346
Državopravne stvari.
0 slovenskem programu.
Odgovor graški „Tagespošt-i."
Ko se je slovenski, dne 25. septembra t. 1. v Mariboru domenjeni program podal na pretres, bil je tudi namen, da se zasliši o njem javno mnenje. Ta namen se je dosegel. Skoraj vsi veči avstrijski časniki tostran, in nekteri tudi unstran Litve so izrekli o njem, vsak po svojem stojališči, svojo misel. Najbolj na drobno pa je o njem govorila dozdaj graška „Tagespošta." Mi smo ji hvaležni zato, tem bolj, ker zares iz srca želimo, da bi se sporazumeli z našimi nemškimi zemljaki notranje Avstrije, ker smo do trdnega prepričani, da smo si v borbi za svobodoljubne naprave, za ktere se oboji tako živo poganjamo, drug drugemu lahko velika pomoč, pa tudi velika zavera, in da je to, kako se postavimo drug proti drugemu, za našo svobodo in naposled za državopravno avstrijsko uredbo od bitne pomembe. S tega stojališČa obžalujemo, da „Tagespoštini" pretresi, čeravno so objektivnost in nepristranost obetali, niso takošni, da bi porazumljenju pot pripravljali.
Dokler bodo Nemci o naših težnjah tako površno, pa vendar tako zaničljivo sodili, do tistihmal bo pač težava porazumeti se.
Vendar Čemo iz ljubezni do porazumljenja svoj čut, kolikor mogoče, ukrotiti in mirne duše preiskati: ali je roka, ki je „Tagespoštino" kritiko pisala, bila srečna in državniška; ali je pri tem praktično in brez protislovja ravnala?
Najpred „Tagesp." obžaluje, da smo podali program o naših narodnih željah, a ne tudi o naših težnjah za politiško svobodo. Kar se tega tiče, rečemo „Tagespošti", da je nam Slovencem politiška svoboda tako ljuba in draga kakor Nemcem.
Al najprva in najsvetejša svoboda nam je naše narodno bitje, ne samo, ker je to naše življenje, ampak tudi, ker smo po več ko 171etni žalostni skušnji prepričali se, da brez narodne svobode tudi poli-tiške ni, niti za nas Slovene, niti za vas Nemce, in da so vsi tisti možje, ki niso hoteli pripoznati naše narodne svobode, tudi politiški svobodi nezvesti postali. Mi omenjamo samo nemško-avstrijskih prvakov: Bacha, ki so ga z barikade v ministerstvo poklicali, in Schmer-
linga, kterega so imeli za eno z liberalizmom, ter ga klicali zgolj „ministra ustave/' Mi se tudi bojimo, da niti vaši štajarski avtonomisti, dokler naše narodne svobode z vsem ne pripoznajo, prave avtonomije štajarski deželi ne ustanovi.
Sicer pa mislimo, da se naš program poganja kakor za narodno, tako tudi za politiško svobodo, samo s tem razločkom, da mi politiške svobode iščemo tam, kjer je re3 najti, to je — v avto no mi i.
Kaj pomagajo najlepši, najhrumneji programi o politiški svobodi — ki so po besedah nekega mogočnega moža tako po ceni, kakor lešniki — ako njihovo izvrševanje stoji pri tuji samovolji. A sploh ste politiška in narodna svoboda nerazdružljivi in nju najvarnejše zavetje — je avtonomija.
Ako je tedaj vam Nemcem v resnici kaj do svobode, sprejmite naš program, zakaj on utrdi našo in vašo avtonomijo, pa si bomo potlej sami svobodo dajali, kakoršno si bomo hoteli.
,,Tagesposta" meni, da naša zahteva, naj se slovenskemu jeziku izkaže popolna pravica v cerkvi, uradu in šoli, je pravična, ter želi, da se izpolni. Z radostjo jemljemo to njeno izreko na znanje, ter samo želimo, da bi „Tagesp/' stanovitna ostala!
