotni transfer države 152 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA blaginje v socialno državo je zamišljen kot državno podprta afirmacija civilne družbe na račun demonopolizacije državnih izva- jalcev na socialnem področju. In to so, kljub tranzicijskim zadregam ter problemom s pravno državo, resni obeti. Ni slučajno, da npr. že prva. varianta Nacionalnega progra- ma za socialno varstvo (ki je, ko to pišem, že usklajen in vložen v parlamentarno pro- ceduro) izrecno računa na civilno družbo. V poglavju omenjenega programa z naslo- vom »Nosilci in odgovornost za uresničitev programa« je naštetih deset ključnih nosil- cev in eden od njih so tudi »civilna združe- nja in uporabniške organizacije« (PR 1998: 22). Nekaj podobnega se dogaja tudi na poli- tološki in sociološki ravni. Osrednji pouda- rek na civilno-družbeni sferi je opazen zlasti v najnovejših političnih, tj. post-thatche- rjanskih oz. post-reaganovskih prijemih (Blair, Clinton). Analitiki poudarjajo, da je npr. ključ zadnje zmage angleških laburi- stov predvsem v tem, da so s svojim politič- nim programom nagovorili ljudi na druga- čen način: volilno telo, kritično do thatcher- janske privatizacije in brezposelnosti, ki ji je sledila (Giddens 1993: 322), in hkrati tradicionalno nezaupljivo tudi do vpletanja države, so laburisti pridobili s skrbjo za civilno družbo. Ne desna ne leva, ampak civilno-družbena opcija je tisto, kar je tudi na sociološkem področju v zadnjih letih izrazita konjunkturna tema. Njena socio- loška tematizacija se dogaja pod skupnim imenom »tretja pot« (prim, najnovejše in najcelovitejše delo s tega področja: Giddens 1998). Pod to sintagmo se išče koncept, ki bi bil nekaj vmesnega med klasičnim socialdemokratskim in neoliberalističnim modelom, v katerih je bila država do civilne družbe ali preveč paternalizirana ali pa ignorirana. »Tretja pot« torej resno računa na civilnodružbeno afirmacijo, čeprav je res, da omenjena sintagma še vedno ostaja tipično večpomenska, ko jo lahko vsakdo misli na svoj način. In poleg tega sploh ni nova. Že nekaj desetletij jo npr. uporablja katoliška cerkev. Nerodnost pa je v tem, da vpapeških enciklikah, na katerih kontinui- teto se vseskoz sklicuje, ni operacionalizi- rana razlika med t. i. menjalno in socialno pravičnostjo, ki naj bi nadomestila libera- listično in kolektivistično varianto ekono- mije. Zato je »tretja pot« v cerkveni varianti pomenila marsikaj: od apologije fašistič- nega korporativizma iz tridesetih let do ab- straktnega pannacionalnega humanizma v smislu skrbi za človekove in ekološke pra- vice (od šestdesetih let dalje). Danes pa pri nas o »tretji poti« začenjajo govoriti celo vodilni politiki opozicije, tako Borut Pahor kot Janez Janša. Kaj mislita s tem, je še nejas- no. Pri prvem se zdi, da s tem izrazom zgolj opozarja na zaostrovanje socialnih proble- mov, do katerih je tržno-liberalni projekt države premalo pozoren (če ne gre za nič drugega, je to še vedno variacija klasičnega socialdemokratskega modela izpred druge svetovne vojne). Pri drugem politiku, ki je sicer napovedal preusmeritev svoje stranke v prihodnost, pa se sklicevanje na »tretjo pot« še vedno veže na sintagme okrog an- tikomunizma, udbomafije, komunistične zarote, bivše nomenklature itn. Zato utegne v našem prostoru »tretja pot« še nekaj časa ostati zgolj politična folklora. A to ni bist- veno. Sintagma kljub temu anticipira reha- bilitacijo civilne družbe, ki se ne bo več dogajala na klasične načine (znotraj katerih je njena artikulacija bila vselej v domeni političnih strank). To je dobro. Manj navdu- šujoče pa je, da se bo afirmacija civilne dru- žbe skoraj zagotovo dogajala tako v konteks- tu postmodernih kot tudi (neo)konser- vativnih vrednotnih opcij, vključujoč celo možnosti fundamentalizmov. Kajti, kot pravi Giddens: Že v skladu s samo definicijo velja, da s tveganji nihče ne more kalkulirati in v tem smislu so prihodnje tehnološke spremembe nepredvidljive, o tem še ni zarisanih nobenih prepričljivih scenarijev. (Giddens 1998:153) Citat velja seveda tudi za Giddensovo »tretjo pot«. Kljub navedenim nejasnostim pa so to pomembni indici oživljanja civilne družbe, in sicer na bistveno drugačne načine: • ko njena revitalizacija ne bo več anta- gonistična do države, • ko tudi ne bo več pod državnim pater- nalizmom, 153 SREČO DRAGOS • hkrati pa emancipacija oz. premik pozornosti z države na civilno družbo tudi ne bo več mogla biti državni izgovor za reduciranje stroškov (neoliberalizem). Oziroma, enostavneje — gre za iskanje novih načinov sinergije med državnim in civilnim, med politiko in stroko, med javnim in privatnim (čeprav to ne bo eno- stavno izvedljivo). A zdi se, da so danes pogoji za to boljši kot kadarkoli prej. ZGODOVINSKA RAVEN Na to raven postavljam tiste kronološke do- godke, ki so bili pred desetimi leti ključnega pomena za afirmacijo civilne družbe. Prav leta 1989 je na Slovenskem prišlo do kul- minacije transfera civilno-družbenih po- bud na zakonodajno raven, to je v tisto oz. tako pravno obliko, ki je (s sklicevanjem na suverenost) legitimirala prostor politič- nega pluralizma. Šele na tej podlagi so bile prvič v naši zgodovini in prvič v takratni SFRJ omogočene prave večstrankarske volitve kot tudi vsi nadaljni koraki vzpo- stavljanja državne suverenosti (omenjeni na začetku tega teksta). V tem smislu so bili na ravni civilne družbe v osemdesetih letih najpomembnejši naslednji trendi: dolgo- letna krepitev oporečniških gibanj, pred- vsem med družboslovno inteligenco (npr. izid 57. št. Nove revije, takratna Tribuna, revija 2000, celo Problemi...), kongres ZSMS v Krškem, na katerem se je ta paradržavna politična organizacija že takrat (1984) deklarativno in eksplicitno odprla za nova civilno-družbena gibanja, ne smemo pa zanemariti tudi krepitve liberalnejše struje v sami ZKS, ki je z Milanom Kučanom na čelu (od 1986 dalje) vzpostavljala ekvilibrij glede na dogmatični pol partijskega kadra, kar je blokiralo represivnejše posege slo- venskih oblasti v poznejših dogodkih (ob napadih JLA. na Mladino, ob procesu proti četverici in ob pritiskih srbske politike). Vse to je omogočilo, da je pred desetimi leti civilna družba na Slovenskem naredila zad- nje, najpomembnejše premike. V letu 1989 se je zgodilo naslednje: • 12. januar: ustanovitev Slovenske demokratične zveze (predsednik D. Rupel). • 16. februar: ustanovitev Socialdemo- kratske zveze Slovenije (predsednik F. Tomšič); ni slučajno, da sta se obe navedeni politični tvorbi imenovali »zveza« in ne stranka, saj prostor političnega pluralizma še ni bil legaliziran (isto velja tudi za Slo- vensko kmečko zvezo, ustanovljeno leto prej). • 27. februar: zborovanje v Cankarjevem domu, civilnodružbena manifestacija proti uvedbi izrednega stanja na Kosovu (to zborovanje postane za Srbijo kronski dokaz, da podpiramo albanski separatizem, zato se v Beogradu na mitingu zbere nad 800.000 ljudi, ki obsodi zbororovanje v Cankar- jevem domu in terja državne ukrepe). • 8. maja: na ljubljanskem Trgu osvo- boditve se zbere 10.000 ljudi, kjer Tone Pavček prebere Majniško deklaracijo, v kateri je na prvem mestu zahtevana suve- renost slovenskega naroda (odločitev, da politično deklaracijo predstavi pesnik, je bila sprejeta zato, da bi se lažje izognili sankcijam, ki bi bile verjetnejše, če bi jo prebral politik — iz enakih razlogov je bil tudi celotni dogodek uradno prijavljen zgolj kot razširjena »javna seja ZSMS«, saj so to zborovanje slovenske oblasti prepove- dale). • 22. maja: Slobodan Milosevic javno označi dogodke v Sloveniji za fašistoidne pojave. • 20. julij: iz takratnih dopolnil, ki se pripravljajo k ustavi Socialistične republike Slovenije, se umakne formulacija o vodilni vlogi ZKS. • 27. septembra: naša skupščina sprejme ustavna dopolnila (takrat postane Prešer- nova Zdravica tudi uradna slovenska him- na), hkrati pa se v večjih srbskih mestih in v Titogradu zgodijo mitingi, na katerih ljudje zahtevajo orožje za obračun s Sloven- ci; ob tem organi SFRJ zahtevajo od zvez- nega ustavnega sodišča, da oceni nesklad- nost slovenske ustave z zvezno. • 21. novembra: slovenski državni organi prepovedo organizacijo srbskega »mitinga resnice« v Ljubljani. • 27. december: slovenska skupščina sprejme tako volilno zakonodajo, ki po novem omogoča izvedbo (prvih) večstran- karskih volitev. 154 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA • Na tej podlagi se zgodijo v naslednjih letih tipični državotvorni dogodki (v pra- vem pomenu besede). Iz navedene kronologije sledi, da je šele civilna družba vzpostavila (omogočila ter izsilila) prostor politične javnosti. Ta pro- stor so odprli tisti akterji civilne družbe, ki so se javno izrekali in organizirali na pod- lagi političnih interesov. S tem je bil storjen prvi, nezadosten, a odločilen civilno-druž- beni korak: izostrilo se je tisto, kar se je dogajalo v prejšnjih letih, tj., dokončno se vzpostavi razlika med politično in nepo- litično sfero civilne družbe. Pri tem slednjo, nepolitično sfero, sestavljajo civilni prosto- ri zasebnosti, družine, vere, gasilskih, ribi- ških, profesionalnih, kulturno-umetniških, ekonomskih in drugih tvorb, ki se samo- definirajo kot nepolitične zato, ker jih motivirajo predvsem partikularni interesi, uresničljivi mimo naveze s politično močjo oz. brez relacij z državnimi oblastmi. Kon- stituiranje politične javnosti še ne pomeni razvitega političnega pluralizma, je pa bistven pogoj zanj, saj drugega ni brez prvega, to pa zaradi dveh funkcionalnih razlogov: a) ker je funkcija politične javnosti kot strukturnega dela civilne družbe (najprej) v tem, da vzdržuje razliko z njenim nepo- litičnim delom; šele ta razlika namreč omo- goča, da civilni akterji — tako individualni kot kolektivni, tako na področju zasebnosti kot javnosti — lažje ostajajo nekontamini- rani s političnimi zadevami (primer: na področju zasebnosti je to znotraj družine doseženo takrat, ko starši in otroci, čeprav volilci nasprotnih političnih strank, lahko za domačim TV ekranom mirno gledajo politične oddaje, ne da bi se skregali; v javni sferi pa takrat, ko npr. neko profesionalno združenje polemizira o strokovnih razha- janjih znotraj sebe mimo in neodvisno od individualnih političnih preferenc lastnega članstva, vpletenega v polemiko); b) ker je druga funkcija politične javno- sti v tem, da omogoča institucionaliziranje form političnega zastopništva (zlasti političnih strank), brez katerih ni mogoča parlamentarna demokracija, ki je pogoj pravne države. Politična javnost in politične stranke — šele oboje skupaj sestavlja politični plura- lizem kot mediator med dvema poloma družbene strukture: med civilno družbo (oz. njenim nepolitičnim delom) na eni strani in med (pravno) državo na drugi strani. Iz prej navedene kronologije civilnih dogodkov je razvidno, da se je slovenski prostor politične javnosti dokončno formi- ral takrat, ko je bil del civilne družbe sposoben javno artikulirati in manifestirati lastna politična stališča. Videli smo, da se leto 1989 začne s tvorbo prvih večjih političnih grupacij v civilni družbi, ki že imajo svoje politične programe, čeprav to še niso bile stranke v sodobnem smislu; kot »zveze« (SDZ, SZS, še prej SKZ) so bile nekaj več od prejšnjih družbenih gibanj, iz katerih so izšle, hkrati pa še niso postale klasične politične stranke, za kar se dekla- rirajo pozneje. To je bil začetek. Tisto leto (1989) se konča s sprejemom skupščinske zakonodaje, ki legalizira večstrankarske volitve. Vmes je kronološka ilustracija politične javnosti kot nujnega pogoja za nastanek bolj profiliranih skupin z jasno razpoznavnimi političnimi programi, ki se odslej, ko se organiziranjo okrog teh (stran- karskih) programov, tudi vse bolj razliku- jejo med sabo. Divergenca med njimi pa ni nič slabega, nasprotno: ravno njihovo raz- hajanje v pomembnih političnih vprašanjih omogoča kompetitivnost in s tem demokra- tizacijo. Seveda s pogojem, da nobena od takih skupin nima vnaprejšnjega monopola nad ostalimi. Šele na podlagi tovrstne stran- karske pluralnosti je mogoče izpeljati svo- bodne in neposredne volitve, s katerimi se konstituira reprezentativen parlament ter s tem njegovo najpomembnejše orodje — parlamentarna država kot izvrševalka zako- nodajne oblasti. Brez te pa ni niti državljan- ske svobode niti človekovih pravic kot pogoja sodobne civilne družbe (iz tega izhajajo pomembni poudarki, ki nam bodo prišli prav v sklepnem delu tretjega razdel- ka, kjer je povzeta logika ključnih civilno- družbenih konceptov). Vendar se tu problemi šele začnejo. Če je civilna družba pogoj pravne države (in narobe), ali imamo opravka s civilno družbo tudi takrat, ko še ni pravne države? Kakšna je razlika med civilno družbo in 155 SREČO DRAGOS Človeško družbo (v smislu teritorialno, interakcijsko in organizacijsko povezanih skupin ljudi)? O prvi se govori šele zadnjih nekaj stoletij (pri nas desetletij), za drugo pa je jasno, da je že od prej in ima večtisoč- letno zgodovino; če vštejemo še socialno organizacijo vseh znanih dvonožnih človeč- njakov, pa se zgodovina raztegne tam nekje čez štiri milijone let. Tudi če se zamejimo na predmoderne, a že človeške družbe — kakšna je razHka med civilnim in pred- civilnim, recimo »naravnim«, družbenim stanjem? Ali če se osredotočimo le na sodobne, (post)moderne družbe, kjer je razlikovanje med državo in družbo že utrjeno in pravno varovano: je v nenehnem kompleksiranju svetovnih globalizacijskih trendov in ob hkratni individuaciji skupin ter posameznikov sploh še smiselno govo- riti o tako nediferencirani sintagmi, kot je civilna družba? Če se npr. lahko iz intim- nega kotička v domačem kabinetu z miglja- jem prsta neposredno vključujem v svetov- no polemiko o vojni na Kosovu, dajem mnenje k uradnim državnim gradivom, pripravljenim za parlamentarno proce- duro, se privatno pogovarjam po e-mailu s komerkoli in vem, da lahko kdorkoli kjerkoli istočasno počne isto — kaj od tega je zdaj zasebno, javno, politično, nepoli- tično, civilno, državno? Imajo ti pojmi sploh še kakšen smisel? Odgovor na ta vprašanja je odvisen od konceptov. Se pravi, od mišljenja civilnega stanja, kako ga analiziramo, kako klasifi- ciramo njegove elemente in kako izpelju- jemo sklepe iz tega, kar analiziramo. Zato poglejmo najpomembnejše premike o tem, kako se je to počelo glede civilne družbe. KONCEPTUALNA RAVEN Zgodovina ključnih dogodkov za formi- ranje civilne družbe je znatno starejša od zgodovinske artikulacije tega pojma (isto velja za pojma demokracije in države). Čeprav se zgodovina konceptov civilne družbe začne s prvimi avtorji, ki se nanjo sklicujejo, se je treba vprašati, zakaj je do tega sploh prišlo in ne le, kako se je konce- ptualizacija razvijala pozneje (to upošteva npr. Hribar, ko izrecno razlikuje med t. i. nominalnimi in realnimi opredelitvami civilne družbe; gl. Hribar 1988: 280). Najpomembnejši dogodek (za poznejše začetke civilno-družbenih konceptov in za razlikovanje države od družbe) datira že v daljno leto 480 p. n. š., ko so grške Atene dokončno zlomile napad perziskih osvajal- cev in začele eksperimentirati z demokra- cijo (od takrat njihov razcvet). Glavni junak te zgodbe pa je bila »ladijska drhal« (kot jo je zaničevalno označil Aristotel). Perzijski osvajalec, ki se je spravil nad Atene, povelj- nik Kserkses, je razpolagal z ogromnim vojaškim strojem, tj., s čez 300.000 bojev- niki (po Herodotu jih naj bi bilo celo nad pet milijonov!), medtem ko je Atensko mestno državico branilo le kakšnih 10.000 vojakov. Ti so bili treh vrst: udarno jedro so bili težko oboroženi konjeniki, njim so sledili hopliti, pešaki, ki so si kompletno oborožitev nakupili iz lastnih privatnih sredstev, zraven pa so bili še neoboroženi tetiti, nekakšni pomožni oddelki, katerih glavna funkcija je bila, da so prejšnjim nosili orožje. Paradoks pa je, da je zmago nad Per- zijci (bitka pri Salamini) dokončno odločila mornarica, ne pa armada. Zato so bili za naj- večje junake, ko so se ti vrnili iz bojišča, razglašeni ravno tetiti, ki so neoboroženi veslali na ladjah kot njihova glavna pogon- ska sila in so Atene obvarovali tako rekoč le z močjo svojih mišic, poguma in volje. Ta vojaški dogodek je šokantno dvignil status junaških tetitov (spomnimo se Маха We- bra: ugled oz. prestiž je eden od najpomem- bnejših izvorov družbene moči), to pa je v takratni zmagoviti evforiji korenito ogrozi- lo monopol aristokracije nad političnim odločanjem — in posledica je bila, da je zavladal demos. Nakar so demokracijo vzeli celo tako zelo zares, da so v imenu enakosti zavračali vsakršno razlikovanje ljudi, tudi razlikovanje sposobnih od nesposobnih. Ker so vsi ljudje enako vredni, so zato namesto selekcije najboljših začeli na vodil- ne položaje posameznike nastavljati eno- stavno z — žrebanjem. Atene so še v istem stoletju doživele padec. Danes, zanimivo, nekateri na podoben način razlagajo tudi odločilno vlogo mornarice celo pri demo- kratičnem razcvetu Britanije od 17. stoletja 156 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA dalje, v primerjavi s celinskimi evropskimi državami. Britanija je bila pomorski imperij v demokratični obliki, kar je pomenilo, da je vojaška moč državnih institucij temeljila na mornarici, to paje mnogo težje uporab- ljati za nadzorovanje demokratičnih teženj znotraj države. Mornarji za kaj takega eno- stavno niso izurjeni. So pač vajeni ribanja zibajočih se ladijskih palub in se ne obne- sejo najbolje, če morajo na trdnih tleh mestnih ulic nadzirati množice, medtem ko je represivni aparat na evropski celini te- meljil na kopenski vojski in v takih razme- rah je bila demokratizacija nacionalnih držav težje izvedljiva (prim. Keane 1990: 238). A to, kar je zgolj hipoteza za Britanijo, je dejstvo za Atene: tetiti, neoborožena, ne- izobražena, nepremožna, neugledna, napol gola »ladijska drhal« je sprožila demokra- cijo. Dolgoročno najpomembnejša posle- dica atenskega političnega eksperimenta pa ni bila ne vojaška ne politična, ampak intelektualna. V takih razmerah se je rodila izkušnja, brez katere ne bi bili mogoči začetki tematiziranja civilne družbe, ki so se zgodili tisoč let pozneje. Po zaslugi hetitov je bila rojena demokracija — ta, za Herodota najlepša beseda na svetu (prim. Spektorskij 1932/1: 36) - hkrati z demo- kracijo pa tudi družbena izkušnja, da gre še vedno lahko vse narobe in da zato ni mogoče (več) kriviti bogov. Prvi, ki so na to opozorili, so bili takratni skeptični intelektualci, kot bi jim danes rekli. To so bili sofisti. Njihov prvi in naj- večji predstavnik je bil Protagoras (rojen točno v času omenjene bitke pri Salamini). Prav on je prvi avtor ideje, da je človek s svojimi predstavami in občutki — ne pa bogovi — glavno merilo vsega, kar obstaja: vključno z državo, zakoni in njihovimi učinki: »Vseh stvari merilo je človek, biva- jočih, kakor so, ne bivajočih, kakor niso«. Pri tem je vsakršno sklicevanje na kakršne koli bogove nesmiselno, saj ti predstavljajo od družbe radikalno drugačno stvarnost, ki je sploh ni mogoče spoznati in se torej tudi ne ravnati po njej. Protagoras kot največji intelektualec svojega časa brez zadržkov izrecno izjavlja za bogove, da tudi on »ne ve, ali bivajo ali ne« (cit. po Vorlander 1977: 64-65). Lahko bi se reklo, da je bil nekakšen antični prototip Descartesa, podobno kot so bili tudi sofisti nasploh antični nietzsche- janci. Če je torej človek (mišljen kot posa- meznik) merilo vseh stvari, potem so tudi problemi v družbi izvorno družbeni, izvorno državni in izvorno politični pro- blemi, katerih krivec je tisti, ki ima največ moči (družbene, tostranske). A sofisti so šli še naprej: trdili so, da je tudi samo merilo za presojo pravičnega in nepravičnega odvisno izključno od tega, kdo, na kakšen način in v kakšni situaciji opravlja to presojo. Ker so na ta način sistematično spodbijali možnost vsake trdnejše (»objek- tivne«) resnice in ker so bili poleg tega še prvi, ki so svoje intelektualne storitve (logične in retorične) prodajali naročni- kom za denar, so navsezadnje trajno, a ne- upravičeno prišli na slab glas (verjetno primerljiv s sodobnim odvetniškim cehom, katerega pripadniki so hkrati zavezani iskanju resnice o sporni zadevi kot tudi interesu klienta, kar je seveda težko upošte- vati hkrati). Od tod zgodovinska pozaba zaslug sofistov za prve analitične in nemeta- fizične dialoge o naravi oblasti in (ne)pra- vičnosti, ki so omenjeni že v Platonovih spisih. Že v prvi knjigi Platonove Države najdemo Sokratov dialog s Trazimahom (pripadnik šole sofistov), ki gre takole: (Trazimah:) »Tole trdim: pravično ni nič drugega kakor to, kar koristi močnejšemu [...]« [...] (Sokrat:) »Toda pojasni mi: pokorščina vladajočim je po tvojem mnenju tudi pra- vična?« »Da.« »Ali so vladarji v posamičnih državah nezmotljivi, ali se lahko motijo?« »Seveda se lahko motijo.« »Če pripravljajo zakone, potem je lahko njihovo ravnanje zdaj pravilno, zdaj nepra- vilno?« »Mislim, da.« »Pravilno ravnajo, če pri tem varujejo svojo korist, sicer pa nepravilno? Ali ne?« »Tako je.« »Kar postavijo kot zakone, po tem se morajo podložniki ravnati, in to je potem pravično?« 157 SREČO DRAGOS »Seveda.« »S tem je po tvoji trditvi pravično delati ne samo to, kar je v korist močnejšemu, temveč, narobe, tudi to, kar mu je v škodo.