SLOVENSKI GLASNIK
Izhaja 5., 15. in ^   25. v mescu.
Velja za celo leto 3 gold.
Lepoznansko-podučen list.
Vreduje   in   na   svitlo   daje:   Anton Janežič.
Št. 3.
V Celovcu 25. januarja 1861.
VII. ZV.
Pesnik.
(Zložil Fr. Svetlieie.)
Čemu si pesnik? vpije bue nevkretnih Na glas, da je prav hripavo, število; Kedaj je petje nišo uplodilo, Al razvedrilo glave neumetnili?
Kedaj li je soglasje strun prijetnih Sovražniku v deželo ubranilo? Kedaj sosede jezne pomirilo, Al pa konoalo gizdo žensk prevzetnih?
Potihnite al vpijte vedno huje, Za vpitje vaše pesnik se ne zmeni, Ter svoj pot nove pesmi izmišljuje.
Al jih neotcsancov truma ceni. Al ne, po tem nikdar ne oprašuje. Co tudi vsa se jeze nad njim peni.
Venceslav Hanka.
Oterpnelo je serce, ki je gorelo za ves slovanski narod, umolknile so usta, ki so ga z milimi glasovi budile iz dolgega spanja, sklenjene so njegove roke, ki so stermeoemu svetu odkrile prežlahtni biser kralje-dvorskega rokopisa: umeri je Venceslav Hanka in njegovo truplo že počiva pod hladno mogilo na staro-slavnem Višegradu. Od Sumave do uralskih gora, od Jadre do ledenega morja se širi tugovavni glas o smerli njegovi: domovina objokuje v njem premilega pevca in krepkega buditelja domače literature: Slava je zgubila v njem pervega glasnika literarne uzajemnosti slovanskih rodov. Na veke bo slovelo njegovo ime v zgodovini ljudske omike, zakaj brezštevilne so njegove zasluge za vedo in umetnost, za narod in deržavo. Kako ga je ljubila cela Praga, kako ga je cenilo in spoštovalo vse ljudstvo, se je slavno pokazalo o njegovem pogrebu, ki se more po vsej pravici imenovati veličastna narodna slavnost. Cela Praga je bila po koncu in več kot 30000 ljudi iz vseh stanov se je zbralo, da skaže poslednjo čast svojemu ljubimcu. — Naj bo nam tu dovoljena kratka čertica o njegovem življenju in o njegovem slovesnem pogrebu, da zvedo tudi Slovenci, kako slavi samosvoj narod svoje buditelje in perve dobrotnike:
Venceslav Hanka (imetnik mnogo redov in svetinj), je bil rojen 10. junija 1791 v Hofinevsi na Češkem.   Oče ga je namenil za kmečko delo, zato je
moral do 16. leta očine ovce prepašrvnli; le po zimi je mogel v domačo šolo. Naj ljubša zabava so mu bile knjige, ki jih je vedno sobo nosil. Da 1)1 ne bil vzet na vojsko, ga pošlje oče na gimnazij v Kraljevi Gradec, da bi tam nekaj šol izdelal, ker so bili tedaj dijaki vojaščine prosti. Po doveršenih gimnazijskih šolah se poda v Prago, kjer se kmalo seznani s slovečim jezikoslovcem in vtemeljiteljem novočeske literature Dobrov-skim, ki ga seznani z novim organiškim pravopisom in ga navda še z večo ljubeznijo do čcščine. Leta 1817 je našel v Krrsljfvem Dvoru tisto prekrasno zbiiko staročeskih pesem, ki skije po celi Evropi pod naslovom „Kraljedvorski rokopis". Na vso moč se je poganjal s svojimi piijatelji Jungmanom, Preslom itd., za vtemeljenje „narodnega muzeja češkega"; 1. 1820 pa je bil izvoljen za knjižničarja tega slovečega zavoda, kle-remu je daroval vso svojo skerb in vse svoje moči od pervega početka do svoje smcrti. Z mnogimi imenitnimi deli obogativši češko literaturo, je umeri 12. t. m. v svojem 70. letu. ^
