POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI LETNIK XXXI SNOPIČ 2 V ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE RAZPRAVI: MINAftIK F., CELJSKA DRUŽINA KLAUSOV. — ZELKO L, IZVESTJA: LORGER F., POROČILO O IZKOPAVANJU RIMSKE NASELBINE V GROBELCAH PRI ŠMARJU PRI JELŠAH. — SMODIC A., NAJDBA RIMSKIH ZLATNIKOV PRI PTUJU. — DOLENC M., ALI SE JE SLOVENSKO LJUDSTVO ZAVEDALO, KAJ JE BILA PRAVNA PODLAGA ZA NJEGOVO AVTONOMNO SODSTVO. SLOVSTVO. — DRUŠTVENI GLASNIK. IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU DONESKI K PREKMURSKI ZGODOVINI. PRILOGA. Vsebina. — Table des matieres Stran - Page I. Razpravi. — Dissertations. Minarik Fr., Celjska družina Klausov. — Die Familie Klaus aus Celje........49 Zelko I., Doneski k prekmurski zgodovini. — Beitrage zur Geschichte von Prekmurje . . 68 II. Izvestja. — Rapports. Lorger Fr., Poročilo o izkopavanju rimske naselbine v Grobelcah pri Šmarju pri Jelšah. Rapport sur les fouilles de la colonie romaine a Grobelce pres de Šmarje pri Jelšah 77 Smodič A., Najdba rimskih zlatnikov pri Ptuju. — Pieces d' or romaines trouvees a Ptuj 82 Dolenc M., Ali se je slovensko ljudstvo zavedalo, kaj je bila pravna podlaga za njegovo avtonomno sodstvo? — Le peuple slovene se rendait-il compte de ce qui etait la base juridique de ses tribunaux autonomnes?...............83 III. Slovstvo. — Litterature. Kos Milko, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Franjo Baš..........86 Dolenc Metod, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Dr. Jos. Žontar.......88 Lukman Fr. Ks., Martyres Christi........................90 Burgenland-Westungarn. M. Kos..........................90 Novak Vilko, Izbor prekmurske književnosti. Ivan Zelko...............92 Koblar France, Josip Jurčič: Deseti brat. Jaroslav Dolar...............94 HBHh AneKca, ApxHBCKa rpalja o cpncKHM (h xpBaTCKHM) ki&hsksbhhm h KyjrrypiiHM paflHimHMa. — ApxHBCKa rpalja o jyrocjiOBencKHM kq>H2K6bhhm h icyjiTypiuiM paflUHi;HMa. Jaroslav Dolar.........................94 IV. Društveni glasnik. — Chronique des Societes. Muzejsko društvo v Ptuju............................95 Prekmursko muzejsko društvo..........................96 V. Priloga. — Annexe. Arhiv za zgodovino in narodopisje. II......................33—64 Letna udnina, oziroma naročnina Din 50t—, za inozemstvo Din 60'—. Knjigotrška cena Din 75'—. Za uredništvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič. Za vsebino posameznih člankov so odgovorni pisatelji sami. Tisk Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru; odgovarja ravnatelj Stanko Detela. Celjska družina Klausov. (Trubarjevi sorodniki.) Mr. F r a a M i n a r i k. Oče slovenske knjige, Primož Trubar, omenja v pismih svojega svaka Celjana Miho Klausa, dvornega lekarnarja. Tudi Mihov hrat Peter je bil lekarnar in je ustanovil prvo lekarno v Novem mestu. Menim, da je na mestu, če zberem o tej družini nekaj podatkov, ker spadajo ti v našo krajevno, kulturno in strokovno-farmacevtsko zgodovino. SI. 1. Klausov grl) po opisu v grbovni listini. V Celju ne moremo več — razen tistih, ki jih je objavil že Elze — najti nobenih novih podatkov o tej rodbini, kajti župnijske knjige iz tega časa niso več ohranjene.1) Za dokaz, da je hil vsaj Miha Klaus v Celju doma, nam pa zadostujejo Trubarjeve lastne navedhe. V pismu dne 19. marca 1561 omenja2) Trubar svojega svaka »Micheln Klausen von Cili«, drugokrat3) pa 5. maja 1575 s pristavkom »von Cilli gebiirtig«. Na Celje kot rojstni kraj Mihe Klausa nas spominja tudi njegov grb, ki mu ga je podelil cesar Rudolf II. leta 1579. Ta grb — o njem bom poročal še pozneje — vsebuje poleg drugih podob tudi tri zlate šesterozobe zvezde na modrem polju, ki so grb celjskega mesta. (Slika 1.) Mogoče smemo iz tega dejstva sklepati, da se je Miha Klaus še v tujini rad spominjal svojega domačega kraja, kajti celjske barve in zvezde gotovo niso prišle brez njegove vednosti ali proti njegovi želji v njegov grb. 1. Barbara, Trubarjeva žena. Da je bila Barbara, Trubarjeva prva žena, sestra Mihe Klausa, sicer listine nikjer izrecno ne navajajo, vendar je izmed raznih možnosti ta domneva, katero je izrekel že Kidrič,4) najverjetnejša. Trubar sani imenuje v svojem pismu 5. maja 15753) Miho Klausa svojega »ljubega svaka«. Dr. Elze meni v opombi k temu pismu, da po teh besedah Trubarjevih ne smemo krat-komalo smatrati Klausa za Trubarjevega svaka, ker je izraz »Schwager'< pomenil v nasprotju z njegovim današnjim pomenom v minulih stoletjih razne stopnje sorodstva, in smatra za mogoče, da je bil Miha mož Trubarjeve najslarejše hčerke Anastazije, torej Trubarjev zet. Temu nasprotno pa je Kidrič ugotovil, da Anastazija ni bila Trubarjeva hčerka, ampak druga žena.4) Trubar je imel le dve hčeri. Starejša, Magdalena, ni mogla biti Klausova žena, ker se je še pred 1573 oinožila v Ljubljano, medtem ko je bil Klaus v tem času vsaj že 10 let oženjen v Augsburgu. Druga hčerka Gertrud pa je umrla v nežni starosti. Historik Hans von Bourcy na Dunaju je na mojo prošnjo pregledal razne arhive dunajske5) po podatkih o Klausu. Med dru- ') Pismeno poročilo gosp. dr. Skoherneta Gcorga, odvetnika v Celju, in gosp. prof. Orožna v Celju. £) Dr. Th. Elze, Primus Trubers Briefe, Tubingen 1897, str. 109. ') 1. c. str. 516, 517. *) Dr. Fr. Kidrič, Trubarjevi na votivni sliki v Derendingenu iz 1587. leta. ZUZ 1922, 1—8. 5) Gospod Itourcy je pregledal naslednje vire: 1. arhiv dvorne komore na Dunaju-protokoli dvorne finance (lloffinanzprotokolle) 1560—1585, zvezki 244—402; n. avstr. ko-morski protokoli 1560—1585, zvezki 46—113 in akti k tem protokolom, kolikor so ohranjeni; nižje avstr. knjige beležk (Gedenkhiicher) 1560—1580, zvezki 80—149; računi viee-domskega urada 1563-1586, 1592, zvezki 594—608, 609; češke knjige l.eležk (Gcdenk-biicher) 1558—1585, zvezki 309—319; protokoli reverzov 1564—1851, zvezki 1—3; družinski akti. — 2. Arhiv mesta Dunaj: testamenti 16. in 17. stoletja. — 3. Župnija sv. Štefana: liber defuuctorum 1523—1630. Za te vire bom uporabljal naslednje kratice: A. dv. kom. arhiv dvorne komore, prot. dv. fin. = protokoli dvorne finance, n. a. kom. — nižje avstrijska komora. Iti^apkillrpuilL [fliftai toMas, . WiLil * W^H.' ».ILL V. 4w»« IV« ffc«at/w» r^.^vf^-^ AUU, ^ / • £ /C, jug v*QU. v .V Wtyi/J« lV»t W^Wy « »v, vL.^ SI. 2. Klausova oporoka, prva stran. gim je našel tudi Klausov testament6) (slika 2), v katerem čitamo, da je bilo ime njegove žene Margareta, ne pa Anastazija ali Magdalena. Med vsemi raznimi imeni ženskih članov Trubarjeve družine, ki so jih raziskovalci Elze,') Dimitz,8), Ilešič9) in Kidrič4) čitali na Trubarjevi nagrobni spominski plošči v Derendingenu ali na njenih slikah, pa imena Margareta sploh ni. Torej Trubar ni imel hčere tega imena in Miha Klaus ni mogel biti njegov zet. To bi bilo le mogoče, če bi bila Margareta druga Klausova žena. Ker pa je ime prve najstarejše hčerke Klausove v testamentu tudi Margareta, je verjetno, da je to ime dobila po materi. Margareta, ki je za časa Klausove smrti še živela, je bila torej pač prva in edina žena Mihova. Testament Mihe Klausa nam posredno torej potrjuje Kidričevo4) mnenje, da je bil Miha Klaus resnični svak Trubarjev, da je torej bila Barbara, Trubarjeva žena, rojena Klaus. Verjetno je, da je Trubar občeval s člani družine Klausovih že v letih 1530—1542, ko je bil vikar v Laškem, oziroma župnik v Loki pri Zidanem mostu in končno tudi kaplan v Celju. Elze meni,2) da se je najprej spoznal s svojim stanovskim tovarišem Matijo Klausom, ki je bil od 6. januarja 1531 kaplan v Celju, torej v času, ko je bil Trubar vikar v Laškem. Matija je bil menda tudi sorodnik Barbare. Ilešič je prišel do naziranja,10) da je Trubar le užival dohodke celjske kapelanije, v Celju pa osebno ni deloval nikoli, in zaključuje z vprašanjem, ali je potem sploh misliti, da mu je žena bila Celjanka. Temu dalekosežnemu zaključku se ne morem pridružiti, ker nain Trubar sam izrečno poroča, da je leta 1530. začel v celjski grofiji propovedovati, ko piše: »Nachdem ich im Lands Crein ... im 1508 Jahr . . . bin geboren und hernach anno 30 erstlich in der Grauenschafft Cili--das Evangelium zu predigen angefangen — —«.10) Tudi če se izraz »grofija celjska« nanaša samo na njegovo poklicno delovanje v Laškem (1530—1535), ne pa v Celju samem, to ne izključuje, da je večkrat po opravkih prišel iz bližnjega Laškega v Celje in da je tu obiskal svoje znance. Trubarjev biograf Kidrič smatra celo za verjetno, da je Trubar tudi v letih 1540—1542, ko je bil pridigar v Trstu, prihajal od časa do časa v Celje ter tu in tam pridigoval v cerkvi sv. Maksimilijana.11) Ostali podatki o Barbari so znani iz Trubarjevega življenjepisa.11) Leta 1548. je Trubar kot begunec potoval do Rotenburga ob Tauberi, kjer se je 6) Mestni arhiv na Dunaju. Fotografsko sliko testamenta hrani Zgodovinsko društvo v Mariboru. 7) Dr. Th. Elze, Primus Trubers Denknial in Dercndingen. Mitteil. d. histor. Ver. f. Krain 1861, 63. 8) Aug. Dimitz, Geschichte Krains III, Laihach 1875, str. 110. ') Dr. Fr. Ilešič, Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu. Trubarjev zbornik, str. 261—264. 10) Dr. Fr. Ilešič, K Trubarjevemu životopisu. Trubarjev zbornik, str. 279. ") Dr. Fr. Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. RDHV 1923, str. 179—272. poročil z Barbaro. Barbara mu je rodila tukaj okoli leta 1551. sina Primoža, ki je postal pozneje župnik v Kilehbergu blizu Derendingena. Drugi sin Fe-licijan je bil rojen približno 1555—1556 v Kemptenu, kjer je postal Trubar leta 1551. župnik. Felicijan je prišel 1580 za pridigarja v Ljubljano. Barbarina hčerka Magdalena se je menda pred 22. aprilom 1573 omožila v Ljubljano.11) Sredi junija 1562 je dospel Trubar z ženo in otroki v Ljubljano, kamor je bil poklican za deželnega pridigarja. Skupno z Barbaro je tu kupil 1565 hišo na »Starem trgu« nasproti sv. Jakobu od zlatarja Schreinerja. Meseca julija istega leta je moral zapustiti domovino ter se je podal z družino najprej v Tiibingen, pozneje v Lauffen, leta 1566. pa se je trajno naselil v Derendingenu. Tukaj je menda umrla tudi Barbara. 