POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI LITERARNO-KULTURNA REVIJA »ZIMA .1930 AVTORJI: IV. ALBREHT / JAN BAUKART B. BORKO V. BUČAR IVAN CANKAR JOS. CVEL3AR / DANILO / DRAGUTIN DOMJANIČ / JANKO GLASER / CV. GOLAR PAVEL GOLIA FR. HORVAT-KlS R. JAKOPIČ MIRAN JARC / VIDA JERAJEVA / E.JUSTIN JANKO KAČ / R. KATALINIČ-JERETOV DR. RUD. KOLARIČ / GRIŠA KORITNIK DR. V. KORUN MIRKO KRAGELJ / MIRKO KUNČIČ / JANKO LAVRIN KSAVER MEŠKO JOSIP MURN-ALEKSANDROV / JOS. PAVČIČ POLDE PEHANI AL. PETERLIN - BATOG NIKO PIRNAT JAN PLESTENJAK N. PREOBRAŽENSKI MILAN PUGELJ SAVA RADIČ-MIRT ANDREJ RAPE / RAD.REHAR / FR. ROŠ / JANKO SAMEC / J. SELAN / R. SLAPERNIK / H. SMREKAR G. STERNIŠA / FR. STIPLOVŠEK JOS. SUCHY / S. ŠANTEL L. M. ŠKERJANC M. ŠNUDERL K. ŠPUR-MUROPOLJSKA M. ŠUBIC J. VANDOT F. VEBER F. ZBAŠNIK DR. F. ZBAŠNIK .e j: £ 92 € £ 92 92 92 92 •e -2 £ ?2 92 92 '92 i % 92 92 £ 9Q 82 92 92 a: 92 92 92 s Blagovna znamka »Svetla glava" se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se priglašajo vsako leto, pač ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal ta znak nepozaben. Znamka „Oetker" jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so Dr. Oetker-jev pecilni prašek Dr. Oetker-jev vanilinov prašek Dr. Oetker-jev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni. Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim" gospodinjam postaviti v kratkem času tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnogo nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo. Otroci se veselijo, če speče mati Oetker-jev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom. Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevi fabrikati, ker se po nujajo cesto manj vredni posnetki T- Dr. Oetker-i ev vanilinov sladkor je najboljša začimba za mlečne in močnate jedi, pudinge in spenjeno smetano, kakao in čaj, šartlje, torte in pecivo, jajčni konjak. Zavojček odgovarja dvema do trem strokom dobre vanilije. Ako se pomeša Vi zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 čajni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača. * Dr, Oetker-jevi recepti za kuhinjo in hišo prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljših, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd. Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno. Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu, ako ne, pišite naravnost na tovarno Dr. Oetker, Maribor [lijo^L^MMJU Priloga ,,Odmevom" Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani O D M E V I KNJIGA II. ZIMA LETO 1930. KSAVER MEŠKO, Sel a, p. Slovenj gradeč: OB ZVONJENJU NA STAREGA LETA ZVEČER. Tiho . . . tiše, tiše je zvonjenje, tiše, tiše moje je življenje. Kam odšli ste, lepi moji časi? Kdaj prešli mladostni solnčni krasi? Raztopili se ko zvonov spevi — v dalji zadnji se gube odmevi . . . Odmevi 11. 1 R. Slapernik: NA SILVESTROVO IVAN ALBREHT, Vel. Malenca: klic iz dal je. Prišel je k meni čisto iznenada. Niti v sanjah ga ne bi bil pričakoval. In pri* šel je tak, da sem se ga skoro ustrašil. Bled in upal je stopil v sobo in spre* govoril nekam zmedeno: »Me nisi pričakoval, kajne? Se me sploh nisi nadejal?« Menda je opazil, da ga gledam malo tuje in nekoliko splašeno, kakor pač gle* damo človeka, ki ga poznamo, se ga od nekod spominjamo, pa le ne vemo prav, kam bi ga uvrstili. »Seve, saj je res,« je dejal s toplino trudnega popotnika, »že dolgo se nisva videla.« Tedaj se mi je hipoma odprlo. »Mirko,« sem vzkliknil, »Potokar? Jeli?« On se je samo nasmehnil, ko sva si segla v roke. »Joj, kako beži čas,« sem hitel, da bi se nekako opravičil, »kakor včeraj, ali ne — pa je vendar že tako daleč!? In ves čas nisem čul niti besede o tebi. Daj no, povej malo, kod hodiš in kaj po* čneš?« Ko sva sedela v sobi in se je vil bledovijoličast cigaretni dim okrog na* ju, se je Potokar medlo nasmehnil: »Ali razumeš, da sem čisto ubit, čisto nekako uničen ali sploh — no, saj niti povedati ne znam. Vse se je zmedlo v meni, kakor razčetverjen sem in spet ne. — Zgneten, razumeš, do bolečine zgneten v eno edino brezoblično maso. In samo nekaj še občutim, kako bi de* j al, slutim nad seboj, okrog sebe in v sebi samem: Usoda! Se boš smejal, jeli?« Ko se ozrem proti njemu, me sreča bolestno*žarki ogenj njegovih oči. »Zdi se mi, da si precej razburjen, prijatelj?« Nerodno je v takih trenutkih, ko noče pametna misel v glavo in ne pri* merna beseda na jezik. Čutim, kako želi človek pred menoj, da bi mu pomagal odpreti tista tajna vrata srca, ki so se mu pod nekakšnim neznanim pritiskom morda čisto nenadoma zaprla, pa se ne ganem, se ne morem ganiti in mu samo topo pripovedujem, da je morda nervo* zen. — Kako smo vendar smešni in majhni ljudje! . . . Mirko Potokar molči. »Čašico konjaka mogoče,« pravim, »to te okrepi! Si gotovo že dolgo na potu?« »Mesec dni.« dahne in nekam topo pobobna s prsti po mizi. »Mesec dni. Veš, včasih ni to nič, ali ne? Kaj je ta* kole mesec dni?! Ali včasih, joj, včasih je mesec dni življenje in smrt in pre* rojenje, čas, ko občutiš slast neba in zlo pekla in moraš ostati — ali šele po* stati človek!« Potokar govori z glasom, ki me plaši. Njegove kretnje so čudne. Zdaj otroško plahe, zdaj spet nenadoma ne* kam široke, odprte in proseče, da se za* čenjam bati in me obhajajo čudne misli. Nehote brskam po spominu, kje imam najbolj blizu znanca*zdravnika, ki bi ob* zirno . . . V tem nadaljuje prijatelj: »Ali verjameš, da niti ne vem več, kdaj sva se razstala in kdaj in kje sva se zadnjič videla. Tudi ne razumem, kako sem zašel zdaj vprav k tebi. Nič ne vem.« —• »Saj ni važno vse to, prijatelj,« pra* vim kolikor mogoče prepričevalno, »glavno je, da se po tolikem času spet vidiva. — Saj veš, takrat, pri drugi je bilo.« Zdajci se Mirku naenkrat razžari obraz: »Da, da, pri drugi, pri Bovcu, jeli!? O, vidiš, zdaj že vem, čisto dobro vem! Ti si imel srečo, vražjo srečo si imel in si se nekako pretolkel v zaledje.« — »Šestnajstega leta. še pred sveč* nico,« mu potrdim. »No, vidiš! Jaz pa kakor da sem za* klet. Nisem mogel in nisem. Kaj sem vse poskusil v tistih strašnih dneh! V naj* hujšem ognju sem se nekoč pognal na piano in nihal tam okoli kakor obse* den. Misliš, da se mi je kaj zgodilo? Nič, čisto nič! še povohal me ni svinec! Vpili in rjuli so nad menoj, naj se krijem, a meni se je zdelo, da moram in moram in da pride ta hip rešitev. Tista strašna napetost, ko iz dneva v dan čakaš ne* česa silnega, nečesa veličastnega, ki se pojavi na mah in razvozlja položaj, me je bila popolnoma upijanila. Slednjo res veliko spremembo bi bil pozdravil z vsem ognjem svoje duše in najvišji cilj hrepenenja mi je bila smrt. Kako bi bil mogel drugače?! Samo pomisli! Eno leto, dve leti, od ure do ure pričakuješ, pa se ne zgodi nič. In ne samo to! Če bi vsaj imel kaj pričakovati! Toda kakor misliš in sklepaš v daljo, ne vidiš no* bene perspektive. Jutri bo isto, kar je bilo včeraj in danes. In pojutranjem bo isto in vekomaj. Preganjaš ljudi, ki ti niso nikoli skrivili lasu, jih ubijaš, mo* riš in mučiš? Zakaj? — Joj, ta strašni: zakaj?! Da bi ga vsaj mogel sovražiti, onega tam nasproti! Pa je težko, vražje težko s sovraštvom. Zgodi se ti včasih neverjetno in čudno. Zalezeš v položaj, ko si prepričan, da ti je odbila zadnja ura. Saj me razumeš in si gotovo tudi sam doživel kaj sličnega. Čisto natanko veš: Zdaj je konec! in šteješ sekunde, z beraško hvaležnostjo uživaš stotinke se* kunde in čakaš. Vse življenje stoji pred teboj, vsa prošlost se reže vate, vse v en sam trenutek zgneteno, s peklensko plastiko postavljeno v ta hip, da še lahko z blazno brzino pomisliš: »To — in to —-in to —■« Kaj in kako in čemu bi spre* menil, kaj bi opustil in prenaredil, tega sicer ne veš, čutiš pa, da ni vse tako, kakor bi si želel ta hip. — Pa ti na* enkrat spet zagori: »Zdaj je konec!«, a oni tam, ki naj bi bil tega konca zače* « tek, se nasmehne in izgine. —• Ako stre* lja, strelja mimo tebe, nekam v slepo, v neznano, kakor da kliče s strelom višja, nadzemska bitja na pomoč. Potlej pa, pomisli, se položaj zaokrene. On je na tvojem, ti na njego^m mestu. Kaj bi tedaj s sovraštvom in kje ga sploh vzeti, to vražje, prokleto sovraštvo?!« Mirko je ves živa beseda, ko nada* ljuje: »Tako se mi je zgodilo nebrojkrat. Med moštvom se je polagoma jela ši* 3 i riti vera, da sem neranljiv. Ko sem prvič slišal namigavati o tem, sem se smejal. Polagoma pa — saj razumeš, vraga — polagoma sem začel tudi sam razmišljati o tem. Ne sicer, kakor da bi verjel v svojo neranljivost, toda neka čudna mi« sel je bila vedno z menoj. Spočetka bolj plaho, še v dvomih, potem pa bolj in bolj ognjevito — sem jel verovati v usodo in sem nazadnje sploh otopel. Bil sem samo še živ stroj. Niti izpostavljal se nisem več nevarnostim. Se mi ni zdelo vredno. Sploh nič, ti pravim! Kakor je bilo povelje, tako sem storil. Poznal ni« sem ne bojazni ne poguma, ampak samo nezlomljivo moč usode. In pomisli! Moji so me od dne do dne bolj občudo« vali. Razne odlike so kar deževale na« me. Najrazličnejše hrabrostne svetinje, križi in redovi so mi bingljali na prsih, jaz pa kakor mumija, ki ji je nekdo sebi v zabavo vdahnil življenje, pa niti ne življenja, ampak le njega drhteči od« jek... Da si videl, kako so me gledali vojaki. Z raznimi amuleti in svetinjami so se me dotikali, silili k moji četi, me prosili koncev perila in so sploh sma« trali vse, kar je bilo kakorkoli v stiku z menoj, za sveto in čudodelno relikvijo. Rastel sem med svojimi v titansko ve« ličino, medtem ko sem bil sam v sebi majhen in neznaten, manjši od miške, ki sem jo gojil v svojem predelu jarka.« »Tedaj je prišlo povelje, saj se spo« minjaš? Naprej! In smo šli. Kakor val smo se razlili po Furlaniji. Dalje, dalje, dalje, samo dalje! Vojaštvo je norelo. Sestradani in izmozgani ljudje so žrli liki živina. Uničevali so, kar so dosegli. Vse strasti so praznovale svoj veliki dan. In sredi smrti so besnele divje or« gije. — Niti sam nisem bil drugačen. Sproščena zver, ki žre, razdira in uni« čuje.« »Iz tistega vrtinca me je potlej vrglo v Videm. Nekaj sem bil obolel, pa so me poslali tjakaj. In ondi mi je prišlo kakor čudno iztreznjenje. Nisem bil v bolnici, le tako, veš, lažjo službo sem vršil. Imel sem tamkaj oddelek pohab« ijencev in bolnikov, ki so bili zgolj za stražo po- manj pomembnih točkah. Zato nisem imel niti posebne odgovornosti niti ne primanjkovanja na prostem času. Tedaj sam ne vem, kako je prišlo. Za« žejalo me je po miru, po tihem, toplem življenju, po ljudeh, ki bi mi bili blizu. Dotlej sem svoje vojake — skoraj bi dejal — ljubil. Bili smo kakor v eno celoto zvarjeni, nekakšna družina ... Tu so se mi zaskutili. Njih brige in nad« loge, tisto plaho beganje pred smrtjo in lokava, zavistna skrb za bore grižljaj, vse to me je nekam odbilo od njih. Ne« kako praznino sem začutil v sebi. Tedaj se je zgodilo liki v pravljici. Topel, sanjav večer in samota, ko nalik v mo« litvi šteješ utripe lastnega srca. Kakor izgubljen sem taval v temi po mestu in sem zašel že iz mesta, ko začujem ne« nadoma nekak šum. Bilo je kakor bor« jenje dveh ljudi, ki jima gre za biti in ne biti. Nehote zaustavim korak in pri« sluhnem. ,Karkoli,' si mislim, .stopim tja in pogledam!' Bilo je na malem vrtiču kraj ceste, ko se mi zazdi, da se mota v temi. Ali je dvoje velikih psov ali dvoje ljudi. Tedaj naenkrat krik, raz« umeš, rezek, do blaznosti splašen ženski krik! In glasek je etersko čist: — Aiuto! — Aiuto! — Aiuto! — In potem beg in hlasten, že skoraj brezglasen klic: — Oh Dio buono, santo — Aiuto! Aiuto! — »Pa se zaleti vame kakor golobica plaho bitje, ki drhti ko trepetlikin list. Nehote zaščitim neznanko z rokami in jo vprašam, kaj se je zgodilo. Ona pa: — Oh, bonta divina! — Orrendo — orribile — tremendo — »Tedaj začujem, da se motovili iz teme vojak, ki robato preklinja in psuje in hoče za svojim plenom.« — Stoj! — zavpijem, ko spoznam njegov glas. Bil je iz mojega voda. — Kaj si hotel, zverina? — —■ Nič, gospod! —- se splaši vojak, — privoščiti sem si hotel — — Zver! — — E, gospod, saj je vojna, ali ne? In jaz sem krvav pod kožo kakor vsak. Pri ženi že nisem bil dve leti! Pa mi dajte dopusta, če vam ni prav! »Po nesramnosti in hrapavosti nje« govega glasu sem spoznal, da je moža« kar pijan. Nahrulim ga tedaj in mu za« grozim s smrtjo, ako takoj ne izgine, kamor spada. Vojak se potuli, še pol« glasno prostaško zarobanti in odmoto« vili v kraj, jaz pa skušam pomiriti splašeno dekle. Vprašam jo, kje je doma, dadi ji je storil nasilni vojak kaj žalega in celo vrsto takih vljudnih malenkosti. Vmes se hitro domislim in se ji v vsej formi predstavim — kakor v salonu. Da, le ne smej se! Po vseh pravilih dostoj« nega vedenja se ji predstavim in izvem, da ji je ime Gina, da služita dva njena brata v italijanski armadi, da ji je pred nekaj meseci umrl oče in da zdaj živita tu sami z materjo, ki je zlasti po očetovi smrti vedno bolehna in betežna. Ona —- Gina — je obiskala bolno teto v bli« žini, junaško ženo —- mučenico, ki ji je vojna vzela vse: Troje sinov je oble* žalo na bojišču ob Soči, moža in dve hčeri je pobrala kolera. Vse je uboga teta junaško vzdržala, a zdaj jo je na« posled strlo. Jela je pešati in od dne do dne, skoraj od ure do ure vidno ugaša. Nocoj je bilo sploh videti, da je blizu njena zadnja ura. Zato se je Gina malo dalje zadržala pri njej. Kako naj bi jo pustila v takem položaju samo?! Potlej je teti odleglo, a se je medtem zunaj že tudi stemnilo. Vendar se je odločila, da po j de domov. Mati bi sicer skoprnela od groze in skrbi. Tedaj pa, domov grede, se je je v temi lotil vojak. Go« voril ji je nekaj v jeziku, ki ga ona ne razume. Ko mu je skusila dopovedati, da govori samo italijansko in francosko, se ji je zarežal in jo pograbil. Zdajci je iz njegovih divjih kretenj spoznala, kaj hoče od nje. Jela se ga ie braniti in se ga je že komaj otepala, ko se je on na« posled nekako opotekel. Ta hip se mu je izvila in pobegnila. —« Med pripovedovanjem se je prija« telj Mirko nekamAimiril. Bilo je, kakor da me sploh ne vidi več in se ne zmeni zame. Govoril je liki pri izpovedi: vča« sih gladko, monotono in brez posebnih poudarkov, včasih spet nekam trgaj e, težko in v izbranih, iskanih ter skoraj nekako prisiljenih izrazih. Vmes je strastno kadil, prižigal cigareto ob ciga« reto in se s pogledi lovil za dimom. Ka« kor negiben sem sedel kraj njega, ko je nadaljeval: »Vidiš, ta večer, tudi to je bila zgolj usoda. Da, da, samo usoda! Kakor v sanjah hodim z Gino in poslušam njeno pripovedovanje. Niti na um mi ne pride, da hodim prav za prav po .sovražnikovih tleh in da govorim s .sovražnikovim' bitjem. Vse je toplo in domače, kakor od vekomaj za ta trenutek pripravljeno. Tudi ko prideva z Gino domov, se mi zdi, da je čisto v redu, ako grem ž njo. Saj sva si že dobra znanca in morda celo prijatelja!. . . Dasi ni neposredne ne* varnosti, bivata z materjo v kleti. Ko Gina pove, kdo je njen spremljevalec in kako se je seznanila ž njim, se mi starka jokaje zahvali. In tudi te solze niso preračuni ene solze jadiku joče žen* ščine, ampak gorak izliv srca. ki občuti hvaležnost. A jaz? Zdi se mi, da sem storil nekaj, kar sem moral storiti, mo* ral, ali ne? Saj ne bi bil nihče na mojem mestu ravnal drugače, prav gotovo ne!. . . Odslej sem bil pri Gini dan za dnem in večer za večerom, kadar sem le imel trenutek prostega časa. Življenje moje je naenkrat dobilo vsebino in po* men, namreč, da me razumeš: jel sem misliti, da si odslej sam usmerjam svoj korak. Iz prijateljstva je vzcvela ljube* zen. O da si jo videl, da si jo mogel občutiti to opojno ljubezen! Svet je iz* ginil za naju, svet in njegova besnost in zlo! Kaj nama vojna, prijatelj in sovraž* nik, vse to blazno trenje za oblast in moč? Naj besne, naj nore in divjajo in se koljejo med seboj! Midva sva se sredi razdejanja in žehteče krvi zavedla, da sva človeka, da imava pravico do živ* Ijenja in da hočeva, hočeva živeti! Oj, živeti kakor v polju cvet, ki ne pozna srda in besa, temveč zgolj lepoto, tisto očarujočo, zagonetno lepoto, ki črpa svojo moč iz vršenja prirodnih zakonov. Saj me razumeš, dasi se izražam ne* rodno, jeli?! No, vidiš! Tako je bilo in tako je postala ona moja. O, Gina... Bilo je kakor sveta daritev na solnčnem oltarju ljubezni. Mesec dni. dva, mogoče tudi več, ali meni se je zdelo vse kakor en sam opojen dan. Tedaj je prišlo zame povelje, naj odidem v Tirole. Kakor da se je raztrgala čudežna zavesa, se je za* režalo pred menoj . .. Ostudno, grozno življenje vojne vsakdanjosti je segalo s krvavo spolzko roko po meni in se mi bližalo s strupeno grozo, da sem kakor močvirsko soparico občutil njegov dih. Gina je jokala, ali jokala je čisto po svoje. Velike oči so se iskrile v vlažnem svitu, na lice pa ni kanila niti ena solza.« — Zdaj pojdeš in ne vem. kam, za koliko časa — — Potrpi, duša, in veruj! Vojna ne bo trajala vekomaj — — O, dragi, ko bi mogla to verjeti?! Ali ne vidiš, kako vse razdejanje samo še podžiga besno furijo sovraštva in smrti? Jaz nimam upanja, nimam! — Gina! — — Vem, ti veruješ! Blagoslavljam te za to vero! Veruj še zame in — »Ko me je pogledala zdaj, so bile njene oči tako veličastno resne in mile obenem, tako tople in otožno skrbne, kakor so na svetu samo oči ljubeče ma* tere. In sem zaslutil: — Gina, ali je res? »Tedaj se me je oklenila, se prižela k meni in se šele razjokala: — In ne skrbi — je dejala nenadoma — saj sem tako srečna in blažena v za* vesti pričakovanja. Samo da bi bil ti pri meni, ti! Saj verujem — »In sva se poslovila in sem odšel. Zarinili so me zopet v prednje bojne črte. Saj veš, kako je bilo takrat z ljudmi. Figure, figure in številke. Ko jih nekaj počepa, jih je treba nadomestiti z drugimi, da ostane število vsaj pri* bližno na potrebni višini. Jaz pa, pomisli, jaz nisem hotel biti zdaj več niti figura niti številka, ampak človek, človek, razumeš: človek! Saj sem. ostavil tam doli bitje s skrivnostjo novega življenja, novega človeka, ki je — moj, moj, moj —« »Zdaj pomisli! Prej, dokler sem bil sam in otopel, dokler sem iskal smrti in se rogal sebi in vsemu, kar me je ob* krožalo, se me je ogibal svinec. Zdaj je bilo naenkrat čisto drugače. Niti ne mo* rera reči, da bi bil v posebnih bojih, ko me je doletelo. Karkoli lahko imenuješ na bojišču previdnost, vse sem naredil in uporabil, pa ni zaleglo nič, prav nič. Ne ene. ampak kar celo vrsto ran sem bil deležen pri neki eksploziji. Kakor so mi pozneje pravili, sem visel ves mesec dni po tistem, ko so me pripeljali v bol* nico, med življenjem in smrtjo. Nisem se jasno zavedel, govoril sem zmede* nosti. včasih divjal, včasih spet topo ležal na postelji in sem hotel vedeti samo to, kje sem in kaj je z menoj.« »Ko sem si potem opomogel, je bila prošlost kakor zastrta s čudno, komaj tu in tam prosojno kopreno. Kakor sem razmišljal, se nisem mogel spomniti do* godkov iz svojega življenja tako, da bi jih znal vezati med seboj. Zdaj se mi je zaiskrilo kaj malega prav iz otroških dni. zdaj iz dijaške dobe, potem spet iz vojne ali pa tudi iz domačega življenja. Spominjam se celo, da mi je nekoč ma* terina smrt vstala v spominu s tako ne* posredno istinitostjo, da sem začel ihteti. Šele dolgotrajno zdravnikovo pri* govarjanje me je polagoma umirilo in dovedlo do tega. da sem razumel od* daljenost dogodka; kajti od materine smrti je dotlej minilo več nego deset let!« »Ob tej okrnjenosti spomina mi je bilo življenje sila mučno in neprijetno. Bil sem kakor v nekakem večnem so* mraku in me je vrhu tega še neprestano mučil občutek, da mi nečesa manjka. To je bilo tem bolj zoperno, ker nisem mogel razumeti, česa pogrešam. Obšli so me včasih trenutki, ko sem si zbog teh nepojmljivih pojavov hotel seči po življenju, vendar je vedno v zadnjem hipu prišel kdo vmes, ki mi je namero preprečil.« »Tako mi je mineval čas, teden za tednom, mesec za mesecem. Iz bolnice so me pošiljali v bolnico, iz zdravilišča v zdravilišče, dokler ni zaoril klic, da je vojna končana. In zdaj! Vse tisto valo* vanje za dni prevrata in kmalu po pre* vratu je šlo nekam čisto brez sledu mimo mene. Nastajale so nove države, pora* jali so se novi duševni svetovi, jaz pa sem imel sam s seboj toliko posla, da skoro nisem opazil veličine sproti se vrstečih dogodkov in ne občutil njih pomembne brzine. Nič, razumeš, čisto nič. Fuj, ti pravim, takšno življenje, to je bednejše od onega, ki ga živi v kletko zaprta opica po menažerijah! Vendar sem se polagoma uveril. da je navada nepojmljiva moč. Kakor zveni to morda smešno in neverjetno, je le res: Navadil sem se končno tudi tega: vseh pomanj* kljivosti v spominu in tistega občutka, da mi nekaj manjka. Kakor veš, ima moj oče malo tovarno pletenin. Uvajal me je v razne posle in sem bil menda čisto poraben. Svetoval mi je namreč, naj se ozrem malo po ženskem svetu in naj začnem polagoma misliti na to, da prej ali slej prevzamem njegovo mesto. On da je že utrujen in si želi miru. Zato bi rad malo izpregel.« »Poslušal sem ga z zanimanjem in jel z veseljem razmišljati o njegovem nasvetu. Zdelo se mi je kakor nalašč, kakor da je vprav to tisto, zbog česar sem imel oni neprijetni občutek, da mi vedno nečesa manjka.« »Zdaj pa pomisli, prijatelj! Tukaj je namreč vseh mojih pojmov konec. Brskam, iščem, razvozljavam in ne mo* rem nikamor, dobesedno: nikamor! Venomer sem na eni in isti točki, pa naj krenem kamorkoli. To je namreč zdaj strašnejše mimo vsega prejšnjega. Seve, ti ne razumeš, ko ti še nisem po* vedal, ko ti ne znam povedati... In vendar bi ti tako rad, tako silno rad povedal, pojasnil in obrazložil vse sku* paj! Joj ...!« »Izbral sem si nevesto, razumeš, ne* vesto, blago, iskreno dekle. Toplina nje* nega čuvstva me je opajala in njene črne oči so bile zame paradiž. Čisto prenovil sem se ob njej, le nekaj je bilo zago* netno. Kadarkoli sem gledal v te njene oči, se nisem mogel otresti nekakšne medle, podzavestno na dan sileče misli, da sem nekje že pred davnim časom videl te oči, te vdane poteze okrog čreš* njevo svežih usten, da sem že čul ta čisti, zvonki glas. In lotevati se me je začela čudna bojazen, nekakšna nepoj* mljiva negotovost, kakor da me teži krivda, ki je ne poznam, pa sem vendar odgovoren zanjo ... Rika, moja nevesta, je menda čutila v meni pritajeni vihar, dasi ji nisem nikoli niti z naj rahlejšo besedo omenil, kaj me muči. Vpraševala me je, zakaj sem tolikokrat otožen in razmišljen in če je morda ona tega kriva. Prosila me je, naj ji bom iskren in odkrit, kakor je ona meni; kajti le to edino je podlaga za resnično soglasje v bodoči življenski skupnosti.