Glasilo obcine Trzin Letnik XXVIII – št. 2, februar 2021 Alojz Verbovšek Z vozickom Oldi omogoca nepokretnim vec svobode Infrastrukturni center Jablje Pomembni pri razvoju kmetijstva Uvodnik Kolofon Odsev, glasilo obcine Trzin Praznujmo Ste opazili, da se, odkar nam ritem življenja nare­kuje nova koronavirusna bolezen, manj ukvarjamo s praznicnimi dogodki, ki so do zdaj dolocali naš let­ni koledar? Se tudi vam zdi, da so nekateri prazniki v zadnjem letu (od lanskega do letošnjega marca) dokaj neopaženo šli mimo? Menim, da dobijo prazniki svoj pravi pomen šele tedaj, kadar jih praznujemo z drugimi. Praznovanje je v svojem jedru zaznamovanje nekega dogodka, predvsem pa delitev veselja, na­klonjenosti ali spomina z drugimi ljudmi. Kadar teh drugih ni, tudi prazniki razvodenijo in nam ne napolnijo srca tako blagodejno, kot se to zgodi ob izmenjavi s soljudmi. Ce izvzamem osebne praznike, ima marsikdo med nami kakšen praznik v letu, ki ga praznuje raje in bolj predano kakor druge. Neka­teri obožujejo božic in novoletne praznike, drugim izjemno veliko po­meni dan državnosti, tretji zvesto zaznamujejo praznik dela. Sama gojim posebno naklonjenost do kulturnega praznika, zato sem letos res pogrešala vsebine, ki bi ustvarile vec praznicnega razpoloženja ob Prešernovem dnevu. Ponje sem morala k sosedom, v Kamnik. Po­dobno kot osrednja državna proslava ob kulturnem prazniku je tudi kamniška proslava potekala na spletu. Na dogodku je znani kam­niški kulturnik Goran Završnik med drugim dejal: »Velik narod je narod z mocno kulturo! Kultura ni dana od nekdaj. Treba jo je vsakodnevno graditi in negovati, kar zgradimo. Imamo neverjetno sreco, da je nekaj posameznikov v zadnjih nekaj stoletjih zgradilo najmocnejši temelj slo­venske države: slovensko kulturo! Brez izjeme so bili to ljudje, ki niso bili zadovoljni s trenutnim stanjem, in so hoteli vec.« Tudi zato se je zdelo pomembno v februarsko številko Odseva uvrstiti pogovor s pevovodjem Primožem Leskovcem, ki že tretje leto vodi Ženski pevski zbor Trzinke. Opozarjamo tudi na 60-letnico Medobcinskega muzeja Kamnik, ki v Trzinu predano skrbi za ohra­njanje naše kulture. Omenjamo pa tudi bralno uprizoritev Pohujša­nje v dolini Šmentflorjanski domacega kulturnega društva. Cenjene bralke, spoštovani bralci, ko boste brali uvodnik, bomo bližje 8. marcu kot 8. februarju. Spomnite se, da tako kot kultura tudi pravice žensk niso dane od nekdaj. Praznujte, kadar le lahko, ceprav množicnih prireditev ni. Ce ne drugace, pa vsaj v krogu dru­žine spustite po Pšati gregorcke ali praznujte bogastvo narave tako, da trzinskim okoljevarstvenikom pomagate pri reševanju žabic. Samo praznujte! Tanja Bricelj, glavna in odgovorna urednica Foto: Živa Tory . Na naslovnici V Osnovni šoli Trzin je pouk za ucence prve triade znova stekel 26. januarja, 15. februarja pa še za ucence druge in tretje triade. Na sliki: pouk v 3.a razredu. (Foto: Tjaša Jankovic) Glavna in odgovorna urednica: Tanja Bricelj, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Dunja Špendal, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Majda Šilar Redni avtorji prispevkov: Nina Rems, Nataša Pavšek, Brigita Ložar, Žana Babnik, Katja Rebolj, Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Jožica Trstenjak, Milica Erculj, Saša Hudnik, Valentin Orešek, Maja Brozovic, Miha Šimnovec, Anže Kosmac, Zoja Anžur Avtorji fotografij: Zinka Kosmac, Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Nina Rems, Tjaša Jankovic in drugi Lektoriranje: Mirjam Furlan Lapanja Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: Specom d. o. o. Oglasno trženje: Podjetja, ki poslujete v obcini Trzin in okolici ter želite objaviti tiskani oglas na naših straneh, se za trženje oglasnega prostora obrnite na Bojana Rauha, bojan.rauh@specom.si ali poklicite 040 202 384. Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preobli­kovanja prispevkov. Gradivo za naslednjo številko oddajte najpozneje do petka, 5. marca 2021. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice Medobcinski inšpektorat in redarstvo Mengeška cesta 9, 1236 Trzin e-pošta: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.00–11.00 Sreda: 9.00–11.00 Obcina Trzin Spletna stran: www.trzin.si e-pošta: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43, 01/ 564 45 44, 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.00–14.00 Sreda: 8.00–13.00 in 14.00–18.00 Petek: 8.00–13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Obcinske novice Akcije reševanja dvoživk na naših ulicah Zima se bo kmalu prevesila v pomlad. Dvoživke v našem bližnjem okolju se pocasi prebujajo in pripravljajo na pot iz gozda proti mirnim vodnim površinam, predvsem proti Frnihtovem bajerju, da spet poskr­bijo za svoje potomce. Tudi letos jim bomo priskocili na pomoc pri preckanju najbolj pro­metnih ulic. Znova vas vabimo na tako imenovane »žabje vecere«. Ko bodo dnevi ugodni za selitev dvoživk, se bomo spet ob 19. uri zbirali pred vrtcem Žabica, opremljeni bomo z vedri, svetilkami, odsevniki ter varnimi in toplimi oblacili. Sledite vestem o dvoživkah na Facebookovi strani Planinskega društva Onger, na Facebookovi strani Odseva ter na spletni strani Osnovne šole Trzin. Besedilo in foto: Maja Brozovic Iz toplarja nastaja muzej na prostem Vpis v 1. razred za šolsko leto 2021/22 Obnovljeni toplar v neposredni bližini Jefac­nikove domacije bo že kmalu pomenil razširitev trzinske muzejske po­nudbe. Ponudil bo vpo­gled v življenje na kmetiji nekdaj in z avtenticnimi, restavriranimi kmeckimi orodji predstavljal ne­koliko drugacno ucilnico predvsem za šolarje. Z muzejem na prostem bo tudi Osnovna šola Trzin pridobila nove možnos­ti za poucevanje otrok o trzinski dedišcini. (tb, foto: Tanja Bricelj) V skladu z Zakonom o osnovni šoli v mesecu februarju vpisu­jemo otroke rojene od 1. 1. do 31. 12. 2015. Glede na trenutne razmere poteka vpis na daljavo. Za vec informacij se lahko obrnete na šolsko svetovalno služ­bo, Ksenijo Rojs Viskovic (ksenija.rojs@os-trzin.si). JAVNI VPIS NOVINCEV V VRTEC ZA ŠOLSKO LETO 2021/2022 Na podlagi tretjega odstavka 20. clena Zakona o vrtcih (Ur. l. RS, 100/05-UPB, 25/08, 98/09-ZIUZGK, 36/10, 62/10-ZUPJS, 94/10-ZIU, 40/2012-ZUJF, 14/15-ZUUJFO in 55/17) objavljamo javni vpis novincev v Osnovno šolo Trzin, Enoto vrtca Žabica, za šolsko leto 2021/2022. Vloge za vpis predšolskega otroka v vrtec oddajte najpozneje do 31. 3. 2021 na naslov: Vrtec Žabica, Svetovalna služba, Plošcad dr. Tineta Zajca 1, 1236 Trzin. Obrazec vloge dobite v tajništvu vrtca in na spletni strani vrtca www.vrtec-trzin.si. Ravnateljica Matejka Chvatal Obvestilo Ambulante za bolezni dojk V Zdravstvenem domu Domžale že od leta 1998 deluje ambulanta za bolezni dojk. Delo ambulante je uspešno, kar kažejo tudi statistike o odkritih karcinomih dojk. Od leta 2012 se preventivni program pos­topno zmanjšuje, ker se je zacel izvajati nacionalni program DORA, financira ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v njem pa so zajete ženske od 50. do 69. leta starosti. Obcina Trzin tudi v letu 2021 za ženske, mlajše od 50 let in starejše od 69 let, ki niso vkljucene v presejalni program DORA, krije stroške za: preventivne klinicne preglede dojk, preventivno mamografijo in ultrazvok dojk. V letu 2020 je bilo v ambulanti skupaj opravljenih 1771 klinicnih pregledov dojk, 67 preventivnih mamografij in 332 ultrazvokov dojk. Za pregled v ambulanti za bolezni dojk je potrebna napotnica, na pre­gled se lahko narocite na telefonski številki (01) 72 45 220 ali (01) 72 45 108, in sicer ob ponedeljkih med 11. in 12. uro ter ob petkih med 7. in 10. uro, kjer dobite tudi vse potrebne informacije. Ce ženske opazijo spremembe na dojkah, ne glede na starost, naj se za napotnico cim prej obrnejo na svojega osebnega izbranega zdravnika ali ginekologa. Zdravstveni dom Domžale in Obcina Trzin Obcinske novice »Pokrita rihta« v obcinski upravi Ceprav se zdi, da se v Trzinu v zadnjih mesecih nic posebnega ne dogaja, župan Peter Ložar zatrjuje, da se v obcinski upravi na veliko »kuhajo« stvari, le da rezultati še niso vidni. Po­dobno kot »rihta pod pokrovom«. Zacetek leta je namrec izjemno pomemben za prijave na razpise, ki od obcinskih uradnikov zahtevajo veliko pozornosti in casa, oprijemljive koristi pa prinesejo šele cez cas. Še najvidnejši je napredek novega Doma zašcite in reševanja (DZIR), kjer je izvajalec, Gorenjska gradbena družba, nadoknadil za­mujeno in ujel vse predvidene roke. »Izdelujejo notranje instalacije, vgrajena so okna, med­tem ko se za montažo vrat nismo odlocili, ker je bilo toliko poskusov vlomov, da je odslej na gradbišcu ponoci varnostna služba,« je pojas­nil župan. Tisto, kar se »kuha«, pa je priprava dokumen­tacije za projekte, s katerimi se obcina pote­guje za sredstva iz drugih virov. Prvi projekt, o katerem smo v Odsevu že precej porocali, je obnova in rekonstrukcija kolesarskih stez. Zanje obcina namerava pridobiti evropska kohezijska sredstva v vrednosti skoraj milijon evrov. Pripravlja se razpis za obnovo Prešer­nove ulice, kot soustanoviteljica pa Obcina Trzin sodeluje tudi pri pripravah na gradnjo novega krila Zdravstvenega doma Domžale, o katerem smo v Odsevu prav tako že pisali, in sicer v pogovoru z direktorico mag. Renato Rajapak­se v lanski novembrski številki. Predvi­devajo, da bodo gradbeno dovoljenje pridobili še letos in bodo tako lahko kandidirali tudi za »pocovidna« sredstva. Naslednji pomembni projekt, za katerega je bil razpis na obcinski spletni strani objavljen v zacetku februarja, je obnova starega vaš­kega jedra ob cerkvi sv. Florjana. »Treba je poudariti, da je ta projekt letos dobil 100.000 sredstev preko LAS Za mesto in vas, celotna ureditev pa bo vredna vec kot 200.000 evrov,« je povedal Ložar. Ob cerkvi sv. Florjana bo urejena cona umirjenega prometa. Projekt vkljucuje ureditev vozišca ulice Za hribom v dolžini dobrih 190 metrov in s širino pet metrov, javno razsvetljavo, zasaditev dvostran­skega lipovega drevoreda, z granitnimi kockami nakazana parkirišca ter eno­stranski hodnik za pešce. Vzhodno od ceste je pod hribom predvidena dva me­tra široka in 188 metrov dolga makadam­ska pešpot, ki se bo vila za cerkvijo, ob pešpoti pa bo po vzhodni strani zasajen enostranski kostanjev drevored. »V okviru projekta Marja bomo do konca feb­ruarja še odstranjevali lesno zarast. Ceprav je zdaj videti precej ranjeno, pa je to poseg, ki ga vodimo s strokovnjaki in je nujen v ta­kem obsegu, ce želimo obdržati trzinska mok­rišca. Zavedati se moramo, da so nekdaj kar tri cetrtine Mlak zavzemali mokrotni travniki in mokrišca, ki so stoletja vzdrževali naravno ravnovesje. Prav zato sta tu specificni flora in favna, ki pa smo jima z gradnjo soseske Mlake v 70. in 80. letih odvzeli njun primarni prostor. Po odstranitvi zarasti se bo ekosistem obnovil približno v enem letu,« pojasnjuje Ložar in s tem zavraca pomisleke nekaterih prebivalcev, ki so zaskrbljeni poklicali na obcino. Župan na vprašanje o tem, da je življenje v obcini na splošno precej zamrlo, odgovarja, da so takoj v zacetku leta razpisali razpise za do­godke s petih podrocij: kulture, športa, huma­nitarnih dejavnosti, dejavnosti zunaj kulture in najemnin. Pripravljamo se na dva scenarija, in sicer prvi predvideva, kot da se bo že jutri spet vse vrnilo v stare tire, drugi pa omogoca splet­ne dogodke za primer, da bo epidemija še tra­jala,« je pojasnil župan. Prav v casu nastajanja Odseva je razpisna komisija odpirala prejete prijave, tako da rezultati še niso znani. Pred­vsem je precej pod vprašajem izvedba Trzin­skega sejma, ki je že po sami naravi dogodek take vrste, da predvideva vecjo množico ljudi, o nacrtih za izvedbo Trznfesta pa podrobneje pišemo na 9. strani. Neugodne epidemiološke razmere so že zamaknile odprtje prenovljenih prostorov v Kulturnem domu, tako imenovani projekt Kul­turno srce Trzina, na uradno odprtje pa caka tudi prenovljeni toplar, ki Jefacnikovo domacijo razširja še na muzej na prostem. »Upamo, da bomo spomladi lahko zaceli nov muzejski pro­gram, v katerega bo najbolj vkljucena Osnov­na šola Trzin z delavnicami. Toplar je že v celoti obnovljen, restavratorska dela kmeckih orodij pa so opravljena nekako do treh cetrtin. Za konec smo župana spomnili na predvo­lilno obljubo, ko je Lista za trajnostni razvoj Trzina obljubila izvedbo participativnega pro­racuna. Povejmo preprosto: gre za nacin po­rabe dela proracunskih sredstev, za katere se lahko poteguje vec idej, izvede pa se tisto, ki na glasovanju obcanov prejme najvec glasov. Precej dobre izkušnje imajo s participativnim proracunom v obcini Ajdovšcina, kjer so se prebivalci organizirali in povezali ter uspeš­no izpeljali nekaj infrastrukturnih projektov. Župan Peter Ložar pri tem priznava, da to še caka na izvedbo, zamisel pa je, da bi z izvedbo participativnega proracuna aktivirali mladino. »Participativni proracun bi radi preizkusili v mladinskem sektorju tudi zato, ker bi radi, da se v dogajanje v lokalnem okolju na podrocju vsebin za mlade vkljuci vec tukajšnje mladi­ne. Razmišljal sem celo o tem, da bi lahko za projekte, ki bi se potegovali za proracunska sredstva, lahko glasovali mladi od 15. leta sta­rosti naprej. Ne vemo še, kako bi se tega lotili, vsekakor pa bi radi vkljucili vsaj mladino od 18. leta naprej,« je povedal Ložar in dodal, da lahko participativni proracun sproži tudi teža­ve in zavist. Prednost in hkrati slabost partici­pativnega proracuna je namrec v tem, da se lahko ob dobrem lobiranju in združevanju in­teresov dolocenega dela prebivalstva izpeljejo projekti, ki morda niso najnujnejši ali najbolj smotrni. A to so »sladke« težave, s katerimi se bo Trzin, upajmo, ukvarjal v prihodnosti. Kako blizu je ta prihodnost, pa bo bržkone odlocil neki majceni virus. (tb, foto: Tanja Bricelj) V našem kraju Po treh mesecih (in pol) spet v šolo in vrtec Od torka, 26. januarja, v Osnovni šoli Trzin spet poteka pouk za ucence prve triade, medtem ko se je za ucence od cetrtega do devetega razreda pouk spet zacel 15. februarja. S tem se je (upajmo, da dokoncno) koncalo trimesecno obdobje, odkar je vlada 26. oktobra lani zaradi zdravstvenih razmer zaprla vzgojno-izobraževalne zavode. Vrtci so v tem casu omogocali nujno varstvo le v izjemnih primerih, po treh mesecih pa se je stanje toliko izboljšalo, da so spet odprti za vse otroke. Pogoj za vrnitev zaposlenih uciteljev in vzgojiteljev je negativni test hitrega testiranja. Prvo testiranje delavcev trzinskega vrtca in šole so zdravstveni de­lavci Zdravstvenega doma Domžale opravili 25. januarja. Med 30 za­poslenimi v vrtcu je bila ugotovljena in pozneje potrjena ena okužba, na testiranju vseh 71 zaposlenih v šoli pa nobena. V vrtcu in šoli se bo tes­tiranje zaposlenih nadaljevalo vsak ponedeljek do preklica. Ker je cla­nek nastajal pred 15. februarjem, ti podatki v prispevek niso vkljuceni. Ucitelj v živo lažje motivira ucence Zadnji torek januarja se je v šolske klopi vrnilo 132 zdravih ucencev prve triade od 144 vpisanih. Skupaj z ucitelji so nestrpno pricakova­li vrnitev v šolo. Uciteljica 3.a, Petra Mušic, je takole strnila vtise ob vrnitvi: »Neizmerno smo bili veseli, da smo se kljub vsem ukrepom, ki jih upoštevamo tako ucitelji kot ucenci, lahko vrnili v šolske klopi, saj sta naše 'primarno orodje' za delo z ucenci zelena tabla in bela kreda ob neposrednem stiku. Nenadomestljive so iskrice v oceh, nasmeh na obrazih in živžav. Med delom na daljavo preko racunalniških zaslonov smo še bolje spoznali, da je opravljanje uciteljskega poklica v živo ne­nadomestljivo, ker veliko bolj motivira ucence, hkrati pa tudi ucitelji od ucencev dobimo energijo, ki nas še bolj spodbuja k delu.« Sicer so se za delo od doma intenzivno pripravljali še pred zacetkom šolskega leta. »Glede na odzive staršev smo se na delo z racunalniškim orodjem Teams dobro pripravili,« je še dodala. Obiskali smo 3.a razred, kjer so nas ucenci pricakali z veliko nestrpnostjo. Zaupali so nam, da so zelo veseli vrnitve v šolo, najbolj pa so pogrešali pri­jatelje in druženje. V casu šolanja na daljavo so pridno delali naloge, pri delu so jim nekoliko pomagali tudi starši. Foto: Tjaša Jankovic O ponovnem odprtju šol so šolniki izvedeli iz medijev in pozneje iz okrožnic MIZŠ. »Težav pri organizaciji pouka prve triade nismo imeli, saj smo se na ponovno odprtje šole ustrezno pripravili že sredi poletja in še bolje ob zacetku šolskega leta 2020/21,« nam je povedala ravnateljica Mateja Chvatal. Pouk poteka v homogenih skupinah, ki se med seboj ne mešajo. Ucitelji ves cas nosijo zašcitne maske, ucenke in ucenci pa le zunaj maticne ucilnice. Ob tem redno zracijo ucilnice ter skrbijo za ustrezno higieno rok in kašlja. Malicajo v ucilnici, kosilo pa pojedo v jedilnici. Sicer so v šolski kuhinji tudi med zaprtjem kuhali. »Prehrano v našem zavodu ves cas zagotavljamo, tudi ko je bila šola zaprta, saj smo kuhali za otroke v vrtcu ter ucence in dijake, ki imajo subvencionirano prehrano.« Odzivi na šolanje na daljavo so vecinoma pozitivni, rezultate ankete, ki so jo pravkar objavili, pa bodo na spletnih straneh šole obja­vili prihodnji mesec. »Vsi se strinjamo, da pouka na daljavo ne moremo zamenjati s poukom v šolskih ucilnicah, in prav zato se v šoli na moc trudimo, da bi bili morebitni negativni vplivi na ucence cim manjši. Zato smo se tudi odlocili za uporabo aplikacije Teams, ker pokriva celotno shemo poucevanja na daljavo – od videokonferenc do spletnih ucilnic in tudi klepeta, ki ga ucenci uporabljajo za komunikacijo z ucitelji in sošol­ci. S tem smo ucencem olajšali delo, saj imajo vse, kar potrebujejo za delo na daljavo, v eni aplikaciji. Ker smo se zavedali, da bo to za ucence nekaj novega, smo že v septembru organizirali dneve dejavnosti, ko so ucenci spoznavali osnovno uporabo Teamsov.