2. Miha Klaus. Podatke, ki jih navajam o Mihu Klausu, sem posnel v glavnem iz Trubarjevih pisem, iz pisemskih poročil mestnega arhiva v Augsburgu ter iz izpiskov, prepisov in fotografičnih kopij za predmet važnih listin in pisem v že omenjenih dunajskih virih. Dunajsko arhivalno gradivo mi je poiskal, kopiral in oskrbel fotografične slike moj sotrudnik Hans pi. Bourcy na Dunaju. V katerem letu je bil rojen Miha Klaus (Claus, Clas, Klilaus), se doslej ni dalo dognati. Mogoče se je v Celju ali v katerem drugem štajerskem mestu tudi izučil lekarništva. Leta 1561. je služboval kot lekarnarski pomočnik v Augsburgu. Trubar piše o njem dne 19. marca tega leta iz Uracha v Ljubljano, da je stanoviten in razumen kristjan, da je mnogo pretrpel in da mora sedaj služiti v Augsburgu. V istem pismu prosi svoje prijatelje v Ljubljani, da bi mu pomagali do lekarne v Ljubljani; s tem da bi storili dobro delo. (»Seit alle gebeten, verhelfft dem bestandigen und verstandigen christen und der vil erlitten bat, Micheln Klausen von Cili der jezund zu Augspurg die-nen muB, zue einer apoteckh zu Labach. In dem thuet ein guet werckh etc.«) Da je Klaus njegov svak, tukaj Trubar ne omenja. Izraz »stanoviten kristjan« kaže na evangeljsko veroizpoved Klausovo, z besedo »razumen« pa je hotel Trubar mogoče poudariti njegovo strokovno sposobnost. Opomba, da mora služiti Klaus v Augsburgu, dopušča domnevo, da je bil v tem času le nerad ali proti svoji volji v tujini. Če pa je hotel Trubar naglasiti besedo služiti, bi to pomenilo, da je Klaus, ki je bil pomočnik, hrepenel po samostojnem delokrogu v svojem poklicu. Ne pove nam pa Trubarjevo pismo, kakšne so bile nadloge, ki so zadele Klausa, ali mogoče pomanjkanje ali bolezen ali duševno trpljenje. Trubar sam je v svoji znani dobrosrčnosti brez dvoma svaka gmotno podpiral, če je mogel. V tem času pa je sam preživljal težko dobo. Čakal je na nameščenje ter je bil sam brez dohodkov. (Elze, Briefe, stran 8 in 150.) Kljub Trubarjevemu prizadevanju Miha ni prišel v Ljubljano. Verjetno je, da je Ljubljana imela v tem času že dva lekarnarja in eden izmed obeh je bil menda že v deželni službi, t. j. prejemal je plačo od deželnih stanov. Pač pa je približno osem let pozneje Mihov brat Peter kot deželni lekarnar kranjski otvoril prvo lekarno v Novem mestu12). Miha je ostal v Augsburgu. Stare poročne knjige augsburških far, ki so shranjene od leta 1563. naprej, ne poročajo ničesar o njem13). Vemo pa iz njegovega lastnega pisma cesarju Maksimilijanu II., da je imel v Augsburgu leta 1573. ženo in več otrok14). Poročil se je torej menda v Augsburgu pred letom 1563. Ko je leta 1582. umrl na Dunaju, je živelo od njegovih otrok še sedem, pet hčerk: Margareta, Neža, Kunigunda, Jerica, Monika in dva sinova: Pavel in Miha®). Ti otroci so bili ob času njegove smrti še vsi mladoletni, samo Margareta je bila že poročena z Jurijem Schweinzerjem, dvornim brivcem v Gradcu6). Leta 1586. pa imenujejo listine še tri zete Klausove: Janeza Huemberja (v avstrijski dvorni službi), Friderika Frescha, upravitelja v Steinaprunu in Janeza Khazenstainerja13). Krstne knjige treh starih augsburških župnij: stolne župnije, sv. Morica in sv. Jurija ne vsebujejo nobenih podatkov o Klausovi družini16), ker so ohranjene šele od leta 1610. naprej. Oktobra 1562 ga zopet omenja Trubar17). Leta 1571. ga navajajo augsburški uradni poročni protokoli skupaj s Petrom Steurnagelom, liceftcijatom prava kot pričo pri poroki magistra Wangera, predikanta v Kreinsu, z meščanko Suzano, hčerko Ulriha pl. Hoch13). V augsburških mestnih davčnih knjigah13) je »Michel Claus, Apotheker« vpisan šele v letih 1568—1573 v mestnem okraju »unter den Wasclien«. V dodatkih k tem knjigam za leta 1572., 1573., 1575. stoji, da mu je dovoljeno bivati eno leto izven mesta. Leta 1571. je plačal davka 4 fl 6 vinarjev, 1573 pa trikrat po 4 fl 10 kr 2 vinarja, menda za tri leta skupaj. Končno pa (1576) ni več plačeval svojega davka osebno, ampak ga je poravnal zanj ključavničar Toman Geiger, in sicer zopet tri zneske naenkrat, vsakega za 60 krajcarjev več ko prej. Ob tem času, to je v letih 1573—1576, namreč ni bil več v Augsburgu, zato je njegov znanec ali sorodnik plačal davek mesto njega. Davčni okraj »unter den Wasclien« se je nahajal v predmestju, ki se imenuje sedaj »Jakober Vorstadt« ter vsebuje danes naslednje ulice in ceste: Unterer Graben, Franziskanergasse, Pulvergaschen, Krankenhausgasse, Giins-biihl in RidlerstraBe13). Stari naziv »unter den Wasclien« danes v Augsburgu ls) F. Minarik, Črtice iz zgodovine kranjske farmacije, 1930—33, drugo poglavje. 13) Poročila mestnega arhiva v Augshurgu. 14) A. dv. kom.: Niederoslerr. Herrschaftsakte, Apotheker 1564—1663. Pismo Klau-sovo cesarju Maksimilijanu II. z dne 24. fehr. 1573. Fotografsko kopijo pisma hrani pisec. ,5) L. c. knjige vicedomskega uruda No. 607 fol. 197 (4. X. 1585) — No. 608, fol. 246 (31. XII. 1586). 10) Poročilo stolne župnije v Augshurgu. ") Elze, Briefe, str. 252. ni več v rabi. Iz izpiskov iz zemljiških knjig, ki leže v mestnem arhivu, se da posneti, da tam v starejših časih ni bilo važnejših in večjih zgradb in da v tem okraju od 17. do 19. stoletja ni bilo nobene lekarne13). Klaus torej ni bil samostojen lekarnar, ampak pomočnik, kakor ga imenuje Trubar2) že leta 1561. To nam potrjuje tudi poročilo cesarskega upravitelja v Augsburgu Jurija Ilsunga cesarju Maksimilijanu II., ki pravi, da Klaus ne more opustiti svoje službe (condition) v Augsburgu, če nima zanesljivega mesta na Dunaju18). Zgodovina augsburških lekarn19) tudi do danes ne pozna nobenega samostojnega javnega lekarnarja tega imena. Davek, ki ga je plačeval Klaus, ni bil obrtni, ampak premoženjski davek, mogoče tudi meščanski davek in prispevki za stražo13). V okraju »unter den Waschen« je bilo pač njegovo stanovanje. Dejstvo, da je plačeval Klaus od leta 1568. davek, ki se je počasi stopnjeval, nam kaže, da so se njegove gmotne razmere polagoma popravljale. On sam piše cesarju14), da se v Augsburgu precej dobro preživlja (»hab ich iezt hie mein zimbliche guette aufenhaltung«); cesarski upravitelj Ilsung poroča ob istem času, da zapušča Klaus v Augsburgu dobro mesto20). Podobno poroča njegova vdova nekaj dni po njegovi smrti21). Leta 1570. ga je cesar Maksimilijan II., ki se je mudil tedaj v Pragi, imenoval za dvornega lekarnarja14). V nekem dunajskem zapisniku nosi že istega leta naslov »Hofapo-deckher«, kar nam kaže, da je že v tem času in še v Augsburgu delal poleg svoje službe zdravila za cesarja22). Ista listina nalaga cesarskemu upravitelju Ilsungu v Augsburgu, da naj izplača Klausu na račun 100 tolarjev za nakup potrebščin za cesarsko veličanstvo22). Brez dvoma so te potrebščine (>Not-durffs«) zdravilne snovi, ki jih je moral Klaus kot strokovnjak za cesarja nakupiti, pa menda tudi pripraviti. Dovoljenje, katero si je Klaus, ki je bil mogoče sam augsburški meščan, pridobil 1572 od mestnega vodstva, da sme Augsburg za eno leto zapustiti, nam kaže, da je bil v tem času pripravljen na odhod. On sam pripoveduje, da je po svojem imenovanju za dvornega lekarnarja (1570) pričakoval, da ga kmalu pokličejo na Dunaj14). Dal si je tudi narediti razne potrebne priprave za laboratorij (»instrumenta«). Ker ga niso klicali, je sam pisal in poskušal izvedeti po drugih, kdaj naj pride in kakšne bodo njegove dolžnosti in služba, da bi se mogel pravočasno pripraviti za selitev. Ko ni dobil niti pismenega ,8) A. dv. kom.: Nied. 5st. Herrschaftsakte, Apotheker 1564—1663. 26. II. 1573. Fotografsko sliko hrani pisec. '•J Anton Werner, Zur Geschichte der Augsburger Apotheken 1346—1845. Zeitschrift des histor. Vercines fiir Schwahcn 1910, Band 36, S. 33. (Poročilo lekarnarja dr. Adlunga, višj. vladnega svetnika v Berlinu.) so) A. dv. koin.; akti n. avstr. komore: Augsburg 20. V. 1573. Pismo Ilsungovo cesarju. sl) 1. c. prošnja vdove Klausove z dne 3. III. 1582. A. dv. kom.; prot. dv. fin. zvezek No. 289, 1570 R fol. 212 v (30. V. 1570). niti ustnega poročila, je končno dvomil, ali cesar sploh želi, da hi prišel na dvor, in opustil misel na selitev. Istega leta, ko je bil imenovan za dvornega lekarnarja, je posodil Primožu Trubarju, ki je bil tedaj župnik v Derendingenu, 100 goldinarjev v zlatih tolarjih. Trubar sam poroča-3), da je s tem denarjem dogradil svojo hišo ter kupil neobdelan vinograd. Ta znesek je obljubil Klausu, da ga bo vrnil v dveh letih. Dolgotrajna velika draginja, številni obiski kranjskih rojakov, ki jih je Trubar sprejemal pod svojo streho in podpiral, sto goldinarjev dote, ki jo je dal svoji hčeri, obleka, ki jo je kupil svojim sinovom, izdatki za sina, ki se je izšolal za magistra, ter končno njegove lastne tri dolgotrajne bolezni — vse to je povzročilo, da je Trubar poravnal ta dolg kasneje, ko je prvotno upal, da ga bo mogel. Obresti pa — pravi Trubar23) — da bo svaku plačal »tri dni po sodnem dnevu«. Ta šaljiva opazka in medsebojna pomoč obeh mož nam kažeta, da je bilo razmerje med Trubarjem in Klausom iskreno in prijateljsko. Trubar imenuje Klausa v že omenjenih pismih na tretje osebe: »mein lieber Schvvager« ali »der gute Herr Klaus« ali »ehren-hafte fiirnehme Herr Klaus«. Leta 1573. je Miha Klaus obiskal Trubarja v Derendingenu23). Ce je tudi naš celjski rojak Miha Klaus prva leta mogoče nerad bival v Augsburgu, je vendar brez dvoma ta služba njegovemu strokovnemu znanju koristila. Spomniti se moramo zgodovinskega dejstva, da je bilo mesto Augsburg v tem času poleg Niirnberga središče meščanske podjetnosti, delavnosti in napredka24). Mladi Klaus se je tu brez dvoma naučil mnogo koristnega in marsikaj videl, česar ob tem času še ne bi bil mogel videti v domačih krajih. Mogoče ga je ravno strokovna izobrazba, ki si jo je pridobil v tem mestu, usposobila, da je pozneje postal dvorni lekarnar, eden prvih dvornih lekarnarjev iz naših krajev. V tem času je v Augsburgu živel Adolf Occo (1524—1606), izkušen in temeljito izobražen zdravnik, ki je postal mestni zdravnik in nadzornik lekarn v Augsburgu25). Njegova zbirka predpisov za sestavljanje in izdelovanje zdravil, zvana »dispensatorium pro rei publicae augsburgensis pharmacopolis«, je izšla 1564 prvikrat in po mnogoštevilnih izdajah 1734 zadnjikrat. Ta augsburški zakonik za lekarne so uvedli tudi po mnogih drugih evropskih mestih in deželah. Na Štajerskem in na Kranj- 23) Elze, Iiriefe, str. 516—517 in 498—500. !4) Dr. A. A) prot. aktov n. a. komore zvezek 135, 1582 E fol. 228 dne 10. III. 1582 in fol. 135, 22. III. 1582; c) prot. dv. fin. zvezek 375, 1582 K fol. 108; zvez. 377, 1582 R, fol. 215, 4. IV. 1582. ") A. dv. kom.; prot. dv. fin.: 30. VIII. 1582. Bd. Nr. 373 1582 E fol. 225, Bd. No. 377 1582 E fol. 421. najemnino za stanovanje in zaostalo dvorno plačo, za katero je vdova Klau-sova prosila. Dne 26. septembra je dobila dvorna blagajna nalog, da se naj zanima, kdo pravzaprav ima pravico do tega Klausovega premoženja45). Tri mesece pozneje (11. dec. 1582) pa je vdova na svojo prošnjo dobila odgovor, da naj počaka, dokler