Pogreb je bil prestaven. Ze ob dveh so bile vse ulice prepolnjene okoli muzeja. Spevni zbor Lukesov je najpred zapel Salve regina in žalospev, ^škof Dr. Krejči z mnogimi duhovni je poškropil rakev in pogrebci so se vzdignili v sledečem redu: Za križem so sli najpred učenci češke realke in staromeške gimnazije pa spevni zbor, potem kapucini in frančiškani, bogoslovci, duhovni in m. g. škof. Mertvaški voz je Hinčal velik križ s slovanskim vencom; cipe prikrova so pa nesli pervi češki možje: Palacky, Rieger, knez Tuin-Taxis, Tomek, Frič in Wenzig. Poleg njih kot živ obraz slovanske vzajemnosti je stopalo šest Serbov in šesl Polakov v narodni oi)leci. Za mertvaškim vozom sta nosila mladi grof Kaunic in Horaček polioloto kralje-dvorskega rokopisa. Na čelu ostalega pogrebnega sprevoda je šel ces. namestnik gr. Forgach in za njim mnogo čeških knezov in grofov, dalje opat Zeidler, vel. mešter Beer, rektor vseučiliščni s pedelom, profesorji vseh fakult in tehnike, mnogi kapitularji sv. Vita, udje c. k. společnosli nauk, mestni svetovavci, poslanstvo iz kraljev. Dvora, gledišni igravci, učitelji srednjih šol, češki in nemški pisavci, meščani in dijaki viših šol in brez števila ljudi brez razločka vere in narodnosti. Ob straneh mertvaškega voza in teh zborov pa je korakalo čez 400 mladenčev z bakljami. Na pokopališču so spet zadoneli žalospevi in ganljiva češka beseda kan. Štulca je storila konec tej slovesnosti, ki je terpela 15. t. m. od treh do šestih Zvečer. — Naj mu bo lahka zemljica in mu sveti večna luč!
10 —
Ozir na Notranjsko.
(Spisal J. Bile.)
Dobro je znano vsakemu bravcu, da je Notranjsko tista čudna stran mile kranjske dežele, ktera se more ponašati s postonjskim podzemeljskim hramom. P o-stojnska jama, ki se šteje med naj vece in naj lepše jame na svetu, je uzrok, da Kranjsko in posebno Notranjsko po celi Evropi slovi.
„Čuda kaže ti noč, vil stanovanje je tu".
Komu je neznano cirkniško jezero? Pred malo časom so bili tam travniki, kjer je zdaj voda. Včeraj so letali iz lukenj divji golobi, dans švigajo iz njih ribe; kjer je lovec in kosec korakal, tam se ziblje po bistrih valovih v svojem čolniču ribič. Tu bobni po bt^Iem skiilovju Reka in se po ozkih dolinah vije proti jadranskemu morju. Večkrat jo popije zemlja in zopet na beli svet požene, dokler se v sedmih curkih v morje ne izlije.
Tu je mestico, ki daje cesarstvu toliko centov živega srebra na leto. Tam se širi lepa Ipavska dolina, ktera pošilja beli Ljubljani žlahnega zgodnjega sadja na kupe. Ko je drugod še drevje v cvetju, se tukaj po vejah rudečijo že črešnje. Verti so polni sadnih dreves, gorice so pa ovenčane s tertico.
Če nima Notranjsko Triglava in Veršaca, sme pa Nanos in Snežnika svojega imenovati. Dolgo spremljata popotnika, ko se pelje po širokem moru v daljne kraje, in perva ga spet pozdravljata , ko se vrača v drago domovino. Lepo poje o Snežniku notranjski-pesnik :
„Pošilja čez mejo
Pogled velikan:
Kam plavajo ladje.