« Se pa pri poucevanju na daljavo ukvarjajo z razlicnimi preprekami. »Najvecji težavi sta pomanj­kanje spremljanja odziva ucencev in motivacija. Pri izvedbi pouka na daljavo se moramo v prvi vrsti zavedati sposobnosti ucencev. V razredu imamo zelo razlicne ucence, ki živijo v razlicnih domacih okoljih. V veliko primerih na enem racunalniku na daljavo delajo otroci in prav tako tudi starši. Zato glede na ucence in njihove kompetence prilagajamo naci­ne obravnave, utrjevanja, preverjanja in ocenjevanja snovi,« nam je še povedala. Med ucenci prve triade, ki so se koncno vrnili v šolske klopi, bodo ucitelji po priporocilih ministrstva tako najprej v obliki pogovora z ucenci pregledali opravljeno delo na daljavo in preverili stopnje razu­mevanja in šele nato nadaljevali doseganje ucnih ciljev. Vsi trije otroci Patricije Trotošek so osnovnošolci: »Kaj naj recem, smo le docakali, da so se vrnili v šolo. Preživeli smo! To je bila huda preizkuš­nja in zelo mucno obdobje, polno stresa, celodnevnega šolskega dela, najina služba pa ponoci in konec tedna. Zdaj so otroci spet radostni in veseli, da vidijo sošolce (ceprav imajo malo omejeno gibanje). Delajo z uciteljicami, ki jih bolj poslušajo in ubogajo. Pred vrnitvijo sta bila najmlajša malo na trnih, skoraj tako kot prvi šolski dan, v strahu, kako bo ... Potem je bilo pa v trenutku vse pozabljeno. Se pa vidi, da so malo v zaostanku, kar se tice snovi. Vse bodo nadoknadili, vsako izkušnjo je treba gledati z vidika, da je za nekaj dobra. Upam, da se v tako stanje ne vracamo, ker ne vem, kdaj bomo nadoknadili in na delovnih mestih prišli na zeleno vejo.« Vrtec znova odprt za vse Prav tako se je 26. januarja v vrtec vrnilo 129 zdravih otrok od 225 vpisanih (podatki na dan 26. 1.) in njihovi vzgojitelji. »Otroci so se raz­veselili srecanja z vrstniki in vzgojitelji. Pri nekaterih otrocih, zlasti mlaj­ših, je bilo ob jutranjem slovesu od staršev zaznati stisko,« je povedala pomocnica ravnateljice Jana Grabnar. Sicer so glede na vladne uredbe okrnjeno delovali vse od zaprtja: »Ves cas smo omogocali nujno varstvo staršem, ki so glede na vladne uredbe s potrdilom in izjavo delodajalca dokazali, da opravljajo dela, pomembna za delovanje družbe in drža­ve, in varstva ne morejo drugace zagotoviti.« Vrtec je sprva obiskovalo približno 20 otrok vseh starosti, a se je glede na vmesno sprošcanje vladnih ukrepov njihovo število povecalo na skoraj 80. »Glede na pri­porocila NIJZ so bili najmlajši otroci v svoji igralnici, drugi pa združeni v skupine do deset otrok.« Vzgojitelji, ki v tem casu niso bili na delov­nem mestu, so lahko izkoristili star letni dopust, možnost varstva otrok zaradi šolanja na daljavo ali pa so bili napoteni na cakanje na delo. »V casu zagotavljanja nujnega varstva nas je v vrtcu kar trikrat obiskala šolska inšpekcija, a pri našem delu in organizaciji ni zaznala nobenih nepravilnosti.« je še dodala Grabnarjeva. Otroci se vecino casa zadržujejo v maticni igralnici, zapustijo je le, ko gredo na igrišce ali sprehod. Sicer vzgojiteljice, ki ves cas nosijo zašcitno masko, pri delu skrbno upoštevajo navodila NIJZ-ja. (Foto: Tanja Jankovic) Pri organizaciji nemotenega dela v vrtcu imajo kljub dobrim rezul­tatom testiranj kar nekaj težav, ki jih sproti odpravljajo. Zaradi uve­ljavljanja odsotnosti z dela zaradi varstva otroka sta trenutno namrec upraviceno odsotna dva vzgojitelja, tri vzgojiteljice pa so zaradi okužbe v družini v karanteni. »Trenutno sta nam na pomoc priskocili tudi dve študentki. Poleg tega smo na podlagi projekta Ministrstva za izobra­ževanje, znanost in šport Prva zaposlitev na podrocju vzgoje in izo­braževanja za pet mesecev zaposlili dve mladi vzgojiteljici, ki še nista opravili strokovnega izpita.« Razpis sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz evropskega socialnega sklada. »Tudi sicer smo ves cas v nekakšni 'pripravljenosti', saj se moramo zaradi stanja prilagajati trenutnim razmeram. Hitro se lahko zgodi, da bodo strokovni delavci in posledicno tudi skupine otrok zaradi morebitne okužbe ostali doma v karanteni.« Trzinski vrtec po upokojitvi Olge Bernik Zor vodi Jana Grabnar, ki je v našem vrtcu že od leta 2003. Foto: Tanja Jankovic Šola in vrtec sta na oglasnih deskah in spletnih straneh objavila infor­macije za starše, higienska priporocila NIJZ-ja ter protokol obnašanja in izvajanja programa. Ob tem pozivajo vse k spoštovanju ukrepov in vra­canju zdravih otrok. Vsi si namrec želimo izboljšanje epidemiološkega stanja v tej meri, da se v šolske klopi cim prej vrnejo tudi drugi ucenci in njihovi ucitelji. Tanja Jankovic Kaj o vrnitvi v šolo pravijo otroci? Ucenci 3.a razreda so z veseljem odgovarjali na naša vprašanja in bili navdušeni nad tem, da bodo njihovi od­govori objavljeni v Odsevu. Žiga Cuk, 2.a: »Zdaj ko sem v šoli, mi je boljše, ker se lahko vi­dim s prijatelji. Ni pa fino, ker se ne smem igrati s prijatelji iz drugih razredov.« Anže Primožic: »Zelo sem pogrešal šolo. Najbolj sem pogrešal ucenje v navadni šoli, ne na daljavo. V šoli je boljše, ker doma si cel dan na racunalniku.« Ula Ložar: »Boljše je v šoli kot doma. Doma moraš delati sam, meni je pa bolje delati z uciteljico. V šoli mi je v redu, pogrešam pa stare case, ko ni bilo korone.« Eva Jankovic: »Boljše je v šoli, ker mi uciteljica lahko bolj razloži in kaj pomaga.« Ava Breznik: »Pogrešala sem prijatelje in ucenje. Boljše mi je v šoli, ker prej narediš naloge, doma pa kar zavlacuješ.« Latisha Vadeevaloo: »Vesela sem, ker je šola. Pogrešala sem prijatelje, pa tudi uciteljico. V šoli je dobro, ker delam s prijatelji, od doma je pa dobro, ker si lahko razporedim delo.« Tonja Primožic: »Zelo sem pogrešala šolo, prijatelje in uciteljico. V šoli je boljše, ker se lahko igraš s prijatelji. Pa nisi tako dolgo za racunalnikom, potem te pa ves dan boli glava.« Lucija Zupan Jesenicnik: »Pogrešala sem družbo. Boljše je v šoli, ker ti uciteljica lahko bolj pomaga kot na daljavo.« Maša Tekavec: »Nisem pogrešala šole, pogrešala sem prijate­lje. Bolje je v šoli, ker mi uciteljica lahko vse stvari razloži, doma mi pa mami ne more, ker mora tudi mami delat za službo.« Tisa Matuš: »Zelo sem vesela, ker je pouk spet v šoli. Najbolj sem pogrešala prijateljice, pa tudi uciteljico. Boljše je v šoli, ker so tukaj prijatelji, pa lahko se boljše naucimo.« Naja Remic: »V šoli je boljše, ker se doma nismo smeli družiti s prijatelji.« Benjamin Tršan: »Pogrešal sem šolo, prijatelje in tudi uciteljico. Dobro je v šoli.« Pia Kavcic: »Vesela sem, ker sem spet v šoli. Pogrešala sem pri­jatelje, pa tudi slabše mi je šlo šola od doma kot tu v šoli. Zdaj smo zaceli vaditi poštevanko. Ko sem delala od doma, mi res res ni šlo. V šoli je lažje. Mami pravi, da sem cisto drugacna zdaj.« Mila Vajdic: »Ko sem bila doma, sem pogrešala uciteljico in so­šolce. Boljše je v šoli, ker starši niso tako dobro ucili kot uciteljica.« Matic Jereb: »Jaz sem pogrešal vse, uciteljico in sošolce. V šoli je v redu. Dobro je, ker se veliko igramo, pa tudi zato, ker dobro delam.« Zala Muhvic: »Pogrešala sem prijatelje, ker se skupaj ucimo in igramo. V šoli je dobro, ker si s prijatelji, doma je pa dobro, ker sem z družino.« Tija Nina Suša: »Pogrešala sem prijatelje in druženje, pa lažje je v šoli.« V našem kraju V našem kraju Zimska delavnica za iskalce prve zaposlitve V zadnjem tednu januarja in prvem tednu februarja smo v zavodu Azum prebili led z izpe­ljavo prve spletne delavnice za brezposelne. Tokratna delavnica z naslovom »Delam prve korake v svet zaposlitve« je bila namenjena iskalcem prve zaposlitve. V veliko pomoc pri obvešcanju nam je bil Urad za delo Domžale, za kar smo mu zelo hvaležni, saj je prepoznal potencial tovrstnih dejavnosti. Delavnice, ki je potekala v dvorani Kultur­nega društva Trzin, so se tokrat udeležili trije mladi iskalci prve zaposlitve, ki so se rahlo zaspani, a z navdušenjem vsako jutro z racu­nalnikom ali telefonom vkljucili v videokonfe­rencni klic. Z uporabo gledaliških tehnik so se predvsem ukvarjali s komunikacijo v živo in po telefonu, verbalno in neverbalno, vadili so razgovore in telefonski klic v podjetje, kjer bi želeli delati, spoznali pa so tudi nekaj tehnik za obvladovanje stresa in treme. Hkrati so ude­leženci bolje spoznali same sebe, se opazo­vali in se ucili prepoznavati svoje kompetence ter jih povezovati z dosedanjimi izkušnjami, kamor spadajo tudi tiste, ki so bile pridoblje­ne po neformalni poti (prostovoljno delo ...). Izmenjali so si dosedanje izkušnje z razgovo­rov in razmišljali o svojih zaposlitvenih željah. Kaj so povedali udeleženci? Najbolj jim je bilo dragoceno to, da so lahko z igro vlog va­dili razgovore in takoj dobili povratno infor­macijo. Tako so imeli možnost sproti izbolj­ševati svoje predstavitvene govore in nastop ter izboljševati komunikacijske sposobnosti. Vlogo morebitnega delodajalca je prevzela izvajalka delavnice Saša Hudnik, ki ima tudi sama izkušnje s tega podrocja. Spomladi so predvideni novi svežnji de­lavnic, in sicer prav tako za iskalce prve za­poslitve (v juniju) kot tudi za tiste, ki že dlje išcejo zaposlitev – dolgotrajno brezposelne (v aprilu in maju). Delavnice so za uporabnike brezplacne, zato vabimo vse, ki bi se jih žele­li udeležiti, da nam pišete na zavod.azum@gmail.com ali nas poklicete na telefonsko številko 040 397 252. V primeru sprostitve protikoronskih ukrepov bomo delavnico izpe­ljali v živo v dvorani Kulturnega doma Trzin. Zavod Azum Projekt se izvaja v okviru LAS Za mesto in vas. Naložbo sofinancirata Republika Slove­nija in Evropska unija iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Partnerji v projektu so Obcina Trzin, Zavod Azum in KUD Franc Ko­tar Trzin. Dvorana v Kulturnem domu Trzin, kjer je potekala spletna delavnica, v ozadju obnovljeni oder. (Foto: Arhiv Zavoda Azum) Pozitivno povsod razen pri covidtestih Leto 2020 je bilo za kulturnike izjem­no naporno, negotovo in novo, vseka­kor pa tudi zelo poucno. Iskanje rešitev, kako naše delo predajati ljudem s sple­tnimi mediji, nas je prisililo, da pos­kusimo nekaj novega. Do zdaj smo na spletu izvajali potopisna predavanja, kulturno-literarne vecere in posnetke preteklih predstav. Na kulturni praznik 8. februarja pa je izšla tudi nova stva­ritev, in sicer bralna uprizoritev bese­dila Pohujšanje v dolini Šmentflorjan­ski, ki so si jo interno lahko ogledali naši clani, saj je bila namenjena testni publiki. Ce kateri od naših podpornikov želi prisluhniti bralni uprizoritvi, nam lahko piše na e-naslov rezervacije@kud-trzin.si in mu bomo poslali pove­zavo. Hudomušno adaptacijo Cankarjevega teks­ta je pripravil režiser Matej Mijatovic. Vaje so potekale na videoplatformah, kjer so se clani ekipe vsakic veselo zbrali in bili hvaležni, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost, ceprav v dokaj okrnjeni obliki. Kljub obcasnim teh­nicnim težavam niso izgubili volje in so tako pokazali izdelek, na katerega so ponosni, saj so dali najvec, kar so v danih razmerah lahko. Seveda nestrpno cakamo dan, ko bo ekipa besedilo lahko pokazala v odrski velicini. Mogoce se komu zdi nerazumljivo, a za nas je osebni stik izjemno pomemben. Igranje pred zaslonom je bilo za vse velik izziv, saj ostaneš kar malo »na suhem«, ko gledaš v ek­ran in želiš ustvariti posebno povezavo z ljud­mi na drugi strani. A toliko bolj sladko je, ko se to zgodi in ekipa skupaj zajadra na jadrnici, ki jo popelje cez ocean. S takšnim nacinom dela se ne spopada samo odrasla skupina, ampak tudi otroška šov skupina, ki pridno dela in ustvarja naprej. Kot so njeni clani že lani dokazali, so sposobni pokazati nekaj velikega na malih ekranih in so nam lahko vsem za zgled, kako velike želje ne more ustaviti niti svetovna pandemija. Minulo leto nas je prikrajšalo tudi za festi­val Trznfest, ki bi moral praznovati okroglo 20-letnico. Upamo, da bodo letos razmere dopušcale, da varno izvedemo festival, saj imamo v nacrtu prav posebne dogodke, a na prvo mesto vselej postavljamo varnost naših obcanov in obcank ter drugih obiskovalcev in obiskovalk. Minulo leto pa nam je dalo tudi nekaj izjem­no navdihujocega: obnovo odra, predprostora in sanitarij v kulturnem domu. Zaradi prisilne­ga zacasnega nedelovanja kulturnega doma smo lahko dokaj v miru izvedli prvi del evrop­skega projekta Kulturno srce Trzina, kar je ob­segalo prenovo prostorov. Zato je naša ekipa igralcev in ustvarjalcev toliko bolj nestrpna, saj želi preizkusiti nov oder ter ga pokazati vsem našim podpornikom in podpornicam. Letos želimo ustanoviti še eno, mladinsko skupino, namenjeno dijakom in dijakinjam, ki si želijo ustvarjati, izražati in opozoriti na tematike in problematike, s katerimi se spo­padajo in so jim blizu. Tako smo se pozitivno prebili skozi lan­sko leto in s pozitivnostjo gremo naprej. Ta pozitivnost je seveda v naših srcih in ne na koronavirusnih testih. Vsem želimo še naprej veliko zdravja, medsebojne pomoci in skrbi, da skupaj docakamo ponovno snidenje na kulturnih dogodkih. Aleksandra Kmetic V našem kraju Kaj se dogaja v DU Žerjavcki Trzin? Lepo vprašanje, predvsem zato, ker koronakriza vse starostne skupine omejuje pri uresnicevanju nacrtovanih in želenih dejavnosti. Lani je bilo veliko nacrtov, od športnih do kulturnih in izobra­ževalnih, vendar jih je bilo izvedenih samo toliko, kolikor je v danem trenutku dovoljeva­lo epidemiološko stanje. V tem casu nas je nekaj zbolelo za to nevarno boleznijo, vendar smo se vecinoma po dveh, treh tednih znova postavili na noge. So pa tudi druge bolezni in starost od nas odtegnile kar deset naših clanov, ki jih ni vec med nami. Upokojenci športniki smo bili dejavni pri ko­lesarjenju, pohodništvu in balinanju, le strelci treniramo v zaprtem prostoru, zato je vadba potekala le obcasno. Na podrocju kulture smo že v zacetku leta pripravili literarni vecer, na katerem smo izdali Zbornik pesmi naše clanice Nežke Andrejaš, pevci smo peli na va­jah in v nekaterih domovih starejših, dokler se ni vse skupaj zaprlo. Pripravili smo proslavo za dan državnosti. Žal je bila nekoliko okrnje­na, ker na proslavo niso prispeli godbeniki na pihala, ki so bili naroceni. Kljub temu je bilo slavnostno, saj se je proslave udeležilo zelo veliko veteranskih praporov. In kaj se bo dogajalo letos? Veliko nacrtu­jemo, izvedli pa bomo vse, kar bo le mogoce. Gibanje na prostem bo najbolj aktualno: od pohodov, kolesarjenj in balinanja do piknika, pa še kaj se bo našlo, ce bodo clani še kaj želeli. Na podrocju statusnega delovanja smo že v sklepni fazi pridobitve certifikata, da deluje­mo v javnem interesu. Zanj smo zaprosili pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako smo v sklepni fazi podpisa pogodbe o pristopu k projektu Starejši za starejše. V bistvu vse to že vec let izvajamo, le pismene potrditve še nismo imeli. Upamo, da bo ta zdravstvena kriza minila, saj že jeseni nacrtujemo majhno slovesnost ob prevzemu kljucev nove sobe v Domu zaš­cite in reševanja. To sobo že težko pricakuje­mo, saj so bile naše dejavnosti v sedanji sobi, ki si jo delimo z vec društvi in je nismo mogli urediti po svojih potrebah, zelo omejene. Da bomo ta prepotrebni prostor pridobili, lahko z gotovostjo trdimo, saj smo skupaj z Obcino Trzin in Domom pocitka Mengeš, enota Trzin, 8. oktobra 2019 podpisali pogod­bo o sodelovanju za izvedbo projekta v okviru strategije lokalnega razvoja, ki ga vodi skup­nost in se imenuje Center modrosti in vital­nosti. S tem smo skupaj kandidirali za evrop­ska in državna sredstva. V proracunu Društva upokojencev Žerjavcki smo že lani rezervirali sredstva (2897 evrov) za izvedbo tega pro­jekta. Sredi januarja letos smo se zelo raz­veselili, ko smo prejeli potrditev ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, da smo s kandidaturo za sredstva uspeli. Ta sredstva bomo porabili za opremo novih prostorov. Prav gotovo je, da bomo prostore pridno uporabljali za najrazlicnejše dejavnosti, te pa bodo še obogatene z dejavnostmi, ki jih sta­rejši želimo in potrebujemo. Besedilo in foto: Zoran Rink Gasilci vabijo medse nove clane Zacetek koledarskega leta nam ni prinesel vecjih sprememb, saj še veljajo omejitve gibanja in druženja. V društvu še vedno nimamo operativnih vaj, clanskih sestankov in izobraževanj, prav tako še ni dejavnosti za gasilsko mladino. Tako še cakamo, da bomo premagali epide­mijo in dokaj normalno zaživeli. Epidemija ustvarja mnogo stisk, vsi jih ob­cutimo. Kako se soocimo s svojimi stiskami, je odvisno od vec dejavnikov: od razumevanja stanja, starosti, možnosti izražanja stiske in pogovora. Zagotovo je za mlajše otroke ob vseh omejitvah stiska še vecja. Tako smo bili 14. januarja ob 0.49 zjutraj zaprošeni za po­moc pri iskalni akciji enajstletnega decka, ki se je z Zaboršta pri Domžalah peš odpravil obiskat stare starše pod Šmarno goro. Zaradi zelo nizkih temperatur je bil fant v nevarnosti, da se podhladi. To je mocno vplivalo na vse sodelujoce v iskalni akciji. Sodelovali smo vsa prostovoljna gasilska društva sektorja Dom­žale, helikopter slovenske policije, policisti, vodniki reševalnih psov. Akcijo je usklajeval Center zašcite in reševanja Domžale. Fanta je na poti na iskalno akcijo na zacetku Cr­nuc opazil vodnik reševalnega psa. Tako se je iskalna akcija ob 2.15 srecno koncala, ko je fanta prevzela ekipa nujne medicinske po­moci. Zaradi omejitev se nismo udeležili pogrebov podpornih clanov. V zadnjem mesecu sta se od nas poslovila Linca Nemec in Anton Poje. Naj pocivata v miru. Vsem žalujocim izreka­mo iskreno sožalje. Ceprav nam je leto 2020 ob vseh omejitvah in težkih preizkušnjah pustilo grenak pri­okus, pa smo clani prostovoljnega gasilskega društva veseli