532
Jož, Ant. Klemenčič:  Spomini.
posebej. Tudi tu bode baziličnost velike koristi, ker z nje pomočjo bode človek gospod nad vetrovi in nad vremenom, nakazal bode lehko vetrom druge ugodnejše meri. Tropiškim krajem pošlje mrzle vetrove, da se ozračje ohladi, dočim nakrmi gorke južne vetrove proti severnemu in južnemu tečaju, da se led tam staja in ozračje ogreje, tako da bodo tudi tam lehko rasle limone in pomaranče. S tem se do konca 22. stoletja odstrani vsaka nevarnost, da ne bi kopnina zadoščala vsem potrebam človeškega rodu.
Ko bi pa po tej dobi utegnila biti zemlja ljudem zopet pretesna, ni se bati gladu, zakaj planetje so jednaki naši zemlji, med njo in njimi je materija, in kjer je materija, tja gre lehko človek. Tej dobi preostaja torej še razmotrivanje, kako si prirediti pot v zvezde-pre-mičnice.
Končavši dodamo:   »Se non e vero, e ben trovato.«
Spomini.
VJm61kiiili so jadni vzdihi, Umrla tudi  vsa bolest;
Srce" objemlje pokoj  tihi,
Končana moja je povest .
A časih, časih se prikrade Pekoča  solza mi  v  okd,
Vzbude" umrle se mi nade, Vzbudi spet želja za željo.
i.
Poloti se me koprnenje, Srce" utriplje ko nekdaj,
Pred mduo spet  cvete življenje In ž njim mladosti moje raj !
Utrinek zablesti . . .  izgine . . .
In prejšnji mir se vrne spet; Molče" sred temne globine,
Hladno pogled upiram v svet.
Z materinim se zrcalom
Otrok sem igral prerad;
Zdaj  pa, zdaj  pa  se spominjam Nje" in njega dostikrat.
Vanje vpiral sem pogosto Radoveden svoj  pogled;
Dihnil nanje sem,  skaljeno Zjdsni pa se hitro  spet.
Nekoč, nekoč se stemnilo Moje še zrcalo je,
Zjasnilo pa ni se zopet, Kdlno mi ostalo je . . ,
Jož. Ant. Klemenčič.