« »Dasi nisem mogel smatrati takega govorjenja za očitanje, me je bolelo, zelo bolelo. Čutil sem utemeljenost nje* nih besedi, pa ji vendar nisem mogel in ne znal razjasniti svojega vedenja. Zbog tega, vidiš, sem jel odlašati s poroko. Spomladi na jesen, jeseni na spomlad, vedno samo zaradi tega, da si pridobim časa za razjasnitev samega sebe. Kajti: kako naj se družim s kom, dokler nisem niti sam s seboj na čistem, ali ne?!« »Lotevati se me je začela strahotna nestrpnost. Nikjer nisem imel obstanka. Bolj ko prej je bil zdaj izrazit tisti vražji občutek, da mi vedno nečesa manjka — uli kaj, kaj naj bi to bilo?! Begam, be* gam križem, mislim, toda vse zaman! Jasnosti ni, odgovora ni. — Vse za* stonj . .. Noč za nočjo me jamejo mu* čiti strahotne sanje. Ženska, na las po* dobna Riki, moji nevesti, me od nekod kliče. Zdi se mi, da jo vidim. Čisto kakor Rika je, le za znanje morda starejša, ali samo bolj dozorela, ali pa tudi utrujena, izčrpana, morda celo izžeta. Tako na* tanko je ne morem videti. Toda kakor zatisnem oči, je že pred menoj. Nekam onemoglo sili k meni, kakor da mi hoče nekaj povedati, se mi zdi, potožiti, po* jasniti. Spanje ni več spanje, ampak plaha, bolestna blodnja duše, ki je zdaj popolnoma v oblasti tega neznanega de* mona. Naposled ne morem vzdržati več.« — Nekoliko odmora mi je treba —, pravim očetu. — živci me ne ubogajo več. — »Oče pristane. Pravi, da je to že sam opazil in da mi je hotel svetovati, naj grem kam malo na oddih. Tudi ne* vesti povem. —- Preveč delaš —, se zboji Rika. — Le pojdi in glej, da se kmalu okrepiš! In piši, mnogo piši. Saj veš, da bom vedno v mislih in sanjah s teboj. —■ »Kakor so bile njene besede iskrene, so me vendar zaskelele. Občutil sem jih liki breme. .Jaz nočem spremstva, ho* čem biti sam,' je vpilo v meni.« »Tako sem se odpeljal kar na slepo. In kakor da nekdo kriči v meni, sem moral v Italijo, moral. V Trstu sem se malo ustavil, toda izpremenjene razmere mi niso bile po volji. Gnalo me je dalje, Krenil sem v Benetke, obiskal sem Rim. vmes sem se mimogrede ustavil v tem in onem mestu, toda nikjer nisem našel utehe. Končno sem hotel videti beneške Slovence, vsaj zdelo se mi je tako. In naenkrat se zavem v — Vidmu. Tedaj me spreleti kakor električen tok: — Gina! — »Vsi oni čudoviti časi, ki sem jih preživel ž njo takrat, ko je besnela vojna, zažare zdajci v živi plastiki pred menoj. Moj Bog, Gina! Kaj sem vendar mislil celih šest let in kam mi je izginila, da je nisem mogel najti v spominu? Gina — Rika! Da, Rika je podobna Gini in Gina me je klicala v snu. Ona, ona, samo ona me kliče ves ta čas, me čaka in plaka za menoj. Joj, Gina, moja uboga Gina . . .« »Kakor blazen začnem begati po mestecu. Kjerkoli zagledam žensko, ki se mi po kretnjah in hoji zdi zamišljena, zdirjain za njo. Vselej mislim: ,To je ona!' Ko pa zagledam obraz, moram spoznati zmoto. A klic je močnejši in močnejši, tako močan, da sploh ne sli* šim nazadnje nič več drugega in ne vi* dim nič — razen nje.« »Končno začnem iskati hišo in jo tudi najdem, ležem proti stanovanju v kleti, toda tam ni žive duše. Z obokov na hodniku vise pajčevine in po tleh švigajo miši. Potrt se vrnem v vežo, kjer srečam črnolasega, zagorelega dečka, ki me nekam začudeno gleda. Vprašam ga, da li kaj ve, kje stanuje gospodična Gina O. Mali me gleda in se nasmehne: — La zia? — »Da, kako ne bi vedel!? Zgoraj v prvem nadstropju je tetka Gina, samo bolna je sedaj. Prijazno caplja pred menoj in hitro pove stari mami, da je prišel nek gospod, ki vprašuje po teti Gini. . . Stara, sivolasa dama stopi iz stanovanja in me motri z ugašujočimi očmi. In kakor jo gledam, vem: To je ona, njena mati! Par vljudnih besedi zamrmram v opravičilo in prosim, da li hi lahko govoril z gospodično Gino.« »Starka me ne spozna. Obotavljajo mi pravi, naj vstopim, pa me pusti ne« kaj časa v malem salonu, medtem ko sama oddrsa . . Kmalu se mi zazdi, da čujem Ginin glas: — Je prišel? O, mama, to je on. - »Gospa se vrne in mi s par obzir« nimi besedami naznači, naj oprostim, češ da je bolezen njeno hčerko nekam prevzela... Jaz hitim, da me to prav nič ne moti, da razumem in vem in da sem vprav zbog tega prišel.« »Gospa me nato spremi skozi vrsto sob in mi nazadnje odpre vrata v svetlo« sinje zastrto sobo: — Prosim! —- »Jaz vstopim, ona ostane zunaj in tiho zapre vrata za menoj. Kakor vko« van obstanem pri vratih, kajti to, kar vidim v čipkah in belini na postelji, je res — Gina! — Benvenuto, mio caro! — mi dahne nasproti. — Vedela sem, da boš prišel, da moraš priti. — »In glas, še isti čisti glas — kakor nekdaj, zamre v solzah. Jaz pa se pla« zim, se opotekam, se vlečem proti po« stelji. V glavi mi kuje stotero ognjenih kladiv, v prsih in v grlu me stiska in davi, a kolena se mi šibe kakor pod sil« nim bremenom. Brez moči se zgrudim k postelji: — Gina! — »Njeni drobni prsti se poigravajo z mojimi lasmi in njena dlan me boža, njena svileno nežna dlan . . . Vmes po« navija z vdanostjo: — Samo, da si prišel. Vsa ta dolga leta sem te klicala in čakala ... In da si bil v grobu, bi te bila prizvala moja lju« bežen iz njega. Oj, dragi, kako sem srečna, kako sem ti hvaležna za ta tre« nutek. — »Bilo mi je, da bi umrl, umrl od sreče in od boli, ona pa mi je začela toplo prigovarjati, naj se umirim, češ da je zdaj spet vse dobro. Da je bilo strašno, brezupno takrat, vendar ona ni izgubila vere. Čakala je in čakala in ni obupala, najsi so jo še tako mučili.. . Seve, s sovražnikom — saj si lahko mislim! . . . Ali ona ni verjela v sovra« štvo. Kako neki?! ... Joj, to toplo raz« krivanje trpečega srca!« —- In veš —, je dejala in me pova« bila, naj sedem k njej, — zakaj sem tako silno verjela? Noč za nočjo so me mu« čile sanje, da me iščeš in me ne moreš najti. Videla sem te, kako se oziraš okrog, kako iščeš z očmi, pa sem hotela k tebi in nisem mogla. In sem te klicala v snu, da bi me zaslišal in spoznal. Ču« tila sem. da čuješ moj klic, pa se mi je zdelo, kakor da ga ne moreš in ne moreš spoznati. Zato sem ga ponavljala noč za nočjo. Vedela sem, da pride čas, ko ga spoznaš. In ti? — »Tedaj ji začnem praviti, kaj se je zgodilo z menoj. Vse: kako me je zajelo pri nekšni nenadni eksploziji in kako je bila potem prošlost skrivnostno za« strta zame. Povem ji, kako sem tipal okrog zbog tistega strahotnega občutka, da mi nečesa manjka, in kako sem na« posled liki od nevidne sile gnan prišel semkaj in kako se mi je tu nenadoma spet razjasnilo.« — Vidiš —, je dejala, — kako prav sem imela v svoji veri! — »To so bila trenotja, ki se zasekajo v človeka na vekomaj. Govorila mi je tudi o materi in bratih. Eden se ni vrnil z vojne, drugi je prišel. Takrat je bilo najstrašnejše. Ni je sicer psoval, toda preziral jo je tem huje. In mati je bila skoro na njegovi strani... Pa mi pride nenadoma na misel: — In dete? Kaj je z detetom?! — »Tedaj se Gina mukoma dvigne in vzame z nočne omarice sliko. Ljubek kodrolašček mi ž nje proži ročice na* sproti in se smehlja.« — Glej, samo to ti morem dati. Malo zlato (po tebi sem ga imenovala) mi je odbežalo. Dve leti sem uživala srečo, da sem iskala tolažbe v njegovih očeh, ki so bile čisto, čisto tvoje, potem mi je odbežalo. — »Njen glas je samo še dih.« —- Zdaj, ko sem te priklicala, poj* dem lahko za njim. Povedala mu bom. da sem te našla in da naju ljubiš. — —■ Gina! — »Njene oči strme. Trudna omahne v blazine in me prime za roko, toda njene dlani so mrzle. V obupu kriknem. da pride mati. Gina kaže z očmi name in šepetaje ponavlja moje ime. Stara dama gleda.« — Signore? —• — Potokar — dodam mesto nje. Kmalu pride še Ginin brat in njegova žena z dvoje dece.« — Lo zio? — vprašuje deček, ki mi je bil prej pokazal, kje je doma teta Gina. Gospa mu pritrdi.« »Gina obnemore v sen. Tiho, kakor tatovi se splazimo iz njene sobe. Obitelj začudeno posluša mojo zgodbo. Dih sovraštva zamre in se umakne strmenju nad čudovito igro — usode. Vsi smo edini v tem: Usoda' Strašna, blazna usoda, ki se brezobzirno igra s človeškim življenjem . .. Potem začnem pripovedo* vati. da ljubim Gino še kakor nekoč in da nad vse cenim njeno ognjevito vero in zvestobo. Ako mi gospa zdaj ne od* reče njene roke, bi —« — Da bi le ozdravela, sinko moj dragi! Zaslužila sta srečo! — me s solzami blagoslavlja razburjena gospa.« — Miro! — zakliče tedaj Ginin glas. Vsi gremo k njej. Stotero misli mi drvi po glavi. Na dom mislim in na nevesto. Težko ji bo — ali gotovo bo priznala Gini prvenstvo. Tedaj se zgane na po* stelji. Slika detetova, ki jo je Gina držala v rokah, zdrkne na tla, a Ginine oči se stekleno zasvetijo. Ustne se zganejo. — A rivederci —■ se mi zdi, da je dahnila. Potem je ena sama solza, ki ji je zdrknila na lice, nemo povedala, da je njenega trpljenja konec. Tedaj, pri* jatelj, sem menil, da poblaznim. Kakor mrlič sem počakal, dokler ni zemlja sprejela njenega trupla, potem pa proč, proč, proč!« »Zdaj sem tu. Kam naj grem, kaj naj začnem?! Skrivnostni klic z onim čudovitim občutjem je utihnil. A jaz zdaj ne morem živeti brez njega ... Ne morem!« Ko je končal, je zahropel in zavil oči. Izmučeno njegovo telo se je jelo viti in se peniti v krčih. Sredi noči sem hitro poslal po zdravnika in mu v kratkih besedah naznačil prijateljevo zgodbo. Skomignil je z rameni, tipal žilo in brzo vbrizgnil Potokarju pomir« jevalno sredstvo. »Zdi se mi, da bo poklicala sedaj tudi njega za seboj,« je dejal zamiš« ljeno... Komaj se je jelo daniti, sem moral svojcem prijateljevim brzojavno po« trditi trpko zdravnikovo domnevo. JAN BAUKART, Ljutomer: ZIMSKA NADA. Pomladni bo vihar raztrgal gubic kras, odvzel turbane hrastom z mehkimi rokami, zamotal bo preprogo belo in tačas bo pasel tudi plašne ovčiee nad nami. Takrat, ko bo grmovje golo, hrast rjav, takrat napoči pestra doba novih rojstev, takrat bo mati vsakdo, kdor zaznav nabral je, zdravih misli, božanstvenih svoj« stev. Zato mi draga zima je in njen pokoj: ker vem, da samo bolno, mrtvo se poslavlja pod njenim prtom, da pa mladih sil nebroj neslišno še na veliko se noč pripravlja. Grmovje se šopiri v gubah krinolin in hrasti vanj strme izpod turbanov belih, dvorane tla pokriva mehki hermelin in strop se niža, pada nanj že v kosmih celih. Tako zagrinja nas tišina vseh tišin. A smrt to ni: boječe le pričakovanje, samo nestalna misel, bleda ko spomin in v istinitost že klijoče budne sanje. B. BORKO, Ljubljana: „pan" miroslava krleže. Izmed novih imen, ki so se v zad« njem desetletju trajno zasidrala v srbskohrvaškem slovstvu, je po kako« vostnem merilu Miroslav Krleža eno prvih. In kar je za naš vzburkani čas poglavitno: Krleža ni zgolj umetnik, ves zaljubljen v neko nadčloveško poslan« stvo umetnosti, marveč je človek, ki živi in ustvarja tesno v svojem času, ki se nič ne boji položiti v svoje spise eksplo« zivov misli, nazora, tendence. V njem je mnogo kaotičnega, kakor v današnjem človeku sploh; mnogo brutalnega, zme« denega in zopet paradoksno jasnega in doslednega. To je kakor svet, ki se obli« kuje iz kozmičnih meglin v ubranost novega solnčnega sistema. Pri Krleži nas posebno mika njegova globoko človeška nota, ki se skuša povsem osvoboditi vnanjega patosa in vplivati na nas ne* posredno in neprisiljeno. Spričo tega zgolj človeškega nam je umljiv njegov trud, da prilagodi umetniško formo za« htevam te neposrednosti; razumemo njegovo stremljenje po kar največji živ« ljenskosti umetniškega dela. Radi tega pa kaže vse delo M. Krleže očitne znake razvojnih stopenj, ki segajo kakor geo« loške plasti v vrstah druga nad drugo. Razvoj M. Krleže še vedno ni končan; napak bi bilo, če bi govorili o živem umetniku kot o zaključeni razvojni edi« niči, zlasti še napak pri tako živem umet* niku in toli nemirnem človeku kot je Krleža. Na tem mestu se dotikam celotnega Krleže le mimogrede; drugo izdan je ene najlepših njegovih pesnitev »Pana« me je napotilo, da opozorim na Krležo pes« nika. Kdor pozna le pripovednika in dramatika Krležo z njegovim proustov« skim, kaj krat surovim slogom in sila skopim lirizmom, bo presenečen ob li« riku Krleži. In vendar je avtor »Hrvat« skega boga Marsa«,, »Hrvatske rapso« dije«, »Glembajevih« itd. izšel iz lirike. Njegov prihod v hrvaško pesništvo je bil kakor vzhod pomladnega solnca. Jara, panska sila je kipela v njem; Vi« dričev paganizem in Nazorjev »prirod« njaški« panteizem sta bila le bleda pred« hodnika tega liričnega dinamizma. Vidrič je bil pesnik«slikar, Boticcelli v hrvatski poeziji, kakor se je videlo Jovanu Du« čiču. Nazor se je že bolj pomaknil v muziko, vendar se ni mogel niti do danes otresti svojih opisovalnih nagibov in artistično odrevenele forme. Ko je jel Miroslav Krleža objavljati v »Savreme« niku« svoje simfonije (izišle v posebni knjigi 1. 1917.) in ko je ugledal svet nje« gov »Pan«, je bil izvršen preboj Mo« derne; začela se je tista doba hrvatskega pesniškega razvoja, ki jo označuje zmeda povojnega pesništva. Krleža je s svojimi simfoničnimi pesnitvami po« kazal nove možnosti pesniškega izraza in posvedočil pomen oblikovne in snovne razgibanosti v poeziji. Ob njem so jeli v okusu Moderne vzgojeni ljudje zma« jevati z glavo, češ, da je neumljiv, kakor so pred desetletji prijatelji »stare« po« ezije zmajevali nad pesmimi Domjaniča in Begoviča. Vendar so nekateri, n. pr. Julije Benešič takoj opazili izredno jezi* kovno tankočutnost in pristno lirično opojnost teh pesnitev; kmalu se je Kr« leža zmagoslavno uvrstil med prve hr« vaške pesnike. Izmed njegovih simfonij je »Pan« nemara najlepša in naj razkošnejša; iz nje diha kakor iz enako imenovane Hamsunove povesti paganska ljubezen do prirode. Narava govori tu s svojimi poosebljenimi silami besedo večne lju« bavne opojnosti, večnega stvarjanja in uničevanja. Nji nasproti je pesnik po« stavil človekov duhovni svet, izražen v krščanskem strahu pred grehom in nje« govim maščevanjem. Srednjeveški in renesančni duh se tu zopet spoprimeta v dvoboj dveh mitičnih velikanov, do« kler ne prevlada nad vsemi »nebeškimi melodijami« Panova razuzdana pesem. Karkoli že mislimo o protikrščan« skem duhu te pesnitve, moramo priznati Krleži, da je njegov »Pan« po svojih pesniških sestavinah in oblikah delo ne* sporne vrednosti. Srbskohrvaški jezik, ki ga je Dučič artistično skrajno opilil in mu dal tak blesk kakor slovenskemu pesniškemu jeziku Oton Župančič, je v »Panu« in »Treh simfonijah« Miroslava Krleže dobil čudovito prožnost in raz* gibanost, ki pa se še vedno suče v pre* finjenem krogu umetniške odbranosti. Pesniki Moderne so videli zadnje jezi* kovno in stilno dognanje pesnitve v njeni vizuelni slikovitosti in zgolj for* malni muzikalnosti verzov. Krleža je kakor le redko kdo pred njim (nekoliko je skušal doseči to prezgodaj umrli Srb Milutin Bojie) položil težišče pesnitve na njeno muzikalnost. Njegova pesem ni samo pravilno padanje in dviganje ritmičnega toka, marveč raste mogočno kakor razliv široke, šumeče reke. Krleža je dal verzu svobodo; v istem hipu, ko ga pusti teči na široko, pa mu takoj do* loči poglobljeno, ubrano strugo. Njegove slike so razgibane, vzlic temu pa harmo* nične, polne in razkošne, metafore pa nove in smele. V »Panu« pojo ob modrem jesen* skem popoldnevu »gora in vinogradi tiho pesem sanjanja«: Sve je modri psalam jesenje tišine . .. Sjaju na suncu kupole arkada. U vrbinju šivom srebrna voda svečano vijuga, I pleše u ognju, grimizu i svili: Ko plamena jesenja duga. Na gradu sniju kule. Palače, terase ruža. Mili su, topli obrisi grada. Pijani boja, sunea i juga. V to očarljivo okolje se vpletajo akordi nebeških strun, ki pojo: Kraljevsko popodne s crvenim granjem pjeva Zlatnu jesenju pjesmu. Ko fazanka sveta, svilorepo, božansko ptiče Treperi sunčana pjesma, U veličastvenoj glazbi traka, cviječa, azura, srebrnog tkiva. In zdaj se oglasi Panova siringa, polna nostalgije po »pjenušavom moru«; solnčni žarki se pogovarjajo z vinsko trto, materinski obloženo z nabreklim grozdjem, rdeče listje pada na Panove kodraste lase, barve pojo, vsa narava vprašuje Pana: Svi smo mi modri sunčani San. Zašto o — tuguješ, preblijedi Pan? Zdajci zazveni trda melodija proce* sije. Verniki vstopajo v cerkev, »što se bijeli na humu, medu stoljetnim slav* janskim lipama. Pan, kozonog, vitak, otskakuče radoznalo za povorkom medu sjenama kestenova.« — Dva svetova va* lovita drug nasproti drugemu, se odbi* jata in spoprijemata; svet Duha in svet Mesa, svet Križanega in svet Pana, svet pokore in svet greha, svet misli in svet življenja —• tistega vseobjemajočega, ni* komur, le svojim zakonom odgovornega življenja. Pesnik ni občutil tega starega spora v dramatičnem spoprijemu ljudi ali v ostrem križanju idej, marveč v lah* nem muzikalnem prelivanju, v trepeta* nju bavr in tonov na zlati podlagi jesen* skega popoldneva, v hipni predsmrtni zamišljenosti narave, ki se skozi Pana zavestno izprašuje in si odgovarja. Tej vedri, večno naivni zavesti prirode je zoperstavil samomučenje človeka, ki vpi* je od strahu z grešniki v cerkvi: O zašto nas golcna tajna mrvi? O zašto se davimo u rodenoj krvi? O zašto vrije život u nama? O zašto se biju Svijetlo i Tarna? O tko nam te napjeve krvničke svira? Gdje je nebeško ostrvo mira? Toda Pan prodira vse jačje v pre* prosta človeška srca in jih opaja s slo sproščene narave; njegova siringa pre* tvarja pokorniško pesem v ples. Plodo* vitna rodnica jesen se smehlja vsena* okrog z večnim ženskim smehom, raz* košno vabečim v žejno naročje. In —-. . . sunčani Pan je u bijeloj ekstazi danas Nadpjevao krvavu pjesmu Boga. Doba »Pana« je v delu M. Krleže čas mladostnojarega prebujenja njegove uporniške nature. Kakor Ibsen v »Bran* du« in v »Cezarju in Galilejcu« ali Me* režkovskij v svoji trilogiji »Krist in Antikrist« je Krleža v svojem »Pa* nu« pogledal v oči krščanstvu, dasi kot lirik ni hotel niti mogel rešiti problema, ki si ga je zastavil v hipu, ko je izgovo* ril to besedo. Pan, ki zmaguje nad Bo* gom, je Krleža sam v svoji mladostni razkipelosti, v svojem paganizmu, ki obožuje čisto Prirodo bolj nego človeka in Misel. Počasi se je izgubila opojnost liričnih nastrojev; že v treh zvezkih z naslovom »Pjesme« se panska radost pretvarja vedno bolj v prometejsko mi* sel in lirična muzikalnost v nov, bolj plastičen izraz socialnega upora. V Kr= leži ugaša mit o Panu in vstaja mit o Vsečloveku. Mirko Šubic: ZNAMENJE V SNEGU. Linorez. VEKOSLAV BUČAR, Berlin: razstava lužiško- V dneh od 27. oktobra do 4. no* vembra 1. 1. se je vršila v mali dvorani ljubljanske Kazine razstava umetniških del Mereina Nowaka, edinega reprezen* tanta umetnosti pri najmanjšem slovan* skem narodu — Lužiških Srbih. Takoj v začetku moram priznati, da je bila to ena aiajzanimivejših grafičnih razstav zadnjih let. To je bilo splošno mnenje vseh, ki so razstavo obiskali. Posebno prijetno iznenadeni pa so bili oni, ki so prišli na razstavo iz nacionalnih ozirov, pač zato, ker je to prvi slučaj, da raz* stavlja v Jugoslaviji Lužiški Srb. Novak je razstavil nad šestdeset slik: akvarelov, lesorezov in risb, v ka* terih je odlično prikazal lužiško*srbsko mitologijo in folkloro. Poleg tega pa je obdelal tudi več staroslovanskih moti* vov, ki so dali razstavi splošen slovan* ski značaj. Največ pozornosti so vzbujale risbe v barvah, kjer je Nowak pravi mojster. Njegove barve so žive, harmonične in že takoj na prvi pogled napravijo zelo močan vtis. Tako je »Kristusovo rojstvo v srbski Lužici«, kjer je umetnik na svojevrsten način prikazal lužiško*srb* sko narodno edinstvo. »Pogreb« je poln najglobje mistike, prav tako tudi »Bože sedleško« in »Vetrne vile«, bajna bitja, ki žive še samo pri Lužiških Srbih. »Groboskrunstvo« je satira na nemške učenjake, ki izkopavajo staroslovanske grobove in na podlagi najdenih predme* tov dokazujejo, da je Lužica od pra* srbskega umetnika. davnih časov —■ germanska. Nadvse močan vtis napravi »Pokristjanjevanje Lužiških Srbov«, ki se je pričelo v ča* su Karla Velikega. Dva oborožena ger* manska vojaka držita na tleh klečečega, zvezanega in vsega okrvavljenega Slo* vana, kateremu zliva na glavo vodo re* jen menih. Krsti ga v navzočnosti nem* ških vojakov s potegnjenimi meči in tovariša meniha asketa, ki drži v rokah križ; v ozadju pa gore slovanski gra* dovi. . . »Dve ljubici« in »Deklica pod hrastom« sta motiva iz narodnih pesmi; deli spadata med umetnikove prvence. Izvrsten je »Kraljevič Marko«, ki je do danes najboljša slika junaka naše na* rodne pesmi. Nič manj zanimivi od risb v bar* vah niso njegovi lesorezi, ki so izdelani z neverjetno preciznostjo. Tukaj je pred vsem omeniti »Pomlad«, »Luži* škega guslarja«, motive iz Budyšina, »Poldnevnico« in »Svetovida«. Kolori* rani »Staroslovanski stražar« je bil brez dvoma najboljši lesorez. Idejno zelo dobra je »Pot germanizacije«, kjer je umetnik kot simbol nasilne germaniza* cije vpodobil mejnega grofa Gera, ki je, pozvavši jih na večerjo, dal zahrbtno umoriti trideset slovanskih knezov. Raz* stavljeni lesorezi ruskih bilin so izšli v Pragi kot prva lužiško*srbska umetni* ška publikacija. Od risb so ugajale najbolj tri ilu* stracije k Čišinskega pesmi »Zenitev« ter serija šestih risb iz »Ptičje svatbe«. Zelo dobro so bili obdelani motivi iz narodnih pripovedk, kakor: »Ognjeni mož«, »Vrag orje Sprevo«, »Povodni mož« itd. Za spoznanje šibkejši je v akva* relu. Vendar je tudi tukaj pravi mojster v izbiranju barv. V tej tehniki je obde* lal pripovedko o sedmih srbskih vite* zih, ki spijo na gori Lubin, dalje na* rodno pesem o treh ženinih, povratek starih Slovanov iz vojne, iznašanje smrti iz vasi (običaj na pepelnično sre* do) ter malo znano slovensko pripo* vedko o božjem petelinu. Litografiji je razstavil dve: »Lipe nad reko« in »Kamnolom«. Kljub temu, da se mlademu umet* niku še pozna šola čeških in poljskih mojstrov, ima v svojih delih posebno karakteristiko, po kateri se loči od dru* gih umetnikov. Vsako stvar izvede do najmanjše potankosti. Posebno dosle* den pa je v anatomiji. Merčin Nowak se je rodil 13. ju* nija 1900. v Njechornu. prijazni lužiško* srbski vasi vzhodno od Budvšina. Ker ni v Lužici narodnih šol, je obiskoval nemško osnovno šolo v vasi Worcyn (nem. Wurschen), kjer se ni učil niti lužiško * srbskega pisanja niti čitanja. Ze tukaj je kazal izreden slikarski ta* lent in zato ga je učitelj Ebert zaposlil s tem, da mu je moral v času šolskega pouka v njegovem stanovanju risati šol* ske učne slike. Napravil jih je okrog sto in v zadnjih mesecih svojega šol* skega obiskovanja je dobival za svoj trud deset mark honorarja. Ko je 1. 