napredovanja gradnje novega doma zašcite in reševanja, saj nam bodo novi prostori omogocali optimalne možnosti za delo. Z novimi prostori pa si želimo v društvu tudi svežino, ki jo prinesejo novi clani in cla­nice. Vabljeni vsi, ki vas zanima naše delo in bi radi bili prostovoljci, da se nam pridružite. Z gasilskim pozdravom Na pomoc! Besedilo in foto: Dušan Kosirnik Primerjava: lani in letos – kaj se lahko zgradi v enem letu! V našem kraju Ob 60-letnici Medobcinskega muzeja Kamnik Zgodovina slovenskih muzejev kot javnih ustanov sega v leto 1821, ko je bil v Ljubljani usta­novljen Deželni muzej za Kranjsko, danes Narodni muzej Slovenije, ki letos praznuje 200-let­nico delovanja. Svoj okrogli jubilej pa letos praznuje tudi Medobcinski muzej Kamnik. Po drugi svetovni vojni je število muzejev na Slovenskem izredno na­raslo. K temu je pripomogla pobuda takratnega republiškega uprav­nega organa za kulturo in prosveto (vodil ga je dr. Angelos Baš), naj se na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju v vseh vecjih mestih oblikuje mreža pokrajinskih muzejev. Tako se je vecina današnjih mu­zejev ustanovila v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Leta 1959 je bil v Jugoslaviji sprejet Zakon o muzejih, ki je prvic dolocil zakonski okvir za ustanovitev muzeja. Muzej se je lahko ustanovil le, ce je imel dovolj primernega gradiva, prostorov, strokovnega osebja in zagotovljen denar. Leta 1954 se je ob ukrepih za zašcito Sadnikarjeve zbirke prvic predvidevala ustanovitev muzeja v Kamniku. Prvo muzejsko zbirko v Kamniku je leta 1893 zasnoval zbiralec, mecen in živinozdravnik po poklicu, Josip Nikolaj Sadnikar. To je bila prva zasebna muzejska zbirka na Slovenskem, odprta tudi za javnost. Ob smrti Josipa N. Sadnikarja 4. novembra 1952 je bila to ena najvecjih in najkakovostnejših tovrst­nih zbirk. Izjemno bogata kamniška kulturna dedišcina, znova vzbuje­no zanimanje za narodovo zgodovino ob koncu 19. stoletja, predvsem pa osebno Sadnikarjevo zanimanje za umetnost in veselje do zbiranja predmetov so pripeljali do zasnovanja muzeja. V njegovem muzeju so našli mesto zelo razlicni predmeti: arheološki predmeti, predme­ti za vsakdanjo uporabo, posebnosti in dragocenosti, kot so knjige, rokopisi, arhivski dokumenti, in galerija dragocenih likovnih umetnin. Pridobivanje predmetov je razlicno potekalo, od daril do zamenjav in nakupov. Vsekakor je bil Sadnikar po zavzetosti za zbiranje starin poz­nan ne samo v kamniškem okolišu, ampak tudi dalec naokoli. Leta 1937 je za svoje mnogostransko delovanje in življenjsko delo prejel diplomo castnega mešcana Kamnika. Leta 1950 je Zavod za zašcito kulturnih spomenikov in prirodnih spomenikov Slovenije izdal odlocbo o zašciti Sadnikarjeve muzejske zbirke. Zbirko je leta 1955 inventa­rizirala uslužbenka Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Popisanih je bilo 2741 predmetov. Leta 1964 je bil sprejet sklep, da se za muzej na Zapricah, ustanovljen leta 1961, odkupi le del predmetov. S pomoc­jo zunanjih cenilcev, specialistov za posamezne vrste gradiva, so bili izbrani in odkupljeni predmeti, ki so bili po svojem nastanku, uporabi ali nahajališcu vezani na kamniško obmocje. Tako je bilo odkupljenih 1468 predmetov. 29. marca 1961 je Svet za prosveto in kulturo Obcinskega ljudske­ga odbora Kamnik sprejel sklep o ustanovitvi muzeja splošnega tipa. Muzej Kamnik, predhodnik današnjega Medobcinskega muzeja Ka­mnik, pa je bil dokoncno ustanovljen s sklepom Obcinskega ljudske­ga odbora Kamnik (OLO Kamnik) 4. decembra 1961, k ustanovitvi je 6. februarja 1964 pristopila tudi obcina Domžale. S prikljucitvijo Maticne knjiž­nice Kamnik in Zveze kulturnih organizacij Kamnik je bil ustanovljen Kulturni center Kamnik, ki sta ga potrdili Skupšcina ob­cine Kamnik s sklepom 1. oktobra 1984 in Skupšcina obcine Domža­le s sklepom 13. decembra 1984. Maticna knjižnica Kamnik se je 1. januarja 1991 osamosvojila. Soglasje k statutarnemu sklepu Kultur­nega centra Kamnik je Skupšcina obcine Kamnik sprejela 13. aprila 1992. Na podlagi Zakona o uresnicevanju javnega interesa za kulturo je bil kot pravni naslednik ustanovljen Medobcinski muzej Kamnik, ki so ga ustanovile Obcina Kamnik s sklepom sveta 16. decembra 2003, Obcina Komenda dne 18. decembra 2003 in Obcina Trzin dne 15. decembra 2003. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Medobcinski muzej Kamnik je bil objavljen 16. januarja 2004 v Uradnem listu RS št. 3/2004. Medobcinski muzej Kamnik ima od leta 2009 pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzejev. Od leta 1962 naprej ima Medobcinski muzej Kamnik v upravljanju grajski kompleks Zaprice, kjer so upravni, depojski in razstavni pros­tori, od leta 1979 ima prostore v mešcanski hiši na Glavnem trgu 2 v Kamniku, kjer je dislocirana enota – Galerija Miha Maleš, in od leta 2013 pritlicje Rojstne hiše Rudolfa Maistra, kjer deluje muzej o tem velikem kamniškem rojaku. Medobcinski muzej Kamnik deluje na osrednjeslovenskem obmoc­ju, kjer sta zelo bogati premicna kulturna dedišcina in muzejska oziroma zbirateljska tradicija. Osnovno poslanstvo muzeja sta skrb za spoznavanje, raziskovanje, razumevanje in varovanje arheološke, umetnostnozgodovinske, zgodovinske in etnološke kulturne dedišci­ne na ozemlju obcin Kamnik, Domžale, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce in Trzin ter predstavljanje regionalne kulturne pisanosti tega osrednjega obmocja v slovenskem in mednarodnem merilu. Muzej skrbi za razvijanje pozitivnega odnosa do lastne kulturne dedišcine, ki izhaja iz bogate tradicije in zgodovine na historicno zakljucenem ozemlju. Za primerjavo lahko navedemo, da je bilo ob zacetku delo­vanja muzeja leta 1962/63 inventariziranih 240 predmetov, danes pa hrani muzej 24.215 predmetov. Obiskovalcem najbolj prepoznani rezultati strokovnega dela v mu­zeju so razstave. Nastajajo obcasne in stalne muzejske razstave na gradu Zaprice, v Galeriji Miha Maleš, v Rojstni hiši Rudolfa Maistra v Kamniku. V Jefacnikovi domaciji v Trzinu smo v celoti postavili vse stalne razstave, z obcasnimi pa se vsako leto predstavljamo tudi v CIH-u. Zlasti z obcasnimi razstavami poskušamo slediti vsem aktu­alnim temam, ki so zanimive širšemu krogu domacih in tujih obisko­valcev. Že vec kot deset let smo s svojim delovanjem prisotni v obcini Trzin. In kaj smo v tem casu predstavili na razstavah, ustvarjalnih delavnicah, muzejskih vecerih in ob izdajanju publikacij? 2007, Arheološke sonde na Ongru 2008, Muzejski arheološki dnevi na OŠ Trzin in VVZ, Prikaz me­tod dela arheologov in najdišce na Ongru. Pozdrav z bojišca, Razstava in katalog o prvi svetovni vojni in boju za meje po njej skozi oci Trzincev. (mag. Z. Torkar, M. Škrabec) 2009, Ongrovci, prvi Trzinci, Razstava in katalog o arheoloških najdbah in življenju na Ongru. (J. Železnikar) 2010, Muzejski vecer, J. Železnikar: pregled razvoja arheologije v svetu in pri nas Muzejski dan na OŠ Trzin, Izkustvene arheološke delavnice – pos­tani Rimljan za en dan. Trzin na razglednicah in fotografijah, Razstava in katalog od najstarejših fotografskih upodobitev Trzina do danes. (mag. Z. Torkar) 2011, Muzejski vecer: Hribarjevo leto, Predavanje ddr. I. Grdine in projekcija filma o Ivanu Hribarju (RTVS) Trzinski rojak Ivan Hribar, Razstava in katalog ob 160-letnici rojstva in 70-letnici smrti Ivana Hribarja. (mag. Z. Torkar, MMK in mag. I. Žmuc, MML) 2012, Župnijska cerkev sv. Florijana v Trzinu, Razstava in vod­nik po župnijski cerkvi (M. Lesar) 2013, Trzinski zbornik, Spominski zbornik ob 15-letnici obcine Trzin, (ur. J. Železnikar) 2014, Stanovanjska kultura v Trzinu, Oprema hiše in crne kuhi­nje v Jefacnikovi domaciji. Zgodovina ledenic in mesarske obrti, Stalna razstava v Jefacni­kovi domaciji o zgodovini mesarstva in ledenicarstva v Trzinu. (mag. Z. Torkar) Sledi trzinske preteklosti, Prvi del stalne razstave v Jefacnikovi domaciji o zgodovini kraja od najstarejših arheoloških najdb (mlajša kamena doba – 4500 do 3700 p.n.št.) do konca 17. stoletja.(mag. Z. Torkar, J. Železnikar) 2015, Sledi trzinske preteklosti, Drugi del stalne razstave v Je­facnikovi domaciji o zgodovini kraja od 18. stoletja do ustanovitve samostojne obcine Trzin 1998. (mag. Z. Torkar) 2016, Ucna pot Onger, Prirocnik, ponatis zloženke in dopolnitev ucne poti po Ongru. (J. Železnikar, MMK, sodelavci ZZVN RS OE Kranj, TD Kanja in PD Onger) 2017, 10 let kamniškega muzeja v Trzinu, Razstava s pregledom delovanja MMK v Trzinu in vodnik po stalnih razstavah v Jefacnikovi domaciji. (mag. Z. Torkar, J. Železnikar) 2018, Ivan Hribar. Življenje in delo trzinskega rojaka, Razsta­va o velikem trzinskem rojaku v Jefacnikovi domaciji (mag. Z. Torkar) 2019, Stari Trzin od 19. stoletja do danes, Obcasna razstava v CIH-u o razvoju starega dela Trzina od 19. stoletja do danes. Razvoj in spremembe v prostoru so prikazane kartografsko skozi štiri casovne prereze. (mag. Z. Torkar, MMK in K. Keresteš, MapDesign) 2020, Okupacijske meje 1941-1945. Življenje ob meji, Gostu­joca razstava v CIH-u (koor. mag. Z. Torkar, MMK; avtorji: Oddelek za zgodovino FF, MNZS, ZRC SAZU) Polona Lovšin – ilustracije, Obcasna razstava trzinske ilustrator­ke Polone Lovšin v CIH-u in v Galeriji Pogled v Kamniku ter spletna razstava. (S. Bucan) Obiskovalcem razlicnih starostnih skupin in šolam so namenjene pedagoške in andragoške dejavnosti muzeja (otroške delavnice, pre­davanja, vodstva, študijski krožek), med njimi so tudi številni trzinski otroci. Poleg tega potekajo razne spremljajoce dejavnosti, kot so sim­poziji, koncerti, recitali, predstavitve raziskovalnih nalog in novih knjig. S svojimi programi se muzej približuje vsem generacijam obcanov in jim zagotavlja dostopnost kulturnih dobrin – naj omenimo Muzejsko poletno noc, Dneve kulturne dedišcine, dan muzejev, veseli dan kul­ture, slovenski kulturni praznik, obcinski praznik ipd., ki so brezplacni. Vabljeni, da nas obišcete. Mag. Zora Torkar, direktorica MMK Grad Zaprice Katalog o Ivanu Hribarju, trzinskem rojaku Razstava Sledi Trzinske preteklosti v Jefacnikovi domaciji V našem kraju Vabilo na razstavo ilustracij Polone Lovšin Razstava Mesto - podeželje V našem kraju Novi vir z omembo trzinskega letališca Maja 2019 smo v Odsevu objavili clanek Aleksandra Cicerova o tr­zinskem vojaškem letališcu iz prve svetovne vojne (Odsev, let. XXVI, št. 5). Medtem se je pojavil nov vir, ki govori o tem podrobneje, in prav je, da avtor z njim seznani obcanke in obcane Trzina. Gre za knjigo avtorja Boruta Podgorška z naslovom Stražar z neba, ki je lani izšla v založbi Sierra5. Navajamo besedilo iz knjige na strani 20 in 21. »Z izbruhom prve svetovne vojne se je razplamtela tudi vojna v zra­ku. Ko se je prevešala v zadnji del, so v bližini železniške postaje v Trzi­nu zaceli graditi vojaško letališce. O tem je pripovedoval Stane Siherl, sin takratnega nacelnika železniške postaje v Trzinu. France Bolhar je to zapisal v spominih: »Na travniku so mejnike zakopali globlje, izrav­nali kotanje, na mejah posekali drevesa ter postavili nekaj opozorilnih znakov. In to je bilo vojaško letališce. Postavili so šest hangarjev v katerih je bilo shranjenih po vec letal. Za osebje je bilo postavljenih nekaj barak. Pisarna letališca je bila od 25. septembra do 12. novem­bra v trzinski šoli, potem pa se je najbrž preselila na letališce. Tudi njihova vojaška kuhinja je bila nekaj casa pri Knoftru v Trzinu. Anton Kepic - Pajk, takrat je bil doma pri Knoftru, pripoveduje, da je bilo na letališcu po 32 letal in da so vsak dan poletela v napad proti soški fronti. (Stražar, 1993, str. 620) Letališce je bilo usmerjeno od postaje v južni del travnikov, ki so se raztezali v sam Pimperk, ceprav je bila meja nekako do Averjeve domacije. To je bila zadnja kmetija v vasi. Letala so bila tipa Bran­denburg z Mercedesovimi motorji. Služila so opazovanju soške fronte, enota pa se je imenovala 11. izvidniška eskadrilja. Eskadrilji je pove­ljeval stotnik Hilmar von Bilow doma iz kraja Salle v Prusiji. Namestil se je v gradu Jablje (nemško Habah) in ostal tudi po koncani vojni v tesni zvezi z lastnico, baronico Mario Hypolito Lichtenberg - Janežic, ki ga je imenovala za svojega dedica. Vecino predmetov iz gradu je pozneje odnesel v Nemcijo, nekaj predmetov pa bi se najbrž našlo tudi v trzinskih domovih. Imel sem sreco, ker me je zanimala zgodovina Trzina, da sem dobil v dar vazo iz gradu. Žal je vrhnji del poškodovan, kljub temu pa me spominja na dogodke, ki so se zgodili v preteklosti.« Baronica Janežic je znana tudi po tem, da je v skalo v bližini gradu Jablje dala vklesati napis 'Aleksander 9. 10. 1934'. Pod imenom je še napis 'Cuvajte Jugoslavijo'. Napis je scasoma izgubljal barvo, zaraslo ga je tudi grmovje. Lani smo opazili, da je ime Aleksander znova po­barvano s crno barvo, drugi del napisa pa je ostal nepobarvan. Kra­tek sprehod po nekdanji trasi letališca je z detektorjem kovin zaznal precej kovinskih delcev, ki bi lahko bili ostanki poškodovanih letal in barak. Aleksander Cicerov Foto: Biserka Cicerov Skala Aleksander Vaza iz Jabelj O desetih trzinskih geozakladih in Aleksandru, ki cuva Jugoslavijo V Odsevu smo o geolovu ali geozakladih (geocaching) že pisali, tule pa je še nekaj informacij, ki nam jih je v januarskem pogovoru zaupal Emil Pevec. Poleg predsednikovanja Planinskemu društvu Onger Trzin namrec skupaj s Pošastkama pošastnima s Facebooka skrbi za to, da se je na geolovski zemljevid z vec kot desetimi zakladki vpisal tudi Trzin. Enega od teh so Pošastke skrile tudi pri kamnu Aleksander. »V šali recemo, da je geolov igra, ki se jo po vsem svetu igramo s pomocjo milijarde vrednih vojaških satelitov, ko z njihovo pomocjo v naravi išcemo škatlice, ki jih imenujemo zakladki. Gre za to, da nekdo skrije zaklad pri kakšni naravni ali kulturni znamenitosti, na vrhu, ob jami, skratka na tocki, ki bi jo želel pokazati še komu drugemu, potem pa na spletni strani objavi koordinate te tocke skupaj s cim bolj zani­mivim opisom tocke, da z njim pritegne obiskovalce. Nalogo pregleda še uradni pregledovalec in dá zeleno luc za objavo. Poleg tradicional­nih obstaja še vrsta drugih zakladkov; vecstopenjski (multi), zemeljski, celo virtualni,« pojasnjuje Emil Pevec in iz svoje lastne družinske izkušnje pove, da lahko geolov izkoristimo kot odlicno motivacijsko sredstvo za navduševanje otrok nad naravnimi in kulturnimi zname­nitostmi. Na najbolj razširjeni spletni strani iskalcev zakladov geoca­ching.com je bilo v casu priprave prispevka objavljenih 3.261.488 geo­tock oziroma zakladov, od tega v Sloveniji 5.279. Pošastki pošastni pa je ime petclanske družinske ekipe Pevcevih, ki ima v Trzinu in okolici postavljenih nekaj vec kot deset zakladkov. »Tudi tako se da ustvariti dobro promocijo kraja,« je preprican Emil, o cemer dokazuje prava uspešnica med letošnjo zimo, ko podrast še ne ovira dostopa do skale s skrivnostnim vklesanim napisom Aleksander (na sliki zgoraj), kjer se skriva eden od zakladov. »Skala je bila pahnjena v pozabo – pa ceprav je oddaljena le pet minut hoje od poti proti smucišcu v Dolgi dolini (kjer je tudi postavljen geolovski zakladek). Prvic mi jo je pokazal tast, vec informacij o njej pa mi je dal pokojni Romsov Ivko. V zadnjem casu se je na Facebooku pojavilo vec zanimanja zanjo, kar je razveseljivo. Pozitivno je, da nas zanimajo stvari (pa ceprav samo malenkosti), ki nas obkrožajo, moti pa me, da je nekdo vklesane crke pobarval, da se napis bolje vidi. Upam, da z barvo, ki bo pocasi izginila,« še dodaja Emil, pri cemer je seveda odvec opozarjati, da se snovna dedišcina pusti nedotaknjena, predvsem pa se restavriranja lahko lotijo samo strokovnjaki, ce presodijo, da je to potrebno. (tb) V našem kraju Nikar v hribe brez zemljevida Pred kratkim je izšel planinski zemljevid Domžale in okolica, ki je nastal v sodelovanju Pla­ninske zveze Slovenije, Obcine Domžale, Planinskega društva Domžale in Obcine Lukovica, pri njegovem nastanku pa so sodelovali tudi trije clani Planinskega društva Onger Trzin, Miha Pavšek, Emil Pevec in Miro Štebe. Zemljevid, ki je izšel v merilu 1 : 25.000, lahko kupi­te v spletni trgovini Planinske založbe, stane pa 8,10 evra. Ob tem posebej velja opozoriti na novo spletno stran Planinske založbe, ki je odslej obiskovalcem še prijaznejša. »Zemljevid zajema širše obmocje Domžal, Lukovice, Moravc, Dolskega, Crnuc, Gamelj, Vodic, Komende, Mengša, Trzina in Kamnika oz. pokriva obmocje od Vodic in Cerkelj na Gorenjskem na vzhodu, Tuhinjsko dolino in vrhove nad njo na severu, na zahodu sega do Trojan, na jugu pa zaobjema vrhove nad Mo­ravško dolino. Za Trzince je pomembno, da je zajeto tudi celotno obmocje Rašice. Pred­stavljeno obmocje je bogato s planinskimi obhodnicami. V celoti sta zajeti Domžalska pot spominov in Rokovnjaška pot ter vecji del Moravške in Komendske planinske poti ter drugih obhodnic (Pot kurirjev in vezistov, Ljubljanska mladinska pot) ter del Evropske pešpoti E6 in Slovenske turnokolesarske poti. Na planinskem zemljevidu poleg planinskih poti in planinskih koc, najdemo številne osta­le koristne informacije, kot so urejena parki­rišca, postajališca javnih prevoznih sredstev, gostišca, turisticne kmetije, marsikatere naravne in kulturne znamenitost obmocja, številne športne objekte (plezališca, vzletišca jadralnih padalcev, ipd.) in še kaj,« je o zemlje­vidu zapisal Emil Pevec in hkrati napovedal za Trzince prav tako uporaben planinski zemljevid Kamnik in okolica (1 : 25.000), ki izide maja in bo pokrival obmocje med Ve­liko planino na zahodu in Menino planino na vzhodu. »Gorska reševalna služba je opravila že kar nekaj re­ševanj oziroma iskanj zgolj zato, ker ljudje mislijo, da je dovolj, ce imajo v žepu pametni telefon s svetilko in naloženim zemljevidom. Izkušeni gorniki pa vedo, da je v gorah signal slab in da se zaradi mraza poveca po­raba baterije. Pogosto tiste, ki zaidejo, ulovi noc in tedaj si svetijo s telefonom, kar še hitreje sprazni baterijo. Lahko obstanejo v kakšni grapi, kjer telefon sploh ne lovi … Zaradi vsega tega vedno imejmo s sabo cim novejši papirnati zemljevid in kompas (oboje moramo seveda znati uporabljati) ter celno svetilko s svežimi ba­terijami (vložke zamenjamo pred turo),« pa na smotrnost nakupa zemljevida opozar­ja Emil Pevec, predsednik Planinskega društva Onger Trzin. (tb, foto: http://planin­skazalozba.pzs.si/) Leto 2021 – Jurcicevo leto Naš sedmošolec je oznanil: »Marca imam za domace branje Jurija Kozjaka, slovenske­ga janicarja, napisal ga je Josip Jurcic.