« (Platon 1976: 48-49.) Iz tega vidimo, da je prav Trazimahov sofizem zaslužen za preobrat, brez katerega bi se poznejša evolucija državne in civilno- družbene ideje razvijala bistveno drugače kot se je. Navsezadnje — brez tega, do česar so prišli sofisti, ne bi bil možen poudarek, zapisan 1.100 let pozneje (odkar se je zgodil gornji dialog), ko je v Rousseaujevii?a2pra- vi o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi izrecno rečeno: Prvi, ki si je ogradil neko zemljišče in si do- mislil reči, to je moje, ter našel dovolj pre- proste ljudi, da so to verjeli, je bil pravi utemeljitelj civilne družbe. (Rousseau 1993: 57.) A do te ugotovitve je še daleč. Izvorno so jo, kot rečeno, omogočili že sofisti in zato je citirani Trazimahov dialog odločilen v naslednjih poudarkih: • ključni za oblast in vse, kar se z njo dogaja, so ljudje, ne bogovi, • vse merilo pravičnosti in nepravič- nosti je le v človeških, ne v božjih rokah, • to merilo operacionalizira zakonodaja, • ni nujno, da oblast, ki določa zakono- dajo, vedno ravna pravilno (odločilni so interesi), • mogoče je, da je tisto, kar oblast počne v imenu pravičnosti, koristno za vse, ni pa to nujno, saj je lahko koristno za nadrejene in škodljivo za podrejene, lahko pa je škodljivo tudi za nadrejene, • vse ni koristno za vse in kar je komu nekoristno, ni nujno nekoristno komu drugemu. Zgornje poudarke so sicer sofisti variirali v različne smeri. Če so po Trazimahu zakoni nastali zaradi koristi oblastnikov, trdi neki drugi sofist, Kalikles (sofistični sogovornik v Platonovem delu Gorgias), drugače. Tam je rečeno, da so zakonodajo izumih po na- ravi šibkejši ljudje, zato da bi se kolektivno zaščitili od naravno močnejših (sposob- nejših, boljših), kar se mu zdi krivično, ker so s tem kršene naravne pravice, ko se umetno vzpostavljeno nepravično stanje deklarira kot pravično: Po mojem mnenju pa razodeva že narava sama, da je pravično, ako ima boljši več kakor slabši, močnejši več kakor manj močni. Da je res tako, potrjuje narava ob raznih prilikah, ne samo v živalskem svetu, temveč tudi pri človeku [... Zato se je treba ravnati] po naravnem pravu, ne po zakonih, ki si jih izmišljujemo zemljani, da držimo najboljše in najmočnejše svojih ljudi že od mladih nog v strahu pa jih krotimo kakor leve s sugestiv- nim hokuspokusom ter jim lažemo, da mora na svetu biti vse enako in da je to nravno dobro in pravično. (Platonl960: 222-223) Če zanemarimo nesimpatično nietzsche- jansko poanto, je v Kaliklesovem citatu po- dan nov dragocen element, ki kompletira prejšnji spisek Trazimahovih inovacij. To je razlika med naravnim in civilnim stanjem, ki je pozneje (Hobbes, Rousseau idr.) upo- rabljena v funkciji emancipacije človeške od božje države, kar je bil odločilni pogoj za nastanek (koncepta) civilne družbe. Če upoštevamo, da namen sofistov ni bil v iskanju rešitev, ampak v odpiranju vpra- šanj, potem je v tem smislu njihov prispevek neprecenljiv. Od teh dialogov dalje ni več nič veljalo za samoumevno, in tisto, kar se je odslej poskušalo predstavljati kot nepro- blematično, se je moralo utemeljevati. Od tod platonistična koncepcija vsega, kar je, tudi države, tudi najvišjega dobrega, pra- vičnega in resničnega, katerih izvorna bit in poslednja dovršitev je v onostranstvu, vrhovnem kraljestvu idej, ki niso nikoli do konca uzrte, čeprav se po njih zgledujemo, itn. V tem smislu je platonizem reakcija na sofizem, s tem da je sofistično relativizacijo pojmov pravičnosti, koristnosti in pravil- nosti usodno absolutiziral v skladu z onstranskim kraljestvom večnih idej. To zazrtje v nadčloveško sfero, ki doseže metafizični višek pri Avguštinu in Tomažu Akvinskem s konceptom božje države (civitas Dei), ima tudi praktične posledice. Platonistična država je predpostavljala oblast tistih, ki imajo največje sposobnosti vodenja k večnim idejam (po Platonu so to 158 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA filozofi), zato je terjala totalitaren način vladanja. Kajti na ta način vodena država mora, če hoče izpolniti svoj namen, usmer- jati in zajemati vse državljane v celoti, in zato je najidealnejša državna oblika aristo- kracija kot gospostvo tistih, ki so na podlagi prirojenega ali pridobljenega statusa spo- znani za najboljši sloj (oziroma, kot jo je koncizno definiral naš največji pravni teo- retik stare šole: »Ako je odločilna skupina ljudstva številčno majhna in kvalificirana po rojstvu ali bogastvu, govorimo o aristo- kraciji; ako je velika in ni kvalificirana po navedenih znakih, o demokratiji« — Pitamic 1927: 72-73). Za Platona je največja nevar- nost aristokratski vladavini — oz. najgloblji odmik od tega ideala — demokracija, ki po Platonu neizbežno vodi v anarhijo, ta pa na koncu rodi tiranijo. Te zavožene platonistične ideje o državi, katere bistvo je stremljenje od pritlehnega, naravnega stanja k najvišji večni ideji (po- zneje v krščanstvu personificirani v podobi Boga), ni bistveno spremenil niti Platonov učenec Aristotel. Tudi pri njem je bog neko absolutno, popolno, (a še vedno) neperso- nificirano načelo, h kateremu vse stremi. V nasprotju s Platonom pa mu funkcionira bolj kot nekakšen transcendentalni doda- tek k naravi, ki ji Aristotel namenja osrednjo pozornost (od tod tudi npr. osvobojenost njegove etike od verske dogmatike). Ker je Aristotelov nauk manj metafizičen in bolj prizemljen od Platonovega radikalnega dualizma (med tostranstvom in onstran- stvom), je zato zdaj tudi država razumljena kot delo narave, ne pa odraz večnih idej. A to še vedno pomeni diametralno nasprotni pogled od prej omenjenih sofističnih za- četkov: država, čeprav zdaj res bolj zemelj- ska, še vedno po svojem bistvu ostaja nedru- žbena (naravna) forma. Država kot človekov izum velja za zmotno spekulacijo (sofistov). Čeprav služi ljudem, ni od njih spočeta institucija in torej tudi ne more biti nekaj slučajnega ali svojevoljnega. Nasprotno, država kot realizacija naravnega principa je samozadostna in obstaja zato, da osrečuje ljudi. Ker pa so ljudje dejansko srečni šele, ko participirajo v javnih zadevah, velja vsakršno drugo početje za manjvredno. Od tod celo prepoved ljudem-državljanom, da bi se ukvarjali s kakršnim koli delom, zato vsi, ki delajo (obrtniki in sužnji), niso državljani ter ne zaslužijo državljanskih pravic. V bistvu sploh niso pravi ljudje, kajti naravno bistvo človeka je, da je politično bitje (funkcija tega je apologizacija suženj- stva). In kje je tu zveza z mišljenjem o civilni družbi? Ta v eksplicitni obliki nastopi pozneje. Koncepti o njej se začnejo, ko je bilo treba princip civilnosti rehabilitirati kot samostojno družbeno počelo, to pa pomeni, da se je morala prej zgoditi po- polna devalvacija vseh nastavkov, s katerimi bi si lahko pomagali pri konceptualizaciji civilnega stanja. Ta devalvacija je dosegla svoj vrh pri Tomažu Akvinskem. Akvinski (1225 do 1274), največji filozofski sistema- tik po Platonu, je z združitvijo platonizma in katoliške teologije degradiral na najnižje mesto ravno tisto logiko, ki sem jo omenil na začetku tega razdelka. Videli smo, da so sofisti človekovo dejavnost postavili v sre- dišče vsega, države, zakonodaje, pravič- nosti, koristnosti, spoznavnosti, odkrivanja resnice itn. S tem so spodbili gotovost o vsem, kar je (vključno z bogovi), zato je bilo mogoče prav vse, kar pomeni, da ni bilo nič več mogoče. Pri sofistih je vse pač odvisno od tega, kako kdo presoja stvari, s katerega zornega kota in s kakšnimi interesi. Goto- vost je le v tem, da ni nič gotovega (vključno z ničem). Na to negotovost o vsem je rea- giral Platon s sistemom, v katerem postane gotovo prav vse, celo najvišje ideje, h kate- rim stremimo, čeprav niso dokončno spo- znavne (so nam pa nekako vrojene iz pred- eksistence in se jih zato lahko spet začnemo spominjati — teorija anamneze). Ta meta- fizični spiritualizem nekoliko ublaži Aristo- tel, ko se bolj osredotoča na naravo, a bistvo koncepta se ne spremeni. Se le bolj intele- ktualizira, racionalizira. Ko pride še do per- sonifikacije najvišjega božjega počela, zara- di katerega vse je in h kateremu se vse steka (katoliški Bog), se ta intelektualna dedišči- na zveze v tomistično strukturo, ki zdaj temelji tako na metafizičnem spiritualizmu kot na racionalizmu, ki združuje tako vero kot razum, tako človeka kot Boga (odslej pi- sanega z veliko začetnico). Vse to Akvinski sistematično poveže na hierarhičen način 159 SREČO DRAGOS V smislu petih ravni, znotraj katerih veljajo specifični zakoni. Poglejmo si jih po vrsti od zgoraj navzdol. Se pravi, od najpomem- bnejših k najmanj pomembnim, od naj- splošnejših, najmogočnejših, najtežje spoznavnih, do onih na nižjih ravneh, ki so bolj razvidni, ožje zamejeni in pomembni le v smislu aplikacije prvih: 1. RAVEN: raCTV/ZAKONI Zakoni na najvišji ravni so božji zakoni, ki so nad vsemi ostalimi zakoni. Njim se ne morejo izogniti niti največji vladarji z naj- večjo močjo, s katero postavljajo najtrd- nejše zakone, saj namen običajnih zakonov še vedno ostaja izven njih samih (tako ali drugače so le sredstvo za doseganje nečesa drugega). Glede na to, da z vsem — kar je na svetu, kot tudi s samim svetom — upravlja »Božja previdnost« oz. božanski razum, ta pa je večen ter človeku in naravi nerazu- mljiv, skrit, velja naslednje: da ima naravo zakona že »sam namen, s katerim Bog kot vladar sveta upravlja s stvarmi«. Ker imajo vsi oz. vsakršni drugi zakoni, kot rečeno, namen izven sebe in se torej morajo urav- navati po zunanjih ciljih, jim prilagajati, da sploh dosežejo učinek, je zares večen samo božji zakon, ker je »Bog sam namen njego- vega upravljanja, kar pomeni, da njegov zakon ni nič drugega kot on sam. Torej, večni zakon ni usmerjen k nobenemu dru- gemu namenu« (Akvinski 1990: 615). Krajše rečeno: večni Bog postavi večni zakon, katerega namen je v njem samem, ta zakon pa je sam Bog. 2. RAVEN: Л^Л/гЛ^/ZAKONI Če je vse, kar obstaja, podrejeno božjemu zakonu, če je del njegovega načrta in če se parcialne osmislitve namenov in dejanj vseh posamičnih stvari in dogodkov doga- jajo pod vplivom večnih zakonov, potem je to najbolj izraženo pri človeku kot razum- skem stvoru. Človek se med vsemi bitji in stvarmi odlikuje zlasti z razumom, s katerim lahko spoznava naravo, ki je sama prav tako (vključno s človekom) derivacija božjega zakona. To še vedno pomeni, da tudi »živa bitja, ki nimajo razuma, sodelujejo na svoj način v večnem zakonu, enako kot razumna bitja. Ker pa razumna bitja sodelujejo v večnem zakonu z umom in razumom, se šele tako sodelovanje imenuje zakon v pra- vem smislu [... N]erazumna bitja ne sodelu- jejo v njem po razumu. Zaradi tega v tem primeru ne moremo govoriti o zakonu, razen v nekaterih podobnostih«. Na tej drugi ravni torej razum ni odločilen za samo participacijo na večnih zakonih (kar je mogoče tudi nerazumnim). Razum je merodajen le za njen način oz. globino, tj., za tako vrsto udeležbe na večnih zakonih, ki ve, da to je, in ve, za kaj gre, ker se tega zaveda. To zavedanje, ki se vrši po razumu in volji, se dogaja na naraven način, je iz naravne težnje pogojeno stremljenje k poslednjemu, vrhovnemu namenu — to pa se imenuje naravni zakon: »Zaradi tega je očitno, da naravni zakon ni nič drugega kot udeležba razumskega stvora na večnem zakonu« (pp. cit.: 617). Krajše rečeno: naravni zakoni so tisti del večnih zakonov, ki jih kot take razpoznava človek s svojim od narave danim umom in vestjo. Razumskost človeka je, da spoznava zakone narave, ki so naravna variacija bo- žjih zakonov. 3. RAVEN: RAZODETIBOŽJI ZkKOm Človeški zakoni se pojavijo šele na četrti, nižji ravni. Vprašanje pa je, zakaj je med naravnimi in človeškimi zakoni potreben še en božji zakon, če pa je že sam naravni zakon, kot smo videli zgoraj, definiran kot »udeležba na večnem zakonu v nas« (razum- nih bitjih). Tu Akvinski razvije štiri isto- smerne argumente. Prvi je v zvezi z usmer- janjem h končnemu, najvišjem namenu večne blaženosti, ki je tako vzvišen nad naravnimi človekovimi sposobnostmi in človeško zakonodajo, da bi človek to (prvo) raven zgrešil, če ne bi bilo izrecnih Božjih navodil. Drugi argument se osredotoča na negotovost človeške dejavnosti, ki je polna protislovij, različnih ocen in zablod; od tod potreba po Božji pomoči. S tem je povezana nadaljnja argumentacija, ki opozarja na 160 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA Šibkost Človeške zakonodaje, ki nikoli ne more dokončno kaznovati in prepovedati vsega zla; če bi ljudje hoteli narediti to sami s svojimi močmi (brez izrecnih Božjih navodil), bi bilo pri odpravljanju zla prizadeto tudi mnogo dobrega. Naslednji argument pa je: [K]er človek lahko naredi zakon samo glede tistih stvari, o katerih lahko presoja. Ne more pa presojati o notranjih dejavnikih, ki so skriti, ampak samo o zunanjih dejavnikih, ki so vidni. Kljub temu pa popolnost kreposti zahteva, da človek tako glede enih kot drugih ravna pravilno. In ker človeški zakon ni mogel uspešno brzdati in zapovedovati notranjih dejavnikov, je bil zato potreben poseg božanskega zakona. (Op. cit.: 62L) Ta poseg predstavlja tisto, kar je pri lju- deh razpoznano kot vir božjega razodetja, ubesedenega v obliki Stare in Nove zaveze. V prvi Bog vzpostavlja obveznost navodil za vero in življenje predvsem z grožnjami in strahom pred kaznovanjem neposlušnih, v Novi zavezi pa je večji poudarek na ljubez- ni (vrh Katoliške cerkve na Slovenskem pa se danes, 40 let po drugem vatikanskem koncilu, spet poudarjeno sklicuje na Staro zavezo!). Krajše rečeno: ker je človek naravno omejen in prešibek, da bi dosegel večno blaženost, a hkrati dovolj pameten, da se zaveda potrebe po opiranju na nekaj nad- naravnega, mu Bog izrecno (razvidno, pozitivno) sugerira način človekove partici- pacije na večnih zakonih. (Opomba: ko nekaj stoletij pozneje mesto Boga zasede Človek — pisan z veliko — se zgodba ponovi. Nietzsche govori o superiornosti Nadčloveka, ki je nad dru- gimi in zato ostalim pod sabo kaže pot; v leninizmu pa Partija vodi proletariat, da se ta iz razreda »po sebi« formira v »razred za- se«, da bi z odpravo razrednih delitev do- končno vzpostavil večno blaženost.) 4. RAVEN: ČLOVEŠKI lkY.Om Zakaj ob vsemogočnih večnih zakonih (prva raven) in ob naravnih zakonih (druga raven), ki so sami del večnega scenarija, človek sploh še piše lastne zakone, če pa ima za povrh še izrecno napisana Božja navodila (tretja raven) o tem, kam naj se usmerja in kako naj se obnaša? Tu Akvinski svoj ključni argument za obstoj in korist- nost človeške zakonodaje opre na analogijo človekove praktične dejavnosti s speku- lacijo (tj., približevanjem resnici s pomočjo teoretskih argumentov). V drugem razdel- ku smo videli, da človek s spekulacijo pri- haja do splošnih resnic zato, ker kot razu- mno bitje po naravi sodeluje v božanskem scenariju, kljub temu pa to ne pomeni, da mu je na ta način dostopno tudi že »poseb- no znanje o vsaki resnici, kakor se ta nahaja v božanski modrosti«. Zato je v tem smislu večni zakon nedoumljiv, saj je preveč kom- pleksen, da bi ga lahko razumeli v potan- kostih; in zaradi tega je, kot smo videli, Bog ljudem še naknadno pomagal z izrecnimi navodili, da se v tem stremljenju ne bi izgubili. S človekovim praktičnim delova- njem je enako, pravi Akvinski. Vse, kar človek počne in kako to počne, z vsemi dejanji že po naravi (so)deluje skladno s splošnimi počeli večnega zakona. A le s splošnimi načeli, ne pa nujno v »posamez- nih smernicah posamičnih dejanj«. Te so sicer že po definiciji tudi vsebovane v večnem zakonu (ker je vrhoven in vseob- sežen), vendar jih lahko človek zgreši, ker je kljub vsemu le naravno bitje. Zato si še sam pomaga s tistim, kar pač premore, se pravi z razumom, s katerim »nadalje utrjuje neke posebne zakonske odredbe« in tako pride do človeških zakonov. Tu pa se seveda analogija konča, kajti: Edini predmet praktičnega razuma so dejanja, ki se naj izvršijo, ta pa so posamična in niso neizogibna, medtem ko so neizo- gibne stvari predmet spekulativnega razuma. Zaradi tega človeški zakoni ne morejo vse- bovati tiste nepogrešljivosti, ki jo imajo dokazani znanstveni zaključki. (Op. c/i.: 619). Krajše rečeno: ker je že sam človekov razum naravno omejen in ker imajo mnogi omejen tudi sam razum, se dogaja, da se vsi ne držijo niti izrecno zaukazanih in zapisa- nih Božjih navodil. Da bi torej zmanjšali 161 SREČO DRAGOS nevarnosti, ki iz tega izhajajo, si ljudje še dodatno pomagamo z lastno zakonodajo. 5. RAVEN: ZAKONI POŽELENJA Kako lahko imajo lastnosti, kot so čutnost, strasti, nagoni, poželenje, sploh status zakona? Tu Akvinski preigrava že od prej znano logiko, združeno s svetopisemskimi zgodbami. Če se npr. nekdo ne drži člove- ških zakonov ali pa je iz njih izločen, je izven zakona. Kar pomeni, da se obnaša drugače, po nekih drugih pravilih, ki imajo z vidika tistih, ki so z njim v istem stanju, tudi fun- kcijo zakona (seveda drugačnega od prej- šnjega s četrte ravni). Oziroma, z Akvin- čevimi besedami: Zakon je, na primer, da je pes na nek način popadljiv, medtem ko bi isto bilo proti zakonu za ovco in za druge krotke živali. Za človeka je torej zakon razum, ki po Božjem ukazu izhaja iz njegovega ustroja, da se ravna po razumu. V prvotnem stanju je ta zakon bil tako čvrst, da se človeku ni moglo zgoditi nič, kar bi bilo mimo ali proti razumu. No, ko se je on oddaljil od Boga, pa je padel pod vpliv čutnosti. In bolj ko se kdo oddaljuje od razuma, tem bolj podlega takemu stanju in na neki način postaja podoben živalim, ki jih vodijo čutni nagoni. [Čutnost je sicer pri živalih v funkciji ohranitve vrste in isto je tudi pri človeku, dokler je čutnost podrejena razumu.] Ko pa prestopi iz okvira razuma, pa gre za slo [oz. poželjenje]. (Op. cit.: 625) Krajše rečeno: ker je človek po naravi in po Božji kazni tudi telesno bitje, je na najnižji ravni podvržen zakonom poželenja, ki so seveda tudi najnižje vrednoteni, saj velja, da človeku »odvzemajo njegovo dostojanstvo« (op. cit.: 626). SKLEP V zgornjih petih točkah je povzeto bistvo tomistične strukture sveta, s katerim je Akvinski združil antično filozofijo (prek na- vezave na Aristotela) s krščansko teologijo. Na ta način je postuliral hierarhično raz- vrščene zakone, veljavne tako za Boga kot za naravo, za ljudi in za živali. Kakšno zvezo ima to s civilno družbo? Omenjenih pet ravni sem podrobneje povzel zaradi ilustracije naslednjih po- udarkov: 1. Iz opisanega se vidi, da je logika ključnih argumentov, razvitih znotraj posameznih ravni, tipično krožna: vse se začne s predpostavko o Bogu, ki omogoča zakone večnosti, iz katerih se izvajajo spodnje ravni zakonov, katerih resničnost, nujnost in koristnost se vzvratno dokazuje glede na najvišjo raven. Logika celotne strukture (sveta) temelji na verski predpo- stavki, ki se zdaj razglaša za znanstveno utemeljeno filozofijo, katere vrh je raciona- lizacija vere (= teologija). Gre za tipično nediferencirano mišljenje, ki znanosti ne ločuje od filozofije in teologije, hkrati pa tudi več ne razlikuje teologijo od filozofije (kar ni neaktualen poudarek: pri nekaterih današnjih oficialnih teologih na Sloven- skem gre za opazno obujanje iste shola- stične zanke). * ; 2. Tudi razumevanje bistva božjega prin- cipa se zdaj korenito spremeni. Pri Aristo- telu je Bog še vedno do te mere vzvišen, drugačen in oddaljen od vsega ostalega, da je ohranjeno ontološko načelo dualizma med njim in naravo (t. i. hilomorfizem): ari- stotelovski Bog je zgolj akt, je čisti princip sam, ki misli samega sebe, je tako rekoč čista misel — ni pa ustvarjalec sveta niti njegov spreminjevalec. Je zgolj nekakšen »nepre- mični gibalec«, ki ne posega v naravo in še manj v družbo, ker se pač izogiba degra- daciji z vpletanjem v nekaj, kar je nižje in manj vredno od njega. Zato ob božjem principu za drugo bistveno samostojno počelo (čeprav razvojno konvergira v smeri prvega) velja kompleksnost narave — z vsem, kar ta vsebuje. In ravno to postane pri Akvinskem nezadostno. Njegova apolo- getska naveza na krščansko teologijo zah- teva aktivnejšo, restriktivnejšo in hkrati Iju- beznivejšo podobo Boga (s človeškim obra- zom — od tod personifikacija platonistično in aristotelovsko mišljene božje instance): ta zdaj kot vsemogočni Bog postane krea- tor, ki ustvari vse, kar je, in to tudi aktivno usmerja s kaznovanjem ter nagrajevanjem. 162 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA Od tod glavni motiv petravenske strukture. 3. Akvinčevih pet ravni zakonodaje ne pomeni zakonodajnih ravni (v poznejšem smislu, kakor postavlja zakone suverena oblast). V tomističnem sistemu je dejansko zakonodajna samo prva raven, k(j)er zako- ne določa le Bog — vse ostalo je zgolj apli- kacija na nižjih ravneh, vključno s človeško zakonodajo in zakoni poželenja. Vse razlike med posameznimi ravnmi so v funkciji hierarhije in ne avtonomije. 4. Akvinski glede četrte ravni res uporab- lja izraz »civilni zakoni« (leges civilis). A to ni nikakršno civilno pravo v smislu distin- kcij, konceptualiziranih že pri Aristotelu, npr. z uporabo sintagem o družbenem, na- ravnem, pozitivnem, dogovornem, politič- nem pravu. Videli smo, da je civilno pravo v tomizmu zgolj človeški pripomoček za usmerjanje in usklajevanje z večnimi zako- ni. V njem ne gre za nikakršno operaciona- lizacijo pravičnosti, ampak za subordinacijo človekovih pravil(nikov) božanski blaže- nosti: kolikor ta pravila od nje odstopajo, človekovo pravo sploh ni pravo (človeško) pravo, saj v tem primeru podlega zakonom z najnižje, pete ravni. Poudarek iz prvih dveh točk je povezan z današnjim razumevanjem družbe in države pri oficialnih katoliških intelektual- cih in s cerkveno politiko. Zaradi afirmacije tomističnega pogleda na svet, razumevanja znanosti in filozofije kot »dekle teologije« in zaradi cerkvenega monopola, ki je bil ogrožen z novoveškim racionalizmom naj- prej v verskih, zatem pa še v posvetnih zadevah, je katoliška cerkev že leta 1323 razglasila Tomaža Akvinskega za svetnika, nato mu je leta 1567 podelila naslov urad- nega »cerkvenega učitelja« (doctor eccle- siae}, pred 120 leti pa je izrecno predpisala njegovo filozofijo za glavno orožje v cerkvenem spopadu z moderno družbo (v papeški cncikliki Aeternipatris). Prvi, ki je na podlagi te enciklike v našem prostoru nadaljeval teološko in politično misel, je bil Anton Mahnič (ki danes spet rabi za izhodišče najvidnejšim teologom pri nas). In cerkveno pravo še danes zahteva, da naj bo v teologiji in filozofiji najpomembnejši tomistični pristop. V zvezi s koncepti civilne družbe so bolj pomembni poudarki iz tretje in četrte točke. Z njimi se je sistematično odvračala vsaka misel, da bi lahko človeško urejanje družbenih razmerij imelo kakršno koli avtonomijo. Ker so višje naravne in vrhovna božja instanca to dosledno spodbijale, so seveda s tem diskvalificirane vse izpeljave, pomisleki in relativizacije, ki smo jih srečali že pri zgodnjih sofistih glede oblasti, po- drejanja, interesov ter pravičnosti. To nji- hovo dediščino — pogoj za poznejše mišlje- nje civilne družbe — so začeli spodbijati že platonisti, in odtlej je čakala na rehabi- litacijo. A ta je bila s tomizmom še bolj nemogoča kot kadarkoli prej. Ob tem je tomizem s kristjanizacijo aristotelizma izrecno razvrednotil tudi prvo zapisano definicijo človeškega (avtonomnega) oz. družbenega prava, ki je zaradi eksplicitne razlike med naravnim in pozitivnim pra- vom pomembno izhodišče poznejših civilno-družbenih konceptov. To definicijo je v povsem nedvoumni obliki zapisal ravno Aristotel, glasi pa se takole: Družbeno pravo je dvojno: eno je naravno, drugo dogovorjeno (pozitivno). Naravno je tisto pravo, ki ima povsod isto veljavo, ne glede na to, ali ljudem ugaja ali ne. Dogovor- jeno pravo pa je, kar je spočetka lahko brez razlike tako ali drugače; razlika nastane šele, kadar je z zakonom utemeljena. (Cit. po Kaufmann 1994: 58.) Prav gornja tematizacija družbenega pra- va na način razlike med naravnim in pozi- tivnim pravom postane čez tristo let (od 16. stoletja naprej) zelo pomembno izhodišče novoveškim (antropocentričnim) razmiš- ljanjem o državi in civilni družbi. V tem smislu se njuna nadaljnja konceptualizacija dogaja z vpeljavo dodatnih razlik, kar ne bi bilo mogoče brez obstoja prejšnje, med naravnim in pozitivnim. Tako lahko Hobbes naredi nov razloček med civilno in ne- civilno družbo, kjer mu slednja pomeni naravno stanje boja vseh proti vsem, ki ga je mogoče preseči šele z državo, ko ta vzpo- stavi civilno stanje — nato se lahko začne razmišljati o naravi same ustavne države (npr. pri Locku: pod kakšnimi pogoji je državna oblast sploh upravičena) itn. Začne 163 SRECO DRAGOS se tudi tematizacija narave samega prava in pravnega občutka, kar se