Nasproti se ji naše misli, kako naj se uredi naš politiški organizem, zde „zmedene", pa obeta dokazati, da „konštitucij a v ilirskem kraljestvu" — kakor šegavo pravi — je „kaos."
Mi od svoje strani pa upamo pokazati, da je „Ta-gesposta" tisto zmedo, s ktero se bori, našemu programu sama pridomislila, in daje ,,kaos" v njem njeno lastno stvarjenje.
Ko bi se bila „Tagesp." potrudila, naš program dobro razumeti, ona bi bila brez težave našla, da za-stop, kakoršnega mi svetujemo, nima ne ene stopnje več od tistega, ki so ga nam nedavno še v nebo kovane Schmeriingove postave ustvarile.
Mi namreč svetujemo, da bi se napravili ti-le samoupravni organizmi: 1. soseska; 2. občina; 3. žu-panija vsaka s svojim zastopom in svojimi organi; potem 4. deželni zbor, 5. skupinski zbor in 6. državni svet.
Ce vzame človek občinski red, kakor ga je na pr. sklenil leta 1864 češki deželni zbor, v roke, nahaja v njem 1. selo ali vas (Ortschaft), ki ima svoj organ, da gospodari z vaškim premoženjem; 2. občino (Gre-meinde) in 3. okrajno občino (Bezirksgemeinde).
Tako je imela kranjska dežela od francozke navale pa vse do leta 1849 svoje soseske in občine (rih-tarije in oberrihtarij e — (Ober- und Unterge-meinden); in še dandanašnji so na Kranjskem soseske, ki imajo zraven svojih „purgermajstrov" še svoje ž u-pane, ki opravljajo domače soseskine reči.
Tako trdno je vkoreninjena v narodu našem so-seskina samostojnost.
Po stalnih postavah (Grundgesetze), zdaj obstoječih, imamo nadalje 4. deželni zbor, 5. ožji državni svet in 6. si rji državni svet.
Ce se ta organizem primeri našemu programu, mora se človek zares čuditi, kako se je mogel naš za-stop ,,Tagespošti" tako čuden zdeti. Kje ti je tista silna množina „valjarčkov"?
Da „Tagesp." našo občino razvezuje v ,,Pfarr-" in „Sammtgemeinde", in da pod skupščino, čeravno smo se pri nji izrečeno pozvali na ogrske in hrvaške županije, razumeva narodni zbor (Volksversamm-lung) namesto županijskega zastopa, tega mi nismo krivi. Tako tolmačenje gre na n j e n  lastni račun!
Malo razločen od dosedanjih občinskih načrtov je sicer naš nasvet, naj bi se napravile županije (Kreis-
347
gemeinde) namesto okrajnih občin (Bezirksgemeinde), in naj bi v županijsko področje spadala vsa politiška in sodna uprava prve stopnje. To pa svetujemo zato, ker smo okrajnim občinam, kakor bi se imele osnovati po državnega sveta načrtu, protivni iz razlogov , iz kterih jih je bil odklonil kranjski zbor, in še iz nekterih druzih , ter menimo, da te okrajne občine, naj se že osnujejo po sklepu češkega zbora ali po Kai-sersfeldovem načrtu, s svojim sedanjim področjem niso niti prava potreba, niti dokler bodo ces. kr. okrajni uradi poleg njih stali, avtonomii velika podpora.
Novo te v našem programu so samo: narodne kurije v deželnih zborih in pa narodni skupinski zbor. Al če se pomisli, da je razločni namen teh naprav ta, da obravnavajo reči, ki so samoedino narodne; da tedaj v skupne reči nikakor ne segajo, ampak da so njih opravila le izjemna, tako rekoč od slučaja do slučaja, ko pridejo čisto narodne zadeve na vrsto, na priliko, narodni zavodi, — potlej bi menili, da bi se te naprave nove stopnje v zastopu imenovati ne mogle. Temveč so one le naprava poleg druzih, da zastopajo, ko bi se namerila potreba, zadevo, ki po sedanji avstrijski uredbi, če izsnamemo srbski in rumunski narodni zbor (Nationalkongress), doslej ni imela svojega zastopa.
