Vstajenje in mir. Hrptjenje in vstajenje: to je ozna&ba, pomen in nauk veiitoonočnih praznikov. Zveličar je nesel križ — breme greha vsega človeštva — na Golgofo, kjer je trpel in umrl, iretji dan pa je zmagovito vstal iz groba. Telikemu tednu je bilo podobno življenje cloveštva •sobtto med svetovno vojno. Vojna je koncana pred devetimi leti, vstajenje pa vendar ni sledilo, vsaj ne v dovoljni meri. Z eno nogo stoji človeštvo še vedno v grobu, komaj da je dvignilo drugo nogo, da bi vstalo iz groba. Povojno trpljenje traja naprej. Narodi in države ematoajejo pod bremenom davkov ter preživljajo težko gospodarsko krizo. Poljedelske države trpijo vsled propadanja kmetskega stanu, ki svojih pridelkov ne more prodati po primerni ceni, dočim mora za visoke cene kupovati vse drugo, kar potrebuje. Industrijske države trpijo vsled tega, ker izdelkom svoje industrije ne morejo ©skrbeti dovolj odjemalcev, vsled česar trpijo ne samo industrijalci, ki svojega blaga ne morejo prodati, marveč *udi delavci, ki ne najdejo dela in zaslužka. Brezposelnost je po nekaterih državah narastla do takega obsega, kakršnega predvojna doba ni poznala. Gospodarska kriza je glavni nagib v zunanji politiki držav v Evropi in izven Evrope. Za gospodarsko ozdravIjenj« narodov pa je nujni predpogoj mir med državami. Vsi odločilni činitelji zunanje politike v poedinih državah zatrjujejo slovesno, da imajo pri vseh svojih ukrepih in podvzetjih strogo miroljubne namene. Ne bi bilo ne pravilra ne pravično, -ako bi dvomili o iskrenosti in resničnosti njihovih mirovnih izjav. Nekak sum bi bil opravičen pri Mussoliniju, voditelju italjaiiskega fašizma in italijanske države. Zadnji čas se je vsaj po časnikih čulo nekako rožljanje italijanskih sabelj in premikanje italijanskih topov. Bojazljive duše, ki v svojem strahu več siišijo, so že tudi ¦čule prve topovske strele ali vsaj prvo prasketanje pušk. Pa ni prišlo do nobenega topovskega strela niti se njso sprožile proske, ki se drugače na meji balkanskih držav kaj rade sprožijo. Priznamo, da bi Mussolini v svoji fašistovski pretiranosti mogel prirediti kaj takega, kar je pred leti poskušal na otoku Krf uprizoriti proti Grški. 2iaupamo pa v krepko roko drugih velesil, da bi fakoj z vso odločnostjo potlačile vsak poskus kalenja miru v Evropi- najsi tak poskus pride od kogarkoli, pa magari od samega Mussolinija, poglavarja italijanskih črnosrajonikov. Tako je nevarnost oboroženega spora mexl našo državo ia med Italijo, uprizorjena kakor nekako gledališko gromemje od teatrainosti italijanske diplomacije, prešla in ko se je o veliki noei zapela ter se še poje alcluja, se sme ta slavogpev smatrati tudi v tem oziru kot zraagoslavje ideje miru. Kot najpripravnejše sredstvo za ohranitev in utrditev miru na svetu smatrajo merodajni oinitelji mednarodne politike zveze med poedinimi državami, takozvane prijateljske in razsodišcne zveze. Takšna zveza, namenjena za ves avet, obstoji v Ženevi pod imenom Društva narodov. Ta zveza bi mogla preprečiti vsak oborožpni spopad med posameznimi državami ter tako trajno zajamčiti mir, aiko bi imela dovolj avtoritete (oblasti). Toda vele- sile ji nočejo odstopiti one oblasti, s katero komandirajo nad drugimi državami, in zato je moc Društva narodov preslaba, da bi mogla med poedinimi državami rešiti vse spore in mir ogrožajoče točke na ipodlagi načela pravičoosti. Da more pravica zmagati, se mora krivioa potlaciti. Kako pa je to mogoče, ako je tista drža^a, ki dela dragi krivico, takozvana velesila! Nemoč