242 
no znanstveno zborovanje na zvez-
nem nivoju. Organizirali smo znans-
tveno zborovanje v Žalcu, ki je bilo 
strokovno na zavidljivi višini, zagreni-
le pa so ga razne balkanske in bizan-
tinske spletke, podobne tistim, zaradi 
katerih se je sedem let pozneje sesula 
Jugoslavija. 
Toda o tem ob kaki drugi priložno-
sti. 
Kajetan Gantar 
POUČEVANJE LATINŠČINE V 
VZHODNI EVROPI: 
AKTUALNO STANJE IN 
MOŽNOSTI RAZVOJA 
Poročilo o mednarodnem simpoziju 
(Trst, 7. - 9. 7. 2000) 
Trstje že zaradi svoje geografske lege 
stična točka med vzhodno in zahod-
no Evropo: ni čudno torej, daje fran-
coska organizacija Union Latine iz-
brala prav to mesto kot sedež za sim-
pozij o poučevanju latinščine v vzhod-
ni Evropi. Vabilu se je odzvalo precejš-
nje število univerzitetnih profesorjev 
in srednješolskih učiteljev klasičnih je-
zikov, srečanja pa so se udeležili tudi 
drugi, ki se za poučevanje latinščine 
zanimajo posredno, na primer cerk-
veni predstavniki in založniki. Večina 
udeležencev je prišla iz vzhodne Evro-
pe (Poljske, Makedonije, Črne gore, 
Romunije, Bolgarije, Ukrajine, Ma-
džarske, Estonije, Češke, Albanije, La-
tvije, Rusije, Slovaške, Litve, Hrvaške, 
Slovenije), sodelovali :ea so tudi pre-
davatelji iz Francije, Spanije, Nizo-
zemske in Italije. 
Preden nakažemo potek in dosežke 
simpozija, je vsekakor primerno, da 
nekaj besed posvetimo organizaciji, ki 
Keria II - 2 • 2000 
je srečanje omogočila. Union latine 
je nastala leta 1954 in ima trenutno 
35 članic - držav, v katerih govorijo 
pretežno romanske jezike. Zavzema se 
za širitev humanističnih idej in vred-
not, ki izhajajo iz klasične grško-rim-
ske tradicije, po vseh državah sveta, 
zlasti pa med tistimi narodi, ki jih po-
vezuje skupna jezikovna identiteta 
(romanski jeziki) ali pripadnost 
evropski kulturi, ki jo je izoblikovalo 
latinstvo. V ta namen podpira druš-
tva, ki se ukvarjajo s študijem antike 
in humanističnih ved, širi didaktični 
material, organizira srečanja, financi-
ra tečaje. 
K uspehu simpozija je nedvomno pri-
pomogla pestrost tem, ki so jih pre-
davatelji predstavili občinstvu. Bese-
da je tekla o ciljih in načrtih Unione 
latine (veleposlanik Gabriele Sardo in 
Dino De Poli), pomenu latinščine za 
Cerkev (msgr. Anacleto Pavanetto), 
razvoju klasične filologije v Franciji in 
prisotnosti motivov iz antičnega sve-
ta v vsakdanjem življenju (filmih, ro-
manih, oglasih) (prof. Claude Aziza), 
tečajih latinščine po televiziji (prof. 
Anton]. L. van Hoof), uporabnosti 
interneta pri pouku klasičnih jezikov 
(prof. Jose Joaqufn Caerols), izzivih, 
ki jih latinščina danes postavlja založ-
nikom (prof. Lamberto Pigini), usta-
novitvi gimnazije Accademia della 
Magna Grecia, kjer naj bi se dijaki 
izražali zlasti v latinščini (Luigi Mira-
glia). Organizatorji (Ernesto Bertola-
ja, Francine Girond, Massimiliano Mi-
sturelli) so poskrbeli še za razbreme-
nilni ogled arheološkega izkopavanja 
v tržaškem mestnem jedru in slavnost-
no večerjo. 
Predavanja in okrogle mize so bile vse-
kakor razporejene tako, da je udele-
žencem ostajalo še dovolj časa za vzpo-
stavljanje medsebojnih stikov in sno-
vanje načrtov za bodoče sodelovanje. 