Nam se je ta naprava zdela potrebna zato, ker se po sedanjem ravnanji tistih deželnih zborov, kjer so Slovenci v manjšini, posebno koroškega in štajar-skega, ne moremo nadjati, da bi pri sedanji uredbi naša narodnost našla obzir, ki ji po pravici gre.
„Tagesp." je tedaj naš program popolnoma krivo razumela, ko trdi, da svetuje, naj bi deželni zbori o skupnih rečeh po kurijah glasovali; in njen strah pred kuriatkomitiami je vsaj za zdaj še odveč.
„Tagesp." imenuje 1. del našega programa, da slovenski narod zahteva, naj se povrnejo vojvodstvu kranjskemu njegove stare meje „hiperbolo"; ona meni, da se slovenski narod, posebno na Kranjskem, bori s telesnimi potrebami, pa da želi, da bi se mu najpred davčne meje zožile.
Ko bi mi prečudovalci bili sofistične umetnije, mi bi „Tegespošti" gotovo ploskali, samo to je, da ni čisto nova ta metoda, pod slovenskim narodom razumevati samo priprosto ljudstvo, in vsled tega dokazovati, da slovenski narod nima druzih željd, kakor, da se mu zmanjšajo davki. Toda, ko bi pa tako dokazovanje bilo pravo , mi se zavežemo dokazati, da na pr. od tistega silovitega hrepenenja nemškega naroda po politiški svobodi po Koroškem in Stajarskem ni ne sledu!
Je-li je pa državniku lepo in blagosrčno, posebno nam Kranjcem, ko se za svoje utrjene pravice borimo, oponašati siromaštvo, zlasti tako malo po nas samih zakrivljeno, to naj drugi razsojajo. Vendar smo „Tages-pošti" tudi za to očitanje hvaležni, kajti s tem se dokazuje, kako je naše ubožanje že do tega dospelo, da smo drugim v zasmeh , in kako od sile potreba je, da se nam že enkrat davki znižajo , za kar je naš deželni zbor prejšnjega ministerstva že večkrat ali brez uslišanja prosil.
,/Tagesp." našemu razlogu, da bo tudi vlada zgodovinsko celoto kranjskega vojvodstva podpirala, da se napravi krepka pokrajina proti italijanstvu , pristavlja posmehljivo opombo, da bi bila tista francozka dežela, ki se je po schonbrunskem miru dne 14. oktobra 1809 pod imenom »ilirskih pokrajin" vstvarila, še močneja mejina. To moramo „Tagespošti" tudi mi pritrditi. Če pa ona misli, da so historične pravice kranjskega vojvodstva enake spominom naschonbrunskimir in njegove naredbe, potlej nam je njeno ostroumje čudo! „Tagesp." razklada na dalje, da ne češki niti polj-
ski Slovani, ampak deželni zbor goriški in poreški bota glasovala o tem, ali se napravi ilirsko kraljestvo (šaljiv sinonim „Tagespoštin" za vojvodstvo kranjsko po stari pravici).
Le to je škoda, da „Tagesp." ni dokazala, kar trdi; zakaj drugač smo mi te misli in vere, da ze-meljnim pravicam kranjskega vojvodstva, ktere so bile med vladarjem in kranjskimi stanovi pravo-močno dogovorjene/ ter od leta 1522 pa vse do današnjega dne po postavnem potu nikdar spremenjene, temveč skoraj do najnovejšega časa brez pod-bijanja veljajoče, ne morejo moči vzeti niti administrativni ukazi, niti oktroirane postave, in da gre tudi razsojevanje tacih pravic samoedino kranjskemu deželnemu zboru in vladarju, pa nikomur druzemu. Naj izvoli „Tagesp." samo opomniti se, ko se je leta 1861 za državnega ministra Schmerlinga Medjimurje in srbska Vojvodina nazaj združila z ogrskim kraljestvom. Ali se je morda takrat kaj vprašal poprej deželni zbor hrvaški in vojvodinski?