Društva narodov se stopnjuje, ako se eni velesili pridruži druga velesila, ki je obenem svetovna sila. Tako je z Italijo, katero je zadnji čas vzela Anglija v svoje prijateljstvo in vrhovno zaščitništvo in katera je vsled svoje visoke in velmožne zaščitnice postala na Jadranskem morju in na Balkanu vse bolj objestna, pohlepna in napadalna. Ker Društvo narodov ne more izvršiti svoje velike in obsežne naloge, bi jo naj delno vršile za posamezma ozemlja zveze med poedinimi državami. Tako je nastala locamska zveza — tako imenovana od šviearskega mesta Locarna ob Velikem jezeru, kjer je bila v jeseni 1925 sklenjena — med Nemčijo in Francijo, ki bi naj pod }amstvom Anglije in Italije zagotovila francosko-nemški mir. Francosko-nemškeiim Locarnu bi naj bile sledile druge slične zveze, zlasti balkanski Locarno med državami na Balkanu. Takšna zveza bi edina mogla zajamčiti uresničenje načela: Balkan balkanskim narodom ter osvoboditi balkansike države nevredne in v gospodarskem oziru škodIjive vloge, da so samo sredstvo za sebicne namene drugih držav In nekaka žoga v rokah velesil. Takšna zveza bi se morala skleniti. Da sp še ni sklenila, je krivda pri vseh balkanskih državah brez izjeme, pa tudi škoda je pri vseh. Balkanske države med seboj nočejo skleniti zveze, zato pa poedine iščejo zveze z državami izven Balkana, zlasti z Italijo. Italija je sklenila zvezo z našo državo — takozvano pogodbo prijateljstva med Italijo in našo državo meseca januarja 1924 —, potem z Rumunijo, v novembru 1926 pa z Albanijo pogodbo v Tirani, s katero je Albanija popolnoma prišla pod italijansko nadoblasi. Italija je razpredla tudi proti ostalim državam na Balkanu svoje mreže, v katere boče vjeti tudi Bolgarijo in Grčijo. Ako se ji to posreči, kar se tudi najbrž bo zgodilo, potem bo naša država obkrožena od vseh strani ter bo nudila sliko vjetnika v lastni trdnjavi. Obkroževalne namene Italije napram naši državi tudi potrjuje na-jnovejša zveza Italije, katero je v tem meseu sklenila z Vadžarsko o priliki, ko je madžarsk i ministrski predsednik grof Bethlen posetil Rim. Kot nedostatek vseh takih in sličnih prijateljskih in razsodiščnih zvez med raznimi državami je treba zabeležiti njihovo veliko število. Število prijateljev se množi, v istem razmerju pa njihova zvestoba ne raste, marvpč sc1 zmanjšuje. Edpn sam prijatelj, močan in zvest, je boljši nego 10 prijateljev, kojih srce ni s teboj, marvec ima vsak s teboj svoje sebične namene. Društvo narodov, ako bi mu evropske vetesile hotele kaj od svoje prevlasti odstopiti, bi bilo tak mocan in zvest prijatelj. Sebičnost in krivičnost poedinih velesil pa mu tega ne dovoljuje. In ravno v tem je vsa nesreča evropskega človeštva. Narodi hre.penijo po rniru in po ozdravljenju. Vsako leto duhovno doživljajo veliki teden in veliko nedeljo svojega Zveličarja. Križ na Golgoti se dviga pred njihovimi očmi. Velikemu petku pa sledi velikonedel]9ko jutro s prisronim pozdravom vstalega Zveličarja vsem narodom: »jMir vam bodi!« Zakaj se ta zveličavni pozdrav Gospodov ne more obistiniti v celoti v mednarodnih ia meddržaveih razmerah? Zakaj narodi ne morejo priti do onega na pravem redu utemeljenega miru, ki ga tako želijo? Razlog je v tem, ker države, prav za prav vlastodržci v teh državab ne priznavajo Ln v dejanjih ne izvajajo tistih načel, katera je Kristus oznanjal, za katera je on živel in umrl, zlasti načelo pravičnosti. Kadar bo to načelo zmagalo v državah in njihovih medsebojnih odnosih, potem bo trpljemju sledilo — vstajenje.