20. september! Venti settembre! 20. september! Ta glas doni sedaj po vsej Italiji. Kako različna so pač čutila, katera vzbuja! Podlim nevernikom užiga neskončno veselje v strastnih srcih; vrlim sinovom sv. cerkve pa kliče pretužne dogodke v spomin. Venti settembre! Jutri bo minolo 25 let, odkar se je zvršilo nečuveno zločinstvo: rimski papež so bili namreč svoje posvetne vlade oropani. Od leta 1830. sem so začeli laški prekucuhi napadati dežele sv. očeta, katere so bile njihova last po božjem, naravnem in narodnem pravu. Peklenske sile so dvignile proti namestniku Krislusovemu na zemlji vso svojo grozovitost. Gorje, bile so zmagonosne! Papež so zgubili mesto za mestom, okraj za okrajem; kakor kruti lev svoj plen, tako so razčesali neverniki papeževo državo. Dne 20. septembra 1870. 1. pala je zadnja trdnjava — Rim sam. Laški general Rafael Kadorna prihruje z razdivjanimi četami pred Rim. Začne gromovito streljati na mesto in obzidje, jame razdirati, pustošiti, moriti. Slavni Pij IX. se ne morejo več braniti; na Angeljskem gradu dajo razobesiti belo zastavo in se udajo; Rim je pal. Spomin na oni črni dan hočejo s preliranimi svečanostrrji praznovati brezsrčni papeževi nasprotniki. Mesto, da bi se sramovali vnebovpijočega ropa, ga še proslavljajo, se ž njim celo ošabno ponašajo. O hinavstvo! Kako daleč se bo še zmotil zaslepljeni človeški duh! Venti settembre! Res pomenljiv dan. Italija je odslej zedinjena. Je-li pa s tem srečna? Ah, ne. Nikdar se po Laškem ni prelilo toliko britkih solz, kakor v teh 25 letih; uboštvo, nepopisna beda še ni nikoli tako trpinčila zapuščenega ljudstva. Na severu in jugu je vzdignil že večkrat v tej dobi sicer mirni in krotki kmetič orožje s tresočo se, žuljavo roko, da bi si olajšal neznosna bremena. Kri je že potokoma tekla; pač strašno znamenje, da zedinjena Italija ni srečna. Poleg gmotnega propada pa še nravstveni, moralni polom! Šole so brez Boga, mladina brez vere, brez poštenja, brez čednosti, brez upanja boljše bodočnosti. Dolgotrajne, pohujšljive tožbe so pokazale, da celo zapriseženi uradniki krušijo in teptajo svete pravice. Nesrečni narod, kojemu je naložilo 25 let tak mučen križ, da mora ihteti sedaj v groznem trpljenju! Venti settembre! pomenljiv tudi za papeža. Zgubili so svojo krasno in bogato državo, postali so žrtev pohlepne krivice. Ubogi jetnik so oni, oni, ki rosijo na celo človeštvo blagodejno svobodo, ki so njen varuh in pokrovitelj. Toda s tem svoje svetovne veljave nikakor niso zgubili. Nasprotno. V temni dobi z^tfejih 25 let je dospela papeževa moč na vrhunec; kojega še nikoli ni dosegla. Papež so kljub zakletim sovražnikom prvi vladar na svetu, oče, kateremu se brezpogojno po- korijo in z neomejeno ljubeznijo klanjajo milijoni zvestih otrok. Kje je kak cesar ali kralj, ki bi se meril s papežem v duševnih močeh? Ni ga pod solncem. Bog ne zapusti poglavarja sv. cerkve. On ga poveličuje tudi v trpljenju in poniževanju; On bo, kakor je to že večkrat storil, tudi sedaj pogreznil njihove sovražnike v prah in pepel, in na razvalinah se bo dvignil presvetli prestol velečastno ustalega papeštva. Venti settembre! Neverniki se radujejo — v krivici, kakor se je nekdaj Nabuhodonosor; mi pa borao molili za sv. očeta. To je orožje, ki razdrobi tudi najhujše verige vsakega sovražnika. V Rimu so postavili bronast spomenik Garibaldiju in Kavurju, in s tem povzdigujejo ona dva moža, ki sta največ storila za propad in trpljenje sv. očeta; ona sta splela papežu trnjevo krono. Rimski odlični list »La vera Roma« pa tolaži katoliški svet ter lepo prayi: -Katoličani, molimo in delujmo, potem bodo prisijali zopet zlati časi! Ali takrat bomo iz Garibaldijevega spomenika vlili velikanski zvon, ki bo donel od vzhoda do zahoda in glasno prepeval našo zmago«. — V to pomozi Bog, daj milo neb6, da bi se le kraalu zgodilo!