„Tagesp." nahaja, da je največa slabost našega programa, da kar naravnost oktroiranja prosimo.
„Tagesp." je tudi tukaj programa pravi pomen malo narobe obrnila, zakaj drugač bi bila ona našla, da program najpred postavno pot priporoča, ter da če od cesarske polnovlastnosti še le tedaj pomoči prositi, ako bi oktroirane postave narodni uredbi nepre-stopljive zapreke stavile.
Ali gotovo bomo mi nad vse srečni, ako nam naši nemški zemeljaki dobrovoljno dovolijo ono, kar se nam za obvarovanje naše narodnosti neogibno potrebno zdi, in mi prosimo Boga za naše skupne svobode voljo, da bi večino deželnega zbora v Celovcu in Gradcu v tisto mer voditi hotel.
Ce bo pa ta večina našim pravičnim željam tako trdo nasprotovala, ter jih tako trdovratno tajila, ko doslej , potlej bomo pač „Tagespošto" lepo prosili, naj nam ona pove*, ktero drugo pot bomo tedaj še imeli, zunaj te, da — čeravno bi politiško žalostno bilo — oktroiranja prosimo.
Po mnenji „Tagespoštinem" ne razodeva nobena reč naše nezaupljivosti proti sklepovanju tistih deželnih zborov, ki so raznonarodni, bolj nego naša želja, naj bi se po kurijah glasovalo.
Daje „Tagesp.a pomen ndrodnih kurij napak razumela, to smo že omenili. Za čudo nam je pa, kako se ona naši nezaupljivosti čuditi more. Zaupanje je po naših mislih reč, ki hoče zaslužena biti. A znano je, kako se je ponašala večina deželnih zborov v Celovcu in Gradcu proti našima zastopnikoma Hermanu in Einšpielerju. To ponašanje je v nas pač vse kaj druzega budilo, ko zaupanje.
Sicer pa zagotavljamo, da se nikdar ne bomo obotavljali, zaupanju, ktero se nam izkaže, zaupljivo odgovoriti , ter da bodo narodne kurije celo odveč, kadar bode prepričanje, po „Tagespošti" izrečeno : da so naše narodne zahteve pravične in da se morajo izpolniti, — vse zastopnike koroške in štajarske dežele prešinilo, in v djanji se vresničilo.
Čezmerno se vidi „Tagespošti" naše zahtevanje, naj se uradnikom, učiteljem itd. postavi termin, do kterega se slovenskega jezika naučiti morajo.
Ali smo mi Slovenci morda prvi, ki kaj tacega zahtevamo? Ali se ni vse to že pred nami na Hrvaškem in Ogrskem godilo in to pred tako malehnim časom, da naj ,,Tagespošte" sram bode, da je to že pozabila.
Nejasna se ji vidi nadalje tirjatev, da ima v ilirskem kraljestvu in stajarskem vojvodstvu slovenski jezik za vsacega obligaten biti. — Čeravno naš program razločno veli,   da naj   se ta reč uravnd tako, kakor je
348
sklenil deželni zbor češki zastran  češČine,   ona vendar praša, kdo je tisti vsak? ali morebiti tudi Lah, ki se
Sride poleti na spodnjo štajarske kiselice (slatine) črstvit. u, taka površnost je vendar malo od sile!
Ali kakor obledna se „Tagesp." po tej plati kaže, tako premetena je, kadar se nakani koga sumničiti.
V tem, da iščemo, naj se slovenskemu jeziku tudi v cerkvi pravica izkaže, to je, da naj se verske resnice slovenskim ljudem oznanujejo po slovenski — a vsi, ki nas Slovence poznajo, vedo , da nismo nikdar več zahtevali — vidi „Tagesp." že odpad od katoliške cerkve, odpravo celibata in Bog vedi, kaj še. Kaj misli „Ta-gesp." res, da bo s takimi bedarijami naše trezno in razumno duhovstvo motila?