Kaj dela Istran". To ti je, dragi bravec, notranjska stran kranjske dežele. Veliko, veliko bi ti znal povedati o tem lepem predelu naše domovine, pa saj je že mnogo bistrih glav v pesmih in v prozi slavilo te čudne pokrajne. Le tistih strani hočem tu omeniti, po kterih sem od Bistrice na Suhorje hodil. — V jeseni lanskega leta sem korakal z dragim prijatlom od Bistrice proti omenjenemu kraju memo kerčme, ki jo kiiiča sloveči napis „Hotel". Gosta megla se je vlačila po dolini, zakrivaje mi tudi ta slavni napis. Morda bi me bil tudi tako razkačil, če bi ga bil vidil, kakor nekega drugega dopisnika. Pa vendar ne —, saj mi ni mar tacih malenkosti, če le vem, da so kerčmarji pošteni Slovenci, in da ptujcu radi in prav dobro postrežejo. Da le vem, da je Bistrica prava slovenska vas, v kteri ljudje nemščino še malo poznajo in radi slovenske časnike prebirajo (tako poznam tri hiše po versti, v kterih „Novice" in .Danico" imajo), da sem le tega prepričan, potem lahko pozabim napisa „Hotel".
Pot nas pelja memo lepe farne cerkve po Ter-novem. Dobre pol ure hodimo po ovinkih, dokler se cesta dvigati začne. Kmalo pa postane tako sterma, da se težki vozovi vedno nesreče varovali morajo. Na desni strani pod silnimi skalami je nekoliko nogradov. Ko so terte bolj rodile, so bili pridno obdelani; od kar pa pridelek kmetu truda skoraj ne splačuje, so tudi ti nogradi nekako zapuščeni in v njive spremenjeni. Drobni tički so po skalah skakljali in nama pre-
pevali. Glej, reče tovarš, po rodu Gorenec; „Te lice me spominjajo mojega domovja. Po naših gorah hode sem večkrat ravno take gledal in poslušal". O pticah se pogovarjajo, dospeva na Šembijski hrib. Še enkrat se ozreva na bistriško dolino; gosta megla jo je pokrivala; le hrib, ki farno cerkev nosi, je gledal kakor otok iz morja. Na izhodni strani so se že solnčni žarki kazali ter megleno morje sušili. Iz Pivke je merzla sapa po navadi brila. Rečem, po navadi, ker je na Pivki skoraj zmeram veter in zmeram bolj mraz kot v bistriški dolini. Če si lahko oblečen, zapni si suknjo, posebno če te je šembijski hrib spehal.
Proti Knežaku dalje grede sem tovaršu Gorenca pokazal staro cerkev nad Koritnicami, posvečeno sv. Jeronimu — narod pravi svetemu Jerumanu. Pripovedujejo stari možaki, da je sv. Jeruman pod silno starim mecesnom pridigoval ; zatoraj s posebno pobožnostjo v to cerkvico na božjo pot hodijo. Zvesto me je poslušal prijatel in rekel, da je tudi na drugih krajih kaj takega pripovedovati slišal, da ni tedaj neverjetno , daje sv. Jeronim, naš brat Dalmatince, tudi v naše kraje kdaj zašel. — Veter je potihnil, solnce pa čedalje bolj pripekalo. Do dobre pol ure prideva v Knežak. Knežak je lepa in snažna pivska vas. Kar mi je bilo posebno ušeč, je sadno drevje, ki vse strehe zakriva.   Naj več je velicih lepih orehov.
V Zagorju mora sleherni popotnik poslati in ogledati zalo cerkev. Na Notranjskem je menda malo lepših ¦ božjih hiš. —
Pa pojmo dalje! Solnce močno pripeka; in večkrat sva si morala pot z obličja brisati. Da se ogneva prahu, ki je gosto po cesti ležal, jo po travnicih dalje reževa. Veselile so naju njive, na kterih je posebno lepa ajda rasila. Prijazno se pogovarjaje, jo primahava pred ko bi mislil, do Sent-Petra. Ze v daljavi sva slišala žvižganje hlapona. Tudi po naši tihi Pivki dirjajo železne kolesa; tudi v naše mirne kraje je prišla znajdba izobraženih narodov, železnica in telegraf; če je pa po nji domovje bolj srečno, ne vem. Da so pa čuvaji, uradniki na postajah in drugi ptujci dosti ljulike zalrosili med naš jezik in da vedno pomagajo narod poptujčevati — tega sem prepričan. Ni davno, ko sera se, popotovaje v Ljubljano, v št. Petru v kerčmi ustavil in merico vina poklicaL Pa skoraj bi bil pozabil» da sem na Kranjskem. Strežaj me ni razumel, ali me ni hotel razumeti. Še bolj me je pa jezilo, ko se hočem na železnico zapisati in mi sirov kmet, na oknicu slone, debelo zarobi „no nit uofen der Kassa". Tacih izgledov bi ti, dragi bravec! več našteti zamogel, pa sej vem, da ti je vsaka besedica o poptujčevanju naroda grenka. To je naša rana, ki še vedno kervavi. uvezujemo jo sicer, ali ozdravili je še nismo. Dokler je še naš narod slovensk narod, je pobožen, pošten, dušno in telesno zmožen; ko je pa poptujčen, beži od njega po-božnost, se umakne poštenje, in dušna in telesna nezmožnost, siromaštvo se mu približuje ter mu beraško palico v roke podaja. Dokler je še Slovenec res Slovenec, je gotovo pobožen kristjan, ki spoštuje vero in in čednost; ko pa naš kmet svoj jezik zaničevati, se s ptujim šopiriti začne; ko namesto jopiča dalji rekele nosi, ko namesto Novic nemške judovske časnike prebirati začne, bo kmalo zaničeval vero in njene služabnike; pa premoženje mu bo tudi kmalo na boben prišlo. Saj imamo veliko tacih izgledov. (Konec prihodnjič.)