« Da se lahko z njim o tej zgodbi pogovarjam, moram še enkrat vzeti knjigo v roke. Ce pa zacnem z eno pripovedko, potem nadaljujem, dokler ni knjiga prebrana. Sicer pa prvo soboto v marcu že leta hodim na Jurciceve pohode od Višnje Gore do Mu­ljave in zacnem »guglati«, kaj bo letos s tem pohodom. Nicesar ne najdem. Brskam dalje in vidim, da je dala Obcina Ivancna Gorica ministrstvu za kulturo pobu­do, da leto 2021 razglasi za leto Josipa Jur­cica. Slovenski pisatelj, casnikar in pesnik se je rodil 4. marca 1848 na Muljavi (po domace Pri Pajštabarju). Na Muljavi danes stojita s slamo krita originalna hiša in muzej na pros­tem. Jurcic je umrl 3. maja 1881 v Ljubljani (Navje).Tako letos mineva 140 let od njego­ve zgodnje smrti, 160 let od objave njego­ve prve objavljanje zgodbe, Pripoved o beli kaci (1861), in 140 let od izida prve številke Ljubljanskega zvona. Za slednjega je Jurcic napisal enajst poglavij Rokovnjacev. Dovolj razlogov je za razglasitev leta 2021 za leto Josipa Jurcica. Sicer pa Josipa Jurcica poznamo kot rea­listicnega pisatelja, ki je pisal pripovedke in zgodbe iz ljudskega izrocila, kakršne mu je pripovedoval dedek. Med bolj znanimi nje­govimi deli so: Domen (povest), Sosedov sin, Deseti brat (prvi slovenski roman), Kozlovska sodba v Višnji gori, Jesenska noc med sloven­skimi polharji (crtica), Spomini starega Slo­venca, Tugomer (drama). Morda pa Jurcic letos nagovori tudi koga od vas, da prebere kakšno že pozabljeno zgodbo iz tistih davnih casov. Besedilo in foto: Milica Erculj Portret meseca Primož Leskovec, pevovodja Trzink »Glasba je del mene in je vedno z menoj« Primož Leskovec je vsestransko nadarjeni glasbenik in se v glasbe­nem okolju giblje že od zgodnjega otroštva. Melodija torej spremlja vsak njegov korak, botruje vecini njegovih odlocitev in nasploh moc­no vpliva na njegov življenjski slog. »Glasbeni navdih je ob meni že od otrošt­va,« pravi Primož, »že ves cas živim z glasbo.« Na tovrstni življenj­ski slog je nedvomno vplival tudi oce, sicer poznani profesor klarineta, ki je najvecje glasbene uspehe požel z vodenjem zborov. Primož danes vodi Moški pevski zbor Radomlje, sodeloval pa je tudi s številnimi dru­gimi glasbenimi ustvarjalci – do nedavnega je vodil Klapo Mali grad in žensko klapo Kamelije, trenutno pa vodi kar šest vokalnih skupin. Od leta 2018 je tudi umetniški vodja oziroma pevovodja Trzincem dobro poznanega ženskega pevskega zbora Trzinke. »S Trzinkami oziroma z gospo Štefko sem se prvic srecal konec polet­ja leta 2018, ko je iskala umetniškega vodjo oziroma pevovodjo za svoj ženski pevski zbor.« Do Primoža je vodja Kulturnega društva Ivan Hri­bar Trzin tako prišel prek skupnih znancev, natancneje prek prezgodaj umrlega Antona Urbanije, saj je ta Primožu potrdil veljavo oziroma vrednost ženskega pevskega zbora, ki je želel njegovo vodstvo. In tako je moj sogovornik zacel pisati novo glasbeno zgodbo, za katero pravi, da še vedno traja in se le še nadgrajuje in napreduje. »To odraža tudi naš pevski napredek, dosežen v dokaj kratkem casu,« dodaja Primož. Njihovo sodelovanje pa ni povsem tradicionalno, cemur pritrjuje tudi pevovodja. »Dame imajo toliko navdiha, toliko neverjetnih zamisli, da se pravzaprav vecinoma osredotocam le na svoje delo, ni se mi treba ozirati na druge stvari oziroma skrbeti zanje.« Pravi, da se zamisli za nastope in revije sicer porajajo na razlicne nacine, v razlicnih oblikah, odvisno od razpoloženja, dneva ali priložnosti. Vcasih se preprosto pojavijo, pri Trzinkah pa je tako, da imajo pevke dejansko tako bujno domišljijo, da do primanjkljaja navdiha in zamisli za zdaj še ni prišlo. »Vcasih njihovim predlogom že težko sledim, toliko jih je,« smeje se dodaja umetniški vodja. A hkrati pove, da ga dame nikdar ne obremenjujejo z odvec­nimi malenkostmi, da ga ne zalagajo s podatki, ki nimajo nobenega pomena ali vloge, temvec se vselej osredotocajo le na bistvo, zato je njihovo sodelovanje lepo uteceno. Delovanje v takšnem okolju tako nikdar ni naporno, temvec vedno pozitivno, vznemirljivo in predvsem navdihujoce. Dotakneva se samih nastopov in priprav nanje. Trzinke nastopajo na številnih kulturnih prireditvah, saj je zven njihove glasbe nadvse primeren za tovrstna slavja, zato so priprave nedvomno naporne, a hkrati izredno barvite. »Priprave na nastop ne glede na to, kje in kdaj ta poteka, so vedno enako,« pojasnjuje zborovodja, »saj vsaka takšna predstavitev najprej zahteva upevanje.« Ko se pevke upojejo, sledijo na­vodila za izvedbo posameznih skladb, saj se ta lahko spreminja od nastopa do nastopa, kar narekujejo namen, tema in samo obcinstvo na prireditvi. Nato sta na vrsti še intoniranje zacetkov in spodbujanje pevk, da nastop izvedejo cim bolje. »Cetudi obicajno naše skladbe delu­jejo sprošceno in naš nastop preprost, se dela vselej lotimo profesionalno in z vso resnostjo.« To je jasno vsakomur, ki se kadar koli udeleži prire­ditve, na kateri nastopa zbor pod taktirko Primoža Leskovca. Pesmi so namrec odlicno odpete, pevke oziroma pevci pa so vselej popolno­ma usklajeni, kar je jasen odraz resnega pristopa in predanosti delu. Ker je v ospredju njihovega delovanja ljudska glasba, spregovoriva tudi o pomenu ljudske pesmi. »Ljudska glasba oziroma umetnost nas­ploh je dota, ki nam je zaupana od naših prednikov, zato moramo biti do nje spoštljivi, jo negovati in gojiti naprej, da jo v vsej svoji lepoti pre­dajamo tudi prihodnjim rodovom.« Ti jo bodo le tako znali ceniti, kar pa je kljucnega pomena, saj gre vendar za našo identiteto oziroma za njen kljucni kazalnik. »Za ljudsko pesem me ne skrbi,« pravi Primož, »saj danes obstaja veliko skupin, ki tovrstno glasbo izvajajo na pristen svojevrstni nacin. Vse vec te glasbe je danes tudi »preoblecene« v moder­nejše priredbe skladateljev posameznih oziroma poznejših obdobij in tako omenjena glasba lahko živi in diha še naprej s casom.« Skozi pogovor se razkrije, da je ta glasba vedno in vselej dobro sprejeta, saj s(m)o ljudje še vedno veseli domace glasbene note, ritmov, ki jih takšne melodije ustvarijo, in obcutij, ki jih ta glasba prebudi v nas. Še lepše pa je zacutiti, kakšno moc oziroma kakšen vpliv ima glasba na evropski in svetovni ravni, saj je to le še dodatna potrditev, da glas­ba vedno preseže vse ozemeljske, jezikovne, rasne in še marsikatere druge pregrade. »Sam sem nastopal že v številnih evropskih državah, med drugim sem obiskal Nemcijo, Švico, Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Hrvaško, »cez lužo« pa sem nastopal že v Kanadi, ZDA in Argentini.« Za­nimivo je to, da Primož potrjuje že veckrat podano tezo – da je doma­ce obcinstvo morda celo zahtevnejše in strožje pri ocenjevanju glasbe kot tuje, kar pogosto slišimo od glasbenikov oziroma umetnikov, ki so imeli priložnost nastopiti tudi zunaj meja slovenske države. »S klapo Mali grad, ki sem jo do nedavnega vodil, smo pogosto gosto­vali na Hrvaškem, kjer so nas dobesedno nosili po rokah. To so neverjetna obcutja, tam so bili izrazito navdušeni, da v Sloveniji gojimo takšno strast do dalmatinske glasbe, da dejansko ohranjamo dalmatinsko kulturo, in to na tako visoki ravni.« Svojo trditev pevovodja na tej tocki podkrepi s srecanjem z avtorjem skladbe Moj lipi andele, Harijem Roncevicem: »Pred leti smo v Samoboru izvajali njegovo skladbo Moj lipi andele, ko je Hari pristopil k nam in dejal, da do tega trenutka niti sam ni vedel, kakšno skladbo je ustvaril, nato pa se nam je iz srca zahvalil.« Dirigent pove, da je tovrstnih izkušenj iz tujine vec, da so bili njihovih nastopov prav­zaprav vedno in povsod izredno veseli in da so znali njihov glasbeni prispevek vedno ceniti. S Trzinkami v tujini sicer še niso nastopali, a verjame, da bi tudi ta glasbeni sestav požel izredno navdušenje. »Vca­sih dobim obcutek, da je v tujini dovolj že samo to, da nastopi nekdo, ki ima drugacno ozadje, ki prihaja iz druge dežele, ki je drugacen.« Ko se spet dotakneva zahtevnosti obcinstva, pa pojasni, da se je v zadnjih nekaj desetih letih raven zborovskega petja povzpela tako visoko, da je edino smiselno in povsem upraviceno, da je tudi obcinstvo strožje pri ocenjevanju in zahteva vec. »Ne nazadnje obcinstvo vzgajamo prav s to kakovostjo oziroma v to kakovost.« A kljub porastu glasbenenega dogajanja in kakovosti del se v glasbenem svetu še vedno najde nekaj za vsak okus, najsi je še tako izostren in zahteven. Kot že omenjeno, se Primož Leskovec danes najvec posveca vokalni glasbi, torej pevskim zborom in razlicnim komornim vokalnim skupi­nam, ki jih danes vodi šest. Pri takšnem številu je najvecji izziv uskla­jevanje vaj in datumov za priprave in nastope. »Moj teden je v celoti zapolnjen. Od ponedeljka do petka me vsak dan cakata vsaj dve, ce ne celo tri pevske vaje, ki vecinoma potekajo pozno popoldne oziroma zve­cer, pred nastopi pa se število vaj poveca, saj jih izvajamo tudi ob koncu tedna. Enkrat letno z vsakim pevskim sestavom poskrbimo tudi za inten­zivne vaje, ki trajajo ves konec tedna, torej od petka do nedelje.« Pojasni, da dopoldneve preživlja s prebiranjem glasbenega gradiva, sestavlja programe in aranžmaje, poleg tega pa piše priredbe za potrebe posa­meznega ansambla in navsezadnje gospodinji. »Kuhanje me sprošca in hkrati navdihuje – je kot nekakšen filter. Ka­dar razmere dopušcajo (kadar imam mir) in si lahko utrgam nekaj casa, poslušam glasbo, najpogosteje klasicno, predvsem zborovsko, sicer pa tudi avdiofilsko.« A ljudje pogosto pozabljamo oziroma se niti ne za­vedamo, da je glasbeni poklic pot, ki se ne konca, ko se zapro vrata avditorija ali dvorane. Ta poklic je po besedah mojega sogovornika tako nadvse specificen, da se po nastopih, po vajah, po vsem glas­benem dogajanju nikakor ne konca, temvec te misli kot glasbenega ustvarjalca vlecejo naprej in tako že razmišljaš o novi ravni, pocasi se že povzpenjaš na višjo stopnjo in se pocasi že izgrajuješ. »Glasba je del mene in je vedno z menoj.« Je pa res, da je leto 2020 prineslo marsikatero spremembo tudi na glasbenem podrocju. Srecanj v živo je bilo bore malo, tudi vaje so potekale v drugacnem duhu, enako druge oblike javnih predstavitev. Letošnje leto bo, upajmo, vsaj v drugi polovici drugacno, a za zdaj vse dogajanje, tudi glasbeno, še vedno poteka v spletni obliki, kar velja tako za vaje in priprave kot tudi za same nastope. »Moje delo je že tako nekako sezonsko, traja od septembra do sredine junija – kot šolsko leto. Od lanskega marca pa sem tako rekoc brez dela, ker razmere ne dovo­ljujejo opravljanja dejavnosti, ki se jim sicer posvecam. Želim si, da bi se trenutno stanje cim prej umirilo in bi lahko spet nemoteno opravljal svoje delo. A obcutek mi pravi, da se pred jesenjo to žal ne bo zgodilo.« Hvala bogu pa imamo sodobno tehnologijo, ki nam tudi v zdajšnjih oteže­nih razmerah omogoca delovanje. Letošnji mesec kulture bo že tako osiromašen, saj prešernovanja in podobnih slavij v živo ne bo, imamo pa na voljo vsaj dolocene spletne oblike, ki nam bodo pricarale dokaj pristno kulturno rzpoloženje. »Letošnji februar bo vsekakor drugacen od prejšnjih. Sam ga bom preživel v družinskem krogu, kulturno pa bo nedvomno podhranjen. Letošnji mesec kulture si bomo morali pricarati sami.« A glede na to, da imamo Slovenci izredno bogato kulturno dedišcino, ki so nam jo zapustili številni kulturni veljaki s Prešernom na celu, ne dvomim, da se bo tudi letošnji mesec kulture, cetudi doma za štirimi stenami, primerno zaznamoval, vsem slovenskim kulturnim ustvar­jalcem in umetnikom pa se bomo tokrat poklonili predvsem s prebi­ranjem slovenske pesniške besede, poslušanjem slovenske glasbe in ustvarjanjem v znamenju slovenske kulturne zapušcine. Barbara Kopac (Foto: Štefka Prelc) Foto: osebni arhiv Portret meseca Primož, tretji z desne, in klapa Mali grad (vir: FB Klapa Mali grad) Foto: Barbara Kopac Foto: Barbara Kopac Pokukajmo k sosedom Infrastrukturni center Jablje Opravljajo eno kljucnih nalog v razvoju slovenskega kmetijstva Ali ste vedeli, da se lahko v Jablje odpravite po mleko s svojo kanglico in da tam lahko ku­pite pirino in ajdovo moko, soncnicno in bucno olje, krompir …? Z veseljem vam bodo tudi svetovali, bodisi osebno bodisi po telefonu ali po elektronski pošti. Nacrtov imajo v Infra­strukturnem centru Jablje še veliko in o tem nam je vec povedal predstojnik centra, dr. Blaž Germšek. Zacetki raziskovalnega dela v kmetijstvu, ki je bilo v preteklosti prevladujoca zaposlitvena dejavnost Slovencev, segajo pri nas z usta­novijo Društva za kmetijstvo in koristne umetnosti v drugo polovico 18. stoletja. Pozneje se je pokazala tudi potreba po poskusnih poljih in laboratorijih, kot je Infrastrukturni center Jablje (ICJ). Deluje pod okri­ljem Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), ki je najstarejša raziskoval­na in znanstvena ustanova na Slovenskem. Njeni zacetki s prejšnjimi ustanovami namrec segajo v leto 1898. Center trenutno zaposluje 43 ljudi razlicnih profilov iz vse Slovenije (doktorjev znanosti, diplomiranih inženirjev kmetijstva, kmetijskih tehnikov in delavcev z osnovnošolsko izobrazbo). Ukvarjajo se z raziskovanjem, pridelavo semen slovenskih sort poljšcin, dajejo strokovne nasvete kmetovalcem in pridelovalcem ter omogocajo prakticno usposabljanje dijakov, študentov in drugih. Od nekdanjih gospodarskih poslopij gradu Jablje so se ohranili le 300 m2 velik kozolec toplar in oba grajska hleva iz 19. stoletja, ki jih uporablja ICJ. Razvoj poskusnega posestva Infrastrukturni center Jablje ima prostore na spodnjem delu po­sestva gradu Jablje. »Po drugi svetovni vojni je posestvo delovalo v okviru državnih in pozneje družbenih posestev, na katerih je takratna Agronomska fakulteta izvajala del svojih poljskih poskusov,« nam je povedal predstojnik Centra dr. Blaž Germšek. Leta 1961 sta Kmetij­ski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta ustanovila samostojni zavod, Kmetijski poskusni center Jablje (KPC Jablje), kot posestvo, na katerem naj bi potekali poskusi, potrebni za razvoj kmetijske pride­lave. »Po ustanovitvi zavoda je posestvu šla na roko tudi takratna politika, saj so v letih 1961 do 1965 arondirali (združili) zemljišca v približni velikosti 450 hektarov, kar je bila dovolj dobra podlaga za kakovostno znanstveno-izobraževalno posestvo.« Posestvo je zadnje organizacijsko preoblikovanje doživelo leta 2011, ko je prešlo pod okri­lje Kmetijskega inštituta Slovenije in tako postalo osrednja slovenska raziskovalna ustanova za kmetijstvo. »Kljub razlicnim organizacijskim oblikam je Center vedno služil kot poligon za kmetijske znanstveno­-izobraževalne potrebe celotne slovenske kmetijske stroke,« nam je zatrdil Germšek. Infrastrukturni center Jablje vodi dr. Blaž Germšek, ki se na delo vsak dan vozi iz Maribora. Agronom v svojem blogu germsek.com predstavlja sodobno pridelovanje hrane z uporabo moderne tehnologije. Podrocje dela Infrastrukturni center Jablje se deli na štiri samostojne delovne eno­te: v Jabljah sta Center za raziskave in poskusništvo ter Center za pre­nos tehnologij, na Brdu pri Lukovici Poskusni sadovnjak in v Mostah pri Komendi Selekcijsko poskusni center za krompir. V Centru za raziskave in poskusništvo se ukvarjajo z znanstve­no-raziskovalnim in strokovnim delom. Na 50 hektarih poskusnih polj po vsej Sloveniji izvajajo razlicne poskuse. »Tehniki, zaposleni v tem oddelku, skrbijo za številne poskuse od njihovega zacetka (setve) do spravila (žetve) in priprave vzorcev za nadaljnje (laboratorijske) anali­ze ter izvedbo osnovnih statisticnih analiz.« Dobro seme namrec od­locilno vpliva na dober in kakovosten pridelek. Izvajajo tudi preizkuse s podrocja semenarstva ter varstva in registracije raznih sort rastlin, sodelujejo pri žlahtnjenju krompirja, drugih izbranih vrst poljšcin, ze­lenjadnic in krmnih rastlin. Ukvarjajo se s sodobnimi tehnologijami pridelave razlicnih vrst zelenjadnic (hidroponika). Poleg tega dajejo podporo nacionalnemu programu Slovenska rastlinska genska banka, katerega namen je zbiranje, vrednotenje, evidentiranje, hranjenje in razmnoževanje slovenskih avtohtonih genskih virov kmetijskih rastlin in njihovih divjih sorodnikov. »V Jabljah in Rakicanu skrbimo tudi za Mednarodni trajni poskus z organskim dušikom IOSDV (poljšcine in krmne rastline),« je povedal predstojnik in še dodal: »Dajemo pa tudi podporo raziskovalcem drugih kmetijskih oddelkov.« Cez leto organi­zirajo vec dogodkov. S Kmetijsko-gozdarskim zavodom Ljubljana iz­vedejo dan pšenice in dan koruze, v Skladišcu za krompir v Mostah pri Komendi poteka dan krompirja, vodijo pa tudi dan vrtnin. »Z organiza­cijo dnevov odprtih vrat, prikazov in izobraževanj omogocimo vpogled v neodvisne poskuse in skrbimo za prenos novih spoznanj širšemu krogu uporabnikov.