dogaja na način nihanja med dvema ekstremoma, med racionahzacijo in reakcijo oz. iracionaU- zacijo samega prava. Predstavnik slednjega pristopa je npr nemški teoretik s konca 18. stoletja Friedrich Carl v. Savigny, ki je za- govarjal tipično (recimo) civilnodružbeno tezo o nastanku prava. Skliceval se je na »narodno dušo«, ki je različna pri različnih narodih, njena funkcija pa je v načinu prav- ne reglementacije in operacionalizacije pravičnosti. Zanj je pravo pomenilo zgolj izraz take ali drugačne oblike življenja narodov, njihovih tradicij, občutkov, navad, skratka nečesa, kar je prejkone iracionalno. In ker so narodi različni, prihaja znotraj njihovih kulturnih kontekstov do različnih pravnih ureditev, kjer je naloga zakono- dajalca zgolj v tem, da »oblikujejo tiho delu- joče sile narodnega duha« v pravno obliko (več o tem v op. cit.: 82-83). S tem je po- sredno afirmiral avtonomijo civilne družbe tudi znotraj čiste pravne teorije, zlasti s tremi precej trdo formuliranimi poudarki: • s trditvijo, da pravo ni proizvod uma (danes bi rekli, da ni zgolj proizvod uma, saj vemo, da so v igri tudi interesi, občutek za »pravilno« interpretacijo itn., spomnimo se samo razsodb ustavnega sodišča...); • da zato, ker je pravo formalni izraz narodnega duha, nujno ne more biti enako v različnih deželah, in ta neenakost ni nepravična; • da naloga zakonodajalca ni v izmišlje- vanju in vsiljevanju novih pravnih oblik, ampak zgolj v podeljevanju form že obsto- ječemu pravu, ki ga (in kakor ga) že naj- demo na civilni ravni (od tod poudarek na nagonski nezavednosti pravnega občutka itn.). A vrnimo se k Aristotelovemu citatu. Če je družbeno pravo, ki ga proizvajajo ljudje, dveh vrst, naravno in dogovorno, in če je za razliko med njima merodajna zakono- dajna raven, potem ta funkcionira kot pozi- tivizacija naravne ravni. In če je naravna instanca avtonomna od božjega principa, potem se tu skriva možnost ideje, da je tudi celotno družbeno pravo kot človeško pravo mišljeno bistveno bolj samostojno, kot pa ga razume poznejši tomizem, kjer so razmerja obrnjena. Pri Akvinskem, kot rečeno, velja avtonomno človekovo pravo za contradictio in adiecto, saj je podrejeno naravnemu, ki je podrejeno božjemu. Zato človekovo pravo, kolikor postaja avto- nomno, sploh ni več pravo. Kaj je pravo in nepravo pravo, kaj je resnično pravično in kaj nepravično, in navsezadnje, kaj velja za resnično in kaj za neresnično — vse to je znotraj tomizma izključno odvisno od (ne)skladnosti z božjim načrtom. Torej od tega, v kolikšni meri se človeška država vzpenja in spreminja v Božjo državo, ki ima svoj ideal in recept v onstranstvu — tu, na zemlji, pa se še mora izbojevati bitka med višjim in nižjim, dobrim in zlim, božanskim in človeškim principom, seveda vselej na račun drugega. Znotraj tega kroga ni mo- goča nikakršna afirmacija civilne instance, kajti bolj ko se afirmira, bolj se dviga in postaja necivilna oz. nečloveška, tj., narav- na, ki je izpeljanka božje. Od tod že ome- njeni paradoks, da je afirmacija civilnega mišljenja mogoča šele, ko se zgodi njegova popolna degradacija. li.. Zato se tomistični začarani krog naen- krat preseže, radikalno preseka, in vsa raz- merja se postavijo na glavo. V mišljenju družbe, države in prava se zgodi pravi kopernikanski preobrat — in to ravno z avtorjem, ki sredi 16. stoletja odločno zavrača Kopernikovo odkritje, saj ga ima za največjo nevarnost nove dobe, ker lahko ^>omaje vse zgradbe filozofov in teologov, vsa človeška čuvstva in osnove vseh ved.« Isti avtor celo objavi delo z naslovom Demo- nomanija čarovnikov, v katerem dokazuje lastno mračnjaško vero v hudiča, zle duho- ve, čarovnice itn. (gl. Spektorskij 1932/1: 162). To je bil filozof absolutizma Jean Bodin, ki si je prizadeval iz srednjeveških, na skupnostih temelječih kvazidržavnih oblik utemeljiti pravo državo. Državo je razumel kot racionalno regulacijo narav- nega združevanja ljudi, katerega pravna osnova je suverenost, njeno utelešenje pa absolutni vladar, kateremu je narod tako rekoč privatna lastnina. Kajti suverenost je oblast, ki je glede na zakone svobodna, glede na podanike pa vzvišena. Bodin je bil prvi, ki je sestavil spisek osnovnih pravic suverene oblasti. Tisto, kar je bilo v srednje- 164 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA veških »državicah« še v pristojnosti »civilne« družbe, je zdaj postalo izključna pravica javne oblasti (oba izraza sta v narekovajih zato, ker ju je treba razmejiti od novoveških konotacij). Od tod pomembnost njegovega seznama osmih pravic, ki je vseboval na- slednje: 1. izključno pravico do pisanja zakonov, ki niso nič drugega kot povelja suverenega oblastnika, 2. pristojnost odlo- čanja o vojni, miru in mednarodni politiki, 3. pravico imenovanja uradnikov (namesto volitev), 4. pravico vrhovnega razsojanja (s tem sodstvo postane državna funkcija), 5. pravico pomilostitve (posledica prejšnje pravice), 6. pravico do zvestobe in pokor- ščine podanikov (v nasprotju, na primer, s srednjeveškimi vazali, ki so izkazovali zgolj lojalnost), 7. pravico določanja denarja, mere in teže (odslej zasebnost na tem po- dročju postane državni zločin) in 8. pravico do davščin. Največja zasluga tega spiska je, da je Bodin z njim dolgoročno — in paradoksno — sprožil naslednje tri tendence, ki jih ni predvidel, še manj pa hotel: • dvom o upravičenosti države, • demokratizacijo, • emancipacijo civilne družbe. Ravno s tem, ko je državo utemeljil na suverenosti, je omogočil njeno problema- tiziranje v smislu spraševanja o suverenosti kot pogoju obstanka državne tvorbe, ki ne more biti več samoumevna, če je ni; če pa je država suverena, je treba odgovoriti, na kakšen način, katere ustanove ali posamez- niki so nosilci suverenosti itn. Poznejša demokratizacija je bila odgovor na absolu- tizem, ki ga je Bodin teoretsko utemeljil in je nazadnje sprožil reakcijo, ki se izteče v francosko revolucijo. S spiskom osmih pravic absolutističnega suverena je sprožil dve stvari: sto let pozneje se je ta spisek začel čedalje bolj večati in s tem trendom spodbudil nasproten proces, tj., nastajanje drugega spiska z nasprotnega (proti- vladnega) konca, ki je določal subjektivne pravice človeka kot posameznika, ki jih ne sme kratiti nobena oblast. Ta protiseznam je najprej slehernemu posamezniku zago- tavljal pravico do osebne svobode in last- nine, nato pa je z razvojem in podaljše- vanjem tega seznama vanj vključena še suverenost (pri Rousseauju) in omogočen je nastanek teorije o suverenosti ljudstva. V tej smeri se za Bodinom zvrsti več po- membnih avtorjev, ki s svojimi zamislimi o državi odločilno razkrajajo tomistični pri- mat Božje države, ne da bi vselej predvideli konsekvence svojih idej. Omenjam samo najpomembnejše. Thomas Hobbes zastavi razmerje med družbo in državo na videz z enakih izhodišč kot Akvinski, a konsekvence so bistveno drugačne. Človeka razume kot bitje potreb in poželenj, ki morajo biti zadovoljene, če hoče preživeti, pri tem pa naravne zakone, katerih del je tudi človek, razume kot božje zakone. Podobno kot pri Akvinskem je tudi človekova moralnost izpeljanka božjega načrta, vključno s človekovim razumom, saj lahko Bog razglasi in ukaže (prek Svetega pisma) samo tisto, kar je človeku hkrati dano z umom. Ker pa ima človek kot na- ravno bitje pravico do zadovoljevanja svojih potreb, je jasno, da imajo to pravico tudi drugi ljudje — od tod hobbsovska sintagma o »boju vseh proti vsem«, ki je naravno pogojen in težko presežen. Izhod iz tega kaotičnega naravnega (preddržavnega) sta- nja je le prek refleksije o tem, ali bi to, kar mislim storiti drugemu, imeli za pravično, če bi se sam znašel v koži tega drugega (od tod poznejši Kantov kategorični imperativ). Le človek je zmožen te refleksije, ker je po naravi obdarjen z umom, in le tako samo- spraševanje nas lahko odvrne od namera- vanega delovanja proti drugim. Na ta način pride do moralnega zakona, ki je, kot reče- no, dan neposredno od boga (in sporočen prek Kristusa), da človeku služi za osnovno merilo delovanja. Morala torej temelji na strahu (zavedanja posledic, kaj lahko naredimo drugemu oz. sebi) in hkrati na svobodni volji (da se navsezadnje odločimo tako ali drugače). To pomeni, da strah in volja še nista zagotovilo, da se preseže boj vseh proti vsem, ampak zgolj možnost za mir in sožitje. Ta možnost se lahko realizira le s človekom, ki bi presegel svoje naravno stanje, torej z umetnim človekom (Veliki Leviathan). To umetno bitje bi, izhajajoč iz naravno-razumske refleksije o škodlji- vosti bojnih razmer, take razmere tudi de- jansko onemogočalo, s tem da bi namesto 165 SREČO DRAGOS naravnih antagonističnih vezi med ljudmi vzpostavilo umetne vezi sožitja. Takega umetnega človeka Hobbes imenuje država, in te umetne vezi, ki nadgradijo prejšnje, označi za civilno pravo (civil laws). Država navzven ščiti ljudi pred sovražniki, navzno- ter pa (kot personifikacija umetnega člo- veka) koncentrira moč, ki izhaja iz dogovo- rov med svojimi podaniki, nato pa to moč uporablja za vzdrževanje miru. Bistvo do- govora med posamezniki pa je v tem, da se ti kot podaniki odrečejo vseh svojih pravic z namenom, da jih zdaj država ščiti pri vsem, kar je skladno z razumom in moralo. V tem smislu postane država suveren z naj- višjo močjo, in če to res postane, potem je seveda njena suverenost tudi popolnoma osvobojena od kakršnih koli teoloških špekulacij. Tu je Hobbes tipični novoveški racionalist in to ne v najtrši verziji. Raciona- listično vpeljevanje razlike med vero in znanostjo (s filozofijo) se izteka, če poeno- stavim, v tri variante, od najbolj toge do naj mehkejše: • za resnično lahko velja le, kar je ra- zumsko, • za resnično lahko velja tudi nerazum- sko (razumu nedostopno), ne velja pa za resnično, kar je protirazumsko, • za resnično lahko velja tudi nerazum- sko in protirazumsko (npr versko), ne more pa to veljati za razumsko. Hobbes je izhajal iz druge variante. Zato je lahko hkrati verjel v božji načrt, katerega del je tudi država, in terjal nevmešavanje teologije, zlasti Rimskokatoliške cerkve, v državne zadeve. Če ima država kot človeški proizvod največjo moč, ki jo črpa iz dogo- vora med ljudmi, bi nadrejenost cerkve nad državo uničila suverenost slednje. Zato se Hobbes, narobe, zavzema, da mora biti cerkev podrejena državi (ne pa ločena od nje), celo v tem smislu, da je edino država pristojna za interpretacijo Svetega pisma, saj bi sicer zaradi razlik v interpretaciji prihajalo do verskih vojn (za kar je seveda imel številne dokaze). Skratka — država je mogoča le, če je suverena, samo če je suve- rena, pa je zmožna ljudem vsiliti umetne vezi, ki jim zagotavljajo varnost pred vsesplošnim bojem. In ta miroljubni red, s katerim je preseženo naravno stanje, se pri Hobbesu imenuje civilna družba. Tako kot je razlog države po(eno)stavljen v enostav- no črno-belo dilemo, mir ali vojna, enako je tudi z njeno močjo in pristojnostmi: ali je absolutna ali pa je ni. Zato znotraj tega koncepta ni mogoča nikakršna debata o omejevanju države in mejah njenih pose- gov v civilni družbi. Iz strahu pred neomejevano državo nastanejo nadaljni koncepti, ki se sprašujejo o pogojih in načinih, s katerimi bi morala biti državna oblast nadzorovana in omeje- vana v korist civilne družbe. Ti koncepti so še vedno jedro politoloških razprav ter so bili nazorno — in zlasti pravočasno — pred- stavljeni tudi pri nas (gl. Keane 1985; Hribar 1988). Zato jih ne bom podrobneje obrav- naval, ampak jih samo naštevam, ker so za civilno družbo odločilni. Poleg opisane Hobbsove — varnostne oz. patronatske države (nad civilno družbo) obravnava Keane še koncepte naslednjih avtorjev: • koncept ustavne države (John Locke), • minimalne države (Thomas Paine), • univerzalne države (Georg F. W. Hegel) in • demokratične države (Alexis de Toc- queville). K tem bi lahko prišteli še koncept, ki bi se mu lahko reklo »zarotniška država« (Kari Marx). Za civilno družbo je koncept ustavne države pomemben zato, ker ne izhaja več iz prepričanja o naravnem boju vseh proti vsem, ampak predpostavlja možnost druž- bene solidarnosti že v naravnem (pred- državnem) stanju, ki ga izvorno najdemo npr. v patriarhalnem gospodinjstvu. S pomočjo te predpostavke je država uzrta zgolj kot instrument upravljanja in poprav- ljanja naravne družbe in ne več kot absolut- ni kreator civilnosti. Zato vladar (bodisi v monarhični bodisi v skupščinski obliki) ne more biti več popolnoma samovoljen in izven zakonov, ki jih formulira, kajti tisti, ki vlada, lahko to počne zgolj kot pooblašče- nec vladanih. To pomeni, da lahko vladar npr. lastnino nad življenjem, nad svobodo in premoženjem odvzame samo s privolit- vijo večine tistih, ki so ga postavili. Če se tega ne drži, so v skrajnem primeru podani- ki razrešeni pokorščine in se lahko tudi 166 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA uprejo oblastniški samovolji. Skratka, zdaj celo upor civilne družbe postane legitimen. Ta smer je zvedena v ekstrem s konce- ptom minimalne države. Tu je država ra- zumljena zgolj kot nujno zlo, v nasprotju z naravno družbo, ki je dobra. Država je zgolj delegirana družbena oblast, s katero si dru- žba pomaga le tam in v tistem, kjer sama še ni dovolj učinkovita, kar pomeni, da je razvitost oz. funkcionalna sposobnost družbe obratnosorazmerna s pristojnostmi države, ne pa premosorazmerna (kot pri Hobbsu). Zaradi tega navsezadnje prihaja tudi do vojn, ko si država vzame preširoka in premočna pooblastila ter s tem zapelje ljudi v vzajemne sovražnosti. Zato so na- ravne pravice, svoboda govora, združevanja itn., zelo pomembne, saj se država vzpostav- lja na njihovi podlagi in na konsenzu — zares suvereni so le državljani, vladajoči pa so njihovo orodje. To prepričanje o naravni zmožnosti svobode in solidarnosti je zavrnjeno s heglovsko državo, ki naravno stanje spet razume kot bojišče ozkih egoističnih in- teresov (torej bolj v Hobbsovem smislu). Pomembno pri Heglu je, da civilno družbo razume kot zgodovinski proizvod, kot nekaj spreminjajočega, nepredvidljivega, krh- kega, ne pa harmoničnega ali večnega. Vse drugo se zdi za civilno misel manj pomem- bno (vsaj z današnje perspektive), bolj heg- lovska metafizika. V civilno družbo Hegel uvršča vse tisto (ekonomija, družbeni raz- redi, korporacije itn.), kar je proizvedeno med patriarhalno družino na eni strani in državo na drugi. Civilna družba je vmesna zgodovinska stopnja v razvoju duha (seve- da spet heglovsko razumljenega) v smislu dialektične sinteze ideje in narave, časa in prostora in zavesti o tem. Ta sinteza vsebuje triado subjektivnosti, objektivnosti in ab- solutnosti, kjer se prva nanaša na posamez- nikovo psiho, druga stopnja na tisto, kar se iz subjektivnega duha objektivizira v zuna- njosti (ko se njegovo povnanjenje zgodi na način družbe, države in moralnih pravil), da bi se nazadnje vse skupaj izrazilo v ab- solutni obliki kulture (umetnosti, religije in filozofije). Ta zadeva precej spominja na platonistične ideje in na koncu zaide v komajda razumljivo metafiziko, katere posledice niso zanemarljive za »status« civilne družbe znotraj tega koncepta. Civil- na družba je mišljena le kot potenca last- nega presežka na višjih instancah dialek- tičnega razvoja k vse večji popolnosti; je del nekakšnega tripartitnega konstrukta, ki kot instanca h leži med nižjo stopnjo a in se izpolni v višji C. Te stopnje, povedano v Heglovi terminologiji, obstajajo kot: a) neposredni ali naravni duh — družina; b) relativna totalnost relativnih odnosov posameznikov kot samostojnih oseb, ki so druge do drugih v neki formalni splošnosti — civilna družba; c) samozavedajoča substanca kot v organ- ski realnosti razviti duh — državna ureditev. (Hegel 1987: 426-427.) Da bi se torej lahko ohranila, se mora civilna družba samopreseči v univerzalno politično skupnost. To preseganje v idealni državi pa ni niti preprosto državno ukin- janje naravnega stanja vsesplošne vojne (Hobbes), niti ne gre za kontrolirano (državno) orodje izboljševanja naravnih potencialov civilnosti (Locke), sploh pa ne gre za minimalno varianto, s katero si sa- mosposobna civilna družba vzdržuje po- polnost tam, kjer še ni povsem popolna (Paine). Heglovska država je zgodovinska objektivacija oz. antiteza civilne družbe, do katere ima prva pravico skorajda neome- jene intervencije v imenu teleološko mišlje- nega razvoja občih interesov in njihove zaščite (preprečevanja krivic in neenako- sti). Tu ni več prostora za upiranje oblasti niti za njeno problematiziranje: država na- stopa kot vrhovna, do konca razvita zgodo- vinska instanca duhovnega razvoja, precej primerljiva s prej predstavljeno drugo rav- nijo zakonov pri Tomažu Akvinskem, nad katero se vzpenja le še vrhovna sfera heglov- sko mišljenega absolutnega duha. In tako kot se pri Akvinskem nižje ravni sveta steka- jo v višje, kjer na vrhu kraljuje nadnaravna božanska blaženost, podobno se pri Heglu človeška evolucija steka navzgor, le da tu božja instanca sestopi v svet, da se realizira na način kulture in še prej v obliki države. Skratka, država izpolni potencial civilne družbe tako, da jo dokončno zajame vase. 167 SREČO DRAGOS Tocqueville razvije koncept demokratič- ne države v povsem nasprotno smer. Njemu sklicevanje na obči interes, s katerim se zagovarja državni primat nad civilno dru- žbo, ne pomeni nič drugega kot apologijo sodobnega državnega despotizma. Tega ne spremeni niti obstoj svobodnih volitev, po katerih si ljudstvo voli predstavnike. Ko se oblast (čeprav demokratično izvoljena) razvije v centraliziran državni aparat in se začne vmešavati v celotno civilno sfero, se obrne proti civilni družbi in nastane iz- voljena despotska država. Prav ta je največja nevarnost za mednarodne konflikte, ne pa kakšni parcialni narodni interesi. Prava de- mokracija je za Tocquevilla enakost življenj- skih pogojev (égalité des conditions) — skupaj z vsem, kar to potegne za sabo, vključno z označbo demokracije kot »resi- gnacije za heroje«, kot se je v istem času izrazil največji demokratični romantik Tho- mas Carlyle, ali pa z Masarykovim razume- vanjem demokracije kot »diskusije«. Prav- zaprav je bila že v tistem času dobro znana in preigravana konfuzija okrog razumeva- nja demokracije, saj je npr. lord Acton ugo- tovil, da je bil izraz »svoboda« že takrat definiran na dvesto različnih načinov in da je ta večpomenskost največji krivec za pre- livanje krvi med ljudmi (seveda poleg raz- hajanj v religioznih zadevah, gl. Spektorskij 1932/11: 20). Kljub tej zmedi pa je tudi vse bolj postalo jasno (kar danes v Sloveniji še ni vsem jasno!), da je prav liberalistično razumevanje državljanske demokracije iz te mišljenjske konfuzije potegnilo najtole- rantnejši in najmanj nevaren izhod, namreč aksiom o svobodi osebnosti in o formalni izenačitvi vseh državljanov pred privatnim in javnim pravom. Ključni poudarek na enakosti priložnosti, na državljanskih pra- vicah in na nevarnosti pred državno pre- vlado je Tocquevilla pripeljal do zahteve po krepitvi civilno-družbenih tvorb, ki zdaj ravno skoz mrežo sebi lastnih partikularnih interakcij usposabljajo državljane za kon- trolo države. Ni dovolj zgolj (okrog skupnih zadev) izvajana politična kontrola (npr. volitve), bistvena so tudi ožje interesno pro- filirana združenja, od znanstvenih, literar- nih, ekonomskih, do verskih, gostilniških in družinskih oblik. Ker so te onstran kontrole državnih institucij, so prav one bistvena varovalka pred nevarnostjo despo- tizma. Tocquevillu ni ušel poudarek — ki ga šele čez dobrih dvesto let teoretsko razvije Foucault —, da se namreč v sodobnih po- gojih despotizem ne sklicuje več na odkrito silo, ampak ravno na demokratično logiko, na ljudsko voljo, na strokovne utemeljitve, in se opira na čedalje bolj centraliziran državni aparat. Moč, ki iz tega izhaja, ni več (samo) brutalna, ampak postaja ekspertna, inštruktorska, inšpektorska, vzgojiteljska, pokroviteljska sila, kar nad civilno družbo vzpostavlja povsem nasprotne, anti-civilne tendence. Oziroma, kot pravi Tocqueville: Centralizirani administraciji brez težav uspe, da dnevnemu poteku poslov vsili red; vešče uravnava podrobnosti policijskega urejanja [policing] družbe; zatira manjše nerede in drobna kazniva dejanja; ohranja status quo, tako da družba niti ne napreduje niti ne nazaduje; v družbenem telesu pa perpetuira neko vrsto administrativne dremavice, ki jo vrhovi administracije radi imenujejo soliden red in javni mir. (Cit. po Keane 1985: 76.) Taka penetracija moderne države v civilno družbo je za Tocquevilla strašljiva tendenca. Ker pa se hkrati zaveda, da dru- žba ne more biti povsem samostojna od države (v nasprotju s predpostavko, v smeri katere je šel Painov koncept državnega minimalizma), se ne zavzema za ločitev civilne družbe od države, ampak za razlo- čitev med njima — bolj ko je ta izražena, manjša je nevarnost za demokracijo, in narobe. Ravno zaradi usodnega spregledovanja tega poudarka ne smemo pozabiti na mar- ksistični koncept države kot zarote. Ker je država zgolj orodje vladajočega razreda (v represivnem, administrativnem, lastnin- skem, pravnem, kulturnem, ideološkem itn. smislu), je z odpravo vladajočega razreda nujna tudi odprava tega orodja. Po tej logiki naj bi bilo nujno, da z odpravo tistega, ki druge tolče s kladivom po prstih, odpra- vimo tudi samo kladivo. Šele potem bi namesto razredne dominacije zavladala or- ganska harmonija med ljudmi in z izumrt- jem države tudi ne bi bilo več razlike med 168 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA njo in civilno družbo. Druga varianta izgi- notja civilne družbe, izpeljana iz iste pod- lage, pa je državni socializem, ki zdaj — para- doksno — v imenu utopičnega razdržavlja- nja raztegne državo nad vsemi družbenimi segmenti in s tem odpravi civilno družbo, fiksira pa državo. Ne pozabimo, da smo kombinacijo obeh variant dolgo preskušali na lastni koži prav s konceptom socialistič- nega samoupravljanja (v tem smislu ostaja Kardelj teoretik evropskega formata in se ga ni treba sramovati; primerljiv je vsaj z Benedettom Crocejem, ki je omenjen v vseh resnejših filozofskih in politoloških leksikonih). Seveda tudi Marx ni padel z neba. Kot socialistični teoretik se je glede razume- vanja demokracije lahko oprl na tisto, kar je bilo že pred njim, in to izpeljal v komu- nistično smer. Ko je bila družba pritegnjena k sodelovanju pri državnih zadevah, so tudi ustavni režimi postali dovzetni za demokra- cijo. Ta se je že na začetku prejšnjega sto- letja tematizirala skoz tri poudarke, kot demokracija v državljanskem, političnem in socialnem smislu. Podlaga za prvo je bil liberalizem, podlaga druge suverenost ljudstva, podlaga za mišljenje tretje pa je bil socializem. Čeprav so vsi trije poudarki pomembni za status civilne družbe, je bil za razliko med njo in državo najusodnejši tretji. Demokracija v socialnem smislu je v eni smeri, kot rečeno, variirala skoz komu- nistične modele (vse do našega Kardelja), kjer je razločitev civilne družbe od