1914. zapustil osnovno šolo, je pomagal svojemu očetu na njegovem Odmevi JI. ' : malem posestvu pri poljskem delu in obenem študiral risanje po publikaci* i jah neke dopisne šole. L. 1916. si je kot ilustrator manjših revij služil svoj prvi = denar, od 1. *1917. do 1918. pa je bil v • Pomorcih (nem. Pommritz) nastavljen kot pismonoša. Nato je bil potrjen k = vojakom, vojaške suknje pa ni oblekel, ker je bila med tem svetovna vojna : končana. S posredovanjem profesorja Miil* lerja v Lubiju (nem. Lobau), ki je No* waka prav za prav odkril, se mu je po* srečilo prvič razstaviti v Zhorjelcu (nem. Gorlitz). Kritika je bila zelo la* skava in prodal je dve tretjini od raz* stavljenih slik. S tako pridobljenim de* narjem se je podal v Lipsko na akade* mijo grafičnih umetnosti, kjer jc bil brez sprejemnega izpita sprejet v moj* strski razred profesorja Franca Heina. Ali šola starega pedanta mu ni ugajala, pa tudi denarna sredstva so mu kmalu pošla in zato je po prvem semestru štu* dij prekinil. Vrnil se je domov ter iz« gotovil večje število slik, s katerimi je pomladi 1. 1921. priredil v Zhorjelcu svojo drugo razstavo, ki je končala z istim uspehom kot prva ter mu omogo* čila nadaljevanje započetega študija. Podal se je na draždansko akademijo, kjer je bil učenec znanih profesorjev A. Drescherja in J. Erlerja. Toda, tudi sedaj so mu denarna sredstva kmalu pošla. S štipendijo pa, ki jo je dobival od budvšinskega poglavarstva je izhajal komaj nekaj dni; bilo je to v času in* flacije. Po enem letu je moral zopet prekiniti študij in se vrniti domov. /7 No\vak se je vedno bavil večinoma le z motivi iz srpske Lužice, ali s pravo ljubeznijo šele takrat, ko se je izpre« obrnil iz nemškega Savla, kakršnega je napravila nemška šola, v slovanskega Pavla. Bilo je za časa njegovega biva« nja v Draždanih, ko se je, ob priliki neke večje lužiško«srbske prireditve, zganila v njem slovanska kri njegove matere ter se je začel zavedati svojega poslanstva. Umetnost pa je bila tista gonilna sila. ki ga je vrnila lužiško«srb« ski materi, narodu in domovini ter vzbudila v njem narodno zavest in na« rodni ponos. Šele sedaj se je začel učiti svojega materinega jezika. Nakupil si je lužiških knjig ter začel študirati zgo« dovino in literaturo svojega malega na« roda. V jeseni 1. 1923. se je podal v Pra« go, napravil sprejemni izpit za akade« mijo ter se z vso vnemo poprijel uče« nja. V Pragi, kjer je študiral pri profe« sorju Loukoti, Obrovskem in Švabin« skem, je ostal štiri leta, nato pa se je podal v Varšavo, kjer se je pri poljskem grafičnem mojstru prof. W. Skoczvlasu popolnoma posvetil lesorezu. Svoje štu« dije je končal letošnjo pomlad v Var« šavi. Nowak je že večkrat razstavil, in sicer v Zhorjelcu, Budvšinu (nem. Bau« tzen) in Draždanih. Vsako leto sodeluje pri umetnostni razstavi, katero prireja društvo budvšinskih svobodnih umetni« kov, kateremu pripada tudi on. Vendar mu to sodelovanje ne prinaša nikakih materialnih koristi, ker ga Nemci, od« kar se udejstvuje v nacionalnem pokre« tu Lužiških Srbov, dosledno bojkotirajo. Njegova dela so polna mistike in glo« bine, v njih odkriva lužiško«srbsko na« rodno dušo, ki je čista, pobožna in do« bra. Njegove slike so polne poezije; najlepše pa so one, ki predstavljajo vse« bino lužiško«srbske narodne pesmi. Nowak pa se ne bavi samo s slikar« stvom, ampak se udejstvuje tudi na književnem polju kot pripovednik in pesnik. Odličen poznavalec je dolnje« lužiškega narečja, ki ga izborno obvlada v pismu in govoru. Njegovi pripovedni spisi in pesmi so raztreseni po raznih časopisih, revijah in koledarjih. V po« sebni knjigi je doslej izšel samo njegov prevod ruskih bilin, ki ga je okrasil z izvirnimi lesorezi. Na isti način name« rava opremiti in izdati naše srbske na« rodne pesmi o kraljeviču Marku, ki jih je letos prevedel. Njegova ljubljanska razstava, ki se je vršila pod pokroviteljstvom Jugoslo« venskega Sokolskega Saveza, je uspela v vsakem oziru, čeprav smo na njej po« grešali nekaj gospodov, ki si domišljajo, da dajejo s svojo navzočnostjo raznim prireditvam pravi sijaj. Razstavo je obi« skalo mnogo odličnikov; onih pa, ki ob vsaki priliki obešajo na veliki zvon svoje »vseslovanstvo«, ni bilo in tako tudi ne onih, ki so še pred nekaj me« seci, ob priliki poseta lužiško«srbskega pesnika Jana Skale, zatrjevali: »Ne bo« mo vas pozabili.« Res je, gospodje, ne bomo vas pozabili! IVAN CANKAR: kletjo y jsm^I.OI.^^&I* X c^-e^-j-e. -iav« -tjLc j*- ■ • < / 'Tla- b', -fio^Lc'J-e^^^c ftosIZo' eo - slov. laž; stcsl. mtichb > slov. mah, na vzhodnem Štajerskem (= vštaj.) meh; stcsl. dbnb > slov. dan, vstaj. den; stcsl. pbsi, > slov. pas (pisano: pes), vštaj. pes; stcsl. di>ždb > daž, dažja, vštaj. dež,-a; stcsl. koribcb > slov. konac, vštaj. konec in kunec itd. 4. Za psi. skupino dj imamo v slovenščini in prav tako v sosednji čakavščini j, n. pr. psi. medja, slov. meja, shrv. meda, rus. meža, češ. meze; psi. rodjenh (deležnik k roditi) > slov. rojen, shrv. roden itd. — Psi. skupina tj pa je dala v slovenščini c, v srbohrvaščini c, n. pr. slov. noč, noči, shrv. noč, noči; slov. sveča: shrv. sviječa itd. 5. Svojevrstna posebnost je tudi slovenski naglas. Slovenščina in srbohrvaščina sta si namreč edini ohranili razliko v kakovosti naglasa, to se pravi, da razlikujete višino tona v naglasu besed vrat (-u ,Hals') in vrat (množ. rodilnik besede vrata). To posebnost je za slovenščino spoznal že Vodnik. V svoji slovnici pravi namreč, da je naglas v besedah vrat (-u), dan1 (dne) „dolg ino predtegnen", v besedah vrat (množ. rod.) in dan ,gegeben' pa „dolg ino zategnen"; za primer navaja sledeča znamenita stavka: „jutrišni dan nam kruh še ni dan; ga popade za vrat ino nese do vrat". Naglas v primerih dan, vrat je dolg in padajoč, v vrat in dan (trpnopretekli deležnik glagola dati) pa dolg in rastoč. V kratkih zlogih pa je slovenščina to razliko med padajočim in rastočim naglasom po večini že opustila in ima (to velja za književni izgovor) samo en kratek naglas, ki je padajoče narave, n. pr. brat, gad, pas ( = pes), san (= sen) i. pod. 6. Posebnost slovenščine je tudi dvojina v sklanjatvi in spregatvi, ki so jo drugi slovanski jeziki skoraj popolnoma izgubili. Slovenski lahko rečemo brata prihajata in vemo dobro, da sta to dva brata ter nam tega ni treba posebej označevati. 7. Tudi naš vprašalni zaimek kaj je izrazit znak slovenščine. Sosednja hrvaška kajkavščina, ki ga tudi ima, je pa s biološkega stališča itak slovensko narečje. To so torej na kratko orisane tiste posebnosti slovenskega jezika, ki ga ostro ločijo od ostalih slovanskih jezikov, tudi od srbohrvaščine, kateri pa je sicer še najbližji: Te posebnosti mu dajejo že same po sebi pravico do samostojnega življenja in imena jezika, ne pa morda samo srbsko- 1 Vodnik piše: dan, vrat. / hrvatskega narečja, kot se danes, pač največ iz nevednosti, tako rado govori. Slovenski jezik je sicer narečje, toda le v prej omenjenem smislu, narečje praslovanščine. V tem smislu pa so narečja tudi srbohrvaščina, bolgarščina, ruščina, poljščina, če-ščina itd. Slovenščina pa je samostojen jezik tudi zato, ker ima svoj književni jezik, ker je na njem pisana zelo obširna literatura, stara stoletja. Najstarejši slovenski književni spomeniki so tako zvani brižinski spomeniki, ki so sploh najstarejši zapisek v samostojnem življenju slovanskih jezikov. So namreč iz dobe okoli leta 1000. po Kristusu. Podlago današnjemu slovenskemu književnemu jeziku pa je dal v 16. stol. Primož Trubar, ki je prvi začel tiskati slovenske knjige. S Trubarjem se je začela tudi zelo obširna literarna delavnost naših reformatorjev. Monumentalno delo iz te dobe je Dalmatinova slovenska biblija, ki je vsa naslednja stoletja služila za nerazrušljiv temelj in neusahljiv vir vsem slovenskim piscem. Naši velikani: Vodnik, Prešeren, Levstik, Jurčič, Aškerc, Cankar, Zupančič i. dr. so nam v tem slovenskem jeziku ustvarili tako lepo slovstvo, da se z njim lahko postavimo ob slovstva drugih narodov. Nekateri njihovi spisi so našli pot celo v svetovno slovstvo. Ako je torej upravičeno in z zgodovino tudi samostojno življenje in ime slovenskega jezika, je s tem upravičeno in dokazano tudi samostojno življenje in ime slovenskega naroda. „Jezik je namreč eden iz najvažnejših delov pojma narod." „Naj je narod še tako razdeljen po geografskih zaprekah in političnih mejah ter pregrajah, vsekdar je bil jezik ona, včasih edina vez, ki nas je kot narod družila v eno pod tem vnanjim vidnim znamenjem naše notranje samostojnosti. Glavni elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čuvstva in običajev, kulturne samoodločbe, vse to dobiva izraz in stalno posodo v jeziku." (Prof. I. Prijatelj.) Literarno razvit jezik pa je prvovrstna kulturna vrednota. Ze zgoraj smo omenili, da je slovenski jezik razdeljen na mnogo narečij, da je v govoru posameznih delov naše domovine velika razlika. Ta narečja pa so nastala šele v samostojnem življenju slovenskega jezika. Prvotni slovenski jezik je bil enoten, vsaj toliko enoten kot n. pr. praslovanščina pred razcepitvijo in razselitvijo Slovanov iz skupne zakarpatske domovine. Sele po priselitvi Slovencev v današnja bivališča so se izcimile v slovenščini glavne dialektične razlike, za katere pa so sicer lahko bili dani pogoji že v praslovanščini. Na dialektično cepljenje je v novem slovenskem ozemlju največ vplivala velika zemljepisna razcepljenost posameznih delov slovenske domovine. Visoke gore z redkimi in težkimi prehodi, slaba prometna sredstva, redke in slabe ceste, obenem pa še politična, upravna in cerkvena razcepljenost in pripadnost Slovencev pod razna gospostva, vse to je delilo posamezne dele slovenskega jezikovnega ozemlja tako zelo, da so njihovi prebivalci prišli redkokdaj med seboj v stik in so tako tem laže izobrazili svoje dialektične posebnosti. Narečja se začenjajo navadno pri posameznikih. Nekemu se ob priliki zareče pa izgovori namesto hiša — šiša (primerjaj (Šiška < Hiška), drugi to sliši, ga začne oponašati, tretji prva dva, in tako se to mnogokrat razširi na vso družino, od dru- žine na vas itd., in to tem laže, če je kraj daleč oddaljen od drugega kraja in zaprt v kako gorsko dolino. Ljudje ne pridejo v stik s svojimi sosedi, da bi tam slišali pravilni izgovor in svojega popravili. Tako se ta cepitev nadaljuje, v kolikor je ne ovirajo n. pr. zavest in stremljenje po skupnosti, politična in upravna enotnost, enoten književni jezik i. dr. Slovenščina je razdeljena — kot smo že rekli — na nebroj narečij. Glavno delitveno načelo, po katerem delimo slovenska narečja, je razvoj praslovanskih pol-glasnikov in b v slovenščini. Glede na razvoj teh dveh psi. glasov, ki sta, kot smo že prej omenili, v prvotni slovenščini prešla v en sam polglasnik temne barve (9), delimo slovensko jezikovno ozemlje na tri glavna narečja: 1. Vsa Kranjska in Koroška imate za ta dolgopoudarjeni slovenski polglasnik (a < ib/b) glas a, v kratko poudarjenih in ne-naglašenih zlogih pa ohranitev polglasnika, torej a/5; prim. dan < dbnb; pas< pbs-b, vrabec < vrabbCb. 2. Rožna dolina, Junska dolina, vsa južna Koroška severno od Drave pa imajo za stari polglasnik v dolgih zlogih e, v kratko poudarjenih in nenaglašenih pa ohranitev polglasnika; e/a. 3. Vsa spodnja in vzhodna Štajerska razen zgornjega dela Savinske doline in prekmurščina pa imajo za dolgopoudarjeni polglasnik e, za kratko poudarjeni in nena-glašeni pa e; e/g; n. pr. den, pes, kupec itd. To bi bilo nekako najvažnejše o razvoju slovenskega jezika. Snov, čeprav znanstveno še malo obdelana, je tako ogromna, da bo napisana zgodovina slovenskega jezika obsegala sedem debelih knjig, če bo kdaj denarja zanjo, da bo sploh lahko izšla v tisku. GRIŠA KORITN1K, Ljubljana: PESEM SAMCA. Vrt mojih nad je odcvetel, moj zgodnji cvet se je ospel, od ranih let do zdanjih let ni zame cvct ne sad spočet. Razpel sem jadra v širni svet, iskal ljubezni v njem deklet, a s praznim srcem, siromak se vračam na domači prag. Imel sem svet, a ni hi! lep, imel oči, a bil (sem slep — mlad nisem mladih dni užil, sem ljubil, a ne ljubljen bil. DR. V. KORUN, Ljubljana: miss mlaka. Sedeli so v gostilni »Pri izpodrecani Metki«. Pogovarjali so se o zadnji vese* lici. Dr. Grozdnik je pa držal časopis v roki in ga prelistaval. Le zdaj pa zdaj je obrnil pogled od njega ter s kako opaž* ko posegel v pogovor: »Nič posebnega ni bilo. V Mlaki so vse veselice druga drugi podobne kakor jajce jajcu. Sredi dvorane nekaj mladih ljudi pleše, ob stenah nekaj mamic zeha, v kotu nekaj gospodov cviček žuli. Nato se pa neko* liko dni več opravlja kakor po navadi. Odkar sem zdravnik v našem trgu, je z veselicami zmeraj isto; samo s to izpre* membo, da se z leti nekdanje plesalke umaknejo k stenam, nekdanji plesalci k cvičku, na njih mesto pa priplešejo drugi zaljubljeni parčki. Nič izrednega, nič izvirnega ni na teh mlačanskih prire* ditvah.« Po teh besedah se spet vglobi v ča* sopis. Mahoma ga pa položi na mizo, se hudomušno namuzne ter vzklikne: »Ori* ginalna zamisel, gospodje!« »Kaj? Kaj, gospod doktor«? se vsi hkrati oglasijo in radovedni upro oči vanj. Grozdnik si uravna naočnike, mal* ce pomisli, potem pa deje: »Vsi listi so polni podrobnih poročil o tekmah lepo* tic in o missih; vmes so pa vpletene slike teh lepotnih božič. Res da! Prav hvalež* ni moramo biti časopisju, da nas sezna* nja s temi važnimi svetovnimi dogodki. Toda, gospoda, vprašam vas, ali naj mi Mlačani ob strani stojimo, ne da bi sto* pili v tekmo v tem kulturnem vprašanju. Kakor da bi Mlaka ne imela lepotic ali kakor da bi nam nedostajalo zmisla za lepoto! Pokažimo svetu, da se tudi v Mlaki ne rodijo dekleta v mlaki in da se tudi pri nas više ceni lepota ko grdo* ta! Zaradi tega, gospodje, predlagam: Priredimo veselico, združeno s tekmo* vanjem mlačanskih krasotic! To bo ne* kaj, česar pri nas še ni bilo, doslej ne* znani trg Mlaka bo pa namah zaslovel po vsem svetu.« »Izvrstna ideja, gospod doktor!« je vse omizje enodušno pritrdilo. Učitelj Malec je pa vzkliknil: »Živio miss Mla* ka!« »Le počasi, gospod Malec!« ga je Grozdnik zavrnil. »Nikar ne capljajmo slepo za drugimi! Pač pa uredimo tako. da na naši veselici ne bodo tekmovale mlade gospodične, marveč gospe, ki jim je petdeset do šestdeset let! — To bo tudi edino pravično. Le pomislite! Ali je kaj izrednega, če je kako mlado dekle lepo? In ali zasluži za to kako posebno pohvalo? Prav nič; ker mladost je že sama po sebi lepa. Drugače je pa pri gospeh omenjene starosti. Ako je med temi še vedno katera lepa, je to njena in njenega moža zasluga; njena, ker se je znala skrbno negovati; njenega mo* ža, ker ji je v vsem ustrezal, tako da ni nikdar imela povoda za živčne na* pade. ki bi jo bili prezgodaj postarali. — Če tako ukrenemo, potem, gospod Malec. ne bomo vzklikali: »Zivio miss Mlaka!« ampak vzklikali bomo: »Živio ladv Mlaka!« Časniki pa ne bodo prine* sli zgolj slike ladv Mlake, temveč tudi slike nas vseh, ki bomo prvi tekmo te vrste priredili. Pa ugovarjaj kdo, če ni* mam prav, gospoda!« Ta nenavadni predlog jih je prese* netil, da so kar onemeli. Naposled se je pa le oglasil trgovec Krehne: »Vse* kako se ladv Mlaka lepše sliši ko mis,« je dejal; »kajti jaz na primer rabini mis v slabem pomenu. Mis blago je v mojih očeh malo vredno blago; mis kupec je kupec, ki dolžan ostane. Zategadelj sem jaz odločno za ladv.« »Gospod doktor! Na kaj se bo pa gledalo pri ocenjevanju lepote?« je nato vprašal davčni upravitelj Jahen. »Na telesno somernost seveda: če ni kak ud predolg, prekratek ali sicer ni someren s celotno postavo.« »Ali tudi na jezik?« »Kajpada.« »Potemtakem ni misliti, da bi mojo ženo proglasili za ladv Mlako; kajti njen jezik ni čisto nič someren z njeno malo postavo. Strašno je dolg in oster,« je Jahen ugotovil. »To bomo šele dognali,« odvrne Grozdnik. »Ocenjevalo se bo popolnoma nepristransko.« Nato pa, obrnjen proti učitelju Malcu, pravi: »Vi, gospod uči* telj, boste pa kot najmlajši član priprav* Ijalnega odbora osebno vabili mlačanske gospe omenjene starosti na tekmo in jim naš program razložili. Na prihod* njem sestanku nam boste pa o uspehu poročali.« Ko so se čez teden dni sešli, je Ma* lec poročal, da žal ni ničesar opravil: »Vsaka gospa je zatrjevala, da še da* leko nima petdesetih let. — ,Kaj pa mi* slite!' so se ogorčene druga za drugo branile. ,Saj se mi vendar pozna, da sem veliko mlajša.' — Pri Jahnovi gospe sem jo pa pošteno izkupil. Cela ploha besed se je name vlila: ,Stavim, da si je moj dedec to neumnost izmislil,' je vzkipela. .Predobro se mu godi, zato mu gredo take bedarije po glavi. Jih bo že slišal, kakor zasluži.' — Ko sem hotel ugovarjati, mi je pa kar vrata pokazala.« »Ali vam nisem pravil?« je Jahen bolj vzdihnil ko rekel. »Taka je. Pa si pomagaj, če moreš!« »Ni mogoče, da bi nobeni Mlačanki ne bilo petdeset do šestdeset let.« je stražmojster Strelec podvomil. »V krst* no knjigo poglejmo!« »Vse zaman, prijatelj! Vi še Mla* čank ne poznate,« pojasni Grozdnik Strelcu. ,Krstna knjiga laže,' bodo dejale.« »Potemtakem nam ne kaže drugega, nego da priredimo tekmo gospodičen,« predlaga učitelj Malec. »Jaz sem .proti!« ugovarja trgovec Krehne. »Ali pa izstopim iz pripravljal* nega odbora. Saj nisem neumen. Pri vseh rodbinah, katerih hčere bi se manj ugodno ocenile, bi prišel v zamero. In kaj bi bil posledek? Opustile bi mojo trgovino in se preselile h konkurentu.« »Krehnetovemu mnenju se s polna pridružujem,« izjavi Jahen. »Pravi pekel bi si zakuril, ko bi se naša Alma ne proglasila za kraljico. Naka! V to nevar* nost se ne stavim.« Zdaj tudi Strelec izreče bojazen, da bi mu utegnila Kodeljka stanovanje od* povedati. »Gospodje ne veste, za kako krasotico se smatra njena hčerka Tekla, čeprav svedra kakor raca!« »Hentaj! Na to nisem pomislil,« deje Grozdnik in se popraska po glavi. Na tihem pa zakolne: »Tri sto h . . .! Na vse zadnje bi se jim še jaz zameril, tako da bi umirali brez moje pripomoči!« Po kratkem preudarku pa reče: »Ti ugovori vsekako držijo in se ne smejo omalova* ževati. — Toda veste kaj, gospodje? Priredimo lepotno tekmo mlačanskih služkinj! Ne le da si s tem ne nakoplje* mo nevarnega sovraštva, temveč takisto izvirna ostane naša priredba. Prav za prav bomo pa služkinje tudi najlaže pra* vično ocenili. Kajne? Kar je na njih lepega, je prirojena lepota, medtem ko pri gospeh in gospodičnah nikdar ne veš, koliko njih lepote je pripisati lepo* tilu in modistkam. Ali ni tako, gospo* d je?« Na to so vsi pristali. Učitelj Malec je pa zaklical: »Živio miss Mlaka!« Kajpada je ta novica spravila vso Mlako po koncu. Mlado in staro je ugi* balo, čigava služkinja bi bila najlepša. Tudi stavilo se je na to in ono, kakor jim je pač bila katera pri srcu in po obrazu. Celo tožbe radi razžaljenja ča* sti so si nekateri naprtili, ker so pre* vneto zagovarjali svoje naziranje in pre* strastno pobijali tuje. Ko je pa odbor na svečani seji pro* glasil Grozdnikovo sobarico Milko za kraljico mlačanskih služabnic, tedaj je završalo po Mlaki: »Ocenjevalo se je pristransko! Saj vemo zakaj!« ter var* čevalo se ni z namigavanji in zbadljivimi opazkami. Toda nikakor ne po pravici; kajti Grozdnik je bil odličen estetik in je znal. kaj je lepo. Zato je kakor pri* bito: Ko bi njegova Milka ne bila lepo* tica, bi je nikdar ne bil v službo sprejel. Pariškega tekmovanja za miss Ev* ropo se pa ni udeležila. Tega ji Grozdnik ni dovolil. Bal se je zanjo, da bi mu jo kak filmski podjetnik odpeljal. »Kdo bi mi pa potem sobe pospravljal in postelje postiljal?« se je izgovarjal. Zbog tega je njegova sobarica Mil* ka ostala samo miss Mlaka. MIRKO KRAGELJ, Škofja Loka: ZVESTA Vsa vitka in mamljiva me pozdravi še v postelji — tovarišica verna: če dvom me tare, se približa mirna in me zaziba v svoj opoj vonjavi. In ko pod noč obupa vrv me davi in skrb zajaše tilnik mi čemerna, kot iz daljave pesmica večerna — prikazen njena mi srce ozdravi. L JUBICA. In naj premami me skušnjava plitka; naj v grehu tratim svoja mlada leta, strastno objemajoč dekleta vitka — — le ona razumela bo poeta — bohema. brez predsodka in očitka, družica moja verna: — cigareta! MIRKO KUNČIČ, Ljubljana: BEDNI. Gledam. V smelem zanosu kot orli gredo mimo. Njih duše peroti pno se vse više skoz noč in vihar daljnim obzorjem naproti Kakor berač ob strani stojim. Leta teko .. . Trpim. Gledam. Vsa njih hotenja so kvišku usmerjena vsa njih poslanstva v zasnovi izmerjena. Človek! Kam je šla, kod hodi — tvoja mladost': Gledam. Nimam besede za svojo bridkost. MIRKO KUNČIČ, Ljubljana: SPOMIN. Dalja zveni. Bled je obraz, tako mračna je misel, ko da nad njo črn gavran je obvisel. Solnca ni. Plah grem v samoto, dušim v grlu jok. — Okna zaprite, spustite zavese, da ne prodre v izbo zvok! Dalja zveni, zveni. . . Ranjen pobegnem na''ulico svetlo. Množica hrupna in godba in smeh vse kakor bič padajoč na moj greh. Dalja zveni — vse pregluši. Dušo boli, boli... MIRKO KUNČIČ, Ljubljana: KADAR SEM Kadar sem žalosten, vsa si pri meni, mati, vsa — kot nekoč. Vidim v oči ti vseupajoče, močne v ljubezni in vseodpuščajoče. Čutim vsak dih >— vonjiv je in topel, ko da se vrača mladost iz daljave. Slišim srce — živi in umira v samozatajbi le zame... Ti dobra! Kadar sem žalosten, vsa si pri meni, mati, vsa — kot nekoč. Lepa kot sanja, ŽALOSTEN. tiha kot vrba žalujka nad grobom, tvoja ljubezen nad mano se klanja, Verno zazrem se vate, iščem besede bogate, da ti ozvezdim vsaj zadnjo noč — — Joj, pa mi sanja zbeži in začutim z žgočim obupom le eno, le eno: da sem še vedno ves bloden in beden in da je že zdavnaj vse izgubljeno ... Mati, o, saj te nisem vreden! JANKO LAVR1N, Nottingham: ruska moderna po prevratu. i. Po prevratu I. 1917. se je razdvo« jila ruska književnost v književnost emigrantov in v književnost sovjet« ske Rusije. Med prvimi so: Merežkov« skij, Z. Hippins, Balmont, Bunin, Ku« prin, Remizov in mnogo drugih. Revo« lucija sama je ustvarila v marsikaterem pesniku skoro mesijanski entuziazem, zlasti v Bloku in Belem. Nade, da ne bodo gledali zgolj obnovljene Rusije, temveč obnovljeno in popolnejše člove« štvo, so bohotno rasle. Logika dejstev pa je bila tudi sedaj kruto drugačna ne« go logika pesnikov. Ali presenetljivo je dejstvo, da je bila med prvimi prevrat« nimi leti znatna pesniška produkcija. Najbolj se je odlikovala skupina iutu* ristov. Njihov službeni vodja, Vladimir Majakovskij (r. 1892), je drzovit eks« perimenter v tehniki in jeziku. Na ne« srečo nima mnogo lastne vsebine in kar je še več, ne zna peti. Namesto, da bi pel, le kriči in se dere na vse grlo. In čim manj ima povedati, tem bolj kriči. Do« zdeva se, da ga je usoda določila za pesniškega »kričača« boljševizma —■ opravilo, ki ni morda vabljivo za muze, ali nedvomno razvija glas, četudi ga na« pravi včasih dokaj hripavega. Najdaro« vitejši ruski futurist, Hlebnikov, se je bavil zgolj s poezijo in je umrl v bedi 1. 