Bor u t  Trekman
MARIJA CORŠE: KROG. Pesniški prvenec Marije Goršetove* je snovno omejen na krog njenega ljubezenskega čustvovanja. Glavni problem ji je iskanje ljubezni, pot. po kateri hodi. pa ni kaj različna od tistih, ki jih že poznamo. Na njej se namreč zvrste osamljenost, hrepenenje, nepoštenost, čakanje, upanje, prevara, spoznanje, bolečina. Ta ugotovitev Goršetovi ne odreka njenega lastnega sveta in njene specifične interpretacije večnega problema, le shematično razvrščanje pesmi v konvencionalni okvir ji odvzema tiste prednosti, ki jih sicer ima njena poe/.ija v odnosu do sočasne in pretekle naše ženske lirike.
Najbolj značilno za poezijo Marije Goršetove je očitno izpovedovanje v podobah, to se pa pri njej pravi, da največkrat sledi podobi sami in jo na zunaj kar najbolj uredi, ostalo, se pravi poglavitno, pa navadno pristavi samo kot sklep pesmi. Tako postavlja konkretnost njenega čustvenega sveta v območje splošnega in zato tudi tujega, čeprav bi se ob tako ozki tematiki morala nasloniti na sleherno nadrobnost lastne resničnosti. Večina podob se giblje v mejah znanega, nekatere pa so prijetna svežina, tako ob razglašeni ptici najdemo ovčko, dobro je izkoriščena svetloba travnika, uspelo je posegla v mitološko gradivo, kar velja za prvi del Penelope. Morda pa se ob njej najbolj očitno razodene vrednost podobe v obravnavani poeziji. Pesniška moč podobe ni odvisna samo od njene primarne razsežnosti, ampak tudi od njene ključne povezanosti s celoto pesemske gmote, od njenih asociativnih možnosti in ne nazadnje od njene morebitne simbolne funkcije. Ker Goršetova oblikuje zvečine na primarni dimenziji podobe, se ji poezija le redko prebije skozi pisan obod v notranje plasti.
Problem podobe pa je v predstavljeni poeziji še mnogo širši, zadeva namreč ves kompleks pesničine dejavnosti. Pesniška izpoved Marije Goršetove je v bistvu bolj pripoved, posebno še ker gre za zaporedno organizirano popisovanje. Opisni podobi je v teh pesmih dan nadrejen položaj, kar opazimo tudi pri obliki pesmi. Oblika kot pesniška prvina je postavljena v drugi plan in ni okvir pri pisanju, kvečjemu usmerjanje. Goršetova teži v kratko obliko,
* Marija Gorše. Krog. Državna  založba Slovenije  1966.
214
pod vplivom sodobne poezije v cikličnost. Krhkost zunanje forme je, v najbolj preprostem smislu, primerna za izražanje njene čustvene snovi. Težje pa je v njeni poeziji določiti tisto, kar naj bi ustvarjalo trdnost in težnostno središče. Avtorica rada poudarja besedo preprosto. In res lahko v Krogu najdemo preprosto predmetnost. drobne pojave in pojme iz uokvirjenega prostora. Vprašanje je le, kako da z njimi ne doseže take prepričljivosti, take odmevnosti, kot bi jo morala. Najbrž gre za bistveni razloček med preprostim in prvinskim. In če kaj pogrešamo v njeni poeziji, je v prvi vrsti prav elemen-tarnost, ki pa enako kot izrazno zadene tudi njeno doživljajsko stran.
France  Pibernik
215