11 —
Mythologicne drobtine.
(Po narodnih pripovedkah naznanja Dav. Terstenjak.)
0 rožmarinu.
Rožmarin je žmlrom zelena rastljina, zato simbol ljubezni. Ženin in nevesta nikdar ne gresta brez rožmarina v cerkev. Ker pa prava ljubezen tudi s smertjo ne jenja, in ker je smert prehod v novo življenje, je rožmarin tudi simbol smorti; zato dajejo mer-tvim rožmarin v roko in ga škropijo z rožmarinovo vejico.
O zimzelena.
Zimzelen (Sinngrünn) mečejo slovenske deklice v božični noči v potoke in prosijo, naj bi se prišli fantje k potoku umivat in zimzelen pobirat. Običaj streže na nevestin venec.
O cepetcD.
Že Valvasor je vedel povedati (Ehre des Herzogt. Krain str. 357), da kranjske dekleta c e p e t e c (Saty-rium, Stendelwurz) kaj čislajo in ž njim fante zahajati znajo, da morajo zmiraj za njimi cepetati; ravno tako se rabi kot pijača ljubezni zel, deveta srajčica (gladiolus verus, das rechte Schwertel) imenovana.
Slovanska žurnalistika v Avstriji.
Z novim letom je napočila tudi slovanski žurna-listiki zarja lepšega razcveta. V nenavadni krasoti je zazelenelo polje narodnega časopištva, kar navdaja vsako domoljubno serce z najslajšimi upi za prihodnost; vsaj so časopisi tako rekoč cvet narodske literature. V njih se zercali celo narodovo življenje in po njih se naj verniše razodeva stopnja narodove omike. Obilno število slovanskih časnikov, ki jih je novo leto rodilo ali prerodilo , je nam jasno spričevalo lepega napredka na polju domače literature. Gotovo bo marsikoga izmed Glasnikovih podpornikov veselilo zvedeti, kako se razvija in množi slovanska žurnalistika v Avstrji. Zato jim podamo v sledečih listih kratek pregled vseh slovanskih časnikov avstrijanskih; začetek pa storimo z jugoslo-venskimi časopisi :
a. Jugoslovenski časniki:
1. Novice gospodarske, obertniškein narodne. V Ljubljani, XIX. tečaj, vrednik Dr. Bleiweis. Izhajajo vsak teden in veljajo polletno 2 gld. 10 kr. Kaj so bile Novice že od svojega početka za slovenščino in kaj so še sedaj, je znano vsakemu Slovencu; zbudile so slovenščino iz dolgoletnega niertvila in so tudi še sedaj zveste prijatlice našega toliko let zanemarjenega naroda. Naj bi jih ne manjkalo v nobeni slovenski srenji! Saj so nevsahljiv vir koristnega znanja za kmeta in gospoda.
2. Zgodnja Danica. V Ljubljani, XIV. tečaj, vrednik L. Jeran. Izhaja 2krat v mescu in velja poli. 1 gld. 35 kr. — Katolšk cerkven list, ki prinaša mnogotere nravno-podučne sestavke in novice iz cerkvenega sveta.