ne prideta domov gospoda predsednik dvorne komore in dvorni blagajnik46). Približno eno leto po Klausovi smrti vdova še ni imela ničesar od zaostale moževe plače. To nam kaže nova prošnja, ki jo je vložila v tem času in ki je še ohranjena47). Prošnja je naslovljena na cesarsko dvorno komoro. Priložen je prepis testamenta Klausovega in potrdilo cesarice Marije, da dobi Klaus še 150 fl. To potrdilo je napisano v španščini dne 14. sept. 1582 v Beljaku. Pod potrdilom je nemški prevod. Znano je, da je bila cesarica španskega rodu48). Vdova piše, da je upala, da ji bodo izplačali skozi leta zaostalo dvorno plačo po njenem možu in da bodo njene ponovne prošnje milostno in ugodno rešene. Četudi bi ji bilo najljubše, da bi mogla gosp. komorne svetnike s svojim moledovanjem pustiti pri miru, jo vendar silijo njena in njenih nedoraslih otrok revščina (»Notturft«), da zopet ponižno prosi, da bi ji vendar, ker je njena želja pravična in ker že tako dolgo in potrpežljivo čaka, končno milostno pomagali. Njen mož ima, kakor kaže uradni obračun47), res še za sedem let dvorno plačo na dobrem. To znaša 1260 renskih goldinarjev in 150 fl dovoljenih od cesarice same. Skupaj torej 1410 renskih goldinarjev. Ta denar pa po testamentu pokojnikovem ni njena last, ampak ga mora deliti s sedmimi otroki, torej na osem delov. Na njo samo pride le osmina in užitek ostalega dela premoženja, ki je last njenih nedoraslih otrok. S temi dohodki pa mora otroke preživljati. Zato prosi, da ji milostno izplačajo za enkrat vsaj njen del in onega, ki pripada njeni hčerki Kunigundi, katero je pred kratkim omožila in ki še ni dobila svoje dote. Skupaj naj bi torej sedaj poravnali 352 renskih goldinarjev 4 B, ostali znesek (1057 R 4 B) pa naložili, da bi dobila primerne obresti, dokler ne bodo otroci dorasli. Naj pomislijo, da njej pri takih zaostankih ni mogoče izhajati. Če njeno prošnjo uslišijo, bodo storili delo božjega usmiljenja njej in njenim ubogim otrokom. To jim bo Bog vsegamogočni bogato poplačal. Tokrat je imela njena prošnja uspeh. To sklepamo iz dejstva, da poročajo kmalu potem razni zapiski, da ima Klausova dobiti le še 1057 R 30 kr in da 4") I. c. Bd. No. 373 1582 E fol. 231 v. 4«) I. c. Bd. No. 371 1582 E fol. 711. 47) A. dv. kom.: Niederoiterreichische Ilerrscliaftsakten, Apotheker 1564—1663. Proš- nja nosi zunaj od druge roke napisan datum 15. fehr. 1583 in je menda tega dne dospela na komoro. Na zunanji strani prošnje heremo ohračun dvornega hlugajnika. Fotografsko sliko prošnje hrani pisec. 4N) Fotografsko sliko tega potrdila hrani pisec. se bo denar od začetka leta 1583. obrestoval po 5%49). Leta 1586. pa beremo, da je dobila že vso odpravnino izvzemši ostanek 125 fl15). 3. Peter Klaus. O Petru Klausu so že pisali zgodovinarji Elze, Dimitz in Radics50). Odgovarjajočih deželnih protokolov, ki jih Elze omenja kot vire, danes ni več mogoče najti51), zato se moramo zadovoljiti s poročili imenovanih zgodovinarjev. Da je bil Peter Klaus Mihov sorodnik, je domneval že Elze. Grbovno pismo38), katero sem že opisal, podeljuje obema bratoma Mihi in Petru istočasno isti grb in fevdno pravico in nam dokazuje, da je bilo mnenje Elze-jevo pravilno. Prvokrat slišimo o Petru 1569. V tem letu je bil še lekarniški pomočnik ter je prosil pri deželnih stanovih, da bi mu podelili službo in plačo deželnega lekarnarja v Novem mestu, kjer še ni bilo lekarne. Radi svoje lege blizu meje in kot zbirališče vojnih čet proti Turkom je bilo Novo mesto pred zgraditvijo Karlovca važen in prometen kraj, takorekoč drugo glavno mesto Kranjske. Mogoče je tudi Trubar, ki je bil v tem času že župnik v Derendingenu, posredoval za svojega svaka Petra. Dne 4. febr. 1569 so kranjski stanovi razpravljali o prošnji Petrovi. Sklenili so, da se naj izjavi prosilec, na kak način misli lekarno ustanoviti in s katero plačo misli izhajati. Deželni zdravniki pa se naj izjavijo do prihodnje deželne seje o tej zadevi. Uredili so jo končno tako, da je Peter dobil posojilo, da je mogel lekarno urediti. Letne plače pa, ki jo je dobil kot deželni lekarnar, mu niso izplačevali, ampak jo vpisovali v dobro na račun njegovega dolga. Menda je bila lekarna otvorjena 1570, najkasneje pa 1571, kajti v tem letu je Peter kot deželni lekarnar že zaprosil za povišanje deželne plače. Vzrok te prošnje je bil mogoče ta, da je lekarna slabo uspevala, ker ni bilo nobenega zdravnika v Novem mestu. Deželna vlada ni mogla ustreči njegovi prošnji, pač pa je sklenila, da pošlje enega zdravnika iz Ljubljane v Novo mesto. Toda ta želja dolenjskega prebivalstva in dolenjskega lekarnarja se je izpolnila šele 1575. V tein času pa ne slišimo ničesar več o Klausu v Novem mestu. Mogoče je sledil svojemu bratu na Dunaj ter vstopil pri njem za pomočnika, ker mu je cesar istočasno z bratom (»sammt seinem Bruder«) podelil grb. ") A. dv. kom.; prot. dv. fin. 1583. 6. III. zvezek 383 1583 E fol. 105; zvezek 385 1583 H fol. 53 v.; fol. 4 v.; zvez. 381, 1583 E fol. 148. 60) Theod. Elze, Doktor und Apothcker in Rudolfsvvert. Mitteil. des histor. Vereines 1865, str. 31; Aug. Dimitz, Geschichte Krains III, str. 222; P. v. Radics, Die Gescliichte des Apotliekenwesens in Krain, Hygea, Praga, II, 1889. M) Poročilo g. Janka Sotošcka, srednješolskega suplenta v Ljubljani. Zusammenfassung. Der Aufsatz vereinigt bekannte und neue Tatsachen liber die Familie Klaus aus Celje, die mit Primus Trubar, dem Griinder der slovenischen Literatur und krainischen Reformator in enger Verwandschaft stand. In der Einleitung wird aus Trubars eigenen Briefen bewiesen, daB Michael Klaus, der Hofapotheker in Wien, aus Celje gebiirtig war. Der erste Teil des Aufsatzes sucht auf Grundlage der bekannten Namen der weibli-chen Mitglieder der Familie Trubars und auf Grundlage des bisher unbekannten Klaus'schen Testamentes zu beweisen, daB Klaus nicht der Schwiegersohn Trubars gewesen sein kanu. sondern nur sein wirklicher Schwager, daB also Barbara, die erste Frau Trubars, eine geborene Klaus war. Der zweite Teil bespricht das Sckicksal Michael Klausens auf Grund der brieflichen Berichte Trubars und neuer Urkunden aus dem Stadtarchiv in Augsburg, sowie dem Stadt-archiv und dem Hofkaminerarchiv in Wien. Von Klaus haben sich Briefe an Kaiser Maximilian II. erhalten, ein Gesuch seiner Witwe an die Hofkammer, sein Testament, sein Wappenbrief sowie andere Schriften und verschiedene Notizen und Anmerkungen besonders in den Hoffinanzprotokollen. Der Historiker Hans von Bourcy hat den Verfasser auf diese Quellen aufmerksam gemacht und ihm die notwendigen Abschriften und photographischen Kopien der Urkunden besorgt. Klaus war 1561 Apothekergeselle in Augsburg und bemiihte sich um diese Zeit durch Trubar, mit dem er in herzlichen Bezichungen stand, vergeblich, eine Apotheke in Ljubljana zu bekominen. Er heiratete vor 1563 in Augsburg. Seine Frau hieB Margarete. In den Steuerbiichern Augsburgs ist er seit 1568 mit steigender Vermogenssteuer cingetragen. Er wohnte im Stadtteil »unter den Waschen«. 1570 wurde er von Kaiser Maximilian II. zum Hofapotheker ernannt und arbeitete schon in Augsburg fiir den Kaiser. Jedenfalls hat ihm sein Aufenthalt in der gewerblich und fachwissenschaftlich aufstreben-dcn Stadt Augsburg ermiiglicht, sein Fachwissen zu vertiefen und sich zu einem tiichtigen Apolheker und »Destilierer« heranzubilden. Im Jahre 1573 wurde er nach Wien berufen als Hof- und Leibapotheker des Kaisers mit einem Monatsgehalt von 15 rheinischen Gulden und freier Wohnuug. Diese Wohnung, bestehend aus einem Zimmer, daB zugleich Arbeits-rauin war, kostete 40 fl jahrlich und war das Haus des Dr. Propertius neben dem Augustinerkloster. Auch Kaiser Rudolf, Maximilians Nachfolger, zahlte Klaus zu seinem Hof und verlieh ihm 1579 ein ^Vappen sammt Lehensartikel. Im \^appenbilde finden wir einen Klausraben und die Sterne und die Farben der Cillier. Ende Februar 1582 starb Klaus. Sein Testament ist am 19. Jiinner 1582 geschrieben. Klaus siegelte mit einem Ring-siegel. AuBer ihm siegeltcn als Zeugen: die Doktoren der Medizin Bierbach und Fabricius, der Hofprokurator Martin Aigner und die beiden Wiener Apotheker Anton Robiz und Peter Schwab. Aus dem Testament geht hervor, daB Klaus sieben Jahre keinen Hofgchalt mchr bekominen bat. Die Witwe suclite durch wiederholte Bittgesuche das Vermiigen ihrer Kinder zur Auszahlung zu bringcn, was ihr schlieBIich trotz der Geldkrise und hiirokrati-scher Hindernisse in einigen Jubren gelang. Der dritte Teil bringt einigc iiltere Nachrichten iiber Peter Klaus, Michaels Bruder, der 1569 als Apothekergeselle bei der Landschaft Krains das Ansuchen stellte, sie inoge ihn als Landschaftapothckcr in Novo mesto (Rudolfswert) in Unterkrain aufnehmen. Die Landstiinde erfiilltcn seine Bitte und gaben ihm gleichzeitig ein Darlehen, damit er die Apotheke crrichtcn und einricbtcn konnte. Das Darlehen wurde in der Weise ahgezahlt, daB ihm cinige Jahre kciue »Provision« ausbezahlt, sondern diese vom Darlehen abgezogen wurde, bis es bezahlt war. Vielleicht ist er um 1575 seinem Bruder nach Wien gefolgt, da er 1579 gemeinsam init ihm das Wappen erhielt. Doneski k prekmurski zgodovini. (Viteški redovi.) Ivan Zelko, Dobrovnik. Madžarska država za Arpadovičev je svoje ineje zavarovala s širokim mejno-obrambnim pasom, obstoječim iz gozdov, močvirja in puste zemlje1). V tem obmejnem pasu je bila tudi Slovenska krajina, predvsem gornji del, zlasti v XIII. stol., ko se je madžarski mejni obrambni pas pomaknil bolj proti vzhodu. V XIII. stol. so nastopili na madžarsko-štajerski meji mirnejši časi2). Posledica tega je bila, da so se na opustošenem ozemlju tako štajerskega kakor madžarskega mejnega obrambnega pasu izvršile velikopotezne kolonizacije. Že okrog 1. 1199. se je pri Veliki Nedelji nastanil nemški viteški red.3) Na prekmurski strani je 1. 1192. pridobil Buzad-Hahold, po izvoru Ilahold, Gornjo Lendavo4). Kmalu nato, 1. 1208., je prejel zemljišče Gornjo Lendavo iz kraljevih rok Nikolaj iz Železnega5). Ob rečici Kučnici, nasproti Radgoni, pa je 1. 