države postopno izgubljala vsakršen smisel tako v teoriji kot v praksi; kolikor se je še ohranjala (kot razlika), se je to označevalo za simptom nezadostne razvitosti apliciranega politič- nega koncepta. V drugo smer smer pa je šla socialdemokracija, ki razločevanja civil- ne od državne sfere nikoli ni odpravila, čeprav je imela z njeno določitvijo stalne probleme (npr. skoz socialnopolitična nihanja med t. i. državo blaginje in socialno državo). Zadnja socialdemokratska verzija je ravno Keanovo zavzemanje za »socialis- tično civilno družbo«, pri katerem je ta raz- loček spet jasno rehabilitiran, a skoz post- marksistično navezavo v socialistično smer, ki s tem znova obuja konceptualne zadrege o razhkah med socialističnimi (»pravimi«) in nesocialističnimi civilnimi družbami ipd. (kritiko tega pristopa gl. v Hribar 1988; kritiko marksističnih variant civilne družbe pri naših avtorjih pa v Adam 1987). Iz tega pregleda vidimo, da se je mišlje- nje o družbi in civilnosti sprva začelo kot emancipacija človeškega proti božjemu principu in kot reakcija na koncept Božje države. Ko je na ta način nastalo dovolj pro- stora za konceptualizacije, so te variirale znotraj dualnega nasprotja med družbo na eni strani in državo na drugi. Dobra stran tega mišljenja (znotraj bipolarne logike nasprotij) je spoznanje, • da avtorjem, ki so se enostransko nagibali k afirmaciji družbe na račun države (od Paina do Marxa), ni več mogoče pripisovati samo demokratizacijskih zaslug, • in da tistim, ki so šli bolj v drugo smer ter krepili državo kot pogoj razvoja civilne družbe (od Hobbsa do Hegla), ni mogoče pripisovati samo negativnih zaslug. Verjetno pa je bolj pomembno, da so oboji nehote prispevali še k temu, da se je paradigma o civilni družbi kot nasprotju države konceptualno izčrpala, ko je pre- igrala vse mogoče variante njunega nas- protja, medtem ko je problem razmejitve še vedno ostal. Zato je pomemben premik narejen šele s konceptom, ki civilno družbo zastavi kot korelat državi in ne kot njej nasprotni pojem. Obe, država in ne-država, sta postavljeni v bistveno soodnosno razmerje že z Rou- sseaujem. Izhajajoč iz istega problema kot Hobbes — kako preseči naravno (pred- civilno) stanje, ki nikakor ni idealno, in kako vzpostaviti družbeno pogodbo o znosnejših medsebojnih odnosih —, je Rousseau izpeljal drugačno rešitev. Na- sploh je bil drugačen. Pri tem verjetno ni nepomembna niti njegova osebnost, za katero bi lahko rekli, da je bil največji čudak svoje dobe. V stoletju razsvetljenstva, kul- turnih in znanstvenih dosežkov je zatrjeval, da vse to sploh ne pelje v nikakršen na- predek, ampak narobe, samo dodatno pove- čuje neenakosti v družbi. V času, ki je bolj kot kateri koli prej cenil znanje in razgle- danost, je sam zatrjeval, da se bo dokopal do spoznanja o naravi in družbi le, »[č]e to- rej pustim vse znanstvene knjige, ki nas ne 169 SREČO DRAGOS učijo drugega kot gledati ljudi take, kakršni so se sami naredili«, ne pa, kakršni v resnici so (Rousseau 1993: 23); zato je kot peda- goški teoretik in praktični vzgojitelj otrok izrecno zahteval, da se otrok ne sme seznan- jati s knjigami, dokler ne dozorijo, da jih ne bi prehitro pokvarili (kot zapiše v delu Emile). V stoletju, ko so znanstvene in teh- nične inovacije sprožile industrijsko revolu- cijo, je bilo zanj vse to najmanj zanimivo, fascinirale so ga samo narava in švicarske gore. Po eni strani je imel odpor do svetov- ljanstva in takratnih salonskih elit, po drugi strani pa velik ugled med množicami ravno po zaslugi teh elit, ki so se seznanile z nje- govimi spisi, čeprav so lahko v njih prebra- le, da je vrnitev k naravni enakosti mogoča le z revolucijo. In navsezadnje, ko napiše svoje slavno delo Družbena pogodba, takoj izjavi, da je imel probleme z mišljenjem, ko je to pisal, in da tega, kar je napisal, niti sam ne razume. Kljub temu je knjiga postala biblija za francoske jakobince pri izvedbi revolucije (tudi takrat, ko začno uporabljati giljotino) — skratka, neizčrpen navdih za civilno družbo. Kaj je tu pomembnega za današnji čas? Rousseau je izhajal iz inteligentne kom- binacije treh enostavnih idej; • prvič, da je človek po naravi dober, pokvari pa se pozneje, • drugič, da so po naravi vsi ljudje enaki in šele pozneje postanejo neenaki, • tretjič, da med posameznikom in družbo ni nobene bistvene (kvalitativne) razlike, ampak samo količinska. S prvo trditvijo je postavil na glavo svetopisemski izvirni greh in Hobbsovo naravno stanje boja vseh proti vsem. Sam je prepričan v nasprotno: ljudje so se sami pokvarili, in to šele pozneje, s civilizacijo in z izumom kulture (natančneje, agrokul- ture), ki rodi privatno lastnino. Od takrat vztrajajo spopadi med ljudmi in naslednji problem: Zlasti bogati so gotovo kmalu občutili, kako jim je v škodo nenehna vojna [...]. Bogati, prikrajšan za tehtne razloge, ki bi ga opravi- čili, in za zadostne moči za obrambo, je zlahka stri posameznika, njega pa so strle tolpe razbojnikov; ki je bil sam proti vsem in se zaradi medsebojnih zavisti ni mogel združiti s sebi enakimi proti sovražnikom, ki jih je družilo skupno upanje na plen, je končno zaradi nuje prisiljen zasnovati najbolj premišljen načrt, ki je kdaj koli stopil v človeški razum: sebi v korist je uporabil moči tistih, ki so ga napadali, naredil branilce iz svojih nasprotnikov, jim navdihnil druga načela in jim dal druge ustanove, ki bodo zanj tako ugodne, kakor mu je bil neugoden naravni zakon [...]. To je bil ali je moral biti izvor družbe in zakonov, ki so nadeli nove spone revnemu in podelili nove moči bogatemu, nepovratno uničili naravno svobodo, za vekomaj utrdili zakon lastnine in neenakosti. (Rousseau 1993:66-67.) Zato so pravi problem obstoječe dobe napačni družbeni dogovori in ne naravna pokvarjenost ljudi, ki bi povzročila tako te dogovore kakor sedanje stanje (neenako- sti). Prva dva rousseaujevska aksioma sta torej v funkciji redefiniranja tako družbe (z družbeno pogodbo) kot države (na po- dlagi suverenosti ljudstva) in celotne civi- lizacije (vračanje k naravi). A kako priti do tega? Odgovor: na podlagi tretjega aksioma. Če družba ni nič drugega kot enostaven seštevek posameznikov, kot trdi Rousseau, potem je lahko tudi družba kot celota enako dobra kot posameznik. S tem je spodbit hobbsovski razlog prenosa suverenosti iz množice na vladarja z namenom, da se kon- ča vojno stanje; zdaj velja nasprotno, celot- na suverenost pripada množici kot vsoti posameznikov, se pravi vsakemu od njih. Od tod poudarek na neodtujivih pravicah človeka — ne le glede države, ampak tudi glede oblasti v njej; in od tod ideja o absolut- ni narodni volji, ki ima od takrat trajni pomen. Zato še danes voljeni predstavniki ljudstva ne predstavljajo volje zgolj tistih interesnih ali teritorialnih enot, v katerih so izvoljeni, npr. volilnih okrajev, ampak predstavljajo voljo naroda v celoti (če se na to pozabi, tako kot pri nas, potem je mogoče narediti škandalozno afero iz običajnega parlamentarnega glasovanja—primer »Puc- ko« — in se zavzemati za odpoklic poslanca, če preneha biti delegatski pismonoša okra- ja, iz katerega je bil nastavljen). 170 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA Ko je bila z družbeno pogodbo ustano- vljena država, katere suveren je ljudstvo, se je zgodil prehod od naravnega k civilnemu stanju, ki ga omogoča pogodba ljudi med seboj (ne pa s kom iznad njih). Zato je re- čeno, da zdaj taka »družbena ureditev velja za sveto pravo, ki je osnova vsem drugim. Vendar to pravo ne izhaja iz narave, pač pa je vzpostavljeno na konvencijah« (Rousseau 1978: 94). Ni torej naravno pravo. Odtujitev člove- ka od idealizirane narave, cena, ki jo je treba plačati, je lahko zakonita le s tako pogodbo, s katero se izguba naravne svobode kom- penzira z zagotavljanjem civil(izira)nih pravic za vse in vsakogar. Kajti če bi ljudje ostali le pri naravni regulaciji, bi po izumu privatne lastnine postalo urejanje odnosov prej ali slej tiransko, ker bi tisti, ki ima več, politično škodoval onemu, ki ima manj. Z družbeno pogodbo pa se ljudje odpovedo naravnim pravicam na način, kjer nihče ničesar ne izgubi, kajti: kdor se daje vsem, se ne daje nikomur [...]. Če torej iz družbenega dogovora odstranimo tisto, kar ni njegovo bistvo, bomo odkrili, da se ta zvede na naslednje: »Vsak od nas zdru- žuje svojo osebnost in vso svojo moč pod vrhovno upravo obče volje in vsakega člana sprejmemo v družbo kot nedeljiv del celote.« V tem trenutku namesto zasebne osebno- sti vsakega pogodbenika ta akt združevanja ustvari moralno in kolektivno telo [ki se ji reče država]. (Op. cit.: 101-102). Rousseaujevsko mišljena država v smislu »političnega telesa« oz. »republike«, kot jo tudi imenuje, torej zajema narod v celoti. Oziroma, bolje rečeno — država je narod, ta pa je suveren in si zato sam piše zakone. Vse to je zdaj civilna država kot civilizirano, tj., naravnemu nasprotno stanje. Iz tega izhaja, da tisti sektor v državi, ki mu je zau- pano upravljanje skupnih zadev, se pravi vladanje, ne predstavlja nikakršne suvere- nosti, saj je sploh nima, ker je ta nedeljiva in hkrati neprenosljiva (»Suverenost se ne more predstavljati iz istega razloga, zaradi katerega se tudi ne more odtujiti [...]. Ona je ali to, kar je, ali pa nekaj drugega, sredine ni«; op. cit.: 149). S tem Rousseau direktno zavrne dobro desetletje starejšo teorijo o razdelitvi suve- renosti med zakonodajno in izvršno oblast, kjer se obema priznava pravica sprejemanja zakonom z namenom, da se vzajemno ome- jujeta in preprečujeta samovoljo (Monte- squieujev izum). Po Rousseauju to ne velja: funkcija vlade je le v zakonitem servisiranju suverena na način, ko posreduje med njim in podaniki: Kaj je torej vlada? Posredniško telo, postav- ljeno med podaniki in suverenom za njihovo medsebojno sporazumevanje in zadolženo za izvrševanje zakonov ter vzdrževanje držav- ljanske kot tudi politične svobode [...]. Z vlado ali vrhovno upravo torej označu- jem zakonito opravljanje izvršne oblasti [...]. Vlada združuje posredniške sile, katerih odnosi tvorijo odnos celote glede na celoto, oziroma med suverenom in državo. (Op. cit.: 126-127.) SKLEP V državi, ki je s pogodbo civilizirana, ljud- stvo piše zakone, vlada pa jih izvršuje kot posrednica med suverenom in podaniki pogodbe. To pomeni, da civilno stanje ni nasprotno državnemu, ampak naravnemu, medtem ko je civilna družba (kot vir obče volje) z državo soodnosni pojem, ker prva drugo omogoča, druga pa hkrati vzdržuje osnovne pravice prve, civilne ravni. S tem je Rousseau presegel dualistični koncept nasprotja med družbo in državo ter ga zamenjal s korekcijskim. Če zdaj ta poudarek združimo s sklep- nim delom drugega razdelka, kjer so bili povzeti civilni dogodki izpred desetih let v Sloveniji, potem dobimo okvirno sliko o tem, kaj civilna družba sploh pomeni. Nje- no opredelitev in funkcije povzemam v sedmih točkah: 1. V civilno družbo spadata njen nepo- litični pol (zasebnih in javnih prostorov) in tudi politična javnost (ta del nekateri po- krivajo tudi s sintagmo »politična družba«). 2. Politično javnost sestavljajo vsi indi- vidualni in kolektivni civilno-družbeni 171 SREČO DRAGOS akterji, ki se politično angažirajo in s tem vzdržujejo podlago za formiranje pravih političnih strank (registriranih, z jasno artikuliranim političnim programom in z namenom sodelovanja na volitvah); šele oboje skupaj sestavlja sfero političnega pluralizma. 3. Politični pluralizem, sestavljen iz politične javnosti in institucij političnega zastopništva, je s prvim polom zakoreni- njen v civilni družbi, medtem ko z drugim polom penetrira v državno sfero na način, ko s kompetitivnostjo političnih strank prevaja (prek neposrednih in svobodnih volitev) občo voljo ljudstva v reprezen- tativni parlament — samo ta je predstavnik (zakonodajne) oblasti; to pomeni, da držav- na vlada ni oblast, ampak je s svojimi mini- strstvi in birokracijo zgolj njeno orodje oz. izvrševalka oblasti (oblast tudi ni npr. ustav- no sodišče, čeprav bi danes nekateri želeli nasprotno). 4. Zaradi posredovalne sfere političnega pluralizma, ki izvorno spada v civilno dru- žbo, derivativno pa v državo, je razločevanje med državo in civilno družbo težavno; to pomeni, da je strukturno (z vidika razme- jitve) nejasno, čeprav je politično (z vidika demokracije) zelo pomembno, hkrati pa je konceptualno sporno (torej odvisno od tega, ali civilno družbo razumemo za nas- protje države ali pa kot korelacijski pojem glede na državo; o tem tudi danes ni kon- senza — gl. najnovejši in najobširnejši zbornik z letošnjega posveta o civilni družbi, ki vsebuje 62 člankov: Bohinc, Černetič 1999). 5. Iz tega izhaja, da parlamentarna demo- kratična država ni mogoča brez razvite civilne družbe, ker je le v njej izvor legitim- ne oblasti, katere sredstvo je država. 6. Velja tudi narobe, da sodobna civilna družba ni mogoča brez (pravne) države, saj ta po eni strani zagotavlja državljanske svo- boščine in omogoča avtonomijo civilne družbe — vključno s pogoji za razvoj poli- tičnega pluralizma — hkrati pa prek vladnih mehanizmov opravlja posredniško vlogo med legitimno oblastjo (parlamenta) ter civilno družbo. 7. Kaj početi s takim konceptom civilne družbe danes? V čem je njegova funkcija? Do osamosvojitve je bila izrazito emanci- patorna (od tod pomen desetletnice, na katero opozarjam s tem člankom). Po osa- mosvojitvi pa se zdi, da je poudarek drugje. Za afirmacijo civilne družbe ni več usod- nega pomena, kako jo definiramo, ampak kako jo realiziramo. Tu pa je odločilna ana- liza dejanske, tj., empirične ravni, npr. razis- kovanje realne moči in vplivanja, vprašanje elit, njihove kompeticije in izmenjave, vprašanje infrastrukturnih pogojev, ki jih omogoča država, heterogenosti interesov, modernizacijskih trendov, sproščanje ino- vativnih kombinacij materialnih virov, načel in posameznih logik z različnih sektorjev, razvoj intermediarnih struktur, krepitev solidarnosti in potencialov, ki jih nekateri povzemajo s terminom »socialni kapital« itn. Skratka, s kompletiranjem političnega projekta v zadnjem desetletju in z vzpostavitvijo demokratične parlamen- tarne države kot pogoja moderne civilne sfere se bo zgodovinski in konceptualni pomen civilne družbe umikal v ozadje, vse pomembnejša pa bo njena socialna dimen- zija (poudarjena v prvem razdelku). 172 CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA 173 Literatura F. Adam (1987), O treh pristopih k pojmu »civilna družba«. Družbosiovne razprave, IV, 5: 5-15. T. Akvinski (1990), Summa theologiae I — II. V: B. Bošnjak (ur.), Tomaž Akvinski: Izbor iz djela, 2. zv. Zagreb: Naprijed. S. Blackburn (1994), The Oxford Dictionary of Philosophy. Oxford: Oxford University Press. R. Bohinc, M. Černetič (ur.) (1999), Civilna družba v Sloveniji in Evropi. Ljubljana: Društvo Občanski forum. B. Bošnjak (1993), Povijest filozofije, 2. knj. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske. S. Dragos (1994), J:E:K: Razgledi, 10. VI. '94: 12-13. — (1998), Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina. A. Giddens (1998), Third Way: The Renewal of Social Democracy. Cambridge: Polity Press. — (1993), Sociology. Oxford: Polity Press. S. Granda (1998), Krek in slovensko zadružništvo. V: S. Janežič, J. Juhant (vív.), Janez Evangelist Krek (1865 - 1917). Maribor: Slomškova založba (79-85). M. Haralambos, m. Holborn (1998), Sociology, Themes and Perspectives. London: Collins Educational. G. W. F. Hegel (1987), Enciklopedija filozofijskih znanosti. Sarajevo: Veselin Masleša. T. Hribar (1988), Civilna družba, pravna država in človekove pravice. V: P. Jambrek et al (ur), Varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Mladinska knjiga (276-295). A. Kaufmann (1994), ò^i'orf i'/i/ozo/(/oprat^«. Ljubljana: Cankarjeva založba. í J. Keane (1985), Civilna družba in država od Hobbesa do Marxa in še naprej. V: T. Mastnak (ur.), Socialistična civilna družba. Ljubljana: KRT/27 (60-86). J. Keane (1990), Despotizem in demokracija. Ljubljana: KRT/64. M. Marecía, m. Šepec (1998^, Vloga in financiranje NVO. Ljubljana: Regionalni center za okolje za srednjo in vzhodno Evropo. G. Marshall (1996), The Concise Oxford Dictionary of Sociology. Oxford: Oxford University Press. L. PiTAMic 0921), Država. Prevalje: Družba sv. Mohorja. Platon (I960), Simposion in Gorgias. Ljubljana: Slovenska matica. — (1976), Država. Ljubljana: Državna založba Slovenije. PR (1998), Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005. Ljubljana: Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (predlog za prvo obravnavo, fotokop.). J. J. Rousseau (1978), Društveni ugovor. Zagreb: Školska knjiga. — (1993), Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi. Ljubljana: ŠOU. E. Spektorskij (1932/1,11), Zgodovina socijalne filozofije. Ljubljana: Slovenska matica. K. Vorländer (1977), Zgodovina filozofije, 1. knj. Ljubljana: Slovenska matica. R. Wuthnow (ur) (1998), The Encyclopedia of Politics and Religion, I, II. London: Roudedge. Matej Pelicon SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU v centru dolfke boštjančič, draga UVOD V uvodu želim predstaviti populacijo otrok, mladostnikov in odraslih oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki so vključeni v opisane samozagovorniške skupine. Na ta način bo pomen teh skupin lažje razumljiv. Skoz zgodovino obravnave te populacije smo v Sloveniji uporabljali različne termine. Ves čas je šlo za to, da se z ustreznim ter- minom najbolje zajame njene značilnosti in posebnosti. Najprej so želeli razmejiti populacijo v odnosu do duševno bolnih. S tem se je že leta 1969 ukvarjal Lev Milčinski. Razmejitev še danes ni jasna in razčiščena, saj še sedaj Zakon o socialnem varstvu v svo- ji opredelitvi posebnih socialnih zavodov ti dve populaciji obravnava skupaj. Ljudje, ki v teh zavodih delajo, počasi spoznavajo, da je obravnava vsake populacije speci- fična, vsaka zahteva svoje posebne metode dela in ima različne kadrovske zahteve. Edini veljavni pravni akt, ki definira in klasificira otroke in mladostnike ter mlajše polnoletne osebe z motnjo v duševnem razvoju, je Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v duševnem razvoju. (Ur. 1. RS št. 18/77). Ta pravilnik razdeli navedene osebe z motnjami v razvoju v štiri skupine: a) Lažje duševno prizadeti otroci, ki ima- jo tako zmanjšane sposobnosti za umsko delo, da ne morejo biti uspešni pri rednem vzgojnoizobraževalnem delu in potrebu- jejo posebne oblike usposabljanja. b) Zmerno duševno prizadeti otroci, ki imajo zmanjšane sposobnosti za samostoj- no delo, so pa sposobni vzdrževati kontakt z okolico, pridobiti navade in skrbeti za svoje osnovne potrebe ter se priučiti za preprosta opravila (IQ 36-50). c) Težje duševno prizadeti otroci, ki imajo tako zmanjšane sposobnosti, da so omejeni v gibanju, govoru in skrbi za svoje osnovne potrebe ter nesposobni za samo- stojno delo. Lahko pa se priučijo za najbolj enostavna opravila (IQ 21-35). č) Težko duševno prizadeti otroci, ki imajo tako slabo razvite umske sposobnosti, da so tako omejeni v svojih sposobnostih gibanja, govora in skrbi za svoje osnovne potrebe, da potrebujejo stalno varstvo, po- sebno oskrbo in nego (IQ manj kot 21). V prispevku se bom ukvarjal z otroki, ki so vključeni v zavod Center Dolfke Boštjan- čič. To so otroci in mladostniki iz točk b, c in č ali otroci z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju po najnovejši terminologiji. Te kategorije vključuje tudi Mednarodna klasifikacija bolezni, poškodb in vzrokov smrti (9. revizija, 1990). Ta uvršča motnjo v duševnem razvoju pod šifre od 317 do 319 in je primerljiva zgornji razvrstitvi, in sicer: 317 - lažja duševna zaostalost (sinonimi: debilnost, slaboumnost, defekt visoke stop- nje, lažja duševna nenormalnost...) IQ 50- 70 318 - druga označena duševna zaostalost 318.0 - zmerna duševna zaostalost (sino- nima: imbecilnost, zmerna duševna subnor- malnost) IQ 35-49 318.1 - težka duševna zaostalost (sino- nim: težka duš. subnormalnost) IQ 21-34 318.2 - globoka duševna zaostalost (sino- nim: globoka duševna subnormalnost) IQ 175 MATEJ PELICON manj kot 21 319 - neoznačena duševna zaostalost Svetovna zdravstvena organizacija opre- deljuje motnjo v duševnem razvoju kot splo- šno umsko podpovprečno funkcioniranje, začeto v zgodnjem otroštvu. Prav tako se motnja v duševnem razvoju ne obravnava več kot bolezen, ampak kot stanje, ki nepretrgano obstaja in zavre men- talni razvoj. Multidisciplinaren pristop k temu problemu se kaže tudi v različnih smereh opredeljevanja motnje v duševnem razvoju. Tako nekateri avtorji izhajajo iz rezultatov testiranja inteligentnosti, drugi iz težav v socialnem prilagajanju, tretji iz etiologije oziroma osnovnih vzrokov mot- nje v duševnem razvoju. Tako npr. L. Ben- derjeva 1. 1938 opredeli motnjo s socialno nesposobnostjo v smislu nezmožnosti teh oseb v skrbi za samega sebe — so nespo- sobne za delo, potrebujejo nadzor, vodenje in skrb zaradi zaščite njih samih in drugih pred njihovimi nerazsodnimi dejanji (Bu- zan 1994: 9). Rezultat vseh teh definicij in pristopov je še veljaven omenjeni pravilnik o razvršča- nju, ki upošteva klinične, psihometrične, socialne in vzgojnoizobraževalne kriterije. Pri iskanju in definiranju skupnih zna- čilnosti take populacije je nujno upoštevati njeno heterogenost. Kljub temu so številni strokovnjaki le uspeli identificirati dolo- čene značilnosti te populacije, ki so izredno pomembne pri organizaciji življenja in dela teh otrok. Motnja v duševnem razvoju ni bolezen, ki bi se jo dalo zdraviti, pač pa je stanje. Strokovnjaki s področja medicine in bio- logije si ves čas prizadevajo, da bi odkrili vzroke za nastanek motenj v duševnem razvoju s ciljem preprečevanja ali omilitve. Ti strokovnjaki dosegajo, da se niža število nepojasnjenih vzrokov za nastanek motnje v duševnem razvoju. Praviloma se taka prizadetost povezuje z dodatnimi razvojnimi motnjami ali kom- binacijami motenj (Rusanov eia/. 