1922., ali tudi to je zahtevala bržkone logika dejstev. Drugi (Asejev, V. Ka= menskij itd.) se zbirajo okoli meseč« nika »Lev«, ki ga izdaja Majakovskij. Eden prejšnjih futuristov je tudi Boris Pasternak. V kontrastu Majakovskemu ima mnogo povedati, ali njegov način pripovedovanja je tako nov in nenava« den, da je dostopen le izvoljencem. Nje« gova najboljša knjiga je prva drobna zbirka »Življenje moje sestre« (1922). II. Dočim pišejo Sologub, V. Ivanov in večina starejših pesnikov, bodisi emi« grantov ali ne, naprej na svoj prejšnji način, je rodila revolucija skupino »pro« letarskih« pesnikov; proletarskih po svojem poreklu in po svojih temah (Demjan Bednij, V. Kazin itd.). Ampak njihovo delo je izgrešilo svrho, da bi bilo novo razodetje. Razen tega bi mo« ral biti človek kulturen diletant, da bi upal v možnost spraviti poezijo na nivo dekle posameznega razreda — pa naj je ta razred visok ali nizek. Več talenta in sile je v verzih vaškega pesnika in »ima« ginista« Sergeja Jesenina (1895—1926), čigar najboljše pesnitve diše po pravi ruski vasi. V tem je bolj neposreden in manj stilizovan nego drugi kmečki pe« vec, simbolist Nikolaj Klujev. Jesenin imenuje samega sebe »zadnjega vaške« ga pesnika«. Njegova mentalnost je v resnici pastoralna. V mestnih kavarnah sanjari o poljih in čredah, lesenih ko« čah, kravah na paši in objokuje svoj bukolični »izgubljeni raj«. Ohranil je vrhu tega celo naivno, mitološko religi« joznost kmetov, ki jo razgrinja v neka« terih svojih najboljših verzih. Najbolj posrečene slike in prispodobe je vzel iz kmečke b y t « i. Gole reminiscence na« njo ga delajo naivnega, melanholičnega in otroškega. Ali čim izgubi svojo na« ivnost — n. pr. v revolucionarnih in protireligijoznih pesnitvah — je zgolj otroški, še huje, otroško domišljav. Brezdno med izgubljeno vasjo in dejan« skim mestom, ki se mu ni mogel prila« goditi, je bilo preveliko. Poizkušal je najti zavetišče v pijači in raznih eksce« sih. Nazadnje je izvršil samomor. III. Kar se tiče nove proze, vlada do« kaj živahna literarna delavnost med emigranti. V sovjetski Rusiji pa je pripovedništvo dejansko umrlo v prvih letih boljševiškega režima. Za tem ne« pričakovanim molkom je prišlo enako nepričakovano oživljanje — oživljanje, ki pravkar napreduje in obeta dober sad. Ne da bi dali izraza kakršnemu« koli preuranjenemu mnenju o njegovi vrednosti, ugotovimo le nekaj podrob« nosti glede njegovega splošnega zna« čaja. Najboljše, poprevratne ruske pisce lahko razdelimo v dve skupini: v tiste, ki se bavijo predvsem z novo tehniko kot tako in v tiste, ki se osredotočujejo v pripovedništvu kot takem. Na pred« stavitelje prve skupine sta močno vpli« vala Remizov in Beli j. Ob svojih novo« tarijah v besedni tehniki, slogu in kon« strukciji so često dokaj naturalistični v izberi gradiva. To vidimo n. pr. v senza« cijonalnem »Praznem letu« od Borisa Pilnjaka, kjer opisuje stradajočo Rusijo. Tega dela ne bi smeli priporočati lju« dem s slabimi živci. Evgenij Zamjatin, Nikolaj Nikitin, Leonid Leonov, Vladi« mir Lidin, Artjom Vesjolij in od stare j« ših, Mihael Prišvin — spadajo vsi med odlične eksperimenterje in »ornamenta« liste«. Pantelejmon Romanov, Mihajlo Zoščenko, Ilja Erenburg, J. Tynyanov, Lidija Sejfulina, Vsevolod Ivanov in tudi I. Babel imajo, po drugi strani, rajši odkrito pripovedništvo. Vendar imata obe skupini nekaj skupnega: novega du« ha, nekako mladostno energijo in močno voljo pogledati iz oči v oči nasprotstvu med usodo in življenjem. Edini junak, ki ga novo rusko pripovedništvo ne po« greša, je prejšnji »človek, ki je odveč« — tisti kanonizovani tip razumniške književnosti. Med novimi literarnimi domislicami so poizkusi, odstraniti in« dividualne junake in jih nadomestiti z množicami, tako jasni kakor simptoma« tični. Želja, da bi ustvarili nekaj nove« ga — novega po vsebini in obliki — je morda često močnejša v teh pisateljih nego njihova stvariteljska moč. Isto« časno procvitajo gledališča, ali dramska produkcija je ubožna. Tudi službena li« terarna kritika je na nizki stopnji, ali več neodvisnih kritikov (zlasti kritikov iz precej enostranske »formalne šole« uspešno deluje. V celoti je današnje stanje Rusije na prehodu k popolnemu prevrednoče« nju vrednot. Zdi se, kakor da bi bila zemeljska naloga ruskega nemirnega duha, preprečiti, da bi svet okamenel v topi kapitalistični civilizaciji z njenimi kini, revij skimi zvezdami, banketi in rokoborci. Predvsem ta impulz k popol* nejšemu in dostojnejšemu življenju je bil vzrok, da je ustvarila Rusija eno naj* večjih svetovnih literatur. Nedvomno bo našla v njem vire za svoje nadaljnje in* spiracije. Prav mogoče je, da so njene sedanje preizkušnje le bolečine novega poroda. Narod, ki je šel skozi tak in* ferno bo imel nedvomno mnogo več po* vedati nego je že povedal. Njegova knji* ževnost nima le velikega »včeraj« — temveč tudi velik »jutri«. f JOSIP MURN;ALEKSANDROV: NIMAŠ TI'.. (1898.) Nimaš ti črnih, žarečih oči, Tvoje oči — iz njih duša blišči! v kakršnih zloba, poguba iskri, Moder bolj nebes neskončni sam ni, temnih kot [pozna brezmesečna noč, s solncem gorijo čez tlan tekmujoč, ki v njej popotnik zdrsi tavajoč. vabijo z zvezdnatim svitom čez noč. f JOSIP MURN:ALEKSANDROV: NA HOLMCU. Kadar imaš časa, z rožami krog pasa pridi k nam! Pridi zjutraj, čez dan vroči, pridi zvečer al ponoči, — hej, jaz vedno čas imam! POLDE PEHANI, Ljubljana: ENA ZVEZDA LE GORI. Vračam se domov po poti / pod kostanji. Tihi mrak mojih novih sanj ne moti; komaj slišim svoj korak . . . Me povija megla v krilo sivo, ko se meni zdi: novo čuvstvo je ovilo srce z mnogimi vezmi. Ljubljena, ti spiš; ponoči nekdo blodi v megli sam . . Ljubijo te vzdihi vroči, le o tebi šepetam. Misli zbrane v harmonijo čuvstev nežnih tja hite, kamor si najbolj želijo, kamor nada še ne sme ... Tavam dalje, v gostem mraku plašno mi korak hiti, ko nad mano gori, v zraku, ena zvezda le gori. . . JAN PLESTENJAK, Ljubljana: ubijalec. Na dolino se vlega mrak, cesta se v mraku izgublja in bele hiše ob njej žde kot črne kopice. Z grebenov od« jekne le vrisk pastirja, iz dalje pa ropo« tanje voza. Osamel popotnik gre po dolini; noge so mu od hribovske hoje upog« njene, nanje je telo kot prislonjeno, roke so težke in segajo skoro do tal, tako je sključilo telo delo in starost. To je Dobračev Matevž. Očeta ni nikoli poznal; komaj je bil Matevž spočet, ko« maj je mati potočila prve solze bridkega spoznanja, je šel oče po svetu in utonil v svetu. Matevž še ni ponosil prvih hlač, ko mu je plaz zasul mater: zapustila mu je culo in nekaj pristradanih grošev. Taka je bila njegova mladost. Od tedaj Matevž ni več poznal solnčnih dni in odkritega smeha. »Vidim, da nisem več za rabo!« je zagodrnjal Matevž: spotaknil se je bil ob kamen in malo da ni padel. »Hentaj, staram se in sem že nad« ložen. Dober nos imaš, Tinetovc, zato si mi pokazal na cesto. O, saj strah me ni, tudi dobre ljudi še poznam, ki te po« znajo skopuh in oderuh Tinetovc. Ne bom te prosil in mogoče še klečal pred teboj, nak.« Zravnal se je in telo se je zdelo za polovico daljše. Na cesto je potok izdihal gosto meglo, da je še zvezde niso predrle, kaj šele Matevževe utrujene oči. Njegova postava je kot utonila v megli in še v misli se je vtihotapila, da Matevž ni mogel ostati ne pri spominih ne pri se« danjosti: bodočnost mu je bila pa megla, sama megla. »Kaj se mi blede?« je jeknil in pre« strašil se je svojih besed. »Naj me kdo sliši, vsa dolina bo šepetala: Matevž je obnorel. Čudnega bi pa ne bilo, če bi: recimo, da podrl Tine« tovcu kozolec ali pa svinjak, ali pa da bi mu živino pognal iz hleva v takole temo recimo, morali bi reči, da sem ob« norel.« Matevža je megla prevzela in ob« jesten je postal. »Tinetovc, ali se spominjaš, da si sam prerokoval: Matevž, ti boš obno« rel, ne boš dočakal čednega konca. Tako si sodil Tinetovc, pa si me obsodil na cesto. Juhu«hu! Matevž je obnorel!« nje« gov hreščeči glas se je razlegnil zateg« njeno v spolzki megli, iz daljne vasi je odmevalo: »Matevž, ti si obnorel.« Ma« tevž se je široko nasmejal in se čudil samemu sebi: »Tako bahato sem se za« smejal, kot se zna samo Tinetovc,« in jc racal naprej, dasi je s koraki že drsal in se mu je glava pripogibala do kolen. V vasi so že gorele luči, na sked« njih so meli proso, pred gostilno so stali s hlodi naloženi vozovi, furmani pa pili v veži žganje. Matevža je kar vrglo v vežo, za« smejal se je, potem pa zakašljal, dim se je splazil v njegova pljuča. »Saj pra« vim, tobak jo bo udušil dolino!« je za« momljal, nagnil kozarec. Ponudil ga mu je furman, rdeč in plečat fant. »Kaj pa s teboj, Matevž?« »Kaj je z menoj? To vprašaš? Če bi jaz le vedel! Pa povej ti, kaj bo s teboj čez uro, čez dan, čez teden. To ti rečem!« je pridigarsko odgovarjal Matevž. »Pa si na kratko udarjen, Matevž!« »Kaj bi pa hlastal na dolgo in ši* roko; ne utegnem in tudi ljubi se mi ne.« »Pri nas bodi vesel, če te je pa raz* jezil Tinetovc, znosi se nad njim. Tako ti pravim jaz, Matevž. Na in pij, saj si sam, doma pa nikjer in povsod.« »To je tisto!« Matevžev glas je bil zamolkel, kot bi se izkopal iz globeli in oči so begale od furmana do furmana, roka je pa držala kozarec tako krčevito, da je iz dlani žehtel opojen duh po žganju. Furmani so si šepnili samo z očmi in so se razumeli. Rdeči in plečati fant je naročil znova žganja in poleg sebe posadil Matevža. V medli luči je bilo le videti zarja* veli obraz, razoran in med brazdami za* kopane oči, nejasne in begajoče. »Matevž, meni lahko poveš, kako je s teboj!« je pritajeno šepnil rdeči in plečati fant, ki bi Matevža lahko z eno roko posadil na naloženi voz. »Kako je z menoj? To me vprašaš! Premlad si še, da bi ti odgovarjal. Še ti bi rekel, da sem obnorel.« »Kdo to pravi? Če pa kdo pravi, mu pa reci norec!« »Vič no, ti si pa pameten fant. Res sem bil neumen, tako bi moral zabru* siti Tinetovcu, pa bi se mu povesili brki!« »O Tinetovcu nekaj govoriš? Če govoriš dobro o njem. se ali lažeš ali si pa tako slep, če pa že hočeš govoriti slabo o njem, boš težko povedal kaj novega. Tako je obložen z grehi, da jih mu ne izvoziš s parizarjem, pa če s pa* rom konj furaš tri tedne.« Matevžu je zagorelo v očeh in objel bi bil rad rdečega fanta. Prijel je le za kozarec in ni mogel do drugačne be* sede. »Trčiva, ti si zame fant.« Fant je trčil z njim, obema so pa gorele oči in oba sta gledala pred seboj samo Tinetovca, odurnega bahača. Na svojem griču stoji, v žepih žvenklja z denarjem in se široko smeje. »Še malo, pa te stisnem, Govejkar, pa Tebe tudi Rožnik. Ni mi za take sosede, prazne in omahljive. Še eno posojilo, pa smo rešeni.« V veži je bilo pa skoro mrtvo, kot bi ne bilo v njej drugače živahnih fur* manov. »Kaj si me hotel prej vprašati?« je zastavil Matevž. »Kako je s teboj, sem pobaral!« je zategnil rdeči fant. »Kako je z menoj? Ne vem, kako bi ti povedal. Pocestnjak sem, čeprav tega nisem zaslužil. Res ne, saj me po* znaš, da sem lenobo sovražil in da se nobenemu delu nisem odmikal. Toda je že tako: obsojen sem na cesto in Tine* tovc mi je tudi prerokoval, da ne bom dočakal čednega konca.« Odmevi II. 65 5 »Da bi ga le on dočakal, pa naj bo vesel,« je ušlo fantu in skoro sram ga je bilo. »Vič, saj nič ne rečem, star sem že, vidim tudi slabo, med obrabljeno šaro pa še ne grem.« »Saj si mu zastonj delal!« »Da in ne! Jaz sem vsaj mislil, da ne delani zastonj, on me je pa opetnaj* stil za vse in me poslal na cesto. Vse bi še bilo, da bi me odslovil kot človeka, povedal očetovsko: Matevž, saj veš, kako je s teboj in zmagovati ne boš mo* gel več, kaj, ali ne bi šel malo v dolino: delo spremeniš, spremeniš zrak, bolje bo zate. I oda ne. Nikoli ni bil vajen govoriti s človekom po človeški. Ni me poznal kot Matevža, bil sem mu govedo, osel, gnoj. Tako sem se privadil teh imen, da vselej pogledam, ali ne kliče kdo mene, če recimo izpregovori eno od teh besed. Pa da boš vedel, kako je z menoj: jaz sem delal leta in leta, še sam ne vem koliko, delal pa samo za ped zemlje v rebri, koder sem hotel po* staviti bajto in v bajto pa posaditi, tebi naj bo povedano, ženico. Vse mi je bilo že zdavna obljubljeno in ko sem mislil, da sem si prislužil tisti kos zemlje v rebri, sem stopil k Tinetovcu: »Oče, tako sem mislil in tako sem premislil, da sem že star in da mi je ostalo le še to* liko moči. ki bi zmogle postaviti v rebri bajto.« Tinetovc je zarohnel nad me* noj, potem se pa široko zasmejal in se razkoračil pred menoj. »Govedo, ti si obnorelo. Redil sem te, in za boglonaj mi boš zemljo odjedal, šema šemasta.« Pokazal mi je vrata, jih zaloputnil za menoj in kaj mi je kazalo? Zdi se mi, da že vsa dolina šepeta za menoj: vič ga norca.« Matevž se je v pripovedovanju raz* togotil, oči so se mu izbulile, jecljati je začel in trgati stavke. Fant je strmel vanj in kadar je Matevž iskal najbolj prepričevalne besede, je zaškrtal z zob* mi in pljunil pod mizo. »Matevž, jaz bi ga bil kar lopnil!« je bruhnilo iz fanta; udaril je po mizi, da so se zdrznili zaspani furmani. »Prav je imel Tinetovc; norec sem, lopniti bi ga moral!« je mirno, vendar nekam skrivnostno preudaril Matevž. »Jaz bi ga!« in fant je drugič za* mahnil po mizi, prijel za kozarec in tr* čil z Matevžem. »Zato sem te vprašal, kako je s teboj, da boš vedel. Tinetovc je izone* gavil mojo mater in jo vso bedno in nadložno pahnil iz hiše. Tako je bilo in greha mu ne izbriše nihče.« V fantu je zarjulo po maščevanju, v členkih moč* nih rok mu je pokalo, prsa so mu na* raščala. Matevž pa ni vedel ne na desno ne na levo, glava mu je bila vroča in kot napolnjena z vso mogočo navlako. Ko* maj je zagrabil za prvo misel, izpodri* nilo jo je deset novih, vse pa strašnejše, vse v želji po maščevanju vkopane. »Ne bo mu odšlo!« se je iztrgalo iz njega in čez ustnice so se razbelile sline, oči so pa izstopile iz votlin in v njih je gorela samo kri.. »Matevž, kaj je s teboj?« ga je za* čudeno vprašal rdeči in plečati fant. »Fant, tebe imam rad, pa ti le ne vem povedati, kaj je z menoj. Zdi se mi, da sem zopet mlad in da sva trčila s tvojo materjo. Z njo se maščujeva, da boš vedel, moj fant, ha, ha. Vič, tako se smeje samo Tinetovc, haha. Juhu-hu! Trčiva!« Samo smeh ga je bilo, le tuintam je zledenel ves obraz, zgornja čeljust se je zagrizla v spodnjo ustnico, z des* nico je pa stisnil kozarec, da so bili prsti mrliško beli. V medli luči je bil Matevž strašen. V smehu se je njegovo telo raz* vleklo, ko so se pa v njem oglasili ču* dežni zamolkli klici, se je njegovo telo skrčilo, da je bilo izza mize komaj videti glavo. Furmani ga niso mogli razumeti, še nikoli ni bil tako čuden, zdel se jim je celo prismojen, smejati se mu pa niso mogli. »Kaj dremljete? Saj še jaz ne, ko bi že zdavna moral. Pod hribom, pri materi bi že moral dremati. Pa š/ ne bom. Bajto si prej postavim, precej po nedelji pričncm. Tinetovc se mi ne bo več rogal, to pa rečem da ne. IIa*ha. Tudi smejal se ne bo več takole, nak. ,uhu*hu*hu! Dolgo sem delal za tisto ped sveta, ha, ha, ha, predolgo zate Ti* nctovc.« Udaril je še on po mizi, fant ga je občudoval, ni ga pa razumel. »Fant, danes sem mlad, da boš ve* del. Zdaj se vse spremeni: vreme, do* lina, Tinetovc in moja reber. Pij pij, fant moj, da ne porečejo, da si obno* rel. Ha*ha*ha!« Matevžu je vse žarelo z obraza, fantu pa je bilo nerodno in nekam strah ga je bilo pred to postavo, ki je samo ime Matevž še nosila. »Fant moj, le pij, večkrat pij, sponv ni se pa včasih name, fant moj. Jaz grem!« »Kam. Matevž?« »V reber, na tisto ped zemlje se vse* dem, ha*ha*ha!« Odkobalil je iz gostilne, se glasno krohotal in z viška podajal roko v slovo. S ceste in potem še iz daljave se je sli« šal njegov krohotajoči smeh: »Ha, ha* ha, zakaj bi se Matevž ne smejal.« »Ni čisto pri pravi,« je menil pritli* kav furman. »Čudno se je spremenil, nekaj ga grize,« je pripomnil drugi. »Nekaj vre v njem, pa če bolj duši, slabše je. V njem bo izkipelo!« je dodal najstarejši, ki nikoli ni rad govoril na* ravnost, temveč v »podobah«, kakor so krstili način njegovega govora. Rdeči in plečati fant je pa molčal, prsa mu je pa stiskala nema groza. Za* čutil je v rokah nemoč in tudi noge so mu bile tuje. Po dolini je odmeval le ropot voz in v ropot se je v odurno neskladnost vmešavalo škripanje hlodov na vozu. Matevža ni bilo nikjer na cesti. V dolini se je tajala megla, od dre v* j a je kapalo, cesta je bila vlažna, tudi hiše so bile rosne. Listje je glasno od* padalo, se vrtinčilo med vejevjem, na vrteli so pa iz mrtvih rož pogledale vse* svetarice, vse še v popju. Kot skozi ten* čico. je pogledalo v dolino solnce. Po dolini je drobila potovka. Čudno zverižena je bila. plahutala je z rokami in še koš na hrbtu se ji je čudno zibal. »Ti, potovka je pa pijana, vič jo!« je razsodil dolinec svoji ženi. »Pa res!« »Ljudje božji, kaj takega pa dolina še ni dočakala, Bog ji bodi milostljiv!« je žuborela potovka, preden je prišla do ljudi. »Ja, kaj pa je vendar?« »Nič ne veste? Pred hlevom so ga zjutraj našli, glava se je le še malo dr* žala telesa.« »Kaj? Kdo? Kje? »Bog pomagaj, Tinetovc je mrtev; Matevž ga je s sekiro, čakal ga je.« Potovka je drobila naprej, dolinci se pa niso mogli oprijeti dela. Še do be« sede niso mogli; nemi so sedeli na klo« pch pred ognjišči in v duhu pomilovali Matevža in Tinetovca. Matevža so ukle« njenega peljali po dolini orožniki. Ma« tevž je bil sicer izpremenjen, še bolj sključen kot drugače, oči so mu pa še vedno gorele in na ustnah je bila kot nalepljena bela slina. Ko so ga peljali mimo gostilne, se je zravnal. »Ha«ha«ha, kakor Tinetovc,« je glas« no potrdil samemu sebi. Ko so pa prišli pod hrib, koder leži 'njegova mati. se jim je zgrudil in med bele sline se je pomešala kri. N. PREOBRAŽENSKI, Ljubljana: jeseninov konec. Majhen in belolas, od solnca in vetra ožgan kmečki deček, nekdanji vaški pastir, je kot revolucijski pes« nik skrbno prikrojil po predpisanem obrazcu svoj življenjepis. Zamolčal je svoj obisk pri carici, ki je »novega Kolj« cova« rešila fronte. Vestno je naštel vse svoje mladostne pretepe in povojne ne« brzdanosti. Pobahal se je s tem, da je nekoč zakuril samovar z razklano sveto podobo. »Moj prijatelj ni maral tega čaja. A zame je bil ta čas, leto 1919., najlepši v mojem življenju. Nismo imeli niti polena drv in živo srebro je pozimi v sobi kazalo pet stopinj Reamurja pod ničlo.