1212. madžarski kralj Andrej II. podelil bratom Božjega groba neobljudeno zemljo (terrain noil hahitatam) Fons Frigidus, kar je danes Cankova, Mediasmaile in gozd"). Meja tega zemljišča je bila natančno določena, in sicer: »Cuniluspotoc«, ki teče v potok »Cliuespotoc«, potem do rečice »Recdenic«, ki teče v reko »Tople« in od izvira »Cuniluspotoka«, ki teče po sredi polja, se nadaljuje meja k potoku »Cepesen«, obda goro »Mediasmaile« in gre k »Topli«. Po geografski legi pokrajine je ležalo omenjeno ozemlje med Kučnico (Cliuespotoc) pri Korovcih in Cankovskini bregom (gora Medaiasmaile) na vzhodu, čez katerega gre cesta, ki vodi iz Cankove k Sv. Juriju. Od Cankovskega brega pa je meja potekala dalje k potoku Do-belu (Tople) ter je darovano ozemlje tudi vključevalo današnjo vas Cankovo. Brate Božjega groba je kralj uvedel v darovano posest po takratnem banu, grofu Nikolaju, obenem pa jih je oprostil tudi raznih dajatev. Noben grof ali sodnik ni imel od podložnikov bratov Božjega groba izterjevati prostih penezov (denarios liheros), funtov (pondera), desetine od prašičev (deci-inas porcoriun) in ne penezov, ki se plačujejo o Božiču, Veliki noči in na praznik sv. Štefana kralja, ampak vse to je kralj prepustil imenovanim ') M. Ko«, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. Č7.N 1933, str. 117. !) Ibidem, str. 150. ') Ibidem, str. 147. 4) Vaavarmegye. Magyarorszag varmegyei es varosai. Budapest 1898, str. 544. ") Gradivo V, St. 900. ') Codex diplom. Arpadianus eont. XI, str. 114. — Gradivo V, št. 200. - ČZN 1926, str. 1. bratom. Sodstvo nad brati Božjega groba je kralj izročil magistratu imenovanih bratov in nihče drugi ni imel pravice izvrševati sodstva nad njimi. Nihče ni imel pristopa na zemljišče, ki so ga bratje Božjega groba dobili, in nihče ni smel ribariti ali loviti v njihovih vodah ali gozdovih. Od bratom podložnih kmetov tudi ni smel noben izterjevalec davkov zahtevati pristojbin na trgih ali pristaniščih. Končno pravi darovnica: Kdor bi pa protipostavno nadlegoval ljudi ali brate Božjega groba, bo padel v kraljevo nemilost. Enake svoboščine in pravice, kot so jih dobili bratje Božjega groba na Cankovi, so madžarski kralji podeljevali tudi ostalim redovom, ki so se v teh časih naseljevali na ozemlju madžarsko-hrvatskega kraljestva. To izpričuje listina iz 1. 1209., ko je Andrej II. podelil enake pravice vsem templarjem v svoji državi. Odkod so se bratje Božjega groba priselili na Cankovo, o tem viri molče. Listina iz 1. 1209.8), s katero je Andrej II. ojačil posest templarskega reda na Hrvatskem in v Dalmaciji, omenja ob popisu meje teinplarske posesti tudi brate Božjega groba, katerih zemljišče je mejilo na posest templarjev. Tudi listini iz 1. 1255.®) in 1257.10) izpričujeta, da so bratje Božjega groba imeli številna posestva na Hrvatskem, dočim v Kodeksu Arpadianu (XL), ki objavlja darilne listine madžarskih kraljev iz 1. 1000—1270, ni nobene listine, po kateri bi bratje Božjega groba dobili posest na Madžarskem. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da so bratje Božjega groba prišli na Cankovo s Hrvatskega. Kos11) smatra brate Božjega groba za templarje, kar ni prav; Kovačič11') jih imenuje viteze Božjega groba. O bratih Božjega groba na Cankovi je ohranjena le listina, s katero so dobili navedeno zemljišče. Več zgodovinski viri ne poročajo. Tudi ni ohranjen kak drug zgodovinski dokument, na primer razvaline zgradbe (samostana ali cerkve), ki bi jo bratje Božjega groba v času svojega bivanja na Cankovi zgradili. Morda so se morali radi obmejnih nemirov kmalu preseliti v varnejše zaledje. Tak primer vidimo pri cisterijancih v Monoštru, ki radi nemških vpadov niso mogli obdržati v posesti Dobre13). Kovačič14) trdi, da je bila Gornja Lendava središče templarskega posestva. Kdaj so dobili templarji to posest? Z gotovostjo vemo, da templarjev v Gornji Lendavi pred 1. 1208. ni bilo. Tega leta namreč je dobil Gornjo ') Codex Arpad. XI, str. 96. ") Ibidem, str. 100. ') Ibidem, str. 406; Tkalčič, Monumeiita liistoriae Episcopatus Zagrebiensis I. zv. 103. I. »•) lbidein, str. 439. ") M. Kos, Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1933, str. 139; CZN 1933, str. 150. ") CZN 1926, str. 1; Slovenska Štajerska in Prekmurje. Ljubljana 1926, str. 119 ") Gradivo V, Jt. 901. M) CZN 1926, str. 2. Lendavo Nikolaj iz Železnega15). Darovano ozemlje je obsegalo v glavnem Goričansko s središčem v Gornji Lendavi. Na Goričanskem sta imela poleg grofa Nikolaja posestva le še neki Ivan in neki Wolfer16), katerih posesti sta bili sredi zemljišča grofa Nikolaja in ki sta bili označeni z mejo in mejniki. Leta 1214.17) je madžarski kralj Andrej II. obnovil listino, s katero je Nikolaju iz Železnega prej (1208) podaril Gornjo Lendavo. Tudi v tej listini ni nobenih pripomb o templarjih v Gornji Lendavi. Toda ne dolgo za tem so morali dobiti posest na ozemlju Gornje Lendave, kajti po poročilu prekmurskega zgodovinarja Košiča18) je red v sredi XIII. stol. grad Gornjo Lendavo že izgubil. Radi jasnosti si oglejmo zgodovino Gornje Lendave v XIII. in v začetku XIV. stoletja. Arpadoviči so po Štefanu I. uvedli v svoji državi fevdalni sistem. Mnogo tujcev, zlasti Nemcev, je v tej dobi doseglo ogrsko plemstvo. Madžari so prišleške plemiške rodbine najrajši naseljevali na meji v obrambnem pasu19). Tako se je na zapadni strani Železne županije ob štajerski meji sredi XII. stol. naselil grof Wolfer, ki je 1. 1157. ustanovil gissinško opatijo. On in njegova brata Henrik in Heidrik so ustanovitelji rodbine Gissingovcev (Heder)20). Južno od tod, in sicer tudi ob štajerski meji, se je naselila druga prišleška rodbina, o naselitvi katere poroča listina iz 1. 1192. V tem letu kupi Buzad-Hahold ali Hahold, od Parida, sina Ivana, Gornjo Lendavo in Feneti v Žalski županiji za 80 mark. Haholdova rodbina se je v Prekmurje preselila iz Turingije, iz wartburskega okraja, in se je razširila skoroda po vsej Železni županiji21), dosegla v njej velik pomen ter naslednja stoletja pod imenom dolnjelendavskih Banfijev, ki so veja Haholdov22), vse do svojega konca23) (1644) gospodovala v Žalski županiji. Gornja Lendava je bila kronski fevd. Zato ni nič čudnega, če jo je dobil iz rok kralja Andreja II. v dar za velike zasluge Nikolaj iz Železnega Četudi je Gornja Lendava z Nikolajem iz Železnega dobila novega gospodarja, vendar lahko na podlagi zgodovinskih dokazov trdimo, da je rodbina Hahold v XIII. stoletju posedovala velik del Goričanskega, zemljišče Gornjo Lendavo, ki pa po obsegu ni vedno istovetno z zemljiščem, ki ga je dobil ") Gradivo V, št. 900. 10) Ibidem. ") Gradivo V, št. 902. IB) Jožef Košič, Zgodbe vogerskoga kriilestva, Somhotel 1818, str. 38, 39. ") Vasvarmcgye, str. 544. so) Ibidem. ") Ibidem. ») Ibidem, str. 545. u) CZN 1926, str. 6. Nikolaj iz Železnega24). Hahold, sin Haholda in veliki župan Železne županije, je 1. 1236. povečal svojo posest s tem, da je kupil od Gogana, sina Ivana, zemljišče Lendavo (terram quandam Lynduam nomine)20). To zemljišče je mejilo ob Haholdovo lastno zemljo. Kovačič26) in M. Kos27) sta rodbino Hahold v tem primeru lokalizirala na teritorij Dolnje Lendave, madžarski zgodovinarji in prav tako hrvatski zgodovinar Ivan Tkalčič28) pa v Gornjo Lendavo. Tudi geografske okolščine govore za to. L. 1236. po Haholdu kupljeno zemljišče je omejeno sledeče29): Meja se začenja v gozdu pri vasi Polana [»Palana«], vodi skozi gozd po poti do nekega hrasta, odtod preko gore in vinograda do hrasta in od tega doli do goščav ob vodi »Dobonuch«, ob tej vodi do dveh hrastov v veliki dolini, kjer je mejnik, od mejnika do »kraljeve gore« [»ad montem regis«] in od te do mejnika Haholdove lastne zemlje. Od tega mejnika poteka nadaljnja meja k drugemu pod hruško med vinogradi, od hruške do vode Ledave [»ad aquam Lyndua«] . . . Izhodišče meje je vas Polana. Kovačič in Kos sta vzela Polano na Dolinskem. Nedaleč od Polane so, kakor poroča listina, gora in vinogradi. Toda pri vasi Polana na Dolinskem nekaj ur daleč ni nobene vzpetosti. Brez dvoma bo treba označeno mejo iskati na Goričanskem, in sicer pri vasi Polana, ki je severno od Murske Sobote, dalje v smeri proti Bodoncem čez vzpetosti nad Brezovci proti Bodonskemu potoku (»Dobonuch«) in ob tem potoku, ob katerem je dolina, proti severu; nato na zapad proti hribu Kraljevšček (mons regis!)30). Od Kraljevščeka dalje proti zapadu do Lendavskega ali Gračkega potoka (»ad aquam Lyndua«). Prav tako je nemogoče, da je bilo v območju Lendave zemljišče, ki ga je 1. 1232. grof Hahold kupil od Strochona in njegovih bratov31). Pri označitvi meje se navaja gora »Wald«, ki bi morala biti nekje med Muro in Ledavo pri Hotizi, kar je geografsko nemogoče. Zato je treba iskati označeno posest v bližini sedanje avstrijsko-jugoslovanske meje in ob tedanji meji med Karantansko krajino in madžarsko državo32) severno od Mure pri Radgoni. V tej zamisli nas podpira tudi dejstvo, da so nekatera imena, s katerimi je označena meja, nemška, na pr. kraj »Hochs«, gora »Wald«. Prav tako dejstvo, da je Strochon zemljišče, ki ga je Haholdu prodal, dobil od kralja Henrika, vsekakor nemškega vladarja, ker med Arpadoviči ni bilo nobenega M) Gradivo V, št. 900. Vasvarmegvc, str. 515; Gradivo V, št. 904. !8) CZN 1926. str. 2. !7) O. c., str. 139. 2B) Rad Jugoslavenske akademije, Zagreli 1877, XLI, str. 127. 2») Gradivo V, št. 904. 3°) Cf. Jugoslovanska gcncralštalma karta. 31) Gradivo V, št. 903; Kovačič, CZN 1926, str. 2. 32) in 33) Prim, zemljevid št. 5 v Kosovi Zgodovini Slovencev. Henrika in je težko vzdržljivo mnenje, da bi nemški vladar podelil kak fevd svojemu vazalu v okolici Dolnje Lendave, ki je bila do XII. stol. za madžarskim mejnim obrambnim pasom33) in kamor oblast nemških kraljev za Ar-padovičev ni segala. V drugi polovici XIII. stol. se v Gornji Lendavi pojavi rodbina gornje-lendavskih Banfijev. Ladislav IV. (1272—90) je namreč 1. 1275. podaril Gornjo Lendavo nekemu Omodeju, ki je bil po izvoru iz Guthkeledove rodbine. Ta Omode je ustanovitelj gornjelendavskih Banfijev.34). V začetku XIV. stoletja o tej rodbini v Gornji Lendavi ni več sledu35) in njen potomec, dolnjelendavski Mikloš Banfi, ban hrvatski, je 1. 1323. pridobil zase neke posesti po Buzad-Haholdovi rodbini, kot Ivance, Bakovce in Petrovce. Težišče Haholdove rodbine, sedaj imenovane Banfi, ki je njena veja, se je v tem času preneslo v Žalsko županijo — v Dolnjo Lendavo, kjer je uspevala do svojega konca. Vzrok preselitvi30) so bili v veliki meri Gissingovci, ki so v prvih letih vladanja kralja Karla (1308—42) po vsej Železni županiji pustošili in si prilastili številna tuja posestva. Tako so Buzad-Haholdovi rodbini s silo vzeli tudi Gornjo Lendavo, katero pa so Buzad-Haholdovi s kraljevo pomočjo zopet dobili nazaj. Malo pred koncem XIII. stoletja, 1. 