1986:15). Tak primer je lahko otrok s cerebralno para- lizo ali z epilepsijo, nemiren s hudimi mot- njami v socialnem kontaktu, destruktiven, agresiven ali avtoagresiven otrok. Tako motnjo v duševnem razvoju sprem- ljajo tudi številni drugi pojavi, kot so ne- razvitost ali zelo počasen razvoj govora, zmanjšana ročna spretnost, slaba kontrola telesnih potreb, nesposobnost v skrbi za lastno varnost in zdravje itn. Pri tem je izredno pomemben tudi vpliv teh otrok na svoje družine in narobe. To tematiko bom obdelal v posebnem poglav- ju. Tukaj jo omenjam zato, ker je specifično delovanje družine s takim otrokom ena bistvenih značilnosti te populacije, saj teh otrok ni možno obravnavati izolirano od svojcev. Izredno pomembno za populacijo otrok z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v dušev- nem razvoju je nujnost usposabljanja ozi- roma vzgoje in izobraževanja za vse otroke teh kategorij. Vsi so sposobni za večjo ali manjšo stopnjo vzgoje in izobraževanja, ki je tudi nujno potrebno in je njihova te- meljna ustavna pravica. Pri tem morajo za- radi izredne prepletenosti različnih motenj sodelovati različni strokovnjaki. V interdisciplinarnem timu so nastala tudi temeljna strokovna načela pri obrav- navi oseb z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju. Strokovni delavci, ki delamo na teh področjih, ne razumemo teh načel kot demagoške parole ali predgovor v strokovnem tekstu, ki mu pozneje nihče več ne posveča pozornosti, temveč čisto konkretno kot meter ali tehtnico, s katero tehtamo, kar delamo: od metod, oblik, pro- gramov, postopkov, procedure, konceptov, predpisov, do elementov socialne politike (Parazajda 1994). Vsa načela izvirajo iz temeljnih pravic oseb z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju, sprejetih na Generalni skupščini OZN in že ratificiranih v Sloveniji. Ta načela so: 1. načelo individualizacije, načelo indivi- dualne obravnave 2. načelo interdisciplinarne obravnave 3. načelo celovitosti obravnave 4. načelo aktivnosti in zaposlitve. Vedno bolj pa spoznavamo, da so te ose- be premalo vključene v procese odločanja o najosnovnejših stvareh v svojem življenju. Osnova za to pa je, da si ustvarjajo pozitivno sliko o sebi. Ena od oblik za take spremem- be so tudi skupine za samozagovorništvo. 176 SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU.! SAMOZAGOVORNIŠTVO KOT POT V RESNIČEN SVET Samozagovorništvo oseb z motnjo v dušev- nem razvoju se je začelo na Švedskem v sedemdesetih letih in pozneje razširilo in razvilo zlasti v ZDA in Angliji. Osebe z motnjo v duševnem razvoju želijo biti tretirane kot odrasle osebe, ki sprejemajo lastne odločitve — odločajo o svojem živ- ljenju. Kljub temu, da te osebe potrebujejo več časa, da se kaj naučijo in razumejo, nima nihče pravice sprejemati odločitev name- sto njih. Imeti morajo možnost, da delajo napake in se na njih učijo. S tem dobivajo možnost in moč govorjenja, lastnega mnenja in po- stajajo del sistema, ki odloča, kje bodo živeli in delali. Sprejemanje lastnih odločitev je najpomembnejši korak v učenju za odra- slost. Samozagovorništvo je združilo osebe z motnjo v duševnem razvoju, da si lahko de- lijo ideje, se učijo od prijateljev in si dajejo oporo. S tem da se družijo, se spoznavajo in razumejo. Z druženjem in razumevanjem med prijatelji odraščajo v svojem poslan- stvu. Želijo, da vsa etiketiranja izginejo, saj so najprej ljudje, ki v polni meri partici- pirajo v življenju družbe. Kot samozagovor- niki morajo vedeti, kako dajati podporo, da lahko govorijo o svojih najpomembnejših stvareh. Želijo biti enaki drugim. Pomembne besede, ki jih zajema njihova ideja samozagovorništva: enakopravnost, demokracija, razvrednotenje, dostojanstvo, omogočiti, priložnost, brezobziren, segre- gacija, diskriminacija. Gre za besede, ki imajo zanje pozitiven in negativen predznak Kaj je samozagovorništvo za osebe, ki so vključene v gibanje samozagovorništva? Pravica glasu za vsakega, biti aktiven, pri- zadevati si za svoje pravice, imeti pravico lastnega izbora, biti z ljudmi, druženje, po- magati tistemu, ki potrebuje pomoč, skrbeti zase, prihajati na sestanke, biti poslušan, samozastopanje, enake pravice, ljudje in srečevanja, prijatelji in prijateljstvo. Kaj je samozagovorništvo strokovnja- kom, ki so bili vključeni v delavnice o samozagovorništvu? Pravice in izbira, izbor. priložnost, kontrola, govoriti, znati izreči, predstaviti primer, neodvisnost in samo- stojnost, predstaviti stališča koga drugega, dvigniti glas, reprezentirati druge, vplivati na druge. Wolfensberger (1977) poudarja pomem- bnost akcije kot bistven element samozago- vorništva. Zanj so samozagovorništvo samo stvari, ki skoz poseben trud pomagajo v reševenju bistvenih vprašanj. Gre za akcijo, ki vpliva na obstoječo situacijo. Osnovni smisel samozagovorništva je razvijanje posebnih veščin pri osebah z mo- tnjo v duševnem razvoju in spreminjanje odnosa do teh oseb v smislu njihovega polnopravnega vključevanja v družbo. Kot ljudje imajo pravice, vendar niso niti vedeli, kaj so njihove pravice in kako jih izkoristiti. Tega se morajo naučiti. PREPRIČANJA, VREDNOTE IN PRINCIPI SAMOZAGOVORNIŠTVA PREPRIČANJA IN VREDNOTE Prepričanja in vrednote so stvari srca, stvari, v katere verjamejo. Biti najprej človek. Vsi ljudje so najprej ljudje, ki se jih mora obravnavati z dosto- janstvom in spoštovanjem Imeti svojo identiteto. Vsakdo mora biti sprejet, kakršen je. Vsi smo enkratni. Sprejemati lastne odločitve. Vsak človek ima pravico sprejemati lastne odločitve, ki jih moramo spoštovati. Vsak ima pravico delati napake in se na njih učiti. Ljudem, ki jim je potrebna večja podpora in pomoč, moramo omogočiti, da sami sprejemajo odločitve in ne odločati namesto njih. Verjeti v lastno vrednost kot človeka. Od rojstva so vsi ljudje enaki in tako jih mo- ramo obravnavati. Vsakemu moramo poma- gati, da sprejme sebe. Vedeti, da drugi ljudje verjamejo vate kot človeka. Nihče ne sme biti zaradi svojih težav diskriminiran, ampak mora biti ob- ravnavan enako in imeti možnost izbirati svoje prijatelje. 177 MATEJ PELICON PRINCIPI Principi SO usmeritve, ki jim sledijo v sprejemanju odločitev. Usposobiti. Dajanje opore mora človeka usposobiti, da sprejema lastne odločitve, ne glede na rizik, ki ga odločitev vključuje. Človek mora sam zaprositi za pomoč osebo, ki ji verjame. Dati vsem enako priložnost. Vsak človek mora imeti enako priložnost, da ima pod- poro kot enakopraven član skupnosti. Tudi osebam v institucijah moramo omogočiti, da sprejemajo lastne odločitve (to je ne- mogoče, dokler so te osebe v institucijah). Živeti kot ostali, skupaj z ostalimi. Nedopustno je izdvajati ljudi iz skupnosti. Vsi imajo pravico, da prispevajo v skupnost, da v njej rastejo in se razvijajo. Neetiketiranje. Ljudje imajo pravico, da se jih sprejema, kakršni so, zato se jih ne sme etiketirati. Etiketa človeka razvrednoti. Deinstitucionalizacija. Biti v instituciji ni human način življenja. Institucija jemlje in določa človeku vse stvari, zaradi katerih je vredno živeti: veselje, srečo, ljubezen, nežnost in željo po življenju. CILJ SKUPIN ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO Cilj skupin za samozagovorništvo je uspo- sobiti ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da so sami svoj zagovornik. Da je lahko taka oseba svoj zagovornik, mora imeti razvit občutek lastne vrednosti, znati mora izbi- rati, sprejemati odločitve in komunicirati z okoljem. To pomeni imeti pozitivno razmi- šljati o sebi, prepoznavati lastne sposobno- sti, delati na svojih slabostih, razvijati tople odnose in razumevanje. Poseben pomen na področju komnikacije ima poslušanje dru- gega. Komunikacijo se spoznava kot dvo- smeren proces. Gre za proces učenja komu- nikacije in pomoč drugemu v komunikaciji. Odnos staršev do samozagovorništva je pogojen z njihovim prepričanjem o veliki odvisnosti teh oseb od staršev. Obremenjen je z nezaupanjem staršev v take sposobnosti njihovih otrok. SUPORT(PODPORA) Za dosego teh ciljev samozagovornik po- trebuje podporno osebo — svetovalca. Sve- tovalec pomaga pri spoznavanju predpisov in pravil. Taka oseba pomaga v nepredvid- ljivih situacijah. Svetovalec ne sme vplivati na mnenje samozagovornika in ne sme po- pravljati ali spreminjati izrečenih in napi- sanih besed samozagovornika. Svetovalec mora vedeti, kdaj samozagovornik dolo- čene stvari ne razume in mu pomaga to razumeti. VODJE IN SVETOVALCI SKUPIN Vsaka skupina ima vodjo in svetovalca, ki mora biti tudi sam dober samozagovornik, poznati skupinsko delo in skupinsko dina- miko, saj te skupine delujejo po podobnih pravilih kot skupine za samopomoč. Veščine, potrebne za vodenje take sku- pine, so: teoretska znanja o skupinski dina- miki; znanja o metodah in tehnikah skupin- ske dinamike; empatija; spoštovanje pogle- dov in stališč drugih; prepričanje, da lahko vodi skupino. Vloge vodji in svetovalcev skupin za samozagovorništvo, ki so se razvile skoz delo s skupino: spodbujanje in vodenje diskusije v zgodnejših fazah dela skupine; poučevanje v veščinah, kot sta izražanje in poslušanje; pomagati skupini določiti pra- vila delovanja; podpora različnim akcijam (npr. organizacija prevoza, rezervacija sob, pisanje pisem); podpora v razvoju strategij v sprejemanju odločitev; zbiranje infor- macij o tečajih, knjigah.; podpirati osebje, ki želi spoznati samozagovorništvo; infor- miranje staršev. Zelo pomembno je tudi to, da samozago- vorništvo ni nekaj, ki obstaja samo znotraj skupine, ampak se mora vključiti v vse aspekte družbenega življenja. Samozagovorništvo pomeni tudi spremi- njanje odnosa vseh strokovnjakov do oseb z motnjo v duševnem razvoju. 178 SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU... MODELI SAMOZAGOVORNIŠTVA PRAVILA SKUPINE Poznamo dva modela samozagovorništva: individualno in skupinsko. Za nas je bolj pomemben skupinski model, ki ima štiri oblike: • individualna: neodvisna od institucije - brez nasprotovanja interesov strokovnja- kov; sama skupina nosi odgovornost za svoje delo; • specialna skupina: znotraj strokovnih ali starševskih organizacij, ki jim organizira sredstva za delo (prostor, finance); • koalicijski model: večje skupine za za- stopanje ljudi s posebnimi potrebami raz- ličnih področij: motnja v duševnem razvoju, motnja v telesnem razvoju, CP, slepi, ki zastopajo skupen in vsako področje tudi svoj interes; • skupina v okviru institucije, kjer te osebe živijo in delajo. Taka skupina ima zagotovljena sredstva. Problem teh skupin je v nasprotujočih si interesih. Predvideva se, da taka skupina nima samostojnosti v delovanju navzven. USTANOVITEV SKUPINE V NAŠEM CENTRU Z idejo skupin za samozagovorništvo sem seznanil našo centralno strokovno skupino. Ob tem sem pripravil tudi naslednja izho- dišča za oblikovanje takih skupin v našem Centru. MODEL, OBLIKA IN SESTAVA SKUPINE Skupine v našem centru bi delovale kot zgoraj opisana skupina v okviru institucije. Center bi skupinam zagotovil prostor za delo, ustrezne termine, eventualne denar- ne potrebe. Skupino bi sestavljali predstavniki otrok, mladostnikov in odraslih oseb iz posamez- nih domov. V skupini bi bilo do deset oseb. Vključevanje otrok iz domov za imobilne otroke je stvar razgovora na centralni stro- kovni skupini. Skupina bi delovala kot kombinacija pravil skupin za samopomoč in neke vrste formal- nih sestankov, ki naj bi skupini skoz svojo formalnost dali poseben pomen (dnevni red, zapisnik, kava.). Skupina bo izmed svo- jih članov izbrala vodjo skupine in njego- vega namestnika. Skupina bi se srečevala v sejni sobi Centra ob točno določenem dnevu in uri. Dnevni red oziroma teme za razgovor bo skupina določala sproti. V primeru, da bodo potrebni dogovori po domovih, bodo člani skupine obveščeni predhodno. S pomočjo svetovalca skupine jih bo obvestil predsednik. SVETOVALEC SKUPINE Skupina naj bi zaradi praktičnosti imela vsaj dva svetovalca. Vloga svetovalcev bo vsaj na začetku zelo pomembna, saj bodo morali delovati tudi v smeri zagovorništva, ob tem da bodo usmerjali skupinsko dinamiko VSEBINE Vsebin, o katerih naj bi skupina razprav- ljala, v pripravi skupine ne moremo dolo- čati, saj si jih bo skupina sama izbirala. Pred- videvamo lahko, da bo skupina govorila o pomembnih stvareh, ki vplivajo na osnovno bivanje, o prostem času, praznovanjih, športnih igrah. V prihodnosti pa naj bi skupina oblikovala in posredovala svoje mnenje in zahteve v urejanju njihovega formalnega položaja. Posebno vrednost naj bi imela možnost, da ti ljudje lahko izrazijo svoje počutje, občutke in želje. ZAČETEK DELA SKUPIN IN PRVA SPOZNANJA Na osnovi teh izhodišč smo na sestanku centralne strokovne skupine Centra spre- jeli odločitev o oblikovanju takih skupin. Dogovorili smo se, da oblikujemo skupi- ne po enotah. Z delom so začele skupine v 179 MATEJ PELICON domovih za mobilne otroke in mladostnike in tudi skupina imobilnih otrok in mladost- nikov v Malem domu v Ljubljani. Skupine smo oblikovali tako, da smo na začetku izbrali sposobnejše otroke in mladostnike s poudarkom na sposobnostih razumevanja in komunikacije. Na tej stopnji dogovarjanja smo prišli do spoznanja, da morajo svetovalci teh skupin poznati tudi razne oblike nadomestne komunikacije. To pomeni, da je krog tistih otrok, mladost- nikov in odraslih oseb, ki lahko odločajo o svojem življenju, širši. Dogovorili smo se, da bo imela vsaka skupina dva svetovalca. To sta vodja doma in socialni delavec. Vsi svetovalci imajo veliko izkušenj v skupinskem delu. Zave- damo se, da bi za dosego temeljnega poslan- stva te skupine potrebovale zunanje sveto- valce. Sedaj smo v prvi fazi, fazi učenja teh otrok in mladostnikov v skupinski dinamiki in komunikaciji, kar je osnova za razvijanje širšega poslanstva teh skupin. Takrat bomo tudi sami razmišljali, kako poiskati in us- posobiti neodvisne svetovalce teh skupin. Zavedati se moramo, da je to zelo dolg pro- ces. Pred vsakim srečanjem udeležencem razdelimo vabila. Že reakcije otrok in mla- dostnikov v tistem trenutku so bile izredno zanimive. Tako si je npr. neko dekle pripra- vilo nahrbtnik in vanj dalo copate. Drugo dekle, ki zaradi administrativne napake va- bila ni dobilo, se je zjokala in se počutila prikrajšana. Te reakcije dokazujejo, da je tak pristop zanje nekaj posebnega. Že na prvem srečanju smo želeli ustvariti občutek pomembnosti. Delavke iz naše kuhinje so postregle s kavo in sokovi, tako kot na vseh »zaresnih« sestankih. Na prvem srečanju smo dali poudarek pravilu poslušanja tistega, ki govori. Začeli smo tako, da smo celoten čas prvega sre- čanja porabili za predstavljanje. Vsak od nas, tudi svetovale, smo se širše predstavili. Pri tem so bila bolj ali manj potrebna us- merjena vprašanja, odvisno od sposobnosti komuniciranja posameznika. Tudi taka, ki so zahtevala samo odgovor da ali ne. Vpra- šanja so bila tudi tako usmerjena, da so člani povedali, kaj in koga imajo radi, kdo je njihov najboljši prijatelj, kaj najraje delajo in česa ne. Takoj smo spoznali, da nas na teh vsebinah čaka še ogromno dela. Po končanem predstavljanju smo izmed otrok in mladostnikov izvolili vodjo sku- pine in njegovega namestnika. Oba bomo vključevali v organizacijska opravila v zvezi z delom te skupine in ju spodbujali v vo- denje srečanj, seveda z našo pomočjo. Prvi občutki so dobri. Tako kot bo sku- pina potrebovala dolgo pot, da postane sku- pina odločanja o svojem življenju, tako mi potrebujemo čas, da v svojih glavah spreme- nimo določene stvari, ki so bile doslej za nas razumljive same po sebi. 180 SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU... Literatura V. BuŽAN (1994), Intelektualni razvoj otrok z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Filozofska fakulteta (magistrsko delo). Deinstitucionalizacija —život u zajednici (199^). Zagreb: Udruga za promicanje inkluzije (gradivo s posveta). М. Eck; (1976), Moj otrok je drugačen. Ljubljana: Zveza društev za pomoč duševno prizadetim. D. Macílajk; (1990), Izziv samopomoči in medsebojne pomoči: Vloga socialnega delavca in potreba po edukaciji. Socialno delo 29, 1-3: 190-193 L. MiLčiNSKi, S. Stikovk; (1994), Današnje stanje za duševno abnormne in motene osebe v Sloveniji. Ljubljana: Psihiatrična klinika. Omrežje in imenik organizacij družbene skrbi za osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju v Republiki Sloveniji (1990), Ljubljana: Pedagoška akademija. D. Parazajda (1994), Osnovna načela pri delu z osebami s težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju ter mreža v Sloveniji. Gradivo posveta Problematika skrbi za odrasle osebe s težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju. Postojna: Socialna zbornica Slovenije. M. Pelicon (1995), Reintegracija in normalizacija družine z otrokom z zmerno, težjo ali najtežjo motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga). O. RusANovA, M. Hudič, I. Kalčič, D. Parazajda, J. Ulacía (1986), Prostorska problematika družbene skrbi za varstvo in usposabljanje zmerno, težje in težko duševnoprizadetdi oseb v SR Sloveniji. Ljubljana: FAGG. J. Ramov.š (1990), Sto domačift zdravil za dušo in telo 1. Celje: Mohorjeva družba. — (1994), Sto domačih zdravil za dušo in telo 2. Celje: Mohorjeva družba. — (1991), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana: UZZSV. B. Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: VŠSD. 181 E S E J Boža Napret VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNIH LJUDI oziroma udejanjanje njihove integracije v družbo UVOD Čas, katerega priča smo, lahko opredelimo tudi kot čas velikih sprememb, saj se te dogajajo na vseh ravneh človekovega življenja oziroma področjih družbenega delovanja. Razen kot napredek, ki je opazen tudi po tem, da na posameznih področjih razpolagamo z vse več terminov in koncep- tov, ljudje spremembe doživljajo, pojmujejo tudi kot negotovost, stisko. Velik izbor terminov in konceptov, katerega osnovna funkcija je ustvarjanje človeka vredno živ- ljenje, od posameznika namreč zahteva tudi vse več izpo(po)lnjevanja razpoložljivih smernic, saj sicer (ob)velja za nekoga, ki ne sledi koraku časa. Kako je to videti v praksi, si lahko ogle- damo na primer na populaciji, ki je poime- novana »osebe z motnjami v duševnem in/ ali telesnem razvoju«, »invalidi«, »prizadeti«, »ljudje s posebnimi potrebami«, »hendike- pirani«, in z malo razmišljanja bi se prav gotovo našlo še kakšno ime zanjo. Iz naslova tega prispevka je razvidno, da delu te popu- lacije sama rečem telesno najteže invalidni, kar pomeni, da termin invalid uporabljam v smislu slovenske zakonodaje oziroma Us- tave. Sicer pa menim, da kateri koli termin že uporabljamo pri obravnavi te populacije, v bistvu z njim ne sporočamo drugega kot to, da je ta proučevana z različnih zornih kotov ter da jo poskušamo tako kot vsako drugo drugačnost po svojih najboljših mo- čeh in z ustreznim konceptom (npr. norma- lizacije, integracije, neodvisnega življenja...) čimbolj približati merilom, vrednotam, ki so iz takih ali drugačnih razlogov v družbi trenutno najbolj zaželeni, najaktualnejši. Zato bom poskušala s prelivanjem teoret- skih in strokovnih gledišč, ki so osredo- točena v prepletenost področij družbenega delovanja, prikazati, katere smernice opre- deljujejo ta čas oziroma v kakšnem vsak- danu se nahajamo telesno najteže invalidni ljudje na Slovenskem. VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNEGA POSAMEZNIKA Kot posamezniki sami po sebi doživljamo sebe kot celoto, ki jo upravljajo lastni pro- cesi. Ko pa vzpostavimo stik s svetom okoli sebe, da bi vplivali na dogodke in izpolnili svoje načrte, oziroma, da bi na tak način izpolnili svoje potrebe, občutimo, da smo del večje celote. Takrat namreč zaznamo, da smo odvisni drug od drugega in da je tudi od možnosti in nezmožnosti drugih odvisno, katere naše načrte se da uresničiti in katere ne. Dejstvo, da smo celota, ki je del večje celote, je torej temeljna danost na- šega obstoja. Ta dvojnost ustvarja potrebo po avtonomiji in povezanosti z drugimi, pri čemer lahko trdimo, da je potreba po avto- nomiji izraz naše celosti, potreba po pove- zanosti pa priča, da smo del nečesa. S tega stališča lahko najbrž brez poseb- nega tveganja rečemo, da je družina ena izmed najobičajnejših oblik družbenega preživetja ter da je za večino človeštva po- membna skoz ves posameznikov življenjski potek. Nadalje je družina kot skupina izred- no nesimetrična institucija (vsaj če jo gle- damo z vidika njenih članov), kar pelje v veliko emocionalno odvisnost, vendar pri tem ne smemo prezreti, da opravlja dve 183 BOŽA NAPRET bistveni funkciji: posamezni član dobi pri- znanje svojega avtonomnega obstoja, nauči pa se tudi, kako živeti z drugimi, ne da bi pri tem prikrajšal sebe ali drugih. Druga funkcija torej pomeni, da se naučimo pra- vilno ravnati v konfliktnih situacijah. Lahko pa rečemo tudi takole. Družina ima dve vlo- gi: prva je usmerjanje navznoter in vsebuje psihosocialno zaščito članov, druga pa je usmerjena navzven, proti večji celoti, ki jo sestavljajo družine in druge življenjske skupnosti. Družina je zato v središču pozornosti ne- štetih razprav, raziskav in obravnav. Poleg tega je tudi področje, za katero je vsakdo iz lastne izkušnje »ekspert iz prve roke«, saj mu življenjski tok v družini, ob njej in v sporu z njo ne daje le obiHce podatkov, temveč oblikuje tudi stališča pozitivne ali negativne naravnanosti, ki so istočasno tudi pomembno področje posameznikovega vrednostnega sistema. Pri tem se zdi pomembno opozoriti tudi na dejstvo, da je družina v evropski kulturi eden od tabujev, ki so pod hudim udarom. Na Slovenskem k temu prispeva še proces tranzicije, saj tudi družine ni obšel; v tem primeru tranzicija torej ne pomeni le napora pri iskanju novega ob relativno slabi uporabnosti starejših izkušenj, ampak pomeni tudi poudarjeno dinamičnost in neoprijemljivost, ki vodi v skeptično stali- šče, ali bodo današnje ugotovitve pojutri- šnjem še veljale. Ugotovitve so si namreč precej nasprotujoče. Kljub temu pa družina še vedno pred- stavlja psihosocialni prostor primarnega pomena. In poleg dveh življenjskih obdobij, otroštva in starosti, je družinsko okolje še posebej pomembno tudi za tiste, ki so telesno najteže invalidni. Oskrbe in nege potrebna populacija je namreč spet oziro- ma še vedno v domeni zlasti družine in sorodstva. O tem, kaj to dejansko pomeni, pa se ne ve veliko, razen na ravni osebnih izkušenj. S tem želim povedati, da so pro- blemi, ki so sicer del življenja vsake družine, v družini s telesno najteže invalidnim otro- kom globlji in zahtevajo več zunanje po- moči za razreševanje. Namreč, čisto gotovo je, da ni preprosto družina tista, ki »skrbi« in »neguje«, temveč so to pretežno ženske v družini. Najmanj torej, kar družina s takim otrokom potrebuje, je občasno kakovostno varstvo, ki bi omogočalo ohranjanje part- nerskega odnosa in možnost ustvarjanja vzdušja za ostale, neinvalidne otroke. Enako pomembno kot zunanja pomoč pa je tudi njihovo lastno dozorevanje, ki se kaže v sprejemanju situacije in sposobnosti spre- jemanja pomoči najrazličnejših vrst, od sistemskih do samopomoči v sodelovanju s starši s podobnimi problemi. Razrešitev tega odnosa ima namreč pomemben vpliv na odnos do neinvalidnih otrok v družini, ki jim je s tem določena vloga ob telesno najteže invalidni sestri ali bratu. Kadar družina ne more opravljati svojih osnovnih nalog niti s pomočjo različnih dejavnikov, se to v praksi marsikdaj rešuje tako, da za telesno najteže invalidne poskrbi država,. Poleg institucionalnega varstva (različni javni zavodi) imamo danes v ta namen tudi polinstitucionalno, na primer stanovanjske skupnosti. Tako kot javni zavodi pa so tudi stanovanjske skupnosti situacija, kjer pri stanovalcih prihaja do odtujitve in avtonomizacije od staršev in domačega okolja; taka situacija torej pome- ni prekinitev in hkrati trud za ohranjanje prekinitve tistih stikov, pravi Flaker (1992; 1995), ki so za našo družbo standardni. Ko pa pozornost ponovno usmerimo na prvo plat od II. svetovne vojne zakoličene alternative — ali za posameznika v celoti poskrbi družina ali v celoti država —, ozi- roma, ko si podrobneje ogledamo bivanje telesno najteže invalidnih ljudi v družini, ugotovimo naslednje: »Tip storitve, ki jo opravljajo [ženske], je izjemno kompleksen in sega od menedžerskih, ekonomskih, pravnih, organizacijskih vrednosti ter dejavnosti do težkih fizičnih opravil. Cena takega dela je ogromna: če bi ga sešteli in ovrednotili, bi vrednost presegla letni pro- račun za zdravstvo, so na primer pred krat- kim ocenili strokovnjaki v Veliki Britaniji« (Rener 1995). - Potrebo po ovrednotenju teh del je pogojilo splošno mišljenje ljudi, da družina ni več dolžna v celoti skrbeti za nego in blagostanje npr. ostarelih ali pa telesno naj- teže invalidnih oseb. V svetu in pri nas je do tega mišljenja pripeljalo dolgo obdobje 184 VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNIH LJUDI Ženske zaposlenosti in njihova ozavešče- nost, da svoje zaposlenosti zunaj doma ne dojemajo več kot ekonomsko nujo ali izhod v sili, temveč kot človekovo pravico. To pomeni, da se družba in država ne moreta več tako zelo opirati na ženske kot primarne dajalke nege in pomoči, saj v svojem siste- mu vrednot ne pristajajo več na alternativo ali-ali, temveč hočejo oboje, družinsko življenje in zaposlitev (Rener 1995). Po drugi strani se vse pogosteje dogaja, da npr. starost, ki je predvidljiva, posame- znika kar doleti, saj nanjo ni pripravljen, ker jo odriva. »Odriva pa jo tudi družba oziroma država, kar lahko opazimo na ravni pred- stav, kulturnih modelov in imaginarijev, ki v modernih družbah dajejo prednost mla- dosti, vitalnosti in fizični lepoti ter na ravni socialno političnega in pravnega instru- mentarija« (ibid.). Kar T. Rener ugotavlja za starost, pa drži tudi za telesno invalidnost. Vse, kar je povezano s tema populacijama, večina zahodnih držav — z delno izjemo skandinavskih — namreč odriva »v področje zasebnosti, v družino, koder ima država malo pristojnosti, a seveda tudi manj odgo- vornosti« (ibid.). Tudi v državah, ki so si pri- služile oznako država blaginje, imajo oskrbo in nego v domeni družine. In velik del člo- veštva meni, da je tako tudi prav, saj večina starejših in večina telesno najteže invalid- nih »dajejo prednost družinski negi in pomoči na domu pred kakršnokoli obliko institucionalnega varstva« (ibid.). Relativno zviševanje življenjske ravni (merijo jo z relativnim zviševanjem dohod- ka in izboljšanjem stanovanjskih razmer) sicer omogoča, da jih vse več ostaja v doma- čem okolju, vendar pa po drugi strani ne smemo pozabiti, da živimo v času, ko se družbe intenzivno spreminjajo in z njimi tudi oblike in funkcije družin (Rener 1995). Z drugimi besedami, ob bledenju tradicio- nalnih predstav in pričakovanj o obligacijah med generacijami se strmo dviguje tudi delež tistih, »ki potrebujejo intenzivno skrb in nego, kar je mogoče adekvatno zagotav- ljati le v sodelovanju družine z družbenimi in državnimi institucijami« (Rener 1995). Temu v prid govori prednost tistih pro- gramov oziroma nalog, ki so namenjene ustvarjanju vzdušja, ugodnega za prehod iz državne v t. i. skupnostno skrb, kar lahko vidimo v razvoju in prilagajanju strategij v državah Severne in Zahodne Evrope. Sode- lovanje med družino, državo in trgom, ki ga danes označujemo kot »mešanico ekono- mije blagostanja«, pa je sicer še stvar, ki jo redko srečamo, zlasti na Slovenskem. To po- meni, da smo na stopnji, ko imamo izdelan predlog nacionalnega programa socialnega varstva, ki upravičencem in uporabnikom storitev s tega področja obeta že v bližnji prihodnosti nekaj močno zaželenih spre- memb (npr. financiranje storitev po indivi- dualnem programu) oziroma možnost iz- bire, kdo bodo opravljal te storitve in kako. Iz doslej povedanega in upoštevajoč, da v tem prispevku govorimo tudi o udejan- janju integracije invalidov v našo družbo, lahko namreč ugotovimo naslednje: nujno potrebno je vzpostaviti tak sistem socialnih služb, ki bo telesno najteže invalidnim zago- tavljal vsakodnevno neizogibne storitve, oziroma take, da jim bodo nega, gospodi- njenje in mobilnost dostopnejše. Tisti, na primer, ki živijo v lastni družini ali pri star- ših ter so vezani na stalno uporabo inva- lidskega vozička in/ali na fizično pomoč drugega človeka že pri najosnovnejšem, bi s tem dobili več gotovosti, da jim bo kdo ob pravem času postoril, kar potrebujejo. Potek njihovega vsakdanjega življenja je namreč popolnoma odvisen od neformal- nega sektorja (partnerice/ja, sorodnikov in prijateljev), ki pa ni več zadosten vir nave- denih storitev. To tudi pomeni, da so na neki način prisiljeni v stalne interakcije, saj si potrebne storitve zagotavljajo prek nego- vanih oziroma vzdrževanih odnosov. Rutar (1997) je na primer mnenja, da bi morali namesto integracije pokazati, kako lomljiv in ranljiv je človek, ne pa da ga poskušamo vključevati v svet domnevno trdnih identitet. To utemeljuje takole: Če hočemo razumeti vedenje človeka, mor- amo ugotoviti, na katere kraje in v katerem simbolnem svetu se je naselil in kateri pomeni vplivajo nanj, ne pa, kakšni so njegovi geni ali psihološke lastnosti oziroma sposobnosti. Zaradi tega je integracija ra- sizem, kajti za svojo realizacijo potrebuje dve rasistični domnevi. Prvič. Obstaja en sam 185 BOŽA NAPRET svet, ki se mu morajo prilagoditi tudi tisti, ki so iz njega sicer po malen izključeni. Drugič. Zlahka je mogoče določiti, kdo je izključen. Ko ga določimo, ga je treba samo še vključiti v svet, pri tem pa ni pomembno, kakšni so njegovi interesi in želje. Invalidi so zato ne- močni prizadeti otroci z motnjmi v razvoju in s posebnimi potrebami, za katere bodo poskrbeli zaskrbljeni strokovnjaki in rasistič- ni politiki. (Rutar 1997.) V tem smislu družbo polarizirajo tudi koncepti socializacije, normalizacije in ne- odvisnosti. V vsakdanjem življenju se to izraža na primer tako, da imamo na enem polu posameznike in skupine, ki se trudijo, da bi ti koncepti (za)živeli, na drugem pa tiste, ki pred odgovorom sogovorniku z nasprotnega pola najprej ocenijo, kaj mora ta slišati, da ga ne bo imel na primer za osebo s prizadetostjo, ki živi na obrobju socialnega dogajanja; to namreč pomeni, da za življenje v središču socialnega dogajanja potrebuje ustrezno obliko pomoči, ki je zajeta v določenem konceptu. Da je življenje »običajnih« ljudi lepše, polnejše, srečnejše, skratka boljše od živ- ljenja telesno najteže invalidnih, je splošno razširjeno mnenje; kar pogosto lahko sli- šimo, da je tako zlasti zato, ker lahko obi- čajni ljudje kadar koli počno kar koli. Že če se malce zamislimo nad to razlago, se nam porodi vprašanje, kje pa so ti, ki kadar koli počno kar koli? Sama namreč ne poznam nikogar, ki se potem, ko je storil, kar mu je padlo na pamet in je bilo to proti pričako- vanjem okolice, ne bi otepal stigmatizacije. Odločitev za boj za emancipacijo je zato etična odločitev, pravi Rutar (1997), ki loči človeško simbolno bitje od živali, eman- cipacijo pa od integracije kot modne muhe. Posameznik pa »to lahko stori samo kot sub- jekt, zato odločitev za emancipacijo razu- memo kot subjektivizacijo. Z njo sprejme človeško bitje nase negotovost sveta, s ka- tero jamči za odprtost do drugega in dru- gačnega« (Rutar 1997). Zdi se torej pomembno vedeti, da je po- sameznikov zorni kot duha tisti, ki odloča o tem, ali je ta na primer »hendikepiran« ali ni. In vezano na boj hendikepiranih za oblast oziroma na njihovo pridobivanje moči v družbi. Rutar pove: Francoski filozof in psiholog Michel Fou- cault je v svojih analizah ideoloških praks opozoril, da moramo oblast vedno razumeti na dva dokaj različna načina. Ne gre za to, da je vsaka oblast in vsaka moč opresivna, kar pomeni, da tlači ljudi in jim ne dovoli, da bi se svobodno izražali in razvijali. Ne, oblast je vedno še nekaj drugega. Če bi bila oblast zares tako nemogoča in zatiralska, se sprašuje Foucault, zakaj jo potem ljudje tako pogosto ubogajo in jo celo zahtevajo. Oblast ni samo nekaj, čemur se je mogoče upirati, ampak je tudi struktura, ki omogoča proizvodnjo sveta, stvari, ugodja, vednosti, diskurzov ipd. Če oblast zatira, gotovo tudi omogoča nasta- nek identitet in vsakdanjega sveta. (Rutar 1997) Za primer lahko vzamemo telesno naj- teže invalidne in protislovje, ki nastaja med javnim zavodom kot »represivnim« okvirom (ki posamezniku postavlja meje razvoja) in javnim zavodom kot »progresivnim« okvi- rom (ki posamezniku sploh omogoči, da razvija svoje potenciale). To namreč pome- ni, da jih sledenje oziroma podpiranje pro- cesa deinstitucionalizacije družbene skrbi zanje v vsakdanjem življenju marsikdaj pripelje v skrajno neprijetne situacije. Pri tem se torej zdi pomembno proučiti po- goje, pod katerimi funkcionirajo, kakor funkcionirajo, in meje institucionalne oblasti. Za institucije na splošno velja: vsaka institucija služi namenu, ki izhaja iz potreb posameznika ali skupine, zato je vsakdo, hote ali nehote, vključen v institucionalni sistem in s tem nosilec določene družbene vloge. Kar pa zadeva oblast, Rutar pove: Oblast ni več zunanja, ampak je ponotra- njena, hkrati pa je postala nevidna, zato je ni več mogoče jasno opisati in postaviti na določeno mesto, kakor je bilo mogoče posta- viti tradicionalno oblast. Nove tehnologije moči je zato težje odkriti in razkrinkati. Nevidnost disciplinatorne moči pa je s seboj prinesla tudi nadzor. Posamezniki in posa- meznice naj bodo nenehno pod nadzorom: rodi se ubogljivo telo. Simbolni prostor se 186 VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNIH LJUDI začne zapirati, saj ga je samo tako mogoče nadzorovati. Urejenost in razdelitev prostora ima svoje natanko določene funkcije, zaradi katerih ljudje le redko opazijo, kako se disciplinirajo, ne da bi to sploh vedeli. Lep zgled te zaslepitve je sodobno prizadevanje za zdravo življenje, vitko in usposobljeno telo. (Rutar 1997.) Naj z njegovimi besedami to povemo še drugače: »Moč in oblast nista locirani na enem samem kraju, ampak sta vključeni v vse družbene procese, zato, strogo vzeto, sploh ne moremo reči, da oblast obstaja. Ne, obstajajo samo oblastni odnosi, ki se obli- kujejo skozi nevidno mrežo disciplinatorne moči in vsakdanjih rutin« (Rutar 1997). SKLEPNE BESEDE Bugarič (1996) ugotavlja, da ekonomske in politične reforme v Srednji in Vzhodni Evropi potekajo v znaku popolne domina- cije neoliberalnega političnega programa; njegovi avtorji trdijo, da gre za edini mogoči politični program, kar pomeni, da ne dopu- ščajo možnosti obstoja tudi kakšnega alter- nativnega političnega programa. Izvajanje neoliberalnega programa povzroča v teh državah nepopravljivo škodo in preprečuje oblikovanje alternativne, ekonomsko učin- kovitejše in politično bolj demokratične oblike urejanja narodnega gospodarstva in družbe kot celote. V imenu hayekovske ideje »spontanega reda«, pravi Bugarič, se neoliberalizem že vnaprej odreka aktivnejši gospodarski politiki in ekonomska doga- janja bolj ali manj prepušča »nevidni roki« (prostemu trgu), saj naj bi bil po mnenju neoliberalcev najbolj učinkovit mehanizem usklajevanja ekonomskih interesov. Neoliberalci ne razumejo privatizacije samo kot spremembe državne (družbene) lastnine v privatno, nadaljuje Bugarič, am- pak tudi širše — kot umik države iz ekono- mije. Pri tem je paradoksno, da se neolibe- ralci odrekajo državi v trenutku, ko jo naj- bolj potrebujemo. Ekonomska zgodovina namreč ne pozna primera hitrega in uspeš- nega ekonomskega razvoja brez tesnega partnerstva med državo in ekonomijo. Odsotnost resne in primerne ekonom- ske politike v Sloveniji pelje do vse bolj množičnega zapiranja (stečajev) podjetij, naraščanja brezposelnosti, kjer smo že med vodilnimi državami v regiji, ter do odsot- nosti resnih investicijskih projektov, ki bi odpirali možnosti za resno oživitev doma- čega gospodarstva (Bugarič 1996). Zrcalna slika umika države iz ekonomije je na področju ustavne organizacije države neoliberalna ideja o umiku države iz lokaL ne samouprave. Ta pušča občine nemočne pred nakopičenimi lokalnimi problemi, saj je resna lokalna samouprava mogoča le tam, kjer se lokalna politika povezuje s strateško oblikovano ekonomsko politiko. Tako kot reforma ekonomije ni mogoča brez močne države, tudi reforma lokalne samouprave ni mogoča, če jo prepustimo zgolj nemočnim občinam. In prav v tej točki se razkriva naivnost srednje- in vzhodno- evropskih reformistov, ki so, sledeč neolibe- ralni logiki, verjeli, da bo že teritorialno razparceliranje države na dovolj majhne občine zadoščalo za razcvet lokalne samo- uprave. Vlada je veliko prispevala k taki zgrešeni politiki reforme lokalne samo- uprave (Bugarič 1996). Alternativa neoliberalizmu pa ni potre- bna samo na področju organizacije ekono- mije in lokalne samouprave, ampak tudi pri organizaciji pravne države. Okostenele elemente ustavnega sistema je treba nado- mestiti z bolj demokratičnimi in inklu- zivnimi oblikami ustavne demokracije, ki bodo hkrati odprtejše tudi do civilne družbe kot nepogrešljivega elementa vsake demokratične družbe. Neoliberalnemu mitu, da je masovna politika v nasprotju z duhom liberalnih ustavnih institucij, je treba zoperstaviti ideal okrepljene demo- kracije, ki temelji na veliko bolj aktivnem vključevanju ljudi v politično odločanje države. Sklicevanje na razna abstraktna na- čela namreč še nikoli ni zagotovilo delo- vanja pravne države. Kar torej potrebu- jemo, so nove pravne institucije, postopki, mehanizmi, ki bodo prilagojeni predvsem razmeram in potrebam držav v tranziciji (Bugarič 1996). Ena izmed sprememb, ki se v slovenskem prostoru dogajajo na vseh ravneh, je tudi 187 BOŽA NAPRET ta, da je videti, kot da so telesno najteže invalidni »prerastu« zavodsko obliko nasta- nitve. Dejansko pa družbeno-ekonomske razmere niso najbolj naklonjene tej vrsti preraščanja oziroma novim oblikam njiho- ve nastanitve. Toda proces deinstitucio- nalizacije družbene skrbi za te ljudi je v polnem teku in strokovnjaki s tega področja že od druge polovice prejšnjega desetletja zagotavljajo, da so npr. stanovanjske sku- pnosti, ki s sociološkega vidika sodijo v »vmesne strukture« (nahajajo se v vmesnem prostoru med javnim in neformalnim sek- torjem), najboljša bivalna rešitev zanje. To bi verjetno držalo, če ne bi hkrati z deinsti- tucionalizacijo potekala tudi privatizacija. Tako imamo na eni strani institucionalno varstvo, ki svojo »neaktualnost« izraža skoz nove standarde in normative, kar na kratko povedano pomeni, da sta se količina in kakovost storitev v javnih zavodih zelo zni- žala, na drugi strani pa obstajajo in nastajajo nove skrbstvene oblike, ki za bivanje tele- sno najteže invalidnih ljudi nimajo niti vseh potrebnih niti ustreznih pogojev. Take situacije ne najdemo le v omenjenih stano- vanjskih skupnostih, ampak tudi v tistih in takih oblikah bivanja, do katerih so se obravnavani ljudje dokopali sami, ter v t. i. domači oskrbi. Problematika je vsebovana v razpoložljivosti storitev, ki jim navadno rečemo nega, gospodinjenje in mobilnost; njihova razpoložljivost je namreč osrednje- ga pomena za potek vsakdanjega življenja telesno najteže invalidnega posameznika. Odprtost in široka zasnovanost torej širi krog tistih, ki poleg institucionalnega bi- vanja in bivanja v družini poznajo še kakšno drug(ačn)o obliko bivanja za telesno naj- teže invalidne. Vendar pa na drugi strani ni enako hitre rasti razpoložljivosti storitev, ki jih v novih bivalnih opcijah potrebujejo: potrebujejo namreč servise, ki navedene storitve ne le obvladajo, temveč so tudi na razpolago štiriindvajset ur na dan. Če se hočemo v prihodnje čimbolj izogniti neljubim situacijam, v katerih se zaradi neusklajenih ukrepov nahaja že marsikateri obravnavani posameznik, bi morale social- ne službe v proces deinstitucionalizacije nujno vključiti vzpostavitev take mreže servisov, ki ne bi le ponujali vseh mogočih variant izveninstitucionalnega bivanja, ampak bi bili sposobni tudi zagotavljati po- trebne storitve za telesno najteže invalidne. Ob vseh teh spremembah se zavedno ali nezavedno spreminjamo. Ni dovolj, da spremembo razumemo, naučiti se moramo, kako jo preživeti, kako jo izkoristiti, da bomo dovolj dobro in zadovoljivo uresničili tudi svoje lastno življenje. Večina ljudi vidi in čuti v teh hitrih spremembah kaos, ki ga je tudi precej težko prenašati in ustvarja negotovost, a je obenem tudi vir novega. To je zahteven in težak proces, ki ga živi- mo in doživljamo vsi. To je proces osebno- stne in duhovne rasti vsakega posameznika. Koraki napredka, do katerih prihaja pri tem, so običajno ohrabrujoči in tisti viri moči, iz katerih črpamo energijo za naprej. (Rupnik 1996) 188 VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNIH LJUDI 189 Literatura B. BuciARič (1996), Reforme v Srednji in Vzhodni Evropi - Ali obstaja alternativa neoliberalizmu? 2000, 92. V. Flaker (1992), Opis stanovanjski/г skupin v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Višja šola za socialne delavce. — (1995), Skupinsko dinamična in institucionalna protislovja prostovoljnega dela - procesi dezinstitucionaiizacije služb duševnega zdravja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede V Ljubljani (doktorska disertacija). Z. Kolarič (1993), Privatizacija socialnega in otroškega varstva. Privatizacija na področju družbenih dejavnosti: Možnosti in omejitve. Ljubljana: Državna Založba Slovenije. — (1995), Programi javnih del na področju socialnega varstva. Teorija in praksa 32: 7-8. M. Novak (1994), Dober dan, Revščina. Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije. J. RuPNiK (1997), Čas spreminjanja ustanove. Vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. V: Uresničevanje integracije v praksi (Zbornik s posveta v Portorožu). Ljubljana. D. Rutar (1997), Proti integraciji: Vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. V: Uresničevanje integracije v praksi (Zbornik s posveta v Portorožu). Ljubljana. Urad Vlade Republike Slovenije za invalide (1994), Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov. Ljubljana. RECENZIJA Vito Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totainili ustanov. Ljubljana: /*cf. 269 str. Knjiga se dotika področij, ki so deležna mnogih in različnih interpretacij, pogosto nasprotujočih. To, kar nekateri imenujejo humanizem, ustrezen odgovor na potrebo, visoka strokovnost ali znanstvenost, imenu- jejo drugi pokroviteljstvo stroke nad ljudmi, psihiatrizacija vsakdanjega življenja, total- nost sistema ali disciplinske prakse. Boj za interpretacijo je hkrati boj za resurse. Oboji trdijo, da predstavljajo ljudi, uporabnike, kliente, paciente, strokovnjake ali kar jav- nost v celoti. Med interpretacijami je treba izbirati, kar pa je mogoče le, če jih razume- mo. Včasih izberemo tisto, ki nam je kratko malo bolj razumljiva. Take razumljive interpretacije nam po- nuja tudi avtor knjige, ko povzema teoret- ske konceptualizacije Goffmana, Foucaulta, Gástela in drugih ter jih premišljuje skoz lastno prakso in lastno teoretsko delovanje. Tako nam po eni strani olajša branje izvir- nikov, po drugi strani pa spodbudi željo po takem početju ravno zato, ker nam ne ponu- ja le povzetka prej naštetih tekstov, temveč njihovo interpretacijo. Kakorkoli že, ostaja dejstvo, da je knjiga Vita Flakerja edinstvena v našem prostoru. Kljub nekaterim prevo- dom del, ki se ukvarjajo s totalnimi ustano- vami, nadzorovanjem in discipliniranjem, knjig Renate Salecl ali Janeza Pečarja, je pri- čujoče delo zapolnilo prazen prostor tako, da je »pripelo« koncepte na ljudi, ki jih izkušajo skoz bivanje v različnih ustanovah, skoz njihovo odvisnost od psihosocialnih praks in ustanov. In ravno tu je iskati še posebno uporabnost za vse, ki se ukvarjajo s socialnim delom. Gre namreč za to, da skoz branje lažje razumemo, kako vsakdanje kontrolne prakse vplivajo na ljudi, kaj pomenijo za njihovo življenje in kako se jim lahko izognemo. Da ne bi ostala le na ravni prijateljskega leporečja, bom bralke in bralce popeljala skoz razlage nekaterih (zame) ključnih konceptov za razumevanje delovanja totalnih ustanov. Na samem začetku avtor razčisti pojem totalne ustanove, in sicer kot tiste ustanove, ki zajamejo vse vidike posameznikovega življenja — zato jim pravi tudi ustanove totalnega zajetja — in jih pogosto simbolizi- ra fizična oddaljenost od preostalega sveta. Totalno zajetje se ne nanaša toliko na časov- no pokritje kot na vidike posameznikovega življenjskega kroga (zabava, delo, rekreacija itn.). Totalne ustanove zajamejo pet skupin ljudi: tiste, ki ne morejo skrbeti zase in so nenevarni; tiste, ki so nezmožni skrbeti zase, hkrati pa so nevarni za skupnost; tiste, ki so v ustanovah zaradi zavarovanja skup- nosti; tiste v ustanovah, ki izvajajo delovne naloge, in tiste v intenatih, samostanih in podobnih ustanovah. Značilnosti totalnih ustanov so, da so zaprte (onemogočajo so- cialno interakcijo), operirajo z avtoriteto, varovanci živijo na lokacijah, so namenske (imajo cilje, ki jih morajo izpolnjevati), ust- varjajo obratno vizijo sveta, ki umešča varo- vance zunaj sveta. V to ustanovo vstopajo ljudje s svojimi navadami in pojmovanjem sebe. Da bi lahko ustanova izpolnjevala svoje cilje in se vzdr- ževala, mora najprej ljudi prikrojiti svojim pravilom. To stori z nizom ukrepov. Najprej z omrtvičenjem identitete (mortifikacijo), potem z razlastitvijo vloge (prepoved obi- skov in izhodov na začetku, izguba nalog, ki so potrebne za preživetje v vsakdanjosti). Na te posameznike se naveže nove podobe, ki nastajajo z zapisovanjem v obliki ana- mnez, spisov, oštevilčenjem in podobnimi institucionalnimi procedurami. Te se ime- nujejo tudi programiranje. Človek izgubi svojo obleko, lastnino, pogosto pa tudi svoje ime. Kličejo ga s priimkom ali s številko. Gre 191 RECENZIJA za vdor v človekovo zasebnost (kontami- nacijo), neupoštevanje njegovih meja, intimnosti in podobno. Zgodbe, ki jih ljudje povedo (včasih tudi neprostovoljno, npr. v skupinah), lahko uporabijo tudi proti njim, če menijo, da so ljudje kršili pravila ustano- ve ali zapovedi. Pomemben okvir totalne ustanove je dis- ciplinski sistem ali sistem privilegijev. Ima tri elemente, in sicer hišna pravila (ki uok- virjajo življenje), majhno število nagrad in privilegijev ter kazni. Na ta sistem varovanci ustanov odgovarjajo na dva načina, in sicer tako, da se sistemu popolnoma prilagodijo (primarna prilagoditev), ali pa tako, da sistem pravil obrnejo sebi v prid, jih upo- rabijo na način, ki ga prvotna definicija ne upošteva (sekundarnaprilagoditev). Varo- vanci se morajo prilagoditi zlasti mortifi- kaciji in sistemu privilegijev. Težava nastane takrat, ko se soočijo z »viškom« prostega ča- sa. Čas v teh ustanovah je namreč izgubljen, nekako se je treba prebiti skoz dan, ki ni zapolnjen z ničemer, je zapravljen, nepo- rabljen. V nasprotju s tem dojema osebje svoje delo kot nevarno, delo v posebnih pogojih. Zato je treba stalno vzdrževati socialno in fizično distanco do varovancev. To se jim posreči zlasti z uporabo