3. Slovenski Prijatel. V Celovcu IX. tečaj, vrednik A; Einspieler.   Izhaja Ikrat v mescu in velja
za pol leta 2 gld. — Ta prekoristni cerkveni časnifc prinaša cerkvene ogovore za vse nedelje in praznike, keršanske nauke in druge čast. duhovščini za djansko rabo potrebne reči. Peča se pa ta list tudi s politiko in donaša prav temeljite vodilne sestavke. Dokler ne dobimo posebnega političnega časnika, naj bi naši poli-tikarji posebno v ta list in pa v Novice dopisovah !
4. Slovenski Glasnik. V Celovcu, IV. tečaj, vrednik A. Janežič. Izhaja trikrat v mescu in velja za pol leta 1 gld. 50 kr. Enkrat v mescu se mu prideva tudi priloga „Cvetje iz domačih in tujih logov". Obsega pa naš list razno lepoznansko-podučno blago.
5. Učiteljski to var š. V Ljubljani, L tečaj» vrednik A. Praprotnik. Izhaja enkrat v mescu in velja poli. 80 kr. Naj bi se vsi slovenski učitelji združili krog tega šolskega časnika! Vodnik in svetnik jim bo v vseh šolskih rečeh. Neobhodno ga je nam bilo potreba, da se zasveti po njem tudi našim učilnicam. Kar se pa tiče obljubljene priloge, bi želeli, da bi v slovenski besedi vsaj na kratko razglašala postave vseh slov, škofij, ki se tičejo našega narodnega šolstva.
6. Pozor. V Zagrebu, IL tečaj, vrednik SI. Vrbančić. Izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov in velja poli. 9. gld. — Ta preizverstni politični list jugo-slovenski se čedalje bolj krepi in razširja. Z možko besedo se poganja za pravice vseh južnih Slovanov. Kar so za severne Slovane ravno osnovavni „Narodni hsty", to je „Pozor" za Slovene na jugu. Naj bi našel tudi med nami Slovenci obilne podpore, kakor jo zaslužuje po vsej pravici.
7. Naše gore list. V Zagrebu, L tečaj, vrednik M. Krešić. Izhaja 3krat v mescu in velja za pol leta 3 gld. 25 kr. — Ta novo osnovani list je naslednik rajnega „Nevena" in prinaša razne zabavno-poučne sestavke s podobami. Ni dvomiti, da si privabi tudi iz naših krajev več naročnikov. (Dalje.)
Narodne pesme.
1.   čuk in sova. (Zapisal na Kranjskem Fr. Štrukel.)
Sova je na vejci, trajla-la, Čuk je pa v komedji, hopsa-sa.
Midva se vzela bova, trajla-la, Šembraj, to je prava, hopsa-s«.
Kaj boš 'mela dote? trajla-la Eno bučo vina, hopsa-sa.
Buco bova vbita, trajla-la Vincek bova spila, hopsa-sa.
2.
(Zapisal na otoka Kerku J. Krasanin.)
Zrasla je murvica — Anici pred dvorom. Prileti ticica — sede na murvicu. Pricnela licica — preželjno pivati, Zat-ula ju Ane — z devete kamare. „Jel mi to tičica — al je to sluga mlad? Ako je ticica — vrzte ju dolika, Ako je sluga mlad — zovtc ga gorika, Da mu ja darujem — jedan prelipi dar, Jedan prelipi dar — facolić rakaman, Ki ni va vodi pran — ni na sonci snieo. Va suzah je opran — na srdasci sosea*.