« Jesenin je s kolomazom namazal vrata moskovskega samostana Kristu« sovega trpljenja (kakor zaznamujejo na vasi užaljeni fantje hišo prelahkomisel« nega dekleta). Čital je pod milim ne« bom svoje pesmi »najboljšim poznaval« cem — vlačugam in vlomilcem«. Ni se vpisal v komunistično stranko samo za« to, »ker se je smatral za še bolj levi« carskega«. Zel je slavo križem vse Ru« sije, in so bili všeč sovjetskim mece« nom njegovi preroški, mesijanski klici, da, še bo posekala Rusija evropsko železno pokopališče. Samo pri nas, be= račih. je še duša doma«. Trdil je, da bo ujela Rusija kakor apostolski ribiči v svoje mreže vesoljstvo. Z letalom je potoval iz Moskve v Berlin, iz golega izzivanja se je poročil in je v pijanosti pretepal živo razvalino, nekoč znano plesalko, Amerikanko Asejdoro Dunka« novo, ki je pod sovjeti hotela ustvariti revolucijo v plesni umetnosti. A ves ta šumni uspeh je prikrival samo notra« nje razočaranje. Tragična smrt konec decembra 1925. je bila nujen zaključek Jeseninovega življenja. V neusmiljeni, zanimivi in dokaj gnusni Marienhofovi knjigi »Roman brez laži«, brez katere ne bi bil umljiv Jeseninov konec, je dobro povedano, da je slave žejni pes* nik »dohitel slavo drugi dan po svoji smrti«. Ne mislim, da je Jesenina tiralo v smrt samo razočaranje, ki ga je do* živel v izgubljeni kmečki domačiji in ki ni hotela postati njegov namišljeni »grad Inonija, kjer živi življenjski bog«. Se* veda se je moral prepričati o popolnem nasprotju med sovjeti in kmeti. Še v »Spovedi barabe«, ko je bil ponosen na cilinder in lakaste čevlje (»jaz, ki se melji estetske pameti«. Ljubljana 1925. gega nego likovna sfera in da moremo kakršnekoli pojave samo toliko estet* sko tako ali drugače uživati, kolikor jih hkratu likovno ter samo likovno mo* trimo. Torej pa bi tudi po mojih osnov* nih estetskih nazorih pri vprašanju, ka* ko naj kak umotvor z estetskega vidika presojamo in presodimo, že načelno n e šlo za vprašanje, kaj vse nam ta urno* tvor tudi v vsebinskem pogledu nudi ali vsaj hoče nuditi. Pač pa bi tudi po mo* jem naziranju vprašanje vsake prave estetske presoje bilo samo vprašanje, ali in kako je vse to (pa naj bo karkoli!), kar nam umotvor v vsebinskem pogledu nudi, med seboj urejeno, ali je tako urejeno, da moremo pristojno ce* loto res tudi likovno motriti, ali pa nam podana zveza med posameznimi vsebin* skimi členi umotvora vprav tako likov* no motrenje celotnega umotvora skraj* no otežuje ali morda sploh onemogoča. Tudi moja estetika je, se zdi, »formali* stična«, taka, da tudi njej ne gre za vprašanje, kaj nam umetnik podaja in naj podaja, pač pa za bistveno drugačno vprašanje, kako nam umetnik in to karkoli podaja ter naj podaja. S pričujočo kratko razpravico ho* čem pokazati, da temu ni tako in da bi vprav svojo, likovno osnovano estetiko z dobrim zmislom in po pravici lahko nazival vsaj tudi vsebinsko este* tiko. To pokaže že prvi pogled na pojav lika, osohito ako še primerjamo »lik« s tem, kar nazivamo le golo razmerje ali relacijo. Lik in relacija imata samo to skupno, da sta oba tako zvana »višjeredna« pojava, ki zahtevata po lastni naravi še posebne »temelje« ali »fundamente«. Vzemimo za primer lika melodijo ali sliko, za primer relacije pa sličnost ali razliko! Melodija ni gola vsota posameznih glasov, temveč nekaj posebnega poleg teh glasov, vendar nekaj takega, kar je po lastni naravi na teh glasovih »zgrajeno« in jih v tem zmislu ima za svoje neobhodne funda« mente; vse to velja seveda tudi za sliko napram njenim fundamentom, to je na« pram posameznim barvam, sencam in li« nijam. Enako seveda tudi sličnost ali razlika na pr. med dvema barvama ni nikaka gola vsota teh barv, temveč zo« pet nekaj posebnega poleg njih in to zopet nekaj takega, kar po lastni na« ravi na teh barvah »sloni« in jih ima za svoje neobhodne fundamente. To pa je tudi vse. kar imata lik in relacija res skupno. Že ta skupna točka sama pa nam kmalu odpre ono fundamentalno razliko med tema dvema pojavoma, ka« tera edina bo nam mogla zadostno raz« ložiti tudi dejstvo, da že vsakdanji člo« vek vprav like kaj ostro loči od golih relacij, oziroma da bi že vsakdanji člo« vek brez nadaljnjega pomisleka in koj pristal na to, da je na pr. »melodija« nekaj bistveno drugačnega nego gola »sličnost« ali »razlika« in da je na drugi strani melodija bistveno bliže na pr. »sli« ki«, sličnost sama pa razliki, nego me« lodija — sličnosti ali slika — razliki. Torej v čem je končno utemeljena ta že na prvi pogled tako očividna diferenca med likom in relacijo? Oba pojava, lik in relacija sta »zgra« jena«, »sloneča« fenomena. Toda vprav ta zgrajenost, vprav to slonenje je pri obeh bistveno drugačno, je drugačno pri liku in zopet drugačno pri relaciji. Oglej« mo si to na primeru slike in razlike! Slika sloni na posameznih barvah in sencah, to pa tako, da se ta slika tudi sama spremeni in v danem primeru sploh zruši, ako se spremene ti njeni barveni ter senčni fundamenti, torej ako zamenjamo na pr. rdeče barve z modri« mi, temne sence s svetlimi in obratno. Tudi za ra/liko na pr. med dvema barvama seveda ni vseeno, kakih barv se tiče, to je na kakih barvah je zgra« jena. Toda ta razlika ostane vsaj tedaj popolnoma enaka, ko te posamezne bar« ve sicer poljubno spreminjamo, a ohra« nimo vsaj enako kontinuitetno ali pre« hodno razdaljo med njimi: na pr. raz« lika med belo in sivo barvo je povsem enaka razliki med sivo in črno barvo. Drug primer. Posebni značaj m e 1 o« d i j e ne izvira samo odtod, da sloni melodija na glasovih (ne pa recimo na barvah), temveč za ta značaj je v enaki meri odločilno tudi vprašanje, kak je vsak teh glasov zase. to je brez vsa« kega stika s kakršnimkoli drugim gla« som; če samo en glas spremenimo, se včasih zruši cela melodija. Relacija vzročnosti pa glede lastnega zna« čaja ni prav nič pogojena še po poseb« nem vprašanju, kaki so oni dogodki sami, ki jih ta relacija spaja v vrsto vzrokov in učinkov. Tretji primer, ki je hkratu morda najbolj odločilen. Naha« jamo na pr. glasovne ali barvene like; kdo pa si more konkretno zamisliti 1 i k, ki bi bil enako neposredno zgrajen na glasu in barvi? Za relacijo in vprav za relacijo pa taka omejitev že načelo ne velja: na pr. razen »razlike« recimo med belo in črno barvo moramo govoriti o enako neposredni in še izra* zitejši razliki recimo med barvo in --glasom. Z vsem tem pa je že samo po sebi odločeno vprašanje, v čem je te* meljna diferenca rred likom in relacijo. Lik in relacija sta pojava, ki oba neobhodno slonita na posebnih funda* mentih. Toda likovno slonenje je od* visno še od posebne narave, ki gre vsa« kemu teh fundamentov že same m u, to je neglede na druge fundamente; za golo relacijo pa je vprav vsako tako po* sebno vprašanje vsaj načelno odveč. Z drugimi besedami bi lahko to načelno razliko med likom in relacijo tudi tako izrazil: lik sloni na svojih fundamentih sestavno ali konstitutivno, to je po posebni lastni naravi vsa* kega izmed njih, relacija pa sloni na svojih fundamentih samo o d n o s n o ali k o n s e k u t i v n o, to je samo po takem ali drugačnem stiku fundamen* ta s fundamentom. Zato pa je samo za lik in to načelno merodajno oboje vprašanje, vprašanje, ali in kako so nje* govi fundamenti medsebojno urejeni, pa tudi vprašanje, kaj i n k a k š* ni so ti fundamenti sami; pri relaciji pa vprav to drugo vprašanje vsaj načelno odpade. Če je vsemu temu tako, tedaj pa je pač že zdaj jasno, da se moja in vprav moja estetika ne sme na* zivati zgolj »formalistična«. Če je te* meljni problem moje estetike p r o« blern lika in če dalje velja, kakor smo pravkar videli, da odloča kvaliteto lika tudi kvaliteta njegovih temeljev, tedaj vendar morem in moram reči, da zadeva vprav moja estetika res v enaki meri oboje vprašanje, vprašanje kako nam umetnik karkoli podaja in naj po* daja, pa tudi vprašanje, k a j nam umet* nik podaja in naj podaja; in sicer gre pri moji estetiki zato tudi za ta »kaj«, ker je po njej vprav od tega »kaj« že načelno zavisen tudi oni »kako«, ki daje človeškemu delu umetnostno*estetski značaj. Moja estetika je, kolikor jo kdo neposredno motri samo z vidika njenega temeljnega načela, res »formalna este* lika«; toda ta posebna (likovno uteme* Ijena) formalnost moje estetike daje tej este+iki že sama hkratu značaj prave »vsebinske estetike«. (Prim. tudi raz* pravo: Dr. A. Sodnik, Vebrov estet* ski sistem v luči tradicijskih estetskih teorii. Lj. Zvon 1926. str. 203 s!) To dejstvo velja, kakor vidimo, že pri takih umetnostnih tvorbah, ki nam v vsebinskem pogledu še ne nudijo ni* kakih duševnih prikazni in tudi ni* kakih vrednot. Že tedaj, ko naj estetsko presodimo najpreprostejšo, ta* ko melodijo ali sliko, ki ne »izraža« ter noče »izražati« prav nobene posebne duševnosti in je v tem smislu res zgra* jena samo na pristojnih vnanjih gla* sovih ali barvah, — že v vsakem takem primeru se moramo meritorno ozirati tu* di na posebni značaj teh posameznih glasov ter barv samih, ne pa morda samo na »red«, v katerem jih umetnik podaja. No, vprav v svoji estetiki sem pa v načelu in tudi podrobno pokazal, da moramo razen takih najpreprostejših likov, ki imajo med svojimi fundamenti sploh samo neduševne vnanje pojave, razlikovati še like, ki slone in to v da« nem primeru naravnost prvenstveno tu« di na duševnih pojavih in vsakojakih vrednotah; in sicer utegnejo ti duševni in vrednostni fundamenti zadevati vse tipe življenja in vse tipe vrednot: ni duševnega pojava in ni vrednote, ki bi ne mogla biti meritorni fundament pri« stoj nega lika. V zvezi s tem dejstvom pa sem bil že v svoji estetiki izrecno izpovedal, da je tudi stopnja e s t e« t i č n o s t i kakega lika v neposredni zvezi še s posebnim vprašanjem, ali gre za fik, ki ima samo vnanje neduševne fundamente ali pa tudi duševne in mor« da celo vrednostne. Vsaj glede stopnje estetičnosti sem se bil tako že tedaj po« stavil na stališče vsebinske estetike in zahteval, da mora umetnost vsaj na svo« jem sem spadajočem višku ustvarjati like, ki prikazujejo med svojimi obliga« tornimi fundamenti vse tri svetove, svet neposredno čutnih, to je vnanjih poja« vov, svet življenja in svet vrednot. Torej pa se mora vprav po mojem naziranju vsaka estetska presoja umetnosti še s tega posebnega, namreč »estetsko«višin« skega« vidika ozirati tudi na vprašanje, kaj vse nam umetnost podaja ter naj podaja, in ne samo na vprašanje, kako nam in to karkoli podaja ter naj podaja. Na pr. dramatična umetnost, ki nam po« daja like, sloneče prvenstveno na naj« različnejših duševnih činiteljih in z nji« mi spojenih vrednotah, je vprav s ta« kih vsebinskih vidikov nedvomno »viš« ja« umetnost nego kakršnakoli gola or« namentika, pa najsi bi bila ta omamen« tika v vseh ostalih ozirih še tako vi« soko razvita. Da, vprav z mojega likov« nega vidika moremo in moramo od umetnosti oboje zahtevati: namreč tudi določeno vsebino in ne samo dolo« čenega načina, kako naj se kakršnakoli vsebina umetnostno ureja ter veže. Šele zdaj morem zagrabiti točko, ki je z naslovom pričujoče razpravice res v neposredni zvezi; šele s to točko na« čenjam vprašanje, ki v omenjeni moji estetiki še ni dobilo pravega mesta. Lik in vrednota! Morda mi bo tudi čitatelj sam takoj priznal, da so liki, ki imajo med svojimi obligatornimi fundamenti tudi najrazličnejše vrednote, vseka« ko estetsko pomembnejši nego liki, ki slone prvenstveno ali sploh samo na vsakojakih fizičnih prikaznih. Toda vrednote so po lastni naravi še pozitiv« ne ali negativne in tako se samo po sebi odpre novo fundamentalno vprašanje, ali in v kakem posebnem raz« m e r j u je lik do pozitivne vred* note, ali in v kakem do nega« t i v n e. Na pr. razen »resnice« nahaja« mo še »neresnico«, razen »dobrote« še »zlobo«. Kaj pa je potemtakem z liki, ki bi in to prvenstveno sloneli na s a« m i h neresnicah ali na samih zlobah? Kdor se oklepa uvodoma omenjenega modernega naziranja. vsak tak bo pač rekel, da utegnejo tudi taki liki biti poljubno estetski in da torej lepota likov sploh nima nič opravka z vprašanjem, ali nahajamo med njiho« vimi fundamenti tudi — kakršnekoli po« zitivne vrednote ali ne. Prav na kratko hočem pokazati, da vprav to naziranje ne velja in z a k a j ne velja. Lik sam je namreč tak pojav, da že po lastni naravi na samih ne vrednota h vsaj prvenstva no k r a t k o m a 1 o ne more slo« neti. Ali kdo si more zamisliti na pr. »roman«, ki bi bil od začetka do konca in to v načelu ter v vseh podrobnostih le nepretrgana vrsta samih n e p r a« v i 1 n o s t i, samih neresnic in laži, sa« mega sovraštva in zlobe? Kdo si more zamisliti tako dramo, tako pesni« tev? Seveda sem to vprašanje tako po« ostril, kakor bi ga z vidika tudi so« dobne dejanske umetnosti morda ne smel poostriti. Poostril pa sem ga zato, da postane v hipu vidna načel« na stran vprašanja, o katerem se da« nes (tudi pri nas) precej razpravlja, ki pa vendar ni nikako izkustveno vpra« šanje te ali druge dejanske umetnosti, pač pa načelno vprašanje umetnosti sploh! In vprav s svojega likovnega vi« dika morem ter moram to pereče vpra« šanje tako in samo tako odločiti: liki, ki naj slone prvenstveno na vrednotah, morajo in to z o« pet prvenstveno sloneti na pozitivnih vrednotah, ali pa sploh prenehajo biti »lik i«, t o je tudi estetsko pomembni čini tel j i. Načelna novost te moje postavke je v tem, da ne trdim, naj pra« vi umotvor vsaj načelno samo zato vse« binsko soglaša recimo tudi z našimi osnovnimi ideali resnice in dobrote, ker so ti naši ideali še višji in jim zato morajo biti tudi vse estetske težnje čl o« veka tako ali drugače podrejene. Sem sicer tudi o tem še vedno trdno prepri« čan in sem s tega vidika že v svoji este« tiki zahteval, da se mora tudi »umet« nost« prilagoditi še višjim, zlasti pa mo« ralnim interesom človeštva. Toda vsaka taka pot, priti do pravega razmerja med lepoto in recimo resnico ter dobroto, je le posredna in hkratu taka, da meša bistvo lepote same s povsem izvenestet« skimi činitelji. Moja sedanja pot, ka« kor sem jo z omenjeno svojo postavko vsaj napovedal, pa je neposredna, taka, ki naj me vede do postulata načel« nega soglasja lepote tudi na pr. z res« nico in dobroto vprav z estetske« g a, to je likovnega vidika s a« m e g a ! Posebni posredni dokaz za to, da je ta moja pot tudi dejanski upravi« čena, bi bil dan z enako posebno t e o« i i j o vrednot. Tako teorijo sem že izkušal podati v svoji knjigi o č 1 o v e« k u, ki bo v najkrajšem času izšla." V tej knjigi sem namreč pokazal, da tvorijo tudi vse vrednote zakonito sklenjen se« stav, ki ga označujeta zlasti dve oko« liščini: prvič da so vse negativne vrednote po tej ali drugačni poti zgra« jene na — pozitivnih in drugič da so tudi vse pozitivne vrednote končno enako zgrajene na edinstveni a b s o« 1 u t n o pozitivni vrednoti, ki je že načelno sploh brez vsakega negativnega odtenka in torej hkratu edina »vrednota per eminentiam« (je to vrednota sve« t o s t i božjega bistva). Če je temu ta« - Filozofija. Načelni nauk o č 1 o v e * k u i n o njegovem mestu v stvarstvu. 1930. Prim. s pristojnim tekstom knjige zlasti opombo 19! ko, tedaj pa je pač kaj umevno, da so že naprej nemožni liki, ki naj bi in to prvenstveno sloneli na — samih ne« gativnih vrednotah. Seveda je s tem tudi že odločeno vprašanje našega na« slovnega primera, torej vprašanje na« čelnega razmerja lepote do — resnice in dobrote. Tudi resnica in dobrota imata svoje negativne odtenke; negativni od« tenek resnice je »neresnica«, negativni odtenek dobrote pa »zloba«. Toda kdo si more zamisliti samo neresnico brez vsake vzporedne resnice, kdo sjmo zlobo brez vsake vzporedne dobrote? Pač pa je vsaj načelno kaj dobro možen obratni primer, možna je resnica brez vsake neresnice, možna je dobrota brez vsake zlobe; da, lahko bi celo pokazal, da sta vprav resnica in dobrota še v tem posebnem smislu na« ravnost nujni vrednoti, kolikor bi brez teh vrednot že vsaka zamisel ka« kršnekoli »neresnice« in »zlobe« v hipu izgubila vsak lastni pomen in smisel. No, moj gori omenjeni postulat načel« nega ali vsaj načelnega soglasja lepote z resnico in dobroto pa ni nič drugega nego vprav likovni odraz te po« sebne in menda pač vsakemu že na prvi pogled samobsebi umevne vrednost« ne zakonitosti. Sklenem: n a h a« jamo like, ki slone p r v e n s t v e« no na vrednotah; vprav o ta« k i h likih pa velja, da morajo enako prvenstveno sloneti na pozitivnih vrednotah, v našem primeru na resnici in dobroti, to pa zato, k e r b i v nasprotnem primeru sploh več ne bili »liki« in torej tudi ne n i k a k i »estetsko« p o m e m b« ni č i n i t e 1 j i.3 Podrobneje pa bom mogel to svojo tezo utrditi šele s posebno študijo o stilu, v kateri bom pokazal, da je za sedanje moje vprašanje naravnost od« ločilnega pomena še posebna činjenica, ki pa v moji estetiki doslej še tudi ni našla pravega mesta; je to činjenica človeške osebnosti. 3 Seveda pa s tem ne trdim, da bi med vred; nostnimi fundamenti kakega lika ne smeli naha« jati nikakih negativnih vrednot, recimo nikake neresnice ali zlobe. Obratno! Vprav take negativne vrednote utegnejo postaviti v tem jasnejšo luč tudi pristojne pozitivne vrednote; na pr. tudi resnica in dobrota prideta do polnega vidnega izraza šele takrat in vprav takrat, ko ju dozna« vamo tako rekoč tik ob neresnici in zlobi. Tako je tudi povsem umevno, da nam na pr. največji dramatični umotvori prikazujejo tudi najsenč« nejše strani človeškega življenja, vso človeško laž in ves človeški greh; toda tudi take umotvore preveva globoko prepričanje o edini nepremagljivi sili, ki je v resnici in dobroti ter samo v res« niči in dobroti. Moja osnovna teza o likih z vrednostnimi fundamenti ima torej samo ta po« sebni smisel: liki z vrednostnimi fundamenti mo« rajo, če naj sploh »liki« ostanejo, res vsaj p r« v e n s t v e n o sloneti na pozitivnih vred« notah, recimo na resnici in dobroti, ne pa na neresnici in zlobi! t FRANCE ZBAŠNIK: ALEJA SNIVA ... Aleja sniva ... Midva stopava skozi njo in molčiva, a najini duši kramljata in šepetata skrivnosti neznane si, tajne kot pravljice orientalske, vse bajne . . . Nenadoma blisk od zahoda do vzhoda: en sam trenutek — en sam občutek .. . Tesneje oklene se desne desnica, v vrhovih nekje skovikne mrtvaška ptica, ob vejo udari veja ... In zopet temna, snivajoča aleja ... DR. FR. ZBAŠNIK. Ljubljana: vest. Kakor bi ga bila pahnila nevidna moč s sedeža, je planil pokoncu, pre« koračil parkrat svojo malo sobico in se spustil zopet na divan. Pred njim na mizi so ležale knjige, večinoma odprte. Ozrl se je še enkrat vanje, a vse mu je migljalo, vse plesalo pred očmi. Skozi život pa mu je šel čuden ogenj ... nje« govi živci so besneli... vse se je bunilo v njem . . . Ves dan je bil presedel kakor pribit na svojem sedežu. Ni imel časa, da bi bil šel jest, ni imel časa, da bi se nadihal svežega zraka... Hotel je na vsak na« čin še tisti dan predelati določen del učnega gradiva. Neprenehoma je čital, čital in si polnil glavo s stvarmi, ki so ga često le malo zanimale, brez katerih znanja bi bil po lastnem prepričanju lahko živel, a katere prisvojiti si je mo« ral, ker je pač učni red zahteval tako. Svoj živ dan je bil skropulozno priden, bolestno vesten .. . Vse je hotel znati, vse do pičice, kakor je bilo predpisano in nikdar bi mu ne bilo dalo srce, da bi bil stopil pred izpraševalno komisijo, ne da bi bil do dobrega uverjen, da je sto« ril v polni meri svojo dolžnost. Odlič« njak je bil vseskozi na srednjih šolah, kot odličnjak se je hotel posloviti od visokih šol ter stopiti v praktično živ« ljenje. Dan na dan je presedel pri svojih knjigah, čital in učil se, strog, neizpro« sen sam proti sebi... Zglasil se je včasi kak tovariš pri njem in mu prigovarjal: »Pojdi z nami! Glej, solnce sije, drevje zeleni! Lepo in veselo je zunaj, pojdi z nami! Ne bodi tak! Kaj imaš od tega večnega učenja? Poglej nas! Mi uživamo in se veselimo in naposled bomo vsi prav isto kakor ti. Da, mogoče celo, da te v življenju še ta in oni izmed nas prekosi!« Nevoljen je zmajal z glavo, da ne gre, in prijatelj je odšel. Prišel je bil nemara z dobro voljo, vsaj dokaza ni imel za nasprotno. Toda on je smatral vse svoje tovariše za velike lahkomiseln nike, ki so lenarili, živeli samo trenutku, ne meneč se za prihodnost in izogibal se je po možnosti njih druščine. To je bilo vzrok, da so ga mnogi, ki so mu bili iz početka prijazni, pozneje mrzili. Zardbrili so mu, da je hotel biti boljši od njih ... »Dolžnost pred vsem!« to je bilo njegovo geslo in tega gesla se je držal z nekim fanatizmom. Čital je in učil se neprestano uro za uro, dan za dnevom, da mu je včasi šumelo in brnelo po glavi, da se je lote* vala dostikrat omotica njegovih utrujen nih možganov ... In v posebno zadoščenje mu je bila zavest, da je žrtvoval dolžnosti do skrajne možnosti svoje dušne moči in ponosen je bil. da je nadkriljeval v tem vse svoje tovariše, vse svoje znance .. . Tudi sicer se je razločeval od njih. Imel je svoje lastne nazore o življenju, o človeku, o njegovem poklicu in nje« govih nalogah in pomiloval jih je često zaradi njih kratkovidnosti in lahko* živosti. Družil se ni z nikomur rad. Nje* gove družice so bile knjige in smatral bi bil za izgubljen vsak trenutek, ki bi ga ne bil posvetil njim. Zunaj je sijalo solnce, drevje se je košatilo v mladem zelenju, ptiči so peli in svatovali, on pa je sedel neprestano pri knjigah ter čital in čital in se učil dan za dnevom, uro za uro, od ranega jutra do pozne noči. . . Ali včasi se ga je nenadoma lotilo nekaj čudnega, neumljivega ... prišlo je čisto neposredno, hipoma, prevzelo ga vsega in omamilo popolnoma njegovo voljo... V takih momentih je skočil od knjig, letal nekaj časa po sobi gori in doli, usedel se zopet in zopet vstal, na* posled pa je segel po klobuku in stekel po stopnicah nizdol. Spodaj ga je sprejel šum veliko* mestnega vrvenja in zdelo se mu je, kakor bi mu klicalo od vseh strani: »Sem, sem, v naročje življenja! Pusti skrbi, pusti knjige, vrzi se v valove ve* selja, v valove naslade, ki kipijo okoli tebe in te božajo — o bodi pameten in uživaj, uživaj do nasitenja — uživaj, dokler je čas! ...« Kot brezumen je drvil v takih hipih po ulicah, v njegovih žilah pa je vrelo in prsi mu je polnilo neugnano hrepe* nenje po tistem sladkem, nepoznanem, prepovedanem ... A potem se je nena* doma spomnil na besede, ki mu jih je govorila ljubljena mati ob slovesu: »To te prosim, moj sin: glej, da se vrneš čist, nepokvarjen pod streho domače hiše — da se vrneš tak, kakršen odha* jaš! . . .« In streznil se je. Zasramoval se je sam pred sabo, da se je bil dal tako premagati. Skesan in potrt je obrnil korak proti domu — skesan in potrt in vendar nekako vesel, da se je izmotal iz vrtinca, ki ga je bil pograbil in skoro že potegnil v svojo motno glo* bočino ... Čist, neomadeževan se je vrnil vse* lej k svojim knjigam. * A vračalo se je vedno zopet... In tisti večer se ga je polastilo z večjo silo nego kdaj poprej. Sredi uče* nja, čisto nepričakovano, se je poja* vilo ... Kakor če se zabliska preko neba, tako mu je prešinilo život, vzvalovilo mu kri, vzbudilo želje in njegove misli so bile hipoma daleč stran od učnega predmeta .. . tam sredi vrvenja, sredi življenja .. . Čutil je nevarnost. Ko se je bil se* sedel na divan, se je oklenil z obema rokama mize, kakor bi se bal, da bi ga ne dvignilo zopet, kakor bi se hotel postaviti v bran tisti nevidni, tajni moči... Njegove oči so bile na široko odprte in težko je sopel, kakor človek, ki opravlja naporno telesno delo. Roke so se mu krčevito oprijemale zdaj tega, zdaj onega predmeta, a njegove misli so bile zunaj, tam, kjer se mu je obetalo tisto sladko, nepoznano ... nje* gove misli so silile tja, kjer je vabilo toliko sirenskih glasov, tja, kjer je v vročem poželenju lesketalo toliko ža* rečih oči. . . kjer je tako neugnano vrela po žilah burna kri. . . Ustavljal se je na vso moč, toda šum, ki je prodiral z ulice do njega, je bil kakor veličastna himna ljubezni, ka* kor navdušen slavospev na uživanje, kakor v mogočnih akordih razlegajoč se ditiramb, katerega opojni zvoki so učinkovali kot čarodej na uspavanka na njegovo voljo . . . Ustavljal se je, a tam zunaj je kli* calo in vabilo: »Pridi, pridi in jej od sladkega sadu spoznanja, pridi in uži* vaj, dokler je čas! ...« Ustavljal se je, oprijemal se mize. ki je vsa drgetala v njegovem objemu, kakor bi se bilo še nje lotilo razburi e* nje ... a bol j in bolj so mu roke slabele, bolj in bolj otrpnevale v sladki one* moglosti... Tam doli je klicalo in va* bilo ... vabilo tako mameče!... Kakor godba je bilo tisto šumenje . . . kakor pesem iz neznanih krajev. . . kakor ihtenje neutešenih želja ... Zdelo se mu je, kakor bi se tam doli vse vrtelo v blaznem plesu, v nebrzdanem baka* nalu. .. kakor bi vse človeške strasti bruhale na dan in se izlivale v divje orgije... Ustavljal se je, boril se, a bolj in bolj je omagovala, bolj in bolj se vda* jala njegova volja. Obupno je vzkliknil naposled: »Ne vzdržim več! Moram, moram, moram ven!