X. Y.; Vele rože.
481S
Vele rože.
I.
A1i zrl kedaj si
zvezdo v tihi noči , —
ko se n;i nel>esu . . .
o(i sestrice loci r
Kako vstrcpotava
zvezda vrh višine . . .
ko sestrca drujja —
ji v vsemirju z^ine !
In če dvoje mladih
src usoda loci. . .
Kaj, — da eno skoro
od   liolcsti — poči :
II.
Tam na mki<lcm vrtu
roži dve cvetita . . .
sladko jim vonjava
v časah je razlita . . .
A če roža ena —
pade v gredo vela . ..
druga ji na grobu —
lepše bo cvetela I
In če srce moje
v grob prerani pade . . .
Tebi na njem vsklile
bodo nove — nade ...
III.
Tam na sinji gon i
cerkvica je bela, ]
vanjo vsak dan ide]
deva osamela ...   š
Nič ne toži ondi
nič ne obljuliujc, —
le podobo Iniiaža
si, ogleduje !
Ta proilal za zlato —
Krista je nezvesto . . .
Ah — in marsikdo
tako proda — nevesto !
IV.
Ti, ki ljubav svojo
meni si odrekel.
Ti si mi ustvaril
za življenje — pekel !
Zdaj ))a le Se vstvari
si nebesa — zlata —
saj nevesta Ti je
]e\r,\ in bogata !
Jaz pa verno čakam
•ineva odrešenja . . .
ko ljubezni ogenj
v srcu mi — pojenja
X—Y.
Vele rože.
v.
JJladuo srce, hladno
v mladih prsih nosim,
a gorkote zanje —
ne želim — ne prosim !
Naj me bol ogreva
in uteho da mi —
On, ki modro vlada
srca nad zvezdami.
Saj i Ljubav večna
križana  je   bila, —
kaj človeška srca
ne bi bol kalila ! .. .
VI.
Če na grob brezcveten
grobokop pozabi —
pa mu zlato»soluce
¦ mladi cvet izvabi.
In ko pomlad zlata
iz neba se vrne,
grobič osameli
v pestri cvet zagrne. —
A — moj grobič prazen —
srce osamelo —
kdaj f)a tebi bode       '
cvetje se razcvelo ? —
VII.
Pada drobna slana
pada na cvetice, —
a cvetice tožno
klanjajo glavice.
In ])Otlej pn z neba
solnce spet prisveti,
ko že strti so
na vrtni gredi — cveti ...
In tako usoda
z nami doigra se —
ko na tihem grobu
Trava nam porase ! .. .
X. -Y : Vele rože.
(1011
Vele rože.
VIII.
Oj metuljčki beli —
stvarice življenja !
Kdo brezskibne sreče
z vami rad ne menja ?
Od cvetic planinskih
poletite v vrte —
časice medene
so povsod odprte 1 —
A za vami ! — Ka.] če
cvet se osipava ?
Kaj, če svetla solza
mu v očesu plava ? —
IX. 1
»Lej to zvezdo milo !
Dokler z neba sije —
zvesto, vedno zvesto
to srce ti bije !<
^ A če zvezda ta - le
vgasne na obzorju —
moje srce vtone
ti v ljubavnem morju!« —
Še mi sveti zvezda
milo z neba seva —
a pogled mi  nanjo .. .
v duši bol zbudeva ! —
X.
Romaj v sreči blagi
trudno pot življenja . ..
brezi povračila
mojega trpljenja.
In če na razpotju
se kedaj ustaviš —
in v spominih davnih
solzo si izvabiš :
Misli tedaj nanjo —
ki srca — sirota —
romala je sama
tožna zemska pota !
XI. .
Ko goreča sveča
zadnjič se utrne,
padejo nizdoli
v sobo teme črne.
In bolniku velo
čelo mraz spreléta,
po skoz mrak in temo —
smrtni duh poleta !
Ah, in če ljubezen
v srcu se utrne, —
ali ni se bati —
smrtne teme — črne !
X. Y.