-   12
Besednik.
iz gorice- Dva primorca. ~ Mislim, da si večkrat citai, mili moj štioce, v „Novicah", kako i kakov se građi most preko Soče, kojim hoćo Vlasi da se zakvače za Sloveniju ; ali mislim, da ne znaš, kakove i kolike jim se nesrieće i neprilike pri tom ogromnom djelu slučile. — Navrvljeli odasvuda težaci, lesene si kućarice podignuli na strmoj obali Sočinoj, zamriežili znakove, kuda da se most podigne.   Tu se danom i noćju kopa i dube piesak, po kojem leti glađivica voda ; a druge strane udaraj i nabijaj Željezom naoštrene kolce a to ravno v srdce umjerenoj Soči, te eto za mala probilo jej iz njedar na hiljade drvenih sob,' svakakva razpletanja i križanja —• njekakva ogromna lesa. To je nje teku nepovoljno i čudnovato bilo. Zanjušil o tom nješto isti stari pliešivac Triglav, na takovu viest srdce mu uzavrielo, đapaće uzkipelo, pa opaziv, kako su mu viečni druži oblaci na to i oni prosuzili, razprti sad svoj jad na žalostnu kćercu SoČu, i ođplaši ju iz svoga vođena stana; a ona, već po naravi živahna, pobježe plačuć, javčuć i ska-cuć, kruleć, ruleć, tuleć i šumeć, ubijajiić se i pieneć ko đa je pobiesnilj^. Sve se pred njom trese, sve joj se uklanja; samo jošte prkosi i nepomično stoji nje neprijatoljica : ogromna drvena lesa. Nu vedeći, kako se biesnećoj Soči rjavi žuč po utrobi razlil, o tada — tada i ona zadrhta i hoće, na borbu da se pripravi ali se kasno tomii domislila, jer eto gdje joj već na viek mlada i čvrsta Triglavkinja, noge pođkopa, oko pasa ju opasa, zruši i protjera tamo k jadranskomu moru. Nu drvena lesa možnih imela prijateljev; pa kad se malo umirila, nenadomice na nju svi naskočili, težke joj okove svakud nametnuli, silu joj razdružili te tako poružena i oslabljena robinjicom ostala. Sada joj ne preostaje ništa drugo nego nada, đa će Slovenka, starica joj majka, premda vezana i spojen i željeznim pasom sa susjedom Vlahinjom, ostati čvrsta i neganjiva v svom značaju, a ni za vL.s ne popustiti taljanskomu dubu, da se v nje domu širi i vriedne sinove da joj sputi.  Nu —¦ „Kako jim pomoći? Učiteljem". Da tako biaše već jednom na strani 175 lanjega „Glasnika" v članku pod naslovom: „Rice o dobroj prigodi". — Cini mi, da te vidim, štioce mili, kako se Čudiš momu prelazu i ponavljanju onoga negdašnjega i već pozabljena Ciancica; ipak treba da bude danas nadopunjen, t. j. okrpan, dapače v svečanu odeću obučen, jer neću da žaluje siromak onako nevoljan, kao mladić blieđ i upaden, čto za njekom premilom stvarom čezne i vene, i jedva se ufa, da ju kad dostigne; već hoČu da mi ga vidiš lica puna i rumena, oka živahna i vesela . . . junaka zadovoljna. Težil je za .... učiteljem, goruća mu se je želja izpunila. — Koraknimo malo dalje te zavirimo malo nastrani 155 lanj. „Glasnika" drugoga poluletja, da vidimo, čto nam je ondje naviestil iz Senja: „Za učitelja stai-e slovenščine je bil postavljen — g. J. Flamin — Kavno tako veselo oznanilo amo zvedeli  iz đjakovskega semenišča. Prevzviš. škof (dika jugoslavenska) g. J. Strossmajer — je ustanovil tuđi na tamošnjem bogoslovskem učilišču stolico staroslovanskega jezika, in za učitelja poklical iz Reke g. Fr. Kurelca. Kako je to pametno i od kolike je to koristi, to uvidja svaki Jugoslaven, komu nije mozak drugom putem vđaril. Dakle v Senjskom i DjakovaČkom semeništu oživel Staroslavenac? A čto će gorički bogoslovci, kojih majka Slavkinjica zadojila, ćto će oni đa poemu? Bi li se tudjoj srieći radovali ili med sobom tugovali? Eie prijatelju, nije jim do tuge. Radostno jim srdce poskakuje, jer se mogu i oni punim pravom veličiti i veseliti, dapače uz senjske i