interpre- tativne sheme, ki jo razvije institucija, zato da upraviči svoj obstoj, se naredi potrebno. Delo tako postane delovna terapija. To, kar varovance in osebje znova združi, so institu- cionalne ceremonije. To je npr. izdelovanje internih časopisov, udeležba v »procesih odločanja« (domske skupnosti, skupinska terapija), letne zabave, praznovanja in o- biski. Kljub temu, da je namen ceremonij združitev varovancev in osebja, se izkaže, da se osebje ponavadi dolgočasi, držijo se zase, prostori so pusti, glasba enohčna. Ceremonije se ne dogajajo na sam dan de- janskega praznovanja, temveč nekaj dni prej, tako da varovanci dejanski praznik ne praznujejo (npr. Novo leto). Korenine totalnih ustanov Flaker išče v srednjeveških ustanovah, kot so samostan, dvor,gobavišče in špital. To so zaprte skup- nosti, ki so razvile jasne notranje strukture, so hierarhične z razmejenim razmerjem med »zunaj« in »znotraj«. Totalne ustanove pa so se zares rodile šele v času velikega zapiranja. Z razvojem trgovine se je nam- reč zgodil velik pritisk na mesta, kamor so se zatekli zlasti revni, invalidi, berači, vojaki in ostali, ki so upali, da jim bo v mestu bolje. V mestih je pričelo primanjkovati prostora, hkrati pa so bile prej naštete skupine na pogled moteče. Mesta so postala kraj nevar- nosti in nereda, veliko zapiranje pa je bilo hkrati tudi »veliko pospravljanje«. Delovalo je tudi kot moralna korekcija, saj je ust- varjalo mesto kot mirno in urejeno urbano celoto. Veliko zapiranje je temeljilo na me- ščanski etiki izključevanja. Nevredni lahko ostanejo v mestu, toda izključeni iz skupno- sti, ker v njej materialno ali drugače ne par- ticipirajo. Norost je postala del skupnega imenovalca zapiranja. Hkrati pa nastane skupina ljudi, ki s temi ustanovami upravlja. Ponekod so to vodili župniki ali pa laične bratovščine. Zdravnik je bil sprva le obrob- ni poklic. Oblikovali so se prvi skrbstveni poklici, ki so skrbeli za izločene ljudi, ob- stajalo je torej osebje, ki je za delo dobilo mandat javnosti. V teh pogojih so nastajale prve ustanove za norce, ki so bili pred velikim zapiranjem bolj ali manj stvar družine. Najprej naj bi zapiranje norcev v institucije urejalo pravo- sodje, saj je imel vsakdo pravico do sojenja, če mu je bila odvzeta prostost, ker pa so bili postopki dolgi, so jih skrajšali tako, da so v postopek vključili lokalno oblast, ki je v norišnice nameščalo po krajšem upravnem postopku. Reforme totalne ustanove v tis- tem času se je lotil Philippe Pinel. Za nje- govo ureditev so značilne tri operacije, in sicer izolacija od zunanjega sveta (zapi- ranje je bilo terapevtsko, ker je onemogo- čilo zunanje pogubne vplive), vzpostavitev azilskega reda (notranji svet mora produ- cirati red), odnos oblasti (razum lahko povrnemo tako, da ponotranjimo razumno voljo). Foucault označi norišnico kot dis- ciplinsko ustanovo. Disciplino razumemo kot (1) vzpostavitev take notranje ureditve totalne ustanove, ki zagotavlja učinkovito uporabo delovne sile, in kot (2) vzpostavi- tev mreže ali matrice, ki zagotavlja usklaje- no delovanje in kompatibilnost posamez- nih segmentov tako razdeljene družbe. Pogoji za vzpostavitev klasifikacijske mreže oz. matrice so zapora (ovira, barie- 192 Vito FiAKiíR (1998), ODPIRANJE NOROSTI: VZPON IN PADEC TOTALNIH USTANOV ra), razdelitev prostorov (pregledni deli), uporabnost prostorov (odmaknjenost uprave, da ni dostopna), časovni razpored kot dopolnitev prostorske razporeditve (dnevni red je ponavljajoč), telesne klasi- fikacije (astenik, piknik, žensko histerično telo). Ni dovolj, da telo samo klasificiramo, treba ga je vpeti v stroj. V ta namen je psi- hiatrija razvila celo vrsto pripomočkov, ki so namenjeni uporabi na pacientih. Upo- rabo samo psihiatrija opravičuje s terapevt- skimi nameni, uporablja pa jih predvsem kot disciplinske pripomočke za kaznovanje ob kršenju pravil institucije. Pacienti po- vezujejo elektrošoke, injekcije, povišanje doz zdravil z dejanji, incidenti, ki so jih pred tem »storili«. Ideologija takega ravnanja je vzpostavitev notranje normalnosti, zmanj- ševanje odmikov od postavljenih standar- dov. Gre za normalizacijo nenormalnih, te pa mora vzdrževati zato, da to razliko sploh opraviči. Ločevanje podpirajo ukrepi, kot so npr. prehodi po oddelčni hierarhiji, z binarno delitvijo in zazanamovanjem (nor- nenor, nevaren-neškodljiv, normalen-ne- normalen). Skupaj s še drugimi subtilnimi oblikami nadzora (panoptizem kot neneh- na vidnost) rabijo sistemi kazni in nagrad zlasti discipliniranju, proizvajanju krotkega telesa in duše. Kljub temu pa je težko najti psihiatrično ustanovo v čisti disciplinski funkciji. Dejansko so bile te ustanove skoz zgodovino deležne mnogih kritik in kriz. Vzrokov za njeno preživetje je lahko več. Zapolnjuje vrzeli v pravni definiciji pogod- benega posameznika, išče povezave zunaj psihiatričnih ustanov in je odlagališče za razmeroma velik del prebivalstva. Kritike ustanove v današnjem času se v veliki meri vežejo na pojem deinstitucio- nalizacije. Ta ne pomeni samo zapiranja velikih ustanov, temveč tudi spremembe v pojmovanju in sprejemanju duševnih stisk. Je premik v družbo in družbeno gibanje hkrati. Začela se je v šestdesetih letih z ime- nom antipsihiatrično gibanje, ki je zahte- valo odpravo azilov, preoblikovanje odnosa moči med uporabniki in strokovnjaki, para- digmatsko spremembo obravnave ljudi z duševnimi težavami ter družbeno prevred- notenje norosti. Čeprav gibanje samo ni do- živelo velikih uspehov, pa je imelo učinek zlasti v razkritju notranjih skrivnosti. Psi- hiatrija in njeno početje je vedno bolj na očeh javnosti. Več uspeha je imelo gibanje izven institucij v kreiranju novih služb in zlasti v krepitvi uporabnikov psihiatrije, ki so se združevali v svoje gibanje. Avtor nas na koncu popelje še skoz itali- janski primer zapiranja psihiatričnih bol- nišnic in skoz angleško prakso zapiranja ter sklene knjigo s stavkim: »Zato ni pomem- bno, ali smo totalno ustanovo res pravilno razumeli; pomembno je, da jo obvladamo«. Povzetek je treba razumeti le kot kratko zgodbo na dveh straneh, ki je nastala po branju 253 strani dolge knjige. Je nekakšen instantni produkt, ki mu je odvzet ves žar in občutljivost opisovanja posameznih kon- ceptov. Kratka zgodba je zato le gola infor- macija o tem, kaj je avtor knjige želel na pre- prost in razumljiv način sporočiti. Kljub temu pa je v knjigi najti tudi nejasnosti, na- stavke, ki niso izpeljani, in nerazumljivosti, ki so verjetno posledica prevodov. Tako je najti na samem začetku sporno trditev, da je država blaginje omogočala raznovrstnost ponudbe, pri tem pa vemo, da je glavna kri- tika države blaginje ravno njen paternali- zem oz. pokrovitelstvo strok. Šele plural- nost sistema zares omogoči raznovrstnost ponudbe. Izveninstitucionalne oblike biva- nja so lahko ravno tako totalne kot velike ustanove, če ne spremenijo mišljenja, če delajo po istih predpostavkah kot velike ustanove. Res je, da je bivanje bolj humano, lahko pa so prakse disciplinske in nadzoro- valne. To se izkaže na primeru stanovanjs- kih skupin za mlade, ki se rezultat nekakšne deinstitucionalizacije pedagoških ustanov. V knjigi, ki je pisana v razumlivem jeziku, preprosto in je primerna za vsakogar, moti občasna odvečna raba tujk, kot so npr. eks- planans in eksplanand; delujejo kot tujki v tekstu. Avtor omeni tudi konflikt med cerk- vijo in posvetnimi poklici, vendar ostane le na ravni informacije, čeprav bi bilo po- membno vedeti o tem kaj več. Takih in po- dobnih podrobnosti bi lahko v knjigi našla še nekaj, vendar ne bom malenkosta. V celo- ti je namreč knjiga zelo dober prikaz polja, ki ga obravnava, in bogat vir podatkov. Vesna Leskošek 193 POROČILO VHT-VIDEO HOME TRAINING Sva študentki četrtega letnika Visoke šole za socialno delo. Jeseni leta 1998 sva se ude- ležili trimesečnega seminarja v Nijmegnu na Nizozemskem. Bilo nas je petindvajset študentov iz različnih držav 0užna Afrika, Rusija, Danska, Nemčija, Švedska in Slove- nija). Naslov seminarja je bil Social Creative Arts course. Pri nas bi temu rekli socialno kulturno delo. Ko sva se udeležili trime- sečnega seminarja, sva vedeli le to, da je poudarek na videotehniki. Pred tem je bila videotehnika za naju dokaj tuj medij in prav zaradi tega sva odločili, da se podava novim dogodivščinam naproti. V začetku se nama je ob besedi kamera vzbudil neprijeten občutek, ki pa je sedaj, kot vidiva, izhajal iz nepoznavanja tega medija. Rdeča nit celotnega seminarja je bila uporaba video kamere, ki nam je služila kot osnovno orodje pri vsem našem delu. Naši glavni predmeti so bili metode, kjer smo se učili o VHT, drama, ples in PBL (Problem Based Learning, to je, način reševanja pro- blemov). Naučili smo se veliko novih stvari in v tem članku vam bova povedali nekaj več o zadevi, ki se ji reče »Video Home Trai- ning«. VIDEO HOME TRAINING Ta metoda se je razvila okoli leta 1980 na Nizozemskem. Usmerjena je na družino, se ne osredotoča na problem, ampak poskuša dati družini perspektivo in ji pomaga razviti manjkajoče starševske spretnosti. Družin- sko interakcijo sistematično posnamemo na video kaseto in se pri analizi skupaj z družino osredotočimo na pozitivni feed- back družini. PREDSTAVITEV Metoda je namenjena zlasti družinam z mnogimi problemi, kot so vzgojne veščine, socialni in razvojni problemi otrok itn. Ljudje nimamo vzgojnih spretnosti po naravi, ampak jih moramo razviti. Razvoj vzgojnih spretnosti paje odvisen od dobrih ali slabih izkušenj, ki smo jih dobili v otroštvu od svojih staršev. Namen VHT ni dati vpogleda v to, kar je slabo, ampak ponu- diti pozitivno alternativo za izboljšanje vzgojnih veščin. Skoz zgodovino se je vloga staršev močno spremenila. Ena izmed spre- memb je tudi zmanjšanje avtoritete staršev in zvečanje avtoritete strokovnjakov in insti- tucij. Posledica tega je, da institucije, sicer z dobrim namenom, prevzamejo skrb za otroke, za katere starši ne znajo poskrbeti, in jih večkrat odvzamejo družini. Metoda VHT ponuja boljšo možnost. Pomoč mora biti osredotočena na aktiviranje družinske moči in ne na to, česa družina ne zmore. Torej, pomoč mora potekati znotraj dru- žine in s čim manjšimi posegi v njeno naravno okolje. TEORETSKA OSNOVA VHT VHT temelji na več teorijah: humanistični etologiji, psihiatriji, razvojni psihologiji, pedagogiki itn., ki je vsaka na svoj način dala svoj prispevek k razvoju VHT. Ugotovili so, da je video kamera zelo dober pripomo- ček pri proučevanju socialnega vedenja staršev in otrok, komunikacije med družin- skimi člani, spontanega kontakta med staršem in otrokom, saj je kamera medij, ki omogoča družini boljši vpogled v njeno delovanje. Pri teoretskem učenju o VHT smo se najbolj opirali na komunikacijsko 195 POROČILO teorijo, kjer smo se osredotočili na vsebino odnosa, metakomunikacijo, simetrični ali nesimetrični odnos, paradoks, posebno pozornost pa smo namenili tudi prepozna- vanju neverbalne komunikacije. Ukvarjali smo se s pojmi: udeležiti se, poslušati in razumeti. Prijem VHT temelji na principu dobre komunikacije. Kontakt z drugimi je bistven za razvoj človeka. V družini otroci vedno dajejo iniciative, tudi če starši njihovih ini- ciativ ne razumejo oziroma jih ne sprej- mejo. VHT poskuša starše naučiti principe dobre komunikacije, tudi s prikazom video- posnetkov družin, ki imajo dobro komuni- kacijo. PRINCIPI DOBRE KOMUNIKACIJE Namenjanje pozornosti in očesni kontakt. Namenjanje pozornosti pomeni, da se z go- vorico telesa, obraza, očesnim kontaktom, tonom glasu pozitivno obračamo k otroku. Potrjevanje. Pozitivno podpreti otroko- vo dejavnost z namenom pritegniti otroko- vo pozornost. Spet je pomembna govorica telesa, obraza itn. Sprejemanje. Pozitivno pritrjevanje otro- kovim iniciativam. Npr reči da, ponavljanje otrokovih izjav, posnemanje dojenčkovih glasov in podobno. Pozitivno vodenje. Opogumljanje, vod- stvo in dajanje občutka varnosti otroku. Enakomerna porazdelitev pozornosti. V družini mora biti zagotovljeno, da je pozor- nost enakomerno porazdeljena med vsemi družinskimi člani. Reševanje konfliktov, pogajanje. Dovo- liti otrokom, da izrazijo svoje mnenje in pomagati jim pogajati se, ko pride do kon- flikta. Analiza posnetkov pokaže pozitivno ko- munikacijo med staršem in otrokom. Video staršem jasno pokaže, kaj njihovi otroci želijo in kako se oni odzivajo na njihove želje v vsakdanjem življenju. Staršem se ni se treba več zanašati na svoja predvidevanja in mnenje strokovnjaka, saj lahko sami vidijo izboljšanje svoje komunikacije z otrokom med primerjanjem zgodnejših in poznejših posnetkov. Novejše posnetke lahko uporabijo kot nov korak v izboljšanju svoje komunikacije, ker lahko iz posnetkov razberejo, kje imajo dober stik s otrokom. Principi dobre komunikacije pa niso po- membni samo za starše, pač pa jih lahko uporabljamo v vsej naši komunikaciji. Iz metode VHT, ki je namenjena družinam, se je razvila nova metoda Video interaction guidance, kar pomeni snemanje interakcije tudi drugih situacij, npr. med otrokom in vzgojiteljem, socialnim delavcem in klien- tom, v psihiatričnih ustanovah, timskem delu, povsod, kjer nam kamera omogoči boljši pogled v komunikacijo in njeno iz- boljšanje. Obraz in telo sta zelo komunikativna, ce- lo v tišini je lahko atmosfera prenapolnjena s sporočili. Za prepoznavanje verbalne in neverbalne komunikacije so pomembne zlasti tri spretnosti: posvečanje pozornosti klientu, poslušanje in razumevanje njego- vega sporočila. Razumeti moramo klien- tovo verbalno in neverbalno sporočilo v kontekstu dane situacije. Pozorni moramo biti na telesno vedenje, obrazne izraze, ton glasu, fizično pojavo in splošno pojavnost. Klient v sporočilu govori o svojih izkušnjah, obnašanju in čustvih. Za strokovnjaka je pomembno, da poskuša odkriti elemente njegovega sporočila in jih razumeti. Razu- mevanje sporočila pomeni, da to, kar sli- šimo, preverimo pri klientu: »Slišim, kaj mi praviš. Ali slišim prav?« Torej, četudi znamo ponoviti besede človeka, ki smo ga poslu- šali, to še ne pomeni, da smo razumeli nje- govo sporočilo. Bolj pomembno kot fizično poslušanje, je poslušanje, kjer smo prisotni psihološko, socialno in čustveno, saj lahko le tako razberemo pravo sporočilo, ki nam ga klient pripoveduje. Včasih klienti ne govorijo tistega, kar mislijo ali čutijo, kar se vidi v njihovem neverbalnem vedenju. Pri analizi verbalnega in neverbalnega spo- ročila pa ne smemo pozabiti na celosten kontekst klientovega sporočila. O VHT smo se učili pri predmetu »meto- de«, ki ga je vodil prof. Cor van den Berg (teoretska podlaga VHT) in pri predmetu 196 VHT - VIDEO HOME TRAINING AVE - Audio Video Equipment (praktična uporaba kamere). Najpomembnejši tehnič- ni napotek pri uporabi kamere je, da mora kamera pri snemanju družinskih situacij stati ves čas na stativu, brez premikanja. To je pomembno za objektivni posnetek dru- žinske situacije, saj se tako izognemo osebni interpretaciji osebe, ki snema (npr. izbira- nje prizorov, zoomiranje itn.). Spominjam se našega prvega snemanja. Cor van den Berg, ki nas je poučeval me- tode, je pripravil kamero, jo postavil na stativ in vklopil. Ko smo zagledali ta zlovešči pripomoček, pred katerim ne moreš niče- sar skriti, nas je zgrabila panika. Naša naloga je bila, da se vsakdo predstavi s pomočjo svoje risbe, pove nekaj o sebi in svoji deželi. Verjetno nam je bilo vsem neprijetno, da smo morali govoriti, takrat še pred štiriin- dvajsetimi neznanimi študenti, poleg tega pa je vse zabeležila kamera. Zgodbe mojih sošolk in enega sošolca so bile vse zelo za- nimive, tako da sem prav kmalu pozabila, da nas snema. Ob koncu ure je Cor izključil kamero in povedal, da bo do naslednjič izbral določene posnetke, ki si jih bomo skupaj ogledali. Naslednja ura, skupno gle- danje posnetkov, je bila zame prava mora, saj sem bila na izbranih posnetkih tudi sama. Naša naloga je bila, da analiziramo neverbalno komunikacijo in skupinsko dinamiko ljudi na posnetku. Cor je sliko us- tavil. V prvem prizoru sva se z zanimanjem pogovarjali sošolka Ulrika in jaz. Tiščali sva skupaj glavi in se sproščeno hihitali. Ob meni je sedela druga sošolka Sabine in se trudila z nama navezati stik, saj je ves čas gledala proti nama in dajala inciative, ven- dar je nisva opazili. Na trenutke, ko je Sa- bine poskušala z nama navezati stik, nas je Cor opozoril in ustavil sliko, ki je jasno pokazala najino zavračanje sošolke Sabine. Počutila sem se grozno, razgaljeno, saj nisem mogla skriti, da mi Sabine ni najbolj simpatična. Tega se tedaj nisem zavedala, vendar je kamera jasno pokazala. Skupinska dinamika je bila med nami zelo zanimiva. Vsi smo se spoznavali, tipali. In sedaj mi je jasno, kako pomemben je prvi vtis. Že na prvem snemanju so prišle na dan nekatere stvari, ki so se pozneje izkazale za resnične. Z Ulriko sva še sedaj zelo dobri prijateljici, s Sabine pa se nikoli nisva zelo zbližali. Ustavili smo se pri naslednjem posnetku, ki je prikazoval sošolko Bodil iz Ugande, ki je pripovedovala svojo zgodbo, Ulriko, ki je gledala Bodil, in mene, ki sem gledala stran. Publika je sklepala, da me njena zgodba ni zanimala. Vendar se jasno spomnim, da me je prav njena zgodba najbolj zanimala, saj je bila drugačna in pretresljiva. Ob kritiki, da me zgodba ni zanimala, sem se počutila nemočno in jezno, saj mi ni bilo všeč, da drugi bolje vedo, kaj sem mislila in čutila v tistem trenutku. Poleg tega je nekdo izja- vil,da vedenje Bodil izraža njeno željo po obvladovanju drugih. Vsi analizirani smo bili prizadeti. Tukaj je Cor analizo ustavil in rekel, da smo zašli, saj namen analize ni psihologiziranje in analiza osebnosti. Po- udaril je, da je ključni element pri analizi neverbalne komunikacije to, da moramo vedno preveriti svoja opažanja pri analizi- rani osebi, poleg tega pa moramo biti po- zorni, da damo pozitivni feedback. Vendar se mi zdi zelo pomembno, da nam je naš učitelj dopustil brez vnaprejšnjih napotkov, da smo analizirali, kot se je nam zdelo prav. S tem nam je omogočil, da smo dobili izku- šnjo, kaj lahko povzroči napačna analiza, in da lahko napačna uporaba kamere naredi več škode kot koristi. Analiza neverbalne komunikacije mora analiziranemu omogo- čiti občutek varnosti. Tisti, ki analizira, mora analizanta postopoma pripeljati do lastnega razumevanja svoje komunikacije. Cor nam je mojstrsko pokazal, da je lahko analiza zelo učikovita. Pri tem se spomnim njegove analize moje neverbalne komuni- kacije. Poudaril je pozitivne elemente in mi z vprašanji omogočil, da sem bolje razumela svoj način komunikacije, ki se ga prej nisem zavedala. Na njegovih urah smo vse bolj spoznavali postopek analize in svoja opažanja zapiso- vali v tako imenovani Log-book. To je bil nekakšen dnevnik, v katerega smo zapiso- vali stvari, ki smo se jih naučili, občutke in dvome v povezavi z novo pridobljenim znanjem. O svojih zapiskih smo se pogo- varjali v manjših skupinah. Po nekaj tednih, ko smo se naučili upo- rabljati kamero, smo morali posneti različ- ne situacije (igro vlog družinske situacije. 197 POROČILO skupinsko delo, socialno delavske situacije, izkušnje iz prakse socialnega dela itn.), ki smo jih pozneje sami analizirali. POSTOPEK VHT INTAKE-TALK Prvi stik z družino je tako imenovan intake- talk. To je prvo srečanje, pri katerem video home trainer upošteva zakonitosti prvega pogovora z družino. Pogovarjajo se o sami metodi in kaj je njen namen. Video home trainer pove, da bodo srečanja potekala en- krat tedensko, od najmanj enega do največ šest mesecev. Video home trainer bo po- snel vsakdanje situacije v domačem okolju (kosilo, večerja, igra). Snemanje družinske situacije traja približno 10 minut. Kamera objektivno pokaže komunikacijo v družini. Posnetki so last družine (upoštevanje etič- nega načela zaupnosti). Samo s privolje- njem družine lahko začnemo video home training. SNEMANJE DRUŽINSKE SITUACIJE Video-home trainer pride v družino in posname neko vsakdanjo situacijo. Kamera stoji na stativu, na istem mestu, zato da se izognemo interpretaciji osebe za kamero. Video home trainer se lahko udeleži družin- ske situacije, lahko pa samo stoji za kamero. EDITIRANJE POSNETKOV DRUŽINSKE SITUACIJE Video home trainer uredi posnetke in izbere prizore, ki jih bo pokazal družinil. ANALIZA PRVEGA POSNETKA DRUŽINSKE SITUACIJE SKUPAJ Z DRUŽINO Gledanje in analiza izbranih posnetkov, sku- paj z družino. Ti prizori so izbrani tako, da omogočajo pozitivni feedback, dajejo pod- poro družini, opozarjajo na trenutke, ko imajo družinski člani med sabo dober kontakt. Tako se zavejo stvari, ki jih delajo dobro. Video home trainer mora ves čas spraševati in vabiti družinske člane, da skupaj analizirajo posnetke. SNEMANJE ANALIZE PR VEGA POSNETKA DR UŽINSKE SITUA CIJE SKUPAJ Z DR UŽINO Video home trainer posname analizo po- snetkov družinske situacije. Analiza se po- glablja na istem, prvem posnetku. DRUGO EDITIRANJE POSNETKA ANALIZE Video home trainer spet uredi posnetke drugega snemanja in jih pokaže družini. Proces se tukaj ne konča, ampak se po- novno začne s snemanjem nove družinske situacije, in omogoča objektivno videnje napredka, ki ga družina doseže skoz proces VHT. Delo na VHT se nama zdi zelo zahtevno. To smo izkusili na lastni koži, ko smo morali odkrivati elemente v komunikaciji in dajati pozitivni feedback, ki omogoča spremem- bo, saj starši jasno vidijo, kaj morajo storiti za boljši odnos s svojimi otroci. Pojavil pa se nam je nov dvom; kaj storiti z negativnim in ali pozitivni feedback pomeni, da zanika- mo negativno v družini. VHT mora upošte- vati negativno, mora imeti celovit vpogled v družino, vendar pa družini pomaga, jo opolnomoči, tako da ji da pozitivni feed- back. Pri gledanju realnega družinskega po- snetka smo videli, kako pozitivni feedback dejansko prinese spremembe. Mati samohranilka je imela dva sina. Sta- rejši sin je bil lažje duševno prizadet, imel je probleme z motoričnimi spretnostmi. Mati ni našla stika s sinom, zato je razmišlja- la, da bi ga dala v zavod. VHT je prišel v dru- žino in posnel prvo družinsko situacijo družino pri zajtrku. Mati je pripravljala zajtrk, starejši sin pa je našel budilko in se začel z zanimanjem igrati. S kričanjem in z 198 VHT - VIDEO HOME TRAINING zvonjenjem budilke je poskušal pritegniti pozornost mame, ki pa se na njegovo sit- narjenje ni zmenila. Sin je postal še bolj neučakan, mati pa še bolj živčna. Potem je pogledala, kaj ji poskuša povedati, in sin je prenehal kričati in videti je bil zelo zadovo- ljen. VHT je ta prizor izbral in ji ga nasled- njič pokazal. Mati je lahko videla, kje ima s sinom dober stik, in razumela, da je bilo kričanje samo sinov poskus dialoga z njo. Pred tem ni bila pozorna na sinove inicia- tive. Gledali smo zadnji posnetek družinske situacije po nekaj mesecih. Vsi smo videli razliko v odnosu med materjo in sinom — na posnetku se je mati igrala s sinom s koc- kami in mu naklanjala veliko pozornosti. Čeprav je govoril nerazumljivo, je bilo vide- ti, da ve, kaj ji hoče