Dolgo smo mislili, da se „Tagesp." s tem, da ilirsko kraljestvo premenjuje z vojvodstvom kranjskim po historičnem obsegu, le šali, nazadnje pa smo se prepričali, da ona niti ne ve, da se med kraljestvi avstrijskega cesarstva nahaja že zdaj tudi ilirsko kraljestvo, ampak da ona misli, da je to kraljestvo iznašel pisatelj slovenskega programa od 25. sept. 1865!! To ti je zgodovinar in državnik, ta „tagespoštin" kritikar ! Temu je res sila, drugim politično nezrelost očitati temu kritikarju, ki menda še ces. patenta od 26. februarja 1861 ni bral; drugač menda bi bil vsaj že v cesarskem naslovu zapazil: „Mi Franc Jožef L, kralj Lodomerije in Ilirije ..."
Da kritikar ne ve, da je koroško vojvodstvo obstojni del ilirskega kraljestva, temu se potem ni čuditi, ko mu je celo kraljestvo neznano.
Vidivši tolike in tako trdne dokaze „tagespoštine" učenosti in globokomiselnosti, ne bomo se več čudili, da tudi tega ne more razumeti, kako smo občino pod nadgled županije, in avtonomne organe sploh pod nad-gled c. kr. namestništva djati mogli. Njej se vidi to, kakor tisti kozak, ki je leta 1848 ob enem klical: „živi car in republika!"
Mi smo se s „Tagespošto" in njeno politiško učenostjo že toliko spoznali, da ji ne bomo nič več zamer-jali niti se čudili njeni modrosti, ki si misli avtonomne organe brez vsega državnega nadgleda ; le tega ne vemo , kako bo ona izhajala s tistimi gospodi poslanci, ki so počemši od leta 1861 v državnem svetu in po deželnih zborih o občinskih postavah sklepali, ter — po „Tagespoštini" pameti — prav po kozaški občine pod nadgled okrajnih zastopov, in to oboje še pod nadgled okrajnih uradov in deželne vlade devali.
Kakor nas „Tagesp." denuncira in sumniči pred častito našo duhovščino, tako bi nas tudi rada razdvojila v dva tabora, v narodni in liberalni. Naj nič ne maramo — kliče ona — čeravno se narodna stranka razpre. Naj si vsi ljubimo svoj jezik; v politiškem oziru lahko misli vsak svoje in vleče, kamor hoče. O zlati nauk za politiko! Naj si ga obdrži ,,Tagesp." kar vsega sama za-se. Upamo, da modri Slovenci sirene Tagespošte ne bodo poslušali, ampak da si bodo priporočani liberalizem brez narodnosti mislili, kakor si Slovenci v pregovoru mislijo strah, namreč: v sredi votel, okoli kraja ga pa nič ni.
Končuje pa „Tagesp." s to mogočno obsodbo, da naš program še politiško le na pol izobraženim ni za rabo. A mi ji na to odvračamo, naj se ona peča s takimi rečmi, ki jih razume; naš program naj pa pri miru pusti, ker ga, kakor je dokazano, niti razumela ni.
Konečno naj še to povemo, da se je nad našim programom tudi koroški časnik „Alpenblatter" znosil. Ali ž njim se ne bomo menili, predno se ne nauči spodobno govoriti in ponašati se, ker je vsa podoba, da se
je vanj res dosti neotesanosti in prevzetnosti ali še veliko premalo izobraženja vjedlo. *)
*) Ta časnik veli od besede do besede tako-le: „Die Bildung in Oesterreich, fussend auf deutscher Gelehrsamkeit, habe sich doch so weit eingefressen, um die Konsequenzen des (slov.) Pro-grammes abzuvvehren." Saj nad tistim „eing ef res sen" nihča ne dvomi, prijatelj* Čemu se to zagotavljate?