« Sodelujejo še pri organizaciji Slovenskega sreca­nja ljubiteljev stare kmetijske tehnike in starodobnih vozil, obišcejo pa jih tudi vrtci, šole in udeleženci raznih ekskurzij. V Jabljah pridelujejo tudi avtohtono slovensko sorto pšenice, gorolko. Kmalu bodo zaceli prodajati moke iz gorolke ter rezance in testenine lastne blagov­ne znamke. Center za prenos tehnologij je proizvodno naravnan. Skrbi za obdelovanje 420 hektarjev polj, namenjenih pridelavi raznih poljšcin ter poskusom za lastne potrebe in potrebe celotnega KIS-a. Tako nova strokovna spoznanja iz tehnologije pridelave kmetijskih rastlin, seme­narstva, živinoreje, varstva rastlin in kmetijske tehnike prenašajo v prakso. »Pridelujemo in prodajamo seme avtohtonih slovenskih sort trav, detelje, žita in krompirja ter kakovostna krušna in krmna žita ter druge sorte trave in detelje, primerne za slovenska polja,« nam je raz­ložil predstojnik. Kot pravijo v Centru, so za pridelovanje semenskih žit najprimernejše velike površine, saj se tako lažje izognejo onesnaženju z drugimi sortami ali celo drugimi vrstami žita. »Pridelavo izvajamo v okviru integrirane pridelave, ekološke pridelave in pridelave na vodo­varstvenem obmocju prvega reda. Na Mengeškem polju kmetujemo na najožjem vodovarstvenem obmocju upoštevaje vso zakonodajo, saj se zavedamo, kako pomembno je ohranjanje vodnega vira. Zaradi vseh omejitev, ki jih imamo s takšnim nacinom kmetovanja in pride­lave hrane, so pridelki na teh površinah (skoraj 100 hektarov) v pri­merjavi z drugo pridelavo manjši za 50–60 odstotkov. To nam izjem­no otežuje konkurencni položaj, saj za tovrstno varovanje vodnega vira ne prejemamo nobene vrste nadomestil, spodbud ali subvencij,« je še poudaril. V Poskusnem sadovnjaku opravljajo strokovne naloge na podroc­ju sadjarstva, varstva rastlin pred boleznimi in škodljivci ter raziskave in preizkušanja novih tehnoloških ukrepov v sadjarstvu. Ta obsega 16,8 hektara veliko obmocje, na katerem je kar 14,9 hektara jabla­novih nasadov. »V sadovnjaku je zasajenih vec kot 400 razlicnih sort jablan, hrušk, našija, cešenj, sliv, lupinarjev in jagodicja. Kolekcija, ki je po številu zbranih sort sadnih rastlin najvecja v Sloveniji, je name­njena opravljanju poskusov v sadjarstvu in je dragocena zbirka gen­skega materiala za sadjarstvo,« je poudaril Germšek. Del sadovnjaka je namenjen tudi ekološki pridelavi, del pa preizkušanju novejših sort jablan. Jabolka pridelujemo po shemi 'izbrana kakovost', kar je zagoto­vilo za naravi prijazno pridelavo. Sadovnjak redno obiskujejo kmetijski svetovalci, sadjarski strokovnjaki in študenti Biotehniške fakultete, ki v njem opravljajo terenske vaje, obvezno prakso in diplomske naloge. Obcasno organizirajo sadjarska strokovna srecanja, gostijo pa tudi strokovne ekskurzije sadjarskih društev in skupine šolarjev, ki ob nji­hovi strokovni pomoci v sadovnjaku preživijo naravoslovni dan. »Vsem so dragocene izkušnje naših sadjarskih strokovnjakov, ki si mocno pri­zadevajo za okolju prijazno usmeritev pridelave sadja.« V Selekcijsko poskusnem centru za krompir se ukvarjajo z vzgojo novih domacih sort krompirja ter drugimi raziskavami in pos­kusi, povezanimi s krompirjem. »Tu pridelujemo semenski in jedilni krompir slovenskih sort, vzgojenih na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Na tej lokaciji se lahko kupi semenski in jedilni krompir, ki ga bo kmalu mogoce kupiti tudi v Jabljah,« nam je povedal Germšek. Prenos raziskovalnega dela v prakso V Infrastrukturnem centru Jablje že vrsto let predajajo pridobljene izkušnje in znanja o vkljucitvi novih tehnologij v kmetijstvo. »Naše re­zultate predajamo narocnikom po vnaprej dolocenem postopku, ki je specificen za vsak poskus posebej. Poskuse, ki jih izvajamo, pa delimo s širšo javnostjo v publikacijah, ki so objavljene na naših spletnih stra­neh. Predajamo jih tudi na raznih strokovnih konferencah, simpozijih, delavnicah in demonstracijskih dnevih. V letu 2020 je ICJ kot prvi na KIS-u zacel svoje dejavnosti objavljati tudi na družbenem omrežju Fa­cebook, saj se zavedamo pomena novodobnih kanalov za informira­nje in prenos znanja,« nam je pojasnil Germšek. V casu povecanega obsega dela v svoje delovne procese vkljucujejo tudi dijake in študen­te biotehnicnih ali sorodnih ved. »V letu 2021 smo dejavneje zaceli sodelovati z Biotehniškim centrom Naklo, tako da imamo s februar­jem na prakticnem izobraževanju eno dijakinjo, ki se bo izobraževala na podrocju živinoreje in trženja, ter študenta, ki se izpopolnjuje in izobražuje na podrocju sadjarstva. V prihodnosti imamo predvidenih vec takšnih dejavnosti in upamo, da bomo lahko omogocili zaposlitev preko javnih del štirim zaposlenim,« nam je še zaupal. Poleg raziskav in pridelave razlicnih kmetijskih kultur so v Cen­tru prodajno naravnani. »V naši ponudbi imamo poljšcine in izdel­ke iz poljšcin, ki jih sami pridelamo na zemljišcih na Mengeškem polju: seme žita, trave in detelje, krmo za živali (koruzo, pšenico, jecmen, oves, krmni grah, proso), ajdo, jabolka, krompir in pšenic­no moko.« Lani so zaceli uvajati nove maloprodajne izdelke. »Tre­nutno imamo na voljo moko, zmleto iz slovenske sorte pšenice gorolka. Konec februarja bomo na trg dali pirino in ajdovo moko, konec leta pa še domace hladno stiskano soncnicno in bucno olje. V letu 2021 bomo prodajali tudi zgodnji krompir lastne sorte KIS Slavnik. V Mostah pri Komendi prodajamo semenski, krmni in jedilni krompir pri nas razvitih sort. V našem poskusnem na­sadu na Brdu pri Lukovici pa jeseni prodajamo sveža domaca jabolka razlicnih sort.« Poleg tega prodajajo še mleko 65 svojih krav. »Prevzem mleka je mogoc vsak delovni dan od 8.30 do 9. ure v zbiralnici mleka. Ob predložitvi kuponov, ki jih kupec kupi na blagajni (lahko jih kupi vecje število), mu natocimo ohlajeno sveže mleko v njegovo embalažo in s tem nekoliko pripomoremo k manjši porabi embalaže.« Nacrtujejo tudi preureditev prosto­ra v mini prodajalno, kjer bo na voljo sveže maloprodajno blago iz lastne pridelave. »Upamo in želimo, da bomo s tem skrajšali kakšno transportno pot in tako nekoliko prispevali k manjšemu ogljicnemu odtisu.« Ob tem je ponosno poudaril: »Z velikim ve­seljem strokovno svetujemo našim kupcem, vašcanom in dru­gim zainteresiranim tako osebno kot po telefonu ali elektronski pošti.« Trajnostni razvoj in varstvo okolja Uvajanje novih tehnologij v kmetijsko panogo je kljucnega pome­na za nadaljnji razvoj. V Centru bi nadvse radi sledili najsodobnejšim tehnologijam pridelave hrane, ki vplivajo na zmanjšanje negativnega vpliva na okolje, hkrati pa povecujejo gospodarnost pridelave. »To nam zaradi dotrajane in ne najmodernejše opreme ne uspeva vedno, kot si želimo. Kljub temu smo zavezani najvišjim standardom trajnostne­ga kmetijstva, kar dokazujemo z vsakoletnim povecanjem ekoloških površin. V tem trenutku jih imamo enajst hektarov, do leta 2023 pa se bodo te površine povecale na 27 hektarov. Glede na zmožnosti našega kolobarja in drugih dejavnikov nameravamo ekološke površine povecevati prav vsako leto.« Brezpilotni letalnik uporabljajo za zajem multispektralne slike dolocenega polja, z njo so naredili sekcije za natancno dognojevanje žit. Tako so porabili manj mineralnih gnojil in dosegli boljši ucinek. Dron uporabljajo tudi pri indeksiranju poskusov, dolocanju depresij na njivah in drugih znanstveno­-raziskovalnih potrebah. Foto: arhiv KIS, IC Jablje Razvojni nacrti in kmetijstvo prihodnosti V prihodnosti lahko pricakujemo izjemno veliko rast prebivalstva po svetu, cemur bo morala slediti povecana pridelava hrane. Zato je treba že zdaj misliti na posodobitev kmetijske pridelave, vecjo samo­oskrbo in ob tem tudi na ohranjanje okolja. Uvajanje novih tehnologij v kmetijsko panogo je namrec kljucnega pomena za njen nadaljnji razvoj. »V Centru si želimo predvsem, da bi nam ustanovitelji namenili razvojna sredstva za posodobitev naše infrastrukture, s katero bomo lahko sledili tempu modernega kmetijstva, ki je do okolja, potrošnika in pridelovalca bolj prijazno. Kmetijska industrija si vse bolj prizadeva digitalno preoblikovati poslovne procese, zlasti zato, ker si organizaci­je in naprednejše kmetije prizadevajo za cim manjše stroške pridelave in hkrati doseganje cim vecje trajnosti,« je preprican Germšek. »Naše želje in želje našega resornega ministrstva (MKGP) so enake – poma­gati slovenskemu kmetu, da bo produktivnejši in da bo njegovo zna­nje vec vredno. Da pa jih bomo lahko uresnicili, moramo posodobiti zdajšnjo infrastrukturo. Brez sodobne infrastrukture namrec naš raz­voj kljub vrhunskemu znanju na žalost ne more vec slediti potrebam in izzivom sodobnega kmetijstva. Besedilo in foto: Tanja Jankovic Že 32 let zaposlen na Jabljah Naš sokrajan Beno Trojanšek je že 32 let zaposlen v centru Jable. »Med šolskimi pocitnicami sem bil v Jablah na pocitniškem delu in po koncani osnovni šoli sem se pri njih tudi redno zaposlil.« Dela v skupini petih, ki skrbijo za živino in poljšcine. »Moje delo je obdelava zemlje, košnja in spravilo žita. No, pa tudi za brezhibno delovanje traktorja moram skrbeti.« pravi in dodaja: »Ko sem bil mlajši, sem moral opraviti tudi delo drugih.« Kljub temu da je delo dokaj enolicno, ga rad opravlja: »Všec mi je, ker sem ves cas zu­naj.« Tudi vrocina mu ne pride do živega, saj so sodobni traktorji opremljeni s klimatsko napravo. Vgrajen pa imajo tudi racunalnik, ki avtomatsko šteje pridelek.« Najvec dela imamo aprila, julija in oktobra, ko delamo tudi po 12 ur na dan.« Stike ohranja še zdaj V Jabljah je delala tudi naša obcanka Slavka Levicnik. »Po osnovni šoli sem se na ocetovo željo vpisala na gimnazijo, a sem se po koncanem prvem letniku na svojo veliko željo prepisala na kmetijsko šolo v Novem mestu. V drugem letniku sem ime­la prakso na Kmetijskem inštitutu in tam mi je bilo zelo všec, ker so priznani strokovnjaki skupaj z nami hodili na teren pobirat vzorce.« Leta 1972 se je zaposlila v Zavodu za varstvo rastlin v Ljubljani, upokojitev pa je docakala v Zavodu za poljedelstvo in semenarstvo. »Sodelavka Mihaela me je leta 1982 nagovorila, da sem šla v zelenjadarstvo. In tako sem naslednjih devet let delala poleti v Jabljah, kjer sem opravljala vegetacijske poskuse, pozimi pa v Ljubljani pisala ugotovitve in obracune. Med drugim smo takrat ustvarili dve novi sorti zelja, Emono in Kranjsko okroglo, dve sorti visokega fižola, to sta Klemen in Jabelski pisanec, in eno sorto nizkega, Zorin,« je povedala in dodala še veliko zanimivega o svojem delu, raziskavah in nacinu obdelovanju, ki je bilo tak­rat pretežno rocno. »Zaposleni smo bili zelo povezani med seboj, zato je bilo vse lažje. Veliko smo se družili tudi zunaj delovnega casa.« Stike z mlajšimi sodelavkami in sodelavci ohranja še zdaj. Pokukajmo k sosedom Pokukajmo k sosedom V našem kraju Kartomat tudi na železniški postaji Trzin Mlake Popravek sobotnega železniškega reda V januarskem Odsevu smo zapisali napacno število vlakov, ki od zacetka tega leta vozijo tudi ob sobotah. V Ljubljano jih pelje se­dem, v nasprotni smeri pa pet. Odhodi z železniške postaje Trzin Mlake so ob 5.22, 6.15, 8.42, 10.42, 12.42, 14.42 in 16.40, iz Ljub­ljane pa ob 7.27, 9.15, 11.15, 13.15 in 15.15. Na nekatere od teh vla­kov lahko pridemo tudi s kolesom, kar bo še posebno dobrodošlo v toplejših dneh, ko bo prevoz s kolesom spet aktualen. Do napake je prišlo zaradi pomanjkljivega relacijskega voznega reda (https://potniski.sz.si/wp-content/uploads/2021/01/08_ljubljana_kamnik.pdf) na spletnih straneh Slovenskih železnic, ki pa so ga po našem opozorilu že popravili. Tudi veterani pomagali ob potresu Že pred novim letom je med veterani vojne za Slovenijo stekla akcija zbiranja pomoci prizadetim ob zadnjem potresu v Petrinji in Sisku na Hrvaškem. Vsako obmocno združenje je pomagalo po svojih moceh. Tudi v OZVVS-u Domžale smo donirali del sredstev za nabavo bival­nega zabojnika. V dogovoru s hrvaško veteransko organizacijo je prejemnik bivalnika postal hrvaški vojni veteran slovenskega rodu Miran Kobale iz Rogat­ca, ki mu je potres popolnoma unicil stanovanjsko hišo na obmocju Siska. Bivalnik stoji tik ob slovenski meji v kraju Hum na Sotli. Obcina Hum na Sotli mu je z ustreznim zemljišcem in še dodatno nadgradnjo bivalnika izdatno pomagala. Miran, ki je tudi vojni invalid, je zelo vesel pomoci, saj je zdaj veliko bliže materi in sestri, ki živita v bližnjem Rogatcu. Besedilo in foto: Janez Gregoric Takole so videti nekateri železniški kartomati v naši bližnji okolici. (Vir: svetovni splet) Kar zadeva javni železniški potniški promet, si dobre novice v zad­njem casu sledijo druga za drugo. Novim vlakom in novici o zacetku postopkov za elektrifikacijo kamniške proge in dvotirnost nekaterih odsekov je sledila še novica o postavitvi kartomatov na 142 postajah in postajališcih. Med njimi je tudi železniška postaja Trzin Mlake, na kateri vstopa in izstopa najvec Trzincev. Slovenske železnice nacrtu­jejo postavitev 156 kartomatov oziroma samopostrežnih prodajnih mest. Postavitev je predvidena v dveh fazah, pri cemer je druga faza s 36 lokacijami izbirna. Glede na razlicne nastavitve in funkcije so predvideli tri razlicice kartomatov. To ne bodo le preprosti kartomati, temvec celostna prodajna mes­ta, saj so med zahtevami poleg prodaje vseh vrst vozovnic za vlak tudi omogocanje izdaje plasticnih kartic, prodaja digitalnih izdelkov in manjših fizicnih izdelkov in drugo. Opremljeni bodo s kamero, bral­nikom osebnih dokumentov, tiskalnikom in zaslonom na dotik z vsaj polmetrsko diagonalo. V osnovi so videti kartomati enako, ker pa so njihove dejanske postavitve nekoliko razlicne, bodo nekatere izvedbe imele nadstrešnico, druge ne. Prav tako se nekatere postavitve iz­vedejo na trenutni tlak, pri drugih pa gre za samostojno postavitev. Razlicice so poimenovali A, B in C. Razlicici A (taka bo tudi na železniš­ki postaji Trzin Mlake) in B predvidevata nadstrešnico, pri razlicici C pa gre za postavitev na obmocje, ki je zašciteno pred zunanjimi vplivi (podhod, pod nadstreškom in podobno). Pri razlicici A je mogoca pov­sem samostojna postavitev. Kot omenjeno na zacetku, razpis predvideva postavitev kartomatov na vseh železniških postajah in postajališcih v Sloveniji. Slovenske že­leznice namrec želijo samostojno prodajno mesto zagotoviti povsod. Vseeno pa so razpis razdelili na dve fazi, pri cemer je postavitev kar­tomata na železniškem postajališcu Mlake predvidena v okviru prve faze, ko se predvideva namestitev 120 kartomatov na 106 lokacijah. V skladu z razpisom imajo Slovenske železnice pravico, da se v dva­najstih mesecih po vkljucitvi zadnjega od 120 samopostrežnih prodaj­nih mest prve faze odloci za vkljucitev v sistem dodatnih najvec 36 samopostrežnih prodajnih mest (druga faza). V pilotni fazi bodo postavili najmanj deset in najvec petnajst kar­tomatov polne funkcionalnosti, celotna prva faza pa naj bi bila do­koncana v štirinajstih mesecih. Rok za oddajo ponudb za izvedbo del in dobavo kartomatov se je iztekel v zacetku februarja (5. februarja 2021). Nakupovanje vozovnic pri sprevodniku na vlaku bo tako kmalu samo še spomin na stare case, ki so trajali predolgo, pa se vendar koncujejo s posodobitvijo železniških postaj; med njimi tudi »glavne« trzinske – Trzin Mlake. Miha Pavšek OBVESTILO Po zadnjem koronskem zakonu PKP8 so solidarnostnega dodatka v enkratnem znesku 150,00 evrov deležni tudi vojni veterani. V izogib temu, da bi se posamezniki prehitro veselili prejemka, (in posledicno skrbi, kam ga vložiti?) je treba poudariti, da so dodatka deležni samo tisti vojni veterani, ki jim je veteranski dodatek edini prejemek. OZVVS Domžale Zdravje Zdrava ramena Dandanes pogosto obcutimo bolecine v vratnem predelu hrbtenice in bolecine v ramenskem obrocu. Velikokrat obcutimo tudi tako imenovana »zamrznjena ramena« (adhezivni kapsuli­tis), nastajajo kalcinacije v ramenih, uklešcenja in podobno. Imajo res vse te diagnoze izvor v ramenih ali vratni hrbtenici? V vecini primerov nastaneta obraba in poškodba tkiva na prej ome­njenih mestih zaradi dveh stvari. Prva je nenadno povecanje sile na dolocen sklep (padec, avtomobilska nesreca in podobno), kar lahko štejemo med akutne poškodbe. Na to vrsto poškodbe nimamo vpliva, da bi jo preprecili (lahko pa vplivamo na zmanjšanje števila padcev, avtomobilskih nesrec!). Povsem drugace je pri drugi vrsti poškodbe, pri konstantni zmerni obremenitvi sklepa, ki ga to obremenjevanje zaradi odsotnosti pocitka nacenja in obrablja (kronicni mehanizem poškodbe). Konstantna obremenitev sklepa so lahko tudi slaba teles­na drža, prisilni položaji pri delu in podobno. Tokrat se bomo dotaknili predvsem vaj zai zboljšanje stanja kronicnih bolecin v predelu ramen in vratu. V praksi opažam dve vrsti ljudi z bolecinami v rami. Prvi so tisti, ki se zelo veliko gibajo, drugi pa ravno nasprotno. Pri prvih se lotim odpravljanja težav predvsem s krepilnimi vajami za mišice okoli ra­menskega obroca, pri drugih pa z razteznimi vajami za mišice okoli ramenskega sklepa ter mobilizacijskimi vajami za prsni del hrbtenice, kjer je naceloma izvor vseh njihovih težav. Da razumemo, zakaj se v prsnem delu hrbtenice zacne vecina težav v ramenih, moramo najprej poznati vsaj malo anatomije ramenskega sklepa. Rama je precej bolj kompleksen sklep, kot se nam zdi. V njej ni samo en sklep, so štirje: sklep, ki povezuje kljucnico s prsnico, sklep, ki povezuje kljucnico z akromionom, sklep lopatice in prsnega koša ter sklep lopatice in nadlaktnice! Poleg kompleksne strukture ramen pa je za ramo znano še to, da sklepna ponvica ne pokriva veliko površine glave nadlaktnice (drugace kot recimo v kolku, kjer je skoraj celotna glava stegnenice zajeta v ponvici medenice), kar naredi sklep še bolj nestabilen. Kdo pa potem vse to drži skupaj, se vprašate. Mišice in vezi! Prav na mišice lahko vplivamo z vajami. Recimo, da se nam poveca prsna krivina (povecana kifoza). V tem primeru bodo ramena »zlezla« naprej, prsne mišice bodo v skrajšanem položaju, hrbtne pa v podaljšanem. Tak položaj obicajno zavzamemo, ko delamo za racunalnikom, se ucimo sede, kuhamo … Tudi jaz sem se ravnokar popravil! V takšnem položaju veliko ljudi zacne cutiti na­petost v vratnih mišicah, ki so raztegnjene! Tako v tem primeru ne bo pomagal razteg teh mišic, temvec krepitev. Prav tako se v tem položaju zoži prostor med akromionom (videti je kot nekakšna kostna dešcica nad glavo nadlaktnice, med nadlaktjo in akromionom je zelo malo prostora, skozi katerega poteka mišica supraspinatus), kar po­veca trenje mehkih tkiv, to pa posledicno privede do obrab. Tako je v grobem videti mehanizem kronicne poškodbe v ramenskem sklepu. To lahko preprecimo tako, da vsako uro naredimo petminutni odmor in naredimo en krog naslednjih vaj: Anže Kosmac, mag. kin. 1. vaja – izteg prsnega koša sede (roke imate za vratom), 10–15 ponovitev 3. vaja – zunanja rotacija z elastiko/ pasom (komolci so tesno ob telesu), 10–15 ponovitev 2. vaja – rotacija prsnega koša sede (roki sta prekrižani cez prsni koš, pazi­mo, da sta koleni v isti liniji med izvedbo!), 8–10 ponovitev na stran 4. vaja – »metuljcki« (stiskajte lopatici), 12–18 ponovitev Zdravje Društvo Pot srca Pomlad je cas za akcijo Pomlad ima energijo ustvarjalnosti, delovanja, rasti in razširjanja. Drevo raste in se razšir­ja v vse smeri – raste v višino, krošnja se razširja naokrog, korenine navzdol. To je energija lesa, elementa pomladi. Organ, ki spada v lesno družino, so jetra, njihova barva je zelena – sveža pomladna zelena barva. S pomladjo prihaja cas delovanja – cas uresnicevanja ciljev in želja, ki smo jih nacrtovali v januarju. Energijsko je januar zadnje obdobje zime in je cas spušcanja, koncevanja starega in nacrtovanja prihod­njih akcijskih korakov. Svojim nacrtom in zaobljubam zato januarja težje sledimo, medtem ko so februar in drugi pomladni meseci cas, ko zastavljene akcijske korake udejanjamo! To je cas zagona, rasti, ustvarjalnosti in premikov naprej. Narava nas pri tem podpira, zato lažje dolgorocno sledimo svoji viziji. Ko je naša energija jeter mocna in cista, v sebi cutimo pomladno energijo prebujanja, premikanja naprej in rasti. Lažje si zacrtamo vizijo in pot do nje jasno vidimo. Lažje tudi stopamo po njej. Zato je nadvse pomembno, da v casu pomladi najprej okrepimo energijo jeter, nato pa jo še pre­cistimo. Nikakor ni priporocljivo takoj po zimi zaceti intenzivnega razstruplja­nja, cišcenja in raznih diet. Ce so naša jetra že tako šibka in jih zacne­mo intenzivno razstrupljati, lahko naredimo vec škode kot koristi. Že tako šibek organ še ošibimo in izcrpamo. Res je pomembno, da jetrno energijo najprej okrepimo, zato tokrat predstavljam tri nacine, kako okrepiti jetrno energijo: • Pravilna prehrana: spomladi uživamo manj hrane, ki naj bo lah­kotnejša od hrane pozimi. Uživajmo hrano zelene barve, ki nam jo ponuja narava. Priporoca se pitje metinega caja z medom, ki lepo poboža naša jetra. Od zacimb je dobro uporabljati baziliko, majaron, lovor, rožmarin in janež. Vse to krepi naša jetra in jih hkrati nežno cisti. • V svoj vsakdan vnesemo vec gibanja: gibanje spomladi naj se od zimskega razlikuje po stopnji intenzivnosti. Naj bo naša spomla­danska vadba nekoliko bolj dinamicna, bolj nam lahko pospeši srcni utrip. Dobra izbira je hoja v hrib, hitra hoja ali aktivnejša vadba joge. Tako kot se prebuja narava, prebujajmo svoje telo. • Gojimo vrline prijaznosti, dobrote in dobrohotnosti, sodelovanja in timskega duha, ki krepijo energijo jeter. Na drugi strani jeza, bes, ljubosumje, tekmovalnost, agresivnost, kriticnost in nepotrpežljivost naša jetra šibijo. S preprosto vajo, ki jo opisujem spo­daj, energijo jeter in ta organ okrepimo. Vaja za krepitev jeter: sedimo v udobnem položaju, lahko na tleh s prekrižanimi nogami ali sede na stolu. Obe dlani, levo prek desne, položimo na obmocje jeter, na desno stran pod rebrni lok. S krožnimi gibi nežno pomasiramo ter se nasmihamo v jetra. Zapremo oci, dlani ostanejo nad jetri, in jetra z vdihom napolnimo z živo zeleno barvo in vrlinami jeter. Še enkrat jih napolnimo z energijo notranjega smeh­ljaja. Resnicno pomembno je, da delamo prave stvari ob pravem casu, in pomlad je cas, da se prebudimo, spravimo v akcijo, premaknemo naprej! Izkoristimo pravi trenutek in podporo, ki nam jo ponuja narava! Kdaj, ce ne zdaj? Za še vec informacij o energiji pomladi in še vec napot­kov, kako okrepiti jetra, vas vabim k ogledu spletnega predavanja Prihod pomladi in krepitev energije jeter, ki je dostopno na FB-profilu Mojca Tavcar in Youtubovem kanalu Društvo Pot srca. Želim vam svežo, ustvarjalno in aktivno pomlad, polno energije in zagona! Mag. Mojca Tavcar Društvo Pot srca vabi na spletne vadbe! • Joga za dobro pocutje – spletna vadba • Praksa za zdravje in dobro pocutje – Free & Live • Šola belih tigric – Nega ženske energije Vabljeni tako zacetniki kot izkušeni! Prijave in informacije: 041 821 401, drustvopotsrca@gmail.com, www.potsrca.si Za tekoce informacije o vadbah in delavnicah spremljajte spletno stran www.potsrca.si ali Facebookovo stran Društvo Pot srca ali se prijavite na naše e-novice. Psihologija Skok z elastiko med epidemijo? Iskanje dražljajev je osebnostna lastnost, ki je bolj ali manj znacilna za vse ljudi. Povezana je z dopaminom, ki je vpleten v nagradne sisteme naših možganov, in noradrenalinom, ki vpliva na stres. Potreba po iskanju dražljajev je ljudem v preteklosti omogocala postavljanje mejnikov cloveštva. Iskanje dražljajev je tendenca, da išcemo nove in razlicne izkušnje, obcutja in doživetja. Ta so po naravi kompleksna in intenzivna, želimo pa jih doživeti zaradi izkušnje same. Dražljaji so lahko tako rekoc kar koli – ekstremni športi, oblacila, hrana, drugi ljudje, vožnja z avtomo­bilom in podobno.4 Bistveno je, da smo za te obcutke pripravljeni tve­gati bodisi fizicno, socialno, legalno ali financno1. Potreba po dražljajih se manifestira kot osebnostna lastnost1, zato obstajajo precej velike razlike med ljudmi v tem, koliko in kakšne dražljaje išcejo. Obstajajo na primer ljudje, ki brez varoval plezajo po vecstometrskih stenah, in ljudje, ki jih je strah spiti kavo na vrhu ljubljanskega Neboticnika. Kaj je vir tolikšnih razlik med nami? Da bi to razumeli, moramo pojasniti nekaj osnovnih konceptov de­lovanja možganov. Ko izkusimo nove, zanimive izkušnje in obcutke, naši možgani v krvni obtok izlocijo dopamin1. Dopamin je hormon, ki je mocno vpleten v nagradne sisteme – cim vec ga imamo v krvi, tem bolj se pocutimo nagrajene za neko dejavnost2. Pri posameznikih, ki imajo potrebo po iskanju dražljajev bolj izraženo, možgani ob novih izkušnjah v obtok izlocijo vec dopamina kot pri tistih, ki imajo potrebo manj izraženo1. Prav tako pa med nami prihaja do razlik v izlocanju noradrenalina. To je hormon, ki nas mobilizira. V kri ga naši možgani­izlocijo najvec takrat, ko smo v stresu ali pa je naše telo v nevarnosti3. Kadar posamezniki z veliko potrebo po dražljajih izkusijo novo dejav­nost, se jim raven noradrenalina v krvi zniža bolj kot tistim, ki imajo potrebo manj izraženo1. Na prvi pogled je velika izraženost omenjene lastnosti lahko nes­miselna, vcasih celo nevarna. Težko je razumeti, zakaj bi bilo to, da nekdo jadra po zraku ali skace s padalom kakor koli koristno. Vendar je potreba po dražljajih velika evolucijska prednost. Posamezniku na­mrec omogoca, da ima pogum in težnjo, da raziskuje nove stvari1. Ce naših daljnjih prednikov ne bi zanimalo, kakšna prst je onkraj obzorja, ne bi nikoli poselili vseh celin na našem svetu. Prav tako znanstveniki ne bi izumili elektrike in drugih inovacij, ce jih ne bi gnala radovednost. Zaradi potrebe po iskanju dražljajev so bili naši predniki pripravljeni tvegati smrt, znanstveniki pa posmeh v primeru neuspeha. Oboji so na koncu naredili pomemben korak za cloveštvo. Tudi na Luni clo­veštvo verjetno ne bi pristalo, ce ne bi Neil Armstrong in tovariši imeli tendence za iskanje novih izkušenj in izzivov. Vecina naših osebnostnih lastnosti se z razvojem spreminja. K is­kanju dražljajev smo tako najbolj nagnjeni v mladostništvu, ko smo na splošno pripravljeni sprejeti vec tveganja. To je lahko posledica neuravnoteženosti limbicnega in kognitivnega sistema v naših mož­ganih. Limbicni sistem je namrec odgovoren za custva in se razvije dokaj zgodaj, medtem ko je kognitivni sistem vpleten v uravnavanje teh custev in se razvije nekoliko pozneje. V mladosti torej naše vede­nje usmerjajo custva, vendar tega še nimamo toliko pod nadzorom. Vecja potreba po dražljajih je povezana še s tem, da v mladostništvu naraste dopaminsko sprošcanea v možganih. Posledicno se nam iz­zivi zdijo bolj privlacni in jih bolj išcemo. Vecje iskanje dražljajev je v mladostništvu normalno in tudi koristno, saj tako pridobivamo izkuš­nje in se iz njih ucimo. Kljub vsemu pa moramo razlikovati med prila­gojenim in neprilagojenim tveganim vedenjem. Medtem ko je opisano prilagojeno vedenje koristno, je neprilagojeno povezano z nezdravimi izidi (na primer zloraba substanc). Na sreco se neprilagojeno vede le majhen del mladostnikov, bolj kot potreba po dražljajih pa ga napove­duje impulzivnost posameznika5. Iskanje dražljajev v casu epidemije Kot smo že omenili, so ra­znovrstne socialne interakcije in sklepanje prijateljstev del potrebe po iskanju dražlja­jev in so nujne za normalen razvoj mladostnikov. V casu socialnega distanciranja za­radi epidemije covida-19 je normalen razvoj v tem vidiku torej oviran. Mladost­niki so v življenjskem obdobju, ko si že­lijo zabav in novih izzivov, a so zaradi novega virusa obticali doma za elek­tronskimi zasloni. Posledicno je pri njih mogoce zaslediti nekatere custvene in vedenjske spremembe. V sploš­nem so postali bolj ank­siozni, jezni in razdraženi. Kaj lahko storimo, da mladostnikom to ob­dobje naredimo cim bolj vzdržno? Težko nadomestimo druženja, zabave in obiske adrenalinskih par­kov, ki bodo v tem obdobju izgubljeni. Kljub temu pa znanstveniki predlagajo, da starši skušajo z njimi navezati boljši odnos in jih spod­bujajo, da mladi z družbenimi omrežji ostanejo v stiku s prijatelji in družino. Lahko jih tudi spodbudijo, da izvedejo tehniko vedenjske akti­vacije7. To pomeni, da si vsak teden zastavijo cilje, ki jih bodo dosegli, in jih nato skušajo izpolniti. Pot do izpolnitve si tudi beležijo. Pri tem jih spodbujamo, da svoje težave rešujejo dejavno in v skladu z vna­prej narejenim nacrtom. Tako bo cas hitreje in bolj produktivno minil. Kadar pa so težave pri mladostniku hude in se stopnjujejo, se lahko starši poslužujejo tudi telezdravljenja (psihoterapija po internetu)6. Iskanje dražljajev je torej osebnostna lastnost, ki je pri razlicnih po­sameznikih razlicno izražena. Povezana je z delovanjem hormonov in v številnih vidikih pomembna za razvoj cloveštva. Potrebo po iskanju dražljajev imamo najbolj izraženo v mladostništvu, kar je povezano z nekaterimi custvenimi težavami, ki so se pri mladostnikih zacele pojavljati med epidemijo novega virusa. Kljub temu si lahko z nekate­rimi tehnikami to suhoparno obdobje vsaj nekoliko olajšamo. Najpo­membneje je, da se zavedamo, da epidemija ne bo trajala vecno in da je vse izgubljeno mogoce nadomestiti. Zoja Anžur, študentka psihologije (vir: pixabay) Reference (1) https://www.psychologytoday.com/us/basics/sensation-seeking. (2) https://en.wikipedia.org/wiki/Dopamine (3) https://en.wikipedia.org/wiki/Norepinephrine (4) https://www.psychologytoday.com/us/articles/201910/lust-life (5) Khurana, A. et al. (2018). Modelin Trajectories of Sensation Seeking and Impulsitivi­ty Dimensions from Early to Late Adolescence: Universal Trends or Distinc Sub-grou­ps? Journal of Youth and Adolescence, 47, 1992 – 2005. (6) Nazish, I. et al. (2020). Psychological burden of quarantine in children and adolescents: A rapid systematic review and proposed solutions. Pakistan Journal of Medical Sciences, 36(5), 1106 – 1116. (7) https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=R66OxV77DlgC&oi=fn­d&pg=PP2&dq=behavioral+activation&ots=uu1VUfzzwM&sig=caWPCbmS­l8IywHprQAZu8xaRWsY&redir_esc=y#v=onepage&q=behavioral%20activation&f=­false Divje rastline Materina dušica in timijan: eno in isto? Pred casom sem pisala o dobri misli ali origanu, danes bom pisala o zelišcu, ki ga številni po imenu pomešajo z dobro mislijo – o materini dušici ali timijanu. Pri dobri misli smo spoznali, da je to pravzaprav origano. Kaj pa materina dušica in timijan, sta to eno in isto? V naši naravi raste vsaj 12 vrst materine dušice, Thymus sp. Zani­miva imena imajo – balkanska, ilirska, pa gorska, planinska in alpska, ki so povsem razlicne vrste. Latinsko ime za timijan izhaja iz grške besede thyo, ta pomeni bogovom prinesti žrtev. Vrsta, s katero naj­veckrat poimenujemo timijan, je vrtna materina dušica, T. vulgaris. Je ena redkih zacimbnic, ki jo lahko na vrtu svežo nabiramo tudi pozimi, ceprav v tem casu ne vsebuje najvec etericnih olj. To se zgodi poleti tik pred cvetenjem. Ob imenu vrtni timijan je vcasih zapisano tudi latinsko ime T. serpyllum, ki je skupno ime za številne spremenljive oblike, med katerimi je veliko križancev. V naši naravi pa je najpogostejša divje rastoca vrsta polajeva ali poljska materina dušica, na katero mislimo, kadar pravimo materi­na dušica. Ceprav je v zelišcarstvu poljska materina dušica velikokrat bolj cenjena kot vrtni timijan, so raziskave pokazale, da vrtni timijan, odvisno od razmer, v katerih je gojen, lahko vsebuje še vec zdravilnih ucinkovin. Ceprav torej gre za dve razlicni rastlinski vrsti, so zdravilni ucinki timijana in materine dušice primerljivi. Materina dušica ali timijan je zelišce, ki je primerno tudi za otroke. Vcasih so caj materine dušice veliko uporabljali proti slabokrvnosti otrok. V tem primeru so caj pripravljali kot poparek – žlicko materine dušice so prelili s pol litra vrele vode in pustili stati 10 minut. Kot prevretek pa so materino dušico skupaj z janežem pili pri težavah z jetri. To zelišce poživlja prebavo in presnovo v celicah, zato jo svežo ali posušeno, cvetove in liste, radi uporabljamo za kuhanje enoloncnic, omak in zelenjavnih prilog. Obvezno jo dodajamo tudi strocnicam pri kuhanju. S tem ubijemo dve muhi na en mah – izboljšamo okus jedi in ublažimo njihov ucinek napihovanja. Etericno olje timijana je vcasih dosegalo izredne cene. Zdaj je ce­novno dostopno, zato se veliko uporablja tudi v kozmeticnih izdelkih, kremah, pastah za zobe in ustnih vodicah. Zelo je priporocljivo za in­halacijo pri bronhitisu in kašlju. Vsebuje namrec spojino timol, ki blaži krce, rahlja sluz in pospešuje izkašljevanje. Kot za vsa etericna olja tudi za timijanovo velja, da pretiravanje le škoduje in da ni primerno za uporabo v nosecnosti. Timijan na vrtu lahko vzgojimo iz semena, ki ga aprila posejemo plitvo v zemljo, ali ga razdelimo iz poganjkov starih rastlin. Na trgu lahko kupimo sadike številnih križancev timijana. V zadnjem casu je zelo priljubljen citronski timijan z okusom po limoni. Vcasih so imeli lepo navado, da so po poljih nabrali materino dušico in jo dali v vzglavnik. Z materino dušico in timijanom je povezana tudi vrsta ljudskih zgodb. Vcasih je šopek timijana veljal za znak ljubezni in varstva pred zlimi duhovi. V srednjem veku je veljal za Marijino zel in žensko zelišce. Sveta Hildegarda je zaupala njegovi ucinkovitosti pri astmi in oslovskem kašlju. Z zacetkom postnega casa, ko imamo pri nas navado, da ob petkih pecemo palacinke, smo jih tokrat naredili malo drugace – še vedno v obliki palacinke. Besedilo in foto: dr. Katja Rebolj, www.katjarebolj.com Recept: Anja in Tina Rebolj Krompirjeva palacinka s timijanom Sestavine: – 7 velikih krompirjev – olje – sol Priprava: Krompir olupimo in ga med lupljenjem hranimo v posodi z vodo, da ne potemni. Nato ga narežemo na rezine, debele približno pol centimetra. Damo ga v posodo, dobro naoljimo in posolimo. Cezenj posujemo timijan in rožmarin. V stekleno posodo ga razporedimo v krogu drug na drugega, a ne vec kot v treh plasteh. V pecici ga pecemo približno pol ure pri 200 °C. – vrtni timijan – rožmarin Vošcilo ob 8. marcu Vsem dekletom, materam, ženskam tega sveta želimo lepo praznovanje dneva žena. Naj se dalec sliši vaš glas! Odsev veldrona@siol.net http://veldrona.si Racunovodski servis (za d.o.o., s.p., društva,…) Kontakt: 041 863 440 Vremenska s(e)kir(i)ca Mokri zacetek leta Morda se zdi, da gre zaradi epidemije tudi v zacetku leta 2021 vse ne­koliko pocasneje, vendar nas vreme prepricuje o nasprotnem – ves cas se namrec »na polno dogaja«. Letošnji osrednji mesec zimskega vre­menskega trojcka je bil sila pester. Ceprav je bil nadpovprecno moker – skoraj dvakratnik dolgoletnega povprecja – pa smo sneg le povohali, saj ga je padlo le za vzorec, dejansko le nekaj centimetrov (6. januarja) oziroma toliko, da smo si lahko v treh dneh v njem ogledovali vzorce svojih podplatov. Morda pride prav od tod besedna zveza imeti necesa za vzorec. Ce jo malce prikrojimo za ta namen, sicer vemo, da so vzorci praviloma venomer tudi kolicinsko majhni, da nam ne bo oporekal kak­šen jezikoslovec, ceš, taka razlaga pac ne »drži vode«. Povprecna mesecna temperatura zraka je bila le malo nad dolgolet­nim povprecjem, trajanje soncnega obsevanja pa precej pod njim, ok­rog dveh tretjin povprecja. To niti ne bi bilo tako hudo, ce se nam ne bi že zadnji mesec minulega leta zgodil hud soncni primanjkljaj. En dan (22. januarja) smo dobili vec kot deset, dva dneva (2. in 23. januarja) pa skoraj dvajset litrov padavin na kvadratni meter. Januar se je trudil, da bi prinesel nekaj zimske idile, a mu je zmanjkalo nekaj višinskih metrov. Hoceš noceš smo primorani vec hoditi na zrak tudi zaradi vseh proti­koronskih ukrepov, zato smo še toliko bolj pozorni na vsak soncev žarek, ki nam ga uspe ujeti. Pobrskajmo malo po ljudskem vremenoslovju, kaj lahko pricakujemo po vremensko tako nenavadnem januarju ali pro­sincu. Ce bo prosinca mokrilo, bo polje in grozdje slabo rodilo. Ce pro­sinec ne zmrzuje, ne sneži, rad sušec (marec) to nadomesti. Malo vode prosinca da obilo vinca, prosinec v vodi cesto naznanja, da bo malo v sodi. Ce prosinca ni snega, ga mali traven (april) da. Naj tokrat prista­vimo k tem modrostim svoj komentar: ce bosta slabi letini na polju in v vinogradu, bomo poljšcine oziroma pridelke pac uvozili; sneg marca pa je itak kmetov gnoj (navlaži zemljo, a hitro izgine). Ob morebitnem pomanjkanju vinca pa bomo privlekli na plano stare zaloge in ne bo potreben uvoz. Sicer pa zdaj v državo ne spustimo niti virusa, kaj šele cesa drugega. VREMENSKA POSTAJA OŠ TRZIN (januar 2020) Kazalec Podatek Datum/Niz Ura/Obdobje Povprecna temperatura zraka (°C) 1,2 1.