Miscellanea 
Verjetno je najpomembnejši rezultat, 
ki je bil dosežen na simpoziju, prav 
soočenje stališč, mnenj in izkušenj 
med učitelji latinščine iz vzhodne in 
zahodne Evrope oziroma med učite­
lji v vzhodni Evropi, ki se, sicer v raz-
ličnih situacijah, srečujejo s podobni-
mi problemi. Čeprav bi bilo vsako pos-
ploševanje odveč, bi lahko trdili, da 
je bila slika, ki je izšla iz pogovorov, 
razmeroma enovita. Na zahodu se je 
tradicija poučevanja latinščine razvi-
jala in izpopolnjevala sicer nepreki-
njeno, upada pa zanimanje za antič­
ne jezike, ki jih učenci doživljajo kot 
mrtve in nepotrebne, zato jih je tre-
ba ponuditi v čim privlačnejši obliki. 
Na vzhodu, kjer je bila klasična tradi-
cija utišana ali celo več desetletij pre-
kinjena, je zanimanje za latinščino ži-
vo, najbolj pereči problemi pa so v 
glavnem finančna stiska in pomanjka-
nje primerno izobraženih kadrov, 
vendar bogata bera novih, večkrat po-
natisnjenih in vedno znova razproda-
nih knjig kaže, da svežih energij ne 
manjka. 
Za zaključek naj navedemo še pripom-
bo, ki jo je iznesel prof. Vratovic: gle-
de na narodnost udeležencev bi sim-
poziju bolj ustrezal naslov »Poučeva­
nje latinščine v srednji Evropi«. Veči­
na sodelujočih je namreč soglašala, da 
je dolgotrajna delitev Evrope na 
vzhodni in zahodni blok danes do-
končno presežena. Prav zavedanje pri-
padnosti kulturi humanističnih vred-
not, ki so stoletja prevevala in obliko-
vala Evropo, spodbuja narode bivše-
ga vzhodnega bloka, da se zopet prib-
ližajo latinščini in antiki nasploh. Več 
držav, med temi tudi Slovenija, čaka 
na sprejem v Evropsko unijo, ajasno 
je, da združitev ne bo popolna in trd-
na, če bo temeljila samo na gospodar-
skih dogovorih, trgovskem sodelova-
nju in skupni valuti-potrebnaje tudi 
243 
skupna idejna in kulturna baza, ena 
izmed njenih temeljnih komponent 
pa so skupne, iz antike izhajajoče hu-
manistične vrednote. 
Barbara Zlobec 
WIESTHALERJEV LATINSKO-
SLOVENSKI SLOVAR 
Letos mineva 105 let, odkar se je pr-
vič porodila ideja o nastanku velike-
ga latinsko-slovenskega slovarja. Malo 
je knjig, ki bi bile tolikšnega pomena 
za znanost in kulturo, ki bi doživljale 
tako burne čase ter šele po dobrih sto 
letih ugledale luč sveta; zato je prav, 
da se nekoliko natančneje seznanimo 
z njegovim nastajanjem in trenutnim 
delom na tem projektu. 
Kdo je bil mož, po katerem je slovar 
dobil ime? 
Fran Wiesthaler se je rodil 23. novem-
bra 1849 v Celju; prve tri razrede gim-
nazije je obiskoval v Ljubljani, ostalih 
pet v Mariboru (1863-1868), študiral 
pa je klasično in slovansko filologijo 
na Univerzi v Gradcu (1868-1872). 
Služboval je kot suplent v Mariboru 
(1874-1885), kot profesor v Ljubljani 
(187 4-1885), kot gimnazijski direktor 
v Kranju (1885-1888), v letih 1888-
1889 je bil dodeljen gimnazijskemu 
direktorju v Ljubljani, od jeseni 1890 
do l. februarja 1910 pa kot direktor 
II. državne gimnazije v Ljubljani; is-
tega letaje kot vladni svetnik stopil v 
pokoj, kjer se je povsem posvetil svo-
jemu življenjskemu delu: obdelavi in 
urejanju velikega latinsko-slovenske-
ga slovarja. Sicer paje bil tudi avtor 
številnih slovenističnih spisov, študij 
o rimski zgodovini (npr. Rimska drža-
va pod prvim cesarjem v Sketovi Slaven-