Še enkrat vpraianje nadzorniškega Izpita Moj članek o vprašanju nadzorniškega izpita, priobčen v predzadnji številki »Učit. tov.«, je izzval dva nova članka, ki sem ju vesel: prvega (Lojze Zupanc, Šolski nadzornik — šolski svetovalec?) radi njegovega soglasja z mojimi izvajanji, drugega pa (Anton Skala, Vprašanje nadzorniškega izpita). ki iz umljivih razlogov brani grajana pravila, ker mi nudi priliko, da še enkrat obrazložim svoje stališče. Kdor je moj članek pazljivo prečital, je mogel brez težave ugotoviti dvoje: prvič, da mi gre izključno za stvar, to je, za resničen podvig našega šolstva, ki je neločljivo spojen s pravilno ureditvijo šolskega nadzorstva, in drugič, da moja izvajanja niso plod nekih v naglicj porojemiih zaključkov, ki so jih izzvala šele pravila, nego so rezultat dalje časa trajajočega študija, o čemer priča med drugim navedena literatura, ki bi jo lahko po potrebi še izdatno izpopolnil. Dobro se zavedam, da je vprašanje šolskega nadzorstva zelo obsežno in delikatno ter da ga ne moremo rešiti v dveh ali treh polemičnih člankih. Radi tega pripravIjam o njem obširnejšo študijo, ki utegne iziti v obliki brošure še pred letošnjo zimo. V njej bom poizkusil v osvetljavi sodobne pedagoške teorije in prakse razviti celotni problem, hkrati pa prikazati zadovoljive možnosti njega rešitve. Danes se omejujem na odgovor drugemu zgoraj inavedenemu članku, obenem pa že na tem mestu odkrito izjavljam, da prej ko slej vztrajam pri svoji zahtevi po točno določenih jamstvih, ki jih po mojem mnenju nudi edino resen in strog nadzorniški izpit, in, da me od tega ne odvrne niti opetovano poudarjano tovarištvo niti podčrtavan.je izpitne »demokratičnosti«, najmanj pa lepe besede o »preudarnosti izpitrue komisije«, o »zrelih možeh« ter o »vseh tistih, ki so se z ljubezni.jo lotili tega (= nadzorniškega) svetega paklica«. Da bo moje stališče še umljivejše, moram biti nekoliko brezobzrren, zagotavljam pa z vsem poudarkom, da ne nameravam s svojimi besedami nikogar kakorkoli osebno zadeti, ker mi gre — kakor sem že dejal — za istvar in ne za osebe. Kakor pri vseh poklicih, tudi med učitelji vseh kategorij ne manjka ljudi, ki bi z ma.ihnim trudom hoteli doseči vodilna mesta in igrati odločujočo ulogo. Ob enakih pogojih so napram svojim tovarišem vedno na boljšem, ker s svojo večjo družabno in besedmo okretnostjo običajno pretečejo solidnejše, toda večinoma nerodnejše, poštenejše tekmece. Ker bi prelahek nadzorniški izpit vprav takšne kon.junkturiste prav posebno pnvabljal, se je treba zavzemati za strog izpit, ki jih že v prvem početku radi ogromnega in nesigurnega truda prestraši in tako izloči iz tekme. Tisti, ki bi preostali, bi pač večlnoma vsi bili vredni zavzeti nadzorniška mesta, naj bi bil potem imenovan že ta ali oni, iz teh ali onih razlogov, Skoraj gotovo bi se sicer tudi med nje še vedno vrinil kak nepoklicanec, toda bil bi izjema in ne pravilo. Po teh načelnih objasnitvah prehaiam k odgovoru samemu. 1. Tov. Skala meni, da je moja kritika izraz »podedovane specialno slovenske lastnosti«, ki »se je podedovala od pokolenja do pokolenja« ter se izraža še zda.i (kot posledica tisočletnega robstva!) v nezaupnem kritikovanju vsega, kar prihaja od zgoraj. Kdo ve, ali je bil o tei slovenski lastnosti istega mnenia tudi Fran Levstik, ko ie 1. 1858. v »Novicah« zapisal: »Kdor Slovencem dobro hoče. naj z mano reee: Bog živi kritiko!« Prav močno se mi dozdeva, da ustrezam njegovemu nazoru, ako zmiselno variiram njegove besede: »Kdor jugoslovanskemu šolstvu dobro hoče, naj z mano reče: Bog živi kritiko!« 2. Pisec se huduje, češ, »od 1929. 1., ko je izšel zakoin o narodnih šolah pa do 1. 