–31.1. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 11,2 22.1. 13.55 Najnižja temperatura zraka (°C) –7,6 17.1. 8.07 Najvecja dnevna T amplituda (razlika maks./min. T, v °C) 11,4 (6,6/–4,8) 14.1. 0.00–24.00 Število dni s padavinami = 0,2 / = 2 / = 20 mm) 19 / 13 / 0 1.–31.1. mesec Št. hladnih / ledenih dni (minimalna / maksimalna dnevna T zraka = 0 °C) 18 / 1 1.–31.1. mesec Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 19,6 23.1. 0.00–24.00 Mesecna kolicina padavin (mm/h) 104 1.–31.1. mesec Najvišja hitrost vetra (km/h) / smer 32,2 / ZSZ 14.1. 16.55 Najvišja hitrost vetra (km/h) / smer 22,5 / ZSZ 7.12. 14.26 Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin), http://trzin.zevs.si Ce menite, da izvira ime za prvi mesec leta iz glagola prositi oziroma samostalnika prošnja, to drži le delno, saj je izraz prositi le ena od možnih razlag. Prosinec so namrec v preteklosti zapisovali na razlicne nacine in jih zato povezovali z vec razlicnimi pomeni. Martin iz Loke je v škofjeloškem zapisu iz leta 1466 prosinec zapisal kot Prosynicz, kar je v bistvu naš prosinec. Primož Trubar in Jurij Dalmatin sta uporabi­la izraz Prosimiz (prozimec), ki namiguje na zimo. Okoli leta 1680 je Matija Kastelec zapisal Prosseniz – prosenec. Anton Tomaž Linhart je leta 1791 uporabil v istem pomenu izraz posenz. Z obema je mišljen proseni kruh, ki so ga Slovenci namesto pšenicnega kruha dajali na mizo v casu od božica do svetih treh kraljev. Morda še najboljša raz­laga je naslednja: izraz prositi je Linhart leta 1791 povezal z nemškim imenom za mesec Bittmond (prošnji mesec). Ta kaže na povezavo z obicajem v tem casu, ko najvec fantov in deklet prosi zakonskega druga – saj veste, (za) kaj. Danes se tole bere skoraj kot znanstvena fantastika, saj se fantje in punce že nekaj casa lahko družijo le »na daljavo«. Ce bo še dolgo tako, se nam ne obeta nic dobrega. Naj bo tako ali drugace, mi bomo tudi vse naslednje mesece prosili za cim vec lepega vremena. Tega potrebujemo kot Sahara vode, saj smo ce­dalje bolj »koronicni«. Besedilo in foto: Miha Pavšek Zadnjo januarsko soboto smo lahko ukradli nekaj soncnih minut. Nekateri celo z novim vlakom, ki po novem vozi tudi ob sobotah. Mladi o mladih Zoja Anžur, študentka psihologije S študijem psihologije spoznala veliko o sebi Zoja je študentka tretjega letnika psihologi­je, ki se v prostem casu rada ukvarja s špor­tom, hodi na sprehode, obiskuje Kamniški vrh, trenira svoje pse in poleg Odseva piše clanke za še eno revijo. Veliko se druži s prijatelji, vendar je to žal zaradi trenutnega epidemi­ološkega stanja oteženo. Med študijem psi­hologije je pridobila znanje, ki ga uporablja v vsakdanjem življenju. Lažje razume in spre­jema vedenje ljudi in razloge za njihove na­vade. Pogovarjali sva se o trenutni epidemiji ter njenih posledicah za clovekove vsakdanje navade in medsebojne odnose. Njeni nasveti in pogled na trenutno stanje so zelo zanimivi tudi za mlade. Zakaj si se odlocila za študij psiholo­gije? V cetrtem letniku srednje šole nisem vedela, kaj študirati, vendar so me na informativnem dnevu profesorji in študentje oddelka za psi­hologijo prijetno presenetili s svojo predsta­vitvijo, zato sem se vpisala in bila sprejeta. Ti je študij všec? Kateri predmet te najbolj zanima in zakaj? Študij mi je cedalje bolj všec, zelo je raz­novrsten in prakticno naravnan, kar mi zelo ustreza. Najbolj me zanimata kognitivna in socialna psihologija. Kognitivna predvsem zato, ker me veselita tako družboslovje kot naravoslovje, in kognitivna psihologija to po mojem mnenju zelo dobro združuje. Socialna pa zato, ker se disciplina ukvarja s clovekom v družbenem kontekstu in v okviru tega obrav­nava tudi pomembna družbena vprašanja. Imate v okviru študija tudi prakticne preizkuse? Da, zelo veliko. Pri veliko predmetih študen­tje sami pripravljamo seminarje na teme, ki nas zanimajo. Veliko imamo tudi terenskega dela. V prvem letniku smo med vajami obis­kovali vrtce, kjer smo v praksi preizkusili teo­reticno znanje in nato na podlagi izkušnje napisali porocila, veliko intervjuvamo svoje znance in sorodnike, v drugem letniku smo obiskovali šole, z ucenci reševali psihološke vprašalnike in jim pomagali pri usvajanju snovi, letos pa smo sestavili preizkus znanja za srednješolce, vendar nam ga zaradi slabe epidemiološke slike ni uspelo aplicirati. Kakšno delo si želiš opravljati v prihod­nosti? Kako bo povezano s psihologijo, ce bo? Želim si raziskovati podrocja v zvezi s clo­veško kognicijo, morda o tem pisati znanst­vene clanke, Rada pa bi se tudi posvetila psi­hologiji potrošnika in marketingu. Ali znanje, pridobljeno na fakulteti, uporabljaš tudi v vsakdanjem življe­nju? Zelo pogosto. S študijem sem spoznala veli­ko o sebi in ljudeh okoli mene. Vcasih me kdo vpraša za kakšen »psihološki« nasvet, bolj pa tudi razumem, zakaj se kdo vede na doloce­ni nacin. Znanje uporabljam tudi pri pisanju clankov. Se ti nato kdaj zgodi, da stvari in do­godke v življenju prevec analiziraš ozi­roma gledaš s »profesionalnega« vidi­ka? Velikokrat, a se kljub temu trudim biti cim bolj spontana v življenju in pustiti ljudem, da me presenetijo. Kako se ti zdi, da zdajšnje epidemiološ­ko stanje vpliva na duševnost posamez­nike? Odvisno od posameznika. Nekaterim so razmere super in uživajo (ob predpostavki, da so financno preskrbljeni), za nekatere pa je stanje grozno. Predvsem me skrbi to, da je oteženo dajanje psihološke pomoci, saj te­rapije v skupnem prostoru »odpadejo« zaradi možnosti okužbe. Upam, da se bo to cim prej vrnilo v ustaljene tire. Med epidemijo so se medsebojni od­nosi zaceli »preseljevati« na družbena omrežja, saj so bila v živo onemogo­cena. Kako misliš, da bo to vplivalo na mlade in starejše generacije? Lahko smo srecni, da imamo družbena omrežja. Stiki, ki jim imamo na njih, v tem casu veliko odtehtajo in treba je spodbujati, da ljudje govorijo po telefonu drug z drugim, da si pomagajo in stojijo ob strani. Vsekakor imajo mlajši prednost, ker so bolj vešci upo­rabe interneta. A kljub vsemu je tudi starejše treba cim bolj spodbujati k uporabi, jih klicati in podobno. O vplivu na stanje po epidemiji pa si ne upam sklepati, vendar se mi zdi, da bo življenje zelo hitro postalo povsem enako, kot je bilo pred virusom. Meniš, da se bodo kakšne navade ljudi po epidemiji za vedno spremenile, in ce, katere? Mislim, da ne, ampak pustimo se presene­titi. Se ti zdi, da je epidemija pozitivno vpli­vala nate? Gotovo si si lahko vzela vec casa zase in se posvetila stvarem, ki te zares veselijo? Jaz sem ena izmed tistih ljudi, za katere je epidemija grozna. Pogrešam zabave in dru­ženja, saj je bil prej to pomemben del mojega življenja, a kljub temu skušam iz stanja prido­biti cim vec. Predvsem sem zacela športati, da cas hitreje mine. Aja, pa omaro z oblacili sem koncno pospravila. S katero zgodovinsko osebnostjo bi spila skodelico kave in zakaj prav s to osebo? Najbrž z Erikom Rdecim (viking), ker se je življenje takrat zelo razlikovalo od življenja danes. Poleg tega me zelo zanima poganska mitologija. Imaš morda kak nasvet za lažje prega­njanje dolgcasa med epidemijo? Cas si je treba cim bolj strukturirati, dela­ti stvari, najti nove konjicke (ki niso gledanje televizije), pomembno pa je tudi, da si dan strukturiramo cim bolj podobno našemu »normalnemu« dnevu, torej da se zbujamo tako, kot se zbujamo obicajno, ko gremo v službo/šolo/fakulteto, da se dekleta zjutraj nalicimo, da hodimo zgodaj spat in podobno. Nina Rems Foto: Arhiv Zoje Anžur Predstavljamo Lilijana Šerjak, tuina terapevtka, ki jo je prevzela naturopatija »Za svoje zdravje smo sami odgovorni« Lilijana Šerjak sicer izžareva milino in nežnost, a ko vas dobi pod roke, se prav lahko zgodi, da boste preseneceni nad njeno mocjo. Ne bo oklevala pri odpravljanju blokad v vašem tele­su, ceprav bo to morda pomenilo, da se boste med masažo akupresurnih tock oznojili ali pa da boste med aurikuloterpijo pogumno stiskali zobe, medtem ko bo uhelj izdajalsko žarel in bolel. »Za svoje zdravje smo odgovorni sami, ne država ne zdravnik, zato je le od nas odvis­no, kaj bomo z zdravjem naredili,« vam na naturopatskem pregledu utegne povedati Lilijana Šerjak, medicinska tehnica in tuina terapevtka, ki bo v kratkem koncala triletni študij natu­ropatije. To pove tako dobrohotno, da njena sporocila še dolgo odzvanjajo v cloveku. Ko se je Šerjakova pred štirimi leti po službeni dolžnosti udeležila kongresa natu­ropatov, si ni mislila, da jo bo ta veda pov­sem prevzela. »Pri nas se naturopatija šele razvija, kot alternativni medicinski sistem pa je podobno kot kitajska tradicionalna medicina že priznana v Nemciji, Švici, Fran­ciji, Španiji, Grciji ...« pojasnjuje Šerjakova. Naturopatija temelji na clovekovi lastni moci samozdravljenja, klienta obravnava celostno, upoš­teva trikotnik duh–duša–telo, kot temeljne pristope zdravljenja pa upo­rablja prehrano, dihanje, gibanje in spanje. Deluje predvsem preventivno, ozavešca ljudi o zdravem nacinu življenja in spodbuja nava­de, ki podpirajo naše zdravje. Pri odpravljanju tegob naturopati uporab­ljajo razlicne tehnike. Poleg že omenjenih aurikuloterpije (masaža uhlja), kitajske tradi­cionalne medicine, akupresure in akupunktu­re, tuina masaže in terapije s hrano se natu­ropati opirajo tudi na iridiologijo, opazovanje ocesa, ki jim s pomocjo analize šarenice, ze­nice in belocnice veliko razkrije o klientu, sta­nje telesa pa ocenjujejo tudi z opazovanjem jezika. »Ja, res gledamo nekoliko nenavadne stvari,« se nasmeji Šerjakova in predstavi iridioskop, napravo, s katero pregleduje oko. Na podlagi stanja oci namrec doloca našo vi­talnost, imunsko odzivnost, oceni ravnovesje Ph v našem telesu. Iridološki pregled razkrije tudi to, v kolikšni meri vplivajo na posamezni­ka zunanji dejavniki, prehranjevalne navade ter življenjski slog, oci pa razkrijejo predvsem energetski potencial posameznika. »Naše oko se dnevno spreminja. Opticni živec je po­vezan s tristo živci po telesu, zato oko razkri­va vse, kar se dogaja v telesu. Na ocesu je na primer viden naš stres, opazi se, ce premalo spimo ali ce ne pijemo dovolj.« Naturopat zacne pregled z opazovanjem telesa. Kadar dolocen del telesa ni vec v rav­novesju, naturopati to lahko zaznajo s spre­membami v tockah na uhlju, zato je masaža ušes del terapije, ki temelji na stimulaciji tock skozi kožo na uhlju. Pri tem se razkrijejo tako imenovane blokade, zato na dolocene tocke uhlja namesti akupresurni pripomocek v obli­ki majhnih makovih zrnc. Ta na uhlju ostanejo naslednjih deset dni in opravljajo podobno nalogo, kot jo med masažo uhlja opravi na­turopat – skrbijo, da se vzpostavi pravilen pretok energije na mestih, kjer sicer energija zastaja. Hrana je naše zdravilo Lilijana Šerjak poudari, da samo to seveda ni dovolj. »V naturopatiji verjamemo, da je hrana naše zdravilo. Obcasno lahko za krajši cas pomagamo telesu s probioticno terapijo, vendar le zato, da damo telesu informacijo, kaj mora poceti drugace kot do zdaj, obicaj­no pa dodatke po osmih tednih ukinemo. Telo mora znati samo izlocati toksine iz telesa. Prav zato je izjemnega pomena pri naturo­patiji tudi gibanje, ki spodbudi izlocanje, pa tudi spanje, saj se samo ponoci tvori hormon melatonin, ki je najboljši naravni antioksidant in se sproži samo, ce zaspimo okoli 22. ure. S tem damo telesu možnost, da se regenerira,« razlaga Šerjakova, ki razkrije še eno zanimi­vost naturopatije. Naturopatija glede na posamezne telesne tipe, ki so opredeljeni na podlagi petih ele­mentov kitajske medicine, predvideva po­sebne prehranske režime in z jedilniki doloca hrano, ki krepi ali šibi doloceni organ. Tako na primer ne bo nic nenavadnega, ce vam bo na­turopat predpisal dva zajtrka ali predlagal, da hrani dodati okus sladkega, saj tudi ta krepi enega od clovekovih organov. Svetovanje in terapijo sicer Šerjakova zasnuje glede na težavo, s katero jo klient obišce, saj se razlikuje, ce gre za akutno ali kronicno težavo. Terapijo lahko tudi ciljno usmeri, na primer za krepitev imunskega sistema, ureditev menstrualnega sindroma, pomoc pri zanositvi, za zniževanje krvnega tlaka, pospešitev cirkulacije … »Z naturopatijo lahko delujemo tudi na custva, za kar imamo na voljo Bachove cvetne esence, ki vplivajo na posameznikova custva in vedenjske vzor­ce, naturopati pa jih zmešamo za vsakega klienta posebej. Naturopatija namrec za naše zdravstvene težave ne išce le fizicnih vzro­kov, ampak tudi custvene in celo karmicne razloge. Vcasih je kakšen nepojasnjen strah z nami že od nekdaj, ceprav se tega sploh ne zavedamo,« pojasnjuje Lilijana Šerjak. Ko jo izzovem, kakšne znanstvene dokaze ima za to, brez zadržka odgovori, da na to ne zna odgovoriti. »Ne vem, lahko le svetujem, da tisti, ki jih naturopatija zanima, to sami pre­izkusijo in se prepricajo na lastni koži. Zase lahko recem, da me naturopatija navdihuje in da je mocno spremenila moje življenje, za kar sem zelo hvaležna tudi svojemu deloda­jalcu. Imam vec radosti in samozavesti, živim bolj zadovoljujoce življenje. S tem, ko lahko pomagam drugim, sem našla svojo strast,« še doda Lilijana Šerjak, ki naturopatske preglede in terapije opravlja v skladu z ukrepi za preprecevanje širjenja virusa v ambulanti Med-Ona v trzinski obrtno-industrijski coni. (tb, foto: Tanja Bricelj) Predstavljamo Alojz Verbovšek, idejni oce in avtor modela posebnega vozicka Oldi Nepokretnim omogoca sprehod po svežem zraku Ko je inovator Alojz Verbovšek iz Trzina zasnoval posebni vozicek Oldi, je izhajal iz družin­ske izkušnje z nepokretno prababico. Preprican je namrec, da starost in bolezen ne smeta biti ovira za izhod gibalno oviranih na svež zrak. Skupaj s sinom Klemnom, ki je industrijski oblikovalec, sta spomladi leta 2017 vozicek predstavila na Generatorju Štartaj Domžale in njun izdelek se je uvrstil med štiri zmagovalne zamisli. Sledila sta izdelava prototipa in nato testiranje vozicka v domovih za starejše, letos pa je stekla proizvodnja manjše serije 20 mo­delov. Verbovšek se nadeja, da bodo tudi varovanci Doma pocitka Mengeš, enota Trzin, cim prej deležni ugodja ob sprehodu z vozickom Oldi, saj ga je že ponudil v nakup Obcini Trzin in trzinski enoti Doma pocitka. Pandemija je še posebno mocno okrnila kakovost življenja starejših, a takoj ko bodo razmere dopušcale, bi si verjetno vsakdo želel odpeljati svojega starša ali starega starša na sprehod v naravo, morda ob bliž­njem potoku ali le na pomladno ozelenjen vrt doma za starejše. »To je mogoce z vozickom Oldi, ki je prilagojen gibalno oviranim in lahko celo v najtežji dobi korenito izboljša kakovost življenja ljudi,« pojasnjuje Alojz Verbovšek. Njegov sin Klemen, industrijski oblikovalec, pa je poskrbel za eleganten videz in obliko oldija. Zasnoval ga je s skrbno izbranimi gradivi, zato je lahkoten in preprost za upravljanje, k cemur pripomorejo tudi rocne zavore. Od zacetnega prototipa leta 2017 do sedanje serijske izdelave je oldi doživel pomembne izboljšave. Zaradi svoje premišljene funkcionalne zasnove omogoca varno in udobno mobilnost nepomicnim osebam vseh starosti in velikosti. Oseba je na njem lahko v ležecem ali polleže­cem položaju, pripeta je z varnostnim pasom in z rahlo privzdignjenimi koleni udobno pociva, medtem ko upravljavcu vozicka ni treba skrbeti, da ne bi mogel varno prevoziti manjšega klanca ali se spustiti ali dvig­niti cez robnik. »Vsi ljudje si zaslužijo biti mobilni in vkljuceni v družbo, predvsem pa imajo prav vsi tudi pravico do svežega zraka,« pojasnjuje Verbovšek zamisel, ki ga je vodila do idejne zasnove vozicka, ki mu nekateri pravijo tudi mobilna postelja. »V projektu Oldi sodeluje vsa družina Verbovšek in vsak izmed nas po svojih moceh in glede na svoje znanje prispeva k uspešnosti zamisli. Posebna zahvala gre ženi Manici, ki je ob šestih otrocih prevzela še velik del odgovornosti in nalog, medtem ko sem jaz razvijal ta projekt,« poudari Alojz Verbovšek. »Ko smo predlani vozicek testirali v domovih za starejše, so bili prav ob vsakem našem obisku nad oldijem navdušeni tako uporabniki in nji­hovi svojci kot tudi osebje. Veliko uporabnikov je prav na našem vozicku po dolgem, predolgem casu spet zadihalo svež zrak, obcutili so soncne žarke, uživali v cvetju v parku, prisluhnili petju ptic in bili v krogu sorodni­kov in prijateljev,« še pove Verbovšek, ki omogoca tudi zasebno izposojo vozicka in dodaja, da lahko kdor koli sodeluje in tudi financno podpre projekt. »Skupaj lahko naredimo našo družbo in obcino Trzin prijaznejšo do ranljivih skupin z gibalno oviranostjo.