190
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 9.
da je to velik greh? Mojo zapoved si prelomila, sedaj si pa le izberi, hočeš-li raje hraniti pet sirotic, ali pa samo dve?« — Žena si je mislila: Bolje je hraniti dve. nego pa pet, pa je rekla: »Dve!«   Komaj  je to izgovorila,   izginil
je Kristus, pokazali sta se pa dve mali kačici, kateri stajo spremljevali do doma; ko pa je v svojo hišo stopila, skočili sta ji na prša in jo počeli sisati in jo vedno sisali do njene smrti. To je bila kazen, ker ni spoštovala praznika.
Veronika z Malega Grada.
(Po kamniški pripovedki.
•*«
¦y.-.oglej kapelo na gorici,
}----Tako mi del je stari ded   —
Pod njo se v zemeljski temnici Globoko skriva strašna klet.
Vrh holma na planjavi ravni, Kjer klet grozi na trdnem dnu, Se dvigalo je v dobi davni Zidovje Malega Gradu.
Živela v dvorih je  devica, Nečuvene krasote cvet, Veronika, gradu kraljica, Stražeč si zlatov broj neštet.
Sprejel je deve grad bogate Nekoč v blesteči kras dvoran Pobožne tri duhovne brate, Tri brate, rojene en dan.
Ob jezeru, ki oblivalo Ta hrib je daleč na okrog, Jih oče je pod kočo malo Skrbno gojil — čolnar ubog.
A ko so vzrasli dečki zali, Ostavil je roditelj svet. Vsi službo božjo so izbrali, Učili se več dolgih let.
Domov vrnivšim pa velelo Hvaležno jim srce je vsem, Da tri-nadstropno v čast kapelo Bogu zgrade na holmu tem.
Povelju božjemu pokorni Povsod prosili so darov, V iskrenih prošnjah neumorni Prišli so pod bogati krov.
A ne izide glas proseči Iz ust duhovnim bratom še, Zadene že pogled preteči Jih iz očes Veronike.
»Mar menite li, glupci smeli Da zbiram vam imetek svoj, In da zlato cvete kapeli. Ki holm bi omejila moj?«
»Namah se rajše zvijem v zmaja, Ki polni žrelo mu otrov. Kot da od svojega sijaja Najmanjših dala bi darov!«
In glej! — Iz grla oddonelo Brezbožno komaj je slovo. Ko kazen ji telo v odelo Zagrne črno in temno.
In kači-deklici nadene Luskinast na hrbet oklep, V greben lase nabere njene, A nogi v dolg spoji ji rep.
Ko bratje izbeže iz grada, Za njimi zemlja zazija, In v žrelo temnega prepada Pogrezne kača se do dna.
Ob letu pak so svečeniki
Na mestu tem zidali hram.
Trije blesteli žrtveniki
So nad prekletstvom temnih jam.
Še danes se na holmcu dviga Kapelica v nadstropjih treh. Gradu ošabnega — več ni ga. Le v kleli spira deva greh.
W^-
A.  M.