1297.37), je Štefan, sin Haholda in veliki župan v županiji Borsod, od kralja dobil v dar Belmuro [staromadžar-sko ime za Soboto38]. L. 1333. je Gornja Lendava dobila novega gospodarja. Tega leta je dobil Gornjo Lendavo veliki župan Szechy Peter88), sin Nikolaja. Matični kraj Szechyjeve rodbine je bil Rima-Szecs v županiji Gomor. V Gornji Lendavi in večjem delu goričanskega Prekmurja je ta rodbina gospodovala do 1.1685.4°). Kovačič41) trdi, da so templarji izgubili svojo posest v Gornji Lendavi po razdružitvi reda in da je njihovo posest takoj nato dobila rodbina Szechy. Nasprotno pa prekmurski pisec in zgodovinar Košič42) poroča, da so bili v Gor. Lendavi liospitaliti in da jim je bila posest odvzeta že za kralja Bela IV. (1235—70). Vzrok temu je bil mejno-obrambni moment. Ko so Tatari 1. 1241. vdrli na Ogrsko, je moral ogrski kralj Bela IV. zbežati43). Zatekel se je k 34) Vasvarmegye, str. 547. 3!) Ibidem, str. 548. 36) Ibidem. ") Ibidem, str. 546. 38) CZN 1933, str. 148. 3") Vasvarmegye, str. 573. 40) Vasvarmegye, str. 574. 41) CZN 1926, str. 2. ") J. Količ, o. c., str. 37, 38. 43) Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmnrje, str. 101. Frideriku II., ki pa je izrabil sosedovo stisko in je od njega izsilil tri župa-nije, med njimi tudi Železno, pod katero je spadalo Goričansko. Po odhodu Tatarov je ogrski kralj Frideriku II. odvzete županije iztrgal in mejno-obrambni pas proti Avstriji ponovno utrdil. To mu je dalo povod, da je tem-plarjem, odnosno hospitalitom, odvzel grad Gornjo Lendavo in jo v obrambne svrhe proti Nemcem znatno utrdil. Po Košiču so hospitaliti izgubili Gornjo Lendavo kmalu po 1. 1248. Sicer pa o templarjih, odnosno hospitalitih, v Gornji Lendavi iz srednjeveških virov zelo malo vemo in ostane sporno, kateri viteški red je bil tukaj naseljen. Kovačič pristavlja, ko govori o templarjih v Gornji Lendavi44): »V območje grada ( = Gornja Lendava) je spadala tudi Murska Sobota ali Olsnica, zatorej se je templarska posest najbrž tudi tod raztezala.« To domnevo potrjuje katoliška vizitacija iz 1. 1756.45). Ko je 15. marca 169840) po protestantskem viharju vizitacijska komisija po naročilu gyiirskega škofa Kristjana Avgusta in pod vodstvom opata Štefana Kazo prišla v Soboto vizitirat, je glede soboške stare cerkve zabeležila sledeče: Ecclesia est extra oppidum . . . nec non ab antiquis catholicis (: et quidem uti numerus annorum in frontispicio, et super portam ecclesiae occidentalem legeretur :) in anno millesimo, septuagesimo primo aedificata. Vizitacija iz 1. 1756: De aedificatione hujus ecclesiae ex primis fundamentis hahita alias non constat, praeterquam quod Kazojana Visitatio doceat banc ab antiquis catholicis fuisse aedificatam anno 1071. et narretur fuisse olim Templarista-rum. O templarjih v Murski Soboti nam več poroča ista vizitacija, ko govori o kapeli v Selu. 12. marca 1698 se je opat Štefan Kazo mudil v Selu. Pri opisu kapele in njene notranjosti govori tudi o oltarjih ter ugotavlja: aras quondam habebat ternas, quarum etiam nunc totidem existunt mensae ex lapi-dihus constructae, ac pro ducendis aris adaptatae; una hahet aram antiquissi-mam, statuis B. M. V. siium parvulum sinu gerentis, et praetitulati Divi Ni-colai47). Eppi speetabilem. Est labor, uti vetustissimus, ita etiam longe amenissinius. — Več o istem oltarju poroča vizitacija iz 1. 1756.: Altare ter-tium unicum ex parte Evangelij a Sanctuario est non consecratum, in cujusvelut antiquissimi, et cum ipsa Ecclesia Coetanei Armario stant, ut supra duae statuae sculptae Beatissimae Virginis, et Sancti Nicolaj quoad vestes bene in aurato, ita ut haeretici putaverint esse puras aureas vestes, et ideo eas in Sancto Nicolao . . . probaverunt. In porta lnijus Altaris Chausibilis, ex cornu ") CZN 1926, str. 2. 45) Zapisniki o vseli treh vizitacijali (1627, 1698, 1756), ki jih tu navajam, se nahajajo v škofijskem arhivu v Szomhathelyu. 4a) Popravi Grudnovo opomho v ČZN 1914, str. 144. 47) Patron kapele. Evangelij ab intus et Epiphania Domini, et Templarista in rubris vestibus, ac viridi capucio depictus apparet. Superius annunciatio B. V. Mariae, ab extra Sanetus Emericus, S. Stephanus, Sancta Clara, et S. Theresia Virgo, tali-ter ex parte epistolae, purificatio B. V., Nativitas Domini, et depictus Templarista, ab extra sanetus Adalbertus, Sanetus Ladislaus Rex, S. Theresia, et Sancta Ursula Virgo visuntur. Infra altare in Caverna sculptae sunt statuae S. Barbarae, et Catharinae. Ad portam hujus cavernae ab intus est pieta S. Rosa Limana Virgo, ab extra S. Petrus. Ex parte Epistolae S. Tecla et S. Paulus. Ista vizitacija govori nato o izvoru kapele v Selu: Traditur haec Ecclesia a Templaristis in Murajszonibath tunc residentibus fuisse aedificata, ut ij dum hue pro recreatione exurissent, potuerint celebrare, et etiam locus apparet ab ecclesia versus occidentem ubi dieti Templaristae Residentiam recreationa-lem habuissent, nunc vero undem locum ab aliis fundis parochialibus altiori situatione ex vallo antiquo distinctum D. Parochus pro agro habet. Radi slik, ki so se nahajale na obeh krilnih vratcih navedenega oltarja notranje in zunanje strani, je zgodovina tega oltarja zelo pomenljiva. Na obeh krilih notranje strani je, kakor pravi vizitacija, naslikan tudi templar v pozi pisarja. Ko je bila selanska kapela v protestantskih rokah, je bila v svoji notranjosti zelo poškodovana. Oltarji so bili razrušeni. Ob vizitaciji 1. 1698. so bile ohranjene le menze treh oltarjev, ki so pa bile še sposobne, da se oltarji lahko restavrirajo. Za časa naslednje katoliške vizitacije 1. 1756. ni bilo glavnega oltarja več in vizitator sploh ni mogel ugotoviti patrona kapele, pravi namreč: In cujtis Sancti honorem sit aedificata haec Ecclesia non constat, cum sit antiquissima, et etiam Altare majus in Sanctuario, ubi in honorem ejus Sancti, cui Ecclesia dicata est, haberi solet, non datur; sed per haereticos sit ejeetum, et destruetum. Od oltarjev, v kolikor so bili ohranjeni, je 1. 1698. vzbujal pozornost eden izmed stranskih oltarjev, na katerem sta bili podobi Matere božje z detetom v naročju in sv. Nikolaja. Bil je namreč zelo star (est labor vetustissi-mus) in obenem še izredno lep (longe amoenissiinus). Podobi sta bili, tako poroča vizitacija 1756, iz dobe postanka kapele. Oltar so katoliški verniki kmalu po odvzetju kapele protestantom renovirali in obnovljeni oltar popisuje vizitacija iz 1. 1756. Kakšen pa je bil prvotni oltar, vizitacija ne poroča. Vendar iz dejstva, da je obnovljeni oltar krilni oltar, sklepamo, da je bil tak tudi prvotni oltar. Prvotni oltar je propadel za časa protestantskih pastorjev med leti 1599—1698. Že 1. 1599.48) je bil pri tej kapeli pastor, ki je plačeval 1 forint davka. V tem času so vasi: Prosenjakovci (Proszenyakfalva), 48) Payr Sandor, A Duiiantuli evangčlikus Egyhazkeriilet tortenete. I. kiitet. Sopron 1924, str. 267. Čičečka ves (Csekefalva), Selo (Laak), Fokovci (Falkocz), Berkovci (Habronak [1627], pozneje Berkehaza) in ena hiša iz Vučje gomile (Sidahegy) tvorile samostojno župnijo. L. 1627. je pri Selu pastiroval Jurij Bošani (Georgius Bossani)49). Za prve katoliške vizitacije (1698) je bila kapela še vedno v protestantskih rokah, a ni imela svojega pastorja. Službo božjo je opravljal protestantski učitelj-kantor (ludirector) Jurij Novak (solet populo praelegere, ac etiam contionari)50). Datum restavracije oltarja je odvisen od izročitve kapele katoličanom, ki se je izvršila med leti 1698—1756. Za natančnejši datum govore naslednje okolščine. L. 1670. je protestantski škof Szenczy Fekete Istvan, ko se je mudil na Tišini, ordiniral za pastorja v Selu Štefana Haleka51). Toda ta Halek ni dolgo pastiroval v Selu. Šest let pozneje ga dobimo že pri Sv. Benediktu (Kaučovci), kjer je kot protestantski dušni pastir izvršil popravilo stropa v svetišču in oskrbel naslednji napis: Domus mea, Domus orationis est. Item Ecclesias Domini, quas fundavere parentes; perdere nituntur nati pietate carentes. Item Verbuni Domini manet in aeternuin. Sub Ministerio Re-verendi Viri Dni Stephani Halek; Item renovatum est Anno Dni 1676.52). L. 1756. je bilo Selo podružnica Sv. Benedikta, kot je še danes. Gotovo, da se je Selo priključilo k Sv. Benediktu takrat, ko se je selanski pastor Štefan Halek preselil k Sv. Benediktu, ker po njegovem odhodu Selo ni imelo več svojega pastorja, niti pozneje katoliškega duhovnika in je od takrat stalno podružnica Sv. Benedikta.53). Po odhodu Haleka iz Sela je zgodovina selansk« kapele v zvezi s Sv. Benediktom. Sv. Benedikt pa so katoličani protestantom odvzeli 1. 1733.54). Nič prej tudi selanska kapela ni prešla v katoliške roke55). Iz tega sledi, da se je restavracija krilnega oltarja morala izvršiti med leti 1733—1756. Kaj pozno so torej nastale slike na obnovljenem krilnem oltarju, dobrih 400 let po razpustu templarskega reda (1311). Vendar je ljudsko izročilo o tukajšnjih templarjih moralo biti vse do protestantske dobe zelo živo in tako je lahko bilo le ob konkretnih predmetih, ki so rod za rodom spominjali na postanek kapele in njene ustanovitelje, kakor »poletna rezidenca« soboških templarjev, njene razvaline in imenovani oltar. Zelo verjetno je, da je prvotni oltar v slikah predstavljal templarje prav na isti način kakor obnovljeni in da so se tudi ostanki te slikarije ohranili do začetka XVIII. stoletja. V času protestantizma pa je ljudsko izročilo o tem- 40) Protestantski! vizitacija 1627. ,0) Vizitacija 1698. 5I) Payr Siiiidor, o. c., str. 262, 268. M) Visitatio 1756. M) Visitatio 1756; šematizem somlioteljske škofije 1793 in 1887. M) Visitatio 1756. M) Payr S., o. c., str. 268. plarjih zelo obledelo. Saj je selanska kapela bila nad 130 let v protestantskih rokah in 1. 1698. v Selu ni bilo nobenega katoličana, v okoliških vaseh, ki so s Selom tvorile župnijo, pa izkazuje statistika enega samega katoličana v Berkovcih56). Zato si težko predstavljamo, da se je obnova oltarja izvršila le na podlagi ljudskega izročila, čeprav to popolnoma ni izginilo nikdar. Po ljudski tradiciji je bil v Selu nekoč samostan57). In res so na njivah v okolici selanske kapele še danes vidni sledovi neke zgradbe. Pri ohranjenih ruševinah se vsiljuje misel, ali niso to razvaline protestantskega župnišča. Ta možnost pa je izključena. Vizitacija 1698 pravi namreč: »Doinus parochialis est iuxta sacellum, ex parte orientali«, dočim so razvaline »ab ecclesia versus occidentem« in vizitacija 1756 posebej govori o žup-nišču, ki je v tem času še stalo, četudi o razvalinah. Prostor, na katerem so razvaline, je bil in je še v lasti pristojnega župnika, kar je ponoven dokaz, da so to razvaline neke cerkvene stavbe. Razvaline h kapeli pripadajoče stavbe in ljudsko izročilo jasno izpričujeta, da so kapelo v Selu pozidali neki redovniki, ki so v Selu tudi bivali. Bili so to pač templarji. Vsaka druga razlaga, ki bi skušala pojasniti izvor kapele na drug način, n. pr., da je kapela pozidana po kaki bitki, ki bi se pri Selu vršila, ali po kaki drugi katastrofi, je manj tehtna, ker bi v tem slučaju kapela stala sama in brez stanovanjske zgradbe. Kapela, ki je še danes v dobrem stanju, predstavlja veliko umetniško vrednost in je obenem s prezbiterijem v Turnišču najstarejši spomenik romanske umetnosti v Prekmurju.58). S svojo rotundi podobno obliko je edinstven primer centralne zgradbe v vsej okolici. Čas njenega nastanka je pozna romanska doba59), ki je v slovenskih krajih v prvi polovici XIII. stoletja prešla v gotiko00). Cerkvica je poslikana z dvojno plastjo slikarij, katerih starejša je po mnenju Kovačiča01) iz početka kapele in po Steletu02) iz prve polovice XIV. stoletja. Stele pravi: Slogovno pripadajo te slikarije k risarskemu slogu, katerega izhodišče je v Franciji in ki je v 1. polovici XIV. stoletja obvladal celo Zapadno in Srednjo Evropo03). Na vsak način ni velike časovne razdalje med postankom kapele in postankom prve plasti slik, kajti 1. 