1935., ko je izšel ta pravilnik, ni nihče pisal o belgijskem pravilniku in o raznih tujih mišljenjib«. To hudovanje pač ni umestno, zakaj belgijski pravilnik in še razna druga »tuja mišljenja« bi bil pred vsem moral poznati pravilnikov avtor. Saj je pri vseh takšnih poslih vendar obiiaj, da najprej temeljito proučiš (naosnovi zadevne literature), kako so neki problem rešili ali poizkusili rešiti drugod, in šele potem se lotiš dela. Jaz, ki se iz zgolj pedagoških razlogov že dolgo časa ukvarjam z vprašanjem šolskega nadzorstva, sem si v skromnem provincialnem mestu znal preskrbeti vso najvažnejšo literaturo o njem, toliko lažje, a tudi potrebnejše bi bilo to v prestolici! Mimo tega bi se bil z veseljem oglasil s svojimi predlogi in nasveti (in z menoj nemara še ta in oni), ako bi se bila izvršila zadevna anketa o načinu nadzorniškega izpita. Jasno je, da sem se mogel razpisati o njem šele zdaj, ko je pravilnik izšel. 3. Nadalje se zgraža pisec glede predlagane klavzurne naloge, češ, »ali naj nadzorniškega kandidata, ki je pri nas namreč žezrel mož, še vedno držimo v okovih nekih klavzurnih nalog in teorijskega izpraševanja po listkih, ki se izvlače!?« Ako bi se bil pisec nekoliko informiral, kako se opravljajo razni drugi diplomski in strokovni izpiti za poedine poklice (n. pr. za profesorskega, advokatskega, carinskega itd.), ki jih vendar skoro brez izjeme opravljajo »zreli možje«, bi bil izvedel, da se povsod (in še kako strogo ponekod) zahteva ldavzurna naloga. Na izpraševanje z listki pa nihče ne misli, ker je že dolgo običajno izpraševanje v obliki razgovara med eksami¦natorjem in kandidatom. 4. Bolj soglašam s tovarišem Skalo, kar se tiče njeoovega naziranja, da bodi težišče izpita obramba teze (= domače naloge), ki se ji nisem, kakor sodi on, v naglici izognil, nego sem jo omenil prav tako na kratko, kakor se omenja v pravilniku. 'Ker pa sem načeloma za točno določena jamstva, bi tega ne prepuščal preudarnosti izpitne komisije, nego bi to že v pravilniku čim natančneje formuliral, morda približno v sledečem zmislu. ... Kaindidat brani pred rzpitno komisijo svojo domačo nalogo, in sicer tako, da se pedagog izpraševalec v najmanj polurnem razgovoru do dobra prepriča o njegovi podkovanosti v mladinoslovju, obči pedagogiki, obči in posebni didaktiki, šolski higieni — skratka, v celotni pedagoški skupini... Šele potem bi lahko sledil izpit iz šolske zakonodaje in administracije. Pisec je svoja izvajan.ja poizkušal podkrepiti s primerom svojega lastnega nadzorniškega izpita, toda navedena vprašanja iz obče pedagogike so deloma presplošna, deloma preozka, da bi mogel človek izreči sodbo o njih. slična vprašanja pa, kakor jih navaja iz šolske zakonodaje in administracije, imam kot član izpitne komisije za praktične učiteliske izpite priliko poslušati vsaj dvakrat na leto. Ponasno zatrdilo slednjič, da »mora nad« zorniški kandidat dobro poznati učni načrt za vse razrede ...«, zveni nekam čudno, ko vendar zahtevamo, da ga mora pozinati najmanj vsak upravitelj višje organizlrane šole, prav za prav pa vsak dober učitelj, nikar samo nadzorniški kandidat... 5. Z vsem poudarkom ugotavljam, da v svojem članku nisem niti govoril o pogojih za pripustitev k nadzorniškemu izpitu, kakor jih določa čl. 116 zak. o narodnih šolah, niti jih grajal, marveč sem obravnaval izključno način izpita samega. Res pa je, da je vprav tu jedro vprašanja! Za kandidata namreč, ki je s predpisanim diplomskim izpitom končal filozofsko - pedagoško skupino predmetov na univerzi ali pa višji tečaj višje pedagoške šole, vsekakor zadošča zgolj izpit iz šolske administracije, kakor to samo zanj določa čl. 116 zak. o nar. šolah. Za vse ostaie pa, ki nimajo diplomskega izpita iz filozofsko - pedagoške skupine, pa isti člen ne odreja izpita iz