« Vec o izdelku najdete na nas­lovu www.imoldi.com. (tb, foto: arhiv A. Verbovška) Alojz Verbovšek, idejni oce vozicka Oldi, skupaj s sinom Klemnom Letos so zaceli serijsko proizvodnjo vozickov. Prvi oldiji bodo odšli na Štajersko, in sicer so dva narocili v Domu starejših Rakican in enega v Domu starejših Tezno v Mariboru, enega v Domu Hmelina v Radljah ob Dravi, pogo­vori pa potekajo tudi z Domom starejših Krško. V zacetku februarja so vozicek Oldi uspešno preizkusili na novih Stadlerjevih vlakih in avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa. Obletnica Ob 70. obletnici smrti duhovnika Viktorja Kragla Decembra bo minilo 70 let od smrti župnika Viktorja Kajetana Kragla, ki je dobrih pet let oskrboval tudi Trzin, zato je prav, da ga na kratko predstavimo. Kraglov rod po ocetu izhaja s Tolminskega, po materi pa iz Tržica, kjer je oce Jožef služ­boval kot naducitelj in spoznal Marijo Ahacic. 15. oktobra 1883 se jima je rodil edini sin Vik­tor, ki ga je naslednji dan krstil kaplan Janez Molj (1851–1944), zatem Kraglov predhodnik v Trzinu. Viktor je bil bolehen že od mladih nog, Pri svojih 62 letih je namrec ocenil, da se je v vsem tem casu kolikor toliko zdravega pocutil le 12 let. Zaradi bolezni ga je zadnji dve leti ljudske šole doma pouceval oce, pa tudi prva štiri leta gimnazije v Kranju je bil vpisan kot »privatist«. Leta 1904 je maturiral in se vpisal v bogoslovje, kjer je bil leta 1908 posvecen v duhovnika. Novo mašo je pel 16. julija 1908 pri uršulinkah v Ljubljani. Kaplanske službe so se hitro menjavale in ga vodile po razlicnih krajih Slovenije. Prvo kaplansko službo je nastopil v Fari pri Ko­cevju, pozneje pa je kot kaplan deloval še v Sodražici in Bohinjski Bistrici, od koder je leta 1913 šel za kateheta v uršulinski samostan v Škofji Loki. Po dobrem letu je odšel za župni­ka v Planino pri Kocevju. Zaradi ljubezni do naroda, slovenšcine in zavednosti je zaprosil za premestitev in 19. decembra 1917 prišel v Št. Vid pri Vipavi, kjer je bil precej hladno sprejet. Po koncani prvi svetovni vojni je Št. Vid zasedlo na stotine italijanskih vojakov, v župnišcu pa so organizirali glavno vojaško poveljstvo, zato je Kragl moral 28. novembra tako rekoc brez vsega dobesedno zbežati. Najprej se je umaknil v Tržic, nato je od no­vembra leta 1918 do septembra 1920 bival v izgnanstvu v Škalcah pri Slovenskih Konjicah, kjer je iz mamine zapušcine leta 1916 kupil posestvo. V tem casu je pomagal prijatelju, konjiškemu arhidakonu in nadžupniku Francu Hrastelju (1894–1981), ter tudi na romarski Brinjevi gori, kjer je veliko spovedoval in vo­dil ljudske pobožnosti. Decembra leta 1920 je bil imenovan za župnika v Framu, kjer je deloval do 5. januarja 1931, kar je bilo nje­govo najdaljše delovno obdobje. Poleg duš­nopastirskih dejavnosti in družbeno-kultur­nega dela je sestavljal tudi framsko kroniko. Predvidevamo lahko, da je bila sestavljena v skoraj dokoncnem osnutku pred tiskom, po­dobno kot trzinska. Žal naj bi zgorela, ko je okupator med drugo svetovno vojno zažigal slovensko gradivo. Zaradi vse slabšega zdrav­ja se je Viktor Kragl upokojil, maja leta 1931 odšel v Repnje k sestram za spirituala, nato pa je veliko hodil okoli, vse dokler v zacetku leta 1933 ni prišel v Trzin, kamor ga je spod­bujal njegov krstitelj in predhodnik Molj. Kragl bi se moral naseliti v duhovniško hišo, stari farovž, »ker pa zidarska, slikarska in pleskar­ska dela in instalacija elektricne luci pri du­hovniški hiši še niso bila gotova, sem zacas­no nekaj casa stanoval pri Kvasovih na h. št. 103«. Zanimivo, da se Trzinci na celu z duhov­nikom Moljem, ki je kot upokojenec deloval v Trzinu od leta 1915, niso odlocneje zavzeli za dokoncanje del v duhovniški hiši, ki je bila ob prihodu Kragla stara manj kot 40 let. Kragl je drugo najdaljše službeno mesto (pet let in pol) nastopil 23. maja 1933. Ko je 25. maja stopil na prižnico, je s kora zaslišal pri­jeten pozdrav: »Novi župnik, bod' pozdravljen ...« Trzince je takole opisal: »Trzinci so razupi­ti po svetu kot ena izmed najslabs.ih vasi na Kranjskem, kar pa moram odlocno zanikati. Ta 'sloves' nosijo iz casov rokovnjacev, katerih je bilo ravno v Trzinu vse polno in s.e danda­nes kaz.ejo ravno na kajz.e pod hribom, ces., da so tam bivali pristni rokovnjaci. Glavna na­paka Trzincev je nezavednost in neodlocnost, hitro je pripravljen se za kaj zavzeti, ne da bi se tistega trdno drz.al, ampak se da zlahka pregovoriti in od pravega odvrniti. Priznati je treba, da gre vsa cast Trzincem, zlasti za nji­hovo skrb, ki jo goje za lepoto svoje cerkve in radi prispevajo za njeno oleps.avo, kar se je lepo pokazalo, ko smo mogli v kratkem casu kar vso cerkveno zunanjs.cino in notranjs.ci­no bogato prenoviti. Radi so se oprijeli tudi nas.ega casopisja, zlasti Domoljuba, na Glas­nik presv. Srca Jez. je bilo narocenih nad 70 his. oz. druz.in. Pa ce je bila n. pr. v njihovem Domu s.e slabs.a in s.e bolj plitva gledalis.ka predstava napovedana, so se je prav gotovo v prav obilnem s.tevilu udelez.ili. Ali ce se je n. pr. zacela kos.nja in naj je bilo s.e tako lepo vre­me, kljub temu si nas.el ogromno vecino pri spravljanju sena ob nedeljah in zapovedanih praznikih zlasti ob popoldnevih. 21. 8. 1938 n. pr. so tako splos.no kosili po travnikih, da sem bil primoran napovedati javno in skup­no zadostilno poboz.nost za splos.no ocitno skrunjenje nedelje.« Verjetno je bilo to tudi njegovo najplodo­vitejše obdobje. V Trzinu je namrec spisal kroniko Trzina in Tržica, pomagal pripraviti razstavo ob 50-letnici trzinske šole in ure­dil vec posameznih zbirk za Tržic (nekrologij, poroke, porocilo ob obletnici Prosvetnega društva), obenem je pripravil prvi celotni se­znam romarjev v Sveto deželo iz leta 1910, izdal Nekrologij duhovnikov lavantinske škofi­je in urejal lastne zbirke (podobic, razglednic iz romarskih krajev ...). Poleg vseh dušnopas­tirskih dejavnosti je veliko storil tudi na gos­podarskem podrocju. Tako rekoc znotraj in zunaj je prenovil župnijsko cerkev. Zanimiv je podatek o poslikavi prezbiterija. Slikar Matija Bradaška (1889–1962) je ob robovih petih polj narisal pozlacene križce na svetlomodro podlago. Ko so križce prešteli, jih je bilo ravno toliko, kolikor je bilo Trzincev, ki so bili obvez­ni opraviti velikonocno dolžnost (obhajilo in spoved). Veliko zgodovinsko raziskovalnega dela ga je nagibalo k selitvi v Ljubljano, kjer bi imel pri roki razne knjižnice in arhive. V svojo hišo v Pokopališki ulici 31, ki jo je zgradil z lastni­mi prihranki, se je vselil 5. decembra 1938, potem ko se je poslovil iz Trzina. Kot opisu­je, je bilo slovo eno najlepših v njegovi službi in zelo ganljivo: »Zbrala se je ono jutro, dne 5. dec. 1938, mnogo vernikov k sv. maši, ot­roci – šolarji so pod vodstvom svojih uciteljev med to sv. mašo lepo prepevali, po sv. maši se pa v polkrogu postavili z množico vernikov pred cerkev in me povabili v svojo sredo, da so se skupno zahvalili za vse dušne dobrote, katere so z mojim delom prejeli; ginjenost je rasla vedno bolj in bolj in dosegla svoj višek, ko sem šel nazaj v cerkev po burzo, v kateri sem imel pripravljene svete hostije za vse tr­zinske bolnike, ki so bili navezani na bolniško posteljo; že med sv. mašo sem izpraznil cibo­rij in monštranco in ko sem dvignil burzo s sv. hostijami za pohod k bolnikom, sem ugasnil vecno luc – trenutek, ki nas je vse globoko pretresel.« V Ljubljani je ostal ves cas vojne, vse do leta 1949. Med vojno je tudi poskrbel, da je Rembova slika Srca Jezusovega iz skladišca vojaške bolnišnice prišla v ljubljanski mestni muzej. Zaradi bolezenskih tegob in pomanj­kanja ga je k sebi v Jurjevico pod Novo Štifto vzela nekdanja ucenka Terezija Petek. »Slednjic nimam od vsega navarcevanega druzega kot živeti kot najemnik skoraj od mi­lošcine! Kakor lahko mi je bilo svoj cas miloš­cino deliti, se mi zdi tiskockrat težje milošcino sprejemati; težko umeti, kako to boli.« Tako je postal »skromni upokojenec, pozabljen in skoro v pomanjkanju vsakdanjega živeža, dasi je bil svojcas imovit«. Škof Anton Vovk (1900–1963) je Viktorju Kraglu iz Rima izposloval imenovanje za vi­teza božjega groba, kar mu je izredno veliko pomenilo, saj je bil dvakrat v Sveti deželi na romanju in je še posebno pocastil svete kraje v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu. Tiha želja po imenovanju se mu je tako uresnici­la 8. decembra 1950. Bolezen in starostne tegobe je prenašal skoraj še eno leto in na praznik nedolžnih otrok, 28. decembra 1951, zadnjic maševal, kmalu nato pa mu je sede­cemu v naslanjacu obstalo srce. Škof Vovk ga je ob asistenci devetih duhovnikov na sil­vestrovo na tržiškem pokopališcu pokopal v družinski grob. Kragl je bil pobožen mož, ki je svoje moci usmerjal v dušnopastirsko delo in zgodovi­nopisje. Poleg tega krajšega zapisa lahko mnogo podatkov o njem najdete v Kroniki duhovnije Trzin do leta 1938, ki je še vedno na voljo v župnišcu, ali v drugih omenjenih publikacijah. Ta Kronika je edino ohranjeno dokumentarno zbrano gradivo vsaj o doloce­nih podrocjih (na primer seznam vseh ucen­cev od ustanovitve šole v Trzinu), saj je drugo gradivo zgorelo ob partizanskem požigu šole in starega farovža. Kragl se je velikokrat se­lil, vcasih tudi v naglici, zato je njegova za­pušcina razsejana po raznih institucijah in pri posameznikih. Sklepamo pa lahko, da je trzinsko Kroniko vzel s seboj ob preselitvi v Ljubljano in nato na Jurjevico, zato ni zgorela skupaj z drugimi dokumenti. Kdaj in komu jo je dal naprej, ni znano. Za Trzin je to eden redkih zgodovinskih dokumentov, na katere­ga se za zgodovino župnijske cerkve in kraja naslanjajo vse poznejše študije. Zavedamo se svojih korenin in smo na svoje prednike ponosni, še posebno na tiste, ki so tako pomembno zaznamovali našo zgodovi­no. Prav zato bi bilo smiselno v Trzinu urediti park z alejo zaslužnih mož in žena, kamor bi jim lahko postavili vsaj spominsko plošco, kot je to obicaj pri narodnozavednih ljudstvih z demokraticno tradicijo. Vsekakor bi si Kragl zaradi zaslug za Trzin zaslužil svojo ulico. Lah­ko pa bi po njem poimenovali tudi enkratno nagrado za dosežke na podrocju družboslovja za naše obcanke in obcane ali pa štipendijo za obetaven mladi rod na podrocju raziskova­nja. Majhen dosežek bi bilo že posthumnno odlikovanje za castnega obcana. Žal Trzin še nima urejenega urbanega prostora, pa tudi zelo malo institucionalnih rešitev, da bi poka­zal ne le na lastne korenine, ampak tudi po­nos ob ljudeh, ki jih je sooblikoval. Prihajajoca obletnica pa je lahko lepa priložnost, da se v tej smeri naredijo vsaj prvi koraki. dr. Boštjan Gucek, župnik Viri: NŠAL 580, Zapušcine duhovnikov in drugih oseb: Viktor Kragl, šk. 407, 408 in 408a. Fotografije: Andrej Nemec, Trzin; dr. Miha Šimac, Brezni­ca; dr. Boštjan Gucek, Trzin. B. Gucek, O Kroniki duhovnije Trzin doleta 1938, spremnja študija, v: V. Kragl, Kronika duhovnije Trzin do leta 1938, Salve, Ljubljana, 2015. – – – Viktor Kragl (1883–1951): Trnova življenjska pot tr­žiškega kronista in župnika, v: (M. Preinfalk, ur.), Kronika 68 (2020), št. 3, str. 855–886. P. Santonino, Popotni dnevniki (1485–1487), MD, Celovec, Dunaj, Ljubljana, 1991. V. Kragl, Kronika duhovnije Trzin do leta 1938, Salve, Lju­bljana, 2015. – – –, Zgodovinski drobci župnije Tržic, Župni urad, Tržic, 1936. – – –, Zelena jama, v: Kronika slovenskih mest, 7 (1940), št. 3, str. 158–166; 222–225. S. Stražar, Mengeš in Trzin skozi cas, KS Mengeš, Men­geš, Trzin, 1993. Zasebni arhiv: družina Podrekar, Tržic. Obletnica V našem kraju Zakaj ohranjati trzinska mokrišca? Pred kratkim, natancneje 2. februarja, smo praznovali svetovni dan mokrišc, saj so mokrišca zelo pomembna tako za ohranjanje narave kakor tudi za cloveka samega. Ponu­jajo nam številne tako imenovane ekosistemske storitve, z drugimi besedami brezplacne storitve narave. In kaj je pri mokrišcih toliko vrednega? Prestavljamo si jih lahko kot ogrom­no gobo, ki se namoci v casu padavin, shranjeno vodo pa potem v sušnem obdobju pocasi oddaja v okolico. Ta lastnost jim daje vlogo naravnih zadrževalnikov vode, ki preprecujejo prehitro odtekanje vode in s tem poplave, v casu suše pa s shranjeno vodo napajajo tla v so­sešcini in tako blažijo posledice suše. Mokrišca so nepogrešljiva tudi pri zagotavljanju ciste pitne vode. Vodo v casu zadrževanja namrec temeljito ocistijo, saj delujejo kot naravna cistilna naprava. Pri tem ima kljucno vlogo združba vseh organizmov, ki tam živijo, od rastlin in živali do nevidnih bakterij in gliv. Vsaka skupina ima svojo vlogo pri tem in je nepogrešljiva za dobro delovanje ekosistema. Seveda njihova cistilna sposobnost ni neomejena, zato moramo za cišcenje odplak poskrbeti tudi sami. Ker so vrste mokrišc praviloma specialisti, ki živijo le na mokrišcih in še to ne vse vrste na vseh mokrišcih, so številne redke in ogrožene. Tudi mokrišca se med seboj razlikujejo in tako poznamo visoka, nizka in prehodna barja, mokrotne travnike, mocvirne in poplavne gozdove in še kaj bi se našlo. Prav vsako je po­sebno s svojimi organizmi in lastnostmi. Mokrišca so v krajini praviloma maloštevilna, zato je toliko pomemb­nejše ohranjanje vsakega posebej. Ce ob tem poznamo še dejstvo, da smo na svetu v zadnjih 300 letih unicili že 87 % vseh mokrišc, je skraj­ni cas, da se zavemo njihovega pomena in še ohranjena zavarujemo. V obcini Trzin so se mokrišca ohranila ob vznožju Do­benega in na Blatnicah. To so ostanki nekdaj obsežnej­ših mokrišc, ki pa v sebi skrivajo pravo zakladnico ogro­ženih vrst. Pa se dotaknimo Blatnic, oaze življenja sredi intenzivno obdelanih kmetijskih površin! Kljub delni regulaciji in daljnovodu so se na tem ob­mocju ohranili mokrotni travniki, kjer intenzivna kmetijska pridelava ni mogoca, a kmetje kljub temu poskrbijo, da so travniki vsako leto pokošeni. Tako so ti travniki prava paša za oci v marcu, ko zacvetijo žerjavcki, in poleti, ko na vso moc zacvetijo druge travniške rastline. Med njimi je tudi zelo redek mocvirski svišc. Zanimiv je tudi gozd, saj tisti na mokrotnih tleh nima pomembne gospodarske funk­cije, zato v njem potekajo naravni procesi kroženja snovi, ki omogo­cajo življenje številnim razkrojevalcem, ki v gospodarskih gozdovih ne morejo preživeti. Tu najdemo mocvirno crno jelševje, razlicna vrbovja in poplavne hrastove gozdove – dobovje. Ponekod so tudi topolovi sestoji. V zadnjem casu so se na obmocju razširile nekatere invazivne tujerodne rastline, ki pa se jih s preudarnim upravljanem še da uspeš­no zajeziti in ohranjati ugodne razmere za domorodne vrste. Z ohranjanjem ostankov mokrišc pripomoremo k ohranja­nju redkih rastlin in živali ter za nagrado dobimo ekosis­temske storitve, ki nam jih ti ogroženi ekosistemi brezplac­no ponujajo. Ceprav morda ob sprehajanju po mokrišcih ne uživamo, saj imamo hitro mokre cevlje in smo popikani od komarjev, se moramo zavedati, da mokrišca niso nicvreden svet, ampak blagodejno vplivajo na širšo okolico in prispe­vajo k našemu kakovostnejšem življenju. Zato je njihovo varstvo izjemnega pomena za nas vse. Besedilo in foto: Sonja Rozman, Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj V zadnjih 300 letih smo na svetu unicili kar 87 odstotkov vseh mokrišc. Brezplacno cepljenje proti virusu HPV tudi za decke zadnje triade Obcina Trzin letos prvic omogoca brezplacno cepljenje proti virusu HPV tudi za decke zadnje triade, ki imajo stalno bivališce v Obcini Trzin. Obcina je namrec v letošnji predlog rebalansa uvrstila tudi sredstva za preventivne programe, in sicer sredstva za cepljenje deckov od šestega do devete­ga razreda osnovne šole proti humanemu papiloma virusu (HPV), ki so glavni vzrok za nastanek raka maternicnega vratu in drugih spolnih bolezni. Sredstva so na voljo do po­rabe. Za cepljenje se je treba narociti pri izbranem pediatru vašega otroka. Ce izbrani pediater ne deluje v Zdravstve­nem domu Domžale, poklicite telefonsko številko 01/7245 275, kjer boste dobili vse potrebne informacije. Cloveški papilomavirusi (okrajšano HPV) so velika družina virusov. Poznamo okoli 200 genskih razlicic, od katerih jih cetrtina povzroca najpogostejše spolno prenosljive okužbe. Prenaša se z neposrednim stikom kože ali sluznice pri spolnih odnosih in drugih intimnih stikih. Ker so papilomavirusi zelo kužni, se z njimi (vsaj enkrat v življenju) okuži vecina spolno aktivnih žensk in moških. Vecina okuženih obicaj­no nima prav nobenih težav in zato lahko nevede širijo okužbo. Pri obeh spolih lahko dolgotrajna okužba z nevarnimi genotipi povzroci predrakave spremembe in raka na spolovilih, zadnjicni od­prtini in v ustnem žrelu. Nekateri tipi papilomavirusoovi povzrocajo trdovratne in ponavljajoce se genitalne bradavice, kožni genotipi pa pri obeh spolih povzrocajo tudi razlicne vrste kožnih bradavic . Niti dosledna uporaba kondoma ne zašciti popolnoma pred okužbo s papilomavirusi. Tudi moški lahko utrpijo posledice zaradi okužbe z njimi, poleg tega pa so prenašalci okužbe, zato je pomembno, da so v cepljenje vkljuceni tudi decki. Dobrobit tega cepljenja za zajezitev okužb s papilomavirusi pri dec­kih je enako pomembna kot pri deklicah. Strokovnjaki se strinjajo, da se v primeru, ko enakopravno cepimo oba spola, zašcita proti virusu neprimerno izboljša. Cepljenje obeh spolov je pomembno tudi z vidika kolektivne imunosti, torej da je cepljen tako velik del ljudi, da so pred okužbo zašciteni tudi necepljeni. Cepljenje za oba spola že izvajajo v nekaterih državah (Avstraliji, Kanadi, ZDA, Švici, Avstriji, na Hrvaškem, Ceškem, ponekod v Nemciji in Italiji, na Novi Zelandiji, v Južni Koreji, Argentini, Izraelu, Katarju, Tri­nidadu in Tobagu) in tudi v Sloveniji nekatere obcine že sofinancirajo cepljenje za decke. Cepljenje obeh spolov je pomembno tudi z vidika kolektivne imunosti, torej da je cepljen tako velik del ljudi, da so pred okužbo zašciteni tudi necepljeni. Zdravstveni dom Domžale in Obcina Trzin Oglasi