1311. so bili templarji že razdruženi. O templarjih v Murski Soboti vemo le toliko, kolikor govori o njih vizitacija 1756 v zvezi s Selom. Stara soboška cerkev je nastala pred prihodom S6) Visilatio 1698. ") Kovačič, o. c., str. 119. 5fl) Slovenska krajina. Zbornik ob petnajstletnici osvobojenja, str. 22. M) Ibidem. 60) Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Ljubljana 1921, str. 19. 61) Kovačič, o. c., str. 119. 8S) Slovenska krajina, str. 29. 6a) Dom in svet 1926, str. 246. templarjev (1071). Za župnika Franca Hiilla (1827—1880) je bila na zunanji južni steni cerkve vidna letnica 125264), kar je vsekakor leto renovacije. Stele domneva, da je do danes ohranjeni prezbiterij ostanek poznoromanske cerkve65). V to dobo pade bivanje templarjev v Murski Soboti in za proučevanje te dobe bo potrebno preiskati škofijski arhiv gyorske škofije, kamor je Murska Sobota dolga stoletja pripadala pred ustanovitvijo sombotelske škofije (1777)66). Po umiritvi Madžarov je s XIII. stoletjem nastopila za Prekmurje doba večjega razmaha v kulturnem in cerkveno-organizatoričnem oziru. Viteški redovi so bili glavni in morda edini organizatorji cerkvenega življenja na ozemlju današnje murskosoboške dekanije. V Monoštru pa je isto službo vršil red cisterijancev, ki je 1. 1183. od Bele III.07) dobil veliko posest in jo delno ohranil do danes. Zusammenfassung. Die Ritterordcn in Prekmurje. Mit der zu Beginn des XIII. Jahrhunderts eingeleiteten Kolonisation von Westungarn bekamen im J. 1212 die kroatischen Bruder des heiligen Grabes C a n k o v a. Nach dem J. 1208 iibergab Konig Bela IV. Gornja Lendava den Templern oder den Hospitaliten, welche Frage nach inittelalterlichen Quellen noch offen steht. Aus den kalholischen Visilationsprotokollen vom J. 1756, aus welchen im Artikel Ausziige veriiffentlicht werden, ist aber ersichtlicb, daB die Besitzer von Gornja Lendava Templer waren, welche auch Murska Sobota und Selo besaBen und welche in Selo den Grund fiir die kunstgeschichtlich wichtige roinanische Kapelle legten. lin Zusammen-liangc mit den Templern werden auch die inittelalterlichen Besitzer von Gornja Lendava und die Kirchengeschichte von Selo erortert. Izvestja. Poročilo o izkopavanju rimske naselbine v Grobelcah pri Šmarju pri Jelšah. Dr. Fran Lorger. S proučavanjem v Grobclcah pri Šmarju pri Jelšah odkrite (ČZN XXIX, 147— 150) rimske vile sem nadaljeval od 27. novembra 1034 do 4. januarja 1935. V zasledovanju zidu, ki tvori v prvem poročilu spodnji zaključek tlorisa (pr. št. 1, p. 148) in ki izhaja neposredno iz poslopja nad prostorom V, sem našel 84.50 m jugo-zapudno od točke A, pri kateri sem začel z izkopavanji, vogel, ki je zgrajen iz 0.20 m °4) Marijin list 1910, sir. 118. °5) Slovenska krajina, str. 24. °") Cf. dr. Franc Ivanoci, Viizlatok a regmult korliol Vili. Muraszonibat-Szobota v Szomhathclyi lijsiig, Szonibuthcly, 22. apr. 1900, št. 16. «') Gradivo V, št. 901; CZN 1926, str. 1. debelih enakomerno obdelanih apnencev. V tem oglu se zid obrne pravokotno proti severovzhodu, kamor sem ga sledil približno 15 m, nakar se zid izgubi v gospodarski cesti kmeta Grobelšeka, ki se proti Grobelšekovi kmetiji poglobi v zemljo do 2 m. Vsi poizkusi, ugotoviti v cesti sami ali v njeni bližini sledove rimskega okolnega zidu, so bili brezuspešni; domnevam pa, da je vožnja po sledi starega zidu in vodna erozija rimski zid uničila ter ohranila v glinastem terenu samo večje kose kamenja, ki so se s svojo odpornostjo obdržali in tako postali temelj kmetove gospodarske ceste. Da poteka Grobelšekova cesta iznad Dvorskega potoka do Grobelšekove kmetije po starem rimskem okolnem zidu, potrjuje druga enaka cesta, ki vodi od Grobelšekove kmetije proti jugovzhodu in to tako, da se strneta obe cesti na severu od Grobelšekove kmetije v pravem kotu. V tej drugi Grobelšekovi cesti stopa rimski zid na dan kot cestni tlak ali cestna podlaga; ker pa se ta cestu uporablja samo za časa poljskih del, prva pa trajno, je rimski zid v tem primeru mnogo bolje ohranjen ko v prvem. SI. 3. Temelji poslopju III. Po kakovosti odgovarja severovzhodni zid severozapadnemu in ima 0.80 m širok temelj, na katerem stoji 0.55 m debel zid. Kakih 100 m od Grobelšekove hiše proti jugovzhodu pa se zid izgubi v močvirnih travnikih, da ga ni bilo mogoče doseči, nakar pa se vogelno obzidje pokaže zopet 139 m jugovzhodno od Grobelšekove hiše. V tem vzhodnem voglu se zid zopet obrne proti jugozapadu v vzhodno fronto; ugotovil sem v 4 poizkusnih jamah njegovo bistveno skladnost z ostalimi tremi zidovi. Radi močvirnega ozemlja je bilo težko ugotoviti južni vogel in jugozapadni zid sploh. Pomagala pa mi je pri tem ugotovitev rimskega zidu v strugi Dvorskega potoka, odkoder sem ga sledil proti vzhodu in zapadu ter pri tem ugotovil pravokotni priključek na severozapadni in nepravokotnega na jugovzhodni okolni zid. Zanimivo pri tem je, da pade južni vogel zopet točno v cesto, kolovoz, ki vodi z bližnjih polj v dvorsko cesto, radi česar je ta vogel danes razrušen. Z njegovo ugotovitvijo je bila mogoča tudi točna izmera jugozapadnega zidu v dolžini 220.75 m in jugovzhodnega zidu v dolžini 136.25 m. Povprečna širina trigonometrično izmerjenega, obzidanega zemljišča znaša torej 200 m, površina z okolnim zidom obdanega zemljišča pa 40.000 m2. Lega jugozapadnega zida v današnjem mokrem terenu pa nam priča, da je Dvorski potok svoj niveau od antike pa do danes z naplavinami zvišal, da je Dvorski potok moral teči tik ob zidu rimske vile ter da je smer Dvorskega potoka od rimske pa do današnje dobe ostala ista. Severozapadni zid se je dvigal od Dvorskega potoka do Grobelšeka za 22 m, jugovzhodni pa je bil približno 40 m od juga proti severu raven, se nato dvignil na približno 2 m visoko teraso, na kateri sem 1. 1936. proučil stavbo, odkoder se je polagoma vzpenjal do približno 3 m višje ležečega vzhodnega vogla. Severovzhodni zid se je menjajoče vzpenjal in izravnaval do severnega vogla, ki leži na mestu današnjih Grobelšekovih gospodarskih poslopij, kjer je bilo izkopavanje naravno nemogoče. V zapadnein voglu obzidja sem odkril dvoje prostorov, II, z 0.55 m močnimi temeljnimi zidovi; vogelni prostor je 18 m dolg in 24.30 m širok, prednji pa je velika, 22.50 m dolga in 7.90 m široka dvorana, porticus, ki je odprta proti jugozahodu s polovico dolžine. Odprto verando delijo trije 0.80 m dolgi in 0.55 m široki zidani stebri v štiri, nekaj nad 2 m široke vhode. V notranjosti pa sta bila tik severne stene baza in glavič stebra, izklesana iz belega peščenca, dolga 0.60 m, s podstavkom visokim 0.26 m in oglavjem 0.33 m. Proti stebrniku obrnjena stran je bila pri obeli ravno obdelana, a različno široka, pri podstavku 0.41 in, pri oglavju pa 0.30 m. Obe meri podajata širino okroglega stebra, ki je vezal bazo z glavičem in ki se je primerno ožil od spodaj navzgor. Zidovje v II leži v vlažni zemlji ter je izpostavljeno preperevanju in razpadanju v mokroti. Radi tega so preperele tudi slikarije in stukature. Kajti, da je bil prostor II opremljen podobno kakor I, dokazujejo fragmenti marmorja in okrajnikov, ki so bili že vsi do skrajnosti prepereli. To pa je dokaz, da je bil prostor dekorativno umetnostno izoblikovan in opremljen. Obširno obzidje in stavbe, odkopane v zapadnein voglu obzidja, nam kažejo, da 1934 odkrita stavba I ne more imeti značaja osrednjega poslopja. Temu nasprotuje velikost, ki pokriva komaj 110 ms, ter njena periferna lega v obzidju. Ohranila pa je stavba I svojo značilnost rfcdi svoje lege, 'ker je manj izpostavljena preperevanju ter so se radi tega slikarije, stukature itd. ohranile do danes, obratno od stavb II, kjer jih je uničilo preperevanje in vlaga. Osrednje poslopje bodo mogla odkriti šele nadaljnja proučavanja. Po primeri z 1. 1909. v Muli Pristavi, koinuj četrt ure vzhodno od Grobelc izkopano stavbo (Jahrbuch f. Altertumskuiide III, 1909, 110—114) pa vidimo, da imuino v poslopju 1 kopalnico rimske vile. Dimenzije, centralna kurjava, položaj prefurnija, lega odvodnega žleba, položaj caldarija, frigidarija in apodyterija v Mali Pristavi ter v Grobelcah govorijo pri poslopju I za rimsko kopalnico. Nadaljnja analogija med Malo Pristavo in Grobelcami pa dokazuje, da ima naša naselbina značaj rimske vile, kjer se nahajajo stanovanjske in gospodarske stavbe v notranjosti približno 800 m dolgega obzidja. V kolikor v Mali Pristavi obzidje ni jasno, je vzrok v tem, da še ni izkopano; začenja pa se z enostavnim iz poslopja navzgor potekajočim zidom. Okolno obzidje bo pa baš z ozirom na značaj naših rimskih vil potrebno upoštevati tudi pri ugotovljenih, a še ne proučenih rimskih vilah v šmarškem okraju: Podbreg na severni in na južni strani železnice, Spodnje Mestinje, Velika Pristava ter med železniško postajo Grobelno in Završjem. SI. 4. Podstavek in glavič iz poslopja II. Od rimske vile na Grobelcah proti vzhodu, v smeri proti Mali Pristavi, se nadaljujejo rimske ruševine v obliki kamenja in marmornatih drobcev na njivah kmeta Franca Jecla; ni pa na teh njivah, ki so nagnjene proti jugu proti šmarški železniški postaji, opaziti ostankov opeke. Lastnik pripoveduje, da je iz njiv izkopal že mnogo kamenja in to deloma tudi obdelanega in poleg tega marmornato ploščo z napisom. Vprašanje je sedaj, ali se je sistem rimskih vil nadaljeval po sončnih obronkih od Grobelc proti Mali Pristavi, ali pa imamo nad šmarškim kolodvorom ostanke grobeljskega grobišča. Za datiranje nastanka rimske vile na Grobelcah pri Šmarju pri Jelšah nam