đjakovaČke bogoslovce ponosito uzkliknuti : I mi imađemo učitelja! učitelja, eto će nam obnoviti staru zanemarenu, već skoro zaboravljenu knjigu, koja za Curila i Metoda na slavenskom polju nikmi, ili da bolje rečem, knjigu, koja v ruci^ te vierne dvojice — tih složnih i ljubeznih bratov — uzra- ' ste, koja za malo vremena udari v bujno i ogromno stablo* milodušnim cvetjem procvate a divnim urodi plodom. Ta je ' knjiga i v goričkom semeništu zdravom klicom pronikla, k njoj se pridružile vierne kćerice, Hrvatica i SlovenČica. — V istini dakle, goreČa se nam je želja spolnila, zadobili smo, ' — povejmo jo tudi mi prozaični Slovenci, zadobili smo, — kar je prav, dobro in potrebno, kjer se Slaveni (in med njimi tudi taki, kterim pravice po papežu Ivanu VIII. dane niso odvzete) za dušne pastirje slavenskih ovčic pripravljajo. Tudi tukaj na pragu „Vlaške" je s početkom tekočega šolskega leta ustanovljena stolica ne le slovenskega in hervaškega narečja, temuč tudi staroslovenskega jezika, in to po naredbi našega prevzviŠenega knezo-nadškofa p. n. g. Andreja Golimajerja, kteri nočejo da bi Slaveni gorišk ega semenišča zavidovali unim senjska go in djakovskoga. Tedaj ni prazno tisto zaupanje, s kterim se primorski Slaveni tako milo ozirajo na svoje više pastirje, naj bi jim vsaj oni — kot edini njihovi veljavniki — čuvaji in zagovorniki bili, kakor druzih tako tudi narodskih pravic. Njih zaupanje je opravičeno. Ravno omenjena ustanova Njihove milosti, ilirskega metropolita, je temu porok. Naj mu toraj s Triglava do Krke in dalje tje slava doni! Vsta-nova pa naj Mu v slaviven spomenik na veke stoji! — Za učitelja je naprošen, se ve da naš slavnoznani jezikoslovec in podpiratelj slovenščine vČ. g. Štefan Kociančič, kteri jo, akoravno s preveliko opravili obložen, vendar to težko butaro prevzel, ker gre „za prid in čast cerkve in naroda". Da nam ga živi Bog zdravega še mnogo let! — Dvakrat na teden se shajajo bogoslovci pervega tečaja, Slovenci in Hervati, poslušat nauk o tistem germeČem, pa tudi mdozvonečem jeziku, s kterim so naši junaški, pa tudi pobožni prededje sovražniku strah, Bogu „va višnjih" pa slavo oznanovali. Ne daj, da bi jim bilo žal, da Vlahi oni dve uri prosti imajo, mar se srečne štejejo, da jim inostran-ska oholost ne oskruni svetišča slovenske cerkvenšČine. Novi slovenščini in hervaščini se pa s tem prikupujejo, da učene ali lepoznanske sestavke spisavajo, se jih na pamet uče, ter jih z lece govorijo. Po tej poti bo slovenščina gotovo zadobila „krasen uzgoj, još miliji cvet a naj sladji plod!" — Veselja se veselimo, da nam zdaj, ko se tisočletni god slavenskih aposteljnov približava, učenje stare slovenščine tako berstno napreduje po „Jugosloveniji". Tedaj bo le vendar skor tisti srečni dan napočil, kteri ima Jugoslavenom solnce književne edinosti pripeljati ; saj znanje staroslovenskega jezika — »»koji bio je posvetitelj i odhranitelj vseh plemen slovinskih malo ne vse do danas" — ne bo dopustila, da bi svojeglavno blagoglasje pravilnemu kore-noslovju overe nastavljalo, in slovarske različice raznih podnarečij slovniški edinosti nagajale; ne bo dopustila, da bi pristranske spehline nove pisarijo še dalje zakonitim, stari pa vendar slovenski slovenščini v žlahti bivajočim slikam pravico jemale in pervotuo edinost razkosovale. Kakor pošasti pred dnevom, bodo te fermaste uovariue pred desetstoletno pravilnostjo zginile. Takrat ne bomo veČ vsaki za svojim klusetom zbrali iu ahali, temuč vsi skupaj složno švigali in jahali — proti verhu spoznane resnice! ^
Natisnil Janez Leon v Celovcu.