šolske administracije, nego »zopet za sres. nadzomika«, ne da bi ponovil in poudaril, da gre tudi pri njihsamoza izpit iz šolske administracije. Da je to tolmačenje povsem pravilno, doka- zuje že dejstvo, da n. pr. slušatelji nižjega tečaja Višje pedagoške šole bolj mimogrede študirajo pedagogiko ter je njih glavni študij določena strokovnaskupina. Radi tega morajo pri opravljanju nadzorniškega izpita prav tako dokazati svoje pedagoško znanje, kakor tisti učitelji, ki imajo samo redno učiteljsko usposobljenost. iPri zadnjih, ki se morajo po zakonu za pripust k izpitu odlikovati s prosvetnim delovanjem med narodom in v pedagoški književnosti, se poraja posebno delikatno vprašanje, s katerimi kriteriji naj se to objektivno dožene. Vsekakor pa je jasno, da to prosvetno delovanje med narodom in v pedagoški književnosti ne more nadomestiti pedagoškega izpita, nego je samo pogoj, da se more kandidat prijaviti k opravljanju nadzorniškega izpita. Za primer. da je moje tolmačenje čl. 116 zak. o nar. šolah napačno, potern ne razumem, zakaj pravilnik vobče razen izpita iz šolske administracije zahteva neki, čeprav povsem nedostatni pedagoški izpit. Sodim, da je v njem nepravilno interpretiran navedeni člen zakona o narodnih šolah, zakaj po mojem mnenju je treba razlikovati izpit iz šolske administracije za kandidate, ki so že opravili izpit iz filozofsko-pedagaške skupine, od nadzorniškega izpita iz celotne pedagoške skupine, kakor ga morajo opraviti vsi ostali kandidatje. 6. Vobče pa čl. 116. zak. o narodnih šolah rne govori o pogo.jih za pripust k nadzorniškemu izpitu, kakor to navaja tov. Skala, marveč predpisuje pogoje za nastavitev za Sreskega šolskega nadzornika, V Pravilih za nadz. izpit je torej interpretiranje zakona tudi v tem pogledu zgrešeno. Tako se more n. pr. učitelj z redno Učiteljsko usposobljenastjo postaviti za sreskega šolskega nadzornika, ako ima 15 let efektivne službe, izpit za sreskega šolskega nadzornika ter se je odlikoval s pro- svetnim delom med narodom in v pedagoški književnosti. Zadnji pogoj torej ne velja za opravljanje nadzorniškega izpita (za katerega po zakonu vobčc ni posebnih pogojev). nego je potreben le za primer, ako se dotičnik postavi za nadzornika. H koncu še nekaj! Tov. Skala z nekim patosom poudarja, da so tudi med scdanjimi šolskimi nadzorniki pravi svetovalci, »... ki so kakpr plamen, ki sije daleč okrog in naznanja boljšo bodočnost...« Res je, hvala Bogu, tudi takšni so med njimi, res pa je tudi, da jih ni mnogo. Mi, ki bi hoteli, da bi bili takšni svetovalci po možnosti vsi nadzorniki, nikomur ne odrekamo upravičenih zaslug, vendar težimo za čim solidnejšimi jamstvi, ker nočemo. da bi se nameščanje nadzornikov še nadalje prepuščalo slučaju, političnim preudarkom in osebni ambiciji brez potrebne sposobnosti. Nadzorniško vprašanje je za nas važna kot pogoj za zdrav razvoj našega šolstva. Z nazivom »šolski svetovalec« gotovo ne more biti rešeno (a moj članek je vendar zgovorna priča, da sem zadnji, ki bi se zadovoljil s takšno rešitvijo!), marveč je potrebno, da s pravilnimi, strogimi in resnimi izpiti postavimo tako trdna jamstva. da bodo vsi bodoči šolski nadzorniki tudi brcz naziva zares vodje in svetovalci. Njih naloga bo tem težja, ker bodo s pristno avtoriteto morali družiti tudi pravilno pojmovano tovarištvo: imeli ga ne bodo ob vsaki priliki na jeziku, >nego v srcu, prav tako pa tudi ne bodo v imenu tovarištva prizanesljivi na napačnem mestu. S pravilno določenim, poimovanim in izvajanim nadzorniškim izpitom seveda tudi še ne dosežemo dokončne rešitve nadzorniškega vprašanja, nego samo prehodno. O kolikor toliko dokončni rešitvi pa bom razpravljal, če ne prej, v zgoraj napovedani študiji. Gustav Šilih.