še manjkajo zadostna oporišča. Solidnost zidov, zlasti pa s sigurnostjo ugotovljena umetnostna oprema ter hišna kultura pa dovoljujejo sklep, da je grobelska vila nastala v času gospodarskega in stavbarskega procvita II. stoletja po Kristu. V nadaljnjih dveh stoletjih je bila rimska vila gradbeno izpopolnjena in dopolnjena, nato pa jo je uničil ogenj v dobi preseljevanja narodov. V letu 1936. sem nadaljeval z izkopavanji od 12. februarja do 7. aprila ter odkril poslopji III in IV. Stavba III odgovarja s svojim obsegom 1934 odkriti bližnji kopalnici. Za njo so značilni manjši prostori v srednjem in zahodnem delu za večjo vzhodno sobo. O njeni notranjosti govori v manjših kosih najdeni barvani omet, sličen ometu v poslopju I. Pomen stavbe je zaenkrat še nejasen. Poslopje IV pa je pravokotna stavba, dolga 31.55 m in široka 16.5 m, katere vzhodna fronta je strnjena z vzhodnim okolnim obzidjem. Leži na približno 1 m visoki terasi, ki se je razvila iz ruševin stavbe same ter ima zunanje zidove debele 0.90 m. Notranji zidovi delijo celotno notranjost v manjše dele ter niso vzidani, temveč samo prizidani na močen zunanji zid. Primera poslopja z današnjimi hlevi dovoljuje domnevo, da imamo v stavbi IV hleve rimske vile s 5.20 m širokimi prostori ter 3.20 m širokim hodnikom, ki je mogoče služil tudi kot remiza za vozove. Poleg stavb III in IV sem izkopal od poslopja III v smeri proti severovzhodu enostaven 18.50 m dolg zid ter s preseki ugotovil zid, ki veže poslopji III in IV. V prostoru med tem zidom in poslopjem IV sem naletel na ruševine stavb, katerih še nisem proučil. Pri poslopju III sem našel novec Konstantina (gloria exercitus), ročaj amfore ter večje komade terrae nigrae. Zanimiva je primera ledinskih imen na Grobelcah z ledinskimi imeni v Ločici v Savinjski dolini. Celotna naselbina pri Šmarju pri Jelšah se zove Grobelce; Groblje je cesta, ki vodi od Grobelšeka vzdolž severnega zida v Šmarje; Ločica je svet nad Dvorskim potokom ob jugovzhodnem okolnem zidu. V Savinjski dolini pa je Grobelce ime za teren nekdanjega rimskega tabora. Groldje je mostišče blizu tabora in Ločica se poleg imena vasi pojavlja tudi kot ledinsko ime. Najdba rimskih zlatnikov pri Ptuju. Anton Smodi č. I L. 1933. sta našla cestar Jakob Vrečar in njegova žena Neža na svoji njivi v Krčevini (parcela 922/1) rimski zlatnik cesarja Valentinijana I. (364—375 po Kr.). Po prizadevanju konservatorja g. notarja V. Skrabarja je Muzejsko društvo v Ptuju novec kupilo in ga uvrstilo v svojo numizmatično zbirko. Ta 4,548 g težki zlatnik kaže na averzu desno obrnjeno doprsje cesarja Valentinijana I. z diademom, cesarskim plaščem, oklepom in napisom D. N. VALENTI-NIANVS P. F. AVG = D(ominus) n(oster) Valentinianus p(ius) f(elix) Aug(ustus). Na reverzu sedita nasproti med napisom VICTORIA AVGG — Victoria Aug(ustorum) Valentinijan in njegov sin Gracijan ter držita v rokah kroglo. Kakor običajno je med njima v sredini še stoječa Viktorija. Pod prizorom je označba kovnice OSISC r= o(bryzon) Sisc(ia), to je Siscia, današnji Sisak. Sredi julija 1936 sta Vrečarja zopet našla na istem prostoru dva izborno ohranjena rimska zlatnika, in sicer cesarja Valentinijana I. in njegovega sina Gracijana. Eden zlatnik ima na averzu napis: D. N. VALENTINIANVS P. F. AVG = D(ominus) n(oster) Valentinianus p(ius) f(elix) Aug(ustus). Cesarjeva, z diademom in oklepom okrašena podoba na averzu odgovarja prejšnjemu solidu, drugačen pa je reverz. Obdaja ga napis RESTITVTOR REI PVBLICAE (obnovitelj države), med katerim vidimo stoječega vladarja, ki drži v desnici laburum s Kristusovim mono-gramoin £ (Christos = \ptax6f), v levici pa kipec boginje Viktorije. Pod njim je označena kovnica S M LVG = s(acra) m(oneta) Lug(dunensis), to je Lugdunum, današnji Lyon. Rob tega zlatnika je nekoliko obrezan. Na drugem zlatniku je na averzu upodobljen desno obrnjeni cesar Gracijan (367—383 po Kr.), ki nosi na glavi biserni diadem, čez ramena pa cesarski plašč. Obdaja ga napis D. N. GRATIANVS P. F. AVG. = D(ominus) n(oster) Gratianus p(ius) f(elix) Aug(ustus). Reverz ima napis PRINC1PIVM IVENTVTIS namesto pravilnega princeps juvcntutis, kar znači načelnika vojaško organizirane mladine. Z nimboin in lovorjem ovenčani cesar Gracijan stoji pokonci v razkošni vojaški opremi ter gleda na desno. V desnici drži poševno nagnjeno sulico, v levici pa kroglo. Spodaj je znak S M T R = s(acra) m(oneta) Tr(evirorum), to je v Treveri, današnji Trier. Vsi trije zlatniki so izvrstno ohranjeni (Stempelglanz). Domneva, da pripadajo nekemu zakladu, ki so ga najbrž v dobi gotskih vpadov zakopali v okolici Poetovija, ni neverjetna, zlasti ker datirajo najdeni zlatniki iz ene in iste dobe. Ali se je slovensko ljudstvo zavedalo, kaj je bila pravna podlaga za njegovo avtonomno sodstvo? Dr. Metod Dolenc. Če hočemo na to vprašanje prav odgovoriti, moramo najprej sledeče ugotoviti: V pradavnih časih, po naselitvi Slovencev v svoji novi domovini, je bilo brez dvoma kolikor toliko potrebno pravosodstvo. Izvrševali so ga, kakor pri vseh Jugoslovanih, najuglednejši in najizkušenejši možje iz ljudstva, ki so kot sodišče »dobrih ljudi« krojili pravico po svoji pravni zavesti, preizročeni jim od dedov in pra-dedov. Le tako si moremo razlagati, da je prišlo sredi srednjega Veka do izvestnih zvrsti avtonomnega ljudskega sodstva, ki so se mogle ohraniti prav do konca XVIII. stoletja, ko so se ustanavljala državna sodišča. Seveda si ne smemo predstavljati nikakšnili stalnih sodišč, ki bi bila na razpolago vsakomur ob vsakem času. To so bila sodišča, ki so poslovala le redko, enkrat, dvakrat, največ štirikrat v letu. Mnogo ne vemo o tem, kako se je vršilo avtonomno ljudsko pravosodstvo do dobe, ko nam že viri o njem poročajo. Brez dvoma je šla stvar vzporedno z germansko pravno institucijo vaških sodišč (imenovanih »Dorftaidinge«), ki so se izobličila in razmahnila v slovenskih vinogradniških predelih v »vinogorske zbore ali shode«, drugod pa v »veče« ali »kvatrna sodišča«. Povsem naravno je, da so patrimonialne in vinogorske gosposke na slovenski zemlji trpele avtonomna ljudska sodišča Slovencev, ker se je nekaj podobnega vršilo tudi med Nemci, zlasti v alpskih pokrajinah. Podlaga za pravosodstvo na takšnih avtonomnih sodiščih, kjer si je ljudstvo samo krojilo pravde in pravico, pa je bila še dolgo zgolj pravna zavest ljudstva. Vsekakor pa so patrimonialni in vinogorski gospodje stvar smatrali tudi za vir dohodkov, ki naj se stekajo v njihove blagajne. To je dalo povoda, da so se morda že sredi srednjega veka zapisovala nekakšna pravila, v katerih so se zrcalile najvažnejše določbe prava, a zlasti tudi pravice do sodnih »sportelnov« za gosposko. Da so pa ta pravila prišla res do veljave, je bilo treba, da so se čitala na početku sojenju namenjenega zborovanja. Tako so prevzela tista pravila vlogo »Weisartikel«-ov v germanskem pravu. Postala so pravna 11 a p o t i I a za sojenje. Dokler so se takšna pravila glasila pri raznih gosposkah različno, seveda ni bilo brez pritožb in pojavila se je med deželnimi stanovi na Štajerskem želja, da se pravila poenotijo in uzakonijo. Redigiranje pravil je trajalo nad deset let, koncem koncev pu je prišlo, da je avstrijski vladar Ferdinand I. leta 1543. potrdil »das Bergbiichlein«, po slovensko »Gorske liukv e«. Izdane so bile samo za Štajersko, njih veljavnost pa je prešla po Kranjskem ročinu (»Landhandfeste«) Fridri-ka IV. (1440—1493) avtomatično tudi na Kranjsko, Istro in Slovensko marko. Poskus, ki «0 ga I. 1595. napravili deželni stanovi na Kranjskem, da bi dobili svoje posebne Gorske bukve, se je izjalovil. Nasprotne trditve zgodovinarja Ivana Vrhovca so ostale brez dokaza. Po našem mnenju so Gorske bukve le polagoma prodirale med slovensko ljudstvo, prav gotovo pa samo v prevodih. Nemškega originala slovensko ljudstvo ne bi bilo razumelo. Prevodi pa so se sčasoma zelo krajšali, tupatam pa tudi drugače glasili kot nemški izvirnik. Vedno pak je morala vsebina ustrezati dotlejšnjim običajem po pravni zavesti, sicer bi se slovenski vinogradniki upirali. Da so se tupatam dejanskim poskusom uvesti novotarije uprli, je listinski večkrat izpričano dejstvo. Če se je torej prevod sam izražal o značaju gorskih bukev, da so zakon; če je tudi ta ali oni prevod navedel ime zakonodavca Ferdinanda I. na začetku besedila; — glavno je bilo za slovensko ljudstvo, ki so mu čitali pred sojenjem gorske bukve v slovenskem prevodu, da je vsebina ustrezala dotlejšnjim in sodobnim pravnim običajem. Andrej Recelj, župnik na Raki, prvi znani prevajalec gorskih bukev, pravi sam 1. 1582., da je besedilo »iz novega« prevedeno in navaja ime vladarja Ferdinanda I., od poznejših prevodov pa ga samo nekateri omenijo in še to mimogrede. Iz gradu Vagenšperk imamo iz časa Ivana Vajkarta barona Valvasorja dvoje prevodov, drugi, ki ima skrajšano besedilo, navaja zakonodavčevo ime pokvarjeno; naslovljen je »Gorske Freiyeste ad cesarje Ferdinando 2 :3.« Podčrtamo dejstvo, da nemškega izvirnika za slovensko ozemlje kar nič ni bilo treba. Zadostovalo je, da se je obdržala kontinuiteta predpisov, ki so veljali za sloboščine vinogradnikov. Posnemale pa so se, kakor to vemo iz ohranjenih zapisnikov, tudi na drugih avtonomnih ljudskih sodiščih, zlasti na kvatrnih in celo nepristranskih sodiščih, ki so bila importirana iz nemškega pravnega področja. Ce" l)i bila obstajala zavest, da so slovenske gorske bukve prevod v nemškem jeziku izdanih gorskih bukev, bi se vinogorske gosposke prav gotovo povrnile na prvotni tekst, vsaj toliko, kolikor jim je prihajal v prid. To pa se ni zgodilo, niti ne tam, kjer je bilo čisto jasno, da gre za sodne »sportelne«. Izvirnik gorskih bukev iz 1. 