« In dvignil se je in planil iz sobe ... Na stopnišču mu je prihitela na* sproti mlada, nežna mladenka. Samo njena pisana krila so se ga nalahko do* taknila, a že je ves vztrepetal in po nje* govem životu je zabesnelo poželenje. V tistem trenutku je vedel, da je prišla usodna ura... Kakor bi bil brez pameti, je drvil doli po stopnicah... kakor bi ne mogel pričakati... kakor bi mu bilo žal za vsako minuto, za vsako sekundo ... Na ulici ga je objelo morje svetlobe — objela razigranost in razbrzdana ve* selost, da je ostrmel in ni vedel, kam bi se obrnil. Kakor uklet je stal nepre* mično in gledal in se divil... Lepi žen* ski obrazi so se mu smehljali — smeh* ljali tako prisrčno in sladko in ga vabili — vabili bog ve kam!... Sto in sto po* gledov se je upiralo vanj, eden meh* kejši in zapeljivejši od drugega in vsi so se čudili, da čaka in se ne odloči! ... Kamor koli se je ozrl, povsod tisto vabeče nasmihavanje, pritajeno sicer in vendar izzivajoče ... povsod neko za« htevanje in obljubovanje ... vsepovsod svečano pripravljanje na daritve — naj« lepši boginji na čast!... Opojni vonj greha, duhteč kakor bohotno razprežen cvet vrtnice v pozni spomladi, se je zgrinjal nad njim, mamil ga, lil mu omamen strup v telo in dušo! ... Svi« lena krila so šumela mimo njega, njemu pa se je zdelo, kakor bi se dotikala skrivnostna roka nevidnih strun in jim izvabljala glasove — sladkejše od gla« sov nebeških kerubov — glasove, ki se jim ne more upirati nobena človeška volja... Preden se je zavedel, ga je zajela mogočna reka, ki je valovila mimo njega in že je drvil z vrvečo množico naprej, hlastno srkajoč v se slast, ki jo je dihalo z grešnimi željami prepojeno ozračje mehke majske noči... strastno objema« joč s pogledi lepoto, ki je v blesteči go« loti stopala pred njegove žejne oči... Dalje in dalje je drvil, prisluškujoč vzdihljajem, ki so se izvijali tisočim koprnečim prsim in spajali v mogočno simfonijo hotenja... drvil za tistim sladkim — njemu nepoznanim, ki je moralo, moralo priti... moralo se raz« odeti... Neprestano ga je gnalo dalje, dalje... in ves je bil prevzet od silne, neukrotljive želje, da bi se mu že po« kazalo... da bi se dvignilo že zagri« njalo... da bi okusil že sad spoznanja. A obenem ga je navdajal čuden strah ... V njegovih prsih ni bilo mirno, ni bilo tiho — svarilo ga je in oporni« njalo... Njegova nedolžna duša se je branila, borila se s telesom, ki je v na« petem pričakovanju grozničavo drhtelo in zahtevalo... In nenadoma je vstala v njegovem srcu tiha prošnja: »O Bog, obvaruj me!« Prosil je Boga pomoči, a trmoglavo drvil naprej, pogrezajoč se bolj in bolj v valovje razkošja. Semtertja je malo postal, kakor bi hotel zbrati svoje moči, da se ubrani demonski sili, a tem uspeš« nejši je bil potem zopet njegov ko« rak... tem bolj je zopet hitel po poti, ki je vodila k cilju — k cilju grešnih želja!... Molil je goreče k Bogu, klical vse svetnike na pomoč, njegova kri pa se je borila zoper njegove pobožne misli in ga gnala dalje ... dalje ... Pri svojem drvenju se je zadeval na levo in desno ob razgreta ženska telesa, mlada in kipeča, ki so izžarevala na« slado in obenem hlepela po nji, njemu pa je bilo, kakor bi se goreča lava pre« livala po njegovih udih. In bolj in bolj je bil omamljen od palečega žara ne« štetih željnih oči, ki so se vsesavala vanj, kakor bi se jim hotelo njegove vroče krvi... Dalje in dalje je drvil. In kamor koli je obrnil pogled, povsod je videl, kako poganja, kako se šopiri greha bo« hotno cvetje, videl, kako si želje hite naproti, kako se objemajo, izlivajo druga v drugo in združujejo v mogočen, neukrotljiv zubelj ... In bolj in bolj ga je žejalo po tistem nepoznanem, po tistem sladkem, tako silno poželjenem in drvil je dalje, a pri tem prosil Boga, da bi ga rešil, priporočal se Devici Ma« riji in vsem svetnikom božjim, klical na pomoč svojega angela varuha, kakor ga Odmevi II. 113 s je učila v davnih dneh, ko je bil še ne* bogljen otrok, njegova dobra mati... Od časa do časa se je malo streznil. »Kam?« se je hipoma vprašal. »Kam, kam?« mu je klicalo od nekod. In postalo ga je strah. Plašno se je ozrl naokoli. Če bi ga srečal zdaj kateri izmed njegovih tovarišev — tisti Košir* nik zlobni — in bi ga vprašal: »Kam hitiš tako? Česa iščeš ob tej uri tukaj?« Kaj bi mu odgovoril, kako ga prepričal, da ni tako, kakor on misli?... Oj, ta* koj bi zapazil njegovo zadrego, takoj bi vedel... In če bi vedel eden, bi ve* deli vsi! Kako zmagoslavje za nje, ki jih je tolikrat opominjal, tolikrat svaril in delal se vedno boljšega od njih! Kako bi se mu posmehovali, kako se norče* vali iz njega! .. . »Nazaj!« mu je velelo nekaj v prsih. »Nazaj!« so ponavljala na glas nje* gova usta. »Nazaj, nazaj!« je opozarjal samega sebe, toda noge so ga nesle naprej, ka* kor bi se pokorile neki tuji sili, ki ga je tirala v pogubo! Že je imel za sabo velikomestni hrup. Žalostno so tu brlele redke sve* tiljke, da se je zdelo, kakor bi hotele zadremati druga za drugo. Dospel je bil v ulice, ki so bile manj obljudene, sa* motne, nekako potuhnjeno molčeče. Vi* soka, ponosna poslopja so se bila umak* nila preprostim, nizkim kočam, ki so se boječe skrivale za drevjem in grmov* jem, kakor bi se sramovale nečesa, sra* movale morda namena, ki so mu slu* žile... S prozornimi zavesami zastrta okna, skozi katera je pronicala iz barve v barvo se prelivajoča luč, zagrinjajoč vse okrog sebe v neko mistično, mračno svetlobo, so ga lokavo gledala, pomeži* kovala mu in ga vabila... Za zavesami so begale skrivnostne sence ... kakor bi gole lakti koprnele po objemu... kakor bi se telo spenjalo ob telesu, dvoje bitij spajalo se v živo celoto... Pretresla ga je misel: »Kaj se godi... kaj se vrši za temi okni? ...« Še nikdar ni bil tako daleč zunaj, neznan mu je bil tod svet, a vedel je iz pripovedovanj, da je to kraj, kamor se greh zateka ... Zona ga je izpreletela ob tej za* vesti, groza ga navdala pred tišino, ki se je zgrinjala okrog njega. Zaželel si je, da bi bil zopet med ljudmi. Pogledal je na levo, pogledal na desno... Tedaj pa je zapazil, da ni sam! Dolga, pre* tegnjena žival s stisnjenim repom in povešeno glavo, podobna izstradanemu potepuškemu psu, ki se boji, da ne za* žvižga bič nad njim, je stala poleg njega in izpodmuljeno zrla vanj ... »Ali ni to kakor...« Ni mogel misliti do konca. Kolena so mu klecnila in hripavo je zakričal: »Vstran, vstran, pošast!« Prikazen se je izgubila v noč in on si je oddahnil. »Nazaj!« se je iznova oglasilo v njem... Še enkrat je oživel boj v nje* govih prsih... še enkrat se je vnelo boren je med dušo, ki je bila čista, in telesom, v katerem je kri kričala po utehi... med voljo, ki je bila dobra in željo, ki je bila grešna ... In že je zma* govalo dobro nad zlim, že se je okrenil, da bi nastopil pot nazaj v svoj ponižni, tihi stan, a takrat se je zganilo nekaj pod bližnjim drevesom in preden se je prav razgledal, se mu je o vilo nekaj mehkega okrog života. Dvoje polnih, toplih rok se ga je oklepalo in zvonek, srebrn smeh mu je zvenel nasproti: »Zakaj, zakaj te ni bilo tako dolgo? ...« On je poslušal in ni vedel, kaj bi rekel, kaj si mislil. Lepa, mlada ženska je stala poleg njega, vsa zagrnjena v omamni vonj dišav. »Zakaj te ni bilo tako dolgo?« je ponavljala in še tesneje se je privijala k njemu. »O ti ne veš, kako težko sem te že čakala!« Poljubila ga je in poteg« nila za seboj. On pa ni vedel, kaj se z njim godi. Kakor v omotici je taval za njo in verjel... vse verjel — verjel, da ga je ves čas čakala in da bi bil mo« ral že davno, davno priti. .. Voljno se je dal voditi od njene žametaste roke, voditi tja, kjer so be« gale za prozornimi zavesami skrivnostne sence... tja, kjer ga je čakalo tisto sladko zaželjeno razodetje ... * Ves trd je bil od groze. Tista dolga, pretegnjena žival se je spenjala po njem in mu govorila: »Ali me ne poznaš? ... Dobro me poglej! Ali nisem tvoj — odsev? Zakaj tudi tvoj pogled je potuhnjen, tudi ti si ne upaš pogledati nikomur v oči! Tudi ti se bojiš udarcev! Le dobro me poglej! Ali nisem mar tisto, ki ti pri srcu gloje? Da, da, jaz sem — slaba vest! Prikazala sem se ti bila že sinoči, tik preden se je zgodilo ono ... To je bil opomin — opomin, ki ti ga je po« slala morda na priprošnjo tvoje rajne matere milost božja, svareč te pred usodnim korakom. Zakaj ga nisi upo« števal, zakaj si drvil v prepad? Saj za trenutek si se bil streznil! A komaj se te je dotaknila ženska roka, si omagal. Preveč omajana je že bila tvoja volja! Da, jaz sem slaba vest, ki ti bom odslej zvesta tovarišica, ki te bom od« slej spremljevala po vseh tvojih potih. Vedno, vedno, kakor senca bom hodila s tabo, o — in še bolj kot senca! Senca izgine, ko nastane mrak, jaz bom s teboj noč in dan! Ponoči še bolj nego po« dnevi! Moja naloga je, da te ne izpu« stim, moja naloga je, da te vprašujem brez prestanka: Kaj si storil... Kaj si storil? ... Kako znam zvesta biti, si se prepri« čal že sinoči, ko si po grehu bežal proti domu. ,Vstran, vstran, pošast!' si kričal, a jaz sem bila vedno poleg tebe! O kako si tekel, da bi utekel, a ni se dalo! Vedno, vedno sem ti bila za petami! In kako si si potiskal klobuk v čelo, da bi me ne videl, a zaman! Videl bi me tudi z zavezanimi očmi! ... Sicer pa si si potiskal klobuk na oči še iz drugega razloga! Kakor tič noj si bil, ki misli, če sam nikogar ne vidi, da tudi njega nihče ne vidi! A videli so te! Tisti tovariš tvoj — Kosirnik, ki se je že prej vedno norčeval iz tvoje vzdržnosti, čistosti, in trdil, da si hina« vec, pobeljen grob — te je zalezoval in je vse videl! Vse ve, vse, kod si hodil in kje si bil! Pa če bi tudi videl ne bil! Zaznamovan si in vsakdo ti bo lahko z obraza bral tvoj greh! O, še danes bodo vedeli vsi tvoji kolegi in prijatelji! In tvoja gospodinja — putifarka, ki si se napram nji tako rad videl v vlogi egiptovskega Jožefa... o kako se bo veselila! Vsi, vsi bodo vedeli... vsi se smejali tvoji hinavščini! O kaj si storil, kaj si storil? Ali se zavedaš svojega dejanja? Kaj si storil — pomisli malo! Ti mol« eiš? ... Ti ne odgovoriš?... Svojo ne« dolžnost si poklonil vlačugi v dar, ti, ki si si toliko domišljal na svojo čistost, ti, ki si se čutil zaradi svoje neomadeževa« nosti tako vzvišenega nad svojimi tova« riši... ti, ki si vedno obetal, da stopiš kdaj z nedolžno nevesto — nedolžen pred oltar! Da, ničvrednici si se izročil! Če si pošten, vzameš njo za ženo, ki ti je bila prva — soproga! Da, ničvrednici si izročil svoj zaklad! ... Ali se še spo« minjaš, kako se ti je rogala? ... Tak lep in čvrst in zrel fante, pa še tako ne« veden, neizkušen in prav za prav — ne« umen! Oj, sladko je vgrizniti v tako jabolko! To mi bodo zavidale moje tovarišice, ko jim povem! Kaj tako iz« rednega gre v slast tudi takim, kakršne smo me! ... Le glej. da ne pozabiš, kje si v šolo hodil in da prideš še! Tako je govorila, tako te zasmehovala! Si čul, kako se je zakrohotala, ko so se vrata za teboj zaprla? Ali veš zakaj? Zato ker je ni še nikoli nihče tako precenil, kot si jo ti! ... Da, ničvrednici si se iz« ročil, njej si dal vse, na kar si bil po« nosen — a ona, kako se ti je oddolžila? Kakšen je njen protidar, to zveš šele čez — nekaj časa! O, strašen, neusmiljen dar!. . . Dar, ki ti zagreni vse tvoje živ« Ijenje! . . . O kaj si storil? Pa ko bi to že bilo vse! A ni bilo še zadosti! Aj, kako si gledal, ko se je pred tvojimi očmi tista sladka ljubica nakrat prelevila v gnusno hijeno — njena ljubezen izpremenila se v divji pohlep! Kakoi si gledal, ko je za« htevala za navidezno ljubezen plačilo v gotovini in izkušala, da bi čim več iz« tisnila iz tebe! In kako si okamenel, ko si se spomnil, da ti je prazna denarnica! Haha, si mislil mar, da so take usluge zastonj? No, morda si vedel, da ne -— a preveč je kipelo v tebi, da bi bil mogel misliti na kaj takega! O kako presene« čenje, ko si se zavedel, da si dolžnik in ko si se prepričal, zakaj je šlo tej tvoji — izvoljenki! Poprej te je gladila, bo« zala, sladkala se ti, zdaj kruto zahte« vala: ,Toliko je najmanj, kar mi gre! Glej, da plačaš in odideš! Morda že drugi čaka in če ne, pa moram iznova —• na lov! Tako pač se me preživljamo!' Tvoja zadrega pa je rastla! Vedel si, da če porečeš: ,Denar sem doma poza« bil!' ne bi izdalo nič in baš tako ne, če bi prosil odloga. Ko je le silila, si se od« ločil: segel si v žep in se odkupil za —■ dragoceni materin spomin! Dala ti ga je bila prav takrat, ko te je prosila: .Glej, da ostaneš čist, neomadeževan, da se vrneš tak, kakršen odhajaš! Imej v časti ta mali dar!' tako je nadaljevala. .Ne zapravi ga, ne izdaj ga po nepo« trebnem! S seboj ga nosi, z njim je zdru« žen moj blagoslov, ki te obvaruje hu« dega!...' Tako ti je naročala, tako te je pro« sila! A zdaj joče tam na onem svetu za svojim izgubljenim sinom!... O kaj si storil, kaj si storil?« »Vstran, vstran, pošast!« je zakri« čal in planil iz postelje. Dotipal se je do umivalnika in si izmil znoj, ki mu je v sragah polzil preko obraza. Potem je segel po obleki in preiskal vse žepe, a bili so prazni. . . prazni. .. nikjer ni bilo materinega daru ... nikjer predrage svetinje ... »Vse res, vse res!« je zastokal bo« lestno, legel zopet in si potegnil odejo čez glavo, kakor bi se hotel skriti pred vsem svetom ... skriti — sam pred sabo . .. * Od zunaj je potrkal nekdo na vrata. »Kosirnik! O že prihaja!« je po« mislil in se potuhnil pod odejo. Potrkalo je še enkrat, potem pa je vstopila gospodinja. Tiho se je pribli« žala postelji in mu potegnila odejo raz obraz. »O ... o ... o!« je vzklikala in se lokavo smejala. »Kaj pa je z vami, go« spod Pavel? Deset ura je že, a vi še ležite — vi, ki ste sicer vedno tako zgodaj na nogah! Pa seveda, pozno ste prišli domov! Slišala sem vas in — ni« sem se malo čudila! ,Glej, glej!' sem si dejala in razne misli so mi šle po glavi. ,Pa nc da bi dal slovo svojim nače« lom!... Pa ne, da bi se bilo zgodilo .. . saj veste, tisto .. hahaha! Prav zares — vse tako se mi zdi, da sinoči... Gospod Pavel... gospod Pavel!...« Segla mu je z roko v njegove goste lase in nagnila svoj obraz k njegovemu, da sta se skoro dotaknila. »Povejte, o povejte,« je nadaljevala, »ali nisem uganila? Sinoči, sinoči se je zgodilo! ... Ni mar res? ...« On jo je sunil od sebe in zaječal: »Mir hočem imeti, mir!« Ona pa se je še bolj hudomušno smejala in nadaljevala: »O saj sem si mislila, da bo tako! Vedno sem trdila: nekoč se pač zgodi i In zgodilo se je, hihihi! ... Kajne, da imam prav? Kajne, da se je res zgo« dilo? ... Pa kaj bi pravili! Na obrazu se vam pozna! ... Ampak prav res — kako vas je izpremenila ena sama noč! Kot poosebljen greh, taki ste — prav res, kot poosebljen greh! ...« »Mir hočem imeti, mir!« je iznova zastokal. Ona pa se je smejala in sme« jala in govorila: »Verjamem, verjamem, da ste miru željni! . . O kaki ptici ste prišli v roke? . . . Kot poosebljen greh, vam pravim, kot poosebljen greh! Poglejte se v zrcalo in recite, če ni res! Kdo bi si bil mislil kaj takega! Pa nič zato, nič zato, gospod Pavel! Prav za prav ste mi tako bolj všeč! Bolj interesantni ste! O radovedna sem! ... Ko se spočijete, mi morate povedati, vse natanko pove« dati!. .. Kajne, kajne, da mi poveste . . . vse poveste?... O res sem rado« vedna! ...« Zopet se je sklonila k njemu, on pa je zakričal z grgrajočim glasom: »Vstran, vstran! Mir hočem imeti, mir!« »No, no, saj že grem! Razumem, razumem to! Človek potrebuje tudi po« čitka!... Že grem, že grem! Samo to bi še rada omenila: gospod Pavel, ni pa« metno, stikati v daljini za tem, kar se ponuja morda v bližini kje! ,Warum denn in die Ferne schweifen? ..poje pesnik! ,Warum denn in die Ferne schweifen — das Gute liegt so nah!' Poglejte me — ali nisem jaz res že čisto nič več lepa? . . . Warum denn in die Ferne schvveifen? gospod Pavel, če pa ... če pa . ..« »Vstran, vstran!« je kričal v silnem studu kakor blazen. »Saj že grem, saj že grem! Ampak prepričana sem, gospod Pavel, da to ni vaša zadnja beseda! O — boste videli: midva se bova še prav dobro razumela in še prav dobro — imela! To nerazpo* loženje vas mine, ko si odpočijete in se okrepčate. Za nocoj vas vabim na ve* čerjo! Za kosilo je že prepozno. Tu v vaši sobi bova skup večerjala! In pri čaši vina mi potem poveste, kako je bilo... Kajneda? Za zdaj pa — z Bogom!« Odhajaje se je še vedno krohotala, a on je ni več slišal. Po glavi so mu šu* mele samo njene besede: »Kot pooseb* ljen greh!« Samo ozrla se mu je v obraz in že je vedela! Tn tako bodo vedeli vsi! Zaznamovan ... zaznamovan je! Da, na obrazu mu je brala! In kako ji je takoj zrastel pogum! Saj je že večkrat poizku* šala, a tako nesramna ni bila še nikoli! Kakor bi bila nenadoma dobila neko pravico do njega! In kdo ve, če je ni! .. . Ako se je eni — taki izročil, zakaj bi se druga ne smela nadejati? .. . Da, vsi bodo vedeli, vsi mu bodo na obrazu brali, da je izdal vse, kar mu je bilo doslej sveto, izdal svoje ideale, izdal celo lastno mater!. .. Ali je kdaj razžalil huje sin svojo rodnico, huje onečastil njen spomin? . . . Kakor bolnik, ki se vije v bolečinah, je vzdihoval in se prekladal po postelji. Stokrat se je dvignil, kakor bi hotel vstati, stokrat se zgrudil zopet nazaj. Oči so mu nemirno begale po sobi. Zdaj pa zdaj je stresel z glavo, kakor bi hotel pregnati mučno misel. Čelo mu je bilo vse razorano od razglabljanja. Iskal je izhoda, a ni ga bilo ... Kaj naj stori? Ali je res vse, vse izgubljeno? . .. Pre* udarjal je in preudarjal, potem pa mu je hipoma prešinilo nekaj kot žarek bledi obraz. Bilo je videti, kakor bi se bil popel do nekega sklepa. Planil je po* koncu, oblekel se in začel devati knjige na kup. Povil jih je in zvezal, potem pa smuknil z njimi doli po stopnicah. Ni hotel, da bi ga gospodinja videla in z vprašanji zadrževala. A ko je stopil na cesto, se je ustra* šil. Vse, vse se mu je zdelo izpreme* njeno. Vse drugače je sijalo danes solnce kot sicer. Glej, okna hiš — ali si ne pomežikujejo? Tn sto človeških oči se je uprlo pomembno vanj!... »O —- vsi vedo!« je vzdihnil pri sebi. »Zaznamovan sem, kakor Kajn! Z obraza mi bero moj greh! Vsi, vsi vedo!« Povesil je oči in se spustil skoro v tek . . . Ob nekem vogalu je trčil z mlado devojko skup. Poznal jo je na videz. Zgodilo se je večkrat, da sta se srečala in že dolgo jo je oboževal po tihem. Ni bila baš lepa. A imela je dvoje tako nedolžnih, tako nepopisno milih oči! Občutil je nebeško slast, če jih je uprla vanj. Tn to je vselej storila, kadar sta se videla. Zdelo se mu je, da sluti, kaj čuti zanjo in da ji to ni neljubo. Prav ona je bila tista, ki je včasi sanjaril o njej in si jo predstavljal kot nevesto in bodočo ženo svojo... In prav zaradi nje se je še pridneje učil, da bi ji lahko čim prej priznal svojo ljubezen. Ej, kako prekrasno si je bil zamislil življe« nje poleg nje! Zdaj so se tudi te sanje razpršile! ... Zakaj tudi ona je vedela, tudi ona mu je brala na obrazu ... Kako mehko ga je pobožal včasi njen pogled! Danes je bil ves strog in poln nevolje! Ni ga mogel prenesti. Povesil je zopet oči in zbežal mimo nje. Da, tudi ona je vedela! A tudi če bi ne bila — grešnik, kakršen je bil. bi si nikoli ne bil drznil, stopiti pred njo in jo prositi za ljubezen in za roko ... Prišel je naposled do antikvariata. Vstopil je in ponudil knjige v prodaj. Antikvar ga je nezaupno pogledal in vprašal: »Ali so knjige vaše?« »Moje!« »Mislim, če ste vi študirali iz njih?« »Gotovo! ... Ali je to kakega po« mena za vas?« je dodal s tresočim gla« som. »Prav nobenega! Samo čudno se mi zdi, da prodajate knjige nekako sredi semestra. Ali ne boste več študirali?« »Ne bom! Prišlo je tako, da ne1 mo« rem več ...« Antikvar ga je pomilovalno pogle« dal. Ko je videl njegov prepadeni obraz, je bil prepričan, da je bolan in pripom« nil je sočutno: »Da, da, pozna se vam ...« Njega pa je ta prekinjeni stavek zadel kakor strel iz puške. Z eno roko se je prijel za srce, z drugo pograbil denar, ki mu ga je oni odštel, in po« begnil. »Vsi, vsi vedo! Ha, kako me je gle« dal!... In nalašč me je izpraševal, da je imel več časa za opazovanje! Napo« sled mi pa še naravnost pravi: ,Da, da, pozna se vam!'... O, vsi vedo! Z obraza mi bero! Kako ne, kot poosebljen greh sem pač! ...« A poleg tega je občutil zdaj še drugo bol. Kakor bi ga bil kdo do go« lega oropal, tako mu je bilo, ko ni imel več svojih dragih knjig. Ali ni bilo že s tem zanj vse, vse končano? S tem, da se je odrekel svojim knjigam, se je dejal ob cilj svojega življenja! . .. Toda moral je, moral! * Zavil je na cesto, ki je blodil po nji prejšnjo noč. S povešeno glavo je stopal dalje, a nenadoma mu zastavi nekdo pot. Kakor bi bil iz tal vzrastel. je stal pred njim Kosirnik. Zaničljivo ga je premeril od nog do glave in se zadri: »Kaj se pa ti plaziš tod okrog ka« kor slaba vest? Hahaha, ali te imam zdaj — ti egiptovski Jožef... ti ne« dolžna Suzana, ti! Misliš mar, da ne vem, kam se pride po tej cesti? Oj. zvit tiček si! ,Podnevi mi ne bo nihče kaj takega podtikal' — tako si misliš pač, kajneda? A mene ne premotiš! Na obrazu ti poznam, kako in kaj! Škoda, da nimam časa, s tabo bi šel! O, le pojdi, Alojzij ti deviški! A jutri se kaj pomenimo o tem! Hahaha!« Tako ga je zasmehoval, tako ga sramotil, potem mu pa hipoma izginil izpred oči, da ni vedel, ali je bil ali ni bil. .. O — pa kajpak je bil! In vsaka njegova beseda je bila kakor udarec po glavi! »Kaj se plaziš tod okrog kakor slaba vest? ... Na obrazu ti poznam!« Oj, kako se je to zopet strašno ujemalo z onim prividom v pretekli noči in z besedami, ki se mu je z njimi gospo« dinja rogala! ,Kakor slaba vest — kakor poosebljen greh'... ali ni bilo to eno in isto? »O, .vsi, vsi vedo, zaznamovan sem, neizbrisno zaznamovan!...« Boječe so mu begale oči okrog in zopet se mu je zdelo, kakor bi vsi ljudje strmeli vanj in kakor bi mu od vseh strani klicalo: »Kaj si storil, kaj si storil? Kje je dar, ki ti ga je bila dala za spomin tvoja dobra mati? ...« Kakor okamenel je obstal in pre« udarjal nekaj časa, potem pa se je spomnil: »Ne, ob belem dnevu ne! Po« čakati moram do večera!« In zavil je v bližnjo kavarno. Po« iskal si je najbolj skrit kot, sedel je v ozadje, tja, kjer je ležala nagromadena kopa že prečitanih. napol strganih časo« pisov in si naročil kavo. Stenska ura je odbila pet. Domislil se je, da ni še nič jedel tisti dan. Zajtrkoval itak nikoli ni, a opoldne — ali naj bi bil šel mar v menzo — med svoje tovariše?... Oj, to bi mu bili priredili lep sprejem! Saj je bil tudi Kosirnik redno med njimi! Sicer pa ni čutil nobene lakote. Prešla mu je bila vsa slast do jedi... Da bi se raztresel in iznebil vsaj za nekaj časa mučnih misli, je posegel po časopisih. A ni mogel citati. Vse je migljalo pred njim, vrste so se lomile in segale druga v drugo in črke so se zdaj zdaj nakopičile, pa se zopet razbe« Žale na vse strani, da se mu je zdelo, kakor bi se poigraval roj mušic v solnč« nih pramenih pred njegovimi očmi. A če so se črke kdaj spojile v besede, je čital vedno le eno in isto: »Kaj si storil? Kaj si storil? . . .