povedati. Pomemben pa je bil stik med materjo in sinom, saj je mati s pomočjo posnetkov spoznala, kaj ji sin s svojim načinom komunikacije, ki je pred tem ni razumela, poskuša povedati. Pojavil pa se nam je nov dvom. Dvomili smo, ali lahko kamera res prikaže dejansko družinsko situacijo, saj se lahko klientova komunikacija zaradi prisotnosti kamere spremeni. Pri tem se spomnim na naš pro- ces navajanja na kamero. Od začetka nam je bilo neprijetno, vendar smo se na kamero zelo hitro privadili in na koncu je nismo niti opazili več. Tudi kliente se postopoma na- vaja na kamero. Od začetka je lahko njihova komunikacija nekoliko drugačna od običaj- ne, vendar pa le težko prekrijemo svojo neverbalno komunikacijo, ki jo izražamo nezavedno, težko pa se tudi upremo vsak- danjemu družinskemu scenariju, v katerega smo vpeti vsak dan. O tem smo se prepričali ob gledanju posnetkov resničnih družin- skih situacij. Od začetka so vsi nekoliko zadržani, vendar kmalu ne morejo več nad- zirati svojega obnašanja in dana situacija jih ponese v njihovo običajno družinsko situacijo. Otroci se zelo hitro navadijo na kamero in zato se obnašajo kot običajno, to pa onemogoča staršem, da bi imeli celot- no kontrolo nad situacijo, saj obnašanja svojih otrok ne morejo vnaprej predvideti. Dober VHT vidi njihovo dejansko komu- nikacijo, saj družina delovati drugače kot zna, ne more, in prav VHT ji lahko pomaga, da razume svoje delovanje. Kot vsaka metoda lahko ima tudi ta ne- gativne učinke, ali pa jih nima učinkov, zato se nam je pojavilo novo vprašanje — kdaj uporabiti VHT in kdaj ne. Prvo raziskavo, ki je ugotavljala uspeš- nost uporabe VHT, sta leta 1993 izvedla Bauman in van den Heide. Ugotovila sta, da je bila metoda VHT v 66% uspešna, v 5% neuspešna, v 25% pa ni bilo nobenih spre- memb. VHT ne uporabljamo v primeru zasvoje- nosti, nasilja, spolnih zlorab, travmatskih izkušenj, nesodelovanja itn. V teh primerih je potrebna predhodna terapija in šele nato uporaba VHT. Ali je metoda učinkovita, je odvisno od pripravljenosti družine in pa seveda od usposobljenosti izvajalca. KAMERA KOT PRIPOMOČEK OZAVEŠČANJA (UPORABA PRI UČENJU) Kamera je bila naš večni spremljevalec. Spremljala nas je tudi na tridnevnem jadra- nju. V drugi polovici seminarja, ko se je skupina že formulirala in smo se spoznali, smo šli na tridnevno jadranje po Wadden- zee v Frieslandijo. Pluli smo med otoki. Dva tedna prej smo morali sami organizirati, ko- liko hrane bomo vzeH s sabo, kdo bo kuhal, kako bomo poskrbeli za nabavo, transport in pripravo hrane... Jadrali smo z veliko barko za trideset ljudi. Na jadrnici so bili trije mornarji, tako da je morala biti na krovu ves čas vsaj tretjina skupine, da je pomagala mornarjem vleči vrvi, spuščati ali dvigati jadra itn. ImeU smo srečo, saj smo imeli po vsakodnevnem deževju v preteklem mesecu zdaj lepo, son- čno, a zelo mrzlo vreme. Drugi dan po zajtrku, ko smo bili še zasidrani pri otoku Terschelling, smo imeli v podpalubju pouk. Gor nam je razlagal o Paolu Freiru in njegovi pedagogiki zatira- nih. Govorili smo o zatiranih in tistih, ki zatirajo. Paolo Freiré ni bil psihoanalitik, orientiran je bil tako na posameznika kot na družbo. Oba principa sta značilna zanj. Ni delal s standardiziranimi metodami, ampak kreativno, s čimer je stimuliral po- sameznika. Pravi, da se je treba odpreti za nove poskuse, perspektive, ustvarjalnost, iti 199 POROČILO Čez svoje fiksirane poglede. Vsak poklic ima svoj način dela s klienti. Moč vpliva na klien- ta. Freiré pravi: »Če zatiraš, ustvariš zatirane. Zatirani utihnejo in inferiornost postane osebna, pride do kulture molčanja.« Freiré se zavzema za princip emancipacije klienta z dialogom in akcijo. Bolje je spraševati klienta, kot mu dajati rešitve. Pravi, da je vsaka oseba unikat, zato je bolje delati sku- paj s klientom kot po neki standardizirani metodi. Pozneje smo poslušali pesem. Sting - They dance alone (plešejo same), pesem o vojni, ki jemlje sinove, može, ljubimce, o nesmislu vojne in o vrtečem krogu: sinovi- vojaki-sinovi. Po predavanju in poslušanju glasbe smo dobili nalogo. RazdeHli smo se v skupine po pet. Vsaka skupina je dobila video ka- mero. Šli smo na otok in smo morali posneti videospot na temo zatiranje. Šele ko smo pogledali skoz objektiv kamere, smo se zavedeli, koliko je pravzaprav zatiranja okoli nas. Posneli smo morje, ki so ga Nizozemci zatrli z osušitvijo, psa na vrvici, otroka, pri- vezanega v vozičku, ograjeno in privezano drevo, viseče meso v mesnici, stolp, ki v simboličnem smislu rabi kontroli ljudi, in video končali s svečo, ki je v temnem pro- storu v zamreženi svetilki gorela na steni vaške gostilne. Luč je ujeta v kletki, saj so bogovi kaznovali Prometejev poskus, pri- nesti ljudem luč in s tem spoznanje, ki bi odpravilo tudi zatiranje. Šlo je za dejansko doživetje, ujeti zatiranje na kamero, v vsak- danjem svetu, v naravi. Zvečer smo si ogle- dali vse spote in se nato pogovarjali o za- tiranju. Za učenje in ozaveščanje se mi zdi kamera idealen pripomoček, saj je kot oko, s katerim vidiš stvari, ki jih z lastnimi ne opaziš. Učenje na podlagi lastne izkušnje se mi zdi veliko bolj učinkovito kot učenje iz tujih izkušenj in njihovih teoretskih konceptov. Za konec bi še radi povedali, da imamo tudi na naši šoli kamere, ki čakajo na koga, ki jih bo koristno uporabil. Meniva, da bi bila uporaba kamere pri našem študiju zelo koristen pripomoček, saj bi jo uporabljali pri vajah in s tem bolje ozavestili določene teme, boljši vpogled pa bi dobili tudi v lastno komunikacijo. Kamera je zgolj tehnični pripomoček, ki se ga lahko zelo hitro naučiš uporabljati. Velikokrat se stvar konča pri tehničnem vidiku. Pri uporabi kamere v delu z ljudmi pa se vse skupaj šele začne. Potrebnega je veliko teoretskega znanja z različnih po- dročjih in praktičnih izkušenj, da je kamera res učinkovito orodje. Mojca Šolar Mateja Rozman 200 POVZETKI Blaž Mesec, Milko Poštrak, Nino Rode, Bojan Kern, Nika Cigoj Kuzma EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 Izr. prof. dr. Blaž Mesec predava metodologijo in je deizan na Visoizi šoli za socialno delo. Na VŠSD so tudi ostali avtorji, in sicer: as. dr. Mil/го Poštrak predava socialno kulturno delo; Nino Rode je asistent pri predmetu metodologija; Bojan Kern je asistent-stažist za predmet metode socialnega dela; Nika Cigoj Kuzma jepsUtologinja in knjižničarka. Izvedena je bila raziskovalna evalvacija preventivnih programov petih slovenskih centrov za socialno delo. Uporabljen je bil model kompleksne tridimenzionalne "evalvacijske mreže", ki upošteva evalvacijo vloženega napora, procesa, doseganja ciljev in nenamernih učinkov, na individualni, skupinski in organizacijski ravni pri izvajalcih in uporabnikih. Pretežno na mnenja uporabnikov in izvajalcev in analizo procesa oprta evalvacija na 19 dimenzijah projektov (dimenzije vložka, ciljne usmerjenosti, kvalitete izvedbe, uspešnosti, učinkovitosti in delovanja organizacije) ugotavlja, da so rezultati na večini dimenzij ugodni in da projekti kot viabilne družbene enote že s svojim obstojem pomembno prispevajo k vključevanju ogroženih populacij. Predlagana je nadaljnja podpora tem projektom in metodološko bolje načrtovane in izvedene samoevalvacije. Ključne besede: evalvacija, preventiva, kvalitativna raziskava Srečo Dragos CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA Doc. dr. Srečo Dragos predava sociologijo na Visoki šoli za socialno delo. Prispevek opozarja na deseto obletnico civilnodružbenih dogodkov pri nas, ki so omogočili nastanek suverene države Slovenije. Obravnavani so trije vidiki civilne družbe: socialni, zgodovinski in konceptualni. Avtor ugotavlja, da je prvi vidik še najmanj problematičen, saj se mu v strokovnih krogih pripisuje vse večjo pozornost (zlasti v socialnem varstvu in socialnem delu, v zadnjem času tudi v sociološki teoriji). Drugi vidik — zgodovinski oz. dogodkovni — je še vedno v javnosti vrednoten pozitivno, čeprav se zdi, da se njegov pomen zmanjšuje zaradi poudarjanja poznejših državotvornih prelomnic. Zares problematičen pa je tretji vidik, zlasti zaradi treh razlogov: ker je dialog o civilni družbi in zanimanje zanjo od osamosvojitve dalje v upadanju, ker je njena refleksija omejena zgolj na ozke kroge specialistov in ker niti med njimi nikoli ni bilo konsenza, kaj civilna družba je, danes pa je disenz še večji kot pred desetletjem. V tretjem, osrednjem delu te razprave je podana logika nastajanja različnih konceptov, ki so pomembni za opredelitev civilne sfere in njenih funkcij glede na državo, pri čemer sta obe v soodnosnem, ne pa v nasprotnem razmerju. Ključne besede: koncepti civilnosti, politični pluralizem, demokracija, obča volja, suverenost Matej Pelicon SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU V CENTRU DOLFKE BOŠTJANČIČ, DRAGA. Matej Pelicon je diplomirani socialni delavec in je zaposlen v Centru Dolfke Boštjančič, Draga - Ig- Osebe z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju so premalo vključene v procese odločanja o najosnovnejših stvareh v njihovem življenju. Ena od možnih oblik, kako to spremeniti, 201 POVZETKI so tudi skupine za samozagovorništvo, ki jih uvajajo v Centru Dolfke Boštjančič. Cilj skupin za samozagovorništvo je usposobiti ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da so sami svoji zagovorniki. Da je taka oseba lahko svoj zagovornik, mora imeti razvit občutek lastne vrednosti, znati mora izbirati, sprejemati odločitve in komunicirati z okoljem. To pomeni pozitivno razmišljati o sebi, prepoznavati lastne sposobnosti, delati na svojih slabostih, razvijati tople odnose in razumevanje. Poseben pomen na področju komunikacije je poslušanje drugega. Komunikacijo se spoznava kot dvosmeren proces. Gre za proces učenja komunikacije in pomoč drugemu v komunikaciji. Ključne besede: otroci, mladostniki, odrasli, motnja v duševnem razvoju, samozagovorništvo, institucija Boža Napret VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNIH LJUDI OZIROMA UDEJANJANJE NJIHOVE INTEGRACIJE V DRUŽBO S STALIŠČA TAKEGA POSAMEZNIKA Sociologinja mag. Boža Napret je predsednica Združenja invalidov- forum Slovenije (ZIFS). Čas, ki smo mu priča, lahko opredelimo tudi kot čas velikih sprememb, saj se te dogajajo na vseh ravneh človekovega življenja in na vseh področjih družbenega delovanja. Katere smernice ga opredeljujejo, ali drugače, v kakšnem vsakdanu se nahajajo telesno najteže invalidni ljudje na Slovenskem, pa lahko prikažemo tudi s prelivanjem teoretskih in strokovnih stališč, ki so osredotočena na prepletenost družbenega dogajanja. Ključne besede: vsakdanje življenje, normalizacija, institucionalna skrb, družinska skrb, integracija 202 Editor's Notes A group of authors led by Blaž Mesec has conducted an interesting and useful re- search: they have studied the benefit of preventive programmes - mainly innovations in this country - carried out by social work centres in the second half of the 90's. The results are stimulating. Srečo Dragos'5 contribution offers a reflection - much needed and too infrequent, we may say - on the vicissitudes of the concept and the practice of civil society; in the 80's, both were essential (predominantly in the form of new social movements)for the subsequent independence of Slovenia and the constitution of the new state. Matej Pelicon writes about one of vulnerable groups, that of persons who are cat- egorised under mental disorder (or disability). The paper is an attempt at the conceptual- isation of their self-advocacy groups, initiated at the author's institution. One could remark that one of their aims should be to question the very categorisation... Another vulnerable group, persons with severe physical disability, is the subject of Boža Napret'5 paper, based on her experience. The paper is in fact an excellent example of self-advocacy and takes into account both the need for a change in people's attitudes towards the group and, to no lesser degree, the needfor changes in social policy. 203 ABSTRACTS Blaž Mesec, Milko Poštrak, Nino Rode, Bojan Kern, Nika Cigoj Kuzma EVALUATION OF PREVENTIVE PROGRAMS OF CENTRES FOR SOCIAL WORK IN SLOVENIA 1995-1998 Dr. Blaž Mesec is an associate professor of metfiodology at University of Ljubljana Scfiool of Social Work. His co-autiiors are from t/ге ULSSW as well: dr. Milko Poštrak is senior lecturer of social cultural work; Nino Rode is assistant lecturer of metfiodology; Bojan Kern is junior assist- ant lecturer of social work metiiods; Nika Cigoj Kuzma is a psyciiologist and librarian. A research-supported evakiation of preventive programs of five Slovene centres of social work has been accomplished. The model of complex three-dimensional 'evaluation grid', comprising evaluation of input, process, goal attainment and unintentional consequences on the individual, group and organisational levels v^^ith workers and users, was applied. Based predominantly on the opinions of workers and users and process-analysis, the evaluation of 19 dimensions of the projects (characteristics of input, targeting, quality of service, effectiveness, efficiency and or- ganisational functioning) found that the results on most dimensions are positive and that the projects as viable social structures contribute with their very existence to the integration of en- dangered populations. The continuation of public support for the projects and methodological improvement of self-evaluations are suggested. Keywords: evaluation, prevention, qualitative research Srečo Dragos CIVIL SOCIETY AND THE STATE Dr. Srečo Dragos is a senior lecturer of sociology at University of Ljubljana School ofSocial Work. The paper points to the tenth anniversary of the civil society movements that made possible the sovereign state of Slovenia. Three aspects of civil society are under consideration: the social, the historical and the conceptual one. The author finds the first aspect the least troublesome, as it is increasingly paid attention to in professional circles (mainly in social care and social work, but lately also in sociological theory). The second - historical or event-centred - view is still valued in the public, though it seems to have lost some significance on the account of subsequent turning points in the constitution of the state. But the third is truly problematic, chiefly for three reasons: because the dialogue on civil society and interest for it has diminished since independence, be- cause its reflection is limited to the narrow specialist circles, and because there has never been much consent about what is civil society' in the first place; today, the dissent is only profounder than a decade ago. The third, central part of the treatise presents the developmental logic of the concepts that are important for the definition of the civil sphere and its functions with regard to the state, taking the two as relational and not oppositional terms. Keywords: concepts of civility, political pluralism, democracy, common will, sovereignty Matej Pelicon SELF-ADVOCACY GROUPS FOR PERSONS WITH A DISORDER IN MENTAL DEVELOPMENT IN DOLFKA BOŠTJANČIČ CENTRE, DRAGA Social worker Matej Pelicon is employed atDolfka Boštjančič Centre, Draga. Persons with mild, medium and severe disorder in mental development are not involved to a 204 abstracts Boža Napret EVERYDAY LIFE OF PERSONS WITH THE SEVEREST FORMS OF PHYSICAL DISABILITY AND THEIR INTEGRATION INTO SOCIETY Sociologist Boža Napret, MA, is chairperson of the Convention of Invalids - the Forum ofSlovenia The present time can be described as the time of great changes taking place on all levels of hu- man life and in all areas of social action. Its determinants, or in other words, everyday life of persons with the severest forms of physical disability in Slovenia is presented through a variety of scientific and professional points of view that are focused on the complexities of social events. Keywords: everyday life, normalisation, institutional care, family care; integration 205 sufficient degree in decision-making processes regarding basic issues in their lives. An opportu- nity to change this is provided by self-advocacy groups as introduced in the Dolfka Boštjančič Centre. The aim of the groups is to train the people with a disorder in mental development to be their own advocates. For a person to be in such capacity, he or she must have a feeling of his or her worth, he or she must be able to make choices and decisions and to communicate with oth- ers. This means positive thinking about oneself, acknowledgement of one's own capabilities, working upon one's weaknesses, developing warm relationships and mutual understanding. Com- munication is recognised as a two-way process. What is needed is a training in communication skills and mutual help. Keywords: children, adolescents, adults, disorder in mental development, self-advocacy, institu- tion Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih: Srečo Dragos (1998), Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT. Vito Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /*cf. Nova knjiga, zanimiva za naše bralce: Michel Foucault (1998), Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /*cf. i Napovedi kongresov, simpozijev, konferenc. lUCISD (Inter-University Consortium for International Social Development) prireja svoj enajsti simpozij v Capetownu, Južna Afrika, od 4. do 9. julija 1999. Gostitelj je Šola za socialno delo Capetownske univerze. Tema simpozija je »Družbeni razvoj za novo tisoč- letje: Vizije in strategije za globalno transformacijo«. Dopis z nekaj več informacijami si lahko ogledate v tajništvu Visoke šole za socialno delo, lahko pa pišete organizatorjem na naslov: Dr. Gary R. Lowe, East Carolina University, School of Social Work & Criminal Justice Studies, 134 Ragsdale Building, Greenville, Nort Carolina 27858, USA, email loweg@mail.ecu.edu, ali pa: Dr. Lionel Louw, School of Social Work, University of Cape Town, Private Bag, Rondenbosch 7700, South Africa, email louw@socsci.utc.ac.za. Evropska lUCISD konferenca, ki jo organizirajo vsako drugo leto, bo od 23- do 26. sep- tembra 1999 v Krakovu, Poljska, na temo »Civilna družba in družbeni razvoj«. Konferenca bo v angleščini. Dopis z nekaj več informacijami si lahko ogledate v tajništvu Visoke šole za socialno delo, lahko pa pišete organizatorjem na naslov: Prof. Dr. Piotr Salustowicz, FH Bielefeld, FB: Sozialwissen, Kurt-Schumacher-Str. 6, 33615 Bielefeld, Germany, email salust@sozialwesen.fh-bielefeld.de, ali pa: Dr. Nada Stropnik, Inštitut za ekonomske raziskave, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana, email stropnik@ier.si. Izšlo pri VŠSD Tanja Lamovec PSIHOSOCIALNA POMOČ V DUŠEVNI STISKI Cena 2100 SIT Blaž Mesec UVOD V KVALITATIVNO RAZISKOVANJE V SOCIALNEM DELU Cena 2100 SIT lobi.. Ellen Bass, Laura Davis :nu гм^п.^(.пАи POGUM ZA OKREVANJE m^i^n^tt í Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu Cena 2900 SIT Mojca Novak RAZVOJ EVROPSKIH MODELOV DRŽAVE BLAGINJE Cena 2100 SIT Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker Spolno nasilje Feministične raziskave za socialno delo Predgovor Darja Zaviršek Zbirka Ženske in duševno zdravje Cena 2100 SIT Knjige lahko naročite pisno, po telefonu ali po emailu na uredništvu publikacij VŠSD Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo (nova, popravljena navodila!) • Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami. • Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih programov za MS DOS ali MS Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic). • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ae uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema < >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte 5i?wo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deU besedila v samih velikih črkah, pripišete »«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako. • Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb (ne pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.yVe uporabljajte internih grafičnih modulov (npr. MS Word)! • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju): Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimental Psy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./ Amer. PsychoanaL Assn., 39: 399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. - • Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. I A. Miller (1992), Zïramaje &Ш o/roife. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books (77-98). Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier- Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. ...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Miilerjevi (/Ш.) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit«, npr.:... (op. cit.: 121)... • Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra [play]...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«. • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko! • Če žeUte, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite med < >. social work Vol. 38, June 1999, Part 3 Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved Editorial Advisory Board Vika Bevo Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Anica Kos Editor Bogdan Lešnik Associate Editors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragos (research) Jo Campling (international editor) Address of the Editors Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 61 ) 13-77-615, fax 13-77-122 e-mail socialno.delo@uni-lj.si www.uni-lj.si/vssd/sd Editorial Advisory Board (cent.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Raposa Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina selected contents Blaž Mesec, Milko Poštrak, Nino Rode, Bojan Kern, Nika Cigoj Kuzma EVALUATION OF PREVENTIVE PROGRAMS OF CENTRES FOR SOCIAL WORK IN SLOVENIA 1995-1998 135 Srečo Dragos CIVIL SOCIETY AND THE STATE 151 Matej Pelicon SELF-ADVOCACY GROUPS FOR PERSONS WITH A DISORDER IN MENTAL DEVELOPMENT IN DOLFKA BOŠTJANČIČ CENTRE, DRAGA 175 Boža Napret EVERYDAY LIFE OF PERSONS WITH THE SEVEREST FORMS OF PHYSICAL DISABILITY AND THEIR INTEGRATION INTO SOCIETY 183 EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS 203 Published in six parts per year socialno delo 38 (1999), 3 članki Blaž Mesec, Milko Poštrak, Nino Rode, Bojan Kern, Nika Cigoj Kuzma EVALVACIJA PREVENTIVNIH PROGRAMOV CENTROV ZA SOCIALNO DELO 1995-1998 135 Srečo Dragos CIVILNA DRUŽBA IN DRŽAVA 151 Matej Pelicon SKUPINE ZA SAMOZAGOVORNIŠTVO OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU V CENTRU DOLFKE BOŠTJANČIČ, DRAGA 175 esej Boža Napret VSAKDANJE ŽIVLJENJE TELESNO NAJTEŽE INVALIDNIH LJUDI OZIROMA UDEJANJANJE NJIHOVE INTEGRACIJE V DRUŽBO 183 recenzija V. Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnifi ustanov • Vesna Leskošek 191 poročilo VHT - VIDEO HOME TRAINING • Mojca Šolar, Mateja Rozman 195 povzetki SLOVENSKI 201 ANGLEŠKI 204 ISSN 0352-795Ó UDK 304+36