1543. piše n. pr., da se mora za vsako tožbo plačati pristojbina; slovenski prevodi izza srede XVII. stoletja tega mesta nič več ne prinašajo; resnično: okrog petindvajsettisoč zapisnikov o pravdah, ki smo jih prečitali, nikjer niti z besedico ne omenja plačila pristojbine za tožbo. To pač ni več naključje, ampak norma, zavestno odstopanje od izvirnika, ki ga niti gosposka, niti ljudstvo ne pozna več kot zakonito podlago za izvrševanje avtonomnega sodstva: Tožnina je pala, dasi ni dvoma, da bi jo gosposke rade pobirale ... po izvirniku, če bi ga poznale. Na njegovo mesto je prišlo samo po sebi prepričanje, da so bile že v pradavnem času priznane pravice, da sodi ljudstvo v okviru gorskih bukev, da pa je pravi vir sojenja pravna zavest, ki jo čuvajo in, če treba, obrazujejo ljudski sodniki sami. Vprav s tem se popolnoma strinja dejstvo, da sodstvo ljudskih sodnikov ni šlo po enem samem kopitu, ampak da se je v istih vprašanjih izživljalo na različnih sodnih zborih ali shodih, zlasti še v raznih dobah, različno. To nam pokaže podrobna analiza rešitev pravd, o čemer smo že večkrat pisali, pa tu ne maramo več navajati podrobnosti. Na drugi strani pa glede poznavanja virov zu avtonomno pravo navedemo lahko tehtne okolnosti, ki kažejo in dokazujejo, da je prišel nemški izvirnik gorskih bukev pred vsein tudi na strani gosposke v pozabo. Najprej se sinemo sklicevati na »Slavo Kranjske« Ivana Vajkarta barona Valvasorja. On je bil sam gorski gospod, ki je dopuščal, da so njegovi vinogradniki izvrševali sodstvo na vinogorskih zborih. To dokazuje dvoje slovenskih prevodov gorskih bukev, ki sta se na njegovem gradu našla. On govori v svojem delu tudi o neki vrsti ljudskega sodstva v Istri, ki se inu zdi neumestno; nikjer pa ni z besedico omenil vinogorskih zborov. Če bi vedel za pravno podlago teh zborovanj, bi jo bil gotovo omenil in prinesel vsaj glavne določbe o organizaciji vinogorskih zborov. Saj bi se s tem v nemškem svetu kot vesten zgodovinar le proslavil. Da tega ni storil, je pač krivo, da za nemški izvirni zakon »Bergbiichlein« iz 1. 1543. nikoli ni zvedel. Tiskani izvodi na Kranjskem pač niso bili potrebni, ne 1. 1543., ne h koncu XVII. stoletja, ko je živel in pisal gorski gospod Valvasor. H koncu XVIII. stoletja je znani veliki šolnik Blaž Kumerdej zasnoval rokopis »Versuch einer historisch-kritischen Krainischslavischen Gramatik«. Rokopis se nahaja v Študijski knjižnici v Ljubljani in je datiran 1791.') V predgovoru je zapisal Kumerdej dobesedno to-le: »Noch im Jahre 1615 machten die bohmischen Land-stiinde eine Verordnung: Niemanden zum Landeseinwohner oder zum Staatsbiirger aufzunehmen, der nicht bohmisch konnte; Pfarr- und Schuldienste dtirften nur der Landessprache kiindigen verliehen werden; so dauerte es nicht nur in Bohmen, sondern auch in anderen Landern, welche dem Hause Oesterreich gehbren, bi« auf Ferdinand II.; bis daliin war diese Sprache die Hof-, Staats- und Kanzleisprache; in Krain traf ich eine Weinbergsordnung von K. Ferdinand I. in der Landessprache an, welche mir von dem Aufhebungskommissario des Stifts Sittich zur t)bersetzung ins Deutsche mitgeteilt worden; wohin sie aber nachher gekommen ist, ist mir nicht bekannt. Seit dem K. Ferdinand II. xnischten sich in das Monopolium der Wissen-schaften gewisse Leute ein, denen dieser gleichgiiltiger Kaiser so viele Kollegien gebauet hat.« Pripomnimo, da je bil »Aufhebungskommissar« državni upravitelj Stične, 'ki je pripala državnemu religijskemu skladu. Listinski je dokazano, da so vinogradniki pod gorsko palico Stične imeli svoje vinogorske zbore ne samo za časa Kumerdejevega predgovora, ampak tudi še v dobi francoske revolucije, o čemer bo še govora. Omenjeni upravitelj je torej naprosil Kumerdeja, da mu prevede slovensko besedilo gorskih bukev na nemško, dasi je vedel, da gre za »Weinbergsordnung« in da se obavljajo v Klevevžu in drugod pod stičensko gorsko palico vino-gorski zbori, kjer se tudi sodi. Kumerdej pa tudi ni vedel, da je dobil v roke prevod nemškega zakona, ki bi ga zanimal tudi kot slovenskega rojaka. Dalje: Franc Anton pl. Breckerfeldt je izročil 1. 1781. Kmetijski družbi v Ljubljani svoje predloge, kako naj bi se preosnovalo vinogorsko pravo; ni pa vedel, da gre za zakon, ki ga Kmetijska družba ne bi mogla premeniti. Heinrich Georg Hoff je v svojem 1. 1808. izdanem delu »Gemalde des Herzog-tums Krain« priobčil nemški tekst gorskih bukev in pripomnil, da se po gradovih trči večkrat na takšne bukve. Ne omenja pa, da bi bil zasledil kjerkoli na Kranjskem še vinogorske zbore, dasi imamo dokaze v zapisnikih o vinogorskih zborih, da so se vršili pod gorskimi palicami Stične, Soteske in Žužemperka tudi še v 1. 1808. in pozneje. Iz nemškega teksta Hoffove »Weinbergsordnung« pa izhaja čisto jasno, da ga je sam prevedel iz slovenskega »prevoda«, česar bi gotovo ne bil storil, če bi bil zvedel, da je bil original nemški, ampak bi bil poiskal tega. Če se primerja njegov nemški prevod, se vidi ne samo po vsem besedilu, ampak po napakah, ki jih je napravil, da je on prevedel slovenski prevod, imenovan »Gorski artikelni« (iz časa pred 1781. 1.), ki mu je bil na razpolago v deželnem muzeju, na nemški jezik. Vedel pa ni za izvirnik in je napravil prevod po svoje ter uporabljal n. pr. za izraz »mejaš« — »Bergnachbar«, za »sogornik« pa »Weingartner«, dočim bi ustrezalo originalu »Berggenosse« in »Benghold«. ') Za vest o tem rokopisu in za njega uporabo se toplo zahvaljujem tudi na tem meftu kolegi g. red. univ. prof. dr. Francetu Kidriču (Ljubljana). — Pis. Da je izvor vinogorskega prava kot podlaga za sojenje na samih ljudskih zborih, torej pri sodnikih iz ljudstva, prišel popolnoma v pozabo, spričuje v največji meri dejstvo, da so vinogradniki na treh goricah gorske gosposke graščine Klevevž, ki je spadala pod Stično, 1. 1801. sami iz svoje moči izpreme-nili besedilo gorskih bukev in se najslovesneje zavezali, da se bodo poslej držali strogo tega teksta. To se je zgodilo vpričo zastopnika gosposke Stične in zapisalo v oficialno knjigo protokolov o vinogorskih zborih. Kako bi se moglo to zgoditi, če bi se bila gosposka zavedala, da gre za izpremembo od vladarja izdanih zakonitih predpisov? Še manj pa bi smeli misliti, da so za tak značaj gorskih bukev vedeli vinogradniki. Pri tem pa ne smemo domnevati, da bi se bila izprememba izvršila kar brez vpoštevanja državne zakonodaje. Cesar Jožef II. je zabranil v svojih odredbah, zlasti v podložniškem patentu z dne 1. septembra 1781., izrekanje denarnih kazni. Resnično, v vseh treh na novo sklenjenih izdajah gorskih bukev ni nobenih denarnih kazni več, vse prej zagrožene so bile sedaj nadomeščene s kaznimi v vinu ali moštvu. V naslovu stavljeno vprašanje je treba torej brez dvoma zanikati. Če pa se vpraša, za kaj so vinogradniki slovenskega ozemlja smatrali svoje prevode gorskih bukev, je odgovor na to edino ta-le: Za svoje svoboščine, po katerih smejo izvrševati pravosodstvo na svojih ljudskih sodiščih (— od XVIII. stoletja dalje pač samo na vinogorskih zborih ali shodih —) po svojih pravnih običajih, kakor so ustrezali ljudski pravni zavesti. Mi bi celo mislili, da to ni veljalo samo za dobo, recimo: od XVII. stoletja dalje, ampak da je slovensko ljudstvo smatralo od tistih dob, ko se je razlegal po slovenskem ozemlju klic po »stari pravdi«, gorske bukve za zapis (kodi-fikacijo) že od prej, pred gorskimi bukvami veljavnega ljudskega prava. Da so to samo prevodi, tega ni nihče vedel, še manj upošteval. Zato tudi ni nikjer moči zaslediti uspehov stremljenja po ustanovitvi posebnih, za slovensko ozemlje veljavnih gorskih bukev, ampak poslovalo se je, ne glede na štajerski izvor gorskih bukev, po slovenskih prevodih, ker so bili sproti prikrojeni po slovenskih potrebah. Slovstvo. Kos Milko, Convcrsio Hugoarioruni et Carantanorum. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani. 11. Historični odsek. 3. Ljubljana 1936. 8". 156 str. Frankovska država je koncem VIII. stoletja s Karlom Velikim začela likvidirati samostojne plemenske germanske oblasti na njenem vzhodu ter je v začetku IX. stoletja z osvojitvijo obrske velesile priključila svojemu univerzalističnemu cesarstvu ves vzhod tja do Lahe, Donave in Jadrana. V/.bodna frankovska državna meja je sedaj od Severnega morju do Judruna posegala v zahodna bivališča Slovanov in lako je vprašanje vzhodne frankovske državne meje postalo tudi vprašanje bodočnosti skrajnega zahodnega slovanatva v Srednji Evropi. Obenem s tem je v Srednjem I'odonavju in na Jadranu prodrlu vzhodna frankovsku državna meja v interesne sfere balkanskih velesil Bolgarske in liizunta. V križanju fran-kovskih, bolgarskih in bizantinskih interesov menjavajo obmejne slovanske oblasti svoja stališča do odločilnih. treh velesil po trenutnih političnih položajih ter se razvijajo poil vplivi vzhoda in zahoda. Z aneksijo obrske velesile po Frankih razširita Oglej in Salzburg svoja cerkvena področja in svoje kulturne vplive na vzhod; prvi do Drave na sever, drugi do Donave in Drave na vzhod. V bizantinskem interesu nastali poizkus Ljudevita Posavskega, odtegniti se frankovski nadoblasti, utrdi s svojim neuspehom frankovsko in nemško moč v Karan-taniji, kjer za vedno poneha politično vodstvo slovenskih knezov, katere nadomestijo nemški. V nadaljnjem IX. stoletju pa so odpor slovanskih oblasti za Labo in Donavo, vojaška moč Bolgarov, notranjepolitično pa dinastična trenja v frankovski državi tako oslabili frankovsko zunanjepolitično akcijo, da je postala nesposobna za izvršitev nadaljnjega frankovskega zunanjepolitičnega programa na vzhodu, ki je šel za likvidacijo slovanske sile za Labo in Donavo. Oslabitev frankovske države v notranjih, predvsem dinastičnih bojih je prekinila frankovsko ekspanzijo na vzhod in omogočila Veliki Moravski pod Rastislavom, da se je dvignila ter vplivala na razvoj notranjepolitičnih prilik v podonavskem delu frankovske države. Vpliv bizantinskega vzhoda pa je povzročil v Rastislavovi Veliki Moravski poleg teženj po mednarodnopolitični osamosvojitvi tudi akcijo za kulturno emancipacijo Velike Moravske od Nemcev, ki je našla svoj izraz v pokristjanjevanju pod domačim vodstvom z bizantinskima misijonarjema Konstantinom in Metodom. Velikomoravske težnje po politični in kulturni emancipaciji od frankovskega nemštva pa so rodile tudi v mejah frankovske države pohornika za kulturno in cerkveno osamosvojitev izpod frankovske, to je salzhurške cerkvene oblasti, v spodnjepauonskein knezu Koclju. V borbi za vzdržanje salzburškega cerkvenega gospodstva na spodnjepanonskih tleh proti na apostolski tradiciji Sirmija obnovljeni Metodovi panonski nadškofiji je nastal 871 v Salzburgu spis Conversio Bagoarioruin et Carantanorum; in to pod vplivom vnetega borca za salzhurške pravice v Panoniji, nadškofa Adalvina, da s spisom potrdi historične salzhurške nadškofijske pravice proti sodobnemu »uzurpatorju« Metodu. Conversio Bagoarioruin et Carautanorum je za slovensko zgodovino VIII. in IX. stoletja najvažnejši vir. Naša zgodovina je bila dosedaj v njegovi uporabi navezana na W. Watten-hachovo izdajo v Monumenta Germaniae, Scriptores iz 1854, medtem ko poljudna objava J. Majcigerja v prevodu J. E. Bilyjeve zgodovine sv. Cirila in Metoda iz 1863 za zgodovinsko znanstveno rabo ni prišla v poštev. Številna in bogata literatura, ki je po Wattenbachovi izdaji Konverzije obravnavala iz nje izvirajoča vprašanja, pa je vedno bolj otežkočala pregled