« Izpozabil se je večkrat in na glas zaječal, da so se uslužbenci in najbližji gostje začudeni spogledavali. Naposled so ga zapustile moči. Strašno utrujenost in onemoglost je začutil v vseh udih. Naslonil je glavo na roke, ki so mu ležale na mizi in za« spal. Ljudje okrog njega so bili toliko usmiljeni, da ga niso motili. Slutili so, da ga nekaj tare in pustili so ga, da je spal. Vzdramil se je šele, ko so se z enim hipom razžarile električne luči okoli njega. Začuden se je oziral nekaj časa okrog sebe. Potem se je zavedel, kje je in kam je namenjen. Tudi na ulici so že gorele svetiljke. Vreme se je bilo nenadoma izpremenilo. Iz neba se je vsipal droben, gost dež in hitro se je temnilo. »Čas je!« je pomislil, plačal in šel. Trenutno mu je bilo, kakor bi ga bil navdal nov pogum. Zakaj bi ne dobil nazaj predragega spomina, če odšteje dvojno, trojno dejansko vrednost zanj? Polovico bremena se odvali od njega, če se mu to posreči! ... A čim dalje je hodil, tem bolj so se ga lotevale zopet neprijetne misli in z njimi malodušnost. Že pot sama na sebi. ki je sinoči blodil po nji, se mu je gabila. Zdelo se mu je, kakor bi do kolen blato gazil, kakor bi se pri vsakem koraku pogrezal v gni« lobo in smrad. In ali ni materin dar onečaščen za večno, ko so se ga dotak* nile nečiste roke blodniee? Ali bi ga mogel pritisniti še kdaj na ustnice, ali bi ga mogel še kdaj vzeti v roko, ne da bi se spomnil na svoj ostudni greh? . . . Že je omahoval, že se je hotel vrniti, ko je zapazil, da je na cilju. Te* daj pa ga je obšlo nekaj kakor boja* željnost. Čudna slast ga je napolnila ob misli, da se mu bo boriti za materin dar. O — ubijal bi in se dal ubiti! . . . Saj če bi prelil svojo srčno kri, potem bi morda vsaj nekoliko zadostil oni pravici, ki zahteva pokoro in kazen za vsak greh!... Odločno je vstopil. Ona pa ga je sprejela z glasnim vikom. »Ali si prišel zopet? O saj sem ve* dela, da prideš! Samo tako hitro se te nisem nadejala! Sem. sem na srce moje, ti. . . ti — moj edinček!« Oklenila se ga je in izkušala z dobro posnemano iskrenostjo prikriti svojo nesramnost. Nedolžen in sentimentalen je bil njen pogled. A on je preveč trpel, da bi se bil dal omamiti in premotiti. Pahnil jo je od sebe in strogo je zahte* val: »Svoj denar hočem nazaj!« Ni ga umela in na glas se je zakro* hotala. Kaj takega ni pričakovala, ker se ji ni bilo še nikoli pripetilo. Šele ko je položil pred njo izkupilo za knjige, se ji je posvetilo. »A — tako? ... Za tisti denar ti je? No, da, bilo je nekaj starega, nenavad* nega, rekla bi skoro — častitljivega, vsekakor nekaj, s čimer se take, kakršna sem jaz. po navadi ne plačujejo. Sama sem se čudila!... Nekak spominček pač! ... Od koga? Od ljubice milene mar? ... Dobra ljubica, ki tudi daje in ne jemlje samo! Ali pa od ljubeče ma* mice morda? ... O to pa res ni bilo lepo od tebe!... Tak spominček — se ne da iz rok, še celo ne za kaj takega — hahaha! Še meni je žal zanj! Zakaj jaz ga nimam več! Danes je bil obračun in šel je — nastopil je svojo pot po svetu, bog ve kam! ... Imela sem ga jaz, imela ga bo druga —• meni enaka!... Enkrat si si ti kupil ljubezen z njim, drugič si jo kupi drugi!. .. Tako se pač suče svet!« »Ubijem te, ako mi ga ne daš!« Ona pa se je ustrašila njegovega blaznega pogleda in zaklicala na pomoč. Hipoma je vse oživelo okrog njega. Več razgaljenih rok se je stegnilo proti njemu in se uprlo vanj, a truditi se jim ni bilo treba — njegova energija je bila popustila in sam je hotel s kraja, ki je občutil tolik stud do njega . .. »Kam, kam, kam?« se mu je izvilo iz prsi, ko je bil zunaj. »Kam sedaj?« Ozrl se je proti mestu, ki se je ko* palo v morju luči. »Ne, nazaj ne . .. tja ne, kjer je svetloba! Naprej, naprej v noč ... naprej v temo, — v temo tako gosto, tako črno, da ne bom videl — samega sebe!« In spustil se je v tek proti oni strani, kjer ni v daljavi svetila nobena luč in bežal je in bežal v temno noč, dokler ni prišel do široke struge, v kateri so glo* gotali in se motali kalni, ogromnim ka* čam podobni valovi------- Doma mu je bila namenila gospo* dinja lep večer. Pogrnila mu je bila mizo s snežno belim prtom in postavila nanjo steklenico iskrečega se vina in raznih okusnih jedi. Sama se je bila oblekla v svojo najlepšo obleko, da je bila videti kakor nevesta in nestrpno je prisluško« vala, kdaj se ji naznani njegov korak. Dolgo, dolgo ga je čakala, a čakala je zaman!... DR. FR. ZBAŠNIK, Ljubljana: Korak nazaj pomeni včasi korak naprej, zakaj v spoznanju pravega je napredek. Kdor se ponaša z nesebičnostjo, je — sebičnež! Zvestoba za zvestobo? . . . Ne! Zvest sem ti samo toliko časa, dokler si vreden mojega spoštovanja! Mnogi se bahajo s svojim bogast« vom, a povedati, od kod ga imajo, jih je sram. Poštenost je dandanes ubožica, ki od gladu umira. * Hinavec je junak, ki strelja iz za« sede. Zavid. tebi je ime — Slovenec! M. Subic: MASKA. Lesorez. KNJIGE IN LISTI Janko Glaser: časskovač. V Mariboru 1929. Samozaložba. Diskretna, tiha knjiga, razdeljena v štiri dele, je G laser jeva nova zbirka pesmi samica med mnogimi. Ostal je zvest »Pohorskim potem« in je vendar prišel precej dalje. Prvi del,je vse ena sama, tiha pesem domu: življenju v prirodi. Kakor že marsikdo, si tudi Glaser iz mestnega hrupa želi v samotno tišino. »Kakor drvarji naši bi hotel biti: sam pri delu, ali v veselju drug med drugovi.« (Str. 10.) Drugi del je sama intimnost. Zdravje, mir, nekako pokojno zadovoljstvo žari ,iz njega. »Tudi meni si sreče gnezdo dal in nad njim hrepenenja si zvezdo Vžgal — hvala, Bog, Ti za oboje!« (Str. 19.) V tem delu je Glaser najmočnejši, ker je najbolj preprost in sila iskren. Skop v besedi in prispodobi, je v čuvstvu razsipen. In naj razkriva sebe, družino, naj govori deci, povsod je čutiti »rudnik zlat v duši .mladi, nikoli do dna odkrit, z vedno novimi zakladi!...« (Str. 34.) Samozavest je položil v »Rodovnik«, kjer pravi: »Kremen in železo, dvoje trdih rud! Ali. sin moj, pomni: mi smo rod kovačev, mi smo rod z glažut!« (Str. 36.) V tretjem delu razmišlja: »A že je tudi nad nami, o, kladivo težko: kmalu v prah z njim razspe tudi nas kovač, večno kujoči čas*kovač. (Str. 41.) Trpkostopla je »Meditacija«, otožno dirne »Elegija« — ali »Epitaf poetu«. Četrti del tvori v glavnem iz narodnih mo* tivov zajeta epika. Nočem pisati kritike, le omeniti sem hotel to lepo knjigo. Samo to bi še pripomnil: Slepcu zaman go* voriš o barvah in glušee ne more doumeti mu* zike. Tako bo tudi Glaserjeva knjiga slepim in gluhim ostala zaprta. In je prav tako. Na .svoji lepoti in notranji vrednosti prav nič ne izgubi s tem. Da je taka knjiga izšla v samozaložbi, je res »testimonium paupertatis« našega založništva. Zatakne naj si ga za klobuk! I. Albreht. Alojzij Gradnik: Kitajska lirika. Založba »Jug«. V Ljubljani 1928. Skoraj da ni v novejšem času pri nas poeta, ki nc bi tu ali tam zakrožil kakega »kitajskega motiva«, Gradnik pa sc je lotil težkega dela in presadil celo zbirko teh svojevrstnih umetnin na naša tla. Če je že prevajanje del iz območja evrop* ske kulture težko delo, je prepesnitev teh ekso* tičnih cvetov tem težje. Zato smo Gradniku za njegov dar lahko pač samo, hvaležni. Ustvaril je v zbirki teh prepesnitev niz umetnin, ki nosijo — iz daljne kulture k nam presajene — čar svoje prvotne domovine, prepleten z vsemi značilnost* mi Gradnikove muze. Kdor pa misli, da delo ni za nič, naj gre in nam pokloni boljše. Slovenska literatura, ki je junaško in brez smrtne nesreče prebavila doslej od Koseskega sem do marsika* terega genija naših dni že marsikaj piškavega, bo gotovo prenesla .tudi tak eksperiment! Prijetno pisan informativni uvod čitateija zadostno pouči o kitajski liriki in mu s »P o j as* nili« vred pomaga razumevati in uživati te .lepe bisere. Oprema knjige je prijetna, tudi Serajnikove platnice so posrečene. I. Albreht. Marija Grošljeva: Mladi rod za god. Založba belo*modre knjižnice. — Po nedavno izišli knjižici Minke Scverjeve »Srce srcu govori. ..« je to edina otroška zbirka prigodnih voščile, ki se je pojavila po vojni na našem knjižnem trgu. Da so take knjižice res potrebne, priča uspeh, ki ga je imela Minka Severjeva s svojo zbirko. Marija Grošljeva je priznana mladinska pesnica, ki zna vedno zadeti pravi otroški ton. Zato ni čudno, da so vsa voščilea, zbrana v njeni knjižici, pre* srčna in imajo tudi literarno vrednost. Po večini je vsako voščilce pesemca zase, lahka in brez vsakih prisiljenih problemov. Ker tečejo gladko, se jih bo deca naučila z lahkoto in jih deklami* rala pri vsaki priliki, osobito še, ker so polna otroške šegavosti. Tudi zunanja oprema je okusna in naslovno stran je narisal Stanko Gladnik. Otroci bodo segali po nji in se učili iz nje; saj jim prinaša vsega, česar potrebujejo za vse slav« nostne prilike. Jos. Vandot. Josip Jeras: Planina smrti. Dobrovoljčevi spomini na srbski umik čez Albanijo leta 1915. Ljubljana 1929. Svetovna vojna je obogatila svetovno knji« ževnost z mnogimi deli. Francozi so našli svoj izraz v Barbussu, Hašek je zajel v Švejku defe« tizem češkega naroda v osovraženi Avstriji v vsej groteskni tragičnosti — mi smo ga seveda zmaličili v nekakega Krjavlja — 'Nemci so dobili Remarquea, ki jc postal s svojimi odurnogrobi« mi figurami miljcncc vsega prenasičenih povoj« nih ljudi. Slovenci pa čakamo vse do danes za« man umetnika, ki bi zajel trpljenje blatne Ga« licije, Karpatov, Doberdoba, Sv. Mihaela, Fajtega hriba, Rombona, Tirolske, Piave, taborov smrti na Siciliji in Troicke mrtvašnice na mongolski meji. Lebring čaka na pogrebni spev. Mimo Ma« tičičevih »Na krvavih poljanah« in »Kalvarije« sta nam ostali kot edina literarna dediščina sve« tovne vojne dve drobni pesemci: »Oj Doberdob« in »Na karpatski gori«. Čudna je ta vrzel v naši literaturi, dočim so nastale pri drugih na« rodih naravnost poplave vojnih knjig. Kaj niso raztepli tudi slovenskih vojakov na vse strani sveta, da gredo na Golgoto? Vzrokov za to vrzel moramo iskati globlje v narodovi duši. Če gle« damo nazaj v zgodovino, zasledimo o vseh ne« številnih vojnah, ki jih je naš narod pretrpel le boro peščico narodnih vojaških pesmi, dočim imajo drugi narodi ravno v vojnih epizodah glavno gradivo za narodno pesem. Mnogo ljudi različnih narodnosti sem spoznal po vojni in sem dosledno opazil, da kaj rad odpre vsak culico vojnih spominov. Naš človek pa se le nerad spo« minja vsega tega gorja in le redka je ura, ko se za kratke minute razveže jezik. Ko umolkne pri« povedovalcc, pogleda začuden okrog sebe in ga je očividno sram, da je govoril o teh rečeh. Pre« več je holečih spominov, ob katerih znova za« krvavi srce. da rajši molčimo. Tudi Jerasovi »Planini smrti« se pozna ta značilna poteza našega naroda. Celih trinajst let se je pripravljal da krikne iz sebe bol albanske Golgote, Lahko je zapisati povprečno povest. Pero teče gladko, saj najde misel brzo svojo ob« liko. Ko pa hočeš zajeti v besedo nekaj silnega, ogromnega, se zaletava misel kot ptica v kletki. Takrat šele vidimo, da je res komaj za vsako deseto stvar beseda, za najvažnejšo, najglobljo je pa ni. To vidimo tudi v Jerasovi knjigi, kjer se lomijo stavki prav kakor so se lomile in gnetle misli preden so se izoblikovale v besedo. Kakor razdrapana gorska pota, po katerih so se vlekle in umirale gladne in prezeble množice, se vežejo besede na besede, stavki na stavke. Mnogi so šteli ta zlog Jerasu v slabo. Saj vendar ni m o« goče. da bi podal tako nečloveško trpljenje v gladki epopeji! Zamerili so mu še prav posebno tisto o Božiču 1915.: »Prišla je polnoč. Pozabili smo na Krista. na njegovo rojstvo in trpljenje. Zakaj kaj jc bilo trpljenje enega človeka proti trpljenju tisočev na umiku čez Albanijo.« Poza« bili so dogmatiki, da je bilo tisto življenje takrat pač tako strašno, da ta pasus ne pomeni prav nič bogokletnega, temveč le naravni krik umira« jočega, od vseh zapuščenega človeka. Nekak: Eli, eli lama sabakšani! Slike Mirka Subica so najboljša interpretacija knjige. Kdor hoče vi« deti človeka v vsej njegovi ničevosti, naj čita »Planino smrti«. Naroča se pri pisatelju Josipu Jerasu, Ljubljana, Levstikova ulica 21, in stane vez. 28 Din, broš. 20 Din (poštnina 2 Din). Janko Kač. Marija Jezernik: Medvedov Godrnjavček. Založba bclo«modre knjižnice. — Živalska po« vest je v naši literaturi nepoznana, ker še nihče ni obdelal živalskega življenja, kakor bi bilo treba. Dočim imajo drugi narodi že celo litera« turo, ki se peča izrecno s to ali ono živaljo, nimamo mi niti ene knjižice, ki bi jo človek z zanimanjem čital. In še ono. kar imamo, je ne« zadostno in so samo fragmenti, polni vsakdanje šablone in brez novih, karakterističnih momen« tov, ki bi vsaj malo budili naše zanimanje. Živali so povsod do skrajnosti idealizirane in se nam prav zaraditega zde preveč banalne. Prvi korak iz teh banalnosti je napravil Meško z »Volkom spokornikom«, a sedaj se mu je pridružila Marija Jezernikova s svojim »Medvedovim Godrnjavč« kom«. Jc to zgodba medvedje rodbine, domujoče daleč sredi šume, živeče daleč od ljudi in navezane samo na naravo, ki daje vsega v izobilju, da ji ni prav nič treba boriti se za lastni obstanek. V sredo tega idiličnega življenja je potisnjen mladi medvedek Godrnjavček, naivna in nerodna stvarca, ki pase metuljčke in občuduje najslabot« nejšo ptičico. Hodi v šolo preslavne učiteljice Mice Lisice, ki ga uči naravoslovja in življenja, utrjuje ga v dobrem in slabem, da bo dostojen državljan v kraljestvu svobodne šume. Spremlja ga skozi jesen in zimsko spanje do nove pomladi, ko se v vsaki živeči stvarci mogočno prebuja ljubezenski nagon in je ves gozd samo ena velika svatba, vriskajoča v sreči in nasladi. In sredi te svatbe doseže tudi Godrnjavček, ono kar ga je silovito vznemirjalo v mladem srcu — lepo družico, ki jo odvede na dom, da mu drži hišo v redu in mu streže in kuha dehtečo ovseno kavo. Precej obširna povest ni sicer preveč bogata z dejanjem, vsa njena tendenca je usmerjena le v opisovanje gozdnega življenja, živali in rastlin. V tem opisovanju pa jc pisateljica jako podrobna in ne pozabi niti najbornejše cvetke. Sicer so posamezne živali tu in tam vendarle malo preveč idealizirane, a v skupnosti tvorijo končno čudo* vito celoto, ki s svojimi realističnimi potezami vpliva na čitatelja naravnost frapantno. Šola učiteljice Mice Lisice je klasična in tako origi« nalna, da ji ne najdemo primera v naši literaturi. Mladina jo bere in se je ne more nagledati; preveč je polna pristne, naravne plastike in ne« prisiljenega otroškega humorja. Seveda poleg vrlin pa ima povest tudi svoje napake. V sredini je preveč raztegnjena in se razgubi v hladno opisovanje, ki pa ne more raz« grevati mladine, ki ji je povest namenjena. Prav tako je kočljivo tudi živalsko seksualno vprašanje, onega velikega, brutalnega nagona, zaradi kate« rega nam jc tudi najljubša živalca nesimpatična. No, pisateljica je šla oprezno preko tega vpra« šanja in ga je opisala s pesniškimi barvami in z opisi, ki so sc ji v največ primerih dobro po« srečili. Kakor že rečeno, je knjiga nekaj posebnega in bo ostala stalno v rokah naše mladine in jo bodo tudi odrastli čitali z zanimanjem. Povest jc bogato opremljena s slikami slikarja Podrekarja. Prav tako kot vsebina, so slike originalne v vseh potezah in izvedene v tako pristnem otroškem duhu, da moramo slikarja Podrekarja prištevati med naše najboljše mladinske ilustratorje. Belo« modra knjižnica jc z »Medvedovim Godrnjavč« kom« napravila naši mladini veselje, da lepšega ni mogla — pisateljica in ilustrator sta storila svojo dolžnost kakor malokdo med nami. Jos. Vandot. R. Maister: Kitica mojih. — Maribor 1929. — Založila Tiskovna založba v Mariboru. — Tisk Mariborske tiskarne. Med pesniškimi zbirkami, ki so izšle preteklo leto, je vzbudila posebno pozornost elegantno opremljena zbirka našega pesnika«generala Voja« nova«R. Maistra »Kitica mojih«. Torej zopet en« krat knjižica pesmi katerim misli niso iskane, ki ne letajo v visokih in lajiku nerazumljivih frazah ter jih ta zaradi tega niti ne čita, še manj pa ku« puje, ampak zbirka pesmi, ki so res spočete v dnu pesniške duše in najdejo zato gotovo pot v srce slehernega čitalca. — Spomini so to najprej na težke dneve svetovne vojne, ko so odhajali naši fantje na fronto, ko »Jemal jih je dan in jemala jih noč, a vriskali vsi so veseli...« ko so bili naši fantje in možje »kakor aprilski sneg — dopoldne na strehe, popoldne s streh« ter se je marsikomu kakor pesniku izvil iz srca vzklik: »o nehaj, nehaj, naša kri, da zadnji nam ne izkrvavi!« Spominja nas pesnik onih dni, ko so morali še zvonovi iz stolpov na bojišče »med topove«. In komu izmed beguncev se ne bi vnovič trgalo srce pri čitanju pesmi »Gospa z Gore« ob spominih na tisto težavno pot, ko so morali starci in žene z otroki s svojih domačij na tuje in so v skrbeh /a svoje otroke molili k svetogorski Gospe: »— pa Ti jih na tujem ravnaj, Ti spravi nazaj jih v ta kraj, da Tvoj in naš svet enkrat domačija bo njihova spet...?« Drugi del zbirke »O, jaz ne spim« so deloma tudi spomini na osvobodilne boje, ki jih je vodil pes« nik sam kot prvi slovenski general, deloma pa generalovo povelje na rojake: »Bratje, v sedlo, vajeti v dlan: Drava nas zove, Jadran rjovc . . .« ter »... živi kraški vi piloti, držite trdno, kakor hrast z Grmade?«, zakaj . . . »še bo Gospa sveta zvala.« On sam pa polaga padlemu junaku Malgaju na jezik svojo obljubo »O. jaz ne spim, le čakam čas in čakam vas, da gremo skupaj čez Šentvid med brate našo Žilo pit,« in zato »Bratje stražarji — pozdravljeni!« V tretjem delu svojih kitic pa opeva pesnik v preprostih, a vendar izbranih verzih, polnih lepih in novih pesniških figur lepoto naše slovenske zemlje. Kdo ne bi z njim vred pozdravil Sloven* ske gorice »solnca božjega bogate, ve ste kakor bajke zlate, kakor pesmi v himno zlite!« In res nam takoj prva pesem »Zavrh nad Št. Ru* pertom« poda, rekel bi, celoten opis istih. In po* tem slede drug za drugim izbrani motivi iz tega s solncem obdarjenega koščka naše domovine. Ko čitaš te lepe pesmi, se te nehote poloti želja, da bi vse to tudi sam s pesnikom doživel. Ko se pomudi pesnik še s po eno pesemeo na Dolenjk skem in v Beli Krajini, nam predstavi kot zaklju* ček teh lirskih pesnitev še naše jadranske kapi« tane, nikoli zaspane, nikoli ugnane. Da pa Maister ni samo lirski, ampak tudi dober epski pesnik, nam pričajo zadnje štiri pesmi te zbirke. »Sto kovanih« jc pretresljiva tragedija iz časov vojaške granice ob Kolpi; »Dobra letina« prigodba iz dobe luteranstva v Ljubljani, a »Pri belem medvedu« zgodba iz dni Trubarja v Kemp* tenu na Nemškem. »Ante« — balada brodarjenja na Savi. — To bi bil kratek pregled te nove pesniške zbirke generala Maistra. O njej bi se dalo mnogo govoriti, a naj se omejim le na par misli, ki so se mi rodile ob čitanju iste. Kar bi bilo pred vsem treba poudariti, je pesniška dikcija, v ka* tero je pesnik odel svoje misli in čuvstva. Ni je skoro pesmi, v kateri ne naletiš zdaj na to, zdaj na ono tropo ali figuro. In vse so nove, dejal bi izbrane, pa drže tudi kot pribite. Naj navedem le nekatere: »Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ« (Grobovi); »izgloda se iz večnih ur« (Malgaj trka); »a v letu dvajsetem so nam Gospo iztrgali z lažjo, in v naših okencih so na* geljei zajokali« (Gosposvetska straža); »ko se cepi dan v dva dela« (Zavrh nad Št. Rupertom) in še druge v tej pesmi; »ko zvečer v kraljevski zarji solnce v pohorske gre klance, v vrhih cer* kve zažarijo — tja do Mure — ko monštrance« (Septembrski Laudate); »petpedaka, petpedici v zlati lenarški pšenici mastni dnevi so požeti« (Nočna meglica); »z brega pa klopotec psu je per* nate tatiče« »Oktobrski mrak). In kako polna je »Peča«! Le en del nje naj prepišem tu in vi sodite sami! »Z nemške meje 1'lavč pošilja nam prek Špilja in Šentilja prvi že jesenski hlad. Vinski zdrzajo se griči, a drevesa in grmiči pisano se lepotijo, kakor svatje za gostijo: hrast in bukev sta se dela v zlat brokat, breza, bahačiea bela, vplete v kite si cekine, vplete v kite si cekine, srebrot ves se v srebru sveti, jerebika pa natika žarke si rubine.« Pa opis »Dolenjske poletne noči!« — Tudi prist* nega humorja ne manjka v »Kitici mojih«, tako v pesmih: »Završki škorci«, »Sv. Martin«, »Belo* kranjski pomladanski snubaei«, »Pri belem Me* dvedu«. Res, kar vesel je človek teh pesmi; le par apostrofov in pa mnogi akcenti, ki bi lahko iz* ostali, motijo čitatelja, ker preočito kažejo že prebolelo Cimpermanovo šolo. — Dasi se mora priznati, da je pesnik Maister samonikel, da ubira strune po svoje, zveni le dik* cija nekaterih pesmi po Župančiču (»Patrola«, »Naprej«), po Gregorčiču (»Nazaj pa jih ni«, »Še zadnji zvon«) in po Aškercu (»Ante«). V drugih pesnih zopet pa je poznati vpliv narodne pesmi, tako »Bojno znamenje«, »Rdeče rože«, »Gospo* svetska straža«, »Završki fantje«). To pa nikakor ni v škodo celotne zbirke, ampak je le dokaz, da pesnik še ni na koncu svoje ustvarjajoče sile, marveč, da se še vedno bolj in bolj izpopolnjuje in da smemo zato zatrdno pričakovati od njega še mnogo novih pesniških plodov. — Sklepam z željo, da bi knjiga R. Maistra »Kitica mojih« našla mnogo dobrohotnih bralcev in čestilccv svo* jega avtorja, a ne le »kot izraz osebnosti, ki se je odlikovala v burnih zgodovinskih dneh« (»Jutro« 1930., št. 3), ampak kot zbirka duševnih plodov pesnika*umetnika. L. PeterIin=Batog. Alojzij Peterlin=Batog: »Pot za goro«. Pesmi. Mala 8°. 52 strani. Dobova 1929. Samozaložba. Skromna knjižica pesmi, ki jo je izdal A. Peterlin, nima vihravih namenov. Ne orje novih brazd in ne kaže novih potov. V nobenem oziru ni revo* lueionarno razgibana, česar avtor tudi ni name* raval. A. Peterlin, ki je bil začel nastopati v dneh »Zadruge« v »Ljubljanskem Zvonu«, »Vrtcu« in »Zori« in je torej kumoval ob zibeli slovenske moderne, jc po odhodu iz Ljubljane odšel v Istro, kjer je samotarji menda dolgih dvajset let. Zato ga moderna ni zajela s svojim zmagujočim va* lom. Ostal je zvest Cimpermanu. kar je po mo* jeni mnenju bilo zanj kot pesnika — oziroma za njegov razvoj usodno. Ob čitanju te knjige se človeku zdi kakor v grobnici, vendar je še vedno življenje v njej. Le zaradi uvrstitve v novejših tonih zapete »Vojne balade« (str. 29) in še nekaterih, pride časovna distanca med nastankom posameznih pesmi tako močno do izraza, da vpliva knjiga nekam ne« enotno. Kdor bi pa iskal v »Sonetu trenotka« (str. 23) Kettejev vpliv, bi se temeljito urezal. Ta »sonet« je čisto navadna literarna kaprica, ki je nastala v razposajenem razpoloženju. Da je to sonet, je bilo ugotovljeno šele — post festum! V ostalem pa je v mnogih pesmih te zbirke dosti topline in iskrenosti, zlasti v »Rispetih«, v »Molitvi« (str. 21), dalje v pesmih str. 23., 26., 34. in še kje. Pri nas se je zadnje čase razpasla navada, da lopnemo z loparjem po vsakem človeku, ki se kje oglasi. Temu pravimo slovenska kritika. Meni se zdi tako početje kakor besnenje pust« nih sem. Kakor je poleg Triglava in drugih velikanov prijetna in potrebna Šmarna gora ali pa magari Rožnik in še kaj skromnejšega, tako je tudi v literaturi prav, da poleg mož, ki žare iz veka v vek, nastopajo tudi talentje iS skromnejšim obe« ležjem. Naravnost smešno pa je, če naša kritika sodi po merilu, kakor da bi se morali prav na« lašč in izračunano v Sloveniji ter natanko v naši dobi roditi sami veleumi. Tako govoričenje je otročje ali pa zlobno. Ako pa se v to smer raz« ščeperi kdo, ki v svojem mladem ognju hodi po tujih stopnjah, mu zrel človek to nerodnost smehljaje odpusti. Tako! Brez zamere prosim, na vse strani! Beseda sem ali tja, sodil nas bo čas. Amen. Ivan Albreht. Ljuba P r e n n e r: Trojica. Belo«modra knjižnica 1929. Zadnja leta smo se navzeli Slovenci čudnih manir. V umetnosti mislim. Če ne poješ vsaj hi« men o harmoniji planetov, ne pišeš dekadentsko opolzkih novel in romanov, ne zmaličiš vsaj enega ducata narodnih pesmi z atonalno harmo« nizacijo in če ne slikaš nikomur podobnih »situ« acijonov« — nisi umetnik. Vsa kritika kriči »Upharsin!« in le srečnemu slučaju se moraš za« hvaliti, da te združeni kritiki ne zakoljejo na javni cesti. Druga, še sramotnejša smrt te lahko zadene, če jim nisi povolji. Nemci pravijo temu »Das Totgesch\viegen«. Tudi za Prennerino »Trojico« je bila men-, da izdana ta nizka parola, saj sta že potekla dva meseca, odkar je izšla v odlični založbi, ven« dar pa ni nihče o njej napisal niti besede. Res da je pisateljica skoro nepoznana med nami in kaže njen slog nekatere trdote. Slovenski pisatelj, ki si lasti nonopol za slovenski jezik je celo rekel, da je jezik skrajno slab, pri tem pa je po« zabil, da je pisal sam nekoč še slabši jezik. »Trojica« je mladostni roman treh sodobnih študentov ob koncu gimnazije. Saj vemo — plehka študentovska ljubezen, porečete. Nič ni plehkega v romanu, ki je bridek vseskozi. Troje mladih, neizkušenih prijateljev grozi požreti blato živ« ljenja, ker ni nikogar, ki bi jim kazal pot. Upra« vičen je krik mladih src: — »Pa zakaj nam oni, naši vodniki, šola in dom ne pomagajo?« — — Ne morejo, ne znajo, nočejo! — — Solnca nam dajte in mnogo, mnogo ve« selja! — Vzgojitelji ne poznajo mladosti, ne gledajo na srce. Prijetno lice in lepa obleka odločata uspeh, revščina in pokveka obsojata na neuspeh. Soma« tologijo predavajo s katedrov, za ubogo srce, ki se vije v prvih krčih spolnosti, pa nimajo ne pouka ne tolažbe. Imajo le dvojke, karcer in consilum abeundi. Nikdar ljubljeni Marko«pokveka gre v smrt in pusti testament: »Zadnjič pravim in naročam: Ne nehajte trkati na srca in prositi: Pomagajte nam mladini! Pomagajte, da ne zaidemo! Ali ne vidite, kako blizu je skušnjavec. Kličita vrstnikom in vsem mladim, ki pridejo za vama in za menoj: Mi gremo naprej, mi strelci... Učita jih mojo vero v solnce.« Rado, član trojice, se vrne s praga smrti z bridko izkušnjo: »Videl sem nas, naše sovrst« nike in našo povojno mladino vobče. Borili smo se, tavali in omahovali, in ni bilo nikogar, ki bi znal in mogel pomagati, nas peljati na pot do solnca. Vero našega Marka jih hočem učiti, našo sveto vero v solnce, veš, tako ljubeznivo je mla« dini reči: Glejte otroci, ljubi, bedni otroci moji. verujem v našo mlado moč, verujem v lepoto vaših duš. Verujte še vi v solnce, borite se zanj, jaz bom z vami, vaš najzvestejši prijatelj ...« Roman izzveni: »Tam vstaja četa mladih borcev, vrste so rasle za vrstami, prikorakali so v široki četi s trdim, ponosnim korakom, da je zemlja zapela. Marko? Ali si prisluhnil v tihi zemlji? To ni več beganje, to je krepka, ponosna hoja onih, ki jim je solnce vodnik in cilj. Pomlad prihaja, Marko.« »Trojica« je krepka izpoved svežega pozi« tivizma in bridek opomin vzgojiteljem, ki naj prodre do zadnje slovenske matere in rodi sto« teren sad. Upam, da nam da nadarjena pisateljica še mnogo del polnih mladosti in solnca. Janko Kač. Makso Šnuderl: Človek iz samote. V Mariboru 1929. Založila Tiskovna založba. Str. 176. Močna in sočna je ta knjiga. Za rod in iz rodu, ki je zaklical po človeku, po tistem človeku, kakršen je v sebi praskriten od veke vekov, pa se v prebujenju zave, da je med njim in cirkuškim clownom prepad, ki ga ne premosti nihče. Ali tako prebujenje je usodno, ker odslej gre za biti in ne biti. O teh prebujenjih pripoveduje Šnuderl v »Člo« veku iz samote«. Res nekaj novega zaveje iz te knjige. Duh onstranstva diha iz doživetij, ki pre« viharijo navidez čudaške junake, kakor so Niko« dem Šabeder, novi deseti brat, Soeur Izabelle, ženska«demon, samomorilec Čelan, Izveličar Ta« nuzl. Ali pa so res ti junaki čudaški? Realizem naše predvojne generacije je prikazoval človeka, kakršen je na zunaj, v družabnem odnosu do družbe. Lirizem prejšnje proze je opeval zasanja« ne romarje, ki slede kot mesečni zvokom neke tajnovite neslišne muzike. Ljudje pa, ki jih ob« likuje Šnuderl, niso ne mesečniki ne Škrobarji, in vendar so nam tako bližnji, tako znani. Ti junaki so demonični. A ne izjeme. Vsak človek nosi ta demonizem v sebi. Globoko je pogledal pisatelj, da nam je odkril to podobo. 2e Novačanovi vaščani so taki elementarni ljudje iz samote. V nekem oziru tudi Pregljevi blodniki. bičarji in spokorniki. Ali pri Šnuderlu je to oblikovanje še bolj izostreno in poglobljeno. Metafizika krvi. V sodobni nemški literaturi poznam podobne junake iz Wasserman« novega Wendekreis«a in iz novel in romanov E. Weissa (Damonenzug. Manner in der Nacht). To ni ne naturalizem ne simbolizem, dasi ima s prvini skupno motivnost, z drugim pa slogovitost. Povsem svojevrsten je Šnuderlov stavek. To je nasičena, zgoščena proza. Beseda, težka in kovin« ska, se kar zareže. Podobe so plastične in muzi« kalne. Vročičnost. Demonizem se ponekod spre« vrže že v grotesknost, ki ji včasih preti nevarnost, da bi se razlezla v karikaturo. Tako na pr. v Sto« riji o Jurju Požganu, ali pa 365. angelu. Najmoč« nejše so Zgodbe Izveličarja Tanuzla. Sugestivno te prevzame uvodna, ki ti vzbudi nastroj za po« doživljanje vseh naslednjih. Avtorjeva prisotnost se razkrije tu pa tam v jedkem modrovanju, kar bi lahko izostalo. V tej svoji prvi knjigi je Šnuderl močno opozoril nase. Z njo se je uvrstil med sodobne noveliste. Škoda, da ga je vnema za svojstveno izraznost včasih zavedla do rabe besed, ki se duhu slovenščine kar ne prilegajo. Ponekod moti nekaj slovničnih, oz. tiskovnih pogreškov. Tudi iz odlične opreme vidiš, da se je pisatelj pobrigal za svojo zbirko. »Človek iz samote« spada v knjižnico vsake« ga slovenskega razumnika. Miran Jarc. ZA PISKI Josip Cvelbar, mnogo obetajoč pesniški in sli« karski talent, doma z Dolenje Prekope pri Ko« stanjevici, abiturijent novomeške gimnazije, je kot kadetni aspirant padel v Tirolah. Njegove v predvojnih letih pod raznimi psevdonimi v mla« dinskih in drugih listih objavljene proizvode v vezani in nevezani besedi ter slike in risbe z deloma v »Napreju« priobčenimi vojnimi dnev« niki hranijo pokojnikovi prijatelji, ki so iz pris pravljenega »Cvelbarjevega albuma« »Odme* vom« dali na razpolago priobčene pesmi in vojne risbe. HorvatsKiš Franjo, književnik (* 23. sept. 1876., Lobor, Hrvatsko Zagorje, f 2. junija 1924. v Zagrebu). Nižjo gimnazijo je posečal v Varaž« dinu in Zagrebu, nato je vstopil v Zagrebu na učiteljišče, ki ga je dovršil nato v Osjeku. Uči« teljeval je na raznih krajih Hrvatske, nazadnje v Karloveu na Kolpi, odkoder je pisal tudi vsa tri pisma Milanu Puglju. Po prevratu je bil imeno« van za tajnika medicinske fakultete v Zagrebu, kjer je ostal do smrti. Horvat«Kiš je začel priob« čevati svoje stvari že na nižji gimnaziji v mla« dinskem listu »Bršljan« (1894.). Pripada krogu pisateljev okoli »Nove Nade«. Izdal ie sledeče knjige: zbirko novel: Ženici (1902.), daljšo no« velo Zašto? (1908.). zbirko novel: Nasmijani udesi (Savremeni hrvatski pisci, knji. 45. 1918.). Odlikoval se je tudi kot potopisec, ki je potoval zase in o tem tudi pisal zase. Izšle sta dve knjigi potopisov: Videno i nevideno (1911.), o potu v Carigrad in Istarski puti (1919,). Katalinič=Jeretov Rikard, književnik (* 8. jan. 1861., Volosko. Istra). Posečal je gimnazijo in tr« govsko akademijo na Reki, maturiral 1887., na« daljeval nauke na Dunaju in bil nato od 1. 1890. do 1897. član trgovskega doma Čorak in drug v Zadru. Živel je v Parizu in Londonu in se vrnil 1. 1900. v Zader. V Zadru je izdajal časopis »Lovor«, sodeloval pri ustanovitvi Hrvaške knji« garne ter urejeval nekaj let »Glasnik Matice Dalmatinske« in koledar«almanah Svačič; bil je tudi nekaj časa predsednik Dalmatinske Matice. Leta 1912. ga je pozvala Družba sv. Cirila in Metoda za Istro v Opatijo in pri delu za družbo ga je dohitela svetovna vojna. Med vojno je bil preganjan kot p. v., polom Avstrije ga je dobil na Dunaju konfiniranega. Po prevratu je v Za« grebu urejeval z dr. Werkom in VI. Nazorom list »L'Adriatico Jugoslavo«, nato bil tajnik Jugoslo« venske Matice, zdaj je pa že dalje časa pri Ja« dranski straži v Splitu. Izdal je te«le pesniške zbirke: Pozdrav istarskog Hrvata (1891.), Mrtvoj majci (1894.), 'Primorkinje (1897.), Zadnje pjesme (1901.), S moje lire (Matica Hrvatska 1904.), Sa Jadrana (1908.), Mrtvoj sestri (1910.) ter dve knjigi črtic: Inje (1902.) in Našim morem i našim krajem (1911.). »Slovensko pesem«, ki jo je po« svetil Milanu Puglju, je poslal »Odmevom« s pis« mom, iz katerega so vzete sledeče vrstice: Vidio sam u »Odmevima« priloge u počast pok. Pugelja. I ja sam se upoznao 1915. sa Puge« ljom u Ljubljani, kad je Evropa bila u plamenu. I mene je tada — ko i bosanska raja — odagnulo u vojsku sa 45 god. kao s. v., a ja sam se nekako začas »dekovao« u Ljubljani sve do decembra 1915. Pugelja upoznah negdje Ijeti u julu 1915. a odmah sam ga zavolio, zalazio u njegovu skrom« nu kuču i skupno s njegovom gospodjom proveo mnogi ugodni čas. štaviše on me je zamolio. da mu dadem i jednu pjesmu za »Slovan«, koji je on u ono vrijeme uredjivao. Ja Vam evo tu pjes« mu prilažem za »Odmeve« a ta pjesma nije na« menjena s 1 a v e n s k o j, več upravo slovenačkoj pjesmi, jer me je Vaša pjesma (pjevana) zanijela nekog jutra u Zg. išiški i razblažila mi dušu onoga jutra. Ostavio sam naziv slovenski prema Vašem govoru. U nas se, kako znadete, veli za Vašu riječ slovenački, a slavenski, slovenski ili slovjenski za vaše slovanski. Ako imadete godište »Slovana« iz 1915. nači čete je na strani 234. Želeč Vam najbolji uspjeh sa »Odmevima« ja Vas bratski i srdačno pozdravljam Rikard Katalinič Jeretov, Split. Jos. Murn=Aleksandrova pesmi »Nimaš ti. . .« in »Na holmcu« je dal »Odmevom« na razpo« lago vseučiliški profesor dr. Ivan Prijatelj. Problem malega naroda. V I. letniku »Zdrav« niškega Vestnika«, ki ga je uredil primari j dr. Fr. Derganc, čitamo v 10. številki med drugim, da ». .. se reducira problem malega naroda na pro« blem narodne inteligence, naposled na problem inteligenčne elite, na problem tistih znanstvenih, Odmevi II, 129 9 etičnih in umetniških kulturnih delavcev, ki vodijo inteligenco samo. Kajpada ne jemljemo pojma inteligence v naivnem zmislu, da je inteligcnt samo tisti, ki sc jc na pošten ali nepošten način dokopal do kakega akademičncga spričevala ali diplome. Inteligenca je izreden, prirojen dar, raztresen ena; komerno po vseh slojih ljudstva. Tej prirodni inteligenci pripada enakopravno kvalificiran dela; vec (speč) in umen poljedelec kakor literat in znanstvenik. Vsi drugi sloji so doslej inteligenco samo izkoriščali, zadnji suženj in plačanec je ostal inteligent. Iz tega nedostojnega položaja ga osvo; bodi le enotna organizacija inteligence. Ker gre za vitalno, eksistenčno vprašanje inteligence, ne pri; haja v poštev razlika struje in svetovnega nazora. S tem razlikovanjem hočejo izkoriščevalci intelis genco le razdvojiti po geslu: divide et impera! . .. O bodočnosti malega naroda odločuje njegova inteligenca. Kakršna inteligenca, tak narod! To spoznanje pa zahteva na prvem mestu etično regeneracijo in strumno, enotno organizacijo in; teligence po principu kolaboracije in polarnosti, katera vpreže v službo naroda tudi nasprotu; joče si struje ... Takoj nato nastane vprašanje, po kakem prin; cipu se naj usmeri naš nadaljnji razvoj, ali po avtonomno produktivnem ali po heteronomno re» produktivnem principu, to se pravi, ali naj še na; dalje životarimo v slepem posnemanju velikih narodov brez ozira na to, dali je tako nekritično prenašanje in izposojevanje tujih metod in idej sploh mogoče? Prvi primer: ali je za razvoj doma; če literature zdravo, da so nekateri epigoni tako zvane »slovenske boheme« etablirali nekako dikta; turo nad slovensko književnostjo, hotel izključiti iz javnosti starejše in mlajše literate? Drug pri; mer: ali je slovenskemu literatu in umetniku mo; goče nekritično prevzeti odnošaj literature in umetnosti v velikem narodu? Srbski literati in umetniki tožijo, da ne morejo živeti izključno od svoje literature in umetnosti brez stranskega krušnega poklica. Kaj porečemo šele mi Slovenci? Ali naj večina zatre svoje literarne, umetniške na; gone in sposobnosti samo zato, da zasigura nekaj tovarišem znosno eksistenco. Ideja funkcional; nega monizma je v malem narodu zabloda, saj vidimo tudi sicer v prirodi in organizmih multi; funkcionalne organe, ki izvršujejo po več funkcij. Spomnimo se samo človeške roke! Kjer pa bi bila res potrebna, tam pa naša kultura še ni izvedla popolne diferencijacije in ločitve funkcij. Na umu imamo ločitev politike in kulturnega dela, depoliti; zacijo kulturnega dela. S tako ločitvijo olajšamo naši politiki kolaboracijo, kulturno delo pa raz; bremenimo nepotrebnih ovir in težav. Kultura in strankarska politika sta dve socialni funkciji, ki si nasprotujeta po smotru in sredstvih. Stoprav z ločitvijo kulturnega dela od politike sc začne pri nas doba metodičnega in sistematičnega narod; nega razvoja. Dalje pa tudi ne sme enotna in smotrena organizacija inteligence v malem narodu prepustiti literarno;umetnostnega napredka špekulaciji indi; vidualističnega kapitalizma. V malem narodu ne gre. da bi knjigarne in tiskarne bogatele na račun produktivne inteligence. Književnosti malega na; roda odgovarja gospodarska oblika književne za; druge, ki se jc s takim uspehom že obnesla pri bratih Srbih. H kritiki Franceta Vodnika v Domu in Svetu št. 10., leta 1929. po Kristusu. Kaj pa je tebe treba bilo..., tako je napisal Prešeren in tako je napisal 1. 1929. France Vodnik, in sicer v oceni Odmevov. Nič ne rečem, da je ime mamljivo in vabljivo, toda Dom in Svet s tem imenom ni dobil vodnika. O »naivnem entuziazmu in ro; mantičnem zanosu kot podedovani hibi sloven; skega značaja« piše lahko samo človek, ki je s takimi slabostmi sam obremenjen in k vsemu še vase zaljubljen. Le na ta način morem razumeti, da v kritiki govori o pisunih in epigončičih (!), le tako razumem, da se je kritik tako daleč spozabil, da je med pisune in epigončiče prištel tudi prof. dr. Vebra, o katerem vemo, da se celo jezuiti na insbruški univerzi izražajo, češ, da Vebrova doznanja presegajo doznanja vseh do; sedanjih filozofov. Če že piše kritiko, naj jo piše pošteno, to se pravi, tako kot je pri branju Od; mevov občutil. Če pa ni utegnil Odmevov pre; brati, naj se ne utegne s kritiko prenagliti. Ro; doljubov se ne gremo, bohemstvo je pa privatna stvar in naj zanjo France Vodnik »izvodi« po; sebno izpovedno rubriko, ali pa kategorijo, v katero mogoče spada vsa slovenska literatura ra; zen Franceta Vodnika. Sicer je pa to stara stvar! Bog pomagaj! Pa brez ceremonij! Kritika je na; pisana, z njo se je ovekovečil Dom in Svet in z njo se je ovekovečil g. France Vodnik. Hotel jc biti usmiljen in je tako napisal, zve naj pa, da usmiljenja ne maramo. Če že trga, naj saj trga. in naj pokonča »naivni entuziazeni in romantični zanos, dve podedovani hibi slovenskega značaja.« Ker mi je na tem, da ostanem čistokrvni Slove; nec in se operem nepotrebnih, neslovenskih na vlak in napak, se podpisujem. Jan Plestenjak. V »Jutru« z dne 4. januarja t. 1. piše B., da je potrebno za pesnika (pa za prozaista menda tudi, ali ne?) dolgoletno rešetanje po raznih re* vijah. Pred vojno da je bilo to v navadi in zdaj je treba doseči isto. Nimam nič proti temu. Res šeto je vedno dobro in če bi le rešetali in rešetali. bi tu in tam padlo skozi rešeto marsikaj, kar se še zdaj kot kleno zrno drži na njej. Treba bi pa bilo poleg rešeta še takega založnika, kakor je nekdaj bil L. Seh\ventner. Živo se spominjam, kako je pravil o tem Ivan Cankar, ki je ponudil Seh\ventnerju rokopis v založbo takole: »Založi! Slovenska Matica je odklonila, potem veš, da je dobro!« Kje so zdaj tisti Olimpijci okrog teda* nje »Slovenske Matice« in kje je Ivan Cankar?! Potemtakem bi skoro sodil, da samo rešeto slo= venske literature ne bo i/čistilo. I Albreht. SVILOPREJKA. To je France, vodnik najmlajše čede, ki v sanjah o Lepoti se mu blede in, da bi dal o Njej nam prave zglede, pa ves zamišljen k svoji mizi sede ter v sen kot sviloprejka se zaprede in da namesto svile nam — besede. NAROBE — KRIST. France bi rad kot Krist iz templja z žvižgom biča izganjal nam hudiča; a sam je živa priča, da se iz ničev niča rodi le — humorist! Radivoj Bo—že. Vstopnina Din 10'—. Kulinarična razstava v Unionu. Umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu. 131 9* VSEBINA II. KNJIGE: Ks. Meško: Ob zvonjenju na Starega leta zvečer. 1. — I. Albreht: Klic iz dalje. 2. — J. Baukart: Zimska nada. 12. — B. Borko: »Pan« Miroslava Krleže. 12. —• V. Bučar: Razstava [užiško«srbskega umetnika. 16. — I. Cankar: V spomin. 19. — f J. Cvelbar: Pesmi. 22. — Danilo: Oj, predpust, ti čas presneti. 27. — D. M. Domja« nič: V Inju. 29. — C. Golar: Stari Vinogradnik. 30. — J. Glaser: Verzi. 36. — Pavel Golia: Krota. 37. — F. HorvatsKiš: Tri pisma Milanu Puglju. 38. — R. Jakopič: Večer. 40. — M. Jarc: Žena Ma» rija. 41. — V. Jcrajeva: Romanje. 50. — J. Kač: Savinjska jesen. 51. —• R. KataliničsJeretov: Slo« venska pjesma. 51. — Dr. R. Kolarič: Slovenski jezik. 52. — G. Koritnik: Pesem samca. 56. — Dr. V. Korun: Miss Mlaka. 57. — M. Kragelj: Zvesta ljubica. 59. — M. Kunčič: Bedni. Spomin. Kadar sem žalosten. 60. — J. Lavrin: Ruska Mo< derna po prevratu. 61. — f J- MurnsAleksandrov: Nimaš ti... Na Holmcu. 63. — P. Pehani: Ena zvezda le gori. 63. — J. Plestenjak: Ubijalec. 64. — N. Preobraženski: Jeseninov konec. 68. — M. Pugelj: Vmes. 71. — S. Radič»Mirt: Pesem letnih časov. 75. — A. Rape: Spomin. 80. — R. Rehar: Polžja hiša. 81. — R. Rehar: Sinajska pesem. 83. — F. Roš: Peregrinove službe. 83. — F. Roš: Razstanek. 86. — J. Samec: Ljubljanske slike. 86. — J. Selan: In vendar vem... 88. — G. Strniša: Sestanek. 89. — J. Suchy: Vzdolž Zapadne indijske obale. 89. — L. M. Škerjanc: Dana Golia*Koblerjeva. 93. — M. Šnuderl: Petek Martin gre skozi vojsko. 94. — K. Špur=Muro< poljska: Utrinek. Ne poznam te nocoj... 98. — J. Vandot: Martuljkove pesmi. 99. — F. Veber: Nekaj o razmerju lepote do resnice in dobrote. 104. — f Fr. Zbašnik: Aleja sniva... 110. — Dr. Fr. Zbašnik: Vest. 110. — Dr. Fr. Zlašnik: Iveri. 122. — Knjige in listi. J. Glaser: Čas* kovač (I. Albreht). 123. — A. Gradnik: Kitajska lirika (I. Albreht). 123. — M. Grošljeva: Mladi rod za god (J. Vandot). 123. — J. Jeras: Planina smrti (Janko Kač). 124. — M. Jezernik: Medves dov Godrnjavček (J. Vandot). 124. — R. Maister: Kitica mojih (L. Peterlin*Batog). 125. — A. Pe< terlinsBatog: »Pot za goro« (I. Albreht). 126. — L. Prenner: Trojica (J. Kač). 127. — M. Šnuderl: Človek iz samote (M. Jarc). 128. Slike in vinjete. S. Šantel: Naslovna stran. — K s. Meško: bakrotisk po fotografiji V. Bcšter (I. priloga). — J. Pavčič: Vesela po« mlad. Narisal Hinko Smrekar (II. priloga). — R. Slapernik: Na Silvestrovo. 1. —• M. Šubic: Znamenje v snegu (linorez). 15. — Ivan Cankar: V spomin. 19. — J. Cvelbar: Hrepenenje (pero« risba). 22. — J. Cvelbar: Vojna in jaz (pero* risba). 24. — J. Cvelbar: Jaz in ti (perorisba). 26. — E. Justin: Pozimi (lesorez). 50. — F. Stiplov« 6ek: Vasica (lesorez). 70. — S. Radič=Mirt: Pe* sem letnih časov (ilustriral H. Smrekar). 75., 76., 77., 78., 79., 80. — N. Pirnat: Z nedeljskega od« diha (risba). 98. — M. šubic: Maska (lesorez). 122. »Odmevi« izhajajo četrtletno v knjigah 6 do 7 pol. Vsaka knjiga je celotna in stane naro< čena pri upravi 30 Din, v knjigarnah in kioskih 40 Din. Plača se upravi lista potom položnice na poštni čekovni račun št. 15.354. — Uprava in uredništvo »O d m e v o v« je v Ljubljani, poštni predal 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača. Vposlane knjige in revije bodo očes njene ali vsaj omenjene v reviji. —• Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravo urednik Radivoj Peterlin - Petruška. Tiska „UčiteIjska tiskarna" (predstavnik France Štrukelj) — oba v Ljubljani. /v-ccte so/Mrvr .vrte - je rez r//ivo, čez far/oniJf.čezfmljc. Map ja/iehorapesenuv rri - Mo čezqji.iri rrzf/rirn/Jf,rrzfMrfjc. >r- ^fiš&j* h: * sol/tam s/r/e/r petemea rh.s/fa r. ffr čez njim. f-ezr/rrrruIf.crz/Ktffp. rrzf//tm rrztramik, čezpofje. * f I> Hnčtone r/amKi.vmroj/p' Zrn.tki zhor ali Sopran .to fo Jflavir < ■ jSara Radič'Mirt. Priloga „Odmevom", knjiga II. Narisal H. Smrelcar. je za vsakega duševnega delavca neobhodno potreben! 'Ugodni plačilni pogoji! Zahtevajte natančen opis in p o n u dbo! The Rex Co. t Ljubljana, Gradišče 10 b (za dramskim gledališčem) MEDIC-Z AN K L TVORNICE OLJA, FIRNEŽA, LAKOV IN BARV, D. Z O. Z. CENTRALA V LJUBLJANI - LASTNIK FRANJO MEDIC TOVARNE: LJUBLJANA-MEDVODE PODRUŽNICE IN SKLADIŠČA: MARIBOR — NOVI SAD LASTNI DOMAČI PROIZVODI: Laneno olje, firnež, vse vrste lakov, emajlno-lakastih in oljnatih barv / Kemično čiste in kemično olepšane kakor tudi navadne prstene barve vseh vrst in barvnih tonov, čopičev, steklarskega kleja itd. znamke „MERAKL" za obrt, trgovino in industrijo, za železnice, pomorstvo in zrakoplovstvo CENE ZMERNE — TOČNA IN SOLIDNA POSTREŽBA